POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
Ž E N S KI S V E T


LETNIK VII.


OKTOBER 1929
ŠTEV. 10.
■ŠT«

VSEBINH 10. ŠTEVILKE: «OOÖOOOOOOOOOOOOOÖOOO©®
, ■	-- ■	-.	Sir.
OBRAZI IN DUSB: HELENA LANGE. —.-(Angela Vodetova) . .:;. . ... .	28»
NA GLOGOVEM. -^ Konec: — (Anka Nikoličeva) . . . . . -, V . . , ,	293,;
SRCNr UTRINKI. — (Pavla Rovanova) . , . . . . . .- . . , , i ,, ,	298
KAKO NAJ PONESEM. V DALJE SUMI. — Pesmi. — (Brna Deislngerjeva) .	299
SREČANJE. ^ Pesem. —(Anica) ,. . . .' . . . , . ....... ■	299
KNUT HAMSUN IN NJEGOVI ŽENSKI TIPI. — (Vera Albrfechtova) . . . . .	300
IZ ŽIVLJENJA AMERIŠKE 2ENE. — (Pavla Lovšetova) .	^ . .	306
NEKAJ MISLI O NOVEM S0L5KEM ZAKONU IN STAREJSIH UČITELJICAH. —
- (Vida P.) . : . .i . - . . ■ . • ■ , ■ . . . >	310-RED IN VARČNOST. —IVida P.) .. , . .. ... . . . ■ , . , , , , . . > .. ,312
. NA SEMENJ. — Pesem,-(Ruža Ludia):.. . . i . . .	3Ii IZVEST JA: Po ženskem svetu. — Materinstvo.,-Higijena..— Kuhmia. — Gospo-
■ dkiistvo. O lepem vedenju . . : . . .. . ■ . . > . . ...	316 " v. - ŽENSKA ROČNA DELA. ■ ..
„ŽENSKI SVET«
Izhaja vsak mcsec v Ljubljani. Letna naročnina Din 'pol^ letna Din 32 —r eetctletna Din 16-—. Ža Italijo Lir 20 --. za U.S;H. Dol. 2-— za Hrgentinijo Pes. 4'50, za Hvstrljo Scb. lO-—, ostalo inozemstvo Din 85-^.
Uredništvo in uprava Tarčaileva «iHca 12jn. " Izdajateljih m odgovorna urednica: D ar in k a Vdov Ičev«. Tiska tiskarna J. Blasnika nasi, v Lfubljant Odgovör«! Janez V^ar.
pre| Ivanlcši ^Praznik
Ld UBLJANA, ERJAVČEVA CESTA ŠTEV.: 2
(NASPROTI DRAMSKEGA GLEPAUŠCA)
priporoča'veliko izbiro; pisem-	" .
skega papirja, šolske knjige in;, zvezke, p sarniške potrebščine. Primerna darila za vse slavnostne prilike.
Cenjenim naroSnicam „Ženskega Sveta" 10% popust
ŽENSKI SVET
10. ŠTEVILKA.
OBRAZI IN DUŠE.
Helena Lange.
Sedanja, še bolj pa bodoče ženske generacije bodo težko ocenile boje in delo prvoboriteljic za ženske pravice. Danes, ko je ženam odprta pot skoro v vse poklice, ko imajo v vseh kulturnih državah soodlo-čujočo besedo tudi v javnem življenju, je težko pojmiti, koliko energije, samozataje-vanja, zaupanja in vere v idejo so morale položiti prve bojevnice v svoje delo. Saj je bil često njih klic glas vpijočega v puščavi, ki ni našel odmeva niti v lastnih vrstah. Zato je bilo letošnje slavje 25 letnice ženskega dela v javnem življenju ob prilki kongresa v Berlinu nedvomno najlepše zadoščenje.
ki so ga mogle biti deležne v življenju.
Ena najstarejših, a nedvomno tudi najbolj zaslužnih prvoboriteljic za žemke pravice je Helena Lange. Tega, kar je ona, niso napravile okoliščine in zveze ka](or pri mnogih, temveč njen značaj je začrtal pot njenemu življenju. Helena Lange se ni nikdar klanjala avtoriteti razen oni, ki jo je priznavala iz • lastnega nagiba, niti javnemu mnenju in njegovim mali-kom. Ob vsaki priliki je pokazala neupogljiv pogum, ki pa ni bil priučen in prisiljen, temveč je bil le spontan izraz njene neustrašene narave.
STRAN 290._ ŽENSKI SVET žtev. 10._LETNIK Vil.
Prvo mladost je preživela v rodnem mestu Oldenburgu, čegar zdravo ozračje je začrtalo eno temeljnih potez v njenem značaju; kajti dasi iz ugledne meščanske družine, vendar ni poznala družabnih ozirov velikega mesta, marveč je z neokrnjenim čutom za resničnost spoznavala življenje okoli sebe, občevala z najrazličnejšimi Ijudirii, se zanimala za njih trpljenje in veselje. In tako ji je ostal iz mladostnih vtisov neprecenljiv dar zelo posrečenega občevanja z ljudmi.
S i.5. letom je bila že popolna sirota brez staršev. Hotela je postati učiteljica, kar ji je pa njen varuh zabranit Nekaj znanja si je pridobila v francoskefn inštitutu, ki ga je pa zapustila brez izpita in šla kot vzgojiteljica na deželo.
Že v rani mladosti je pričela oblikovati svojo duševnost sdma, iz lastnega notranjega hrepenenja po spoznanju resnice. Brez voditelja, navezana zgolj na samo sebe, si je bila vendar kljub notranjim bojem v svesti, da hodi po pravi poti. Kulturnih dobrin torej ni bila deležna u okviru obligatne „splošne izobrazbe", temveč si jih je prisvojila kot produkt osebnega zanimanja, ki je zraslo iz njenega stremečega duha. Kogar vodi v poklicno delo natančno začrtana pot predpisane izobrazbe, temu je gotovo lažje priti do cilja kot samouku, ki si sam utira pot do znanosti. Toda njegove pridobitve nosijo znak o.^rečujočega doživetja, svežosti ter intimne spojenosti s človekom. Ti momenti se odražajo tudi iz bogate duševnosti Helene Lange. Vse, kar si je pridobila potom samo-izobrazbe, obvlada s popolno sigurnostjo in, kar je še več: znanje ocenjuje po vrednosti v odnosih do življenja.
Prvi duhovni voditelj ji je bil Schiller, in .sicer z dveh strani: z umetniške in idejne. Občudovala je arhitektonsko jasnost njegovega ritma, v njegovi filozofiji je našla rešitev konflikta med znanostjo in vero, ki ga je tudi ona preživljala kot doraščajoč človek. Pozneje se poglablja v Goetheja, privlači jo njegova bogata duševnost. Filozofijo je črpala iz Kanta in Schopenhauerja ter zastopnika psihološkega paralelizma Wundta. Tudi v vseh drugih panogah znanosti se je spopolnjevala z ljubeznijo in vztrajnostjo. Ker je vedela, da more svoje znanje obogatiti v primerni okolici, se je podala v Berlin, kjer je napravila (1. 1872.) učiteljski izpit ter dobila učiteljsko službo. Kmalu je prišla v dotiko z duhovno skupino tedanjih političnih krogov, ki so na vseh poljih oblikovali moderno Nemčijo. Tedaj se je tudi Heleni Lange odprl širok delokrog zlasti na vzgojnem in socijalno-gospodarskem polju.
Njena bogata osebnost se je posebno izživljala, ko je bila voditeljica seminarja za učiteljice, ki je bil tedaj najvišje žensko izobraževali-
I.ETNIK VII.	ŽENSKI SVET štev. 10._STRAN 291.
šče v Berlinu. Iz tega zavoda so izšle najimrkantnejše ženske osebnosti poznejše Nemčije. Njena zasluga je, da so se uzakonile zahteve po spo-polnitvi ženske izobrazbe, zlasti pa, da se je izobraževanje usmerilo v poklicnem pravcu. Kmalu je začela tudi borbo za pripustitev žen na univerzo. Osnovala je (1. 1893.) gimnazijski tečaj s smotrom abiturjent-skega tečaja. Pouk je prevzela sama, njena priprava za novo nalogo je bila zopet autodidaktična. Toda uspeh pred posebno komisijo je bil izvrsten, vrata na vseučilišče so se odprla tudi ženam, čeprav spočetka le kot izrednim .slušateljicam. V teh letih je stala Helena Lange že v ospredju nemškega ženskega gibanja, ki mu je postajala vedno bolj duhovna voditeljica.
L. 1890. je osnovala društvo nemških učiteljic. Toda to ni bila običajna stanovska organizacija, kajti njeno pedagoško in stanovsko-politično delovanje ter duh, ki je vladal v njej, je pomenjal vstajenje ženine stanov.ske zavesti, njene vrednosti v poklicnem življenju. Do tedaj je bila namreč učiteljica poleg učitelja po stališču, plači, uporabni vrednosti vedno drugovrstna moč. — Ker se v stanovski organizaciji ni mogla zadostno razmahniti bojevita narava Helene Lange v boju za ženske pravice, je pričela izdajati list (L 1893.) „Die Frau", sedanje glasilo nemškega Frauenbunda. Potrebovala je lastno glasilo, da je mogla izobličiti bogato vsebino svojih nazorov in stremljenj. Kajti to, kar je H. Lange razumevala pod ženskim gibanjem, ni bila le .skupina raznih zahtev, marveč je bilo prežetje vsega ženskega življenja z novim duhom samo.stojnosti in moči, prostranosti in razmaha, samozaupanja in smele kritike. Žensko gibanje v njenem, zmislu je vsebovalo vse, kar je moglo služiti zboljšanju in oploditvi ženskega življenja. — L. 189h-. se je osnovala zveza nemških ženskih društev, katere vodstvo je prevzela po smrti prve predsednice Helena Lange, ki je dala zvezi novo smer v psihološl<env, socijalnem in gospodarskem pravcu.
Yeliki pomen Helene Lange za nemško žensko gibanje — brez ozira na njen vpliv na žensko izobrazbo — je v dejstvu, da mu je ustvarila idejne temelje ter posamezne misli in zahteve oblikovala v organ.sko celoto, ki je dala gibanju resnost in stvarno.st. Njen duh je ustvarjal in užigal in ni nikdar klonil, četudi uspehi niso bili takoj vidni. Toda danes gleda lahko na svoje delo z zadoščenjem kot malo-katera žena na svetu: saj so žene v Nemčiji dosegle toliko pravic kot v malokateri državi; a kar je še več vredno: zavedajo se tudi svojih dolžnosti, katere jim pravice nalagajo. In to je v veliki meri njena zasluga.
Angela Vodetova.
STRAN 292.	 ŽENSKI SVET žtev. 10._LETNIK Vil.
N ci GlogOVGin. (Anka Nikoličeva.)	(Konec.)
E
VIIL
^ va je bila zadovoljna. Že na zimo so rahlo poskočile cene polj-' skim pridelkom. Zdaj na pomlad je čvrsto nategnila mast in J včeraj je prodala dve pitani svinji za dvojno ceno kakor lani. Za, mladičke ji ponujajo vsak dan več. Celo kislo vino v hramu je doseglo ugodno ceno. Martin je bil pripeljal novega kupca, zakupnika kantine doli pri zgradbi nove velike tekstilne tovarne. Vse ji gre v denar. Jajca in med in pred Velikim tednom je oddala zadnjo zalogo orehov, tistih rahlih, krhkih s tanko lupinico in sladkim belim jedrcem, orehe tiste posebne vrste, ki jih je zasadil na Glogoveni' še ded Jernej. Tudi široke police v shrambi za sadje so se do dobra izpraznile in vrgle na velikonočni trg obilico žlahtnih jabolk, ki so, večkrat skrbno prebrane, v zračnih, pred mrazom zavarovanih prostorih krasno prezimila. Lep denar je prineslo zlatorumeno maslo, kar se ga je bilo nabralo od predpusta, in lepi pitani kapuni. Eva je odštela zopet težke tisočake na račun dolga in doktor Pavel se je zadovoljno muzal. „Le plačujmo, gospodična Eva," je dejal, „le plačujmo, pa bo Glogo-vina za dobro leto čista." Eva se je glasno zasmejala. „„O, gospod doktor, tako hilro pa ne bo šlo." ". „Videla boš, deklica, videla, kakšno vino bomo letos spravljali v hrame. Star vinogradnik sem in svoje trtice poznam.. Ce so odgnale kakor letos in nastavile take grozdke — saj boste videli, gospodična Eva, kako bo trta krasno odcvetela. Samo da nam ljubi Bog ohrani dobro vreme. Tako-le zlato solnčece in malo rahlih sapic vmes. In, da boste pač o pravem času škropili, Eva; še predno Vam trta zacvetč."
„„Seveda, gospod doktor, kaj pa mislite," se je smejala Eva in pozobala zadnji konček mandljevega zapognjenca, ki je ležal pred njo na steklenem krožničku. Za damski obisk je imel pozorni stari gospod vedno pripravljeno kakšno slaščico poleg čašice domačega likerja.
Krepko sta si stisnila roke v slovo in Eva je odhitela po drevoredu jagnjed. Dolgo je doktor Pavel gledal za njo, dokler ni njen svetli plašč izginil za cvetočimi mejami. Da, to ti je deklč —
V trgu pred „Grozdom" je že čakal Martin s kolesljem polnim različnih zavojev. Eva je potegnila iz žepa listek in jela pregledavati pakete. „AU je vse, Martin?" „„Vse, vse, gospodična, saj glavno je, da smo dobili galico." "
„Jutri bomo škropili, Martin."
LETNIK Vil. _ŽENSKI SVET štev. 10._STRAN 293.
„ „Prav, samo če ne bo dežja" " — in pokazal je z bičem proli zatonu, kjer so se nakoncu doline, po kateri je tekla med dvema gorskima grebenoma široka reka, kopičile temne megle.
„To bi bilo," je rekla Eva in malo namršila obrvi, „saj smo pravkar opravili topli majski dežek. Zdaj bi moralo ostati lepo."
