Poštnina plačana v gotovini.
Cena številki 1 Biti.
Tiskarna Balkanvi - D. Lendava
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin pe-desetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj posvečen sv. Družini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Tumišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakost-mi Marijine mladosti.
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din. letno.
Kalendar Srca jezulovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1936 tudi naročnik. Naročnina se plačuje naprej, konči vsaki mesec sproti.
Diihovne dobrote. Za naročnike Marijinoga lista se služijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb. Črensovci, Slov. krajina
Na znanje naročnikom.
Ar je dober Bog letos posebno blagoslovo Slov. krajino, gda njej je dao osem novomešnikov, ednoga zlato-mešnika, ednoga subdiakona; gda se je več duš posvetilo redovniškomi stani; i gda je več naših dobrih duš od-romalo v misijonske kraje; zato iz zahvalnosti popišemo vse predge letošnjih novih meš i zlate meše v M. List i vse te spravimo v eden Marijin List. Tak se štirje Marijini Listi povežejo vkiip v edno lepo knigo i dajo naročnikom do rok pred novim letam z kalendarom Srca Jezu-šovoga. Zato ne čakajte M. Listov prle, kak proti konci leta v obliki edne lepe knige s večimi slikami. Knigo poklonimo tudi Njeg. Svetosti, sv. Oči. V toj knigi bomo objavili tiidi imena vseh naših duhovnikov, redovnikov i redovnic, zato prosimo teh domače, naj nam naznanijo kemprle njihova imena, mesto rojstva i službe, da pridejo v lepo knigo. Vse Mariji na čast.	— VREDNIK.
LETO 31.	8. AUGUSTA 1935.	ŠTEV. 8.
Živlenje BI. Device Marije, Matere Bože, Naše
Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbenica:
Marija z Agrede.)
Tretja kniga.
Kak je Vsevišnji pripravlao presveto Devico na Vtelovlenje Reči — Poprijetje — Zvišenost stanja, v štero je Marija zdignjena — Marijino obiskanje svete Elizabete — Povratek v Nazaret — Borba Marije z Luciferom.
1. Vsevišnji začne pripravlati blaženo Devico na skrivnost vtelovlenja devet dni neposredno pred svestvom samim.
Vsemogoči je našo Kralico i Gospodarico zaročo s svetim Jožefom i s tem Njoj je odredo delokrog, da se mora bole na gosci družiti z liidmi v svrho, da bo Njeno brezgrešno živlenje vzor zvišene svetosti. V tom novom stani je gojila naša draga Gospa tak visike misli i odločbe, vredila vsa dela svojega živlenja tak modro, da je izazvala čiidovito tekmo med angeli i bila liidem vzor, ki so ga do tistih mao ne vidili. Malo liidi jo je poznalo, še menje se jih je ž njov družilo, ali tej srečni so dobili od nebeške Kralice toliko božanskih milosti, da bi radi z začii-denjom, z radostjov i z visikim poštiivanjom nazveščavali z jasnim glasom sveti ogenj, ki jezagoro v njihovih srcaj, ar so znali, da prihaja od navzočnosti prečiste Device.
Pa tiidi modroj Kralici je ne bilo skrito to delovanje, ali ne je ešče prišlo vreme pa tiidi globoka njena ponižnost je ne dopiistila, da bi to spoznao svet. Ona je neprestano molila Gospoda, naj bo skrita očem liidi i naj vse milosti, ki jih je dobila, bodo njemi na hvalo, a njo naj liidje dolgledajo i pozabijo, v koliko se ne bi s tem žalila Njegova neizmerna dobrota.
Gospod je deloma vslišao molitev svoje zaročnice. Naša
Kralica, zaročnica sv. Jožefa, je opravlala v šestih meseca j i 17 dnevaj od svoje zaroke do vtelovlenja Sina Božega dela, ki so prinesla . sijajni sad. Ne je mogoče povedati, koliko junaških notrašnjih i zviinešnjih jakostnih činov je napravila, kak n. pr. dela lubavi, ponižnosti i poštiivanja Boga, koliko miloščine i dobrot je razdelila i koliko del milosrčnosti izvršila. Največ, ka moremo povedati, je, da je Vsemogoči v prečistoj Devici najšeo punost svoje miline, vso spunitev svojih žel i vse vernosti, ki jo nevolen stvor dugiije svojemi Stvoriteli. Zavolo te svetosti i zaslug (po človeče sodeč) je Bog bio dužen i prisiljen, da pospeši svoje stopaje, da svojo vsemogočo desnico dene naj najčudovitejše delo, za štero
se nikdar ne znalo i se nede znalo: da Edinorojeni od Oče postane človek v prečistom krili zvišene Device.
