Stran -8                   ANGELČEK                  Leto 30
Jernej Popotnik
Orehi.
Mikoli več nisem bil p&zneje v življenju tako sie-čen kakor takrat. ge solnce jc lepše sijalo in toie so vse siajše ilehlele. Ce sem slopil na hrib, se mi je zdelo, da 5em kralj, in v dolini sem vriskal in prepeval — saj sem bil vendar mlad in doma, m&d svojiroi, bil senj na Jagnjenici.
Travniki so bili takrat polni dehlečega cvetja. Sprehajal sein se po cvetočih livadah, trgal vijolice in se pogovarjal s ptiči; krenil sem na prijazno do-bravo, obraslo z belimi brczami, zavil sem v šumeči gozd, v mrak njegovih tajinstvenih senc. Povsod, kamorkoli sem pri§el, sem bil doma. Veverice so bile moje prijateljice, kosi in slavci so me poznali in ljubili, in iudi jaz s«m vse poznal in Ijubil.
Naša hiša je stala na hoimu. Okna so se svctila v solncu in prijazno mežikala mimoidočim, naj kre-nejo v našo ulico, da jim postrežejo moja mati z jabolčnikom in kruhom. Talto je bil naš dom po-stajališče trudnih popotnikov in beračev. Z mnogimi sem se razgovarjal, in vsi so se mi smilili; v obraze so bili požolleli od gladu in pomanjkanja, bili so raz-trgani in so ponajveč šepali in se opirali ob kriven-časie palice.
Popotniki in berači so pili in jedli ter pripovedo-vali čudne zgodbe, ki so se mi zdele vse strašne in grozne: kako da je zasulo tam v rudokopu več ru-darjev, kako da je povozil vlak neko dekiico, in kako da je pogorela tam nekje za ono goro cela vas. Mati so poslušali te zgodbe in zmajevali z glavo, jaz pa  sem  se navsezadnje naveličal  poslušati  ter
Leto30__________ANGELCEK__________Sttan 9
sem pobegnil iz utice. Ko sem ležal pozneje na trali kraj pota, sem videl, kako odhajajo popotniki in bcrači, pokrepčani in hvaležni, od naše hiše pc bregu navzgor, in dobro mi je bilo pri srcu ¦— sam nisem vedel, zakaj.
Nekoč se je vlegel k meni v travo berač, ves raztrgan in kosmat v lica, tako da me je bilo groza, satno če sem se ozrl vanj. Nagnil je svoi rumeni obraz prav do mene in me zelenkasto pogledal, po-tem se jc rezko zasmejal, odložil malho kraj sebc in se počohljal po košati bradi. Naenkrat je raztegnil roko in me pobožal po glavi.
»Ej, dobro (ebi, ko imaš šc matcr in si mladf« ,..
Debelo sem ga gledal in ga nisera razumel. Samo sitno smešen se mi je zdel, ko si je čohljal brado, vlačil iz svoje tnalhe suhe skorje, hruške, peclje, košdice in ostanke raznega papirja, vse to pomešaiio, ter raomljal pri vscm tem opravilu kakor star medved.
Tisti berač mi je pravil to-le:
»Veš, mladi raoj, kaj ti dem: poslušaj me, kajti iaz sciti učen. Dosti svcta scm že obhodil, dosti hu-dega sem že okusil na svetu lem! Zda; ti pa povem še to-le: pojdi in prinesi mi orehov!«
Začudil sem se:
»Pa kaj boste z orehi?«
»Ojej! Še tega ne veš?« se je povaljal kosma-tinec po travi, in trebuh sc mu je stresel od smeha. »Pojdi domov in reci matcri, da bi baron Luka rad orehov!«
»Pa kdo je baron Luka?« sem se začudil še bolj.
