Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka 1 Din Štev. 20. V Ljubljani, dne 3. novembra 1928. Leto I. Izhaja vsako drugo soboto. Naročnina: 5 Din četrtletno, 10 Din polletno. DELO Uredništvo; Ljubljana, Šelenburgova ulica 7/II. — Upravništvo: Ljubljana, Prešernova ulica 54. Nikjer ni izgleda za odpomoč gladujočim, — Stalno so na delu močne sile, ki hočejo rentnikom in upokojencem odvzeti še oni košček kruha, ki ga imajo danes. Ljubljana, 2. novembra. Pretekle dni smo praznovali deset; letnico osvobojenja. Dne 29. oktobra leta 1918, je bila v Ljubljani prokla; mirana jugoslovanska državaj sloven; ski narod se je rešil habsburškega jarma. Nepopisno navdušenje je prevzelo vse slovensko ljudstvo, ko je zaznalo, da dosega lastne države ni le sen, am; pak živa resnica. V vseh nas je bila potrjena vera, da smo si zagotovili najsijajnejšo bodočnost, ne samo v pogledu ohranitve naše narodnosti in kul; ture, ampak da je potrjena tudi vera, da ni nobene zaprek več, da se narod v socijalnem in gospodarskem pogledu zagotovi najugodnejšo pozicijo. Kdo se je bolj veselil ustanovitve Jugoslavije kot ravno delavec in na; meščenec? V avstrijskih časih je bil slovenski delavec in nameščenec naj; bolj zapostavljen. Na delovno ljudstvo je tuja, nemška gosposivaželjnost iz; vajala najhujši pritisk. Naš delovni človek je moral opravljati najslabša, hlapčevska dela in to za plačilo, ki ni dovoljevalo niti najskromnejšega živ; ljenja. Poleg tega se je pa delavca in nameščenca še nacijonalno zasužnjeva; lo in sililo njegov naraščaj v raznaro; dovalne šole. Nemci in deloma Italija; ni so trdno držali v svojih krempljih vso našo domovino. Domalega vsa tr; govina in industrija je bila v tujih ro; kah. Naša delovna moč je bila samo za to dobra, da je tujim kapitalistom množila premoženja, dočim je ostajalo ljudstvo revno, zaničevano in zapo; stavljeno. Dolga je bila pot do svobode. Da ni bilo naše ljudstvo tako odporno in prožeto puntarskega duha, zdavnaj bi že postalo plen grabežljivih nemških in italijanskih napadalcev. Zdavnaj bi se naš narod utopil v morju nemške eks; panzivnosti, da ni pošiljal v boj od; ločne in borbene svoje sinove, ki so prelivali kri za nacijonalno svobodo; ki so v junaškem boju izgubljali še zadnji košček kruha, katerega jim je odvzela maščevalna tujčeva pest. Da; nes so za nami ti težki časi in komaj da jih še ocenjujemo tako, kot so se okrutno nad nami izpolnjevali. Nev er; jetno hitro človek pozabi na težave, ki so zapisane v preteklosti. Komaj je minulo deset let in že se nam zdi, kot bi minulo že desetkrat deset let, od; kar še slovenskega imena nismo smeli povedati na glas. ■ Mogoče je tudi naše pozabljenje na leta suženjstva krivo, da motrimo raz; mere v novi, svoji državi tako ostro? Ali je pa razočaranje po navdušenju, s katerim smo vstopili v novo držav; niško življenje, vzrok, da je presoja vsega, kar doživljamo — uničujoča? Naj bo kakor hoče, res je, da nismo zadovoljni! Hoteli smo to državo, ali take države nismo hoteli! V državi, v katero smo šli, kot da smo namenjeni v paradiž, ni pravega reda in marsikdo je lačen in brez dela, akoravno je voljan delati. O pravi in resnični ena; kopravnosti ni sledu, poštenost je brez veljave in izkoriščevalci ter ničvredni partizani imajo prvo besedd. Državno gospodarstvo in uprava je slaba. Za so; cijalne potrebščine ljudstva naletimo vsepovsod na nerazumevanje. Države se ne vlad iz vidika splošnih vseljud; skih potreb, ampak le tisti dobi nekaj, ki se prodaja režimom; le tisti je ob; varovan preganjanj, ki se venomer po; slušno in mirno klanja mogotcem, ki slučajno odločujejo' o usodi države. 'Mnogo bo treba še bojev, da izvojuje; mo zmago resnice nad lažjo, pravice nad krivico! Naša mlada država se pač šele ustvarja in vsi vemo, da drža; ve niso bile čez noč ustanovljene. Kakor smo se pokazali odločne, vztrajne in borbene v boju za našo državno samostojnost, tako bomo z Že v zadnji številki našega lista smo poročali, da 'je v mrmsitrstvu za šume in rude nekdo na podlagi pooblastil finančnega zakona 1928-29 izdelal osnutek nove uredbe o zavarovanju rudarjev. Konstatirali smoi, da je uredba v svoji predloženi stilizaciji nesprejemljiva. Z ozirom na aktualnost zadeve je Delavska zbornica narodnim poslancem poslala temeljito poročilo o položaju naših nezgodnih rentnikov in upokojencev. Poročilo je bilo izročeno tudi naprednim poslancem in ga zaradi splošne zanimivosti za prizadeto delavstvo tudi priobčujemo: Težko je udarila vojna rentnike delavskih nezgodnih in starostnih blagajn in potrebna je sanacijska akcija. Rentni ki so izgubili vsiled vojne nad 450 milijonov dinarjev, katerim se je, konfisciralo v raznih pravnih oblikah nad 98 odstotkov njih v premijskih rezervah zbrane imovine, ki je pomenja-la za nje tudi edini eksistenčni vir. Rentniki danes deloma dobesedno gla-duijejo — in ni nikjer izgleda za odpomoč, medtem ko so na 'delu stalno močne sile, ki jim hočejo odvzeti še ta košček kruha, ki ga danes imajo. če smo izrekli te težke ugotovitve, je sedaj' naša dolžnost, da po vrsti pokažemo, da smo trdili s tem čisto resnico. Pred vojno so bili zavarovani proti nezgodam nolši tovarniški, rudniški in železničarski delavci! Tovarniški delavci so bili zavarovani pred vojno proti nezgodam pri delavskih nezgodnih zavarovalnicah v Gradcu in v Trstu, vsi železničarji, tudi oni od Južne železnice pri železničarski nezgodni zavarovalnici na Dunaju, rudarji pa do leta 1914. pri svojih bratovskih skladnicah, po letu 1914. pa pri posebni nezgodni zavarovalnici na Dunaju. Za slučaj starosti in onemoglosti večina delavstva ni bila zavarovana. Le nekaj delavskih kategorij je bilo, ki so bile zavarovane. Tu so bili predvsem naši rudarji, ki iso imeli že od leta 1352 svoje starostno zavarovanje. Oni so bi- istim elanom vodili boj za dobro no; tranjo ureditev naše države. Prav nič nas ne smejo strašiti trenutno neugod; ne razmere, kajti gotovo je, da bo z našim neumornim