Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 280 Simon Malmenvall, Kultura Kijevske Rusije in krš čanska zgodovinska zavest. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2019, 313 strani. Študija Simona Malmenvalla Kultura Kijevske Rusije in krš čanska zgodo- vinska zavest, nastala na podlagi doktorske disertacije, ki jo je avtor zagovarjal leta 2018 na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, predstavlja pomemben prispevek k slovenskim humanisti čnim znanostim iz vsaj dveh razlogov. Prvi zadeva vsebino monografi je, ki se posve ča zgodovini vzhodne Evrope v (visokem) srednjem veku. Omenjeno raziskovalno podro čje namre č ne sodi med tiste problemske sklope, ki bi bile doslej deležne veliko pozornosti s strani slovenskega zgodovinopisja. Že iz tega razloga je Malmenvallovo delo torej dobrodošla novost. Še pomembnejši razlog pa zadeva izvedbo študije oz. avtorjev metodološko pristop, saj mu je uspelo posre čeno združiti zgodovinopisni pristop v ožjem pomenu besede s kulturološkimi in teološkimi študijami, kar kljub splošnemu priseganju na interdisciplinarnost v našem prostoru še vedno pogosto ostaja bolj želja kot realnost, vsaj na podro čju povezovanja historiografi je in teologije. Monografi ja predstavlja sintezo avtorjevega ve čletnega poglobljenega ukvarjanja z razli čnimi vidiki (kulturne) zgodovine Kijevske Rusije, ki jo je obravnaval že v svojem diplomskem in magistrskem delu ter številnih znanstvenih člankih. Osrednji fokus raziskave je kulturološki, saj želi Malmenvall rekonstruirati samorazume- vanje intelektualne elite prve ruske državne tvorbe. Ker pa je le-to razumljivo le v širšem zgodovinskem kontekstu, študija vsebuje tudi obsežno sinteti čno zasnovano predstavitev širšega zgodovinskega konteksta, tj. zgodovine Kijevske Rusije in Bizantinskega cesarstva, od koder so na ozemlje ob Dnjepru v 10. in 11. stoletju prišli odlo čilni versko-kulturni vplivi. Kontekstualni del raziskave tako vsebuje pregled razvoja (staro)ruske države od njenega za četka v 9. do zatona v 12. sto- letju. Poleg tega pa so predstavljene tudi zna čilnosti bizantinske države v času t. i. makedonske renesanse, rusko-bizantinski odnosi, še posebej podrobno pa je tematiziran (postopen) sprejem krš čanstva v staroruski družbi ter razvoj tamkajšnje cerkvene organizacije. Pregled je zasnovan na podlagi referen čnih mednarodnih študij ter že sam po sebi predstavlja pomemben prispevek v slovenskem prostoru, saj je doslej najobsežnejši pregled zgodovine Kijevske Rusije v slovenskem jeziku. Osrednji del avtorjevega zanimanja velja (novi) krš čanski kulturi Kijevske Rusije, kot se je izoblikovala po množi čnem sprejemu krš čanstva leta 988 ali 989, ko se je kijevski knez Vladimir Svjatoslavi č dal krstiti in nato zaukazal še Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 281 množi čni krst vseh prebivalcev Kijeva. V prihodnjih letih je vzhodnoslovanska državna tvorba za čela intenzivno sprejemati kulturne pridobitve bizantinske civi- lizacije, ki se je tedaj nahajala v svoji (zadnji) zlati dobi. Na podlagi intenzivnega sprejemanja bizantinskih vplivov se je za čela oblikovati doma ča intelektualna elita, ki se je razvijala znotraj okvirov (nastajajo če) cerkveno-upravne organizacije. Družbeno-normativno kulturo Kijevske Rusije so torej odlo čilno zaznamovale prav tiste zna čilnosti, ki so bile neposredno povezane z vzhodno razli čico krš čanstva, predvsem cerkvenoslovanski literarno-liturgi čni jezik. Prav tako se je že kmalu po sprejemu krš čanstva hitro uveljavila tudi doma ča kleriška elita, vezana na kijevsko metopolijo, ustanovljeno že v prvi polovici 11. stoletja, in njej podrejene škofi jske sedeže ter hitro rasto če samostanske skupnosti. Čeprav so torej za četki krš čanske kulture Kijevske Rusije temeljili na prevzemanju bizantinskih zgledov, pa je bilo to prevzemanje vendar kreativno. Porajajo ča se intelektualno-kleriška elita namre č bizantinske teološke in literarne produkcije ni prevzemala v celoti, temve č izrazito selektivno, delno pa jih je tudi ustvarjalno prilagajala lastnim potrebam. Selektivnost se kaže predvsem v zanimanju za tiste konfesionalno-didakti čne spise, ki so bili temeljnega pomena za uveljavljanje novih duhovnih in eti čnih idealov. Iz tega razloga staroruski izobraženci niso po- kazali zanimanja za (zahtevnejše) fi lozofsko-teološke razprave in (anti čno) lepo- slovje. Avtor tako ugotavlja, da je »uporabnost« povsem prevladala v tedanji ruski kulturni produkciji. Pri tem pa