92 Body characteristics of hip-hop dancers and their connection with perfor- mance in competitions Abstract The purpose of the study was to analyze physical characteristics of hip hop dancers and to determine their connection wiht per- formance in competitions. Hip hop dance is a conventional aesthetic sport, where body image is inseparable with the choreogra- phy and performance. The sample consisted of 60 dancers, from two Slovenian dance schools, who compete in the Dance Asso- ciation of Slovenia (PZS) and the International Dance Association (IDO). Dancers all achieved enviable results both at the national and international competitions. The body composition data was obtained with TANITA scale (Tanita, Innerscan body composition monitor, model BC-545), body height was measured with anthropometer and basic data about dancers where obtained through anonymous survey. The results showed that more successful dancers have less subcutaneous fat and more muscle mass, bone mass, and a higher proportion of water in the body in comparison with less successful dancers. The reaserch findings can be used as a foundation for future work on exploring the influence of body atributes on dance performance among hip hop dancers and guidance for all choreographers and dancers. Key words: body composition, dance, hip hop, dance performance. Daša Pruš, Petra Zaletel Telesne značilnosti plesalk in plesalcev hip hopa ter njihova povezanost z uspešnostjo na tekmovanjih Izvleček Namen raziskave je bil analizirati telesne značilnosti plesalk in ple- salcev hip hopa ter ugotoviti njihovo povezanost z uspešnostjo na tekmovanjih. Ples je konvencionalno estetski šport, pri katerem je telesni izgled neločljivo povezan s koreografijo in uprizoritvijo. V raziskavi je sodelovalo 60 plesalk in plesalcev hip hopa, ki tek- mujejo v članskih kategorijah pod okriljem Plesne zveze Slovenije (PZS) in Mednarodne plesne zveze (IDO). Merjenci so člani dveh slovenskih plesnih klubov, ki dosegajo zavidljive rezultate tako na državnem kot tudi mednarodnem nivoju. S pomočjo TANITA teh- tnice (Tanita, Innerscan body composition monitor, model BC-545) smo pridobili podatke o telesnih spremenljivkah, telesno višino smo izmerili z antropometrom, osnovne podatke o spolu, starosti, statusu, izobrazbi, udeleženosti v izbrani panogi, podatke o more- bitni kategorizaciji ter uspešnosti na tekmovanjih pa smo prido- bili preko anonimne ankete. Rezultati kažejo, da imajo uspešnejši plesalci manj podkožnega maščevja in več mišične mase, kostne mase in višji delež vode v telesu kot manj uspešni plesalci. Pričujo- ča študija je lahko podlaga za nadaljnje raziskovanje v smeri ugo- tavljanja vpliva telesnih atributov plesalk in plesalcev hip hopa na njihovo udejstvovanje ter vodilo plesalcem in trenerjem pri zasta- vljanju trenažnega procesa. Ključne besede: telesne značilnosti, ples, hip hop, tekmovalna uspe- šnost. Plesalec hip hopa (osebni arhiv plesne skupine The Artifex). glas mladih 93 „ Uvod Estetska vrednost plesalca se kaže v njego- vem tehničnem in umetniškem nastopu kot odraz razsežnosti, razmerij, sestave in oblike telesa, ki določajo specifičen telesni profil (Huber da Silva in Cattelan Bonorino, 2008). Določitev in ocena telesnih značilno- sti, ki pripomorejo k uspehu v športu, je v zadnjih dveh desetletjih prejela veliko po- zornosti s strani športnih znanstvenikov ter trenerjev (Carter idr., 2005; Yannakoulia, Ke- ramopoulos, Tsakalakos in Matalas, 2000). Eden izmed mnogih opisov ples definira kot konvencionalno estetski šport, kjer je telesni izgled plesalca neločljivo povezan s koreografijo in kasnejšo uprizoritvijo (Liiv, idr., 