delom tudi naša dr; žava še enkrat močna in bogata, ki bo lahko dala dovolj kruha na razpolago vsem njenim sinovom. Narodno delavstvo je v dneh po pr e; vratu odlično sodelovalo pri polaganju temeljev naši državi. Vzdržalo je red pri prometu, v tovarnah in delavnicah, in budno pazilo, da temni elementi ni; so izrabili revolucijonarnih razmer v škodo pravkar nastale nove države. Za to svoje delo ni dobilo narodno delav; sivo drugje plačila, kot v samozavesti, da je ravnalo dobro. Delavstvo je v prevratnih dneh pokazalo več domo; vinske ljubezni, kot marsikateri rodo; ljub, ki se še danes šopiri s psevdoza; slugami za državo. In prav ti narodovi zajedavci so zavozili državne razmere v napačni tir. Prva naloga delovnega ljudstva bo, da obračuna s škodljivci države, kajti potem je šele misliti na boljše čase. Brez dobrih vodilnih mož v državi ni urejenih razmer. Pričeti se mora predvsem čiščenje od zgoraj in druge desetletje naše države bo boljše od minulega. li zavarovani za starost ves čas pri bratovskih skladnicah, ki so imele do leta 1925. značaj obratnih blagajn. Privatni nameščenci so bili zavarovani zoper starost od leta 1906 pri Pokojninskem zavodu na Dunaju. Železničarji, od katerih je bil pred vojno, kakor znano, le manjši del v državni službi,-medtem ko je bil zaposlen večji del v privatni službi Južne železnice, tam, kjer so bili zaposleni. Po številkah, ki nam jih je dal na razpolago gospod’ Radovan Matjašič, načelnik Središnjeg urada za zavarovanje delavcev, so zbrale vse gori naštete zavarovalnice samo za naše slovenske rentnike — brez pokojninskih fondov Južne železnice, o katerih bomo enkrat posebej govorili, — nad dl .5 milijona zlatih kron premijske rezerve. poskusimo predočiti, kaj pomeni danes ta denar? Po draginjskem indeksu, ki ga vodi z vso natančnostjo Delavska zbornica, je bilo treba dati v avgustu 1928 za živila v vrednosti ene predvojne krone nad 16 dinarjev. Za manufakturo v vrednosti ene predvojne krone je bilo treba dati 24 dinarjev, tako lahko rečemo, da mora dati tudi tisti, ki manufakture le malo kupi, za eno predvojno krono Potrebščin 17 ali 68 kron. Po tem računu bi mogli kupiti za 32.5 milijona predvojnih kron, — kolikor smo rekli, da so zibrale zgoraj navedene zavarovalnice od slovenskih rentnikov premijskih rezerv, toliko, kakor danes za 520 milijonov dinarjev! Tega denarja1 pa danes nikjer ni. Kam je šel denar? Odgovorilo se bo, da za vojna posojila. Res je, da so podpisale zavarovalnice ogromne vsote vojnih posojil. Seveda ni treba šele razlagali, da gotovo ne s pristankom svojih slovenskih zavarovancev. Toda, — oni niso izgubljali samo vsiled vojnih posojil. Da bomo to razumeli, pomislimo, kaj bi bilo, ako bi imeli vsi ti zavodi ves. svoj denar v denarnih zavodih pupilarno varno naložen. Danes bi bilo tam 32.5 milijonov papirnatih kron ali 8.1 milijona dinarjev, torej 1.68 ali niti poldrag odstotek prvotnega zneska. Kdo je vzel te vrednosti? Tisti, ki je iskal vedno nov in nov papirnat denar! Tisti je nalagal s tem davke, ne da bi se vprašal, ali so ti davki v kakem razmerju z imovinskimi razmerami. Tisti to naložil našim delavskim in name-ščenskim rentnikom 97.5 odstotni davek od imovine! Do takih posledic vodi tiskanje denarja. Zato ma Goethe v svojem Fav-stu prav, ko prikazuje, kako je izumit sam Mefisto obdavčenje prebivalstva s 'tiskanjem nekritih papirnatih novča-nic. če nastopijo časi, ko je v tiskanju novčanic morda edini izhod za državne finance, moramo misliti na reparacijo vsaj najhujših s takim tiskanjem; prizadetih krivic, ko se vračajo rednejše razmere. Obstoječi predpisi so pred vojno socijalnim zavodom naravnost svetovali, da nalagajo svoje vrednote v državne papirje in gotovino. Pri tem je moglo do takih posledic priti. V kolikor pa so jih nalagale v hiše, so ležale te hiše izven, države: druge države so jih mogle ispraviti ob vrednost z maksimira- njem najemnin. V akcije pa se denarja teh zavodov ni smelo nalagati. Zato je bila likvidacija teh zavodov silno težavna. Posrečilo se ,;e rešiti le majhen denar. Le po 0.5 %, 0.8 % — v nekaterih srečnejših slučajih 2.5 do 3.5 % predvojne; vrednosti. Povprečno bo dala likvidacija kljub vojnim posojilom približno toliko, kolikor bi dobili, ako bi bila imovina teh zavodov do prvega početka pri naših denarnih zavodih naložena ali vsaj ne mnogo manj. Da boste videli, katere stroke so morale pri tem največ izgubiti, bomo spremenili predvojne rezerve posamez-nilh strok v sedanjo vrednost po razmerju 1:17. Nezgodna železničarska zavarovalnica bi morala imeti pri tem računu 178 milijonov, Pokojninski zavod 65 milijonov, Rudarska nezgodna zavarovalnica na Dunaju 15 milijonov dinarjev, bratovske skladnice 153 milijonov, Delavska nezgodna zavaravaIni-j ca v Gradcu 32 milijonov, Delavska ne-! zgodna zavarovalnica v Trstu 61 milijonov dinarjev rezerv. Preostalih 16 milijonov dinarjev odpade na nadome-stme pokojninske zavode. Če odštejemo bratovske skladnice, ki so ležale po večini v tuzemstvu, in nadomestne pokojninske zavode, so zbrali ti zavodi od naših retnikov 351 milijonov dinarjev rezerv, v likvidacijskih pogajanjih pa nam je bilo priznano, da dobimo za to 340.000 šv. frankov, to je komaj en odstotek, a vendar še znesek, .do katerega bi prišli, če bi bil ta denar pri nas v hranilnici naložen. če govorimo že o likvidaciji, naj še pripomnimo, da nam je bil ta denar v likvidaciji samo še priznan, da ga pa še nismo prejeli in to po naši krivdi. Tozadevnih sporazumov naša skupščina namreč še ni potrdila, čeprav je poteklo že več let od časa, odkar so bili sklenjeni. Sporazum glede tržaškega zavoda je bil del nettunskih konvencij. Tu se je moglo še govoriti, da govore politični razlogi proti odobritvi, ker so, bili v nettunskih konvencijah tudi dogovori drugačnega značaja. Druga stvar pa je pri dogovorih, sklenjenih z Avstrijo: Tu ne more govoriti proti odobritvi ni-kak politični razlog in more se reči le to', da vladajoči ne najdejo