iz politoloških raziskav
ADOLF BIBIČ
Objektivno in normativno v politologiji
i
Politologija je med tistimi družbenimi vedami, za katere je problematika razmerja med objektivnim in normativnim Se posebno pomembna. Na to vplivajo tudi njena zgodovinska zakoreninjenost, njena dejanska vezanost na pomembne sklope interesov v družbi kot tudi njeno učinkovanje na družbo in politiko.
Za sodobno politično znanost se na splošno več ne postavlja dilema, ki je bila tako pogosta v času razcveta behavioralizma v 50. in začetku 60. let: ali čisto objektivna ali normativna politična znanost. To dilemo je politična znanost po svetu v glavnem premagala. K temu so prispevali številni družbeni in politični vzroki, na to pa je vplivala tudi poglobljena razprava o epistemoloških in socioloških problemih družboslovja in o politični znanosti v 60. in 70. letih. Ta razprava se nadaljuje vse v naše dni. ko postaja - posebej zaradi družbenih kriz in nove vloge in odgovornosti znanosti - znova pereča.
Rezultat te razprave je, če ga grobo označimo, da tudi v politični znanosti ni utemeljeno delati neprehodnih prepadov med vrednostnimi premisami, sistemom znanstvenih izjav in med učinkovanjem (uporabo) znanstvenih raziskovalnih izsledkov:
a)	Vrednostne baze, pa najsi gre za njihovo subjektivno, tematsko ali spoznav-no-instrumentalno naravo, nujno delujejo (ne logično, marveč praktično-empirič-no) na vsebino znanstvenikovih izjav.
b)	Ugotovitve, do katerih se dokoplje znanost, so praktično-normativno relevantne, če se le nanje navezujejo realni družbeni interesi: če torej v njih lahko najdejo oporo za oblikovanje svojih stališč in ravnanj kolektivni in individualni družbeni in politični akterji. Iz tega pa sledi, da je normativnost v smislu učinkovanja znanstvenih izjav na družbeno prakso oziroma v smislu učinkovanja družbene prakse na vsebino znanstvenih izjav sestavina družbene in tudi politične znanosti, s katero moramo nujno računati.
V obravnavanju t. i. vrednot osvobojene politične znanosti (valuefree political science) se ne smemo torej omejiti na dualizem normativnih in indikativnih izjav, ker je tudi v politični znanosti normativnostna problematika mnogo širša. Tudi indikativne izjave, kolikor so »obremenjene« s prejšnjim vplivom raziskovalčevih odločitev (npr. pri izboru problematike, konceptov in teorij, metod pojasnjevanja političnih procesov), ali kolikor dejansko vplivajo na obnašanje interesentov, imajo normativni učinek.
c)	Zapleteni odnos objektivnosti-normativnosti v družbenih in političnih vedah izpričuje, da je politična znanost nujno vrednostno angažirana, da ni in ne more biti »nevtralna«, niti takrat ne, kadar bi si za to najbolj zavestno prizadevali.
Toda ta razprava tudi dokazuje, da je samo spoznanje, daje politična znanost
nujno vrednostno angažirana, sicer pomemben, vendar ni temeljni pogoj za konstituiranje politične znanosti. Je pomemben, ker razkriva neutemeljenost pretenzij zagovornikov vrednostno čiste politične znanosti, da lahko obstoji politična znanost, ki ne bi imela normativnih prvin, s čimer naravo znanstvcnosti omejuje samo na eno paradigmo. Je pomemben, kolikor prepričljivo opredeljuje predmet politične znanosti ne samo empirično-deskriptivno (kot fenomen oblasti), marveč ga obravnava tudi z gledišča kritike vsakovrstnega zatiranja in težnje po emancipaciji (Bay. 1981). Je pomemben, kolikor postavlja v samo jedro politike problem oblikovanja skupnih (občih) interesov in zastavlja problem organske svobode (oblikovanje svobodne individualnosti posameznikov in asociacij v svobodni skupnosti) kot temeljno vprašanje politike.