Prvi den te nad vse svete devetnice je blažena Devica po vzgledi svojega oče Davida (psalm. 118, 62.) po kratkom po-činki okoli pounoči stanola. Bio je to redoviti, od Boga označeni red. Vrgši se v navzočnosti Vsevišnjega na obraz, je začnola svoje navadne molitve i svete vaje. Te so njoj pravili angeli, ki so jo obkrožali: „Zaročnica našega Krala i Gospoda, vstani! Njegovo Veličanstvo te zove". Ona se je zdignola plamteč od gorečnosti i odgovorila: »Gospod zapovidavle, da se prah iz praha zdigne. Nato se je obrnola h Gospodovomi lici i nada-liivala: „Moj najvišji, vsemogoči Gospod, ka želeš, da včiniš z menov?" Pri teh rečaj se je njena sveta duša zdignola v novo, višiše prebivališče, v neposredno bližino Boga, daleč od vsega, ka je zemelsko i minlivo.
Presveta Devica je sama čutila, da se s tem razsvetlenjom i čiščenjom pripravla na vekše gledanje. Bog se njoj je prikazao tak bistro i jasno, da je nebeška Kralica bole spoznala nedostopno Dobro, nego ga blaženi v nebesaj spoznajo i vživajo s svojim gledanjom.
Kralica naša Marija spozna v tom videnji jako globoke skrivnosti božanstva i njegovih popunosti, posebno skrivnosti zviineš-njega dela po stvaranji. Ona je vidila, da to delo poteka iz dobrote idarovitnosti bože, i da je On nikaj ne iskao od stvorov za svoje božansko bitje i brezkončno slavo, ar je bio brez toga že pred postankom sveta neizmerno blaženi v svojoj brezmejnoj večnosti.
Vzvišena Kralica je spoznala v tom videnji silo i želo božanstva, da se nazvesti na voni, silo, ki je vnogo močnejša kak tista, s šterov vsa stvorjenja težijo k svojemi središči.
I gda se je v ognji božanske lubavi zdignola tak visiko i sijala od lubavi, je zaprosila večnoga Očo, naj pošle zemli svojega Edinorojenca, naj da ludem rešenje i da zadovoli svoje božansko bitje i svoje popunosti. Te molbe so bile nad vse sladke Gospodi. Bile so spona, s šterov se je privezala i pritegnola njegova liibav. Da spuni njeno želo, je šteo, da pripravi sveto prebivališče ali hram, v šteroga de šo z naročja Očinoga. Zatoga-volo je odločo, naj njegova bodoča predraga Mati jasno spozna
Vsa njegova zvunešnja dela, kak jih je zvršila njegova Vsemogočnost. V gledanji toga dneva njoj predoči Gospod vse, ka je napravo prvi den stvorenja. Presveta Devica je gledala vsa ta dela bole jasno i globoko, nego bi jih, če bi bila navzoča njenim lastivnim očam, ar jih je spoznala najprle v Bogi i nato v njih samih.
Ona je teda gledala i spoznala, kak je Bog v začetki stvoro nebo i zemlo, kak je zemla bila prazna i kak jo je kmica pokrivala, kak se je zibao Gospodov Duh nad vodami, kak je bila stvorjena svetlost i kak se je meknola kmica. Ona je znala veličino zemle, njeno dužino, širino i globino, njene prepade, pe-keo, predpekeo, čistilišče i njegove stanovnike i vse dele sveta i one, ki na njem prebivajo i šteri šče bodo prebivali. Jasno je vidila, kak so prvi den stvorjeni angeli. Znala je njiivo naravo, sposobnosti, različnosti, službe, vrste i jakosti. Pobuna (reberija) hudih angelov, njiiv padec i vzroki so ravno tak bili poznani presvetoj Devici. Samo ono, ka se je nje tikalo, njoj je skrio Gospod.
Končno njoj Vsevišnji ponovno pokaže, kak je stvorjena iz grude zemle i kak pripada po naravi k tistim, ki se povračajo v prah. Rejsan, ka njoj je nej pravo, da se tudi ona povrne v njega, ali dao njoj je, da jasno spozna svoj zemelski bitek tak, da se je velika kralica ponizla do najglobokejše ničnosti i dasi nedužna, itak se je bole zničila kak vsa Adamova deca vkiiper, ki so tak puna siromaštva.