časa, da bi vzeli to malenkost, ki j,e ostala od' nekdanjih velikih denarnih rezerv naših socijalnih zavodov — še rešena. Ves ta likvidacijski račun še za naše zavarovalnice ni toliko katastrofalen, kakor za retnike same. Kajti one so obvezane, da plačajo za eno predvojno krono le eno sedanjo papirnato krono, katere vrednost je 68krat manjša. Malo manj kot toliko pa bodo iz likvidacijske imovine tudi dobile. Drugačna pa je 'Stvar za rentnike same. Rentnik ima zakonito pravico do komaj 1/68 svoje predvojne rente, ali z drugimi besedami, on dolbiva komaj nekaj nad poldrag procent realne vrednosti te rente. če je znašala renta, prenešena v sedanjo veljavo, pred vojno 200 dinarjev! na mesec, znaša sedaj 3 do 4 dinarje na mesec. Ce je imel prej rentnik pravico do rente v iznosu 500 dinarjev, dobiva sedaj 7 do 8 dinarjev na mesec. Ce je imel pred! vojno pravico do rente v iznosu 1000 dinarjev — med ponesrečenimi železničarji so bili tudi taki — dobivajo; sedaj 15 do 20 dinarjev ha mesec. Pa še te vsote morajo dajati kakor rečeno, naše zavarovalnice pred-'Umoma, ker odškodnine za to, kakor smo. dejali, še do danes niso’dobile. Popolna nezadostnost teh rent je iz teh številk "jasno razvidna. Da bi se temu nekoliko odpomoglo, je osnovala v Sloveniji bivša Pokrajinska uprava na inicijativo trboveljskih radarskih organizacij leta 1919 pokrajinski pokojninski sklad za Slovenijo. Ta uredba je prišla v zakon o pokrajinskem pokoj-ninskemi skladu iz leta 1922. Fa pokra-jinskih pokojninski sklad se zbira iz doklad v iznosu 0.5 dinarjev od meter-skega stota potrošenega premoga. Ta davek plačujejo torej kupci premoga, ne producent. Iz njega dobivajo dra-ginjske doklade: 1) rentniki bratovskih skiladnic, 2) rentniki pokojninskega zavoda, 3) težki rentniki delavskih zavarovalnic, 4) težki rentniki in železničarske zavarovalnice zoper nezgode. Najvišja doklada podpiranca pa tudi iz tega sklada ne sane biti višja, kakor 150 dinarjev mesečno za rentnika. la doklada se priznava samo rentnikom, ki so drugače ali brez dohodkov, ali pa imajo dohodke, do najvišjega zneska 150 dinarjev mesečno, tako da skupna vsota mesečnih dohodkov podpirancev z doklado ne more biti v nobenem slučaju večja, kakor 300 dinarjev. Na prispevkih k pokojninskemu fondu, ki ga plačujejo konsumenti premoga, ponavljamo, da! konsumenti, ne rudniki sami, se nabere pri nas letno okrog 8 milijonov dinarjev. Ta vsota se potem razdeli med bratovske zakladnice, ki dobivajo za svoje rentnike nad polovico nabranih zneskov, ostanek pa gre Središnjemu uradu za zavarovanje delavcev in Pokojninskemu zavodu za javne nameščence. Vsakemu bo jasno, da z rentami in pripadajočimi dokladami naši nezgodni in invalidni rentniki, ki so si svoječasno za svoje zavarovanje potrebne rente zbrali, niti pred gladom niso zavarovani. Bilo bi odveč podrobneje slikati, v kaki bedi žive tu prizadete rodbine. Samo primer železniškega invalida naj oslika ta položaj tudi iz subjektivne strani. Ta železničar je 100% invalid zaradi nezgode. Pred vojno mu je bila priznana renta v iznosu 80 zlatih kron. Po sedanji veljavi bi znašalo to 1350 dinarjev mesečno, torej znesek, s katerim bi bil preskrbljen. Danes dobiva 20 dinarjev rente in 200 dinarjev draginjske doklade. Dotični invalid' je star nad 70 let, ravno toliko tudi njegova žena. Oba sta brez vsakega premoženja. Vprašali se bomo, kako živi. železničar sam naj odgovori. Računajte, kako shajata dve osebi z 220 dinarji. To naj bo za živež, stanovanje in vse. Žena je hodila do sedaj včasi kaj na kmete delat, jaz ne morem. Tudi žena kmalu ne bo mogla. Jaz sem sedaj še v občinskem odboru in težko bo iti med občinske reveže, za katere v naši občini skrbe na ta način, da jih pošiljajo od ene hiše do druge. Glejte, včasi sem mnogo čital. Zadnjič so mi poslali terjatev za časopis za 100 dinarjev in so mi list ustavili. Satno v pogrebni fond še plačujem, zato, ker sem ga svoječasno- -sam ustanovil in ker sem že v tisti starosti, da se je treba pripravljati na smrt. Tako je pripovedoval in v njegovih očeh se je zasvetila solza. Takih slik bi se dalo navesti seveda sto in sto. To bo ralzvidno iz sledečih številk. Železniških provizijonistov in upokojencev je 2700. Železničarskih ponesre- čencev nad 500, rudarskih provizijonistov in ponesrečencev, upokojenih po starih pravilih nad 1500, delavskih ponesrečencev tudi več sto. Pri tem položaju stojimo pred 'dejstvom, da ne misli nihče na to, da bi se izboljšal položaj teh rodbin. Časopisi prinesejo tu in tam suho vest, da je skočil kdo izmed njih v vodo, — a taka notica se komaj pogleda in čita. Pač pa so na delu močne sile, dai se odvzame rentnikom še to, kar imajo. Tako se generalna direkcijh železnic stalno brani, da bi plačevala davek od konsuma potrošenega premoga. Tega se generalna direkcija državnih železnic brani, četudi se uporablja tako nabrani denar tudi za železničarje, za katere Skrbeti ima moralno dolžnost. Za producente rudnikov pa je to povod, da stalno zakulisno1 delajo na to, da se razveljavi zakon o pokrajinskem pokojninskem skladu in to če mogoče kar s finančnim zakonom, ne da bi se za draginjske doklade našim nezgodnim in invalidnim rentnikom na drug način poskrbelo. Parkrat je bila odprava 'pokojninskega sklada že v zakonskih projektih in le s skrajnim naporom se je posrečilo to ukinitev preprečiti. Ni nam treba pripomniti, da so vsi izgovori, da bi rudarska industrija iz tega izvirajočih bremen ne mogla prenašati, prazni. Ta bremena so malenkostna in niso v niikakem soglasju s tehnično premočjo onega dela rudarske industrije, ki zahteva plačevanje tega davka od konsumentov svdjega premoga. V večjem delu konsumnega področja ima ta industrija naravnost monopolno stališče. In če bi morala plačati tudi kak dinar iz svojega, kaj bi bilo na tem? V teh in enakih naporih se izraža le pomanjkanje vsakega socialnega čuta. Dokler boljše rešitve ni, mora naš pokojninski podporni sklad ostati. Dokler boljše rešitve