Popotno poročilo. Spisal Fr. Levec. (Dalje.) V. z ferdinandejske šole odideva s tovarišem v stalno razstavo učil, ki je nastanjena v palači grofa  Herbersteina v Zagati (Sackgasse). Stalno razstavo so takorekoč iz nič ustanovili trije graški uoitelji Kmetič, Lochbiichler in Nickl leta 1881. G. nadučitelj Gottfried Nickl, ki je še zdaj nje kustos, rni je razstavo prijazno razkazal ter mi povedal marsikatero zanimivo črtico iz nje zgodovine. Razstava je nastala tako, da so omenjeni trije učitelji kot osnovalni odbor naprosili vse znane založnike, naj jira pošljejo od vsakega v njih zalogi nasvetlo danega učila po e n izvod. Ta izvod ostane v razstavi, dokler se ne proda. Za prodani izvod se tvrdki odpošlje po odštetem popustu izkupiček, in tvrdka pošlje namesto prodanega učila razstavi nov izvod, ki spet ostane v njej, dokler ne najde kupca. Vse znamenite tvrdke srednje Evrope pošiljajo pod teini pogoji razstavi svoja učila, in ta iraa vedno na razpolaganje najraznovrstnejših in najnovejših ucil. Razen avstrijskih in nemških tvrdk so tukaj zastopani založniki iz Pariza, iz Švice, iz Nizozemskega, iz Danskega, iz Švedskega in Ruskega, tako da podaja razstava jako dober pregled uonih pripomočkov kulturnih narodov evropskih. Razstava je nastanjena v sedmih sobah I. nadstropja Herbersteinove palače. Delovanje odboru jako olajšuje to, da grof Herbenstein razstavi brezplačno prepušča stanovanje. Vendar je v teh sedmerih sobah nakopičenega toliko šolskega blaga, da je pregled nekoliko oviran in da razstavljeni predmeti ne pridejo tako do veljave, kakor bi prišli v velikih, razsežnih prostorih. Tukaj je, v pravem pomenu besede, do zadnjega kotička vse založeno. Razstava je razdeljena na sedern oddelkov. Prva soba je knjižnica in bralnica. Tukaj so graškim učiteljem na razpolaganje različni strokovni listi v raznih evropskih jezikih. Tu so razstavljene raznovrstne knjige za šolske in učiteljske knjižnice; podobe in sohe slavnih učiteljev in pedagogov. Druga soba obseza učila za krščanski nauk, za nemški jezik, za raounstvo, glasbo, za nazorni nauk in za otroške vrtce. V tej zbirki so rai najbolj ugajale ruske in švicarske podobe za nadzorni nauk, kažoee razne obrtnike in njih opravila. Pino so izdelane, v živih bojah, in ne preobložene. Posebno priraerni pa so modeli raznovrstnega kraetskega orodja, narejeni po navodilu razstavnega odbora v karlavski jetnišnici. Taki raodeli so zlasti potrebni po mestnih šolah, kjer otroci mnogokrat bero imena orodju, ki ga ne poznajo in jim ga je le težko opisati, n. pr. otka, pralica, črtalo, lemež, plužno, statve, kolovrat, preslica itd. Primerilo se mi je n. pr. celo na realki, da v nekem razredu noben učenec ni vedel, kaj je pralica. V tretji sobi so razstavljena učila za zemljepis in zgodovino. Tu je videti toliko lepih in primernih zemljevidov, zgodovinskih in zemljepisnih podob, da se človek le težko loči od te sobe. Posebno dobro so zastopana tudi učila za astronomični zemljepis, ki jih večinoraa pogrešamo celo na naših srednjih šolah. Pred vsera pa rai je ugajal švedski stekleni nebesni globus z ozvezdjem vsega neba. Seveda, za ljudsko šolo to učilo ni. Cena mu je 70 mark! V četrti in peti sobi so razstavljena ucila, ki spadajo k fizikaličnemu in prirodopisnemu pouku; šesta soba obsega učila za risanje, georaetrijo in ženska ročna dela; sedma nara kaže raznovrstno notranjo šolsko opravo, telovadsko orodje, raznovrstne telovadske igre, klopi in table. Vsega blaga je toliko, da bi clovek potreboval več dni, ko bi ga hotel vsaj povrhu pregledati. Razstavo vodi zdaj poseben odbor, čigar udje so za razstavo posebno zaslužni in delavni graški ucitelji in odposlanci tistih korporacij, ki podpirajo razstavo z novcnimi doneski. Razstava je vsakemu človeku, ki se zaniraa za šolstvo