2014). Slednje lahko vpliva na rezultat na tekmovanjih, zato je analiza telesnih atributov v estetskih športih še toliko bolj pomembna (Bloom, 1985; Bompa, 1985; Franks in Goodman, 1986; Malina, 1994; Monsma in Malina, 2005). Kljub zavedanju o pomembnosti pozna- vanja telesne pripravljenosti športnikov je plesno področje še vedno precej slabo raz- iskano. Obstaja omejeno število objavljenih raziskav, ki obravnavajo antropometrične spremenljivke športnih plesalcev, zane- marljivo malo jih tudi pojasnjuje njihovo telesno sestavo in vrsto somatotipa (Allen in Wyon, 2008). Vendar pa ima antropo- metrija v plesu ter ostalih estetskih športih pomembno vlogo pri selekciji ter vpliva na kriterij uspešnosti plesalca, plesnega para ali skupine (Liiv idr., 2014). Kljub temu da obstaja manjše število raziskav, ki se doti- kajo vplivov in kriterijev uspešnosti v ple- su, pa obstaja nekaj takšnih, ki opozarjajo na pomembnost morfoloških značilnosti za optimalno predstavo v estetskih špor- tih (Baldari in Guidetti, 2001; Redding in Wyon, 2003). Videz vitkega, gracioznega telesa plesalk stremi k nizkim vrednostim podkožnega maščevja, poudarjenim lon- gitudinalnim razsežnostim ter manjšim premerom sklepov, pri plesalcih pa je v sinhronizaciji z njihovo gracioznostjo gi- banja poleg omenjenega še poudarek na povečani mišični masi (Zaletel in Čamernik, 2011). Kostić, Zagorc in Uzunović (2004) idealni telesni tip plesalca opisujejo kot uravnote- žen somatotip z muskulaturo mezomorfa, maščobnostjo endomorfa ter vitkostjo ektomorfa. Iz rezultatov ene izmed prvih raziskav o prediktorjih uspeha v športnem plesu na osnovi morfoloških značilnosti in gibalnih sposobnostih domnevajo, da bodo plesalci z manjšim obsegom me- deničnega obroča, brez odvečne telesne maščobe ter katerih telesna teža ustreza njihovi telesni višini bolj uspešni od ostalih. Dosedanje raziskave na področju športne- ga plesa izpostavljajo predvsem pomemb- nost vrednosti telesne mase plesalk in ple- salcev. Telesna višina naj bi se gibala med 1,55 m in 1,69 m za plesalke ter med 1,58 m in 1,83 m za plesalce, medtem ko naj bi njihova telesna masa zavzemala vrednosti med 49,3 kg in 64,8 kg za ženske ter med 50,3 kg in 88,9 kg za moške (Blanksby in Reidy, 1988; Bria idr., 2011; Faina idr., 2001; Jensen idr., 2002; Miletić idr., 2008; Sekulić idr., 2008; Strešsková in Chren, 2009; Viva- relli idr.,2008). Rezultati raziskave Liiv idr. (2014) so pokaza- li, da se plesalci in plesalke športnega plesa razlikujejo v deležu posameznega somato- tipa v primerjavi z ostalimi estetskimi špor- ti. Plesalci in plesalke imajo v povprečju močneje izraženo ektomorfno in manj izra- ženo mezomorfno komponento v primer- javi z gimnastičarji, baletniki in umetno- stnimi drsalci. Med samimi stili športnega plesa pa je analiza somatotipov pokazala znatno višjo ektomorfno komponento pri plesalcih standardnih plesov v primerjavi s plesalci latinsko-ameriških plesov, razlike v mezomorfni ter endomorfni komponenti pa niso bile statistično značilne. Kljub različnim raziskavam o telesni sestavi plesalcev je še vedno težko določiti ustre- zen somatotip hip hop plesalca in plesalke. Razlog se verjetno skriva v namenu po- sameznega plesa. Vsaka plesna zvrst ima svoje telesne ideale in zahteve, med njimi pa z zahtevo po nizki telesni masi najbolj izstopa balet (Challis in Stevens, 2016). Pri baletu in tako imenovanih odrskih plesih je cilj oziroma namen plesa uprizoritev koreo- grafije, tj. dela koreografa, medtem ko je pri hip hopu in ostalih urbanih plesih v prvi vr- sti še vedno pomembno telesno izražanje, ki ga definirajo različni plesni stili hip hopa. Med tako imenovane “Old school” stile uvr- ščamo breaking, popping ter locking, ki izvi- rajo iz samih začetkov hip hop plesa. Med leti 1980 in 1990 pa se z razvojem glasbene industrije razvijejo še tako imenovani stili nove šole (“New school”). Mednje uvršča- mo stile kot so house, krumping, street jazz in druge. Koreografije v hip hop plesu so iz leta v leto kompleksnejše, zahtevajo določene tele- sne predispozicije ter od plesalcev zahte- vajo telesno pripravljenost na najvišji ravni. Sestavljene so iz večjega števila stilov hip hopa, ki se med seboj razlikujejo v energij- ski komponenti, koordinacijski zahtevnosti, agilnosti. Breaking je nestrukturiran stil z visokim nivojem improvizacije, ki ga sesta- vljajo plesni koraki (»toprock«), sekvence, ki jih plesalec izvaja na tleh (»downrock«) ter zajemajo gimnastične in akrobatske prvine, in zamrznitve (»freeze«). Gibalne strukture zahtevajo izredno mišično moč trupa in okončin (mišic rok in ramenskega obroča), saj se plesalec vsak trenutek upi- ra gravitacijski sili. Popping je zasnovan na tehniki hitre kontrakcije in sprostitve mišic, kar povzroči trzljaj, ki ga v plesnem svetu imenujemo pop ali hit. Locking se od poppinga razlikuje predvsem po am- plitudi gibov in ga lahko prepoznamo po hitrih in asimetričnih gibanjih rok in dlani, v kombinaciji s sproščenimi boki in nogami. Zaradi kontinuiranih kontrakcij mišic, ki jih opredeljujejo omenjeni stili, je cilj plesalca s trenažnim procesom zmanjšati dolžino ab- solutne refraktarne dobe, s čimer doseže bolj fluidno gibanje. Za house je značilna hitra in kompleksna tehnika gibanja nog s spremljajočim fluidnim gibanjem trupa. Krumping pa velja za nebrzdan in nagel stil, katerega gibanja telesa in okončin so visoko energetska. Poleg omenjenih pa se v koreografijah vse pogosteje pojavljajo tudi stili, kot so »dancehall«, »reggaeton«, »vogue«, »wacking«, »tutting« ... vsak s svoji- mi posebnostmi v gibanju. Plesna koreografija združuje kompleksnost kombinacij omenjenih gibalnih struktur, rit- ma, sinkop, drž in sil, ki narekujejo konstan- tno menjavanje smeri in nivojev gibanja (skoki, zasuki, vrtenja …). Naj bodo koreo- grafije lirične ali eksplozivne, od plesalca zahtevajo telesno pripravljenost na najvišji ravni. Raziskave potrjujejo močno soodvi- snost morfološkega in gibalnega prostora ter kažejo na to, da je uspešnost v plesu odvisna od stopnje razvoja le teh, ne glede za katero zvrst plesa gre (Kostić, Zagorc in Uzunović, 2004). Za uspešen nastop v plesu je pomemben razvoj gibalnih sposobnosti (Ećimović-Žgajner, 1984), katerih osnova in izhodišče je ustrezna telesna sestava. Merjenje le te je ključnega pomena, saj pri- kazuje posameznikovo telesno stanje, na podlagi katerega lahko določamo višanje in upadanje maščobne ter mišične mase (Shah in Bilal, 2009). Če sklepamo na pod- lagi tega, da večja telesna masa predstavlja večjo količino aktivne mišične mase, po- tem lahko trdimo slednje: za dober uspeh je potrebna določena telesna masa, katere sestavni del je mišična masa, ki omogoča 94 večji razvoj sile (Jarc Šifrar idr., 201 1), ki omo- goča plesalcu hip hopa izvajati eksplozivne akcije, pogojene s precejšno mero koordi- nacijskih sposobnosti ter gibljivosti (Broner, Ojofeitimi in Woo, 2015). Kljub temu da velja za svetovni fenomen, je hip hop razmeroma slabo prepoznan in raziskan na področju plesne medicine. Ple- salci in plesalke hip hopa so zapostavljena populacija z neizpopolnjenim trenažnim načrtom, kar vodi v visok nivo poškodb, ki so posledica biomehanskih stresorjev (Bro- ner idr., 2015). Preučevanje telesne sestave hip hop plesalk in plesalcev ter njena pove- zanost z uspešnostjo bi lahko