To videnje je melo po voli Vsemogočega s svojim delo-vanjom to nalogo, da v Marijinom srci podigne globoke temelje zgradbi, štero je Bog šteo postaviti v njem: zgradbo, ki se je mela zdignoti do bitnoga i osebnoga zedinjenja z božanstvom. Kak je čast Matere Bože neomejena i neizmerna, tak se je morala graditi na ponižnosti, ki je ne poznala meje ali tudi ne prekoračila meje razuma. Tak se je »blažena med ženami" sto-pivši na najvišjo stopnjo jakosti ponizila tak globoko, da se je presveto Trojstvo zadovolilo i (po človeče sodeč) bilo obvezano, da jo zdigne do časti, ki je pri stvoraj najvišja; božanstvi neposredno najbližja. Zato je z dopadenjom gučao Najvišji:
»Zaročnica moja, golobica moja, živo želem liidstvo oslo-boditi od greha, ar moja milosrčnost trpi, dukeč ne pridem i sveta ne spreobrnem. Moli me zato nepretrgoma te dni, moli prisrčno, da izpelam svoje nakanenje; moli na obrazi pred me-nov i zovi brez prestanka, naj pride Edinorojeni od Oče, da se zedini s človečov naravov."
Na to zapoved je nebeška kralica odgovorila: »Večni Gospod i Bog, vsa moč i modrost je v tebi; nišče se nemre proti postaviti Tvojoj voli. Što zavira tvojo vsemogočnost? Što raz-stavla velesilo tvojega božanstva, da ne izpelaš to, ka ščeš v dobro človečanstva ? Ali sem znabiti jaz, Liibleni, zapreka, na poti neizmernoga dobročinenja, o daj mi te, da raj merjem, nego da se protivim tvojoj voli! Nieden stvor nemre zaslužiti te rai-
losti! 0, ne čakaj, moj Gospod i Bog, da ne postanemo še boie nedostojni! Liidje množijo svoje grehe i povekšavajo neprestano svoje žalitve. Kak teda moremo zaslužiti dobro mi, ki smo vsaki den bole nevredni?"
„V tebi samom, o Gospod, je vzrok i pobiida, da nam pOmoreš. Tvoja neizmerna dobrota, tvoja neizmerna milosrčnost te sili k tomi. Zdihavanja prorokov i očov tvojega naroda te napadajo. Sveti te želejo, grešniki te čakajo, vsi vkup te zovemo. I če jes, sirmaški črv zemelski, nesem nevredna tvoje dobrote zavolo svoje nezahvalnosti, teda kričim iz globočine svoje diiše: Pospeši svoje stopaje, pridi i reši nas na svojo lastivno slavo!"
Po toj molitvi se je nebeška Kralica povrnola v svoje navadno, bole naravno stanje, ali po zapovedi, štero je dobila od Gospoda, je nadaliivali skoz celi den molitve za vtelovlenje večne Reči. Ponovno se je vrgla v najglobokejšoj ponižnosti na zemlo i molila razširivši roke v obliko križa. Duh Sveti, ki jo je vodo, jo je navčo na to držanje, ki je bilo jako prijetno presvetomi Trojstvi, tak da je gledalo s svojega kraleskoga prestola razpe-toga Jezuša Kristuša v Teli njegove bodoče matere. Tak je bila sprejeta jutrašnja daritev prečiste Device, ki je bila predhodnica daritve njenoga presvetoga Sina.
Od svete Helene (18. august).
Govor svetoga piišpeka Ambrozija (iz brevira).