„„Seveda bi moralo, pa kdo bi se prerekal z vremenom,"" se je jezil Martin in naravnal vajeti. „ „Pa poženimo, v božjem imenu.""
„Le poženite, Martin." Eva si je pokrila preko kolen lahko odejo proti prahu, skrbno zataknila konce, si popravila klobuk in že je zdr-drala kočijica mimo baročnega vodnjaka in samotne lipe po zapuščenem trgu. Solnce je že precej žgalo. Na pragu široko odprtih trgovin so stali prodajalci in spoštljivo pozdravljali mlado glogovinsko gospodinjo. Izza vogla je zavü z aktovko pod ramo advokat doktor Bo-britsch. Veliki German je optiral za Jugoslavijo in ostal v toplem gne-zdecu, kjer se služijo lepi denarci. Celo slovenski je zopet znal na stara leta. Tudi on se je globoko odkril svoji nekdanji varovanki. Se ozrl se je za njo in kislo nasmehnil. Vražje dekle, saj res drži Glo-govino. In še kako jo drži. Zadnjič ji je bil poslal posredovalca, ki ji je ponudil pol milijona kron za posestvo. Pa se mu je samo smejala. Vražje dekle —
Prav iste misli so objele Evo. Da, ponujali so ji že lepe svote za lepo. posestvo. „Drži Glogovino", je krepko svetoval mlinar ob takih prilikah. „Ali boste zdržali, gospodična Glogova?", je skrbel sodni svetnik Božič, ki je ostal mladi deklici zvest prijatelj, tudi ko je postala polnoletna. „Saj menda ne misliš narediti kakšne neumnosti??" se je smehljal doktor Pavel, ki je Evo zdaj vikal, zdaj tikal.
Seveda ni Eva mislila narediti kakšno neumnost. Veselilo jo je pa le, ko je videla, kako se dviga vrednost zemlje. Njene zemlje. O, zemlja te nikoli ne ogoljufa. Trda je, težka, mnogokrat neusmiljena — a nikdar goljfiva. Pridnemu, zvestemu delavcu da končno vedno plačilo.
Da, Eva je bila zadovoljna. In jutri bodo škropili. — Za Veliko noč je bilo prišlo pismo iz Indije. Kmalu se bo Stane vrnil.
Po cesti je škripal koleselj. Na vozu je sanjarila Eva.
Do poznega večera je potrkavala Eva na svoj aneroid — vedno je kazal na „lepo". Do poznega večera je pogledaval Martin v temni kot doline — kazalo je, da bo dež. Medtem so viničarjevi sinovi in Evina dekla Jera nanosili v velike, pokonci stoječe sode vode. „Saj ne bo nič s škropljenjem jutri", je trdil Martin. „ „Videli bomo" ", je tolažila Eva in odtehtala skrbno kristalne kepe modre galice. Še enkrat je pogledal Martin proti zapadu. „Nič", je dejal in odšel spat. „Lahko noč", je vo-
STRAN 294._ ŽENSKI SVET žtev. 10._LETNIK Vil.
ščil že medpotama. „ ,JLahko noč, Martin" ", je odgovorila Eva in potrkala vnovič svoj vremenski instrument — kazal je na „lepo". Tedaj je zmešala v prvem sodu apno. Že je hotela stresti v drugega pripravljeno galico, a temni kot med gorami jo je oplašel. Kaj če bi le imel prav Martin, kaj če bi le ne mogli jutri škropiti. Raztopina bi postala manj vredna, izdatek bi se ne izplačal. Odnesla je bakreni vitrijol nazaj v vežo, poklicala deklo Jero in si dala prinesti skromno večerjo. Potem se je odpravila spat.
A to noč ni bilo spanja .
Pes na verigi je bil nemiren. Prav do polnoči je tekal med hišo in hlevom sem in tja in njegova dolga veriga je drsala in škripala na zarjaveli žici. Parkrat je močno zalajal, a se takoj zopet umirU. Po polnoči je posijala v Evino sobico luna. Skozi nezagrnjeno okno je gledala Eva budno v srebrno noč. Spanja ni bilo.
Eva je vstala in vnovič vprašala svoj aneroid — kazal je trmoglavo na „lepo". Tedaj je sklenila, da bo še pred belim dnevom namočila galico. Ob petih pdkliče Martina. Do tedaj bo raztopina gotova. Ne, pred peto uro ne bo budila viničarjevih, saj jih čaka danes in jutri trdo in težko delo. A zdaj je treba spati. Vsaj dve urici spanja mora imeti Eva. Skrbno zastre okno, da zapre pot nagajivi lunici, stisne glavo med blazine in tesno zamiži.
A spanja ni. Zopet je zalajal pes, zopet je zarožljala veriga. Končno objame deklico vendar nekak spanec, pol sna, pol bdenja. Na sestre misli, na Hanco. Tesno jimi zdaj hodi z denarjem, ubogim sestram. Skoro samo ob Klementini plači živijo. Kaj velja danes tistih dvajsettisoč kron, varno naloženih v graških hranilnicah? Dobra Hanca, hotela jih je pustiti takrat pri Evi. O, da jih je pustila! Avstrijska krona drži ne-vzdržema navzdol — ničvreden novec poražene države. Tam računajo samo še po desettisočih, stotisočih, milj onih.
In ona tukaj bogati: Pisala jim bo. Pisala bo Hanci. In Lujiza? Kje je Lujiza, nerodna, vihrava, nepraktična Lujiza. Marija živi skromno v Beču. Otrok nima. Da, z Marijo si dopisujeta. Mož je slekel uniformo in vstopi! v očetovo trgovino. Bila je majhna tovarna za luksuzno perilo. Lani so zaprli. Ni bilo odjemalcev. Nasledstvene države so zavarovale svoje meje z visoko carino, da ščitijo lastno industrijo, ki je bila šele v povojih. Tako so počasi propadala manjša avstrijska podjetja. Marijin mož je bil zdaj potnik, ona sama je pomagala z izdelki svojih pridnih in spretnih rok.
pdkar se je godilo. Evi boljše, ji je odkupila za dobro ceno mfirsi-kak krasno izvezen prtiček. Marija ji je bila neizmerno hvaležna. Nikdar bi ne bila vzela njena Marija, njena tiha sestra z zasanjanimi očmi.
LETNIK VII._ŽENSKI SVET štev. 10._STRAN 295.
miloščine od nje. Ce bo treba šivati na Glogovini balo, kdo drugi jo bo izvezel kot Marija? A kdaj se bo povrnil Staiie? Stane —
V	jedilnici je bila ura tri. Eva je planila pokonci, iz oči si je mela sen. Brž si odene toplo haljo in smukne v vežo. Aneroid kaže na lepo. Tedaj tiho odpahne vrata in stopi na prosto. Temnomodro se boči nebo prav v skrajni kot doline, kjer so še zvečer grozili oblaki. Milijoni zvezd so posuti po njem. Noč je mirna in tiha. Jutranji hlad še ni zavel od vzhoda in naznanil zarje. Niti najmanjši svit še ne oznanja zore. Ne, ne bo dežja. Martin se je tokrat zmotil. Prav do obzorja sijejo zlate zvezde.
Zopet prinese Eva natehtano galico in jo previdno stresa v drugi sod. Zdaj pa zdaj premeša z dolgim drogom raztopino.
Pes začuti gospodarico in prijateljski zalaja. V tem zašumi na vr-tiču poleg hiše in klop v utici zaropota na tla. Pes zalaja kakor besen in trga verigo. Evi v strahu zastane srce. „Jera" zakliče v hišo in stopi nazaj na hišni prag. Dolgi drog dviga v zrak kakor za obrambo. Pes besni na verigi — iz vrtiča pa stopi visoka postava v svetlo noč — „Odpusti, Eva, ne boj se, jaz sem, Lujiza".
Drog pade Evi iz roke — druga roka izpusti kljuko vežnih vrat — ,JLujiza ti — pa zdaj sredi noči — Lujiza — kaj pa se je zgodilo?"
„Nič, sestra. Ah, kako mi je hudo, da sem te tako prestrašila, re-vica. Odpusti mi, Eva", je jecljala Lujiza in stiskala sestrine roke.
A Eva je že mirna. Saj je samo Lujiza. Prav nič več čudno se ji ne zdi, da je Lujiza. „Pojdi, saj se vsa treseš od mraza. Samo povej mi, kako si prišla na Glogovino zdaj sredi noči. In zakaj? Zakaj nisi pisala? Saj veš, da se te veselim. Saj vendar veš, da te že ves čas čaka tvoja sobica pod streho, in slikarsko stojalo in napeto platno na okvirih. Zakaj nisi prišla že prej, Lujiza?"
A Lujiza je bila zdaj vsa bleda in tresoča in ni našla besed. Skrbno jo je objela Eva in odvedla v hišo. Jera je morala naglo skuhati topel čaj in skrbeti za prigrizek. „Cvrtje naredi, Jera, in kruha prinesi in masla."
„„ Ah, da, cvrtje", je ponovila Lujiza, „in skodelo mleka, če ga imaš, Eva, skodelico toplega mleka." "
V	Evini sobi je morala Lujiza sesti. „Saj si vsa premrla", je dejala Eva. „Daj, sleci se, pa lezi kar tu le v mojo toplo posteljico. Brž, brž dobiš mleka in čaja."
V	kuhinji so res že veselo prasketale drobno nacepane suhe trske. Jera se je žurila. Kmalu je zadišal krepek vonj vročega čaja. Eva je sedela na postelji in držala Lujizine mrzle roke v svojih mehkih, toplih. „Kar molči, Lujiza, in se grej. Vse mi poveš pozneje."
STRAN 296._ ŽENSKI SVET žtev. 10._LETNIK Vil.
Toplo mleko, aromatični čaj so kmalu osvežili Lujizo. Cvrtje ji je šlo v slast. „Molči in jej", je opominjala Eva ter se smehljala.
Na Lujizina lica se je vrnila lahna rdečica. „Daj mi glavnili", je prosila in si uravnavala razmršene lase. Njena dečja glava je bila že močno siva. Bog se usmili, si je mislila Eva, saj ima komaj nekaj nad trideset let. —
„Vidiš, Eva," je pripovedovala Lujiza in božala njene roke, „vidiš, morala sem oditi. Druga pomlad je že, odkar nisem zapustila mesta. Umrla bi bila, da nisem odšla. Vidiš, nič mi ni zato, če jem suh kruh in hodim v oguljeni obleki. A da ne morem nikdar več zleteti v pisani svet — ah Eva, saj smo postali talco resni. Saj veš, ves naš denar ni vreden nič. Pa sem prodala nekaj slik, za boren novec, Eva, in z izkupičkom sem se odpeljala. Hotela sem proč, nekain na jug. Nič nisem povedala Klementini. Ne bi me bila pustila. Pa sem ji ostavila samo pismo. Hanca se bo morda malo prestrašila, naša dobra Hanca. Ampak vidiš, Eva, jaz nisem mogla drugače."
„In ko sem se pripeljala preko meje, ko sem zagledala domači kolodvor, nisem mogla mimo. Izstopila sem v trgu. Bilo je že pozno na večer, a mene se je polastilo neugnano hrepenenje, da vidim Glogovino. Samo do pod klanec sem) hotela, in nato bi se vrnila v trg. A ko sem stopala po cesti — glej Eva — vsak kamen mi je bil dober znanec, vsak grm, vsak jarek sem poznala. Stopala sem više in više, prišla sem skozi gozd. Ce se nisem bala, vprašaš? Seveda, bi se bila bala, da sem mislila na to. A mislila nisem. Mislila sem na čas, ko je bil moj ta gaj in log, moji travniki in polje, moje šumeče bukve in praprot ob poti, po kateri sem hodila. Ne da sem se zavedla, sem, stala na Glogovem. Pes me je skoro izdal. Pa sem mu zašepetala: „Bari" — Spoznal me je, Eva, spoznal je Lujizo in mimo zopet legel. Stopila sem v vrtič, da se odpočijem v lopi. Rože so dehtele, ugodno mi je bilo in domače. Malo sem hotela posedeti in tiho oditi ob zori, kakor sem prišla. Pa sem menda zadremala. — Tako strašno mi je hudo, da sem te, naroda, prestrašila, Eva moja," — in stiskala je njene roke.
Dolgo sta govorili sestri. „Ostati mtoraš, Lujiza. Vsaj nekaj časa moraš ostati. Tu boš lahko poprodala še nekaj svojih slik in dokončala one, ki čakajo na podstrešju. Potem pa zopet lahko odletiš, ti naša ptica selivka. Ne bom te zadrževala, Lujiza, a nekaj časa mi ostaneš. Zarana pošljem Jero v trg, da prinese tvojo prtljago. Zdaj pa dovoli, da te za kratek hipec zapustim. Škropili bomö, veš, pa grem premešat galico in prilit apno. In viničarjeve mora iti klicat Jera. Martin je včeraj trdil, da bo dež. Ko se vrnem, se še malo pomeniva, Lujiza."
LETNIK Vil. 	ŽENSKI SVET štev. 10.	STRAN 297.
A ko se je vrnila Eva, je sestra sladko spala. Trudna osivela glava je udobno počivala na mehkih blazinah. Voščeni prsti so bili sklenjeni in so pokojno ležali na odeji. Eva je odnesla luč in tiho zaprla vratca.
ŽTmaj je zasijalo jutro. Na travi je zablestela kosa. Solnce je vstajalo izza vzhodnih gričev.
S težkimi škropilniki na plečih so stopali viničarjevd med trtami nizdol. Na Glogovini se je začelo delo.
Konec.
Doktor Pavel' se ni zmotil. Tisto blaženo poletje je rodilo vino, ki ga bodo pomnili pozni vinogradniški rodovi. Slavni „enaindvajšček" je oprostil dolga marsikatero domačijo, je nasipal novceVv vinogradniške blagajne. Resnično, tudi Eva Glog bo odplačala zadnje desettisoče, ki še tlačijo Glogovino.
Ko je vrel v sodih dragoceni mlošt, je Stane brzojavil iz Marsilje. Včeraj je prišel drugi telegram in jutri se vrne sam.