ni, naj se preskrbujejo naši rentniki tudi za naprej na sedanji nezadostni način. Dokler ne bo prodrlo v naši narodni skupščini spoznanje, da ne gre. da bi se ne popravile vsaj deloma krivice, ki jih je prizadejala našim socialnim zavodom in-flacifja, mora ostati pokojninski podporni sklad. Dokler ne bo prodrlo v naši narodni skupščini spoznanje, da je bila težka krivica, da se je naložil' našim socialnim zavodom s tiskanjem novega denarja davek, ki je konfisciral 98 odstotkov vse njih imovine — medtem ko so na drugi strani mnogi od tega bogateli — mora ostati pokojninski sklad. Priti pa mora do popolnejše reparacije. Narodna skupščina mora najti sredstva, da se povrne socialnim zavodom del imovine, ki jim je bila indirektno konfiscirana — narodna skupščina kolikor vem odklanja imovinski davek, zato gotovo ne bo za imovinski davek, ki bi odvzel 98 odstotkov imovine in to naj-bednejšim. Ta krivica pa se je vsled inflacije zgodila in se mora popraviti. Navedli bomo tudi vire, od koder malj se vzame denar za te reparacije. Samo s 30 odstotki one imovine, ki je bila pred vojno na dolg kupljena in do polovice in več zadolžena, pa se je razdolžila, ker je zgodil denar vrednost, naj se konfiscira za reparacije 98 odstotne konfiskacije. Tistih 80 srečnih lastnikov gozdne veleposesti, ki poseduje tretjino slovenskih gozdov, in ki stoje danes brez dvoma bolje nego pred vojno, iz istega razloga bolje, kakor stoje naši socialni zavodi slabeje, naj trpi nekaj in 'Ljubljanska oblastna skupščina je sprejela uredbo o službenem razmerju oblastnih cestarjev in mosttninarjev. Uredba je po svojem besedilu vzgled-na za trditev, da je vodstvo slovenske klerikalne politike v najreakcijonamej-ših rokah. Krščanski socijalci bi imeli najlepšO' priložnost, da izpovedo ofici-jelnemu vodsttvu SLS svojo revolucijo-namo ali vsaj ponižno socijalno mišljenje. Toda krščanski socijalci so korajžni samo v svojih glasilih in na shodih. V oblastni 'skupščini pa so brez sramu glasovali za reakcijo, samo da bi ne bilo zamere pri višji gospodi, ki je kapitalistično orijentirana. Prav z glasovanjem za službena določila oblastnih cestarjev in mostninarjev 'so krščanski socijalci ponovno dokazali, da so brez hrbtenice in da so jim vsa blago doneča načela le za valbo, kadar za SLS love glasove. Ob narodne delavce se krščanski socijalci prav radi epodtikajo, da so premalo socijalisti. Vendar pa vsak objektiven opazovalec sedaj lahko mirno ugotovi, da se narodni delavci po svojih zastopnikih še nikdar niso ta-ko' pregrešili proti delovnemu ljudstvu kot krščanski socijalci ravno z glasovanjem za uredbo o cestarjih in mostni-narjih. Krščanski socijalci so se sploh diskvalificirali še kdaj govoriti o soci-jalnem radikalizmu in so naravnost smešni, če hočejo dajati celo drugim nauke. Danes je več kot jasno, da so krščanski socijalci v praksi najbolj oddaljeni socijalizmu. Oglemo si, kaj so krščanski socijalci zagovarjali v oblastni skupščini kot pravično ureditev delovnega razmerja med: cestarji in Oblastnim odborom. Po oblastni naredbi naj bi imeli cestarji in mostninarji za prvih pet let službe 100 Din mesečno, od 5 do 10 let 200 Din, od 10 do 15 let 300 Din, od 15 do* 20 let 350 Din in nad 20 let služ-žbe 400 Din. Osebna draginjska doklada znaša za cestarja in mostninarja mesečno 500 Din. Rodbinska doklada pa 30 Din mesečno. Za primer bi imel cestar, ki služi že devet let in bi bil oženjen in imel troje otrok — 840 Din mesečne plače, cestar začetnik do 5 let službe pa samo 740 Din mesečne plače. Jasno je, da s tako pičlimi dohodki ne more cestar pošteno preživljati sebe in svojo družino. Uredba izključuje bolniško zavarovanje cestarjev in mostninarjev, ki dobi-valjo po uredbi za slučaj uradno ugotovljene bolezni plačo za dobo 26 tednov. Po 26 tednih ustavi oblastni odbor pre- del velike krivice bo popravljen. To mora biti mogoče, če je bilo mogoče napraviti v narodni skupščini zakon, ki omogoča spreminjati v predvojno valuto delnice, tudi če SO' bile vplačane v slabem denarju in po vojni potem mora biti mogoče, da se popravi ta krivica, ki smo jo obrazložili-. jemke ali pa lahko odpusti uslužbenca iz službe. V uredbi ni izrecno zajamčeno uslužbencu, da dobi prejemke tudi preko 26tedenske plače za slučaj, če je vsled izvrševanja svojega poklica obolel, kar se pri cestarjih večkrat zgodi, ko morajo izvrševati isvoj posel tudi v najneugodnejših vremenskih razmerah. Socijalna dolžnost bi morala narekovati oblastnemu odboru predpis uredbe, da so cestarji in mostninarji vsled nizkih prejemkov tudi bolniško zavarovani in itako poleg brezplačne bolniške oskrbe deležni tudi hranarine, porodniške podpore, dečje opreme, pogrebnine in rente ob nezgodah, skratka vsega, kar nudi zakon o zavarovanju delavcev. Škandalozna so tudi določila uredbe o prestanku službenega razmerja. Oblastni odbor lahko odpusti cestarja tekom 14 dni, brez disciplinarne preiskave in brez navedbe odpovednih razlogov. Kakor hitro ni cestar ali mostninar vladajočim po volji — hajdi iz službe in če si tudi služil 30 let. Večjega barbarizma si ne moremo misliti! Zaradi visoke starosti, bolezni ali nezgode za službo onesposobljenim cestarjem in mostninarjem dovoljuje oblastni odbor na prošnje osebne starostne preskrbnine, ki znašajo po 10- do 15-letnem službovanju 250 Din mesečno, po 15- do 20-Ietnem islužbovanju 300 Din mesečno, po 20- do 25-letnem službovanju 350 Din mesečno, po 25-do 30-letnem službovanju 400 Din, mesečno, po 30- d'o 35-letnem službovanju 450 Din mesečno, po 35- do 40-letnem službovanju 500 Din mesečno in po 40-in večletnem službovanju 550 Din me-Giečno. Vdovam umrlih cestarjev pripade polovica moževe preskrbnine, razen v slučaju, ako oblastni odbor iz tehtnih razlogov drugače ne ukrene. Zopet samo zaklavzulirana pravica. Nekatere vdove lahko dobe preskrbnino. druge zopet ne. Kot bi ne imele vse vdove enakih pravic do preskrbnine, katero je zaslužil umrli mož s težkim delom. Do same preskrbnine