Prišla je teda Helena, začala je obiskavati svete kraje, Diih njoj je navdejno, naj išče les križa; pristopila je h Golgoti i pravila: Glej kraj boja, gde je zmaga? Iščem zastavo re-šenja i ne najdem. Jaz na vladi i križ Gospoda v prahi? Jaz na vladarskom dvori, Kristušova zmaga pa v razvalinaj? On se do-zdaj skriva, zakrita je palma večnoga živlenja. Kak naj se računam za odrešeno, če rešenja samoga ne vidim? Vidim, ka vse si včino, razdiravec šatan, da bi se zakrio meč, s šterim si bio vničeni. Ali Ižak je od tihincov zasipane studence odko-pao i ne dopiisto, da bi se voda skrivala. Naj se odstrani teda razvalina, da se prikaže živlenje. Naj se vzdigne meč, z šterim
je bila odsekana glava pravomi Goliati. Naj se odpre zemla, da zablesti odrešenje. Šatan, ali nesi zato skrio lesa, da boš znova premagani? Premagala te je Marija, ki je rodila zmagovalca, štera je brez pomenšanja devištva dala na svetlo tistoga, ki naj te na križi premaga, ki naj te mrtev, podjarmi. Premagani boš tudi dnes, gda ženska tvoje zasedavanje odkrije. Ona sveta je Gospoda nosila, jaz bom za Njegovim križom hodila. Ona nam je rojenoga izročila, jaz od mrtvih obiijenoga. Ona je včinila, da so vidili Boga med liidmi, jaz bom za zdravilo grešnikov vzdignola iz razvalin božansko zastavo. Odkopala je teda zemlo, doli strosila prah, najšla je pomešane tri križe, ki jih je razvalina pokopala, neprijateo skrio. Ali Kristušova zmaga se ne mogla zbrisati. Negviišna kak ženska stoji, gvušno napoved pa
njoj navdehne sveti Duh, Iskala je cveke, šterimi je bio križani Gospod i najšla je. Iz ednoga čveka je zapovedala napraviti vuzdo, drugoga je vtkala v diadem (oglavna poveza), ednoga je porabila za okras, drugoga za pobožnost. Marija je šla na obisk, da bi oslobodila Evo; Helena je šla na obisk, da bi vladare rešila. Zato je svojemi sini Konstantini poslala diadem, okrašeni z biseri, ki bi naj bili pridruženi križi, biseri
našega odrešenja, ki je dragši kak železo; tiidi vuzdo je poslala. Oboje je rabo Konstantin i je vero preročo vladarom naslednikom. Sveti je teda začetek vervajočih vladarov. Od njega je vera, gda preganjanje henja, nastopi pobožnost. Prav čedno je včinila Helena, ki je pozdignola križ nad glavov vladarov, naj bi vladarje častili križ Kristušov. Ne je to gizda, nego pobožnost, ki se izkažiije svetomi rešenji. Dober teda cvek rimskoga imperija, ki vlada celi svet i obdaja čelo vladarov, da so glasniki (Jezušovoga navuka) tisti, ki so navadno bili preganjavci.
V letošnji številkaj Marijinoga lista smo že večkrat poročali od našega mladoga, a jako delavnoga misijonara, salezi-janca, Gederi Jožka. Kak sploh odhajajo naši misijonarje, je tudi on skoro neopaženo odpotiivao v svojo driigo domovino, Kitajsko. Zato se tudi ne smemo čuditi, če o Gederovom do-zdajšnjem misijonskom delovanji bole malo znano ravno mi,
Sv. Helena (Jelena),
casarica, je najšla križ Gospodov
Naši v misijonih.
njegovi domačini. 1 zato nas toliko bole veseli, da nam je pred kratkim poslao zanimivo pismo, iz šteroga zvemo bar nekoliko od njega, njegovoga misijonskoga pola, začetnoga misijonskoga delovanja.
Tung-pi, 6. maja 1935.
---Že šesto leto mi poteka na rumenoj kitajskoj
zemli. Dne 29. novembra 1929 sem po 44 dnevnoj vožnji prvič stopo na Kitajska tla. Mogoče se bo što čiido tak dugoj vožnji; a naša motorna ladja „Viminale" ne bila vsikdar v teki, jako rada se je vstavlala po pridno izlagala i nalagala. Bila je to povečini tovarna ladja i prostora je bilo samo za malo potnikov : 59 kabin i en edini razred. Vozilo se nas je preči misijonarov: 6 frančiškanov iz Madjarske, 8 sester Hčeri Marije Pomočnice pa nas 7 salezijancev.
V	Hongkongi me je prišeo na krov iskat naš liibeznivi g. Kerec, pa me odpelao v obrtno šolo sv. Alojzija. Tii sem ostao celiva dva meseca, ar dale na Kitajsko nesem mogeo zavolo bojne, ki je razsajala ravno v našem vikarijati.
Zato sem se v Hongkongi loto dela, včio se angleščine i kitajščine. Da je prve dni šlo trdo, si lehko mislite! Za dva meseca se je začelo nekoliko svitati, nepremostlive težave glede jezika so se zmenjšavale. Kak sem bio veseo, kda sem kakšo vgono, da je bio vučiteo zadovolen pa pravo:
„Ta yat".
Po našem bi pravili: „Izvrstno!"