II
Če je spoznanje, da je normativnost nujna sestavina sodobne politične znanosti bistvenega pomena, pa je temeljni pogoj politične znanosti kot znanosti njena objektivnost (ob vsej zapleteni zgodovinski naravi te kategorije in ob vsej njeni vezanosti in prežetosti z normativnostjo). Poudarjanje objektivnostne problematike (v povezanosti z njeno normativnostjo) je posebej pomembno za politično znanost, kije pod izrazitim bremenom normativnosti. ki jo sili v normativizem (ki ga ne smemo zamenjati z normativnostjo), ki je ena izmed njenih resnih šibkih točk. Razloge za normativistične tendence v politični znanosti pri nas je treba videti:
-	v zgodovinskih, okoliščinah in v disciplinarnem poreklu nastanka politične znanosti:
-	v hitrem spreminjanju normativnih okvirov politike in v hipertrofiranju »empiričnega« normativizma;
-	v pomanjkanju empirične tradicije družboslovnega raziskovanja pri nas;
-	v relativno pozni institucionalizaciji politične znanosti in v pomanjkanju temeljite začetne metodološke avtorefleksije in
-	v negativnih učinkih političnega pragmatizma.
Kakorkoli bo politična znanost zmerom nujno ohranila svoje prvine normativnosti, pa je pred njo odprto predvsem vprašanje, kako poglabljati spoznavanje dejanskih (objektivnih) odnosov v političnem življenju naše dežele in sodobnega sveta.
Zavestnejšo usmeritev k objektivnosti zahtevajo od politične znanosti med drugim tale dejstva:
-	Velik razkorak med normativnim in dejanskim v naši družbi, ki terja globlje raziskave funkcioniranja političnih in samoupravnih institucij;
-	Družbena kriza, ki bistveno vpliva na zaupanje ljudi v učinkovitost sistema, da lahko premaga krizo;
-	Rezultat dolgoletne samoupravne vzgoje, ki v večji meri subjektivizira samoupravne subjekte;
-	Nastajanje novih kolektivnih subjektov, ki spreminjajo dosedanjo družbenopolitično areno;
-	Novi problemi v razvoju federalizma in težave v oblikovanju skupnih interesov oz. priznavanju posebnih nacionalnih interesov;
-	Imperativi novega znanstveno-tehnološkega razvoja;
-	Čedalje večja interdependenca naše družbe in sodobnega sveta oziroma problem premagovanja njene ekonomske odvisnosti;
-	Spremembe v značaju sodobne politike;
-	Nova vloga »subjektivnih sil«, ki jo zahteva današnji čas;
-	In sploh potreba po globljih institucionalnih spremembah družbenopolitičnega sistema, ki jih ni mogoče izpeljati brez temeljitih raziskav obstoječega stanja.
Usmeritev k večji objektivnosti nalaga politični znanosti zlasti tele zahteve:
-	Izostreno metodološko zavest o kriterijih znanstvene objektivnosti in njihovo uporabo v raziskovalni praksi;
-	Optimalno povezovanje teoretičnega in empiričnega raziskovanja;
-	Jasno razlikovanje med političnim (ideološkim) in znanstvenim političnim diskurzom in o njuni dialektiki;
-	Odprtost do znanstvenih dosežkov sodobne svetovne politologije, pripravljenost, sposobnost in možnost za njihovo (kritično) integracijo v raziskovalni proces.
III
Toda tudi (tehnična) objektivnost sama ni zadostna za presojo politične znanosti. Teorij in raziskav ne ocenjujemo samo po njihovi pojasniini moči, marveč tudi glede na njihovo vlogo v premagovanju izkoriščanja, zatiranja in v emancipaciji človeka, razredov, narodov. Spoznavni proces je tudi v politični znanosti pogojen (v pozitivni ali v negativni smeri) s tradicijo, z okoljem in z osebnimi lastnostmi raziskovalca, hkrati pa tudi vpliva na družbene odnose.
Kakorkoli je torej nujna usmerjenost politične znanosti k objektivnosti, toliko je tudi bistveno, da se raziskovalec zaveda pomena normativnega vidika politične znanosti in da prevzema odgovornost za raziskovalne odločitve v vsem raziskovalnem procesu.
