246 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 ŽIVLJENJE NA NOVOMEŠKEM BREGU MARINKA DRAŽUMERIČ V začetku 80. let je v Novem mestu začela priprava za prenovo historičnega dela mesta. Leta 1981 je ob- čina sprejela Odlok o razglasitvi omejitve graditve in omejitve spremembe namenske uporabe zemljišč in stavb na območju starega jedra Novega mesta. Na Zavodu za varstvo narave in kulturne dediščine Novo mesto, takrat še organizacijski enoti Zavoda za druž- beno planiranje, so se pričele prve raziskave, ki naj bi prerasle v načrtno reševanje historičnega dela Novega mesta. Tako je nastala tudi etnološka podoba Brega z naslovom Breg včeraj. Breg danes. Breg Jut ri.^ Ven- dar pa so vsa prizadevanja, da bi prenova načrtno ste- kla tudi v Novem mestu, ostala nerealizirana. Novo mesto je še danes eno redkih slovenskih mest, ki kljub nedvomnim kvalitetam v oblikovanju mestnega tkiva nima izdelanega načrta prenove, obnovitvena dela na posameznih stavbah potekajo stihijsko. Tako doblje- ni rezultati pa pričajo o odnosu do stavbne dediščine. Za etnološko študijo življenja na Bregu smo se v okviru načrta za prenovo starega dela mestnega jedra odločili zato, ker je ta predel zaključena, za mesto značilna enota. Breg, v katerega sta vključeni tudi Cvelbarjeva ulica in ulica Mej vrti, predstavlja mest- no četrt, za katero je značilno, da ima vsaka hiša večji ali manjši vrt, da arhitektura hiš posnema značilnosti ljudskega stavbarstva; da so do druge svetovne vojne tu kot podnajemniki živeli dijaki novomeške gimna- zije in da je to predel, v katerem je živel nižji sloj meš- čanov. Breg — vrsta tesno povezanih hišic, ki kakor ogrli- ca obkroža južni del kapiteljskega hriba, odseva v Krki in oblikuje enkratno podobo mesta. Nekatere stavbe so postavljene na živi skali, vse pa sledijo pote- ku nekdanjega srednjeveškega obzidja. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 247 »Vrhu teh skalnatih strmin predr- zno čepe male lesene kočice, ka- kor pozabljeni klicaji iz davno mi- nulih časov.« Josip Jurčič je zapisal, da so bili »stari Novomešča- ni ravno take nature kakor drugi ljudje poprejšnjih časov, da so stavili hiše tjakaj, kamor bi ne bil nihče mislil. Na levem bregu Krke vrhu precej visokih skal stoje še današnji dan ostanki selišč, kakor bi jih nane- sel kragulj na svoje mladiče. Vidiš tu z novomeškega predmestja s "Kandije", sloneti koče vrhu skal, da se bojiš, vsak hip se zvrne ta in ta v Krko, ako bi se kak vinski Štempihar naslonil nanje«.^ Arhitekt Marjan Mušič je manj literarno, a ravno tako doživeti opisal, da »silhueta postaja nemirna, nakloni streh neenaki. Vtis, ki ga nudi tak niz hiš je neuravnovešen, neharmoničen. V mislih imam pose- bej najstarejše, še ohranjene predele revnih meščanov "latinske četrti" pod Kapitljem vzdolž Brega in za frančiškani. Breg ustvarja pri pogledu s kandijske strani vtis monumentalnega podstavka s poudarjeno horizontalo kapiteljskemu masivu z lepo cerkvijo. Niz hišic je postavljen na staro mestno obzidje vrhu skal«.^ Brežani se dobro zavedajo, da predstavljajo njiho- ve hiše enega izmed najstarejših delov mesta. »To je prvi del Novega mesta. To je zgodovina. Breg je star že čez 400 let. Tu so hodili Francozi. Mesto je pogore- lo, a Breg ne.« Tudi starejši Novomeščani poznajo Breg, »saj smo tako rekoč zrasli z njim«. Nekateri okoličani opredeljujejo pojem Breg z restavracijo Brega (Jakčeva rojstna hiša) na Cvelbarjevi ulici, dru- gi pa z njim povezujejo določen predel mesta: »Breg se reče tam, kjer so hiše za Krko. Morate na Glavni trg, kjer je ura, gresta po ulici gor na tržnico, potem dol in bo vedel vsak otrok povedati, kje je Breg.