predstavljala podlago za oblikovanje učinkovitega tre- nažnega procesa, ki bi vplival na ustrezno telesno sestavo in posledično manjšo po- javnost poškodb v hip hop plesu, hkrati pa omogočal doseganje še boljših rezultatov slovenskih hip hop plesalcev. Zato je bil cilj raziskave analizirati telesne značilnosti ple- salk in plesalcev hip hopa ter ugotoviti, ka- tere telesne značilnosti so tiste, ki ločujejo manj uspešne plesalce od uspešnejših. „ Metode dela V raziskavi je sodelovalo 60 predstavnikov hip hopa, od tega 44 plesalk (povprečna starost 22,3 let; povprečna telesna višina 167 ,03 cm; povprečna telesna teža 61,48 kg) in 16 plesalcev (povprečna starost 20,5 let; povprečna telesna višina 179,32 cm; pov- prečna telesna teža 69,76 kg), ki tekmujejo v članskih kategorijah pod okriljem Plesne zveze Slovenije (PZS) in Mednarodne ple- sne zveze (IDO). Merjenci so člani dveh slovenskih plesnih klubov, ki dosegajo za- vidljive rezultate tako na državnem kot tudi mednarodnem nivoju. Vzorec spremenljivk so predstavljale sle- dnje telesne značilnosti: telesna višina (ATV), telesna teža (TT), delež maščevja v telesu (%M), mišična masa (MIŠ), tip telesne strukture (TIP), kostna masa (KOST), stopnja visceralne maščobe (VISC), delež vode v te- lesu (H2O) in vitalna starost merjenca (VIT STAROST), ki smo jih izmerili s pomočjo TA- NITA tehtnice (Tanita, Innerscan body com- position monitor, model BC-545), ki temelji na šest točkovnem merjenju z magnetno impendanco. Preko anonimne ankete smo od merjencev pridobili osnovne podatke o spolu, starosti, statusu, izobrazbi, udeleženosti v izbrani panogi, podatke o morebitni kategorizaciji ter uspešnosti na tekmovanjih. Pridobljene podatke smo obdelali z upo- rabo statističnega programa SPSS. Pri ob- delavi smo uporabili statistične metode, kot so opisna statistika ter analiza variance ANOVA, s katero smo primerjali telesno se- stavo in uspešnost plesalk ter plesalcev hip hopa. Indeks telesne mase (ITM) smo izra- čunali po znani formuli: ITM = telesna masa / (telesna višina / 100) 2 „ Rezultati Za lažjo primerjavo telesnih značilnosti gle- de na njihovo uspešnost na tekmovanjih smo plesalce in plesalke razvrstili v štiri sku- pine. Sklicevali smo se na rezultate, ki so jih plesalke in plesalci dosegli na tekmovanjih pod okriljem Plesne zveze Slovenije (PZS) in Mednarodne plesne zveze (IDO): • Rang 1: Uvrstitev v finale na evropskem in svetovnem prvenstvu, • Rang 2: Uvrstitev v polfinale na evrop- skem in svetovnem prvenstvu, • Rang 3: Uvrstitev v finale na državnem prvenstvu, •Rang 4: Uvrstitev v polfinale na državnem prvenstvu. Tabela 1 kaže statistično največje razlike med plesalkami in plesalci hip hopa v de- ležu njihove podkožne maščobe (p(F)sig = 0,01) ter mišične mase (p(F)sig = 0,00). Uspešnejši plesalci (plesalci Ranga 1) ima- jo v povprečju od 5–10 % manj podkožne maščobe kot manj uspešnejši plesalci. Pov- prečna vrednost podkožne maščobe pri moških predstavlja 11,89 ± 6,2 odstotkov telesne teže, medtem ko je pri ženskah ta vrednost skoraj enkrat večja (24,72 ± 5,86). Najuspešnejše plesalke in plesalci imajo statistično značilno tudi največji de- lež mišične mase v primerjavi z ostalimi. Uspešnejše plesalke in plesalci hip hopa pa imajo tudi nekoliko nižji indeks telesne mase (ITM) v primerjavi z manj uspešnimi. Rezultati analize ITM so pokazali statistično značilne razlike (p(F) = 0,039) ter precejšni razpon vrednosti med tekmovalnimi rangi plesalcev (min = 20,89, max = 27,99). Do statistično značilnih razlik je prišlo še v ko- stni masi ter v deležu vode v telesu. „ Razprava Najuspešnejši plesalke in plesalci imajo najnižji odstotek maščobne