Med tem, ko sem se nekoliko včio, nekoliko pa radovednost paseo po Hongkongi, pride en sobrat, g. Lareno iz vika-rijata. Bio je kak golobček z olčnov vejecov za Noe-ja. Uporni Kantonci so se najmre mogli pognoti premoči severnih čet i redni promet se je pali vpostavo med Kantonom ino „Siu Čao"-vom, središčom našega vikarijata. Pali sem začeo pospravlati svoje reči, vse smo naložili na tovorni avto in poslali na parnik, ki vozi v Kanton.
Ob desetoj viiri večer se je po dvema mesecoma opet zazibalo pod nogami. Dugo sem slono na ograji pa strmeo nad morjom nebrojnih posvetov.
„Zutra bomo na pristnoj kitajskoj zemli," mi pravi moj tovariš, Polak. Pogučavala sva si vse vrste reči pa se spomi-nala tiidi dalne Polske, kje sem preživo cela tri leta. Na ladji je že vse vtihnolo, konči v našem oddelki. Slišalo se je samo sopenje strojov. Polegli smo na platnene naslonjače. Kda smo se prebudili, smo bili že blizi Kantona. Prvi sunčni traki so kukali skoz orosela okna.
V	Kantoni ne bilo nikše neprilike. Potnih listov nišče ne zahtevao, pač pa carinarniki so bili nekoliko radovedni, pa smo tiidi te hitro prepričali, da bodo pri nas malo zaslužili. Med kričanjom in pozivanjom smo spravili vse naše stvari v čun neke kristjanke z naročilom, da spravi vse na postajo. Ob os-moj viiri je že zapihao „luka Matija" (vlak!) pa je pridno fiikao,
kak da bi šteo vujti pekočim januarskim trakom. — Na Kitaj-skom z bliskovitov naglicov napreduje stanje železnic. Leto 1930 ne mogoče primerjati z 1. 1935. Te si mogo meti vsikdar pri-pravlen tudi v vlaki dežnik. Dnes pa je že prece lepo vrejeno i se že lejko pelaš v prvom, drugom ali tretjem razredi.
Železnica teče kre reke, Severni imeniivane. Zdaj med golimi rumenimi breščeki, zdaj skoz riževa pola i pali skoz gosti bambusov log. Ob petih večer smo obstali na končnoj postaji Siu-Čao (Shiu-Chow). To mesto leži pri zlivi dveh rek, „Zlate" i »Črne" reke. Ravno tisto leto so podirali mestno obzidje pa širili vulice.
Ob 7. viiri smo bili že v hiši našega vikara Ms. Alojzija
Versiglia. Sprejeo nas je jako lubeznivo, očinsko!
Minolo je hongkongsko vrvenje i začelo se je pristno kitajsko živlenje. V Siu Čao je bila te že osnovna i srednja šola, moški i ženski oddelek pa zavetišče za onemogle. Taki drugi den mi je bila poverjena dekliška šola. Ta sem zahajao vsako jutro mešiivat. Čeravno sera te razumo ščista malo, so mi naprtili tudi šolo vrtnarstva. To vam je bilo smeha ! Pri vsakoj reči sem naleto na težavo in kda se ne dalo nači, sem sam delao, vučeniki so pa gledali.
Obzorje mojega znanja kitajščine se je vsikdar bole širilo. Bili smo v meseci avgusti. Sestra Dominika me je že celi tjeden nadlegiivala, da naj na Velko mešo 15. avgusta predgam že v kitajščini. Resan me je nekoliko skrbelo — pa kda sem si predstavo svoje poslušalce, večinoma gluhe starce, sem se vdao. Bilo je to prvo artikuliranje, kak prvi stopaji deteta. Bilo kak je bilo, samo da je le bilo na čast Mariji.
Tak različno razdeljen čas je bio celo prekratek. Dne 23. februara 1930. me pozove vikar Ms. Versiglie k sebi pa mi pravi:
„Jako rad bi te vzeo s sebov na potiivanje v Lin-chow; pa za zdaj še ostani, da se še bole privadiš jeziki. Moli za me, ar mam pred sebov dugo pot."
Bila je njegova zadnja pot — v večnost. Vmro je muče-niške smrti. Roparji so ga bujli.
Siu Čao sem zapiisto komaj meseca oktobra pa se po istoj poti vozo kak Ms. Versiglia, celih 11 dni v kitajskoj barki. Pot, čeravno nevarna, je bila prece mirna i nad vse zanimiva.