« PREBIVALCI BREGA Henrik Costa je leta 1848 zapisal, da »pogled na one hišice na Bregu, koder se pelješ čez most v mesto. razodeva skrajno uboštvo njegovih prebivalcev; taka- le hišica, ki ima en sam prostor, kjer dobri ljudje in živinica stanujejo miroljubno skupaj kot nekdaj na Noetovi barki, je komaj nekaj tolarjev vredna«.' Do druge svetovne vojne so na Bregu živele »sta- rejše ženske. Velik del jih je bilo samskih, skoraj vsa- ka je bila služkinja. « V breških hišicah so živeli »taki reveži. Tukaj so živeli stari ljudje. Stare ženske, ki so se v službah izčrpale. Vse življenje so sparale denar in si kupile hišo. « Vse do povojnih let je bil »Breg starih ljudi. Ni bilo nobenega otroka, razen pri Žukovčevih. Na Bregu so živeli sami preprosti, stari ljudje, upoko- jene farovške in žandarske kuharice, stare tete iz kmetov, predvsem neporočene ženske. « Takoj po končani drugi svetovni vojni so se na Bre- gu naselile mlade družine (nekatere so hišo podedova- le, druge kupile). Zato je bilo na Bregu vedno veliko otrok. Toda že čez nekaj let so ti otroci odrasli in si ustvarili lastne družine. Nekaj časa so z njimi še živeli pri starših, ker pa so breške hiše dosti premajhne za dve družini, so si poiskali stanovanje drugje, največ- krat v bloku. Tako so v pozni jeseni leta 1981 živeli na Bregu predvsem starejši ljudje, »to je kot ulica upo- kojencev«. Najbolj močna je bila starostna skupina med 60—70 leti (12 prebivalcev), najšibkejša skupina med 40—50 leti (3 prebivalci). Zanimivo je, da je leta 1964 prevladovala ravno ta starostna skupina (20 pre- bivalcev). Franc A. Breckerfeld je v popisu novomeških uUc in Novomeščanov leta 1792 naštel na Bregu 20 odras- lih oseb oz. ljudi, ki so bili lastniki breških hiš in so v njih tudi živeli.^ Za leta med obema svetovnima voj- nama mi ni uspelo dobiti podatkov o točnem številu prebivalcev, Brežani so povedali, daje tu živelo »veli- ko ljudi«, saj je takrat na Bregu stanovalo precej di- jakov novomeške gimnazije. Čeprav so tu bivali le za- časno, so kljub temu pomnožili število Brežanov. Le- ta 1964 je na Bregu živelo 103, v Ulici Mej vrti 14 in v Cvelbarjevi ulici 40 prebivalcev. Novembra 1981, ko 248 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 Zadnja Študentska teta Barbka Jakše — »teta Barbka« • je bila izvedena raziskava, je na Bregu živelo 43, v uli- ci Mej vrti 5 in v Cvelbarjevi ulici 16 ljudi. Vzrok veli- kemu padcu Brežanov je, da so otroci, ki so leta 1964 sestavljali veliko večino prebivalcev, odrasli in se od- selili; podnajemniki, ki so tega leta še živeli na Bregu, so si poiskali drugo bivališče; nekaj vdov je umrlo, njihove hiše pa so ostale nenaseljene. ODNOSI MED LJUDMI Brežani so se med seboj vedno dobro poznali, saj je mestni predel majhen, hiše pa so tesno skupaj, kljub temu so bili tesnejši prijateljski stiki le med najbližji- mi sosedi. »Sosedje smo se vsi poznali. Bili smo kot eden. Samo na steno smo potrkali, če je bilo komu slabo. Bili smo zelo složni, a vsaka hiša je bila svet za- se.