»Baron Luka •— to sem jaz!« se je potrkal berač s pestjo po prsih. »Le hitro stori lako, kakor sem ti reke), sa) fvoja mati me dobro poiznajo!«
Stran 10                  ANGELČEK_________ Leto 30
Ubogal sem ga in šel domov. »Baron Luka bi rad orehov,« sem povedal važno materi in se usedel na vezni prag. Mati so prišli iz kuhinje. »Pa kje je?«
»V travi leži in orehov čaka.« »Ne,  ne — saj ne ležiml« se je oglasil v tem berač, ki je bil medtem prišepal do praga.   »Dober dan, mamica moja  dobra!   Najlepši dober dan vam vošči baron Luka!«
»Bog daj dober dan, Lukal« so odzdravili mati
in se zasmejali šaljivcu.   »Ali bi res rad orehov?«
»Res, res, nič se ne šalim,« je pokimal bcrač z
glavo. »Toda glavo stavim, da ne uganete, mamica,
zakaj si želi baron Luka danes ravno  orehov,«
»Pa res ne bom uganila!« so zmajali mati. »Po navadi berači ne prosijo orehov, ampak za kruh, sla-nino, maslo, fižol in druge iake reči.«
Berač je sedel na prag kraj mene in si položil malho na kolena.
»Tako je!« jc rekel. »Mlad bi bil rad spet, tako mlad in vesel in zadovoljen, kakor je ta-Ie tukaj, vaš sinček, mamica moja lepa! Mlad, da, nilad zopet enkrat!   In zato vas prosim orehov!«
»Saj sama nc vem, če te prav tazumem ali nc,« so si Sli mati z dlanjo preko čela. »Tako čudno go-voriš, Luka... Norčav si bil, odkar te poznam, ampak v tej stvari bi ne bilo treba norčavosti!«
»0, norčav pa ne!« se je prestrašil berač, ko je videl materin resni obraz. »Toda tukaj, mamica, glejte to mojo malho. Široka je in ohlapna, in vsa različna ropotija je že v njej. Ropotija, ki me spo-minja na starost, in kako sem rcven in ubog, samo nobenih takih stvari ni notri, ki bi me  spominjale
UtoJO__________ANGELČEK_________Stran 11
mladosti. Dajte mi orehov, mamica, samo malo, dva, tri, pet — orehi  roe  spominjajo  moje mladosti.«
Tcdaj  so se mati zasmejali.
»O ti potepuh — pa kakšen modrijan! No, ti bom pa prinesla par orehov, četudi jih imamo malo pri hiši. Samo da se ti bo izpolnila želja, Luka, in da boš spet  enkrat mlad!«
»Tako, takisto,« se je razveselil Luka, ko so mu prinesli mati orehe. Vstal je, stresel orehe v malho, še enkrat stresel z malho, in še — pa prije! za palico in se zahvaljeval: »Zdaj pa tisočkrat vam lepa hvala, mamica moja, preblaga. Zdaj bom lahko hodil, ker ste me pomladili z orehi. Poromal bom gor na tisti hrib, tam iraa Jernač svojo hišo in mi zmerom postreže s hniševcera in s kruhom, včasiL mi pa vrže tudi kaj mastnega v malho. Hodil born in vso pot bom stresal z orehi in se spominjal tisfih lepih časov, ko sera bil tudi jaz tako mlad in tako lep, kakor je ta-Ie vaš debelušček, vaš sinko! E, sveti Miklavž in orehi...! Tam smo sedeli otroci v gorki sobi, se smejali in irli orehe pa jcd]i sladka jedrca ... To jc bila mladost, sladko jedrce! — Ali zdaj! Samo lupine so nam ostale, in še te so ples-nive... Pa kaj to! Spet je mlad Luka, baron Luka! To bora prepeval po poti! Zbogom, mamica, zbogom, mladi sinko!«
In   berač Luka   je   kakor  pomlajeo odšepal od naše hiše.   Jaz pa sem obsedel na pragu, gledal za    j njim in se čudil, kako lahko je korakal siromak po    " brcgu navkreber, icr tisti hip sklenil, da bom storil z orehi tudi jaz tako. kadar bom star in vsem na-poti — kakor berač Luka ...