in njegov napredek, brezplačno dostopna. Zlasti pa irnajo javni. in zasebni učitelji priliko tukaj spoznavati nova učila in poizkušati njih uporabnost. Odbor pri- reja ob zimskem času predavanja in eksperimente z novirni učili. Vsa ucila, ki se dopošiljajo razstavi, se strokovnjaško presodijo in potem ocenijo v časopisu -Erstes osterreichisch-ungarisches Lehr- und Lernmittel-Magazin", ki ga izdaja odbor in prav spretno ureja nadučitelj in občinski svetnik Gottfried Nickl. Gasopis izhaja v petrtletnih številkah, po 2 do 3 pole obsežnih, in ne prinaša samo korenitih strokovnjaških ocen o novih učilih, kadar je treba, tudi s podobami, ampak tudi prav dober pregled o šolskih časopisih in o pedagogični literaturi sploh. Na btajerskem mora biti nanj naročena vsaka šolska in okrajna knjižnica. Tudi c. kr. deželni šolski svet kranjski je pred več leti ta časopis priporočil našim šolam, vendar ga na Kranjskem doslej nisem videl drugod kakor na ljubljanskera učiteljišču. G. Nickl mi je tožil, da se kranjski učitelji jako malo brigajo za ta časopis, in rne je prosil, da bi ga vsaj Ijubljanskim šolam priporočil, kar storim tera rajši, ker se rai zdi, da bi vsaj vsaka mestna in večrazredna šola ne smela biti brez njega. (Dalje prih.) XXX. občni zbor ,,Slovenskega učiteljskega društva". (Dalje.) 4. Močnikov spomenik. oročevavec Jakob Dimnik pravi, da je ,,Slovensko učiteljsko društvo1* odkrilo v velikih počitnicah zaslužnemu šolniku, bivšemu uredniku ,,Uči.eljskemu Tovarišu" in neustrašenemu boritelju na polju narodnega šolstva, rajnkerau Matej u Močniku, v njega rojstni hiši v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem sporninsko ploščo. Kako se je vršila ta lepa slavnost, o tem je že natančno poročal ,,Učiteljski Tovariš" in danes ne preostaja drugega, kakor podati račun o dohodkih in stroških. Vseh dohodkov je bilo 77 gld., stroškov pa 26*90 gld.; ostanek 50*10 gld. se je vsled odborovega sklepa dodal glavnici cesarja Franca Jožefa I. ustanovi za učiteljske sirote na Kranjskem. (Sprejeto.) 5. Cesarja Franca Jožefa I. juMlejska ustanova za učiteljske sirote na Kranjskem. 0 ti ustanovi je poročal g. Jakob Diranik nekako tako-le: Slavni zbor! Prav danes tri leta sera poročal v irnenu odbora ,,Slovenskega učiteljskega društva", kako bi praznovali vladarsko 501etnico Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Stavil sern predlog, da bi v sporain na ta redki avstrijski praznik zbirali med sabo prostovoljnih darov za ustanovo, ki naj se imenuje »Cesarja Franca Jožefa I. jubilejska ustanova za učiteljske sirote na Kranjskem." Povedal sem tudi, kako naj bi nabirali te prostovoljne darove. Predlog je bil sprejet enoglasno in z velikim navdušenjem. Temu je živa priča in najlepši dokaz vložna knjižica mestne hranilnice ljubljanske, številka 16658, na kateri je naloženih danes 1292*10 gld. To je lepa vsota, ki dela čast ,,Slovenskemu učiteljskemu društvu" ter je najlepše izpričalo naše vdanosti, ljubezni in zvestobe do presvetlega vladarja in je obenem tudi najlepši dokaz pravega avstrijskega patrijotizma, s katerira je prešinjeno in navdahnjeno vse kranjsko učiteljstvo. Izvzemši 50 gld., katere je nam daroval presvetli knez in škof ljubljanski, dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki sem jih, kakor sem že naznanil v našem listu, dodal glavnici te ustanove, smo to lepo vsoto zložili od odtegljajev od naših že itak skromnih dohodkov, in prav ta okolnost daje ti naši ustanovni še večjo vrednost in veljavo. Zanimalo bo bržkone marsikoga, koliko so prispevali posamezni okraji za ustanovo. Izračunii sera pa to le bolj približno in ne do pičice natančno: 1.) V Ljubljani se je nabralo 455 gld.; 2.) v postojinskem okraju 200 gld.; 3.) v kranjskem okraju 190 gld.; 4.) v kočevskem okraju 100 gld.; 5.) v ljubljanski okolici 70 gld.; 6.) v karaniškern okraju 55 gld.; 7.) v logaškem okraju 41 gld.; 8.) v krskem okraju 38 gld.; 9.) v litijskem okraju 25 gld.; 10.) v radovljiškem okraju 24 gld.; 11.) v črnomaljskem okraju 21 gld.; 12.) v novomeškem okraju 20 gld. Zaželeni smoter srao torej dosegli. Danes si usojam predlagati še, kako naj se nadalje ravna z ustanovo in sicer: 1.) Odboru se naroča, da t.akoj izposluje dovoljenje, da sme nositi ta ustanova Najvišje ime wCesarja Franca Jožefa I. jubilejska ustanova za učiteljske sirote na Kranjskem." 