»Objektivno« lahko raziskujemo popolnoma postranske probleme, ali pa celo prispevamo k popolnoma antihumanim ciljem (npr. objektivno raziskovanje za množično uničevanje ljudi - bakterioloških sredstev). »Objektivne« raziskave lahko prispevajo tako k povečanju zatiranja kot k emancipaciji. Zaradi tega pa načelo objektivnosti ne neha biti temeljno načelo družbene in politične znanosti in zaradi tega tudi ne sme izgubiti tistega primarnega pomena, ki ga tukaj zagovarjamo. Vendar pa je, mislim, ravno skladna povezanost objektivnosti-normativnosti tisti notranji imperativ humanistične kritično usmerjene politologije in družbene znanosti sploh, ki kljub svojim številnim problemom in skritim zankam predstavlja jedro raziskovalne strategije tako nasproti nezgodovinskemu normativizmu kot nasproti detajlističnemu empiricizmu. Res je, da normativnost. če ni oprta na trdna dejstva, hitro zapelje raziskovalca v subjektivizem abstraktnega najstva; res pa je tudi. da se (tehnična) objektivnost, ki je ne spodbuja emancipacijski interes, lahko kaj hitro izgubi v noči irelevantnosti. Odgovorni raziskovalec torej ni samo raziskovalni tehnik, marveč je oziroma mora biti intelektualec (strokovnjak + politik, kot je dejal A. Gramsci).
IV
S stališča razvoja politične znanosti, ki ji je objektivnost temeljno izhodišče, normativnost pa nujni sestavni del. se zdi, da bi odgovorna politika razvoja politične znanosti morala upoštevati, med drugim, tele razsežnosti:
1. Elaboracijo koncepta politike, ki bi zajel tako tradicionalno vsebino tega pojava (problem družbene moči oziroma politične oblasti) kot tudi to, daje politika tudi »svoboda ali pravičnost ali kakršnakoli vizija boljše družbe« (Ch. Bay). Takšen koncept (socialistične) oblike politike je toliko bolj potreben v času krize, ki oživlja stare sindrome o politiki kot zgolj »umazani pesmi«.
2.	Takšen koncept politike zahteva novo osmišljanje pomena koncepta samoupravljanja z njegovega vsebinskega, genetičnega in funkcionalnega vidika. To osmišljanje je potrebno ne samo zaradi krize dosedanjih oblik samoupravljanja, marveč tudi zaradi tega. ker je samoupravljanje, povezano z imperativi znanstve-notehnične revolucije, bistveni aspekt demokracije, socialistične družbe in transformacije politike v njej.
3.	Politična znanost mora obnoviti digniteto skupnih in splošnih interesov. Oblikovanje skupnih (splošnih) interesov pa je lahko le rezultat ustvarjalne sinteze med avtonomno izraženimi (legitimnimi) posebnimi interesi, med spoznanji znanstvenih raziskav in med odgovorno usmerjevalno vlogo subjektivnih sil. To načelo je posebno pomembno pri povezovanju nacionalnega in razrednega interesa.
4.	Eno od temeljnih vprašanj politične znanosti - ne samo pri nas, marveč tudi v sodobnem svetu - je razmerje med konsociativnim in večinskim načelom političnega odločanja. Ni treba poudarjati, kako pomembna je ta tematika za politično znanost s stališča samoupravne perspektive in večnacionalnega federalizma.
5.	Politična znanost se mora soočiti z implikacijami, ki jih ima zanjo nova znanstveno-tehnična revolucija. Ne gre samo za nove spoznavne instrumente, ki jih s tem pridobiva, marveč predvsem za spremenjene razmere, v katerih delujejo kolektivni politični akterji, za nove možnosti, da se z modernimi sredstvi komunikacij politični procesi demokratizirajo in racionalizirajo, ali pa se v novih centrih odločanja še bolj odtujijo od nominalnih nosilcev oblasti in upravljanja.
6.	Vzporedno s krizo »stare« (državno-partijske, »predstavniške«) politike se po vsem svetu kaže. kot njen sestavni del. tudi kriza klasičnih državnih in partijskih institucij, zlasti kriza njihove reprezentativnosti in racionalnosti, pa hrati njihove legitimnosti in finančne sposobnosti (finančna kriza). Desno konservativne sile iščejo izhod iz krize v zmanjševanju demokratične participacije, levo usmerjene pa v novih oblikah demokratičnega upravljanja in predstavništva, ki pa tudi implicira kritiko negativnih učinkov birokratizacije. Politična znanost bi morala v večji meri razvijati komparativno analizo pozitivnih izkušenj in krize predstavništva. Posebej pa bi v tem sklopu osvetljevala novo problematiko subjektivnih sil in vlogo sodobne države.