« Sosedje so si med seboj tudi pomagali. Sosedska pomoč pa ni bila brezplačna. Nekdanji grobar je po- vedal, da je sosedi ribal kuhinjo in lopatal vrt, ona pa mu je, v zameno za storjene usluge, pisala račune za izkopane grobove in mu pripravila vsakoletni obra- čun dela. Pred drugo svetovno vojno so na Bregu živeli ljud- je, ki so imeli enak socialen status, izstopala je le družina, v katero se je priženil učitelj, ki je pozneje i postal celo šolski upravitelj. Zaradi njegovega višjega j družbenega položaja je vsa družina uživala med i Brežani velik ugled, »vsi so jih tako rekoč častili po ] božje«. Dobri stiki so med Brežani še vedno živi, »sedaj s : sosedi bolj poklepetamo, danes smo bolj klepetavi«.. , Sosedske vezi so, kljub zamenjavi ljudi, trdne, tudi j sosedska pomoč pri pospravljanju drv, nabavljanju gospodinjskih potrebščin in težjih delih na vrtovih je vedno na voljo. Brežani so med seboj trdno povezani ; in tukaj res ni nevarnosti, da bi bili ljudje osamljeni in izločeni iz skupnosti, v kateri živijo. VIRI ZA PREŽIVLJANJE Brežani so zelo cenili zemljo, saj je večina izhajala iz kmečkega okolja. Čeprav stojijo hiše na vrhu skal- natih pečin, so si uredili večje ali manjše vrtičke, ki segajo vse do Krke. Starejši Brežan je povedal, da je kot trinajstleten fantič pomagal očetu urejati vrt. V koših sta iz Ločne nosila prst in z njo prekrila skale. Zemljo sta nosila celo poletje, pot iz Ločne pa sta prehodila tudi desetkrat v enem dnevu. Uredila sta tudi škarpo, da ne bi s trudom prinesena zemlja zdrsela po bregu navzdol. Na zemljo, ki je pokrivala vrtičke, so »stare ženske zelo pazile. Vsako drevo, ki so ga posekali, vsako vejo, ki jo je prinesla Krka, so položile k bregu tako, da voda ni mogla odnašati zemlje. Na prst so tako pazile, da so na vrtovih štihale od spodaj navzgor, da ne bi šla zemlja v nič. « Tako velika skrb za zemljo in vrtove je izvirala iz tega, ker so bili pridelki marsikateri gospodinji edini vir zaslužka. Breški vrtovi so zaradi sončne lege enkratni, »nikjer drugje ni solate, ko je že na Bregu«, to pa so znale Brežanke s pridom izkoristiti. Vrtove so lastniki obdelovali sami. Le v enem primeru je so- sed obdeloval vrt vdovi, ki tega sama ni več zmogla. Gnojili so jih z odpadki, ki so se celo leto nabirali v greznicah in gnojnih jamah. V gnojne jame so nala- gali tudi konjske fige in odpadlo listje, ki so jih po- brali na ulicah oz. v Ragovem logu. Vodo za zalivanje so zajemali iz Krke, na vrtove pa so breške gospodi- nje zlivale tudi vso umazano vodo. Na vrtičkih so gojili predvsem zelenjavo in z njo oskrbovali novomeške gospodinje. Lega vrta je tako ugodna, da je prva berivka zrasla že februarja, njej so sledili motovileč, redkvica, peteršilj, korenje, špina- ča, fižol, čebula, paprika. Na vrtovih je bilo vedno dosti rož, marsikatera gospodinja jim je namenila po- sebno gredo. Brežani so zelenjavo v glavnem prodali, »ženske so živele s spomladansko zelenjavo. Prodajale so jo na trgu, ponujale sojo tudi po hišah. « Na trg so jo nosi- le v košaricah, večjo količino so vozile »v šajtergah«. Zelenjavo so prodajale na merice. Ceno so določile same. Marsikatera gospodinja je imela stalne stranke, kuharice premožnih meščanskih družin so med ted- nom prihajale kupovat zelenjavo tudi na dom. Ob so- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 2491 Breški vrtovi so oblikovani na strmem skalnem pobočju nad Krko. botah »TO Ženske sedele pred hišo, ob sebi so imele v košarah zelenjavo, pa smo hodili kupovat špinačo in solato. Otroci so tekali od ene do druge in spraševali I katera ima lepšo solato in nižje cene«. Razen zaseb- i nim gospodinjstvom so Brežanke prodajale zelenja- I vo, predvsem solato, tudi gostilnam npr. gostilni Po- j lajner. Gostišča so odkupila naenkrat večjo količino, zato je bila zanje cena nižja, solato pa so za razliko od prodaje na trgu tehtale in prodajale na kilograme. : Še nekaj let po končani drugi svetovni vojni so ; Brežani intenzivno obdelovali vrtove in prodajali ze- ; lenjavo, zlasti zgodnjo solato. Z leti pa je število No- ' vomeščanov raslo, potrebe so bile večje. Zelenjavo