2.) Ko se doseže to dovoljenje, se ustanova takoj izroči »Društvu za zgradbo učiteljskega konvikta". 3.) Oficijelno pobiranje darov z novim letora preneha, vendar se v povišanje glavnice velikodušnosti ne bodo stavile meje. 4.) Za povišanje glavnice se obrni odbor »Slovenskega učiteljskega društva" na podstavi sklepa občnega zbora z dne 28. grudna 1895. 1. s prošnjo na veleslavni deželni zbor kranjski in na slavno kranjsko hranilnico. 5.) Ustanova naj se razpiše pričetkom šolskega leta ter odda v sporain na 501etnico Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa 1. vselej meseca listopada, izplača pa dne 2. grudna dotičnega leta, ko je bila ustanova razpisana. 6.) Ustanova velja za ljudske, srednje in visoke šole, izvzemši bogoslovje, ne oziraje se na kraj, kje dotičnik študira. 7.) Ustanovo uživa prosivec toliko časa> da se izšola; če je pa dobil dotičnik med tem dvojko v nravnosti ali napredku, se mu ustanova odvzame in znova razpiše. 8.) Glede nalaganja glavnice in porabe obresti velja sklep občnega zbora nSlov. učit. društva" z dne 28. grudna 1895. 1, ki se glasi: ,Dve tretjini obresti, katere bo dajala ta glavnica, se porabita vsako leto za nstanove in ena tretjina se pa priloži h glavnici." 9.) Ta sklep velja tudi glede visokosti in števila ustanov, ki se glasi: »Visokost in število ustanovdoloči odbor »Društva za zgradbo učiteljskega konvikta v Lj ublj ani'\ 10.) Glede oddaje ustanov veljajo tudi sklepi občnega zbora ,,Slov. učit. društva" z dne 28. grudna 1895. leta, ki se glase: Pravico do teh ustanov imajo: 1.) Učiteljske sirote po očetu in materi; v pomanjkanju teh 2.) uoiteljske sirote po očetu; v pomanjkanju teh 3.) učiteljske sirote po materi; v poraanjkanju teh 4.) učiteljski otroci sploh. (Vsi predlogi so bili enoglasno sprejeti) (Dalje prih.) Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. 29. Nasledki turških foojer. rez poguraa niso nikdar bili Slovenci. To je znano prijatelju in neprijatelju. Da je imel nekoč, ko še ni pil žganih pijač in cikorije, tudi silnejše pesti nego dandanes, o tem so se pa prepričevali zapored vsi narodi, ki so se podajali v boj s Slovenci. Toda dandanes je pri nas tako kakor pri vseh narodih evropskih. Telesne in duševne sile propadajo povsod, in oe se ne prenove narodi z boljšo vzgojo in boljšo hrano, ne bode izostal njihov popoln propad. Da so imeli v začetku Turki pri nas mnogo uspeha, je bilo krivo le to, da niso bili naši pradedje pripravljeni za boj. Kakor blisk se je prikazal Turek tu ali tarn, kakor blisk je moril in žgal in kakor blisk je zopet odšel. Ko so videli Slovenci, da Turki le prihajajo in le prihajajo, so se jeli oroževati, in če drugega niso iraeli, so si napravili iz najtršega lesa tolkač ali pa močen, z dolgimi žreblji na koncu obit porat. Tudi za to so skrbeli, da jih niso več iznenadili Turki. Ko so se bližali kakemu slovenskemu selu, so ljudje zažgali na najbližjem hribu tako imenovano gromado. Po nemško se imenuje gromada Kreidfeuer iz španjskega ncridou in italijanskega ,,grido". Prebivavci sosednjih krajev so vedeli, kaj pomeni to, in zažigali zopet na bližnjih holmih groraade. Tako je šlo to znanienje od hriba do hriba po vsem Kranjskem in še dalje. Po vsi deželi so