nima uslužbenec pravice, ampak mora šele zanjo prositi in jo dobi šele tedaj, ako mu jo oblastni odbor prizna. Vse je odvisno od proste presoje oblastnega odbora. SLS utemeljuje določilo, da se mora za preskrbnino vlagati prošnje s tem, da ®e na ta način navaja cestarje in mostninarje »k pridnosti«. lOdkritosrč-nejše bi pa gospodje govorili, če bi rekli: SLS hoče imeti cestarje im mostninarje absolutno v svojih rokah. Kdor Klerikalna reakcija Škandalozna uredba ljubljanske oblastne skupščine o cestarjih in mostninarjih. — Krščanski socialci in socialni demokrati se solidarizirajo z reakcijo. § 459. O paragrafih ne govorim rad in kar strese me, če slišim o njih govoriti. Ogibljem se jim tako, da se vsakemu policaju že v naprej odkrijem, ker znam, da čuvajo oni vse paragrafe, kar jih imamo v naši državi, razun onih iz zakona o zaščiti delavcev. Ti paragrafi namreč niso tako zviti in lahko sami stojijo pokonci, zato jim ni treba posvečati posebne pažnje. In vidite, čimbolj se nekoga ogiblješ, temraje se ti pridruži. Tako sem si ogibal teh nesrečnih paragrafov in sem se odrekel vsem užitkom, pijači, kajenju, demonstracijam in vsemu, kar je lepega, ker nikdar ne veš, kdaj te paragraf zagrabi. Spiješ kozarec si vinjen, zavpiješ in že je roka pravice tu in paragrafu ne oddideš; kadiš viržinko, je nisi navajen, pride glavobol in ž 'njim slabost in že je tu policaj, če se na cesti od slabosti gugaš. O demonstracijah pa raje molčim, tu res ni dobro češenj zobati. Vidite, in vzlic vsemu temu, da se tako ogibljem paragrafom, me je zagrabil. Sedim oni dan v pisarni nič hudega sluteč. In pride točno ob pol 10. uri, ta ura je nesrečna, pismonoša in mi da pi-semček, lep plav pisemček in mi s smehljajem pove, da niso plava pisma prav nič dobrega. Kakšno razočaranje. Vedno sem vpil: »ta plava je ta prava,« in sedaj se izkaže da ni. Pa podpišem pismonošu kar dvakrat, da sem pismo resnično' ob tej in tej uri prejel. Odprem ga in še danes 'hvalim boga, da imam jeklene živce, sicer bi bilo po meni. V (tem pisemčku se me vabi za ta in ta dan v to in to sobo okrajne sodnije, ker sem obtožen po § 459. kazenskega zakona in pravi poziv, naj pridem sigurno ob določeni uri in naj dokazna, ki se jih hočem' poslužiti prinesem seboj ali pa naznanim slavni sodniji, da jih ona priskrbi h' glavni razpravi. Konec pa pravi, da se izreče sodba tudi če izostanem. O jej, o jej, kaj bo, kaj bo. To je bil moj prvi vzklik, čeravno še nisem vedel, čemu sem naenkrat obdolženec in še po tako velikem paragrafu. Pomislite, 459, to niso mačje solze. In premišljevati sem začel o svojem bornem življenju, pred mano je šla cela vrsta prijateljev, znancev in neznancev in pri vsakem sem se vprašal: poglej, če tega nisi razžalil. In nisem nobenega, tako sem vendar prijazen z vsemi; da bi koga žalil, nak, tega pa ne. Pa sem pomislil, če nisem koga z avtom povozil ali nisem imel luči na kolesu, pa tudi to ne more biti, saj avta in kolesa sploh nimam. Da se rešim muk, sem stopil prav ponižno na sodnijo in povprašal, čemu se me je § 459. oprijel. In tu sem zaznal svoj veliki greh. Ob času stavke papirničarjev sem govori na shodu, miril ljudi, jih pozival k razsodnosti in sedaj imam. Vevška papirnica se mi je izkazala hvaležna in mi naprtila na moje grešno telo en sam paragraf, medtem ko imajo ostali moji kolegi opravka z dvemi ali še več paragrafi. Eden je celo kadil in je zato prišel navzkriž s paragrafom. Sam bog me ima rad, da me niso gospodje iz tovarne videli, da sem enkrat moral na mostu pred tovarno pljuniti. Ja, srečo pa imam. No pa šalo v stran. Žalostno in značilno za današnje razmere je dejstvo, da je smatrala vevška papirnica za potrebno dvigniti tožbo proti vsem strokovnim tajnikom v Ljubljani in proti vplivnejšim delavskim zaupnikom, češ, da so se različno pregrešili. Ne vem' komu bo v čast to in kdo bo imel zgubo. Vevška papirnica se moti, če misli, da nas bo strahovala s sodnijo in paragrafi. Mene veseh, da sem tudi za svojo »zmernost« prišel pod obtožbo in ravno to mi daje novega dokaza, da moramo odslej nastopiti povsod brez vsake rezerve in z vso odločnostjo. Če bom potem prišel pod paragraf, bom vsaj vedel čemu in zakaj. Prihodnji teden bo druga razprava. Prva. je že bila in so bili takrat pred sodniki trije moji kolegi. Razprava se je preložila, rabijo se nove priče. Na ne bo vse življenje albsoluitno pariral SLS delodajalcem, ta lahko na 'stare dini, ko je dal vse svoje moči javni sluižbi — pogine od lakote! Po 30 letih službe naj1 ne dobi cestar niti borih 400 Din, če se je zameril svojim predpostavljenim! Dobro upravljane ceste so predpogoj za gospodarski napredek naroda. Vendar dolbrih in lepih cest nikdar ne bomo imeli, če foodb delavci, ki ustvarjajo ceste, slabo plačani, lačni in raztrgani. Tisti, ki nam bo ustvaril ceste, mora dobiti za svoje delo vsaj plačilo, ki mu omogoča eksistenco. Ato potiska SLS cestarjev v vrste niajlbednejišega proletarijata, potem tudi noče dobrih cest. In prav to je med drugim tudi potrebno ugotoviti. Ugotovili smo že, da je za reakcijo-narno ureditev službenega razmerja ce- | starjev in mostninarjev glasovala SLS s krščaniskimi socijalci vred. V oblastni skupščini imajo pa tudi socijalni demokrati svojega zastopnika. Pričakovalo se je, da se bo vsaj ta poslanec pridružil naprednim poslancem in glasoval proti uredbi. Toda tudi to se ni zgodilo. Soci j alno-demokratični zastopnik je glasoval za uredbo. Razumljivo je, da morajo krščanski socijalci z reakcijo vodstva SLS. Da pa se je socijalno-de-mokratični zastopnik spozabil tako daleč in da je glasoval za izstradalno politiko kapitalistične gospode proti cestarjem in mostninarjem — nam pa je nerazumljivo. Upamo in pričakujemo, da bo vodstvo socijalno-demokratične stranke opravičilo nesoči j alen nastop stojega zastopnika, ker drugače pade tudi nad socijaliste sodba, ki je nad I krščanskimi socijalci zaključena. Zn odpimo nedelMo poulia na tMtik HMIntiil šolah Delodajalci