so pričeli prodajati tudi v trgovinah, preprodajalci iz \ Dalmacije in Makedonije so imeli večjo izbiro zele- njave kot Brežani, tudi njihove cene so bile bolj ugodne. Breška ponudba ni vzdržala konkurence in je začela stagnirati. Brežani sicer še vedno obdelujejo vrtove, a pridelek je namenjen izključno za domače potrebe. Zanimivo je, da so prenehali gojiti špinačo, ki je bila namenjena samo za prodajo. Ker posejejo le ; toliko zelenjave, kolikor je porabijo doma, se je ob- i seg breških vrtov zmanjšal, nekateri vrtovi so celo za- ''\ puščeni; »vrtovi so najbolj zanemarjeni tam, kjer so i v breme. Ljudje imajo dosti velike pokojnine in vrtov \ ne potrebujejo več. Tisti, ki so od njih živeli, so I skrbeli zanje. Danes bi jih morali urejati vrtnarji.« [ Poleg vrtičkarstva je bil do druge svetovne vojne in '¦. še nekaj let po njej eden od načinov preživljanja j Brežank pranje perila; na Bregu so bile doma ¦ poklicne perice, »ki so prale perilo za gospodo in ko- j mije. Breško dekle je imelo dopoldan venček na gla- \ vi, popoldan pa škaf perila. « Perisce — splav, na ka- \ terem je »pralo vse mesto«, je stalo pod Bregom. ; Splav je bil dolg okoli 25 metrov. Ob njem sta bila za- ' bita dva lesena kola, v katerih so tičali železni kavlji. i Vanje so perice zatikale vrvi in sušile perilo. : Perice so prihajale po umazano perilo na dom ; stranke. Prenašale so ga v čebrih, nekatere tudi vozile z vozički. Enkrat na teden so prale manjše kose: predpasnike, srajce, ovratnike, spodnjice ipd., enkrat na mesec pa je bila »velika žehta«. Perilo so kuhale doma, v Krki so ga le spirale. Vsaka perica je morala na perisce prinesti perilnik in vrv. Ko so perilo oprale, so ga nekatere ob splavu tudi posušile, druge pa so počakale le toliko časa, da se je odteklo. Do konca so ga posušile na domačih balkonih. Kadar je bilo son- i ce, so perice »perilo razgrnile po travici in ga belile na \ soncu«. Pozimi so sušile perilo na balkonih ali v ku- ¦ hinji. Ena perica je prala štirim ali petim družinam. Pia- ' čilo peric je bilo slabo, saj je dobila perica od škafa i perila pred drugo svetovno vojno pet din, »cela žehta je stala deset din«. Brežanke so se s pranjem perila ukvarjale vse do sredine 60. let našega stoletja. V tem času pa so se začeli pojavljati pralni stroji, ki so izpo- drinili perice. Tudi splav je izgubil svojo vlogo. Ker ga meščani niso več potrebovali, so ga podrli. Marsikatera Brežanka se je, zlasti v letih med obe- ma svetovnima vojnama, preživljala s »pedenanjem«, saj so imele »v^e boljše novomeške gospe svojo peri- co in pedenarico«. Naloga slednje je bila, da je po- spravljala stanovanje, večkrat pa sta bih perica in pe- denarica združeni v eni osebi. Brežani so se ukvarjali tudi z dokaj nenavadno de- javnostjo: sušili so meso. Med drugo svetovno vojno in še nekaj let po njej so Novomeščani redili prašiče, da bi se tako oskrbeli z mesom in mastjo. Ker : meščanske družine za sušenje mesa niso imele primer- i nih podstrešij, so nosili sušit meso na Breg, kjer so bi- ; le hiše lesene, imele so veliko vežo s črno kuhinjo in z i odprtim ostrešjem. Kurili in kuhali so v krušni peči, | pod stropom pa sušili krače in klobase. Najdlje so su- j šiU meso v hiši št. 23, saj je ta najdlje ohranila črno \ kuhinjo in skodlasto streho. Največ mesa so posušili j v hiši št. 18, kjer so »imeli tudi po trideset prašičev \ 250 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 obešenih v dimu«. Sušenje so računali od prašiča. V letih takoj po končani drugi svetovni vojni so za sušenje mesa in klobas enega prašiča računali četrt metra drv. Vendar