Mlinarjevi so zapregli. Tudi Eva se je peljala na stanico. Vsi so stali skupaj in čakali. Ž njimi jih je čakalo mnogo, prijateljev, znancev in neznancev. Bliskovito se je raznesla novica, da se vrača „Mlinarjev" živ in zdrav po tolikih letih iz ujetništva.
Ko je privozil vlak, je že stal na vrhnji stopnici svojega vagona. Čvrst, zagorel, bolj zal kot kdaj poprej. Lice mu je žarelo, oči sijale.
' Mati ga je ginjeno pritisnila na srce. Krepko sta rokovala z očetom in se smejala. Potem je nežno objel Evo in poljubil njen obraz. Tudi ko se je obrnil do sestre in stiskal roke prijateljem, je ostala njegova levica okoli Evinih ramen. Tako so odšli do vozov. Oče in mati, in Stane z Evo so sedli v mlinsko kočijo. Vida v Evin koleselj. Na srečo je bil navzoč mladi doktor, Id je tako rad zahajal v mlin, tako, da se ni vozila sama.
Se pred Božičem so svatovali.
Kako je bilo na gradu Eichelshausen? S trudom so dosegli nemški grofje, da je stekla meja tako, da so pripadli Avstriji. Sam[o njihovi grobovi na vaškem pokopališču so ostali pri nas. Bršljan je rastel preko grobnice, se ovijal po kamenitem spomeniku in zakril imena plemiških mogotcev.
Na Glogovem pa raste novi rod. Kovačnico so spremenili v tovarno. Inženir Stane ji načeluje. Na Glogovem pa vlada Eva.
STRAN 298.__ ŽENSKI SVET žtev. 10._LETNIK Vil.
Vsako pomlad prihaja Lujiza, razpne slikarsko platno in Evini otroci rajajo krog nje. Vsako jesen se za kratko dobo vseli Hanca, zlata teta Hanca, srečni suženj glogovskega naraščaja. Celo Marija se je pripeljala neke zime iz daljnega Beča.
Samo Klementina se ni nikdar povrnila.
Srčni utrinki. (Parla Rovanova.)
Nisi mi poslal pozdrava iz daljine, še prijazne misli ne, a jaz ne-ummica sem verovala v čudež.
Se danes verujem. Ta vera je meni življenje: je dih usten in utripanje srca.
Ti utripi so kakor splašene sence, ki begajo pred mrakom, tonejo in se pogrezajo v naročje noči.
O, da bi se potopilo tudi to strašno hrepenenje, ki je tako bolno in trpeče, da nima obraza, ne imena. Tako moje, da mi reže gube v obraz, sesa kri in mozeg iz telesa.
Tvoj obraz pa je nežen in gladek, oči jasne in bleščeče, kakor bi gledale v sam paradiž.
O Mitja! Ni te še obšlo spoznanje, ta vir in začetek vsega gorja.
Doklej še?
Glej, tistega trenutka čakam, takrat ti bom prinesla svoje srce na dlani.
Sinoči sem se poljubljala s fantom, ki ti sliči po glasu in kretnjah.
Ah, ti mladi, mladi poljubi: tako se poljublja v majskem jutru rosa s cvetovi, tako se poljubljajo svetlokrill metulji s pisano livado.
Nehote so zašle roke v mehko kodrasto svilo njegovih las in z bolestjo v srcu sem šepetala tvoje ime.
O Mitja, Mitja!
Ali ti je že kdaj umila zarja trudne in zaspane oči po zapiti, zapravljeni noči, kako globok je bil tedaj tvoj kes in kako velik tvoj sram?
Ni besedi
Tudi zame ni besed. Ne za moj kes, ne za praznino, ki zija po si-nočnjem večeru. Človek bi rad odložil in pozabil, a delež, ki je meni odločen, je tako velik, da ga ne zakrije nobena senca.
In pot, ki je meni odločena, teče po tako črni strugi, da nikoli ne uzre ne smeha, ne solnca.
Kadar se srečava na tej poti, o Mitja, vem, da mi boš poslal iz daljave tih pozdrav.
LETNIK Vil.
Ženski svet štev. lo.
STRAN 299.
Kako naj ponesem . . . (Ema Deisingerjeva)
Kako naj ponesem po samotnih stezah vse žive utripe srca, ki zvene,
kot strune, osamljene strune, zvene. V tančice zavita rosna ravan v tišinah neba sameva. Ves ogenj,
ves tihi in pisani ogenj povraća nazaj v nesproščena se sla. Kako naj ponesem po tako samotnih stezah vse žive utripe srca?
V dalje šumi. (Ema Deis ngerjeva.)
Čakam, čakam, da odbije ura razigranosti,
da z izsanjano lepoto zajamem težki zvok — neskončnosti.
Rišem, rišem po vesoljstvu nedoločen lik,
da v obrisih domotožno se zariše večnostni mejnik.
Sredi brezžičnih postaj se skrivnostno mii smeje neujeti Cas;
v dalje šumi, se kreše in kakor kresnica ugaša moj jaz.
Srečanje. (Aaica.)
O brat, ki me prosiš vbogaime, ti ne veš in nikdo ne ve, kako je žalostno moje srce.
Hodim po beli cesti in srečam tebe, o brat, ki trpiš, ki padaš pod križem in krvavii.
A meni, o brat, je svet bogat! V meni je jutro vžgalo svit daljnih svetov.
Življenje mi je dalo solnca in hrepenenja brez konca,
O brat, saj me je sram, da ti svoje duše ne dam!
Hodim po trudni cesti in ni ji več cilja veselega in ni ji dneva belega..'.
Trpljenje v tvojih očeh mi pravi, da je pretežek greh moje solnce in sreča in smeh.
N
STRAN 300._Ženski svet štev, lo._letnik vii.
Knut Hamsun in njegovi ženski
tipi. (Vera Albrccbfova.)
I.
e le vsa Norveška, temveč vsa kulturna Evropa je letos 4. avgusta praznovala sedemdesetletnico, odkar se Je narodil v kmečki naselbini ob reki Otti krojaški sin — Knut Hamsun. V revščini zrasel, je kmalu zapustil številno družino ter se preselil na sever k svojemu stricu župniku, kjer so mu bila edina tolažba prostrani pašniki in gola hribovja, kamor se je zatekal pred strogostjo svojega rednika.
„Najlepši časi", pravi Hamsun, „so bila leta, ko sem ležal med svojo čredo in po cele dneve strmel v oblake ali se skrival pred dežjem pod skalovjem in rezljal v belo brezovo skorjo." Se kot otrok je spoznal ure samote in premišljevanja.
Iz stričeve hiše je prišel mladi Knut kot trgovski vajenec v Thor-stein, kjer je užil dokaj malo veselja. Dve leti pozneje ga srečamo še kot čevljarskega vajenca, a že leto nato prepotuje kot ljudskošolski učitelj dobršen del svoje domovine.
V	opisu svoje mladosti nas Knut Hamsun neverjetno spominja na Strindberga. Dba povdarjata predvsem muke, trpljenje in temo svojih otroških let. Oba menjavata neprestano svoj poklic, ki ne odgovarja njihovi večno nemirni, naglo razdražljivi naravi.
Že v teh letih se je Hamsun poskusil na literarnem polju. Priobčil je nekaj liričnih pesmi, predavanj dn člankov ter izdal, seveda v samozaložbi, tudi svojo prvo povest.
A Knuta Hamsuna je preganjala zla usoda vsa njegova mlada leta. Ne le beda in bolezen, vsi njegovi literarni poskusi niso našli nikjer odziva in vedno znova je bil pahnjen mied množice onih, katerih ime ostane za vedno prikrito. Tako si je kot dvajsetletnik izposodil denar od neke stare bogate kmetice in se odpravil v novi svet, poln upov in nad — v Ameriko. Pa tudi tu se mu ni godilo dosti boljše; — srečamo ga kot pridigarja, trgovskega pomočnika, delavca na farmi. Vendar v Ameriki težko zboli in se zopet vrne v svojo domovino.
V	Kristijaniji pretrpi najhujšo bedo. — Ce se mu posreči spraviti kak članek v dnevnike, je za par dni rešen lakote in mraza. Tu so nastale prve skice za njegovo poznejšo povest „Glad".
Obupaj oč nad svojo literarno zmago, sklene Hamsun oditi drugič v Ameriko. A tudi tu živi zopet isto življenje. — V Chicagu je nekaj časa sprevodnik cestne železnice, nato voznik in delavec na Jarmi.
LETNIK Vil. 	ŽENSKI SVET štev. 10._STRAN 301.
Toda Hamsun je kmalu spoznal, da Amerika ne odgovarja njegovemu duhu. Vzel je končno slovo od tega tujega mu sveta z nekim kritičnim predavanjem o ameriški kulturii
Ro se je Hamsun vračal v svojo domovino, je njegov parnik 24 ure čakal v Kristijaniji, toda on ni izstopil, pretežke spomine je imel na dobo svojega bivanja v tem mestu. Šele v Kopenhagnu se je izkrcal, kjer je 1. 1888. napisal prvi del svoje povesti „Glad".
Znano je, kako je prišel ves sestradan in slabo oblečen in plah k tedanjemu uredniku „Politiken" E. Brandesu. Ta ga ni poznal, da bi ga odpravil in iz usmiljenja do sestraidanega, plašnega mladeniča je vzel manuskript in mu obljubil, da ga bo prebral. — On je šel, rokopis je ležal Brandesu na mizi in vedno mu je bil pred očmi sestradani obraz Hamsunov. Prične čitati, zgrabi ga, vidi, da ni samo nadarjenost, veliko, veliko več. Strašno ga postane sram, kakor brezumen beži na pošto in mu pošlje deset kron. Ko pride domov, čila dalje in vedno' bolj se čuti osramočenega in pobitega.
Z „Gladom" je Knut Hamsun mahoma zaslovel na skandinavskem severu. Potem je sledila cela vrsta njegovih, že deloma v vse svetovne jezike prevedenih del; med drugimi Misteriji, Pan, Roza, Viktorija, Otroci časa; in novejša: (1907.) Blagoslov zemlje. Zadnje poglavje. Potepuhi i. dr.
Po njegovem nepričakovanem literarnem uspehu je mogel Hamsun šele prosto duševno ustvarjati. S svojim „Gladom" je utrl novo pot severni knjigi. Njegov način pripovedovanja je osupnil in mahoma pridobil javnost. Zdaj so se na mah odprla vrata Hamsunovi karijeri.
V Parizu, idealu kulturnega mesta vseh severnjakov, preživi tudi Knut Hamsun par let v krogu svojih prijateljev, a še več v samoti ustvar-jajočega umetnika, kajti francoski duh mu je v bistvu zoprn. Leta 1896. ga srečamo nato v Monakovem. Nenadoma pa se pojavi pri še ne štiridesetletnem pisatelju pretiran strah pred staranjem, brezmiselnostjo njegovega pisateljevanja in polasti se ga neizmerno domotožje. Toda želja priti v domovino ostane še dolgo neizpolnjena.
Leta 1898. spozna Hamsun Bergljoto Bechovo, ki je bila poročena z nekim bogatim avstrijskim trgovcem. Zaljubita se, ona zapusti moža, udobnost in bogastvo ter sledi Hamsunu v njegovo vagabundsko življenje. Kakšnega pomena je bil njegov prvi zakon zanj, je težko reči. Gotovo je bila „Viktorija", istoimenska knjiga po njegovi hčerki, posvečena njuni mladi ljubezni. Bergljota Hamsunova je bila nenavadno lepa, pravi tip velikomestne razvajene žene. Tja je Hamsuna vedno mikalo, dasi se je v njegovi globini že od nekdaj javljala želja po naturi
STRAN 302._ ŽENSKI SVET žtev. 10.	LETNIK Vil.
in samoti. Zato je bilo y njuni združitvi več disharmonične žalosti nego veselja. Že leta 1906. se je ta zveza nenadoma razdrla.
S svojo ženo je Knut Hamsun, ko se mu je podelila večja ustanova, prepotoval vso Rusijo, Kavkaz, Perzijo, Turčijo in čez Balkan v Kopenhagen. S tega potovanja je nastalo nekaj zanimivih potopisov. Hamsun se je seznanil podrobneje z rusko literaturo. Že prej so mu očitali vpliv Dostojevskega, dasi ne ravno po pravici. Zanimivo pa je, da je bil Knut Hamsun poleg Dostojevskega v Rusiji pred vojno eden najpriljubljeuej-ših pisateljev in da so malone vse njegove knjige prevedene v ruščino kot ljudske izdaje. Ruska mladina je videla v njem predvsem novega revolucijonarnega duha, ravno ker je tako vehementno nastopal zoper razne pisateljske avtoritete in za notranjo svobodo individua.
Zimo je Hamsun s soprogo prebil v Kopenhagnu na periferiji mesta in ves okras njunega stanovanja je bilo par preprog, ki sta jih prinesla s seboj iz Turčije.
Hoteč si ustvariti dom, si kupi Hamsun v bližini Kristijanije majhno posestvo; a veliko sreče mu tudi to ni prineslo, kajti prišlo je kmalu do ločitve zakona. Hiša je bila zopet prodana in šestinštiridesetletni mož je postal zapet brezdomec.
Tega leta je izšla njegova knjiga „Pod severnim nebom". V njej ni najü nobene tožbe, kaj šele obtožbe preteklih dni. Vendar se čuti brezmejna jesenska žalost, ki ga goni iz mesta v naravo. Zopet se vrača nazaj v svojo detinsko dobo: „Gak gak, gak gakl kriči nekje iz daljave. Poznal sem glas, bile so divje gosi. Že kot otroci smlo se naučili sklepati roke in molčati, da bi jih ne preplašili, ko so letale mimo. Ničesar ne morem zamuditi več in zato delam kot v svojih mladih letih. Mistično razpoloženje me vsega prevzame, zadržujem sapo in strmim predse. Zdaj pridejo, nebo leži za njimi kot morje. Gak gak! kriči nad našimi glavami. In njih krasen beg drči pod zvezdami dalje, vedno dalje..."