V Lin-chowi sem ostao pali pol leta, kje sem nadomeščao mučeniško vmrloga sobrata Caravario kak sem pač znao i mogeo.
Leta 1931. za svetek sv. Jožefa sem pa prišeo sem v Tung-pi, kje je še zdaj moja osrednja postojanka. Tii med temi tak čudno razmetanimi breščeki se borim za Kristušov križ. Kak mi je bilo tii skoz štiri leta, pa bom negda driigoč sporočo.
Pogosto se me spominajte v svojih molitvaj pa mi pomagajte kak pač morete, i liibi Jezuš Vam bo vsem stoterno povrno.
Sprejmite vsi skupno prav prisrčne misijonske pozdrave!
Geder /ozko, salez, misijonar.
Mučenik cerkvene edinosti.
(Sir Thomas More — svetnik). (1535-1935.)
Letos slavi skoro ves svet, posebno pa Angleška i Irska 400-letnico žalostne smrti velkoga angleškoga kanclera i pisatela Tomaža More-a. Najznamenitejši svetovni listi pišejo o tom izredno zmožnom državniki, hvalijo njegov nezlomlivi značaj, najbole pa njegovo liibezen do siromakov, zavrženih. I More je eden izmed redkih liidi, šteroga na ednoj strani socialisti i komunisti proglašajo za svojega, za začetnika modernoga socializma i komunizma; a na driigoj strani se piše o njem kak velkim protiv-niki komunizma, da je bio pravi krščanski državnik i mislec, mogočen braniteo krščanstva proti samomi angleškomi krali Henriki VIII., zavolo šteroga je postao tudi mučenik. Vsizgodo-vinari njemi priznavajo, da je bio eden najbole značajnih osebnosti zgodovine sploh, da je bio najvekši vučenjak svojega časa.
Poglednimo si nekelko njegovo živlenje i veličino! * — * — *
Tomaž More se je narodo 7. februara 1478. v Londoni na Angleškom. Že v ranoj mladosti njemi je mrla mati i tak je bila skrb za njega, njegovo vzgajanje čisto na očinoj ramaj. Oča je bio sodnik. Človek poštenoga srca i ostroga razuma. Vso svojo skrb je posveto svojemi sini, ka bi njemi dao kak najbolšo vzgojo i izobrazbo.
V tom časi je živo v Londoni slavni kardinal nadškof John Morton. Kda je bio mali Tomaž star 13 let, ga je vzeo te kardinal k sebi v svojo hišo. Naskori je spoznao Tomažove izredne zmožnosti i ga je včasi jako vzlubo. Kak 19 letni je Tomaž na-daluvao svoje včenje v Oxforti, v središči bogoslovske i svetne angleške znanosti. Tu se je spoznao z najvekšimi vučenjaki tiste dobe. Te vučenjake so zvali »humaniste". Dobro se je seznano s starimi grškimi pisateli, a tudi z velkimi krščanskimi cerkvenimi očevi i pisateli. Posebno je vzlubo sv. Avguština. Njegove spise je rad prebirao i njemi se more zahvaliti, ka ga je rešo novo-dobnoga grčkoga poganstva, ki je bilo razširjeno med vnogimi vučenjaki tistoga časa.
Svoja visokošolska leta je preživo, kak se za katoličana dostaja. Pogostokrat je bio pri svetoj meši i prečiščavanji. Bio je pobožen akademik i je celo mislo iti v samostan. Njegov oča je bio jako dober i zmožen človek i je močno vplivao na sina. Sin je postao advokat.
Že leta 1504. je prišeo Tomaž v parlament, v šterom se je viipao postaviti tudi proti samomi krali Henriki VII., kda si je te v proračuni šteo določiti velko šumo za sebe. Stem se je Tomaž jako zamero krali, popiisto pa ne.
Sledkar je svoje včenje dopunjavao na slavnom vseučilišči v Parizi i Louvaini. Kda se je povrno v svojo domovino, se je srečno oženo i meo preči dece.
V njegovoj hiši so se zbirali vučenjaki, med njimi tudi slavni vučenjak Erazem Roterdamski. V Tomažovoj družini je vladalo pravo krščansko živlenje. Pri jeli se je vsikdar nekelko časa čtelo sv. pismo i tudi te, kda je meo goste za stolom. A najraj je pogosto sirmake. Njegova hiša je bila dom sirmakov.