zvedeli na takov način v kratkem napad Turkov, in tako je bilo tudi mogoče hiteti tja, kjer je pretila turška nevarnost. Sicer so se pa tudi že ranogokrat posamične vasi ubranile Turkov. Slovenci so jeli namreo obdajati z zidovji pokopališča, ki so jih imenovali tabore. Še dandanes so temu priča rrmoge vasi in razvaline, ki se imenujejo ,,tabor". Kadar so naznanile goreče groraade po holmih prihod Turkov, so takoj znesli ljudje vse svoje blago na pokopališee, žene in otroci so šli v cerkev molit, možje pa so se postavili za ozidje, katero so branili srčno, saj jim je bilo znano, da ne preti sarao njim smrt, ako pridero Turki v tabor, arnpak tudi njihovim ženara in otrokom. A tudi ženske so morale prijemati dostikrat za orožje, ako so napadli Turki kako hišo, kjer ni bilo slučajno moža doma. Po Notranjskem in Dolenjskem so se prebivavci skrivali z živino in blagom v podzeraeljske jame in votline. 30. Kmet in grajšcak. Jako pohlevna duša je moral biti nekoc naš kmet. Stoletja in stoletja je delal rad ali nerad — pa saj ga potem ni nihče vprašal — a vendar pridno tlako svojim priseljenim gospodarjem. Stoletja in stoletja je dajal rad ali nerad, a vendar vselej točno naloženi rau davek. Kaj pa je imel od vsega tega? Pravice toliko kot nobene, dolžnosti pa poln pehar. Njegovi gospodarji so pili in jedli, se mastili in debelili ob njegovih žuljih; on se je pa krmil z najpreprostejšo hrano. Toda še v to ni imel dostikrat časa. Delati je raoral namreč dostikrat toliko, da res ni imel časa jesti. In tlaka je prihajala od leta do leta veča in težavnejša. Kmalu ni bilo grajščakom več dosti, da so upregali po par dni v tednu kmete v svoj jarern, zmeraj so jim po več dni nakladali tlake. Zaradi tega je zanemarjal kmet svoja zemljišča, ta mu niso mogla dajati več dovolj užitka. Davka je pa raoral plačevati tudi vedno vec in veo. Toda kaj je irael kniet od vsega tega? Rečeno mu je bilo pac: »Kmet, le delaj pridno, le delaj in plačuj pridno. Zato bomo pa mi, tvoji gospodje, branili tebe, tvojo družino in tvojo posest, ako pride sovražnik v deželo. Niti enega lasu ti ne borao pustili skriviti!" — A ko je prišel res sovražnik, ko je prišel največi sovražnik Turek na Kranjsko, takrat so se pač ti gospodje dostikrat prav hrabro poskrili po svojih gradovih, češ, kmet naj se sam lasa in praska s Turčinom. Dostikat je komaj strogo cesarjevo povelje spravilo grajščake v boj. Seve, če je bil potem potolčen Turek, se je zasvetilo v strašnem lesku in blesku ime tega ali onega grajskega gospoda, je prišlo v listine, prišlo v zgodovino in nerazsodni ljudje res mislijo še dandanes, da bi brez Turjačanov, Kacijanarjev, gospodov Višnjegorskih in drugih Slovenci nikdar ne bili odbili Turkov. Toda kolikokrat so morali naši krnetje brez teh junakov odganjati Turka, o tem pa ne pove nobena listina in nobena zgodovina. Zraven tega so pa prihajali gospodje grajščaki od leta do leta finejši. Proti kraetu seve ne. Pripoveduje se celo, da so tlpregali kraete celo pred plug, da se konjem ni bilo treba toliko napenjati. Da, konj je preplemenita žival za plug, kmet je ravno tako pripraven. Finejši so bili na drug način. Kakor še dandanes pošilja naš kmet svoje sinove v mesta, da se tara politirajo, tako so hodili grajščaki takrat sami v mesta — se politirat. V mestih se pač niso učili brati in pisati; branje in pisanje jim je bila vedno španska vas. A v mestih se je ložje popijalo in zapravljalo. Saj so razpolagali vedno z neštevilnirai kmetiškimi žulji. Takov okus imajo tudi še današnji plemenitaži, sarao k sreči niraajo več kmetiških žuljev. Kmet ne nosi sedaj več svoje imovine v grad, ampak naravnost v davkarijo. To je pač za kraeta eno, a za grajščaka ni. Toda z navdušenjem ni hodil ne v grad in ne hodi tudi v davkarijo. (Dalje prih.) ifljf ^^