Zdaj je Hamisun resnično dozorel samoti. Kot petdesetletnik se drugič poroči z Ano Marijo Andersenovo, 28 letnim dekletom kmečkega rodu. Dasiravno ni v njenem domačem kraju, kjer je prebila svojo mladost, nikdar obstojalo gledališče, vendar jo je z neodoljivo silo vleklo . na oder. Sledeč svoji neutešeni želji, odide v Kristijanijo, kjer pa se preživlja še tri leta kot vzgojiteljica. Ko pa le ne more premagati vedno naraščajoče želje, vstopi pod imenom Marija Rindal v potujočo igralsko družbo in dospe kmalu do največjih vlog. Igrala je gospo „Kareno" v Hamsunovi drami „Na pragu življenja" in v tej vlogi sta se prvič srečala s pisateljem.
LETNIK Vil. 	ŽENSKI SVET štev. 10.	STRAN 303.
Marija Hamsunova je zatrla v sebi vso slrast do gledališča iii se z vso ljubeznijo posvetila temu genijalnemu možu; mahoma se vzbudi v njej materinska skrb in njena prvotna, kmečka narav ji omogoči, da se s svojim možem poda v samoto, kjer si ustanovita dom in postane Hamsun kmet. Z obdelovanjem zemlje, sejanjem in iztrebljanjem si ustvari nekak protiutež svoji bolni, mehki naravi. V svoji knjigi „Blagoslov zemlje" nam; čudovito opisuje, kako človek ne more bolj koristiti naravi, kot da ji služi v harmoniji in božanstvu.
Njihova rodbina se kmalu pomnoži. Leta 1912. se mu narodi prvi sin Tore, čez dve leti sin Astrid in leta 1915. hčerka Elinor. V svojem gradiču Nörholmen preživlja zdaj svoja plodonosna leta, vedno zvest svojim idejam, obdeluje zemljo, napeljuje prekope, izsušava močvirja ter uživa ob svojem stvariteljskem delu. Ogiblje se družbe, pred obiskovalci se zaklepa, še najprej ga izvabi mladina iz njegove osamelosti.
Ob njegovi šestdesetletnici mu je bila za roman „Blagoslov zemlje", napisan sredi vojnega vrveža, podeljena Noblova nagrada. In ob tej priliki je napisala Selma Lagerlölova naslednje pomembne besede:
„Sredi svetovne vojne, ko si je človeštvo nadelo nalogo razrušiti delo stoletij, je izšla tvoja knjiga o radosti ustvarjanja sejalca in na-selnika.
Sredi časa, ko se kralji in narodi bojujejo v moritvi in ognju, da bi si pridobili zemljo in bogastvo, je tvoj junak s sekiro in plugom napravil najčastnejšo pridobitev, ki jo je kdaj ustvarilo pero.
Sredi časa, ko se narodi, hlepeč po novi sreči, skušajo otresti starega suženjstva in vseh podedovanih spon, stoji pred nami tvoja knjiga s svojim nepobitnim dokazom, namenjena ubogim in bogatim, da je težka muka, vztrajno delo edino, kar je od vekov 'olajšalo človeško srce in telo, njegovo življensko pot osrečilo, napravilo slavno njegovo ime in blagoslovilo njegov spomin."
II.
V svojih delih nam slika Hamsun žensko bitje kot povsem samostojno, neodvisno od moža, kot ljubico, ženo in mater, uveljavljajoče se v družbi človeštva.
Elementarna sila, ki privlačuje oba spola, vlada s skrivnostno silo nad njihovo usodo. Njemu je znan srdit boj dveh medsebojno vezanih bitij in podaja ga z vso brezobzirnostjo kot Strindberg. Svojevrstne so njegove ženske postave, ki, preganjane od svojih strasti, ne najdejo nikjer miru in utehe. Kjer se Hamsun poda v črtanje te elementarne strasti, v plasti ljubezni kot duševne sile, jo črta važno, pritajeno, nemirno in polno hrepenenja, ki leta dolgo obžarja ženo. On nam ne po-
STRAN 304._ ŽENSKI SVET žtev. 10._LETNIK Vil.
daja „dobrih" ali „slabih" ljudi, temveć kratkomalo ljudi, takšne ka-koršni so z vsemi svojimi vrlinami in napakami. Vsi ti ljudje so nekam brezciljni, ljudje živcev in čustev, polni želj in skrivnostnih sanj, prekipevajoči in hitro odločeni k nevsakdanjim dejanjem. V njih življenju so ure pijanosti in brezmejnega žrtvovanja. Bojujejo se preko nešteto ovir, ki se stavljajo njihovi ljubezni nasproti. Značilno je, da se pri Hamsunu dvoje ljubečih se bitij nikdar ne združi. „Poglavitno ni v ljubezni, da drug drugega dobi, glavno je, da človek ljubi," pravi pisatelj nekje.
Nekak obupen tip za zvestobo rojene žene nam podaja Hamsun v svojih romanih „Pod severnim nebom" in v „Pritajeni igri strun". Tudi v Rozi, istoimenskem romanu, se občuti ta usodna zvestoba in dasiravno zapusti tu žena svojega prvega moža, se čuti še vedno vezano nanj, čeprav živi v zakonu z drugim.
„Pod severnim nebom" nam slika pisatelj zrelo kapitanovo ženo Edvardo, ki se bojuje s svojo ponosno dušo v neizmerni boli. Neznan popotnik pride v službo kapitana in se zaljubi vanjo. Ona to sluti in nemo vrača njegovo vdanost. A ko nekoč v njegovi družbi zardi, se čuti radi tega ponižano, njen ponos zmaga nad čustvi in odpusti ga iz službe.
V nadaljevanju tega romana, v „Pritajeni igri strun", najdemo tragičen konec njene usode. Želeč vneti pri svojeniiu možu še zadnjo iskro ljubezni, ki jo še sluti pri njem, se vrže v vrtinec družabnega življenja. Hoteč ga napraviti ljubosumnega, podleže zapeljivcu. Ko pa jo ta zapusti in začuti ona posledice, ne more več dalje prenašati žalosti in sramote ter se sama usmrti.
Drugačen, vendar soroden tip žene je Roza, hči pastorja. Naivna, a močna narav, poroči tovariša izza mladih let. Ta pa je šibak, brez prave opore in se kmalu vda pijači. Njih zakon se razdere in Roza se vdrugič poroči s svojim nekdanjim občudovalcem. Toda njen prvi mož živi vkljub temu še vedno v njej naprej. Ne da bi si ga morda' želela, ne mogel bi ji ničesar več dati, a tisoč spominov jo še veže nanj. Kot težka möra jo zasleduje preteklost. Vendar, ko se njen prvi mož, ves propal, nenadoma pojavi in se z vsem cinizmom roga bolečim njene raztrgane duše, ko se slednjič sam usmrti in se ona čuti mater, odpade vsa moreča teža z njene duše in čuti se zopet svobodno.
Poleg omenjenih ženskih tipov nam podaja Hamsun celo vrsto žen povsem drugačnega značaja. Strastne, svojeglavne, včasih naravnost grozotne, gnane od strasti, same nesrečne, onesrečujoče druge. Žena te vrste je Elina Kareno v drami „Na pragu življenja". V njej nam slika Hamsun brezstidno, neizobraženo, povprečno ženo. Soroden tip, stop-
LETNIK Vil. _ŽENSKI SVET štev. 10._STRAN 305.
njevan do vrhunca, nam podaja pisatelj v svojih poznejših romanih, v „Potepuhih" in ženo-detomorilko Inger v „Blagoslovu zemlje". Vendar spada Inger, žena poljedelca Izaka v vrsto delavnih, tesno z zemljo zvezanih bitij. In ker je zemlja mogofina, privede tudi njo, zločinko, iz laži in zablode na pravo pot.
V	„Blagoslovu zemlje" proslavlja Hamsun življenje v naturi, uspeh in veselje dela, nasprotno pa zasmehuje malomeščanstvo v svojem romanu iz norveškega podeželskega mesta „Ženske ob vodnjaku". V njih prikazuje svoj odpor proti nenormalnosti, starosti in bolezni. Naravnost odurna je oseba Oliverja, ki se poroči z mladim dekletom, ki mu rodi otroka za otrokom, dva temnooba in dva z modrimi očmi. On pa nesramno izrablja ljubimce svoje žene in očete „svojih" otrok. Vendar pogreša ta roman zanosa, ki smo ga vajeni pri drugih Hamsunovih delih.
V	Hamsunovi erotiki naletimo često na naslado nad mučenjem drugega ali samega sebe. Tako v povesti „Pan" med poročnikom Glah-nom in Edvardo. V njegovem poznejšem romanu „Zadnje poglavje" nam slika Hamsun simpatično junaldnjo Julijo d' Espardovo. Načitana žena, hitro odločena, polna ženskega sočutja, ki se kasneje združi z bolnim finskim grofom Flemmingom. On lahkoživec mora uteči, ko' poneveri in pusti pri ubogem dekletu kuverto z denarjem, katero skriva pod svojo bluzo. Kmalu se prične pri nji boj na življenje in smrt. Prisiljena je poiskati si drugega moža. Po neuspelih poizkusih se nazadnje oklene kmečkega sinu, ki se zaljubi, v „fino damo". Vse bi bilo dobro, ko bi se nenadoma zopet ne pojavil grof, ki dekletu še vedno imponira. Niti otrok, na katerega se v svojem zadnjem obupu sklicuje, ne more preprečiti nakane kmtečkega fanta, da bi ne ubil psevdo-grofa.
Hamsun je pesnik ljubezni. On poveličava njeno svetlo jutro in njena temna razočaranja. „Težko ni, osvojiti si ženske. Ali iz nekega tajinstvenega vzroka človek ne dobi ali ne obdrži te, ki jo ljubi." To je tista temna usoda, katero doživljajo Hamsunovi junaki. On je med sodobnimi pisatelji najboljši poznavalec ženske duše.
Misli;
Kdor se svojega detinstva jasno ne spominja, je slab vzgojitelj.
(Marija Ebner - Eschenbach.)
Lahko bi se rodili že vzgojeni otroci, če bi bili roditelji vzgojeni.
(Goethe.)
Leseni ljudje imajo često zlato srce.
Ni vsakdo srečen, kdor ima srečo.
Kratka beseda često več zaleže kot dolga kazen.
D
STRAN 306.	 ŽENSKI SVET žtev. 10.	LETNIK Vil.
Iz življenja ameriške ZeiXe« (Pavla Lovšetova.)
o zadnjega časa so trdili, da ima Amerika premalo žena, ter se zato posebno žensko delo visoko plačuje. Res je, da je v Ameriki težko dobiti služkinje za gospodinjska dela; to pa zato, ker dekleta silijo v tovarne, kjer delajo le gotove ure, potem pa so svobodne, zlasti zvečer, da se lahko zabavajo pa kinih in plesiščih. Zato se le v redkokaki hiši vidi služkinja. Tudi v imovitih hišah opravlja gospa sama hišna dela, katera pa si seveda zmanjša na minimum.
Ameriško gospodinjstvo se zelo razlil^uje od našega evropskega, posebno slovenskega.
Predvsem je ameriški gospodinji zelo olajšano vsako delo v kuhinji vsled plino^ah in električnih naprav, še bolj pa vsled načina ureditve obedov in sploh načina ameriške prehrane same. Običajni ameriški jedilni list je tako-le sestavljen: Zjutraj najprej sadje, bodisi sveže, bodisi ukuhano, nato nekakšen zdrob na mleku, ali kava, čaj, kakao z marmelado ali maslom, jajca s šunko, salami i. t. d. Vse to se sliši za naša ušesa mnogo, toda povedati moram takoj, da se dobe v Ameriki za mal denar razne sadne konserve in da malokatera gospodinja ukuhava sama te stvari, ker se ji enostavno ne izplača. Tudi mleko prinašajo v hišo že pasterizirano, da ga niti prevreti ni treba, ako za to ni časa. — Opoldanski obed je v Ameriki enostavnejši kot pri nas. Radi ogromnih distanc po velikih mestih le redkokedaj družina skupno obeduje. Mož ima opoldne le kratek odmor in stopi v bližnjo restav-j-acijo, kjer zavžije kosilce, ki bi ga pri nas označili z dojužnikom (Gabelfrühstück). Otroci dobivajo v šolskih restavracijah tečno hrano, navadno za 25 ct. Istotako imajo tovarne svoje restavracije za uslužbence. Nekaj večjih podjetij ima celo svoj orkester, ki igra tisto uro delavcem, in ti se po obedu navadno zasučejo še v plesu, predno se vrnejo na popoldansko delo. Ob 5. ali 6. uri se vrača vse v domove in takrat je za gospodinjo pravzaprav največ dela, ko treba skrbeti za obilno in dobro večerjo, diner, kakor imenujejo. Seveda je tudi to delo mnogo lažje kot pri nas.
V trgovinah se dobi vsaka stvar že očiščena, pripravljena za v ponev. Pod steklom izbereš meso, ki je prišlo malo prej iz ledenice, vpričo ga osnažijo in če želiš — v trenotku semeljejo. Zraven pripravijo vse začimbe, tako da si gospodinji niti rok ni treba umazati. Tudi sočivje se dobi že popolnoma pripravljeno sveže ali v konzervah. Istotako močnate jedi (ki pa — mimogrede povedano — ne dosegajo po okusu evropskih, čeprav so za oko silno lepe!) Ko se gospodinja vrne iz trgovine, ji še žveplenke ni treba prižgati, ker imajo navadno permanenten
LETNIK vn._ŽENSKI SVET štev. 10. ._ STRAN 307.
plinov plamenček, ki gori sredi štedilnika, kakor večna lućka. Pritisne se le na gumb in obrne pipica onega plinovoda, kjer hoče imeti ogenj, strese meso iz papirja v vodo ali na mast, napravi poljubno velik plamen in stvar se kuha ali peče pri najlepši snagi in najmanjšem trudu.
Tudi pomivanje posode, katerega se večina kuharic najbolj boji, je pri plinovem kuhanju mnogo olajšano, ker ostane posoda čista, ne pa črna od saj. Pomivalnih aparatov se v malih gospodinjstvih še ne vidi mnogo.