mase. Skoraj vsi moški plesalci so bili glede na njihovo Tabela 1 Primerjava telesne sestave plesalk in plesalcev hip hopa glede na njihovo uspešnost Spremenljivka Rang 1 Rang 2 Rang 3 Rang 4 F p(F) sig AS SO AS SO AS SO AS SO ATV (cm) 173,7 9,95 167,9 4 7, 23 16,78 6,88 170,07 5,74 2,42 0,08 TT (kg) 65,48 8,58 59,18 10,15 62,49 8,34 68,41 13,93 2,17 0,10 %M (%) 17, 0 6 7, 67 22,15 6,41 24,56 4,66 25,23 9,58 4,30 0,01* MIŠ (kg) 51,97 9,87 41,97 7, 22 44,45 3,73 47,41 6,39 5,72 0,00* ITM 21,66 1,79 20,88 2,14 22,30 2,62 24,26 5,55 1,79 0,04* TIP 5,57 1,62 5,29 0,92 5,10 1,20 4,60 1,65 1,17 0,33 KOST (kg) 2,74 0,49 2,33 0,28 2,38 0,20 2,52 0,33 4,50 0,01* VISCR 1,43 1,12 1,29 0,59 1,50 1,27 2,20 2,20 1,16 0,34 H2O (%) 60,89 5,32 58,03 5,53 50,73 16,35 55,14 6,37 3,76 0,02* VIT. STAROST (leta) 15,43 6,19 15,59 6,40 17, 8 0 8,85 22,10 10,23 2,12 0,11 Legenda: AS – aritmetična sredina, SO – standardni odklon, p(F) sig – statistična značilnost, * – statistična značilnost na nivoju 5 % napake. glas mladih 95 uspešnost uvrščeni v Rang 1, kar bi tudi lahko predstavljalo razlog, da imajo najniž- ji delež maščobne mase ravno plesalke in plesalci najuspešnejšega razreda. Povprečna vrednost podkožnega maščev- ja pri plesalkah hip hopa predstavlja enkrat večji odstotek telesne mase kot pri plesal- cih. Razliko pripisujemo spolnim razlikam med plesalci in plesalkami. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Berlet idr. (2002) v raziskavi telesne sestave baletnikov, kjer so vrednosti plesalcev znašale 9,7 ± 2,5, vrednosti plesalk pa 13,6 ± 3,3 odstotka telesne maščobe. Statistično značilne razli- ke med spoloma pa so se poleg mnogim tujim obravnavam baletnikov (Karlsson, Jobnell in Obrant, 1993; Hergenroeder, Fi- orotto, Klish, 1991) pokazale tudi v raziskavi profesionalnih plesalcev flamenka (ASm = 9,96, ASž = 16,35) (Pedersen, Wilmerding, Kuhn in Enciñias-Sandoval, 2001). Kljub izpostavljenemu pa je možno trditi, da telesna sestava in s tem odstotek ma- ščobne mase statistično značilno vpliva na uspešnost plesalca (Jarc Šifrar, Zaletel, Sojar Voglar in Zagorc, 2011). Rezultati raziskave so pokazali, da se plesalci različne kako- vosti kljub relativno primerljivi telesni teži statistično značilno razlikujejo v odstotku maščobne mase (R1 = 17,06, R2 = 22,15, R3 = 24,56, R4 = 25,23), zato tudi vrednosti mi- šične mase (kg) (R1 = 51,97, R2 = 41,97, R3 = 44,45, R4 = 47 ,41) v primerjavi z ostalimi raz- iskavami (Hidayah in Syahrul Bariah, 2011) niso presenetljive. Ugotovljeno je bilo, da pusta mišična masa uspešnejših plesalcev in plesalk povprečno znaša 51,97 kg, med- tem ko se vrednosti manj uspešnejših ple- salcev in plesalk gibljejo nekje med 41 in 45 kg. Na slednje so opozorili že Chatfield, Byrnes, Lally in Rowe (1990) pri primerjavi “modern” plesalcev različnih kakovosti s splošno populacijo, katere rezultati kažejo statistične značilnosti med neplesalci ter srednje kakovostnimi plesalci in neplesal- ci ter profesionalnimi plesalci v odstotku maščobne mase (neplesalci = 27,8 ± 4,4, začetniki = 23,7 ± 4,8, nadaljevalci= 20,9 ± 4,6 in profesionalci = 8,1 ± 2,3). Če potegne- mo vzporednico s podatki, pridobljenimi iz naše raziskave, lahko glede na čas, ki ga ple- salci posvetijo plesnemu treningu trdimo, da imajo plesalci hip hopa višji odstotek maščobne mase kot njihovi kolegi – ple- salci modern plesa na isti kakovostni ravni. Rezultati, izvedeni na plesalcih “moderna”, so primernejši za primerjavo s hip hop ple- salci kot rezultati izvedeni na baletnikih, saj modern ples zajema širši razpon telesnih tipov ter različni pristop k učenju tehnike kot klasični balet, kar omogoča uspešno udejstvovanje