in njih korporacije odvzemejo vajencem nedeljski počitek. — Gospodarski, vzgojni in pravni razlogi za ukinitev nedeljskega pouka. Pri nas se je udomačila navada, da se vajenci izrabljajo do skrajne mere. Od ranega jutra do poznega večera je vajenec zaposlen, ne le v delavnici, temveč največkrat tudi pri gospodinjstvu mojstra. Delodajalec zelo pazi, da vajenca res v pravem smislu besede izrabi, kolikor je le mogoče. Im vzlic temu, da nekateri poslodavci radi govorijo o potrebi' večje izobrazbe našega delavstva, se najdejo med njimi celo taki, ki bi z veseljem ukinili obrtne nadaljevalne šole, češ da ne bi zapravljal vajenec časa po nepotrebnem. In ravno radi časa, za katerega se mojstru tako gre, je pri nas uveljavljena grda in protizakonita navada, da se na obrtnih nadaljevalnih šolah poučuje oh nedeljah dopoldan. Zakon o zaščiti delavcev izrecno zabranjuje vsako delo mladostnim delavcem, medi katere spadajo brezdvomno tudi vajenci. V § 16. tega zakona stoji dobesedno sledeča določitev: »Odredbe §§ 14. in 15. ne veljajo za mladostne delavce pod 18 leti v oboe, katerim se mora dajati ob' dneh, navedenih v § 12. tega zakona, (nedeljah), brezpogojno in brez izjieme popoln odmor. Če se torej sili vajence v nedeljsko šolo, se je kršil § 16. zakona o zaščiti delavcev, ki je vendar še v veljavi in katerega bi se morala predvsem držati .ravno oblast, ki; je predpisala nedeljski pouk. Narodno strokovna zveza je že lansko leto zahtevala ukinitev nedeljskega pouka na obrtnih šolah in je to svojo zahtevo tudi obširno .utemeljila. Opozarjala je posebno na kršitev zakona, z ozirom na § 16. Zako'ma o zaščiti delavcev. Veliko županstvo ni vpošteva-lo te vloge, marveč je ugodilo vlogi delodajalcev in posebno vlogi Zbornice za trgovino in obrt, katere kopijo je zbornica poslala tudi nam. drugo razpravo pridem jaz in z menoj morda še kdo drugi. Videli bomo kaj bo in potem spregovorim še par besed. V. K. Svečana otvoritev češke čitalnice in knjižnice v prostorih Delavske zbornice v Ljubljani Na praznik osvoboditve, v nedeljo 28. oktobra, se je vršil v Ljubljani zelo pomemben večer. Ob pol 7. uri so se zbrali zastopniki Delavske zbornice in njenega kulturno-prosvetnega odseka ter predstavniki v Delavski zbornici včlanjenih strokovnih organizacij, katerim sc je pridružila polnoštevilna kolonija čeških bratov in1 sester, ki stalno prebivajo v Ljubljani. Njim na čelu je stal g. konzul Resi s svojo gospo soprogo. Ko so ugledni gostje in ostali predstavniki zasedli mesta v čitalni-škem prostoru, je otvoril večer podpredsednik Delavske zbornice g. Sedej, Zbornica se izreka v svoji vlogi izrecno proti odpravi nedeljskega pouka in utemeljuje to svojo vlogo med drugim tudi s tem, da vajenci mnogo prostega časa ob nedeljah ubijajo s posto-panijem in žal prepogosto v slabi družbi. Ta »slaba« družba je mišljena v tem, da se družijo v strokovnih organizacijah z zavednimi delavci, kjer dobijo prvi poduk o bodočem boju, ki ga bodo morali biti za svoj obstanek. Mi razumemo, da Zbornica tudi ni mogla zavzeti drugačnega stališča in ga tudi najbrž ,ne bo, četudi je morda sama prepričana, da me bi bilo v nobeno škodo- po^-.siodavcu, če se nekaj nedeljskih šolskih ur 'porazdeli na ostale delovne dneve. Zelo utemeljen predlog za odpravo nedeljskega poduka je na pristojno- mesto odposlal tudi vodja obrtne 'nadaljevalne 'šole g. F. Repovš, ki pravi v svoji utemeljitvi sledeče: »Že iz časov pred svetovno vojno izhaja stremljenje 'posameznih delavskih organizacij, naj se uvede za obrtne vajence tedensko po1 en dan oddiha in so se vršila v tem pravcu posvetovanja in zborovanja. Po prevratu pa postajajo ti glasovi vedno glasnejši in to ne brez opravičene podlage, saj se sklicujejo na zakon o zavarovanju delavcev, ki predvideva za vajence oprostitev vsakega dela od sobote opoldne do pondeljka zjutraj. Seveda se navadno razlaga ta predpis, kjer se ga sploh vpošteva -tako, da velja ta oddih le za delavnico, pouk v šoli pa nekateri ne smatrajo za delo. Gotovo pa bo vsak razsoden človek pritrdil, da pouk za'va-jenca ni oddih, ker zahteva -od njega .popolno koncentracijo -duševnih sil in ga duševno delo v šoli gotovo vsaj toliko utrudi, kot pa d ek} v delavnici. Gospodarski razlogi: Za odpravo nedeljskega' pouka govori nešteto doj- ki je pozdravil mnogoštevilno češko kolonijo in češkoslovenskega konzula g. dr. Resla ter podal besedo podpredsedniku kulturno-prosvetnega odseka tov. Rudolfu Juvanu, ki je pozdravil v imenu tega odseka vse zbrane goste in predstavnike ter poudaril pomen slavlja, Poudaril je veliko kulturno- delo, ki ga vrši kulturn-o-prosvetni odsek Delavske Zbornice in podčrtal, da so tudi pri tem delu služili bratje Čehi za vzor kako je širiti kulturo med proletarijatom. V -svojem govoru je omenjal važnost slavlja, ko s-e bratom Čehom v Ljubljani otvarjajo duri hrama delavske kulture, v katerem bodo našli bratski in prijateljski sprejem in kjer bodo imeli na razpolago svoje časopisje. brošure in knjige. Ponosno je poudaril dejstvo, da je -ravno delavec oni, ki je prvi ponudil gostoljubnost pod svojo streho-, katero so bratje Čehi z veseljem sprejeli. Na pozdrave obeh) zastopnikov Delavske zbornice se je v lepih besedah zahvalil konzul g. dr. Resi. ki je svoj govor izgovoril v lepi štev. Pomisliti je treba v prvi vrsti, da je vajenec človek, ki se šd-e telesno in duševno razvija. Prav v tej dobi mu je treba vcepiti veselje do dela, pa tudi veselje do- življenja, treba mu je vzbuditi čut pravičnosti do sebe in do sodržavljanov. Pomisliti je treba dalje, da gre kolo časa neprestano dalje, da isti način življenja, ki je bil nam pred 30 leti prikladen in zadovoljiv, danes ne drži več. Tudi od skromnega vajenca in mlađega pomočnika zahteva služba in javnost nekako zaokroženo naobrazbo^ ki ga usposobi, da mote sedeti v olikani' družbi. V Ljubljani je veliko vajencev, ki ne stanujejo pri mojstrih, ter se moraj« dnevno voziti z vlakom na delo. Ti imajo 'Sicer