Po večerji se v Ameriki šele začne pravo družinsko življenje. Takrat se obravnavajo dogodki celega dne, ali pa se odpre radio, potom katerega lahko poslušajo vse mogoče prireditve širom Amerike. No in potem je v kakem vaudeville-teatru nekaj, kar posebno vleče, ali pa je društvena seja — tudi na tem polju se mnogo udejstvujejo celo delavske žene, saj imajo Slovenci tam društev kot listja in trave!
Ker v Ameriki ni restavracij in raznih „vinskih kleti" za prijateljske sestanke, se ti vršc pač pri posameznih družinah. Seveda zlasü pri Slovencih nikjer ne manjka domače kapljice, ki so jo naprešali iz mi-chiganskega ali celo kalifornijskega grozdja — ponos hiše! — in tako poteka med debatiranjem in muziciranjem — pianino ima skoro vsaka hiša — zelo hitro čas. Kar neverjetno se sliši, ko zakliče kdo: „Joj, — že tri je ura!" Seveda so medtem mlajši družinski člani že zdavnaj izginil spat in tudi starejši, ki morajo drugo jutro zgodaj na delo, lahko brez zamere odidejo, kadar hočejo; nikomur se ni treba siliti in zatrjevati, da „ga veseli", če nima volje ah časa ostati v družbi. Tudi gospodinja kot gostiteljica si lahko to dovoli. Da ne razbije razigrane družbe, na drugi strani pa sebe ne prikrajša na spancu, je nekaterikrat kratkomalo postavila jedačo in pijačo še na sosednjo mizo s prijazno gesto: „help yourself" (pomagajte, postrezite si sami!) in „good night".
Kakor pri kuhi plin, tako pomaga ameriški gospodinji pri pospravljanju elektrika. Tam ne vlačijo preprog, posteljnine, zastorov i. t. d. na dvorišče, kjer naj bi neusmiljeno udrihali- po njih in selili prah IZ enega predmeta na drugega. Vse to opravi brez preseljevanja in posebne muke čistilni aparat, sličen temu, ki se jih pri nas že mnogo opaža tudi po privatnih hišah. Ta procedura je higijenična, hitro končana in tudi najcenejša, ker za talio delo je navadno treba dveh oseb, kar je gotovo mnogo dražje kot parurna poraba elektrike.
Drugo važno in zamudno delo v gospodinjstvu je pranje perila. Pralnice so tam tudi silno praktično urejene. Ker ima vsaka hiša centralno kurjavo — po leti je pač plin! — imajo seveda vsak hip toplo vodo pri roki. V velikih škatljah se dobi razmeroma po ceni nastrgano milo, ki se v mlačni vodi raztopi in v tem se namoči perilo. Pralno ko-
STRAN 308. "	ŽENSKI SVET 3tov. To7	LETNIK VII.
rito je predeljeno na dva ali več delov in se nahaja v višini navadnega kuhinjskega lijaka, da se perici ni treba cele ure sklanjati globoko v kad. Za mencanje perila imajo tudi svoje posebne stroje, tako da ko-modna gospodinja res ne more govoriti o posebnih naporih „žehte". Le kaka „sitna", recite natančna žena, ki polaga posebno važnost na snež-nobelo oprano perilo — ta se navadno še potrudi in nekoliko lastnoročno zmenca kake posebno trdovratne madeže.
V splošnem pa tam preko ne polagajo na solidno pranje tolike važnosti kot pri nas. Obleka in perilo je tam z ozirom na zaslužek mnogo cenejše kot v Evropi. Človek srednjega stanu zasluži n. pr. svoji ženi lahko v par dneh lepo svileno obleko, dočim jo pri nas navaden uradnik komaj v enem mesecu. Zato pa tudi v Ameriki ženam ne pride na misel, da bi toliko krpale in prenarejale stare stvari kot pri nas. Šivalni stroj v navadnem gospodinjstvu je tam redek kos pohištva. In končno je tam moda tak terorist, da zahteva neprestano spremembo.
Sprva se človeku čudno zdi, da je sicer tako praktičen AmerUia-nec tozadevno skoraj zapravljiv, toda oni trdijo, da se tako skrbi za pocenitev, če se čimveč vsega porabi in tako čimnajveč ljudi zaposli po tovarnah in prodajalnah.
Tudi z nakupovanjem po trgu se gospodinji ni treba muditi. Na vsakih par korakov ima trgovine, kjer dobiva po določenih cenah vso zelenjavo, sadje, sploh, kar rabi za kuho. Sredi zime se dobi tam prekrasno sočivje in sadje iz Kalifornije ali Floride, kjer imajo večno pomlad. Tudi hrana ima tam takšno ceno, da si delavec lahko vsak dan privošči take obede kot v starem kraju komaj ob največjih praznikih.
To vse velja seveda le za one kraje, kjer vladajo urejene razmere in ki so vkljub gospodarski krizi, ki jo je opaziti v tem času po celem svetu, vendar še mnogo boljše od naših. Težko pa je gospodinjam tam, kamor je posegel štrajk in zanesel s seboj brezposelnost in neizogibno pomanjkanje. Tudi brez štrajka se ponekod pozna, da svet nima več toliko denarja kot v vojni ali povojni dobi. Mnogo pretiranega luksuza je izginilo in ponekod stoji cela vrsta tovaren — zaprtih.
Sreča v nesreči je v Ameriki to, da človeka nikdar ne vprašajo: česa si se izučil? — ampak vedno le; Kaj znaš? Zato se ljudje vsega lotijo. Če n. pr. brezposelni učiteljici uspe sešiti lepo obleko, dobi kmalu mesto v veliki tovarni, kjer se ji kot inteligentni delavki plačuje na dan toliko, kot pri nas komaj na pol meseca. In, kar je mnogo vredno: nihče je ne bo zato gledal čez ramo, češ: poglej jo: toliko se je učila, zdaj je pa samo tovarniška delavka. Nasprotno: človeka, ki zna prijeti za vsako delo in pokazati s tem svojo vsestransko izobrazbo, nikjer bolj ne uva-žuiejo kot ravno v Ameriki. Tam se ročno delb visoko ceni in dobro
LETNIK Vil. _ŽENSKI SVET štev. 10._STRAN 309.
plačuje. Mnogo pa je obratno deklet, ki so se morala že v zgodnji mladosti posvetiti delu po tovarnah in prispevati s svojim zaslužkom — posebno v mnogoštevilnih družinah. Tudi za take ljudi skrbe v Ameriki z večernimi šolami. Tam se brezplačno lahko izobražuje vsak, od osnovnih do univerzitetnih študij. Večina naših inteligentnejših gospodinj se je na ta način naučilo pravilne angleščine in marsikatero dekle študira v večernih tečajih eno ali drugo vedo. Med slovenskimi delavkami sem naletela na take „selfmade-wife", ki so se po celodnevnem delu večer za večerom ukvarjale z matematiko ali kemijo in si tekom let priborile vstop med bančne uradnice ali v kemične laboratorije itd.
Prav posebno pozornost pa vživa v Ameriki žena kot mati. Ne samo da ji po tamkajšnjih navadah mož mnogo pomaga pri gospodinjstvu, tudi pri negi malih otrok se udejstvuje mož skoraj več kot mati. Bila sem nekoč priča čudnemu dogodku: Iz neke prodajalne je izstopil mlad par, žena je nesla otroka v naročju, mož pa se je oziral še po izložbah. Bližnji policaj, ki jih je motril nekaj časa, naenkrat pristopi k ženi, ji vzame otroka ter ga izroči možu s kratko, toda ostro lekcijo.
Ko se pozanimam, kaj se je pravzaprav zgodilo, mi povedo, da se je mladi oče obnašal zelo netaktno, ker je pustil, da je šibkejša žena nesla dele — zato, da ga je pokaral policaj. Odslej sem bolj pazila na slične zadeve in res sem vse mesece svojega bivanja v Ameriki videla le može, ki so prenašali in prevažali male otročiče, njih mamice pa so prav „shimmy" opravljene korakale majestetično poleg njih.
Za šolo obiskujoče malčke pa je po cestah preskrbljeno kot menda nikjer na svetu. V bližini vsake šole se nahajajo svarilne deske za av-tomobiliste: School - slow - down! (Sola! Počasi vozite!) Bog ne daj, da bi se na takih krajih hitro vozilo! Policisti so tam posebni zaščitniki otrok. Ko se usuje četa malih modrijanov iz šole, obkolijo desno in levo čakajočega policaja, obesijo se mu na obe roki in, ko zelena lučka dovoli prehod čez cesto, takrat popelje mož svojo armadico na drugo stran. Tam ga še dolgo ne izpuste in šele, ko so do dobra zmenjeni, si žele prisrčen „Good bye!"
O ljubezni, ki vlada med policemani in otroki, priča naslednji dogodek: Na znanem križišču v Collinwoodu je neki stražnik za časa opoldanskega odmora zasačil vlomilce v bližnji banki. V borbi ž njimi je obležal težko ranjen. Ko se je zdravil v bolnici, pa so ga njegovi mali šolski varovanci tako pridno obiskovali in ga zalagali z darili, da se po izlečenju ni mogel odločiti za avanzma v pisarno, ampak je prosil, da so ga pustili na starem mestu med mladimi prijatelji.
To prisrčno razmerje, ki vlada tam med vsemi sloji, dela menda Ameriko tako priljubljeno, da se navadno vsakdo kmalu udomači. Spe-
stran 310._2enski svet Stev. 10.	LETNIK vii.
cielno v ameriškem domu diha ona topla domačnost, kakoršna se v naših domovih sreća le redkokedaj. Mislim, da je temu mnogo krivo dejstvo, ker ameriška gospodinja vedno sama sprejema in streže gostom. Kako nenavaden vtis domačnosti dobi človek, ki stopi n. pr. v guvernerjevo hišo (kjer imajo sicer kuharico in šoferja), pa mu odpre vrata sama gospodinja, prijazno odvzame gostu plašč in ga brez ceremonij povabi na neprisiljen pomenek in sama postreže s prigrizkom!
Naj bi se od demokratičnih Amerikank tudi naše ženske tu v domovini naučile prijetne, naravne in odkritosrčne neprisiljenosti v občevanju.
\ekaj misli o novem šolskem zakonu in starejših učiteljicah. (Vida P.)
Vrhovni zakonodajni svet se je začetkom septembra vneto bavil z zakonom o osnovnih šolah. Vsi prizadeti so ga nestrpno pričakovali: roditelji, deca, učitelji, kateheti, pa tudi brezposelno učiteljslvo. Med točkami novega zakona je tudi poglavje o službeni dobi, kateremu v sedanji težki borbi za kruh marsikdo pripisuje posebno važnost. Nova določba je marsikateri brezposelni učiteljici, seveda tudi učitelju, prižgala nov žarek upanja v njen dosedanji temotni položaj.
Po novem zakonu bi imeli učitelji že po 32 letih efektivne službe pravico do pokojnine v višini svojih prejemkov plus 15fo osnovne plače. Po 10 letih službe dobi učitelj v primeru upokojitve 50% pen-zijske osnovne- plus pol odstotka za vsakega nadaljnega pol leta kakor drugi državni uradniki. Vse to velja seveda tudi za učiteljice, le da jim daje novi zakon še posebno ugodnost: učiteljice-matere z več kakor 3 otroki gredo lahko v pokoj že z 20 službenimi leti ter dobe toliko pokojnine, kolikor jim pripada po službeni dobi. Ta novost v zakonu je vsekakor vredna posebnega priznanja, saj bo marsikatera učiteljska družina dobila s tem mater in gospodinjo.
Čim so časopisi prinesli prve vesti o glavnih zasnovah novega zakona, smo že slišale o raznih ugibanjih, o novih nadah, pa tudi o nepričakovanih razočaranjih... Učiteljskemu naraščaju in dolgi vrsti onih brezdomcev, ki so morali po dolgem trpljenju in samozatajevanju preiti mejo ter si po večletnem, službovanju nanovo iskati kruha, se je vzbudilo svetlo upanje. Sleherna si je takoj v duhu poiskala to ali ono znanko, ki pojde lahko v pokoj, ker ima že 32 službeni leti ali ker je mati več kot treh otrok. Marsikatera se je že zagledala na šol.ikem odru,
LETNIK Vil. 	ŽENSKI SVET štev. 10.	STRAN 311.
kjer bo lahko učila deco, kakor si tako želi v svojih mladih idealih in kjer si bo obenem prislužila prvi kruh, s katerim morda ne bo preživljala le sebe, nego bo vzdrževala tudi svojce.
Ali zgodile so se čudo čudne stvari: so učiteljice (morda tudi učitelji?), ki so že dovršile predpisano službeno dobo, pa jim je misel na penzijo tako strašno tuja! Človek že še razume, da so ženske, ki so nad 30 let živele le šoli, vzljubile deco in se popolnoma posvetile poklicu tako, da zunanje življenje nima več zmisla zanje. Ko naj sedaj stopijo iz službe, čutijo, kakor da nimajo več mesta v življenju, pa bi jim bilo vendar najbolje, ko bi ostale še nadalje v šoli. Ako je taka učiteljica še pri čili moči, res občuti nesrečo, če bi šla v pokoj. Zato niso redki primeri, da vidimo po šolah priletne učiteljice, ki imajo službenih let že preko predpisanega števila. Težko pa je razumeti, kako se more še danes dobiti izobražena poklicna ženska, ki nima socijalnega čuta in se ne zaveda svojih socijalno stanovskih dolžnosti! Ali je nič ne boli, ko vidi, koliko brezposelnih in potrebnih učiteljic nestrpno čaka, da jim bo izpraznila mesto? Kako more še zavzemati svoje mesto, in to celo brez materijalne škode zase, pa gledati, kako je radi nje brez kruha druga učiteljica, ki bo poleg gmotne bede še na škodi, ker izgubi s čakanjem službeno prakso, kar ji bo onemogočilo pravočasni vzposob-Ijenostni izpit.