tudi plesalcem in plesalkam z nekoliko višjo telesno težo, v primerjavi z omenjeno obliko “Silfide” (Chmelar, Fitt, Sc- hultz, Ruhling in Zupan, 1987). Kostić idr. (2004) v raziskavi plesalcev iz Niša sklepajo, da sta telesna teža in volumen ko- žne gube omejitvena dejavnika pri hitrosti frekvence gibanja kot kazatelj uspešnosti plesalca ali plesnega para. Slednje se skla- da tudi z rezultati v pričujoči raziskavi, ki kot omejitveni dejavnik izpostavlja tudi mišič- no maso plesalk in plesalcev. Kljub abnor- malni razporeditvi predstavnikov moškega spola v tekmovalne range se pojavljajo sta- tistično značilne razlike (p(F) = 0,025) tudi med plesalkami različnih rangov, kar je v nasprotju z nekaterimi raziskavami, opra- vljenimi na področju baleta in sodobnega plesa. Padfield, Eisenman, Luethemeier in Fitt (1993) za razliko od pričujoče raziskave niso našli statistično značilnih razlik v pusti mišični masi med skupinama profesional- nih in rekreativnih plesalcev (8,7 ± 6,5 in 9,7 ± 7,6). Prav tako pa ni mogoče opaziti sta- tistično značilnih razlik v pusti mišični masi med plesalkami sodobnega plesa ter po- pulacijo neaktivnih žensk (Whyte idr., 2003) ter med “semi-profesionalnimi” plesalkami ter populacijo aktivnih žensk (Harley idr., 2002). Plesalke imajo v povprečju nižjo mišično maso kot plesalci, kar je razumljivo, saj so plesalci v povprečju višji in težji od plesalk ter imajo posledično tudi večjo količino mišičevja v telesu. Dobljeni rezultati so pri- merljivi s podatki raziskave o telesni sestavi plesalk (Yannakoulia, Keramopoulos, Tsaka- lakos in Matalas, 2000), kjer je prišlo do ugo- tovitev, da imajo plesalke od 13,0 %–26,9 % telesne maščobe ter v povprečju 42,6 kg mišične mase. Razmerje med mišično maso in deležem podkožne maščobe je pri plesalkah približno 2 : 1, pri plesalcih pa 4 : 1. Večja mišična masa pri plesalcih (58,32 kg) in manjša pri plesalkah (43,05 kg) se kažeta verjetno tudi v njihovem somatoti- pu, na katerega lahko sklepamo iz meritev tipa na Taniti. Plesalke imajo bolj izraženo ektomorfno komponento in jih lahko uvr- stimo med mezo-ektomorfe, medtem ko se plesalci že nagibajo bolj k mezomorfni komponenti in jih lahko uvrstimo med me- zomorfe. Kadar govorimo o telesni sestavi športnika se pogosto nanašamo na indeks telesne mase kot enega dobrih pokazateljev in pre- diktorjev zdravstvenega statusa (Shah in Bi- lal, 2009, v Malkogeorgos idr., 2013). Le ta je velikokrat uporabljen tudi za določanje prehrambnega statusa plesalca. Telesna sestava športnika/plesalca je za nutricioni- ste zelo pomemben podatek, vsekakor pa je že nekaj časa znano, da podatki o telesni teži ne zagotavljajo dovolj informacij, zato se le ti poslužujejo računanja ITM. Čeprav velja za eno izmed najpogosteje in najpre- prosteje uporabljenih metod v praksi, pa ni nujno najboljši pokazatelj telesne sestave športnikov in s tem tudi plesalcev (Pacy, Khalouha in Koutedakis, 1996). Če primerjamo ITM izmerjenih plesalcev, ugotovimo, da so srednje vrednosti tako plesalk (ITM = 22,16) kot tudi plesalcev (ITM = 21,59) še vedno boljše od splošne popu- lacije (ITM = 26,6), kar kažejo podatki o in- deksu telesne mase, Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2016 (WHO, 2016). Plesalci imajo zaradi večje mišične mase tudi večjo kostno maso, saj se le ti z manj- šanjem deleža maščobne mase povečujeta (Baranašič, 2010). Zaradi manjšega dele- ža maščobne mase pa imajo plesalci tudi večji delež vode v telesu. Večji delež vode v telesu predstavlja več medceličnine in s tem omogoča boljšo prevodnost energije skozi mišice. „ Zaključek Kljub temu da je bil hip hop v svojem na- stajanju predvsem