se je zgodilo, da so stranke dajale slaba drva, »celo orehova« in slabe mere, »bogati so bili najslabši«. ] Spremembe v razporeditvi prostorov, druga kurjava j (premog) in spremenjena stanovanjska kultura so \ prekinih tradicijo sušenja mesa. Kljub temu, da na i Bregu že dolgo vrsto let ne sušijo več mesa, nam je ' marsikateri Brežan podjetno zatrjeval, da bi še lahko ; sušili, če bi imeli prostore. Nekateri Brežani so si poiskali priložnostni; zaslužek tudi v gostilni Murn (današnja restav-, racija Breg), ki je imela kegljišče, kamor so ob nede- ljah popoldan in ob praznikih breški otroci in fantje hodili postavljat keglje. »Tisti, kije podrl devet keg- \ Ijev, je moral plačati gros nastavljaču. « Otroci so si ^ tako zaslužili denar za šolske potrebščine, fantje pa ; za osebne potrebe. j Brežani so vse do sredine 60 let oddajali sobe podnajemnikom. Do druge svetovne vojne so bi- li to dijaki novomeške gimnazije, po njej pa učenci poklicnih šol in mladi delavci. Podnajemnikom so bi- le namenjene sobe pod gankom, ki so bile vlažne. Za- to so največkrat predstavljale le izhod v sili. Danes na Bregu ne sprejemajo več podnajemnikov. Brežani menijo, da imajo sami premalo bivanjskega prostora; j pritožujejo se, da zahtevajo dijaki preveč udobja (za- kurjeno sobo, toplo vodo, kopalnico). Problem dija- ških stanovanj uspešno rešuje dijaški dom, Brežani j sami pa so se tudi finančno toliko opomogli, da jim \ dohodek od najemnine ni potreben. »Mi imamo so- : bo, kjer bi lahko dva stanovala, a sedaj jo sami rabi- . mo. Pozimi imamo v njej rože, poleti se sin v njej uči. Če bi bila stiska, bi sobo oddala. « dijaki Breške gospodinje, predvsem samske ženske, so vse do druge svetovne vojne oddajale stanovanja di- jakom gimnazije. Gimnazija v Novem mestu je bila ustanovljena leta 1746 in »je ena najstarejših v Slove- niji. Že pri sami ustanovitvi so računali s tem, da bo- do obubožani meščani zaslužili kakšen dinar z odda- janjem sob, vrhu tega bi si prislužil marsikak meščan in marsikaka uboga vdova svoj kruhek, ker bi jemala dijake na stanovanje.«^ In res so se breške ženske še dve stoletji po ustanovitvi gimnazije »s tem živele«. Dijaki so prihajali v Novo mesto v glavnem z Do- lenjskega in Bele krajine pa tudi iz drugih krajev širše Slovenije (Ljubljana, Kamnik, Idrija ipd.). Meščani so jih imenovali kar študente. Na Bregu, najbolj rev- nem predelu mesta, so stanovali revni dijaki, pred- vsem Belokranjci. Ker so bile dijaške gospodinje naj- večkrat samske, so lahko vzele pod streho več študen- tov. Tako je Barbka, znana študentska mamica, ime- la na stanovanju vedno po osem fantov. Sama si je uredila kuhinjo in sobico v kleti, zgornje prostore (dve sobi) pa je oddajala. Pri eni od breških družin so imeli vedno eno sobo rezervirano za študente, v drugi so živeli domači, kuhinja pa je bila skupna. Ena od breških gospodinj je študentom oddajala obe sobi, sama pa je spala v kuhinji. Nekateri študentje so dobili kosilo v frančiškanski kuhinji, drugi so hodili v dijaško kuhinjo, večini pa so kuhale stanodajalke. Brežani se spominjajo, da je Barbka »kupila žakelj moke, krompirja, fižol in to kuhala študentom«. Nekaj hrane so prispevali dijaki sami, saj so njihovi starši plačevali najemnino poleg denarja delno tudi v naturalijah. »Oče je za vso oskr- bo in stanovanje plačal 4 goldinarje, vse drugo je da- jal "in natura". Jeseni je pripeljal voz s krompirjem, zeljem, repo, korenjem, žitom, pozneje še koline, masti in suhega mesa. Poleg stanovanja in hrane so gospodinje študentom tudi prale, skrbele za posteljni- no in postiljale. Urejenost stanovanj so »prišlipogle- dat profesorji. Pregledali so tudi posteljnino, če je či- sta. « Študentje so se učili doma, največkrat v kuhinji, ki je bila pozimi edini ogrevani prostor v hiši. Ko so se učili, )xswo morali biti vsi tiho. Teta je govorila: "Fantje se učijo!" Sedeli so okoli mize, na kateri je stala petrolejka. Teta je sedela v senci v kotu, molila rožni venec, nadzorovala učenje in neprestano spra- ševala: Se učiš, se učiš?