Vse one, ki se jim zdi, da so tako žrtvovale svoje mlade moči šoli. da brez nje ne morejo živeti, naj se zmislijo, da je danes toliko socialnih in humanitarnih naprav, da bodo prav lahko našle priliko, kjer bodo še nadalje udejstvovale svojo veliko ljubezen do dece. Pri tem delu bodo gotovo našle več priznanja in hvaležnosti nego v šoli, kjer so s svojo stanovsko gorečnostjo v miflterijalno škodo drugim.
Učiteljice, ki so na starost do bolesti nerazdružno navezane na šolo, so pa tudi živ dokaz, kako zgrešena je pot one ženske, ki živi samo za svoje poklicno delo in se ne udeležuje ostalih strani življenja. Potovanja, samoizobraževanje, zmjsel za javno in socijalno delo, družinske vezi in še marsikaj tvori vsebino žemke duše, ki že po vsej svoji naravi hrepeni po mnogoličnosti. Ako se pa izživlja samo v eni smeri in ji je konečno še ta iz kateregakoli vzroka zaprta, tedaj občuti v sebi tako notranjo praznoto, da zanjo življenje nima več zmisla, ali da celo v lastno uteho dolži svet, da ji je le nehvaležnost plačilo tudi tam, kjer bi vsak drugi človek videl srečo! Znan mi je primer, ko je vestna učiteljica službovala i6 let; ali je vztrajala iz strahu pred notranjo praznoto ali iz zavesti, da je ded potrebna, ne vem. Ko je konečno vendar opešala in ji je zdravnik svetoval, naj gre v pokoj, je občutila globoko užaljenje in je obupano vzdihnila: to ima človek za plačilo! Po dveh letih je bedna upokojenka že umrla!!
STRAN 312._ŽENSKI SVET Stev. 10._LETNIK VII.
Resnica je tudi, da bo šola brez posebnih bridkosti pogrešala baš ono učiteljico, ki se je bila odpovedala vsema življenju in je živela le za svoj poklic. Danes namreč učiteljici nikakor ne zadostuje, da zna in si neokrnjeno ohrani vse ono, česar se je nekoč kot uzorna učenka naučila v šoli. Novi časi, nove kulturne pridobitve so rodile nove nazore o življenju, pa tudi nove življenske zahteve. Kdor pa ne živi živega življenja in ne napreduje z duhom časa, je slabo uporabna moč v sveta, posebno pa v šoli, ki mJora po svojem zmislu in namenu oblikovati človeka tako, da bo mogel pozneje samozavestno in s primernim poznavanjem sodobnosti stopiti na življensko pot.
Žalosten primer prej omenjenih starejših učiteljic naj bo zato mlajšim v pobudo in opomin, kako si je treba že v mladosti polniti dušo z vsem onim, kar jim bo dalo moč in radost v vedno razvijajoči se šoli in jim bo tudi po 32 službenih letih še kazalo življenje v solnčni luči. ■
Red in varčnost. (Vida P.)
N
Kupuj, česar ne ipotrebuieš, pa boš moral kmalu prodajati, kar ti je neobhodno potrebno.
(Franklin.)
a vseh koncih in krajih čutimo pomanjkanje, tolikim željam se moramo odreči, tolikokrat preračunati, kam in kako bomo izdale denar, da bo bolj k pridu obrnjen. In ko tako tarnamo, pa iščemo in premišljamo, kako bi iztaknile kje nov vir dohodkov, pozabimo, da bi se morda v hiši sami dalo kaj prihraniti in privaro-vati.
Ali ne verujete, da je red velikega pomena za dobro gospodarstvo in prijetno razpoloženje v hiši?
Rednost ni šele pridobitev omike, ni samo zahteva novega socialnega življenja, ni muhavost sitne gospodinje, nego je utemeljena že v prvotnem prastarem, pravečnem obstoju vsega stvarjenja in vsega življenja. Biljoni zvezd v vsemirju so podrejeni skrivnostnim silam reda in pravilnosti, zdravje naše je prizadeto, če količkaj motimo redno' delovanje najmanjše celice svojega organizma, uho nas zaboli, če se v vrsti glasov le en zvok izmakne z mesta, ki mu je samo od sebe, prirodno določeno v tonovskem sestavu. Istotako je tudi naš mali svet, naš dom, ozko zvezan z zakoni reda. Red je ona sila, ki vlada in vzdržuje svet, pa tudi našo družino, naše gospodarstvo; le v redu je temelj vsemu obstoju. Nered in površnost lahko pokopljeta največje bogastvo; čeprav je tuintam le malenkost, kar propada vsled zanikarnosti, se vendar lahko razraste v nesrečo, če se taki primeri kopičijo.
LETNIK Vil. _ŽENSKI SVET štev. 10._STRAN 313.
Ni taka reč, če posode nocoj takoj ne pomiješ. Ali če odlagaš pomivanje večer za večerom, se nesnaga vsakikrat prisuši in drugi dan vselej potrebuješ več sode, več peska in mila, pa tudi bolj moraš drgniti posodo in jo boš seveda prej pokvarila. „Res ni vredno prati vsak teden; ko se malo pribere, operem vse skupaj in si prihranim dvojno žehto." Pa ni res. Umazanost se zaje v tkanino in jo razjeda; pri mencanju moraš rabiti več mila in več sile, da odpraviš zastarele madeže. Pa tudi zdravje tvoje je v nevarnosti; manj boš občutila trud-nost, če pereš perilo sproti in ne vsake tri tedne ter si razdeliš tako trud na dva ali morda na več delov.
In če pospravljaš vsako smet sproti ter paziš, da ti ne mečejo po tleh papirja in obgrizkov ali pepela, boš veliko na boljem, kakor če samo zjutraj temeljito pometaš in puščaš, da ti črez dan smete po mili volji. Prah se ti bo vzdigoval in koliko časa bo treba, da ga očistiš v sobi ali kuhinji. Da ne govorim pri tem o škodljivem učinku prahu na človeška pljuča!
Ali misliš ti, kmetska gospodinja, da kaj privaruješ, če oblačiš» otroka poleti v dolge rokavčke in dolgo krilce ali hlačke, da „bodo tudi za mraz"!? Poleti ne prodro do otrokove kože zdravilni solnčni žarki, za zimo bo pa obleka itak že raž^trgana: ali vsaj močno ponošena. Po nekaterih vaseh se še sedaj ne morejo ločiti od starega načina pri oblačenju otrok. V najtoplejšem letnem dnevu greš črez vas, pa vidiš, kako se majhni otroci igrajo v pesku. Na sebi imajo dolge srajčke iz debele tkanine kakor za moško perilo, za vratom in za pestjo zapete, vse umazane, zadaj pomočene in zaprašene. V tej srajčki hodi otrok tudi spat in ko ga v nedeljo zjutraj preoblečejo, je srajčka; kot bi prišla iz kovačnice. Ko je parkrat oprana, pa tarna mati: Prav za nič ni to blago, kar seka se že." Kaj se ne bo, če je tako „zašpehano" in moraš z vso močjo mencati. Manj izdatkov bi imela in čednejši bi bil otrok, če bi mu pripravila za poletje dve lahki kratki oblekci, izrezani za vratom, s kratkimi rokavčki ali brez njih, v koraku ukrojeno kot hlačke, ali pa bi ga oblekla spodaj male hlačke na moderček ali elastiko. Za ponoči bi mu naredila 2 spalni srajčki, pa bi ležal vedno v čistem. Ce mu vsak teden sproti pereš, potrebuješ malo kosov, in pranje ti vzame malo časa in perilo ne trpi ter ti traja dolgo.
Izmeri svoji družini želodce; ako skuhaš preveč, in posebno če nimaš živah, mečeš pominje proč, nisi li zavrgla s tem denarja? Istotako ni prihranek, če iz strahu, da ne bo ostajalo, kuhaš prepičlo in moraš potem dopolnjevati z dodatki, ki te gotovo več stanejo.
Pred vsem pa mora imeti gospodinja red v računih. Ce si točno zapisuje izdatke in dohodke, lahko ob vsakem času ve, koliko ima de-
STRAN 314._ ŽENSKI SVET žtev. 10._LETNIK Vil.
narja, koliko ga bo potrebovala do tega in tega časa in koliko lahko potroši za izredne potrebe ali želje. Samo če lahko uvidiš, za kaj si že izdala denar, lahko tudi spoznaš, kje bi se bila lahko omejila, katera stvar ni bila neobhodno potrebna. Gospodinjski denar mora biti točno razdeljen. Najprej odštej vsoto, ki jo potrebuješ za stanarino, kurjavo, šolske potrebščine dece, za mleko, kruh in še kaj drugega, kar plaču-ješ na mesec ali teden in kar redno vsak dan potrebuješ. Ostanek potem razračunaj za hrano, obleko in hišne potrebščine. Pri tem dobro preudari, kaj je res potrebno in brez česa lahko prebiješ. Marsikatera ženska kupuje stvari le zato, ker ima priliko, da kupi poceni; zdi se ji, da je storila jako prav. Crez par dni pa vidi, da si radi onega troška ne more kupiti kake stvari, ki ji je neobhodno potrebna.
Katera izmed nas ne pozna v svoji bližini dekleta ali ženske, ki ima začetih več ročnih del, dodelanega pa nobenega. Eno je samo začeto, drugo napol narejeno, tretjemu manjka rob i. t. d. Včasih čaka delo toliko časa, da pride že iz mode ali ga načno molji ali lastnici že *nine veselje .nad njim. Tak nedovršen izdelek ima manj vrednosti, kakor če bi ga sploh ne bilo, kajti materijal, delo, čas, vse je zapravljeno po nepotrebnem. Kolikokrat jo morda zaboli srce, ko pomisli na neštete ure, katere je preždela pri vbadanju; koliko bolje bi bilo, da je tisti čas čitala knjigo, ali krpala obleko družini, ali pospravila pred hišo. Morda bi bilo bolje za njeno zdravje, da bi bila brezdelno ležala ali se sprehajala.
Velike važnosti je varčevanje s časom. Vsako delo bodi opravljeno ob svoji uri. Ce ga odložimo za jutri ali za popoldne, se lahko zgodi, da nas nenadoma kaj zadrži. Gospodinja, ki napravi vse ob določenih urah, ima veliko več prostega časa kot ona, ki si urejuje delo po razpoloženju in ne po potrebi.
Vsaki stvari, pa naj bo še tako neznatna, določi v hiši posebno mesto. Kolikokrat si pozabila, kam si odložila šivanje, kje je krtača, kod so raznesli žeblje, kje si pustila .škarje, kam si založila krpe i. t. d. Ali bi si ne prihranila časa, slabe volje, m'orda celo škode, če bi sama spravljala vsako stvar vedno na isto mesto in bi tudi od drugih to strogo zahtevala.
Pri razdelitvi dela in časa pa ne smemo pozabiti, da je potreben tudi odmor. Celo kovinslci stroj se pokvari, če ga neprestano goniš, pa se ne bo tvoje telo in tvoja duša! Deca, mož, druge osebe v hi.ši so istotako del tvojega delokroga kakor kuha in pospravljanje. Tvoja lepa beseda, vesel nasmeh, ura prisrčnega pogovora jim je tako potrebna kakor oprano perilo in zdrav obed. Pa tuintam malo presenečenje v obliki izrednega priboljška ali nepričakovanega daru je družini kot
LETNIK Vil. _ŽENSKI SVET štev. 10._STRAN 315.
svetel solnčen žarek sredi dolgočasne jesenske megle. In će ti nenadno pride gost v hišo in te zadrži pri kakem rednem delu, ne bodi radi tega nestrpna, ne kvari volje sebi in drugim; se boš že potem hitreje zasukala. Pa četudi moraš delo za nekaj časa zanemariti, ne boš pri tem trpela škode, če je drugače vedno vse v lepem redu. Kako težko je iti v hišo, o kateri veš, da nisi nikoli dobrodošla, ker je gospodinja vedno zaposlena, ker neprestano tarna, koliko dela imla še, koliko ji ga je zaostalo, koliko časa mora izgubljati... Potrudi se, da ne bo tvoja hiša zrcalo čistega, mrzlega, suženjskega reda, nego odsev okusa, skrbnosti in preudarnosti, pa tudi dom miru, srčne toplote in neprisiljene gostoljubnosti.
Na semenj, (r^ž» L,.cija,)
Skozi grmenje razdraženih.	Na oozu v kopico sena
divjih zrakov	sta zarila se žena in mož.
skozi grozo bliskov sedmerovejnih	jjg^ fj-i^^ hladno
zvoni drobno. . zvoni...	^^^^	■ '
Bliski prebadajo mu oči.	bojazljivo.
Pošastne mu šume	J^ić zvizga m zge
vračajo glas peketanja,	m iival se znoji
vranec — nevidna sanja ~	od srda vtajenega
skozi drevje ob cesti drvi,	in od slabosti,
z njim tekmuje ...	—---— — __
Doma pa so snoči veselo kramljali —
mati o novem rešetu in ruti nedeljski,
mali otroci o sladkem odpustku,
oče o kosi in da bi prodali,
je mislil, okroglo teličko,
a hči najstarejša,
ki v hlevu se že,
na polju in u hiši
razume na delo,
je zadnja zaspala
in v snu ji sosedov je sin
prinesel veliko srce.
V hrast je treščilo!!! Sanja ognjena vihra, prasketa... Konj poblaznelo in krivogledo hoče uteči
pa ne ve kam in zakaj nihče, le v dobri mir potolaienih sil žele si žival in ljudje.
I z v E s T J A
Po ženskem svetu.
„Soiuz Ukrainok". Ukrajinske izseljenke v Kanadi imajo kaj lepo razvito društveno življenje. V matičnem udruženju „Soiuz Ukrainok" je združenih 21 društev; osrednje društvo daje svojim podružnicam programe, navodila, predavanja, vzorce za ročna dela. Smoter Sojuzov je pač: vzdržati izseljenim Ukrajlnkam narodno zavest in ohraniti spoj z ukrajins.ko kulturo sploh. V društvenih tečajih gbje nar^odni vez, razpošiljajo domače vzorce, prirejajo razstave • in predavanja, slave patrijotičiie ta kulturne jubileje i. t. d.