Kda je zavladao kral Henrik VIII., je že vsa Anglija poznala Tomaža More kak jako sposobnoga človeka. Zato je krao želo, da bi prišeo Tomaž v njegovo bližino. Tomaž se je toga bojao. Šteo je ostati v svojem deli sloboden! Krao je večkrat prišeo Tomaži na dom. Po več vor sta se po ogradi sprehajala i krao je z veseljom poslušao pogovore toga vučenjaka. Leta 1529. ga je krao postavo za velkoga kanclera. Tomaž je te visike službe
ne bio veseli. Spoznao je, da je njegova sloboščina, značajnost
v velkoj nevarnosti. I istina, od toga časa se začne za Tomaža živlenje, puno trplenja.
Toga hipa se začne tudi najžaloslnejše poglavje iz zgodovine katoličanske cerkve v Angliji. Vzrok vsemi pa je: nenasitna razviizdanost krala Henrika VIII.
Krao Henrik VIII. je bio v začetki dober, pošteni i v tom časi tudi velki nasprotnik »reformacije", štero je začno v Nemčiji Lutar Martin okoli 1. 1520. Henrik VIII. je v svojij spisaj jako napadao Liitrove krive navuke. Sveti oča ga je nazvao celo „bra-nitela vere". Sledkar pa se je njegova lubezen do rimske cerkve začnola hladiti. Vzrok je bila njegova lakomnost, nečistost i žela po samovladi. Njegova prva žena je bila Katarina Aragon-ska, dobra i pobožna ženska. V začetki je bio Henrik VIII. srečen v tom zakoni. A zagledno se je v dvorno gospo Ano Boleyn i začno je ž njo v živeti. Nečista strast ga je čista prevzela. Za prvo ženo Katarino je ne več marao. Zato se je šteo od nje ločit i se oženiti z Anov Boleyn. Proso je svetoga očo v Rimi, naj razglasi njegov prvi zakon s Katarinov za nevalani, nepravi i njemi dovoli, da se drii-goč oženi z Anov.	(Dale.)
Palau Gabriel, D. I.
Po Kristušovoj poti.
Pazimo na sebe, da se ne vkanimo.
1.	Ka se brigaš za to, če drugi zanemarijo svojo dužnost i ka prido k cili, ali ne; ka so tiho mesto toga, ka bi gučali.
2.	Si ti postavleni za pastira črede? So tebe postavili, ka vuke od ovčarnice odtiraš?
3.	Ka se brigaš za tiste reči, za štere ti na den sodbe ne de trbelo računa davati?
4.	Ki dosta dela, tisti nema časa, ka druge zmerom sodi.
5.	Dobro spoznaj samoga sebe i spomni se, da si prah i ka nemaš nikaj, s kem bi se lejko pohvalo i zavolo česa bi lejko zavrgo k tebi spodobne.
6.	Ki pridno dela i na to misli, ka dela, tisti se malo ali nikaj ne briga za falinge drugih.	(Dale.)
Zlato klasje.
Gda je žetva, komaj žnjeci snopje zložijo v križe, se že vržejo deca po strnišči za klasjom, vlatovjom. Delo ide počasi. Za vsako vlat se trbe prignoti. Rado pa se zgodi, ka deca smii-čejo iz križov ali povanic da bi hitrej meli debele kitke. Jaj pa deci, či jih gospodar pri tom zasači! — Mi vam pa naše klasje popunoma prek damo. Veseli smo, či si ž njim punite svoje duševne granare. Zato si pa le zbirajte, nosite, pelajte kak največ!
Ešče nekaj posebnoga je v časi žetve. Pšenica je zrela, nego nede vsa za pogače. Eden mali procent je namenjeni za bele hoštije. Te vzemejo v roke duhovniki pa je spremenijo v Jezu-šovo telo To je velki čudež. — V našem kraji je bilo letos
osem novomešnikov. Ravno v meseci žetve so smeli prvikrat napraviti te najvekši čudež med vsemi čiidami.
Gda vidiš duhovnika, te etak moreš praviti: To je tisti moj dobrotnik, ki mi je pri sv. krsti odpro nebesa, ki me je očisto grehov, ki hrani mojo dušo i šteroga bom želo meti pri smrtnoj posteli.
Kak naslikani vojak drži zmerom meč zdignjeni proti sovražniki, toda nigdar ga ne napadne, tak so vnogi krščeniki nad svojimi strastmi, posebno nad glavnov.
Kelkokrat na den moliš Očanaš ? V vsakšem Očanaši praviš Bogi: Odpusti nam naše duge kak i mi odpuščamo . . . Či te, gda to moliš, maš v srci srde, mržnjo, sovraštvo, pa se ne-ščeš pomiriti, ne odpustiti, potem se lažeš Bogi.