7.	Eden izmed osrednjih tematskih sklopov in problemov politične znanosti pri nas je problematika razvoja demokrcije kot pluralistične demokracije za socializem in v socializmu.
Ta problematika zaobsega zlasti tale vprašanja:
-	Konceptualizacija dialektike civilne družbe in države; delovna družba in politika; ekonomska, socialna, politična demokracija kot vidiki integralne demokracije;
-	Pravice, svoboščine in odgovornost v socialistični demokraciji; toleranca; »pozitivna« in »negativna« svoboda; nova vloga individua — delovnega človeka in občana, rehabilitacija političnega državljana, z vsemi vidiki novega državljanstva;
-	Elaboracija vloge, racionalizacije in demokratizacije države v socializmu: dialektika občedružbenih in razredno-slojevskih interesov v državi; problem socialistične pravne države; človek in država;
-	Civilna družba, samoupravljanje, družbena moč, politična oblast;
-	Formiranje, vloga rekrutacije, rotacija in odgovornost in kontrola upravljal-skih sestavov v državi in družbi;
-	Modernizacija družbeno-političnih organizacij in fenomen razvoja novih političnih asociacij;
-	Vloga asociacionizma, družbenih gibanj in pobud v socialistični demokraciji;
-	Socialni, samoupravni in politični pluralizem in problem demokracije; strankarski, nestrankarski pluralizem, asociacijski pluralizem in asociacijska demokracija;
-	(Socialistična) javnost in družbena kritika v socialistični demokraciji; politična vloga in odgovornost medijev; problem opozicije v socializmu;
-	Sorialno-demografski aspekti socialistične demokracije;
-	Tradicije, običaji, politična kultura in socialistična demokracija;
-	Narodi med nujnostjo emancipacije in integracije;
-	Mednarodno okolje in socialistična demokracija (pritisk zaostalega in izzivi razvitega mednarodnega okolja); vključevanje v Evropo in v razviti svet;
-	Družbena in politična patologija in socialistična demokracija;
-	Sodobna teorija krize, kriza države in kriza politike;
-	Socialistične demokracije, deblokada, motivacija in mobilizacija;
-	Obrambni mehanizmi socialistične demokracije;
-	Demokracija in informacijska družba; demokracija, znanje in znanost; ekspertno in laično v socialistični demokraciji; rekonstrukcija demokracije na prehodu v XXI. stoletje;
-	Demokrcija, federacija, enakopravnost narodov in ljudi;
-	Demokracija in komunikacijska revolucija - demokracija kot tehnika in demokracija kot cilj - nove možnosti neposredne demokracije.
Ni treba posebej poudarjati, da se tudi (in zlasti) v problematiki demokracije, ki smo jo navedli, tesno prepletata dialektika objektivnega in normativnega. Res ne v nekem poljubnem razmerju, vendar pa celo v optimalni povezavi obeh elementov. ki je bolj ideal kot stvarnost, vedno ostaja napetost med objektivnim in normativnim, med demokracijo kot »vladavino ljudstva« in demokracijo kot »vladavino v imenu ljudstva«. Popolna »istovetnostna demokracija«, t. j. demokracija, kjer ni razlike med vladajočimi in vladanimi, je ideal, h kateremu mora težiti (socialistična) politična znanost in praksa. Toda ker ta ideal verjetno ne bo nikoli v celoti dosežen, ker je »prehodno obdobje« do njega neskončno daleč, mora politična znanost posvetiti dokaj več pozornosti kot doslej fenomenu politične oblasti; njene demokratizacije in kontrole in torej tudi volilni demokraciji, političnemu pluralizmu, vlogi tekmovanja in sodelovanja v političnem življenju ter oblikovanju skupnosti ob priznavanju in pravici do različnosti in drugačnosti.
LITERATURA:
Alben. H.. -Wertfreiheil ab methodisches Prinzip, v: Erwin von Bcckcrith (ur ). Probleme der normativen Ökonomik Ind der wtnschaftspoUtachtn Hcraturf, Berlin 1963. irr 32-63.
Almond. G. A.. -Politics. Science, and Ethics-. APSR 1946. sir. 283-293.