„Mati suiražetk" umrla. V Londonu je umrla dvainsedemdesetletna M i 11 i c e n t Fawcett, „mati sufražetk". Bila je žena zname.nitemu slepemu ministru za pošte Fawcettu in je že leta 1869. začela trdo, toda uspešno borbo za žensko volilno pravico. Bila je soustanoviteljica angleške zveze za žensko volilno pravico, čije predsied-nica je bila do 1.1919. Omembe vreden je tudi nje pogumni nastop ob izbruhu svetovne vojne, ko jo je obsodila z odločno spomenico na zunanje ministrstvo in zastopnike tujih držav.
t Sžvšriue. Francozinjo so izgubile odlično prvoboriteljioo; umrla jim je Sčvč-rine, 74 letna novinarka. Prištevajo jo svojim največjim sodobnim ženam. Posvetila se je žurnalistiki še v onem času, ko je bilo novinarstvo samo po sebi še nerazvito, ženam pa skoro nedostopno. Zanimala se je za vsa gospodarska, socialna in politična vprašanja; kot odločna boriteljica se je upala pred vsakogar, le da je mogla dobiti jasen vposled v vprašanje, ki jo je zanimalo in katerega je v svojih spisih poskušala rešiti. Tako je šla k papežu Leonu XIII., da je izpoznala njegove misli o židovstvu; kot prva ženska poročevalka je hodila med stavkujoče delavce, med ponesrečence v rudnike in si. Povsod so jo sprejemali s spoštovanjem in zaupanjem. V svoji osebi je združevala lepoto in eleganco Parižanke ter razumnost in dobroto plemenite ženske osebnosti. Ob njeni smrti jo francoski tisk spoštljivo proslavlja in uvršča poleg Sare Bernhardt med največje svoje žene.
Tečaji za učiteljice na gospodinjsko na-daljevahiih šolab v Maribora. Oblastni odbor mariborske oblasti je tudi letos kot že lansko leto priredil v Zavodu šolskih sester za učiteljice gospodinjski tečaj, katerega se je udeležilo letos 14 učiteljic, in uvodni metodični tečaj, v katerega je bilo sprejetih poleg navedenega števila Se 6
učiteljic. Gospodinjski tečaj je nudil znanje iz kuharstva, pitanja, likanja, šivanja in vrtnarstva ter je trajal od 5. avg. do 25. avg. Zaključno se je vršil izpit iz šivanja, ko je vsaka učiteljica predložila lastne šivalne izdelke. Za izpit iz kuharstva so pripravile učiteljice obed „kmečJco ohcet". — V dobi od 26. avg. do 6. sept. se je vršil uvodni metodični tečaj.	.
To ISO bila predavanja:
Namen: Uvajanje v miselnost in življenje knietskega ljudstva, v način občevanja s kmetskim ljudstvom ter v delo na gospodinjsko nadaljevalnih šolah.
E ia z p o r e a : Pomen neipokarjenega kmetstva za zdrav organizem človeške družbe. Bistvo kmetskega stanu. Dežela in mesto. Izobraževalno - vzgojno delo med kmetskim ljudstvom. Način občevanja s kmetskim ljudstvom. (Pred.: ref. Jože Krošl.)
Občestvoi tia kmetih: družina, vas. Občestvena državljanska vzgoja. (Pred.: prof. dr. Jožef Jeraj.)
Narodopisje. Pomen. Odsev kmetske duše v kmetski kulturi. Kako gojiti umetniški čut na kmetih. Kmetska hiša in pohištvo. (Pred.: prof. Fran Baš.) — Ljudski običaji. Narodne noše. (Pred.: prosv. insp. Dr. Franc Kotnik. — Razvoj kmetskega stamu. Sedanji gospodarski položaj. (Pred.: šol. upr. Janko Furlan.)
Zdravstvo. Higijena žene. Bolezni v 'kmetski hiši. Nega dojenčkov in otrok sploh. Nega bolnikov. (Pred.: Primarii dr. Josip Benčan.) — Socialno skrbstvo na de-žeh. (Pred,: ravn. Slavoj Dimnik.)
Meto'da pouka in učni pripomočki. (Pred.: gdč. Mešiček, učiteljica v Mariboru.) — Pravilnik in učni načrt za gospodinjsko-nadaljevalne šole. (Pred.: ref. Jože Krošl.)
Izven predavani so učiteljice napravile ekskurzije v tovarno, žensko bolnišnico i. t. d. V večernih urah so se učiteljice v strokah dalje po potrebi vadile. —
6, sept. se je vršila posebna skupščina vseh voditeljic toh tečajev, ki so v preteklem šol. letu vodile po deželi že gospodinjske tečaje, da se pogovore in posvetujejo -o napredku, težkočah in nedostatkih, kakor so jih v šoli doživljale. Taka skupščina se imienuje občestvo učiteljic strok, gosipod. nad. šol in se bo vršila vsako leto v jeseni, za kar ipovrne udeleženkam obl. odbor vse stroške.
Objavile smo to, da seznanimo naš«' žen-stvo po deželi o važnosti teh šol za odraslo mladino. Iz teh predavanj je razvidno, kako resna je naloga teh šol, in naj se sta-rišii ne strašijo malenkostnih izdatkov za hčerko, saj jo bo ta šola še v prav poseb-
letnik vii.
2ENSKI SVET štev. 10.
stran 317.
nem pouku učila ljubiti in spoštovati svoj kmetiški stam, izpopolnjevati se v tem, kar je potrebno za kmečko dekle, da se ne od-tuii svojemu stanu, a «e modro vežba in izpopolnjuje v vsem, kar mora znati kme-tiška žena, da dvigne sebe, družino, dom in svoj stan do boljše bodočnosti in zado-voljmosti, do sreče v sami sebi — na svoji rodni grudi.	M- Z.
Neža Bojančeva, po domače Vidrihova mama iz Novega mesta, je praznovala minulega meseca 50 letnico babiškega poklica. Tekom te dobe je z vso vestnostjo in ljubeznijo opravljala svoje poklicno delo. Kakih 5000 otrok je prinesla na svet ma-' teram, ki ob tej priliki hvaležno mislijo nanjo. Sedemdesetletna starica, krepka in zdrava, še danes vrši svoj poklic z vso ono vnemo kakor pred desetletji.
krvavenje; če pa splav povzroči notranji vpliv, se navadno Izvrši kakor normalen porod. V vsakem takem primeru je treba seveda nemudoma pokUcati babico in če mogoče tudi zdravnika.
Materinstvo.
Prezgodnji porod. Pravilno porodi žena koncem štiridesetega tedna nosečnosti; ako se pa dogodi to pred časom, govorimo o prezgodnjem porodu oz. splavu. Najnevarnejši čas za splav je tretji mesec, za prerani porod pa osmi mesec. Vzrok^ predčasnemu porodu je vse, kar razdraži maternico, da se prehitro krči ali da se posteljica loči. Tako lahko škoduje premočno živčno razburjenje, strah, jeza, zadrževana bridkost in tuga; tudi notranje bolezni, kot krč, močno bljuvanje, driska, krvavenje in slično. Prav tako je pri pokiokrvnih osebah lahko nevarno nezmerno vživanje prepi-kantnih jedi in alkohola. Noseča žena se mora izogibati prevelikega telesnega napora, plesa, skakanja, jaihanja, vzdigovanja lit" prenašanja težkili bremen; umevno je, da so ji udarci in suoki v trebuh skrajno nevarni, prav tako tudi padec na trebuh, pritisk ozke obleke in slično. Stalni beh tok oslabi maternico, kar ima pogosto za posledico prerani porod; napačna lega maternice in še nekatere druge abnormalnosti v ženinem organizmu tudä neugodno vplivajo na razvoj ploda. Žena, ki je splavila, se mora v drugi nosečnosti jako paziti; niso namreč redki primeri, ko se splav zaporedoma ponavlja in celo v istih mesecih.
Predčasni porodi nastopijo včasih takoj po kakem vzroku, včasih pa se napovedujejo po raznih znakih. Najnavadnejši znanilci so: utrujenost, onemoglost, težava po udih, mraz, pomanjkanje teka. krčevite bolečine v križu in boleč pritisk navzdol ter pogosta mala potreba. Ako je splav povzročil zunanji vzrok in se je pri tem del posteljice odločil, se pojavi večje ali slabejše
Higijena.
Sklepni revmatizem je bolezen, ki pogosto napada ljudi. Take revmatike dobimo povsod, vendar se zdi, da jih je po meglenih in vlažnih krajih več nego po suhih. Tudi mesna hrana vpliva na razvoj sklepnega revmatizma. .Lani je statistika dokazala, da je bilo med vsemi boleznimi v Parizu 3% sklepniega revmatimza, v Londonu pa 8.43%,- torej skoro trikrat več. Zakaj v Londonu toliko? Ker je znano, da jedo Angleži silno mnogo pečenega mesa (biftek) in ker je tam večji del leta podnebje megleno. V srednji Ameriki skoro ne poznajo te bolezni; v Indiji se redko pojavi med domačini, bolj pogosto pa pri angleških četah. Angleški vojaki vživaio namreč svoje priljubljene zrezke, pa tudi alkohol, kar vse je domačinom skoro tuje. Iz tega vidimo, da podnebje samo še ne vpliva toliko kot hrana; meso in alkohol v prvi vrsti. Znano je tudi, da po nekaterih stanovanjih redno obolevajo za revmatizmom; tudi so nekatere družine močno podvržene tej bolezni, kar vsekakor kaže, da se nagnjenje k sklepnemu revmatizrau podeiduje.
Revmatiki se navadno poleti dobro počutijo; avgusta in septembra je že malo bolečin, od oktobra do marca pa se bolezen razpase do najvišje mere. Temu je najpogostejši vzrok prehlajenj«'; tudi vnetje v grlu, škrlatica, porodniška mrzlica, difterija, tifus in še nekatere druge bolezni imajo večkrat za posledico sklepni revma-tizem. V nevarnosti pred to boleznijo so osebe, ki morajo biti dolgo na mrazu, na prepihu in v vlagi, n, pr. vojaki, tramvajski uslužbenci, peki, kuharji. Tudi prevelika utrujenost je rada izvor revmatizmu po sklepih. Dojenčki skoro ne poznajo te bolezni, razmeroma često se pa pojavlja pri spolno dozorevajoči mladini. Večkrat se sklepni revmatizem vgnezdn v človeka istočasno s tuberkuloznimi bacili. Zdravniška voda pozna mnogo jako izdatnih sredstev proti sklepnemu revmatizmu, toda ozdravljanje nikakor ne jamči, da bi se bolezen ponovno ne pokazala. Zato velja tudi tu: čuvanje pred boleznijo je že pol zdravljenja.
Hranilne soU. Pod to besedo ne mislimo samo navadne kuliinjske soli nego vse rud-nmske sestavine naše hrane. Najvažnejši taki snovi sta železo in apno. Železo je
stran 318.
 ženski SVET žtev. 10.
LETNIK Vil.
največjega pomena za kri. saj ie v krvi skoro vsa količina železa, kar ga je v našem orga-nizmu. Nahaja se v hemoglobinu, to je barvilo rdečih krvnih telesc. Človek izgubi Visak dan malo železa, ker ga porabijo ta rdeča krvna telcsca, 'katerih se vsako sekundo uniči osem miljonov. Da nadomestimo to izgubo, moramo vsak dan dobivati vase S miligramov železa. Živila imajo železo posebno v beljakovini m zlasti v zelenem barvilu na Ustih in nežnih stebelcih: v sveži zelenjavi, v špargljib, ohrovtu in regratu. Železa je precej tudi v fižolu, grahu in leči, v srookvah, dateljnih in rozinah, v malčevem sladkorju, v otrobih, p.šenicj in nekaterem drugem krušnem žitu. Tudi meso ima železo v krvi. ki je prepojeno z njo, vendar nima to železo skoro nikakega pomena v hrani, ker je že izrabljeno. Poizkusi so dokazaU, da je za naš organizem najvažnejše ono železo, ki ga dobivamo po rastlinski hrani. Govedo ima tako rdiečo kri, ker se hrani z zeleno travo; zato nikdar ne obole za slabokrvnostjo take živali, ki se hranijo z rastlinami; mesojedci, n. pr. pes, pa večkrat. Da bo naša kri močna, jejmo posebno mnogo zelenega so-čivja; bela solata, belo zelje že nima več toliko železa in tudi ne vataininov.
Apno je potrebno za kosti, mišice, tudi za kri in srce. Marsikatera naša hrana je po napačnem ravnanju izgubila toliko apna, da nam ga da komaj polovico, kolikor ga je prvotno imela. Znak, da ima naše telo premalo apna, je tako pogosto razpadanje zobovja. Tudi slabo mišičje in živčevje je često posledica pomanjkanja apna. Zeleno sočivje, stročnice, orehi, mleko in sir vsebuje jako dosti apna, meso pa prav malo. Pol litra mleka da našemu telesn toliko apna, kolikor ga potrebuje vsak dan; če bi si hoteli z mesom ali s kruhom pridobiti to množino apna, bi ga morali pojesti več kilogramov. Malo apna ima krompir, riž, bel kruh. sladkor, maslo in nekatero sadje; v otrobih pa ga je precej.
Iz tega vidimo, kako raznovrstna mora biti naša hrana in kako velike važnosti so baš rastline. Ako dodamo rastlinski hrani še zabelo tor jo vživamo skupno s krompirjem ali niočnatimi izdelki, je njena uporaba še izdatnejša.
Usodni ženski čevlji. Ze ie kazalo, da se bo moda izpametovala. in da bodo prišli v rabo ohlapni čevlji, z odpornim podplatom in nizkimi petami. Pa pariška moda, ki si je pridobila tako trdna tla že v dobi Ludo-viika XIV.. si še danes lahko privošči katerokoli muho; svet jo sprejme kot neizpodbitno pravilno. Tako zopet vidimo po mestnih ulicah in tudi po vaških kolovozih ženske noge, ki se kar šibe na visokih petah.
Poglejmo še stopalo od strani: čevelj je odprt, morda ima jermenček z gumbom, zgornji del stopala gleda iz čevlja kot pobia zaMta blazinica. Srce me zaboli, ko si predstavim, kako trudna mora biti ta ženska, če hodi le -pol ure s takimi čevlji, in kako srečna je, ko se bo mogla doma «ezuti. Čevlji, ki nogo tako drže in tišče, da ne nabreknejo samo žile, nego da noga celo oteče, so neoporečno škodljivi.