je treba opozoriti, da »uporabnost« ni bila vezana zgolj na misijonarsko aktivnost, temve č tudi na afi rmacijo staroruske cerkvene in posvetne elite. Bistvena zna čilnost (ustvarjalnega) prevzemanja bizantinskih zgle- dov je potemtakem predstavljala prav nujnost patriotskega samopotrjevanja nove krš čanske velesile v primerjavi z mnogo starejšim Bizancem. Pri tem je osrednji interpretativni okvir predstavljal koncept t. i. zgodovine odrešenja, kot so ga razvili krš čanski misleci v prvih stoletjih po Kristusu, (cerkvena) elita Kijevske Rusije pa ga je nato kreativno prilagodila lastnim razmeram in potrebam. Omenjeni kon- cept je lok zgodovinskega razvoja razlagal v teološkem smislu: zgodovina je bila razumljena kot proces uveljavljanja božje previdnosti oz. božjega odrešenjskega na črta, kot ga prikazuje Sveto pismo. Na tej podlagi so bili posamezni konkretni dogodki, osebe in procesi duhovno osmišljeni v lu či simbolno nasi čene bibli čne zgodovine, ki posreduje (ponavljajo če se) vzorce razmerja med Bogom in č lovekom. Na ta na čin je slovanska elita lahko afi rmirala svoj pomen kljub relativno poznemu sprejemu krš čanstva; svoj položaj so razlagali s pomo čjo evangeljske prilike o delavcih enajste ure ter nato iz nje izpeljali idejo o enakovrednosti vseh ljudstev znotraj krš čanske ekumene. Omenjene ugotovitve Malmenvall izpeljuje iz analize štirih osrednjih narativnih staroruskih tekstov, nastalih med sredino 11. in 12. stoletja: pridige kijevskega metropolita Hilarijona o postavi in milosti, letopisa Pripoved o minulih letih (v slovenskem okolju bolj znanega pod imenom Nestorjeva kronika), hagiografi je Branje o Borisu in Glebu ter potopisa Romanje Danijela, igumana z Ruske zemlje. Obsežna analiza omenjenih del, ki predstavljajo najpomembnejši del literarne pro- dukcije Kijevske Rusije, sestavlja tudi osrednji del študije. Kljub zvrstni raznolikosti Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 282 avtor v vseh tekstih prepoznava zgoraj skicirano idejno ost staroruske kulture, tj. predvsem željo po samopotrjevanju, ki korenini v (nezavednem) manjvrednostnem kompleksu do kulturno in teološko superiornega Bizanca. Omenjena tendenca je v obravnavanih delih seveda izražena na razli čne na čine, skladno z možnostmi, ki jih je omogo čala izbrana (pol)literarna zvrst. Teološko je najgloblje utemeljena v Hilarijonovi pridigi, ki predstavlja prvo (znano) starorusko teološko refl eksijo novega duhovno-zgodovinskega položaja ruske države. Po svoji sporo čilnosti so pridigi sorodna tudi ostala besedila. Letopis Pripoved o minulih letih pri ča o uspešni adaptaciji bizantinske historiografske tradicije, saj po kakovosti prekaša ve čino bi- zantinskih zgodovinopisnih del iz tega obdobja, predstavlja pa najobsežnejši poskus umestitve zgodovine Vzhodnih Slovanov v krš čansko zgodovino odrešenja. V obliki romarsko-potopisnega žanra isto idejo izraža tudi Romanje Danijela, igumana z Ruske zemlje, saj je tendenca dela predvsem polnopravna vklju čitev Rusije oz. ruskega krš čanstva v posve čen kozmos Svete dežele, prizoriš ča biblijske zgodovine. Hagiografi ja Branje o Borisu in Glebu (v ve č razli čicah), ki obravnava življenje in smrt prvih kanoniziranih vzhodnoslovanskih svetnikov Borisa in Gleba (oba je kot potencialna konkurenta v boju za oblast po smrti velikega kneza Vladimirja dal umoriti starejši brat Svjatopolk), pa poleg tega izraža še dodatno politi čno težnjo. Predstavlja namre č željo po notranji harmoniji v vladajo či rodbini Rjurikovi čev. Slednja naj bi temeljila na krš čanski zapovedi ljubezni do bližnjega in odpovedi zemeljskemu uspehu na ra čun onostranske slave. Kot taka pa je hagiografi je di- rektno naslavljala tedaj osrednji politi čni problem staroruske države, tj. notranja obra čunavanja znotraj vladajo če dinastije, ki so kon čno tudi odlo čilno prispevala k zatonu mo či Kijevske Rusije v drugi polovici 12. stoletja. Kot je razvidno iz pravkar skicirane vsebine in metodološkega pristopa Malmenvallove študije, je avtor uspešno in plodno zgodovinski pristop povezal s (histori čno) teologijo in kulturološkimi študijami. Na tej podlagi je nastala prepri čljiva rekonstrukcija teološko-kulturnega programa intelektualne elite Kijevske Rusije, ki predstavlja še posebej dragocen doprinos k slovenski humanistiki. Prav iz tega razloga pa študija ni zanimiva le za prou čevalce srednjeveške zgodovine vzhodne Evrope, temve č tudi za vse tiste, ki delujejo na podro čju kulturno-zgodovinskih raziskav. Matic Bati č