znižano vožnjo na podlagi delavske izkaznice, ki pa velja le za delavnike. Ker pa odhaja vajencev vlak nekaj ur .po končanem nedeljskem po- uku, se potika tak vajenec ob lepem in ob slabem vremenu po Ljubljani, dostikrat premočen do kože, brez kosila, v strgani obleki in preluknjanih čevljih, ker nima -nikjer zavetja. Ali ne govori čut ljubezni do bližnjega, da se pusti take vajence ob -nedeljah doma v krogu svojih roditeljev, naj zadostijo svoji verski dolžnosti, ostali nedeljski čas pa naj porabijo po želji in naročilu staršev, ki bodo gotovo -porabili to priliko, da pripravijo vajencu za prihodnji teden .potrebno perilo, da mu zakrpajo obleko, da skrbe za vaječevoi telesno <-čiščenje itd. Kdor je bil po usodi obsojen na to, da je moral v mladeniških letih od družine med tuje ljudi, ta ve in občuti, kakšno hrepenenje ga je gnalo domov, pa naj bi bilo to tudi za en sam dan. (Konec v prih. številki) Narodno-strokovna zveza STAVKA V STEKLARSKI INDUSTRIJI Štiri dolge mesece je trajala stavka v steklarni industriji v Hrastniku. Štiri dolge mesece bijejo steklarji -težak boj za svoj obstanek. Vsi dosedanji pregovori :s podjetjem -so ostali brezuspešni, v zadnjem času pa je biloi podjetje popolnoma pasivno in je cela stvar ostala na mrtvi točki. Delavska zbornica je poslala na Češko delegacijo steklarjev, da pregleda tamkajšnje delavske mezde in prilike v -steklarnah. Ko se je delegacija vrnila, je Delavska zbornica sklicala skupno z Inspekcijo dela novo razpravo, ki se je vršila v -sredo 17. oktobra in je trajala celo dopoldne. Delavska zbornica je na podlagi zbranega materijala dokazala upra-vičen-ost delavskih zahtev in povda-r-jala nujno potrebo po likvidaciji stavke. Podjetje ni moglo drugače, kakor -da prizna stvarnost delavskih zahtev in je zato popustilo ter je nato prišlo do principijelmega sporazuma, da se tarifa, iki -jo imajo češki steklarji, sprejme in izvede tudi pri nas. Če se bo nova tarifa resnično -uveljavila tudi -pri nas, v kar ne dvomimo, pomenja tarifa odpravo srednjeveških razmer iz naših steklarn. (Na razpravi se je- sklenilo sestaviti komisijo, v kateri bodo zastopniki delavstva in podjetja. Ta komisija bo imela nalogo tarifir-ati v duhu češke tarife vse predmete, ki -jih proizvajajo naše steklarne. Dalje je bilo sklenjeno, da začne komisija takoj z delom, ki traja od 8 do 10 dni. Sklenjeno je tudi bilo, -da se z delom v steklarnah začne tedaj, ko pride glede glavnih predmetov, ki se proizvajajo v naših steklarnah, do -sporazuma glede tarife. Razprava, ki -je začetek pregovorov po štirih -mesecih -težke in vztrajne borbe, je odjeknila zelo povoljno- med stavkajočimi i-n vsemi delavci. V glavnem velja iz češke tarife za naše razmere v prvi vrsti odprava tako imenovanega «šok»-sistema, na mesto tega se upelje novi sistem zara- slovenš-č-mi, kar je napravilo na vse navzoče kar najlepši utis. Čestital je predstavnikom Delavske zbornice na lepih in velikih uspehih, ki jih lahko pokažejo ravno -na kulturnem polju in je končno izrekel svojo prisrčno zahvalo DZ, ki je tako rada ponudila svoje kulturno žarišče tudi drugim. Govorila sta še zastopnika češke o-bec g. čennak in podpredsednik Jugoslovenske-češkoslova-ške lige g. ravnatelj Pustoslemšek, ki sta se zahvalila Delavski zbornici za gostoljubno ponudbo, da bodo imeli v Ljubljani prebivajoči Čehoslovaki -odslej svoj kotiček v lepih prostorih kul-turno-prosvetnega odseka Delavske zbornice. 'Po kratki, a prisrčni prireditvi, -so si udeleženci ogledali knjižnico in 'čitalnico in so bili vsi polni hvale nad vzornostjo in lepoto tega delavskega kulturnega žarišča. Mi -smo ponosni, da smo lahko dali bratom Čehom prostor, kjer se bodo počutili domače in svoje med svojimi. čunavanja dela po stotinah. Kar je najvažnejše v tem sistemu, je -to, da se zelo zviša mezda vseli -delavcev, ki so slabeje plačani, a posebno bo povoljno za one, ki so -bili dosedaj plačani zelo slabo in je to slabo plačevanje povzročal ravno odpravljeni -šok-sis-tem. Za naše steklarje pomenja uvedba češkega sistema velik uspeh in novo dobo v steklarski industriji. Češki delavec s-i je znal z dolgotraj- • -nimi boji in napori priboriti tarifo-, ki mu je lahko v čast in ki lahko služi tudi drugim v vzor. Mi smo sledili celo borbo steklarjev z živim interesom, ker imamo med njimi -tudi svoje tovariše. Pa tudi, če jih ne bi imeli, bi z vso svojo- močjo podprli pokret steklarjev, ker vemo, da -so v upravičeni in sveti borbi. Z željo, da dosežejo steklarji v svoji -borbi čim največ uspehov, jih tovariško pozdravljamo in kličemo: Vztrajno naprej do zmage. MEZDNO GIBANJE KOVINARJEV NA MUTI. Delavstvo železarne na Muti je v mezdnem gibanju. Vzlic naraščajoči draginji in najrazličnejšim davkom so ostale plače kovinarjev na Muti nespremenjene, kar -je tiralo kovinarje v čim slabši gmotni položaj. Večina njih si je morala pomagati s tem, da -se je zadolževala, -kar pa ne more trajati večno in si je treba -staviti vprašanje, kdaj in kako bom dolg poravnal. Z ozirom na vedno -sla-bejše prilike so kovinarji stavili podjetju zahtevo po reguliranju mezd, v kar so bili in so .popolnoma upravičeni. Podjetje, kot vsako podjetje, se skuša tem-u izogniti in stvar zavlačevati. Mi pa, ki poznamo vztrajnost -in discipliniranost kovinarjev, vemo, da bodo v svojih pravičnih zahtevah morali zmagati. Železarna na Muti ima tudi državna naročila, ima pa tudi inozemskega gospo-darja. In zato smo prav radovedni, kakšno- stališče zavzamejo in-oizemci proti delavstvu, Proti onemu delavstvu, ki izvršuje državne dobave in polni žepe tujemu kapitalu. O poteku mezdnega gibanja še poročamo. ZA KULTURO NAŠEGA DELAVSTVA Delavska zbornica v Ljubljani je veliko že napravila in žrtvovala za kulturo in izobrazbo našega delavca. Kdor še ni videl plod njenega dela, si mora -ogledati veličastno knjižnjioo in čitalnico v novi palači Delavske zbornice. Na tisoče in tisoče je vsakovrstnih knjig, ki so namenjeni delavski izobrazbi, na stotine je