Pariški čevlji so iz tankega usnja. Pobarvani so z jako strupenim anilinovim barvilom, ki z lahkoto prodira skozi tanko usnje. Poleti je vsied vročine in znoja usnje še mehkejše, barvilo se razkroji in pride v dotiko s kožo in krvjo ter jo lahko zastrupi. Dokler so nosile ženske nogavice iz gostejše pletenine, ni prodrlo barvilo do kože in krvi. Pred časom so bile Parižanke močno vznemirjeno. Umrlo je brez povoda in bolezni več lepotic, med njimi tudi žena nekega zdravnika. Ta je ncomahljivo iskal vzrok smrti, pa je naposled dognal, da so ženo zastrupili čevlji. Cini bolj kričeča je barva čevljev in čim tanjše je usnje, tem večja je nevarnost za zastrupljenje.
Kako se obvarujejo svetli lasje. Blondin-kam lasje sčasoma radi potemne, kar je skoro vsaki težko in bi rada imela lepe svetle lase. Pa imamo 2:a to prav priprost pripomoček: Dobro "skuhaj kamelice, precedi jih skozi prtiček. odcedek malo ohladi, primešaj mu surov rumenjak in malo žličko boraksa. S tem si izpiraj lase vsake štiri tedne.
Kuhinja.
Hru.;ke v sladkorju. Lepe, zdrave hruške, najboljše so maslenke, olupi, odreži pecelj le do polovice ter jih kuhaj v vodi iai 11-■monovem soku, da bodo samo toliko mehke, da jih z razbeljeno iglo lahko prebodeš. Zloži jih na silo in polij z mrzlo vodo Za vsakega ü kg hrušk vzemi % kg sladkorja ter ga skuhaj v H 1 vode, potem deni v to raztopino hruške ter jih hitro prevri z valom in stresi vse skupaj v skledo ter pokraj s platnenim prtičem. Potem še dvakrat Odhj sladkorni sok, do gostega poku-haj in ohlajenega zlivaj na hruške. Naposled deni vse skupaj v kozarce, pokrij s papirjem, namočenem v rumu. črez pa zaveži z mokrim pergamentom ali svinjskim mehurjem.
Korenje kot prikuha. Po kmetih sejejo korenje le za svinje, malokje ga goji gospodinja tudi -za družino. Pa ko b; vedela in verjela, kako zdravo je to sočivje. bi ga gotovo višje cenila. O'kusneje je rumeno korenje, kakor ga vidimio po mestnili trgih.
LETNIK Vil. 
ŽENSKI SVET štev. 10.
STRAN 319.
Kot prüaiha je izvrstna jed. Korenčke ostrgaj iti tanko zreži na rezance. Zavri malo vode, vizi vanjo korenje in nekoliko po-vri. Potem si pripravi redko prežganije iz masti in moke, zalij ga s par žlicami ko-renove vode in pomešaj, da se raz-kuha. Potem stresi v to korenje z oslalo vodo, pridaj košček sladkorja in žlico kisa ali li-rnone, osoli ter prevri. Dai ga na mizo s krompirjem, najbolje je v obliki pireja. Korenje naj bo precej gosto, zato ga kuhaj na mali vodi; če pa vodo pozneje odlivaš, vzameš jedi mnogo hranilnili soli, ki so se raztopile v vodi.
Nekatere kuharice imajo rade dušejio korenje. Zrežejo ga istotako na rezance in vržejo na razbeljeno mast, maislo ali olje ter duše, dokler se ne zmečka. Tudi temu pridenejo sladkorja in ga okisajo ter zalijejo. Nekatere zarumene prej na masti čebulo in peteršilj.
Možganova juha. Možgane opraži na masti. Potem jih vzemi iz kozice, napravi v njej bledo prežgainje iz masti in moke, pri-deni tudi malo sesekljane čebule in peter-šilja, potem pa .sitre.si v to opražene možgane, zalij z juho in prevri. V posebnem loncu zmešaj par rumenjakov, pa jim počasi prilivaj tople juhe, potem pa vse skupaj vlij v možganovo juho, dobro mešaj in prevri. K tej juhi lahko daš na kocke zre-zan opečen kruh ali pa cmoke.
Nadevana piška. Pišče lepo očisti, osoli, odpri ga s prstom pri vratu in napolni ter zaSij. Istotako nadevaj tudi prsa'in po ste- • gencah, kolikor moreš, vse lepo zašij in speci. Ko je pišče pečeno, izpuli nitke In razrezi meso. Nadev si pripraviš tako: zmešaj nekaj surovega masla, prideni 2 jajci, malo v mleku namočenega kruha, nekaj drobtin in sesekljanega peteršilja, maiarona in soli. S tem nadevom napolniš lahko tudi golobe in telečja prsa.
PIška v papriki. V kozici razbeli nekaj masti, prideni obilo čebule in malo paprike ter zarumeni. Potem stresi v to zrezano piško ter praži toliko časa, da t)o meso mehko. Pri tem večkrat premešaj in zalivaj, da se ne bo prijelo. Naposled potresi z moko, mešaj še nekaj časa nad ognjem, zalij z juho, prideni še malo kisle smetane in vina. Ko prevre, je pripravljeno.
Francoska omaka. 4 žlice kisle smetane, 2 surova rumenjaka, 7 dkg sardelnega masla (surovo maslo s sardelami zmešano), 1 kavno žličko make, česna, dobro zreza-nega, malo timijana, limonove lupine in soka, nekoliko močne juhe dobro pre-žvrkljaj Jn polij na ribo ali kuhano kure-tino, preden jo daš na mizo.
Gospodinjstvo.
Zamašek v steklenici. Vzemi zelo močno tanko vrvico ali prav tanek ozek močan trak in nanj priveži sredi rahlo dve železni lasnicl v razdalji širokosti zamaška ali vratu steklenice. To poženi v steklenico in lovi v smeri proti vratu zamašek. ki ga trak lepo prime, ko trdo obstoji. Zdaj ovij s cunjo obe vrvici in potegni zamašek. La.snici morata biti priivezami čez zagib, kjer sta pripognjeni, kier vsled teže padeta, kakor hočeš, in tako obstoji mit pod zamaš-fcom. Z enim sunkom imaš zamašek v vratu. Potem počasi vlecL Tudi ga iz vratu potem z vijakom lahko potegneš. Steklenico drži nagnjeno na vrat, ko loviš zamašek. To je najkrajša in najuspešnejši pripomoček.
Perilo suši na prostem, potem dobi tako dober vonj, kakor ga nima perilo, ki jo posušeno v kuhinji ali v kamri. Ako imaš perilo v sobi, kjer mošiki kade, naj ima omara zaveso, da dim ne prodira do pedla, ker se perilo navzame dima in smradu in izgubi oni fini duh svežega perila. Perila ne parfumiraj, z mošuzom še celo ne, ker povzroča omotico in mučne sanje. Namizno perilo se ne hrani tam kot posteljno, nego v posebni^ omari.
Mravlje bežijo s prostora, kier leže sveži paradižnikovi listi. Zato jih položi zlasti na razpoke ob oknih in vratih in sploh povsod, koder lazijo mravlje v shrambo in stanovanje. Izvrstno sredstvo proti mravljam jc tudi odcedek. ki ga močno skuhaš iz svežih paradižnikovih listov ter ž njim večkrat namažeš mize, deske in omare. Mravlje ■ namreč ne morejo trpeti vonja paradiž-kovega zelenja. Seveda je treba imeti vedno le sveže liste; čim se posuše, izgube tudi duh.	__
O lepem vedenju.
(Konec.)
Vsebina.
Različna je vsebina pisma, kakor so različne osebe, katerim pišemo, in različni nameni. Vendar mora biti vsako pismo pisano v vljudnem tonu, najsi v njem prosimo, naročamo ali ukazujemo. Prav prositi je najboljši pogoj dobre postrežbe.
Podpis.
Podpis mora biti čitljiv in brez avto-gramnih zavijač. Pisma, namenjena tujim in neznanim osebam, podpisujemo s celim imenom in priimkom. Samo s krstnim ime-
STRAN 320.
ŽENSKI SVET štev. -10.
LETNIK VII.
notti se podpišemo v pismih na sorodnike, prijatelje ali zelo znane osebe.
Poročena žena ne pripiše svojemu podpisu „rojena N. N."
Moälti pripiSe svoj iroklic, kadar je pismo uradno in namenjeno docela tuji osebi.
Brzojavka.
Tudi brzojavni teksti morajo biti vljudni, četudi kratki in natančni. Niti slugi ali služkinji" ne brwjavluamo: „Pridite jutri zvečer!" ampak ,jProsim, pridite jutri zvečer!"
Pri brzojavnih čestitkah se ne opušča vljudna zaključitev, pač pa se to stori pri navadnih brzojavnih sporočilili.
Razgle dnice.
Razglednica je samo za pošiljanje pozdravov iz krajev, koder potujemo. Ker ni namenjena dopisovanju, zadostuje, če napišemo v naglici le nekaj besed s pozdravom in podpisom. Sika ikraja nadomešča obširnejše dopisovanje.
Za poslane razglednice se zahvaljujemo zopet z razglednioo.
Nabiralcem razglednic se pošilja razglednica samo z datumom in podpisom; tem ustrežemo najbolje z lepo in okusno reprodukcijo kake lepe in pomembne slike.
Priložene znamke.
Vsakokrat, ko pišeš tuji osebi za kako pojasnilo ali uslugo, priloži v pismu znaniko za odgovor.
Če pa inaročaš pismeno od trgovca vzorce, ne prilagaj znamke. Kadar pišeš pismo direktno ministru in ga za kako reč prosiš, ni treba prilagati znamke; če mu pa pišeš preko njegovega tajnika, vsekakor priloä znamko za odgovor.
Ako prejmeS pismo s priloženo anamko, ne vračaj je, to bi bilo razžaljivo.
Ce hočeš brzojavni odgovor na svoj brzojav, plačaj odgovor naprej.
Pisemska tajnost.
Dogodi se, da dobiš po pomoti tuje pismo v roke, ne odpiraj in ne čitaj ga! S tem se ogneš neprijetni odgovornosti. Glej, da ga oddaš na pravem mestu ali ga vrneš pismoinoši.
Ce si ga v naglici že odprl, se moraš naknadno pri naslovljencu oprostiti.
Darila In spomini.
Kakor se trdi, da mala darila vzdržujejo prijateljstvo, tako se lahko pristavlja, da način, kako se izročajo darila, vzdržuje medsebojno spoštovanje.
Darilo vedno laska. Redko zahteva večjih žrtev od dajalca, vedno pa priča, da si mislil na obdarovanca s čustvom, ki ni ilu-
zorno, ker si bil primoran, ugibati okus in žeije, ko si izkušal z darilcem prijetno razveseliti človeka.
Najipripravnejše in najprimernejše darilo so vedno cvetice. Boljše je večkrat in po malem, kot redko in takrat kar celo košaro, Cvetlice vsak rad sprejme: Izbiraj jih s premislekom.
Veliki šopki in dragocena darila se ne izročajo osebno, ampak jili pošljemo s .priloženo vizitko.
Otrokom s«' podarjajo igrače. Dokler so še majhni, se jim ne dajejo dragocene igrače, ker jih otrok kljub dragocenosti uniči, veselje pa mu napravimo isto s priprosto in poceni igračo.
Prejeta darila se nikdar ne .podarijo naprej tretji osebi!
Ob priliki Novega leta se največ daruje. Starši svojim otrokom, botri svojim kum-četom, gospodar nastavljencem, gospodinja-poslom, trgovec svojim odjemalccm. VeH-noma dajejo v denarju za novoletno voščilo, Siicer se ta novoletna darila viedno boli opuščajo, ostajajo le še darila za jVIi-kkvža in za Božič. Za Novo leto pošlje gospod gospodinji, ki ga je med letom en-'krat ali večkrat povabila na obed, šiopek cvetic ali bonbonjero.
Tudi za Veliko noč se daruje za piruhe primerno darilo. Ob tej priliki se lahko pošljejo namesto cvetic ali piruha jestvine, kakor divjačina, perutnina i. t. d.
Za god ali rojstni dan se pošiilja darilo samo najbližnjim sorodnikom ali zelo intimnim prijateljem.
Družinske člane obdarujemo s cveticami, običajno s torto In s koristnimi darili.
Kaki priznani aii zasluženi osebi, tudi umetniku, se daruje ob priliki kakega jubileja bolj luksuarjozen predmet.
Poročna darila pošiljamo ob priliki poroke svojemu prijatelju, podrejenim ali protežiranim osebam. Tudi vsi sorodniki in člani družine obdare novoporoöeinca s primernimi darili. Povabljenci darujejo: umetnine. poroelanast ali steklen servis, predmete iz srebra i. t. d.
Gospodična daruje svoji prijateljica ročno delo, ki ga je sama izgotovila.
Ob rojstvu otroka poSlji materi cvetlice, bonbonjero ali kaj otroškega perila, poslednje pred rojstvom.
Za prejeto darilo s© ne smeš zahvaliti s pošiljko podobnega darila.
Neobhodno je. da se prav lepo nemudoma pismeno zahvališ za poslano darilo.
Ce sprejmeš darilo od osebe v roke, se zahvaljujoč izražaš o okusu, lepoti ali koristnosti predmeta.
.Ali sie se ravno ia£o lepi a£o
All se iojite- vzetLklobutž glave — ali radi storite tö> da pokažete svoje lepe Jase? Na vsak način je to odvisno od tega kako so negovani Vaši lasje, Ako boste za umivanje las rabili vedno le Elida Shampoo boste brhkejša in lepša, kakor ste bili kedaj popreje. Elida Shampoo bo napravil Vaše lase mehke kot svila ter, ohlapne/; lahne kot puh, zdrave in-Iepe,., Vi boste vedno rada razoglava, ako bćdo Vaši lasje dpsledno / negovani z Elida -Shampoojem.