« Študentske mamice so zelo skrbele za svoje študen- te. »Bile so kot mame, stroge kot mame, dobre kot mame. Studenti so morali biti ob uri noter; hodile so na roditeljske sestanke. Barbka je hodila prosit pro- fesorje, če je kateri njen študent imel negativno oceno in ji je to povedal. Zelo je nadlegovala profesorja Do- diča, ki je stanoval v njeni bližini. « Gospodinje so skrbele, da so študentje zjutraj redno in točno odha- jali k pouku. Tam, kjer je bila družina, so dijake vključili v družinski krog. »Študentje so bili zelo do- mači. Ravno tako so jih imeli radi kot domače sinove in hčere. So se vrasli v družino. « Po besedah Brežanov se študentje, stanujoči na Bregu, niso zbirali in družili med seboj. Srečevali so se v šoli, nekateri so se zbirali okoh kateheta; večina dijakov je ob večerih hodila k vodnjaku na Glavnem trgu. Tam so postopali, čakali dekleta, ki so prihajala po vodo in jim nagajali. Stanodajalci se nekdanjih študentov radi spominjajo. Po toliko letih so ostale v spominu le njihove dobre lastnosti. Tako je tudi nek- danji cerkovnik z veseljem pripovedoval o nekem štu- dentu, »da je bil priden. Dobro smo se razumeli. Sku- paj sva hodila zvonit v Kapitelj. « Tudi večina dijakov je ohranila svoje gospodinje v dobrem spominu in marsikateri se še danes rad vrača na Breg na kratek obisk. preskrba z živili, vodo in drvmi Pred drugo svetovno vojno je bila na Bregu trgo- vina, ki je bila »last gospodične Kastelčeve in je bila KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 251^ bolj podobna trafiki. Vsa zaloga je bila v trgovini, ni bilo skladišča«. Brežani so trgovino označevali kar s špecerijo, saj je gospodična Kastelčeva »prodajala vse stvari za jest: cuker, kavo, cikorijo, moko. Imela je tudi tobak, cigarete, vse, kar si rabil, kavo, malo bonbončkov«. Trgovinica je bila zelo priročna, saj so kupci »kar noter stopili in kaj malega kupili. Pred vojno se ni toliko trosilo kot zdaj. Brežanke so stvari, ki so jih rabile v gospodinjstvu, kupovale sproti in v majhnih količinah.« Gospodična Kastelčeva je robo nabavljala pri Oblaku, velikem trgovcu, ki je imel lo- kal na Glavnem trgu. Pri njem so Brežanf kupovali večje zaloge hrane, nekateri tudi pri Picku, Medicu ali Kobetu, znanih novomeških trgovcih v obdobju med obema svetovnima vojnama. Gospodinje so kupovale hrano tudi od kmetic. Te so hodile po hišah »ponujat stvari, kijih niso prodale na trgu: jajca, smetano, solato, fižol. « Nekatere so imele na Bregu celo »svoje konte. Prodajale so tisto, kar se ni dobilo tukaj, največ jajca, maslo, smetano«. Kljub temu, da so kmetice ponujale robo ceneje, kot so jo prodajale na trgu, je bilo »na Bregu bolj malo kšefia. Ljudje so živeli zelo skromno in niso imeli do- ma zaloge«. Prva leta po drugi svetovni vojni so tisti Brežani, ki so bili zaposleni, prejemali živilske karte. Zanje so v konzumu kupovali vse potrebno. Tisti, ki niso bili v rednem delovnem razmerju, so se preživljali, kakor so najbolje vedeli in znali, ponavadi so še bolj inten- zivno obdelovali vrtove, sušili meso, oddajah sobe. Brežani so, tako kot večina Novomeščanov, ohra- nili stara imena trgovin. Tako še danes kupujejo