Grešnik bi samoga sebe rad pregovorio, da tudi Bog ne misli na njega, ar on ne misli na Boga i da ne kaštiga vsak-šega grešnika.
Dosta vsefele malenkosti vleče naprej naša radovednost. To je, ka ščemo vse čuti, znati, viditi. Ar je naša notrašnjost zbirališče toliko vtisov, ta množina praznih podob nas potem moti pri molitvi. Gda naša duša stopi pred Boga i glas našega srca zdignemo k Bogi, pride na jezere teh vtisov iz kakšega zatišja, se vržejo vmes pa nas motijo.
Či se je kakši človek kelkošte včio, či zna vnogo jezikov, drugi se pa komaj navči moliti Očanaš, Bog sodi obavednako, najmre po tom kak živeta, ne pa po tom, ka znata.
Či kakši človek zapovedavle milijonskomi narodi, či je krao ali casar, driigi je pa samo toliko potreben drugim, kak mali šraufek v vori, či oba dobro spunjavata svojo dužnost, sta pri Bogi oba vednako vredniva.
Pesem svete Helene C18. august}.
V senjaj je vido znamenje moj sin:	V poldnevnoj viiri smo ga najšli,
na oblakaj je križ zablesteo,	med tremi križi srednjega —
znak najvekših božih bolečin,	Kako strmeli smo vsi plašni,
njega na bojni je prapor pripeo.	kda je ozdravo bolnega , . .
In yrno se z zmagov je ovenčan,	Poliiblali smo les rešenja
podvrgeo si ves znani svet,	in jokali nad njim gorko;
zasijao krščanstvi je poldan,	od tod prihaja moč živlenja
to križa skrivnostni je cyet. —	za dušo našo in telo!
Da bi najšla to sveto drevo,	Pozdravlen križ, edini vup,
ki skrito zyiinaj mesta leži,	od tebe opojnost valovi,
za njim se zgledava oko,	zavolo tebe iz mešnih kup
za njim moje srce teži . . .	priteka — Jezusova Kri — —
Zdaj je že mirno moje srce:
po čelom sveti križ stoji!
Ne več daleč do zadnjega dne —
Gospod k slaynoj sodbi hiti I
Sv. hišni zakon.
Priprava: Zadržki.
Glavni namen ozavanja mladožencov je, ka se dožene, da med njima ne obstoji nikakši zakonski zadržek, ki bi njihovo zakonsko zvezo brano, ali ovirao.
Bog, ki v svojoj očinskoj liibavi skrbi za javni i za zasebni blagor človeka, je deloma po naravnom zakoni, deloma pa po božem razodetji, nastavo zakonske zadržke, to je takše zapreke ali ovire, štere zakonsko zvezo preprečavlejo ali pa ovirajo.
Zakonski zadržki so dvoje vrste: Edni so ki med mlado-ženci preprečijo ali razderejo zakonsko zvezo; zato se tudi imenujejo razdiralni zakonski zadržki. S takšim zadržkom sklenjeni zakon je ne zakon, ar je zakon ne mogeo nastopiti i nastanoti zavolo ovire. Na priliko: oženjeni se nemre znova oženiti z tretjov peršonov, ar je zakonska vez ne razdrta. I če bi se zakonski oženo, je njegov zakon (drugi najmre) nevelaven, ar je pri sklepanji bio nemogoč zavolo razdiralnoga zadržka. Druge ovire so samo oviralne, ki ovirajo i otežkočajo sklenitev zakona. Na priliko: Zakon med rodbinov, ali driigoverci.
Zakonski zadržki gledoč na svojo vretino so pa tri vrste,
ali izvirajo od narave, naravni zadržek; ali od Boga po na-zveščenji določen zadržek; ali pa od sv. Cerkve določen zadržek.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne duše.
Sktišavanje.
8. Včasi je čutna nasladnost i moč domišlije tak velika i močna, da se nam vidi, kak da bi vola tudi privolila. V istini pa je ne tak. Vola trpi, ali ne privoli, se napada, a se ne vda. To je tisti drugi zakon telovnih kotrig, od šterogarguči sv. Pavel apoštol, (Rim. 7., 23,) šteri nasprotiije zakoni razuma i nam da čutiti, ka neščemo, brezi toga pa, da bi nas silila, ka se veselimo v tom, ka čutimo.	(Dale.)