Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 THE BALKAN MIGRATORY ROUTE: FROM REVOLTS ON THE BORDERS TO THE STRIPTEASE OF HUMANISM EDITORIAL 9 Sara Pistotnik and Uršula Lipovec Cebron: About the issue THE CORRIDOR 19 Zubair’s story 21 Sarah Lunacek Brumen and Ela Meh: The »rise and fall« of the corridor: Some reflections on the changes in the Balkans migratory route after the summer of 2015 46 Duško Petrovic: Humanitarian Power: Rough Care. National politics of asylum in the humanitarian (biopolitical) framework 61 Neža Kogovšek Šalamon: The »Humanitarian« Corridor: A state of exception in times of global migration 72 Jure Gombac: »Tremendous work, successful, an exemplary job!« Border ‘management’ in Slovenia in the time of mass arrival of migrants 84 Žiga Podgornik-Jakil: Berlin: Emergency shelters and contemporary border struggles 99 Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron and Nina Kozinc: »This Place Became Ours, It Became a Common Space. That is the Point of The Antiracist Front.« An interview with the activists of the Antiracist Front Without Borders 199 Refugees for the Critique of science: Photograph Publication Project RIGHT OF ABODE 155 Mansur’s story 159 Polona Mozetic: Sanctioning international protection applicants for choosing the country of asylum 181 Iva Juhart and Katja Cof: ”Muscle Drain”: Migration in sport or sport as a new migration strategy? 194 Uršula Lipovec Cebron and Tomaž Gregorc: Asylum seekers – fellow citizens: decentralized models of the reception and accommodation of asylum seekers in Trieste 203 The Charter of Lampedusa 220 Hashim’s story €URO-POLITY 225 Ahmad’s story 227 New Keywords Collective: “Migrant crisis” / “Refugee crisis” 236 Kristina Božic: Militarization of the borders and illegalization of people: A profitable attack on humane and democratic society | Content | Content BALKANSKA MIGRACIJSKA POT: OD UPORA NA MEJAH DO STRIPTIZA HUMANIZMA UVODNIK 9 Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Cebron: O nastanku številke KORIDOR 19 Zubairjeva zgodba 21 Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh: »Vzpon in padec« koridorja 46 Duško Petrovic: Humanitarna oblast 61 Neža Kogovšek Šalamon: »Humanitarni« koridor: Stanje izjeme v casu globalnih migracij 72 Jure Gombac: »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«: »Upravljanje« mej v Sloveniji v casu povecanega prihoda migrantov 2015/2016 84 Žiga Podgornik-Jakil: Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji 99 Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc: »Ta prostor je postal naš, skupen prostor. To je zame cilj Fronte.« Intervju 119 Begunci za kritiko znanosti: Fotografski publicisticni projekt PRAVICA DO BIVANJA 155 Mansurjeva zgodba 159 Polona Mozetic: Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito zaradi izbire države azila 181 Iva Juhart in Katja Cof: Beg mišic: Migracije v športu ali šport kot nova migracijska strategija 194 Uršula Lipovec Cebron in Tomaž Gregorc: Prosilci za azil – somešcani: decentraliziran modeli sprejema in nastanitve prosilcev za azil v Trstu 203 Lampeduška listina 220 Hashimova zgodba €URO-POLITIKE 225 Ahmadova zgodba 227 New Keywords Collective: »Migrantska kriza« / »begunska kriza« 236 Kristina Božic: Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi: dobickonosni napad na clovecno in demokraticno družbo 247 Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic: Destinacija: Evropa. Pot: od schengenske »e-meje« do rezalnih žic 261 Matjaževa zgodba Vsebina | 247 Simona Zavratnik and Sanja Cukut Krilic: Destination: Europe. Path: from Schengen »e-border« to barbed wires 261 Matjaž’s story SERBIA AS A BUFFER ZONE 267 Ela Meh: European migration policy and the construction of »migrants« in Serbia 290 Iva Juhart and Larisa Petric: Western Balkan migration route: Serbia as the last point before entering the »better future« 308 Tina Ivnik: Migration of women: Serbia EMIGRATION 331 Mojca Vah Jevšnik and Kristina Toplak: The welfare state and its impact on emigration: The case of Slovenia 345 Tija Jerkic: The imagery of prospective emigrants from Slovenia 362 Barbara Samaluk: Neoliberal (self)colonisation: the active population emigration from Poland and Slovenia REVIEW 385 Borut Brezar: Historiography as identity knowledge 389 Vesna Grahovac: The life of the writer through his own text | Content | Content SRBIJA KOT TAMPONSKA CONA 267 Ela Meh: Evropska migracijska politika in ustvarjanje kategorije »migrant« v Srbiji 290 Iva Juhart in Larisa Petric: Zahodnobalkanska migracijska pot: Srbija kot zadnja tocka pred vstopom v »boljši jutri« 308 Tina Ivnik: Migracije žensk: Srbija EMIGRACIJA 331 Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak: Država blaginje in njen vpliv na izseljevanje: primer Slovenije 345 Tija Jerkic: Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov 362 Barbara Samaluk: Neoliberalna (samo)kolonizacija: primer sodobnih poljskih in slovenskih izseljevanj aktivnega prebivalstva RECENZIJE 385 Borut Brezar: Zgodovinopisje kot identitetna vednost 389 Vesna Grahovac: Življenje pisca skozi njegovo lastno besedilo Vsebina | UVODNIK Foto: Borut Kranjc (Mladina) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Uvodnik 8 9 Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Cebron | O nastajanju številke Uršula Lipovec Cebron in Sara Pistotnik O nastajanju številke Redko se zgodi, da tematska številka nastaja kot odprta platforma, ki ima možnost neposrednega odzivanja na relevantne družbene dogodke. Ko smo zaceli pred dobrima dvema letoma številko snovati v prepricanju, da so migracije ena kljucnih tem današnjega casa, sva bili nad odzivi ožje in širše okolice neprijetno preseneceni. Še nedavno se je namrec podrocje migracij in begunstva za splošno javnost zdelo zelo obrobna tema. Tudi raziskovalci in raziskovalke, ki so dogajanje na tem podrocju podrobneje spremljali, so imeli obcutek, da bi težko povedali kaj novega. Zdelo se je, da so se kljucna vprašanja na tem podrocju izcrpala, kar je domnevno potrjevala odsotnost migrantov in beguncev v Sloveniji: opeharjeni delavci migranti so Slovenijo v veliki meri zapustili zaradi dela v Avstriji in Nemciji, azilni dom je sameval z nekaj posamezniki in posameznicami, glede izbrisa je prevladalo mnenje, da spada v preteklost, saj naj bi se položaj izbrisanih v glavnem razrešil itd. V ospredje sva tako najprej postavili cedalje bolj množicno izseljevanje mladih iz Slovenije, kar se je v tistem casu zdelo najbolj aktualen pojav na podrocju migracij v Sloveniji. Raziskovanje emigracije sva želeli na eni strani povezati z dosedanjimi študijami na podrocju imigracije in preveriti, kateri metodološki pristopi in teoretski uvidi bi bili lahko uporabni pri obeh oblikah preseljevanja. Na drugi strani pa sva želeli, da bi prispevki pojav izseljevanja umestili v kontekst družbeno- ekonomskih razmer v državi, ki je za mlade vse manj perspek Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Uvodnik tivna. Kljub preoblikovanju teme pa je odziv potencialnih avtoric in avtorjev ostal skromen – zadostoval je le za manjši tematski blok, zato sva se znova zaceli spraševati o smiselnosti urejanja te številke. Leto pozneje se je izkazalo, da je bilo treba le pocakati, saj je tema migracij postajala (ponovno) zelo relevantna. Ceprav konec leta 2014 in v prvi polovici 2015. v Sloveniji še vedno ni bilo opaziti vecjega zanimanja za to podrocje, je povecano število beguncev in begunk v okoliških državah anticipiralo spremembo v vsej Evropi. Zato smo k sodelovanju povabili raziskovalke, ki so v preteklih letih, predvsem pa v prvi polovici leta 2015, opravile etnografske raziskave o migracijah v Srbiji. Po zaustavitvi poti cez Sredozemsko morje v Italijo je namrec balkanska pot zopet postala bolj aktualna, Srbija pa je zaradi svoje zemljepisne lege pred schengensko mejo cedalje bolj ocitno postajala tamponska cona za množico, ki sledi »evropskemu snu«. V drugi polovici leta 2015 je množicnost ljudi, ki so potovali po balkanski migracijski poti, odprla »humanitarni« koridor in mnogi so se znašli v Sloveniji. To dogajanje je pritegnilo veliko število ljudi, ki so se angažirali v razlicnih vlogah, med drugim tudi kot avtorice in avtorji besedil, ki sledijo. V nasprotju s težavami izpred dveh let, ko je bilo izjemno težko najti sodelavce in sodelavke za to številko, je bila sedanja situacija prav nasprotna: kriticnih analiz, esejev in drugih prispevkov o dogajanju je bilo veliko, prihajali so spontano, zato smo morali sproti dopolnjevati in nadgrajevati vsebino te publikacije. Iz navedenega izhaja dodatna vrednost pricujoce številke. Umestila se je v trenutek angažiranega delovanja številnih posameznikov in posameznic, ki so znali znanje in izkušnje tega trenutka pretvoriti v obliko znanstvenih clankov in drugih besedil. Pogosto se namrec dogaja, da aktivisti, aktivistke, ki so tudi raziskovalci, raziskovalke, pišejo o svojem angažiranem delovanju z »zamudo«, torej krepko pozneje od casa dejanskega dogajanja, zato so njihove analize manj custveno obarvane, a bolj premišljene, z vec kriticne distance. Vendar pa clanki v tej številki ne izhajajo iz varnosti, ki jo ponuja casovno odmaknjen pogled, ko se položaj zdi »razrešen«, njegova interpretacija pa že konsolidirana. Nasprotno – avtorji, avtorice prispevkov poskušajo »uloviti« trenutek množicnega prihoda migrantov v Slovenijo – in sicer ad hoc, skozi delovanje, ki pogosto pomeni, da so v mislih še vedno »z eno nogo« na meji ali v zbirnih centrih. Zato avtorji, avtorice ne skrivajo svoje angažiranosti in custev – so iskreni, prizadeti, jezni. Vecina prispevkov torej izhaja iz terenskega raziskovanja in želi etnografske izkušnje postaviti v ospredje, pri cemer teoretski uvidi Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Cebron | O nastajanju številke drugih avtorjev niso uporabljeni kot vodilo, temvec kot pomagalo oziroma poglobitev lastnih terenskih izkušenj. Doloceni avtorji in avtorice tako pri analizah dogajanja na razlicnih tockah balkanske poti preizkušajo že uveljavljene koncepte, ki so nastali v drugih okolišcinah. Glede na to, da številne terenske izkušnje ostajajo prebogate, prevec neulovljive za obliko znanstvenega clanka, smo se v dveh primerih odlocili za intervju. Obenem pa nismo želeli, da bi kljucni akterji – migranti – ostali brez besede. Ceprav bi si v prihodnosti želeli objaviti njihove znanstvene clanke, tokrat nekateri od njih nastopajo vsaj kot soavtorji zapisa o svojih izkušnjah oziroma kot avtorji fotografskega gradiva. Nacela kolaborativne etnografije ter militantnega raziskovanja za zdaj ostajajo pomembna vodila, ki pa jih še nismo v polnosti prenesli v prakso. Kazalo publikacije na nek nacin zrcali proces njenega nastajanja. V prvem in najobsežnejšem sklopu te številke smo zajeli že omenjeno urgentno potrebo po razmisleku, kaj je pomenilo odprtje »humanitarnega« koridorja. Ta je najprej potekal iz Grcije do Srbije in cez Madžarsko, nato se je z zaprtjem madžarske meje preusmeril cez Hrvaško in v Slovenijo. V obeh primerih se je nadaljeval v Avstriji in naprej proti severu. Težko je natancno dolociti, kdaj se je vzpostavil, na splošno ga lahko umestimo v zacetek jeseni 2015. Zaprl se je marca 2016, ko je Evropska unija sklenila dogovor s Turcijo. Vzpostavitev koridorja in njegovo zaprtje sta izjemno zanimiv trenutek v dinamiki evropske migracijske politike, saj je prebivalcem in prebivalkam Evrope razkril njeno drobovje ter posledice, ki jih prinaša taka politika. Obenem pa je dogajanje v koridorju nakazalo nadaljnji razvoj upravljanja migracij na ravni Evropske unije in njene okolice. Koridor sicer ne pomeni odprtja balkanske migracijske poti in tudi migranti/begunci v Sloveniji niso novost. Zato migracije že dolgo obstajajo kot podrocje raziskovanja in kot subjekt aktivisticnih iniciativ. Vendar pa je »begunska kriza« pred nas postavila nova vprašanja. Clanki avtorjev in avtoric se tako osredinjajo na razlicne vidike koridorja in obravnavajo njegovo umešcenost v slovenski in širši, evropski prostor. Skušajo ga umestiti historicno in odgovoriti na vprašanja, kateri elementi so novi, zakaj pomeni izjemo ali celo unicum v upravljanju meja. Hkrati pa poudarjajo vidike, zaradi katerih se vzpostavitev koridorja zdi zgolj nadaljevanje ali nadgradnja evropskega režima upravljanja migracij, dogajanje v zadnjem letu pa le kot izostritev njegove brutalnosti in farsicnosti. Avtorji in avtorice opisujejo balkansko pot in pomen koridorja prek sekuritizacije meja in vpliva vojaškega industrijskega kompleksa na migracijsko Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Uvodnik politiko, obenem pa tudi prek odnosa med nadzorom in humanitarizmom. Dogodke preteklega leta pogosto obravnavajo v kontekstu reprodukcije globalnih razmerij neenakosti v casu postkolonializma, kjer produkcija Drugega soustvarja privid grožnje, ki laže legitimira selektivno prepustnost migrantov, obenem pa opravicuje arbitrarno delitev na »prave« in »neprave« begunce, ter ilegalizacijo zadnjih, ki ustvarja razred brezpravnih in izkorišcanih delavcev v državah EU. Prispevki se dotaknejo tudi odziva in vloge širše javnosti v »begunski krizi« ter vloge nacionalisticnih in rasisticnih diskurzov pri upravljanju migracij, a tudi revšcine v casu varcevalnih ukrepov in cedalje širše obubožanosti. Socasno se besedila lotevajo specificnih vprašanj, denimo pravne opredelitve koridorja; vloge zacasnih/tranzitnih centrov pri upravljanju migracij; ovir, s katerimi se srecujejo razlicne skupine migrantov/beguncev pri udejanjanju pravice do bivanja na ozemlju Evropske unije; ter pomanjkanja vizije o tem, kako naj bi potekalo (dvosmerno) vkljucevanje. Ceprav gre za raznorodne pristope, zorne kote in teme, avtorje in avtorice povezuje prepricanje, da je bil »humanitarni« koridor »humanitaren« zgolj v imenu. Njegov namen je bil dokazati, da je ozemlje Slovenije tranzitno, zato je bila kljucna naloga koridorja zagotoviti cim hitrejši, cim bolj nadzorovan transfer ljudi do naslednje meje. S tem slovenske oblasti niso le pokazale, da na podrocju migracij nimajo vizije, temvec so se odkrito zoperstavile številnim modelom in izkušnjam, ki izhajajo iz vkljucujocega, odprtega odnosa do migrantov/beguncev. Nasprotno od poenostavljenih, populisticnih interpretacij, ki smo jim bili prica v casu »begunske krize« in ki so upravicevale tovrstno ravnanje z ljudmi na poti, avtorji in avtorice postavljajo koridor v širši družbeni kontekst spreminjanja in prilagajanja evropskih migracijskih politik, tako geografsko kot historicno, in s tem dokazujejo, da je vprašanje migracij izjemno kompleksno, zato tudi interpretacije ne morejo biti enoznacne. Sodelavke in sodelavci te številke so enotni tudi v ugotovitvi, da z zaprtjem koridorja vprašanje migracij nikakor ni rešeno in da gibanja ni mogoce zaustaviti, ne glede na varnostne ukrepe, ki se jih države poslužujejo. Slovenske oblasti so tako z izogibanjem rešitvam in pristopom, ki bi delovali vkljucujoce, morda docakale zaprtje koridorja in korenito zmanjšanje števila ljudi na ozemlju države, a ta strategija ne prinaša dolgorocnih rezultatov. O zadnjem posredno govori drugi sklop prispevkov, ki obravnava Srbijo v casu, ko si množicnega prihoda beguncev in begunk v Slovenijo še nihce ni upal z gotovostjo anticipirati. Zakaj tako pozornost namenjati ravno položaju v Srbiji? Na eni strani zato, ker Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Cebron | O nastajanju številke je Srbija že vec let najbližja »tamponska« cona, v kateri se jasno zrcali vsa farsa migracijskih politik oziroma njen potemkinizacijski znacaj navideznega »reševanja problema«. Na drugi pa zato, ker skozi dogajanje v Srbiji vidimo svojo preteklost in sedanjost: Slovenija je bila pred leti (leta 2000 in 2001) v zelo podobnem položaju »tamponske« cone, obenem pa je ponovno imela to vlogo od jeseni 2015 do pomladi 2016. Ce je bila v tem casu Srbija država, cez katero so migranti zaradi koridorja potovali relativno kratek cas, lahko predvidimo, da po njegovem zaprtju ponovno postaja podrocje zadrževanja. Zato so analize iz prve polovice leta 2015 zopet aktualne, obenem pa potrjujejo, da ljudje migrirajo navkljub nenehnim zaostritvam nadzora na mejah in izpopolnitvah varnostnih mehanizmov. Kaj žene to silno potrebo po premikanju? Tretji sklop se tematsko vraca v zacetno fazo oblikovanja te številke in se osredinja na emigracijo mladih iz Slovenije. Ceprav imajo ti izseljenci precej drugacen položaj v hierarhicnem ustroju Evropske unije ter s tem neprimerljivo vec priložnosti, pa na ravni stremljenj in želja, ki vejejo iz clankov tega sklopa, vidimo jasno povezavo med priseljenci v Slovenijo in izseljenci iz nje. Imaginariji o Evropi kot obljubljeni deželi so si namrec pogosto presenetljivo podobni. Te predstave bi zlahka zminimalizirali kot naivne in zato utopicne sanje mladih in malo manj mladih, ki si ne zaslužijo resne znanstvene obravnave. A to le v primeru, ce spregledamo, da nam pravzaprav govorijo o neki drugi realnosti – o stremljenju po perspektivi, po možnostih sooblikovanja lastne prihodnosti, po samoizpolnitvi. Besedila te številke nam zato kažejo širšo družbeno dinamiko na ravni Evropske unije. Pri obravnavi balkanske migracijske poti in upravljanju migracij tako ne smemo biti ozkogledi, saj je treba o migracijskih procesih premišljevati vzporedno, neodvisno od našega vsakdana. Upravljanje migracij lahko denimo povežemo z upravljanjem ekonomske krize in potiskanjem cedalje vecjih delov prebivalstva na obrobje. Kot lahko pri migracijski politiki sledimo preusmerjanju javnih sredstev v sekuritizacijo meja ter selekcioniranju (razvršcanju, preštevanju) in pogojevanju migrantov/beguncev pri vkljucevanju v družbo, lahko zelo podobne mehanizme opazimo pri upravljanju ekonomske krize. Tudi tu se namrec javna sredstva usmerjajo stran od dejanskih potreb vecine ljudi . v reševanje financnih institucij in selekcioniranje (razvršcanje, preštevanje) ter pogojevanje pri dostopu do storitev socialne države in drugih javnih virov za cedalje bolj obubožano prebivalstvo Evrope. Socasno lahko spremljamo tudi rast tako protiimigrantskih diskurzov kot Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Uvodnik cedalje vecje nestrpnosti do revnih, ki ovirata solidarnost med obubožanimi prebivalci, prebivalkami ter preprecujeta medsebojno prepoznavanje skupnih problemov in skupnih razlogov za upor. Še vec, ravno ekonomska kriza je uporabljena za širjenje strahu pred migranti. Mehanizmi migracijske politike in »varcevalnih« ukrepov zato pomenijo vec kot le popoln odmik od blaginje vecine prebivalstva Evrope – govorimo lahko o brutalnem napadu na našo sedanjost in prihodnost. A med nas je prišla množica ljudi, ki je zbrala moc, da je zacasno suspendirala evropsko migracijsko mašinerijo. Socasno lahko sledimo vzniku vrste samoniklih pobud, kampanj, politicnih gibanj in realnosti ter drugih upirajocih se skupin, ki vsaka na svoj nacin poskuša iznajti in graditi novo Evropo od spodaj – bolj vkljucujoco, solidarno, protikapitalisticno, manj nasilno. Zato je kljucno, da se sprašujemo, kako razmišljati o množici migrantov/beguncev, migrantk/begunk, ki smo jo imeli priložnost spoznati, in kako razmišljati o življenju z migranti/begunci, migrantkami/begunkami, ki so še vedno z nami? Iskati moramo nove vizije skupnega sobivanja in možnosti za njihovo realizacijo, ki bodo omogocile perspektivo ne zgolj migrantom/beguncem, ampak vsem. Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Cebron | O nastajanju številke KORIDOR Foto: Borut Kranjc (Mladina) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 18 Zubairjeva zgodba 19 Zubair in Aleksandra Reczuch Sodelovanje s talibani ali smrt Zubair prihaja iz Afganistana in je racunalniški inženir. Leta 1994, ko je bil star osem let, se je skupaj z družino preselil v Pakistan, od koder so se vrnili leta 2002. Zubair je zacel obiskovati sedmi razred kabulske srednje šole Amani (Förderverein Amani-Oberrealschule Kabul), v kateri je bil ucni jezik nemšcina. Socasno se je ucil tudi dari, ki ga pred tem ni govoril. Po koncani srednji šoli se je vrnil v Pakistan, kjer je na Univerzi Iqra diplomiral iz racunalništva. Naslednji dve leti je preživel v Indiji, kjer je na Ghandijevi univerzi pridobil dva magisterija, in sicer na programih Racunalniški inženiring in Mrežne tehnologije. V Afganistan se je vrnil leta 2009 in eno leto pozneje pridobil tako Microsoftov kot tudi CISCO-v certifikat za mrežnega inženirja. Leta 2010 je zacel delati za ameriško vojsko in pozneje za poljski kontingent v Natu. Petnajstega oktobra 2012, ko je bil star 26 let, so ga aretirali talibani in ga zaprli za devetnajst dni. Zubair pravi, da talibani ne spoštujejo ljudi in da je bil zapor podoben »živalskemu vrtu«. Zaporniki so bili notranje izpraznjeni, izgubili so vse upanje in cilje. Talibani so Zubairju prepovedali, da bi še naprej delal za Nato, kar je po njegovem mnenju v nasprotju z islamom, ki uci, da naj bo vernik tudi delavec. Izpustili so ga po posredovanju njegove matere, ki je Paštunka in naj bi bila zato po mnenju talibanov vredna vecjega zaupanja: ker je pripadnica iste etnicne skupine, so ji verjeli, ko je – z roko na Koranu – prisegla, da Zubair nikoli ni sodeloval s katerokoli tujo vojsko. Afganistanec, ki ima problem s talibani, ima dve možnosti: da izpolnjuje njihova navodila ali pa tvega smrt. Talibani so povsod, zasedajo pomembne položaje v vladi in imajo izjemno dobro razvit nadzorni sistem. Zato je Zubair upošteval materino željo in leta 2012 zapustil službo pri Natu. Njegov šef odpovedi ni hotel sprejeti, zanimal ga je vzrok zanjo. Zubair mu ni povedal, da so ga zaprli talibani, Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot saj je vedel, da bi ga Nato v tem primeru preiskoval in postavljal neprijetna vprašanja: Zakaj si še zmeraj živ? Kako to, da so te izpustili? Ali imaš kakršnekoli stike s talibani? Leta 2013, potem ko je brez dela tri mesece sedel doma, se je odlocil, da bo ustanovil podjetje. Potreboval je 10.000 evrov, ki mu jih je posodil oce. Zacel je razvijati racunalniška omrežja in se prijavljal na ameriške, indijske in japonske projekte. Bil je uspešen in podjetje je raslo – zaposlenih je imel 150 delavcev. V enem letu je navezal zelo dobre stike, delal je v sektorju ameriške vojske za razvoj omrežij. Takrat je sklenil tudi poslovno partnerstvo z nekaj Afganistanci. Upravljali so hotel in gostišca ter vodili varnostno službo za varovanje tujcev. V tem poslu je imel triodstotni delež. Prav tako je ilegalno prodajal alkohol. Leta 2006 je vlada uvedla strogo cenzuro interneta, med drugim je cenzurirala filme in glasbo. Potem ko je pustil službo v vojski, je Zubair ustanovil tudi podjetje, ki je ponujalo varno spletno povezavo do cenzuriranih vsebin. Živel je svoje sanje: imel je nekaj podjetij in denar za investicije. Toda talibani so ga ponovno našli. Vsake dva tedna, skupaj šestkrat ali sedemkrat, so ga poklicali in mu grozili z umorom, ce ne bo zaprl hotela, ki so ga dojemali kot grožnjo zaradi pretežno zahodnih gostov. Nekoc se je skrivoma sestal z ministrom za komunikacije. Avto je parkiral zunaj. Nenadoma je mocno eksplodiralo in izkazalo se je, da je razneslo Zubairjev avto. Po eksploziji so ga poklicali talibani in rekli, da se bodo naslednjic prepricali, da bo v avtu tudi on. Takrat je najel osebne stražarje, ki so ga nenehno spremljali, kar je zacelo mocno ovirati njegovo življenje – nic vec ni bil svoboden clovek. Zaradi cedalje pogostejših oboroženih napadov na ulicah se je odlocil za dodatne varnostne ukrepe, med katerimi je bila tudi telesna preiskava obiskovalcev stanovanja, ki so ga zaceli njegovi vse redkejši prijatelji klicati Guantanamo. Nekega dne, bilo je ob osmih zjutraj, je eksplodiralo v hotelu, ki ga je upravljal. En varnostnik je umrl, Zubair pa je izgubil ves investirani denar. Nebo nad njim je zacelo temneti in postajalo je cedalje mracnejše. Vedel je, da ga nekdo v njegovi bližini izdaja talibanom, a ni vedel kdo. Ugotovil je, da ne more vec živeti tako nesvobodno, in se odlocil, da zapusti državo. Za mnenje je vprašal oceta, ki mu je odgovoril, da mora odlocitev sprejeti sam. Zubair v Pakistanu ne bi bil varen, saj je tam uradno poveljstvo talibanov, poleg tega bi lahko dobil vizo le za šest mesecev. Lahko bi odšel v Dubaj, vendar pa bi lahko dobil le poslovno vizo, saj Dubaj nima azilnega sistema. Zato je zbežal v Evropo in v Sloveniji vložil prošnjo za azil. Želi si zgolj varnosti. Ko je Zubair odšel, so talibani poklicali njegovega oceta in mu rekli, da naj najde svojega sina, sicer ga caka smrt. Zato je pobegnil tudi on – trenutno je v Avstriji. Afganistan, kjer se še vedno skrivajo preostali clani Zubairjeve družine, je bil prisiljen zapustiti, ker je bil porok pri ustanavljanju Zubairjevih podjetij. Vendar Zubair pravi, da za njegov beg niso krivi talibani, temvec vlada, ki ga ni podpirala in zašcitila pred njimi. Ce bi se Zubair vrnil v Afganistan, bi ga talibanske milice zagotovo našle in aretirale. 21 Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh »Vzpon in padec« koridorja Nekaj refleksij o spremembah na balkanski migracijski poti od poletja 2015 Abstract The “rise and fall” of the corridor: Some reflections on the changes in the Balkans migratory route after the summer of 2015 At the end of the summer of 2015, the status quo of the European migration policy has been thoroughly shaken up. The unprecedented size and strength of the movement of migrants – daily arriving from Turkey to the Greek islands, and from there along the so-called Balkans migratory route – put pressure on Fortress Europe and finally achieved, in September 2015, the opening of a corridor for a (relatively) quicker and safer passage from Greece to Austria. This article is an attempt to reflect the events of the last year – the establishment, the characteristics and transformations, as well as the final closure of this corridor. In the first part we propose a conceptual framework for the understanding of the difference between the Balkans migratory route and the corridor and present the timeline of the »rise and fall« of the corridor. In the second part, we try to shed light on the changes which the corridor brought to migration politics and praxis from the perspective of the autonomy of migration, and suggest that the establishment of the corridor should be understood as a victory of the liberatory movement of migrants, and the nature of the corridor as being anchored in an attempt to control the movement of people: when the control cannot be ensured through repression, it needs to be ensured through humanitarianism. In the third part, we reflect on the role of the corridor, and especially of its closure, in the affirmation of the global apartheid and thus attempt to place the corridor in the context of neoliberal capitalism. The global apartheid, reinforced through borders, produces different categories of people with differential access to rights. Through the isolation and the prevention of contact (by physical and discursive means) between citizens and those, who have been excluded from citizenship, the corridor and its closure participate in the establishment of a parallel inner apartheid, which endangers solidarity and the recognition of alliances and complicities in the common struggles against global capitalism. Keywords: Balkan migratory route, corridor, illegalisation, humanitarianism, global apartheid Sarah Lunacek Brumen teaches at Department of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. (sarah.lunacek@ff.uni-lj.si) Ela Meh is MA student of ethnology and cultural anthropology at Faculty of Arts, University of Ljubljana. (ela_je@hotmail.com) Povzetek Konec poletja 2015 se je temeljito zatresel status quo evropske migracijske politike. Množicnost in moc gibanja migrantk in migrantov, ki so vsakodnevno prihajali iz Turcije na grške otoke, od tam pa po t. i. balkanski migracijski poti proti EU, sta s pritiskom na »trdnjavo Evropo« dosegli, da se je septembra 2015 odprl koridor za (sorazmerno) hitrejši in varnejši prehod od Grcije do Avstrije. Clanek je poskus refleksije dogodkov v zadnjem letu – vzpostavitve koridorja, njegovih znacilnosti in transformacij ter koncnega zaprtja. V prvem delu clanka oriševa konceptualni okvir, v katerem po Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 22 jasniva razliko med balkansko migracijsko potjo in koridorjem ter predstaviva casovni okvir »vzpona in padca« koridorja. Iz perspektive avtonomije migracij v drugem delu analizirava spremembe, ki jih je v migracijski politiki in praksi zacasno povzrocil koridor in predlagava tezo, da je vzpostavitev koridorja zmaga migrantskega osvobodilnega gibanja, njegova narava pa je zasidrana v poskusih nadzora gibanja ljudi: ce ta ne uspe z represijo, ga je treba zagotoviti preko humanitarizma. V tretjem delu razmišljava o vlogi koridorja in njegovega zaprtja pri afirmaciji globalnega apartheida, s cimer postaviva koridor v kontekst neoliberalnega kapitalizma. Globalni apartheid s postavljanjem meja proizvaja kategorije ljudi z razlicnim dostopom do pravic. Z izolacijo in onemogocanjem stikov (na fizicne in diskurzivne nacine) med državljani in tistimi, ki so iz državljanstva izkljuceni, pa koridor in še bolj njegovo zaprtje prispevata k vzpostavitvi vzporednega notranjega apartheida. Take razmere ogrožajo solidarnost in prepoznavanje zavezništev v skupnih bojih proti globalnemu kapitalizmu. Kljucne besede: balkanska migracijska pot, koridor, ilegalizacija, humanitarizem, globalni apartheid Sarah Lunacek Brumen poucuje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. (sarah.lunacek@ff.uni-lj.si) Ela Meh je magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. (ela_je@hotmail.com) Uvod Konec poletja leta 2015 se je na podrocju migracij v EU zelo hitro in temeljito zatresel status quo migracijske politike, ki smo jo raziskovalci in raziskovalke, aktivisti in aktivistke, ki se ukvarjamo z migracijami, kriticno opisovali, dokumentirali, osvetljevali njene mehanizme, iskali luknje v njej in se proti njej borili v solidarnosti s tistimi, ki jih poskuša izkljuciti. Poleti 2015 je namrec na tisoce ljudi vsak dan prihajalo iz Turcije na grške otoke, od tam pa so se odpravili naprej, po t. i. balkanski migracijski poti: cez Makedonijo, Srbijo in Madžarsko, ali pa cez Hrvaško in Slovenijo do Avstrije in od tam naprej v Nemcijo ali druge zahodno- in severnoevropske države. Pritisk, ki sta ga množicnost in moc tega gibanja migrantk in migrantov1 ustvarila na »trdnjavo Evropo«, je nazadnje povzrocil, da se je sep 1 Terminološko pojasnilo: Odlocili sva se, da bova v clanku – kolikor je to le mogoce – poskusili o ljudeh govoriti kot o ljudeh in se, kolikor je le mogoce, izogibati oznacevanju s kategorijami »begunec/ begunka« ali »migrant/migrantka«. Predvsem se nama zdi bistveno izogniti se dodatnemu utrjevanju razlike med begunkami in migrantkami (oziroma begunci in migranti), ki jo poskuša evropska migracijska politika prikazati kot esencialno in s katero upravicuje izkljucitev t. i. ilegalnih ali ekonomskih migrantk (migrantov) iz pravic, ki jih podeljuje begunkam (beguncem). Tako vecinoma govoriva o ljudeh na poti. Na nekaterih mestih pa sva se vendarle odlocili uporabiti izraze »begunec/ begunka« ali »migrant/migrantka«. Za to sva se odlocili predvsem tedaj, ko povzemava dominantne diskurze pisanja o »begunski krizi« ali ko omenjava konkretne pravne statuse, recimo »status begunca«. Pri pisanju o migrantskem gibanju ali gibanju migrantov in migrantk se nama je zdelo bistveno nanašati se na kategorijo »migrant/migrantka«. Prvic zato, ker bi bil izraz »gibanje ljudi« še bolj izmuzljiv in nedolocljiv, kot je izraz »migrantsko gibanje«. Drugic pa se nama je zdelo bistveno navezati se na gibanje – v dvojnem pomenu fizicnega in družbenega gibanja – ki se je konstituiralo v opoziciji z migracijsko politiko, ki izkljucuje ljudi, jih razvršca v razlicne kategorije, ki jim je vsem skupno le poimenovanje »migranti in migrantke«. Migracijska politika diktira pogoje izkljucevanja ali v najboljšem primeru drugorazrednega vkljucevanja t. i. »migrantov« v družbo – in ravno identiteta »migrant« ima emancipatorni potencial v prepoznavanju skupnih bojev proti tej izkljucenosti razlicnih kategorij »migrantov« (migrantskih delavcev, ilegaliziranih oziroma nedokumentiranih Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja tembra 2015 odprl tako imenovani »koridor« za (relativno) hitrejši in varnejši prehod od Grcije do Avstrije/Nemcije. Aktivisti in aktivistke, raziskovalci in raziskovalke smo z mešanico mocnih custev opazovali dogodke, jih poskušali razumeti in jih umestiti v naše dotedanje analize. Hkrati smo opazovali produkcijo dominantnih diskurzov, ki so dogodke predstavili kot »begunsko krizo« – pa tudi reprodukcijo teh diskurzov v medijih in njihove odmeve v javnem prostoru. In – morda je to najpomembnejše – v splošnem kaosu tistih prvih tednov smo se poskusili organizirati v strukture solidarnosti z ljudmi, ki so prihajali. Ta clanek je poskus refleksije dogodkov zadnjega leta – vzpostavitve samega koridorja, njegovih znacilnosti in transformacij ter koncnega zaprtja. Treba je poudariti, da clanek ni nastal na podlagi skrbno dodelanega raziskovalnega vprašanja, za katero smo izbrali metodološke prijeme, s katerimi bi generirali kupe podatkov in katerih analizo bi potem ta clanek predstavil. Gre bolj za retrospektivno refleksijo dogodkov, praks in diskurzov, ki se nama zdijo kljucni za oblikovanje razumevanja tega, kar se je pravzaprav dogajalo v zadnjem letu dni. V tem casu, med aprilom 2015 in septembrom 2016, smo bili aktivisti in aktivistke, raziskovalci in raziskovalke redno prisotni na »terenu«, ob najrazlicnejših mejah, v zbirnih centrih, v centru za tujce, na demonstracijah, akcijah in sestankih. Poleg tega da smo bili udeleženi, smo ob tem zaradi raznovrstnih senzibilnosti, med njimi tudi antropološke, v svojih telesih tudi kopicili množico podatkov. Te sva in smo v skupnih refleksijah naših gibanj bolj ali manj sproti poskušali analizirati, razumeti, umestiti, osmisliti in videti širšo sliko. Bistveno se nama zdi najino pricujoce razumevanje te širše slike – ki je seveda »delovno« in zacasno, vecno v procesu transformacije – deliti, ga ponuditi v razmislek, izpostaviti nujnim dopolnitvam in kritikam. Vsekakor pa je najina želja prispevati svoj delež k produkciji kriticnih protidiskurzov, ki so kriticni do dominantnih interpretacij in pogledov na migracije, migrante in migrantke, ter s tem tudi dogodke zadnjega leta. Clanek je sestavljen iz treh delov. V prvem predstaviva konceptualni okvir, v katerem pojasniva razliko med »balkansko migracijsko potjo« in »koridorjem« ter na kratko predstaviva casovni okvir »vzpona in padca« koridorja. V drugem delu predstaviva nekaj razmislekov, povezanih s spremembami, ki jih je v migracijski politiki in praksi zacasno prinesel koridor. Te spremembe osvetliva iz perspektive avtonomije migracij, ki razume nadzor migracij kot odgovor na avtonomno migrantsko gibanje. V tem kontekstu govoriva o dejstvu, da se je koridor odprl, kot o zmagi oziroma uspehu avtonomnega gibanja migrantk in migrantov in o naravi koridorja kot o poskusu oblasti (v tem primeru držav na balkanski migracijski poti), da bi nadzirale in kontrolirale to gibanje z namenom, da bi nevtralizirala njegove uporniške moci in ga navidezno »zaustavila« z zaprtjem koridorja. V tretjem delu migrantov, sezonskih migrantov s prekarnimi statusi, migrantov s statusom begunca ...). Seveda pa besedo »migrant« razumeva kot oznacevanje kategorije in ne v esencialisticnem smislu (glej De Genova, 2010: 110). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot razmišljati o dogodkih zadnjega leta skozi koncept globalnega apartheida. S tem sva postavili dogajanje v zgodovinski, politicni in družbeni kontekst globalnega neoliberalnega kapitalizma. Zapiranje meja in nadzor nad državnimi mejami poja pa se od »evropske« perspektive premakneva na »globalno« z vprašanjem, kako snjujeva skozi ustvarjanje razlicnih kategorij ljudi z razlicnim dostopom do pravic, kar se podvaja v notranjem apartheidu. Faze na balkanski migracijski poti: kratka kronologija koridorja Za jasnejše razumevanje dogodkov zadnjega leta se nama zdi bistveno zaceti s konceptualnim in casovnim okvirom, ki je osnova za refleksijo v naslednjih dveh delih clanka. Pomembno je razlikovati med pojmoma balkanska migracijska pot in koridor, ki se pogosto (predvsem v medijih) uporabljata kot sopomenki. Razlika med tema pojmoma je pogosto zabrisana verjetno ravno zato, ker je bilo potovanje po balkanski migracijski poti zadnja leta ilegalizirano, s tem pa tudi postavljeno v nevidnost in potisnjeno na margino medijskega porocanja. Vendar pa je balkanska migracijska pot – ki jo razumeva kot prehod od Turcije (cez Grcijo/Makedonijo, skozi Bolgarijo ali redkeje skozi Albanijo in Crno goro) do Srbije in od tam v EU – v zadnjih letih cedalje pogosteje uporabljena, predvsem zaradi vse vecje militarizacije meja in povecanja nadzora na drugih poteh v EU. Seveda je težko natancno oceniti, koliko ljudi je v zadnjih letih potovalo po balkanski migracijski poti. Porocila agencije Frontex navajajo število zaznanih »ilegalnih prehodov« zelenih meja na Zahodnem Balkanu in ceprav nam ti podatki povedo vec o policijskih ukrepih nadzora meje, kot pa o dejanskem številu ljudi, ki to mejo preckajo, primerjava po letih pokaže, da je število ljudi, ki so jih oblasti vsako leto ujele pri poskusu »ilegalnega prehoda« meje, narašcalo. Tako je bilo leta 2010 dokumentiranih 2370 »ilegalnih prehodov«, 2011. leta 4650, 2012. leta 6390, 2013. leta 19.950, 2014. leta 43.360, 2015. leta pa 76.403 ljudi (Frontex, b. d.). Drugace kot balkansko migracijsko pot, pa razumeva koridor kot zacasen (relativno) varnejši in hitrejši, pa tudi neilegaliziran in s strani države omogocen ali vsaj toleriran prehod po balkanski migracijski poti. Zacetek koridorja je težko dolociti, a lahko bi trdili, da se je ta »vzpostavil« 15. septembra 2015, ko je Madžarska zaprla svojo mejo s Srbijo, pot pa je zacela potekati cez Hrvaško. »Zacetek konca« koridorja je 18. november 2015, ko se je ta zaprl za vse, razen za državljane Sirije, Afganistana in Iraka. Dokoncno je bil zaprt 8. marca 2016, ko se je zaprl za vse. Razlika med potjo in koridorjem je ravno v tem, da je bilo koridor mogoce zapreti, balkanske migracijske poti pa (kljub izjavam politikov in medijskemu porocanju) ni mogoce povsem zapreti – mogoce je le ponovno ilegalizirati pot po njej. Tudi zato je pomembno, da ne enacimo koridorja in balkanske migracijske poti. Po eni strani bi tovrstno enacenje zanemarilo in še bolj potisnilo v nevidnost dogodke na Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja tej poti pred vzpostavitvijo koridorja. Po drugi strani pa bi lahko nastal vtis, da je »pot zaprta«, kar bi zakrilo realnosti nadaljevanja ilegalizacije in ponovne vzpostavitve statusa quo migracijske politike, kakršno smo poznali pred koridorjem. Za vzpostavitev nekega shematskega in poenostavljenega, a vendarle koristnega casovnega okvira sva se odlocili »vzpon in padec« koridorja predstaviti v štirih fazah, skozi katere se je vzpostavil, transformiral in zaprl. Pri pisanju sva se zelo jasno zavedali, kako subjektivna je selekcija dogodkov, ki sva se jih odlocili poudariti in kako težko je o njih pisati strnjeno, ko si vsak zasluži podrobnejšo predstavitev in analizo. Odlociti sva se jih predstaviti tako, da bova v ospredje postavili dinamiko napetosti med nadzorom in prebojem upora proti temu nadzoru, ter antagonizem med gibanjem in poskusi imobilizacije, bodisi skozi represijo ali skozi (navidezno) skrb za zgolj humanitarne potrebe ljudi. Vec poudarka sva namenili položaju v Sloveniji in Srbiji, ki jo bolje poznava in kjer sva bili veckrat prisotni – po nacelu piši o tem, kar poznaš. Prva faza: pred koridorjem Kot je omenjeno zgoraj, je faza pred koridorjem zaznamovana s stopnjevanjem tako nadzora nad gibanjem migrantk in migrantov, njihovega dokumentiranja in poskusa omejevanja, kakor tudi s povecevanjem števila ljudi, ki so potovali po tej poti.2 Posledica tega je bil težak položaj predvsem nedokumentiranih migrantov, ki so »obticali«, najpogosteje v Srbiji (glej Meh v tej številki) in Makedoniji. Znacilnost balkanske migracijske poti pred vzpostavitvijo koridorja je bila, da je lahko pot – predvsem za tiste, ki niso imeli denarja – trajala zelo dolgo. Odlomek iz zgodbe cloveka, ki je v zahodno Evropo prispel pred nekaj leti, to nazorno pokaže: V Grciji sem delal na crno, vcasih sem pobiral plasticne steklenice in jih prodajal, vecinoma sem našel delo na kakšni plantaži. Delali smo razlicne zadeve: vcasih sem tedne in tedne delal na nasadih pomaranc, plantažah oljk ali jagod. Najhujše je bilo, ko smo pobirali cebulo. Delali smo vec tednov, na koncu pa smo dobili 50 evrov. Približno evro na dan. Delo je bilo zelo težko. Koncno sem prihranil dovolj denarja in zapustil Grcijo, tam si res nisem želel ostati. Ampak potreboval sem vec let in vec neuspelih poskusov, da mi je koncno uspelo priti nekam, kjer sem lahko zaprosil za azil. Zdaj [jeseni 2015] ljudje to isto pot opravijo v nekaj dneh in skoraj brezplacno. (Pogovor s prosilcem za azil, jesen 2015, terenski zapiski Ele Meh) 2 Žal je antropološko proucevanje te teme v zadnjih letih še precej v zaostanku. V Srbiji o tem govorijo: Corbineau, 2014; Stojic Mitrovic, 2012; 2013; 2014; Stojic Mitrovic in Meh, 2015; Bacon, 2015a; 2015b. Na Hrvaškem: Petrovic in Pozniak, 2014; Dujmovic, 2013. V Sloveniji sta o tem pisali Lipovec Cebron in Zorn, 2016; glej tudi prispevke Tine Ivnik, Ive Juhart in Larise Petric, ter Ele Meh v tej številki. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Hkrati pa je predvsem od spomladi 2015 naprej prišlo do skoraj eksponentne rasti števila migrantov,3 ki so potovali cez Srbijo in od tam do Madžarske – prihajali so tako preko Makedonije, kakor tudi Bolgarije. Pot je v tem casu potekala relativno hitreje kakor v prejšnjih letih, ceprav je bilo to odvisno od položaja posameznika. Pred tem se je nemalokrat zgodilo, da so posamezniki, pa tudi družine z malimi otroki, dneve in tedne ostajali v Srbiji, predno so imeli priložnost nadaljevati pot. Danes sem spet srecala afganistansko družino, ki sem jo spoznala prejšnji teden v parku: mama, oce in trije otroci, stari približno dve, pet in osem let. Najmlajši je imel prejšnjo noc hudo vrocino, mama je prosila za zdravila za zbijanje vrocine. Spijo pod mostom, že deseti dan, mi je rekla. Zadnjih nekaj dni je precej dežja, nimajo dovolj odej. Jutri naj bi imeli »zvezo« za pot naprej, a ta »jutri« že nekaj dni ne pride. (Beograjski park konec maja 2015, terenski dnevnik Ele Meh) Že poleti 2015 pa je bilo mogoce zaradi cedalje vecjega števila ljudi hitreje prehajati cez posamezne dele balkanske migracijske poti. Množicnost je delovala kot pritisk na tistih delih poti, kjer je policijska represija pot upocasnjevala. S podrobnim vpogledom bi lahko identificirali veliko dogodkov, kjer je konfrontacija migracijskega nadzorovanja in množicnosti migrantske prisotnosti pripeljala do mikro zmag zadnjih. Kot paradigmaticen primer bi lahko navedli medijsko sorazmerno dobro pokrite dogodke v Idomeniju na grško-makedonski meji avgusta 2015, ko poskus zaustavitve gibanja cez mejo, tudi z uporabo nasilja in solzivca nad otroki in družinami, ni uspel in so migranti dosegli prehodnost te meje.4 Drugi primer so gotovo dogodki na budimpeški železniški postaji Keleti, kjer je bilo v »dolgem poletju migracij« (Kasparek in Speer, 2015) cedalje vec ljudi imobiliziranih na železniški postaji: ceprav so za pot proti Avstriji kupili vozovnico, jih je policija zato, ker niso imeli dokumentov, sistematicno odstranjevala z vlakov. Ko je položaj postal nevzdržen, so se ljudje na postaji Keleti uprli cakanju in imobilnosti, v katero so bili potisnjeni. Samoorganizirana skupina se je peš odpravila na t. i. march of hope, po 3 Po statistikah porocila agencije Frontex je bilo v prvem trimesecju pri »ilegalnem prehodu meje« zunaj legalnega mejnega prehoda v državah na t. i. zahodnem Balkanu dokumentiranih 5381 oseb, v drugem trimesecju 21.881, v tretjem trimesecju (ko je bil koridor že odprt) 98.209 oseb in v cetrtem (ko je bil koridor odprt ves cas) pa 408.021 (Frontex, 2016: 13). 4 Potem ko so ljudi na poti vec dni zadrževali na nikogaršnjem ozemlju pred Gevgelijo (Makedonija), brez dostopa do hrane in zavetja, so ljudje pritisnili na policijsko zastraženo mejo. Policija je uporabila solzivec in gumijevke ter povzrocila prerivanje, v katerem so bile locene nekatere družine. Prehod meje je po teh nasilnih dogodkih napredoval sprva zelo pocasi, dokler niso makedonske oblasti vzpostavile hitrejšega prehoda (za nekaj novinarskih porocil glej Bytici, 2015; Bytici, Behrakis in Grugulovic, 2015; Videmšek, 2015). Skoraj socasno (26. avgusta 2015) so v Avstriji našli tovornjak s trupli 71 ljudi, ki so želeli priti v Evropo (Guardian, 2015). Trupla v Avstriji so bila ociten dokaz za morilskost evropske migracijske politike. Cetudi so vrhovi EU poskušali gonjo in pozornost preusmeriti na tihotapce, so morda umorjena telesa v osrcju Evrope vplivala na odprtje koridorja za žive ljudi. Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja avtocesti proti Avstriji. To dejanje je prisililo oblasti, da so koncno organizirale avtobusni prevoz iz Budimpešte do avstrijske meje, mobiliziralo pa je tudi solidarnost tistih državljanov, ki so bili pripravljeni tvegati kriminalizacijo pomoci in ponudili prevoz ljudem iz Keletija v osebnih avtomobilih (Kallius in dr., 2016). Druga faza: vzpostavitev koridorja Prvi preboj – vzpostavitev koridorja cez Hrvaško Petnajstega septembra 2015 so madžarske oblasti oziroma njihov represivni aparat dejansko zaprle madžarsko mejo s Srbijo z visoko in z rezalno žico obdano ograjo. To je sprožilo takojšnje nekajdnevne proteste pred ograjo (No Border Serbia, 2015). Te proteste je podprlo relativno majhno število samoorganiziranih prostovoljcev in aktivistk. Zaprtje meje z Madžarsko je povzrocilo preusmeritev migracijske poti proti Hrvaški. Del hrvaške javnosti se je odzval s pobudami dobrodošlice, a kljub temu ljudi na poti oblasti niso spustile na Hrvaško brez pritiska na mejo. Od hrvaško- srbske meje (Šid/Tovarnik) so hrvaške oblasti organizirale transport naprej do Slovenije. Na mejnih prehodih so bile mednarodne organizacije prisotne le pro forma, medtem ko se je skozi delovanje takrat vzpostavila pobuda Are you Syrious, ki so se ji pridružili mednarodni samoorganizirani prostovoljci. Osemnajstega septembra so ljudi z vlakom ali avtobusom pripeljali do mejnih prehodov s Slovenijo, na prehoda Rigonce in Obrežje in na železniško postajo Dobova, kjer so bili sooceni z zaprtim mejnim prehodom in policijsko blokado na slovenski strani meje. V prvih dneh so policisti cez mejo spušcali le zelo majhno število ljudi. Ker so ljudje potovali relativno hitro cez Hrvaško, se je njihovo število pred slovensko mejo povecevalo, razmere so bile zelo slabe, ljudje so se zaceli samoorganizirati in protestirati. Omejevanje števila ljudi, ki jim je policija »dovolila« preckati mejo, dobro opišejo sporocila z mejnega prehoda Rigonce. Urška Martun je od tam v SMS sporocilih porocala: »Skupina je ravno preckala del reke cez brzice, na drugi strani stoji 15 policistov z rokavicami. Gledajo, en poln kombi so že odpeljali. Cez peljejo fantka na invalidskem vozicku, rekli so: samo njega še.« (Martun, 2015: 250–251) Prav tako opisuje vzdušje ob cakanju, optimizem, da meja ne more biti vecno zaprta: S skupino 20–30 beguncev se vracamo na prehod Rigonce. Robokopi se ob odhodu smejijo, ocitno jih situacija zabava. Oklep brez avtonomije. Na drugi strani je nasprotno, energija je dobra. Moški ob odhodu zaklice robokopom: BYE, WE WILL COME TOMORROW, AFTER TOMORROW! V skupini so ljudje iz Sirije, Iraka, Pakistana, Kurdi, Afganistana, Irana, šest otrok, mlajših od deset let, dojencek v vozicku. Zakaj jih ne spustijo naprej? Na meji jih pricakajo v polni opravi. Cigava varnost je zares ogrožena??? Ne vemo, kam jih odpeljejo s kombiji. (ibid.: 251) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Prvi protesti na hrvaško-slovenski meji na mejnem prehodu Harmica-Rigonce so se zgodili 18. septembra 2015 po tem, ko se je na tem mejnem prehodu zaradi policijske blokade, ki je preprecevala prehod meje, zbralo vec kot tisoc ljudi. Protesti na nikogaršnjem ozemlju so trajali do noci, policija je uporabila tudi solzivec. Šele naslednji dan popoldne so avtobusi zaceli zelo pocasi voziti ljudi najprej na registracijo v Brežice in potem do avstrijske meje. Ceprav je protest sprožil pocasno spušcanje ljudi cez prehoda Rigonce in Obrežje, so nekateri (predvsem samski moški, saj so prednost imele vedno družine) cakali na mejnem prehodu Obrežje tudi po vec dni. Ponoci 20. septembra je prišlo do samoorganiziranega protesta z zaporo avtoceste na tem mejnem prehodu. V teh prvih dveh dneh aktivistom ni bil preprecen dostop do ljudi, naslednji dan so se jim pridružile tudi razlicne organizacije, npr. Adra in hrvaške nevladne organizacije. Civilne zašcite, Rdecega križa in UNHCR v prvih dneh, tako kot na Hrvaškem,5 tudi tukaj ni bilo. Slovensko notranje ministrstvo je vztrajalo, da bo sprejelo le 2500 oseb na dan, od realnih 5000 in vec, kot jih je vsak dan prehajalo cez Hrvaško, kar je povzrocilo, da so prve dni hrvaške oblasti pušcale ljudi pred mejo na razlicnih nepredvidenih lokacijah (glej Škrlec, 2015). Dokler je bilo mogoce, se je državno organiziran transport s Hrvaškega preusmerjal cez zahodni del Madžarske. Uradni mejni prehod Botovo-Zakany je bil zaprt, vendar so nekaj sto metrov od uradnega prehoda pustili odprtino med dvema krakoma na novo zgrajene rezilne ograje, do katere so policisti pospremili ljudi in jih napotili proti vlakom, ki so cakali na madžarski strani, s katerimi so jih nato odpeljali v zbirni center pri meji z Avstrijo. »Spet skozi gozd in blato so morali peš cez mejo. Podajanje vode in oblek je bilo mogoce le takoj po izstopu z vlaka ali že na vlaku na madžarski strani. (...) ob cesti imamo refugee welcome market s hrano, vodo in oblacili. Še cakamo vlak, upam, da nas policija ne odstrani.« (Martun, 2015: 265) Drugi preboj – vzpostavitev koridorja cez Slovenijo Ko se je tudi meja med Hrvaško in Madžarsko dokoncno zaprla z rezalno žico, se je vzpostavil koridor cez Slovenijo. Država je mobilizirala policijo in vojsko. Sredinska vlada je delovala po nacelih desne politicne usmeritve pri sprejemanju dopolnila o posebnih pooblastilih vojske (glej npr. Dervaric, 2015). V Sloveniji je bilo od zacetka tega drugega preboja gibanja migrantk in migrantov jasno, da ima nadzor prednost celo pred humanitarno oskrbo (glej videa Komunal.org, 2015 in Concentration Camp in Slovenia (Dobova, 2015)). Vsakih 5 Ob vsakem novem preboju je trajalo dlje casa, tudi po vec tednov, da so zacele delovati velike mednarodne humanitarne organizacije, medtem ko so prostovoljci in manjše lokalne in mednarodne organizacije pred tem same priskrbele najnujnejše stvari (glej npr. video na YouTube, 2015). Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja nekaj ur je prispela skupina okrog tisoc ljudi, ki so jih po vec ur, tudi ponoci, zadrževali na travniku v Rigoncah. Nobena uradna organizacija ni tam delila nicesar. Samoorganizirane aktivistke in aktivisti so imeli dostop do ljudi le obcasno, kar je bilo odvisno od uspešnosti pogajanj s šefom policijske izmene. Vlak ustavi eno postajo pred Harmico na hrvaški stani meje, ljudi usmerja policija, gredo peš dva kilometra do slovenske meje, ki jo preckajo cez mosticek. Med reko Sotlo in strnišci njiv so po nekaj sto metrih sooceni s polkrogom oklepnih vozil, vojaki in policisti v popolni bojni opravi. Na travniku ni nicesar. […] Po mucnih pogajanjih z vodjo izmene policije dovolijo razdeljevanje juhe, ki jo je pripravila ekipa No border kitchen. Razdelimo nekaj odej, jaken in cevljev. […] Dogovorimo se, da bolne in oslabele vozimo v Brežice. […] Zaradi mraza ljudje kurijo plasticne odpadke, ki širijo toksicen dim. […] Po vecurnem cakanju gremo koncno na pot. Ne vemo, kam in kako dalec. Nesem dveletno deklico. Pozno ponoci je in otroci, ki morajo hoditi, ker imajo starši v rokah mlajše otroke, jokajo. Robokopi priganjajo. Po vec kot štirih urah hoje po cesti, cez njive in po nasipu prispemo v Brežice. V še hujši pekel. Ljudje so zaprti v prvi del kampa pred policijsko postajo, kjer so tako nagneteni, da niti sesti ne morejo, ne vem, kam gredo na stranišce, ne dobijo nicesar, dokler niso po vecurnem cakanju registrirani. […] V Brežicah Rdeci križ kljub polnim skladišcem noce deliti odej, niti vode, ceš da se bodo ljudje prerivali in da ni varno. Juhe, ki jo prinese samoorganizirana skupina, ne dovolijo deliti, ceš da je ni dovolj za vse. Nekaj mednarodnih prostovoljcev si izbori, da lahko nosijo vodo, ki jo zunaj nalivajo v plastenke. (iz porocil Protirasisticne fronte brez meja med 20. in 29. oktobrom 2015) Scasoma se je oskrba nekoliko izboljšala, v Dobovi in na Šentilju so postavili velike ogrevane šotore ter organizirali vsaj redno delitev hrane in dostop do zdravnikov. Medtem ko so na zacetku vzpostavljanja koridorja državne oblasti v Sloveniji in na Hrvaškem dovoljevale prisotnost samoorganiziranih prostovoljcev in aktivistk, so jih potem sistematicno izkljucili. Humanitarna oskrba je bila povsem monopolizirana, prevzele so jo humanitarne organizacije pod poveljstvom Civilne zašcite, ki ji je za to podelila mandat država. Civilna zašcita je bila koordinatorka Rdecega križa, Slovenske filantropije, Karitasa, Adre, UNHCR in drugih mednarodnih organizacij. Prostovoljcem je bil dostop omogocen le prek teh organizacij in pod njihovimi pogoji. Posredovanje kakršnihkoli informacij ljudem v teh taborišcih je veljalo za skrajno nezaželeno. Opremljeni naj bi bili z maskami in rokavicami. Humanitarizem v kontekstu nadziranja gibanja migrantov in migrantk opisuje N'toko: Med vožnjo domov po nocnem prostovoljenju me je zadnjic prešinilo, da med delom s tisoci beguncev pod zastavo Rdecega križa nisem niti z enim uspel izmenjati besede – nekaj, za kar bi se moral v normalnih razmerah še Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot tako nekomunikativen clovek zavestno truditi. Ves cas so nas locevale ograje in pendreki. Na podoben nacin se je te dni stotine prostovoljcev po Sloveniji srecevalo z novimi ljudmi, ne da bi med njimi vzklilo kakšno novo prijateljstvo ali se izmenjal kak kontakt. Na desettisoce ljudi smo nahranili, ne da bi karkoli izvedeli o njih – kdo so, od kod prihajajo in zakaj so tu. Vse skupaj je bolj podobno krmljenju živali kot pa oskrbi ljudi. In tudi tujci niso o nas izvedeli nicesar – videli so le blede uniformirane robote v maskah in rokavicah, ki sestavljajo kolesje tega stroja za humanitarizem. Še tega jim nismo povedali, da so v Sloveniji. So se pa prostovoljci hitro naucili policijskega žargona in zaceli racionalizirati, zakaj se ne smejo prepustiti custvom in premraženi družini prinesti odejo, ali lacnemu cloveku dati jabolko vec. »Red mora biti« in »pomendrali vas bodo« sta postali najpogostejši frazi pri pogovorih v humanitarnih društvih. (N'toko, 2015) Kakor je množicnost omogocila preboje, je zaradi nadzora in omejitve gibanja pocasna prepustnost povzrocala cakanje v nemogocih razmerah. Tako so na Šentilju ljudje ure in ure cakali na mrazu na nikogaršnji zemlji, da so prišli na avstrijsko stran, ne da bi jim medtem kdo smel ponuditi oporo. Omejitve svobode gibanja, nagnetenost, cakanje, zgolj najosnovnejša ali nikakršna oskrba, nedostopnost stranišca in umivanja, nemožnost previjanja in hranjenja dojenckov, se na samem preobleci in zamenjati menstrualne vložke – z vsem tem so oblasti v koridorju ustvarjale razmere, ki so ljudem odvzemale cloveško dostojanstvo in jih dehumanizirale. Cetudi se je oskrba glede na zacetno obupno stanje pozneje nekoliko izboljšala, so bile humanitarne organizacije vkljucene v sistem nadzora. Seveda so posameznice in posamezniki znotraj tega sistema v vlogi prostovoljcev iskali »luknje« in se skušali pogajati, vendar jim je bilo onemogoceno, da bi obrnili razmerje v priznavanje migrantk in migrantov kot oseb, ki imajo še kakšne druge potrebe razen najosnovnejših bioloških. Tretja faza: od selektivne prepustnosti do zaprtja koridorja Ta faza sicer mucnega, a precej neselektivnega prehoda je trajala zelo omejen cas, le do 18. novembra 2015, ko se je prehod na grško-makedonski meji zaprl za vse ljudi, razen za Sirce, Iracane in Afganistance (t. i. SIA). Preostali so bili kategorizirani kot »ekonomski migranti« in posledicno izkljuceni iz evropske azilne politike, kjer si zašcito zaslužijo le domnevno »pravi begunci«. Ta selekcija je potekala na vseh mejah, kar je pomenilo, da je na zacetku koridorja, torej v Idomeniju na makedonsko- grški meji, ostajalo na stotine ljudi iz t. i. ne-SIA držav. Uvršcanje ljudi v kategorijo »ekonomskih migrantov« – in s tem izkljucevanje iz koridorja – se je stopnjevalo in postajalo cedalje bolj perfidno. Najprej je policija na vsaki naslednji meji zahtevala predložitev dokumentov, ki so potrjevali registracijo na vseh prejšnjih mejah: tako je moral clovek papir, ki ga je dobil v Grciji, pokazati Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja na vsaki naslednji meji, vcasih pridobiti zanj žig in ga nositi s seboj vse do avstrijske meje. Kdor je papir izgubil, mu je grozila »izkljucitev« iz koridorja in vracanje v prejšnjo državo, tam pa negotovost in pridržanje. Pozneje pa je policija na hrvaško-slovenski in slovensko-avstrijski meji uporabljala skrajno nelegitimne vprašalnike, katerih cilj je bil izlociti cim vec ljudi. Zavajajocih vprašanj je bilo vec; kot primer lahko navedeva vprašanje o razlogih za vstop v EU, na katero je bilo mogocih pet odgovorov: vojna, religija, družina, študij, delo. Kdor ni navedel razloga »vojna«, ali pa je poleg tega navedel še katero od preostalih možnosti, je bil izlocen iz koridorja, pridržan in je moral cakati na vrnitev v prejšnjo državo na poti. Po 18. novembru 2015 se je sekuritizacija, ki deluje tako na diskurzivni kot na prakticni ravni, stopnjevala. To se je kazalo po eni strani s širjenjem strahu in predstavljanjem položaja kot nekako »nevarnega« za ozemlje, blaginjo, kulturo in zdravje »Evrope«. Skrivni, polskrivni in javni sestanki najvišjih vrhov oblasti in represivnega aparata so intenzivno pripomogli k tem obcutkom ogroženosti, hkrati pa so na teh sestankih iskali konsenze glede naslednjih korakov v smeri zapiranja koridorja (Evropska komisija, 2015a; 2015b). Medtem ko je Orbanova poteza postavljanja ograje še poleti 2015 delovala povsem nesprejemljivo, je postavljanje rezilnih ograj – tako imenovanih tehnicnih ovir – kmalu postalo splošna strategija politicnih vrhov. Dokoncno zaprtje koridorja je napovedala nadaljnja izkljucitev: od 21. februarja 2016 tudi Afganistancem ni bilo dovoljeno nadaljevati poti (glej Guardian, 2016), pridruženi so bili drugim Nesircem in Neiracanom, ki so obticali v Grciji. Koridor se je zaprl le dobra dva tedna po tem: od 8. marca 2016 je balkanska migracijska pot ilegalizirana kot pred vzpostavitvijo koridorja. Cetrta faza: po koridorju Zaprtju koridorja so sledili protesti v Idomeniju, kakor tudi val solidarnostnih protestov po EU. Ker je bila pot ilegalizirana, je postala dražja in nevarnejša, kar pomeni, da cedalje vec ljudi – predvsem financno obubožani, ženske, družine6 in otroci – ostaja v Grciji, v katastrofalnih razmerah, v na novo vzniklih taborišcih. Trend eksternalizacije, ki je prisoten v evropski migracijski politiki v zadnjih desetletjih (glej Migreurop, 2011; Andersson, 2014; Stojic Mitrovic, 2012), poskuša Evropska unija znova uveljavljati v dogovoru s Turcijo, podpisanim 18. marca 2016. 6 Družina lahko pomeni tudi ocete z otroki, matere z otroki ali brate in sestre, za katere je pomembno, da ostanejo skupaj. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Kako misliti koridor skozi spremembe v EU migracijski politiki? Dogodki zadnjega leta – odprtje, vzpostavitev in koncno zaprtje koridorja – v vec pogledih pomenijo precedens. Nikoli ni po balkanski migracijski poti potovalo toliko ljudi v tako kratkem casu, nikoli se o težkem položaju na tej poti ni toliko govorilo, nikoli položaj ljudi na poti v teh krajih ni bil osrednja medijska zgodba vec tednov, nikoli se ni na to obmocje zlivalo toliko sredstev nevladnih organizacij, prostovoljcev in prostovoljk ter samoorganiziranih skupin. Sprememba, na katero želiva posebej opozoriti, je, da so se medijsko porocanje, na novo vznikle aktivnosti nevladnih organizacij ter podpora prostovoljskih in solidarnostnih skupin osredotocali na trpljenje in humanitarne potrebe ljudi na poti. To je po eni strani povsem razumljivo: na desetine, oziroma stotine, tisoce ljudi je na tej poti ostajalo lacnih, premraženih, neumitih, brez dostopa do stranišc, kaj šele do zdravnika. Najosnovnejše potrebe cloveških teles so ostajale povsem nezadovoljene in to gotovo pojasni, zakaj taka osredotocenost na trpljenje. Vendar pa je zanimivo, da se je na trpljenju zasnovala diskurzivna produkcija »humanitarne krize«, ki je predstavljala nastali položaj kot posledico skorajda naravnega pojava ali katastrofe – in s tem pogosto prikrila dejstvo, da so za prakticno ustvarjanje humanitarnih razmer odgovorne ravno države na poti, njihove oblasti, vojske in policije. Te so soustvarjale naravo koridorja: razmere, v katerih se je potovalo po koridorju. Omejevanje svobode gibanja, zapiranje ljudi v premajhne in ograjene prostore, tlacenje na prepolne vlake in avtobuse, prisilno cakanje, pogosto brez strehe nad glavo in v mrazu, na dolge administrativne postopke registracije in evidentiranja,7 omejevanje dostopa prostovoljcem in prostovoljkam, samoograniziranim aktivistom in aktivistkam, omejevanje dostopa do sanitarij in zdravnika, locevanje družin in prijateljev, zapiranje mej in selektivna prepustnost – vse to so bile prakse, ki so ustvarjale humanitarno izredno stanje in povzrocale trpljenje ljudi. Poleg tega pa osredotocenost na trpljenje in njegovo naturalizacijo prikrije še druge pomembne vidike tega, kar se je v zadnjem letu zgodilo. Kot je bilo omenjeno, je pot po balkanski migracijski poti pred njeno vzpostavitvijo vecinoma trajala 7 Primer porocila aktivistov iz Preševa na makedonsko-srbski meji: »V Preševu smo dva dni. Razmere so obupne. Veliko stvari je potrebnih. Prihaja na tisoce ljudi, ki morajo cakati od 13 ur do dva dni na nenehnem dežju. Otroci in drugi so resno podhlajeni, njihove roke so bele od mraza. Tukaj je samo eden, morda dva zdravnika. Ženska je izgubila nerojenega otroka, otroke so našli same v poplavljenih šotorih. Policija igra svojo igro s pendreki, splošna (zdravstvena) oskrba je slaba. Nujno potrebujemo pomoc, potrebujemo ljudi in vse potrebšcine. Številni prostovoljci so se morali danes zvecer vrniti domov. Nenehno kuhamo toplo hrano, vendar je zelo težko ljudi obenem pomirjati, greti in oskrbovati s hrano! (…) Vceraj zvecer je vse poplavilo, stali smo v umazani vodi, polni smeti do kolen. Ljudje so mokri, premraženi in utrujeni. Ce zapustijo cakalno vrsto, se morajo potem spet postaviti na njen konec. Na koncu cakalne vrste najbolj išcejo zdravniško pomoc! Tukaj skorajda ni nobenih medijev!« (SOS konvoi, 2015) Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja veliko dlje, bila je dražja, nevarnejša in smrtonosna. Trpljenje – sicer relativno manjšega števila ljudi – je obstajalo že pred vzpostavitvijo koridorja, a je bilo skoraj povsem potisnjeno v nevidnost, o njem so še lokalni mediji redko porocali, kaj šele, da bi bila glede njega zaskrbljena širša mednarodna javnost. Vzpostavitev koridorja je vendarle pomenila velik napredek v položaju ljudi na poti glede na prejšnje stanje – kakršna koli je že bila narava ali izvedba koridorja. Osredotocenost na trpljenje ljudi je neizogibna in kritika dinamike koridorja seveda nujna, a bistveno je tudi, da ta kritika ne zakrije dejstva, da je sama vzpostavitev koridorja vendarle pomembna zmaga gibanja migrantk in migrantov v EU. Migrantov in migrantk je bilo prevec, da bi jih bilo mogoce še naprej ilegalizirati; bili so preglasni in prevec vidni, da bi jih lahko potisnili v nevidnost in zaustavili na mejah »trdnjave Evrope«. »Ilegalizacija« (De Genova, 2002) je verjetno eden najpomembnejših pojmov za razumevanje dinamike evropske migracijske politike v zadnjih nekaj desetletjih. Ravno zato, ker je dobršen del svetovne populacije (vsi nižji in srednji razredi vecine azijskih, afriških in latinskoameriških držav) izkljucen iz možnosti legalnega potovanja v EU, ljudem ne preostane drugega, kot da potujejo »ilegalno«. Na balkanski migracijski poti je to pomenilo pešacenje cez t. i. zelene meje, ure in ure izgubljanja po gozdovih, sledenje železniškim tirom, po katerih je lahko kadarkoli pridrvel vlak, ali pa skrivanje v majhnih pregrajenih delih tovornjakov, kombijev ali avtomobilov. Ravno zato je dejstvo, da med 15. septembrom in 18. novembrom 2015 (za državljane SIA pa še dlje) prehod meja po koridorju na balkanski poti v EU ni bil »ilegaliziran«, pomenilo precendens brez primere. Prehod meja je potekal vecinoma na uradnih mejnih prehodih (ali ob njih) in je bil pod nadzorom vojske, policije, humanitarnih in nevladnih organizacij dokumentiran in jasno evidentiran, vendar pa ni bil na isti nacin ilegaliziran.8 Ceprav prehod ni bil ilegaliziran, je obstajala nenehna težnja k totalnemu nadzoru tega prehoda, ki jo lahko vidimo v obsedenosti z dokumentiranjem, štetjem, kvantifikacijo ljudi, raznimi vprašalniki, pozneje tudi odvzemom prstnih odtisov. Težnja po nadzoru – bolj kot pa po popolnem zapiranju in restrikciji – je glavna znacilnost mejnega režima. Kot pišeta Tsianos in Karakayali (2010: 374), so meje »liminalne porokraticne institucije«. Ne morejo zares ustaviti gibanja ljudi na poti, lahko pa so bolj ali manj porozne in z vedno novimi tehnološkimi sredstvi upocasnjujejo gibanje, ga otežujejo in naredijo bolj nevarnega. Kar se zdi bistveno 8 Ko receva, da prehod ni bil ilegaliziran, seveda ne misliva, da je bil »legalen« v smislu, da se je spremenila zakonodaja, da bi se odpravili nacionalni Zakoni o tujcih in drugi zakonski dispozitivi produkcije ilegalnosti (De Genova, 2002) – najverjetneje bi v obstojecem pravnem redu, ki se v casu koridorja ni spremenil, prehod skoraj milijona in pol ljudi v nekaj mesecih lahko še vedno oznacili kot »ilegalnega«. Vendar pa se najina poanta nanaša na prakso ilegalnega prehoda, kot je opisana zgoraj, in ne zakonske podrobnosti. Zato tudi piševa, da prehod mej »ni bil ilegaliziran« in ne, da je bil legalen. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot poudariti, je to, da se nadzor v koridorju ni odražal v odkriti ilegalizaciji in popolni represiji, ampak je bil zavit v masko humanitarizma. Dinamiko humanitarizacije nadzora je uporabno osvetliti in razumeti iz perspektive avtonomije migracij, ki »poskuša razumeti migracije ne le kot odgovor na politicne in družbene nujnosti, ampak kot konstitutivno silo v oblikovanju politicnega telesa (polity) in družbenega življenja« (Papadopoulos in Tsianos, 2013: 184). Pri tem je pomemben predvsem vidik »zavracanja primarnosti nadzora […] v prid primarnosti migracijskih praks« (Tsianos in Karakayali, 2010: 375). Tako lahko migracijski nadzor razumemo kot odgovor na avtonomno migrantsko gibanje (in ne obratno) ter razložimo stopnjevanje kontrole in diverzifikacijo bojev proti njej v smislu stalne napetosti med represijo in uporom: vsak naslednji represivni korak poskusa oblasti, da omejijo in nadzorujejo gibanje ljudi, se izrazi v vedno novih taktikah upora, ki jih potem oblast zopet poskuša zatreti, in cikel upora in represije se nadaljuje. Tako bi humanitarizacijo v koridorju lahko razumeli kot poskus oblasti, da bi vendarle ohranila nadzor nad gibanjem migrantov in migrantk. Prej so tak nadzor lahko izvajali z odprto ilegalizacijo, ki je ljudi potisnila na margine, kjer jih je bilo s policijsko represijo in nasiljem mogoce (delno) zaustaviti, upocasniti in nadzirati. Na koncu prve polovice leta 2015 pa je gibanje migrantov in migrantk postalo prevec množicno, da bi ga bilo mogoce še naprej utišati le z nasiljem. Simptomaticni dogodki na grško-makedonski meji v Idomeniju, ko sta vojska in policija z uporabo solzivca in na ogorcenje braniteljev evropskih liberalnih vrednot zaman skušali ustaviti gibanje ljudi, so primer tovrstne zmage ljudi nad represivnimi mehanizmi države. Ce je država hotela znova prevzeti nadzor, se je to moralo zgoditi pod pogoji, ki si jih je priborilo gibanje migrantov in migrantk: pot in meje so se morale odpreti. Ce je država hotela imeti nadzor nad migrantskim gibanjem, je morala to narediti z monopolizacijo humanitarnega zadovoljevanja potreb ljudi na poti. Primerov dinamike sosledja nadzora, upora, zmage in ponovne vzpostavitve nadzora skozi humanitarizem lahko opazimo na vec delih koridorja in gotovo bi vsak od prostovoljcev ali prostovoljk, ki so preživeli nekaj casa ob mejah, lahko navedel kakšen mikro primer te dinamike. Morda bi poskusno lahko tudi celoten koridor razlagali skozi to isto dinamiko. Za zdaj naj omeniva le že zgoraj opisane dogodke na hrvaško-slovenski meji kot še en primer te dinamike. Rahla ponovitev naj nama bo oprošcena, ker je njen namen jasnejša predstavitev dinamike napetosti med uporom in nadzorom. Ko so ljudje na poti po vzpostavitvi koridorja cez Hrvaško po 16. septembru 2015 (M. C. in dr., 2015) prispeli na hrvaško-slovensko mejo, so se znašli pred robokopi v polni opravi in vojsko s tanki. Prvo noc so policisti med glasnimi protesti še spušcali solzivec. Potem so vendarle pod pritiskom protestov popustili in postalo je jasno, da bodo morali zaceti spušcati ljudi cez mejo, že samo zato, da pomirijo cedalje bolj jezno in izcrpano množico, ki je z novimi prihodi postajala vedno vecja. Podobno se je zgodilo ob blokadi avtoceste na nikogaršnji zemlji na mejnem pre Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja hodu Obrežje 20. septembra 2015. Ljudem, ki so tam cakali že dneve, je policija najprej zagotavljala, da hitrejši prehod ni mogoc, a ko so s samoorganiziranimi protesti za vec ur ustavili promet na enem glavnih avtocestnih mejnih prehodov, je policija zagotovila dovolj avtobusov za prav vse. Med pogajanjem pa so zahtevali, da se »protestniki« postavijo v vrsto eden po eden in hodijo proti avtobusu po seznamu, ki so ga morali vnaprej predložiti. Tako je protest ponovno prisilil oblasti, da so odprle meje, a so si le-te zagotovile nadzor pri izvedbi tega odprtja. Ceprav je napetost represija-upor lahko malce shematska pri interpretiranju dogodkov, se nama vendarle zdi, da poudari neke kljucne elemente, ki v dominantnih diskurzih pogosto umanjkajo. V dominantnih nacinih konceptualizacije migracij in migrantov se perspektiva sekuritarnih diskurzov in praks pogosto predstavlja kot temeljno drugacna od perspektive humanitarnih diskurzov in praks. Refleksija, ki sva jo podali zgoraj, pa razume sekuritaristicno in humanitaristicno perspektivo kot dve plati istega kovanca nadzora: ko ta ne uspe s sekuritizacijo in represijo, jo poskušajo izvajati prek humanitarnega discipliniranja. Ta perspektiva pojasni tudi dinamiko ponovnega zapiranja koridorja. Že od samega zacetka je bilo najverjetneje vsem jasno (tako ljudem na poti, ki so nama pogosto govorili o tem, da so »hitro« hoteli pripeljati še svojo družino in bližnje, dokler je »pot še odprta«, kot tudi odlocevalskim elitam), da je koridor odprt le zacasno. Jasno pa je bilo tudi, da ga bo težko zapreti: ko je pot enkrat odprta in zmaga dosežena, je potrebna velika mera represije, da se jo lahko spet zapre. Tudi zato je bil nadzor prek humanitarizacije dobra podlaga za ponovno zapiranje koridorja: ko je bil humanitarni nadzor vzpostavljen, gibanje disciplinirano, je bilo mogoce zaceti selekcijo in postopno izlocevanje, do dokoncnega zaprtja. Zaprtje koridorja ima krute posledice za ljudi na poti, saj znova vzpostavlja ilegalizacijo in prejšnji status quo represije nad migranti – z novimi poskusi eksternalizacije migracijske politike na Turcijo. Vendar pa je pomembno poudariti – spet v duhu avtonomije migracij –, da kljub temu, da je v medijih »begunska kriza« predstavljena kot koncana, problem »rešen« in prenesen na Grcijo in Turcijo, gibanje migrantov in migrantk še vedno obstaja in se bo nadaljevalo. Ceprav je pot spet draga in nevarna, se je veliko ljudi loti in se na njej organizira, išce luknje v ograji in sistemu in izumlja nove nacine potovanja. Gibanja nic ne more ustaviti in pricakujemo lahko nove vale upora, pobega (Mezzadra, 2004) in boja. Veliko teh malih uporov bo morda nevidnih, utišanih in potisnjenih na margino – morda pa nas v kratkem cakajo ponovna množicna gibanja proti trdnjavi Evropi. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Kako misliti dogodke zadnjega leta skozi koncept globalnega apartheida? V tem delu bova poskušali osvetliti dogodke, diskurze in prakse – posebno v Sloveniji – v zadnjem letu na balkanski migracijski poti v širšem kontekstu skozi koncept globalnega apartheida, se pravi skozi perspektivo neokolonialnega položaja v neoliberalnem kapitalizmu. Koncept globalnega apartheida je nedavno uporabil in naprej razvil Ghassan Hage (2016) v svojem clanku Stanje obleganosti: umirajoci udomacitveni kolonializem (Etât de Sičge: a dying domesticating colonialism?). Po Hageu je za globalni apartheid kljucen odnos do mej, katerih funkcija je predvsem nadzorovanje gibanja iz nekdanjih kolonij (oziroma današnjih neokolonialnih ozemelj) na Zahod. Globalni apartheid definira kot »(…) institucionalizacijo dveh realnosti, ki jih strukturirata rasa in razred v istem prostoru« (Hage, 2016: 6). Ta prostor danes presega okvir nacionalne države, ker (neo)kolonialni ustroj deli ves svet na dve realnosti, v katerih je dostop do infrastrukturnih in socialnih blaginj neenak. Poleg meja nacionalnih držav obstaja še ena vrsta meje, in sicer rasno zaznamovana razredna meja (racialised class border) (Hage, 2016: 7). Omenjeni realnosti sta neposredno povezani z dvema nasprotnima izkušnjama mobilnosti: medtem ko je za Zahodnjake srednjih in višjih družbenih razredov svet videti odprt in skoraj brezmejen, je za delavski razred t. i. tretjega sveta preckanje meja ovirano z zapletenimi birokratskimi postopki, militariziranim nadzorom in ilegalizacijo. Zelo ilustrativen je Hageov stavek: »Nekateri vandrajo po svetu kot gospodarji, drugi kot sužnji.« (Hage, 2016: 7) Že Étienne Balibar (2001: 150) in Silvia Federici (Federici, 2004; 2013) sta ugotovila, da je globalni apartheid povezan s primitivno akumulacijo kapitala. Ker ta ni stvar preteklosti, ampak se vedno znova vraca, je ciklicna in je konstitutiven in neizogiben del kapitalizma v vseh obdobjih, tudi v sedanjosti, Hage sklene, da jo bo imenoval brez konotacij preteklosti divja akumulacija kapitala (Hage, 2016: 5). Ena temeljnih znacilnosti kapitalizma, tudi v njegovi sodobni neoliberalni fazi, je, da ga poganja maksimiranje dobicka, za katerega mora vedno znova izvajati divjo akumulacijo kapitala. Ta poteka na ozemljih, ki so rekolonizirana, in vkljucuje nasilje, podpihovanje konflikta, genocidno ravnanje in plenjenje. Ker so zahodne države globoko vpletene v tovrstno neokolonialno ekstrakcijo surovin in izkorišcanje, je težko obdržati vsaj navidezno identiteto Evropske unije kot tiste, ki varuje demokracijo in pravice ljudi. Ta napetost oziroma paradoks pride še zlasti ocitno do izraza in postane viden, ko migrantke in migranti pridejo v Evropo. Odšli so namrec iz dežel, ki jih je opustošila prav ta divja akumulacija kapitala in njene taktike podpihovanja obstojecih konfliktov. Po drugi strani se v Evropo prebijejo prav v želji, da bi dosegli države, v katerih bodo prepoznali in spoštovali njihove pravice, Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja in v želji, da bi bili vkljuceni v dobrobiti infrastrukture in socialne države.9 V kontekstu koridorja se je ta paradoks izražal in skušal rešiti s kompatibilnostjo varnostnega diskurza in humanitarizma, o kateri sva že govorili iz nekoliko druge perspektive. Ta dvojna logika represije in skrbi za ljudi je bila prisotna že v diskurzu in izvedbi »civilizacijskih poslanstev« v casu klasicnega kolonializma. Takrat so kolonialne države represijo opravicevale s tem, da je dobra za kolonizirana ljudstva, ker naj bi prinašala pridobitve civilizacije. Hage dodaja relevantnejšo primerjavo, in sicer idejo in obcutek état de sičge, stanja obleganosti, ki je znacilen za kolonialne naseljence in je postal globaliziran. Družbe kolonialnih naseljencev, kot je npr. Izrael, se ves cas pocutijo ogrožene zaradi »neciviliziranih barbarov«, ki jih obdajajo, medtem ko dejansko, v praksi, z nasiljem oni sami zatirajo lokalno prebivalstvo. Da bi utemeljili nasilje teh, ki se imajo za civilizirane, se sklicujejo na obrambo pred obleganjem barbarskih drugih (Hage, 2016: 1–5). Prav tak obcutek obleganosti je opaziti tudi v casu, ko je migrantsko gibanje postalo bolj množicno in vidno. Ljudje na poti so konstruirani kot nevarni muslimanski drugi, ki naj bi ogrozili kulturne vrednote, delovna mesta, socialno blaginjo in zdravje »avtohtonih narodov«. Kljub konstrukciji nevarne drugacnosti pa je postalo cloveško trpljenje prevec vidno, da bi ga bilo mogoce zanikati, saj to ne bi bilo v skladu z idejo evropskih vrednot o univerzalnosti clovekovih pravic. Zato se je represija preoblikovala v nadzor z omejitvijo gibanja, registracijo in selektivno prepustnostjo, medtem ko naj bi za cloveški del poskrbela humanitarna dejanja. Solidarnostna samoorganizirana dejanja so kmalu postala nezaželena pri oblasti, ki je humanitarizem vkljucila v sistem nadzora v koridorju. Kot sva pokazali že v prvem in drugem delu tega prispevka, je bila ena od znacilnosti koridorja v Sloveniji in na Hrvaškem, da je ob varnostnem diskurzu in ocitni vojaški in policijski prisotnosti humanitarni vidik soocanja z ljudmi na poti postal del nadzora in zapiranja ljudi v koridor. Nekatere nevladne organizacije in prostovoljci so celo usvojili diskurz nevarnosti in nadzora kot necesa nujnega za razdeljevanje humanitarne pomoci. N'toko (2015) to zelo nazorno strne v identicnih stališcih represivnih organov in nevladnih organizacij, zlitih v rekih »pomendrali nas bodo« in »red mora biti«. Prvi rek izraža obcutek ogroženosti zaradi množicnosti, »red« pa nato prinaša rešitev. Problem tega reda je, da za represivne organe pomeni omejitev gibanja oziroma odvzem prostosti, s humanitarnega vidika pa ljudi reducira na prejemnike pomoci. Ljudi na poti aktivno konstruirata v tiste »druge«, ki naj bi jih bilo treba zaradi njihove »civilizacijske« drugacnosti nadzorovati. Tisti prostovoljci, ki so imeli dostop do stika z ljudmi na poti, so bili vpeti v 9 Kraji, kjer poteka ekstrakcija surovin, so deležni le nasilja in okoljskega unicenja, ki spremlja divjo akumulacijo kapitala. Kapitalizem, ki ga korporacije predstavljajo lokalnemu prebivalstvu kot razvoj, ki naj bi ga bili deležni, jih nikoli ne doseže. Vedno so koristi, ki naj bi jih prinašala kapitalizem in globalizacija, drugje, v Evropi ali v ZDA, od koder znanci in sorodniki, ki jim je uspelo priti tja, pošiljajo denar (glej npr. Ferguson, 2006; Gardner, 2012). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot sistem, da bi poskrbeli za najosnovnejše potrebe za preživetje teles migrantov in migrantk, obenem pa jim je bilo naroceno, naj ne dajejo ljudem nikakršnih informacij. 10 Ce se opremo na Agambena (2004), lahko, kot v podobnih primerih naredi Fassin11 (2005: 367), recemo, da je bila skrb namenjena golemu življenju, zoe, medtem ko je bilo ljudem na poti odvzeto dostojanstvo politicnih subjektov, bios. To je preživelo zgolj v vztrajni želji po nadaljevanju poti do izbranega cilja (Nemcije, Švedske, Nizozemske). Ljudje so bili torej zaprti v koridor, da bi »bili pod nadzorom«, medtem ko jih je humanitarna skrb ohranjala pri življenju. Oboje skupaj je delovalo tako, da je preprecevalo vsakdanji cloveški stik z lokalnim prebivalstvom, saj ljudje na poti niso smeli izstopiti iz koridorja. V Sloveniji in na Hrvaškem v casu koridorja skoraj ni bilo mogoce srecati ljudi zunaj tega zaprtega sistema. V Grciji, Makedoniji in Srbiji je bilo to mogoce, vendar je tako kot pred vzpostavitvijo koridorja obstajala grožnja kriminalizacije solidarnosti.12 Onemogocanje stika in zapiranje ljudi v koridor je nadaljevanje apartheidskega režima segregacije na »nikogaršnjem ozemlju«, ki je bilo vzpostavljeno znotraj koridorja. Zato se je samoorganizirano solidarno delovanje umaknilo iz tega dela koridorja; No border kitchen,13 na primer, se je prestavila na Lesbos, kjer je bil neposreden dostop do ljudi še mogoc. Izolacija in preprecevanje stika v koridorju, a tudi pred in po zaprtju koridorja v centrih za tujce in odmaknjenih azilnih domovih, preprecuje oziroma otežuje, da bi se lahko ljudje, ki so zaprosili za azil, in lokalno prebivalstvo prepoznali kot soljudje. Zmaga gibanja migrantov in migrantk ter de facto opustitev Schengna in dublinske uredbe14 je bila pomembna sprememba glede na prejšnje pogoje na 10 Vendar niti ta del sistema ni povsem deloval, saj so bili pri polnih skladišcih oblek nekateri otroci še naprej bosi. 11 Fassin govori o navezi socutja in zatiranja (compassion and repression, compassionate repression ) (Fassin, 2005). 12 Zakonodaja npr. v Srbiji omogoca kriminalizacijo v kombinaciji dveh zakonov: Zakon o tujcih predpisuje, da je treba osebo brez dokumentov prijaviti policiji; Kazenski zakonik pa predvideva kazen za tihotapljenje, ki jo lahko policija aplicira tudi na tiste, ki prenocujejo ljudi brez dokumentov (Stojic Mitrovic in Meh, 2014). V Grciji je šla kriminalizacija dlje v primerih, ko so prostovoljce, ki so reševali ljudi iz morja, dejansko kaznovali z odvzemom prostosti, tako da so jih obravnavali kot tihotapce. Ob vzpostavitvi hot spotov je bilo nenadoma kriminalizirano in preganjano delovanje vseh organizacij, ki so bile neodvisne od organizacije hot spotov (glej Infomobile.W2eu.net, 2015; Malissaris, 2016). To kaže na še vecjo odlocnost pri nadzoru in monopolu nad humanitarizmom, ki s cedalje višjo stopnjo represije izkljucuje vse, ki se ne podrejajo oblastni praksi nadzora in represije. 13 No border kitchen je samoorganiziran kolektiv, ki ob razlicnih priložnosti kuha »politicno juho«. Ne gre zgolj za hrano, ampak za hrano v kontekstu, ki ima politicen pomen. To je lahko v Nemciji, kjer pogosto kuhajo obroke iz zavržene hrane ali na Lesbosu, kjer so kuhali za migrante in migrantke zunaj taborišc. 14 Dublinska uredba doloca nacin odlocanja o tem, katera država je odgovorna za obravnavo prošnje za azil dolocene osebe. Nastala je na podlagi ideje o harmonizaciji azilnih sistemov držav clanic EU in z namenom, da bi preprecevala t. i. »azilni šoping«, ko ista oseba zaprosi za azil v vec državah clanicah. V praksi dublinska uredba pomeni, da lahko država EU »vrne« (z drugimi besedami: Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja poti, vendar je bila le zacasna. Kaj se je namrec zgodilo po dogovoru med EU in Turcijo? Prakse nadzora, represija in preprecevanje stika z ljudmi na poti so postali še intenzivnejši. Znova je bila vzpostavljena selektivna prepustnost že na turško- grški meji. Ilegalizacija ljudi na balkanski poti se ponovno uveljavlja v poskusu, da bi uveljavili tako stanje nadzora meja kot pred t. i. begunsko krizo oziroma pred vzpostavitvijo koridorja. Vse to znova ustvarja in krepi logiko globalnega apartheida na grško-turški meji kot meji med Zahodom in preostalim delom sveta. Potem ko se je okrepila prej omenjena diskurzivna kategorija nevarnega Muslimana, je meja utemeljena kot branik pred »barbari«. Meja se znova uveljavlja na ravni eksternalizacije evropske migracijske politike, kjer so ljudje odrinjeni (pushed back) in jih vracajo v Turcijo, kamor naj bi kot »barbari« in Muslimani spadali, EU pa se s tem navidezno znebi odgovornosti za skrb zanje. Turcija je pri tem uporabljena kot ne-EU država, ki ji ni treba slediti istim nacelom clovekovih pravic kot Evropski uniji. Ce se zopet opremo na Agambena (2004), ugotovimo, da na turško-grški meji ljudem bios ni priznan, še vec, niti zoe, golo življenje, tam ni spoštovano. Umiranje je bilo posledica ilegalizacije in s tem nevarnega potovanja cez Egejsko morje že pred koridorjem in med njim. Po zaprtju koridorja pa so grške oblasti izgnale tudi vse prostovoljske organizacije, ki so reševale ljudi iz morja. Brez njih Frontex in turška obalna straža zopet neopazno utapljata ljudi v Egejskem morju. Obenem je Turcija zaprla mejo s Sirijo, kjer turška obmejna policija strelja na ljudi, ki hocejo mejo neuradno preckati. Za to situacijo, v kateri so ljudje na eni strani zaprti v državo, kjer divja vojna, na drugi pa je pot drugam postala skrajno nevarno, je odgovorna Evropska unija vkljucno s slovensko vlado, ki je bila ena prvih povzrociteljic domino ucinka zapiranja meja na balkanski poti. Ponovno vzpostavljanje realne meje globalnega apartheida se je zacelo z obnovo selektivne prepustnosti koridorja, torej z izkljucitvijo vseh, ki niso Sirci, Iracani ali Afganistanci, in pozneje tudi z izkljucitvijo Afganistancev. To je vodilo v napetosti med ljudmi, cakajocimi pred mejami, in je slabilo moc migrantskega gibanja kot ontološko politicnega gibanja za enak dostop do pravic. Meje so bile selektivno prepustne že pred vzpostavitvijo koridorja in institucije odlocanja v EU so skušale ponovno vzpostaviti prejšnje razmere, ko je manjše število ljudi nevidno prihajalo v Evropo, kjer so postali rezervna delovna sila, disciplinirana s cakanjem v postopkih, s statusi z omejenim dostopom do pravic ali v ilegaliziranem položaju. Obcutno vecje število prihajajocih ljudi so države EU uporabile za izgovor za nadaljnje krcenje njihovih pravic: z zmanjševanjem obsega pravic prosilcev za azil in oseb s statusom begunca. Globalni apartheid v Evropi je postajal še mocnejši kot prej. Eden od primerov tega so tudi že omenjeni nelegitimni vprašalniki, katerih namen deportira) osebo v državo, kjer je ta bila pred tem in je (oziroma bi lahko) zaprosila za azil, najveckrat, ce so ji bili tam odvzeti prstni odtisi in vneseni v bazo podatkov EURODAC. Za Grcijo dublinska uredba zacasno ne velja zaradi slabih razmer za prosilce za azil. V zacetni fazi koridorja dublinska uredba de facto ni veljala, ker zaradi množicnosti niso mogli dosledno vsem vzeti prstnih odtisov. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot umestili v kategorijo »ekonomskih migrantov«. Zelo podobna, le da bolj prefinjena taktika je na delu v azilnih postopkih. Na primer v Sloveniji, kjer v intervjujih za azilni postopek inšpektorji z vprašanji skušajo zavesti prosilca, da bi podal izjavo o svojem pomanjkljivem ekonomskem statusu in z željo po delu, in bi ga na tej podlagi izlociti kot ekonomskega migranta. je bil izkljuciti iz možnosti dostopa do pravic cim vecje število ljudi, s tem da so jih 15 Tovrstno izkljucevanje je del vzpostavljanja notranjega apartheida, ki ga je Balibar (2007: 62–63, 234–235) imenoval evropski apartheid, da bi pokazal na izkljucevanje migrantov, oznacenih kot aliens, kot na mehanizem, ki preprecuje njihovo pravico do pravic (ibid.: 140). Balibar poudarja, da so pravice vedno vezane na državljanstvo, zato ljudje, ki nimajo dostopa do državljanstva, tudi nimajo dostopa do pravic. Ce bi bil cilj Evropske unije dejansko boj za vecjo demokratizacijo in pravice za vse ljudi, bi morali imeti vsi ljudje na ozemlju EU tudi dostop do državljanstva, ki seveda ni nujno vezano na državo njihovega rojstva. To vodi v postnacionalni koncept držav EU, v katerem bi moralo biti državljanstvo – vkljucno z vsemi nanj vezanimi pravicami, in ne le omejenimi statusi bivanja z omejenimi pravicami – ponujeno vsem ljudem, živecim na ozemlju Evropske unije (Balibar, 2007: 140–142). Ta eticni princip so avtoritete EU zanikale in namesto tega uporabile obcutke strahu in obleganja, ki so jih podpihovale med lokalnim prebivalstvom. Usmerjale so ga k idejam o omejenih virih socialne države, ki ne more priskrbeti ne socialnih uslug ne dela vecjemu številu ljudi. Tako imenovana financna kriza v Evropi, ki že sama po sebi pripomore k ustvarjanju nenehnega izrednega stanja in zanika že pridobljene pravice lastnim državljanom, je bila uporabljena za povecevanje strahu pred izgubo že pridobljenih pravic. Financna kriza, v kateri so se že oblikovala gibanja upora in definirale elite, odgovorne za krizo (Zavratnik in Kurnik, 2013: 7), je bila prikrita z drugo krizo, z »begunsko krizo«. Izredno stanje je bilo legitimizirano z »zunanjo nevarnostjo«. Tovrstno odvracanje pozornosti od odgovornosti za financno krizo, skupaj z aktivnim preprecevanjem medcloveškega stika in drugacenjem migrantov in migrantk kot barbarskih drugih nezmožnih civiliziranosti, zaslepljuje in preprecuje, da bi videli možnost prepoznavanja v subalternosti in povezovanja med evropskim podrazredom prekarnega delavstva, brezposelnih mladih in drugih migrantskih delavcev, ki so že dlje v EU, in ljudi, ki so prispeli pred kratkim ali so na poti, v skupnem boju za skupne socialne pravice. Medtem ko je obcutek grožnje lahko realen, kot ugotavlja Hage (2016: 11), to ni grožnja lokalnemu podrazredu, ampak je grožnja globalnemu kapitalizmu in njegovim lokalnim elitam. Te vsiljujejo svojo vizijo s tem, ko prepricujejo družbeni podrazred, naj jim zaupa mandat za izkljucevanje drugih, ceš da bodo tako preprecile boj za omeje 15 Potek azilnih postopkov bi zahteval posebno obravnavo: gre za taktike izkljucevanja na podlagi birokratskega postopka, v katerem je prosilec, prosilka za azil obravnavan kot nekdo, ki laže in skuša izkoristiti azilni sistem in mora zelo konsistentno sam dokazati nasprotno. Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja ne vire socialne države. Toda strahovi pred grožnjo so v resnici njihovi strahovi, strahovi elit. Kaj pa, ce je mogoce v gibanju migrantov in migrantk videti raje našo priložnost za povezovanje bojev evropskega podrazreda s podrazredom migrantk in migrantov za socialne in politicne pravice in proti globalnemu kapitalizmu? Seveda bo to privedlo do sprememb, vendar to niso spremembe izgube, ampak spremembe v prid dobrobiti novega skupnega. Sklep V tem prispevku sva skušali pojasniti nekatere znacilnosti evropske migracijske politike v zadnjem letu, kot se kaže skozi vzpon in padec koridorja. Koridor sva poskušali osvetliti najprej iz perspektive avtonomije migracij, pri cemer sva zagovarjali tezo, da je sama vzpostavitev koridorja zmaga migrantskega osvobodilnega gibanja, njegova narava pa je zasidrana v poskusih nadzora gibanja ljudi: ce ta ne uspe prek represije, ga je treba zagotoviti prek humanitarizma. Nato sva razmišljali o vlogi koridorja in njegovega zaprtja prek afirmacije globalnega apartheida, ki uporabi mejo za utrjevanje kategorij ljudi z razlicnim dostopom do pravic in postavi koridor v kontekst globalnega kapitalizma. Onemogocanje stika na fizicne in diskurzivne nacine med državljani in tistimi, ki so iz državljanstva izkljuceni, preprecuje prepoznavanje podobnosti v novem razrednem boju. Skozi besedilo vseskozi postaja ocitno, da koridor združuje dinamiko prepletajocih se dvojic nasprotij. Tako koridor lahko obenem razumemo kot izraz upora ali kot izraz represije; ugotovimo lahko, da so nekatere reci z njim postale vidne (recimo trpljenje na poti), hkrati pa so druge ostale nevidne (morda s pretiranim osredotocanjem na trpljenje); opazimo tudi, da sta se navidezno nasprotna diskurza sekuritizacije in humanitarizma podredila logiki nadzora; ceprav je omogocal hitrejši in relativno varnejši prehod veliko ljudem, kar je omogocalo povezovanje, je bila izvedba takšna, da je privedla do izolacije in odtujitve; prehod »ilegaliziranih « je postal toleriran, a ko je bil toleriran, je postal znova »ilegaliziran«; mobilnost je bila na balkanski migracijski poti vecja kot kadarkoli, a vendar so ljudje na vsaki tocki te poti ostali imobilizirani; avtonomija gibanja je dosegla velike zmage, a hkrati je bila avtonomija posameznikov v koridorju mocno okrnjena, njihove želje skoraj popolnoma ignorirane; realnost evropskega neokolonialnega izkorišcanja in okorišcanja se je skušalo skriti za skrbjo za »evropske vrednote« ... To so samo nekatere kontradikcije, ki bi jih lahko poudarili v tem zakljucnem razmisleku. Kažejo pa, da je treba o koridorju še razmišljati, njegove dinamike retrospektivno prouciti, da bi tako dobili cim boljši vpogled v dogodke zadnjega leta. Seveda pa je treba pogledati tudi v prihodnost in zastaviti raziskave, ki se bodo ukvarjale s spremembami v evropski migracijski politiki, ki so se in se bodo dogajale po zaprtju koridorja. Kakšni so novi mehanizmi nadzora? Kako se jih naturalizira, upravici in prikrije? Kako razumeti upor proti tem mehanizmom? Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Literatura AGAMBEN, GIORGIO (2004): Homo Sacer. Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska založba. ANDERSSON, RUBEN (2014): Illegality, inc: Clandestine Migration and the Business of Bordering Europe. Oakland: University of California Press. BACON, LUCIE (2015a): Traversée des Balkans, parcours de migrants. Vacarme 71(2): 185–197. BACON, LUCIE (2015b): Traversée des Balkans, deuxičme partie. Vacarme 73(4): 103– 105. BALIBAR, ÉTIENNE (2007): Mi, državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Založba Sophia. BYTICI, FATOS (2015): Refugees tear through police lines at Macedonian Border. Dostopno na: http://www.reuters.com/article/us-europe-migrants-macedoniaidUSKCN0QR06320150823 (10. maj 2016). BYTICI, FATOS, YANIS BEHRAKIS IN FEDJA GRUGULOVIC (2015): With tear gas and razor wire, Macedonia tries to stem refugee tide. Reuters, 21. avgust. Dostopno na: http://www.reuters.com/article/us-europe-migrants-macedonia-enteridUSKCN0QQ1JD20150821 (10. maj 2016). CONCENTRATION CAMP IN SLOVENIA (DOBOVA) (2015): Shocking video from refugee camp in Dobova, Slovenia. Video. Dostopno na: http://revolution-news.com/ shocking-video-from-refugee-camp-in-dobova-slovenia/ (10. maj 2016). CORBINEAU, CLÉMENT (2014): Migration et Asile en Serbie: Une Européanisation des Politiques Publiques et Associatives? Géocarrefour 89(3): 183–191. DE GENOVA, NICHOLAS (2002): Migrant »illegality« and deportability in everyday life. Annual Review of Anthropology 31: 419–447. DERVARIC, MARTINA (2015): Proti militarizaciji in proti ograji. Radio študent, 16. november. Dostopno na: http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/ni-%C5%A1egotovo/ proti-militarizaciji-in-proti-ograji (7. maj 2016). DUJMOVIC, MORGANE (2013): Politique migratoire en Croatie et appropriations locales ŕ la veille de l’adhésion ŕ l’Union européenne: un gouvernement des migrations sous la contrainte? Neobjavljeno magistrsko delo. Master 2 »Géographie du Dévelopement«. Marseille: Aix-Marseille Université. EVROPSKA KOMISIJA (2015a): Meeting on the Western Balkans Migration Route: Leaders Agree on 17-point plan of action. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/pressrelease_ IP-15-5904_en.htm (9. maj 2016). EVROPSKA KOMISIJA (2015b): European Agenda on Migration. Dostopno na: http:// ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/european-agenda-migration/ press-material/index_en.htm (9. maj 2016). EVROPSKA KOMISIJA (2016): EU–Turkey statement, 18. marec. Dostopno na: http://www. consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2016/03/18-eu-turkey-statement/ (9. maj 2016). FASSIN, DIDIER (2005): Compassion and Repression: The Moral Economy of Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja Immigration Policies in France. Cultural Anthropology 20(3): 362–387. FEDERICI, SILVIA (2004): Caliban and the Witch. Women, the Body and Primitive Accumulation. Brooklyn, New York: Autonomedia. FEDERICI, SILVIA (2013): A Feminist Critique of Marx. Dostopno na: http:// endofcapitalism.com/2013/05/29/a-feminist-critique-of-marx-by-silvia-federici/ (10. februar 2016). FERGUSON, JAMES (2006): Global Shadows. Africa in the Neoliberal World Order. Durham in New York: Duke University press. FRONTEX (B. D.): WESTERN BALKAN ROUTE. Dostopno na: http://frontex.europa.eu/ trends-and-routes/western-balkan-route/ (10. maj 2016). FRONTEX (2016): Western Balkans Quarterly: Quarter 4 October-December 2015. Dostopno na: http://frontex.europa.eu/assets/Publications/Risk_Analysis/WB_ Q4_2015.pdf (15. maj 2016). GARDNER, KATY (2012): Discordant Development. Global Capitalism and the Struggle for Connection in Bangladesh. London: Pluto Press. GUARDIAN (2015): Hungarian police arrest driver of lorry that had 71 dead migrants inside, 28. avgust. Dostopno na: http://www.theguardian.com/world/2015/aug/28/ more-than-70-dead-austria-migrant-truck-tragedy (24. maj 2016). GUARDIAN (2016): Thousands of refugees stranded at Greece-Macedonia border, 27. februar. Dostopno na: http://www.theguardian.com/world/2016/feb/27/ thousands-of-refugees-stranded-at-greece-macedonia-border (16. maj 2016). HAGE, GHASSAN (2016): État de sičge. A dying domesticating colonialism? American Ethnologist 43(1): 1–12. INFOMOBILE. W2EU.NET (2016): Solidarity structures in Greece confronted with criminalisation, contol and diverse obstacles. Dostopno na: http://infomobile.w2eu. net/2016/04/03/solidarity-structures-in-greece-confronted-with-criminalizationcontrol- and-diverse-obstacles/ (16. maj 2016). KALLIUS, ANNASTIINA, DANIEL MONTERESCU IN PREM KUMAR RAJAM (2016): Immobilisig mobility. Border ethnography, illiberal democracy and the politics of the 'refugee crisis' in Hungary. American Ethnologist 43(1): 1–13. KASPAREK, BERND IN MARC SPEER (2015): Of Hope. Hungary and the long Summer of Migration. Dostopno na: http://bordermonitoring.eu/ungarn/2015/09/of-hope-en/ (24. maj 2016). KOMUNAL.ORG (2015): Pekel v Rigoncah. Video. Dostopno na: http://komunal.org/ video/dogodki/279-pekel-v-rigoncah-24-10-2015 (10. maj 2016). LIPOVEC CEBRON, URŠULA IN JELKA ZORN (2016): Avtonomija in nadzor migracij v evropskih 'tamponskih conah'. Dve domovini: razprave o izseljenstvu (43): 61–75. LUNACEK, SARAH (2015): Rigonce in Sotla, 23. oktobra ter Brežice in Dobova, 24. oktobra 2015. Casopis za kritiko znanosti XLIII(262): 295–297. MARTUN, URŠKA (2015): SMS sporocila z meje s Hrvaško, Avstrijo in Madžarsko, od 18. do 21. septembra 2015. Casopis za kritiko znanosti XLIII(262): 250–251. M. C., R. A., J. C. IN HINA (2015): U Hrvatsku stiglo 1300 izbjeglica: »Trebamo pomoc, ne Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot možemo se nositi sa desecima tisuca ljudi. Index.hr, 16. september. Dostopno na: http://www.index.hr/vijesti/clanak/prve-izbjeglice-stigle-u-hrvatsku/842139.aspx (16. maj 2016). MELISSARIS, EMMANUEL (2016): Legal Dehumanising: on the Arrest of Refugee Solidarity Activists. Dostopno na: https://www.opendemocracy.net/can-europe-make-it/ emmanuel-melissaris/legal-dehumanising-on-arrest-of-refugee-solidarity-activists (16. maj 2016). MEZZADRA, SANDRO (2004): Right to escape. Ephemera 4(3): 267–275. MIGREUROP (2011): At the margins of Europe: The externalisation of migration controls. Dostopno na: http://www.migreurop.org/IMG/pdf/Rapport_Migreurop_2011_ Version_anglaise_27012012_pour_derniere_relecture_et_validation_FASTI-SM.pdf (6. februar 2016). NO BORDER SERBIA (2015): Stop the War against Migrants! Terror on the SRB-HUN Border. Video. Dostopno na: http://komunal.org/video/dogodki/270-stop-the-waragainst- migrants-terror-on-the-srb-hun-border (10. februar 2016). MMC RTV SLO/REUTERS/STA (2015): Avstrija: Žrtve v najdenem tovornjaku mrtve že najmanj en dan. MMC RTV SLO, 27. avgust. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/ svet/avstrija-zrtve-v-najdenem-tovornjaku-mrtve-ze-najmanj-en-dan/372618 (10. september 2015). N'TOKO (2015): Red mora bit. Dostopno na: http://www.ntoko.si/red-mora-bit/ (23. december 2015). PAPADOPOULOS, DIMITRIS IN VASSILIS S. TSIANOS (2013): After Citizenship: Autonomy of Migration, Organisational Ontology and Mobile Commons. Citizens Studies 17(2): 178–196. PETROVIC, DUŠKO IN ROMANA POZNIAK (2014): Tražitelj azila kao prijetnja. Studia ethnologica Croatica 26: 47–72. SOS KONVOI (2015): Serbian-Macedonian Border (10am). 12. oktober. Dostopno na: http://balkanroute.bordermonitoring.eu/2015/10/12/serbien-macedonian-border- 10-am (16. maj 2016). STOJIC MITROVIC, MARTA (2012): Eksternalizacija granica Evropske Unije i pojava improvizovanih migrantskih naselja u Srbiji. Zbornik Matice srpske za društvene nauke 139(2): 237–248. STOJIC MITROVIC, MARTA (2013): Stigmatizacija kao posledica ilegalizacije odredjenih oblika transnacionalnog kretanja – dehumanizacija tzv. ilegalnih migranata. Glasnik etnografskog instituta SANU 61(2): 163–174. STOJIC MITROVIC, MARTA (2014): Presenting as a Problem, Acting as an Opportunity: Four Cases of Socio-Political Conflicts Taking the Presence of Migrants as a Focal Object in Serbia. Glasnik etnografskog instituta SANU 62(1): 67–83. STOJIC MITROVIC, MARTA IN ELA MEH (2015): The reproduction of borders and the contagiousness of illegalisation: A case of a Belgrade youth hostel. Glasnik Etnografskog Instituta SANU LXIII(3): 623–638. ŠKRLEC, NATALIJA (2015): V Središcu ob Dravi še vedno vec sto beguncev. Dostopno na: Sarah Lunacek Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja http://www.radio-ptuj.si/v-srediscu-ob-dravi-se-vedno-vec-sto-beguncev (16. maj 2016). TSIANOS, VASSILIS IN SERHAT KARAKAYALI (2010): Transnational Migration and the Emergence of the European Border Regime: An Ethnographic Analysis. European Journal of Social Theory 13(3): 373–387. VIDEMŠEK, BOŠTJAN (2015): Pritožite se policiji, so rekli prekupcevalci in se smejali. Delo, 30. avgust. Dostopno na: http://www.delo.si/svet/evropa/pritozite-se-policijiso- rekli-prekupcevalci-in-se-smejali.html (15. maj 2016). ZAVRATNIK, SIMONA IN ANDREJ KURNIK (2013): Nesimo jih vun! Premisleki vstajništva. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XL(254): 7–9. YOUTUBE (2015): gdje je crveni kriz??? Video, 29. september. Dostopno na: https://www. youtube.com/watch?v=TYSd4AcFNg4 (8. oktober 2015). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 46 Duško Petrovic Humanitarna oblast Nacionalna azilna politika v humanitarnem (biopoliticnem) okviru Abstract Humanitarian Power – Rough Care: National politics of asylum in the humanitarian (biopolitical) framework Based on a short field research conducted at the refugee transit center in Slavonski Brod, the paper analyzes contemporary asylum policies in Croatia. The author is suggesting that the structure and function of a centre plays a crucial role in the securitization and humanitarization of the asylum policy. The analysis has shown that the asylum policy in Croatia has the same structure as the dominant asylum policies in Europe. Both of them oscillate between two poles: compassion and repression. Humanitarian policy in Croatia is more restrictive and is based on radical inequality, nationalism, racism, the suspension of rights and the normalization of structural violence. Due to its exclusive national focus, it will not provide any long term solutions for dealing with refugees in the future. Keywords: asylum, biopolitics, biopolitical space, humanitarianism, humanitarian exception Duško Petrovic works as research fellow at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Humanities and Social Sciences at the University of Zagreb. (duspetrov@gmail.com) Povzetek Na podlagi krajšega terenskega raziskovanja v tranzitnem centru za begunce v Slavonskem Brodu avtor clanka analizira sedanjo azilno politiko na Hrvaškem. Opozori na kljucno strukturno vlogo in funkcijo tranzitnega centra v varnostni humanitarizaciji azilne politike. Humanitarizacijo proucuje v kontekstu podobnih azilnih politik v Evropi. Analiza pokaže, da imajo humanitarne politike na Hrvaškem in v Evropi enako biopoliticno dualno strukturo socutja in represije (compassion and repression). Na Hrvaškem je taka politika še restriktivnejša in temelji na potrjevanju neenakosti, nepriznavanju revšcine, nacionalizmu, rasizmu, suspenziji pravic in normalizaciji strukturnega nasilja. Avtor prav tako razkrije, da taka politika zaradi izkljucujocega nacionalnega okvira prihajajocim beguncem ne omogoca trajne rešitve njihovega položaja. Kljucne besede: azil, biopoliticni prostor, humanitarizem, humanitarna izjema Duško Petrovic je raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologiju Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu. (duspetrov@gmail.com) 47 Duško Petrovic | Humanitarna oblast Uvod V zimski begunski tranzitni center v Slavonskem Brodu sem prišel kot prostovoljec zagrebškega Centra za mirovne študije.1 Moj prvotni namen ni bilo podrobno raziskovanje, temvec sodelovanje pri razdeljevanju pomoci skupinam ljudi, ki so šle skozi tranzitni center. Toda nekajdnevna prisotnost v centru me je spodbudila k nadaljnjemu raziskovanju.2 Z analizo rezultatov raziskave sem v clanku pokazal, da je imel zimski begunski center kljucno vlogo pri varnostni humanitarizaciji azilne politike na Hrvaškem in da je sestavni del splošne težnje po humanitarizaciji in sekuritizaciji azilnih politik v razvitih liberalno-demokratskih evropskih državah. Center v Slavonskem Brodu je bil namrec kljucni element upravljalske tehnike za oskrbo in nadzor prihajajocih skupin, s katero se je ustvaril humanitarni prostor (t. i. humanitarni koridor) za prehod beguncev. V humanitarnem koridorju in tudi v centru se je reproducirala temeljna struktura sodobnih azilnih politik, ki variira med dvema na pogled izkljucujocima se poloma: med humanitarnim socutjem in represijo, humanitarizmom in nadzorom, ki ju usmerja logika varovanja. V nadaljevanju besedila pokažem, da so take azilne politike po obliki in vsebini identicne sodobnim biopolitikam. Tako sta v središcu varnostno-humanitarnih politik na eni strani pozornost in skrb za telo in biološko življenje, v okviru katerih je politika clovekovih pravic omejena na pravico do življenja. Na drugi strani stoji v središcu tistih politik, ki jih narekuje logika varovanja, preventivno zapiranje prosilcev za azil in beguncev v taborišca, kjer jim omejujejo gibanje in stike z družbeno okolico, in neselektivno uveljavljanje nasilja z uporabo nadzornih sistemov in sistemov za nadzor tveganja. V clanku pokažem, da te varnostno-humanitarne upravljalske prakse reducirajo osebnost begunca, ker mu odvzamejo možnost aktivnega zastopstva in govora. In nazadnje, v opisanem varnostno-humanitarnem okviru prihaja do suspenzije prava z institutom humanitarne izjeme (humanitarian exception), s katerim se dejansko uveljavlja suverenost nacionalne države. Inherentni nacionalni okvir in nacionalizem takih politik se kaže v negacijski ekonomizaciji3 begunskega statusa, ko se status begunca odobri samo ljudem dolocene nacionalne pripadnosti, medtem ko se ljudem drugih nacionalnih pripadnosti in barve kože na podlagi suma, da so t. i. 1 Center za mirovne študije je nevladna organizacija v Zagrebu. 2 Pricujoci clanek je nastal na podlagi dveh krajših bivanj v tranzitnem centru za begunce v Slavonskem Brodu in Šidu v Srbiji januarja in februarja 2016. Informacije s terena, pridobljene z metodo sodelovanja z opazovanjem, sem dopolnil z vecmesecnim kriticnim spremljanjem medijskih porocil od zacetka t. i. begunske krize na Hrvaškem leta 2015 in z informacijami, pridobljenimi v intervjujih in pogovorih. Naredil sem nekaj polstrukturiranih in nestrukturiranih intervjujev in zbral pricevanja v pogovorih s policisti (intervju z namestnikom vodje centra), begunci, drugimi raziskovalci, prostovoljci, zaposlenimi v vec humanitarnih in nevladnih organizacijah. 3 S sintagmo negacijska ekonomizacija mislim na dominantni okvir azilnih politik, znotraj katerega se je uveljavil dvom, da nekatere prihajajoce skupine ljudi niso upravicene do dodelitve begunskega statusa, kar jih reducira na ekonomske migrante, saj revšcina in slabe socialne razmere ne veljajo za upoštevanja vreden razlog za odhod. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot ekonomski migranti, tega statusa ne prizna. V takih praksah deluje esencializacija nacionalne in rasne identitete, ker je pravica do pridobitve pravice neposredno povezana z nacionalno pripadnostjo in barvo kože. Begunski tranzitni center Takoj po prihodu v begunski center je postalo jasno, da je to zaprti in veckratno zavarovani objekt, v katerega ni mogoce vstopiti brez posebnega dovoljenja. Ob vstopu v objekt se je opravil enak nadzor kot na letaliških mejnih prehodih. Skupine, ki so jih sprejeli kot begunce, niso smele samovoljno oditi iz centra in preživljati casa v mestu ali okolici. Njihovo gibanje je bilo strogo nadzorovano in skrceno na izjemno omejeno gibanje na nekaj tockah v centru. Center je oddaljen od naselja in stoji na prostoru nekdanje tovarne. Delavce in hitri tovarniški pogon je tako zamenjal varovan center za tujce. To je znacilno za sodobni družbeni in zgodovinski trenutek po zatonu modernosti in za njegovo globalno širjenje enakosti družbenih pogojev (enakih možnosti, ali preprosteje receno, osiromašenja bogatih in bogatitve revnih), kakor je že pred casom zapisal Alexis de Tocqueville (de Tocqueville, 1995). Kot je prepricljivo pokazala Saskia Sassen (2014), opazimo v dinamiki na robovih današnjega globalnega politicnega in ekonomskega sistema – drugace kot v sistemu, ki je nastal po 2. svetovni vojni –, da današnji politicno-ekonomski sistem razmeroma vecjemu številu ljudi odvzema ekonomsko in politicno blaginjo in že omenjeno enakost možnosti kot pa ju povecuje. V skladu s tem se zdaj opustošene tovarne spreminjajo v zaprta taborišca, v katerih se administrira s presežki ljudi z drugih opustošenih obmocij, lokalna vojska brezposelnih pa v teh centrih najde zacasno zaposlitev. Pri vzdrževanju in administriranju centrov so namrec poleg pripadnikov policije sodelovali skupaj s prostovoljci tudi zacasno zaposleni delavci humanitarnih organizacij in delavci hrvaškega Rdecega križa, ki so bili zaposleni Foto: Anonimni prostovoljec Duško Petrovic | Humanitarna oblast prek instituta t. i. javnih del. Tako je hrvaški Zavod za zaposlovanje dolgotrajno brezposelnim v sklopu javnih del zagotavljal minimalno placo. Povedano drugace, reveži so sodelovali pri administriranju pobeglih, nezaželenih ali revnih. Kot sem povedal na zacetku, je bil center zaprtega tipa, upravljala sta ga policija in Rdeci križ. Pri deljenju pomoci so sodelovale tudi druge humanitarne in nevladne organizacije, ki pa v centru niso imele pravice odlocanja. Njihova glavna naloga je bila pomoc ljudem v tranzitu, njihova možnost delovanja in dostopa v posamezne dele centra je bila omejena. Center je bil razdeljen na vec delov in sektorjev, ki so imeli pri administriranju ljudi razlicne funkcije. Ljudi so pripeljali z vlaki, ki so prihajali po strogo dolocenem voznem redu naravnost v center. Sestop z vlaka sta nadzorovala policija in Rdeci križ, ki je pomagal pomoci potrebnim, medtem ko druge organizacije naceloma niso imele dostopa do tega dela postopka.4 Njihovo delovanje je bilo zoženo na šotor, v katerem se je delila obleka, in na šotor za pomoc materam in otrokom. Za vse druge dele centra nevladne organizacije niso imele dovoljenja za vstop, kar je zelo oteževalo nadzor nad morebitnimi kršitvami clovekovih pravic in nad nasiljem policije, ki je že bilo zaznano. Policija je ljudi razporedila v vrste, v katerih so cakali na registracijo. Po registraciji so jih napotili v šotor za razdeljevanje razlicnih stvari, vecinoma obleke, hrane za otroke itd., kjer so delale tudi druge humanitarne in nevladne organizacije. Ko so ljudje obhodili ta šotor, se jim je na doloceni tocki v taborišcu delila hrana in voda. Potem se jih je napotilo bodisi na vlak proti Sloveniji ali pa v posebej pripravljena sektorja, oznacena s številkama 5 ali 3. To sta bila ogrevana šotora, kjer so se ljudje lahko zadrževali, ce je bilo treba. V 3. sektorju so bili namešceni tudi tisti, ki jih je policija zadrževala zaradi suma, da niso begunci ali pa so jih vrnili s slovenske meje in so cakali na vrnitev v Srbijo. Dovoljenje za vstop v ta sektor sta imela samo Rdeci križ in policija. Drugace kot v Šidu v Srbiji, kjer so se lahko ljudje sorazmerno neovirano gibali po mestu, v okolici taborišca in železniške postaje, je v Slavonskem Brodu policija strogo nadzorovala njihovo gibanje in jim ni dovolila svobodnega gibanja niti po centru. Gibati in zadrževati so se smeli samo na nekaj dolocenih tockah in po vnaprej nacrtovani poti. Torej, od vlaka do prostora za registracijo, do katerega so ljudje prihajali v organizirano postavljeni vrsti, ki jo je nadzirala policija; v šotoru za razdeljevanje obleke in do tocke, kjer se je delila hrana; nato znova na poti do vlaka ali pa v sektorju za zacasno namestitev, ki pa ga niso smeli zapustiti. Takih sektorjev je bilo pet. Celoten 'proces' gibanja je nadzirala, usmerjala in vcasih pospeševala redna in oborožena policija, ki so ji pomagali pripadniki posebnih enot policije. Ravnanje policije je bilo v veliki meri odvisno od casa, ki je bil na voljo do odhoda vlaka. Ce je bilo casa malo, so policisti vcasih povzdignili glas ali vpili na ljudi, jim grozili ali jih 4 Opazil sem, da te prepovedi niso strogo upoštevali; zlasti pri vstopanju ljudi v vlak so v ta prostor vstopali tudi clani drugih organizacij. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot potiskali, zabeleženi pa so tudi primeri tepeža in podobno. Med kratkim bivanjem v centru sem opazil neenako ravnanje policistov. Do mladih moških so bili pogosteje strogi in pogosteje so uporabljajo silo kot do žensk z otroki in družin. Na splošno je bila komunikacija s policisti zožena na minimum, s cimer se je ustvarjala velika socialna distanca.5 Ko se je mudilo, je bil proces izjemno ponižujoc in bolj podoben usmerjanju množice v neredih na športnih stadionih. Tako ravnanje policije morda niti ni nenavadno, saj je bil pravni status vecine ljudi, ki je prihajala na meje, nejasen. V državo so lahko vstopili samo tisti, ki so imeli dokumente o prošnji za azil ali dovoljenje za bivanje na ozemlju države, ki so jih dobili v Srbiji ali Makedoniji in na katerih je pisalo, da morajo državo zapustiti v sedmih do tridesetih dneh. Take dokumente sta obe državi januarja in februarja 2016 izdajali samo ljudem iz Sirije, Iraka in Afganistana. Tudi dovoljenje za bivanje na Hrvaškem jim je bilo izdano pod podobnimi pogoji. Ker vecina prispelih ni zaprosila za azil, je bil njihov pravni položaj nedefiniran. Ceprav so jih obravnavali kot begunce z vojnih obmocij, je bilo njihovo bivanje urejeno z zakonom o tujcih, ki pravi, da morajo vsi, ki nimajo veljavnih vizumov in dokumentov, obvezno zapustiti državo. Povedano drugace, v takratnih razmerah je bilo tistim prišlekom s pridobljenimi potnimi dokumenti, ki so prišli v državo na oznacenih mejnih prehodih, dovoljeno bivanje na ozemlju Hrvaške, ker so jih kot begunce brez pravnega statusa obravnavali kot nekakšne nezakonite begunce. Pravno so se nahajali v coni humanitarne izjeme (humanitarian exception) ali humanitarne izjemnosti (humanitarian exceptionalism), ki postaja pravilo (Fassin in Velasquez, 2005) in del legitimnih politik, ki pa za doloceno daljše obdobje in na dolocenem prostoru suspendirajo državnopravno ureditev ali pa ta zaradi takega položaja postane nejasna. Varnostno-humanitarne politike Iz povedanega lahko sklenemo, da se je humanitarni prostor v centru vzpostavil z uporabo birokratskih upravljalskih tehnik skrbi in nadzora in da je imel strukturo zaprtega taborišca, ki se od druge svetovne vojne uporablja kot tehnicno sredstvo za nadzor in upravljanje begunskih skupin (Malkki, 1995). Tak birokratski prostor je ena od vrst moderne politicne tehnologije ali v konkretnem primeru biopoliticne tehnologije, kot jih opisuje Foucault (1994), katere najpomembnejši cilj sta na eni strani nadzor in skrb za telesa in njihove biološke procese, na drugi pa nadzor varnosti, vzpostavitev reda in pridržanje (detention) ter izlocanje begunskih skupin iz skupnosti, v katero so prišli. Begunci se izlocajo, ker so »nenormalen« presežek, 5 Drugace kot policisti so z ljudmi 'v odhodu' komunicirali clani Rdecega križa in drugih organizacij, zlasti prevajalci. Ponovno, vec so komunicirali z družinami in otroki kot z mladimi moškimi. Toda tudi ta komunikacija in obnašanje sta bila odvisna od delovanja policije. Ko se je mudilo, je bila komunikacija minimalna, takrat so tudi prevajalci zaceli pozivati skupine, naj pohitijo. Duško Petrovic | Humanitarna oblast ki moti ustaljeni, normalni red, ki se z njihovim umikom znova vzpostavlja in normalizira.6 V tem prostoru vlada filantropska humanitarna oblast, ki je skrbna in avtoritativna, redko je nasilna, ceprav pogostokrat tepta in jemlje dostojanstvo. Razcepljena je na dva na pogled nasprotujoca si cilja, tj. na nadzor in skrb. Po eni strani je njena naloga skrb za primarne potrebe migrantov in beguncev, dovzetna je za trpljenje telesa, pomanjkanje hrane, vode, mraz, bolezen in telesne hendikepe, potrebe družin in otrok. Po drugi strani zavaruje in nadzira gibanje ljudi, nadzira varnost v centru in njegovi okolici, prostore gibanja in zadrževanja, obcutljiva je na tveganja, izbruhe nasilja, nepredvidene dogodke, snema, kategorizira, dokumentira in prešteva.7 Kot je bilo receno in iz navedenega vidimo, da struktura humanitarne oblasti variira med dvema na pogled izkljucujocima se poloma, med humanitarnim socutjem in represijo, humanitarizmom in nadzorom, ki jih vodi logika varnosti. Enaka varnostno-humanitarna logika prevladuje v azilnih politikah v Evropi in ZDA, ocitno pa vpliva tudi na azilno politiko na Hrvaškem. Primer tega je humanitarizacija azila, ki je v zadnjih dvajsetih letih prevladujoca znacilnost azilnih politik v razvitih liberalno-demokratskih državah v Evropi in ZDA (Fassin, 2005; Ticktin, 2006; 2011). Prav tako ugotavljamo, da se proces humanitarizacije odvija v varnostnem 6 Potrditev za to trditev sem dobil v intervjuju z namestnikom vodje centra. Sklicujoc se na svoje upravljanje poletnega begunskega centra v Opatovcu leta 2015 je podaril, da po zgraditvi centra in namestitvi beguncev prebivalci te male vasi beguncev sploh niso videli. Povedano drugace, življenje se je nadaljevalo, kakor da beguncev ne bi bilo. 7 V intervjuju mi je namestnik vodje begunskega centra potrdil, da je varnost najpomembnejša naloga policije, ki na operativni in organizacijski ravni upravlja center. Enak organizacijski model so uporabljali leta 2014 v casu velike poplave na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Na organizacijski ravni se torej enako obravnavata prihod beguncev in naravna nesreca. Namestnik vodje je bil zadovoljen z delom policije, saj niso, kot se je izrazil, zabeležili nobenega incidenta, ki bi ogrozil varnost v centru in njegovi okolici. Na vprašanje, kaj misli z incidentom, je odgovoril, da je imel v mislih nasilje, ki bi ga sprožili begunci. Kot primer je navedel kamenjanje in zažig šotorov v taborišcu Brežice v Sloveniji jeseni 2015. Foto: Anonimni prostovoljec Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot okviru, ki je del splošne sekuratizacije begunskih politik. V sklopu varnostno- humanitarnih politik se za upravljanje begunskih skupin uporabljajo tehnike in tehnologije varovanja, v katere spada preventivno zapiranje v zbirne centre, begunska taborišca, torej v zaprte komplekse, v katerih se z neselektivno uporabo nasilja omejujejo gibanje in stiki z okolico (Fassin, 2005; Kumar Rajaram in Grundy- Warr, 2004; Diken, 2004). Ustaljena je tudi uporaba razlicnih nadzornih sistemov za obvladovanje tveganj. Omenili smo že, da se je poleg neposrednega nadzora centra in njegove okolice v prostoru po dolgem in pocez nadzorovalo tudi samo premikanje begunskih in migrantskih skupin. Ta prostor je bil tako socasno homogen in heterogen, saj je obsegal fizicni prostor centra, obenem pa se je razširjal v vse smeri, po katerih so se gibali ljudje: na vlak, avtobus, mejo z drugo državo, prek mrežnih sistemov in EURODACA na brezprostorni 'prostor' mrež mejnega in cezmejnega obvladovanja in nadziranja kriminalnih mrež in prostorov 'ilegalnosti', ki se razprostirajo od Turcije, Grcije, Srbije, Madžarske, Hrvaške, Slovenije do Avstrije in Nemcije. Tako 'brezprostorno' logiko varovanja, ki deluje onkraj pravnega reda, je Bigo imenoval banopticon (Bigo, 2007). Tezo, da nadzor pogosto seže cez državno mejo, je potrdilo pricevanje migranta maroškega porekla, ki ga je policija skupaj z njegovimi sopotniki vrnila v Srbijo. Povedal mi je, da je policija v Slavonskem Brodu s pomocjo prevajalca razkrila njegovo maroško poreklo in ga vrnila v Srbijo. Istega prevajalca je nato ponovno videl v Šidu v Srbiji, kako je pred vstopom v vlak preverjal ljudi. Ocitno je tak zunanji nadzor meja rezultat dogovora med hrvaškim in srbskim ministrstvom za notranje zadeve, njegov cilj pa odkrivanje in odstranjevanje t. i. ekonomskih migrantov iz meddržavnega humanitarnega koridorja. Opisani varnostni ukrepi kažejo, da je humanitarni koridor prostor nadzora in okrepljene institucionalne percepcije tveganja.8 V tem prostoru se socutje in skrb mešata z avtoriteto in odmerjeno okrutnostjo, ki redko preide v uporabo nasilja, prej pa v ravnodušnost, malomarnost in distanco, ki se pojavijo zaradi potrebe po nadzoru, upravljanju in administriranju gibanja ljudi. 8 Takratni notranji minister Ranko Ostojic je v intervjuju tak pristop potrdil: »'V skupini ljudi je vedno lahko posameznik, ki je sporen. Policija si prizadeva, da vsakega pregleda, naše službe so na terenu, evidentiramo od fotografij do drugih podatkov. Za sumljive je prehod skozi ves ta nadzor prevec tvegan,' je povedal Ostojic v komentarju o morebitnih teroristih med begunci.« (HRT, 2015) O obcutku povecanega tveganja najvec pove nenehen sum, da se med begunci skrivajo potencialni teroristi. Po napadu v Parizu in najdbi sirskega potnega lista se je teroriste takoj povezalo z begunskimi skupinami, ceprav so pozneje ugotovili, da so bili potni listi ponarejeni. O spremembi vzdušja in povecani previdnosti v tranzitnem centru Slavonski Brod mi je govorila prevajalka iz arabskega jezika, ki je bila zaposlena v eni od humanitarnih organizacij. Takoj po napadu v Parizu je policija povecala število ljudi na terenu, ki so pregledovali prostore v vlakih, podaljšal se je postopek registracije in preverjanja identitete beguncev. Povecano distanco in nezaupanje je doživela tudi sama pri kolegu v humanitarni organizaciji, zato je nazadnje zapustila delovno mesto prevajalke. Duško Petrovic | Humanitarna oblast Nema telesa Ambivalentnost tega prostora sem obcutil pri deljenju pomoci v šotoru. To je bil pravzaprav prehod, z dveh strani ograjen z ograjo, za katero so stali delavci humanitarnih organizacij in prostovoljci. Ljudje so prihajali in odhajali mimo, drug za drugim, v neskoncnem nizu anonimnih obrazov in nepoznanih posameznih usod, ki so bile v tistem trenutku zreducirane na prošnjo, pozdrav, nasmeh, zahtevo, na kakšno besedo Hey brother, friend!, Thank you, za ograjo išcoc obleko ali obutev. V tistem kratkem trenutku je bilo mogoce razbrati – ali vsaj mislite, da lahko razberete – neskoncen razpon duševnih stanj, utrujenost, izgubljenost, moc, iznajdljivost, veselje, humor, telesno bolecino, otopelost, praznino … naloga delavcev in prostovoljcev pa je bila, da poskušajo izpolniti prošnjo. Opazil sem, da je pri komunikaciji, omejeni na prošnjo in izpolnjevanje zahteve, prihajalo do zanimive redukcije subjektivnosti. Množica obrazov in posameznih usod je nenadoma izginila, ker se je spremenila v nekaj skrajno preprostega – v trpece telo, ki ga je treba obleci, ogreti itd. K vsem tem telesom se je pristopalo enako in prijateljsko, pri cemer se je zacutila dolocena prijaznost in toplina. Taki obcutki so obstajali ne glede na to, h komu ste pristopili, in ne glede na to, da ste se vi sami in begunci znašli v nehumanem, nasilnem prostoru. Zdi se, da je prav redukcija osebnosti na trpece telo spodbudila izlive topline in nežnosti. Govorim o ganjenosti, ki jo clovek obcuti ob 'nedolžnem' življenju, ki trpi,9 in zadovoljstvu zaradi morebitne osvoboditve od trpljenja10 po prejetju pomoci. Vse to kaže, da se socutje lahko generira prav iz nasilnega reduciranja osebnosti.11 9 Podobne obcutke empatije opisuje Gilles Deleuze (2001: 29). Clovek jih obcuti do 'cistega', neopredeljenega življenja, osvobojenega sodb o pravicnosti, dobrem in zlu. Mislim, da omenjena redukcija osebnosti postavi življenja beguncev na ta imaginarni nevtralni teren. 10 Kant (1957: 64) opisuje to zadovoljstvo kot ganjenost, ki izgine ob trenutni oviri in mocnejšem izlivu življenjske moci, ki temu sledi. 11 Tako je jasno, zakaj sodobne azilne politike variirajo med dvema na prvi pogled izkljucujocima se naceloma, commpassion and repression (Fassin, 2005). Oba se medsebojno podpirata in pogoju Foto: Anonimni prostovoljec Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Ceprav se morda zdi razdeljevanje pomoci na prvi pogled banalno, to ne drži povsem. Sam postopek je bil vcasih zmeden, ker je v distribucijskem centru obcasno primanjkovalo primernih oblek in obutve. Pomanjkanje lahko cloveka prisili, da zacne sam ocenjevati 'objektivne' potrebe drugih. Glede na oblacila begunca ali begunke se odloca, ali so njegova, njena oblacila zadostna ali ne in ali potrebuje dodatno oziroma drugo obleko. Kajti da bi bil proces cim ucinkovitejši in da bi se pomoc razdelila cim vec ljudem, se clovek lahko postavi v položaj avtoritete, ki odloca o tem. Drugace kot drugi prostovoljci, ki sem jih srecal v centru, so delavci Rdecega križa vedno zavzemali držo avtoritete in odlocali, kdo lahko dobi pomoc in kdo ne.12 Ne glede na motive posameznikov za tako ravnanje sem pozneje ugotovil, da je v veliki meri pogojeno sistemsko. Bil sem namrec prica pogovoru vodje izmene Centra za mirovne študije z vodjo Rdecega križa, v katerem je zadnji povedal, da je njihov cilj, da ljudje »zgolj preživijo na poti do Nemcije«. Tako zamejen okvir delovanja, v katerem se skrbi izkljucno za telesne in biološke potrebe, predvideva instrumentalni in avtoritarni odnos do ljudi, katerih glas ni pomemben. Begunci so tako znova zreducirani na »emisarje brez glasu« (Malkki, 1996), na nema in molceca telesa, ki v tišini samo odhajajo in prehajajo. V samem opazovanju nemih teles je nekaj globoko odtujenega, ko že sam pogled opredmeti brezglasno sliko, spektakel surove telesnosti. Na ta nacin slikovna oblika, spektakel ustvari distanco, neodnos, v katerega se ujameta tisti, ki gleda, in tisti, ki je opazovan. Dejansko pa je ta 'slikovna oblika' dopolnilo in pogoj obstanka zgoraj opisanega birokratskega mehanizma, ki 'regulira' odsotnost odnosov. To so nenavadne, tudi v medijih razširjene slike; na pogled so zmedena mešanica socutja in okrutnosti, ki se izvaja z neukrepanjem in nemim opazovanjem kolon ljudi, ko v anonimnosti in brez glasu hodijo mimo. V tem nemem opazovanju nemih, vecinoma utrujenih, izmucenih, v vrste postavljenih ljudi, ki v mimohodu prehajajo in odhajajo, je nekaj voajerskega užitka, ki se poraja pri gledanju trpljenja ljudi, ki so bili, tako se vsaj domneva, blizu smrti, vendar so pobegnili, preživeli in zdaj potujejo. In 'mi' jim bomo pomagali tako, da poskrbimo za njihova izmucena in ogrožena telesa, za njihove otroke, starce in nemocne. Toda 'nocemo' jih pustiti preblizu, kajti komu lahko koristijo ljudje, zreducirani na telesa, ki so samo v preživetvenem stanju. Kakor da bi vecina ljudi, ki to gleda, obcutila, da je pot od izmucenih teles do polnopravnih državljanov, ki skrbijo zase in za druge, predolga. Cimbolj se 'vdor te množice ljudi' doživlja kot vir stalne nevarnosti in tveganja za 'domaco skupnost',13 bolj se skrb meša s pozivi in klici vojski in policiji, naj omejita jeta ter sestavljata dialekticni par. 12 Enako so ugotovili tudi drugi prostovoljci, s katerimi sem se pogovarjal. Nekateri so imeli vecmesecno izkušnjo dela z delavci Rdecega križa. 13 Razlog za sprejetje varnostnih mehanizmov za upravljanje begunskih skupin je, da javnost in tvorci javnih politik iskalce azila in begunce v cedalje vecji meri doživljajo kot varnostno grožnjo (Pozniak in Petrovic, 2014). Duško Petrovic | Humanitarna oblast in preprecita prihod in prehajanje meja suverenih držav. Državne oblasti si v vseh državah na poti prizadevajo, da bi preprecile prihod, ce že ne povsem pa vsaj, da bi omejile uhajanje in tok ljudi, ker se bojijo presežka ljudi, ki bi utegnili priti ali se znajti na ozemlju katere od držav. Še zlasti to velja za tiste, za katere se sumi, da so ekonomski migranti. Zaradi tega dvoma se izdelujejo kontrolni in nadzorni mehanizmi in prej kot ne nevarne prakse utrjevanja nacionalne pripadnosti migrantov. Humanitarni koridor To samo pomeni, da begunske politike, ki si prizadevajo za omejevanje prihoda t. i. ekonomskih migrantov, temeljijo na esencializiranju nacionalnega porekla, ki postaja odlocilni dejavnik za priznanje begunskega statusa, ker povezuje nacionalno poreklo s pravicami. Povezovanje nacionalnega porekla s pravicami pa je v središcu vsake nacionalisticne politike. Zato se je v humanitarnem koridorju pri vsakem preverjanju porekla izvajal in uresniceval inherentni, nereflektirani nacionalizem takih politik. Pogosto so sumljive osebe prepoznavali na 'prvi pogled' na podlagi barve kože. Tako inherentni rasizem in nacionalizem razkrivata razsežnost in skriti obraz 'velikodušnega' humanitarizma. Povedano drugace, preprecevanje vstopa t. i. ekonomskim migrantom kaže, da se ekonomska revšcina ne priznava kot objektivni problem in razlog za upravicen prehod meje, medtem ko je esencialno razumljeno nacionalno poreklo zadosten razlog. S tem negacijska ekonomizacija azilnih politik, nepriznavanje revšcine in ekonomske neenakosti potrjujejo in krepijo nacionalizem in rasizem. Te politike, ki zanikajo revšcino, temeljijo na današnjem vrednotnem sistemu privilegiranja ekonomske blaginje in nenehne rasti bogastva, pri cemer omejujejo politicne vrednote na izkljucno ekonomske.14 Ce se o rasti bogastva izrazimo v politicnem jeziku, potem dejansko 14 V tem kontekstu je treba omeniti, da je za Foucaulta (1994) spodbujanje ekonomskih procesov nelocljivo povezano s spodbujanjem vitalnih procesov na ravni telesa in populacije, tj. s pojavitvi Foto: Anonimni prostovoljec Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot govorimo o moci in nadvladi kot temeljnih vrednotah. Ko postane ta sklop vrednot dominantno politicno nacelo skupnosti, prihaja na mejah do silnih izbruhov rasizma in nacionalizma ter potrjevanja in uveljavljanja nadvlade in hierarhije. Iz povedanega izhaja, da je varnostni humanitarizem pri pristopu in ravnanju z ljudmi, ki zaradi razlicnih razlogov potujejo in preckajo meje, prevladujoc okvir in pogoj za oblikovanje upravljalskih praks in dominantnih predstav. Obenem pa je gradnja tranzitnih centrov in taborišc, v katerih uporabljajo posebne upravljalske tehnike za administriranje in boljši pretok ljudi od ene meje do druge, vzpostavila nekaj, kar bi lahko poimenovali humanitarni koridor15 ali humanitarni prostor, ki ima poseben status zunaj uveljavljenih družbenih in zakonskih okvirov. Naj naštejem nekaj bistvenih znacilnosti tega prostora: 1. reže meje in ozemlja suverenih držav; 2. v njem velja poseben sistem pravil, upravljanja, nadzora in poostrenega pregleda, ki ni obicajen v t. i. normalnem družbenem prostoru, zato ga je treba opredeliti kot popolnoma birokratski upravljalski prostor. Povedano drugace, brez birokratsko upravljalskih tehnik ta prostor sploh ne obstaja; 3. definiran je kot zacasni tok, ki seka meje in ozemlja nacionalnih držav; 4. v tem prostoru so delno in zacasno suspendirane pravice (humanitarna izjema) ljudi, ki so se znašli v njem, natancneje, pravni status vecine ljudi je nejasen; 5. v prostoru prevladuje predvsem skrb za telesa (zdravje, prehrana, telesno trpljenje ljudi) in življenje skupin ter posameznikov v njem. Biopoliticni humanitarizem Drugje sem pokazal (Petrovic, 2013), da varnostno-humanitarne azilne politike po vsebini in strukturi pripadajo vrsti sodobnih biopolitik in so posledica širših družbenih procesov. Imenoval sem jih biopolitike begunstva in azila (Petrovic, 2013). Za nadaljnjo analizo trenutnih razmer moramo vec povedati o biopolitikah begunstva in azila. Kvalitativno nov vidik sodobnega biopoliticnega humanitarizma je 'prodor' humanitarnih politik z mednarodne ravni na nacionalno, pri cemer so kljucno vplivale na razvoj posamezne nacionalne politike, zlasti na politike do prosilcev za azil in beguncev. V ta okvir spada tudi izjava Angele Merkel: »Sprejetje jo oblasti nad življenjem, biooblasti in njej pripadajoci politiki – biopolitiki. Zato v humanitarnem prostoru ni nakljucna povezava med negacijsko ekonomizacijo begunske politike, esencializacijo nacionalnega pripadnosti in rasizmom ter skrbjo za telo in življenje. Govorim o biologizaciji politike v razlicnih oblikah. 15 »'To se ni nikoli nikomur zgodilo. Mejo je nemogoce zapreti, ker mora obstajati humanitarni koridor,' je povedal Ostojic. 'Hrvaška je morala sprejeti ukrepe za stabilizacijo kanala in dosegli smo to, kar smo hoteli. Ne vem, kolikšno vsoto je Hrvaška doslej porabila. Ta vlaganja so veliko dražja kot oskrba migrantov,' je poudaril minister. 'Ce EU pomaga Srbiji in Grciji, je samoumevno, da bo država clanica zahtevala povracilo stroškov, kar nam je tudi obljubljeno. Ti stroški niso majhni, toda najpomembnejše je bilo, da smo obranili Hrvaško,' je povedal Ostojic.« (HRT, 2015) Duško Petrovic | Humanitarna oblast beguncev je humanitarna dolžnost Nemcije.« (Peterson, 2015) To je tudi razlog za lahkotnost, s katero so posamezne nacionalne države na t. i. 'balkanski begunski poti' odprle meje svojih nacionalnih držav in spustile na ozemlje veliko beguncev ter formirale bolj ali manj organizirane humanitarne koridorje in tokove, ki so sekali meje in ozemlja nacionalnih držav. V tem pomenu lahko humanitarne prostore imenujemo biopoliticne prostore, v katerih se kažejo temeljna znacilnost sodobnih begunskih biopolitik, njihovo variiranje med dvema skrajnostma, med humanitarnim socutjem in represijo (Fassin, 2005), natancneje, med humanitarizmom in poostrenim nadzorom ter preverjanjem, med humanitarizmom in sekuratizacijo. V jedru sodobnega humanitarizma je depolitizacija begunskega in azilnega režima. Natancneje receno, v pogonu je sistem, v katerem izginja razlika med politicno in humanitarno sfero. Vendar pa pri tem ne prihaja do ponovne politizacije begunskega režima, tj. do razkrivanja skritih politicnih predpostavk v humanitarnih prizadevanjih, temvec do humanitarizacije politike (Fassin, 2005; 2007; 2009), v kateri izginja predvsem politicna dimenzija (Petrovic, 2013). Tako ob nedavnem prihodu vecjega števila beguncev, ki so bili ujeti v vojno v Iraku, Siriji in Afganistanu, opažamo pomanjkanje razprave, ki bi se sklicevala na neki koncept pravic in pravicnosti. Namrec, vojni spopadi niso sprožili intenzivnejše ideološke in politicne razprave o straneh, vpletenih v vojno, o njihovi politicni vlogi v sporu in o oceni pravicnosti vsake v vojno vplete strani. Zato se prihajajoci begunci vecinoma dojemajo, kot da so politicno in ideološko brezbarvni, natancneje, kot kopice trpecih teles, za katere je treba poskrbeti, dojemajo se jih kot množica, univerzalni humanitarni subjekt (Mallki, 1996), katerega glavna znacilnost je biološka eksistenca. Humanitarizem je pravzaprav izraz sodobne biopolitike, ki politiko clovekovih pravic omeji na politiko pravice do življenja, v njenem središcu je sklicevanje na 'svetost' življenja in dejavnost, nega in skrb za to življenje in življenjske procese (Petrovic, 2013). Kot sem že zapisal, v neformalnem pogovoru z vodjo Rdecega križa v begunskem centru Slavonski Brod sem izvedel, da je primarni cilj njihovega delovanja v centru, da begunci »preživijo na poti do Nemcije«. Vztrajanje na biološkem življenju kot temeljnem nacelu, ki doloca politiko clovekovih pravic, omejuje clovekove pravice in instrumentalizira pravice za namene upravljanja, nadzora in varovanja. Center v Slavonskem Brodu je dober primer takih praks, v katerih se skrb in nadzor vzporedno dopolnjujeta. Tako razumljena humanitarna dejavnost nazadnje spodbuja in kaže na restrikcijo pravic in morebitno suspenzijo zakonov, s cimer se odpira pot normalizaciji nasilja. Prej opisana humanitarna izjema v humanitarnem prostoru centra je dober primer suspenzije pravic, ki se normalizira, tj. postaja dolgotrajen pojav in del begunske politike. Ceprav je Hrvaška beguncem dovolila prestopiti mejo in neoviran ter organiziran prehod, pa prihajajocih skupin pravno ni obravnavala kot begunce, temvec kot tujce v tranzitu, ki morajo v dolocenem casu zapustiti Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot ozemlje države, njihovo gibanje pa je izjemno omejeno in nadzorovano. Povedano natancneje, oni so 'begunci' brez pravic in svobošcin, ki bi jim morale biti kot beguncem zagotovljene. Zato sta postala skrb za njihovo telesno trpljenje in pomoc na poti oblika organiziranega administriranja teles številk, ki jim odvzema dostojanstvo, in odmerjenega nasilja, ki obcasno prestopi meje dovoljenega. Prav tako takšen brezpravni okvir dovoljuje, da se je skupine in posameznike obcasno preverjalo zaradi dvoma o njihovi identiteti in begunskem statusu. Policijski uslužbenci so bili z rasnim profiliranjem pozorni na videz in barvo kože, prevajalci pa so preverjali znanje jezika in geografske podrobnosti. Prav tako so bili zabeleženi primeri prisilnega vracanja, ne da bi imeli begunci možnost zaprositi za azil.16 Pomanjkljiv pravni okvir je omogocil sistemsko nezaupanje v status beguncev ljudi, ki so prihajali, dopušca tudi arbitrarno zapiranje meja v primeru nenacrtovanega bivanja ali zadrževanja vecjega števila beguncev, ali v primeru zašcite suverenega ozemlja, prav tako pa omogoca nezakonito vracanje in sprejem poostrenih varnostnih mehanizmov, ko se oceni, da gre za varnostno tvegane razmere. Kompleks v Slavonskem Brodu in pripadajoca organizacija pretoka beguncev sta omogocala hiter odgovor na omenjene situacije in v tej smeri sta širila politiko sekuratizacije begunstva. Sklep Na koncu lahko sklenemo, da je izgradnja centra v Slavonskem Brodu ustvarila biopoliticni humanitarni prostor na ozemlju nacionalne države, njegov glavni namen pa sta bila pospeševanje in nadzor toka ljudi z uporabo nadzorovanega nasilja in skrbi za njihova telesa in biološko življenje. Prostor je deloval na podlagi suspenzije pravic in normalizacije humanitarne izjeme. Na prvi pogled bi lahko sam obstoj prostora humanitarne izjeme potrdil tezo Giorgia Agambena (2006) o biopolitizaciji sodobne politike, ki z normalizacijo izrednega stanja postavlja golo, biološko telo v središce politicne skupnosti. Vendar to ne drži povsem. Ceprav se s tem potrdi suverenost države, suspenzija pravic ni popolna, ker tudi sodobno pravo ne gre tako dalec, da bi se v taborišcih nekaznovano ubijalo ljudi, prav tako pa ni humanitarna izjema rezultat suverene, javno priznane odlocitve. Nastanek humanitarnega prostora je rezultat administrativnih upravljalskih taktik, ki so jih oblikovale upravljalske tehnologije, medtem ko do suspenzije prava prihaja na ravni administrativnih praks in ad hoc uvedenih pravil izjeme. Celotno stanje je mogoce bolje opisati, ce kombiniramo teoretske uvide Giorgia Agambena s 16 V Šidu v Srbiji sem bil navzoc pri zelo mucnem pogovoru z mladenicem, ki ga je policija zaradi maroškega porekla izlocila iz skupine in ga skupaj z njegovimi prijatelji odpeljala na srbsko mejo, kjer so jih z grožnjami in fizicnim nasiljem prisilili, da so preckali zeleno mejo in se vrnili. S tem postopkom jim je bila odvzeta pravica do azila. Duško Petrovic | Humanitarna oblast Foucaultovimi, kar sem naredil ob neki drugi priložnosti (Petrovic, 2013), ali z opisi praks pridržanja za nedolocen cas (indefinite detention) Judith Butler (2004), s to razliko, da se mehanizmi zapiranja uporabljajo za nadzor in oblikovanje humanitarnih tokov begunskih skupin, ki bolj spominjajo na Castellsove (2000) prostore tokov (space of flows) omrežne družbe. Prav oblikovanje humanitarnega koridorja je poskus uvedbe nadzora nad migrantskim gibanjem s tem, ko se vzpostavi begunski 'tok' in uveljavlja suverenost s pomocjo birokratskega nadzora, pri katerem se skrb za begunce meša s suspenzijo pravnega okvira s humanitarno izjemo. Povedano drugace, s takimi politikami se uveljavlja državna in nacionalna oblast in ustvarja centraliziran avtoritaren nadzor brez dolgotrajne odgovornosti do priznavanja pravic. Še vec, nadzor se uveljavlja s suspenzijo pravic. Namen vzpostavljanja nadzora pa je normalizacija odnosov v družbeni skupnosti sprejema in varovanje. Za konec lahko recemo, da tematizirana politika varnostnega humanitarizma, v središcu katere je skrb za biološko življenje, posredno esencializira nacionalne in rasne identitete. Tako se na paradoksalen nacin v njej srecajo in v humanitarnem prostoru soobstajajo – humanitarno socutje, skrb, nadzor in rasizem. Prevedla Nina Kozinc Literatura AGAMBEN, GIORGIO (2006): Homo sacer. Zagreb: Arkzin. BIGO, DIDIER (2007): Detention of Foreigners, States of Exception, and the Social Practicies of Control of the Banopticon. V Borderscapes, K. P. Rajaram in C. Grundy- Warr (ur.), 3–33 . Minneapolis: University of Minnesota Press. BUTLER, JUDITH (2004): Precarious Life. London: Verso. CASTELLS, MANUEL (2000): Uspon umreženog društva. Zagreb: Golden marketing. DELEUZE, GILLES (2001): Pure Immanence. New York: Zone Books. DE TOCQUEVILLE, ALEXIS (1995): O demokraciji u Americi. Zagreb: Informator. DIKEN, BULENT (2004): From the Refugee Camps to Gated Communities: Biopolitics and the End of the City. Citizenship Studies 1: 83–106. FASSIN, DIDIER (2005): Compassion and Repression: The Moral Economy of Immigration Policies in France. Cultural Anthropology 20(3): 362–388. FASSIN, DIDIER IN PAULA VASQUEZ (2005): Humanitarian exception as the rule: The political theology of the 1999 Tragedia in Venezuela. American Ethnologist 32(3): 389–405. FASSIN, DIDIER (2007): Humanitarianism as Politics of Life. Public Culture 19(3): 149– 159. FASSIN, DIDIER (2009): Another Politics of Life is Possible. Theory, Culture and Society 26(5): 44–60. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot FOUCAULT, MICHEL (1994): Znanje i moc. Zagreb: Globus. HRT (2015): Nedjeljom u dva. 4. oktober. Dostopno na: http://www.hrt.hr/301688/ vijesti/nedjeljom-u-dva-ranko-ostojic (5. februar 2016). KANT, IMMANUEL (1957): Kritika rasudne snage. Zagreb: Kultura. KUMAR RAJARAM, PREM IN CARL GRUNDY-WARR (2004): The Irregular Migrant as Homo Sacer: Migration and Detention in Australia, Malaysia and Thailand. International Migration 42(1): 33–64. MALKKI, LIISA (1995): Refugees and Exile: From »Refugee Studies« to the National Order of Things. Annual Review of Anthropology 24: 495–523. MALKKI, LIISA (1996): Speechless Emissaries: Refugees, Humanitarianism and Dehistorization. Cultural Anthropology 11(3): 377–404. PETROVIC, DUŠKO (2013): Biopolitike izbjeglištva i azila u ozracju krize politickog azila na Zapadu. Narodna umjetnost 50(2): 128–147. POZNIAK, ROMANA IN DUŠKO PETROVIC (2014): Tražitelji azila kao prijetnja. Studia ethnologica Croatica 26(1): 47–72. PATERSON, TONY (2015): Angela Merkel vows to 'tangibly reduce' refugee numbers - gets seven minute standing ovation from the party. The Independent, 14. december. Dostopno na: http://www.independent.co.uk/news/world/europe/ angela-merkel-vows-to-tangibly-reduce-refugee-numbers-at-party-conferenceand- gets-seven-minute-a6773121.html (5. februar 2016). SASSEN, SASKIA (2014): Expulsions. Harvard University Press. TICKTIN, MIRIAM (2006): Where ethics and politics meet: The violence of humanitarism in France. American Anthropologist 107(4): 33–49. TICKTIN, MIRIAM (2011): How Biology Travels: A Humanitarian Trip. Body&Society 17: 139–158. 61 Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor Neža Kogovšek Šalamon »Humanitarni« koridor: Stanje izjeme v casu globalnih migracij1 Abstract The “Humanitarian” Corridor: A state of exception in times of global migration The purpose of the article is to analyse the migration corridor managed by the state authorities on the Balkan migration route in the second half of 2015, understand it from the perspective of the existing legal and institutional frameworks, and show that the corridor was a phenomenon outside of national and European positive law, while at the same time it responded to the requirements of international human rights principles. The corridor was a clear, intentional and coordinated deviation from legal provisions. It amounted to a state of exception, a certain level of state of emergency in which the rules adopted by the national and European legislatures were suspended and replaced by internal instructions or decrees, or even with constantly changing state practices. The analysis involved comparison of a positive normative framework with the actual procedures carried out by the state structures, and identification of discrepancies which were then qualitatively evaluated from the perspective of international standards. Another purpose of the article was to show that the corridor which was also sometimes referred to as a “humanitarian corridor”, only seemed humanitarian since in fact it served a completely different purpose, namely the interests of state authorities for the refugees and migrants to leave their territories as quickly as possible. Keywords: corridor, asylum, refugee crisis, European Union, fundamental rights Neža Kogovšek Šalamon holds a PhD in Law. She works as a researcher and director of the Peace Institute, based in Ljubljana, Slovenia. (neza.kogovsek@mirovni-institut.si) Povzetek Namen clanka je analizirati migracijski koridor, ki so ga v drugi polovici leta 2015 upravljale državne oblasti na balkanski migracijski poti, ga razumeti z vidika obstojecega pravnega in institucionalnega okvira ter pokazati, da je bil koridor pojav, ki je bil zunaj pozitivnega nacionalnega in evropskega pravnega reda, hkrati pa je odgovarjal na zahteve mednarodnega prava temeljih clovekovih pravic. Koridor je bil jasen, nameren in koordiniran odstop od pravil. Predstavljal je stanje izjeme in uvedbo nekakšnih izrednih razmer, v katerih so bila pravila, ki so jih sprejeli nacionalni in evropski zakonodajalci, suspendirana in nadomešcena z internimi navodili oz. dekreti, v njihovi odsotnosti pa kar z iz dneva v dan spreminjajoco se prakso državnih oblasti. Analiza je izdelana prek primerjave pozitivnega pravnega sistema z dejanskim postopanjem državnih struktur in identifikacijo odstopanj, ta pa so kvalitativno ovrednotena z vidika mednarodnopravnih standardov. Hkrati je namen clanka pokazati, da je bil koridor, ki je bil pogosto poimenovan tudi »humanitarni koridor«, humanitaren le na videz, saj so državne strukture pri upravljanju koridorja težile k povsem drugim, s humanitarnostjo nepovezanim ciljem, zlasti interesom državnih oblasti, da begunci in migranti cim prej zapustijo njihovo ozemlje. Kljucne besede: koridor, azil, begunska kriza, Evropska unija, temeljne pravice Neža Kogovšek Šalamon je doktorica pravnih znanosti. Zaposlena je kot raziskovalka in direktorica Mirovnega inštituta v Ljubljani. (neza.kogovsek@mirovni-institut.si) 1 Zgodnejša verzija nekaterih delov analize, predstavljenih v tem prispevku, je bila objavljena v angleškem jeziku pod naslovom Kogovšek Šalamon, Neža (2016): Legal Implications of the Humanitarian Corridor. V Razor-Wired: Reflections on Migration movement through Slovenia in 2015. Ljubljana: Mirovni inštitut. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 62 Uvod Evropska unija se v zadnjih desetletjih, zlasti pa v zadnjem letu, sooca s povecanim številom prihodov migrantov in beguncev, ki v državah clanicah išcejo priložnosti za boljše življenje in/ali bežijo pred preganjanjem, kršenjem clovekovih pravic ali okoljskimi katastrofami. Države so se na vse to sprva odzivale enostransko, z razvojem azilnih in migracijskih politik, ki so se med seboj zelo razlikovale. Da bi dobile bolj poenoten odgovor na migracijske in begunske izzive, so države clanice v okviru Evropske unije zacele graditi t. i. skupni evropski azilni sistem (Common European Asylum System – CEAS), ki je bil kot cilj opredeljen v Stockholmskem programu (Evropska komisija, 2010) in na podlagi katerega naj bi Unija pridobila podroben skupni okvir poenotenih predpisov. Navedeni sistem, ki je sicer predmet resnih kritik (glej npr. den Heijer in dr., 2016; Guild in dr., 2008), narekuje pravila vsakodnevnega postopanja državnih organov s prosilci za azil in begunci po vsej EU.2 Med prosilci za azil je navadno vecina takšnih, ki so na ozemlje EU pripotovali na nezakonit nacin, v manjših ali srednje velikih skupinah cez morje ali zelene meje. Tovrstni migracijski pojavi so bili scasoma dojeti kot vsakdanji, obicajni in predvideni s pravom.3 Navedeno »rutinirano« dogajanje je bilo mogoce opazovati še v prvi polovici leta 2015. Takrat so statisticni podatki sicer že nakazovali, da se obcutno povecuje število ljudi, ki so v Evropo prihajali najprej po izbruhu t. i. »arabske pomladi«, nato zaradi širjenja vojne v Siriji ter zaradi krepitve Islamske države in splošnega propadanja državnih struktur v Iraku, Afganistanu in drugod. Kljub temu pa je bil pravno in institucionalno gledano položaj še vedno enak – prosilci za azil so prehajali meje in vstopali sporadicno, v manjših skupinah, skrivajoc se pred oblastmi. Oblasti so selivce obravnavale kot »nezakonite migrante«, ce so zaprosili za azil, pa kot prosilce za mednarodno zašcito v postopku ugotavljanja statusa begunca. Sredi leta 2015 pa je prišlo do kvalitativnega, strukturnega in konceptualnega preskoka iz opisanega sistema v nekaj povsem drugega – v najprej dopušcen, nato pa institucionalno voden, organiziran in koordiniran prehod množice migrantov in beguncev skozi vrsto držav, državnih meja in novih ad hoc vzpostavljenih institucij (npr. tranzitnih šotorskih centrov) z namenom, da bi ti dosegli svojo ciljno državo, praviloma nekje v severozahodni Evropi, v kateri so nameravali vložiti prošnjo za azil. Ta prehod, potovanje, ki je bilo pravzaprav videti kot biblicni eksodus, je potekalo po t. i. balkanski migracijski poti in je zajemalo Grcijo kot vstopno državo, Makedonijo, Srbijo, Madžarsko, Avstrijo in Nemcijo, ko je Madžarska zaprla 2 Ravnanje sicer ni bilo enotno, saj so statisticni podatki, ki jih na podlagi uredbe 862/2007 zbira Eurostat, vztrajno kazali, da so pri obravnavi prošenj za azil v posameznih državah clanicah EU izjemno velike razlike. Ti kažejo, da imajo državljani dolocene države izvora v razlicnih državah clanicah EU zelo razlicne možnosti za pridobitev mednarodne zašcite. 3 Azilni sistem namrec predvideva tudi možnost, da bo prosilec za azil na ozemlje države pripotoval nezakonito, s cimer nezakonit vstop kljub mejnim režimom, ki ga prepovedujejo, postane del pravnega sistema. Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor svoje meje in se je pot preusmerila južneje, pa sta del skupine postali še Hrvaška in Slovenija. Po tej migrantski poti je v letu 2015 proti severni in zahodni Evropi potovalo vec kot 650.000 migrantov in beguncev (Evropska komisija, 2015). Med potovanjem je velikanska vecina beguncev in migrantov vecji del držav na tej poti dojemala kot tranzitna obmocja, kjer niso imeli resnega namena zaprositi za azil, ceprav so na nekaterih mejah izrazili namero, da to storijo. Pot, postopoma vedno bolj opremljena z državno podporno infrastrukturo, je scasoma dobila ime (humanitarni) koridor. Namen tega clanka je ta koridor analizirati, razumeti z vidika obstojecega pravnega in institucionalnega okvira in pokazati, da je bil koridor pojav zunaj pozitivnega nacionalnega in evropskega prava, nedvomno pa je odgovarjal na zahteve mednarodnopravnih standardov s podrocja clovekovih pravic. Razgalil je nasprotje, ki obstaja zaradi nenehne napetosti med konceptom državnih meja na eni strani in dolžnostjo varovanja clovekovih pravic in prizadevanja posameznika za »dobro življenje« na drugi. Analiza bo izdelana s primerjavo pozitivnega pravnega sistema z dejanskim ravnanjem državnih struktur in identifikacije odstopanj, odstopanja pa bodo nato kvalitativno ovrednotena z vidika mednarodnopravnih standardov teorij stanja izjeme. Hkrati je namen clanka pokazati, da je bil koridor, ki je bil pogosto poimenovan tudi »humanitarni«, humanitaren le navidezno, saj je bil v resnici namenjen povsem drugim, s humanitarnostjo nepovezanim ciljem. Koridor Koridor, ki so ga države vzpostavile na balkanski poti v letu 2015, je deloval kot skupek institucionalnih praks, s katerimi so omogocale migrantom in beguncem, ki niso imeli dovoljenja za vstop ali bivanje, prehod svojega ozemlja (tranzit) in jim ob tem zagotavljale osnovno oskrbo in prevoz. Po desetletjih siljenja tistih migrantov in beguncev, ki za potovanje v Evropo niso imeli možnosti uporabiti zakonitih poti, v uporabo nezakonitih, je tovrsten institucionalno omogocen ali vsaj aktivno toleriran koridor nov fenomen, novum. Pomeni delovanje, ki ni predvideno s pravom, zakonom, mednarodno pogodbo, evropskimi predpisi ali drugimi pravnimi viri. Na eni strani je obstajal normativni okvir, skupek pravil, podrejenih jasni hierarhiji in sodnemu nadzoru, na drugi strani pa je v obliki koridorja obstajal skupek dejanskih ukrepov, ki so se od normativnega okvira bistveno razlikovali; pomenili so nekakšne nezapisane »norme v senci« (prim. Podgorecki, 1996: 7).4 Koridor je 4 Tu je mogoce potegniti vzporednice z razlicnimi deli, ki analizirajo stanje izjeme oziroma izredne razmere. Ernst Fraenkel, ki analizira ustavnopravni okvir Tretjega Rajha leta 1941, opisuje soobstoj normativne države (Normative State), ki je delovala na podlagi predpisov, ki jih je sprejelo zakonodajno telo in katere delovanje je bilo podvrženo sodnemu nadzoru, in države v senci (Prerogative State), ki je bila vzpostavljena za izvajanje pristojnosti Nacionalsocialisticne stranke in njenih organov na podrocju »politicnih vprašanj«, to delovanje pa je bilo zunaj sodnega nadzora, saj je bilo osnovano Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot bil jasen, nameren in koordiniran odstop od pravil, ki so bila za države clanice EU in države schengenskega obmocja na podrocju azila in migracij dogovorjena na ravni EU in ki so se jim pri približevanju EU prizadevale podrediti tudi države jugovzhodne Evrope (»Zahodnega Balkana«). Pomenil je stanje izjeme (Agamben, 2005: 50; prim. tudi Fraenkel, 2010: 3) in uvedbo de facto, v nekaterih državah (npr. v Makedoniji) pa tudi de iure izrednih razmer, v katerih so bila pravila, ki so jih sprejeli nacionalni in evropski zakonodajalec, suspendirana in nadomešcena z internimi navodili oz. dekreti, v njihovi odsotnosti pa kar z iz dneva v dan spreminjajoco se prakso državnih oblasti in njenih posameznih delov (vlade, ministrstva za notranje zadeve, policije, civilne zašcite ipd.).5 Koridor je bil najprej improviziran in zaznamovan z enostranskimi ukrepi posameznih držav, nato pa cedalje bolj institucionaliziran in usklajevan odziv na spremenjen migracijski položaj, saj so ga v cedalje vecji meri upravljali z internimi navodili in meddržavnimi dogovori. Obstajal je od poletja 2015 do 7. marca 2016, ko so voditelji držav clanic EU postavili temelje za dogovor med EU in Turcijo ter Makedoniji ukazali zapreti mejo z Grcijo. Suspenz zakona V katerih elementih je videti, da je koridor pomenil suspenz pozitivnega prava? To od vseh držav na migrantski poti zahteva dosledno spoštovanje pravil na obmocjih vstopa in prebivanja tujcev, mednarodne zašcite in vracanja. Ta pravila so naslednja: po dolocbi 13. clena Zakonika o schengenskih mejah države zavrnejo vstop državljanom tretjih držav, ki ne izpolnjujejo pogojev, dolocenih v 5. clenu zakonika in ki poskušajo vstopiti v državo brez veljavnih osebnih dokumentov. Ce državljani tretje države vstopijo neregularno in ne zaprosijo za mednarodno zašcito, jih oblasti lahko vrnejo na podlagi dvostranskih sporazumov o vracanju. Ce vracanje po sporazumih ni mogoce, obstaja še možnost postopkov po direktivi o vracanju 2008/115/ES, ki opredeljuje obveznost izdaje sklepa o vracanju (6. clen), omejitev gibanja (15. clen) in prisilno vracanje (8. clen). Ce oseba zaprosi za azil, je skladno z direktivo o pogojih sprejema 2013/33/EU deležna osnovne oskrbe, njena prošnja pa je obravnavana v postopku mednarodne zašcite. Tovrsten splošno veljavni sistem oblastnega nadzora migrantov in beguncev ne velja le v EU, temvec tudi v državah jugovzhodne Evrope, ki si prizadevajo za clanstvo v EU. Parlamenti vseh držav »Zahodnega Balkana« so sprejeli predpise, potrebne za identifikacijo in na vojaških dekretih (martial law) (Fraenkel, 2010: 3). Na nekoliko drugacen nacin podobno materijo obravnava Podgorecki, ki analizira totalitarno pravo in ugotavlja, da ima v sistemih s totalitarnimi elementi vsaka norma, ki je javno objavljena in velja le na videz, tudi svojo »normo v senci«, ki ni bila javno objavljena in velja v resnici ter prevlada (Podgorecki, 1996: 7). 