pri Picku (Mercator), Oblaku (Dolenjka) in Medicu (Tekstil — Dolenjka). Kadar so namenjeni v trgovine na Glavnem trgu, gredo tako kot v 30. letih, v mesto. Ob tržnih dnevih (ponedeljek, petek) pa kmetice več- krat ponujajo po hišah stvari, ki jih ne prodajo na trgu, »največkrat jajčka, fižol in sirček. A tega je že zelo malo«. Posebno mesto zavzema oskrba s kruhom. Pred drugo svetovno vojno so samske gospodinje in tiste, ki niso imele na hrani študentov, kupovale kruh pri peku. Kupovale pa so star kruh, ker je bil cenejši, in ga namočile v kavo, da se je zmehčal. »Kruh so ku- povale enkrat na teden, saj ga tudi niso porabile veli- ko.« Neka Brežanka je takrat, ko je imela na stano- vanju študente, dvakrat na teden zamesila kruh in ga odnesla peč k peku. Ko sta ostali z nečakinjo sami, sta kruh kupovali. »Štručko, ki je ostala od prejšnjega dne, ker je bila cenejša. Stala je en dinar. Samo za na- ju dve se namreč ni splačalo peči kruha.« Tudi po drugi svetovni vojni, nekako do leta 1962, so breške gospodinje mesile kruh doma in ga v štručnicah nosile peč k peku. »Doma sem zamesila testo iz petih ali še- stih kilogramov moke in ga nesla k peku na Glavnem trgu. Kruh smo imeli za cel teden.« Danes kupujejo kruh pri Mercatorju ali v Dolenjki. Mnoge trdijo, da je bil kruh, ki so ga same zamesile, dosti boljši od te- ga, ki ga kupujejo v trgovini. Pred drugo svetovno vojno na Bregu ni bilo vodo- voda. Brežani so si pomagaU s »šternami«. »Ena je bila pri Hrovatovih (Breg h. št. 25), druga pri Koši- čkovi hiši (Cvelbarjeva h. št. 16?) in pri Kapitlju.« Vodo so prenašali v vedrih, skledah in vrčih. Nekate- re gospodinje so jo nosile tudi v škafih na glavah. Po vodo so hodile največ ženske in otroci, ker »moški ni- so bili tako dobri kot danes«. Tudi po drugi svetovni vojni, ko so v nekatere hiše napeljali vodovod, so marsikdaj gospodinje morale po vodo »na šterne«, saj voda iz vodovoda ni tekla redno. Pa tudi »šterne«, zlasti tista pri Hrovatovih, so večkrat odpovedale. Zato so gospodinje hodile po vodo celo v Kandijo, »kjer je bil pod železnino stude- nec«. Precej Brežanov je hodilo po vodo v vežo Sin- dikalnega doma. Med njimi in ljudmi iz Sindikalnega doma je večkrat prihajalo do nesoglasij, saj je »sindi- kaliste« motilo nenehno klopotanje veder. Tako, kot pred drugo svetovno vojno, so tudi po njej nekateri Ulica v zgornjem delu Brega. Na- sproti kamnitega zidu so Brežani postavili nov zid, saj so odprtine na ulico, razen vhodnih vrat, zazi- dali. 252 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 Brežani zajemali vodo iz Krke in jo uporabljali za pit- je, kuhanje, pranje in zalivanje vrtov. Okoli leta 1960 so tisti Brežani, lastniki višje ležečih hiš, ki še niso imeli vodovoda, z udarniškim delom kar sami rešili težave pri preskrbi z vodo; izkopali so vodovod in na- peljali vodo v vse breške hiše. Pozimi so Brežani svoje hiše, največkrat samo ku- hinjo, ogrevali le z drvmi. Tako kot večina meščanov, so drva kupovali pri kmetih, ki so jih ob tržnih dne- vih pripeljali na trg, v jeseni pa so jih ponujali po hi- šah. Brežani so drva na ulici sami sežagali, jih razse- kali in polena preko veže odnesli pod ganke, kjer so jih zložili. Žagovino so spravih in pozimi porabili za posipavanje ceste. Pepel so posipali po gredah in jih tako pognojili. Ogrevanje hiš se na Bregu od let med obema sve- tovnima vojnama ni dosti spremenilo. Še vedno so glavna kurjava drva, ki se jim je pridružil še premog. Drva kupujejo pri Gozdnem gospodarstvu, »ker so cenejša kot od kmetov«. Še vedno jih žagajo in seka- jo na ulici pred hišami ter polena