Andrews, W . (ur.). International Handbook of Pohocal Science. Greenwood Press. Weapon. London 1982. Baker. K.L.. -A Note on Behavioralisls and Pau-Behaviotalists m Contemporary Political Science-, v. PS 1972,
tu. 271.
Bay. Ch. »Politics and Pseudopolitio: A Critical Evaluation at Some Behavioral Literature-, v: SPSR 1965. str
39-51.
Beard. Ch A...-Political Science-.»: Wilson Gee (ur ). Research in the Social Sciences - la Fundamental Methods and Objectives, New York 1929, str 269-291.
Beetham. David. Mai Weber and the Theory of Modem Politics, Georg Allen, \jmdon 1974 Bevme. K. v. B. Die politischen Theorien der Gegenwart 4 Aull München 1980.
Bibič. A . -Yugoslavia.- v: Andrews. W. (ur ). Intrmalioruil Handbook of Political Science. Greenwood. Westpon. London 1982.
Brecht. A., Political Theory, Princeton 1959. Cerrom. U.. Politico, NSI. Roma 1986
Connolly. W. E-Gordon. Glen. Social Structure and Political Theory. D.C. Heath and Company. Lcxigton itd. 1974 Dallmayr. F., Language and Politics. None Dame Umvcnity Pres. Notre Dame. 1984. Easton. D . .The New Revolution in Political Science., v: APSR 1969. tu. 1051-1061
Falter. W Jorgen. Der .Pasinvtsmusstreti- ui der amerikanischen Politikwissenschaft. Westdeutscher Verlag, Opladen
1982
Flcchthcim. O K . -Zum WcrtproNcm in der Politik.. PVS. 1/1964, str 188-192. Grama. Civilna družba. drtava (ur A. Bibič). Komunist. Ljubljana 1987 Groaer. A . Au nom de quoi? Fondements d'une morale pobtique. Setiii. Parts 1969
Günne II I. G. Between Philosophy and Politics. The Alienation of Political Theory. The University of Masachusscts Pros. Amherst 1986
Keane. J. (nr.). CM Society and State. Veno. London-New York. 1988 Kirn. A . Znanost r diuibenoirednotnem seen. DE. Ljubljana 1988.
Lamoutncr. B (nr.). A citncia Paihca nos Anas 80. Editora Universidade de Brasilia. Brasilia 1982. Landau. M . .Commenl - On Objectivity.. v: APSR 1972. stt 846-856 Lindblad. I.. Oai den poUaska xetenskapensgmnder. Almqutst - Nikols. Stockholm 1972. Macpherson. C. B . .World Trends m Political Science Research., v: APSR 1953. mr 427-499. Maynu. R. (at ). Imptemensauonslorschrung. K.Mn 1980.
McCoy. Ch A.. Playford. J., (nr.). Apolitical Polities - A Critique of Behavioralism. New York 19*7 Mi he. V . Sociologies satmmia. Vesel» Maslcia. Sarajevo 1986 Mills. C W.. The Sociological Imagination. New York 1959
Narr, W.D.: Einführung in die modeme politische Theorie. Bd. 1: Thconebegriffc und Systcmthcorie. Stuttgart 1969. Nascbold, F. (ur ). Arbeit und Politik. Campus. Frankfurt a. M -New York 1985.
RAhnch. W (Unter Mitwirkung von W -D Narr ). Politik ab Wissenschaft Ein überblick. Westdeutscher Verlag. Opladen 1986.
Sartori. O., Elementi di teoria politico. Mubno. Bologna 1987. Shapiro. M . Language and Palmes. Basil Btackwell. Oxford 1984
Spragens. T. Jr.. The Dilemma of Contemporary Political Theory. DuncUen. New York 1973. Strauss. L.. .What ts Political Philosophy?, v: The Journal of Politics 1957. nr. 343-355.
Taylor. Qi.. .Neutrality m Political Science., v: Laslett. P and Runciman. W G. (ur.), Phtlosophr. Politics and Society. Oxford 1969.
Teonja in praksa, it. 7-8/1985. str 786-971 (Tematski poudarek na politični znanosti v Jugoslaviji in v svetu) Trent. J . .Faktorji, ki vplivajo na razvoj politične znanosti v Kanadi. Teorija in praksa, it. 1-2/1988. str. 22-36. WoUe. A . McCoy. Ch A . Polimal Analysis - An Unonkodos Approach New York 1972.