najrazličnejših časopisov in revij, ki čakajo, da jih vzame delavec v svoje roke i-n si potom njih pridobi nekaj več znanja. In kafco-r je delavec pred leti stradal na pomanjkanju knjig in -časopisov in -tarnal, da se nihče me -briga zanj, tako se je danes vloga -spremenila in bi lahko čitalnica in knjižnica dejala, da strada na delaverh. Prav malo je de’avcev, ki se te njemu namenjene institucije res tudi poslužujejo. V veliki večin 1 se knjižnice in čitalnice DZ poslužuje uradništve in dijaštvo. Delavec si ne vzame časa in ne truda, da bi posegel -po res lepi in koristni knjigi. Žalostno, a 'resnično je to dejstvo, preko katerega ne moremo molče. Naše delavstvo danes ne preživlja lepih časov. Prav slabo se mu godi in v velikem pomanjkanju živi. Je teptan in po svoji krivdi zaničevan, ker se sam zaničuje. Nikoli ne pomisli naš delavec na samoizObrazbo in na to, da človek toliko velja, kolikor zna. Našemu delavcu zadostuje, kar se je naučil v prvih razredih ljudske šole, zadostuje mu, da je močan in se ne ustraši nobenega dela, zadostuje mu, če ni vino predrago in se ga lahko vsak dan vsaj nekaj lahko privošči. O svoji notranjosti, o svoji 'izobrazbi ne razmišlja in je zato najbednejši med bednimi. In vendar bi se lahko dvignil tudi naš delavec na visoko kulturno stopnjo in bi na mah postal spoštovan in imel dostop v najširšo našo družbo. Danes pa se vsake družbe izogiblje, ravno iz razloga, ker se ne čuti dovolj izobraženega, da bi smel v družbo. Zato si išče po' beznicah in 'dalmatinskih kleteh sebi enako družbo, ki o knjigah nič ne ve in zna samo toliko, da so časopisi tiskan papir. 'Opazujem našega delavca in se kar bojim za njega bodočnost, če ne bo krenil na drugo pot. Kar je starejših delavcev, o teh me smemo 'pričakovati novega preokreta, a nam ni toliko do njih, ker vemo, da se da staro drevo težko pripogniti. Gre nam za mlado našo generacijo in nas boli, da ne vidimo v knjižnici onega števila naših mladih delavcev in vajencev, kakor bi bilo pričakovati. Ko opazujemo obiskovalce naše knjižnice in čitalnice in vidimo njih navdušenost v novih, lepih prostorih, si želimo videti čim več naših mladih 'delavcev, naših mladih vajencev, ker šele takrat vemo in vidimo, da mi bilo delo Delavske zbornice zaman, šele takrat vemo vsi, da bo naše delo kronano z uspehom. Veliko delo Delavske zbornice pokaže svoje sadove šele v teku prihodnjih desetletij. Takrat bomo videli, če ni bil naš trud zaman in če je bilo naše delo blagoisloviljeino. Kot smo dejali začetkoma, tako ponavljamo ob zaključku: od sedanje generacije ne pričakujmo veliko, naša nada in up je naša mladina in tej posvečajmo vso svojo pažnjo. Na to zidajmo našo veliko in lepšo bodočnost. Vse mlade delavce, vse vajence pa vabimo, maj ši ogledajo našo novo knjižnico in čitalnico DZ, kjer se bodo čutili domače in ker se bodo čutili domače, bodo radi posegli po lepi knjigi, po lepem časopisu in bodo pozneje enkrat iz srca hvaležni Delavski zbornici in vsem njenim činiteljem za veliko kulturno delo, ki so ga izvršili z otvoritvijo delavske knjižnice in 'čitalnice. V znanosti in kulturi je naše najhujše orožje, je naša zmaga im boljše življenje. NAŠA PREDAVANJA. Prejšnji teden smo razposlali vsem' podružnicam obširne okrožnice glede prirejanja ' predavanj. Okrožnicam smo prMožii'M tudi seznam iskloptičniib predavanj in vprašalno polo. Danes navajamo nekaj drugih predavanji, katera prav posebno priporočamo' vsem podružnicam. Predavanja so 'naslednja: Dr. Jože Bohinjec: 1. O socijalnem zavarovanju pri nas in drugod. 2. iO kolektivnih pogodbah. 3. Socijalna vprašanja. 4. Kaj je in kaj hoče socijalizacija. 5. Delavsko pravo. Dr. Stojan Bajič: 1. Društvo narodov, njega ustroj in delo. 2. O razorožitvi in bodočih vojnah. 3. Kaj moram vedeti o državi. 4. Uvod v razumeva-mje notranje .politike. 5. Pravio zasebnega nameščenca in delavca. iMilam Cimerman: 1. O davčnem zakonu. 2. G zakonu o taksah. 3. O ustroju zemljiške knjige. Fran Majcen: 1. Država in cerkev —vera in politika. 2. Občina im nje uprava. 'Ivan Tavčar: 1. Načela Narodno strokovne zveze. 2. Naša socijalna zakonodaja. 3. O kolektivnih pogodbah, i .Rudolf Juvan: 1. Kaj mora vedeti vsak organizdranec. 2. O vprašanju brezposelnosti. 3. Naš pokret pri nas in na Češkem. Vse podružnice naj pazno prečrtajo polslamo jim okrožnico, naj o njej razpravljajo na odborovi seji in pošljejo potem tajništvu izpolnjeno vprašalno polo. Podružnice morajo vrniti vprašalno polo najpozneje do 10. novembra, ker bo tajništvo potem sestavilo celoten program predavanj. Podružnice, ki ne bi do tega časa poslale vprašalno polo, znajo ostati brez predavanj, ker bo itajmištvo razporedilo predavatelje za celo zimsko sezono' in jih naprosilo, da si rezervirajo' določene dneve. Upoštevajte vsa navodila okrožnice in odgovorite na njo pravočasno. Na poznejše prijave se tajništvo ne bo moglo ozirati. VSEM PODRUŽNIČNIM BLAGAJNIKOM. Nekatere podružnice so sledile mojemu zadnjemu klicu v listu in takoj poslale obračun in denar. Vendar pia tega niso storile vse in kažejo tako njihovi blagajniki skrajno malomarnost. Z prihodnjo številko ustavimo list vsem' onim članom, ki nimajo 'poravnane članarine za september. Svoje tovariše ponovno in zadnjič prosim, naj mi olajšajo delo in skrbijo, da dobim točno in v redu članarino. Kaikor sem doslej odlašal, tako se bom v prihodnji številki poslužil svoje pravice in imenoma navedel vse blagajnike m podružnice, ki SO' v zaostanku. Naj vidijo potem redne podružnice, kje je ovira za redno in brezhibno poslovanje. Pomislijo naj vsi oni zamudniki, da ovirajo naš pokret, kar je neodpustljivo. Članstvo podružnic prosim, naj samo napravi red 'in pozove blagajnika k redu. — Centralni blagajnik. KONGRESNE SLIKE. Nujno pozivamo vse podružnice in posameznike, ki so prejeli kongresne slike, da nam iste takoj poravnajo. Podružnicam' smo poslali takoj; !po kongresu na ogled po eno sliko, za katero nam morajo poslati 5 dinarjev ali