kultura glasbe, vedenja in odnosa do življenja, se je kmalu začel uveljavljati preko telesnega izražanja v plesu. Telesni gibi, geste, artikulacije rok v kombinaciji z nogami, tudi mimika, so po- stajale vedno bolj zahtevne in pripeljale do vrhunske izvedbe plesnih elementov, ki so tako po svoji informacijski, kot tudi po svoji energetski komponenti izredno kompleksni ter tehnično zahtevni. Rezultati raziskav, med njimi tudi naše, kažejo na te- žnjo po morfološko ustreznem tipu plesal- ke – plesalca, ki bo kos zahtevnim plesnim gibanjem, celo akrobatskim. Zato je telesna sestava prva, ki lahko nudi plesalkam in plesalcem hip hopa možnost nadaljnjega tehničnega, plesnega in estetskega razvoja ter posledično doseganje vrhunskih rezul- tatov. Največje razlike med različno uspe- šnimi plesalci in plesalkami so se namreč pokazale ravno v deležu maščevja v telesu, kjer imajo uspešnejši plesalci 5–10 % majn podkožne maščobe od manj uspešnejših. Tudi razlike v mišični masi kažejo na večjo možnost v pestrosti hip hop koreografij, uporabi različnih tehnik, stilov, ki dajejo 96 koreografijam v hip hopu še dodatno te- žavnost. Raznolikost v gibalnih strukturah pri različnih plesnih tehnikah v hip hopu ima namreč še vedno prednost pred vitko- stjo in estetiko telesa v uspešnosti plesal- cev, čeprav pa po drugi strani dobra tele- sna pripravljenost, s tem tudi morfološka »ustreznost«, dvigajo možnosti za dosego odličnosti v hip hop plesu. „ Literatura 1. Allen, N. in Wyon, M. (2008). Dance Medici- ne: Athlete or Artist. Sport Ex Medicine Issue, 35, 6–9. 2. Baldari, C in Guideti, L. (2001). VO2max, venti- latory and anaerobic thresholds in rhythmic gymnasts and young female dancers. Jo- urnal of sports medicine and physical fitness, 41(2), 177–182. 3. Berlet, G. C., Kiebzak, G., Dandar, A., Wooten, C., Box, J. H., Anderson, R. B. in Davis, W. H. (2002). Prospective analysis of body compo- sition and SF36 prohles in professional dan- cers over a 7-month season: Is there a corre- lation to injury?. Journal of dance medicine & science, 6(2), 54–61. 4. Bloom, B.S. (1985). Generalizations About Talent Development. V B. S. Bloom (ur.), De- veloping Talent in Young People (str. 507–549). New York: Ballentine Books. 5. Bompa, T. (1985). Talent Identification. Scien- ce Periodical on Research and Technology in Sport. Coaching Association of Canada, 1–11. 6. Broner, S., Ojofeitimi, S. in Woo, H. (2015). Extreme Kinematics in Selected Hip Hop Dance Sequences. Medical problems of per- forming artists, 30(3), 126–34. 7. Carter, J. E., Ackland, T. R., Kerr, D. A. in Sta- pff, A. B. (2005). Somatotype and size of elite female basketball players. Journal of Sports Sciences, 23(10), 1057–1063. 8. DanceLessons.net. (2017). History of Hip Hop Dance. Pridobljeno iz http://dancelessons. net/dancehistory/HistoryofHipHopDance. html 9. Franks, I. M. in Goodman, D. A. (1986). Syste- matic approach to analyzing sports perfor- mance. Journal of Sports Sciences, 4(1), 49–59. 10. Harley, Y. X. R., Gibson, A. S. C., Harleu, E. H., Lambert, M. I., Vaughan, C. L. in Noakes, T. D. (2002). Quadriceps strenght and jumpng ef- ficiency in dancers. Journal of Dance Medicine and Science, 6(3), 87–94. 11. Hergenroeder, A. C., Fiorotto, M. L. in Klish, W. J. (1991). Body Composition in ballet dancers measured by total body electrical conduc- tivity. Medicine & Science in Sports & Exercise, 25(1), 145–150. 12. Hidayah, G. N. in Syahrul Bariah, A. H. (2011). Eating Attitude, Body Image, Body Composi- tion and Dieting Behaviour among Dancers. Asian Journal of Clinical Nutrition, 3(3), 92–102. 