zlagajo pod gan- kom, nekateri tudi v kleti. Tudi žagovine ne zavržejo; spravijo jo v žaklje in pozimi z njo posipavajo pole- denelo ulico. ( IN KAKO JE NA BREGU Z DOMAČIMI ŽIVALMI? \ V obdobju med obema svetovnima vojnama »ni bi- lo na Bregu nobene živalce, še muce ne«. Konec 30. i let pa so v družini šolskega upravitelja kupili prašič- \ ka, ga še malo poredili in zaklali. Njegovo pitanje je predstavljalo za sosede veliko neprijetnosti, saj je ; skrbna gospodinja kar precej časa spravljala pomije, ki so zlasti v poletnih mesecih širile neznosen smrad. Med drugo svetovno vojno, ko je primanjkovalo \ hrane, so si Brežani pomagali tako, da so redili koko- : ši in prašiče. »Ko je bila vojna, so imeli vsi prašiča, tudi gospoda po mestu. « Meščani so jih redili na dvo- i riščih, pralnicah ali kleteh, Brežani pa so si svinjake ^ uredili pod stopnicami ganka. Tudi po končani vojni ¦ so Brežani še nekaj let redili prašiče. Hrano zanje so \ pridelali na vrtu, nekateri so vzeli v najem njivo na j Marofu ali v Kandiji. Tako so sami pridelali buče, re- ; po, korenje, krompir. Večino pridelka so porabili kot j hrano za prašiča, nekaj pa tudi zase kot ozimnico. Najbolj pridni so poljske pridelke tudi prodajali. Prašiče so gospodinje dobro zredile, tudi do 200 kilo- gramov. Mesarja, ki je prašiča zaklal, naredil klobase in pripravil meso za sušenje, so Brežani poiskali pri sorodnikih na kmetih. Poleg prašičev je nekaj družin v kriznih letih redilo tudi zajce, nekateri kar v »kištipod gankom«. Travo zanje so nabirali ob Krki in poteh, nekaj hrane pa so tudi kupili. V 60. letih je bilo z mestnim odlokom pre- povedano rediti živali v mestu. Takrat so Brežani tudi opustili rejo prašičev, zajcev in kokoši. OPOMBE 1. Objavljeni prispevek je izvleček iz obsežnejše študije, ki je del začrtane serije Izhodišča za pripravo programa o pre- novi starega mestnega jedra Novega mesta. Študija nosi naslov Breg včeraj, Breg danes, Breg jutri. Etnološka podo- ba Brega. Izdelana je bila na Zavodu za družbeno planira- nje Novo mesto, OE za VNKD, januarja 1982. Tipkopis hrani Zavod za varstvo NKD Novo mesto. —2. Josip Jur- čič: Kloštrski žolnir, Ljubljana 1960, str. 72. — 3. Marjan Mušič: Regulacijske smernice Novega mesta, Kronika slo- venskih mest VI, 1939, str. 143—147. — 4. Josip Koš- tial: Novo mesto z okolico v »Popotnih spominih Henrika Coste«, Kronika slovenskih mest II, 1935, str. 26. —5. Jan- ko Jarc: Franc A. pl. Breckerfeld: O Novem mestu ob kon- cu XVII. stol., Kronika slovenskih mest V, 1938, str. 146. — 6. Ivan Vrhovec: Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1893, str. 244. — 7. Josip Wester: Novomeški spomini. Kronika slovenskih mest IV, 1937, str. 175. — Za pričujoči spis so prispevali podatke naslednji poročevalci: — Antoni- ja Bajer, 1895, gospodinja, Breg 8, — Ivan Bajer, 1920, trgovski inšpektor v pok., Nad mlini 27, — Ana Dodič, 1912, vodja zemljiške knjige v pok., Cvelbarjeva 1, — Jožefa Granda, 1922, delavka, Cvelbarjeva 14, — Franc Hrovat, 1899, trgovec v pok., Breg 25, — Jože Kovačič, 1935, brivec v pok., Cvelbarjeva 16, — Pepca Kralj, 1924, zaposlena v Zdravstvenem domu, — Minka Mohorčič, 1902, trgov, poslovodja v pok.. Breg 23, — Anton Novak, 1948, elektromehanik, Cvelbarjeva 5 — Marija Novak, go- spodinja, Breg 7, — Mara Pezdiršek, 1924, pletilja v pok.. Breg 5, — Slava Pezelj, 1922, gospodinja, Pugljeva 4, — Janez Pograjc, 1919, mizar v pok., Cvelbarjeva 10, — Ana Smole, 1924, gospodinja. Mej vrti 3,—Tasič Marija, 1921, upok. vratarica v bolnišnici. Breg 20, — Ana Vidic, 1904, Breg 16, — družina Plaveč, Breg 21.