13. Huber da Silva, A. in Cattelan Bonorino, K. (2008). BMI and flexibility in ballerinas of contemporary dance and classical ballet. Fi- tness & Performance Journal, 7(1), 48–51. 14. Jarc Šifrar, T., Zaletel, P., Sojar Voglar, B. in Za- gorc, M. (2011). Vpliv motoričnih in morfolo- ških spremenljivk na kriterij uspešnosti špor- tnih plesalcev. Revija Šport, 59(1-2), 139–144. 15. Karlsson, M. K., Jobnell, O. in Obrant, K. J. (1993). Bone mineral density in professio- naI ballet dancers. Bone and Mineral, 21(3), 163–169. 16. Kostić, R., Zagorc, M. in Uzunović, S. (2004). Prediction of success in sports dancing ba- sed on morphological characteristics and functional capabilities. Acta Univ. Palacki. Olomuc., Gymn., 34(1), 59–64. 17. Liiv, H., Wyon, M., Jürimäe, T., Purge, P., Saar, M., Mäestu, J. in Jürimäe, J. (2014). Anthropo- metry and somatotypes of competitive Dan- ceSport participants: A comparison of three different styles. HOMO- Journal of Compara- tive Human Biology, 65(2), 155–160. 18. Malina, R. M. (1994). Anthropometry and physical performance. V S. J. Ulijaszek in C. G. N. Mascie-Taylor (ur.), Anthropometry: The Individual and the Population (str. 141–159). Cambridge: Cambridge University Press. 19. Malkogeorgos, A., Zaggelidou, E., Zagge- lidis, G. in Christos, G. (2013). Physiological Elements Required by Dancers. Sport Science Review, 22(5-6), 343–368. 20. Monsma, E. V. in Malina, R. M. (2004). Corre- lates of eating disorders risk among female figure skaters: a profile of adolescent com- petitors. Psychology of Sport and Exercise, 5(4), 447–460. 21. Pacy, P ., Khalouha, M. in Koutedakis, Y. (1996). Body Composition, Weight Control and Nutrition in Dancers. Dance Research: The Journal of Society for Dance Research, 14(2), 93–105. 22. Padfield, J. A., Eisenman, P. A., Leutkemeier, M. J. in Fitt, S. S. (1993). Physoiological pro- files of performing and recreational early adolescent female dancers. Pediatric Exercise Science, 5(1), 51–59. 23. Pedersen, M. E., Wilmerding, M. V., Kuhn, B. R. in Encinias-Sandoval, E. (2001). Energy requirements of the American professional flamenco dancer. Medical problems of perfor- ming artists, 16(2), 47–52. 24. Redding, E. in Wyon, M. A. (2003). Streng- ths and weaknesses of current methods for evaluating the aerobic power of dancers. Journal of Dance Medicine and Science, 17(1), 10–16. 25. Shah, A. H. in Bilal, R. (2009). Body Compo- sition, its Significance and Models for As- sessment. Pakistan Journal of Nutrition, 8(2), 198–202. 26. Silva, A. H. in Bonorino, K. C. (2008). BMI and flexibility in ballerinas of contemporary dan- ce and classical ballet. Fitness & Performance Journal, 7(1), 48–51. 27. Zagorc, M., Zaletel. P ., Škofic-Novak, D., Tušak. M., in Golja, A. (1999). Vsestranska priprava plesalca. Ljubljana: PZS in Fakulteta za šport. 28. Zaletel, P. in Čamernik, J. (2011). Telesna se- stava plesalk in plesalcev. Revija Šport, 59(1-2), 135–138. 29. Whyte, G. P, George, K., Redding, E., Wilson, M., Lane, A. in Firooz, S. (2003). Electrocardi- ography and echocardiography findings in contemporary dancers. Journal of Dance Me- dicine and Science, 7(3), 91–95. 30. World health organization (2016). Mean body mass index trends among adults, age-standar- dized (kg/m ² ) [Interaktivni graf]. Pridobljeno iz http://gamapserver.who.int/gho/interac- tive_charts/ncd/risk_factors/bmi/atlas.html 31. Yannakoulia, M., Keramopoulos, A., Tsakala- kos, N. in Matalas, A. (2000). Body composi- tion in dancers: The bioelectrical impedance method. Medicine & Science in Sports & Exerci- se, 32(1), 228–234. Petra Zaletel, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana petra.zaletel@fsp.uni-lj.si