5 Vladanje z dekreti kot doktrina, do potankosti razvita v totalitarnih in diktatorskih režimih, je analizirana v Arendt, 2003: 318, 287–576; Fraenkel, 2010: 3. Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor registracijo »nelegalnih« migrantov, vkljucno s tistimi, ki nameravajo zaprositi za azil. Nacionalni predpisi v teh državah vkljucujejo vse kljucne azilnopravne institute, kot so status begunca, subsidiarna zašcita, nacelo nevracanja, izkljucitvena klavzula, ocitno neutemeljene prošnje in koncepte varne tretje države in varne države izvora. Politike in predpisi teh držav so na las podobni tistim, ki za obravnavo nelegalnih migrantov in prosilcev za azil veljajo v državah clanicah EU. V casu obstoja koridorja pa so oblasti izvajale postopke, povsem drugacne od tistih, ki so opredeljeni v pravnih predpisih. Z narašcanjem števila ljudi, ki so prihajali na meje teh držav, so oblasti postopoma opušcale izvajanje predpisov do tocke, ko jih sploh niso vec izvajale ali so jih izvajale le navidezno. Na vrhuncu, ko je državne meje skozi koridor prešlo tudi 10.000 ljudi na dan, so postopki vkljucevali zgolj delno identifikacijo in registracijo. Vracanje po dvostranskih sporazumih ni potekalo, saj države, iz katerih so migranti izstopili, da bi nadaljevali pot proti severozahodu, ljudi niso bile pripravljene sprejeti. Države so lahko izbirale med: 1. popolnim zaprtjem meja, prepovedjo vstopa in posledicno zgražanjem mednarodne skupnosti (za to možnost se je od držav, ki so bile del koridorja, sprva odlocila le Madžarska), 2. sprejemanjem vseh, ki bi vstopili v državo, in preprecevanjem njihovega nadaljnjega tranzita in 3. vzpostavitvijo koridorja in omogocanjem tranzita vsem, ki bi pot želeli nadaljevati. Vrsta enostranskih improviziranih dejanj posameznih držav je rezultirala v upravljanju koridorja, v katerem so oblasti in/ali humanitarne organizacije zagotavljale minimalno in pogosto nezadostno osnovno oskrbo (Ladic in Vucko, 2016), izvajale registracijo in identifikacijo, po navadi pa so zagotavljale tudi prevoz do meje z naslednjo državo. Najveckrat je bilo ljudem, ki so potovali po koridorju, omejeno gibanje, omejeni so jim bili tudi stiki z zunanjim svetom, zato lahko ta ukrep opredelimo tudi kot odvzem osebne svobode (Kogovšek Šalamon, 2016). Pravica vstopa Obstoj koridorja je dajal vtis, kot da je nastala nova pravica – pravica vstopa. Videti je bilo, kot bi bila priznana ne le prosilcem za azil (ki sicer nimajo prave pravice vstopa, a ce vendarle vstopijo v državo brez dovoljenja, za to po dolocbah Ženevske konvencije ne smejo biti kaznovani), temvec tudi nelegalnim migrantom, ki niso zaprosili za azil. Pa je takšna pravica vstopa opredeljena v pravu EU? Zakonik o schengenskih mejah (ZSM) pravice vstopa kot take ne omogoca, saj jo pogojuje z izpolnjevanjem zahtev po potnem listu, veljavnem vizumu ali dovoljenju za bivanje v državi (5.1 clen, odstavka (a) in (b) ZSM). Poleg izpolnjevanja teh pogojev morajo državljani tretjih držav izkazati tudi, da imajo zadostna sredstva za preživljanje (ali zakonito možnost, da jih pridobijo) ne le za cas bivanja, temvec tudi za vrnitev v svojo državo ali za tranzit do države, ki jih bo sprejela (5.1 clen, odstavek (c) ZSM). Kljub neizpolnjevanju teh pogojev je v okviru koridorja v drugi polovici leta 2015 in Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot v zacetku leta 2016 vsak dan cez meje prihajalo na tisoce ljudi, ob aktivni asistenci državnih oblasti. Razlogov, zakaj je prišlo do tako bistvenega razkoraka med predpisi in prakso, je vec in so med seboj povezani, a preden bodo predstavljeni, se je treba opredeliti še do ene pravice, ki v predpisih ne obstaja, so jo pa oblasti prav tako priznavale – to je pravica prehoda državnega ozemlja oziroma tranzita. Pravica prehoda (tranzita) Države na obmocju koridorja so tranzit dopušcale tako, da so ga pasivno omogocale in ignorirale dejstvo, da množice ljudi prehajajo njihovo ozemlje (npr. Grcija, Makedonija, Srbija), ali pa so ga aktivno izvajale, organizirale prevoz in se z naslednjo državo na migracijski poti dogovarjale za sprejem (Hrvaška, Slovenija, Avstrija). Te procese so omogocale kljub temu, da njihovo pozitivno pravo tega ne dopušca. Tovrstna pravica do prehoda državnega ozemlja tudi sicer v predpisih ni opredeljena. Tranzit je omenjen le v kontekstu tranzitnih obmocij na letališcih (2.1.3 clen ZSM) ali omogocanja tranzita osebi cez ozemlje držav clanic z namenom, da bi vstopila v tisto državo clanico, v kateri ima izdano dovoljenje za bivanje (5.4 (a) clen ZSM). Pri koridorju seveda ni šlo za nobeno od teh dveh situacij, zato je tudi omogocanje tranzita treba razumeti kot državno prakso, ki je obstajala zunaj pravnega reda. V tem pogledu je bilo še zlasti zanimivo dejstvo, da je bila pravica tranzita priznana nelegalnim migrantom, ki v državi, ki so jo prehajali, niso zaprosili za azil, temvec so nameravali za azil zaprositi drugod. Po pozitivnem pravu tovrstna utemeljitev želje po prehodu seveda ne bi vzdržala, saj pravno ni predvidena – oseba bi za azil lahko zaprosila bodisi v državi, ki jo je želela le preiti, ali pa bi bila podvržena postopku vracanja. Hkrati je pomembno omeniti tudi to, da ce bi ta oseba za azil vendarle zaprosila v Sloveniji, ji pravica do tranzita ne bi bila omogocena, saj ta prosilcem za azil ni pravno priznana – osebe, ki zaprosijo za azil, so zavezane ostati v državi in pocakati na izid azilnega postopka. Ce državo le preidejo in jo po vložitvi prošnje zapustijo, se naceloma šteje, da so umaknile prošnjo za azil, ce pa prošnjo vložijo še v drugi državi clanici, so lahko podvržene postopku vracanja po dublinski uredbi, kar znova zanika njihovo pravico do tranzita. Legalizacija tranzita Ob tem je bilo mogoce opaziti, da so si oblasti v številnih državah na migrantski poti prizadevale legalizirati, pravno upraviciti dejstvo, da je bil osebi dovoljen tranzit cez državno ozemlje. Metodo legalizacije je najprej izpopolnila Srbija in jo uporabljala vseskozi, tudi v casu pred vzpostavitvijo koridorja: migranti in begunci legalno prehajajo cez srbsko ozemlje na podlagi izražene »namere zaprositi za mednarodno zašcito«, ki jo podajo ob stiku s srbskimi oblastmi. Po dolocbi prvega Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor odstavka 22. clena srbskega Zakona o azilu jim tako izražena namera in potrdilo, ki ga ob tem dobijo, nalaga, da se v 72 urah zglasijo v dolocenem azilnem centru (drugi odstavek 22. clena Zakona o azilu), omogoca pa jim tudi, da se 72 ur prosto gibljejo po ozemlju Srbije. Zaradi informacijsko nepovezanega registracijskega sistema lahko namero za vložitev prošnje za azil ponovijo veckrat in si tako podaljšajo legalno bivanje v državi ter pridobijo vec casa za tranzit (prim. Lipovec Cebron in Zorn, 2015). Republika Srbija se zaveda, da se institut namere za vložitev prošnje za azil uporablja na ta nacin, to tolerira ter migrantom in beguncem tranzit dopušca z namenom, da zapustijo državo (Lukic, 2015: 4). To ureditev je julija 2015 prevzela tudi Makedonija, ki do tedaj pravno ni dopušcala tranzita migrantom in beguncem. Zdaj jim tako kot Srbija omogoca izraziti namero, s cimer prav tako pridobijo 72 ur casa za vložitev prošnje (Stanojoska in Shushak, 2015: 44). Slovenske oblasti so tranzit poskušale legalizirati z izdajanjem dovoljenj za zadrževanje, veljavnih šest mesecev.6 Ta dovoljenja ne pomenijo vstopnega ali bivalnega naslova in niso enaka dovoljenju za prebivanje (Rakocevic, 1999: 136), temvec posameznika le varujejo pred izgonom v skladu z nacelom nevracanja in mu dajejo pravico do osnovne oskrbe. Kljucna znacilnost dovoljenja za zadrževanje, kot je predvidena v pravnem sistemu, je, da posamezniku, ki sicer nima dovoljenja za prebivanje v državi, daje pravico do svobode gibanja po državnem ozemlju. Ko se je »migrantski tok« preusmeril cez Slovenijo (17. oktobra 2015), so oblasti šele zacele vzpostavljati strukture za svoj odziv na izjemno povecano število prihodov. Tudi odlocbe o zadrževanju so oblasti izdajale le obcasno in kadar so jim to dopušcale zmogljivosti. Ko pa se je število dnevnih prihodov zmanjšalo na nekaj tisoc na dan, so policijske strukture odlocbe za zadrževanje izdajale sistematicno vsem migrantom v koridorju, ceprav so nameravale cloveka nemudoma prepeljati do Avstrije.7 Glede na to, da je namen dovoljenja za zadrževanje drugacen – tj. omogociti cloveku, ki se bo predvidoma dlje casa zadrževal na državnem ozemlju, da je v tem casu zašciten pred izgonom – je mogoce ugotoviti, da dovoljenja niso bila izdana v skladu z namenom, za katerega so bila z zakonom predvidena. V resnici so bila izdana zato, ker je šlo za edini pravno predviden dokument, ki so ga slovenske oblasti sploh lahko izdale za dokazilo, da je bil clovek v Sloveniji identificiran in registriran. Natancna izvedba registracijskega postopka je bila – z vidika slovenskih oblasti – nujna, saj so bile avstrijske oblasti v teh kaoticnih razmerah 6 Pogoji za izdajo dovoljenj za zadrževanje so opredeljeni v 73. clenu Zakona o tujcih, katerega prva dva odstavka, ki opredeljujeta namen in pogoje za izdajo dovoljenja za zadrževanje, urejata namen (zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, ki ga je treba odstraniti, da zacasno ostane v Republiki Sloveniji) in pogoje, kdaj je dovoljenje lahko izdano. 7 V zvezi s prakso Slovenije, ki se je z 22. januarja 2016 odlocila, da v državo skozi koridor lahko vstopajo samo še tisti migranti in begunci, ki nameravajo zaprositi za azil v Avstriji ali Nemciji (MMC, 2016a), bi prav tako lahko ugotovili, da je na svoj nacin uporabljala institut »namere za vložitev prošnje za azil« – vendar ne v lastni državi, kot sta to upoštevali Srbija in Makedonija, temvec v drugi državi. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot pripravljene sprejeti samo tiste posameznike iz koridorja, ki so bili pravilno identificirani. Povedano drugace, izdaja dovoljenj za zadrževanje je bila v interesu oblasti, ki je bil v tem, da se cim vecjemu številu ljudi, ki jim slovenske oblasti niso bile zainteresirane ponuditi zašcite in so jih štele za odvecne, omogoci cimprejšnji tranzit do naslednje države na migracijski poti. Ta interes države, da ne postane obmocje, ki si je prislužilo dehumanizirajoce ime »migrantski žep« (bottleneck), je bil pozneje viden veckrat. Ne nazadnje so visoki državni uradniki skrb, da se to ne bi zgodilo, javno razglašali (MMC, 2016), najbolj ocitno pa je bil ta interes izražen najprej v postavitvi ograje z rezili na zeleni meji s Hrvaško in zatem še v primerih selekcioniranja in diskriminacije, vzpostavljenih po tem, ko sta Nemcija in Avstrija zaceli pripirati vrata za begunce. Te prakse so vsebovale neverjetne in ocitno protipravne ukrepe locevanja ljudi na podlagi državljanstva z namenom omejevanja dostopa do azilnega postopka, omejevanje informacij o možnostih in pravnih postopkih, ki so jih imeli iskalci zašcite na voljo, in kolektivnega vracanja (Dnevnik, 2016). Sklep Prav tovrstni interes držav, da begunci in migranti, ki jim je uspelo vstopiti, cim prej odidejo, je bil kljucni razlog za vzpostavitev koridorja. K temu je sicer pripomogla še vrsta drugih razlogov: najprej velja omeniti izjavo nemške kanclerke Angele Merkel, da Nemcija za sirske begunce ne bo uporabila instrumentov vracanja, ki pa so jo pozneje mnogi (mediji, politiki in begunci sami) interpretirali širše in razumeli kot splošno povabilo. Med razlogi so vseskozi pomembno vlogo igrale tudi visoke številke, torej dejstvo, da so bile migracije v tem obdobju resnicno množicne, migranti in begunci pa zaradi tega ves cas na robu humanitarne katastrofe. Množicnost je bila tista, ki je države nedvomno prisilila, da so odprle svoje meje in ljudem dovolile vstop, mimo veljavnih pozitivnopravnih pravil, saj so se po drugi strani vsaj nekateri predstavniki oblasti zavedali tudi drugih mednarodnopravnih obveznosti, ki se dotikajo varovanja clovekovega dostojanstva, prepovedi necloveškega in ponižujocega ravnanja iz 3. clena Evropske konvencije o varstvu clovekovih pravic in temeljnih svobošcin (EKCP), prepovedi arbitrarnega odvzema prostosti iz 5. clena EKCP, pravice do ucinkovitega pravnega sredstva iz 13. clena EKCP in prepovedi kolektivnega izgona iz 4. clena 4. Protokola k EKCP.8 A ko so se ljudje enkrat znašli na ozemlju teh držav, je nad interesom oskrbe in zavarovanja njihovih življenj in dostojanstva prevladal prav ta interes – da cim prej odidejo naprej. Koridor tako ni bil namenjen zgolj oskrbi, registraciji in identifikaciji ljudi (ter na 8 Eden najzgovornejših sodnih primerov, ki kažejo na to, kako naj države ne ravnajo v primeru množicnega prihajanja migrantov, je primer Khlaifia in drugi proti Italiji (ESCP, pritožba št. 16483/12, sodba z dne 1. decembra 2015), znan tudi kot primer Lampeduza. Italija je bila spoznana za odgovorno za kršitve, med drugim, navedenih konvencijskih dolocb, ko je migrantom omejevala gibanje, jim izdajala tipske odlocbe o izgonu, na katere se niso mogli pritožiti. Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor koncu tudi njihovemu arbitrarnemu selekcioniranju in delitvi na tiste, ki domnevno potrebujejo zašcito, in druge, ki je ne), temvec je bil namenjen zlasti hitremu tranzitu, kar je postal osrednji smoter državnih struktur vecine držav na migrantski poti. Navedeni interes kot primarni je bil jasno razviden tudi iz delovanja držav kandidatk in bodocih kandidatk za clanstvo v EU. V povezavi z migracijami sta se na nenavaden nacin združila interes teh držav ter interes migrantov in beguncev samih – obe strani sta si želeli predvsem, da cim prej zapustijo to ozemlje. Srbija in Makedonija instituta »namere za vložitev prošnje za azil« nista vzpostavili zato, da bi ljudje tam dejansko lahko zaprosili za azil ter zašcito tudi pridobili in se vkljucili v integracijski proces (državi namrec integracijskih ukrepov sploh ne izvajata), temvec zato, da bi v 72 urah odpotovali naprej. Nasprotno pa bi to bilo v interesu EU, ki »Zahodni Balkan« vidi kot tamponsko obmocje, ki naj migrante poskuša zadržati na svojem ozemlju (Celador in Juncos, 2012: 202). Ker »Zahodni Balkan« tega pricakovanja ni mogel izpolniti, so voditelji EU koridor grobo odpravili, zaprli grško-makedonsko mejo, Grcijo pa skupaj s clovekovimi pravicami migrantov in beguncev žrtvovali kot kmeta na šahovnici. Glede na navedeno je zavajajoce koridor oznacevati kot humanitarnega. Hkrati pa ni mogoce spregledati, da je bilo prav z vzpostavitvijo koridorja, v okviru katerega je sila množic prevladala nad silo zakona, da bi bila lahko uveljavljena sila prava, mogoc dostop do evropskega ozemlja, s tem pa je postalo nekoliko bolj mogoce tudi varovanje clovekovega dostojanstva in temeljnih pravnih standardov ESCP. V nekem drugem casu in prostoru si je mogoce predstavljati trajen koridor z razmerami, ki bi se nenehno izboljševale. Tihotapske poti cez morje in kopno bi bile postopoma marginalizirane in nadomešcene z uradnimi, zakonitimi, varnimi nacini vstopa, s cimer bi se znižala tudi cena potovanja in njegova smrtonosnost. Pravo, njegov duh in smoter bi se v tem primeru gotovo bolj približala pravicnosti, kot so se s tem, ko so evropske oblasti balkansko pot zaprle, s cimer so problem zgolj eksternalizirale, ne da bi se pri tem srecale z resnim humanisticno, eticno in pravno motiviranim nasprotovanjem. Pri tem ni mogoce spregledati, da je bila odsotnost slednjega tudi posledica podobe koridorja – kolone obupanih dehumaniziranih množic asociirajo na invazije, prestrašijo javno mnenje in zmanjšajo možnost za razpravo o alternativnih migracijskih politikah. Ob tem, ko je koridor ponudil možnost dostopa do ozemlja, je bil zaradi svoje izjemnosti tudi obsojen na zaprtje. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Literatura AGAMBEN, GIORGIO (2005): State of exception. Chicago, London: University of Chicago. ARENDT, HANNAH (2003): Izvori totalitarizma. Ljubljana: Claritas. CELADOR, GEMMA COLLANTES IN ANA E. JUNCOS (2012): The EU and Border Management in the Western Balkans: Preparing for European Integration or Safeguarding EU External Borders? Southeast European and Black Sea Studies, 12(2): 201–220. DEN HEIJER, MAARTEN, JORRIT RIJPMA IN THOMAS SPIJKERBOER (2016): Coercion, prohibition, and great Expectations. The continuing failure of the Common European Asylum System. Sprejeto v objavo v Common Market Law Review, junij 2016. DNEVNIK (2016): Kako je Slovenija kolektivno zavracala vojne begunce: »Vrni se v Turcijo, tam je varno!«, 2. april. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042733006/ svet/kako-je-slovenija-kolektivno-zavracala-vojne-begunce-vrni-se-v-turcijo-tam-jevarno (8. maj 2016). EVROPSKA KOMISIJA (2010): Program Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje, 2010–2014 (Stockholmski program). Uradni list EU, št. 115, 4. maj 2010. EVROPSKA KOMISIJA (2015): Report from the Commission to the European Parliament and the Council on the follow-up to the Leaders' Meeting on refugee flows along the Western Balkans Route, COM(2015) 676 final, 15. december. Dostopno na: http:// ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/securing-eu-borders/legaldocuments/ docs/report_western_balkans_en.pdf (5. maj 2016). EVROPSKA UNIJA (2007): Uredba (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zašciti ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 311/76 o zbiranju statisticnih podatkov o tujih delavcih. Uradni list L 199, 31. julij, 23–29. EVROPSKA UNIJA (2008): Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah clanicah za vracanje nezakonito prebivajocih državljanov tretjih držav. Uradni list L 348, 24. december, 98–107. EVROPSKA UNIJA (2013): Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zašcito. Uradni list L 180, 29. junij, 96–116. EVROPSKA UNIJA (2016): Uredba (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah). Uradni list L 77, 23. marec, 1–52. EVROPSKO SODIŠCE ZA CLOVEKOVE PRAVICE (2015): Khlaifia in drugi proti Italiji, pritožba št. 16483/12, sodba z dne 1. december 2015. FRAENKEL, ERNST (2010): The Dual State. A Contribution to the Theory of Dictatorship. Clerk, New Jersey: The Law Book Exchange. GENERALNA SKUPŠCINA OZN (1951): Konvencija o statusu beguncev, 28. junij. United Nations Treaty Series 189: 137. Dostopno na: http://www.refworld.org/ Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor docid/3be01b964.html (8. maj 2016). GUILD, ELSPETH, SERGIO CARRERA IN FLORIAN GEYER (2008): The Commission’s New Border Package: Does It Take Us One Step Closer to a ‘Cyber-Fortress’ Europe? Centre for European Policy Studies Policy Brief. Dostopno na: http://www.ceps.eu/ publications/commissions-new-border-package-does-it-take-us-one-step-closercyber- fortress-europe (5. maj 2016). KOGOVŠEK ŠALAMON, NEŽA (2016): Legal implications of the »humanitarian corridor«. V Razor-Wired: Critical reflections on migration movements through Slovenia in 2015, N. K. Šalamon in V. Bajt (ur.), 39–50. Ljubljana: Mirovni inštitut. LADIC, MAJA IN KATARINA VUCKO (2016): Slovenia's response to increased arrivals of refugees: We don't want them but we also don't understand why they don't want to stay. V Razor-Wired: Critical reflections on migration movements through Slovenia in 2015, N. K. Šalamon in V. Bajt (ur.), 15–30. Ljubljana: Mirovni inštitut. LIPOVEC CEBRON, URŠULA IN JELKA ZORN (2016): Avtonomija in nadzor migracij v evropskih »tamponskih conah«. Dve domovini, 43. Dostopno na: http:// twohomelands.zrc-sazu.si/sl/articles/show/283/avtonomija-in-nadzor-migracij-vevropskih- tamponskih-conah (8. maj 2016). LUKIC, VESNA (2016): Understanding Transit Asylum Migration: Evidence from Serbia. International Migration doi: 10.1111/imig.12237. MMC (2016): Šefic: Slovenija ne bo postala prebežniški žep, 13. januar. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/slovenija/sefic-slovenija-ne-bo-postala-prebezniski-zep/383322 (8. maj 2016). MMC (2016a): Šefic: Sodelovanje z Avstrijo je na izjemno visoki ravni, 22. januar. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/slovenija/sefic-sodelovanje-z-avstrijo-je-na-izjemno-visokiravni/ 383989 (12. maj 2016). PODGORECKI, ADAM (1996): Totalitarian law: Concepts and issues. V Totalitarian and post-totalitarian law, A. Podgorecki in V. Olgiati (ur.), 3–37. Dartmouth: Aldershot. RAKOCEVIC, SLOBODAN (1999): Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem. Ljubljana: Uradni list RS. STANOJOSKA, ANGELINA IN IVONA SHUSHAK (2015): Life in a Backpack: The EU’s Asylum Policies and its Impact on the Macedonian Asylum Legislation. Journal of Liberty and International Affairs 1(2): 37–49. ZAKON O AZILU REPUBLIKE SRBIJE. Uradni list Republike Srbije, št. 109/2007 (1. april 2008). ZAKON O TUJCIH. Uradni list Republike Slovenije, št. 45/14 – uradno precišceno besedilo, 90/14, 19/15 in 47/15 – ZZSDT (15. junij 2011). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 72 Jure Gombac »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«1 »Upravljanje« mej v Sloveniji v casu povecanega prihoda migrantov 2015/2016 Abstract “Tremendous work, successful, an exemplary job!” Border ‘management’ in Slovenia in the time of mass arrival of migrants The aim of the article is to analyze events on the Slovenian border from the autumn of 2015 to February 2016 using concepts exploring borders, sovereignity, security and humanitarism. The main research question touches upon the possible use of the border for the control of migration and management of sovereignty, especially in the name of security. The following methods were used: literature review, participant observation, and content analysis of the Facebook pages of the NGOs involved as well as printed Slovenian media (the Delo newspaper). Results show the possibility that Slovenia deliberately created a state of exception on its borders in order to be able to control and manage the migrant situation in the name of sovereignity and security. Keywords: migrations, borders, state of exception, security, sovereignity, Slovenija Jure Gombac is a senior research fellow at the Slovenian Migration Institute and a lecturer at the University of Nova Gorica in the European Master in Migrations and Intercultural Relations. (jure.gombac@ zrc-sazu.si) Povzetek Clanek analizira dogajanje na slovenski meji od jeseni 2015 do februarja 2016 s pomocjo konceptov o mejah, suverenosti, varnosti in humanitarnosti. Glavno raziskovalno vprašanje se dotika uporabe meje kot prakse za obvladovanje migracij in vzdrževanja suverenosti predvsem v imenu varnosti, manj pa clovecnosti. Pri tem so bile uporabljene naslednje metode: pregled relevantne literature, opazovanje z udeležbo, analiza vsebine v dogajanje vpletenih nevladnih organizacij na Facebooku ter porocanja v slovenskih medijih (Delo). Rezultati kažejo možnost, da je Slovenija na svojih mejah namerno ustvarila izredne razmere, s pomocjo katerih je nato lahko v imenu varnosti in suverenosti obvladovala in nadzirala migrante na njihovi poti do Avstrije. Kljucne besede: migracije, meje, varnost, suverenost, izredne razmere, Slovenija Jure Gombac je višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter predavatelj na Univerzi v Novi Gorici na študijskemu programu European Master in Migrations and Intercultural Relations. (jure.gombac@zrc-sazu.si) 1 S temi besedami je državni sekretar Bojan Šefic 17. marca 2016 na sestanku z nevladnimi organizacijami na Ministrstvu za notranje zadeve ocenil dogajanje na slovenskih mejah v drugi polovici leta 2015 in na zacetku leta 2016. 73 Jure Gombac | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!« Uvod Dogajanje na mejah Evropske unije v letih 2015/2016 ni nekaj novega ali nepricakovanega. Meje, ki imajo lahko glede na potrebe razlicne namene, so postale prostor, kjer se izvajajo prakse izkljucevanja, orodja, ki delijo (revne, obupane) migrantke/migrante od (srecnejših, bogatejših) »mobilnežev«, mobilnih subjektov (Andersson, 2014), »Druge« od »Nas«. To so prostori, kjer se dogajajo cloveške tragedije in kjer kosi smrt. Od pateras, colnicev, v katerih so migranti iz Afrike pripluli do Kanarskih otokov, prek Ceute in Melille cez Gibraltar, vse do Lampeduze, Lezbosa, Kosa, Samosa, Iosa in drugih grških otokov ter navsezadnje t. i. balkanske poti, in številnih drugih, manj znanih smeri, migrantke/migranti išcejo nove priložnosti in možnosti za prihod v Evropsko unijo. Pri tem trdnjava Evropa s svojo politiko in pomocjo razlicnih agencij, akcij, operacij pozablja na lastno zgodovino in odgovornost, na solidarnost med ljudmi, medsebojno pomoc in clovekove pravice. Tudi t. i. balkanska pot ni nova migracijska smer. Konec prejšnega tisocletja je namrec cez jugovzhodno Evropo in tudi cez Slovenijo že vodila migrantska pot, o kateri prica tudi statistika Ministrstva za notranje zadeve. Ta kaže, da je v letu 2000 slovensko mejo brez obveznih dokumentov prestopilo in bilo nato zadržanih 35.892 ljudi, na sami meji pa jih je policija 44.908 zavrnila. S slovensko mejo je tako imelo opravka 80.800 migrantk in migrantov, ce seveda ne štejemo tistih, ki jih mejni nadzor ni zaznal. Leta 2001 je bilo njihovo število skoraj identicno (80.788) (MNZ, 2001). Te številke sicer niso povsem primerljive z letoma 2015 in 2016, vendar pa zbujajo dvom glede trditev o presenecenju, neizkušenosti in nepripravljenosti ustreznih institucij, ki nadzorujejo in upravljajo takšne situacije. Ta pot je Slovenijo – zaradi najrazlicnejših ukrepov s podrocja upravljanja meja na nacionalni, regionalni ravni in na ravni EU – v prihodnjih letih obšla, znova pa je postala aktualna spomladi leta 2015, najprej kot 2500 kilometrov in 12 dni dolga preizkušnja po skritih poteh cez hribe in doline Grcije, Makedonije do Srbije in Madžarske, nato pa je zaradi postavitve rezalne žice na meji med Madžarsko in Srbijo in pozneje še med Madžarsko in Hrvaško spet zavila tudi na slovensko mejo in cez njo. Cilj tega besedila je poskus analize dogajanja na slovenski meji in v Sloveniji v casu množicnega prihoda migrantov in migrantk konec leta 2015 in v zacetku leta 2016 s pomocjo konceptov o mejah, suverenosti, varnosti in clovecnosti, ki so teoretski okvir za analizo podatkov. Te mi je uspelo zbrati s pomocjo naslednjih metod: pregledom relevantne literature, terenskim delom (opazovanje z udeležbo2 ter neformalnimi pogovori z vpletenimi akterji), analizo vsebine Facebook strani v dogajanje vpletenih nevladnih in vladnih organizacij ter aktivisticnih skupin (Are you serious, Refugee camp – BREZICE; RIGONCE; DOBOVA1, DOBOVA 2 – Slovenia, 2 Od konca oktobra do decembra 2015 sem kot prostovoljec pomagal v razlicnih zbirnih centrih. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Calais Migrant solidarity, No borders, idr.) in porocanja v slovenskih medijih (Delo). Glavno raziskovalno vprašanje se glasi: Kako je Republika Slovenija uporabila svojo mejo v želji obvladati in usmerjati migracije na eni strani in ohraniti suverenost na drugi, katera vprašanja (varnost, clovecnost) so bila zanjo pomembna in katere probleme je ustvarila tako, da je lahko uporabila tiste rešitve, ki jih je sama s pomocjo t. i. »varnostnih agencij« v preteklosti že oblikovala (Bacchi, 2009). Teoretska štiriperesna deteljica: meje, suverenost, varnost in clovecnost Meje, suverenost, varnost in clovecnost so kot koncepti v zadnjem casu zelo izpostavljeni tako v teoretskih diskurzih, povezanih z migracijami, kot tudi v praksi. Na kratko bi lahko rekli, da se s pomocjo meja v službi nacionalnih ideologij skuša ohraniti suverenost držav, v imenu varnosti se legitimizirajo ostri ukrepi proti migrantkam/migrantom, prek humanitarnih diskurzov pa se takšne prakse kritizirajo v imenu spoštovanja clovekovih pravic, clovecnosti in solidarnosti. Temu sledijo najrazlicnejše politike in prakse, ki postanejo še posebej otipljive prav na mejah. Tam se v imenu obrambe suverenosti ustvarja t. i. »mejni spektakel« (De Genova, 2013), kjer se med seboj na »spektakularen« nacin prepletajo prakse varnostnih organov in humanitarnih organizacij. Vse, kar se je na meji v slovenskih zbirnih centrih dogajalo v obravnavanem casu, je bilo naravnost prepojeno bodisi z varnostnimi bodisi s humanitarnimi diskurzi. In najveckrat je varnostni diskurz prevladal predvsem v imenu nemotenega delovanja t. i. Balkan Expressa, tj. cim hitrejšega transporta migrantov skozi Slovenijo v Avstrijo ne glede na posledice. A meje se ne nahajajo vec le na obrobju držav, temvec tudi v njihovi notranjosti v obliki zbirnih centrov, azilnih domov ter drugih institucij, pa tudi dalec onkraj njih, na schengenski meji, v Turciji, Maroku, Alžiriji ... Gre za kompleksno dogajanje in napetosti med razlicnimi nacini vladanja, politikami, diskurzi, praksami, ki so med seboj prepleteni in katerih odnosi se spreminjajo glede na razmerja moci in razlicne aktualne dogodke. Meje Meje so postale prostori tisocerih možnosti. So eden kljucnih elementov za utrjevanje nacionalne ideologije in identitete, instrument državne politike in simbol suverenosti (De Genova, 2013). Nanje lahko gledamo kot na neprekinjeno crto, ki kaže doseg suverenosti dolocene države (Neocleous, 2003). A meje bolj kot vojaške in ekonomske prakse danes stopajo v ospredje kot prostori upravljanja z razlicnimi akterji, predmeti in procesi, katerih skupni imenovalec je mobilnost (Rumford, 2006). Državne meje se vse bolj spreminjajo v simbolicne in regulatorne instrumente znotraj strategij nadzora migracij (Walters, 2011). Étienne Balibar Jure Gombac | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!« mejo razume kot zapleteno mrežo, ki hkrati sega dalec cez in globoko v notranjost ozemlja držav (Balibar, 2004). Kot taka je veliko ucinkovitejša pri t. i. politikah razmejevanja (debordering) in omejevanja (rebordering), ko se na zunanje meje EU kopici policijske (FRONTEX) in vojaške (NATO) enote ter tehnicne ovire, da bi lahko meje med clanicami EU ostale odprte (Bloch, Sigona in Zetter, 2014). Tudi t. i. daljinsko upravljanje (remote control) meja (Guiraudon in Lahav, 2000), ko že dalec pred vstopom v samo državo migrante locijo na »zaželene« in »nezaželene « z vizumskimi politikami, hotspoti, varnostnimi conami, preverjanjem zunaj ozemlja nacionalne države ter kaznovanjem letalskih, ladijskih in avtoprevoznikov, ki prevažajo migrante brez dokumentov, je praksa, ki presega klasicno razumevanje meja (Walters, 2011). Prav tako »klasicno« razumevanje meja presega razmišljanje Sygmunta Baumana, ki opozarja, da so se v globaliziranem svetu zaradi globalnega kapitalizma meje spremenile v prave zunajteritorialne mejne dežele, kjer »domujejo begunci, gverilci, banditi in preprodajalci drog, ki ogrožajo ‚našo‘ stran meje« (Bauman, 2004: 90). Nicholas de Genova govori o t. i. »spektaklu na meji«, ko se na meji oblikuje posebna scena izkljucevanja, zaradi katere se zaustavi, zadrži ali odžene vse tiste, ki so nezaželeni. Socasno se zdi tudi, da meja izkazuje, potrjuje in legitimizira domnevno naravnost in nujnost takšnega izkljucevanja. Konkretne prakse mejne politike se prepletejo s temi predstavami, da bi migrantovo »ilegalnost«, ki je seveda skonstruirana (Calavita, 2005), spremenile v resnicnost (De Genova, 2015). Sandro Mezzarda pravi, da meje niso nevtralna razmejitvena crta, temvec simboli moci, ki vsiljujejo vkljucevanje in izkljucevanje. Privilegirane dominantne hegemonije aktivno nadzirajo svojo mejo, da bi morebitne prestopnike zadržale na »drugi strani« (Mezzadra, 2004). Kot taka je meja lahko nevarna, saj tovrsten »nadzor«, ki izhaja s pozicije moci, lahko povzroci in dejansko povzroca tragedije. Izzivi na meji so veliki, saj se tu združita »zunaj« in »znotraj«, opozarja Emma Haddad. Tisti, ki ilegalno precka mejo, spodkopava njeno avtoriteto in lahko »onesnaži « notranjost, ki jo meja skuša zašcititi. Begunci so na meji konstruirani kot grožnja, ki se oblikuje okoli štirih osi: družbeno-ekonomske, varnostne, identitetne in politicne. Zlasti v varnostnem diskurzu se vzdržujejo številni miti, ki begunca konstruirajo kot potencialni vir »onesnaženja« (nevarnosti). »Begunci povzrocajo brezposelnost in šibijo ekonomijo! Prisotnost beguncev je znak izgube nadzora nad suverenimi mejami in kljubovanje avtoriteti! Begunci ogrožajo narodno identiteto države gostiteljice in tako nacenjajo družbeno kohezijo! Begunci prinašajo bolezni in pomenijo grožnjo za zdravje in dobro pocutje državljanov!« (Haddad, 2007: 126). Vecina nacionalnih držav deluje, kot da bi bilo mogoce pri nadzorovanju meja vse to prepreciti z ustrezno politiko trde roke. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Suverenost Nacionalne države razumejo in uporabljajo mejo kot orodje razlicnih vidikov vladanja. Eden takšnih vidikov je prav gotovo tudi grožnja izgube suverenosti. Že Saskia Sassen se je v povezavi z migracijami in globalizacijo spraševala o vlogi in smislu suverenosti ter možnosti izgube nadzora (Sassen, 1996). Nemški politicni teoretik Carl Schmitt je suverenost razumel kot moc, ki omogoca razglasitev izrednih razmer. To naj bi se zgodilo v razmerah sistemske krize, ko se zamajajo temelji in oblika politicne avtoritete. V takih primerih naj bi zakon prenehal veljati kot režim normativne pravice in deluje po logiki izjem. Gre za odmik od logike demokraticne politike k logiki politicne pripadnosti, po kateri zakoni države ne omejujejo vec. Za takšne izjeme je znacilna neomejena avtoriteta. Suverena moc ostaja, medtem ko se veljavnost zakonov umika (Schmitt, 1985). Miriam Ticktin ugotavlja, da država suverenost vedno vzpostavlja na meji. V primeru krize suverenosti, ko izjeme zamenjajo norme, je ravno meja tisti prostor, kjer nadzor in zagotovila »normalnega« pravnega reda najprej prenehajo veljati. Na meji in v primerno ograjenih prostorih znotraj države se zacno vzpostavljati zacasni prostori nadzora, kjer se preverja upravicenost ljudi do vstopa v državo (Ticktin, 2005). Ti prostori mocno spominjajo na taborišca, o katerih je razmišljal filozof Giorgio Agamben. Taborišce je po njegovem mnenju prostor, ki nastane takrat, ko izredne razmere postanejo pravilo. Ideja taborišca je normalizacija izrednih razmer. Nasilje in kršitve, do katerih prihaja v takšnih prostorih v imenu ohranitve suverenosti in nadziranja migrantskih tokov, se nadaljujejo. »Agenti države«, ki delujejo tam, lahko tudi »nekaznovano ubijajo« in ostajajo nekaznovani, ker se zakoni izvajajo selektivno (Agamben, 2004). V teh prostorih je vladavina prava zreducirana na vladavino policije, ki deluje v izrednih razmerah. Logika takega delovanja je naslednja: dokler se spet ne vzpostavijo normalne razmere, je izjema upravicena zaradi zagotavljanja miru in pravic (Ticktin, 2007). Varnost Na migracije se danes cedalje pogosteje gleda kot na vprašanje varnosti. Vecina vlad v EU je v imenu zašcite meja, reda in identitete družbe sprejela diskurz strahu pred migracijami in migranti (Bigo, 2006). Ta retorika je pripeljala do nastanka schengenske meje (Bloch, Sigona in Zetter, 2014). Predvsem politiki, policija, vojska in varnostno-obvešcevalne službe predstavljajo migracije kot problem, ki ogroža »našo« varnost. Gre za specificen nacin vladanja (Foucault, 1997). Agencije nadzora, kot jih imenuje Didier Bigo, so razvile svoje metode kontrole in nadzorovanja, svoje opredelitve nevarnosti za državo in družbo ter vodijo tako imenovani menedžment nelagodja (Bigo in Tsoukala, 2008). Agencije nadzora konstruirajo »probleme« in težave, povezane z migracijami in migrantkami/migranti na tak nacin, da lahko za njihovo reševanje uporabijo svoje Jure Gombac | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!« tradicionalne metode (Bigo, 2005). Tako sme recimo policija uporabiti opremo, pooblastila in metode, ki se drugace uporabljajo na demonstracijah in varnostno tveganih športnih prireditvah, vojska z razkazovanjem svoje moci na meji opozarja morebitne »prestopnike« (meje), varnostno/obvešcevalne službe pletejo svoje mreže po sosednjih državah, pridobivajo nove informacije ter izvajajo najrazlicnejše preverjanje prek mednarodnih in drugih podatkovnih baz. A v takšnih politikah nastajajo vrzeli. Bolj kot za ucinkovito izpolnjevanje ukazov gre za simbolno politiko. Kot dokazujejo dogodki z mej na balkanski poti jeseni leta 2015 in pozimi 2016 je mit o ucinkoviti »trdnjavi Evropi« iluzija. Ce vojaške enote in policija povsod ne zaprejo meje, je militarizacija meje neucinkovita. Zelo težko je namrec zaustaviti ljudi, ki so trdno odloceni, da bodo preckali mejo, kar se je že neštetokrat pokazalo v Ceuti in Melili, na Sredozemskem morju, na balkanski poti in drugod po svetu. V Evropski uniji je nadzorovanje socasno pogostejše, toda manj ucinkovito, kar povzroca težave ljudem, ki upoštevajo zakonodajo in pravila prestopanja mej, ne morejo pa ustaviti ljudi, ki jih ne upoštevajo (Bigo, 2006). Ta vrzel je povezana z retoriko o invaziji in s potrebo po nadzoru na meji na eni strani in z že omenjeno prakso »daljinskega upravljanja« meja na drugi, ko nadzor ne poteka vec samo na meji, temvec se pomika bodisi stran od državnega ozemlja (na konzulate v tujini, hotspote) bodisi v notranjost ozemlja, kjer vsi lahko postanemo »mejni policisti« (Nyers, 2009). Zaradi vseh teh vrzeli prihaja do med seboj povezanih »preigravanj« na politicni, medijski in birokratski ravni. V politicnih igrah nekatere politicne stranke zahtevajo ostrejše ukrepe proti »migrantom«. Posvojijo apokalipticno verzijo kaoticnega sveta, propada civilizacije, ki naj bi ji od zunaj grozili »Tujci«, »Drugi«, od znotraj pa pomanjkanje moralnih vrednot in prisotnost notranjega sovražnika. Zahtevajo ostre varnostne ukrepe in programe, dokoncne rešitve in militarizacijo družbe (Bigo, 2006). Nekatere politicne stranke sicer zavracajo takšne rešitve, vendar pa niso povsem prepricane o svojem prav, saj verjamejo, da takšen diskurz in ponudba ostrih ukrepov odvracata njihove volivce in jim znižujeta javno podporo. Zato želijo dokazati, da »ukrepajo«, toda hkrati zgolj deklarativno ostajajo humanitarne. A takšne prakse so problematicne. Oblikuje se namrec retorika o zašciti meje kot temelja nacionalne suverenosti, kar pa ne pomeni, da so meje nadzorovane tudi v praksi. Ko namrec vlada želi dokazati, da obvladuje položaj na meji, od varnostnih agencij zahteva rezultate. Od politikov se nato lahko zahteva, da prevzamejo odgovornost za prihod beguncev, migrantov brez dokumentov, ki jih ni bilo mogoce zaustaviti. V tem primeru postane jasno, da se bolj poigravajo s simboli (recimo oklepniki na meji, rezalna žica) kot z ucinkovitimi ukrepi (Bigo, 2002). Tudi vloga medijev v teh igrah je izjemno pomembna. Z objavami in izborom tem ustvarjajo pritisk na politike in njihove ideje reševanja migrantske problematike s tem, da pozivajo k hitrim odgovorom na perece in zapletene probleme ter da se odzivajo na številna vprašanja, ki lahko prihajajo iz vrst skrajne desnice Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot in nasprotnikov priseljevanja. Prav tako so ponavljajoci se posnetki, fotografije, naslovnice in posebne oddaje na temo migracij kljucne za uokvirjanje migracij v varnostno paradigmo. Mediji, skupaj s politiki tako z levice kot desnice, naslavljajo naslednje strahove ljudi: demografske, kot je recimo nenadna »poplava« beguncev, staranje prebivalstva, postopna »invazija« zaradi razlik v rodnosti; nelagodje (domnevna neprijaznost, agresivno obnašanje, »neciviliziranost«); zmanjševanje socialnih pravic, strah pred razkrojem države blaginje; vecja prisotnost vernikov religij, ki se jih dojema kot grožnja sekularnosti in toleranci; transnacionalnost (unicenje nacionalnih vrednot); povezave med priseljenci in teroristicnimi organizacijami zunaj države itd. (Bigo, 2006). V birokratske igre se vpletajo tudi nekateri deli javne uprave, razlicne nevladne in zasebne agencije za varnostna vprašanja, ki lahko pridobijo proracunski denar, ce so prepricljivi v svojem konstruiranju diskurza o »resnicnem« sovražniku, ki naj bi ogrožal državo. Toda zaposleni v teh ustanovah lahko konstruirajo takšnega sovražnika tudi zaradi lastnih koristi (kariera, status in prihodek). Prav migranti so pogosto tarca teh konstruktov, ko se jim pripisuje od t. i majhnega prestopništva in vandalizma (predvsem med priseljensko mladino) do organiziranega kriminala in terorizma. V varnostni okvir spadajo seveda tudi migrantski tokovi, ki naj bi ogrožali suverenost države. Razlicne varnostne agencije so tako neposredno zainteresirane za družbeno konstrukcijo groženj, ki migracije spreminjajo v glavni vzrok za družbene probleme. To jim prinaša prednost v boju za sredstva in legitimiteto. Varnost namrec postane najpomembnejša vrednota v svetu, kjer vlada kaos tako zunaj kot znotraj meja (Bigo, 2002). Clovecnost Didier Fassin poudarja, da se na clovecnost sklicuje tisti nacin vladanja, ki v sodobno politiko uvaja moralne obcutke in ki politiko pravic zamenja z etiko trpljenja in socutja. Kljub tej etiki in zaradi te etike clovecnost prav tako uvaja neenakosti s tem, da nekatera življenja predstavi kot pomembnejša od drugih. »Ker ne moremo pomagati vsem, pomagamo samo nekaterim, izbranim.« (Fassin, 2012: 3) Posledice takega vladanja so nepredvidljive, saj nezmožnost pomagati vsem vodi v zacasne rešitve, namenjene le nekaterim, to pa vse tiste, ki pomagajo pri humanitarnem delu, spravlja v stisko in s tem v t. i. pregorelost zaradi socutja (Fassin, 2005). »Ogromno, uspešno, vzorno« Avgusta 2015 je postalo cedalje bolj ocitno, da bodo migranti prestopili tudi slovensko mejo. Madžarska je že v zacetku julija 2015 zacela graditi žicnato ograjo na meji s Srbijo, v zacetku septembra je svoja vrata za begunce na stežaj odprla Jure Gombac | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!« Nemcija, razmere na Hrvaškem, kamor je samo med 16. in 20. septembrom prišlo okoli 25.000 migrantov, pa so jasno nakazovale morebiten razvoj dogodkov in na humanitarno katastrofo, ki bi lahko nastala. Ceprav je minil še dober mesec do zaprtja madžarske meje s Hrvaško in množicnega prihoda migrantov v Slovenijo, le-ta nanj ni bila pripravljena. Ena od razlag je, da je Slovenija s svojo »nepripravljenostjo« na prihod beguncev konec poletja in vso jesen namerno ustvarjala položaj, ki ga je potem lahko »obvladala« le še z izrednimi razmerami na mejah v imenu obrambe lastne suverenosti. Tako je namrec lahko rešila kar nekaj izzivov, pred katere je bila postavljena. Na mednarodni ravni je kot podpisnica mednarodnih konvencij, sporazumov in pogodb, kot so recimo Konvencija o statusu beguncev, Evropska konvencija o varstvu clovekovih pravic, Schengenski sporazum, dublinska uredba zaradi »izrednih« razmer na meji lahko spregledala nekatere zaveze, pravice in standarde, povezane s pravicami beguncev in mejnim režimom. Položaj je nekoliko spominjal na leto 1992, ko so begunci iz BiH v Sloveniji dobili t. i. zacasni begunski status, ki bosanskim beguncem ni omogocal nekaterih pravic iz Konvencije o statusu beguncev. Prav tako je Slovenija glede na Schengenski sporazum cez mejo spustila le tiste migrante, ki so imeli veljavne dokumente in ustrezne vizume za vstop v schengensko obmocje, medtem ko bi drugi morali zaprositi za mednarodno zašcito. To bi zaradi obveznih postopkov v zvezi s pridobitvijo ali zavrnitvijo prošnje za ustrezni status (prosilec za azil, subsidiarna zašcita) pomenilo (pre)hudo obremenitev za institucije, ki so pooblašcene za vodenje teh postopkov in ki so v prejšnjih letih obravnavale le po nekaj sto prošenj na leto. Odprla se je tudi problematika otrok brez spremstva, saj se starost pri »registraciji « ni problematizirala in se je mladoletne spušcalo naprej, ceprav bi jih bilo treba cim prej zašcititi z ustreznim statusom in pomocjo. Skrb zanje se je preložila na Avstrijo in Nemcijo. Tudi t. i. »zacasno registracijo« na meji, ki jo prej lahko oznacimo za popis osebnih podatkov beguncev, nikakor pa kot popis podatkov, ki je predpisan v postopku prošnje za mednarodno zašcito, lahko razumemo kot poskus izogibanja potencialni situaciji, ko bi lahko po dublinski uredbi v Slovenijo vrnili vse zavrnjene prosilce za azil iz Zahodne Evrope, ki so bili pri nas prvic popisani. Na državni ravni se je Slovenija zaradi gospodarske krize in z njo povezano podhranjenostjo kadrov (policija, vojska, civilna zašcita, Rdeci križ), pomanjkanjem financ ter drugih razlogov znašla pred velikimi težavami, kako oskrbeti in namestiti tako veliko število ljudi. Država je zaradi »nevarnosti na meji« tam uvedla »izredne razmere« ter se zatekla k vrsti zacasnih rešitev, zaradi cesar je prišlo do serijskega kršenja clovekovih pravic in zniževanja humanitarnih standardov. Na mejah so zrasli t. i. »zbirni centri«, ki so po informacijah razlicnih nevladnih organizacij (recimo hrvaške Are you Syrious, ki je zbirala podatke o dogajanju v posameznih zbirnih centrih vzdolž balkanske poti), pricevanju migrantov, nekaterih novinarjev in prostovoljcev bolj spominjali na taborišca, o katerih je razmišljal Agamben. Ljudje so v Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot njih izgubili »pravico do pravic« (Arendt, 1951). Ceprav so bili begunci v Sloveniji prisotni le kratek cas, se je v »zbirnih centrih« razvila »kultura« agentov države, ki so v imenu reda in varnosti kršili clovekove pravice in zniževali humanitarne standarde. Vecinoma so jo udejanjali uradni organi, zaradi zahtevnih razmer pa se je ta preskok lahko zgodil tudi prostovoljcem humanitarnih organizacij, zaposlenim prek javnih del, civilni zašciti, zaposlenim na železnici … Prihajalo je do zapletenih situacij, ko so se prostovoljci in humanitarni delavci morali odlocati, komu pomagati in komu ne, ter t. i. izcrpanosti zaradi socutja zaradi ekstremnih razmer, ki so jim bili prica in v katerih so morali delati (Fassin, 2012). Ce k temu dodamo še izkušnjo samih migrantov, je jasno, da so po obravnavi na slovenski meji le redki zaprosili za azil v Sloveniji. V enem od intervjujev, ki jih je opravil kolega v nemškem zbirnem centru, je eden od sirskih beguncev slovensko izkušnjo oznacil za »pekel na zemlji«.3 Lahko bi rekli, da so »izredne razmere« na meji v imenu ohranitve suverenosti in varnosti dosegle tudi ta cilj. Medtem je v državi vrelo na politicnem, medijskem in birokratskem podrocju. Nekatere politicne stranke in posamezniki so od vlade zahtevali ostrejše ukrepe proti migrantom. Opozarjali so na »onesnaževanje« in strašili z brezposelnostjo domicilnega prebivalstva, šibko slovensko ekonomijo, ki naj ne bi bila kos takšnim izzivom, izgubo nadzora nad mejami in s tem državne suverenosti, kljubovanje avtoriteti s strani migrantov, grožnjo narodni identiteti in kulturi, svarili pred boleznimi in opozarjali na varnostne vidike problematike. S pomocjo fotografij in posnetkov so slikali apokalipticne prizore in svarili pred tem, da Slovenija postane »begunski žep« zaradi dozdevno prevec popustljive politike. Prišlo je tudi do zahteve po militarizaciji družbe (ustanovitev narodne garde). Vlada je odgovarjala predvsem z dejanji, kot so bili postavitev oklepnikov in rezalne žice na meji s Hrvaško in dogovori z drugimi državami na balkanski poti o cim hitrejšem transportu migrantov v Zahodno Evropo. V medijih so bile analize aktualnih dogodkov naravnane na strahovanje ljudi: na povezave med priseljenci in teroristicnimi organizacijami zunaj države so opozarjali z napadi v Parizu, na islamofobijo in strah pred transnacionalnostjo, ki so ju podpihovali z novicami o domnevnih teroristicnih centrih za urjenje v »srcu Slovenije« ter ponovno problematizirali gradnjo mošeje v Sloveniji, nelagodje (neprijaznost, agresivno obnašanje, neciviliziranost) pa so zbujali dogodki v Kölnu, ki so transparente o »rapefugees« naplavili vse do Kidricevega. Igre birokratskih ustanov so bile precej manj vidne, subtilne in javnosti bolj prikrite. Eden glavnih akterjev na podrocju migracij v Sloveniji in varovanja njenih meja je Ministrstvo za notranje zadeve, ki del svojih sredstev pridobiva tudi prek skladov Evropske unije AMIF (Sklad za azil, migracijo in vkljucevanje) in ISF (Sklad 3 To mi je 8. decembra 2015 v Interkulturelle Arbeitsstelle IBIS v Oldenburgu v neformalnem pogovoru povedal raziskovalec, ki intervjuva migrante v zbirnih centrih in drugih institucijah, namenjenih migrantom, v Nemciji. Intervjuji in analiza v casu pisanja tega clanka še niso bili objavljeni. Jure Gombac | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!« za notranjo varnost). Gre za institucijo, ki ta podrocja trdno drži v svojih rokah. Svoje zadolžitve (in sredstva) le redko zaupa drugim ministrstvom, raziskovalnim ustanovam, nevladnim organizacijam in zainteresirani javnosti. V casu, ko se je povecalo število migrantov na slovenski meji, je prav policija v zbirnih centrih z uveljavljenimi tradicionalnimi metodami skrbela za varnost, registracijo in cim hitrejši transport migrantk/migrantov od hrvaške do avstrijske meje. Glede na nedavno ostro kritiko Slovenske vojske, ki jo je izrekel njen poveljnik, predsednik države RS,4 Ministrstvo za notranje zadeve (p)ostaja eden glavnih sil, ki naj bi skrbela za varnost v Sloveniji. Sklep Vecina dogodkov, ki so jih v preteklih mesecih sprožile migracije skozi Slovenijo, ne bi smela presenecati. V preteklosti so bili migrantke in migranti zaradi ostre politike na mejah, (namerno) pomanjkljive zakonodaje v primeru migrantskih delavk in delavcev, selektivne azilne politike in pomanjkanja idej, strategij in programov na podrocju integracije potisnjeni na rob vidnosti. Jeseni leta 2015 in v zacetku leta 2016 to ni bilo vec mogoce. Migranti so postali »vidni«, pretresli so evropske države in v ospredje postavili številna vprašanja. Tudi v Sloveniji, ki se je skoraj šestnajst let po zadnjem vecjem prihodu migrantov skrivala za svojimi mejami in negovala domnevno suverenost. (Samo)zadovoljna, da kljub schengenski meji s Hrvaško zaradi dvostranskih sporazumov nimamo zunanjih meja, skozi katere bi v vecjem številu prihajali migranti. Zadovoljna s svojim majhnim azilnim sistemom in integracijsko hiško. Zadovoljna, da problemi bolj perece zadevajo druge države in da smo premajhni/prerevni/neatraktivni, da bi bili lahko solidarni. Ta utvara je nato hitro izpuhtela (a zdi se, da se ponovno utrjuje). Od zanikanja do prebujenja, od strahu do dokoncne prevlade varnosti nad clovecnostjo, od navideznega miru do izrednega stanja. Od rezalne žice in tankov na meji, do aktivnega uresnicevanja politike daljinskega upravljanja migracij na makedonsko/grški meji in v Turciji, zaradi cesar smo, bolj kot kdajkoli prej, soodgovorni za necloveške razmere na makedonsko/grški meji in trenutne smrti migrantov v Sredozemskem morju. Problem Slovenije na podrocju t. i. migration managementa je v tem, da se politika, javne institucije, mediji in tudi javnost nic ne naucijo iz lekcij, ki so se jih v preteklosti že naucile, ali pa namerno pozabljajo nanje. Kljub skrbi za hrvaške, bosanske in kosovske begunce konec prejšnjega tisocletja, migrantski situaciji v letih 1999–2002 in spremljanju smrti na schengenski meji se zdi, kot da politikom svoje rešitve na podrocju migracij uspejo vsiliti vedno iste agencije nadzora, ki 4 Predsednik države je kot vrhovni poveljnik oboroženih sil iz porocil Generalštaba slovenske vojske ugotovil, da je Slovenska vojska je že tretje leto zapored na najnižji ravni pripravljenosti delovanja. Vec glej na Predsednik RS, 2016. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot vztrajajo pri varnostnih vidikih »obvladovanja« migracij in izrednih razmerah na meji, zbirnih centrih, azilnih domovih. A nevarnost vladanja s pomocjo izrednih razmer je, da lahko postane pomembno orodje za reševanje »nerešljivih« politicnih problemov ne le v primeru migracij. Scasoma lahko tak nacin vladanja postane nekaj vsakdanjega, normalnega. Prav zaradi takšnih razmer v svojih državah (tudi) v Slovenijo prihajajo migranti. Toda tudi številni slovenski državljani postajajo migranti. Na to opozarja dejstvo, da poleg cedalje pogostejšega izseljevanja mladih v tujino zaznavamo tudi veliko rast t. i. napotenega dela, saj je bilo v letu 2015 izpolnjenih 126.185 obrazcev A-1, ki omogocajo napotovanje delavcev iz Slovenije v tujino.5 Ali gre pri njih prav tako za primer, ko je politika vladanja z izrednimi razmerami, ki je tako domaca pri upravljanju migracij, segla tudi na druga podrocja, kot je zaposlovanje? Literatura AGAMBEN, GIORGIO (2004): Homo sacer: suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska založba. ANDERSSON, RUBEN (2014): Illegality, Inc.: Clandestine Migration and the Bussines of Bordering Europe. California, Oakland: The California University Press. ARENDT, HANNAH (1951): The origins of totalitarianism. NY, New York: Harcourt, Brace and Co. BACCHI, CAROL (2009): Analysing Policy: What’s the problem represented to be? Australia: Pearson. BALIBAR, ÉTIENNE (2007): Mi, državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Sophia. BAUMAN, ZYGMUNT (2002): Society Under Siege. Cambridge: Polity Press. BIGO, DIDIER (2002): Security and immigration: toward a critique of the governmentality of unease. Alternatives: global, local, political (27): 63–92. BIGO, DIDIER (2014): The (in)securitization practices of the three universes of EU border control: Military/Navy–border guards/police–database analysts. Security Dialogue 45: 209–225. BIGO, DIDIER IN ANASTASSIA TSOUKALA (2008): Understanding (In)Security. V Terror, Insecurity and Liberty: Illiberal practices of liberal regimes after 9/11, D. Bigo in A. Tsoukala (ur.), 1–9. Oxon and New York: Routlege. BLOCH, ALICE, NANDO SIGONA IN ROGER ZETTER (2014): Sans Papiers, The Social and Economic Lives of Young Undocumented Migrants. London: PlutoPress. CALAVITA, KITTY (2005): Immigrants at the Margins: Law, Race, and Exclusion in Southern Europe. NY, New York: Cambridge University Press. DE GENOVA, NICHOLAS (2004): The Legal Production of Mexican/Migrant Illegality. Latino 5 Za vec podatkov o problematiki napotitev v tujino glej spletno stran Napoteni delavci. Jure Gombac | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!« Studies (2): 160–185. London: Palgrave Macmillan ltd. DE GENOVA, NICHOLAS (2013): Spectacles of migrant ‘illegality’: the scene of exclusion, the obscene of inclusion. Ethnic and Racial Studies 36(7): 1180–1198. FASSIN, DIDIER (2005): Compassion and Repression: The Moral Economy of Immigration Policies in France. Cultural Anthropology 20(3): 362–387. FASSIN, DIDIER (2012): Humanitarian reason: A Moral History of the Present. CA, Berkeley, Los Angeles: University of California Press. FOUCAULT, MICHEL (1997): Security, Territory, and Population. V Michel Foucault, Ethics: Subjectivity and Truth, P. Rabinow (ur.), 67–71. New York: The New Press. GUIRAUDON, VIRGINIE IN GALLYA LAHAV (2000): Comparative Perspectives on Border Control: Away from the Border and Outside the State. V The Wall Around the West: State Borders and Immigration Controls in North America and Europe, P. Andreas in T. Snyder (ur.): 55–77. Maryland, Lanham: Rowman and Littlefield. HADDAD, EMMA (2007): Danger happens at the Border. V Borderscapes, Borderlines series 29, P. K. Rajaram in C. Grundy-Warr (ur.), 119–136. Minneapolis, London: University of Minesotta Press. MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE (B. D.): Sklad za notranjo varnost in sklad za azil, migracije in vkljucevanje (2014–2020). Dostopno na: http://www.mnz.gov.si/si/o_ ministrstvu/crpanje_evropskih_sredstev/sklad_za_notranjo_varnost_in_sklad_za_azil_ migracije_in_vkljucevanje_2014_2020/ (6. maj 2016). MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE (2001): Porocilo o delu policije za leto 2001. Dostopno na: http://www.policija.si/index.php/statistika (5. maj 2016). MEZZADRA, SANDRO IN BRETT NIELSON (2012): Between Inclusion and Exclusion: On the Topology of Global Space and Borders. Theory, Culture, Society 29(4-5): 58–75. NAPOTENI DELAVCI. Dostopno na: http://www.napotenidelavci.si/sl/ (7. maj 2016). NEOCLEOUS, MARK (2003): Imagining the State. Maidenhead: Open University Press. PREDSEDNIK RS (2016): Mnenje predsednika RS Boruta Pahorja o stanju pripravljenosti Slovenske vojske. Dostopno na: http://www.predsednik.si/up-rs/uprs.nsf/objave/ E9B8FDFC3888DE2AC1257FAA004478B9?OpenDocument (6. maj 2016). RUMFORD, CHRIS (2006): Introduction: Theorizing Borders. European Journal of Social Theory 9(2): 155–169. SASSEN, SASKIA (1996): Losing control? Sovereignty in the Age of Globalisation. New York: Columbia University Press. SCHMITT, CARL (1985): Political Theology: Four Chapters on the Concept of Sovereignity. Massachussets, Cambridge: MIT Press. TICKTIN, MIRIAM (2005): Policing and Humanitarianism in France: Immigration and the Turn to Law as State of Exception. Interventions 7(3): 347–368. WALTERS, WILLIAM (2006): Border/Control. European Journal of Social Theory 9(2): 187–203. WALTERS, WILLIAM (2011): Foucault and Frontiers: Notes on the Birth of the Humanitarian Border. V Governmentality: Current Issues and Future Challenges, U. Bröckling, S. Krasmann in T. Lemke (ur.), 138–164. Oxon and New York: Routledge. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 84 Žiga Podgornik-Jakil Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji Abstract Berlin: Emergency shelters and contemporary border struggles Researching the developments of present political economy must necessarily include investigating the tools of contemporary border regime. These are used for surveillance and control of populations in order to create new divisions of labour and enable extraction of rent by using peoples’ bodies. The article focuses on emergency shelters in Berlin, that is, on their function and ways in which the asylum seekers accommodated there spontaneously struggle against them. The research was done as a militant and cooperative work of the network Lager Mobilisation Network in Berlin’s district Wedding, which builds connections with people housed in the sports halls in the mentioned district. The author underlines that exhausting the aslyum seekers psychically is one of the strategies for filtering the ‘unwanted’ from the ‘wanted’, that is the ones that are interesting for the labour market. At the same time, the restriction of movement and limited access to civil rights confine asylum seekers in emergency shelters run by private companies, which seek profits on their account. Far from claiming that non-profit companies have a ‘better’ shelter administration, since the boundaries between them and profit-oriented companies are often blurred, the author rather speaks of new forms of anticolonial struggles by the people living inside. He understands these struggles as the struggles against the contemporary border regime in Germany and the EU and as a potential for building an inclusive society. Keywords: border regime, border struggles, Berlin, emergency shelters, Lager Mobilisation Network Žiga Podgornik-Jakil is a user of Social Center Rog in Ljubljana, an activist in the network Lager Mobilisation Network in Berlin and a PhD student at the Institute for Social and Cultural Anthropology at Freie Universität Berlin. (ziga_pozabljivko@hotmail.com) Povzetek Ce želimo proucevati razvoj sodobne politicne ekonomije, moramo pri tem nujno upoštevati vpliv orodij sodobnega mejnega režima, ki so uporabljena za nadzor in upravljanje populacij, katerega namen so nove delitve dela in ekstrakcija rent iz cloveških teles. Clanek se osredinja na primer zasilnih zavetišc v Berlinu, na njihovo funkcijo in nacine, kako prosilke in prosilci za azil, namešceni v njih, spontano netijo upore. Raziskava je nastala v okviru militantnega in kooperativnega dela mreže Lager Mobilisation Network v berlinskem okraju Wedding, ki se povezuje z ljudmi, namešcenimi predvsem v športnih dvoranah v omenjenem okraju. Avtor v clanku poudarja, da je psihicno izcrpavanje del strategije filtriranja »zaželenih« prosilk in prosilcev za azil od »nezaželenih«, s cimer poskušajo obdržati tiste, ki so zanimivi za sodobni trg delovne sile. Vendar omejitev gibanja in dostopa do državljanskih pravic prosilce hkrati zadržuje v zasilnih zavetišcih, ki jih vodijo zasebna podjetja, ta pa si skušajo na njihov racun ustvarjati dobicek. Dalec od tega, da bi bila neprofitna podjetja, ki vodijo zavetišca, »boljši« upravljavci kot profitni – meje med njima so namrec pogosto zamegljene. Zato avtor clanka raje govori o novih oblikah protikolonialnih bojev, ki jih živeci v teh zavetišcih uperjajo proti sodobnemu mejnemu režimu v Nemciji in EU in s katerimi skušajo skupaj z aktivisti graditi bolj vkljucujoco družbo. Kljucne besede: mejni režim, mejni boji, Berlin, zasilna zavetišca, Lager Mobilisation Network Žiga Podgornik-Jakil je uporabnik Socialnega centra Rog v Ljubljani, aktivist mreže Lager Mobilisation Network v Berlinu in doktorski študent Inštituta za socialno in kulturno antropologijo na berlinski Freie Universität. (ziga_pozabljivko@hotmail.com) Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji 85 Državni urad za zdravje in socialne zadeve (LAGeSo), boj za obstanek Sedmega oktobra 2015 sem se v Berlinu za krajši cas lahko udeležil solidarnostne demonstracije, ki so jo samoorganizirali prosilke in prosilci za azil ter ljudje brez dokumentov, umetnice in umetniki ter aktivistke in aktivisti, ki delujejo pod skupnim imenom My Right is Your Right in so ena številnih politicnih, vecinoma samoorganiziranih skupin v nemški prestolnici. Preden nadaljujem, bi rad opozoril, da namen nadaljnjega besedila ni fokusiranje na tovrstne samoorganizirane skupine, ki so zacele množicno, a vcasih za kratek cas, nastajati v Nemciji zlasti po letu 2012, ko so prosilke in prosilci za azil skupaj s podpornicami in podporniki, bodisi nemškimi, evropskimi ali ameriškimi, torej tistimi, ki niso zbežali ali emigrirali iz lastne države in zaprosili za azil v Nemciji ali drugih clanicah Evropske unije, zasedli prazen trg Oranienplatz v berlinskem okraju Kreuzberg. Zgodnjeoktobrska demonstracija je bila organizirana pred državno institucijo, ki si jo bodo doživljenjsko zapomnili vsi, ki so zbežali ali emigrirali pred vojno, ekonomsko bedo ali okoljskim opustošenjem in si želijo enakovrednega dostopa do storitev (zdravstvo, trg dela itd.), ki se nemškim državljankam in državljanom zdijo bolj ali manj samoumevne. Prav tako si jo bodo zapomnili vsi tisti, katerih emigracijo so sprožili mnogoteri vzroki, ki jih nikakor ne moremo zožiti na striktno vojne ali ekonomske, izhajajo pa iz postkolonialne realnosti soobstoja dveh svetov, v kateri je Evropa odigrala in še vedno igra pomembno vlogo. Ta postkolonialna realnost z globalnim in kompleksnim ter nenehno spreminjajocim se kapitalisticnim trgom pomembno vpliva na oblike mobilnosti in procese upravljanja migracij. Zloglasna institucija se imenuje Državni urad za zdravje in socialne zadeve ali krajše LAGeSo (kar je kratica za Landesamt für Gesundheit und Soziales) in se nahaja v bližini postaje podzemne železnice Turmstrasse. Prej kot za institucijo gre za vecji kompleks hiš in uradov, ki so pristojni za razlicne zadeve, med njimi pa je tudi Centralna sprejemna ustanova za registracijo in prošnjo za azil (Die Zentrale Aufnahmeeinrichtung des Landes Berlin für Asylbewerber, ZAA). Treba je opozoriti, da je za prošnje za azil sicer odgovoren Zvezni urad za migracije in begunce (Bundesamt für Migration und Flüchtlinge, BAMF), vendar pa je registracija preliminarna faza pred prvim individualnim intervjujem v postopku obravnave prošnje za azil, na katerega se lahko caka nekaj tednov. O prakticni izvedbi formalnega postopka prijave za azil je težko govoriti, saj se je v casu povecanega števila prihajajocih v Nemcijo po septembru 2015 položaj nenehno spreminjal, tudi zaradi manjše improvizacije med institucijami. Med krajšim spremljanjem staticne demonstracije, ki je takrat pred LAGeSojem potekala v obliki govorov in glasbenih performansov, sem srecal prijatelja, ki me je vprašal, ali sem videl celoten kompleks. Namrec, spredaj smo videli, da so ljudje, ki se prijavljajo za azil, prisiljeni spati pred eno od LAGeSo-jevih zgradb takoj ob glavni ulici Turmstrasse. A pravi pekel se zacne šele v kompleksu stavb in Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot uradov za omenjeno zgradbo. V tamkajšnjem osrednjem prostoru ljudje spijo ali sedijo v nezadostnem številu šotorov po vec dni, po nekaterih pricevanjih pa tudi po nekaj tednov, cakajo na svojo številko, oziroma, ce uporabim pogosto rabljeno besedo, ki so se je ljudje naucili takoj ob prihodu v Nemcijo, termin. Osrednji prostor je umešcen med stavbe, v resnici je to nekakšen zelo majhen kvadratast park, ob katerem takrat, oktobra 2015, še ni bilo videti šotorov, znacilnih za begunska taborišca, saj so te postavili pozneje, ko so nastopile vecje ohladitve. Na eni strani parka stoji digitalizirana tabla, na kateri se prikazujejo številke oz. termini, ki pa po pricanju številnih posameznikov ne upoštevajo pravega vrstnega reda. Temu moramo dodati še 40.000 ljudi, ki so se po porocanju nemškega Tagesspiegla (Schönball, 2015) v Berlinu uradno registrirali v prvih devetih mesecih leta 2015, in pa dejstvo, da je bilo glede na uradno dokumentacijo LAGeSo decembra lani 42.387 ljudi nastanjenih v razlicnih skupinskih bivališcih in zavetišcih, kot so športne dvorane, nekdanje letališce Tempelhof, ponovno usposobljene nefunkcionalne zgradbe, šotori, hoteli, hostli in tako naprej. Dolge vrste ljudi, ki cakajo na listek s terminom ali na hrano, pijaco, obleke in podobno, so postale v drugi polovici leta 2015 realnost in stalnica medijskega porocanja. Zdaj je notranji prostor LAGeSo-ja ponovno prazen, a šotori ostajajo, saj še ni jasno, kako bo v prihodnje. Vsaj pol leta, ce ne dlje, je bil to prostor, ki je spominjal na prizore iz zunanjih meja Evropske unije, prostor, kjer so prostovoljke in prostovoljci ter aktivistke in aktivisti vse noci organizirali kuhanje toplih obrokov in cajev ter skušali deliti pravne nasvete, pomagali usmerjati ljudi na prave naslove in protestirali skupaj z zmrzujocimi pribežnicami in pribežniki, ki so zapustili svoje domove, da bi našli varnost in boljše življenje. Konfliktov, zlasti z varnostniki, pa Protest pred zasilnim zavetišcem Lichtenberg v Berlinu, ki ga je maja 2016 organizirala skupina Stop Deportation. (Foto: Žiga Podgornik-Jakil) Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji tudi medsebojnih, ni manjkalo, vendar pa tudi ne solidarnosti med samimi pribežnicami in pribežniki, ki so na razlicnih lokacijah organizirali številne gladovne stavke in druga spontana dejanja upora, ki, cetudi v zacasnih oblikah, nastajajo še danes. V akademski in aktivisticni literaturi s podrocja mejnih in drugih družboslovnih študij, ki se ukvarjajo s teorijo sodobnih meja, lahko že nekaj casa razberemo novo razumevanje meja – ne vec kot staticnih institucij, temvec kot zacasnih in pogojnih družbenih procesov oziroma odnosov. Meje se ne nahajajo le na obrobju ozemlja, temvec se razprostirajo znotraj in zunaj njega (Mezzadra in Neilson, 2013; Walters, 2002; 2004; Wesley Scott, 2012). LAGeSo in – kot bomo videli pozneje – zacasna zavetišca so takšne pogojne in zacasne institucije, ki so del širših družbenih procesov ponotranjenosti meja pri upravljanju mobilnosti dolocenih delov prebivalstva, vendar so hkrati tudi tocke, na katerih vzniknejo boji proti sodobnim mejnim režimom. Prevladujoc politicni, medijski in javni diskurz, ki se je vzpostavil ob porocanju o razmerah pred LAGeSo oziroma med tako imenovano begunsko krizo, je opisani »kaos« pripisoval prevelikemu številu prišlekov v zelo kratkem casu. Drugi, predvsem organizacije za clovekove pravice in civilna družba, so poudarjali, da so nemške oblasti opozarjali na možnost takšnega scenarija, vendar te niso zagotovile ustrezne infrastrukture. »Nepricakovanega« »kaosa« in zacasnih nastanitev ljudi v kolektivne nastanitvene centre oziroma bivališca (Gemeinschaftsunterkünft), natancneje v zacasna zavetišca (Notunterkünft), ki naj bi bila odziv na visoko število prosilcev za azil, prisiljenih spati na ulicah, nikakor ne smemo razumeti le kot obliko pragmatizma in politicno nevtralnega ravnanja.1 Zato se moramo za lažje razumevanje politicnega ozadja tovrstnega upravljanja migracij oziroma za to »skrb« za prosilce za azil najprej ustaviti pri krajšem zgodovinskem orisu nemške azilne zakonodaje. 1 Berlin je postal v zadnjih letih, predvsem zaradi relativno nizkih najemnin, zelo privlacna destinacija za turistke in turiste, zacasne stanovalke in stanovalce, študentke in študente, kulturne delavke in delavce, umetnice in umetnike, skratka za ljudi, katerih financni položaj ni nujno tako slab. Hkrati poteka program transformacije Berlina v kreativno mesto, socialna stanovanja se prodajajo, najemnine za posamezne stanovanjske prostore se brutalno višajo in tako naprej. Vse to pripomore h gentrifikaciji mesta oziroma njegovih predelov, prav tako pa vodi v cedalje bolj poudarjeno pomanjkanje stanovanj, ceprav so v mestu številne neobnovljene zgradbe, ki že vec let ne služijo svojemu namenu. Nekaterih praznih stanovanj najemodajalci (najveckrat so to nepremicninska podjetja) namerno ne oddajajo, razlog za to pa so nacrtovane investicije. Eden od odzivov na to je spletna stran Leer Berlin (https://www.leerstandsmelder.de/berlin), na kateri lahko uporabniki sami objavijo lokacije praznih zgradb in stanovanj. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Obljubljena dežela Med zahodnoevropskimi državami je že dlje casa glavni cilj prosilcev za azil Nemcija. V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je v Nemciji za azil zaprosila kar polovica vseh pribežnic in pribežnikov v Evropi (Bosswick, 2000: 43), površinski pogled na trenutne razmere pa nakazuje, da do vidnih sprememb ni prišlo niti v zadnjem casu, tj. od druge polovice leta 2015 naprej. Na tem mestu ne bom iskal vzrokov za to, zagotovo pa lahko glede na videno trdim, da Nemcija ni obljubljena dežela, kar bi utegnil misliti kdo pod vtisom izjave kanclerke Angele Merkel, ki je konec avgusta 2015 dejala, da bo država, ki velja za najvecje evropsko gospodarstvo, sprejela vse sirske pribežnice in pribežnike ter zacasno razveljavila dublinsko uredbo (Castańeda in Holmes, 2016: 14). Ta nekoliko ambivalentna »gostoljubnost« je bila posledica vec dejstev: prvic, leto 2015 je bilo rekordno glede števila utopitev v Sredozemskem morju; drugic, v obmejnih clanicah Evropske unije, ki so vstopna tocka v schengensko obmocje (predvsem Grcija in Madžarska), se je število pribežnic in pribežnikov mocno povecalo, zato lahko pripravljenost njihovega sprejemanja v Nemciji razumemo kot izraz »solidarnosti« z obmejnimi državami; in tretjic (in najpomembnejše), pribežnice in pribežniki so s svojimi telesi in kreativnim ravnanjem sporocali, da njihove moci gibanja ne bo mogoce preprosto zaustaviti. K temu je treba dodati tudi to, da so nemškemu »odprtju« sledila številna zapiranja, na primer skoraj takojšnja sprememba nekaterih clenov Zakona o azilu oktobra istega leta. Te spremembe dolocajo daljše obdobje bivanja v sprejemnih centrih oziroma zavetišcih, prav tako pa znova uvajajo državni mejni nadzor (Bojadžijev in Mezzadra, 2015). Kritiko tovrstnih primerov in diskurzov »najmocnejših« clanic EU, ki pomembno dolocajo splošne odzive in vplivajo na razvoj evropske azilne in migracijske zakonodaje – v kontekstu »begunske krize« in na splošno – prepušcam drugim. Ustavil pa se bom še pri enem dejstvu, ki je, vsaj na papirju, temeljno za Nemcijo. Namrec, Nemcija je država, ki zaradi lastne zgodovinske vpletenosti v drugo svetovno vojno ne zagotavlja pravice do azila le na podlagi mednarodne zakonodaje, ki temelji na Konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951, temvec ima to pravico od leta 1949 zapisano v svoji ustavi (Grundgesetz), in sicer v 16. clenu (BAMF, 2015a). Vendar je zgodovina pokazala, da v praksi zadeva ni tako preprosta. Najprej, ta clen ustave je bil sprejet v Zvezni republiki Nemciji oziroma Zahodni Nemciji in v njem ne moremo spregledati ideološke komponente, prisotne tudi v drugih državah t. i. Zahodnega bloka; možnost prošnje za azil je bila namrec rezervirana predvsem za politicne nasprotnike tako imenovanih socialisticnih režimov. V nemškem primeru je eden jasnih kazalcev tega razvoj razmer po letu 1977, ko je prvic zacelo narašcati število prošenj za azil, ki so jih podali Neevropejci, še zlasti opazno se je to zgodilo leta 1980, ko je prišlo do državnega udara v Turciji in je za azil zaprosilo okoli 92.000 ljudi (Bosswick, 2000: 45). Azilna zakonodaja se je od takrat naprej vsako leto znova drasticno zaostrovala. Leta 1993 je takratna konservativna koalicija pod vodstvom Kršcanske demo Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji kratske unije oziroma (na Bavarskem) Kršcanske socialisticne unije (CDU/CSU) z odobritvijo Socialdemokratov Nemcije (SPD) spremenila omenjeni 16. clen ustave, in sicer zato, ker naj bi prihajalo do zlorab institucije azila oziroma mednarodne zašcite. Med temeljnimi spremembami je odprava pravice do azila za ljudi, ki so v Nemcijo vstopili iz držav, ki zagotavljajo zašcito na podlagi Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije za clovekove pravice; to pa so vse sosednje države in »varne države« izvora (ibid.: 49). Zaostrovanje zakonodaje – ki, kot receno, poteka že od osemdesetih let prejšnjega stoletja – pa ni ljudi nikoli zaustavilo; zaostritve zakonodaje so, ce uporabimo konservativni in rasisticni diskurz, »problem rešile« le zacasno, kar se odraža v periodicnosti narašcanja in upadanja števila prošenj za azil. Dejstvo je, da so poskusi oblasti, da bi naredile EU in posamezne države neprivlacne za iskanje azila ali boljšega življenja, evrocentricni, povsem neucinkoviti in zlocinski. Funkcija sodobnega mejnega režima Étienne Balibar v svojem delu We, The People of Europe? Reflections on Transnational Citizenship vpelje koncept evropskega apartheida, s katerim oznaci podvojitev zunanjih meja skozi vzpostavitev njihovih notranjih dvojnic, ki služijo stigmatizaciji in omogocajo sprejemanje represivnih ukrepov proti dolocenim delom evropskega prebivalstva, katerih bivanje na ozemlju je množicno in legitimno (Balibar, 2004: x). Govori predvsem o prebivalstvu nekdanjih zahodnoevropskih kolonij, o tistem segmentu populacije torej, ki se mu vstop v EU najbolj omejuje, ce ne že onemogoca, in sicer skozi vzpostavitev strogega nadzora in administrativnih ovir, del katerih je proces eksternalizacije meja oziroma njihovega izvažanja. Vendar so, kot je bilo receno in kot bomo poskušali pokazati skozi študijo primera, meje tudi interne oziroma ponotranjene, udejanjajo pa se kot kompleksne varnostne tehnologije, institucije in diskurzi, ki ucinkujejo skupaj s humanitarnim in drugim mednarodnim pravom s tako imenovanega obmocja svobode, varnosti in pravice (Mezzadra in Neilson, 2013; Walters, 2002). Fleksibilnost, decentraliziranost in razsredišcenost sodobnih mejnih režimov pa moramo nujno obravnavati skupaj z razvojem politicne ekonomije na lokalni, nacionalni in globalni ravni, saj so hkrati posledica in pogoj njihovega obstoja. Naloga mej, katerih dejanska lokacija je cedalje teže dolocljiva, namrec ni le izkljucevanje, ampak proizvajanje oblik diferencialnega vkljucevanja oziroma neenakega dostopa do »pravic« (De Genova idr., 2014: 3). William Walters pravi, da postajajo meje biopoliticen instrument podeljevanja privilegijev, skozi katerega se oblikujejo skupki praks in diskurzov upravljanja gibanja, zdravja in varnosti nacionalnega in transnacionalnega prebivalstva (Walters, 2002: 571). Poleg tega njihova ekonomska funkcija ni toliko zaustavitev kot pa upocasnitev oziroma pospešitev mobilnosti (De Genova idr., 2014: 3), odvisno od realnih ali imaginarnih Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot potreb trga delovne sile. Med materializirane oziroma institucionalizirane oblike ponotranjenih meja avtorji uvršcajo centre za tujce, taborišca za begunce in podobne institucije, ki prej kot institucije redukcije cloveške politicnosti na »golo življenje« delujejo kot »dekompresijska komora« za upravljanje hitrosti mobilnosti (Mezzadra in Neilson, 2013: 147–150). Med takšne institucije uvršcamo tudi kolektivne nastanitvene centre, natancneje improvizirana zacasna zavetišca, ki so bila leta 2015 vzpostavljena v Nemciji bodisi kot šotorska naselja bodisi v obstojecih športnih dvoranah in nefunkcionalnih zgradbah, na primer na nekdanjem berlinskem letališcu Tempelhof. Zadnjih sedem mesecev sem kot del mreže Lager Mobilisation Network sodeloval pri militantnem raziskovanju in temeljitem dokumentiranju življenja v športnih dvoranah in spontanih uporov proti upravnim organom tamkajšnjih upravljalskih podjetij. Omenjena mreža, ki nabira fragmente, brez katerih pricujocega prispevka ne bi bilo, ima lokalno vozlišce in prostor v berlinskem okraju Wedding in njeni aktivisti smo s prosilkami in prosilci za azil, ki v zavetišcih bivajo že vec mesecev, v nenehnih prijateljskih in politicnih stikih: skupaj kuhamo in se ucimo jezikov, delimo si pravne nasvete, sestankujemo in skušamo razvijati razlicne oblike politicnega boja, katerega prvi rezultati se za zdaj kažejo v izboljšavah tamkajšnjih življenjskih razmer. Naš glavni politicni cilj je odprava kolektivnih nastanitvenih centrov in pravica do dostojnega stanovanja za vse, saj tako aktivistke in aktivisti kot tudi vecina tam živecih menimo, da je funkcija koncentrirane nastanitve segregacija in dehumanizacija prosilk in prosilcev. Welcome to Deutschland – zasilna zavetišca Ljudje, ki so zaradi vojne, ekonomske bede ali osebnih okolišcin migrirali v Evropo, ki na materialni in simbolni ravni igra pomembno vlogo pri (re)produciranju globalnega postkolonialnega in kapitalisticnega opustošenja, so dokazali, da je moc gibanja v dolocenih primerih – na primer ob prisiljeni mobilnosti – nezaustavljiva. To so v drugi polovici leta 2015 uvidele tudi vlade držav clanic EU, ki so v sodelovanju z državami Zahodnega Balkana vzpostavile tako imenovani humanitarni koridor, ki je tekel po balkanski poti, torej vse od Grcije do zahodnih oziroma severnih držav clanic, na primer do Avstrije, Nemcije in Švedske. Ker gradnja zidov in ograj gibanja ne zaustavi, temvec ga kvecjemu preusmeri oziroma zgolj izzove konfrontacijo in boje proti tem fizicnim oviram, so mejni režimi v veliki meri usmerjeni v razvoj cedalje bolj prefinjenih tehnologij selekcije in kategorizacije migrantov na zaželene oziroma zaslužne in nezaželene oz. nezaslužne skupine ljudi. Temelj takšne selekcije niso samo konvencije, ki dajejo mednarodno zašcito na podlagi tako imenovanih politicnih razlogov, temvec je zasnovana tudi na drugih merilih, kot so zahteve trga delovne sile, število prebivalcev in BDP posameznih držav ter interesi zasebnih podjetij, ki niso nujno kompatibilni z državnimi. Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji Vstop v Nemcijo je bil od oktobra 2015 naprej organiziran v okviru humanitarnega koridorja. Migrantke in migranti, ki so potovali z avtobusi in vlaki, so se morali ob prihodu registrirati v razlicnih sprejemnih centrih, kjer so jim s pomocjo programa EASY na podlagi notranjega kvotnega sistema za pravicno porazdelitev dolocili bivanje v eni od nemških zveznih dežel (BAMF, 2015b: 6). Postopek za pridobivanje statusa naj bi potekal tako, da clovek takoj zaprosi za azil, zvezna dežela, v katero je bil dodeljen, pa mu doloci sprejemno bivališce, kjer mora bivati doloceno obdobje, in sicer od šest tednov do šest mesecev, med drugim zato, da ga lahko oblasti nemoteno obvešcajo o njegovem primeru. Proces pridobivanja statusa je v primeru nekaterih držav izvora oziroma individualnih primerov dolg, zato se bivanje v sprejemnem bivališcu po pretecenem obdobju naceloma prekine, kar se lahko zgodi tudi zaradi »varnostnih« razlogov ali z odlocbo (Flüchtlingsrat Berlin, 2013: 2–3). Po tem naj bi bila prosilka oziroma prosilec za azil premešcen v kolektivni nastanitveni center ali stanovanje oziroma sobo – odvisno od zmogljivosti in števila prošenj v tistem obdobju – kjer mora cakati na zakljucek svojega postopka, hkrati pa ima omejeno gibanje (Residenzpflicht), po navadi na zvezno deželo (AIDA, 2016). Omenili smo že, da se je zacela azilna zakonodaja v Zahodni Nemciji v poznih sedemdesetih letih na podlagi ideje o »zlorabi pravice do azila« zaostrovati in postajati cedalje manj odprta. Ena od sprememb je bila uvedba kolektivnih nastanitvenih centrov, ki so jih idejno zasnovali že leta 1979, in sicer na zahtevo konservativne parlamentarne opozicije, prve pa so vzpostavili leta 1982 (Muy, 2016: 23). Sebastian Muy v svoji prodorni magistrski nalogi poudarja, da se proces in infrastruktura nastanitve ter integracije prosilcev za azil v Nemciji sooblikujejo hkrati s postfordizacijo gospodarstva in neoliberalnim restrukturiranjem socialne države. Postfordizacija je bila najintenzivnejša zlasti v zacetku devetdesetih let, ko je potekal program gospodarskega prestrukturiranja takratnih clanic EU, in sicer na podlagi modela novega javnega upravljanja (New Public Management), da bi tako privatizirali in deregulirali državno financirane javne storitve in uvedli tržne in konkurencne mehanizme. V Nemciji se je ta paradigmatski prelom imenoval Novi model upravljanja (Neuen Steuerungsmodell, NSM) (Muy, 2016: 17). Za nas je pomembno zlasti to, da kolektivne namestitvene centre in zasilna zavetišca upravlja skupek akterjev, ki delujejo po nacelu outsourcanja prek javno- zasebnih partnerstev. Med pomembnejšimi so podjetja, ki skrbijo za administracijo, dostavo hrane in varnost. Administracijo lahko prevzame profitno podjetje oziroma podjetje z omejeno odgovornostjo (GmbH) ali neprofitno, po navadi korporativno strukturirano (gGmbH) ali registrirano združenje (e.V.). Muy poudarja, da so z omenjenim prestrukturiranjem meje med profitnimi in neprofitnimi podjetji cedalje bolj zamegljene, neprofitnost upravljalskega podjetja pa še ni zagotovilo boljših življenjskih razmer za nastanjene prosilke in prosilce za azil (Muy, 2016: 9), na kar pogosto kažejo tudi naši pogovori s prosilkami in prosilci in primerjava razlicnih namestitev. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Športne dvorane, ponovno usposobljeni nefunkcionalni objekti in veliki šotori so oblike zasilnih zavetišc oziroma podvrsta kolektivnih bivališc, nastalih v Nemciji zlasti leta 2015, in sicer kot odziv na povecano število pribežnic in pribežnikov. Glede na prej zapisano je jasno, da je ta odziv pragmaticen in logicen le znotraj širših politicnih, ekonomskih in družbenih procesov upravljanja dolocenih segmentov prebivalstva; da torej ni politicno nevtralen. V zacetku januarja 2016 je bilo v Berlinu 27.450 od 42.387 (tj. skoraj 65 %) prosilk in prosilcev za azil nastanjenih v zasilnih zavetišcih. 2 Upoštevajoc vse oblike namestitev v Berlinu, torej tudi hotele in hostle, je približno polovica upravljavcev profitnih podjetij. Struktura upravljavcev je odvisna od tega, kdo se prijavi na razpise, ki jih objavlja LAGeSo in na katere se lahko prijavijo posamezna podjetja. Gre za obliko javno-zasebnih partnerstev, kjer LAGeSo poskrbi za financno transakcijo, in sicer od države do podjetja, ki ta sredstva porabi za placilo zaposlenih in oskrbovanje nastanjenih prosilk in prosilcev za azil. Višina izplacila se izracuna glede na število nastanjenih ljudi in ceno dnevne oskrbe, ki znaša vse od 25 evrov – zlasti v športnih dvoranah – pa do 50 evrov ali vec, predvsem v hotelih (Muy, 2016: 29). Ta podatek je kombinacija podatkov iz uradnih virov, na katere se sklicuje tudi Sebastian Muy, izjav vsaj treh upravljavk in upravljavcev zavetišc, aktivistk in aktivistov Lager Mobilisation Network ter informacij iz clankov nemških medijskih hiš. Dostop do podatkov o dejanskih vsotah prejetega denarja ni preprost, saj želijo upravljalska podjetja zašcititi lastne interese. Prav tako je težko ugotoviti, ali se za varnostno službo in najemnino prostorov namenjajo dodatna sredstva. Kar kažejo viri, je težnja po cim vecjem zaslužku, ki ga podjetja generirajo z nižanjem izdatkov na racun nastanjenih in nekaterih zaposlenih. Ena od strukturnih težav, povezanih z zasilnimi zavetišci, je tudi nejasna zakonodaja, ki je veliko ohlapnejša kot pri kolektivnih bivališcih in ne doloca osnovnih infrastrukturnih pogojev (dostop do 2 Podatek sem pridobil iz uradnega LAGeSo-jevega dokumenta, v katerega so vkljucene informacije o vseh podjetjih, ki upravljajo namestitve. Zasilno zavetišce za 200 ljudi v športni dvorani na Osloerstrasse 23-26 (Wedding) v Berlinu. (Foto: Stanovalec v zatocišcu na Osloerstrasse 23-26) Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji spleta, pohištvo, pralni stroji in tako naprej), najnižjega števila zaposlenih ali zahtevanih kvalifikacij zanje (ibid.: 30). Res pa je, da formalna usposobljenost osebja, še zlasti uprave zavetišc, ni vedno kljucna, ampak sta kljucna njihov osebni odnos in spoštovanje do tam živecih. Upravljanje in samoživost bojev v zasilnih zavetišcih Upravno osebje v zavetišcih, katerih funkcijo je v resnici težko dolociti, ima kljub temu, da jih placuje podjetje, ki je bilo izbrano na razpisu LAGeSo, doloceno avtonomijo oziroma možnost, da se postavi na stran tam bivajocih. Skozi pogovore s tremi clani upravljalskega osebja, ki je bilo zaposleno pri dveh razlicnih zasebnih podjetjih (L.I.T.H.U. GmbH in BTB – Bildungszentrum GmbH), se je potrdila moja teza, da je primaren cilj upravljalskih podjetij kovanje dobicka, cemur je podrejena tudi njihova izbira zaposlenih. Vsi sogovorniki so se na razpis prijavili in pred kratkim podpisali skrajno prekarno pogodbo o zaposlitvi. Dva izmed njih, tudi sama prosilca za azil – in zato še bolj prekarna kot tretji –, v zavetišcu opravljata naloge, ki so podobne nalogam socialnih delavcev. Njuno preteklo ravnanje kaže na možnost vpliva zaposlenih na ravnanje odlocevalcev. Sogovornika sta z nastanjenimi prosilkami in prosilci razvila dobre osebne odnose in se veckrat postavila na njihovo stran. Na svojega delodajalca sta pritiskala predvsem zaradi nekakovostne in kolicinsko nezadostne prehrane, zato je uprava dostavljalsko podjetje menjala kar trikrat, vendar ne brez poskusov diskreditacije zaposlenih in nastanjenih. Prosilke in prosilci so namrec zaradi nezadovoljstva zaceli s krajšimi gladovnimi stavkami, zaposlena sogovornika pa sta sestavila pritožbo, del katere so bile tudi fotografije hrane, ki sta jo poslala odgovornim v LAGeSo, razlicnim nevladnim organizacijam, okrajni upravi in drugim. Takoj naslednji dan je vodstvo odgovornega podjetja izselilo sedem gladovno stavkajocih, ceš da so protestirali agresivno, oba sogovornika pa so poslali na prisilni dopust. Zatem so ju premestili v drugo zavetišce, vendar sta se odlocila, da tam ne bosta zacela delati, in sta raje pocakala na potek pogodbe. Pozneje je vodstvo podjetja zgodbo priredilo, in sicer tako, da je sedem izseljenih ljudi, ki so gladovno stavkali, obtožilo prejemanja podkupnine, to naj bi ponujalo neko drugo dostavljalsko podjetje, ki je želelo prevzeti posel. Pritiskali so na oba zaposlena, da naj to razlicico zgodbe podpreta, ce noceta biti obtožena prejemanja podkupnine tudi sama. Pri tem ne smemo spregledati, da je njuna pogodba o zaposlitvi vsebovala dolocbo, po kateri o dogajanju v zavetišcu ne bi smela dajati informacij. Razmere v zavetišcih in arbitrarne reakcije njihovih upravljavcev so posledica širših politicnih, ekonomskih in družbenih struktur ter interesov, ki jih imata Nemcija in EU. Vodstva podjetij izkorišcajo nejasno zakonodajo, neucinkovitost inšpekcijskega nadzora in pregorelost socialnih delavk in delavcev – zavetišca tako Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot upravljajo povsem netransparentno. Prosilke in prosilci se soocajo s kronicnim pomanjkanjem osnovnih informacij v njim razumljivem jeziku ter prevajalk in prevajalcev, prav tako pa v praksi nimajo zagotovljenega dostopa do pravnega svetovanja. Zdravstveni sistem ne deluje, vkljucitev v tako imenovane integracijske tecaje mocno šepa, preprecuje se jim vstop na trg delovne sile. Hrana v zavetišcih je nekakovostna, celo pokvarjena, zasebnosti ni, njihovi pogosti sostanovalci so podgane; uprave prosilke in prosilce pogosto ustrahujejo na podlagi povsem arbitratnih meril, veliko je negotovosti in strahu pred zavrnitvijo prošnje za azil. Vse to je izraz sistemskega rasizma, ki vcasih eskalira tudi v medsebojnih pretepih, ki pa jih oblasti izkorišcajo za nadaljevanje postopka filtracije na »zaželene« in »nezaželene «, ki se je zacel že na zunanjih mejah. Gre za namensko psihicno izcrpavanje z upanjem, da bo cim vec prosilk in prosilcev klonilo in se »prostovoljno« vrnilo v maticne države. In kot kažejo naši pogovori, so oblasti pri tem precej uspešne – vecina prosilk in prosilcev razmišlja o tem, da bi jim bilo kljub vsem nevarnostim in preganjanju v maticnih državah morda bolje. Treba je poudariti, da tukaj ne gre za žrtveni fatalizem: ravno nasprotno, ljudje se borijo, želijo si aktivne vkljucitve v družbo in možnosti za njeno soustvarjanje, vendar jih pri tem na vsakem koraku ovirajo nemške oziroma evropske oblasti, ki dopušcajo le diferencialno in mocno omejeno vkljucevanje. Lager Mobilisation Network V odziv temu avtoritativnemu pristopu selekcioniranja in segregacije so se organizirala številna radostna sodelovanja med lokalnim prebivalstvom ter pribežnicami in pribežniki. Eno se na dnevni ravni udejanja v Lager Mobilisation Network. Mreža je prisotna v razlicnih berlinskih okrajih, vzpostavila pa se je iz potrebe po preseganju tako imenovane kulture dobrodošlice (Willkommenskultur), ki je zacasno skozi zagotavljanje humanitarne pomoci vzniknila med »begunsko krizo«. Aktivistke in aktivisti mreže, ki imamo sami zelo razlicne pravne statuse, pri svojem delovanju crpamo iz idej preteklih samoorganiziranih bojev prosilk in prosilcev za azil ter ljudi brez papirjev v Berlinu in drugje. V okraju Wedding, kjer živim, smo se aktivisti Lager Mobilisation Network prvic srecali oktobra 2015. Kljub razlicnosti naših aktivisticnih ozadij in osebnih zgodb – prihajamo iz Irana, Afganistana, Slovenije, Nemcije, Argentine in Španije – smo se nemudoma strinjali, da moramo zaceti obiskovati in raziskovati delovanje kolektivnih zavetišc za prosilke in prosilce za azil v našem okraju. Delujemo drugace kot dobrodelne organizacije, in sicer se osredinjamo na dejavnosti, ki tako nas kot prosilke in prosilce za azil opolnomocujejo in osvobajajo. Tako je bil naš prvi korak deljenje letakov z razlicnimi uporabnimi informacijami, ki prosilkam in prosilcem omogoca vecjo samostojnost: izdelali smo na primer zemljevid okraja, na katerem smo oznacili tocke s prosto dostopno brezžicno spletno povezavo in razlicne uporabne institucije. Prav tako smo razde Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji lili uradno brošuro LAGeSo-ja, v kateri so med drugim pojasnjene pravice prosilk in prosilcev (Flüchtlingsrat Berlin, 2014); s tem smo želeli nastanjene v zavetišcih seznaniti z omejeno mocjo uprave in varnostnikov ter jih nauciti prepoznavanja zlorab in njihovega nadaljnjega preprecevanja. Izjemno pomembno je bilo, da smo namešcene v zavetišcih od samega zacetka vabili na skupne sestanke, katerih namen je medsebojno povezovanje in preprecevanje osamljenosti ter beleženje zlorab in boj proti njim. Zaceli smo s številnimi skupnimi dejavnostmi, vse od kuhanja do pomoci pri posameznih prošnjah za azil. Vse te se stekajo v iskanje skupnega politicnega jezika, ki temelji na samoorganizaciji. Od oktobra pa do danes smo najtesnejše stike vzpostavili s prosilkami in prosilci, ki so namešceni v zavetišcih na ulicah Osloerstrasse in Wiessenstrasse. To sta športni dvorani, v katerih je dvesto ljudi, obe upravlja profitno podjetje BTB – Bildungszentrum GmbH. Naše delovanje je v veliki meri povezano z beleženjem razlicnih oblik diskriminacije, o katerih dajemo medijske izjave in jih politicno artikuliramo. V kompleksnem položaju skušamo graditi obširno in vkljucujoco solidarnostno mrežo, v kateri se migracije in begunstvo razumejo v politicnih kategorijah. Namesto iz ideoloških dogem izhajamo iz skupnih vsakodnevnih izkušenj in želja, socasno pa ne pozabljamo na raziskovanje struktur in akterjev, ki nas zaradi lastnih interesov diferencialno diskriminirajo. Izkušnje kažejo, da je najpogostejša oblika spontanega upora v zavetišcih zavracanje hrane oziroma krajše gladovne stavke. Hrana je namrec pogosto zelo slabe kakovosti, prihaja v premajhnih kolicinah, prinesena je v umazanih zabojih ali je celo plesniva, prav tako ni jasno, ali je halal, pogosto pa gre za jedi, ki jih ljudje niso vajeni. Vsekakor je dejavnikov za nezadovoljstvo vec, med najpomembnejšimi pa je gotovo onemogocanje lastne priprave hrane, zato se veliko ljudi prehranjuje zunaj zavetišc, za kar porabljajo nizko mesecno žepnino, ki je razlicna glede na stopnjo postopka, v kateri je posameznik. Pri vsem tem je iz ekonomske perspektive najvecji nesmisel dejstvo, da je vsaj deset evrov od minimalne cene petindvajsetih evrov na dan za namestitev v Berlinu namenjeno preskrbi s hrano, kar presega stroške za hrano, ki jih ima povprecen prebivalec Berlina. In ne samo to: povprecen Berlincan mesecno za vse stroške (vkljucno s placilom stanarine!) porabi manj, kot znaša preskrba v zavetišcu. Nastanjeni v zavetišcih tudi pišejo peticije. S to samoorganizirano obliko upora opozarjajo na kršitve pravic, zato so pogosto obtoženi agresivnega obnašanja in sankcionirani. Tako se je na primer pribežnici iz zavetišca Wiesenstrasse zgodilo, da jo je uprava sredi noci odslovila, ker je opozarjala na odkrito rasisticno ravnanje osebja, ki je izjavljalo, da so prebivalke in prebivalci zavetišca necivilizirani in ne znajo skrbeti za higieno. K sreci so aktivistke in aktivisti Lager Mobilisation Network informacijo o dogajanju dobili dovolj zgodaj, da so ga lahko posneli, pogumni pribežnici pa zagotovili prenocišce (Hände Weg vom Wedding, 2016). Med pomembnejše spontane oblike upora štejemo tudi prakso sit-in – zasedbe nekega prostora znotraj kompleksa tako, da je obicajen tok dogodkov oviran – in Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot neupoštevanje ukazov, ki jih daje administracija. Pomembno je, da te upore razumemo v širšem kontekstu, saj le tako dobijo politicen znacaj. Oblasti, uprave zavetišc in popularni mediji jih namrec interpretirajo bodisi kot dejanja »neciviliziranih bližnjevzhodnih divjakov« bodisi kot izraze individualne agresije. Berlinski mestni senat trenutno pripravlja »integracijski in varnostni nacrt« (Masterplan, Integration und Sicherheit), ki bo podlaga za praznjenje hotelov, hostlov, športnih dvoran in drugih zavetišc. Nekatera zasilna zavetišca želijo spremeniti v trajnostna kolektivna bivališca, prav tako pa za prosilke in prosilce za azil predvidevajo nastanitve v kontejnerskih in modularnih hišah v razlicnih berlinskih okrajih. Zdi se, da nacrt namesto vzpostavljanja klasicnega, zgošcenega in prostorsko omejenega geta predvideva njegovo bolj decentralizirano obliko, ki se ne bo materializirala zgolj lokacijsko, ampak tudi ali pa celo predvsem skozi uporabo prefinjenih tehnologij evropskega apartheida: skozi sekuritizacijo in nadzor dolocenih segmentov populacij. Sklep: vloga nastanitvenih politik pri ohranjanju neokolonialnih mehanizmov eksploatacije Klasicni kolonializem je na splošno deloval z nenehnim vzpostavljanjem distinkcije med kolonizatorjevim ozemljem in ozemljem koloniziranega, med centrom in periferijo. Kolonizator si je prilastil prostor in življenjske svetove koloniziranega, da bi tako vzpostavil odnos odvisnosti, kar mu je, med drugim, omogocalo izrabljanje naravnih surovin in bogatenje na ta racun. Po razglasitvi politicne neodvisnosti so kolonije ostale mocno odvisne na nekdanje kolonizatorske države, ta neokolonialni odnos pa se kaže na dveh ravneh. Prvic, skozi razlicne tako imenovane razvojne programe in tem podobne politike, ki jih oblikujejo in vodijo nekdanji kolonizatorji. In drugic, in to je za nas pomembnejše, skozi diferencialno vkljucevanje pripadnikov nekdaj koloniziranih narodov na trge delovne sile nekdanjih kolonizatorjev. Po eni strani lahko govorimo o dislociranih proizvodnih enotah v nekdanjih kolonijah, ki delujejo kot »švic fabrike« za center, po drugi strani pa ne smemo spregledati dejstva, ki ga poudarja tudi Balibar, in sicer da so bili veliki deli koloniziranih ljudstev po politicni osamosvojitvi svojih držav zaradi pomanjkanja drugih možnosti preživetja prisiljeni emigrirati v države nekdanjih kolonizatorjev, da bi tam postali najslabše placan in najbolj izkorišcan sloj delavstva. Ti ljudje in njihovi potomci so danes povsem legitimni prebivalci posameznih evropskih držav (Balibar, 2004). Ta kontekst odpre možnost za novo razumevanje trenutne »begunske krize«. Vecina današnjih pribežnic in pribežnikov prihaja iz držav Bližnjega vzhoda, v katerih so nekdanje evropske kolonialne sile igrale pomembno vlogo. Meje so risale po lastnih interesih, posamezne države današnje Evrope pa so bile pomembno vpletene tudi v politicno dogajanje zadnjih desetletij. Hierarhiziran trg postfordisticne proizvodnje se ustvarja tudi skozi sodobne Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišca in sodobni mejni boji mejne režime, ki pa se – kot smo videli – mocno in sunkovito manifestirajo v samem »obmocju svobode, varnosti in pravice«. Gre za razsredišcene meje v obliki skupkov varnostnih tehnologij, institucij in diskurzov, ki ucinkujejo skupaj s humanitarnim in preostalim mednarodnim pravom. Akterji takšnega biopoliticnega mejnega režima pogosto delujejo kot javno-zasebna partnerstva, med njimi so tudi zasilna zavetišca, ki so bila glavni fokus tega prispevka. Raziskovanje njihovega delovanja nam daje vpogled v osnovne premise sodobne politicne ekonomije ter simbolne prakse na lokalni, nacionalni in evropski ravni. Institucije in akterji, ki upravljajo populacije, so si vzeli mandat za crpanje rente iz pridržanih cloveških teles z negotovimi usodami. S tem ustvarjajo okolje za novo delitev dela oziroma, z besedami Neilsona in Mezzadre (2013), za multiplikacijo dela skozi diferencialno vkljucevanje in zniževanje vrednosti delovne sile. In zato razumemo prakse zavracanja hrane in snovanja peticij proti kršenju clovekovih pravic ter druge oblike solidarnosti v zasilnih zavetišcih kot eno od sodobnih oblik mejnih in protikolonialnih bojev, skozi katere skupaj z našimi novimi soprebivalci izumljamo nove oblike bolj vkljucujoce družbe. Literatura AIDA – ASYLUM INFORMATION DATABASE (2016): Types of Accomodation. Germany. Dostopno na: http://www.asylumineurope.org/reports/country/ germany/reception-conditions/access-forms-reception-conditions/typesaccommodation# footnote3_kz4uqo0 (10. maj 2016). BALIBAR, ÉTIENNE (2004): We, The People of Europe? Reflections on Transnational Citizenship. Princeton and Oxford: Princeton University Press. BAMF (2015a): Faster desicions possible. Dostopno na: http:// www.bamf.de/EN/Migration/AsylFluechtlinge/Asylverfahren/ EntwicklungAsylrecht/Entwicklungen1992/entwicklungen-1992-node. html;jsessionid=3E3C40B55F921644F130A666D5293537.1_cid294 (10. maj 2016). BAMF (2015b): Germany's Asylum Procedure – in Detail. Responsibilities, Procedures, Statistics, Legal Consequences. Dostopno na: http://www.bamf.de/SharedDocs/ Anlagen/EN/Publikationen/Broschueren/das-deutsche-asylverfahren. html?nn=1451252 (10. oktober 2015). BOJADŽIJEV, MANUELA IN SANDRO MEZZADRA (2015): »Refugee Crisis« or Crisis of European Migration Policies? Dostopno na: http://www.focaalblog.com/2015/11/12/ manuela-bojadzijev-and-sandro-mezzadra-refugee-crisis-or-crisis-of-europeanmigration- policies/ (12. november 2015). BOSSWICK, WOLFGANG (2000): Development of Asylum Policy in Germany. Journal of Refugee Studies 13(1): 43–60. CASTAŃEDA, HEIDE IN SETH M. HOLMES (2016): Representing the »'European Refugee Crisis« in Germany and Beyond. Deservingness and Difference, Life and Death. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot American Ethnologist 43(1): 12–24. DE GENOVA, NICHOLAS, SANDRO MEZZADRA IN JOHN PICKLES (2014): New Keywords: Migration and Borders. Dostopno na: http://clrc.ucsc.edu/documents/miscdocuments/ degenova-keywords-migration.pdf (6. januar 2015). FLÜCHTLINGSRAT BERLIN E.V. (2013): Wohnen für Flüchtlinge in Berlin – Sammelunterkünfte oder Mietwohnungen? Dostopno na: http://www.fluechtlingsinfoberlin. de/fr/pdf/Reader_Wohnen_Asyl_2013.pdf (15. november 2013). HÄNDE WEG VOM WEDDING (2016): Pressemitteilung: Syrische Frau wurde aus Notunterkunft in Berlin hinausgeworfen, weil sie ihre Menschrechte einfordere. Dostopno na: http://haendewegvomwedding.blogsport.eu/?p=1478 (20. maj 2016). MEZZADRA, SANDRO IN BRETT NEILSON (2013): Border as Method, or, the Multiplication of Labor. Durham and London: Duke University Press. MUY, SEBASTIAN (2016): Interessenkonflikte Sozialer Arbeit in Flüchtlingssammelunterkünften gewerblicher Träger in Berlin. Berlin: Alice-Salomon- Hochschule Berlin. SCHÖNBALL, RALF (2015): Wie viele Flüchtlinge leben wo in Berlin? Der Tagesspiegel, 9. november. Dostopno na: http://www.tagesspiegel.de/berlin/ueberblick-zufluechtlingen- in-berlin-wie-viele-fluechtlinge-leben-wo-in-berlin/12558528.html (12. maj 2016). WALTERS, WILLIAM (2002): Mapping Schengenland: Denaturalizing the Border. Environment and Planning D: Society and Space 20: 561–580. WALTERS, WILLIAM (2004): The Frontiers of the European Union: A Geostrategic Perspective. Geopolitics 9(3): 674–698. WESLEY SCOTT, JAMES (2012): European Politics of Borders, Border Symbolism and Cross-Border Cooperation. V A Companion to Border Studies, Thomas M. Wilson in D. Hastings (ur.), 83–99. New Jersey: Blackwell Publishing Ltd. 99 Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc »Ta prostor je postal naš, skupen prostor. To je zame cilj Fronte.« Intervju z aktivistkama in aktivistom Protirasisticne fronte brez meja Abstract »This Place Became Ours, It Became a Common Space. That Is the Point of The Antiracist Front.« An interview with the activists of the Antiracist Front Without Borders The beginning of the year 2015 was marked by numerous refugee deaths in the Mediterranean sea. As a consequence, an already existing path called the Balkan Route gained more importance. Slovenia is one of the countries on this route, and even before the first refugees came to Croatia-Slovenia border, the Antiracist Front Without Borders was established. As explained by the interviewees, the activities of the Front took place in three phases: the first phase was marked by solidarity protests and the second by activities on the borders of the Balkan Route. In the third phase, the Front initiated a network and started to organize activities with the refugees who have applied for asylum in Slovenia. Interviewees also speak about self-organization and mutual learning, integration, humanitarianism and existing asylum policy. Keywords: Antiracist Front Without Borders, Balkan Route, refugees, movement, integration, asylum policy Povzetek Zacetek leta 2015 so zaznamovale novice o številnih beguncih, ki so na poti do varnega zatocišca utonili v Sredozemskem morju. Posledicno se je okrepila že obstojeca pot cez Balkanski polotok, del katere je tudi Slovenija. Še pred prvim prihodom beguncev na hrvaško-slovensko mejo se je oblikovala aktivisticna pobuda Protirasisticna fronta brez meja, katere delovanje lahko razdelimo na tri faze, o katerih smo se pogovarjali z intervjuvanci: prvo so zaznamovale solidarnostne demonstracije, drugo delovanje na mejah tako imenovane balkanske poti, tretjo pa vzpostavljanje mreže in organizacija dejavnosti s tistimi begunci, ki so za azil zaprosili v Sloveniji. Z aktivistkama in aktivistom pobude smo se pogovarjali tudi o samoorganizaciji in medsebojnemu ucenju, integraciji, humanitarizmu in obstojeci azilni politiki. Kljucne besede: Protirasisticna fronta brez meja, balkanska pot, begunci, gibanje, integracija, azilna politika Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 100 V zacetku leta 2015 je število beguncev, ki so v iskanju varnega zatocišca utonili v Sredozemskem morju, skokovito naraslo. Ena od posledic tega je bila krepitev že obstojece poti v Evropsko unijo, ki pa je ostala v zahodni javnosti do takrat pogosto spregledana. Gre za tako imenovano balkansko pot, ki je v prvi fazi vodila od Turcije cez Grcijo in Makedonijo (oziroma alternativno in redkeje iz Turcije v Bolgarijo) do Srbije. Od tam naprej so se ljudje odpravili bodisi na Madžarsko (ki je meje kmalu zaprla) bodisi na Hrvaško in od tam v Slovenijo. Vecina migrantov je pot nadaljevala proti severu Evrope, majhen del pa je za mednarodno zašcito zaprosil tudi v Sloveniji. Konec poletja 2015 se je zacela v Ljubljani oblikovati pobuda Protirasisticna fronta brez meja, o zacetkih in delovanju katere smo se pogovarjali z njenimi aktivisti. Ali bi lahko po vašem mnenju leto 2015 in vse, kar se je takrat dogajalo in scasoma vodilo v koridor, razglasili za nekakšno zmago svobode gibanja? Je to širši kontekst, v katerega bi lahko umestili nastanek Fronte in vse trenutno dogajanje? Aigul Hakimova: Seveda, nedvomno. Leta 2015 se je trdnjava Evrope soocila z zelo mocnim gibanjem, z gibanjem migrantov in beguncev. Mislim, da smo vsaj na zacetku, poleti, opazovali, kako v tej trdnjavi nastajajo razpoke in luknje. Spremljali smo gibanje ljudi v Makedoniji in potem v Srbiji. Ko se je avgusta zacelo to množicno gibanje – ki je preprosto povedano odprlo vrata –, zahodni in srednji Evropi ni bilo povsem jasno, kaj se dogaja. Gibanje je bilo zelo mocno. Ena naših tovarišic je nekoc poudarila prav to, da je gibanje šlo naprej ne glede na žrtve. In prav te žrtve, slike mrtvih otrok na sredozemskih obalah, posnetki policijskega nasilja v Makedoniji, smrt na tirih, ko so ljudi zbili vlaki, so nam nekako odprle oci. Te podobe so bile ves cas z nami, nenehno smo tudi brali o tem dogajanju. Zdi se mi, da smo se v tistem trenutku odzvali pravilno. Rekli smo: »Tega ne bomo vec gledali in opazovali, dajmo kaj narediti.« Valter Cvijic: Naj k Aigulinem povzetku dodam na kratko. Ne vem, ali gre za zmago svobode gibanja. Gotovo pa je, da je temu gibanju uspelo v Evropi odpreti in spodbuditi konflikt, ki je zamrl s splošno uvedbo varcevalnih ukrepov in je animiral vse nas. Kot je omenila že Aigul, je ena naših tovarišic nekoc poudarila, da pot tlakujejo z žrtvami. Naša naloga je, da to spremljamo, da naredimo nekakšno politicno analizo. Mislim, da nas je to gibanje prisililo h globljemu razmisleku o razmerjih v Evropi, da je odprlo dolocena kljucna vprašanja, in sicer tako celostno, kot ni prej uspelo niti Syrizi ali kateri drugi stranki, niti pobudam grassroots proti varcevalnim ukrepom, ki so se scasoma transformirale in zreducirale na nacionalni okvir. To gibanje je mocnejše kot katerikoli drug boj v zadnjih letih v Evropi. Ravno zato, ker so njegovi akterji premaknili vsak kamen in odprli vprašanja, ki so pomembna za vse Evropejce. Petra Cicic: Dodala bi le še to, da smo ob vseh žrtvah ter množici strašnih in Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju žalostnih zgodb s poti slišali tudi številne zelo navdihujoce zgodbe. Beg pred vojno je eden mogocih razlogov za migracijo, obstaja pa še cel kup drugih. Zelo dober primer tega je odgovor nekega fanta iz Maroka, ki je, ko sem ga vprašala, zakaj je odšel, odvrnil, da potuje zato, ker je življenje kratko in želi pred smrtjo videti cim vec sveta. Po svoje gre za majhno zmago v nizu migracijskih bojev: zaznala sem veliko zgodb o tem, kako mocni in iznajdljivi so ljudje, kako raziskujejo in izumljajo nacine potovanja in možnosti boja proti tako megalomanskemu režimu, kot je trdnjava Evropa. Najprej bi se navezali na to, kar si govoril ti, Valter: nekako se zdi dobro, da na ta migracijski boj gledamo kot na boj, ki je na eni strani razgalil temelje evropske konstitucije in prikrito nasilje, ki ga ta generira, na drugi strani pa nas soocil z vprašanjem bodoce evropske konstitucije. Kakšno Evropo si želimo? To je vprašanje, ki so ga poskušale naslavljati tudi nekatere nove leve stranke, s Syrizo na celu, pa jim ni uspelo. Zdaj pa je postala realnost povsem razkrita: biti del migracijskega boja pomeni biti del boja za novo Evropo oziroma za Evropo, kakršno si želimo. Valter Cvijic: Gotovo. Spomnimo se le slovenskih vstaj izpred nekaj let, pa potem Syrize, Združene levice, Podemosa. Menim, da je ena od posledic porazov prejšnjih let prav trenutna rasisticna histerija v Evropi. Od vstaj v Sloveniji in drugod po Evropi naprej so razmere povsod enake. Globoka dezintegracija perifernih družb, v katerih so se sredi financno-ekonomske krize uveljavili varcevalni ukrepi. Seveda to ne pomeni, da so v Nemciji ali na severu, kjer mocno zaostrujejo azilno zakonodajo in utrjujejo deportacijski režim, hkrati pa narašcata nasilje nad migranti in podpora protimigracijskim in rasisticnim skupinam, družbe »civilizirane«. Mislim, da je ta migracijski boj neko bistveno širše nadaljevanje preteklih družbenih bojev, ki so bili, recimo, izkljucno državljanski. Petra Cicic: To je vprašanje, s katerim se, kot se mi zdi, soocamo pogosto, tudi tako, da ga ignoriramo in se pretvarjamo, da se nas ne tice. Prav begunska kriza je zelo dobro pokazala, v kakšnem svetu oziroma sistemu sploh živimo, še zlasti tisti na obrobju in z najmanj pravicami. Ali je potem v resnici to okvir, v katerega moramo umestiti nastanek Fronte? Da torej ne gre zgolj za neko zavedanje zaskrbljenih državljanov, ki so opazili tuje trpljenje, temvec za skupen boj za bolj perspektivno Evropo. Zanimivo je, da se je Fronta vzpostavila še pred prvim množicnim prihodom na meje. Zakaj in kako to? Aigul Hakimova: Preden recemo kakšno o nacinu in casu nastajanja Fronte, moramo poudariti še nekaj. Vprašanje migracij, še zlasti z vidika svobode gibanja in razlicnih tako imenovanih manjšinskih bojev, je bilo v Sloveniji vedno na obrobju. Odkar so prvi begunci prišli na meje, se v Sloveniji vsi spominjamo: »Ah, saj smo gostili sedemdeset tisoc Bosancev, imamo izkušnje, tudi Slovenci so nekoc Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot bili begunci.« Nevladne organizacije so se, da bi afirmirale današnji begunski boj, morale mnogokrat vrniti sto ali petdeset, šestdeset let v preteklost. Za sabo imamo petnajst let terenskega dela v manjšinskih bojih in te naše izkušnje so bile vedno izkušnje margine: izbrisanih, prosilcev za azil, beguncev in ljudi brez papirjev, migrantskih delavcev. Zgodbo, del katere smo zdaj, pišejo begunci, ki so nas prisilili, da smo – razlicne samonikle pobude – strnili svoje vrste. Seveda so bile dejavnosti žive tudi pred tem, vendar pa so prav mocna begunska sporocila sprožila skupno delovanje. Svoje vrste smo strnili na cesti. Zacelo se je tako, da smo se na sestanku srecali posamezniki iz razlicnih samoorganiziranih, deloma tudi institucionalnih skupin. Vprašali smo se: »Kaj storiti? Kako izraziti solidarnost?« In sklenili, da je treba nekaj narediti, in to cimprej. Želeli smo izvedeti, v kakšni družbi živimo, jo izzvati. Zato je bila prva gesta Fronte hkrati simbolicna in predvsem politicna. Sklicali smo demonstracijo, prvo množicno po vstajah. Protirasisticni pohod »Refugees, welcome!« je bil 9. septembra 2015. Ena od stvari, ki smo jih opazili pri tem prvem shodu, je bila anticipacija mocnega odgovora reakcijskih struj. Torej zavedanje, da je lahko begunsko gibanje zlata jama za desni populizem. Dejstvo je, da je Fronta s tem prvim shodom, s solidarnostno gesto še pred dejanskim prihodom beguncev, prehitela populisticne in desnicarske odzive, ki bi drugace zacrtali poznejšo dinamiko. Valter Cvijic: Ce sem povsem iskren, osebno takrat nisem prav veliko anticipiral. Približno sem vedel, kaj se dogaja. Takrat, recimo pred poletjem, ko smo se mi odlocali o reakciji, je bila Pegida v vzponu in mi smo iskreno razmišljali o tem, kaj lahko naredimo. Videli smo obstoj neke možnosti, mislim pa, da nihce od nas ni razmišljal o tem, da bo nastala Protirasisticna fronta. Na zacetku je bila skromna ideja, predlog, da se naredi demonstracijo. Da naredimo nekaj simbolnega, nakar je iz tega zrastlo nekaj bistveno vecjega. Gotovo nam je takrat uspelo prepreciti, da bi to situacijo bodisi na ulici bodisi v institucijah izkoristila desnica. Mislim, da je bil tudi odziv fenomenalen, na prvo demonstracijo je prišlo krepko vec kot tisoc, skoraj dva tisoc ljudi. Seveda smo se že na zacetku soocali s fašisticnimi in rasisticnimi provokacijami, vendar nam jih je uspelo zaustaviti že na ulicah in nismo dopustili izražanja frustracij glede islama ali beguncev. Mislim, da je bil to latenten, vendar uspešen rezultat te demonstracije. Ampak na zacetku je bila zadeva precej civilnodružbena, kajne? Ni bilo povsem jasno, kaj se bo zgodilo. Je pa na drugi strani in, kot se je izkazalo nekoliko pozneje, ko smo se po prvem madžarskem zaprtju meje prvic soocili s prihodom beguncev na mejo, že proizvedla situacijo neke mobilizacije. Aigul Hakimova: To je bilo 18. septembra. Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju Kaj se je dogajalo takrat? Aigul Hakimova: Balkanska pot se je odprla. Nemcija je zacela sprejemati ljudi. Odziv dolocenih držav clanic Evropske unije je bil absolutno katastrofalen. Islamofoben. Ksenofoben. Militanten. Preden so begunci prišli na slovensko mejo, se je zelo poudarjal varnostni vidik. Madžarska je 18. septembra popolnoma zaprla mejo. In takrat smo bili prica zelo lepi zgodbi – zgodbi o tem, kako se ljudje borijo za svoje življenje. Potem se je odprla Hrvaška. Ne glede na vso kritiko oblasti moramo priznati, da je prejšnja hrvaška vlada z Rankom Ostojicem na celu v tem položaju, ko je bilo v državi že okoli petindvajset tisoc beguncev, delovala preudarno. Slovenska ministrica Vesna Györkös Žnidar pa si je izmislila poljubno kvoto dva tisoc petsto beguncev na dan. Ostojic je odgovoril s pošiljanjem ljudi na zeleno mejo. Potem so postavili ograjo. Takoj smo vedeli, da stoji ta ograja zaradi Hrvaške, kar je pozneje priznal tudi premier Cerar. Oblast se je, preprosto povedano, prestrašila. Ostojic je, dokler je bil na oblasti, zagovarjal domino efekt v smeri severa: naj bodo meje odprte, da lahko gredo ljudje naprej. Slovenija pa je od samega zacetka poudarjala varnostni vidik in se odzvala z zaprtjem meja, s cimer je sprožila domino efekt proti jugu. Ce pogledamo korake, ki jih je naredila Fronta po prvi demonstraciji, ugotovimo, da so bili precej spontani. Imeli smo skupšcine, odprt prostor odlocanja o politicni formi delovanja. Na teh skupšcinah je bilo od štirideset do šestdeset ljudi. Na naše presenecenje so prihajali vecinoma mladi. Brez skupšcin se v tistih prvih štirih dneh v Rigoncah in na Obrežju, ko je na zaprti meji v slabem vremenu na cesti cakalo tri tisoc petsto ljudi, ne bi mogli skupinsko odzvati. Takrat smo se, po mojem mnenju, šli predvsem ucit. Upali smo, da bodo oblasti odprle mejo, v resnici pa so pokazale, kako slabo so organizirane. Takoj po prihodu na meje nam je postalo jasno, kako veliko in izjemno mocno je migrantsko gibanje, ki nam je pokazalo, kaj je moc in kako se je treba boriti. Ceprav so tisto prvo noc prespali na mostu v Rigoncah, je med nami vladal nekakšen obcutek zadovoljstva, upanja in perspektive za boljši jutri. Petra Cicic: Glede tega cakanja na mostu – to so politike, ki mi res niso ljube. Kar se tice Hrvaške, jim je bilo po mojem mnenju v interesu samo to, da ljudi cim hitreje spustijo skozi, da se ne bi zadrževali na Hrvaškem, saj tam tako ali tako niso nameravali ostati. Takrat me je reakcija slovenskih oblasti, ki so pustile ljudi prespati na mostu, povsem šokirala. Na vsej balkanski poti zelo pogosto prihaja do povsem nepotrebnega mucenja ljudi. Ker so birokratski postopki predolgi ali pa politicni odlocevalci tako neodzivni, ljudje v totalno nesprejemljivih razmerah obticijo nekje vmes. Nekaj najstrašnejšega, kar sem v življenju videla, so bile podobe neke noci s tistega travnika v Rigoncah, kjer se je omejevalo celo razdeljevanje humanitarne pomoci. V dolocenem trenutku so prepovedali vstop samoorganiziranim prostovoljcem, bilo jih je le nekaj, ki so bili tam še od prejšnje noci. Dostop sta imela UNHCR in Rdeci križ, vendar sta bila tam samo dva njihova cloveka, pa še eden od njiju je zvecer šel domov. Na sredino travnika so postavili ogrado, v Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot kateri so ljudje cakali tudi po šest ur, medtem pa ni bilo organiziranega dostopa do hrane, vode, sanitarij, premalo je bilo odej, ni bilo ogrevanja, ljudje so bili brez vsakršnih informacij, niso vedeli ne, kje so, ne kako dolgo bodo cakali. Ob ogrado so postavili šest oklepnih vozil, cakajoce ljudi pa so dodatno obkolili s številnimi oboroženimi pripadniki vojske in policije. Govorimo o moci ljudi, o tem, kako smo se in se še ucimo od njih, da je to gibanje v resnici veliko vecje, kot se kaže navzven. Bi se poskusili spomniti nekaj primerov, ko se je to udejanjilo? Kako se – razen tega, da so ne glede na ovire premagali vse te meje – kaže ta moc s potencialom spremembe? Kako so se spremenile perspektive, kje se je prelomilo? Aigul Hakimova: Vzemimo za primer vprašanje politicne organizacije. Razumeti moramo nacin delovanja gibanj od spodaj. Seveda morajo gibanja proizvajati kritiko »velike« politike, na primer vprašanja razmerja med Evropsko unijo in Turcijo ali pa vprašanja varnostnih vidikov EU in schengenskega sporazuma. Vendar zgolj kritika ni dovolj – za njo morajo stati mocno telo, instinkt, izziv. Zadnjih šest, sedem mesecev je dokaz, da je veliko laže, ce imaš jasne ali vsaj približno izrisane prioritete. Za begunsko gibanje, za gibanje migrantov, za vse opeharjene v casu zategovanja pasov so prioritete precej jasne: boljše življenje, svoboda gibanja, pravica do bivanja in možnost zajamcenega dohodka. Eden teh primerov je samoorganizacija migrantov na Obrežju v tistih dneh okoli 18. septembra. Zaustavili so promet in si v nekaj urah zagotovili prevoz naprej. Seveda se voditelji EU zavedajo te njihove moci. Balkansko pot so organizirali po svojih merilih. Scasoma oblasti niso vec pustile možnosti za scenarij iz Rigonc in Obrežja, ampak so stvari vzele v svoje roke. S tem so tudi nekoliko zmanjšali samoorganizirano spontano moc ljudi. Vendar pa je treba povedati tudi to, da smo bili v teh osmih mesecih prica neverjetni solidarnosti vzdolž balkanske poti. Torej, evropske institucije se odzivajo represivno, evropski prebivalci pa izrekajo dobrodošlico. Ce ne bi bilo na desettisoce prostovoljnih, aktivisticnih, samoorganiziranih, pa tudi humanitarnih organizacij, balkanske poti ne bi bilo. Balkanska pot se je vzpostavila tudi zaradi njihove zaveze in dela. Hrvaška je zacela položaj organizirano urejati šele pozneje, sledile so Slovenija, Avstrija in druge države. S tem so nekako na pol legalizirale to pot, vendar je bil to tudi zacetek njenega postopnega zapiranja. Na eni strani so države preprecile absolutno humanitarno krizo, vendar pa so hkrati omejile migrantsko moc, kar je vodilo k zaprtju balkanske poti. Skratka, odzvale so se pocasi in korak za korakom zapirale pot. Ampak to še ne pomeni, da bodo ljudje nehali prihajati. Valter Cvijic: Moj komentar na to vprašanje je bistveno bolj povezan z vsakdanjikom. V sosednji sobi (intervju je potekal v pisarni Socialnega centra Rog, op. a.) so ljudje, od katerih se na razlicnih ravneh ves cas ucimo. Pred tako imenovano begunsko krizo smo bili bistveno bolj osamljeni – vsak je nekako individualno razmišljal o lastnih problemih, o dogajanju v družbi. Na lepem pa smo bili sooceni z enormnim številom ljudi, ki so getoizirani, tudi v ljubljanskih azilnih domovih, Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju vendar so kljub temu srecni: samoorganizirajo in družijo se, povezujejo se. To je njihova življenjska moc, ki smo se je nekako priucili od njih. Za njihove žrtve, tudi smrtne, moramo prevzeti odgovornost, se boriti ne glede na težavnost razmer: se ne nazadnje boriti, da bomo lahko tudi mi srecni. Jaz sem zelo srecen zaradi vsega, kar pocnemo, ceprav je položaj tako za njih kot za nas povsem prekaren. Imam obcutek, da ta boj res vsem daje moc. Aigul Hakimova: Naš aktivizem morda navzven deluje kot profesionalna gesta. To je posledica tega, da so ljudje v slovenski družbi navajeni, da je na tem prostoru že petnajst let aktivno doloceno število aktivistov in podpornikov, ki ves ta cas pocnejo eno in isto. Ta predstava je napacna. Tisti, ki smo šli v to, smo šli samozavestno. Zavedamo se in prevzemamo svojo odgovornost. Številni smo aktivni pac takrat, ko imamo cas, saj moramo tudi preživeti. Vendar pa se zdi, da je postalo v casu odpiranja in potem zapiranja balkanske poti prvo pravilo prilagajanje razmeram. Evropa ne bo nikoli vec enaka. Balkanska pot bo še deset let v naših srcih. Torej, imamo ljudi, imamo odgovornost, treba je delati. Tu ne gre za vprašanje, ali imaš cas ali ga nimaš, ampak za prilagoditev. Politicno je, da se odzoveš in da za tem stojiš. Politicno je, da si organiziran. Pri migrantih je organizacija zelo tekoca stvar in tudi laže se povežejo. Opazili smo, da so to lojalni ljudje. To so ljudje, ki bodo, ce bo treba, za svojega prijatelja dali življenje. Mi teh vrednot nimamo. Odkar so prišli, imamo samo sreco. Vidimo, kaj pomenijo ljubezen, spoštovanje in soodgovornost. Ustvarjamo prostor za vzajemno ucenje in opolnomocenje. Zacetni fazi je sledilo obdobje, ko je s protesti mobilizirana realnost zacela z delovanjem na mejah, kjer se je znašlo veliko število migrantov. To delovanje je vkljucevalo na eni strani distribucijo velikanskih kupov zbrane pomoci in na drugi spremljanje oziroma monitoring dogajanja. Kako je to obdobje vplivalo na politicnost same Fronte? Zakaj je bilo nujno biti na mejah in kakšna je bila funkcija humanitarne pomoci? Petra Cicic: Na zacetku, dokler balkanska pot v Slovenijo še ni bila tako nadzorovana, je bila to izjemna priložnost za neposreden stik z ljudmi. Lahko smo slišali zgodbe, v nekaterih primerih ohranili stike, sledili njihovi poti in postopkom, v katerih so se znašli. Pozneje so bili humanitarno delovanje, neposreden stik z begunci in vstop v šotore povsem onemogoceni. Meni se je zdela razsežnost humanitarnih akcij, ki so se takrat odvijale v Sloveniji, neverjetna. Ti pozitivni odzivi, ki so bili odraz zaskrbljenosti zaradi trpljenja drugih, so me presenetili, ker se mi na splošno zdi, da živimo v precej ksenofobni družbi, takrat pa se je cela množica ljudi zacutila poklicanih. Takrat je bila Fronta najbolj dejavna na ravni vsakodnevnih obiskov meja v res velikem številu. Humanitarna groza, katastrofa, ki se je odvijala, se nas je dotaknila na neki povsem custveni ravni. Ko se je scasoma zacel vecji nadzor te migrantske poti, se je zelo spremenilo tudi samo delovanje Fronte. Število ljudi, ki so hodili na meje, je mocno upadlo, saj na mejah nismo želeli delovati pod nadzorom in dikta Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot tom humanitarnih organizacij. Kot Fronta smo sklenili, da ne bomo vec odhajali na meje, ker nocemo biti izkljucno humanitarni delavci. Žaljivo in ponižujoce je bilo skozi ograjo deliti povsem osnovne dobrine, kot je voda. Tako smo se zaceli vedno bolj ukvarjati z ljudmi, ki so tukaj, in tu se je, po mojem mnenju, delo Fronte šele zares zacelo. Zame je najpomembnejše, da skupaj z njimi gradimo našo pisano skupnost, ki se ne ozira na status. Ne gre za to, da privilegirani državljani pomagamo nemocnim, ampak za to, da pomagamo drug drugemu in skupaj gradimo svet, v kakršnem želimo živeti in delovati. Petra, ti si šla od meje do meje vse do Lezbosa. Petra Cicic: Res je. Na Lezbosu je bila naša skupna moc veliko bolj vidna – skupaj z begunci smo se samoorganizirali, imeli smo veliko stikov. Ko sem bila tam, je bilo vse zelo sprošceno. Pomembno je vedeti tudi to, da so se razmere na balkanski poti zelo hitro spreminjale, vcasih celo iz dneva v dan. Na primer, prostovoljcev na Lezbosu nisem nikoli videla z maskami ali rokavicami, medtem ko je v nekem trenutku postal na slovenskih mejah to cisti standard. Takrat se je vzpostavila zelo zanimiva samoorganizirana mreža od spodaj, ki je bila razpršena po vsej balkanski poti. Posamezniki in razlicni kolektivi so bili v stiku drug z drugim, prehajali so skozi ta prostor in prinašali novice. Lahko bi rekli, da se je povsem spontano zgradila neka mreža od spodaj, ki je poskušala – na drugacen nacin – držati odprt koridor, da bi lahko šlo skozenj cim vec ljudi. Petra Cicic: Ja, to drži. Valter Cvijic: Nekaj bi dodal še k prejšnjemu vprašanju. Spomnim se nekega vecera v Socialnem centru, ko je bil prostor poln škatel s humanitarno pomocjo. Ena naših tovarišic je rekla: »Nikoli si ne bi predstavljala, da bomo to poceli, da se bo to zgodilo, da bo avtonomni prostor napolnjen s škatlami humanitarne pomoci. « Dostikrat cisto bizarne humanitarne pomoci. Ampak je bilo treba delati tudi to. Mislim, da se je konkretna razlika med nami in humanitarnimi organizacijami pokazala na terenu. Humanitarne organizacije niso izvajale monitoringa. Niso proucevale policijskega nasilja in razlicnih oblik upravljanja migracij. V tem pogledu se delo humanitarnih organizacij ni veliko razlikovalo od dela policije. Delovali so skupaj, nam so preprecevali svobodo gibanja in komunikacijo z migranti, s tem pa tudi odvzeli možnost graditve kakršnegakoli odnosa. To zadnje, graditev odnosov, je ne nazadnje tudi pomen Fronte. Ljudje v Sloveniji so zacutili, da so množicni odhodi na meje in prinašanje škatel humanitarne pomoci pomembni. Pogosto se je zgodilo, da je na mejo hodilo in tam preživljajo cele noci res veliko ljudi, ki ne prihajajo iz naših ozkih krogov. Problem nekako nastane, ko je treba to zgodbo nadaljevati v naši družbi. Ko je treba iti onkraj prinašanja škatel humanitarne pomoci. Ko si soocen z dejstvom, da živijo ljudje v azilnih domovih, ki so zame nekakšni odprti zapori. Ko je meja v mestih, v katerih živimo. In ta problem je zame kljucen. Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju Petra Cicic: Meni se zdi pri humanitarni pomoci problematicno prav to, da pomirja tiste, ki dajejo. Ko damo ljudje nekaj od sebe, pa res damo v neki dobri veri, nam to zbuja obcutek, da smo dobri ljudje, da smo naredili nekaj pomembnega. In potem lahko gremo mirno naprej, pac domov spat ali živet svoj vsakdanjik. Medtem pa se družba, v kateri živimo, zelo spreminja. Humanitarna pomoc je problematicna tudi zato, ker vsiljuje odnos, v katerem si mi jemljemo mandat, da glede na neke svoje ideje in pozicije dolocimo, kakšna pomoc naj bi bila potrebna. Tako se predpostavljajo potrebe drugih, ki temeljijo na predstavah o tem, kaj bi v enakem položaju potrebovali mi. Velikokrat se je izkazalo, da del humanitarne pomoci, ki smo jo peljali, sploh ni bil potreben. Ljudem bi morali omogociti samo svobodno gibanje, da bi lahko šli v trgovino in si stvari kupili sami. Lahko se tudi vrnemo na razdeljevanje vode cez ograjo. Celo plejado problemov bi rešili, ce bi preprosto postavili kakšno pipo. Pojdimo še malo dlje. Skupine okoli Socialnega centra Rog so bile vedno zelo kriticne do humanitarizma in humanitarne pomoci. Kot je bilo nakazano, je bilo, ko so se zacele v Socialnem centru Rog zbirati škatle, konec ene in hkrati zacetek neke druge paradigme. Kakšni so razmisleki o tem, kako artikulirati pomembnost takšnega delovanja za gibanje? Aigul Hakimova: Balkanska pot je polna razlicnih nasprotij. Vsa humanitarna pomoc, ki smo jo zbrali, je nazadnje prišla prav. Namrec, v zacetni fazi država ni bila humanitarno organizirana, ljudje pa so potrebovali humanitarno pomoc. Ko smo prišli na mejo, smo bili zgroženi, saj ni država v tej smeri delala tako rekoc nic, in brez naših partizanskih metod delovanja bi bilo še huje. Hkrati je humanitarna pomoc pomenila dostop do beguncev. Ker smo jo razdeljevali, nas je policija spustila k ljudem in tako je bila omogocena komunikacija. Potem se je država zorganizirala in uvedla nadzor, ki smo ga mocno kritizirali, kar je na dolgi rok vodilo v zapiranje balkanske poti. Nehali smo zbirati humanitarno pomoc in se bolj usmerili v monitoring. Hodili smo na mejo, da smo videli ljudi in se pogovarjali z njimi, spremljali smo, kaj se dogaja med vsem zadrževanjem. Naše humanitarno delo je bilo predvsem terensko delo. Zagotovilo nam je dostop do Dobove in Šentilja, da smo lahko delali naprej. Na zacetku so bile razmere na mejah in v zacasnih centrih katastrofalne; Hrvaška je imela odprta dva, Slovenija pa osem mejnih prehodov. In na vseh je bilo po nekaj sto ljudi, ki so cakali po osem in vec ur. V prvih dveh, treh tednih smo bili prica temu, da sama država ni vedela, kako in kaj naprej. Begunci in migranti pa so dobro vedeli, kam so namenjeni in cesa si želijo. Petra Cicic: Kot dopolnilo bi rada delila zgodbo o situaciji, s katero sem se morala soociti, ko sem šla prvic delit humanitarno pomoc. Imela sem deset odej, v ogradi v Rigoncah pa je bilo približno tisoc ljudi. Šla sem med njih in vsi so hoteli imeti tistih nekaj odej. Prvic v življenju sem bila v položaju, ko sem morala odlocati o tem, kdo si nekaj zasluži in kdo ne ali kdo si nekaj zasluži bolj. Kar na lepem sem bila prisiljena domisliti se nekega kljuca, ceprav se nikakor nisem pocutila, kot da Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot imam kakršnekoli kompetence, da bi lahko ali sploh smela odlocati o tem. Pocutila sem se kot najvecja fašistka. Prišla sem pomagat, v resnici pa sem se, zaradi nehotene dominantne pozicije, v katero so me postavile tiste odeje, pocutila tako slabo kot nikoli prej. Kako naj vem, kdo potrebuje odejo? Kdo sem, da odlocam o tem, ali si jo bolj kot povsem prezebli mladi fantje zaslužijo otroci in ženske? Poudariti je treba visoko pomembnost monitoringa, ki ste ga omenjali. Vloga Fronte pri tem je bila izjemna. Uspešno ste zbirali informacije in jih potem tudi posredovali naprej ter se tako vzpostavili kot alternativni vir informacij z meja. Namrec, ena prvih prepovedi je bila prepoved vstopa novinarjem in njihovega porocanja iz taborišc. Tako je marsikatera informacija prišla v javnost zgolj po zaslugi vašega monitoringa in tega, da je ena skupina znotraj Fronte organizirano zbirala in posredovala pomembne informacije. Valter Cvijic: Veliko ljudi, ki so hodili na meje, monitoringa ni izvajalo. Se je pa oblikovalo jedro ljudi, ki so vedeli, da je del delovanja na terenu tudi opazovanje: spremljanje sestave in razmerij moci, obnašanja policije, vojske in humanitarnih organizacij. Porocila so bila zelo brana. Vzpostavljanje Frontinih komunikacijskih kanalov je bilo nujno potrebno, v to smo vložili res veliko energije. Spomnim se prelomnega porocila iz Dobove, posnetka iz zbirnega oziroma, bolje receno, koncentracijskega taborišca. Gre za zloglasen posnetek slovenskega policista, ki spleza na ograjo in ljudem grozi, da jih bo pošprical s solzivcem. Smisel monitoringa je bil prav to, da ljudem pokažemo, kaj se zares dogaja na meji. Mislim, da sta takrat socasno stekli dve vzporedni realnosti. Vse, kar je bilo objavljeno v medijih, je bilo nadzorovano: tam so porocali o tem, da policija opravlja svoje delo in da imamo veliko potencialov. V praksi in realnosti je bilo vse narobe: od distribucije do obnašanja policije. Ce vprašate mene, so se tam oblikovale in udejanjale prakse policijske samovolje in humanitarne birokracije. Ne glede na vse priprave in sestanke z nevladnimi organizacijami in kljub trditvam, da je Slovenija pripravljena na množicen prihod beguncev, je torej na zacetku nastal nekakšen vakuum, v katerem je bilo delovanje mogoce. Potem pa državam ni preostalo drugega, kot da so prevzele monopol nad transportom ljudi, tako rekoc monopol nad tihotapljenjem, in vzpostavile tako imenovani koridor, ki je tekel vse od Makedonije do Nemcije oziroma Švedske. Postopoma pa se je zacel koridor zapirati: vstop vanj so dovolili cedalje ožje definiranim skupinam ljudi. Izkljuceno je bilo tudi samoorganizirano prostovoljstvo: zahtevana je bila registracija prostovoljcev, vstop pa dovoljen le dolocenim humanitarnim organizacijam. V tem casu je Slovenija postavila tudi žico. To je bil trenutek, ko je Fronta izgubila stik z migranti na mejah in je zato spremenila strategijo delovanja. Vstopila je v naslednjo, tretjo fazo delovanja. Aigul Hakimova: Naj razložim, kakšna je bila takrat dinamika v Fronti. Ko smo Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju imeli na terenu še dostop, ko smo hodili na meje, je bilo vkljucenih veliko ljudi, ki so bili samoiniciativni in samoorganizirani. Scasoma smo zaceli ugotavljati, da skupšcine v tako velikem številu, skupšcine, na katerih sedi šestdeset ljudi, ne bodo vec produktivne, saj smo bili iztrošeni, custveno in fizicno izcrpani, in smo potrebovali refleksijo terena, ki pa v tako velikih skupinah ni bila najbolj produktivna. Terensko delo nam je omogocilo uvid v to, kako se vzpostavlja in poteka slovenski del balkanske poti. Ko je država prevzela vlogo »legalnega tihotapca«, so se zacele kazati nove potrebe in vedeli smo, da moramo delovati naprej. Zaceli smo izhajati iz odziva družbe: v tem casu smo zaznali veliko povecanje hujskaštva, sovražnega govora, ksenofobije in rasizma. Eden od odgovorov na to je bilo oblikovanje Delovne skupine za obiske šol in odrocnejših krajev, katere cilj je bilo razbijanje stereotipov skozi pogovor in predstavitve našega delovanja, neposrednih izkušenj z meja in terena migracij. Po obisku šol smo razocarano ugotavljali, da je približno devetdeset odstotkov odzivov protiislamskih in protibegunskih. Otroci predsodke o beguncih prinesejo od doma in jih potem širijo v šoli. Izjeme so redke. V tem casu so se meje zaprle, postavila se je žica. Ljudje so zaceli zaprošati za azil v Sloveniji. V azilnem domu na Vicu je bilo najprej štirideset ljudi, potem pa nenadoma dvesto in odprli so enoto na Kotnikovi ulici. Že pred tem je zacela delovati Delovna skupina za azil. Vzpostavila se je tudi skupina Infotocka, ki na podlagi aktivnosti delovnih skupin in Fronte generira in objavlja porocila ter odgovarja na telefonske klice. Ta struktura Fronte pa ni nekaj ustaljenega: odvisna je namrec od samoiniciativnosti razlicnih ljudi, ki so se zbrali in se združili glede na podrocje zanimanja. Frekvenca politicnih skupšcin se je znižala, vendar jih vzdržujemo, ker je to pomemben prostor analize, refleksije in politicne debate. Res pa je, da nam vcasih zmanjka casa in energije, saj neznansko veliko delamo v delovnih skupinah, ki so ucinkovite in prodorne. Petra Cicic: Naj omenim še eno skupino, ki tudi deluje že dlje casa. Je manjša skupina, verjetno še najmanj strukturirana, a zato nic manj pomembna. To je Skupina za kreativne delavnice. Enkrat na teden se dobivamo na likovnih in gledaliških delavnicah, izdelujemo lutke in pocnemo druge stvari, ki spadajo v ožje umetniško sfero. Vendar naš namen, vsaj za zdaj, ni imeti koncne produkcije. Gre bolj za vzpostavitev enega od komunikacijskih kanalov za nagovarjanje prebivalcev azilnega doma, za graditev zaupanja in prijateljskih odnosov. Velikokrat je problem jezik, marsikdaj je sporazumevanje res težko in si moramo pomagati s tehnologijo. Vendar nam prav te delavnice omogocajo dostop do nekaterih prosilcev in vzpostavljajo kanal za boljše spoznavanje in graditev zaupanja, ki je temeljno za nekatere druge dejavnosti. Nekaj ljudi se je vkljucilo tudi prek teh delavnic. Petra, lahko poveš malo vec o dejavnostih Skupine za azil? V sosednji sobi prav zdaj poteka tecaj slovenšcine. Petra Cicic: Trenutno je od vseh skupin najbolj aktivna Skupina za azil. To pomeni, da njene dejavnosti nenehno nastajajo; tudi tiste, ki že tecejo, se po potrebi Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot spreminjajo. Vidim jo tudi kot skupino, ki je najbolj odprta za nove pobude in ideje. Trenutno v njenem okviru potekajo samoorganizirani tecaji slovenšcine, anglešcine in farsija, saj je možnost komunikacije kljucna. Enkrat na teden je organiziran Café International, dveurni dogodek kavarniškega tipa, kjer je prostor za druženje, pogovor, pravni monitoring. Vceraj smo imeli nogometni turnir, enkrat na mesec pa organiziramo celodnevno druženje z otroškim programom in vecerjo, ki se konca s plesom in žurom. Zadnje case veliko skupaj kuhamo. Aigul Hakimova: Komunikacija z našimi novimi, dragimi soprebivalci je zelo zanimiva. Na podlagi površne ocene bi rekla, da kakšnih osemdeset odstotkov od vec kot tristo ljudi ne govori jezikov, ki jih govorimo in razumemo v Evropi. Kako se potemtakem sporazumemo? S slikami, gestikulacijo, veliko casa preživimo v istem prostoru, uporabljamo spletne prevajalnike, ne nazadnje se sporazumevamo tudi s preprostimi in iskrenimi medsebojnimi odnosi. Menim, da se je pomembno spomniti na misel, ki jo Jacques Rancičre razvije v svoji knjigi z naslovom Nevedni ucitelj, saj je zelo pomembna pri našem trenutnem delu na »integraciji«. Postavljeni smo v vlogo mediatorjev za vkljucenost v družbo in to vlogo jemljemo politicno. Nismo torej tisti, ki bi migrante servisirali in jim pomagali tako, da bi reproducirali pozicijo dominacije, v kateri so oni žrtve. Prav nasprotno. Gradimo medsebojno zaupanje in odgovornost. Ce uporabim Rancičrov jezik, mi nismo v »razlagalcevi« poziciji, ne vzpostavljamo odnosa ucitelja in ucenca. Ta odnos je namrec hierarhicen. V praksi poskušamo odpreti prostor, v katerem lahko išcemo svoj nacin ucenja. Rancičre takšno metodo imenuje univerzalna intelektualna emancipacija. Ce poenostavim, naša metoda je Gegen die Wand, z glavo skozi zid. Ucimo se medsebojno, stvari pa postavljamo tako, da zbledijo odnosi hierarhije, kar nam omogoca horizontalno organizacijo. Valter, v preteklosti smo se že nekajkrat pogovarjali o tem, da je eden trenutno kljucnih pojmov integracija. Kar pocne Fronta, je horizontalna graditev vkljucevanja od spodaj. Kako se to razlikuje od koncepta integracije, ki se uveljavlja kot nekakšen objektiven nacin vkljucevanja v družbo, ki je prepoznan kot nujen, vendar pa ima svoje težave? Valter Cvijic: Kar takoj nekaj razcistimo. Zelo ocitno je, da integracija v Sloveniji z vidika oblasti v resnici ne obstaja. V vseh aktivnih letih sem se najvec naucil prav v Protirasisticni fronti. Pred tem sem imel približno predstavo o tem, kako naj bi integracija potekala na ravni nevladnih in humanitarnih organizacij. Zdaj pa vidim, da se v Sloveniji sploh ne moreš nauciti slovenšcine, tudi ce se hoceš. Pomemben del Fronte se je skoncentriral prav okoli Delovne skupine za azil in mislim, da je to korak naprej v Frontinem aktivizmu. Ne zanikam pomembnosti drugih delovnih skupin, vendar menim, da je kljucno delo s samimi azilanti, saj je bila Fronta vedno usmerjena v zelo konkretno graditev odnosov in skupnega boja. Kar se tice integracije oziroma, kot si to poimenovala, horizontalnega vkljucevanja od spodaj, temelji na tradiciji militantnega raziskovanja. Naj razložim. Mi seveda dajemo neke Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju stvari, vendar ljudi ne servisiramo. Vse temelji na tem, da delamo skupaj. Hkrati pa skušamo ves cas delovati tako, da socasno pridobivamo znanje in raziskujemo njihove življenjske razmere v Ljubljani, da imamo vpogled v dogajanje, da vemo, kaj pocno institucije, in da to pretvorimo v politicne intervencije. Ogromno je nezadovoljstva zaradi dogajanja v azilnih domovih, kjer ni zadošceno niti minimalnim življenjskim razmeram. V delovni skupini ves cas spodbujamo avtonomno organiziranje. Številne med njimi zanima veliko vec kot golo preživetje. Radi bi živeli dobro in polno življenje. Takole je rekel eden od njih: »Jaz hocem iti na demonstracijo, ker hocem biti aktiven del te družbe.« Petra Cicic: Integracija zagotovo ni to, da postaviš azilni dom nekam na cisto zadnji obronek mesta in s tem izoliraš ljudi, potem pa jim povrh vsega še onemogociš brezplacno mobilnost do središca mesta, ki si je z osemnajstimi evri mesecne žepnine ne morejo privošciti. Integracija tudi ni to, da jih naseliš v delavski dom, ki nima interneta. Zame je najvecja integracija to, da ljudem omogociš avtonomijo, da ustvariš razmere, v katerih lahko poskrbijo sami zase, razmere, v katerih lahko spoznajo veliko ljudi in se aktivno vkljucujejo v družbo, na kakršenkoli nacin si že tega želijo: najsi bo to politicno aktivno ali pa prek dela in hobijev. Omogocanje avtonomnega življenja torej, ne pa na vsakem koraku institucionalna pomoc, ki jih postavlja v marginalen položaj nemocnih ljudi, ki so zaradi sistemskih in birokratskih ovir res nezmožni poskrbeti sami zase in potem res potrebujejo to institucionalno pomoc, ki jih dela nemocne. Aigul Hakimova: Rada bi poudarila še dva pojma, ki sta trenutno zelo prisotna v evropski in s tem tudi v slovenski družbi. To sta pojma strpnosti in solidarnosti. Pri našem dnevnem udejstvovanju ugotavljamo, kako zelo abstraktna koncepta sta to. Prvic, ves cas se vrstijo pozivi k strpnosti, vendar to ni dovolj. To, da si prijazen, ni dovolj. Ni dovolj, da imaš stališce, tudi ce je probegunsko. Na nas se obraca veliko ljudi, ki so pripravljeni peljati ljudi na kosilo, na izlet, v živalski vrt, jim torej nekako pomagati. Obstaja solidarnost na ravni želje in nekega pozitivnega odnosa, toda prava solidarnost gre onkraj tega. Ce želijo ljudje pomagati socloveku, morajo najprej stopiti z njim v stik. Malce moraš spremeniti svoje življenje. Ni dovolj, da pelješ cloveka enkrat na izlet in potem nimaš vec casa zanj. Družba se ne bo spremenila samo zato, ker si ti dobronameren. Ljudje, ki naše delo spremljajo in podpirajo od zunaj, se morajo zavedati, da je za vsakim dosežkom veliko dela, ki je pogosto tudi naporno, vendar v nekem pozitivnem smislu: sestavljeno je iz majhnih korakov, ki te vodijo naprej. Moraš biti realen in se zavedati, da se stvari ne premaknejo z danes na jutri, da je to dolgotrajen proces. Najpomembnejše je, da se solidarnost izvaja v praksi in prav na terenu politicne organizacije se rojeva politicna teorija za drugacno Evropo. Petra Cicic: Meni se zdita najboljša integracija pletenje vezi in graditev prijateljstev. Na podlagi teh potem živiš drug z drugim. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Poznamo dva razlicna koncepta integracije. V prvem razmišljaš o tem, kako se bodo ljudje vkljucili v družbo, ne da bi jo bistveno spreminjali. Drugi koncept predvideva, da se bo ob vkljucitvi novih ljudi spremenila tudi družba. Kako biti odprt tudi v tem pomenu? Petra Cicic: Ves cas ugotavljamo, da v resnici integriramo drug drugega. Valter in Aigul sta že omenila, kako zelo veliko smo se v tem casu naucili od njih. Integracija ne more potekati tako, da mi, privilegirani, integriramo njih tam na obrobju. Lahko poteka samo v obe smeri. Pa smo pri znani definiciji, ki pravi, da je integracija dvosmeren proces. To vsi na veliko govorijo, vendar je materializacija tega mogoca le na nacin, ki ga ves cas opisujete – skozi prijateljstvo in vzajemno preoblikovanje. Ali vaše razmišljanje oziroma prakso razen posameznikov iz Fronte in migrantov oziroma beguncev prepozna še kdo drug? Ali so vas na primer pripravljene slišati razlicne nevladne organizacije ali pa mediji? Kdo je tisti, ki pripoznava vaše dojemanje dvosmerne integracije? Aigul Hakimova: Kar se tice nevladnih organizacij: ugotovili smo, da so povsem podhranjene. Zelo dobro mislijo in neznansko veliko delajo, vendar so se petnajst let profesionalizirali in rezultat je ta, da so postali servis zaprtega tipa skupnosti. Problem je v njihovem nacinu delovanja, ki temelji na pomoci brez opolnomocenja. Prav nevladne organizacije imajo neposreden dostop do prosilcev za azil in beguncev. In ce je podrocje »integracije« v naši družbi v zelo šibkem stanju, to pomeni, da morajo nevladne organizacije svoje delovanje ovrednotiti malo bolj kriticno. Kot receno, zares pomagaš tako, da cloveku, prvic, cim prej omogociš samostojno življenje, in da, drugic, zgradiš odprt in varen prostor za skupno delovanje. V Fronti ugotavljamo, da v tem smislu pocno res zelo malo. In zato ljudje množicno hodijo k nam, ker se tu pocutijo bolje. Ce hoceš biti s clovekom enak, ga moraš nujno vkljuciti v svoje delovanje, v oblikovanje dogovorov, v sprejemanje odlocitev, z njim moraš zgraditi bratske oziroma sestrske odnose. Nevladne organizacije pa delujejo tako, da cloveka vprašajo, kaj potrebuje, potem mu to uredijo oziroma dajo in ga odslovijo. Država je zelo slabo organizirana in v vseh pogledih podhranjena. Ni vzpostavljena nikakršna struktura, kar se mocno obcuti. Ali imajo te institucije in država vsaj kakšen nacrt? Ali vedo, kaj delajo oziroma naj bi delale na podrocju begunstva, integracije? Valter Cvijic: Po tem, kar vidim, imam obcutek, da je njihov cilj odvracanje ljudi na cim vec razlicnih nacinov, od deportacij in zanikanja pravice do vstopa v državo pa do psihološke dezintegracije zaradi nenehnih pritiskov in dolgotrajnih azilnih postopkov. Pripeljejo jih do tocke, ko jim ostane le še rezanje žil ali pa nacini preživetja, ki jih povzroca ilegalizacija migracij. Kar se tice nevladnih organizacij, je stanje katastrofalno. En primer: trenutno poteka pravni proces proti tako imenovanim pushbackom. Vendar pa so ta postopek, ki bi ga morali voditi v Sloveniji, Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju prevzeli Avstrijci, ki imajo bistveno vec obcutka za te stvari. Avstrijski pravniki se angažirajo, tudi samoorganizirajo. Lahko pojasniš? Valter Cvijic: Ob zaprtju balkanske poti se je uveljavila praksa samovoljnega vracanja oziroma zavracanja ljudi na meji, ki jo izvajajo avstrijski varnostni organi v sodelovanju s slovenskimi varnostnimi organi pa tudi prevajalci. Se pravi, vracajo ljudi, ki na koncu nimajo druge možnosti, kot da zaprosijo za azil v Sloveniji. V Fronti smo odkrili te dokumente in v Avstriji se je našla ekipa, ki je pripravljena priti sem in ponuditi pravno pomoc za begunce, ki se jim je to zgodilo. Ceprav so nevladna organizacija, se ne omejujejo in prihajajo ter obiskujejo taborišca tudi samoorganizirano in na lastne stroške. Sodelovali naj bi s Pravno-informacijskim centrom, ki pa – ne vem, kako naj povem drugace – jim nikakor ne gre, ker nimajo stika z ljudmi na terenu. Servisiranje jih dela za indiferentne in povzroca izgorelost. Po eni strani jih lahko razumemo, po drugi pac ne. V tem položaju bi morala biti odgovornost vsakega od nas usmerjena predvsem na begunce in na njihovo dobro. Nenehno stokanje o tem, kako so nevladne organizacije podhranjene, ne pomaga. To je približno tako, kot da bi med tekom srecal nekoga, ki stoji na mestu in govori: »Ja, jaz bi tekel, jaz bi tekel.« Mislim, da mora priti nekdo, da tega cloveka malo brcne v rit in mu rece: »Zdaj pa teci.« Tako je treba tudi nevladnim in drugim organizacijam, kolektivom in posameznikom govoriti: »Glej, ce se ti in tvoja organizacija ne bosta angažirala, se ne bo zgodilo nic.« V Delovno skupino za azil prihajajo številni ljudje, ki nimajo dolgoletnih izkušenj delovanja v avtonomnih prostorih, pa se kljub temu vsega priucijo, ker si tega želijo. Malo me žalosti, da moramo ljudem ves cas govoriti: »Daj, naredi kaj.« Najlaže je ostati na deklarativni ravni: »Sem za begunce, grozno mi je, pa fašizacija Slovenije gor in dol …« Raje naredi nekaj konkretnega. Ce ni vzporedne solidarnostne strukture, je vse zaman. Mi bi lahko ves dan stokali, da država ne naredi nic. Spregovorimo še o Fronti. Kaj je Fronta? Ali je to platforma, je gibanje? Ali obstaja v Fronti refleksija o tem, ali je to nekaj, kar je trenutno na stranskem tiru? Petra Cicic: Fronta se od samega zacetka, torej od prvega protesta, pa do danes, zacetka aprila 2016, v svojem temelju ni spremenila. Ima zelo jasno politicno idejo in identiteto. Zame je kot veliko živo telo, ameba, ki se spreminja glede na trenutni družbeni položaj, glede na potrebe in zanimanja, glede na ljudi, ki so v tistem trenutku zraven. Marsikoga, ki je bil prisoten na zacetku, že dolgo nismo videli. Ves cas pa prihajajo novi ljudje. Opisala bi jo torej kot neskoncno spreminjajoce se telo, ki bo še dolgo živo. Na kakšen nacin, bomo pa videli. Valter Cvijic: Mislim, da so vse prej obstojece oblike organiziranja izzvali in razgradili begunci, ne pa nujno Fronta. V avtonomnih politicnih realnostih znotraj Fronte so se odpirala številna kljucna vprašanja in kdor jih ni prepoznal za relevan Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot tna, ima problem z dojemanjem koncepta aktivizma. Jaz bi rekel, da je Fronta na splošno neka platforma, še bolj pa orodje, ki ga ljudje uporabljajo na svojstvene nacine. Ni gibanje, kajti gibanje je bistveno širše od Fronte; v gibanje je vkljucenih veliko pobud, ki so politicno organizirane drugace kot Fronta. Hecno bi bilo govoriti tudi o antirasisticnem gibanju na nacionalni ravni; Fronta je del transnacionalnega boja in naša želja je, da so v ospredju bojev za drugacno Evropo migranti in migrantke sami. Takrat bo Fronta zares del nekega vecjega gibanja in ne samo solidarnostna struktura. Aigul Hakimova: Gre za pomembno vprašanje, o katerem se moramo pogovarjati. Decentralizirana forma delovanja Fronte se je izkazala za zelo uspešno. Zato bo vsakršen pogovor o centralizirani identiteti težak, saj zgodba zadnjih osmih mesecev temelji na odprti formi delovanja. Verjetno bo prišel trenutek, ko se bomo morali odlocati o tem, ali postaviti neko bolj konkretno formo organizacije, vendar mora dozoreti trenutek za to. Trenutno delujemo na podlagi samoiniciativnosti razlicnih grupacij znotraj Fronte. Ali bi lahko povezali povsem nov in odprt politicni položaj v Evropi, ki izhaja iz zadnjih mesecev in let, in nove izzive, pred katere so postavljena avtonomna gibanja? Namrec, prej je bilo receno, da stari recepti v novih okolišcinah ne delujejo vec in da se moramo sproti uciti. Zato je zelo težko imeti zelo konkretno vizijo nadaljnjega delovanja, ki bi vkljucevala uporabo nekih uspešnih mehanizmov boja, sploh glede na hitrost spreminjanja tempa. V zadnjih nekaj letih dejansko ni casa za razmislek o tem, katera struktura bi delovala najbolje, saj se realnost tako hitro spreminja, da je težko graditi kaj trdnega. Aigul Hakimova: Menim, da moramo v Sloveniji najprej zgraditi mocno migrantsko gibanje, ki bo odgovarjalo na izzive in probleme družbe. Da moramo torej najprej ustvariti identiteto, da bi jo lahko potem transformirali in tako šli naprej; brez tega ne bo šlo. Osebno sem zelo proti temu, da gremo na ulice vsakic znova z novo identiteto. Rada bi videla, da cez leto dni sedemo za mizo, da predstavimo svoja gibanja, skupine, svojo moc, da naredimo prešitje in gremo odlocno naprej. Ne moremo preprosto prihodnjih dvajset let vedno delovati z obrobja, potem pa iti v pokoj in živeti nekje zunaj Slovenije, ker tu ne bomo imeli nicesar. Mi smo revni, naša prihodnost je zelo negotova. Prvic, ne bomo dobili pokojnin. Drugic, ne bomo imeli svojih lastnih stanovanj. Tretjic, vedno bomo na robu družbe kot prekarni delavci. To so te tri tocke naše prihodnosti. In ce se nameravamo boriti za izboljšanje teh pogojev, moramo – in upam, da se tega zaveda cim vec ljudi – zgraditi nekaj res mocnega. Za zdaj imamo majhne negotove mehurcke na eni strani in udobno cono individualnosti na drugi. Ce želimo soustvarjati prihodnost Evrope, moramo trdno stati za svojimi besedami in ne smemo spregledati lastne revšcine. Tukaj ni prostora za oportunizem; morali bomo biti glasni in borbeni. Res si želim, da iz te široke platforme, ki jo imenujemo Protirasisticna fronta, nastane mocno gibanje, v katerem bodo prevladovale vzajemna pomoc, solidarnost in možnost Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju reprezentacije. Da bo nastalo mocno migrantsko gibanje. Z IWW (Nevidnimi delavci sveta, op. a.) nam to ni uspelo. Takrat smo odprli vprašanje sto tisoc migrantskih delavcev v Sloveniji, ki so bili mocno izkorišcani in na robu preživetja, potem pa se je zgodba koncala. Vendar nas je to gibanje senzibiliziralo. Tako kot je Occupy ljudi senzibiliziral za ekonomska vprašanja, jih je IWW senzibiliziral za vprašanja migrantskega dela. Zdaj se nam odpira možnost, da zgradimo mocno gibanje in samoorganizirano skupnost. Zadnji protest v organizaciji Fronte, imenoval se je Revni za revne, je opozarjal prav na ta vprašanja. Fronta je od svojega zacetka organizirala kar nekaj protestov, vecina jih je naslavljala antirasisticne tematike, pri tem zadnjem pa je prišlo do precejšnjega preskoka. Obstaja kakšna analiza glede tega? Aigul Hakimova: Protestov je bilo šest. Prvi protirasisticni shod Refugees Welcome je potekal 9. septembra, potem smo imeli 25. septembra Festival odprtih meja za vse, 10. decembra je bil shod Ne gremo se vaše vojne (tukaj nismo bili glavni organizatorji). Protest Begunci, dobrodošli na Kotnikovo!, ki je potekal 27. februarja, je bil izjemno lep, saj smo ulico ubranili pred nasprotniki namestitve beguncev, Ljubljana pa je pokazala svoj antirasisticen znacaj. Ob svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji, 19. marca, smo imeli Demonstracijo proti fašizmu in rasizmu, 2. aprila pa omenjeni shod Revni za revne. Kronološki pregled vsebine manifestacij sugerira prehod od solidarnosti in upora k emancipaciji in združitvi razlicnih. Menim, da je bilo veliko narejenega v smeri premestitve fokusa z beguncev kot problema, kar je za družbo zelo dobro. Naše boje in perspektive je treba poglabljati. Všec mi je bilo, da so mediji ob porocanju o zadnji manifestaciji pisali o potrebi po združevanju razlicnih, do zdaj nepovezanih skupin opeharjenih – prekarcev, migrantov in tako naprej. Morali bi analizirati svoj položaj, organizirati posamicne pobude in jih potem združiti. Brez organizacije ne bo šlo. Imamo nešteto kritikov, ljudi z znanjem, na teden po triindvajset predavanj in dogodkov, od tega polovico o beguncih. Toda kljub temu že osem mesecev poslušamo eno in isto, do cesar smo zelo kriticni, saj je posledica dejstva, da se ne dela na terenu. Predavanja pridejo potem. Valter Cvijic: Širjenje fokusa in perspektive je dobro. Shod Revni za revne je bil zacetek artikulacije razrednega vprašanja v odnosu do ksenofobije in rasizma desnice v trenutnih razmerah. Analiza je bila sicer malo površinska in vanjo bo treba vložiti še veliko dela, saj je treba razredno vprašanje obravnavati iz perspektive meje, državljanstva in tako naprej, kjer smo trenutno nekoliko šibki. Nam pa uspeva vedno znova zmagovati na ulicah. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Kako vidiš to poglobitev oziroma razširitev analize? Namrec, graditev migrantske solidarnosti od spodaj je ena, vkljucevanje in artikulacija povezave z našimi težavami pa povsem druga raven. Deklaratorno še gre, v praksi pa se lovimo že leta. Valter Cvijic: Ce izhajam iz osebne perspektive, je eno od povezovalnih eksistencialnih vprašanj gotovo vprašanje dostopa do strehe nad glavo, s katerim bodo imeli težave migranti, ki bodo dobili mednarodno zašcito, imamo pa ga že leta tudi mi, »lokalna« populacija. Vprašanje oblikovanja stanovanjskih politik se mi zdi ena teh pomembnih stvari. Pogosto se je poudarjala pomembnost militantnega raziskovanja na mejah, predvsem v obliki monitoringa. Vendar tovrstno raziskovanje še vedno poteka. Omenjeno je bilo, da je druženje pogosto kljuc za razkrivanje problemov. Pogovarjali smo se tudi o integraciji. Zanima me, kateri so tisti problemi, ki ste jih zaznali z uporabo militantne epistemologije, država, ki trdi, da je za begunce poskrbljeno – saj imajo streho nad glavo, tri obroke na dan, posteljo, dolocene programe –, pa jih je spregledala? Katere odprte probleme zaznavate pri dnevnem stiku z ljudmi? Valter Cvijic: Lahko kar povzamem nekatere tocke iz skupšcin z azilanti. Ne spoštujejo se kulturno pogojene prehranjevalne navade – hrana ni halal. Na Kotnikovi imajo kuhinjo, ki pa je ne smejo uporabljati, prav tako v sobi ne smejo imeti gorilnikov oziroma jim grozijo, ce jih imajo, tako da si ne morejo nicesar sami skuhati. Policija jih rasno profilira, nenehno zasleduje in nadleguje, tako v Ljubljani kot v Logatcu in na Vrhniki. Problematicno je obnašanje dolocenih socialnih delavcev, na primer socialne delavke na Kotnikovi, ki jih nenehno ponižuje. Pred nekaj dnevi jo je nekdo vprašal, kje bi lahko športali, ker so ves dan notri in depresivni, nakar je dobil odgovor: »Ja pa pojdi v sobo jokat.« Prvih devet mesecev jim je zanikana pravica do dela. To seveda ne pomeni, da bo po tem obdobju kaj bolje. Nerešeno je vprašanje stanovanj – tako možnosti dislociranega bivanja v casu pridobivanja statusa kot tudi strehe nad glavo neposredno po pridobitvi statusa in pozneje. Zdravstvena oskrba je porazna. Petra Cicic: Ja, zdravstvena oskrba res ni zadovoljiva. Omogocen jim je sicer obisk urgence, vendar nimajo pravih možnosti za zdravljenje bolezni in dostopa do psihoterapevtske pomoci, ki bi jo marsikdo potreboval. Interneta nimajo, kar se mi zdi povsem nesprejemljivo, saj je to edini nacin komunikacije in ohranjanja stikov z domacimi, prav tako nimajo dostopa do racunalnikov. Kar se stanovanj tice, moramo vedeti, da je najemniški trg pri nas zelo ksenofoben – ljudje svojega stanovanja nocejo oddajati beguncem, še vecji problem pa je to, da najemodajalci nocejo sklepati pogodb, ki jih begunci nujno potrebujejo, saj sicer niso upraviceni do pomoci pri placilu najemnine. Problemov je nešteto, rada bi opozorila še na dva, ki se mi zdita temeljna. Prvi je povsem neustrezna in ponižujoca žepnina, to je osemnajst evrov na mesec, s katerimi ne moreš poceti cisto nic in ki jim nikakor Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Cebron in Nina Kozinc | Intervju ne omogoca vsaj približno normalnega življenja. Drugi problem so predolgi pravni procesi, ki ljudi spravljajo v skrajno negotovost, zaradi cesar sploh ne morejo zaceti življenja tukaj, saj ne vedo, kaj se bo zgodilo cez nekaj casa, ali se bodo morda znašli v kakšnem postopku vracanja. To povzroca tesnobo. Dajmo povedati še nekaj o postopku odobritve ali pa zavrnitve azila. Postopek je že dolga leta zelo problematicen. Valter Cvijic: Spremljanje in delo na postopkih je ena od dimenzij Delovne skupine za azil. Zbiramo negative in proucujemo vzorce zavracanja, poskušamo ugotoviti, zakaj se postopki upocasnijo, in tako naprej. Na primer, v zadnjem casu so postopke ustavili veliko Irancem. Precej jih je namrec kristjanov, kar je tudi vzrok migracije oziroma bega, vendar v vero formalno vstopijo šele tu, ker jim je to v Iranu onemogoceno. Ko to naredi vec kot ena oseba, zacnejo oblasti sumniciti, da gre za »izkorišcanje« institucije azila. Aigul Hakimova: Na primer, skoraj vse Ukrajinke so dobile negativne odlocbe, ker naj bi bile, izhajajoc iz politike notranje varnih prostorov, v svoji državi varne. Notranje varni prostori naj bi bili na primer v Ukrajini Lvov oziroma zahodni del države, v Siriji Damask, v Afganistanu Kabul, kot varna država je zdaj ne glede na vse dogajanje definirana kar cela Turcija. Slovenska azilna politika letno povzroci trajno oziroma dolgotrajno ilegalizacijo velikega števila ljudi: vecina prošenj je zavrnjena, deportacije so, kar je dobro, redke. Ampak potem ostanejo ljudje brez možnosti za legalizacijo, brez pravic. Kot da ne bi obstajali. Vrnimo se malo nazaj: prej smo govorili o zabavah in o tem, da bi radi cim vec ljudi pritegnili tudi k politicnim aktivnostim. Toda po vsem povedanem in izhajajoc iz izkušenj se zdi, da je sama zabava politicna. Dejstvo, da so tukaj organizirani kulinaricni veceri, ki so jih prevzeli migranti, vi pa pri tem sodelujete, se zdi korak naprej; v prejšnjih letih se ljudje z azilanti niso družili, prav tako pa ni bilo prostora za to. Aigul Hakimova: Ti dogodki so velika srecanja oziroma druženja s prosilci za azil in begunci. Vedno skušamo pripeljati tudi družine z otroki. Najprej imamo otroški program, sledi mu program za odrasle, ki se konca z izjemno lepimi, katarzicnimi trenutki. Se mi zdi, da je to zelo pomembna oblika skupinske psihoterapije, ki jo imamo enkrat ali dvakrat na mesec. Med drugim smo praznovali iransko novo leto. Tudi marsikdo od nas je migrant in prihaja iz podobnih kultur; na jok nam gre, ko vidimo te trenutke veselja in srece. Ponudimo jim varen prostor samoorganizacije, kjer se lahko izražajo po svoje, odprto in brez omejitev. Ta radost jim daje življenje. Ena od aktivistk je po enem takšnih druženj napisala: »Na takih zabavah vsak dobi krila.« Dobi moc, da preživi in gre naprej. Zelo moramo paziti drug na drugega. Petra Cicic: Enega najlepših trenutkov v Fronti sem doživela na nekem sestanku Delovne skupine za azil. Prijatelj iz Irana, ki ne govori angleško, seveda tudi slovensko ne, je slišal, da hoce Jankovic rušiti Rog. Socialni center Rog je za številne Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot azilante drugi dom in ta prijatelj je vprašal, kako nam lahko pomagajo, da se Rog ohrani. Ta prostor je postal naš, skupen prostor. In to je tisto, kar je zame cilj Fronte. Oziroma kar si jaz želim delati v Fronti. Kako je z vkljucenostjo žensk? Danes so na tecaju sami moški. Petra Cicic: Seveda smo zaznali, da so ženske manj prisotne in da z njimi manj sodelujemo, ceprav jih poznamo in se vkljucujejo v nekatere dejavnosti. Najvecji problem je dostop do središca mesta, Socialnega centra Rog, Infoshopa in drugih prostorov; ženske, družine in otroci so namrec namešceni na Vicu, na skrajnem robu Ljubljane. Posledicno so obiskovalci vecinoma moški, ki živijo le streljaj stran. Osebno imam vcasih malo slabo vest, ker bi rada delala še veliko vec kot zdaj, in me zato vcasih kar odpelje in povozi, kar pomeni, da se srecujem vecinoma z bolj aktivnimi ljudmi, ki pristopijo sami. Zdaj zacenjamo oblikovati delovno skupino, ki se bo organizirano srecevala z ženskami in ugotavljala, kakšne so njihove potrebe ter jih skušala cim bolj vkljucevati v širšo družbo. Aigul Hakimova: Ugotavljamo, da so moški prosilci za azil zelo aktivni, moramo pa zelo veliko storiti, da se spoprijateljimo z našimi novimi soprebivalkami. Je pa po drugi strani Fronta pretežno žensko gibanje – približno sedemdeset odstotkov nas je žensk. Tudi v družbi je tako, po navadi so ženske tiste, ki opravijo vec operativnega dela. Na operativi pa se gradi tudi struktura. 119 Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Lilijana Stepancic Begunci za kritiko znanosti1* Fotografski publicisticni projekt Begunci za kritiko znanosti je publicisticni projekt petih serij fotografij, ki jih je posnelo in za objavo izbralo pet beguncev. Projekt je odziv na dogajanje na mejah in prihod beguncev od oktobra leta 2015 do danes. Zamisel je dobila prve obrise lani septembra v Ljubljani na pogovoru Vloga medijev in novinarjev pri rušenju zidov in gradnji mostov v okviru Festivala Bivak, na katerem je Arne Hodalic predstavil serijo fotografij iz Indije in Bangladeša. Nastop Arneja Hodalica ni bil navadno potopisno predavanje, temvec razmislek o fotografiranju, v katerem medsebojna razmerja med fotografom, fotografiranim in gledalcem oblikujejo moc fotografije, ki s svojimi podobami, objavljenimi v klasicnih in novih medijih, konstruirajo umetno podobo sveta oziroma virtualni in spektakelski svet, s tem pa oblikujejo tudi naše dojemanje, ocenjevanje in vrednotenje dogodkov in stanja stvari. Ker je za Arnejem Hodalicem na tisoce kilometrov prehojenih poti, na katerih je s fotoaparatom rezal iz realnega sveta fotografske izseke in spreminjal konkretno realnost v prefinjena likovna razmerja med kontrasti barv, oblikami likov in trdnostjo crte, in ker je skozi njegove roke šlo na tisoce fotografij, ki jih je izbiral in pošiljal medijem ter jih nato videl objavljene v casopisih in revijah na vseh koncih zemeljske oble, bi težko trdili, da Arne Hodalic ni kompetenten govorec o fotografiji kot sredstvu medijske in druge konstrukcije sveta. Zavedanje o tovrstni vlogi fotografije odvzema moci fotografije njeno nedolžnost. V likovni podobi, ki zmore pricarati ne le »realnosti«, temvec tudi »razpoloženja « popotnika, ki nastanejo, ko gleda kraje, po katerih je hodil s fotoaparatom v roki, sta skrita kaca iz raja Adama in Eve in Mefisto iz Goethejevega Fausta, torej nekakšno zapeljevanje v cisti užitek in izpolnitev želje po nesmrtnosti, ki pred * Pri izvedbi projekta so sodelovale: Meta Krese, Danijela Tamše, Lilijana Stepancic in Nina Kozinc, ki so begunce v Trstu in v Socialnem centru v Rogu v Ljubljani povabile k objavi svojih fotografij. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 120 fotografa, kot je Arne Hodalic, postavljata vec omejitev kot svobode. Dobro fotografijo torej prežema visoka etika med fotografom, fotografiranim in gledalcem, ki je še toliko pomembnejša v fotografiranju situacij, ki so iz takih ali drugacnih razlogov kocljive. Na festivalu je to kompleksnost fotografije Arne Hodalic demonstriral s serijo posnetkov, ki so predstavljali kakšne tri metre visoko in dvesto kilometrov dolgo žicnato ograjo, ki naj bi preprecevala tihotapljenje govedi iz Indije v Bangladeš. Ograja seveda ni izpolnila naloge, zaradi katere so jo postavili. Tihotapci so še naprej opravljali svoj posel, medtem ko so jih organi oblasti laže ujeli, kadar se jim je zdelo, da je primeren cas za to. Tako so ujetim gonicem govedi bodisi pobrali podkupnine ali jih kaznovali, tudi telesno. Vsake toliko so namrec kakšnemu tihotapcu navadno z dna lestvice ilegalnega posla brutalno zmalicili telo. Arne Hodalic ni nakljucno izbral fotografij z absurdno ograjo med Bangladešem in Indijo, ki je, mimogrede, ena od nekaj desetih na svetu in ki naj bi preprecile take ali drugacne nagibe ljudi. Takrat se je namrec v Sloveniji kresalo javno mnenje o realizaciji odlocitve madžarske vlade, da postavi ograjo na meji s Srbijo in Madžarsko, ki bi ustavila begunce iz Sirije, Nigerije, Afganistana in drugih neevropskih držav, ki so pogosteje kakor prejšnja leta prihajali v Evropo po t. i. balkanski poti. Postavitev ograje je odjeknila kot vrnitev v case, ki Evropi niso v ponos. Ljudje so se spraševali o upravicenosti, humanosti in ustreznosti tovrstnega reševanja cloveške stiske. Kakšen mesec po festivalu je tudi vlada Republike Slovenije odobrila postavitev še bolj zlovešce ograje z žiletkami na meji med Slovenijo in Hrvaško z enakimi cilji kakor Madžarska. Dejstvo je, da so fizicne ovire na poljih in v gozdovih ob meji s Hrvaško kakor fotografija konstruirale dodatne ucinke. Ustvarile so globalno sporocilo, da je Slovenija zaprta družba in vse prej kot prijazna za begunce. Poleg tega pa so ograje prilepile beguncem oznako nekultiviranih divjakov, ki ne poznajo civiliziranih nacinov potovanja, saj so bile postavljene na polja in v gozdove zato, ker je vlada Republike Slovenije predvidevala, da bodo begunci pri preckanju meje množicno zapušcali ceste in železnice, ki so civilizacijska pridobitev, in ubrali pot cez »divjo pušcavo in gošcavo«. Temu konstruktu begunca kot divjaka se je pridružil še dodaten konstrukt kot nepoštenega cloveka, saj ima vsak mobilni telefon, zato naj bi bil njegov beg od doma dvomljiv. Ta kolonialni pogled na drugega, ki je civilizacijsko zaostal in nezaupanja vreden clovek, ni nov. Zahodni oziroma razviti svet ga uporablja za diskreditacijo sebi drugacnih ljudi že nekaj stoletij. Še pred kakšnimi petdesetimi leti je z njim brez sramu naslavljal tudi nas, o cemer govori anekdota iz diplomatskih krogov z zacetka šestdesetih prejšnjega stoletja. Na sprejemu v New Delhiju je neki visoki predstavnik Združenih držav Amerike vprašal jugoslovanskega veleposlanika v Indiji, ali imamo v Jugoslaviji hladilnike. Ta je odgovoril: »No, pri nas še skacemo z drevesa na drevo.« Pogovor natancno odseva takratno geopoliticno svetovno delitev držav na t. i. prvi, drugi in tretji svet, govori o razkolu med superiornimi Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt »mi« in inferiornimi »vi«. Medtem ko odgovor dekonstruira mehanizem, s katerim je superiorni »mi« odvzemal kulturno veljavo inferiornemu »vi«, ki je bil ustaljena praksa za ohranjanje tega razkola. Ce ne bi pogovor tekel med diplomatoma, bi bil odgovor najverjetneje takle: »Don't stir this shit up.« Publicisticni projekt Begunci za kritiko znanosti je odgovor na opisano stanje. Predstavlja fotografije, ki so jih posneli begunci s svojimi telefoni in jih imajo shranjene v teh danes vsem nam nepogrešljivih napravah. Njegova pomembna kakovost je, da so ustvarjalci fotografij in njihovi selektorji begunci. Ti so fotografi in kustosi, ne pa zgolj objekti upodabljanja. S tovrstnim pristopom se projekt odmika od prevladujocih vizualnih razstav in publicisticnih objav na temo beguncev, ki so jih posneli vecinoma poklicni fotografi in fotoreporterji. Tako projekt opozarja na tri stvari. Prva se nanaša na vprašanje vloge mainstream fotožurnalizma v konstruiranju medijskih in drugih podob sveta, ki kot žanr praviloma utrjuje obstojeca politicna in družbena razmerja moci. Fotografije, ki so jih posneli tisti, ki so najveckrat predmet konstruiranega medijskega sveta, so nekakšna opozicija meainstream fotožurnalizmu. Predstavljajo pogled od znotraj, saj pogled na begunca ni nastal iz potrebe mainstream novinarstva, temvec iz notranje potrebe begunca. Tako begunci niso predmet fotografij, kot so v prevladujoci javni podobi, temvec so subjekti v procesu samopredstavitve, avtorji svojih javnih predstavitev in aktivni graditelji svoje podobe v javnosti. Druga nagovarja skupnost kot tako. Moc fotografije se namrec izkazuje tudi tako, da lahko zgradi skupnost, s tem ko podoba na fotografiji izraža njene interese in prizadevanja. S tem fotografija utrjuje medsebojne skupnostne vezi ljudi. Tako projekt, ki daje beguncem možnost, da vstopijo v zanje nov javni prostor Casopisa za kritiko znanosti, deluje v dveh segmentih. V prvem gradi skupnost beguncev in ji daje kot taki družbeno vidnost in družbeno moc. V drugem pa povezuje begunce v širšo skupnost ljudi, ki tako ali drugace pripadajo javnemu prostoru, ki ga (so)ustvarja Casopis za kritiko znanosti. Odprt javni prostor je namrec pomembna platforma, ki omogoca konstruktivno javno prisotnost in vidnost begunk in beguncev v družbi, v katero so prišli. S tem dekonstruira stigmo begunca kot »sovražnika našega normalnega življenja« in odpravlja razlikovanje med »mi« in »vi«. Tretja stvar, ki jo prinaša projekt, je aktualizacija umetnostnih in kulturnih konceptov o fotografiji, ki jih je opredelila Ariella Azoulay v knjigi The Civil Contract of Photography (2008). Avtorica vidi fotografijo kot pomemben element javne kulture, vsem dostopno ustvarjalnost in graditelja skupnosti. Te lastnosti so podlaga, na kateri avtorica oblikuje politicno teorijo fotografije, ki med drugim radikalno preizprašuje prevladujoco konceptualizacijo državljanstva. Glede na to teoreticno podstat publicisticni projekt fotografij beguncev v Casopisu za kritiko znanosti odpira širša civilizacijska, politicna in zgodovinska vprašanja, med katerimi sta vsaj ti dve: Ali so vladajoci koncepti nacionalne države in državljanstva taki, da uspešno rešujejo krize, ki ustvarjajo migrantske tokove, in ali niso obstojeci integracijski Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot procesi beguncev v skupnosti, kjer bivajo prosilci za azil in ljudje z mednarodno zašcito in ki jih podpira država, preozki, zastareli, nasilni in neprimerni glede na sodobne rezultate študij migracij ljudi? Tako se projekt, ki je odprt do beguncev (jim omogoca aktivno udeležbo v javnem prostoru), ograjuje od prevladujoce javne slike o beguncih kot grožnje, ki bo nacela naše ustaljene družbene navade in zrušila obstojeci red. Je odgovor na ksenofobna in panicna ravnanja do njih. Poleg tega je opozicija zakonsko opredeljenemu statusu beguncev, ki jih potiska v izoliranost. Zato mobilni telefoni beguncev niso dokaz o neverodostojnosti ljudi, ki bežijo od doma ali zapušcajo svoje domove, temvec izraz sodobnega cloveka, ki je kot begunec v nezavidljivi življenjski stiski, a ne glede na to ohranja potrebo po fotografiranju. Zato so njihove fotografije v mobilnikih, ki so jih posneli doma, na poti in/ali novih krajih, potopisi, ki se uvršcajo v ta klasicni žanr umetnosti, s katerim je Evropa spoznavala svet. Literatura AZOULAY, ARIELLA (2008): The Civil Contract of Photography. New York: Zone Books. Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Iz Sirije v Evropo Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt V Grciji Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Ljubljana Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Švedska Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Kalifornija Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicisticni projekt PRAVICA DO BIVANJA Foto: Borut Kranjc (Mladina) 154 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Mansurjeva zgodba 155 Mansur, Nina Kozinc in Danijela Tamše »Tukaj se pocutim dobro.« Rodil sem se v Iranu. Moje rano otroštvo je bilo srecno. Oce je delal v nacionalni banki v Teheranu in živeli smo mirno. Po islamski revoluciji, ki se je koncala leta 1979, se je naše življenje zelo spremenilo. Moja družina pripada bahaizmu, monoteisticni religiji, ki je nastala v 19. stoletju v Iranu. Ker je v Islamski republiki Iran islam zapovedan kot edina prava religija, bahaizma v Iranu ne priznavajo kot verske skupnosti in ga preganjajo, bahajci pa nimamo enakih pravic kot drugi Iranci. Denimo, obiskujemo lahko osnovno in srednjo šolo, na kolidže in univerze pa kot nemuslimani nimamo vstopa. Bahaji smo najvecja verska manjšina v Iranu. Po islamski revoluciji jih je veliko pobegnilo iz države in ker smo v Iranu preganjani, nam je vecina zahodnih držav doslej priznavala status begunca. Bahajske skupnosti so prisotne v 200 državah, bahajci pa smo izjemno solidarni med sabo. Iranski režim je po revoluciji bahaje sistematicno odpušcal iz državnih služb, tako je tudi moj oce ostal brez službe. Ko sem bil star 14 let, se spomnim, kako so bili starši obupani. Iz hiše so odnesli vse bahajske knjige, slike prerokov in simbole in jih zunaj zakopali. Nekoc so neki ljudje vdrli v hišo in zaceli pretepati starše, zažgali so vso obleko, govorec, da so bahaji umazani, ker niso muslimani. Nato so nas vrgli iz hiše in vzeli naše premoženje, tudi denar. Postali smo brezdomci. Zacasno smo se zatekli k sorodnikom, dokler oce ni našel druge službe in nas je lahko preživljal. Ker nisem imel možnosti obiskovanja kolidža, torej možnosti izobraževanja, so starši varcevali denar za moje šolanje v tujini. Ko sem koncal dvoletno služenje vojaškega roka, so me poslali v Pakistan v Islamabad, kjer so v pisarni ZN preverili mojo pripadnost bahaizmu in dobil sem mednarodno zašcito. V Pakistanu sem Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot nato leto in pol cakal na odobritev statusa begunca v ZDA. Dolocili so, da se preselim v Los Angeles, kjer se je moje življenje ustalilo. To je bilo leta 1998. Cez nekaj let so enako naredili moji starši, brat in sestri: odšli so v Pakistan in nato v Los Angeles. Življenje se je izboljšalo, vpisal sem se na kolidž. Obenem pa me je zanimalo, kakšen je položaj bahajev v Iranu, hotel sem jim pomagati. Na spletnih straneh sem zacel objavljati šale o iranskem režimu, nekoliko pozneje sem srecal ljudi iz iranske kabelske televizije v Los Angelesu, katere program je bil usmerjen proti iranski vladi. Pridružil sem se jim in zacel pripravljati zabavne oddaje, v katerih sem se norceval iz iranskega režima. Ves cas sem spremljal razmere v Iranu, ki so se spreminjale, videti je bilo, da se je režim nekoliko omehcal, zdelo se je, da je bilo vec svobode, demokracije. Tako so govorili ljudje iz Irana, s katerimi sem bil v stiku preko interneta. Takrat sem preko Facebooka spoznal dekle, s katerim sem se zbližal, veliko mi je pripovedovalo o Iranu. Leta 2011 sem se zato odlocil, da obišcem Iran in preverim, kakšne so razmere, se z dekletom porocim in pripeljem v ZDA. Ko sem prišel v Iran, se dogodki niso odvili dobro. Na letališcu me je aretirala iranska tajna policija, ki je bila seznanjena z mojimi aktivnostmi v medijih; spraševali so me, kje sem bil vsa ta leta, kje je moja družina, kako sem prišel v ZDA, kaj sem govoril, da so me sprejeli v ZDA, zakaj sem se vrnil. Zdelo se mi je, da me obtožujejo vohunjenja. Upiral sem se, da živim v ZDA in da morajo spoštovati moje pravice. Smeje so raztrgali moje dokumente in me najprej poslali za tri dni v pripor. Niso mi sodili in nisem vedel, kaj se bo zgodilo, kaj me caka. Zaprli so me v politicni zapor, pripor pa so nato podaljšali za devet mesecev. Dostopa do telefona ali interneta nisem imel, zato sem prosil zapornike, ki so jih spustili na prostost, da o moji situaciji obvestijo ameriško ambasado in sorodnike v tujini. Pocutil sem se nemocnega in ker sem zacel zmerjati in preklinjati iransko oblast, so podivjali in me zaceli muciti. Na nogah in hrbtu so me porezali z nožem in v vreznine nasuli sol. Zacel sem obupavati, hotel sem se ubiti (pokaže na brazgotine na roki). Po devetih mesecih so me spustili. Ne vem, zakaj. Takrat sem si mislil, da hocejo izvedeti, kam bom šel ali s kom bom stopil v stik, ker so mi sledili. Bil sem popolnoma brez denarja, brez dokumentov in brez sorodnikov, saj so se vsi izselili iz Irana. Bil sem brezdomec, na cesti. Poiskal sem delo pri cuvajski službi. Poklical sem starše, vendar mi niso mogli poslati denarja iz ZDA, ker denarne transakcije zaradi mednarodnih sankcij proti Iranu niso bile mogoce. Pocakati sem moral, da bo kdo pripotoval v Iran in mi prinesel denar. Ko sem koncno dobil denar, sem sklenil takoj oditi v iraški Kurdistan, ker je tam ameriška ambasada, vendar so me še pred mejo ujeli, denarno kaznovali, preostali denar vzeli in pripeljali v Teheran, kjer sem se ponovno znašel na ulici. Šel sem v urad, kjer izdajajo potne liste, vendar so mi prošnjo za izdajo potnega lista zavrnili z utemeljitvijo, da sem na crnem seznamu. Tja sem hodil vsak dan, moledoval uradnike in jih na koncu zmerjal. Bil sem brezdomec, neurejen, moja obleka je bila umazana in smrde ca, zrasla mi je brada in videti sem bil kot džanki. Ljudje v uradu so zaceli govo Mansurjeva zgodba riti, da haluciniram, da sem na drogah, zato so poklicali policijo, ki me je odpeljala v rehabilitacijski center za odvisnike od drog. Tam sem ostal osem mesecev. Novembra lani so me po osmih mesecih spustili, odobrili mojo prošnjo in dobil sem potni list za enkratni izhod iz države. Starši so mi ponovno poslali denar, tako da sem odšel v Turcijo. Tam sem takoj pohitel na ameriško ambasado, ker nisem vedel, da ne moreš vanjo kar vkorakati, ampak se je treba za termin prijaviti po spletu. Torej, dobil sem termin šele cez tri mesece, jaz pa nisem mogel tako dolgo cakati, ker se nisem pocutil varnega. Bal sem se, da mi sledi iranska tajna policija, ker med Turcijo in Iranom ni viznega režima. Ko sem videl, da se drugi, Sirci in Afganistanci, pripravljajo na potovanje s colnom iz Turcije v Grcijo, sem menil, da je to dobra priložnost tudi zame. Hotel sem cim dlje od Irana. Tihotapljenje v Evropo je bilo v Turciji takrat industrija. Že na ulicah v Carigradu sem videl veliko ljudi, ki so kupovali rešilne jopice, v bližini teh trgovin sem se pozanimal o tihotapcih, možnih poteh, spodobnih cenah za prevoz po morju, ker je veliko goljufanja. Za pot iz Turcije v Grcijo s colnom sem placal 1100 dolarjev. Torej, šel sem na majhen coln, v katerem je bilo skoraj šestdeset ljudi, bilo je grozno. Potovanje je trajalo tri ure, pristali smo v Metiliniju na otoku Lesbos. Ko smo pripluli, sem mislil, da je moje kalvarije konec, v bistvu pa se je šele zacela. Izvedel sem, da so zaprli meje za Irance, ker v Iranu ni vojne. Toda moral sem naprej. Ker Afganistanci in Iranci govorimo isti jezik z razlicnim naglasom, sem se izdajal za Afganistanca, da bi me spustili naprej in bi lahko preckal grško-makedonsko mejo. Na grško-makedonski meji so me veckrat zavrnili zaradi prevajalcev, ki so me spraševali podrobnosti, recimo kje je kakšna ulica v Kabulu. Med božicno-novoletnimi prazniki mi je uspelo priti v Makedonijo, ker so bili policisti pijani in niso bili pozorni. V Makedoniji sem nato samo sledil drugim, nisem imel dolocene destinacije, kamor bi želel, hotel sem samo naprej. V Srbiji sem moral placati 25 evrov za vlak na Hrvaško, vendar nisem imel denarja. Tam je bil UNHCR, ki je pomagal družinam z otroki brez denarja in hendikepiranim. Nisem imel druge izbire, kot da sem se k šotoru UNHCR opotekel, kot da bi bil hendikepiran in jim rekel, da imam multi-plosklerozo. Tako so mi placali vožnjo, dobil sem karte za hrano. Veliko stvari sem pocel, da sem prišel sem. Prešel sem Hrvaško in Slovenijo do avstrijske meje, kjer so me ponovno ustavili prevajalci. Na avstrijski meji so me trikrat zavrnili. Nicesar nisem vedel o Sloveniji. Bil sem bolan in neskoncno utrujen, tri dni sem bil na meji, Avstrijci so me pošiljali nazaj, zato sem se pozanimal, ali lahko za azil zaprosim v Sloveniji. Storil sem tako, vzeli so mi prstne odtise in me poslali v postojnski zapor za približno dvajset dni, kjer je stekel postopek identifikacije nacionalnosti, imena itd. Potem so me premestili v azilni dom na Vicu, pozneje pa v center na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Odšel sem na ameriško ambasado, da bi uredil papirje. Zdi se mi, da je trajalo celo vecnost, hoteli so dokaze, da sem bil v zaporu, jaz pa nisem imel nobenega papirja. Zato sem moral najeti odvetnika. Toda odkar sem v Ljubljani, sem vzpostavil stike z lokalno skupnostjo in pocutim se veliko bolje, umiril sem se, sprostil in pocasi ugotavljam, da se mi ni treba vrniti v Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot ZDA. Tam sem izgubil status, ker sem odšel iz države, zdaj moram pojasniti, zakaj sem odšel v Iran, a pri sebi nimam nobenih dokazov. Na ameriški ambasadi so mi svetovali, da se lahko vrnem v ZDA, ce se porocim ali ce me povabijo starši, ki so postali državljani ZDA. Toda tukaj se pocutim dobro, ljudje so me takoj sprejeli, našel sem veliko prijateljev. Okolje je prijazno, ni toliko ljudi kot v ZDA, mirno je, narava je lepa. Zato sem se odlocil ostati tukaj in zaprositi za azil. Ker nimam dokumentov, sem odlocevalce prosil, naj mi dajo nekaj casa; pred nekaj tedni sem dobil dokumente, ameriške in iranske, dokazati sem moral, da sem bahaji in pocakati, da so mi poslali pismo iz bahajske skupnosti. Zdaj dva meseca in pol (od aprila) cakam na odlocbo o azilu. Medtem trikrat na teden obiskujem ure slovenšcine na Slovenski filantropiji, imam osebno uciteljico. V Sloveniji ni veliko beguncev, zato mi na odlocitev o azilu ne bo treba cakati tako dolgo kot v Nemciji ali Avstriji. Problem pa je, da dobimo 18 evrov na mesec, kar je noro. Veliko ljudi je zaradi tega odšlo v druge države, vedo pa, da se bodo morali vrniti zaradi dublinskega mehanizma, toda medtem bodo prejeli nekaj denarja od, recimo, nemške države. Problem je tudi, ker je v Sloveniji malo pozitivnih odlocb za podelitev azila, zato smo begunci zaskrbljeni, vseeno pa upamo, da bodo pozitivno rešili naše prošnje. Ce se bom moral vrniti v Iran, me bodo ubili. V Ljubljani smo organizirali protest pred iransko ambasado. Od takrat mi grozijo, obcutek imam, da me v Ljubljani spremlja iranska tajna policija; poznam jih, dolgo sem imel opravka z njimi, fotografirajo me, po Twitterju, Facebooku in Istagramu mi vsak dan grozijo, ceš da me bodo našli na Kotnikovi. Policijo in UNHCR sem obvestil, kaj se dogaja, o tem sem seznanil tudi mojega odlocevalca o azilu. Med begunce so pomešani tudi ovaduhi. Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito 159 Polona Mozetic Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito zaradi izbire države azila Abstract Sanctioning international protection applicants for choosing the country of asylum Major disparities in the regulation and application of international protection exist among EU member states. Therefore, applicants for international protection want to choose the state where they lodge an application. Instead of harmonizing law on international protection, member states sanction applicants for international protection who lodge an application in the preferred member states and not in the one responsible under the Dublin III Regulation. According to the New International Protection Act, implementing EU procedural directive, it may be assumed that an applicant implicitly withdrew her/his application, if s/he left the asylum home without authorisation, and in that case the procedure is discontinued. If an applicant lodges a subsequent application after more than nine months or more than once, her/his application will possibly not be subject of a substantial examination. In order to prevent ”asylum shopping” EU allows for the possibility that some applicants, who would be entitled to refugee status or subsidiary protection, are never granted such protection. However, this is contrary to the principle of non-refoulement as developed in the case-law of the ECtHR and the Constitutional Court of the Republic of Slovenia. Mechanisms that aim to prevent ”asylum shopping” may be contrary to the well-established principles of human rights protection, unfair or unreasonable and affect the most marginalized applicants for international protection. Keywords: international protection, choosing the state of asylum, Dublin III, implicit withdrawal of application for international protection, non-refoulement principle Polona Mozetic holds LL.B. and doctorate in law. (polona.mozetic@gmail.com) Povzetek Med državami clanicami EU obstajajo velike razlike v ureditvi in izvajanju mednarodne zašcite. Zato želijo prosilci za mednarodno zašcito sami izbrati državo, v kateri bodo vložili prošnjo za mednarodno zašcito. Države clanice nadomešcajo manko harmonizacije prava mednarodne zašcite s kaznovanjem prosilcev za mednarodno zašcito, ki zaprosijo za zašcito v preferencni državi in ne v tisti, ki je odgovorna na podlagi uredbe Dublin III. Novi Zakon o mednarodni zašciti, ki implementira procesno direktivo EU, doloca, da šteje prošnja za mednarodno zašcito za umaknjeno, ce prosilec samovoljno zapusti azilni dom, postopek pa se ustavi. Ce prosilec vloži naknadno prošnjo po preteku devetih mesecev ali vec kot enkrat, je mogoce, da njegova prošnja ne bo deležna vsebinske obravnave. Zaradi preprecevanja izbire države azila pravo EU dopušca možnost, da nekateri prosilci, ki bi bili upraviceni do priznanja statusa begunca ali do subsidiarne zašcite, do tovrstne zašcite ne pridejo. To je v nasprotju s prepovedjo vracanja, ki je utemeljena v presoji tako ESCP kot Ustavnega sodišca RS. Mehanizmi preprecevanja izbire države azila lahko nasprotujejo uveljavljenim standardom varovanja clovekovih pravic, so nepošteni ali nerazumni ter najbolj prizadenejo najšibkejše skupine prosilcev za mednarodno zašcito. Kljucne besede: mednarodna zašcita, izbira države azila, Dublin III, domneva umika prošnje za mednarodno zašcito, nacelo nevracanja Polona Mozetic je univerzitetna diplomirana pravnica in doktorica znanosti s podrocja prava. (polona. mozetic@gmail.com) 160 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Uvod Od sredine leta 2015 smo bili prica migrantskemu gibanju, v okviru katerega so v Evropsko unijo prihajale množice migrantov1 iz Sirije, Afganistana, Iraka in od drugod. Potovali so vecinoma po poti, ki tece cez Sredozemsko morje in Jugovzhodno Evropo. To obsežno migrantsko gibanje je zbudilo dvom o ustreznosti evropske ureditve migracij oziroma gibanja ljudi iz t. i. tretjih držav. Z vzpostavitvijo nekakšnega s strani držav organiziranega koridorja2 na balkanski poti, po katerem so smeli migranti brez dokumentov in vizumov preckati zunanje in notranje meje Evropske unije ter ozemlja suverenih držav, so bila nekaj casa de facto suspendirana pravila o prehajanju meja in izvajanju mejnega nadzora. Ceprav je bila Nemcija za številne migrante, ki so se odpravili na to težko pot, obljubljena država, je marsikdo zaprosil za mednarodne zašcito že na Hrvaškem, v Sloveniji, na Madžarskem ali kateri drugi državi na poti. Razlogi, da je zaprosil za mednarodno zašcito v državi, za katero morebiti sploh še ni slišal ali v kateri prvotno ni želel vložiti prošnje, so razlicni: utrujenost in navelicanost po dolgem in napornem potovanju, opozorila mejnih organov, da ga bodo sicer zavrnili na meji in ne bo mogel potovati naprej, strah, da bo v vsakem primeru vrnjen v državo, kjer so mu vzeli prstne odtise ali ga popisali, nasveti nevladnih organizacij ali prostovoljcev itd. Marsikdo pa je nasprotno vztrajal, da bo zaprosil za zašcito šele v želeni državi. Tem se navadno ocita kršitev prepovedi izbire države azila ali kar slabšalno: asylum shopping. Pri tem pojavu gre za migrante, ki izbirajo državo azila tako, da ne zaprosijo za mednarodno zašcito v prvi državi, v kateri so vstopili v Evropsko unijo, ali v varni tretji državi,3 temvec želijo zaprositi za mednarodno zašcito v državi, kjer obstaja najvecja verjetnost za pridobitev mednarodne zašcite ter najboljše bivalne razmere. Kljub želji, da bi bili pogoji pridobitve mednarodne zašcite in postopki obravnave prošenj za mednarodno zašcito v Evropski uniji harmonizirani, so med državami clanicami še vedno velikanske razlike.4 Zato se ne smemo cuditi, da želijo migranti zaprositi za mednarodno zašcito v državah, kjer je na voljo najvec socialnih pomoci in možnosti za zaposlitev, kjer je najdostopnejši zdravstveni in izobraževalni sistem, kjer že živijo njihovi svojci ali skupnosti, kjer govorijo jezik, ki ga razumejo, ipd. 1 V prispevku bom uporabljala pojem »migrant« kot nevtralen izraz za skupino ljudi, ki iz razlicnih razlogov preckajo meddržavne meje. Izraza »prosilec za mednarodno zašcito« (prosilec za azil) in »begunec« bom uporabljala le v strogo pravnem pomenu, ko bom obravnavala posameznike, ki so zaprosili za mednarodno zašcito oziroma imajo status begunca. 2 O nekaterih pravnih implikacijah tega »humanitarnega« koridorja glej Kogovšek Šalamon, 2015. 3 O problematicnosti koncepta varne tretje države glej Gil-Bazo, 2006. 4 To je razvidno med drugim iz statisticnih podatkov o tem, koliko prošenj za mednarodno zašcito odobrijo posamezne države clanice glede na razlicne kategorije prosilcev (država izvora, spol, razlogi preganjanja itd.). O tem glej podatke Eurostat, 2016. Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito Migrante, ki hocejo sami izbrati državo azila, prikazujejo v protimigrantskem diskurzu kot posebej problematicne. Tovrstni migranti, ki odstopajo od ideje »dobrega migranta«, so pogosto kriminalizirani (oznaceni kot deviantni ali kriminalni) in penalizirani.5 Gre za migrante, ki si najbolj aktivno prizadevajo za boljše življenje. Pri tem ne upoštevajo pravnih prepovedi in opozoril državnih organov, temvec zavestno ravnajo v nasprotju z njimi. Zato so oznaceni kot goljufivi ekonomski migranti, ki zlorabljajo6 mednarodno zašcito: prosijo za mednarodno zašcito, cetudi do nje niso upraviceni. Pejorativna oznaka asylum shopping je institucionalizirana v pravnih virih, politikah in praksah, ki težijo h krepitvi zunanjih meja in vzpostavljanju vecjega nadzora nad tistimi, ki jim je uspelo preckati te meje. Uredba Dublin III Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za dolocitev države clanice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zašcito, ki jo v eni od držav clanic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (krajše: dublinska uredba ali uredba Dublin III), si prizadeva omejiti t. i. sekundarno gibanje prosilcev za mednarodno zašcito, na katero vplivajo razlicni pogoji za njihov sprejem. Dublinska uredba je osrednji mehanizem za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Udejanjanje dublinske uredbe v praksi omogoca evropski avtomatski sistem za identifikacijo prstnih odtisov – EURODAC (European Dactyloscopy), ki deluje od leta 2003. EURODAC je baza biometricnih podatkov, v katero morajo države clanice vnašati prstne odtise nedokumentiranih migrantov in prosilcev za mednarodno zašcito.7 Tako lahko ugotovijo, kje je migrant vstopil v Evropsko unijo in kje je prvic zaprosil za mednarodno zašcito.8 V Evropski uniji naj bi posamezno prošnjo za mednarodno zašcito obravnavala 5 Najbolj ociten izraz kriminalizacije prosilcev za mednarodno zašcito je širjenje možnosti in praks njihovega pridržanja, ki so namenjene odvracanju migrantov od tega, da bi sploh zaprosili za mednarodno zašcito (Malloch in Stanley, 2005; Weber, 2002; Freedman, 2015: 139–141). Wilsher (2012) trdi, da so pridržanja migrantov v svetu grozovito narasla v zadnjih tridesetih letih. Nedokumentirani in zavrnjeni migranti so dolgo in brez sodnega nadzora pridržani v zaporom podobnih institucijah. 6 Pravni koncept »zlorabe pravice« pomeni izvrševanje upravicenja v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica dana. 7 EURODAC ne vkljucuje le podatkov o prosilcih za mednarodno zašcito, temvec tudi podatke o nedokumentiranih migrantih in državljanih tretjih držav, ki so bili zaloteni pri nezakonitem preckanju meje. Na tehnicnem podrocju nadzora migracij so kompleksne pravne opredelitve, ki razlikujejo med migranti, begunci in državljani, nadomešcene z veliko manj natancnim (a veliko bolj operativnim) razlikovanjem med »želenimi« in »neželenimi« subjekti (Squire, 2009: 102–103). 8 Prenovljena EURODAC uredba (Uredba (EU) št. 603/2013) velja od julija 2015. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot samo ena država clanica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz dublinske uredbe. Najbolj splošno znano pravilo dublinske uredbe doloca, da je za obravnavanje prošnje za mednarodno zašcito odgovorna država clanica, v katero je prosilec vstopil, ce se na podlagi dokazov ali posrednih okolišcin (torej ne samo na podlagi vpogleda v EURODAC) ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito preckal mejo in vstopil v to državo clanico (13. clen uredbe Dublin III). Ta odgovornost države preneha dvanajst mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Postopki po dublinski uredbi ucinkujejo torej tako, da so prosilci za mednarodne zašcito, ki jih zalotijo na ozemlju druge države clanice, lahko kar do enega leta v nekakšnem stanju podaljšanega prihajanja v EU. Ce država, v kateri je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zašcito, sproži postopek po dublinski uredbi, se o utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zašcito ne presoja, dokler ni odloceno, katera država bo odgovorna za njegovo obravnavo. Vendar je teh primerov relativno malo,9 zato se dublinski uredbi ocita neucinkovitost. Dublinska uredba doloca hierarhijo meril za dolocitev države, ki je odgovorna za obravnavo posamezne prošnje za mednarodno zašcito. Ta merila se uporabljajo glede na vrstni red, kot so navedena v uredbi. Pri tem daje dublinska uredba prednost varovanju mladoletnikov brez spremstva in nacelu združitve družinskih clanov pred prepricanjem izbire države azila. Ce je denimo prosilec mladoletnik brez spremstva, je odgovorna država clanica tista, kjer je zakonito prisoten družinski clan ali brat ali sestra mladoletnika brez spremstva, pod pogojem, da je to v najboljšo korist mladoletnika (8. clen uredbe Dublin III). Obravnavo prošenj za mednarodno zašcito vec družinskih clanov prevzame ena država clanica, ce ti prosilci pisno izrazijo to željo (10. clen uredbe Dublin III). Pri tem dublinska uredba pojem družinskega clana opredeljuje ozko. Ce ima prosilec veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zašcito odgovorna država clanica, ki je dokument izdala (12. clen uredbe Dublin III). Šele med zadnjimi pa je pravilo, da je za obravnavo prošnje odgovorna država, ki jo je prosilec nezakonito preckal ob prihodu iz tretje države (13. clen uredbe Dublin III). Glede na hierarhijo pravila je tako na primer za obravnavo prošnje mladoletnika brez spremstva odgovorna država, v kateri je prisoten njegov družinski clan in ce je to v najboljšo korist mladoletnika, cetudi je mladoletnik nezakonito preckal druge države. Dublinska uredba vsebuje v 17. clenu t. i. diskrecijsko klavzulo. Vsaka država clanica lahko odloci, da obravnava prošnjo za mednarodno zašcito, tudi ce tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz dublinske uredbe. Evropsko sodišce za clovekove pravice (v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grciji z dne 21. januarja 2011) in Sodišce Evropske unije (v združeni zadevi C-411/10 in C-493/10 – N. S. 9 Slovenija je v casu od 17. septembra do 11. decembra 2015, ko je njeno ozemlje preckalo tudi vec tisoc migrantov na dan, prejela samo 351 zahtevkov za dolocitev odgovorne države clanice za obravnavo prošnje za mednarodno zašcito in 456 zahtevkov za informacije (Vlada Republike Slovenije, 2016: 6). Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito in M. E. z dne 21. decembra 2011) sta to klavzulo10 interpretirala tako, da je njena uporaba obvezna v primerih resne možnosti kršitev clovekovih pravic prosilca v državi clanici, ki bi bila sicer odgovorna za obravnavo njegove prošnje po dublinski uredbi. Paradoksno je pravilo, ki naj bi dolocalo diskrecijo suverenih držav, tako postalo pomembna varovalka za to, da se v evropskem azilnem sistemu ucinkoviteje spoštujejo clovekove pravice prosilcev.11 Z zapletenim sistemom pravil za dolocitev države clanice, odgovorne za obravnavanje vsake posamezne prošnje za mednarodno zašcito, si države Evropske unije prizadevajo prepreciti, da bi prosilci za mednarodno zašcito sami izbrali državo azila. Prvi cilj dublinske uredbe je v tem, da prosilcem za mednarodno zašcito odreka izbiro države, v kateri bi želeli zaprositi za mednarodno zašcito. Zato naj bi države clanice pri vsaki vloženi prošnji za mednarodno zašcito najprej preverjale, katera država je za obravnavo njegove prošnje sploh odgovorna. Ker pa v praksi ni tako, uredba pri udejanjanju tega cilja ni najbolj uspešna. Drugi cilj dublinske uredbe je prepreciti primere, ko nobena država noce obravnavati prošnje za mednarodno zašcito (asylum seekers in orbit), kar nedopustno podaljša cas, v katerem prosilci pridejo do odlocitve, upravicenci pa do mednarodne zašcite. Dublinska uredba nalaga vecje breme državam clanicam z zunanjo schengensko mejo, kot so Grcija, Italija in Madžarska. Izkazalo se je, da te države ne morejo ustrezno obravnavati vseh prošenj za mednarodno zašcito, kadar se morajo soociti z obsežnimi migracijami. Evropsko sodišce za clovekove pravice je tako že leta 2011 presojalo skladnost tedaj veljavne uredbe Dublin II z Evropsko konvencijo o clovekovih pravicah glede predaje prosilcev Grciji. Odlocilo je, da predpostavka, da so vse države clanice Evropske unije apriorno »varne države«, ne velja; Grcije ni mogoce imeti za varno državo zaradi popolnega kolapsa sistema mednarodne zašcite (M. S. S. proti Belgiji in Grciji). Razlogi, zakaj se migrant odloci zapustiti eno državo clanico in v drugi zaprositi za mednarodno zašcito, so lahko razlicni. Dublinska uredba denimo omogoca združitev družine, vendar za družinskega clana praviloma šteje zgolj partner in mladoletni otrok oziroma oce in mati, ce je prosilec mladoletnik. Migranti pogosto ravnajo v nasprotju z dublinsko uredbo, ker se hocejo pridružiti drugim svojcem, 10 Obe zadevi se sicer nanašata na suverenostno klavzulo, ki je bila dolocena v prej veljavni uredbi Dublin II (glej Uredbo sveta (ES) št. 343/2003). 11 Vec o tem, kako sta Evropsko sodišce za clovekove pravice in Sodišce Evropske unije z razlago suverenostne in humanitarne klavzule (v uredbi Dublin II) pripomogli k oblikovanju evropskega azilnega sistema, glej Morgades-Gil, 2015. Glej tudi analizo sodbe Evropskega sodišca za clovekove pravice v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grciji v Moreno-Lax, 2012. Na podlagi te klavzule je Nemcija sprejela odlocitev, da bo obravnavala prosilce iz Sirije, ki so prišli po t. i. humanitarnem koridorju do Nemcije. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot dublinska uredba pa jim združitve z njimi naceloma12 ne omogoca.13 Pravo mednarodne zašcite v praksi ni nevtralno glede na spol prosilcev. Med državami clanicami Evropske unije denimo obstajajo razlike v obravnavi migrantk in dodeljevanju mednarodne zašcite ženskam, ki imajo utemeljen strah pred oblikami preganjanja, ki so povezane s spolom.14 Zato je razumljivo, da želijo ženske zaprositi za mednarodno zašcito v državah, ki jih bolje obravnavajo (Freedman, 2015: 69–107). Ce se migranti izogibajo temu, da bi zaprosili za mednarodno zašcito v državah, ki skorajda ne priznavajo mednarodne zašcite ali zagotavljajo izrazito slabe pogoje za sprejem prosilcev, gre za povsem razumno ravnanje v smeri zagotovitve temeljnih pravic. Kljub temu se v protimigranstkem diskurzu prosilce za mednarodno zašcito, ki želijo sami izbrati državo, ki bo obravnavala njihove prošnje, zreducira na ekonomske migrante. Konstrukcija ekonomskega migranta pa oznacuje tistega tujca, ki je nezaželen, si ne zasluži mednarodne zašcite, temvec postopek za priznanje mednarodne zašcite zgolj zlorablja. Oglejmo si namišljen primer: Abdul in Ali sta iz Afganistana. Po t. i. balkanski poti sta v letu 2015 prišla v Slovenijo, kjer sta izrazila namero, da bi zaprosila za mednarodno zašcito, in bila namešcena v azilni dom. Kmalu sta se odlocila, da odideta v Nemcijo. Nikomur v azilnem domu nista sporocila, da nameravata oditi, tudi pozneje se jim nista oglasila. Trdita, da sta zgolj spremila prijatelja, ki je hotel v Nemciji zaprositi za mednarodno zašcito. V Nemciji nista zaprosila za mednarodno zašcito. Na poti iz Slovenije v Nemcijo nista bila zalotena in registrirana. Zdaj bi se rada vrnila v Slovenijo. Kaj bo z njima po vrnitvi v Slovenijo? Jima bo odvzeta prostost, cetudi se bosta prostovoljno vrnila? Se bo postopek obravnave njune prošnje za mednarodno zašcito nadaljeval? Bosta na kakšen nacin kaznovana, ker sta zapustila Slovenijo? Bosta, ce zaprosita za mednarodno zašcito še v Nemciji, skladno z dublinsko uredbo vrnjena v Slovenijo? 12 Ko je v zadevi K interpretiralo humanitarno klavzulo, doloceno v uredbi Dublin II (prim. tudi drugi odstavek 17. clena uredbe Dublin III), je Sodišce Evropske unije ugotovilo, da jo je država clanica zavezana uporabiti, ce bi tako prišlo do združitve odvisnih družinskih clanov. Država mora prevzeti odgovornost za obravnavo prosilca, ki bi sicer moral prositi za mednarodno zašcito drugje. Pri tem razume pojem družine široko. Glej sodbo v zadevi C-245/11 (6. november 2012). 13 Gerard in Pickering (2012) opisujeta, kako je uredba Dublin II vplivala na življenje migrantk iz Somalije, ki so nezakonito prišle na Malto in tam zaprosile za zašcito. Število žensk, ki zaprosijo za mednarodno zašcito v Evropski uniji, je znatno manjše od števila moških. Po podatkih UNHCR je med migranti, ki so prišli v Evropsko unijo cez Sredozemsko morje v letu 2016, trenutno 35 odstotkov otrok, 20 odstotkov žensk in 45 odstorkov moških (UNHCR, b. d.). Obstoj družbenih mrež, ki omogocajo in podpirajo ženske pri družbenem vkljucevanju, je za migrantke kljucnega pomena. Z vecjim dostopom do obstojecih družbenih mrež je izkušnja družbene, ekonomske, financne ali politicne marginalizacije migrantkam nekoliko olajšana. Ker pa jim dublinski sistem z ozkim pojmovanjem družine dostop do teh mrež omejuje in migrantke vraca v države, kjer so vstopile v Evropsko unijo, je ucinek evropskega azilnega sistema za migrantke veliko usodnejši kot za migrante. Ceprav je dublinska uredba naceloma spolno nevtralna, zaradi obstojece spolnih neenakosti in oblastnih struktur razlicno ucinkuje glede na spol migrantov in diskriminira migrantke. 14 Kvalifikacijska direktiva (Direktiva 2011/95/EU) v 9. clenu med dejanja preganjanja izrecno šteje preganjanje, povezano s spolom. Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito Ce bi v Nemciji zaprosila za mednarodno zašcito, bi bila Abdul in Ali najverjetneje vrnjena v Slovenijo. Slovenija je namrec po evropski ureditvi pristojna za obravnavo njune prošnje, ker sta prošnjo za mednarodno zašcito najprej vložila prav v Sloveniji. Ce beremo dublinsko uredbo, bi morala Slovenija v primeru vrnitve dokoncati obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zašcito. Ce bi bila med njuno odsotnostjo sprejeta odlocitev, da sta Abdul in Ali prošnji umaknila, ne da bi bila sprejeta vsebinska odlocitev o njunih zadevah, imata prosilca pravico zahtevati dokoncanje obravnave ali vložitev nove prošnje za mednarodno zašcito (18. clen dublinske uredbe). Abdul in Ali bi torej morala biti upravicena do tega, da država, ki je odgovorna za obravnavo njunih prošenj, sprejme vsebinsko (meritorno) odlocitev v njunih zadevah, pri cemer predhodno tudi zbere in izvede potrebna dokazna sredstva za tako odlocitev. Domneva umika prošnje za mednarodno zašcito Zakon o mednarodni zašciti15 (v nadaljevanju: ZMZ) v 50. clenu ureja umik prošnje za mednarodno zašcito. Prošnja se med drugim šteje za umaknjeno, ce je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh ni vrnil. Pristojni organ postopek s sklepom ustavi, ce se prošnja šteje za umaknjeno. Ta ureditev implicitnega umika prošnje za mednarodno zašcito je konkretizacija dolžnosti prosilca za mednarodno zašcito, da je vedno dosegljiv pristojnemu organu, da se odzove na njegova vabila in se podreja ukrepom. ZMZ v 56. clenu doloca, da lahko državljan tretje države v primeru, da je prišlo do ustavitve postopka, vloži ponovno prošnjo samo, ce ob vložitvi zahtevka predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povecujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zašcite.16 Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odlocitve (torej sklepa o ustavitvi postopka) oziroma so lahko obstajali že v casu prvega postopka, vendar jih prosilec iz upravicenih razlogov takrat ni uveljavljal. ZMZ v 57. clenu ureja postopek pri ponovni prošnji, pri cemer predvideva nekakšen predhoden postopek, v katerem se odloca o dovolitvi ponovne prošnje. Oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora sama predložiti dokaze, ki upravicujejo nov postopek. Ce pri 15 Novi Zakon o mednarodni zašciti (ZMZ-1) je zacel veljati 24. aprila 2016. Vendar v koncnih dolocbah (125. clen ZMZ-1) doloca, da se postopki, ki so se zaceli na podlagi ZMZ, nadaljujejo in koncajo po dolocbah tega zakona. Tako se bo ZMZ uporabljal še nekaj casa. 16 Dolocba prvega odstavka 56. clena je bila spremenjena z novelo ZMZ-C leta 2012. Pred tem je ZMZ obveznost predložitve novih dejstev in dokazov nalagal le prosilcem, ki jim je bila prošnja že pravnomocno zavrnjena ali so jo izrecno umaknili. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot stojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji (torej je prosilec navedel nova dejstva in predložil nove dokaze, ki bistveno povecujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zašcito), s sklepom dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s postopkom, ki je predviden za sprejem prošnje. V nasprotnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže. Ce tujec izrazi namen za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, je na podlagi sklepa policije najprej nastanjen pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države. Oseba postane prosilec z dnem vložitve popolne ponovne prošnje. To pomeni, da je med zgoraj opisanim predhodnim postopkom posamezniku naceloma omejena prostost. Ce bi se Abdul in Ali vrnila v Slovenijo tri dni po zapustitvi azilnega doma, bi bila soocena s tem, da njuni prošnji za mednarodno zašcito štejeta za umaknjeni. Pri tem je vseeno, ali bi se vrnila prostovoljno ali bi bila vrnjena Slovenji skladno z dublinsko uredbo. Lahko bi vložila ponovno prošnjo, a bi morala zadostiti višjemu dokaznemu standardu, pri cemer bi bilo dokazno breme preneseno v celoti nanju: sama bi morala predložiti nove dokaze in navesti nova dejstva, ki so relevantna za presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zašcite. Zgolj zatrjevanje okolišcin (njihovo ponavljanje), ki so bile zatrjevane že v prejšnjem postopku, ne zadostuje za uvedbo ponovnega postopka, saj ne morejo bistveno povecati verjetnosti, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zašcite. To je zelo ostra zahteva. Poleg tega je breme za uspešno uveljavljanje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka v celoti na strani vlagatelja zahtevka, ki mora ponuditi taka nova dejstva ali dokaze, da upravicujejo uvedbo ponovnega postopka. Ce gre za odlocanje o ponovni prošnji za priznanje mednarodne zašcite, ni dolžnost pristojnega organa po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki so pomembna za odlocitev. V takem položaju se lahko znajdeta dve skupini prosilcev za mednarodno zašcito, ki se razlikujeta z vidika izpeljanega upravnega postopka obravnave prošnje za mednarodno zašcito. Ob ponovni prošnji mora nova dejstva in dokaze predložiti tako oseba, ki ji je bila prošnja za mednarodno zašcito že pravnomocno zavrnjena kot neutemeljena, kot tudi oseba, pri kateri je bil zaradi domneve umika zahteve za mednarodno zašcito izdan sklep o ustavitvi postopka. V primeru zavrnitve prošnje za mednarodno zašcito je bila prošnja meritorno-vsebinsko obravnavana. V taki zadevi so bili izvedeni dokazi (ki se nanašajo tako na subjektivni kot na objektivni element prošnje za mednarodno zašcito), opravljena je bila dokazna ocena izvedenih dokazov, bila so ugotovljena relevantna dejstva, na tej podlagi pa sprejeta vsebinska odlocitev o prošnji za mednarodno zašcito. V drugem primeru pa lahko pride do ustavitve postopka, kot denimo pri Abdulu in Aliju, kjer s prosilcema ni bil opravljen niti še osebni razgovor. V primeru domneve umika prošnje za mednarodno zašcito prošnja prosilca ni deležna nikakršne presoje, pristojni organ ne izvede nobenih dodatnih dokazov in ne ugotavlja dejstev in okolišcin, ki bi lahko bile pomembne za odlocitev. Na podlagi domneve umika prošnje za mednarodno Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito zašcito je postopek ustavljen, preden je zadeva (celovito) vsebinsko obravnavana.17 Ce je bilo o zadevi že vsebinsko pravnomocno odloceno, je z vidika ucinkovitosti postopka smiselno, da se od prosilca, ki mu je bila prošnja zavrnjena in želi ponovno vložiti prošnjo, zahteva predložitev takih novih dejstev in dokazov, ki so nastala po izdaji predhodne odlocitve oziroma so lahko obstajali že v casu prvega postopka, vendar jih prosilec iz upravicenih razlogov takrat ni uveljavljal. V nasprotnem primeru bi namrec imel posameznik pravico, da se njegova istovetna prošnja veckrat presoja. Ce ni prišlo do meritorne odlocitve v posamezni zadevi, pa se najprej zastavlja logicno vprašanje, kako lahko pristojni organ v predhodnem postopku sploh presoja nova dejstva in dokaze, ce ni prišlo do izvedbe dokazov in dokazne presoje v prvotnem postopku. Osebe, ki so zapustile azilni dom za vec kot tri dni, so torej na tak nacin procesno sankcionirane. Ker so zapustile azilni dom, se domneva, da so odšle v drugo državo, kjer so boljše razmere za bivanje in domnevno vecje možnosti za priznanje mednarodne zašcite. Ta procesna sankcija doleti tudi tiste prosilce, ki se brez predhodnega opravicila ne odzovejo vabilu na osebni razgovor, 18 ali tiste, ki pristojnega organa ne obvestijo o spremembi svojega naslova in jim zato vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoce vrociti (50. clen ZMZ). Gre torej za prosilce za mednarodno zašcito, ki ne sodelujejo v svojem postopku in s tem ovirajo njegovo izvedbo. Ko ta sankcija doleti tiste prosilce za mednarodno zašcito, ki samovoljno za vec kot tri dni zapustijo azilni dom, pa sploh ni nujno, da je prosilec s svojim odhodom dejansko onemogocil izvedbo postopka. Prosilec se lahko prostovoljno vrne na primer peti dan, pristojni organ pa med njegovo odsotnostjo ni opravil nobenega procesnega dejanja, pri katerem bi bilo potrebno sodelovanje prosilca za mednarodno zašcito.19 Prosilec denimo samovoljno zapusti azilni dom in se naseli na zasebnem naslovu ter o novem naslovu obvesti azilni dom. Pri tem lahko celo poda pisno izjavo, da s tem ne umika prošnje za mednarodno zašcito. S podobnim primerom se je ukvarjalo Ustavno sodišce v odlocbi v zadevi U-I-95/08, Up-1462/06-39 (z dne 15. oktober 2008). V tej 17 Statisticni podatki Ministrstva za notranje zadeve kažejo, da je bilo v letu 2016 vloženih 489 prošenj za mednarodno zašcito, v kar 162 zadevah je bil postopek ustavljen. V letu 2015 je bilo vloženih 277 prošenj, v 89 zadevah je bil postopek ustavljen. V letu 2014 je bilo vloženih 385 vlog, postopek je bil ustavljen v 216 primerih (Ministrstvo za notraje zadeve, 2016). Delež zadev, v katerih je postopek ustavljen in ostanejo brez vsebinske odlocitve, je zelo velik. 18 Glej sodbo Upravnega sodišca RS v zadevi I U 677/2011 (21. april 2011) v nadaljevanju. 19 »Ni podlage v dolocbi ZMZ, da bi moral organ ugotavljati, ali je z zapustitvijo azilnega doma za vec kot tri dni, brez veljavne dovolilnice, prosilec otežil ali oviral potek azilnega postopka. Za ustavitev postopka zadostuje že okolišcina, ki v tej zadevi ni sporna, da sta tožnika zapustila Azilni dom samovoljno dne 11. 11. 2011, ne da bi za to imela izdano dovolilnico. /…/ Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ni zakonite podlage, da se tožnikoma za disciplinski postopek izrece sankcija ustavitve postopka ter da bi moral organ ugotavljati, ali se je s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma za vec kot tri dni onemogocil izvesti azilni postopek. Podlage za to v dolocbah namrec ZMZ ni.« (Sodba in sklep Upravnega sodišca RS I U 2007/2011, 2. december 2011) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot zadevi so se prosilci neposredno po vložitvi prošnje za mednarodno zašcito naselili na zasebnem naslovu, o tem pa so tudi pred tem obvestili pristojni organ. Prosilci so se naselili na zasebnem naslovu brez predhodne odobritve. Pristojni organ je ustavil postopek, ker so prosilci samovoljno zapustili azilni dom in se v treh dneh niso vrnili. Ustavno sodišce je zadevo presojalo zgolj z vidika pravice do svobode gibanja (32. clen Ustave) in tudi ugotovilo neskladnost relevante dolocbe ZMZ, ki je urejala razselitev na zasebni naslov, z Ustavo. ZMZ ne zahteva, da mora pristojni organ dodatno ugotavljati, ali je samovoljni odhod prosilca iz azilnega doma oviral izpeljavo postopka; gola ugotovitev, da prosilca tri dni ali vec ni vec v azilnem domu, zadošca za ustavitev postopka. V tem primeru naj bi procesna sankcija ucinkovala preventivno, tako da prosilce odvraca od tega, da bi uveljavljali izbiro države azila. Obravnavanje prošnje za mednarodno zašcito in Dublin III Migranti izbirajo državo azila tudi tako, da zaprosijo za mednarodno zašcito v vec državah Evropske unije. Eden poglavitnih namenov dublinske uredbe je preprecevanje tega pojava. Naceloma je za obravnavo prošnje za mednarodno zašcito pristojna tista država clanica, v kateri je prosilec vstopil v Evropsko unijo, ali tista, s katero ima prosilec pomembno vez (tam se nahajajo družinski clani, tam je že legalno bival ipd.). Glede na 18. clen dublinske uredbe mora država clanica, ki velja za odgovorno za obravnavo prošnje za mednarodno zašcito, ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi clanici ali ki je na ozemlju druge države clanice brez dokumenta za prebivanje. Uredba izrecno doloca, da kolikor je odgovorna država clanica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo ustavila pred sprejetjem vsebinske odlocitve na prvi stopnji, ta država clanica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokoncanje obravnave njegove prošnje (v angleški verziji dublinske uredbe: »Member State shall ensure that the applicant is entitled to request that the examination of his or her application be completed.«) ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zašcito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja. V takih primerih morajo države clanice zagotoviti, da se obravnava zahteve za mednarodno zašcito dokonca. ZMZ pa ne daje take možnosti prosilcu, ki je vrnjen v Slovenijo na podlagi dublinske uredbe. ZMZ je v tem pogledu strožji od dublinske uredbe in ni skladen z uredbo Dublin III. V sodbi v zadevi Mirza (C695/15 PPU), izreceni 17. marca 2016, je Sodišce Evropske unije odlocalo o predhodnih vprašanjih, ki jih je nanj naslovilo madžarsko delovno in upravno sodišce. Mirza je pakistanski državljan, ki je avgusta 2015 nezakonito vstopil na Madžarsko iz Srbije. Na Madžarskem je zaprosil za mednarodno Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito zašcito. Med postopkom je zapustil dodeljen kraj prebivanja. Upravni organ je tako ugotovil, da je Mirza implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zašcito, zato je oktobra 2015 ustavil postopek obravnavanja njegove prošnje. Mirzo so nato prijeli na Ceškem, ko je poskušal priti v Avstrijo. Ceški organi so od Madžarske zahtevali, da ga ponovno sprejme kot država, ki je odgovorna za obravnavo njegove zadeve. Madžarska se je strinjala. Na Madžarskem je Mirza vložil novo prošnjo za mednarodno zašcito, na podlagi katere se je zacel postopek, med katerim je bil Mirza pridržan. Madžarska ni vsebinsko obravnavala prošnje za mednarodno zašcito, temvec je odlocila, da je njegova prošnja nedopustna, saj ga bo predala t. i. varni tretji državi, ki bo njegovo prošnjo vsebinsko obravnavala. Taka varna tretja država je po oceni Madžarke Srbija, saj je kandidatka za vstop v Evropsko unijo, Mirzi pa tudi ni uspelo dokazati, da glede na njegove konkretne okolišcine Srbija zanj ne bi bila varna država.20 Mirza je vložil tožbo zoper odlocitev, da ga vrnejo v Srbijo. Sodišce je prekinilo odlocanje in postavilo Sodišcu Evropske unije vprašanje za predhodno dolocanje o razlagi dublinske uredbe. Med drugim je madžarsko sodišce vprašalo Sodišce Evropske unije, ali je treba dublinsko uredbo razlagati tako, da v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zašcito zahteva nadaljevanje obravnavanja njegove prošnje v fazi, v kateri so ga pristojni organi odgovorne države clanice prekinili. Kot ugotavlja Sodišce Evropske unije, dublinska uredba zahteva, da odgovorna država clanica zagotovi, da se obravnava prošnje za mednarodno zašcito dokonca. Nasprotno pa taki državi clanici ne nalaga, da obravnavanje prošnje za mednarodno zašcito nadaljuje v tocno doloceni fazi postopka. Države clanice lahko dovolijo, da se obravnavanje prošnje nadaljuje v fazi, v kateri je bilo prekinjeno, vendar k temu niso zavezane. Odgovorna država clanica ima tako še vedno možnost, da ugotovi, da je prošnja nedopustna, in odloci, da prosilca vrnejo v varno tretjo državo, ki bo zagotovila obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zašcito. Glede na presojo Sodišca Evropske unije ima prosilec za mednarodno zašcito pravico zahtevati dokoncanje obravnave svoje prošnje. Države clanice lahko to zagotovijo bodisi v okviru postopka, ki je bil prekinjen, bodisi v okviru novega postopka, ki se ne sme šteti za postopek z naknadno prošnjo. V obeh primerih mu morajo zagotoviti obravnavo, ki ustreza zahtevam obravnave prve prošnje na prvi stopnji. Tako iz sodbe v zadevi Mirza izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zašcito pravico do vsebinske obravnave svojih prošenj na prvi stopnji (pred pristojnim upravnim organom) v primeru vrnitve na podlagi dublinske uredbe. Obravnavo 20 Zanimivo je, da je Vrhovno upravno sodišce Finske 20. aprila 2016 prepovedalo predajo afganistanskega državljana Madžarski, ki bi bila na podlagi dublinske uredbe odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zašcito. Pri prosilcu je obstajalo tveganje, da ga bo Madžarska vrnila v Srbijo, od tam pa bi lahko bil vrnjen v državo izvora, ne da bi bila njegova prošnja za mednarodno zašcito kjerkoli vsebinsko obravnavana. Finsko vrhovno sodišce je ocenilo, da v madžarskem azilnem postopku in sprejemnih pogojih za prosilce obstajajo pomembne sistemske pomanjkljivosti (za povzetek sodne odlocbe glej EDAL – European Database of Asylum Law, 2016). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot prošnje zagotovi bodisi odgovorna država clanica sama bodisi varna tretja država. Slovenska ureditev, kot jo doloca ZMZ, pa tovrstne pravice do (nepogojnega) ponovnega odprtja zadeve prosilcem za mednarodno zašcito ne daje in v tem pogledu ni skladna z dublinsko uredbo. Prepoved izbire države azila v procesni direktivi in Zakonu o mednarodni zašciti Ce se Abdul in Ali vrneta prostovoljno v Slovenijo in ne po dublinski uredbi, je zanju relevantna procesna direktiva, tj. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zašcite. Procesna direktiva v 28. clenu doloca postopek v primeru implicitnega umika prošnje za mednarodno zašcito. Kadar obstajajo upraviceni razlogi za domnevo, da je prosilec umaknil svojo prošnjo ali od nje odstopil, države clanice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka, ali ce na podlagi ustrezne vsebinske proucitve prošnje šteje, da je prošnja neutemeljena, odlocbo o zavrnitvi prošnje. V primeru domneve umika prošnje lahko država torej odloci na dva nacina: izda sklep o prekinitvi postopka, pri cemer o zadevi ne odloca vsebinsko, ali izda zavrnilno odlocbo, ce lahko na podlagi stanja zadeve vsebinsko zavrne prošnjo za mednarodno zašcito kot neutemeljeno. Procesna direktiva v 28. clenu primeroma doloca, kdaj se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zašcito. Pri tem daje državam široke možnosti, ko lahko domnevajo, da je prosilec umaknil prošnjo za mednarodno zašcito. To se lahko domneva med drugim tudi tedaj, ko je prosilec pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumnem roku sporocil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti oglašanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen ce prosilec dokaže, da je bilo to posledica okolišcin, na katere ni mogel vplivati. Procesna direktiva tudi doloca, da države clanice zagotovijo, da je prosilec, ki se ponovno oglasi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka, upravicen zahtevati ponovno uvedbo njegovega postopka ali podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek, predviden za naknadno prošnjo. Glede te zahteve je procesna direktiva podobna uredbi Dublin III. Vendar procesna direktiva doloca še, da lahko države clanice dolocijo rok najmanj devetih mesecev, po katerem postopka ni mogoce ponovno uvesti, nova prošnja pa se obravnava kot naknadna prošnja. Države clanice lahko tudi dolocijo, da se lahko postopek nadaljuje samo enkrat. Uredba Dublin III podobnih omejitev ne predvideva. Tako procesna direktiva razlikuje med (a) novo prošnjo za mednarodno zašcito in (b) naknadno prošnjo za mednarodno zašcito (subsequent application). Pravico vložiti novo prošnjo ali pravico do nadaljevanja obravnave prošnje ima prosilec, ki se ponovno oglasi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka. Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito Takega prosilca glede na dolocbo v drugem odstavku 28. clena procesne direktive varuje tudi nacelo nevracanja. Vendar smejo države clanice to pravico omejiti tako, da jo vežejo na rok (najmanj devetih mesecev), po poteku tega roka pa prosilec te pravice nima vec. Poleg tega lahko države to pravico omejijo tudi tako, da ima možnost vložitve nove prošnje samo enkrat. Glede naknadnih prošenj pa procesna direktiva že v uvodnih dolocbah pravi: ce prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe, bi bila zahteva, da države clanice izpeljejo nov celoten postopek, nesorazmerna. V teh primerih bi morale imeti države clanice možnost, da v skladu z nacelom pravnomocnosti prošnjo zavržejo kot nedopustno. Procesna direktiva opredeljuje (v 2. clenu) naknadno prošnjo kot prošnjo za mednarodno zašcito, podano po izdaji dokoncne odlocbe o predhodni prošnji, vkljucno s primeri, ko je prosilec prošnjo izrecno umaknil, in primeri, ko je pristojni organ prošnjo zavrnil po njenem implicitnem umiku. Gre torej naceloma za primere, ko je bilo o prvotni prošnji za mednarodno zašcito vsebinsko in celovito odloceno, vkljucno s primeri, ko pristojni organ sicer ugotovi, da je bila prošnja implicitno umaknjena (na primer zato, ker je prosilec odšel iz azilnega doma), vendar je bil s prosilcem že opravljen osebni razgovor in je na voljo dovolj dokazov za vsebinsko proucitev prošnje ter je dejansko stanje ugotovljeno do te mere, da omogoca izdajo zakonite odlocitve, s katero se prošnja zavrne kot neutemeljena. Zato prosilec nima možnosti zahtevati ponovnega odlocanja o isti zadevi. Skladno s procesno direktivo (od 40. do 42. clena) je naknadna prošnja za mednarodno zašcito najprej predmet predhodne obravnave. Pri tem se ugotavlja, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravicenec do mednarodne zašcite oziroma ali je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve. Ce se v predhodni obravnavi ugotovi, da so podane take nove ugotovitve, se obravnavanje prošnje nadaljuje. Države clanice lahko tudi dodatno dolocijo, da bo prošnja naprej obravnavana le, ce prosilec brez svoje krivde ni mogel uveljaviti novih dejstev že v prvotnem postopku. Glede na drugi odstavek 28. clena procesne direktive pa lahko države clanice dolocijo, da se tudi nova prošnja obravnava kot naknadna prošnja, ce je vložena po poteku devetmesecnega roka: denimo tedaj, ko prosilec zapusti azilni dom, preden je v njegovi zadevi ugotovljenih dovolj dejstev za vsebinsko odlocitev, in se prostovoljno vrne po poteku devetih mesecev od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, ki ga pristojni organ izda na podlagi domneve umika prošnje za mednarodno zašcito. V tem primeru se uporabi postopek za naknadno prošnjo tudi v zadevi, v kateri še niso bila ugotovljena vsa dostopna in relevantna dejstva in o kateri še ni bilo vsebinsko odloceno o upravicenosti prosilca do mednarodne zašcite. Slovenski zakonodajalec v ZMZ ni uredil možnosti ponovnega odprtja zadeve, ce se prosilec prostovoljno ponovno oglasi pristojnemu organu, in v tem pogledu ni skladen tudi s procesno direktivo. ZMZ namrec predvideva enak predhodni postopek, v katerem je na prosilcu dokazno breme predložitve novih dejstev in Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot dokazov, tako v primerih zavrnitve prvotne prošnje za mednarodno zašcito kot v primerih ustavitve postopka zaradi domnevnega umika prošnje. Neskladje med evropsko in slovensko ureditvijo so ugotovila tudi slovenska sodišca. Upravno sodišce RS je v sodbi I U 677/2011 (21. aprila 2011) obravnavalo primer prosilca za mednarodno zašcito, ki se kljub pravilno vrocenemu vabilu ni zglasil na osebni razgovor in svoje odsotnosti ni predhodno opravicil. Zato je pristojni organ že nekaj ur pozneje postopek za priznanje mednarodne zašcite ustavil in odredil prosilcu, da mora zapustiti Slovenijo. Prosilec se je medtem nahajal le nekaj sob stran v azilnem domu, pomotoma mislec, da ima razgovor šele naslednji dan. Takoj so ga odpeljali v center za tujce v Postojni. Upravno sodišce je ugotovilo, da procesna direktiva21 ni v celoti implementirana v ZMZ. Ce nacionalna pravna norma ni v skladu s pravom Evropske unije, se sporna zakonska dolocba ignorira in neposredno uporabi jasna in brezpogojna dolocba z neposrednim ucinkom iz sekundarnega prava Evropske unije. Obveznost ignorirati nacionalno normo v takih primerih velja tudi za upravne organe. V tej zadevi je bilo za sodišce bistveno, da prosilec v danih okolišcinah ne more podati zahtevka za uvedbo ponovnega postopka oziroma ne more ponovno odpreti odlocanja o mednarodni zašciti, cetudi mu procesna direktiva to omogoca. Na tak nacin pa se mu odreka dostop do postopka obravnavanja prošnje, kar nesorazmerno posega v pravico do azila, ki je temeljna clovekova pravica. Prepoved izbire države azila v novem Zakonu o mednarodni zašciti in nacelo nevracanja Novi Zakon o mednarodni zašciti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki velja od 24. aprila 2016, ureja vlaganje novih prošenj za mednarodno zašcito skladno s pravom Evropske unije ter sledi okvirom in minimalnim standardom, ki jih doloca procesna direktiva. Tudi po novi ureditvi se prošnja šteje za umaknjeno, ce je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh ni vrnil vanj.22 V tem primeru se postopek ustavi. Vendar prosilec lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zašcito v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka (50. clen ZMZ-1). 21 V casu odlocanja Upravnega sodišca je veljala še Direktiva Sveta 2005/85/ES, ki pa je obravnavano problematiko urejala enako kot zdaj veljavna procesna direktiva. Prim. sklep Upravnega sodišca RS v zadevi I U 1048/2014 (8. oktober 2014). 22 Ta dolocba implementira dolocbo 28. clena procesne direktive, ki doloca, da se prošnja lahko šteje za umaknjeno, ce je prosilec pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je z. ivel ali bil pridrz. an, ne da bi to v razumnem roku sporoc. il pristojnemu organu. ZMZ-1 je pri tem celo strožji od direktive, saj prosilcu, ki je zapustil azilni dom, ne omogoca, da onemogoci domnevo umika prošnje, ce v razumnem roku sporoci pristojnemu organu, kje se nahaja. Namesto tega uvede tridnevni rok, v katerem se lahko prosilec vrne v azilni dom, pri cemer mu naceloma ni treba pojasnjevati, kje je bil te tri dni in zakaj je odšel. Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito A tudi ce prosilec vloži novo prošnjo v devetmesecnem roku, se mu bo praviloma štelo v škodo, da je zapustil Slovenijo in šel v drugo državo clanico. Ugotovitev, da prosilec ni zaprosil za mednarodno zašcito, kakor hitro bi bil mogel, se namrec upošteva pri odlocanju o njegovi prošnji, razen ce lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (21. clen ZMZ-1).23 To pravilo vzpostavlja dokazno domnevo: ker se je prosilec obnašal na dolocen nacin, je njegova verodostojnost zmanjšana, kar praviloma vodi v zavrnitev prošnje za mednarodno zašcito. To domnevo prosilec sicer lahko ovrže, ce dokaže utemeljen razlog. Vendar Thomas (2006: 93) opozarja, da je tovrstna domneva nerazumna. Iz dejstva, da prosilec ni zaprosil za mednarodno zašcito, kakor hitro bi lahko, ne moremo sklepati o tem, ali je »pristen« iskalec mednarodne zašcite oziroma ali je res upravicen do nje. Po preteku devetih mesecev, to je najkrajši rok, ki ga dovoljuje procesna direktiva, pa prosilec ne more vec vložiti nove prošnje. Prav tako lahko to možnost izkoristi samo enkrat. Po poteku devetmesecnega roka in v primeru vsake naslednje prošnje bo moral prosilec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povecujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zašcite (64. in 65. clen ZMZ-1). Tudi novi ZMZ-1 tako procesno kaznuje prosilce, ki izvršujejo izbiro države azila, tako da jim – po mojem mnenju še vedno sporno – omejuje pravico do azila. ZMZ-1 v šestem odstavku 65. clena doloca, da ima oseba, ki je bila v skladu z dublinsko uredbo vrnjena v Slovenijo, potem ko je bil njen postopek ustavljen, pravico vložiti novo prošnjo, ki se ne obravnava kot ponovna prošnja. ZMZ-1 torej vzpostavlja izjemo za prosilce, ki se bodo vracali, skladno z dublinskimi pravili. To pomeni, da bodo prosilci, ki bodo vrnjeni Sloveniji po dublinski uredbi, obravnavani ugodneje kot prosilci, ki se bodo vrnili prostovoljno, a po poteku devetmesecnega roka. Zadnji bodo namrec najprej morali utemeljiti ponovno prošnjo z novimi dejstvi in dokazi. Prosilci, ki bodo vrnjeni po dublinski uredbi, bodo ne glede na to, koliko casa je poteklo od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, obravnavani enako kot prosilci, ki se bodo vrnili prostovoljno v okviru devetmesecnega roka. Tovrstno razlikovanje ni upraviceno in tudi ni smotrno: prosilec, ki je najprej zaprosil za mednarodno zašcito denimo v Avstriji in se bo po poteku devetmesecnega roka želel vrniti v Slovenijo, bo v ugodnejšem položaju, ce bo najprej še v Avstriji zaprosil za zašcito in cakal na vrnitev na podlagi dublinske uredbe, kot pa da bi se vrnil samoiniciativno. Opisana ureditev pa je problematicna zlasti z vidika varovanja clovekovih pravic. Ustavno sodišce je v odlocbi U-I-290/12 (25. aprila 2013) ocenjevalo ureditev fikcije umika tožbe v pravdnem postopku. Ugotovilo je, da ima fikcija umika tožbe dejanske ucinke posega v clovekovo pravico do sodnega varstva, ker lahko pripelje do trajne izgube možnosti prave meritorne odlocitve o tožnikovih pravicah, obve 23 Enako doloca tudi kvalifikacijska direktiva (Direktiva 2011/95/EU), glej peti odstavek 4. clena. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot znostih in pravnih interesih, ki bi bila rezultat polne ter celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve. Hitro zagotavljanje sodnega varstva, ucinkovita zagotovitev koncentracije glavne obravnave ter izpeljava nacela, da je tudi obveznost strank samih, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku pripomorejo k pospešitvi in ekonomicnosti postopka, so sicer ustavno dopustni cilji za omejitev pravice tožece stranke do sodnega varstva (23. clen Ustave). Vendar pozitiven vpliv sporne ureditve fikcije umika tožbe na pospešitev in vecjo ekonomicnost postopka ni velik. Obenem so njeni negativni ucinki razmeroma veliki, saj lahko pripeljejo do trajne in nepopravljive izgube (polnega in vsebinskega) sodnega varstva številnih pravic v široki paleti civilnopravnih razmerij. Zato je Ustavno sodišce ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev pomeni prekomeren poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva in jo razveljavilo. Tudi pri domnevi umika prošnje za mednarodno zašcito lahko pride do podobnega ucinka kot pri fikciji umika tožbe v pravdnem postopku. Prosilec, ki mu je bil izdan sklep o ustavitvi postopka na podlagi domneve umika prošnje, ima sicer tudi po preteku devetih mesecev možnost vložiti ponovno prošnjo, pri cemer sam nosi dokazno breme, da predloži nova dejstva in dokaze. Vendar prosilci za mednarodno zašcito že v prvem postopku svoje prošnje praviloma utemeljujejo zgolj s svojimi izjavami in ne razpolagajo z dodatnimi dokazi (Thomas, 2006: 81). Pravica do vložitve ponovne prošnje je torej navidezna, saj tipicen prosilec ne more izpolniti zahteve po predložitvi novih dejstev in dokazov. Tak prosilec posledicno ne more priti do vsebinske odlocitve o utemeljenosti svoje prošnje, torej bodisi do vsebinske zavrnitve prošnje bodisi do priznanja statusa begunca oziroma subsidiarne zašcite. Tako fikcija umika tožbe v pravdnem postopku kot fikcija umika prošnje za mednarodno zašcito sta procesnopravna instrumenta, ki naj bi zagotavljala procesno disciplino strank in s tem procesno ucinkovitost. Za doseganje tega cilja posegata v neko drugo pravico strank. Vendar pri fikciji umika prošnje za mednarodno zašcito ne gre za poseg v pravico do sodnega varstva, temvec v samo pravico do azila in nacelo nevracanja (non-refoulement). Med njima je pomembna razlika: medtem ko je pravica do sodnega varstva relativna (je torej vanjo izjemoma mogoce posegati in jo omejiti, ce je to skladno z ustavnim nacelom sorazmernosti), pa je pravica do azila absolutne narave. Evropska konvencija o clovekovih pravicah ne doloca eksplicitno pravice do azila. Kljub temu je Evropsko sodišce za clovekove pravice (v nadaljevanju: ESCP) v svoji presoji izpeljalo pravico do azila iz prepovedi mucenja (3. clen Evropske konvencije o clovekovih pravicah; v nadaljevanju: EKCP), pravice do svobode in varnosti (5. clen EKCP), pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. clen EKCP) in pravice do ucinkovitega pravnega sredstva (13. clen EKCP). Za zagotavljanje mednarodne zašcite je kljucna zlasti prepoved mucenja in necloveškega in ponižujocega ravnanja ali kaznovanja, iz katerega ESCP izpeljuje nacelo nevracanja, ki velja absolutno in vanj ni dopustno posegati ali ga omejiti (Vicini, 2015: 58). Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito Nacelo nevracanja je mednarodnopravno nacelo, ki državi prepoveduje odstranitev, izgon ali izrocitev prosilca državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen smrtni kazni, mucenju ali drugemu necloveškemu ali ponižujocemu ravnanju ali kaznovanju.24 Ustavno sodišce je temeljna izhodišca, ki jih je treba upoštevati pri odlocanju o azilih in izrocitvi posameznikov drugi državi oziroma njihovem izgonu, opredelilo v odlocbi št. Up-78/00 (z dne 29. junij 2000). Presojo okolišcin, povezanih z nacelom nevracanja, je umestilo v 18. clen Ustave, ki prepoveduje mucenje.25 Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišca ta ustavni clen prepoveduje, da bi bila oseba, pri kateri obstaja realna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena necloveškemu ravnanju, izrocena tej državi oziroma vanjo izgnana. Pri tem se je oprlo na stališca ESCP v zvezi z vsebino 3. clena EKCP. Ker pravnomocna zavrnitev prošnje za mednarodno zašcito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel, mora po stališcu Ustavnega sodišca zavrnitev prošnje za mednarodno zašcito vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzrocila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter da prosilec v tej državi ne bo izpostavljen mucenju ali necloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. V ustavnosodni presoji je bilo sprejeto tudi stališce, da je pravica iz 18. clena Ustave absolutne narave, kar pomeni, da je ni mogoce omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. clena Ustave. Vendar do odstranitve iz države ne pride le v primeru pravnomocno zavrnjene prošnje za mednarodno zašcito, temvec tudi v primerih, ko se postopek pravnomocno konca z ustavitvijo postopka zaradi domneve umika prošnje ali v primeru zavrženja zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (ko pristojni organ presodi, da prosilec ni predložil zadostnih novih dejstev in dokazov). V teh primerih ne pride do presoje, ali bo prisilna odstranitev povzrocila ogroženost prosilcevega življenja ali svobode ter ali bo prosilec v tej državi izpostavljen mucenju ali necloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. V postopku obravnave prošnje za mednarodno zašcito v teh primerih niso zagotovljena jamstva iz 18. clena Ustave.26 Ker je 24 Glej tudi prvi odstavek 33. clena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Ženevske konvencije), prvi odstavek 3. clena Konvencije proti mucenju in drugim krutim, necloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, 7. clen Mednarodnega pakta o državljanskih in politicnih pravicah, drugi odstavek 19. clena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 25 Drugace meni Matevž Krivic, da ustavna pravica do azila ne temelji na 18. clenu Ustave (pa tudi ne na 48. clenu Ustave, ki je veliko ožji od pravice do azila po Ženevski konvenciji o statusu beguncev), temvec jo je treba šteti za eno od »neimenovanih« osebnostnih pravic po 35. clenu Ustave (glej denimo 3. tocko obrazložitve odlocbe Ustavnega sodišca v zadevi Up-1525/06-23 z dne 21. junija 2007). Ustavno sodišce se do tega argumenta (še) ni opredelilo. 26 Osebo, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odlocba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene, se obravnava po Zakonu o tujcih (ZTuj-2). V postopkih vracanja in odstranjevanja tujcev se sicer upošteva nacelo nevracanja (72. clen ZTuj-2). Vendar se v primeru ugotovitve, da odstranitev tujca iz tega razloga Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot prepoved mucenja absolutna pravica, je ni dopustno omejevati zaradi zagotavljanja ucinkovitosti postopkov o mednarodni zašciti in onemogocanja prosilcev pri izbiri države, v kateri želijo zaprositi za mednarodno zašcito. Zato je po moji oceni opisano procesno kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito, ki ga dopušca procesna direktiva, implementira pa novi ZMZ-1, sporno tako z vidika presoje ESCP kot Ustavnega sodišca RS. Sklep Evropska unija si prizadeva delovati kot enotno obmocje zagotavljanja mednarodne zašcite. Zato naj bi Dublinska pravila jasno dolocila alokacijo odgovornosti držav clanic za obravnavo vloženih prošenj za mednarodno zašcito. Procesna in kvalifikacijska direktiva pa naj bi harmonizirali postopke obravnave prošenj za mednarodne zašcito ter pogoje za priznanje mednarodne zašcite. Od »dobrega« prosilca za mednarodno zašcito se pricakuje, da zaprosi za zašcito v prvi varni državi. Zato so prosilci, ki ravnajo v nasprotju s prepovedjo izbire države azila, v nekaterih primerih procesnopravno sankcionirani, tako da se jim odvzame pravica do (vsebinske) odlocitve o prošnjah za mednarodno zašcito. Zaradi preprecevanja izbire države azila Evropska unija tako dopušca možnost, da nekateri prosilci, ki bi bili upraviceni do priznanja statusa begunca ali do subsidiarne zašcite, do tovrstne zašcite nikdar ne pridejo. V primeru vrnitve v svoje države so tako lahko izpostavljeni mucenju in drugim kršitvam temeljnih pravic. Evropska komisija je 6. aprila 2016 predstavila možnosti reformiranja skupnega evropskega azilnega sistema in razvoja varnih in zakonitih poti v Evropo. Razvoj naj bi šel med drugim v smeri celovite harmonizacije postopkov obravnave prošenj za mednarodno zašcito. Procesno direktivo naj bi nadomestila uredba, ki bi vzpostavila enoten skupen postopek v azilnih zadevah namesto sedanjih razlicnih ureditev v državah clanicah. Komisija omenja ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti za ucinkovitejšo evropsko azilno politiko ter boljše upravljanje zakonitih migracij. Med drugim bi Komisija želela preprecevati t. i. sekundarna gibanja znotraj Evropske unije. Da bi zagotovila nemoteno delovanje dublinskega sistema v smislu preprecevanja zlorab in iskanja najboljših možnosti za pridobitev mednarodne zašcite, lahko Komisija predlaga ukrepe za preprecevanje in kaznovanje nedovoljenega sekundarnega gibanja. V primeru vrnitve v državo clanico, kjer je najprej vložil prošnjo za mednarodno zašcito, bi prosilca obravnavali po pospešenem postopku. ni mogoca, tujcu zgolj dovoli zadrževanje za obdobje do šestih mesecev z možnostjo podaljšanja. Dovoljenje za zadrževanje postavi tujca v izjemno negotov položaj. Daje mu sicer minimalne pravice na podrocju zdravstva in oskrbe, ne omogoca pa mu dostopa do trga dela ali (scasoma) pridobitve dovoljenja za prebivanje. Zato upoštevanje nacela nevracanja v postopku vracanja in odstranitve tujca ne more nadomestiti upoštevanja tega nacela v postopku obravnave prošnje za mednarodno zašcito. Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito zoper zavrnitev prošnje ostane v državi do pravnomocne odlocitve. Tovrstnemu prosilcu bi se lahko odredilo, da ostane v natancno dolocnem kraju v državi, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Ce bi bilo to potrebno, bi ga lahko tudi pridržali. Materialna pomoc se mu ne bi izplacevala v denarju, temvec v stvareh. Pridobitev nekaterih pravic bi bila lahko pogojena z evidentiranjem, odvzemom prstnih odtisov in bivanjem v državi clanici, ki je odgovorna za prosilca (Evropska komisija, 2016: 11–12). Komisija torej razmišlja o strožjih in dodatnih kaznovalnih implikacijah v primerih, ko prosilec za mednarodno zašcito odide v drugo državo clanico. Omejena bi bila tudi njegova pravica, da v primeru vložitve pravnega sredstva Razlicne kaznovalne ukrepe evropske države poznajo že dolgo. Najdemo jih tudi na podrocju socialne politike. Velika Britanija se je leta 2000 odlocila, da bo denarno socialno pomoc, ki jo je prosilcem za mednarodno zašcito do tedaj izplacevala v denarju, nadomestila z vavcerji, ki so izdani na ime in jih prejemnik prevzame na pošti. Nobena druga družbena skupina ni prejemala materialne podpore v tovrstni obliki. Vavcer je lahko prosilec zamenjal za dobrine, a le v dolocenih trgovinah. Ukrep lahko razumemo kot element britanskega režima odvracanja prosilcev za mednarodno zašcito, saj je bil ponižujoc in stigmatizirajoc. Ukrep je bil leta 2002 odpravljen, ceš da je neucinkovit in nepošten. Namesto njega je nova ureditev nekaterim prosilcem povsem odrekla bedno podporo, drugi pa še prejemajo vavcerje (Fekete, 2009: 34–37). Med državami clanicami Evropske unije obstajajo velikanske razlike na podrocju ureditve in izvajanja mednarodne zašcite. Za nekatere celo velja, da sistematicno kršijo pravico do mednarodne zašcite; v Grciji je denimo prišlo do popolnega zloma sistema mednarodne zašcite. Države Evropske unije nadomešcajo ta manko harmonizacije na podrocju mednarodne zašcite z mehanizmi kaznovanja prosilcev za mednarodno zašcito, ki hocejo sami izbrati državo, v kateri bodo zaprosili za zašcito. Takim migrantom se z vidika varovanja clovekovih pravic nedopustno omejuje pravica do azila ter jih na druge nacine odvraca od sekundarnega gibanja v Evropski uniji. Ti mehanizmi so nepošteni in v nasprotju z uveljavljenimi standardi varovanja clovekovih pravic, nerazumni in najbolj prizadenejo najšibkejše skupine prosilcev za mednarodno zašcito. Literatura EDAL – EUROPEAN DATABASE OF ASYLUM LAW (2016): Finland: Supreme Administrative Court rules against Dublin III returns to Hungary due to 'systematic flaws' in asylum procedures and reception conditions. Dostopno na: http://www.asylumlawdatabase. eu/en/content/finland-supreme-administrative-court-rules-against-dublin-iiireturns- hungary-due-%E2%80%98systemic (12. maj 2016). EVROPSKA KOMISIJA (2016): Communication from the Commission to the European Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Parliament and the Council, Towards a Reform of the Common European Asylum System and Enhancing Legal Avenues to Europe. Brussels, 6. april 2016. Dostopno na: http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/european-agendamigration/ proposal-implementation-package/docs/20160406/towards_a_reform_ of_the_common_european_asylum_system_and_enhancing_legal_avenues_to_ europe_-_20160406_en.pdf (10. maj 2016). EUROSTAT (2016): Asylum statistics. Dostopno na: http://ec.europa.eu/eurostat/ statistics-explained/index.php/Asylum_statistics (12. april 2016). FEKETE, LIZ (2009): A Suitable Enemy. Racism, Migration and Islamophobia in Europe. London: Pluto Press. FREEDMAN, JANE (2015): Gendering the International Asylum and Refugee Debate. Basingstoke: Palgrave Macmillan. GERARD, ALISON IN SHARON PICKERING (2012): The Crime and Punishment of Somali Women’s Extra-Legal Arrival in Malta. British Journal of Criminology 52(3): 514–533. GIL-BAZO, MARIA-TERESA (2006): The Practice of Mediterranean States in the context of the European Union’s Justice and Home Affairs External Dimension. The Safe Third Country Concept Revisited. International Journal of Refugee Law 18(3/4): 571–600. KOGOVŠEK ŠALAMON, NEŽA (2015): Legal Implications of the “Humanitarian Corridor”. V Razor-Wired. Reflections on Migration Movements through Slovenia in 2015, N. Kogovšek Šalamon in V. Bajt (ur.), 39–49. Ljubljana: Mirovni inštitut. MALLOCH, MARGARET S. IN ELIZABETH STANLEY (2005): The Detention of Asylum Seekers in the UK. Representing Risk, Managing the Dangerous. Punishment & Society 7(1): 53–71. MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE (2016): Prošnje za mednarodno zašcito Republike Slovenije. Dostopno na: http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/ DUNZMN_2013/DUNZMN_2014/DUNZMN_2015/DUNZMN_2016/odlocitve_2016_ marec.xls (12. april 2016). MORENO-LAX, VIOLETA (2012): Dismantling the Dublin System: M. S. S. v. Belgium and Greece. European journal of Migration and Law 14(1): 1–31. MORGADES-GIL, SILVIA (2015): The Discretion of States in the Dublin III System for Determining Responsibility for Examining Applications for Asylum. What Remains of the Sovereignty and Humanitarian Clauses After the Interpretations of the ECtHR and the CJEU? International Journal of Refugee Law 27(3): 433–456. SQUIRE, VICKI (2009): The Exclusionary Politics of Asylum. Basingstoke: Palgrave Macmillan. THOMAS, ROBERT (2006): Assessing the Credibility of Asylum Claims: EU and UK Approaches Examined. European Journal of Migration and Law 8(1): 79–96. UNHCR (B. D.): Refugees/Migrants Emergency Response – Mediterranean. Dostopno na: http://data.unhcr.org/mediterranean/regional.php (15. april 2016). VICINI, GIULIA (2015): The Dublin Regulation Between Strasbourg and Luxembourg: Reshaping Non-Refoulement in the Name of Mutual Trust? European Journal of Polona Mozetic | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito Legal Studies 8(2): 50–72. VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE (2016): dublin_6.69mnz. Dostopno na: http://www.vlada. si/fileadmin/dokumenti/si/sklepi/seje_vlade_gradiva/dublin_6.69mnz.pdf (15. april 2016). WEBER, LEANNE (2002): The Detention of Asylum Seekers: 20 Reasons Why Criminologists Should Care. Current Issues in Criminal Justice 14(1): 9–30. WILSHER, DANIEL (2012): Immigration Detention. Law, History, Politics. Cambridge: Cambridge University Press. Pravni viri Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upraviceni do mednarodne zašcite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravicenih do subsidiarne zašcite, in glede vsebine te zašcite (prenovitev). Uradni list Evropske unije L 337 (20. december 2011): 9–26. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zašcite (prenovitev). Uradni list Evropske unije L 180 (29. junij 2013): 60–95. Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev. Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60; Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67; Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92. Konvencija proti mucenju in drugim krutim, necloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2012/C 326/02). Uradni list Evropske unije C 326 (26. oktober 2012): 391–407. Mednarodni pakt o državljanskih in politicnih pravicah. Uradni list SFRJ, št. 7/91, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo prstnih odtisov zaradi ucinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za dolocitev države clanice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zašcito, ki jo v eni od držav clanic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav clanic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s podrocja svobode, varnosti in pravice. Uradni list Evropske unije L 180 (29. junij 2013): 1–30. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za dolocitev države clanice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zašcito (prenovitev). Uradni list Evropske unije L 180 (29. junij 2013): 31–59. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Zakon o mednarodni zašciti (ZMZ), Uradni list RS, št. 111/07, 111/08 (Odlocba o ugotovitvi, da je bila prva alineja drugega odstavka 45.b clena Zakona o azilu v neskladju z Ustavo, da je prva alineja drugega odstavka Zakona o mednarodni zašciti v neskladju z Ustavo, in o zavrnitvi ustavne pritožbe, 58/09, 99/10, 98/11 (Odlocba o razveljavitvi tretjega odstavka 22. clena Zakona o mednarodni zašciti in razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišca ter sklep o zavrženju pobude), 83/12, 111/13, 114/13 (Odlocba o ugotovitvi, da 61. clen Zakona o mednarodni zašciti ni v neskladju z Ustavo, o razveljavitvi 60. clena in prvega odstavka 62. clena Zakona o mednarodni zašciti in o ugotovitvi, da je prvi odstavek 63. clena Zakona o mednarodni zašciti v neskladju z Ustavo), 82/15 (Odlocba o delni razveljavitvi prvega odstavka 106. clena Zakona o mednarodni zašciti, o zavrženju pobude ter razveljavitvi sodb Vrhovnega in Upravnega sodišca). Zakon o mednarodni zašciti (ZMZ-1). Uradni list RS, št. 22/16. Zakon o tujcih (ZTuj-2). Uradni list RS, št. 50/11, 57/11 (popr.), 26/14, 90/14 in 19/15. Sodna presoja EVROPSKO SODIŠCE ZA CLOVEKOVE PRAVICE: • sodba velikega senata v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grciji (21. januar 2011). SODIŠCE EVROPSKE UNIJE: • C-695/15 PPU (17. marec 2016). Shiraz Baig Mirza proti Bevándorlási és Állampolgársági Hivatal. Uradni list Evropske unije UL C 90. • Združeni zadevi C-411/10 in C-493/10 (21. december 2011). N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner in Minister for Justice, Equality and Law Reform. Zbirka odlocb sodne prakse, 2011 I-13905. • C-245/11 (6. november 2012). K proti Bundesasylamt. USTAVNO SODIŠCE REPUBLIKE SLOVENIJE: • Odlocba v zadevi U-I-290/12 (25. april 2013), Uradni list RS, št. 40/13. • Odlocba v zadevi Up-78/00 (29. junij 2000), Uradni list RS, št. 66/2000, in OdlUS IX, 295. • Odlocba v zadevi U-I-95/08, Up-1462/06-39 (15. oktober 2008), Uradni list RS, št. 111/2008, in OdlUS XVII, 55. • Odlocba v zadevi Up-1525/06-23 (21. junij 2007), Uradni list RS, št. 58/2007 in OdlUS XVI, 99. UPRAVNO SODIŠCE REPUBLIKE SLOVENIJE: • Sklep v zadevi I U 1048/2014 (8. oktober 2014). • Sodba in sklep v zadevi I U 2007/2011 (2. december 2011). • Sodba v zadevi I U 677/2011 (21. april 2011). Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu 181 Katja Cof in Iva Juhart Beg mišic: Migracije v športu ali šport kot nova migracijska strategija Abstract “Muscle Drain”: Migration in sport or sport as a new migration strategy? The article discusses migration in sport: the reasons for the migration of athletes from the Global South to Slovenia and to the rest of Europe, the role of sport before and after migration, and the opportunities offered by the Republic of Slovenia. It is based on interviews with migrants involved in sports. After arriving in Slovenia, some of them ended up in an Asylum Centre or Centre for Foreigners. Slovenian law states that it is possible to obtain documents to live and work in Slovenia in the case of notable sports achievements, but the experience of our interviewees has shown the opposite. Due to the increasing controls and restrictions on general migration, migration in sport can also indicate a (new) migration strategy. As it often includes a desire to earn more money and not only to succeed, it may also be called “muscle drain”. Within African football migration, the players often become victims of fraud and exploitation, which has echoes of neo-colonialism and human trafficking. Nevertheless, they do not return to their homes, and their everyday life becomes similar to the life of other migrants fighting for survival in the country of immigration. Keywords: migration in sport, migration strategy, national interest, muscle drain, human trafficking. Katja Cof is MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. (cof.katja@gmail.com) Iva Juhart is MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. (iva.juhart@gmail.com) Povzetek Clanek obravnava tri vidike migracij v športu: razloge za migracijo športnikov iz t. i. držav globalnega juga v RS in drugam v Evropo, vlogo, ki jo igra šport pred migracijo in po njej, ter priložnosti, ki jih RS ponuja športnikom. Empiricno temelji na pogovorih z migranti, ki se oz. so se ukvarjali s športom. Nekateri od njih so se ob prihodu v Slovenijo znašli v Azilnem domu oz. Centru za tujce. Slovenska zakonodaja navaja, da je v primeru dobrih športnih dosežkov mogoce pridobiti ustrezne dokumente za bivanje in delo v Sloveniji, vendar so izkušnje sogovornikov pokazale drugace. Zaradi cedalje natancnejšega nadzora in omejitev migracij lahko migracije v športu pomenijo tudi (novo) migracijsko strategijo. Pri migracijah v športu je pogosto prisotna tudi želja po vecjem zaslužku in ne zgolj po športnih uspehih, zato jih upraviceno lahko imenujemo »beg mišic«. Znotraj afriških nogometnih migracij akterji nemalokrat postanejo žrtve prevar in izkorišcanja, kar spominja na neokolonializem in trgovino z ljudmi. Kljub neuspehom se ne vrnejo domov, njihov vsakdanjik pa postane podoben življenju drugih migrantov, ki se borijo za svoj obstanek v državi priselitve. Kljucne besede: migracije v športu, migracijska strategija, nacionalni interes, beg mišic, trgovina z ljudmi Katja Cof je absolventka magistrskega študija etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. (cof.katja@gmail.com) Iva Juhart je absolventka magistrskega študija Etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. (iva.juhart@gmail.com) 182 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Športniki iz Bosne, Srbije in Afrike smo si tukaj podobni. Razlikujemo se le v tem, da so oni belci, mi pa smo crnci. Mi smo z druge celine. Vendar smo vsi tujci in ce hocemo igrati za katerikoli klub, moramo biti desetkrat boljši kot drugi športniki tukaj. Intervju, 18. april 2014 Migracije v športu so specificna oblika delovnih migracij in se v svojem bistvu ne razlikujejo veliko od njih (Carter, 2011b: 68). Športnike nedvomno lahko štejemo pod športne delavce, saj je, kot piše Lee, šport posel, »amaterstvo pa že dolgo ne obstaja vec« (Lee v Gobec, 2013: 27). Na razvoj migracij športnikov je mocno vplivala globalizacija. Premikanje so omogocile boljše prometne povezave, športniki pa so se za treniranje v tujini lahko odlocali zaradi uvedbe pogodb s tujimi športniki. Migracije športne delovne sile lahko uvršcamo k mobilnosti moderne družbe (Maguire in Bale, 1994: 5) in so kompleksen pojav, ki ga lahko povezujemo z iskanjem novih ekonomskih, izobraževalnih in poklicnih možnosti v državi priselitve. Alegi in Pannenborg izseljevanje športnikov imenujeta kar »muscle drain« oziroma »beg mišic« (Alegi, 2010: 79; Pannenborg, 2010: 24). Raziskovalci pojav predvsem v okviru afriških nogometnih migracij, katerim se v clanku posebej posvecava, vidijo kot obliko izkorišcanja in neokolonializma, iz perspektive športnikov pa kot željo po boljšem življenju v tujini (Pannenborg, 2010: 24). Na samo migracijo vplivajo dejavniki, kot so politika, ekonomija, kultura, zgodovina in geografija (Lee, 2010: 160), zato ne moremo govoriti zgolj o migracijah v okviru športa, ampak jih moramo povezovati tudi z drugimi dejavniki, ki vplivajo nanjo. Šport pa v casih, ko so migracije strogo nadzorovane in omejene, postaja tudi migracijska strategija in priložnost za lažjo migracijo. Bolj poznane so nam zgodbe uspešnih športnikov, manj pa tiste, v katerih sanje in želje po uspehu onemogocajo državni zakoni in predpisi športnih organizacij. Ravno na to problematiko se nanaša izjava sogovornika na zacetku clanka. Ne glede na to, kako dober in uspešen je lahko športnik v resnici, v številnih primerih tega ne more dokazati zato, ker je tujec. Pogovarjali sva se s tremi migranti športniki, ki v Sloveniji trenirajo ali so to poceli do nedavnega. V clanku sva se osredinili na migrante, ki prihajajo iz držav zunaj Evrope. Zaradi varovanja osebnih podatkov le-teh ne navajava in v clanku za vse tri sogovornike uporabljava psevdonime (James, Patrick in Alex). Na željo Jamesa in Patricka ne omeniva njunih izvornih držav, pri prvem pa celó vrste športa, s katerim se je ukvarjal. Poleg informacij, ki sva jih dobili od nogometašev iz zahodne Afrike, Patricka in Alexa, pa sva informacije o položaju tujih nogometašev v Sloveniji crpali tudi iz okrogle mize o trgovini z ljudmi v nogometu, ki je bila organizirana v okviru 5. Festivala migrantskega filma v Ljubljani. Šport je lahko bistven ali obstranski dejavnik, ki vpliva na odlocitev o migraciji in na dogodke po migraciji. V Jamesovem primeru šport ni imel pomembne vloge pri odlocitvi o migraciji, odlocilne so bile politicne razmere v njegovi izvorni državi. Šport je šele po migraciji postal dejavnik, ki je vplival na njegovo življenje. Ne samo, Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu da je s treniranjem želel ohranjati zdravje ter se sprošcati, temvec je v svojih športnih uspehih videl tudi možnost, ki bi pripomogli k temu, da dobi ustrezne dokumente za bivanje in delo v Sloveniji. Pri Alexu in Patricku je imel šport neposredno vlogo pri migraciji v Slovenijo. Alex je v Slovenijo prišel trenirat, a je tu ostal zaradi upanja na razvoj v poklicnega nogometaša, medtem ko je Patrick v Slovenijo prišel igrat na povabilo slovenskega nogometnega kluba in je tudi po prekinitvi pogodbe s klubom ostal tukaj. Šport kot priložnost za življenje v Sloveniji Šport je lahko za migrante priložnost za pridobitev dovoljenj za bivanje in delo v Sloveniji ter pridobitev državljanstva. Športni migranti lahko izkusijo veliko pogajanj z vladnimi organi, saj so številne države pripravljene sponzorirati le visoko kvalificirane športnike, manj kvalificirani pa se soocajo z vecjim politicnim odporom (Carter, 2011a: 75, 84). Evropski športni trg je mednaroden, športni klubi pa so pogosto zainteresirani za zaposlovanje tujcev iz držav globalnega juga, saj so talentirana in poceni delovna sila. To lahko povezujemo z neokolonialnim izkorišcanjem, katerega del so novacenje, razvoj in izvoz »surovin«, v tem primeru športnikov, za potrošnjo in ustvarjanje premoženja v evropskem jedru in osiromašenje perifernih držav (Darby in dr., 2007: 144). Sprva se takšen nacin zaposlovanja zdi kot izrabljanje, a športniki v to niso prisiljeni. Za migracijo v Evropo se zanimajo, ker išcejo nove priložnosti. Na eni strani imamo torej neokolonialni pristop Evropejcev, na drugi pa oportunizem tistih, ki bi zaradi razlicnih razlogov radi prišli na staro celino. Gre za nekakšen simbioticen odnos med obema poloma. Nasprotno pa takšna oblika priseljevanja ni v interesu evropskih migracijskih in športnih politik. Prav zaradi cedalje vecjega omejevanja migracij so športniki nemalokrat izpostavljeni nevarnostim in prevaram, kot je npr. trgovina z ljudmi. Migracije športnikov otežujejo dolocila športnih organizacij, ki omejujejo število tujih športnikov v športnih klubih.1 Tuji igralci so izpostavljeni omejitvam, saj nekatere nacionalne športne zveze zaradi premajhnega vkljucevanja domacih športnikov (Maguire in Bale, 1994b: 283) skrbi razvoj dolocenega športa na državni ravni. Številni predpisi in sporazumi Evropske unije (v nadaljevanju EU) danes urejajo migracijsko politiko evropskih držav, ki je v številnih pogledih problematicna (Lipovec Cebron, 2002: 11). Kljub osnovni clovekovi pravici do svobode gibanja2 1 V Sloveniji športne panožne zveze dolocajo, koliko športnikov, ki nimajo slovenskega državljanstva, lahko ekipa prijavi na posamezni tekmi pri dolocenem športu. Tako lahko na primer med 18 igralci nogometna ekipa v prvi ligi prijavi tri tuje igralce, ekipa v drugi in tretji ligi pa po enega (Nogometna zveza Slovenije, 2015: 8). 2 Razglašeni v Splošni deklaraciji o clovekovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupšcina Združenih narodov (Varuh clovekovih pravic, b. d.). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot EU s svojih meja odstranjuje »nezaželene« tujce, za katere veljajo drugi zakoni in pravice kot za državljane in državljanke držav clanic. Upravljanje migracij je postalo sistem, v katerem je številnim priseljencem sistematicno onemogoceno, da bi v novih državah pridobili pravni status in pravice, ki jih uživajo državljani države, v kateri se nahajajo (Zorn, 2006: 71). Pri potencialnem vkljucevanju športnikov v sistem, ki bi jim omogocal status športnika in s tem možnosti za prebivanje v doloceni državi EU, opazimo dvojni okvir zakonskega oziroma administrativnega omejevanja tako s strani športnih organizacij kot tudi migracijske politike. Športni migranti prevzemajo nova državljanstva z namenom, da bi izboljšali svoje možnosti za športne dosežke (Carter, 2011a: 85). Slovensko državljanstvo se med drugim lahko pridobi z naturalizacijo,3 ce je to v skladu z nacionalnim interesom (glej 3. in 10. clen Zakona o tujcih). Prav tako se lahko v skladu z nacionalnim interesom sprejme v državljanstvo oseba, ki ji je bil po 12. clenu Zakona o mednarodni zašciti priznan status begunca. Z naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo oseba, ce to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov (glej 13. clen Zakona o državljanstvu). Tuji športniki torej lahko pridobijo slovensko državljanstvo, ce je to v skladu z nacionalnim interesom, a ta nikjer v zakonu ni podrobneje definiran. Športni dosežki v zakonu niso posebej navedeni, so pa omenjeni v 2. clenu Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo RS. Tam je navedeno, da pod merila nacionalnega interesa spadata tudi povecan mednarodni ugled in prepoznavnost RS. Pri oblikovanju meril upoštevajo 13. clen pravkar omenjene Uredbe, ki pravi, da »oseba kot športnik dosega kakovostno raven športnikov clanov državne reprezentance v doloceni športni panogi in da ima nedvoumen interes za nastopanje v državni reprezentanci Republike Slovenije.« Tujci, pri tem niso upoštevani prosilci za mednarodno zašcito, lahko po 14. clenu Zakona o tujcih bivajo v RS toliko casa, kolikor jim je dovoljeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade RS, zakonom ali mednarodno pogodbo. Vizum za dolgorocno bivanje, ki ga mora tujec pridobiti pred vstopom v RS, se po 19. clenu istega zakona izda za najdlje eno leto in se lahko izda tudi tujcu, ki je »športni trener, poklicni športnik ali zasebni športni delavec in ki ima sklenjeno pogodbo o treniranju, pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu s klubom ali športno organizacijo s sedežem v Republiki Sloveniji« (glej 20. clen Zakon o tujcih).4 Ena od novosti Zakona o tujcih iz leta 2014 je enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki po 37. clenu tujcu omogoca, da vstopi, prebiva in dela v RS. Navaja, da poklicni športnik, ki je že vpisan v razvid poklicnih športnikov in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delu s klubom ali športno organizacijo s sedežem v RS, lahko zaprosi 3 Sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje po 3. clenu Zakona o državljanstvu. 4 Pred spremembo in dopolnitvijo Zakona o tujcih leta 2014 je bila za izdajo vizuma dovolj namera o sklenitvi pogodbe in ne že sklenjena pogodba. Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu za izdajo enotnega dovoljenja (glej 37.a clen Zakona o tujcih).5 Patricku zaposlitvena pogodba z nogometnim klubom omogoca pridobitev dovoljenja za bivanje v Sloveniji. Tujcu se lahko izda dovoljenje za prebivanje tudi zaradi interesa RS (glej 51. in 52. clen Zakona o tujcih). Interes RS za sprejem v državljanstvo v praksi James se je ob prihodu v Slovenijo zatekel v Azilni dom, kjer je zaprosil za mednarodno zašcito, in po enem letu dobil subsidiarno zašcito. Status subsidiarne zašcite se po 2. clenu Zakona o mednarodni zašciti prizna osebi, »ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, ce obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo (…) soocena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (…)«. Osebam, ki jim je priznana mednarodna zašcita, je po 89. clenu tega zakona nudena pomoc pri vkljucevanju v okolje. Prav prostovoljka je bila tista, ki mu je pomagala poiskati klub za trening. James se je po prihodu v azilni dom zacel intenzivno ukvarjati s športom, ki ga je treniral že v domovini, ter se po pridobitvi mednarodne zašcite zacel udeleževati mednarodnih tekmovanj, kjer je dosegal odlicne rezultate. Nastopal je za Slovenijo, ceprav uradno ni bil del državne ekipe. Zaradi istega razloga je moral stroške treniranja kriti sam in s športom ni služil. Ko mu je subsidiarna zašcita pretekla, je izgubil pravico do tekmovanja. In ko v nekaj vlagaš maksimalno, narediš vse, na koncu pa te blokirajo – to je Slovenija naredila meni. Prosil sem na Azilu, na ministrstvu, naj mi dajo vizum, da se lahko udeležim tekmovanj in jim jamcim, da se bom vrnil. So rekli, da v tej državi to ni mogoce, da grem lahko kam drugam. Zato sem opustil šport. To me je prizadelo, bil sem delaven, veliko sem treniral, v tem sem videl prihodnost, pa me niso podpirali in sem prenehal. Položaj, v katerega je bil potisnjen, mu je onemogocil, da bi nadaljeval športno kariero. Ker se ni vec mogel udeleževati mednarodnih tekmovanj, je izgubil voljo do treniranja. V svojem trudu ni vec videl smisla, zato je šport popolnoma opustil. »Bil bi ponos za Slovenijo, ce bi prinesel zlato. Ampak ne razmišljajo o tem, prisoten je rasisticen odnos, vidijo me le kot begunca.« Ceprav je dosegal raven športnikov v državni reprezentanci in izkazal interes za nastopanje v slovenski reprezentanci, to ni pripomoglo k temu, da bi pridobil slovensko državljanstvo ali dovoljenje za zacasno prebivanje ter da bi zbudil interes RS. Na tej tocki se lahko vprašamo, kakšna merila mora dosegati športnik, da 5 Enako velja za športne trenerje in zasebne športne delavce (glej 37.a clen Zakona o tujcih). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot postane interes države, in kje so ta merila dolocena. Slovenija je tujim športnikom že podeljevala državljanstvo,6 a za begunce z vrhunskimi rezultati, pridobljenimi v Sloveniji, je to veliko težje. Nazive vrhunskega športnika so naturalizirani športniki namrec pridobili v izvorni državi in si s tem zagotovili vecjo možnost za pridobitev državljanstva. Vrhunski športnik je v 38. clenu Zakona o športu definiran kot »državljan Republike Slovenije, ki doseže vrhunski športni dosežek mednarodne vrednosti «. Sogovornik se je v izjemnega športnika razvil šele po prihodu v Slovenijo, zato tu kot oseba brez slovenskega državljanstva ne bo mogel dobiti naziva vrhunskega športnika, v domovini pa zaradi trenutnih politicnih razmer prav tako ne. Zato bo njegova pot do ustreznih dokumentov za treniranje težka. Tega se James zaveda: »Slovenija hoce svetovnega prvaka. Recimo Michael Phelps,7 ce bi on prišel, bi takoj dobil državljanstvo. Ce clovek zacne od zacetka, ga moraš podpirati in potem bo lahko prvak.« Doma nogometaš, v Sloveniji zapornik Leta 2005 je skupina gambijskih nogometašev mladinske državne reprezentance sodelovala na nogometnih pripravah v Sloveniji. Nekateri od njih so po koncanih pripravah ostali v državi, med njimi tudi Alex. Po izteku vizuma so zaprosili za politicni azil, a so jim prošnjo zavrnili in jih zaprli v Center za tujce Veliki Otok (v nadaljevanju: CT) pri Postojni. V CT so bili zaprti vec mesecev – Alex je tam ostal skoraj eno leto. Kot je ugotovil Varuh za clovekove pravice leta 2001, so »Tujci in prosilci za azil (…) pogosto nastanjeni v skrajno neprimernih bivalnih razmerah.« (glej Varuh clovekovih pravic, 2001) To je potrdil tudi sogovornik: »V Centru je bilo slabo, nimaš prostosti, si zapornik. Slabo ješ, imaš omejen cas gledanja televizije, izhoda. Imaš dve uri, da greš lahko ven na dvorišce Centra, nikamor drugam. Razmere tam so hujše kot v zaporu.« Tudi Jelka Zorn CT identificira z zaporom, »ki za zaprte pomeni velik psihološki pritisk« (Zorn, 2006: 66), medtem ko ga Marta Gregorcic poimenuje celo taborišce (Gregorcic, 2006: 93). Nedvomno si CT zasluži tako poimenovanje zaradi primanjkovanja osnovnih življenjskih potrebšcin, zaradi katerih so bili zaporniki prikrajšani za spodobno in dostojno življenje. Kraji, kot so azilni domovi in centri za tujce, migrantom pomenijo transferne tocke, kraje, ki so nekje vmes. Gledano širše v kontekstu mobilnosti so ti kraji lahko cakalnice, hoteli, letališca, postaje itd. (Sheller in Urry, 2006: 219). Marc Augé (1995: 110) takšne kraje imenuje nekraji (non-places), saj ljudje tam socasno (so)obstajajo, ne da bi v resnici živeli skupaj. Zagotovo so azilni domovi in centri za tujce dober 6 Npr. Marija Šestak, Sergej Rutenka, Jakov Fak, Marlene Ottey. 7 Zaradi varovanja osebnih podatkov je naveden nakljucen vrhunski športnik. Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu primer nekrajev, saj gre za prehodne prostore, kjer migranti v vakuumu in neinformiranosti cakajo na svojo nadaljnjo usodo. Za mnoge obstaja velika možnost, da postanejo neobstojeci prebivalci, kot so to npr. izbrisani (Gregorcic, 2006: 92). Stanje migrantov v casu, ko cakajo na odobritev oziroma zavrnitev bivanja, pa lahko primerjamo s stanjem liminalnosti, ki je po Van Gennepu srednja faza pri vseh obredih prehoda (Van Gennep, 1960). V fazi transformacije sta tudi socialna in duševna identiteta (Beneduce, 2008: 512) in ne le njihov pravno-formalni status (Lipovec Cebron, 2002: 9). Razpeti so med državo izselitve in državo priselitve, so znotraj in zunaj sveta obenem ter hkrati niso vec in niso še klasificirani (Turner v Beneduce, 2008: 512). Zgodba z gambijskimi nogometaši je bila v slovenskih medijih odmevna, nekateri posamezniki so se zavzemali za njihovo izpustitev iz CT. Leta 2006 je bila ustanovljena Mreža za stalni obisk, kateri je za nekatere Gambijce uspelo urediti dovoljenja za bivanje zunaj CT (Gregorcic, 2006: 94). Naselili so se pri garantih in pridobili dovoljenje za zacasno zadrževanje v RS, ki so ga morali obnavljati vsakih šest mesecev. Na podlagi tega dokumenta so jim lahko izdali tudi dovoljenje za zacasno prebivanje (glej 35. clen Zakona o tujcih). Alex je po izpustu živel pri gospe, ki je jamcila zanj, potem pa se je preselil v prostore nogometnega kluba, kjer je tudi igral. Pozneje se je porocil in pridobil dovoljenje za zacasno prebivanje. Dovoljenje se v tem primeru za pet let lahko izda družinskemu clanu, ki ni državljan EU, ce se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena izkljucno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje (glej 128. clen Zakona o tujcih). Medijska odmevnost primera gambijskih nogometašev je bistveno vplivala na ureditev ustreznih dovoljenj, ki so jih potrebovali za bivanje v Sloveniji. Mladi nogometaši so se predstavili kot talentirani igralci in kot tuja delovna sila, ki bi koristila slovenskemu nogometu. Šport je torej imel neposredno vlogo pri izpustitvi Gambijcev iz CT in pri pridobivanju dokumentov za bivanje. Alexu pa pozneje, ko je dejansko zacel igrati v slovenski nogometni ligi, šport ni vec pomagal pri pridobivanju dovoljenj, saj mu klub, pri katerem je igral, ni mogel izdati delovnega dovoljenja. Migracije afriških nogometašev Migracije v športu so najpogostejše v nogometu (Maguire in Bale, 1994a: 2) in vsekakor niso nov fenomen (Alegi, 2010; Darby, 2002; Lee, 2010; Taylor, 2007). Migracije afriških nogometašev so mocno povezane s kolonialno zgodovino (Alegi, 2010; Darby, 2002; Darby in dr., 2007; Elliott in Maguire, 2008; Lee, 2010; Poli, 2006; Taylor, 2007). Najemanje oziroma novacenje nogometašev iz Afrike s strani evropskih nogometnih klubov je bilo prisotno že v casu kolonializma, nekateri vecji evropski nogometni klubi so v svojih kolonijah celo postavili objekte za treniranje ali nogometne akademije. Prisotnost tujih igralcev v klubih pa ni pomenila le okre Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot pitve ekipe ter nižjih stroškov za klub, ampak je imela globlji pomen. Klubi so s tem dobili nove znacilnosti, saj so afriški nogometaši pripomogli k spremembi globalnega znacaja nogometne kulture (Alegi, 2010: 80). Nova pravila v nogometnih zvezah, ki so odprle možnost za igranje tujim igralcem, in dejstvo, da je nogomet eden najbolj priljubljenih športov na celini, so razlog za naglo vecanje števila afriških nogometašev (Büdel, 2013: 3–4). Afrika za ekonomsko mocne evropske klube postaja eden najatraktivnejših trgov v svetu nogometa, ki narekujejo pogoje za izmenjavo delovne sile (Büdel, 2013: 4; Darby in dr., 2007: 144; Lee, 2010: 154). K temu prispevajo svoj delež tudi številne nogometne akademije, ki jih lahko uvrstimo med neokolonialno obliko izkorišcanja in osiromašenja afriške celine s strani bogatejših držav (Darby in dr., 2007: 143). Problem novacenja otrok v akademije je predvsem prekinitev šolanja, saj je njihov uspeh v nogometu negotov. Afriške nogometaše k iskanju boljših možnosti za kariero v tujini spodbujajo tudi slaba infrastruktura, administrativni problemi, neprofesionalnost in pomanjkanje poklicnih lig (Alegi, 2010: 82; Darby in dr., 2007: 147). Nogometaša Alex in Patrick menita, da so tu možnosti za igranje nogometa boljše kot v njunih državah, pri cemer sta poudarila predvsem ustrezno infrastrukturo ter boljšo in laže dosegljivo opremo za treniranje. Ceprav Slovenija ni niti (neo)kolonialna niti nogometna velesila, ki bi privlacila nogometaše, jo kljub temu nekateri vidijo kot »odskocno desko« za uspeh. Treba je poudariti, da je v oceh mladih afriških nogometašev vsaka država v Evropi videna kot priložnost za uspeh. Zagotovo je k temu pripomoglo tudi clanstvo Slovenije v EU, ki omogoca lažji pretok ljudi ter zanimanje slovenskih nogometnih klubov za tuje talente. Številni športniki namrec v Sloveniji sprva pridobijo ustrezna dovoljenja za bivanje, nato pa sreco išcejo naprej v zahodnih clanicah. V primerih najinih sogovornikov je bil njun prihod bolj kot ne splet nakljucij, a sta vseeno izkoristila priložnost za migriranje v Evropo. Pri povecanju števila migracij športnikov med celinama moramo upoštevati tudi politicno ekonomijo v svetovnem nogometu (Darby in dr., 2007: 146). Nogometaše privlacijo place zahodnoevropskih držav, ki so tako visoke, da si jih ne moremo predstavljati drugje v nogometnem svetu (ibid.: 146). Obema sogovornikoma je Slovenija sprva pomenila državo, v kateri sta nameravala razviti svoj talent in nato prodreti v države, kjer je nogomet na višji ravni. Tistim, ki uspe prodor v Evropo, njihov zaslužek ne koristi le njim, ampak tudi njihovim družinam, saj vecina del dobicka pošilja domov (ibid.: 154). Migracije v nogometu ali trgovina z ljudmi? Nogometašem pot do Evrope odpirajo povabila dolocenega nogometnega kluba ali agenti, ki jim obljubljajo pogodbe s klubi (Büdel, 2013: 7). Sodobne raziskave navajajo dve možnosti migracij nogometašev iz Afrike: pri prvi dobijo placa Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu no službo v klubu, ki igra v poklicni ligi, pri drugi pa jih klub zavrže, zlorabljajo jih agenti in klubski menedžerji (ibid.: 4). Zlorabe mladih nogometašev s strani prevarantskih agentov, ki so v nogometnem trgu prepoznali priložnost za zaslužek, so cedalje pogostejše (Darby in dr., 2007: 148). Nogometašem organizirajo pot v Evropo, jih pripeljejo v klub, le-ta z njimi ne podpiše pogodbe, agent nato izgine in športniki so prepušceni sami sebi, brez ustreznih dokumentov za bivanje v tujini in možnosti za vrnitev v domovino. Prav tako se jim je nelagodno vracati domov brez uspehov (Alegi, 2010: 79). Darby, Akindes in Kirwin to povezujejo s trgovino z otroki in sodobnim suženjstvom (Darby in dr., 2007: 147). O tem so spregovorili tudi na okrogli mizi Trgovina z ljudmi v nogometu, ki je bila 13. junija 2014. Trgovina se dogaja tudi v Sloveniji in prav tako velja za druge športe (Kreft, ustni vir, 13. 6. 2014). Zanimivo je tudi Kreftovo mnenje glede vzroka za obstoj trgovine z ljudmi: »Paradoks je to, da ta pogon ne bi mogel delovati brez mocne želje, tu ne gre le za zaslužek, ampak ravno za privlacnost [nogometa, slave, prepoznavnosti].« (Kreft, ustni vir, 13. 6. 2014) Potem ko športnikom ne uspe podpisati pogodbe s klubom, jih po dolocenem casu odpustijo ali koncajo svojo kariero, številni pa se odlocijo, da bodo ostali v Evropi (Büdel, 2013: 7). Patrick je v Slovenijo prišel na povabilo slovenskega trenerja, ki si je ogledal tekmo v njegovi domovini. Obljubil mu je bolj kakovostno igro ter možnost za razvoj kariere. Patrick je sledil svojim sanjam in se odlocil za migracijo ter nato manj kot eno sezono igral za klub. Po tem mu ni vec uspelo igrati za druge, uspešnejše klube. Kljub temu se je odlocil, da bo ostal v Sloveniji, saj je preprican, da se mu bo uspelo prebiti do boljših klubov ali celo v tujino. Büdel piše, da nogometaše, ki so manj uspešni ali neuspešni, ženejo želja po igranju v Evropi in prepricanje, da jim bo uspelo, ter dejstvo, da bodo, ce se vrnejo v domovino, razocarali družino, ki je vlagala vanje (2013: 7). Življenje teh nogometašev je organizirano na podlagi ambicije, da postanejo poklicni nogometaši, vendar se njihovo življenje, razen rednega treniranja, ne razlikuje veliko od življenja drugih afriških priseljencev (Büdel, 2013: 5; Poli, 2006: 412). Soocajo se s potrebo po preživetju in opravljanju razlicnih del (Büdel, 2013: 9). Z rednim treniranjem ohranjajo sanje o poklicnem igranju nogometa žive (ibid.: 7). Od drugih jih razlikuje dejstvo, da je v migracijskem procesu prisotna njihova nogometna nadarjenost (ibid.: 9). Patrick trenutno igra za polpoklicni klub, kjer zasluži premalo, da bi se lahko preživljal, zato opravlja tudi druga obcasna dela. Tudi Alex se nikoli ni mogel preživljati le z igranjem nogometa, ampak je zmeraj imel še dodaten vir zaslužka. Büdel, ki opisuje primer afriških nogometašev v Istanbulu, meni, da se z daljšanjem njihovega bivanja v Turciji manjša možnost, da bodo prodrli do želene države igranja (ibid.: 8). Podobno lahko recemo tudi za oba sogovornika v Sloveniji. Z vsako sezono, ki jo v Sloveniji preživita kot polpoklicna ali amaterska športnika, imata manj možnosti za prodor v želene in boljše klube. Kdo je poklicni športnik in kdo le migrant, ki se obcasno ukvarja s športom, je odvisno od številnih dejavnikov (ibid.: 8). Ne samo, da uspeh determinirajo sposobnosti Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot in spretnosti, temvec je ta odvisen tudi od mreženja z dolocenimi akterji v športu (ibid.: 8). Alexova mreža, ki ga je pripeljala sem, je tako prijatelj, na cigar predlog je reprezentanca prišla na priprave, Patrickova mreža pa nogometaš, ki je trenerju predstavil idejo o iskanju talentov v akademiji. Ti posamezniki so prepleteni v mreže in so s svojimi dejanji in odlocitvami pripomogli, da sta sogovornika migrirala v Slovenijo. Mreženje jima je sicer omogocilo priti v Slovenijo, vendar pa tukaj nista imela takšne srece z njim, saj jima ni uspelo priti do zaželenih ciljev. Življenje po nogometu Prvotna vizija Alexa in Patricka je bila, da se v Sloveniji razvijeta v poklicna športnika na višji ravni in nadaljujeta svojo kariero drugje v tujini, vendar se je njuna življenjska pot obrnila drugace. Nogomet jima danes pomeni obstranski vir zaslužka. Mlajši Patrick ohranja ambicijo za igranje v boljših klubih in redno trenira, medtem ko je starejši Alex spoznal, da z nogometom ne bo mogel preživeti, in se je usmeril v alternativne nacine preživljanja, igranje nogometa pa mu pomeni dodatno aktivnost, s katero ohranja kondicijo in se sprošca. Pred prihodom v Slovenijo sem si predstavljal, da bom živel samo od nogometa, zdaj moram delati dvojne izmene. Veliko raje bi samo igral nogomet, vse življenje sem igral nogomet, moje velike sanje so biti nogometaš. A ko sem prišel, sem videl, da ne bom uspel v nogometu, da tu ne morem narediti kariere. Kaj lahko storim? Büdel poudarja, da si manj uspešni afriški nogometaši na doloceni tocki v življenju, ko se starajo, priznajo, da se njihove sanje o poklicni nogometni karieri morda nikoli ne bodo uresnicile (2013: 17). Alex zdaj obcasno trenira in bo morda poskusil igrati še za kakšen klub, vendar se zaveda, da se bo prisiljen preživljati z drugimi deli. Obeh sogovornikov tako ne moremo videti le kot športna migranta, ampak tudi kot ekonomska. V Alexovem primeru je pri migraciji prevladovala želja po boljšem življenju, zato ga lahko oznacimo za ekonomskega migranta. Pri odlocitvi, da se ne bo vrnil v Gambijo, pa je pretehtal boljši financni položaj, ne pa tudi dejstvo, da si izbere boljše življenje. Res mi je zelo žal. Ce bi vedel, da bo tako, ne bi prišel. Ves cas delam ... Prišel sem zaradi nogometa, stvari so bile težke, ampak imel sem druga pricakovanja. Žal mi je, res. Ko se vrnem v Gambijo in vidim svoje prijatelje in svoje brate – kaj pocnejo in kako živijo –, mi je žal. Življenje v Evropi si je pred prihodom predstavljal zelo lagodno. Družina mu ne verjame, da je zanj življenje tu težko. Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu Vceraj sem spal tri ure, dan in noc, tri ure. Prejšnji teden nisem spal vec kot osem ur v vsem tednu … Tega vsega ne vedo, oni [družina, prijatelji] ne vedo … Ampak zdaj, ko sem tu, se mi zdi, prišel sem sem in to najdem tukaj!? Well, ne. To ni življenje. To je noro. Ampak oni ne razumejo. Patrick je z migracijo v Evropo želel najti boljše poklicne možnosti v nogometu. Tudi njemu v nogometu ni uspelo in ga zdaj lahko vidimo predvsem kot ekonomskega migranta. Mlada nogometaša sta se, tako kot številni drugi afriški nogometaši v Evropi, znašla v zacaranem krogu. Ker ne moreta živeti samo od nogometa, sta postala delovna sila na drugih podrocjih, saj jima le to zdaj, ko ni podpore družine oz. socialne mreže, omogoca preživetje. Obenem pa jima, paradoksno, ravno delo zaradi pomanjkanja casa zmanjšuje možnosti za uspeh na športnem podrocju. Sklep Veliko športnikov migrira zaradi vecjih možnosti za uspeh, v nekaterih primerih pa gre zgolj za strategijo prihoda v Evropo ali kombinacijo obojega. Razlogi so razlicni in se med seboj prepletajo. Zato športnikov ne moremo oznacevati le kot športne migrante, ampak moramo razmišljati preko te kategorije. Šport je lahko bodisi pomembno vodilo migracije bodisi dejavnik, ki vpliva na življenje po migraciji, ali pa kar oboje hkrati. Ne samo, da je šport poklic, je lahko tudi nacin življenja in sprošcanja in torej lahko pripomore k lažji integraciji migrantov. Ob pregledu zakonov RS se zdi, da so v interesu Slovenije vrhunski športni dosežki, a vprašanje je, cigavi. Pri dolocanju pogojev za življenje in delo v Sloveniji vidimo izkljucevanje »nezaželenih« tujcev. Kot smo videli na primeru sogovornika, dobri rezultati niso dovolj, še zlasti ce niso pridobljeni pred prihodom v Slovenijo. Nacionalni interes lahko v tem primeru torej oznacimo kot selektivni ali celo lažni interes. Za dokoncno trditev bi sicer morali natancneje pregledati statistike o naturalizaciji na podrocju športa, a zdi se, da šport kot priložnost za pridobitev ustreznih dokumentov za tuje športnike obstaja bolj ali manj le v teoriji. Ureditev statusa je tako lahko le težko spodbuda, ki bi pripomogla k vecji motivaciji tujca za razvoj v vrhunskega športnika. Ovire pri migraciji in ureditvah življenjskih situacij športnikov se pojavljajo na ravni migracijske politike EU, nacionalni ravni in zaradi športnih regulacij. Takšno omejevanje pa lahko pripelje do izkorišcanja športnikov. »Bega mišic« ne spodbuja le želja po športnih uspehih, ampak tudi želja po vecjem zaslužku. Pri mnogih kljub neuspehu in v številnih primerih slabši kakovosti življenja prevlada želja po vecji ekonomski stabilnosti. Tako ni redko, da šport v državi priselitve zamenjajo drugi nacini preživljanja, migranti pa se prav tako kot drugi priseljenci znajdejo v zacaranem krogu boja z vladnimi organi za pravico do svobodne izbire bivališca. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Literatura ALEGI, PETER (2010): African Soccerscapes: How a Continent Changed the World's Game. Athens: Ohio University Press. AUGÉ, MARC (1995): Non Places: Introduction to an Anthropology of Supermodernity. London, New York: Verso. MAGUIRE, JOSEPH IN JOHN BALE (1994): Postscript: An Agenda for Research on Sports Labour Migration. V The Global Sports Arena: Athletic Talent Migration in an Independent World, J. Bale in J. Maguire (ur.), 281–284. London: Frank Cass. BENEDUCE, ROBERTO (2008): Undocumeted Bodies, Burned Identities: refugees, sans papiers, harraga – when things fall apart. Social Science Information 47(4): 505–527. BÜDEL, MARTIN (2013): An Ethnographic View on African Football Migrants in Istanbul. Ankara Üniversitesi SBF Dergisi 68(1): 1–20. Ankara: Siyasal Bilgiler Fakültesi. CARTER, THOMAS F. (2011a): In Foreign Fields: The Politics and Experiences of Transnational Sport Migration. London: Pluto Press. CARTER, THOMAS F. (2011b): Re-placing Sport Migrants: Moving Beyond Institutional Structures Informing International Sport Migration. International Review for the Sociology of Sport 48(1): 66–82. DARBY, PAUL (2002): Africa, Football and FIFA: Politics, Colonialism and Resistance. Abingdon: Frank Cass Publishers. DARBY, PAUL, GERARD AKINDES IN MATTHEW KIRWIN (2007): Football Academies and the Migration of African Football Labour to Europe. Journal of Sport and Social Issues 31(2): 143–161. ELLIOTT, RICHARD IN JOSEPH MAGUIRE (2008): Thinking Outside of the Box: Exploring a Conceptual Synthesis for Research in the Area of Athletic Labor Migration. Sociology of Sport Journal 25: 482–497. GOBEC, MATIC (2013): Geografske znacilnosti selitev slovenskih športnikov in športnih delavcev. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. GREGORCIC, MARTA (2006): Epistemologija izkoreninjanja zatiranja in izkljucevanja: alfabet za sodelovanje z zaprtimi v Velikem Otoku pri Postojni in vsemi ujetniki schengenske periferije. Casopis za kritiko znanosti 34(226): 89–97. MAGUIRE, JOSEPH IN JOHN BALE (1994a): Introduction: Sports Labour Migration in the Global Arena. V The Global Sports Arena: Athletic Talent Migration in an Independent World, J. Bale in J. Maguire (ur.), 1–24. London: Frank Cass Publishers. MAGUIRE, JOSEPH IN JOHN BALE (1994b): Postscript: An Agenda for Research on Sports Lbour Migration. V The Global Sports Arena: Athletic Talent Migration in an Independent World, J. Bale in J. Maguire (ur.), 281–284. London: Frank Cass Publishers. NOGOMETNA ZVEZA SLOVENIJE (2015): Sklepi za tekmovanja v organizaciji NZS v clanski kategoriji. Dostopno na: http://www.nzs.si/resources/files/doc/dokumenti/Sklepi_ za_tekmovanja_v_organizaciji_NZS_v_lanski_kategoriji_V3.1_15052015_istopis.pdf (2. februar 2016). Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu LEE, SEUNGBUM (2010): Global Outsourcing: A Different Approach to an Understanding of Sport Labour Migration. Global Bussines Review 11(2): 153–165. LIPOVEC CEBRON, URŠULA (2002): O antropoloških zonah: uvodne misli. V V zoni prebežništva: antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji, U. Lipovec Cebron (ur.), 9–15. Ljubljana: Filozofska fakulteta. PANNENBORG, ARNOLD (2010): Football in Africa: Observations about Political, Financial, Cultural and Religious Influences. Sport and Development 7: 1–46. POLI, RAFFAELLE (2006): Migrations and Trade of African Football Players: Historic, Geographical and Cultural Aspects. Africa Spectrum 41(3): 393–414. SHELLER, MIMI IN JOHN URRY (2006): The New Mobility Paradigm. Environment and Planning (38): 207–226. TAYLOR, MATTHEW (2007): Football, Migration and Globalization: The Perspective of History. Dostopno na: http://www.idrottsforum.org/articles/taylor/taylor070314.pdf (24. november 2014). UREDBA O MERILIH ZA UGOTAVLJANJE NACIONALNEGA INTERESA PRI SPREJEMU V DRŽAVLJANSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE NA PODLAGI 13. CLENA ZAKONA O DRŽAVLJANSTVU REPUBLIKE SLOVENIJE. Uradni list RS 24/13. Dostopno na: http:// www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED4519 (7. november 2014). VAN GENNEP, ARNOLD (2004): The Rites of Passage. London: Routlege. VARUH CLOVEKOVIH PRAVIC (B. D.): Splošna deklaracija clovekovih pravic. Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-spodrocja- clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/splosna-deklaracijaclovekovih- pravic/ (24. november 2014). VARUH CLOVEKOVIH PRAVIC (2001): 2.3.3. Center za odstranjevanje tujcev. Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna-porocila/letno-porocilo- 2001/2-obravnavana-problematika/23-omejitve-osebne-svobode/233-center-zaodstranjevanje- tujcev (24. november 2014). ZAKON O DRŽAVLJANSTVU (ZDRS). Uradni list RS 24/07. Dostopno na: http://www.pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO13 (15. maj 2014). ZAKON O MEDNARODNI ZAŠCITI (ZMZ). Uradni list RS 114/13. Dostopno na: http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4911 (15. maj 2014). ZAKON O ŠPORTU (ZSPO). Uradni list RS 15/03. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=ZAKO515 (15. maj 2014). ZAKON O TUJCIH (ZTUJ-2). Uradni list RS 45/15. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=ZAKO5761 (6. maj 2014). ZORN, JELKA (2006): Od izjeme do norme: centri za tujce, pridrževanje in deportacije. Casopis za kritiko znanosti 34(226): 54–73. 194 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Uršula Lipovec Cebron in Tomaž Gregorc Prosilci za azil – somešcani: decentraliziran model sprejema in nastanitve prosilcev za azil v Trstu Abstract Asylum seekers – fellow citizens: decentralized models of the reception and accommodation of asylum seekers in Trieste In an interview, Gianfranco Schiavone, President of the Italian Solidarity Consortium ICS (Consorzio Italiano di Solidarietŕ – Ufficio Rifugiati Onlus) in Trieste, presents a decentralized model of reception and accommodation of asylum seekers which is considered “good practice” in Italy as well as in Europe. The model is based on the idea that it is necessary to integrate asylum seekers into the local environment from the beginning and provide them with as much autonomy as possible in their everyday life. Experience in Trieste shows that, compared with the centralized model of accommodation (reception centres for asylum seekers), the dispersed forms of accommodation (apartments and other community-based living arrangements) offer a better quality of life for asylum seekers. At the same time, this approach results in less tension within the local community and is better in terms of costs. In addition, Schiavone talks about changes in future European policies. He considers whether Slovenia will continue to implement the current centralized model, and proposes the introduction of diversified forms of accommodation, which could have similar benefits to those seen in the Trieste model. Keywords: asylum seekers, inclusion, Trieste Povzetek Gianfranco Schiavone, predsednik italijanskega solidarnostnega konzorcija ICS (Consorzio Italiano di Solidarietŕ – Ufficio Rifugiati Onlus) v Trstu, v intervjuju predstavi model decentraliziranega sprejema in nastanitve prosilcev za azil, ki v italijanskem, a tudi širšem evropskem prostoru velja za »primer dobre prakse«. Njihov model temelji na prepricanju, da je treba prosilce za azil od zacetka vkljucevati v lokalno okolje ter jim v vsakdanjem življenju omogociti cim vec avtonomije. Tržaška izkušnja kaže, da je v primerjavi s centraliziranim modelom nastanitve (centri za sprejem prosilcev za azil) razpršena oblika nastanitve (v stanovanja in druge manjše objekte) bolj kakovostna, obenem pa sproža manj napetosti v lokalni skupnosti in je financno ugodnejša. Poleg tega Gianfranco Schiavone razmišlja o spremembah evropske politike v prihodnosti ter pri tem ugotavlja, da bo v prihodnje tudi v Slovenijo prišlo vecje število beguncev. Pri tem se sprašuje, ali bo Slovenija vztrajala pri dosedanjem centraliziranem modelu in predlaga vpeljavo razpršene oblike nastanitve, ki bi lahko imela podobne ucinke kot tržaški model. Kljucne besede: prosilci za azil, vkljucevanje, Trst Uršula Lipovec Cebron in Tomaž Gregorc | Prosilci za azil – somešcani 195 Solidarnostni konzorcij ICS v Trstu že vec kot dvajset let izvaja drugacen model vkljucevanja v družbo tako prosilcev za azil kot tistih, ki so prejeli mednarodno zašcito. Bistveno izhodišce delovanja te organizacije je, da prosilci za azil tako rekoc od samega zacetka živijo v obicajnih življenjskih okolišcinah. To sicer ni njen koncni cilj, ampak tisto, kar povzroca spremembe. Prepricani so, da je le v navadnem življenjskem okolju mogoce vzpostaviti mehanizme vkljucevanja beguncev: mogoce je vzpostaviti pozitivne stike z okolico in zmanjšati strahove prebivalcev. Ti strahovi so manjši, ce se ljudje navadijo na fizicno prisotnost prosilcev za azil v svojem stanovanjskem bloku, na dvorišcu, otroškem igrišcu ali mestni cetrti. Tržaška izkušnja kaže, da decentralizirana oblika nastanitev dobra alternativa centralizirani praksi, ki prosilce za azil getoizira v azilnih centrih in ki je edina oblika nastanitve, ki jo poznamo v Sloveniji. V Sloveniji zakonodaja doloca, da je podrocje nastanitve prosilcev za mednarodno zašcito v rokah Azilnega doma, ki deluje v okviru Ministrstva za notranje zadeve. Nevladne organizacije, društva in samoorganizirane skupine sicer lahko sodelujejo pri njihovi integraciji, a na podrocju nastanitve pravzaprav nimajo pristojnosti. Zato naju zanima, kako je vaši organizaciji v Trstu uspelo to podrocje vzeti v svoje roke? Kakšen je bil ta proces? Preden zacnem govoriti o Trstu, se je treba zavedati širšega italijanskega konteksta: tudi v Italiji so na zacetku, ko se je zacel nacionalni program sprejemanja prosilcev za azil, izhajali iz centraliziranega sistema, ki je bil v rokah države. Na sreco pa se je vse od zacetka vzporedno razvijal tudi sistem sprejema in nastanitve na lokalni ravni, kjer so za te programe skrbele tako razlicne organizacije kot tudi obcine. Tako je bilo zato, ker je Italija zelo decentralizirana država, v kateri imajo lokalne skupnosti veliko avtonomije. Zato ni bilo nenavadno, da se organizacije na lokalni ravni ukvarjajo s sprejemom in nastanitvijo prosilcev za azil. Lahko bi celo rekli, da je bila naša bitka za decentralizacijo namestitve že vnaprej dobljena. Prej je bil problem v nasprotnem: v Italiji je bila po zakonodaji oskrba prosilcev za azil sicer v rokah države, vendar pa je v veliki meri prenesla to oskrbo na zasebne organizacije. V tem kontekstu, polnem nasprotij, smo v ICS vzpostavili model sprejema in nastanitve, ki ni zaseben, temvec javen – javen, a ne državen. Kaj mislim s tem? Javen, saj je to odgovornost javnih ustanov ter poteka na lokalni ravni, na ravni posameznih obcin – obcine so odgovorne za zagotavljanje socialnih storitev za vse prebivalce. V naših oceh so begunci prebivalci. Zato je bilo smiselno, da se lokalne ustanove cedalje bolj ukvarjajo tudi z njimi. Kaj je bilo pri našem projektu zares novo? Ponovno moram izhajati iz širšega italijanskega konteksta. Vedeti moramo, da okoli leta 2012 ni bilo vec mogoce prikriti, da so bili prostori namestitve, za katere so skrbele državne ustanove, pogosto v katastrofalnem stanju, to so bili nehumani, ponižujoci prostori. Zato je nacional Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot na politika spremenila smer in cedalje bolj se je usmerjala v SPRAR1 ter povecevala njegov vpliv. Povsod po Italiji, tudi v Trstu. Z letom 2014 sta se v Trstu vzpostavila sistema SPRAR in extra-SPRAR2, ki imata v tem pogledu naslednje znacilnosti: država ju financira, morala bi ju tudi koordinirati, vendar ta koordinacija zelo šepa. Danes lahko recemo, da je v Trstu prišlo do spremembe. Sprememba je v tem, da smo vzpostavili sistem sprejema in nastanitve, ki zajema približno tisoc bivalnih mest za prosilce za azil, ki se nahajajo na 70 razlicnih lokacijah, skoraj izkljucno so to stanovanja. Za nas je bistveno to, da ti ljudje živijo v obicajnih življenjskih okolišcinah – to sicer ni naš koncni cilj, ampak je tisto, kar naredi spremembo. Prepricani smo, da je le v navadnem življenjskem okolju mogoce vzpostaviti mehanizme vkljucevanja: mogoce je vzpostaviti pozitivne stike z okolico in zmanjšati strahove prebivalcev. Ti strahovi so zagotovo manjši, ce se ljudje navadijo na fizicno prisotnost teh ljudi v svojem stanovanjskem bloku, na dvorišcu, otroškem igrišcu ali mestni cetrti. Seveda obstajajo številne težave, tako jezikovne kot kulturne ovire, nocem poenostavljati ... Mislim pa, da decentralizirana nastanitev ni le kakovostnejša nastanitev, temvec pomeni nacin, prek katerega se dejansko dogajajo pozitivne spremembe v družbi. V Sloveniji se vecina programov integracije zacne šele, ko clovek dobi mednarodno ali subsidiarno zašcito. Državni programi tako ne predvidevajo vkljucevanja prosilcev za mednarodno zašcito v lokalno okolje. Nasprotno pa vi sledite ideji, da so prosilci za azil in tudi vsi drugi begunci/migranti s tem, ko pridejo v neko okolje, že del tega okolja – ne gre za to, da bi to postali šele po dolocenem casu oziroma pod dolocenimi pogoji. Kako izgleda to takojšnje vkljucevanje oseb v lokalno skupnost, kako poteka življenje ljudi, ki prebivajo v samostojnih stanovanjih? Njihovo življenje poteka tako, kot sicer poteka življenje prebivalcev: ljudje so povsem samostojni v svojem vsakdanu, vkljucno z opravili, kot je kuhanje ali cišcenje – nihce jim ne doloca urnika. Vseeno pa to ne pomeni, da nimajo dolocenih obveznosti, na primer ohranjati urejeno stanovanje, spoštovati hišni red 1 Gre za vsedržavni projekt SPRAR (Sistema di protezione per richedenti d'asilo e rifugiati) – Sistem za zašcito prosilcev za azil in beguncev, ki uradno deluje od leta 2002 in ga centralno koordinira pisarna SPRAR (s sedežem v Rimu), ki jo je ustanovilo Ministrstvo za notranje zadeve. Osnovni smernici sistema sta: prvic, nuditi nastanitev in zašcito posameznega prosilca za azil, begunca ali osebe s statusom subsidiarne ali humanitarne zašcite in drugic, omogociti in podpirati osebni integracijski projekt posameznika ter podpreti njegovo pot k bivanjski, socialni in delovni avtonomiji. Vec informacij na: http://www.sprar.it/. 2 Ce je SPRAR obveljal za obicajen sistem nastanitve, pa je extra-SPRAR nastal kot odgovor na »izredne « razmere in pomeni sivo polje v sistemu nastanitve, saj ni jasno doloceno, kako se ga ureja. Svoje storitve, ki bi morale zajemati nastanitev, individualno podporo in pravno pomoc prosilcem za azil in osebam z enim od statusov mednarodne zašcite, lahko ponudi prakticno katerakoli organizacija, podjetje ali oseba. Vec o sistemu extra-SPRAR oz. ne-SPRAR v slovenskem jeziku na: http:// www.mirovni-institut.si/dogodki/predstavitev-dobre-prakse-namestitve-ljudi-z-mednarodno-zascito- ki-ga-izvaja-italijanski-solidarnostni-konzorcij-ics/ (15. junij 2016). Uršula Lipovec Cebron in Tomaž Gregorc | Prosilci za azil – somešcani stanovanjskega bloka, sodelovati pri svojih individualnih programih integracije, ki zajemajo razlicne dejavnosti, od ucenja jezika in drugih oblik izobraževanja do kulturnih ali športnih aktivnosti itd. Tako smo se znebili odvecnih pravil, kot je na primer pravilo, kdaj lahko nekdo odide ali se vrne – kakšno pravilo je pravzaprav to? To je nesmisel. Namesto tega smo se osredinili na tista pravila, ki so pomembna, saj zadevajo življenjsko pot neke osebe. V našem modelu nastanitve se sprosti precejšnja kolicina financnih sredstev, ki jih v velikih centrih namenjajo za varnostnike, kuharje, voznike idr. Ta sredstva porabimo tako, da jih neposredno namenimo prosilcem za azil in vsem osebam, ki jim dajejo podporo. Skratka, naš cilj je, da te osebe ponovno vzamejo življenje v svoje roke. S kakšnimi ovirami se pri tem srecujete? Morda lahko navedem težave sobivanja med razlicnimi osebami v istem stanovanju. Ce se dolocene osebe želijo preseliti v druga stanovanja, moramo znati presoditi, v katerem primeru jim je treba ugoditi in kdaj je pomembno, da skupaj odpravimo težave, ki nastanejo med stanovalci. Izhajamo iz nacela, da si ti ljudje ne morejo izbirati sostanovalcev na etnicni ali kulturni podlagi oziroma da pri izbiri ne smejo slediti predsodkom. Ce pa gre za probleme, ki zadevajo razlicne oblike ranljivosti, ali za to, da se dolocene osebe med seboj zelo dobro ujamejo in bi želele živeti skupaj, pa smo jim – v okviru danih možnosti – pripravljeni zagotoviti premestitev. Izbira sostanovalcev tako ni niti povsem vnaprej dolocena niti povsem svobodna. V zadnjem casu si imel v Sloveniji nekaj javnih predstavitev vašega modela nastanitve. Udeleženci so se odzvali z velikim zanimanjem in pogosto so se v komentarjih osredinili na vprašanje financiranja tega modela: bi lahko razložil, kako pridobite financna sredstva za najem 70 zasebnih stanovanj v urbanem središcu? Sistem SPRAR deluje prek projektov, ki jih obcine predlagajo državnim ustanovam. Po navadi ti projekti dobijo sredstva v višini 35 evrov – program predvideva, da je to vsota denarja, ki je na dan namenjena za enega cloveka. Enako vsoto prejmejo tudi projekti, ki so vkljuceni v extra-SPRAR. Osebno mislim, da 35 evrov na dan povsem zadošca: ce bi bila vsota višja, bi to pomenilo nepotrebno razsipnost, ce pa bi bila nižja, bi bili sooceni z velikimi težavami. Iz tega denarja se pokrije nastanitev, vsakdanji stroški življenja, pa tudi vse druge storitve: od jezikovne in kulturne mediacije in socialne podpore do razlicnih tecajev usposabljanja, zdravstvene oskrbe itd. Poleg tega se iz teh sredstev placa mesecna vozovnica za avtobus, narocnina za telefon, kuponi za nakup obleke in obutve, prosilci dobijo tudi 2,50 evra žepnine na dan, poleg tega pa tudi denar, ki je namenjen nakupu živil. Prizadevamo si, da s temi sredstvi – kolikor je to mogoce – ljudje upravljajo avtonomno: ce si z denarjem, ki je namenjem za prehrano, nekdo vsak dan kupi le cips, je to njegova izbira ... Le skozi avtonomno razpolaganje z denarjem se clo Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot vek lahko navadi na samostojno življenje, saj mora sam ugotoviti, kje in kaj se mu splaca kupovati, kaj želi ta dan jesti in cesa ne ... V sistemu financiranja SPRAR morajo organizacije zelo natancno dokazovati, kako je bil denar porabljen, pri cemer se nad njimi pogosto izvaja strog nadzor. V sistemu extra-SPRAR pa je vse to veliko manj strogo in tudi porocila o tem, cemu je bil denar namenjen, so lahko veliko bolj splošna. Ceprav se od naše organizacije ne zahteva tako natancno porocanje, vseeno to pocnemo. Vendar pa je ravno ta manj rigorozen sistem v Italiji povzrocil veliko problemov, saj ni nadzora nad tem, koliko organizacije razporejajo sredstva. Pogosto se zgodi, da organizacija dobi veliko denarja, a poskuša privarcevati na zaposlenih, zato ima zelo malo kadrov in je posledicno kakovost oskrbe slabša. To je le ena številnih težav v Italiji, saj je sistem extra-SPRAR še vedno dojet kot del izrednega stanja in so lokalne organizacije prevec prepušcene same sebi. Ce bi sistem nadzora nad sredstvi, ki se je tako dobro obnesel za SPRAR, veljal tudi za extra-SPRAR, številnih problemov ne bi bilo. Zanimiva je vaša praksa, da pri odgovoru na potrebe prosilcev za azil ne vzpostavljate vzporednega sistema, ki bi njihove potrebe zadovoljil, temvec jih vkljucujete v mrežo javnih storitev, ki je namenjena drugim prebivalcem. V Sloveniji pa se pogosto dogaja prav nasprotno. Na primer, na podrocju zdravstva je videti, da se namesto vkljucevanja v javne zdravstvene ustanove za te ljudi vzpostavlja vzporedni sistem: za prosilce za mednarodno zašcito so nedavno vzpostavili posebno mobilno zdravstveno enoto; za zdravstveno nezavarovane osebe – med katerimi so številni migranti, begunci – se vzpostavlja vse vec probono ambulant ... Splošno znano je, da je italijansko zdravstvo za migrante, begunce »tradicionalno « odprto. Vsi prosilci za azil so vkljuceni v nacionalni zdravstveni sistem, imajo isto zdravstveno kartico kot drugi prebivalci in so v zdravstvenih pravicah izenaceni z državljani. Pri tem je treba poudariti, da imajo v praksi enake pravice tudi nedokumentirani migranti, ki imajo dostop do ambulantne in bolnišnicne oskrbe. Ceprav imajo nedokumentirani migranti formalno pravico le do nujnega zdravljenja in do osnovne oskrbe, pa imajo v praksi zagotovljen dostop do vecine zdravstvenih storitev. Kar zadeva druge storitve, pa je položaj le v dolocenih vidikih dober. V osnovi gre za to, da so prosilci za azil deležni enakega dostopa do storitev javnih ustanov kot drugi prebivalci – od tecajev opismenjevanja in razlicnih strokovnih usposabljanj do delovne prakse in dostopa do zavodov za zaposlovanje ipd. Vendar pa je vse to v domeni posameznih regij, kar pomeni, da so razlike velike: nekatere imajo aktivno politiko zaposlovanja, izobraževanja, druge pa ne. Pri tem manjka nacionalna politika, ki bi te razlike zmanjšala. Na splošno tudi v regijah, kjer obstajajo dobre politike na tem podrocju – med njimi je zagotovo Furlanija - Julijska krajina – in imajo prosilci za azil možnost vstopati v javne integracijske programe, obstaja Uršula Lipovec Cebron in Tomaž Gregorc | Prosilci za azil – somešcani velika težava, da regije ne upoštevajo velikega števila prosilcev za azil, ki živijo med nami. Zato se soocamo s številnimi problemi, saj ni dovolj prostora zanje. Tako je, na primer, s tecaji italijanšcine v javnih ustanovah, do katerih vsaj polovica prosilcev za azil nima dostopa, saj se mesta takoj zapolnijo. Zato smo se v ICS odlocili organizirati tecaje italijanšcine in zanje namenjamo lastna sredstva, a to ni rešitev, saj ob dokoncanju teh tecajev ne moremo izdati uradnega certifikata o znanju jezika. Ce strnem – sam sistem je dobro zastavljen, a bi se moral bolje razviti – lagal bi, ce bi trdil, da smo na tem podrocju že prišli do neke dostojne ravni. V ICS dajete prosilcem za azil tudi pravno pomoc oziroma jih pravno zastopate v azilnih postopkih. Kakšne so vaše izkušnje na tem podrocju? Po pravilih delovanja sistemov SPRAR in extra-SPRAR mora organizacija, ki je odgovorna za posamezen projekt, nuditi tudi pravno pomoc, ki na eni strani vkljucuje informiranje in pripravo prosilca za azil na vse faze postopka ter na drugi strani predvideva, da prosilec s pomocjo pravnega zastopnika rekonstruira zgodbo, pridobi ustrezno dokumentacijo, nato pa mu zastopnik v vseh nadaljnjih korakih daje pravno podporo. Glede na to, da precej dobro poznaš razmere v Sloveniji: kako bi se bilo smiselno lotiti deinstitucionalizacije, decentralizacije nastanitev prosilcev za azil? Kako tudi v Sloveniji ustvariti sistem, ki je javen in bo v rokah lokalnih skupnosti, obenem pa ne bo pripeljal do tega, da bi se javne ustanove znebile svoje odgovornosti in jo preložile na nevladne organizacije? Kje bi bilo treba zaceti? Najprej se je treba vprašati: Zakaj zaceti? V mislih moramo imeti, da je prišlo do spremembe. V Sloveniji je dolga leta prevladovalo prepricanje, da je podrocje azila nepomembno, saj je Slovenija za vecino beguncev zgolj tranzitna država. Dolga leta je bilo to žal res, a ta slika se je zdaj zacenjala spreminjati. Prvic se je spremenila zato, ker se v vsej Evropi – vkljucno s tistimi državami, ki jih prisotnost beguncev ni zanimala, število teh ljudi povecuje. To velja tudi za Slovenijo. Drugic pa zato, ker se azilni sistem v Evropi transformira. V zadnjem letu se je veliko spremenilo – številne spremembe so izjemno negativne: na primer, poskusi, da se begunce zadrži in delokalizira v Grcijo ali celo v Turcijo. Manj ocitno pa je, da se vecina evropskih ustanov zaveda, da se bo moral sedanji azilni sistem preoblikovati. Na eni strani je jasno, da je treba preseci dublinski mehanizem, ki posamezno državo definira kot odgovorno za dolocenega prosilca za azil. Na drugi strani pa je neizogibno, da se bo vzpostavil sistem kvot. S tem bo v prihodnosti povezanih še veliko dilem, težav in razprav, v katerih bo treba odgovoriti na vprašanja, kdaj in na kakšen nacin vzpostaviti kvote ter, do katere mere pri tem upoštevati posameznikove želje in potrebe. To pomeni, da države, ki so do zdaj imele malo beguncev, med njimi je tudi Slovenija, lahko pricakujejo vecje število beguncev. Ceprav bo v zacetku verjetno šlo za sistem relokacije, ki ga je Slovenija Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot že sprejela, pa predvidevam, da bo v prihodnosti nastal sistem trajnih kvot, ki ne bodo vezane na izredne razmere in na relokacijo specificnih etnicnih skupin. Predvidevam, da bo tudi Slovenija morala sprejeti ta novi sistem. S kvotami pa je povezan še en vidik. Gre za problem izjemnega neravnovesja v številu beguncev med državami EU in njenimi sosedami, t. i. »tretjimi« državami. To neravnovesje je tako ocitno, da se bodo morali kmalu oblikovati programi premestitve beguncev s teh obmocij v države EU, kar bo ravno tako potekalo prek kvot. Evropska komisija je ta problem nacela maja 2015 in potem nanj malce pozabila, a jasno je, da bo ta tema kmalu postala zelo aktualna. Zagotovo se bodo države EU znova spustile v neskoncne razprave, kako naj bodo vzpostavljene te kvote – nekatere države bodo poskušale ta problem hitro rešiti, druge pa bodo reševanje zavirale ... Torej, tako preoblikovanje dublinskega sporazuma kot tudi sistem kvot za premestitev beguncev zunaj EU v EU ter med državami EU bo zagotovo pomenilo, da bo v Sloveniji veliko vec beguncev kot v preteklosti. Zaradi vsega tega se je treba vprašati: bo Slovenija begunce sprejemala na enak nacin kot do zdaj, ko je tu prebivalo zelo malo prosilcev za azil in je zadostoval eden ali dva namestitvena centra v vsej državi? Ali pa je treba model spremeniti? Slovenija lahko ostane pri starem nacinu: gradi nove centre, nove azilne »domove « ter še naprej ostro loci sprejem prosilcev za azil od integracijskih programov za osebe s statusom begunca. Tega modela ji nihce ne bo prepovedal, saj je vsaki državi EU dovoljeno, da se sama odloci, kakšen model bo izbrala. Vendar pa italijanska izkušnja kaže, da je najboljša pot decentralizacija. Tudi v Sloveniji bi se lahko zaceli oblikovati lokalni programi, ki bi potekali na vsem obmocju države, izvzeti bi morda bili le najbolj periferni kraji. Prisotnost beguncev tako ne bi bila vec dojeta kot nekaj izrednega, temvec bi pomenila del vsakdanjega življenja. Izkušnje v Italiji nas ucijo, da je tak model na eni strani veliko ucinkovitejši za ljudi, ki pridejo v državo, na drugi pa je financno ugodnejši ter povzroca manj družbenih trenj. To dokazujejo dolga leta decentralizirane nastanitve v Italiji, kjer nikoli ni prišlo do kršitve javnega reda in miru zgolj zato, ker so ti ljudje razpršeni po vsej državi. Empiricno je dokazano, da je konfliktov in napetosti veliko manj kot v centrih. Predstava, da centri zagotavljajo vecjo varnost, ker je v njih vec nadzora, je ... zelo naivna, zelo napacna. Naš model kaže prav nasprotno. Mislim, da je zdaj idealen trenutek za uvedbo takega decentraliziranega modela v Sloveniji, saj imate danes relativno malo prosilcev za azil – lahko bi se postopoma pripravili na kakovostnejši sprejem vecjega števila teh oseb. Morda bi zaceli z manjšimi poskusnimi projekti, ki bi bili umešceni v dve ali tri vecja urbana središca oziroma tudi v manjše kraje, ce je v njih mogoce zagotoviti ustrezno socialno podporo za tak projekt. Ni nujno, da bi se centri takoj opustili – poskusni projekti bi lahko živeli vzporedno s starim modelom azilnega »doma« ter pokazali na možnost, potencial, ki ga ima drugacna oblika nastanitve prosilcev za azil. Seveda bi bilo treba postopoma spremeniti zakonsko podlago in morda – tako kot v Italiji – preložiti vec odgovornosti na lokalno skupnost, na obcine. Uršula Lipovec Cebron in Tomaž Gregorc | Prosilci za azil – somešcani Slovenski zakon o mednarodni zašciti sicer predvideva možnost razselitve prosilcev in prosilk za mednarodno zašcito iz Azilnega doma v zasebna stanovanja, vendar je to mogoce le izjemoma in tedaj, ko to odobri pristojni organ Azilnega doma, ki je pod okriljem Ministrstva za notranje zadeve ... Ce bi v Sloveniji želeli resnicno spremembo modela nastanitve, bi bilo treba spremeniti zakonska dolocila ter v njih jasno poudariti, da je decentralizirana nastanitev privilegirana oblika nastanitve za ranljive skupine, za družine, a tudi za druge. Morda bi si pobudniki tega novega modela nastanitve v Sloveniji lahko zastavili cilj, da v enem letu dolocen odstotek prosilcev za azil razselijo v zasebna stanovanja. Po enem letu bi lahko preverili, ali je bil ta cilj dosežen, kakšni so kljucni problemi, kako bi bilo treba spremeniti delovanje ... Lahko bi zaceli s preprostimi smernicami, z manjšimi spremembami administrativnih aktov in zakonskih dolocil. Obenem pa bi bilo treba prouciti, kako bi v tem procesu sodelovale obcine. Vloga obcin se je v Italiji izkazala za kljucno, saj so v sistemu SPRAR prav obcine odgovorne za decentralizirano nastanitev prosilcev za azil – obcine dobijo financna sredstva in so odgovorne za upravljanje, za potek nastanitve. Ce v Sloveniji ne bi bilo mogoce od obcin zahtevati take stopnje vkljucenosti, bi bilo pomembno, da bi se vseeno zagotovilo njihovo sodelovanje – morda tako, da bi sprva dobile financna sredstva za dolocene programe vkljucevanja prosilcev za azil, pozneje pa se cedalje bolj vkljucevale v proces decentralizirane nastanitve. Dejstvo je, da imajo obcine nalogo poskrbeti za številne socialne storitve, izobraževalne, kulturne in športne dejavnosti, ki so namenjene prebivalcem: zakaj ne bi v te aktivnosti vštele tudi novih prebivalcev – beguncev in migrantov? Ce obcinam ne bi dali nobene vloge, bi se življenje prosilcev za azil odvijalo v locenem, izoliranem svetu, ki ne bi bil povezan z lokalno skupnostjo. Povsem neracionalno bi bilo, da bi, na primer, v Kopru v štirih stanovanjih živeli prosilci za azil, ki bi bili povsem izvzeti iz obcinskih dejavnosti, obcina pa se ne bi cutila odgovorna za njihovo vkljucevanje – to bi bilo skrajno nenavadno! Ko govorimo o vkljucevanju obcin, je treba poudariti, da je v Sloveniji v obcinski lasti še vedno veliko stanovanj, ki so prazna in bi bila potencialno lahko namenjena namestitvi prosilcev za azil. Nasprotno pa je v Trstu takih stanovanj malo – ali je to razlog, da ICS najema predvsem stanovanja v zasebni lasti? Res je, v Italiji je v državni ali obcinski lasti zelo malo stanovanj – veliko premalo jih je za vse prebivalce, ki imajo socialne stiske. Ceprav so nekatere obcine, med njimi tudi Trst, svoja obcinska stanovanja namenili tudi prosilcem za azil, so vecinoma nastanjeni v zasebnih bivališcih. Mislim, da je to prava odlocitev, saj bi se, ce bi prosilce za azil nastanili le v obcinska stanovanja, med prebivalci ustvaril obcutek neenakosti, ki bi povzrocil veliko nepotrebnih napetosti. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Na enem od dogodkov, ko si v Ljubljani predstavljal vaš model nastanitve, si povedal, da stanovalcev predhodno ne obvestite o nastanitvi prosilcev za azil v zgradbo, v kateri živijo ... Ko se v Italiji napove, da bodo v dolocenem kraju odprli center za prosilce za azil, nastane strah, panika – ceprav sploh nimajo informacij, za katere ljudi gre, od kod prihajajo, koliko jih je! Živimo v družbi, kjer te strahove spodbujata politicna propaganda in neodgovornost medijev. V naši organizaciji dejansko ne napovemo prihoda prosilcev za azil v doloceno stanovanjsko zgradbo – preprosto najamemo stanovanje in te ljudi nastanimo vanj. Stanovalcev ne prosimo za »avtorizacijo«, za dovoljenje, ali lahko tam živijo. Ali je potrebno za druge osebe, ki niso begunci, pridobiti dovoljenje stanovalcev, ko se vselijo? Ne. Zakaj bi to poceli v njihovem primeru? Seveda se pogosto sestanemo s stanovalci zgradbe ter jih na eni strani informiramo, na drugi pa se pozanimamo, kako lahko prispevamo v njihovo stanovanjsko, lokalno skupnost. Veliko prosilcev za azil ima po navadi veliko prostega casa, zato se pogosto aktivno vkljucijo v življenje lokalne skupnosti. Skupaj z njimi velikokrat organiziramo razlicne družbene aktivnosti v njihovi mestni cetrti. Na podlagi dosedanjih izkušenj lahko recem, da stanovalci ne protestirajo – morda se lahko na zacetku pojavijo nasprotovanja, a le zato, ker jih sprememba preseneti. Vendar pa tudi ta nasprotovanja trajajo le kratek cas; kakšno uro, dan – pac toliko casa, kolikor dolgo traja presenecenje. Za konec še nekaj besed o tem, kako vidiš decentralizirano namestitev v prihodnosti: Kaj bi bilo treba izboljšati, spremeniti v širše italijanskem kontekstu? V Italiji imamo še vedno kaoticen sistem, kjer je še zmeraj prisotna logika izrednih razmer. Rad bi, da se v prihodnosti na obcine prenese polna odgovornost za sprejem in nastanitev prosilcev za azil. Tako bi bili programi za prosilce za azil le del množice programov, ki potekajo v doloceni lokalni skupnosti. Obcine imajo programe za starejše obcane, za otroke in mladino ... Med njimi naj bodo tudi programi za begunce! Tako bi imeli vnaprej zagotovljena sredstva, ki jih dobijo iz državne blagajne; morda bi bilo dobro, da bi bilo teh sredstev v prihodnosti še vec, saj bi morale obcine na tem podrocju zaposliti javne uslužbence. Ravno zato, ker nimajo sredstev za zaposlovanje uslužbencev, obcine v preveliki meri prenašajo na nevladne organizacije preveliko odgovornost za sprejem in nastanitev prosilcev za azil. Moja želja je, da bi v prihodnje država imela manjšo vlogo: podajala bi le splošne smernice, programski nacrt ter zagotavljala pravni okvir za azilne postopke, vse drugo pa bi se preneslo na lokalne skupnosti. Tako ne bi bilo vec toliko kaosa kot danes, ko v eni sami regiji, na primer, Furlaniji - Julijski krajini sicer obstaja decentralizirana namestitev v Trstu, socasno pa v Vidmu namešcajo prosilce za azil v vojašnice in v Gorici v kontejnerje. Skratka, želel bi si, da bi te negativne oblike sprejema izginile, obenem pa bi se zagotovila trajnost decentralizirane nastanitve v lokalnih skupnostih po vsej Italiji. Lampeduška listina 203 Lampeduška listina Abstract The Charter of Lampedusa The Charter of Lampedusa is a pact achieved mainly through a constituent grassroots process which brought together various organizations, associations and individuals in Lampedusa from 31 January to 2 February 2014. The gathering followed the death of over 600 women, men and children in the shipwrecks of 3 and 11 October 2013, at the time the most recent of a long series of tragedies. The Mediterranean Sea has become a cemetery as a result of current migration control policies. The Charter is not intended as a draft law, legislative proposal or as a petition to governments, but requires radical economic, political, legal and cultural rethinking. Such a U-turn begins with the construction of an alternative vision: freedom and right to self-determination for all regardless of one’s nationality or place of birth/residence. The Charter of Lampedusa has two parts. The first part contains founding principles through which all struggles and actions inspired by the Charter of Lampedusa should proceed. The second part is a response to current migration policies and militarization of national borders. The combination of these produces inequality, racism, discrimination, exploitation, confinement and the death of fellow human beings. Keywords: The Charter of Lampedusa, migration, control, inequality, transformation Povzetek Lampeduška listina je dogovor, ki je nastal kot rezultat artikulacije 'od spodaj' v casu srecanja številnih organizacij, združenj in posameznikov, ki so se zbrali na Lampedusi med 31. januarjem in 2. februarjem 2014 po dveh brodolomih (prvi se je zgodil 3., drugi pa 11. oktobra 2013), v katerih je življenje izgubilo vec kot 600 moških, žensk in otrok. To sta bili takrat zadnji epizodi tragicnega dogajanja v Sredozemlju, ki se je zaradi politik vladanja in nadzora nad migracijami spremenilo v množicno morsko grobišce. Lampeduška listina ni predlog zakona, niti zahteva, ki bi jo naslovili na države in vlade, temvec manifest, ki poudarja nujnost radikalne transformacije družbenih, ekonomskih, politicnih, kulturnih in pravnih razmerij, ki so znacilna za aktualni sistem in so temelj globalne nepravicnosti, ki prizadeva na milijone ljudi. Transformacija se mora zaceti z graditvijo alternative, temeljece na svobodi in možnostih za življenje vseh posameznikov in posameznic brez vsakršnega izkljucevanja na podlagi nacionalnosti, državljanstva in/ali kraja rojstva. Razdeljena je na dva dela: v prvem delu so našteta temeljna nacela, iz katerih naj izhajajo vsi tisti boji in bitke, ki bodo sledili objavi Lampeduške listine. Drugi del pa je odgovor na nujno soocanje z realnostjo, ki jo izrisujejo zdajšnje migracijske politike in politike militarizacije meja, z rasizmom, diskriminacijo, izkorišcanjem, neenakostjo, prisilnim zapiranjem in smrtjo cloveških bitij, ki jih te politike proizvajajo, pri cemer v razmerju do te realnosti zagovarja kljucne tocke za njeno celostno spremembo. Kljucne besede: Lampeduška listina, migracije, nadzor, neenakost, sprememba 204 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Besedilo je bilo sprejeto 1. februarja 2014 na Lampedusi Preambula Lampeduška listina je sporazum, ki podpisane organizacije, združenja in posameznike povezuje v zavezi, da uveljavljajo, uresnicujejo in branijo nacela, ki so v njem zajeta, in sicer z uporabo takih nacinov, besed in dejanj, ki se podpisnikom/ icam zdijo za to primerna. Lampeduška listina je rezultat procesa vzpostavitve in izoblikovanja pravic, ki izhaja od spodaj: artikulirala se je v casu srecanja številnih organizacij, združenj in posameznikov, ki so se zbrali na Lampedusi med 31. januarjem in 2. februarjem 2014, po dveh brodolomih (prvi se je zgodil 3., drugi pa 11. oktobra 2013), v katerih je življenje izgubilo vec kot 600 moških, žensk in otrok. To sta bili zadnji epizodi dogajanja v Sredozemlju, ki se je zaradi politik vladanja in nadzora nad migracijami spremenilo v množicno morsko grobišce. Lampeduška listina ni predlog zakona, niti zahteva, ki bi jo naslovili na države in vlade. Politike vladanja in nadzora nad gibanjem oseb, ki so orodje sodobnih ekonomskih politik, že vrsto let povzrocajo neenakost in izkorišcanje: oba pojava sta se zaostrila med ekonomsko in financno krizo v prvih letih novega tisocletja. Posebej Evropska unija – tudi s svojimi odlocitvami na podrocju migracijskih politik – izrisuje za nas povsem nesprejemljivo politicno, teritorialno in eksistencno geografijo, ki temelji na izkljucevanju in omejevanju mobilnosti ter locuje med osebami, ki imajo pravico do svobodnega gibanja, in osebami, ki morajo za to premagati neskoncno vrsto ovir, tudi takih, ki ogrožajo njihova življenja. Lampeduška listina poudarja nujnost radikalne transformacije družbenih, ekonomskih, politicnih, kulturnih in pravnih razmerij, ki so znacilna za aktualni sistem in so temelj globalne nepravicnosti, ki prizadeva na milijone ljudi. Ta transformacija se mora zaceti z graditvijo alternative, temeljece na svobodi in možnostih za življenje vseh posameznikov in posameznic brez vsakršnega izkljucevanja na podlagi nacionalnosti, državljanstva in/ ali kraja rojstva. Lampeduška listina temelji na spoznanju, da vsi posamezniki in posameznice kot cloveška bitja naseljujemo zemljo kot skupni prostor, in to skupno pripadnost je treba spoštovati. Razlike moramo pojmovati kot bogastvo in vir novih možnosti, ne kot sredstvo za postavljanje ovir. Lampeduška listina ves planet razume kot prostor svojega udejanjanja, kot kraj svojega nastanka Sredozemlje, v samem središcu Sredozemlja pa je otok Lampedusa. Politike vladanja in nadzora nad migracijami so temu otoku vsilile vlogo meje in locnice, neizogibne tocke prehoda, s tem pa so povzrocile smrt na desettisoce oseb, ki so se poskušale prebiti do njega. V nasprotju s tem želi Lampeduška listina Lampeduška listina doseci, da bi usodo otoka spet vzeli v roke njegovi prebivalci. Prvi korak, ki doloca držo Lampeduške listine v svetu, je zavrnitev prevladujocih politicnih in ekonomskih norm. Ne glede na to, ali bodo pravice, ki se oblikujejo od spodaj in jih razglaša Lampeduška listina, sedanje institucionalne, državne in/ali naddržavne formacije priznale, se s svojim podpisom zavezujemo, da jih bomo uveljavljali in udejanjali v vseh naših praksah politicnega, družbenega in kulturnega boja. Lampeduška listina je razdeljena na dva dela, ki zrcalita napetost med našimi željami in našimi prepricanji ter realnostjo sveta, v katerem živimo. V prvem delu so našteta naša temeljna nacela, iz katerih bodo izhajali vsi tisti boji in bitke, ki bodo sledili objavi Lampeduške listine. Drugi del pa je odgovor na nujnost soocanja z realnostjo, ki jo izrisujejo zdajšnje migracijske politike in politike militarizacije meja, z rasizmom, diskriminacijo, izkorišcanjem, neenakostjo, prisilnim zapiranjem in smrtjo cloveških bitij, ki jih te politike proizvajajo, pri cemer v razmerju do te realnosti zagovarja kljucne tocke za njeno celostno spremembo. PRVI DEL Svoboda gibanja Lampeduška listina zagovarja svobodo gibanja za vse posameznike in posameznice. Zavedajoc se, da je cloveška zgodovina zgodovina migracij, te pa so danes tudi bistveni element neoliberalizma in kapitalisticnega ekonomskega sistema; zavedajoc se, da so migracijske politike danes eden poglavitnih mehanizmov, prek katerih se redefinirajo razredne delitve in prek katerih spet prihajajo na dan kolonialni odnosi in kolonialna nesorazmerja med državami; poudarjajoc licemerstvo vsake politicne retorike, ki kot svoj cilj razglaša, da si želi zaustaviti gibanje migrantov in migrantk; zavedajoc se, da imperativ, po katerem gibanje po svetu sledi zahtevam globalne ekonomije, zadeva velik del cloveštva, medtem ko je svoboda, da pri tem sledimo lastni življenjski poti, privilegij, dostopen le manjšini svetovne populacije; ugotavljajoc, da nacin regulacije migracijskih tokov ustvarja oblike vkljucevanja in izkljucevanja, ki proizvajajo hierarhicno raznolike pravne, družbene in ekonomske pogoje za milijone oseb, ki se premikajo po svetu, a jim je pri tem onemogoceno svobodno dolocanje lastnih poti – Lampeduška listina trdi, da je nesprejemljivo kakršnokoli locevanje med ljudmi, ki vodi k vsakokratnemu dolocanju, kdo – glede na kraj rojstva in/ali državljanstvo, glede na ekonomski, pravni in družbeni položaj, prav tako pa tudi glede na potrebe obmocij, Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot kamor prihaja – se lahko giblje svobodno, upoštevaje lastne želje in potrebe, kdo to lahko pocne le na podlagi uradnega dovoljenja. In koncno, kdo mora, ce se želi premikati po istih poteh, privoliti v izpostavljenost diskriminaciji, izkorišcanju in nasilju, tudi spolnemu, dehumanizaciji in poblagovljenju, omejevanju osebne svobode ter tveganju, da izgubi življenje. Svoboda izbire Izhajajoc iz ugotovitve, da politike vladanja in nadzora nad migracijami delujejo tudi prek mehanizmov, ki usmerjajo migracijske poti posameznikov (v nekaterih državah jih zaustavljajo, v drugih, skozi katere potujejo, jih zavracajo ali pa jih vracajo v tiste države, kamor so najprej prišli), s cimer pogojujejo njihovo možnost za svobodno izbiro poti, kraja bivanja in/ali možnost, da kadarkoli spremenijo svoje odlocitve – Lampeduška listina (s tem, ko koncept prostora osvobodi vsakršne lastniške in privatizacijske logike, vkljucno s tisto vpisano v tradicijo nacionalnih držav) zagovarja svobodo vsakega cloveka, da si izbere kraj svojega bivanja, in iz tega izhajajoco svobodo, da se upira in bori proti oviram, ki ji stojijo na poti. Ta svoboda se nanaša tudi na mladoletne najstnike in najstnice, ki jih je treba obravnavati kot opolnomocene osebe, a ob zagotovitvi vseh oblik zašcite, ki so povezane z njihovo mladoletnostjo. Svoboda bivanja Izjavljamo, da so oboroženi spopadi, podnebne katastrofe in globalna nepravicnost, ki unicujejo vecji del sveta, pojavi, povezani z aktualnim ekonomskim modelom; opažamo, da (v imenu ekonomske rasti, ki ji ni mar za varovanje okolja in prihodnost vseh ljudi) proizvodnjo selijo tja, kjer se ustvarjanje dobicka lahko izogne vsaki regulaciji, viri pa se izkorišcajo in prerazporejajo na cedalje bolj nepravicen nacin; poudarjamo, da nobene migracije, tudi takrat, ko se kaže kot odlocitev, ki je intimno povezana z zasebnim življenjem ljudi, ni mogoce v celoti lociti od okoljskega in družbenega konteksta; ugotavljajoc, da ekonomske neenakosti in nepravicnosti kršijo pravico do svobode bivanja na nekem kraju tudi milijonom staršev, ki jim je dejansko prepreceno, da bi svoje potomce (vkljucno z otroki in mlajšimi mladostniki) vzgajali sami, saj je migracija enega ali obeh staršev oziroma mladostnikov ali mladostnic vcasih edini nacin, da potomcem zagotovijo želene življenjske razmere . A. Lampeduška listina se zavzema za svobodo bivanja na nekem kraju kot svobodo, da dežele, v kateri so se posamezniki ali posameznice rodili ali v kateri prebivajo, ni treba zapustiti, razen ce se sami ne odlocijo za to. Lampeduška listina se prav tako zavzema za svobodo, da se borimo, organiziramo, gradimo iniciative, potrebne za Lampeduška listina odstranitev vsakršne oblike izkorišcanja, ekonomskega, politicnega, vojaškega in kulturnega podrejanja, ki preprecuje avtonomno, svobodno, neodvisno in miroljubno življenje vseh ljudi, ki naseljujejo svet. Ugotavljamo, da formalni in neformalni mehanizmi zavrnitve, prakse identifikacije, pridržanja in prisilnega zapiranja, dopušcene, a pogojene poti ter podeljevanje diferenciranih statusov preprecujejo migrantom svobodno izbiro kraja, kamor bi prišli in kjer bi ostali . B. Lampeduška listina zagovarja svobodo bivanja kot svobodo naselitve (v kateremkoli kraju, drugacnem od kraja rojstva in/ali državljanstva, pa cetudi je oseba zapustila svojo državo), in kot svobodo, da na tem kraju nacrtuje svoje življenje. V predpisih, ki pravico do bivanja danes pogojujejo s posedovanjem formalnih dokazil o ekonomski produktivnosti, prepoznavamo sredstvo za izsiljevanje in diferenciacijo pravnih statusov in življenjskih možnosti oseb . Lampeduška listina zato trdi, da svoboda ostati v državi, ki si jo oseba izbere po odhodu iz lastne, nikakor ne sme biti podrejena opravljanju delovnih aktivnosti, ki so priznane in dopušcene na podlagi potreb trga delovne sile v krajih prihoda. Lampeduška listina poleg tega zatrjuje, da svoboda do bivanja in uresnicevanja lastne življenjske poti v izbranem kraju predvideva odsotnost vsakršne oblike izkorišcanja in dostop do zdravja, do bivališca, do dela in izobrazbe, do komunikacij in informacij – tudi in predvsem pravnih – brez sleherne diskriminacije. Odstraniti pa je treba tudi ovire v življenjskem okolju, ki bi preprecevale uresnicevanje te svobode. Svoboda nacrtovanja in uresnicevanja lastne življenjske poti, ce je migriranje nujno Izhajajmo iz spoznanja, da nenehno in strukturno povzrocanje konfliktov, pa tudi podnebnih in okoljskih ter ekonomskih in družbenih katastrof, takoj sproži nujo po odhodu iz kraja, kjer se to dogaja . Lampeduška listina poudarja, da vsak clovek, ki mora oditi iz države, v kateri se je rodil in/ali katere državljanstvo ima, oziroma iz države, kjer se je odlocil, da bo živel . kakršnikoli že so razlogi, zaradi katerih ga individualno in/ali kolektivno preganjajo, ter ne glede na to, ali se je ta pregon zgodil ali pa obstaja le kot možnost . lahko svobodno izbira kraj, kjer se bo ustalil in se tam spet združil s svojimi najbližjimi. Svobode njegovih odlocitev ni sprejemljivo zoperstavljati svobodi gibanja, bivanja in izbire kraja bivanja. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Lampeduška listina zagovarja, da mora biti v takih primerih vsem posameznikom in posameznicam priznana in nemudoma zagotovljena možnost, da se lahko gibljejo varno, brez pogojevanja in ovir. Lampeduška listina poleg tega poudarja, da mora biti v takih primerih vsem posameznikom in posameznicam zagotovljena pravna, ekonomska, socialna, kulturna in eksistencna zašcita v vseh državah, skozi katere vodi njihova pot. Enaka zašcita, kakor tudi dostop do skupnega prostora in virov, mora biti zagotovljena v krajih, kjer se osebe odlocijo naseliti, da bi tam izoblikovale in uresnicevale svoj življenjski nacrt. Ta zašcita jim mora biti zagotovljena tudi, ce se odlocijo za preselitev drugam. Osebna svoboda Lampeduška listina poudarja, da nobenemu cloveku v nobenem primeru ne sme biti odvzeta osebna svoboda, da torej ne sme biti prisilno pridržan ali zaprt, ker je udejanjal pravico do svobodnega gibanja z odhodom iz kraja rojstva in/ali kraja, katerega državljan je, ali pravico do življenja in bivanja v kraju, kjer se je odlocil ustaliti. Svoboda do upora Lampeduška listina zagovarja pravico vseh posameznikov in posameznic, da se uprejo politikam, ki vsiljujejo delitve, diskriminacijo, izkorišcanje in prekarnost med ljudmi, ob tem pa ustvarjajo tudi neenakost in razlike. Ugotavljamo tudi, da so zdajšnje politike vladanja in nadzorovanja migracij eno temeljnih orodij za ustvarjanje tovrstnih razmer . zato Lampeduška listina zagovarja svobodo vseh posameznikov in posameznic, da se upirajo tem politikam kot celoti, kakor tudi specificnim mehanizmom njihovega delovanja, pa naj gre za sprejemne, namestitvene centre in/ali centre za pridržanje, za meje, za dovoljenja za bivanje, vezana na pogodbe o delu, za prakse deportacij, izgonov in zavrnitev, za neenakopravno obravnavo pri dostopu do dela in bivališca, za izkorišcanje migrantske delovne sile, za prekarizacijo življenjskih in delovnih pogojev, za politiko selekcije in omejevanja gibanja na podlagi tržne ekonomije, za politiko vizumov, za politiko kvot, za prakse militarizacije kopnega in morja, ki nadzirajo in preprecujejo mobilnost ljudi. Lampeduška listina prav tako zagovarja svobodo in dolžnost nepokoršcine, ko gre za nepravicne ukaze. Lampeduška listina DRUGI DEL Demilitarizacija meja Z upoštevanjem, da nekatere države Evropske unije (Nemcija, Francija, Velika Britanija, Nizozemska, Italija, Španija in Švedska) spadajo med deseterico najvecjih izvoznikov orožja na svetu, da velik delež tega uvažajo prav države, iz katerih ljudje bežijo, saj v njih potekajo spopadi in/ali so obtožene, da kršijo clovekove pravice in demokraticne svobošcine; ob ugotovitvi, da zdajšnje politike vladanja in nadzora migracij sprožajo proces militarizacije obmocij v državah in ob njihovih mejah, vkljucno s tistimi obmocji, na katerih hocejo zaustaviti ali zmanjšati število odhodov (ta proces si pogosto nadeva masko humanitarne retorike ali se predstavlja kot obicajen varnostni ali nadzorni dispozitiv); ob spoznanju, da je otok Lampedusa v tem procesu prevzel osrednjo vlogo in da se militarizacija, usmerjena v nadzor meja in migracij, prepleta z militarizacijo obmocij, ki sledi vojnim ciljem in obrambi prevladujocih ekonomskih interesov; z zavestjo, da tako intenzivna militarizacija vzpostavlja specificne oblike dodatnega nasilja nad telesi, med katerimi je tudi spolno nasilje (zlasti nad telesi žensk), ter ob spoznanju, da militarizacija s proizvajanjem smrti pogosto povzroca izginotje mrtvih teles, s tem pa sorodnikom in prijateljem vsiljuje nepopolne oblike žalovanja in izražanja njihovih obcutkov . Lampeduška listina zagovarja nujnost takojšnje ustavitve vseh operacij, povezanih z militarizacijo obmocij in z upravljanjem dispozitivov za nadzor meja, naj so ti vojaški ali civilni, vkljucno z vojaškim urjenjem za repatriacijo in nadzor mobilnosti oseb v mednarodnem prostoru. Lampeduška listina tako zagovarja nujnost popolne reorganizacije sredstev, ki so bila do danes namenjena temu podrocju. In sicer zato, da bi vzpostavili koridorje, s katerimi bi zagotovili prihod na cilj osebam, ki migrirajo iz nuje, kot tudi iz družbenih razlogov, ki zadevajo vse posameznike in posameznice. Ob spoznanju, da je povezava med humanitarnostjo in varnostjo (prek katere države preprecujejo migrantom in migrantkam, da bi prispeli v evropski prostor, ali pa s tem posegajo v moduse njihovega prihoda) eden temeljnih mehanizmov militarizacije notranjih in obmejnih obmocij držav, vkljucno s tistimi obmocji, na katerih hocejo zaustaviti ali zmanjšati odhode . Lampeduška listina zagovarja takojšnjo ukinitev: • sistema Eurosur, ki je bil zasnovan prav z namenom udejanjanja nadzornih mehanizmov, namenjenih preprecevanju prihoda migrantov in migrantk Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot na ozemlje držav Evropske unije; • evropske agencije Frontex, ki je bila zasnovana prav z namenom, da preprecuje prihod migrantov in migrantk na ozemlje držav Evropske unije, ter njenih misij, ki trenutno potekajo; • vseh operacij Evropske unije in njenih držav clanic, tako tistih, ki so se ali se odvijajo na obmejnih obmocjih (na primer italijanska operacija Mare Nostrum, katere zacetek sega v leto 2013), kot tistih, ki predvidevajo intervencijo v državah, ki niso clanice Evropske unije (na primer operacija Eubam, ki so jo leta 2013 zaceli izvajati v Libiji); • vseh sistemov za nadzor in komunikacijo ter vojaških tehnologij (elektronski in satelitski sistemi, radarji, droni, sistemi biometricnega nadzora, pomorska in zracna mehanizacija), namenjenih za nadzor migracij in/ali militarizacijo obmocij, s ciljem spodbujanja vojn in uveljavitve prevladujocih gospodarskih interesov; • vseh fizicnih ovir, še zlasti zidov in drugih materialnih ovir, ki obdajajo Evropsko unijo in se širijo na obmocjih obmejnih držav z namenom, da preprecujejo svobodo gibanja. Ob tem pa zaradi vloge, ki jo ima militarizacija v specificnem sicilijanskem kontekstu, Lampeduška listina zahteva takojšnjo opustitev: • uporabe baze Sigonella za tranzit posebnih oddelkov vojske ZDA, ki služijo urjenju policijskih enot in vojaških sil afriških režimov; • strateške vloge baze Sigonella pri vodenju in upravljanju dronov, ki so v lasti vojske ZDA in Nata in katerih naloga sta tudi nadzorovanje in podpora operacijam nadzora in preprecevanja migracij; • vseh dejavnosti, povezanih z namestitvijo ene izmed zemeljskih postaj sistema MUOS (Mobile User Objective System) v Niscemiju, ki naj bi med drugim prevzela tudi strateško nalogo koordinacije mobilnih naprav, še zlasti dronov, v operacijah nadzorovanja Sredozemlja in zavracanja migrantov in migrantk v režimu ekstrateritorialnosti. Svoboda gibanja II Poudarjamo svobodo gibanja, kakor je bila opredeljena v prvem delu – Lampeduška listina zagovarja nujnost takojšnje odprave sistema vizumov, ki s tem, da delu svetovnega prebivalstva preprecuje svobodno gibanje in vzpostavlja selektivno mobilnost, prisiljuje vse posameznike in posameznice, ki ne morejo pridobiti vizuma, da tvegajo lastno življenje v poskusih preckanja meja, ali pa jih preckajo na nacine, zaradi katerih so takrat, ko že vstopijo v evropski prostor, deležni razlicnih oblik diskriminacije pri dostopu do pravic. Lampeduška listina Ob spoznanju, da v sporazumih o ekonomski in razvojni pomoci Evropska unija vsiljuje tistim državam, ki jih ima z vidika migracij za tvegane, nadzor in militarizacijo njihovih meja, pa tudi ponovni sprejem tistih izgnanih migrantov in migrantk iz Evropske unije, ki so preckali njihovo ozemlje; ob ugotovitvi, da to vsiljevanje postaja merilo za pogajanja o vstopnih kvotah njihovih državljanov na ozemlje Evropske unije . Lampeduška listina zagovarja nujnost odstranitve nacela migracijskih klavzul iz vseh sporazumov – države, ki jim to nacelo vsiljujejo, naj ga med pogajanji zavrnejo; poleg tega nasprotuje zdajšnjim evropskim sosedskim politikam, na ta nacin pa osvobaja odnose med ljudmi in državami vseh oblik instrumentalizacije, ki so namenjene nadzoru nad migracijami. Opozarjamo, da zdajšnje migracijske politike Evropske unije težijo k povezovanju možnosti za legalno bivanje oseb v njenih državah clanicah s potrebami trga dela, celo do te mere, da vzpostavljajo nelocljivo vez med dovoljenjem za bivanje in pogodbo o delu; prepoznavamo, da je prav ta povezava vir razlicnih oblik izsiljevanja migrantskih delavcev in delavk s strani delodajalcev ter prinaša omejevanje pravic in zašcite za vse delavce in delavke . Lampeduška listina zagovarja takojšnje in dokoncno pretrganje povezave med delovnim razmerjem in pravico do vstopa, bivanja in zadrževanja na ozemljih držav clanic. Opozarjamo, da je sistem vstopnih kvot, ki so ga vpeljali v državah clanicah Evropske unije in ki temelji predvsem na ekonomskih potrebah teh držav, eden poglavitnih mehanizmov, da status posameznikov in posameznic postane nelegalen . Lampeduška listina zagovarja takojšnjo odpravo sistema kvot, prav tako pa tudi priznanje pravice do bivanja vsem tistim posameznikom in posameznicam, ki so že vstopili na evropsko ozemlje, s cimer bo logika amnestije dokoncno presežena. Lampeduška listina prav tako zagovarja razveljavitev kvalitativnih (vezanih na merili dohodka in bivališca) in kvantitativnih omejitev (vezanih na število in starost oseb, ki jih je treba znova združiti), s katerimi se pogojuje ponovno združevanje družine. Glede mladoletnih oseb se Lampeduška listina zavzema za nacelo, da interes mladoletnika/ce prevlada pri vsaki izbiri ali odlocitvi, ki ga/jo zadeva; zavzema se za domnevo mladoletnosti in za odpravo uporabe invazivnih medicinskih praks za njeno preverjanje; spodbuja takojšnje aktiviranje zašcite in vseh sredstev, ki mladoletni osebi zagotavljajo uveljavljanje vseh njenih pravic. Poleg tega mladoletnim osebam na migracijskih poteh nikoli ne smejo nuditi podpore in spremstva vojaške ali policijske enote, pac pa usposobljeno in kompetentno osebje. Vsaka oseba, ki se v kateremkoli trenutku svoje Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot migracijske poti sreca s predstavniki katerekoli ustanove ali institucije, mora imeti zagotovljene možnosti, da razume, kaj se z njo dogaja, da je seznanjena s svojimi pravicami, da se ji prisluhne, da se ji omogoci izražanje v lastnem jeziku in da sodeluje pri odlocitvah, ki jo zadevajo. Lampeduška listina zagovarja takojšnjo razveljavitev tistih predpisov, ki . neposredno ali posredno . kriminalizirajo »nezakonit« vstop v neko državo in/ali bivanje v njej, prav tako pa tudi takojšnjo razveljavitev tistih kaznivih dejanj ali prekrškov, ki – neposredno ali posredno – kriminalizirajo pomoc, sprejem in nudenje gostoljubja migrantom, ne glede na »zakonitost« njihovega vstopa in njihovega bivanja. Svoboda izbire II S tem ko poudarja svobodo gibanja, kakor je bila opredeljena v prvem delu – Lampeduška listina zagovarja razveljavitev vseh nacionalnih in mednarodnih zakonskih dolocil – s posebnim poudarkom na evropski zakonodaji, izhajajoci iz schengenskega sporazuma –, ki evropskim državljanom in osebam, ki prihajajo iz tako imenovanega »tretjega sveta« (še zlasti ce so prosilci za mednarodno zašcito) omejujejo svobodo gibanja, bivanja v nekem kraju in izbire tega kraja za svoj življenjski prostor. Lampeduška listina še zlasti zagovarja takojšnjo razveljavitev dublinske uredbe in vseh njenih poznejših sprememb, ki migrante in migrantke prisilijo, da vložijo prošnjo za mednarodno zašcito v prvi državi clanici, v katero vstopijo, s cimer tem osebam preprecijo, da bi udejanjale svojo življenjsko pot. V tem smislu znova poudarjamo, da imajo prosilci in prosilke za mednarodno zašcito pravico do svobodne izbire države, kjer bodo zaprosili za zašcito, pri cemer je nujno, da vse države clanice dosežejo enako visoke standarde zašcite in sprejema. Te naj zagotovijo s pravocasnimi in ucinkovitimi sankcijami proti državam, ki teh standardov ne dosegajo. Svoboda bivanja II Z uveljavljanjem svobode bivanja na nekem kraju, kakor je bila opredeljena v prvem delu; ob opozorilu, da je eno poglavitnih orodij podrejanja in nadzora migrantov in migrantk tesna povezava med pravico do bivanja in izvajanjem bolj ali manj zapletenih birokratskih postopkov; ob opozorilu, da predpisi, ki urejajo te postopke, v številnih državah pomenijo povsem loceno in diferencirano zakonodajo, ki vzpostavlja pravne subjekte z omejenimi pravicami, vedno podrejene varovanju nacionalnih meja in državnim interesom . Lampeduška listina Lampeduška listina zagovarja takojšnjo odpravo vseh pogojev, ki – bodisi v predpisih bodisi v praksi – vzpostavljajo neenakost pri dostopu do pravic, priznanih na podlagi državljanstva, in sicer tako glede dostopa do socialne države, do mehanizmov, ki urejajo dostop do dela, kakor tudi glede politicnih pravic, vkljucno z volilno pravico, in maticnega registra. Zavzema se tudi za takojšnjo skrcenje vseh postopkov za formalizacijo bivanja na dolocenem kraju zgolj na kratko preverjanje, ne glede na to, kakšno državljanstvo ima oseba, in za odvzem teh pristojnosti ministrstvu za notranje zadeve in policiji. A. Pravica do dela Z zavedanjem, da v Evropi celotni sektorji trga dela temeljijo na izkorišcanju migrantske delovne sile in da – kot pri gospodinjskih opravilih in negi, s cimer se ukvarjajo predvsem migrantke – je to delo dostopno za skromno placilo in ob zmanjšanih pravicah, kar pripomore k blažitvi primanjkljajev v javnih institucijah, obenem pa tem institucijam to omogoca, da se znebijo odgovornosti; s poudarkom, da oblike novosuženjskega izkorišcanja, ki so splošno navzoce v razmerju do migrantk in migrantov, vsebujejo tudi oblike izsiljevanja in nasilja, tako fizicnega kot psihološkega (vkljucno s spolnim nasiljem); ob ugotovitvi, da je (na podlagi segmentacije trga dela, ki temelji na poreklu in/ali državljanstvu) ženskam in moškim kontinuirano onemogocen dostop do številnih poklicev; ob opozorilu, da se tem vidikom v številnih primerih pridruži nepriznavanje strokovnih nazivov in pridobljenih kompetenc (naj so te dokumentirane ali ne), kar dejansko izbriše in zanika osebne in profesionalne življenjske poti . Lampeduška listina trdi, da mora biti pravica dostopa do vseh poklicev in do dela, ki je prosto vsakršnega izkorišcanja in se odvija v varnih razmerah ter ob spoštovanju osebe v vseh pogledih, zagotovljena vsem posameznikom in posameznicam brez kakršnekoli diskriminacije. Ta pravica mora biti zagotovljena ob enakem placilu in s spoštovanjem pogodbenih predpisov, ki jih nenehno krši tudi strateška delokalizacija proizvodnje in delovne sile, in sicer predvsem tam, kjer bi to potegnilo za seboj prenovo ekonomskega in socialnega sistema vpletenih držav s ciljem enakopravnejše porazdelitve virov in storitev. B. Pravica do bivanja Ob ugotovitvi, da je za znaten del prebivalstva uveljavljanje pravice do bivanja danes ogroženo, in sicer zaradi razslojitve na podlagi dohodka in pogoste diskriminacije glede na državljanstvo oseb; z upoštevanjem dejstva, da je polno uveljavljanje pravice do bivanja temeljni pogoj za možnost uveljavljanja drugih pravic (na primer svobode, da zasnujemo svoj življenjsko pot na obmocju, kjer živimo); ob poudarku, da je v primeru nekaterih manjšin in skupin, opredeljenih na Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot etnicni, verski, socialni in/ali ekonomski podlagi, pravica do bivanja nenehno kršena zaradi njihovega prisilnega pridržanja na dolocenih prostorih in krajih (locenih od preostalega urbanega okolja in tako organiziranih na podlagi diskriminatorskih predsodkov), ki clane teh manjšin in skupin pogosto prisilijo v spremembe življenjskega sloga in življenjske poti; ob ugotovitvi, da je preverjeno na voljo precejšnje število nepremicnin, tako v zasebni kot tudi v javni lasti, ki so zapušcene, neuporabljene ali le delno uporabljene in ki torej niso namenjene udejanjanju pravice do bivanja . Lampeduška listina zagovarja pravico vsakega cloveka, da si pridobi, pribori in ustvari možnost za bivanje na kraju, ki ustreza njegovi življenjski poti, in spoštuje vse razsežnosti, tako družbene kot družabne, v katerih se lahko izpolnjuje njegova eksistenca. C. Pravica do zdravstvenega varstva in socialne varnosti Z zavedanjem, da do celostne izpolnitve oseb in njihovih življenjskih poti lahko pride le znotraj sistema soodvisnosti z drugimi posamezniki in posameznicami ter z družbo kot celoto in da ta soodvisnost postane pomembnejša v nekaterih fazah življenja, kot so nosecnost, starševstvo, otroštvo in starost, in v nekaterih življenjskih okolišcinah, kot sta bolezen in hendikepiranost; ob ugotovitvi, da je sedanji dostop do javnih in socialnih politik, ki zagotavljajo vzdržnost te soodvisnosti, diskriminatoren na podlagi državljanstva, spola ter družbenega, ekonomskega in pravnega statusa oseb . Lampeduška listina zagovarja zagotovitev dostopa brez vsakršne diskriminacije do zdravstvenih struktur, zdravstvene oskrbe ter do ugodnosti, tako denarnih kot storitvenih, vkljucno s porodniškim nadomestilom in otroškim dodatkom, ki so nujne za polno uveljavljanje pravice vsake osebe, da je deležna zdravstvene oskrbe in nege. D. Pravica do izobrazbe Z zavedanjem, da je nediskriminatoren dostop do znanja, vednosti in izobrazbe prek vsem dostopnih izobraževalnih programov temelj za oblikovanje lastne življenjske poti in osebne uresnicitve v vseh razsežnostih; ob ugotovitvi, da zdajšnje politike v nekaterih državah ovirajo ta dostop, in sicer na podlagi praks in zakonodaje, ki ga podrejajo posedovanju dolocenih pravnih, ekonomskih in socialnih statusov; ob prepricanju, da je ucenje jezika države, v kateri se posameznik/ca odloci živeti, njegova/njena temeljna pravica, saj gre za bistveni pogoj, ki omogoca uresnicitev lastne življenjske poti; obenem pa s poudarkom, da ucenje in poznavanje jezika države, v kateri se posameznik odloci živeti, v nobenem primeru ne sme biti privzeto na institucionalni ravni kot selektivni kriterij in kot pogoj za pridobitev Lampeduška listina in podaljšanje dovoljenja za bivanje . Lampeduška listina zagovarja odstranitev vseh ovir, ki posameznike in posameznice diskriminirajo z vidika dostopa do znanja, vednosti, izobrazbe in ucenja jezikov države, kjer živijo, ter maternega jezika, kakor tudi do kontekstov družbenega mreženja, v katerih se ta dostop lahko uresnici in obogati; zavzema se za priznanje študijskih nazivov in pridobljenih poklicnih oziroma strokovnih kvalifikacij, kakovostnih izobraževalnih programov in strokovnega usposabljanja ter za njihovo integracijo, ce je to potrebno; zagovarja tudi razveljavitev vseh praks in zakonodaje, ki v razlicnih državah ustvarjajo locene in diferencirane izobraževalne programe na podlagi državljanstva ali pravnega, socialnega in ekonomskega statusa. Opozarjamo, da javni viri, ki omogocajo ustvarjanje umetnosti ter kulture, pogosto niso dejansko dostopni, Lampeduška listina zato zagovarja pravico vseh posameznikov in posameznic, da dostopajo do javnih virov, sredstev in javnih prostorov, ki so namenjeni umetnosti in kulturi. E. Pravica do varovanja in ustvarjanja lastne družinske in emocionalne skupnosti Ob zavedanju svobode vsakega cloveka, da ustvari družinsko in/ali emocionalno skupnost z osebami, ki si jih sam izbere, ob spoštovanju njihove svobode in ne glede na državljanstvo ter njihov pravni, ekonomski in socialni status, kakor tudi ne glede na njihovo spolno usmerjenost; ob opozorilu, da je možnost ustvarjanja ali varovanja lastne družinske in emocionalne skupnosti pogosto podrejena ekonomskemu in socialnemu položaju oseb, ki se izkaže za še pomembnejšega v primeru migrantov in migrantk, ki so na trg dela in v socialni sistem javnih politik po navadi vkljuceni le z omejenimi pravicami – Lampeduška listina zagovarja odpravo vseh institucionalnih posegov, ki s produkcijo praks, mehanizmi nadzora in zakonodaje omejujejo in/ali prepovedujejo svobodno izbiro pri varovanju in ustvarjanju lastne družinske in emocionalne skupnosti in ki v zadnjo vnašajo razlikovanje po statusu, pravnem ali drugacnem, še zlasti v primeru poroke med državljanom ali državljanko katere od držav clanic Evropske unije in osebo, ki to ni, oziroma v primeru poroke med osebama, ki nimata državljanstva katere izmed clanic. Lampeduška listina zagovarja tudi priznanje – zaradi spoštovanja družinske in emocionalne povezanosti in prav tako z vidika administrativnih postopkov pri vstopu in bivanju – partnerskih skupnosti med državljanom ali državljanko katere izmed držav clanic Evropske unije in osebo, ki to ni, ali med osebama, ki nimata državljanstva katere izmed clanic. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot F. Pravica do družbene in politicne participacije Ob upoštevanju dejstva, da danes milijoni oseb trajno živijo na ozemlju države, kjer bivajo, ne da bi imeli dostop do politicnega in družbenega življenja te države, in sicer tako zaradi zakonskih in birokratskih ovir kakor tudi zaradi ekonomskih, okoljskih in stanovanjskih razmer – Lampeduška listina poudarja, da mora biti vsaki osebi – neodvisno od njenega državljanstva in od njenega pravnega, socialnega ali ekonomskega statusa – omogoceno, ce tako želi, da v polnem obsegu participira v javnem in družbenem prostoru kraja, kjer živi, in da ji mora biti v celoti zagotovljen dostop do tistih podrocij, v katerih se ta participacija izraža, vkljucno z volilnimi postopki in predstavništvom v demokraticnih institucijah na lokalni, nacionalni in nadnacionalni ravni. G. Zavzemanje za nediskriminatorni govor in spoštovanje vseh posameznikov in posameznic Ob spoznanju, da danes ksenofobna in odkrito rasisticna retorika, mocno razširjena v javnem prostoru in v medijih vseh vrst, ter retorika, lastna rasisticnemu razlikovanju, ki v kulturah vidi staticne in nespremenljive forme, spodbujata pravno, ekonomsko in socialno diskriminacijo; ob poudarku, da so številne oblike, skozi katere se izraža medijski rasizem, tesno povezane z oblikami institucionalnega rasizma, ki z zakoni in praksami omejujejo dostop do pravic, in sicer na podlagi porekla in/ali državljanstva oseb; opozarjajoc na – tudi že v zakonskih besedilih razširjeno in normalizirano – uporabo izrazov, kot je »ilegalec« (ki se navezujejo na stereotipe in predsodke, prek katerih so posamezniki in posameznice kriminalizirani), ter na splošno na uporabo izrazov in tonov, ki osebe stigmatizirajo in diskriminirajo na podlagi njihovega dejanskega ali domnevnega porekla in/ali družbene, kulturne in religiozne pripadnosti; opozarjajoc, da se ti procesi kriminalizacije in stigmatizacije udejanjajo prek nenehnega zanikanja pravice do svobodnega izražanja ter pravice do samopredstavitve in lastne pripovedi migrantov in migrantk v medijih in v javnem prostoru, kar posledicno proizvaja pristranske in enostranske informacije; ob poudarku, da spektakularizacija prihoda migrantov, tako na Lampeduso kot na številne druge evropske meje, prek uporabe govora, ki ustvarja vzdušje vznemirjenja in varnostne ogroženosti (hkrati pa potvori resnicnost pojavov in izbriše zgodbe oseb), pripomore k zaostritvi rasizma in diskriminacije – Lampeduška listina izraža politicno vizijo razmerij med osebami, na katero v nicemer ne vpliva njihovo poreklo in/ali državljanstvo, prav tako pa ne njihova dejanska ali domnevna pripadnost neki kulturi ali religiji; zavzema se za boj proti slehernemu govoru, ki temelji na predsodkih, diskriminaciji in rasizmu, in sicer kjerkoli se ta pojavi, v kateremkoli kontekstu in na kateremkoli kraju. Lampeduška listina H. Nove oblike državljanstva Ob spoznanju, da se institut državljanstva že od nastanka nacionalnih držav naprej kaže kot vkljucujoc, a hkrati izrazito izkljucujoc mehanizem, in sicer do te mere, da je dostop do pravic, tudi tistih, ki so bile pripoznane kot univerzalne, spremeni v privilegij, vezan na pravni status; ob ugotovitvi, da Evropska unija do danes ni uvedla nobenega inovativnega kriterija za dostop do evropskega državljanstva, ki bi ucinkoval bolj vkljucujoce, temvec je njegovo podeljevanje omejila le na posameznike, ki že imajo državljanstvo katere njenih clanic; ob upoštevanju dejstva, da se je v procesu širitve Evropske unije vzpostavila notranja hierarhija razlicnih državljanstev, in sicer na podlagi pripadnosti doloceni državi clanici – Lampeduška listina zagovarja priznanje polne uveljavitve enakih pravic za vsakogar, ki se nahaja v evropskem prostoru, ne glede na njegovo državljanstvo, in takojšnje priznanje evropskega državljanstva na podlagi ius soli. Lampeduška listina v vsakem primeru zagovarja vzpostavitev novih oblik razmerja med institucijami in osebami, ki bodo temeljile na kraju bivanja, in ne vec na nacionalni pripadnosti. Svoboda izoblikovanja in uresnicevanja lastne življenjske poti, ko je migriranje nujno II Ob ponovnem poudarjanju svobode gibanja, izoblikovanja in uresnicevanja lastne življenjske poti tedaj, ko je migriranje nujno, kot je opredeljena v prvem delu; ob zavrnitvi humanitarne politike, ki jo izvajajo državne in naddržavne strukture ter mednarodne organizacije, ce gre pri tem za politike, ki temeljijo na predpostavki, da se delu cloveštva priznava le omejena možnost gibanja – te politike zaustavljajo osebe, ki se iz nuje premikajo proti obmocjem, kjer se bodo najprej pocutile varne, pa tudi sicer pogojujejo njihovo pot, posledica tega pa je, da je na tisoce ljudi prisiljenih živeti v negotovih razmerah in bivati v taborišcih za daljša obdobja ali celo za stalno; podpirajo odlocitve Evropske unije v zvezi s problematiko azila, ki težijo k delokalizaciji ali eksternalizaciji zašcite, osebe pa premešcajo selektivno (resettlement) oziroma preprecujejo njihov prihod v Evropo (regional protection program); se kažejo kot drugi obraz vojnih politik, politik militarizacije in ekonomskega izkorišcanja ozemelj – Lampeduška listina zagovarja potrebo po izoblikovanju koridorjev, ki zagotavljajo takojšnji prihod na cilj vsem osebam, ki zapušcajo ozemlje, kjer so se rodile in/ali kjer imajo državljanstvo in/ali kjer bivajo, ker bežijo pred vojno, individualnim ali kolektivnim preganjanjem, podnebnimi in okoljskimi, pa tudi ekonomskimi in socialnimi katastrofami, pri cemer naj to na noben nacin ne postavlja v negotovost svobode gibanja oseb, ki ne živijo v takih razmerah. Lampeduška listina poudarja, da morajo v casu, Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot ki je potrebno za izoblikovanje takih koridorjev, vsi brezpogojno spoštovati zaveze o pomoci, sprejete na mednarodni ravni, in se izogibati konfliktom glede geografskih pristojnosti ter tistim zamudam, ki so v preteklosti povzrocile že na tisoce smrti; poleg tega mora biti zagotovljeno takojšnje varovanje prosilcev in prosilk za mednarodno zašcito, in sicer od prvega stika z oblastmi države clanice naprej, ne glede na to, kje in kako je prišlo do tega stika (tudi v mednarodnih vodah ali na mednarodnih obmocjih). Lampeduška listina zagovarja takojšnjo prekinitev vseh praks formalnega in neformalnega zavracanja na notranjih in zunanjih mejah Evropske unije. Lampeduška listina zagovarja opustitev politik eksternalizacije azila, s katerimi Evropska unija prenaša pristojnost mednarodne zašcite oseb, ki migrirajo iz nuje, na tranzitne države. V tem pogledu mora biti tudi v zgoraj naštetih izrednih situacijah osebam zagotovljena pravica do izbire, kakor jo opredeljuje ta listina. Ceprav priznava specificnost poti oseb, ki migrirajo iz nuje, pa lampeduška listina zavraca merila, ki urejajo preverjanje statusa in ki osebam v praksi vsiljujejo dokazovanje razlogov za njihovo migracijo, da bi si lahko pridobile dostop do dolocenih pravic. Lampeduška listina poleg tega poudarja potrebo, da se na vstopnih obmocjih aktivirajo vse pobude, ki zagotavljajo možnost takojšnje vkljucitve prosilcev in prosilk za mednarodno zašcito ter beguncev in begunk v ekonomsko in družbeno tkivo. Lampeduška listina zagovarja odpravo sprejemnega sistema, ki temelji na centrih za pridrževanje in taborišcih, in graditev skupnega sistema na razlicnih vpletenih obmocjih, v Sredozemlju in onkraj njega, katerega osnova naj bo – v vseh krajih – vzpostavitev razpršenih, decentraliziranih in na ovrednotenju osebnih poti temeljecih sprejemnih dejavnosti; ta sistem naj spodbuja izkušnje samoupravnega in samoorganiziranega sprejema, tudi z namenom, da ne pride do oblikovanja špekulantskih monopolov na sprejem in do locitve sprejema od njegove družbene dimenzije. Nacrtovanje družbenih posegov ob prvem sprejemu, takoj po prihodu, mora upoštevati družinske in sorodstvene vezi, pri cemer naj v vseh okolišcinah varuje kontinuiteto starševskih, sorodstvenih in custvenih odnosov. Osebna svoboda II Ob ponovnem poudarjanju osebne svobode, kakor je opredeljena v prvem delu; ob opozorilu, da migracijske politike vsiljujejo – na ozemljih držav clanic Evropske unije in na njihovih mejah – sistem administrativnega pridržanja migrantov in migrantk brez dovoljenja za bivanje, kakor tudi sistem prisilnega zapiranja, ki prosilke in prosilce za mednarodno zašcito v casu, ko potekajo upravni postopki za Lampeduška listina pridobitev statusa azilanta/ke, zapira v prostore, ki imajo vse znacilnosti taborišc; ob ugotovitvi, da so politike vladanja in nadzora nad migracijami Evropske unije dosegle, da se je praksa pridržanja in prisilnega zapiranja migrantov in migrantk ter prosilcev in prosilk za mednarodno zašcito razširila tudi na države neclanice Evropske unije; razkrivajoc vse smrti in vsa nasilna dejanja, ki so se zgodila v centrih za pridržanje in prisilno zapiranje na celotnem obmocju Evropske unije in držav, kjer poteka eksternalizirani nadzor meja: smrti in nasilna dejanja, ki so ostali nepojasnjeni in nekaznovani; ob spoznanju, da takšnih krajev ni mogoce na noben nacin reformirati, upoštevaje njihovo simbolno in policijsko funkcijo kriminalizacije, kakor tudi pravne, ekonomske in socialne inferiorizacije migrantov in migrantk, in poleg tega opozarjajoc na izdatno trošenje javnih sredstev, namenjenih temu sistemu in dodeljenih subjektom, ki špekulirajo z življenji migrantov in migrantk . Lampeduška listina zagovarja takojšnjo odpravo instituta administrativnega pridržanja in zaprtje vseh centrov, kakorkoli že so poimenovani ali zasnovani, ter struktur za sprejem, ki omejujejo svobodo gibanja . bodisi da so ustanovljeni legalno, po veljavnih zakonih ali zgolj po odlokih in pravilnikih, bodisi da so se neformalno uporabljali za pridržanje in prisilno zapiranje oseb ., obenem pa preusmeritev sredstev, doslej namenjenih tem strukturam, v socialne projekte, dostopne vsem posameznikom in posameznicam. 220 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Hashim in Neža Vodopivec Sektaštvo v Iraku Hashim prihaja iz Iraka, v domovini je bil študent ekonomije in menedžmenta. Pravi, da so pred padcem ba'atisticnega režima Sadama Huseina leta 2003 šiiti in suniti ter druge locine in religije kljub državni represiji živeli v medsebojnem sožitju brez diskriminacije. Bolj kot religijska pripadnost je namrec štelo dejstvo, da so bili sodržavljani. Nato pa je v državo vdrla prej neznana bolezen, ki je prinesla veliko trpljenja: sektaštvo, utemeljeno na logiki vpeljevanja razlik med prej enakimi. Hashim se je udeležil demonstracij proti tej razdiralni logiki, protestniki so zahtevali spoštovanje državljanskih pravic. Vendar pa v Iraku vsakogar, ki zahteva pravice, takoj oznacijo bodisi za terorista bodisi za prorežimskega borca ali podpornika drugih politicnih strank. Nekateri protestniki so bili ubiti, drugi ugrabljeni. Njihova usoda je bila negotova, svoboda omejena. Terorizem je zacel ogrožati ves svet, v imenu religije so pobijali tudi Hashimove sorodnike in prijatelje. Sektaštvo je postajalo cedalje mocnejše in državljani so prenehali verjeti vsem, ki so obljubljali ohranitev njihovih pravic. Ko so ga zaceli napadati, je v Turcijo pobegnil tudi Hashim. Od tam je skupaj s številnimi drugimi preckal morje, da bi dosegel Mitilene, glavno mesto grškega otoka Lesbos. Pot je bila igra med življenjem in smrtjo; coln, ki je plul pred njimi, je potonil in potniki iz Hashimovega colna so begunce, med katerimi so bili tudi otroci in ženske, komaj rešili. Po pristanku v Grciji so družno nadaljevali dolgo in težko pot do Slovenije. Ceprav so skupino sestavljali zelo razlicni ljudje, so imeli nekaj skupnega: vsi so zapustili domovino, da bi lahko obdržali svoja življenja. In zdaj bi, poudarja Hashim, radi živeli in soustvarjali družbo, v katero so prišli. Hashimova zgodba 221 €URO-POLITIKE Foto: Borut Kranjc (Mladina) 224 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Ahmadova zgodba 225 Ahmad in Ana Martincic V iskanju varnega življenja »Kar prihaja, je boljše od tega, kar je odšlo.« (arabski pregovor) Ahmad je migrant iz sirskega obmorskega mesta. Pred svojim prihodom v Slovenijo je študiral agronomijo. Njegova skupina prijateljev in znancev je bila sestavljena iz pripadnikov razlicnih veroizpovedi: kristjanov, alavitov, šiitov in sunitov, ki jim pripada tudi sam. Pred zacetkom državljanske vojne ni bil Ahmad nikdar prica kakršnemukoli verskemu ali etnicnemu konfliktu. Njegova družina je imela v mestu hišo in stanovanje. Spominja se carobnih trenutkov, ki jih je preživel z bratom, sestro in starši. Zaljubil se je v dekle, ki mu je custva vracalo – nacrtovala sta skupno prihodnost. Pred leti se je družina razpršila: oce se je zaradi dela preselil v Katar, mati, sestra in brat pa v Dubaj. Ahmad se je odlocil, da bo ostal v rodnem kraju in se šolal. Oce mu je pošiljal tristo dolarjev mesecno. Živel je v moderni družinski hiši, stanovanje v južnem predmestju pa je uporabljal za druženje s prijatelji. Vozil je mercedesa, ki mu ga je kupil oce in na katerega je bil zelo ponosen. Njegova družina si je dobro financno stanje prigarala s trdim delom. Nato pa je prišel buren vihar in pregnal vso radost: izbruhnila je državljanska vojna. Ahmada so pozvali, naj se pridruži vojski Basharja al-Assada. Vojaško služenje je za državljane Sirije obvezno, vendar ga je Ahmad kot pacifist zavrnil. Nekega dne je potrkalo na njegovih vratih; odprla jih je prijateljica, ki je bila ravno takrat na obisku. V hišo so vstopili policisti in zahtevali Ahmadovo takojšnjo prikljucitev vojski, on pa je vztrajal pri svojem stališcu. Ni se hotel boriti proti sodržavljanom. Policisti so odpeljali njegov avtomobil in preiskali hišo. Zaplenili so mu denar, ki ga je zaradi razpada sirskega bancnega sistema hranil doma; vzeli so mu tudi mobilni telefon, racunalnik in ostale vredne predmete. Na silo so ga izselili in zaplenili še Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot hišo. V trenutku je ostal brez vsega, tudi brez nekaterih prijateljev, ki so se pridružili sirski vojski, nekateri pa celo Isisu. Custveno ga je zlomilo, ko je videl, da se prijatelji borijo drug proti drugemu, da alaviti in šiiti nasilno obracunavajo s suniti. Bil je v življenjski nevarnosti. Predcasno je zakljucil študij agronomije in si še pravocasno priskrbel potrdilo o opravljenih študijskih obveznostih ter zapustil Sirijo. Želel si je, da se mu na tej poti pridruži dekle, a ji družina ni dovolila. Menili so, da bi odhod s fantom, s katerim ni porocena, slabo vplival na njen ugled, zato so ji veleli, naj ostane doma in pocaka nekaj casa. Ahmad je preckal sirsko-turško mejo in se napotil k prijatelju v Istanbul, kjer se je živel precej casa. Nekega dne je izvedel pretresljive novice: njegov domaci kraj je bil tarca bombnih napadov, stavba, v kateri je imel stanovanje, je bila porušena. V tem delu mesta je živelo tudi njegovo dekle, ki napadov ni preživelo, kar je Ahmada neopisljivo bolelo. Želel si je k ocetu, zato se je odpravil na katarsko veleposlaništvo in vložil prošnjo za združitev z družino, a so mu jo zavrnili. Zavrnitev je doživel tudi na veleposlaništvu Združenih arabskih emiratov, kjer je zaprosil za združitev s preostankom družine v Dubaju. Odlocil se je, da ostane pri prijatelju v Istanbulu in zaprosi za azil, ki pa ga ni dobil, prav tako mu niso odobrili niti dovoljenja za delo niti za zacasno bivanje. Dobil je le obvestilo, da mora zapustiti Turcijo, sicer ga bodo deportirali nazaj v Sirijo. V hudi stiski se je z migrantskim valom odpravil proti severu, ne da bi imel dolocen cilj. Vsi nacrti so mu padli v vodo. Hodil je in hodil. Vcasih se je del poti peljal z vlakom ali avtobusom, potem pa spet hodil, vcasih po deset kilometrov skupaj. Potoval je skozi Grcijo, Makedonijo, Srbijo in Hrvaško, vse do Slovenije. Fizicno in psihicno je bil povsem izcrpan. Moc so mu vlivali pogumni migranti, prijazen del osebja na mejah in v migrantskih centrih, predvsem pa mocna vera v boga, zaradi katere ni nikoli izgubil upanja. Cutil je, da ljudje, ki jih je srecal na poti, razumejo njegovo stisko. Vse dokler ni stopil na ozemlje Hrvaške, kjer je doživel najvecje ponižanje svojega življenja. To je bilo najtemnejše obdobje potovanja. Policisti, cariniki in ostali so ga zmerjali s teroristom in ga zanicevali zaradi arabskega videza, zato si je želel cim prej oditi. Ko je prestopil hrvaško-slovensko mejo, je bil seznanjen z azilnim postopkom. Ravno takrat sta zaceli Nemcija in Avstrija zapirati svoje meje in ker si je bolj kot karkoli drugega želel koncati kalvarijo, ki jo je doživljal, je zaprosil za azil. Zdaj stanuje v izpostavi Azilnega doma na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Mesto mu je zelo všec, Ljubljancani pa se mu zdijo prijazni in spoštljivi. Kljub vsemu preživetemu trpljenju ima še vedno upanje in veselje do življenja ter verjame, da se bo vse dobro koncalo, saj bog nikoli ne zapusti dobrih in poštenih. Rad bi ostal v Sloveniji, spoznal njeno kulturo in nadaljeval študij. Upa, da se bo lahko kmalu zacel preživljati z lastnim delom in da bo spet videl družino. New Keywords Collective | »Migrantska kriza« 227 New Keywords Collective »Migrantska kriza« / »begunska kriza«1 Abstract “Migrant crisis” / “Refugee crisis” The article highlights the fundamentally misleading and unstable nature of the distinctions between the terms ”refugees”, “asylum-seekers”, and “migrants”, all of whom experience the precariousness produced by the EU’s exclusionary politics on asylum – due to juridical instability and geographical hyper-mobility of migrants subjects. The “hotspot” system, first launched in May 2015, represents the restructuring of mechanisms of capture and identification in response to the migration “turmoil” at the external frontiers of Europe. On the other hand, transit zones such as the Eidomeni camp at the Greek-Macedonian border or the makeshift self-organized refugee / migrant camp at Calais operate informally as de facto “hotspots.” What is commonly called “the migrant crisis” or “the refugee crisis” actually reflects the frantic attempt by the EU and European nation-states to control, contain, and govern people’s (“unauthorized”) transnational and inter-continental movements. Naming it a “refugee/ migrant crisis” appears to be a device for the authorization of exceptional or “emergency” governmental measures – and then their normalization. The very terms “migrant crisis” and “refugee crisis” tend to personalize “crisis” and relocate “crisis” in the body and person of the figurative migrant / refugee, as if s/he is the carrier of a disease called “crisis,” and thus carries the contagion of “crisis” wherever s/ he may go. The article calls for attention to the new spaces of “transit” opened up by the migrants and refugees themselves, and consequently the ways in which these “irregular” human mobilities have scrambled and re-shuffled the social and political geography of “Europe.” Keywords: migrant, refugee, aylum-seekers, crisis, mobility, autonomy Povzetek Clanek opozori na zavajajoco in spremenljivo naravo razlik med pojmi »begunci«, »prosilci za azil« in »migranti«, pri cemer vsi ljudje, razvršceni v te kategorije, doživljajo negotovost, ki jo zaradi pravne nejasnosti in geografske hipermobilnosti migrantskih subjektov povzroca izkljucevalna azilna politika EU. Sistem t. i. »hotspotov« , ki so ga prvic uveljavili maja 2015, je nov mehanizem zapiranja in identifikacije, ki je nastal kot odziv na migracijsko »vrenje« na zunanjih mejah Evrope. Na drugi strani pa tranzitne cone, kot sta taborišci v Eidomeniju na grško-makedonski meji ali improvizirano samoorganizirano begunsko / migrantsko taborišce v Calaisu, neformalno delujejo kot de facto »hotspoti «. Poimenovanje »migrantska kriza« ali »begunska kriza« oznacuje mrzlicni poskus EU in evropskih nacionalnih držav, da nadzorujejo, zadržujejo in upravljajo (»nezakonita«) transnacionalna in medkontinentalna gibanja ljudi. Samo imenovanje krize kot begunske / migrantske je mehanizem za sprejem izrednih ali »nujnih« vladnih ukrepov in njihovo normalizacijo, pojma migrantska / begunska kriza pa personificirata krizo in jo prestavljata v telo in osebo figurativnega migranta / begunca, kakor da bi bil ali bila nosilec bolezni, imenovane »kriza«, okužbo z njo pa nosi povsod s seboj. Clanek opozarja na nove prostore »tranzita«, ki jih odpirajo sami migranti in begunci, in posledicno na nacine, na katere so »nezakonite« mobilnosti preplezale in premešale družbeno in politicno geografijo »Evrope«. Kljucne besede: migrant, begunec, prosilec za azil, kriza, mobilnost, avtonomija 1 Pricujoci clanek je del sodelovalnega projekta kolektivnega pisanja vrste clankov pod skupnim naslovom Europe / Crisis: New Keywords of »the Crisis« in and of »Europe« avtorjev, povezanih v skupino New Keywords Collective. Pobuda za pisanje je nastala na srecanju raziskovalne mreže The European Question: Postcolonial Perspectives on Migration, Nation and Race na londonskem King's Collegeu 25. in 26. junija 2015. Clanek z naslovom »Migrant crisis« / »Refugee crisis« je dostopen na: http://nearfuturesonline. org/europecrisis-new-keywords-of-crisis-in-and-of-europe-part-3/ (15. april 2015); soavtorji in soavtorice besedila so: Nicholas De Genova, Elena Fontanari, Fiorenza Picozza, Laia Soto Bermant, Aila Spathopoulou, Maurice Stierl, Zakeera Suffee, Martina Tazzioli, Huub van Baar in Can Yildiz. 228 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Pri porocanju množicnih medijev opazimo mocno variiranje med govorom o evropski »begunski krizi« in implicitno bolj podcenjujoco oznako »migrantska kriza«. Povedno je, da je dobesedno vsak clanek na BBC News, povezan s tem vprašanjem, opremljen s pojasnilom: »Terminološka opomba: BBC-jeva uporaba izraza migrant se nanaša na vse tiste ljudi na poti, katerih pravni postopek prošnje za azil še ni koncan. V to skupino spadajo ljudje, ki bežijo iz v vojni opustošenih držav, kot je Sirija, in jim bo verjetno priznan status begunca, kakor tudi ljudje, ki išcejo delo in boljše življenje in za katere bodo vlade verjetno odlocile, da so ekonomski migranti.« Skratka, ta stavek in številni drugi epistemsko krizo, povezano z migracijami in gibanjem beguncev, preusmerjajo in premešcajo: pogosto obravnavano vprašanje, kako najprimerneje oznaciti ljudi, ki na svoji poti brez »dovoljenja« prestopajo meje nacionalnih držav, je prepušceno domnevno koncni odlocitvi »ustreznih« vladnih organov, dozdevnim »strokovnjakom«, ki skušajo upravljati evropski mejni režim s presojanjem o prošnjah za azil in razsojanjem o vprašanju, koga se lahko kvalificira za »legalnega« in »verodostojnega« begunca (glej Casas-Cortes in dr., 2015). Vse do tega »obracunskega« dne pa se utegne vse begunce reducirati na domnevni status »samo« migrantov. Pravzaprav se v razpravah o »migrantski krizi« zdi, da se pojem »migrant« dejansko nanaša izkljucno na »ilegalne« migrante, zato se »migracije« nedvoumno interpretira kot nelocljivo obliko globalne/postkolonialne politike razreda in rase. Nadalje, na tej tocki moramo opozoriti, da sam pojem »prosilec za azil« vedno že prikrito opominja na temeljni sum do vseh ljudi, ki zaprosijo za azil v okviru evropskega azilnega sistema, ki rutinsko in sistematicno izloca in zavrne veliko vecino prosilcev in s tem vsakic znova potrjuje procese, ki ilegalizirajo njihovo mobilnost (De Genova, 2011; 2013b). Rezultat izkljucevalne azilne politike je, da sedanja »begunska kriza« pravzaprav ustvarja silno povecanje zavrnjene begunske populacije v Evropi in s tem na novo preureja njihovo »migrantsko« / (zavrnjeno) »begunsko« »ilegalnost« v odnosu do nove ureditve razredne in rasne neenakosti (glej Casas-Cortes in dr., 2015). Na zacetku je kljucno opozoriti na temeljno zavajajoco in spremenljivo naravo protislovnih pojmov »begunci«, »prosilci za azil« in »migranti«. Drugace kot na primer pojem »begunec« pojem »migrant« ne ustreza natancno dolocenemu legalnemu statusu in posledicno brez nadaljnjega izroca razlicne ljudi na poti megleni kategoriji domnevne »nezakonitosti« ali »ilegalnosti«. Toda kot je bilo že receno, vsak analiticni pomen bolj precišcenega pojma »begunec« se po navadi prepušca ozkim pravnim (in izjemno izkljucujocim) dolocbam vladnih organov. Medtem ko pojem »prosilec za azil« jasno sporoca podreditev ljudi na poti postopkom prošnje za azil in po navadi zajema tako tiste, ki bodo ali ne bodo nazadnje dobili status »begunca«, kakor tudi tiste, ki jim bodo podelili razlicne vmesne pravno zakonite kategorije delnega priznanja in provizoricne (pogosto negotove) »legalnosti«. Vendar v nobenem primeru izraz »prosilec za azil« ustrezno ne opiše kompleksne New Keywords Collective | »Migrantska kriza« zgodovinsko specificne družbene in politicne poti ter preteklosti tistih, ki so bili prisiljeni zaprositi za azil, saj ne obstajajo nobene druge »legalne« poti, ki bi omogocale mobilnost in vstop v Evropo. Razen tega migrantski subjekti, ki so uradno prepoznani kot »begunci« in dobijo zacasen »legalni« status, nic manj ne doživljajo negotovosti, ki jo producira izkljucevalna azilna politika EU. Dejansko je za kontradiktorne politike zavrnitve in nadzora, ki jih pri urejanju azila izvajajo vladni organi (tako institucij EU kot nacionalnih držav), znacilna popolna ambivalenca, ki generira razlicne absurdne hibridne statuse za ljudi, ki živijo na »robovih države« (Das in Poole, 2004) in jih lahko primerjamo s statusi »poldržavljanov« ali »ilegalnih državljanov« (Rigo, 2007). Ker so izpostavljeni kontradiktornim pogojenostim, so ti »pollegalni« migrantski / begunski subjekti vcasih dolgotrajno ujeti v položaj negotove »legalnosti« in legalno vsiljene imobilizacije, kdaj drugic pa jih negotov pravni položaj prisili v nenehno premikanje in prestopanje državnih mej v pogojih ilegalne mobilnosti in nezakonitega (zacasnega) bivanja (Picozza, b. d.). Na primer, nekateri begunci (prvotno iz držav Podsaharske Afrike, ki so vec let delali in živeli kot migrantski delavci v Libiji) so leta 2011 pobegnili pred preganjanjem in državljansko vojno v Libiji in nato prišli v Italijo, kjer so jih obravnavali kot »prosilce za azil« ali »zacasne begunce« po Nacrtu za ukrepanje v izrednih razmerah za Severno Afriko (North Africa Emergency Plan). Potem ko so bili v Italiji vcasih že vec kot tri leta brezdomci in brezposelni, so se odlocili prekiniti svojo revšcino, se premakniti in podati v iskanje boljših življenjskih možnosti križem po Evropi. S tem so se na hitro spremenili v »ilegalne migrante«. Tiste, ki so bili registrirani kot »prosilci za azil« ali pa so imeli odobren zacasni »legalni« status v državi clanici EU, kot je v tem primeru Italija, obravnavajo po dublinski uredbi EU: ker so se preselili v druge države EU, kjer zacasno »nezakonito« prebivajo in delajo, so znova ilegalizirani (zreducirani samo na status »migranta«) in ob morebitni aretaciji jih lahko deportirajo nazaj v Italijo. Pravna nestabilnost in geografska hipermobilnost sta posledici, ki ju lahko razumemo kot ucinek napetosti in konfliktov v poskusih migrantskih subjektov po svobodnem gibanju in organizaciji svojega življenja v Evropi na eni strani in na drugi med prizadevanji EU in vlad nacionalnih držav po nadzoru in upravljanju teh mobilnosti, proti katerim se vlade in EU bojujejo. »Evropa« je tako prostor konkurencnih praks, kjer se nenehno meje izpodbija, se o njih pogaja in redefinira z nenehnim obravnavanjem vprašanja o azilu kot središcnim protislovjem sistemske moci in mehanizmov nadzora mej ter »upravljanja« migracij (glej Casas-Cortes in dr., 2015). Toda podreditev dublinski uredbi v nobenem pomenu ni znacilna samo za navedeni primer (Brekke in Brochmann, 2014; Kasparek, 2015; Picozza b. d.; Schuster, 2011a; 2011b), vsekakor pa cedalje bolj razkriva, kako temeljito in ucinkovito deluje azilni sistem EU kot stroj za proizvodnjo migrantske »ilegalnosti« (De Genova, 2013b). Zelo hvaljen nemški domnevno »humanitarni« odziv na množicen prihod beguncev in migrantov v poletju 2015 – Nemcija je dejansko odprla meje (ceprav Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot zelo selektivno, vecinoma za ljudi iz Sirije) in kar je pomembno, deloma je suspendirala dublinsko uredbo – moramo razumeti kot retroaktivno urejanje stanja, ko so migranti in begunci najmanj zadnji dve leti preckali te iste meje in v cedalje vecjem številu »nezakonito« živeli na ozemlju Nemcije. Poleg tega so v Nemciji in tudi drugod vzporedno s tovrstno de facto »amnestijo« (preobleceno v »humanitarno« politiko) uveljavljali nove restriktivne azilne politike do preostalih (ilegaliziranih) migrantov in beguncev. Ta proces je tekel tako na nacionalnih ravneh kot na ravni EU. S skupno razglasitvijo razlicnih držav za »varne tretje države«, denimo, je politika relativne »dobrodošlice« za nekatere omogocila vnaprejšnjo izkljucitev drugih beguncev, temeljeco zgolj na njihovem nacionalnem poreklu, kakor tudi prihodnjo deportacijo še vecjega števila beguncev, ki so že pred leti zaprosili za azil v EU.2 Take ukrepe, sprejete na nacionalni ravni, moramo razumeti skupaj z novimi oblikami nadzora meje in upravljanja migracij na ravni EU. Gre za predloga za nov sistem razporeditve prosilcev za azil in njihovo premestitev v države clanice, za t. i. sistem kvot, ki bo migrantskim subjektom vsilil tako nove oblike prisilne mobilnosti kakor tudi oblike prisilne imobilizacije, analogne tistim, ki so jih vpeljale dublinske uredbe. Leta 2015 je evropski odziv na prihod ljudi, ki so iskali azil, cedalje bolj zaznamovala politika zadrževanja migrantov in beguncev s ciljem, da se jih ustavi, preden vstopijo na ozemlje držav clanic EU, tj. na »predmejah« »Evrope«. Zaradi dvostranskih dogovorov, sklenjenih med EU in Turcijo konec leta 2015, kakor tudi vojaških operacij pomorskih sil EU Mediterranea (EUNAVFOR MED) za »boj proti tihotapcem migrantov«, strmo narašca število beguncev in migrantov, ki jih zaustavijo v Turciji in Libiji. Vendar se je politika zadrževanja uveljavila tudi v »evropskem« prostoru: z ustanavljanjem novih oblik taborišc za pridržanje beguncev in migrantov – t. i. hotspots3 – sta se vstopni tocki, kot sta Grcija in Italija, spremenili v prostore prisilnega pridrževanja, razvršcanja in deportacije, kjer je kruto merilo nacionalnosti povsod postalo glavna distinkcija, ki se uporablja za locevanje na tiste, ki jim je dovoljeno vstopiti v EU in zaprositi za azil, in na druge, ki so zaustavljeni ali ilegalizirani (glej Casas-Cortes in dr., 2015). Tako imajo pospešeni azilni postopki še drug 2 Nemcija je, denimo, dolocila vecino držav naslednic nekdanje Jugoslavije in tudi Albanijo za »varne tretje države«, ceprav je vec organizacij za clovekove pravice zbralo dokaze, da številnih od teh držav ne moremo šteti za »varne« za Rome. Ta nedavna odlocitev Nemcije ne vpliva samo na državljane nekdanje Jugoslavije, ki so pribežali v Nemcijo v 90. letih in prosili za azil v zelo spornih pogojih (številne so nedavno tega deportirali v njihove domnevne »države izvora«), temvec tudi na prosilce za azil, ki so skušali vstopiti v Nemcijo pred kratkim iz prav tako domnevno »varnih« jugovzhodnih evropskih držav (Sardelic, 2015; van Baar, 2016c). 3 V slovenskih medijih je trenutno v uporabi izraz vroca tocka; v Vecjezicni terminološki zbirki Evroterm hotspot prevajajo z bodisi dostopna tocka ali žarišcna tocka. Zaradi celotnega konteksta nastanka in obstoja nove oblike prisilnega pridrževanja in razvršcanja ljudi ter sistema prestrezanja migrantske mobilnosti se zdita oba prevoda besede pomanjkljiva, zato jo ohranjamo v izvirniku (op. prev.). New Keywords Collective | »Migrantska kriza« cilj: namenjeni so tudi hitri deportaciji vseh, ki so bili izloceni. Tako kot za novo in sporno obliko centra za pridržanje se beseda »hotspot« uporablja tudi za poimenovanje nove strategije prestrezanja migrantske mobilnosti: strategija na novo oblikuje razmejitveno crto mejnih con na zunanjih mejah EU (in prav tako v »evropskem« prostoru), ki sledi izkljucevalni delitvi na migrante in begunce, pri cemer se enim podeli prepustnica »legalnosti«, medtem ko se druge ilegalizira kot »neprimerne« za azil. Sistem »hotspota«, ki so ga prvic uporabili maja leta 2015, uradno pa uvedli septembra 2015 v Italiji in Grciji kot odziv na migracijski »pretres« na zunanjih mejah Evrope, prinaša prestrukturiranje mehanizmov prijetja in identificiranja. Po logiki »hotspota« naj bi Grcija in Italija delovali kot mejni coni, kjer se bo izvajal nekakšen predselekcijski postopek, v katerem naj bi se cim hitreje identificiralo in odvzemalo prstne odtise vsem novim prišlekom, nato pa se jih razdelilo v skupini »pravih« bodocih beguncev in vseh drugih, ki jih je mogoce takoj deportirati. Tako bosta Lampedusa in Lesbos cedalje bolj delovala kot otoka-zapora, kjer bodo nacrtovane pospešene identifikacijske postopke – opravljene na kraju samem – kombinirali s casovno nedolocenim prisilnim pridržanjem (in dolgotrajno imobilizacijo) vsakega migranta ali begunca, ki bo odklonil odvzem prstnih odtisov. Tako je, denimo, decembra 2015 protestiralo 250 eritrejskih beguncev na Lampedusi z zahtevo, da jih spustijo iz taborišca, v katerem so bili prisilno pridržani dva meseca, ker so odklonili odvzem prstnih odtisov. Centri za prvi »sprejem« v EU so zato postali prostorska past za migrante. Podobno so se t. i. vojaško-humanitarne oblike upravljanja meja spremenile v policijsko delovanje, ki ga izvajajo organizacije EU (kot je Agencija za nadzor zunanjih mejah EU – Frontex) skupaj s humanitarnimi organizacijami (kot je UNHCR). Nove oblike obvladovanja meja samo slabšajo nestanovitne geografije »Evrope«. Denimo, na grških otokih Lezbos in Samos so lokalne oblasti vecinoma privolile in sprejele preoblikovanje obeh otokov v »hotspota«, pozdravile so prihod izbranih humanitarnih organizacij, kot so UNHCR, Rdeci križ in Zdravniki brez meja. V izrazitem nasprotju pa lokalne oblasti drugih potencialnih grških »hotspotov«, denimo Kosa in majhnega otoka Agathonisi (pri Lerosu), vztrajno zavracajo ustanovitev »hotspotskih« taborišc in namestitev humanitarnih nevladnih organizacij s trditvijo, da bodo policijski nadzor meje in humanitarne dejavnosti popolnoma spremenili te otoke v magnete, ki bodo privabljali še vec migrantov in beguncev na njihove obale, kar bo, posledicno, škodilo njihovemu lokalnemu gospodarstvu, ki temelji na turizmu. V kontekstu ekonomske »krize« pa oblasti in številni drugi lokalni interesi na teh otokih dojemajo EU-ropizacijo upravljanja »migracij« in »begunske krize« kratko malo kot še eno manifestacijo obsežnejše »evropske grožnje«, ki je, širše, že opustošila grško ekonomsko vitalnost. Zato se s stališca nekaterih obremenjenih mejnih držav EU še tesnejše združevanje militaristicnih taktik in humanitarnih tehnik ne kaže kot »rešitev« »krize« meja, temvec prej kot zaporedje ukrepov, ki bodo še naprej stopnjevali (dvojno) »krizo«. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Še vec, tranzitne cone, kot je taborišce v Eidomeni na grško-makedonski meji, kjer se globoko daljnosežna in pomembna delitev na »begunce« in »vse druge« opravlja po surovem merilu nacionalnosti (po katerem je samo Sircem, Iracanom in Afganistancem dovoljen prehod meje) – ali samoorganizirano zacasno begunsko / migrantsko taborišce v Calaisu v bližini Rokavskega predora, ki vodi v Veliko Britanijo in kjer francoske oblasti redno izvajajo aretacije in deportacije številnih migrantov – neformalno že delujejo kot de facto »hotspoti«. Kot posledica praks mobilnosti in prostorov tranzita, katerih oblikovalci in subjekti so migranti, so uradni in neformalni »hotspoti« preprosto samo najvidnejši in najpomembnejši znaki za institucije EU in nacionalnih držav, da nujno spremenijo svoje odzive na avtonomijo in subjektiviteto migracij, predvsem glede nepremišljenega prizadevanja za razvršcanje, uvršcanje in upravljanje današnje cloveške mobilnosti – ko ves ta cas neusmiljeno spodkopavajo vsako domnevno »pravico« do azila in na novo vzpostavljajo cedalje obsežnejše mehanizme za vnaprejšnjo ilegalizacijo prek mej segajoce mobilnosti vecine cloveštva. Multiplikacija mej in heterogenost mejnih con (Mazzadra in Neilson, 2013) sta znaka neprekinjene »krize« migracij v Evropi. Snovalci politik cedalje pogosteje uporabljajo površen in evfemisticen izraz »mešani migrantski tok«, ki izraža resnicno nezmožnost držav in migracijskih uradov, da bi popolnoma ukrotili in uredili nepokorne prakse mobilnosti, ki nenehno prestopajo locnice obstojecih vladnih kategorij in meril za delitev razlicnih formacij cloveške mobilnosti. To, kar je na splošno poimenovano »migrantska kriza« ali »begunska kriza«, dejansko oznacuje mrzlicen poskus EU in evropskih nacionalnih držav, da nadzorujejo, zadržujejo in obvladajo (»nedovoljena«) transnacionalna in medcelinska gibanja ljudi. Pravzaprav se zdi, da je že samo poimenovanje te »krize« kot take prav tako mehanizem za sprejetje izrednih ali »nujnih« vladnih ukrepov – in njihovo normalizacijo –, katerih cilj je stopnjevanje in širjenje obmejnega režima policijskega odkrivanja in pregona ter imigracijske policijske dejavnosti. Tako lahko recemo, da sama »kriza« deluje kot kriticni moment, ki vladam omogoca uveljavitev kontroverzne politike po hitrem postopku, medtem ko so državljani zaradi spektakla na meji intelektualno prevec zbegani, custveno zmanipulirani ali kako drugace paralizirani, da bi organizirali kakršno koli ustrezno ali ucinkovito obliko upora (De Genova, 2002; 2013b; glej tudi Casas-Cortes in dr., 2015; Klein, 2007). Zato nenehna »kriza« sovpada predvsem s krizo suverenosti in izvrševanja oblasti nad klasifikacijo, poimenovanjem in delitvijo »migrantov« / »beguncev«. Predvsem pa pojma »migrantska kriza« in »begunska kriza« implicitno izražata personifikacijo »krize« in jo premešcata v telo in osebo figurativnega migranta / begunca, kakor da bi bil on ali ona nosilec bolezni, imenovane »kriza« in bi prenašal okužbo »krize« kamor koli že pride. Najpomembnejše je, da s tem lik migranta / begunca grozi »Evropi« z neozdravljivo in kužno boleznijo. Ne glede na to, ali se ta lik personificirane »krize« pojavi na Sredozemskem ali Egejskem morju ali ob kopenskih barikadah iz rezilnih žic – od Calaisa in Ceute do majhnih madžarskih New Keywords Collective | »Migrantska kriza« ali bolgarskih mejnih krajev –, fizicna prisotnost ali transgresivna mobilnost ilegaliziranega migranta ali begunca vnaša »krizo« v amorfno simbolicno membrano, ki obkroža amebi podobno »Evropo«, ko jo kadar koli in kjer koli »predrejo« »tuja« telesa. Nekatere utelesitve »krize« dobijo stvarno podobo smrti, ko postanejo trupla migrantov in beguncev spektakularno vidna s širjenjem slik v morju plavajocih ali na obale »Evrope« naplavljenih mrtvih teles; drugi so zasledovani, ranjeni, izcrpani, prašni in blatni ali prikazani v besni množici, ki naskakuje ograje ali pleza skozi okna vlakov – kot šcurki, ki jih po navadi povezujemo z grozeco »invazijo« ali katastrofalnimi »poplavami«, ce že ne z »napadi« ali »roji«: kamor koli gredo, se zdi, da s seboj prinašajo »krizo«. Ta spektakel izcrpava in jalovi Evropo ter jo locuje od njenega »popkovinastega stika« (Hall, 2008) z razlicnimi regijami, od koder prihajajo ilegalizirani migranti in begunci, s cimer sistematicno prekriva prav evropski (post)kolonialni interes za naravne vire in cloveško delovno silo v teh (po navadi) nekdanjih koloniziranih državah. Tako se same migracije kažejo kot razdiralna manifestacija postkolonialne dedišcine Evrope (De Genova, 2010c; 2016). Zato se zdi, kakor da nas hoceta izraza »migrantska kriza« ali »begunska kriza« prepricati, da je »kriza« utelešena v cloveških bitjih, ki so zdaj zaradi ilegalizirane mobilnosti racizirana kot »migranti«. V tem kontekstu je slogan migrantskega boja We are here, because you were there! vztrajno ponavljajoce dojemanje tega fenomena, imenovanega »kriza«, ker nas poziva – v resnici zahteva od nas –, da prepoznamo vlogo Evrope v sami produkciji te »krize«. Pri vsem tem je vseeno kljucen poudarek, da sedanjo »krizo« nadzora mej in »upravljanja« migracij spodbada najprej in predvsem sama avtonomija in subjektiviteta cloveške mobilnosti, ki nastaja kot posledica razlicnih in zapletenih vzrokov, zaradi katerih se ljudje brez »dovoljenja« gibljejo prek mej ali, izmenoma, nasedejo en route, obticijo na nekem kraju vzdolž svojih migrantskih poti. Zaradi širjenja izmenjujocih se in domnevno medsebojno zamenljivih diskurzov o »migrantski krizi« / »begunski krizi« moramo postaviti osnovno vprašanje: Cigava »kriza«? Pravzaprav je to v temelju »kriza« (postkolonialne) državne oblasti nad transnacionalno cloveško mobilnostjo tistih, katerih gibanja so sicer razglašena za domnevno »ilegalna« (realno zaradi globalne razredne, rasne in nacionalne neenakosti). Zato bi lahko zaceli upoštevati, da je ta »kriza« pravzaprav mejnik vladnega brezizhodnega položaja, ki se je aktiviral in strateško razvil zaradi preoblikovanja taktik in tehnik mejne policijske dejavnosti. Zato moramo to »krizo« razumeti tudi kot priložnost za ponovni premislek in ponovno izumljanje bojev na mejah, katerih cilj je okrepitev in povecanje elementarne clovekove svobode gibanja (De Genova, 2010b). Kljucno je zlasti, da opozorimo na nove prostore »tranzita«, ki jih odpirajo sami migranti in begunci, in posledicno na nacine, na katere so »nezakonite« mobilnosti preplezale in premešale družbeno in politicno geografijo »Evrope«. Poleg tega moramo zaceti spoznavati in teoretizirati o zavitih selitvenih poteh (ki niso mapirane in jih potencialno niti ni mogoce mapirati), ki se ujemajo z migrantskimi in begunskimi premiki po evrop Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot skem prostoru in ne upoštevajo enosmernih (evrocentricnih) usmerjevalnih pušcic hegemonskih kartografskih reprezentacij »krize«, kot jih propagirata Frontex ali IOM (glej Casas-Cortes in dr., 2015). V tem smislu nam »kriza« evropskega mejnega režima, ki so jo izzvale neštete avtonomije in subjektivitete cloveških mobilnosti, kaže trenutek, ki ni prenapolnjen samo z doslej nerazrešenimi konflikti, temvec tudi z nepredstavljivimi potencialnostmi. Prevedla Nina Kozinc Literatura BREKKE, JAN PAUL IN GRETE BROCHMANN (2014): Stuck in Transit: Secondary Migration of Asylum Seekers in Europe, National Differences, and the Dublin Regulation. Journal of Refugee Studies 28(2): 145–162. CASAS-CORTES, MARIBEL, SEBASTIAN COBARRUBIAS, NICHOLAS DE GENOVA, GLENDA GARELLI, GIORGIO GRAPPI, CHARLES HELLER, SABINE HESS, BERND KASPAREK, SANDRO MEZZADRA, BRETT NEILSON, IRENE PEANO, LORENZO PEZZANI, JOHN PICKLES, FEDERICO RAHOLA, LISA RIEDNER, STEPHAN SCHEEL IN MARTINA TAZZIOLI (2015): New Keywords: Migration and Borders. Cultural Studies 29(1): 55–87. CLARK, ALISON (2015): Photographing Empire. History Australia 12(2): 242–244. DAS, VEENA IN DEBORAH POOLE (UR.) (2004): Anthropology in the Margins of the State. Santa Fe, NM: SAR Press. DE GENOVA, NICHOLAS (2002): Migrant ‘Illegality’ and Deportability in Everyday Life. Annual Review of Anthropology 31: 419–447. DE GENOVA, NICHOLAS (2010a): Antiterrorism, Race, and the New Frontier: American Exceptionalism, Imperial Multiculturalism, and the Global Security State. Identities 17(6): 613–640. DE GENOVA, NICHOLAS (2010b): The Deportation Regime: Sovereignty, Space, and the Freedom of Movement. Theoretical Overview. V The Deportation Regime: Sovereignty, Space, and the Freedom of Movement, N. De Genova in N. Peutz (ur.), 33–65. Durham, NC: Duke University Press. DE GENOVA, NICHOLAS (2010c): Migration and Race in Europe: The Trans-Atlantic Metastases of a Post-Colonial Cancer. European Journal of Social Theory 13(3): 405–419. DE GENOVA, NICHOLAS (2011): Spectacle of Security, Spectacle of Terror. V Accumulating Insecurity: Violence and Dispossession in the Making of Everyday Life, S. Feldman, C. Geisler in G. Menon (ur.), 141–165. Athens: University of Georgia Press. DE GENOVA, NICHOLAS (2013a): The Securitarian Society of the Spectacle. V Rhetorics of Insecurity: Belonging and Violence in the Neoliberal Era, Z. Gambetti in M. Godoy- Anativia (ur.), 213–242. New York: New York University Press. New Keywords Collective | »Migrantska kriza« DE GENOVA, NICHOLAS (2013b): Spectacles of Migrant ‘Illegality’: The Scene of Exclusion, the Obscene of Inclusion. Ethnic and Racial Studies 36(7): 1180–1198. DE GENOVA, NICHOLAS (2016): The ‘European’ Question: Migration, Race, and Post- Coloniality in ‘Europe’. V An Anthology of Migration and Social Transformation: European Perspectives, A. Amelina, K. Horvath in B. Meeus (ur.), 343–356. New York: IMISCOE Research Series/Springer. HALL, STUART (2008): Keynote Address at Rivington Place, London (untitled). History Australia 12(2): 242—244. KASPAREK, BERND (2015): Complementing Schengen: The Dublin System and the European Border and Migration Regime. V Migration Policy and Practice: Interventions and Solutions, H. Bauder in C. Matheis (ur.), 59–78. New York: Palgrave Macmillan. KLEIN, NAOMI (2007): The Shock Doctrine. New York: Picador. MEZZADRA, SANDRO IN BRETT NEILSON (2013): Border as Method, or, the Multiplication of Labor. Durham, NC: Duke University Press. PICOZZA, FIORENZA (B. D.): ’Dubliners’: Unthinking Displacement, Illegality, and Refugeeness within Europe’s Geographies of Asylum. V The Borders of 'Europe': Autonomy of Migration, Tactics of Bordering, N. De Genova (ur.). V pripravi. RIGO, ENRICA (2007): Europa di confine: Transformazioni della cittadinanza nell’Unione allargata. Roma: Meltemi. SARDELIC, JULIJA (2015): Rethinking (Im)Mobilities of Roma in Europe. openDemocracy, 6. oktober. Dostopno na: https://www.opendemocracy.net/beyondslavery/julijasardeli_/ rethinking-immobilities-of-roma-in-europe (20. februar 2016). SCHUSTER, LIZA (2011a): Dublin II and Eurodac: Examining the (Un)intended(?) Consequences. Gender, Place & Culture 18(3): 401–416. SCHUSTER, LIZA (2011b): Turning Refugees into ‘Illegal Migrants’: Afghan Asylum Seekers in Europe. Ethnic and Racial Studies 34(8): 1392–1407. VAN BAAR, HUUB (2016a): Evictability and the Biopolitical Bordering of Europe: The Impact of the EU’s Border Regime on the Roma. V pripravi v Antipode. VAN BAAR, HUUB (2016b): Contained Mobility and the Racialization of Poverty in Europe: The Roma at the Security-Development Nexus. V pripravi v Journal of Ethnic and Migration Studies. VAN BAAR, HUUB (2016c): Boundary Practices of Citizenship: Europe’s Roma at the Nexus of Securitization and Citizenship. V pripravi v Within and Beyond Citizenship: Lived Experiences of Political Membership, R. Gonzales and N. Sigona (ur.). Stanford, CA: Stanford University Press. 236 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Kristina Božic Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi: dobickonosni napad na clovecno in demokraticno družbo Abstract Militarization of the borders and illegalization of people: A profitable attack on humane and democratic society Building up the borders of Europe, their militarization and turning refugees into illegal human beings are the key approaches of the EU towards people fleeing to survive. Thus, Europe is turning its border areas into crisis conditions and exports its policies, under economic duress, into third countries. Simultaneously, it is enhancing its control apparatus that infringes into lives of EU citizens. However, the creation of a class of unwanted people benefits EU economies in parallel with the militarization of the EU borders, which empowers the military–security industry, the smuggler networks grow. The ways to reach Europe are becoming ever more deadly. Anthropologist Ruben Andersson, author of the book Illegality, Inc. and Martin Lemberg-Pedersen, adjunct professor at the Centre for Advanced Migration Studies at the University of Copenhagen, emphasize and warn about these developments – the article is based on interviews with each of them. Keywords: militarization, borders, illegality, military and security industry, democracy Kristina Božic is a lawyer, working as a journalist. (kristinabozic@hotmail.com) Povzetek Utrjevanje mej Evrope, njihova militarizacija in ustvarjanje ilegalnih ljudi iz beguncev so glavni pristopi Evropske unije (EU) do tistih, ki bežijo, da bi preživeli. EU s tem ustvarja obmejna obmocja, kjer vladajo krizne razmere, vojaško-varnostni pristop pa se širi. S svojimi politikami do tretjih držav, predvsem podsaharske Afrike, EU poglablja in vsiljuje svoje politike, hkrati pa gradi aparat nadzora, ki pronica tudi v življenja prebivalcev EU. Ustvarjanje nezaželenih ljudi, brez urejenih dokumentov, koristi evropskim gospodarstvom. Vzporedno z militarizacijo mej, ki povecuje moc in vpliv vojaško- varnostne industrije, cveti tudi tihotapstvo; poti postajajo cedalje bolj nevarne in smrtonosne. Na to opozarjata antropolog Ruben Andersson, avtor knjige Illegality, Inc., in Martin Lemberg-Pedersen, danski postdoktorski raziskovalec Centra za migracijske študije na Univerzi v Kořbenhavnu. Clanek temelji na pogovorih z njima. Kljucne besede: militarizacija mej, ilegalizacija ljudi, vojaško-varnostna industrija, demokracija Kristina Božic je po izobrazbi pravnica, dela kot novinarka. (kristinabozic@hotmail.com) Kristina Božic | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi 237 Poti v Evropo vodijo ljudi iz Afrike, z Bližnjega vzhoda in iz Azije do žicnatih ograj, opremljenih z visoko tehnologijo. Z evropskimi politikami se ti ljudje posredno srecajo že v maticnih državah, kjer jih obcutijo tako prek trgovinskih kot varnostnih sporazumov (Andersson, 2014; Castan Pinos, 2009). Ker Evropa nima skupne azilne politike, prav tako pa ni legalnih poti za prihod v Evropo, ljudje nimajo druge izbire, kot da se zatekajo v ilegalnost. Odlocitev za utrjevanje meja že desetletja potiska Evropo cedalje globlje v zacaran krog vse vecje militarizacije. Podrocje, ki ga je s tem odprla vojaško-varnostni industriji, je postalo obmocje pritiska za uvajanje še vec istih, zgrešenih politik, da bi ljudem preprecili prihod v Evropsko unijo (EU). Kombinacija kapitalskih interesov in zgrešenih politik ustvarja razmere, v katerih probleme hkrati interpretira, analizira in zanje ponuja rešitve ena in ista industrija, ki ima cedalje vec vpliva na varnostne in azilne politike EU. Švedski raziskovalec Ruben Andersson se je pred skoraj desetimi leti odlocil izkusiti in raziskati pot iz Zahodne Afrike do obal jugozahodne Evrope. A vsaj toliko kot pot je videl tudi ljudi, ki so po njej potovali. Zdaj opazuje, kako se poti v EU spreminjajo, ene se zapirajo in druge, nove in cedalje bolj tvegane, odpirajo. Na teh poteh politike EU ljudi ilegalizirajo: iz zakonitih jih prekvalificirajo v nezakonite, kar spremljajo in izrabljajo industrije – uradne, nelegalne in humanitarne. A Andersson opozarja, da je vsak clovek, ki želi priti v Evropo, zgodba zase, preplet lastne zgodovine, znanj in izkušenj (Andersson, 2014). Nekateri, poraženi, so se vrnili domov in išcejo nove nacine za uresnicitev svojih ambicij, drugim je po vecletni poti cez Saharo in Maroko nazadnje uspelo priti v EU. Toda tu, kjer so tisti, ki jih imajo, poiskali sorodnike in prijatelje, se njihovi ideali sesujejo in sanje razblinijo. Poskušajo najti delo. Nekateri, še vedno ujeti v industriji »ilegalnosti«, delajo za drobiž; drugi so prostovoljci pri migrantskih organizacijah. Spet tretji so se porocili, nadaljevali šolanje. Poti, izkušnje in zgodbe tistih, s katerimi ohranjajo stike, so razlicne. Vecina jih ne želi govoriti o tem, kar je za njimi. Zanimata jih sedanjost in prihodnost. Prehajanja meja se ne želijo spominjati (Andersson v Božic, 2015). V Evropi so se migracijski režimi zaceli spreminjati že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Krožni, delovni migranti iz nekdanjih kolonij niso vec mogli priti v Evropo po legalnih poteh in se nato vracati domov, od koder bi nato cez cas spet odšli proti severu, služit denar za preživetje. Z zaprtjem teh poti – med nekdanjimi kolonialnimi silami in kolonijami ali med Nemcijo in Turcijo oziroma državami nekdanje Jugoslavije – pa so se odpirale vedno nove, ilegalne, katerih preobrazbe in premike spremljamo še danes (Carrera in Formisano, 2005). Leta 1993 je bilo zgrajene prvih 8,4 kilometra ograje okoli španske enklave Ceuta na severu Maroka, ki so jo zaceli že dve leti pozneje nadgrajevati. Jeseni 2005 je 13 ljudi, ki so poskušali doseci evropska tla, umrlo zaradi nasilja maroških in španskih policistov (Amnesty International, 2005) in takrat je Španija zgradila še tretjo, dvojno ograjo. Zdaj segajo ograje šest metrov visoko, na vrhu je bodeca žica, opremljene so z zvocnimi senzorji in senzorji za zaznavanje premikanja, avtomatskimi razpršilci solzivca, z nadzornimi stolpi, kamerami in reflektorji, med ograjami Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot pa je speljana intervencijska pot (Andersson, 2014; Castan Pinos, 2009). Andersson španski enklavi Ceuta in Melilla opisuje kot laboratorija nadzora mej v EU. Poleg tega dogajanje v obeh enklavah potrjuje, da vojaško-varnostna industrija na vse dokaze o napacnem razumevanju in diagnozi problema vsakokrat ponudi le še vec istega, neucinkovitega odziva – še vecje in še višje, še bolj militarizirane ograje. Tako se gradi še cetrta ograja, zdaj na maroški strani. Bolj ali manj identicno špansko-maroški ograji je novembra 2015 zrasel dvojni žicnati zid na makedonski meji z Grcijo, od koder so begunci lani spomladi zaceli bolj množicno hoditi proti severu. Na tej poti cez Balkan proti EU so bili begunci manj kot pol leta pozneje, marca 2016, (zacasno) ustavljeni – s postavitvijo ograje na makedonsko-grški meji in sprejetjem sporazuma med EU in Turcijo, ki je v zameno za šest milijard evrov, odpravo vizumskih ovir in druge ugodnosti obljubila, da bo zadrževala in sprejemala nazaj begunce, ki poskušajo priti v EU. Zavezništva za neucinkovite politike S povezovanjem in izmenjavo izkušenj pri gradnji zidov, nadzorovanju ljudi in njihovem zatiranju se vzpostavljajo stiki in sodelovanje med raznorodnimi politicnimi režimi, s cimer se na globalnem zemljevidu priznava vlogo in pomen držav, ki lahko, cetudi dokazano kršijo clovekove pravice in mednarodno pravo, ponudijo »najboljše«, že preizkušene rešitve. Ena takih držav je Izrael. Ameriški antropolog in izraelski mirovniški aktivist Jeff Halper (2015) govori o palestinizaciji sveta, ki se dosega z izvozom izraelskega znanja in vojaško-varnostnih tehnologij. Vse te razvija izraelska vojaško-varnostna industrija pri okupaciji Palestine in nadzoru palestinskega prebivalstva. Madžarsko in bolgarsko notranje ministrstvo sta se poleti 2015 obrnili neposredno na Izrael z željo za prenos izraelskih izkušenj o gradnji takih zidov, ki ljudem ucinkovito preprecijo, da bi jih kakorkoli prestopili. Izraelski režim okupacije ter obkolitve Gaze je živ laboratorij vojaško-varnostne industrije za preizkušanje novih robotnih orožij in naprednih nadzornih sistemov (Halper, 2015; Halper v Božic, 2016b; Lemberg-Pedersen, 2013). Prav zato, ker so bila orožja že preizkušena v boju, ima izraelska vojaško-varnostna industrija pomembno primerjalno prednost, ko svetovnim voditeljem in državam ponuja svoje izdelke in rešitve. Lemberg-Pedersen cedalje vecjo militarizacijo mej komentira takole: Militarizacija mej skupaj z intervencionizmom, ki ga predvideva evropski program Sophia v Sredozemlju, lahko pomenita, da se bodo poti, po katerih zdaj bežijo begunci, spremenile v vojna obmocja. Obupna želja EU, da s svojimi politikami na mejah pokaže moc, bi lahko izzvala konflikte na mejah Evrope. Ce upoštevamo, da se sedanja robotna letala, ki le opazujejo in niso oborožena, zlahka oborožijo, potem je mogoc resnicno grozljiv scenarij. (Lemberg- Pedersen v Božic, 2016a) Kristina Božic | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi A fizicno postavljanje ograj in zapiranje mej ne ustavi ne želje ljudi po odhodu v Evropo, niti ne prepreci dejanskih prihodov. Pot je le cedalje težja, vse bolj militarizirana in vse vec ljudi na njej umre (Andersson, 2014; Spijkerboer, 2007; Lemberg- Pedersen, 2013). Ker se države odzivajo z napacnimi pristopi in so posledicno neuspešne, so njihovi poskusi policijskega nadzora in militarizacije mej cedalje bolj obupani, napadalni in brutalni. Obenem pa vse bolj skrbijo le za lastne meje in poskušajo problem odriniti in ga prevaliti na druge (Andersson v Božic, 2015). To je v Evropi povzrocilo razpad schengenskega sistema. Andersson opozarja, da se Pri nadzorovanju in branjenju mej (se) nasilja niti ne skriva vec, ponekod ga mediji celo namerno posredujejo. Da se to, kar se je nekoc dogajalo pod krinko noci – nasilni izgoni, arbitrarno pretepanje –, dogaja pred kamerami sredi dneva, je vsekakor skrb zbujajoce. A v resnici gre za znake nemoci in nesposobnosti vlad, da bi se s temi dogodki spopadle na primeren nacin. (Andersson v Božic, 2015) Militarizacija mejnih krajin povzroca tudi politicno-družbene probleme, saj praviloma poteka na netransparentne nacine, politike se oblikujejo v zaprtih skupinah izbranih svetovalcev, odlocitve se sprejemajo za zaprtimi vrati. V tem spominjajo na netransparentnost delovanja, ki se širi skozi politicni prostor, in preveva svet bancništva, financ in trgovinskih politik. To ne doloca le vsebine, ampak pocasi spreminja tudi procese oblikovanja javnih politik – (vojaško-varnostna) industrija, ki sledi dobickonosnim interesom, sama analizira stanje, prepozna probleme in ponudi rešitve, ki postanejo uradna politika (Lemberg-Pedersen v Božic, 2016a). Netransparentnost je eden kljucnih problemov pri oblikovanju trenutnih migracijskih politik EU (Andersson v Božic, 2015; Lemberg-Pederson v Božic, 2016a). Sistem Eurosur, ki ga vzpostavljajo od leta 2013, naj bi, ko bo dokoncan, clanicam EU v realnem casu zagotavljal podatke o prestopih mej. Podatke zbirajo brezpilotna letala, senzorji na mejah in sateliti. Ves razvoj tega sistema, ki v nobenem pogledu ni izjema, je potekal v tesnem sodelovanju z evropsko obrambno industrijo, ministrstvi za notranje zadeve in varnostnimi silami, edini nosilec vsaj dolocene demokraticne legitimnosti – Evropski parlament – pa je bil zadnji v tej vrsti in je le potrdil, kar je bilo že doloceno. Netransparentnost se nadaljuje, saj se nad temi ukrepi ne bedi, o njih ni javne razprave, niti ni ocene smotrnosti, rezultatov in ucinkovitosti (Lemberg-Pedersen v Božic, 2016). Institucije EU ob tem žene interes (p)ostati globalni vojaško-varnostni igralec, nacionalni politiki pa varujejo in zagotavljajo interese lastnih varnostnih podjetij in vojaške industrije (Andersson v Božic, 2015). Sistemsko vlaganje v rešitve in razvoj vojaško-varnostnih industrij ter zagotavljanje visoke opremljenosti varnostnih sil s temi orodji na koncu vsiljuje ponavljanje enakih, neuspešnih politik. Andersson (v Božic, 2015) pravi: »Vsak neuspeh se uporabi kot razlog in poziv k še vec enakim ukrepom.« Posledice pa so predvidljive: zacasna geografska preusmeritev begunskih poti in njen neuspeh, pricakovan tudi med politiki, je preprican Andersson, ki nadaljuje: Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot A že sama njihova naznanitev – rasisticen govor, gradnja zidov in vojaške operacije v Sredozemlju – vse to pošlje signal lokalnemu prebivalstvu, da politiki ukrepajo, da so zavzeli strogo, ostro stališce do migracij. In te politike, ki preprecujejo, da bi ljudje na begu našli zavetje, prinašajo takojšnje politicne koristi. Njihova neuspešnost na dolgi rok preprosto ni pomembna, saj nima politicne teže. (ibid.) Frontex je verjetno najbolj poznan in najocitnejši organ EU, ki v svoje delovanje z osredinjenostjo na nadzor jasno preslikava interese vojaško-varnostne industrije. A kriticna ocena dejanskih ucinkov dela Frontexa je v popolnem nasprotju z mocjo, ki naj bi jo ponazarjal (Lemberg-Pedersen v Božic, 2016a). Frontexov predvideni proracun za leto 2016 znaša 254 milijonov evrov (Frontex, 2015), kar je za skoraj 110 milijonov vec kot leta 2015. Leta 2005 je zacel delo s proracunom, vrednim štiri milijone evrov, naslednje leto je dobil od Evropske komisije in držav clanic EU že 19 milijonov, leta 2010 pa 93 milijonov evrov (glej Frontex, b. d.). Del nalog Frontexa je razvoj programa Eurosur; podoben sistem skupnega nadzora pa je tudi Eurodac, ki je zbirka prstnih odtisov za identifikacijo prosilcev za azil in migrantov v EU. Z njeno pomocjo naj bi se zagotovilo izvajanje dolocil prava EU, predvsem vracanje prosilcev za azil v države clanice, v katere so vstopili najprej, kar doloca dublinska uredba. Po podatkih The Migrants' Files (2015) pa se zaradi Eurodaca zgodi tudi vsaj deset deportacij letno, in sicer zaradi napacne identifikacije – naprave naj bi imele doloceno verjetnost napacne identifikacije celo vgrajeno. Cetudi Frontex še nikoli ni imel toliko denarja in medijske pozornosti kot zdaj, pa vseeno bolj ali manj le stoji ob strani in gleda, kako se stvari razvijajo na zunanjih mejah EU (Lemberg-Pedersen v Božic, 2016). Vpliv vojaško-varnostne industrije je viden tudi pri militarizirani operaciji Sophia v Sredozemlju, ki je bila zasnovana po misiji EU proti piratom ob somalski obali. Njen cilj je bil še do pomladi 2015 prepreciti glavno pot beguncev v Evropo med Libijo in Italijo. A so že tedaj raziskovalci in organizacije opozarjali, da Sophia ne bo ponudila resnicnih rešitev, ampak le premaknila pot beguncev drugam. Lemberg-Pedersen (v Božic, 2016) meni: »Gre za prvovrstno demonstracijo neucinkovitosti in neprimernosti ponujenih odgovorov militarizacije na prihod beguncev, ki potrebujejo zavetje.« Raziskave v službi zatiranja Evropski javni denar je med drugim namenjen tako za gradnjo ograj in visokih tehnoloških ovir na evropskih mejah kakor tudi tudi za raziskave o razvoju tehnološko še bolj sofisticiranih in razosebljenih nadzornih mehanizmov in orodij. A poraba tega denarja ne sledi le potrebam in enakopravnim merilom, kaj in koga podpreti. Skupina strokovnjakov s podrocja raziskovanja varnosti je leta 2004 pripravila porocilo o prihodnosti varnosti v Evropi (glej Evropska komisija, 2004). Kristina Božic | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi V njem je ta interesna skupina posameznikov, med katerimi so vsi glavni igralci in vodje vojaško-varnostne industrije v Evropi, pozvala k povecanju števila raziskav s podrocja varnosti na ravni EU. Le nekaj let pozneje je EU zacela v 7. okvirnem programu prav tak program raziskav, ki se nadaljuje (Andersson v Božic, 2015). Marca 2015 je komisarka za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja Elzbieta Bienkowska imenovala novo skupino strokovnjakov s podrocja raziskovanja varnosti, ki ima vec kot pol clanov manj, a so med njimi predstavniki vseh kljucnih podjetij: Finmeccanice, MBDA, Indre, Saaba, Airbusa in BAE Systems (Evropska komisija, 2015). Njihovo porocilo European Defence Research je bilo predstavljeno 23. februarja 2016 (glej Evropska komisija, 2016). Po pricakovanjih predlagajo oblikovanje novega tematskega raziskovalnega programa za raziskovanje vojaških in varnostnih tehnologij, vrednega vsaj 3,5 milijarde evrov (ibid.). Po podatkih portala raziskovalnih novinarjev The Migrants' Files (2015) je bilo prek projektov raziskovanja in razvoja, ki jih financirata EU ali Evropska vesoljska agencija in ki so razvijali tehnologijo za zašcito mej EU, od leta 2002 do leta 2013 v te namene porabljenih 225 milijonov evrov.1 Delitev raziskovalnega denarja je koncentrirana med glavna podjetja vojaško-varnostne industrije. Od 39 javno financiranih projektov je podjetje Airbus prek štirinajstih svojih podružnic oz. hcerinskih podjetij sodelovalo pri desetih; Finmeccanica prek trinajstih podružnic pri šestnajstih in Thales prek svojih trinajstih povezanih podjetij pri najvec, tj. osemnajstih projektih. Med sodelujocimi institucijami sta bili tudi dve slovenski, SETCCE – Zavod za varnostne tehnologije, informacijske družbe in elektronsko poslovanje ter Znanstveno-raziskovalni center SAZU. V katalogu bodocih projektov iz maja 2014 Research for a secure society o financiranih projektih za obdobje od leta 2014 naprej so med slovenskimi prejemniki evropskih sredstev navedeni Thyia Tehnologije, Institut Jožef Stefan in njihova mednarodna podiplomska šola, Xlab – Razvoj programske opreme in svetovanje, Univerza v Ljubljani, SETCCE – Zavod za varnostne tehnologije informacijske družbe in elektronsko poslovanje, Inštitut za fizikalno biologijo, Informacijski pooblašcenec (projekt Ocena in certifikacija shem za varnostne produkte), Mestna obcina Ljubljana (projekt Athena), Policijska uprava Maribor (projekt EU/SEC II Koordinacija nacionalnih raziskovalnih varnostnih programov in politik na najvecjih dogodkih v Evropi) ter MNZ (projekt The House). Institut Jožef Stefan bo sodeloval pri projektih Evropski varnostni izziv in Interoperabilna podatkovna mreža za prve odzivnike v nujnih primerih, podjetje Thyia Tehnologije pri projektu Integriran mobilni varnostni paket, podjetje Xlab pa bo sodelovalo pri projektih Strateška panevropska balisticna inteligentna platforma za boj proti organiziranemu kriminalu in terorizmu ter Napredno okolje za trening za krizne scenarije. Univerza v Ljubljani je vkljucena v projekte Celosten evropski pristop k varovanju civilnega letalstva, Varnost ter interoperabilnost 1 Vsi podatki v nadaljevanju tega odstavka so povzeti po Migrants' Files, 2015. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot v naslednji generaciji PPDR komunikacijskih infrastruktur in Izmerljive mere za avtomatizirane tehnologije prepoznave. SETCCE – Zavod za varnostne tehnologije, informacijske družbe in elektronsko poslovanje pa bo sodeloval pri projektih Globalno mejno obmocje in Široko zracno opazovanje morskih obmocij – prek centralizacije in integracije podatkov, ki jih pridobijo robotska letala. S financiranjem znanstvenih raziskav in vkljucevanjem raznih institucij uspe EU in vojaško-varnostni industriji širiti krog tistih, ki so vpleteni v utrjevanje zidov na mejah in ki imajo od tega neposredne koristi. To pa vpliva tudi na razumevanje in stališca do teh ukrepov in programov ter (manko) njihove kriticne analize v javnosti. Izvažanje dvojnih standardov in nasilja Cetudi so doloceni podatki dostopni javno ali jih je vsaj mogoce pridobiti, pa številni podatki ostajajo tajni. Denimo, katere in v kolikšni meri mednarodne financne institucije investirajo v vojaško-varnostne industrije. A v zadnjem casu je vec kot ocitna rast števila ponudb podjetij, kot sta Thales in Finmeccanica, Turciji (Lemberg-Pedersen v Božic, 2016a). Nesojena kandidatka za clanstvo v EU je s sporazumom, marca 2016 sklenjenim med EU in Turcijo, postala glavni akter pri z austavljanju ljudi, ki želijo najti zatocišce v Evropi. Jasno pa je, da rešitve, ki jih ponuja vojaško-varnostna industrija, begunce razclovecujejo in ohranjajo na zadostni razdalji, da cloveški stik ni mogoc, zaradi cesar so to tuji, drugi ljudje (Andersson v Božic, 2015; Lemberg-Pederson v Božic, 2016a). Vendar pa nam s tem, ko nimamo stika, ni odvzeta odgovornost, ki jo imamo kot prebivalci Evrope za te brutalne politike (Andersson v Božic, 2015). Zaradi še vedno veljavne Konvencije o pravicah beguncev lahko trdimo, da so razmere danes boljše kot med drugo svetovno vojno. Tudi poskusi uvedbe skupne azilne politike na ravni EU so lahko zaznani kot napredek, cetudi glede na potrebe srhljivo premajhen. Lemberg-Pedersen (v Božic, 2016a) pravi: Dublinski ukrepi so predvidevali, da so azilni, socialni in zdravstveni sistemi vseh clanic EU enaki, a to ocitno ni res. Šlo je za nemogoco domnevo, ki pa je vseeno ostala temelj dublina. Tako zdaj severne in zahodne clanice, med katerimi so najbogatejše in najmocnejše države, uporabljajo univerzalisticne formulacije in prelagajo svojo odgovornost do azilantov in beguncev na južne in jugovzhodne clanice. To je politika izogibanja, ki je povzrocila, da se je grški azilni sistem leta 2010 v celoti sesul. Pri univerzalisticnih aspiracijah je vrojena nevarnost: ce se nanje ne odzovemo s konkretno resnicno solidarnostjo, spodkopljejo same ambicije. Kristina Božic | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi Te propadejo tudi ob dvolicnosti, ki jo cedalje bolj kaže zunanja politika EU – v zameno za nadziranje beguncev je pripravljena zamižati na obe ocesi, ko se postavi vprašanje demokracije in spoštovanja clovekovih pravic. Avstrija in Velika Britanija sta v Turciji investirali v gradnjo centrov za odstranjevanje in izgon tujcev, Italija, Španija in vse ostale clanice EU so za sodelovanje pri zadrževanju beguncev placevale Libiji, Maroku in podsaharskim državam, ki še vedno nosijo veliko vecje breme skrbi za begunce kot EU (Andersson, 2015; Lemberg-Pedersen, 2013). Lemberg-Pederson (v Božic, 2016a) pravi, da bi se »evropska javnost morala zavedati, da s sklepanjem takšnih kupcij EU kaže tudi izjemno ranljivost. Sporoca, da se bo EU sesula, ce bodo pritisnili nanjo na podrocju prosilcev za azil in beguncev. Izpostavljena je izsiljevanju. Maroku je to uspelo glede Zahodne Sahare, podobno je Gadafi izsilil denar od EU, zdaj vidimo dogajanje v Turciji, in odzive EU nanj.« Varnostni položaj v Turciji se pospešeno slabša s konfliktom na vzhodu države, s teroristicnimi napadi v Ankari in Istanbulu pa se teror intenzivno prenaša na vso državo. Denar, namenjen za utrjevanje mej Evrope, pa se s krepitvijo turških varnostnih sil pospešeno preliva tudi v podporo in omogocanje zatiranja vseh tistih državljanov Turcije, ki jih režim prepozna kot svoje sovražnike. Razlika med obljubami in dejanskimi posledicami militarizacije ter cedalje vecje zagrajevanje Evrope se krepijo in ce bi denar, ki je bil in je namenjen za ograjevanje Evrope in branjenje njenih mej, namenili integraciji ljudi, ko prispejo v Evropo, bi živeli v drugacnem svetu (Andersson v Božic, 2015; Lemberg-Pedersen v Božic, 2016a). Na eni strani egocentrizem držav, ki nocejo sprejeti beguncev, na drugi pa nadaljnje oženje in zapiranje legalnih poti, po katerih bi lahko ljudje pribegnili v EU, ustvarja prostor za rast tiste industrije, ki omogoca, da ljudje prihajajo v EU neopazno, neuradno. Tihotapska industrija je stvaritev EU. Raste, postaja bolj sofisticirana in okrutna skupaj in vzporedno z rastjo ter širitvijo militariziranih mej. Lemberg-Pedersen (v Božic, 2016a) razmere komentira takole: »Industriji nadzora mej in tihotapljenja se morata uciti druga od druge in sta soodvisni, ce hoceta preživeti. Politike militarizacije so dosegle prav tiste pogoje in okolišcine, ki si jih clovek ne želi, ce ima širši pregled nad dogajanjem in posledicami dolocenih politicnih ukrepov.« Ustvarjanje ekonomsko šibkega delavstva Begunci, ki jim uspe priti v EU, so zaradi svojega neurejenega statusa pogosto potisnjeni v izjemno ranljiv in negotov ekonomski položaj. Strah je njihov konstantni spremljevalec. »Pot spremeni pogled teh ljudi na Evropo. Najpogostejše vprašanje, ki sem ga slišal, je bilo, zakaj nam Evropa to dela?« (Andersson v Božic, 2015) Evropa zanika posledice svojih politik – bodisi ekonomskih, trgovinskih, okoljskih ali varnostnih. A posledice, ki jih soustvarjajo vse te politike, so tudi kljucni dejavnik sodobnih migracij in obenem njihov glavni element, ki ga moramo razu Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot meti, ce hocemo iskati celostne in resnicne rešitve (Andersson, 2014; Andersson v Božic, 2015). Tako imenovana ilegalnost ljudi, ki se ohranja v EU tudi po tem, ko ljudje že prispejo, koristi industrijam in kapitalu. Clovek, ki je brez dokumentov, bo moral najti delo: na neuradnem trgu, v kmetijstvu, negi ali gradbeništvu, saj ekonomskih potreb ni mogoce ne zakriti ne spregledati. A države tega podrocja nocejo urediti: zato ostajajo ti delavci manj zašciteni in bolj izpostavljeni izkorišcanju, njihova delovna sila pa cenejša. O vzdrževanju statusa quo Andersson pravi: Ustvarili smo neformalne trge dela, ki so koristni za kapital, a škodujejo vsem delavcem, saj se standardi za vse znižujejo, migrantski delavci pa so kruto izkorišcani. A politiki se s tem nocejo soociti. Obstaja prepad – na eni strani govorica o ostrih, strogih ukrepih na mejah, na drugi strani pa države dopušcajo, da migranti ilegalno prihajajo in jih izkorišcajo kot najcenejšo in najranljivejšo delovno silo. Ce bi to preprecevali, bi spodkopavali lastno gospodarstvo. (Andersson v Božic, 2015) Ce to povežemo s cedalje bolj sofisticirano tehnologijo nadzora – ne le mej, ampak ljudi in življenja, postanejo posledice vpliva vojaško-varnostne industrije na azilno politiko EU ne le drage, ampak tudi nevarne: za demokracijo in tudi za temeljne svobošcine vseh ljudi. Lemberg-Pedersen (v Božic, 2016) pravi: Korak za korakom smo na poti v totalitaren nadzor, za katerega smo mislili, da smo ga pustili na odpadu evropske zgodovine. Prihaja v novi obliki, a hkrati je zaradi tehnoloških možnosti veliko bolj vseobsegajoc kot kadarkoli prej v zgodovini. Ne bi smeli biti slepi: ne glede na namene akterjev trenutne militarizacije naših mej gre za politicne ukrepe in družbeni razvoj, ki nas bo pripeljal do grozljivih rezultatov. V militarizaciji mej in ilegalizaciji novih prišlekov v EU ni nic nakljucnega. Za neucinkovitostjo in nehumanostjo azilnih politik stojijo jasni kapitalsko-politicni interesi, ki jim ni mar ne za demokracijo ne za svobodo ali dostojanstvo ljudi – tistih s »pravimi« papirji ali brez njih. Literatura AMNESTY INTERNATIONAL (2005): Spain, The Southern Border: The State turns its back on the human rights of refugees and migrants. Dostopno na: http://www.amnesty.eu/ static/documents/Spain_detention_report_English_final.pdf (18. februar 2016). AMNESTY INTERNATIONAL (2015): Fear and Fences, Europe’s approach to keeping refugees at bay. Dostopno na: https://www.amnesty.nl/sites/default/files/public/ Kristina Božic | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi fear_and_fences_updated_web_finalv2.pdf (20. marec 2016). ANDERSSON, RUBEN (2014): Illegality, Inc. Oakland: University of California Press. ANDERSSON, RUBEN (2015): Hardwiring the frontier? The politics of security technology in Europe's 'fight against illegal migration'. Security Dialogue 47(1): 22– 39. Dostopno na: https://www.academia.edu/16997304/Hardwiring_the_frontier_ The_politics_of_security_technology_in_Europes_fight_against_illegal_migration (22. marec 2016). BOŽIC, KRISTINA (2015): Industrija ilegalnosti: Kako smo zidali zidove iz krize v propad clovecnosti. Sobotna priloga Objektiv, Dnevnik, 12. september. Dostopno na: https:// www.dnevnik.si/1042720231/svet/industrija-ilegalnosti-kako-smo-zidali-zidove-izkrize- v-propad-clovecnosti (10. marec 2016). BOŽIC, KRISTINA (2016a): Neobjavljeni intervju z Martinom Lemberg-Pedersenom, opravljen 14. januarja. Osebni arhiv Kristine Božic. BOŽIC, KRISTINA (2016b): To ni sistem, ki bi mu bilo mar za cloveka. Mobilni casopis Torek ob petih, 26. januar. Dostopno na: http://torekobpetih.si/intervju/to-nisistem- ki-bi-mu-bilo-mar-za-cloveka/ (20. marec 2016). CARRERA, SERGIO IN MARCO FORMISANO (2005): An EU Approach to Labour Migration: What is the Added Value and the Way Ahead? CEPS Working Paper 232. Dostopno na: https://www.ceps.eu/publications/eu-approach-labour-migrationwhat- added-value-and-way-ahead (20. februar 2016). CASTAN PINOS, JAUME (2009): Building Fortress Europe? Schengen and the Cases of Ceuta and Melilla, working paper. Belfast: Centre for International Border Research (CIBR). Dostopno na: https://www.qub.ac.uk/research-centres/ CentreforInternationalBordersResearch/Publications/WorkingPapers/ CIBRWorkingPapers/Filetoupload,174398,en.pdf (12. januar 2016). EVROPSKA KOMISIJA (2004): Research for Secure Europa. Report of the Group of Personalities in the field of Security Research. Dostopno na: http://ec.europa.eu/dgs/ home-affairs/e-library/documents/policies/security/pdf/gop_en.pdf (10. januar 2016). EVROPSKA KOMISIJA (2014): EU Research for a Secure Society, maj. Dostopno na: http:// ec.europa.eu/dgs/home-affairs/financing/fundings/pdf/research-for-security/ security_research_catalogue_2014_en.pdf (10. marec 2016). EVROPSKA KOMISIJA (2015): Commissioner Bienkowska launches high-level group on defence research. Growth, Internal Market, Industry, Entrepreneurship and SMEs, 30. marec. Dostopno na: http://ec.europa.eu/growth/tools-databases/newsroom/cf/ itemdetail.cfm?item_id=8192&lang=en (20. februar 2016). EVROPSKA KOMISIJA (2016): European Defence Research. Report of the Group of Personalities on the Preparatory Action for CSDP-related research. The case for an EUfunded defence R&T programme. Marec. Dostopno na: http://www.iss.europa.eu/ uploads/media/GoP_report.pdf (23. januar 2016). FRONTEX (B. D.): Governance documents. Dostopno na: http://frontex.europa.eu/aboutfrontex/ governance-documents/2013 (5. januar 2016). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot FRONTEX (2015): Budget 2016. Dostopno na: http://frontex.europa.eu/assets/About_ Frontex/Governance_documents/Budget/Budget_2016.pdf (11. januar 2016) HALPER, JEFF (2015): War Against the People. London: Pluto Press. KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI (2004): Raziskava varnosti: Naslednji koraki. Sporocilo komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/ TXT/?uri=CELEX%3A52004DC0590 (17. februar 2016). LEMBERG-PEDERSEN, MARTIN (2013): Private security companies and the European borderscapes. V The Migration Industry and the Commercialization of International Migration, T. Gammeltoft-Hansen in N. Nyberg Sřrensen (ur.), 152–172. London, New York: Routledge, Taylor & Francis Group. Dostopno na: http://www.academia. edu/2331038/Private_security_companies_and_the_European_borderscapes (10. januar 2016). SPIJKERBOER, TOMAS (2007): The Human Cost of Border Control. European Journal of Migration and Law 9: 127–139. Dostopno na: https://www.academia.edu/183097/ The_Human_Costs_of_Border_Control?auto=download (14. marec 2016). THE MIGRANTS' FILES (2015): The Money Trails. 18. junij. Dostopno na: http://www. themigrantsfiles.com/ (22. februar 2016). Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic | Destinacija: Evropa. 247 Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic Destinacija: Evropa. Pot: od schengenske »e-meje« do rezalnih žic Abstract Destination: Europe. Path: from Schengen »e-border« to barbed wires The predominant response of European Union countries to current migration movements from the global South has been a policy of classification of migrants into more legitimate/wanted and less legitimate/wanted. Despite the fact that migration is a historical reality in the European space, European Union countries have predominantly reacted to new migratory realities in bureaucratic ways and by creating and intensifying the image of migrants as the cultural other and as a threat to European cultural and political values. The European Union could not react effectively even in the cases of transit migration. In line with the increasing criminalisation of migration and an increasingly restrictive migration policy, or rather in its absence, smuggling and human trafficking networks are on the increase. Fighting against these phenomena takes attention away from national and European Union border and migration policies that have produced such gambling with human lives. Considering the historical development of the national population concept, the mainly utilitarian perceptions of migrants and the restructuring of welfare systems, it is imperative to question the dichotomies that classify migrants into more or less wanted or legitimate, and the prevailing language of classifications that narrow the wide array of reasons for migration into simplified categories determined by different dimensions of social stratification. Keywords: migration, fortress Europe, economic migrant, refugee, migration policy Simona Zavratnik is Assistant Professor of Sociology and Research Fellow at the Centre for Spatial Sociology at the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana. Her current research interests include issues of contemporary migration, refugees and social solidarity. (simona.zavratnik@fdv.uni-lj.si) Sanja Cukut Krilic, PhD in sociology, Research Fellow at the Sociomedical Institute, ZRC SAZU in Ljubljana. Her research interests are female migration, transnational families, care work and domestic violence in vulnerable groups. (sanja.cukut@zrc-sazu.si) Povzetek Države Evropske unije so se na aktualna migracijska gibanja z globalnega juga odzvale s politikami klasificiranja bolj upravicenih/zaželenih od manj upravicenih/zaželenih migrantov in migrantk. Kljub dejstvu, da so tako emigracije kot tudi imigracije v evropskem prostoru zgodovinska stalnost, so se na nove migracijske realnosti odzvale na prevladujoce birokratske nacine in z ukrepi, ki so migrante in migrantke vzpostavili in potencirali kot kulturno druge in kot nenehno grožnjo evropskim kulturnim in politicnim vrednotam. Evropska unija ni zmogla ucinkovitega odziva niti na t. i. tranzitne migracije (kot pokaže primer aktualne »balkanske migracijske poti«). Vzporedno z narašcajoco kriminalizacijo migracij in cedalje bolj restriktivno migracijsko politiko oziroma v skorajšnji odsotnosti le-te narašcajo tudi organizirane mreže tihotapcev in trgovanje z ljudmi. Boj proti tovrstnim pojavom bistvo problema odmakne od migracijskih in mejnih politik tako nacionalnih držav kot tudi Evropske unije, ki so tovrstno trgovanje s cloveškimi življenji primarno producirale. V luci zgodovinskega razvoja koncepta nacionalne populacije, prevladujocega utilitaristicnega gledanja na migrante in migrantke in restrukturiranja blaginjskih sistemov je treba temeljito razmisliti o di 248 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot hotomijah, ki migrante delijo na bolj ali manj upravicene oziroma zaželene, in prevladujocem jeziku klasifikacij, ki širok repertoar razlogov za migracijo zoži na poenostavljene »zamišljene« kategorije, ki so definirane glede na razlicne dimenzije družbene stratifikacije. Kljucne besede: migracije, trdnjava Evropa, ekonomski migrant/migrantka, begunec/begunka, migracijska politika Simona Zavratnik je docentka sociologije in znanstvena sodelavka v Centru za prostorsko sociologijo na FDV. Aktualna podrocja raziskovanja zajemajo vprašanja sodobnih migracij, begunstva in družbene solidarnosti. (simona.zavratnik@fdv.uni-lj.si) Sanja Cukut Krilic, doktorica socioloških znanosti in znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani. Njena raziskovalna zanimanja so migracije žensk, transnacionalne družine, skrbstveno delo in nasilje v družinah ranljivih skupin. (sanja.cukut@zrc-sazu.si) Poti. Meje. Ljudje. Množicne migracije z globalnega juga, na katere so se evropske države odzvale s politikami zapiranja meja, populisticnimi politikami zavracanja, segregiranja, klasificiranja in prebiranja pravih ter nekoliko manj pravih, v glavnem pa nezaželenih beguncev, so v evropskem prostoru ponovno odprle vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih ostala na obrobju politicne skupnosti Evropske unije. EU ima številne težave, tudi tovrstne, ki sporocajo v svet »kdo smo, kakšne so naše vrednote«, kako razumemo skupno identiteto in kako definiramo tujca. Evropa se kljub mocni migracijski tradiciji, tako rekoc historicni prezentnosti migracij v obe smeri (glej vec Castels in Miller, 2009; Goldin, Cameron in Balajaran, 2012), tako emigracij kot imigracij, ni zmogla vzpostaviti kot skupnost, ki bi mejam in izkljucevanju nasproti v bistvo migracijskih in azilnih politik postavila integracijo, vkljucevanje in solidarnost. Evropa se je zagradila z »e-mejami« (Zavratnik, 2001) že pred skoraj dvema desetletjema in zdelo se je, da je trend mejaštva ujel duh razvoja visokih informacijskih tehnologij, od te tocke naprej pa je nadzor prepušcen kameram, biometriji in bazam podatkov (Andreas in Snyder, 2000; Zavratnik Zimic, 2003; Pajnik in Zavratnik Zimic, 2003). Pri tem ni nezanemarljivo dejstvo, da postajajo administrativna in politicna prizadevanja socasno cedalje bolj medsebojno usklajena, posamezne baze in informacijski sistemi pa vse bolj povezani (Broeders, 2007). V nasprotju z vecino drugih nadzornih sistemov posameznih držav je panoptikum Evropa na podrocju preprecevanja nedokumentiranih migracij prvenstveno namenjen nedržavljanom in pridobitvi informacij o njihovih dejanjih in gibanju, osnovni cilj tovrstnega sistema nadzorovanja, nekakšne tovarne izkljucevanja, pa je, da jih zadrži »zunaj« meja nacionalnih držav EU tako v smislu njihovih teritorialnih povezav s tem prostorom kot tudi v smislu »pripadnosti« in »clanstva« prostoru EU (ibid.). EU je tovrstne mehanizme izumila, da bi »zašcitila« svoje periferije, a v resnici uresnicujejo prav njene selektivne in izolacionisticne migracijske politike (Zavratnik Zimic, 2003). Osredišcenje migracijskih politik na nadzorovanje Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic | Destinacija: Evropa. poti v fizicnem prostoru in kontrolo teles na podlagi birokratskih mehanizmov in ob podpori informacijskih tehnologij se je zgodilo, še preden so na meje EU prišli »migranti v skupinah«, kot je pogosto poimenovano gibanje migrantov, ki premagujejo dolge razdalje, in so praviloma vedno zaustavljeni v preddverju EU. Za »obvladovanje«, to je predvsem za preprecevanje množicnih migracij, so se vlade vrnile h klasicnim gradbenim podvigom. Ni sicer nastal kitajski ali berlinski betonski zid, se pa rezalne žice postavljajo veliko hitreje in imajo enak psihološki ucinek. Politike EU so se na nove migracijske realnosti odzvale na neustrezen, povsem birokratski nacin, tako v primeru že dobro poznanih politik zadnjih let, ko je na sredozemsko obrobje EU prihajalo vecje število beguncev iz Afrike, morda še bolj potencirano pa pri tako imenovani balkanski begunski poti. V clanku slediva tezi, da so tovrstne politike (zgolj) nadaljevanje izolacionisticnih in visoko selektivnih mejnih politik, ki so temeljile na vzpostavljanju elektronskih meja, hkrati pa so v EU uspešno socializirale podobo migranta/begunca kot kulturno drugega in ga na rasisticni podstati definirale kot »grožnjo evropski identiteti«. Obenem so skozi diskurze varnosti, upravljanje migracij in nadzor v domaci javnosti – in na ravni EU – delovale pomirjevalno ali vsaj v smeri obvladovanja konfliktnih tem. S tem je bila definirana smer odzivov na aktualne množicne migracije; politike, ki bi na kakršen koli nacin odstopale od še bolj zaostrenih selektivnih pristopov, temeljecih na ekonomskih in politicnih merilih »upravicenosti«, bi nedvomno bile presenecenje. Le da mejne politike in sodobnega migranta izpred slabih dveh desetletij od današnjega locita dodatno poudarjena dimenzija gospodarske krize in še mocnejša instrumentalizacija migranta kot tistega, ki nacenja socialno-ekonomsko tkivo zamišljeno homogenega nacionalnega sistema. Migracije skozi veliki historicni narativ … in vse do rezalne žice Vsekakor je treba migracije kontekstualizirati v sodobnih globaliziranih družbah, a je o njih prav tako treba govoriti kot o velikem historicnem narativu, ki pripoveduje kontinuirano zgodbo o gibanjih ljudi kot stalnici modernih in predmodernih družb. Ta veliki narativ tudi povsem spreminja podobo sedentarnega sveta (King, 2010: 19) in že v svojem bistvu podaja razlicne migracijske pripovedi (ibid.): od ekoloških migracij, ki so težile k iskanju obdelovalne zemlje in vode, do družb, utemeljenih na nomadizmu in sezonskih selitvah ljudi, narativa pionirskega osvajanja velikih ozemelj Kitajske, Severne in Južne Amerike in Avstralije, pa vse do marksisticnega, ki opozarja na izkorišcanje, suženjstvo, podrejenost kolonializmu in kapitalizmu ter ne nazadnje tudi narativa globalnih diaspor. Svet v gibanju, posamezniki, bolj ali manj organizirane in spontane družbene skupine, prebivalci revnih ruralnih obmocij, v katerih zmanjka hrane ali možnos Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot ti za njeno pridelavo, prostovoljno in prisilno na poti, družine in cele vasi, vojni begunci in novodobni suženjski delavci itd., so znane podobe sodobnih migrantov, a tudi znani izseki iz preteklosti. Tako so prenekateri tipi in trendi migracij globoko zakoreninjeni v preteklih praksah, v kontekstu globalizacije pa se je spremenila smer gibanja h globalnemu Severu in zahodu kot ciljnima destinacijama, nekoliko so se modificirali motivi, ki so se – vsaj pri delu prebivalstva – približali zahodnim potrošniškim družbam, pa vendarle temeljni narativ migracij ostaja v veliki meri nespremenjen in prezenten kot zgodovinska stalnost. Ko sodobne politike referirajo na povsem nove kontekste migracij, zlasti položaj EU v globalni matrici, rekoc, da bo begunska kriza bistveno spremenila podobo EU ipd., takih analiz ni mogoce obravnavati kakorkoli drugace kot populisticne, neznanstvene in predvsem politicne. Historicna kontekstualizacija pa ni potrebna le zato, ker je za Evropo poucno, da se spomni lastne emigrantske preteklosti, ceprav tudi to – spomnimo, da je v drugi polovici 19. in v zacetku 20. stoletja vec kot 50 milijonov Evropejcev emigriralo v ZDA; gre za procese najvecjih prostovoljnih mednarodnih migracij, znanih kot the Great Migration, ki so bile posledica revšcine, brezposelnosti in želja po novem življenju, omogocile pa so jih priložnosti, prostor in svoboda, ki sta jih ponujali Ameriki (King, 2010: 28) –, ampak predvsem zato, da v sodobne politicne prakse priklicemo zasidranost migracijskih praks kot norme »normalnosti«, norme stalnosti v celotni socialni zgodovini. To je tisti element, ki je politikam EU popolnoma ušel iz rok oziroma se je zasidral v diskurzu patologizacij in odklonskosti migracijskih praks. Ker je dopušceno, da so migracije omejene na raven nekakšnega motecega elementa, nezaželenih družbenih procesov ali v nacionalisticnih politikah na raven kulturnih groženj, jim ni odvzet naboj, ki ga proti migrantom uperjajo rasisticne in populisticne stranke in vlade. Tiste, ki postavljajo ograje, izdelujejo rezalne žice in blokirajo varne prehode. Potenciranje strahov do kulturno drugacnega, tistega, ki ga v binarni opoziciji »mi – oni« prezentira migrant, begunec, tujec, je brambovska strategija izkljucevanja, ki je v temelju rasisticna. Rezalna žica je njena najnovejša manifestativna politika. Z njo je Evropa na novo definirala zamišljeno skupnost »mi«1 in jo ožicila od skupnosti »oni«. Na drugi strani rezalne žice in po zaprtju tako imenovane balkanske poti ostajajo v conah deportacij predvsem begunci iz držav, v katerih potekajo najvecji vojni konflikti ali pa so dalec od tega, da bi si opomogle od vojn. Tudi množicne prisilne migracije niso nov fenomen, zlasti ne s konfliktnih obmocij. A neizpodbitno ostaja obcutek, da se je Evropa šele po letih spopadov na relativno oddaljenih neevropskih ozemljih zacela zavedati, da so milijoni beguncev tudi njena realnost. Soocenje z globalnim begunstvom pa je za EU vse prej kot zgledna praksa. Denimo, tako imenovana balkanska pot je skonstruirana kot 1 S pojmom zamišljene skupnosti se opiramo na Andersonovo (2007) razumevanje »mi« skupnosti. Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic | Destinacija: Evropa. posledica neucinkovitih migracijskih politik, ki so se v vsej grotesknosti še najbolj pokazale pri Lampedusi. Ko se zapre ena pot, se odpre druga; ko postane morje težko premagljivo, se najdejo kopne, cetudi daljše in težje poti. To dokazujejo evidence s terena, katerih najpogostejši glasovi so aktivisti, lokalni prebivalci in akademiki. Lampedusa se je zgodila precej prej kot balkanska begunska pot, bila je posledica nedorecene politike ali kar nepolitike. Zacela se je prav kot posledica dveh klasicnih instrumentov migracijske kontrole: uvajanja vizumov za državljane vecine tretjih držav in sankcij za prevoznike, ki nedokumentirane migrante in migrantke vozijo cez meje nacionalnih držav (Cuttitta, 2014: 201). Zdi se namrec, da z vidika spremenjenih družbenopoliticnih okolišcin, povezanih zlasti s prepovedjo zakonitega prevoza za države »nezakonitih« in »neupravicenih« migrantov in migrantk (na primer tistih, ki nimajo veljavne vize za potovanje v doloceno državo) aktualna balkanska begunska pot ni zgolj nadaljevanje dogodkov v letih 2000 in 2001. Gre za predrugacene migracijske realnosti, ki so posledica cedalje bolj omejevalne migracijske politike ne zgolj preprecevanja vstopa oziroma celo tranzita, temvec tudi na podrocju podeljevanja statusa begunca in konstruiranja legitimnih in nelegitimnih kategorij migrantov in migrantk. Pravzaprav se je Lampedusa ponovila na balkanski poti, o popravnem izpitu evropske politike niso niti razmišljale in napake so se kopicile. Tudi s tem, ko so na sceno stopile višegrajske države s svojim specificnim pogledom na migracije, meje, nacijo in izkljucevanje s »polja evropskega«. Na Lampedusi, na grških otokih, na balkanski poti namrec ni nic blešcecega, kar bi prinašalo politicni kapital, zlasti ne dalec v osrcju Evrope, ki refleksno in zavestno skuša ubraniti center tako, da pritiska na periferijo. Dejstvo je, da EU ne zmore ucinkovitega odziva niti na tako imenovane tranzitne migracije – kar je nazorno pokazal primer balkanske poti –, ki praviloma ne zahteva veliko vec kot zgolj »omogociti varen prehod«, tj. nekaj logisticnega nacrtovanja, zagotavljanje osnovne varnosti beguncem in podporo na delu poti.2 Za vecji del humanitarnih aktivnosti, ki so potrebne tako rekoc v trenutku na terenu, pa se zdi, da jih nevladne organizacije, aktivisti, lokalni prebivalci itd. izvedejo praviloma brez kakega kljucnega sodelovanja z državo ali celo povsem mimo nje. Evropa. Izolirana pred globalnim begunstvom? Analize globalnih trendov mobilnosti kot tudi bolj na evropski prostor osredinjene analize migracijskih procesov potrjujejo ugotovitev, da je bil evropski prostor v zadnjih dveh desetletjih, ko nas politike prepricujejo o migrantih kot stalni grožnji evropskim kulturnim in politicnim vrednotam, pravzaprav precej »imun« proti naj 2 Za podrobnejšo analizo glej dokumentacijo Porocila z meje in begunskih taborišc (Kozinc (ur.), 2015). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot vecjim globalnim migracijskim potem. Še zlasti je bil slabo zastopan pri nudenju zatocišc beguncem, ki so bežali z najvecjih vojnih žarišc v t. i. tretjem svetu. Vojne krize, razvojne disparitete med globalnim severom/zahodom ter jugom/vzhodom, okoljske spremembe in neperspektivnost življenjske eksistence v politicno, ekonomsko in okoljsko opustošenih državah, se Evropske unije niso dotaknile nic kaj pretresljivo, prej nasprotno, evropske države – z izjemo Nemcije in kakšne skandinavske države – niso sprejele omembe vrednega števila beguncev. Še zlasti ne v globalni primerjavi, kar med drugim potrjujejo statisticni podatki UNHCR o globalnih trendih pri zagotavljanju zašcite ljudem na begu pred nasiljem, po katerih je okoli 85 odstotkov vseh beguncev poiskalo zašcito pred preganjanjem v revnejših državah Afrike, Azije, Bližnjega vzhoda in Latinske Amerike3 (UNHCR, 2015). Tako imenovana begunska kriza, ki jo EU reproducira predvsem z mejnimi namesto migracijskimi politikami, je kriza Evropske unije, ki se v reševanju vse bolj zapleta v lastne neucinkovite mehanizme. Politike so nedefinirane, ukrepi nedodelani, instrumentov na terenu ni oziroma vsaj kriticno primanjkujejo zunaj okvira nadzorovalnih mejnih politik. Kolaps je evidenten že na ravni tako šibkega obstoja neke politike, ki se imenuje skupna migracijska in azilna politika EU in je ujeta v nedorecenosti med dublinskim in Schengenskim sporazumom, do veliko bolj problematicnih posledic na ravni reševanja cloveških življenj ter zagotavljanja osnovne eksistence. Ko se zacnejo iz okolij v preddverju EU,4 kamor so se zatekli številni begunci, umikati celo najvecji globalni akterji begunskih politik, kot je UNHCR, ter življenjsko nujne organizacije, kot so Zdravniki brez meja, z argumentom, da ne želijo, ne morejo in ne bodo sodelovali v procesih, ki niso begunske, ampak deportacijske politike, je dosežena kriticna tocka, ko EU politikam v vseh dimenzijah, ki kakorkoli obravnavajo begunstvo in migracije, nepovratno zvonijo rdeci alarmi. Tranzitne migracije. Varen prehod in rezalne žice na balkanski poti Prehod beguncev je potekal na nacin »naj gredo cim prej mimo«, da ne bi motili in vznemirjali prebivalcev, na balkanski poti pa so jih države zacele dostavljati z ene meje na drugo, vsaka jih je odložila nekoliko severneje in hkrati dala vedeti, da ko 3 Za podrobnejšo analizo globalnih trendov glej UNHCR, 2015. 4 Glej npr. v Guardianu prispevek Kingsley, 2016. Po sprejetju kontroverznega sporazuma o »upravljanju« migracij med EU in Turcijo je vsaj pet vecjih agencij s podrocja humanitarne in druge pomoci beguncem izjavilo, da se ne bodo vpletale v deportacije beguncev, ker je to v nasprotju z mednarodnim begunskim pravom (UNHCR, Zdravniki brez meja, Mednarodni odbor za reševanje, Norveški svet za begunce in Rešimo otroke). Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic | Destinacija: Evropa. jih preda sosednji državi, je z begunci opravila. Pri tem ni šlo brez medsebojnih obtoževanj vlad držav na balkanski poti, prelaganja odgovornosti in pristopov, ki so dali vedeti, da so begunci tovor na poti do ciljne države. Ce sta že sama pot oziroma tranzit zahtevala tolikšen zalogaj za evropske politike, kaj je mogoce pricakovati, ko bodo begunci prišli v ciljne države? To vprašanje si vse pogosteje zastavljajo zagovorniki pristopa odprtih meja, ko opozarjajo na procese integracije migrantov v nove družbe. Meje, ki omogocajo vstop in clanstvo v družbi, so namrec vsaj tako visoko selektivne kot geografske locnice na poti v nove družbe. Današnje politike EU pri zaprtju mej in kriminalizaciji migrantov niso hotele uvideti, da strukturna kriminalizacija migracij vzpostavlja vzporedni »trg z življenji migrantov«, v katerem veljajo pravila tihotapcev in trgovcev z ljudmi. Dejstvo je, da so restriktivne migracijske politike glavni krivec za razrast organiziranega kriminala, ki je prevzel precejšen del organiziranja migracijskih poti tudi v Sredozemlju. Umiranje na poti v obljubljeno Evropo je v tej perspektivi za EU nekakšna »kolateralna škoda« (Gallardo in Houtum, 2014). Zdi se, da so države v maniri neoliberalnih politik mirno sprejele tovrstni outsourcing, cetudi bo zdaj prav boj proti organiziranim kriminalnim združbam ena glavnih potez »urejanja« migracij. Govor o neustreznih strukturah za sprejem beguncev in begunk, o krizi, izrednem stanju in tihotapskih mrežah, ceprav je vse navedeno seveda pomemben del mikrostrukture migracij, bistva problema seveda ne locira v politikah EU in nacionalnih mejnih politikah. Prav zato je mobilnost, domnevno tista kljucna znacilnost, ki naj bi definirala moderni globalni subjekt, med oblikovalci politik lahko obravnavana kot luksuz, ki si ga Drugi ne zasluži (Kirtsoglou in Tsimouris, 2015: 8). Analize mejnih politik, »e-meja«, ki so v funkciji selektivnih mehanizmov mednarodnih migracij, potrjujejo dalj casa prisotne trende ustvarjanja zidov okoli trdnjave Evrope in južne meje ZDA (prim. Andreas in Snyder, 2000; Geddens, 2000). Schengenska in mehiško-ameriška meja sta do popolnosti izvedena sodobna sistema nadzorovanja ljudi, preprecevanja vstopanja in lova na tiste, ki te zidove skušajo na ta ali oni nacin zaobiti, preiti. Temeljni nesporazum je nastal na tocki, ko je EU svoje migracijske politike oblikovala kot mejne politike. Od tod namrec ni bilo koraka nazaj; restriktiven nadzor na zunanjih mejah je postal glavni »varovalni mehanizem« pred prišleki in birokratski zid, temeljec na nadzornih tockah, visokih tehnologijah, biometriji in cipih, vizumskih in podatkovnih sistemih, je postal sinonim sodobnih migracijskih in azilnih politik EU. Pritiski »branite Schengen za vsako ceno« porajajo bizarne lokalne politike v coni schengenske periferije, kjer je postalo trgovanje z življenji beguncev ujeto v primež vzpona nacionalisticne desnice, ki je zajahala val antibegunskih sentimentov in ga bo nedvomno skušala unovciti na volitvah od lokalne do evropske ravni. Porajajo pa tudi povsem dezorientirane skupne evropske politike na podrocju migracij in azila, ki prihajajo iz oddaljenega centra, ki s periferijami nima skupnih realnosti. Mentalne zidove pomembno poglabljajo populisticne politicne stranke povsod po EU, ki so zajahale val neorasizma, programe pa gradijo na antimigra Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot cijskih in ksenofobnih vsebinah (Pajnik, 2015). Repertoar moralnih panik Evrope, natancneje EU, je neizcrpen, ko gre za vprašanje »drugega« na napacni strani schengenskega zidu. To je eden velikih neuspehov evropskih politik, je dezorientiranost, ki se je kazala kot manevriranje med Dublinom in Schengnom, proizvaja konfliktne situacije na schengenskih mejah in hkrati soustvarja vzdušje »mitingaštva « desnicarskih strank, ki so se organizirale okoli protiislamskega elementa, od Zlate zore, do Alternative za Nemcijo, SDS v Sloveniji, Orbanovih somišljenikov in tako naprej. Neoliberalne distinkcije: »zasluženi« begunec in »nezasluženi« migrant Seveda ni pretresljivo novo, da so begunske politike bolj kot s humanitarnimi razlogi za zašcito posameznikov in posameznic povezane s politicnimi in varnostnimi interesi posameznih držav. Begunske politike lahko, kot pravi Appelqvist (2000: 93), »kritiziramo v diskurzivnem kontekstu, ki begunce konstruira kot grožnjo zahodnim družbam«. Pri tem seveda ne mislimo le na cedalje bolj problematiziran odnos med raso, etnicnostjo in kulturo v politicnem in siceršnjem javnem govoru, v katerem se neuspešna integracija migrantov in migrantk interpretira kot posledica zlasti njihove kulturne (verske) drugacnosti v odnosu na t. i. vecinsko prebivalstvo. Kljub cedalje bolj zaznanim demografskim trendom nizke rodnosti in staranja prebivalstva v vecini evropskih držav se na povecane migracije seveda ne gleda kot na ustrezen in zaželen odziv na tovrstne trende.5 Še vec, strahovi pred izgubo delovnih mest ter gledanje na migrante in migrantke kot tiste, ki »izkorišcajo« pridobitve evropskih blaginjskih sistemov in socialnih politik, so stalen repertoar tako politicnih kot tudi drugih javnih diskusij.6 Pri tem se seveda ni odvec znova spomniti zgodovinskega razvoja koncepta nacionalne populacije, ki nam pomaga razumeti, zakaj na migrante in migrantke gledamo kot na tujce v skupnosti, ki si domnevno deli lojalnost državi in pravice, ki jim jih ta država zagotavlja (Wimmer in Glick Schiller, 2003). Holmes in Castaneda (2016: 13) tozadevno poudarita, da medijska porocila in politicne izjave, ki v razmerah narašcajocega varcevanja in neoliberalnega razkroja socialnih sistemov te skrbi projicirajo na preseljene ljudi, tako da naredijo moralno distinkcijo med »zasluženim beguncem« in »nezasluženim migrantom«. Pri tem obe skupini vzpostavijo kot outsiderje, ki ogrožajo blaginjo imaginarne homogene Evrope. 5 Seveda se zavedamo, da je tak utlitaristicen pristop k migracijam, ki gleda na potrebe po migrantih in migrantkah v družbah, ki jih sprejemajo, skrajno problematicen in dvomljiv. Vec o tej temi je na primeru Slovenije pisala Kneževic Hocevar, 2011. 6 Pri tem nikakor ni izjema »stroka«, saj se prav skozi razlicne »strokovne« diskurze mnogokrat še poglabljajo nerazumevanja migracijskih situacij. Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic | Destinacija: Evropa. Posledicno jih patologizirajo in vzpostavijo kot krivce za njihovo situacijo, s cimer odgovornost prenesejo z zgodovinsko utemeljenih politicnih in ekonomskih politik, ki so povzrocile tovrstne množicne migracije (ibid.). Kot opozarja Maggie Rose (2016: 1), je tudi prevladujoc pristop pri obravnavi aktualnih begunskih gibanj državocentricen, kar pomeni, da je poudarek vecine diskusij na državnih politikah in na nacinu, kako te politike odražajo interese posameznih držav. Kot pravi Steans (v Rose, 2016: 10), ko na varnost zacnemo gledati zunaj konteksta nacionalnih držav in v odnosu na mnogotere negotovosti, ki jih izkušajo posamezniki in posameznice, postane prepricljiv argument, da v resnici potrebujemo globalno in ne nacionalno perspektivo varnosti. Prav v odnosu na mnogoterost in medsebojno prepletenost razlicnih dimenzij družbenega položaja konkretnih posameznikov in posameznic je ameriška antropologinja Liisa H. Malkki že leta 1995 opozorila na nevarnost intelektualnega projekta definiranja »begunske izkušnje«, ki naj bi predvideval enotne, esencialisticne in transhistoricne situacije beguncev in begunk: Iskanje izkušnje begunca (naj bo kot analiticni model, normativni standard ali diagnosticno orodje) odraža širšo tendenco številnih disciplin, da vzamejo politicne ali zgodovinske procese in da aspekte teh procesov vpišejo v telesa in psihe ljudi, ki jih doživljajo. Na ta nacin so spreminjajoci in nestabilni socialni fenomeni razumljeni kot temeljne 'znacilnosti', ki izhajajo iz individualnih oseb ali so povezane z njimi. (Malkki, 1995: 511) Mehanizmi klasifikacije: utišan moški begunec Migranti v novih družbah trcijo na nepregledne, neizprosne in povecini nepremostljive proceduralne ovire. Za vecino migrantov so postopki, po katerih se izvaja migracijska in azilna politika EU, popolnoma nerazumljivi. EU se vede, kot da ves svet razume birokratski diskurz, kot da vsi brezpogojno govorimo jezik klasifikatorskih politik, ki sodobne nomade na poti v EU deli na manj ali nekoliko bolj (ne)zaželene migrante; na upravicene in neupravicene migrante, na begunce ali »samo« ekonomske migrante. Zadnjim je vstop na posveceno ozemlje zelo otežen. Države cedalje bolj omejujejo pravico do azila, prosilce za azil predstavljajo kot varnostno grožnjo, grožnjo lokalnim ekonomijam in predvsem kot ekonomske migrante, ki se predstavljajo kot politicni azilanti (Kisiara, 2015). Nepravi begunci so torej zlasti »ekonomski migranti«, ki naj ne bi bili upraviceni do zašcite in niso pravi begunci, kot je begunce opredelila Konvencija ZN o statusu beguncev.7 7 Takole opozarjata Lipovec Cebron in Zorn (2016: 63): »Rezultat izrazito selektivnega pristopa k begunskim pravicam, nelocljivo povezanega z nadzorom nad preseljevanjem, ni le ilegalizacija 'nezaslužnih', temvec delegitimacija priseljevanja z globalnega Juga na globalni Sever ter 'kultura' nezaupanja (begunci morajo svojo potrebo po zašciti šele dokazati).« Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Pri tem se v politicnih, javnih in tudi akademskih diskurzih na migrante (oziroma priseljence) prevladujoce gleda kot nekakšne ekonomske oportuniste, ki so svoje domove zapustili prostovoljno v iskanju boljšega življenja, pri cemer se seveda spregleda, da je tudi njihov ekonomski položaj ustvarjen politicno (Holmes in Castaneda, 2016: 17). Posledicno so zaradi svoje domnevno svobodne in avtonomne odlocitve, da bodo prestopili meje svoje države, pogosto umešceni kot tisti, ki si v državah, v katere prihajajo, ne zaslužijo socialnih, ekonomskih in politicnih pravic (ibid.). Tudi restrukturiranje držav blaginje in posledicno zmanjševanje obsega socialnih in ekonomskih pravic je potenciralo diskurz o ljudeh, ki so ne/ upraviceni do tovrstnih državnih transferjev. Distinkcija med beguncem/begunko in ekonomskim migrantom/migrantko je »zamišljena« (Yazgan in dr., 2015: 182). Gamlen (2015: 309) zapiše, da je bila v zgodovinski perspektivi politicno in pravno konstruirana s ciljem, da v casu ekonomskih in politicnih kriz države ne bi mogle zavrniti najbolj obupanih posameznikov z izgovori, da njihove aktivnosti na trgu dela niso potrebne.8 In prav na ravni klasifikacij in kategorizacij je ena temeljnih težav konceptualizacije aktualnih migracijskih dogajanj. Kot pravi Elissa Helms (2015), so odgovori na ta dogajanja praviloma kot samoumevno dolocili, da migrante in migrantke lahko locimo na upravicene migrante in migrantke, ki bežijo pred vojno, in na nelegitimne migrante in migrantke, ki bežijo pred globalnimi ekonomskimi neenakostmi. Prav to je nemara eden od vzrokov, da ljudje, ki so v trdnjavo Evropo prišli opremljeni z dosežki moderne tehnologije in zadostnimi financnimi sredstvi, prevladujoce niso percepirani kot begunci, saj ne ustrezajo prototipu begunca oziroma begunke kot pasivnega, nemocnega in ekonomsko deprivilegiranega posameznika oziroma posameznice. Walker Rettberg in Gajjala (2015) sta analizirali reprezentacije moških beguncev iz Sirije na socialnih omrežjih na primeru dveh fotografij, ki sta bili objavljeni na portalu refugeesNOTwelcome: slika moških beguncev, ki se pogovarjajo na ladji, in fotografija golega, stradajocega otroka iz Afrike v begunskem kampu, sta poudarili, da so moški videti in se oblacijo kot Evropejci, slika otroka pa pripomore k homogenizirajoci predstavi o revšcini v t. i. tretjem svetu in skonstruira predstavo o tem, kdo je domnevno pravi begunec. Elissa Helms (2015) tozadevno poudarja, da obstaja problematicna predpostavka o povezavi med upravicenostjo do statusa begunca in vlogo pasivne žrtve. Po drugi strani se na zmožnost sprejemanja odlocitve in željo po življenju, ki ne bo samo preživetje, gleda kot na dejavnika, ki zmanjšujeta posameznikovo upravicenost do statusa begunca (ibid.). Tu v razpravo seveda stopijo vprašanja spola in razumevanj o sprejemljivosti razlicnih nacinov vedenja za moške in ženske. Gre namrec za razumevanje vlog moških in žensk v vojni, pri reprodukciji nacij in širših kolek 8 Kako lahko s tega vidika beremo politiko Nemcije, da bo aktualna migracijska dogajanja skušala spremeniti v priložnost, da je treba begunce in begunke integrirati v družbo, da bodo lahko cim prej prispevali k družbi in seveda k ekonomiji? Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic | Destinacija: Evropa. tivnih identitet. Nocija begunca je v taki perspektivi feminizirana, vsak odklon od pasivnosti in ranljivosti pa pozicijo žrtve presprašuje (ibid.). Farrag (2015) opozarja, da gledanje na ženske, sploh begunke, kot zlasti žrtve moškega nadzora in dominacije, ženskam ne le odvzame glas in spregleda mnogoterost njihovih položajev, temvec na nek nacin »utiša« moške v diskurzih, ki se nanašajo na vidike vsakdanjega življenja, ki so povezani s spolom. S tega vidika je mogoce pojasniti tudi, zakaj moški, ki naj bi branili državo in nacionalno skupnost, v javnem govoru pogosto ne veljajo za prave begunce, temvec za strahopetce, ki ne izpolnjujejo svoje dolžnosti tako do družine kot tudi ne do države (Helms, 2015). Ženske in otroci so najpogosteje izpostavljeni kot tiste ranljive kategorije oseb, ki so lahko upraviceni begunci. Na drugi strani je ena bolj prisotnih predpostavk v javnem govoru tudi, da so moški v vojnih razmerah doma pogosto pustili svoje žene in otroke, kar je ponovno povezano z idejo o upravicenosti migriranja. V tej perspektivi je dejstvo, da so moški migrirali prvi, razumljeno kot odraz patriarhalnih, celo nazadnjaških odnosov v državah, iz katerih prihajajo (prim. Helms, 2015). Olivius (2016) je analizirala diskurze o moškosti na primeru policy dokumentov kljucnih humanitarnih agencij ZN in na podlagi intervjujev s humanitarnimi delavci, ki beguncem pomagajo na Tajskem in v Bangladešu. Ugotovila je, da so moški begunci predstavljeni zlasti kot povzrocitelji nasilja in izvajalci diskriminacije nad ženskami, kot nosilci družbene moci in odlocevalci v družini in kot potencialni povzrocitelji težav, ce ne morejo izpolnjevati svoje moške vloge. Težavno je pri taki perspektivi predvsem to, da so moškosti patologizirane, moški opisani kot subjekti, ki jih je treba modernizirati, begunske skupnosti pa kot prevladujoce nazadnjaške in tradicionalne (ibid.). Omenjene ugotovitve niso zelo drugacne od percepcije beguncev z Bližnjega vzhoda kot tistih, ki na eni strani diskriminirajo in izvajajo nasilje »nad svojimi ženskami« in na drugi strani ogrožajo »naše« ženske, kar so najbolj nazorno pokazale interpretacije novoletnih dogajanj v Kölnu in drugih nemških mestih. Clark in Moser (v Farrag, 2015: 1) opozarjata, da neustrezne reprezentacije spolno dolocenih vzrokov in posledic nasilja v raziskovanju niso vodile le v nezadostno tematizacijo vloge žensk v konfliktih, temvec tudi v marginalizacijo moških, ki so preživeli vojno, in moških, ki se iz razlicnih razlogov ne bojujejo v njej, torej moških, ki ne ustrezajo normi hegemonske moškosti. Seveda so pri konstruiranju hierarhij upravicenosti pomembni še drugi dejavniki, na primer država, iz katere prihajajo migranti in migrantke. Med percepcijami migrantov, ki domnevno potrebujejo zašcito in pomoc, se zdi, da Sirci vsekakor prekašajo migrante iz na primer afriških držav. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Sklepni razmislek: Zahteva(j)mo solidarnost, zahteva(j)mo migracije Historicna usidranost migracijskih poti tako rekoc v vseh družbah govori o prisotnosti migracijskih tradicij skozi številne, pogosto medsebojno prepletene narative, ki se v sodobnih družbah stekajo v globalizirane vzorce mobilnosti. Trende mednarodnih migracij, katerih temeljne znacilnosti v casu preloma tisocletij Castels in Miller (2009) popišeta z globalizacijo, vecanjem obsega, strukturno diverzifikacijo, feminizacijo, rastjo tranzitnih migracij in politizacijo, je v evropskih realpolitikah mogoce prebrati predvsem skozi poudarjeno zapiranje globalnega severa pred migracijami. Paradigma varnosti, ter posledicno nadzor in omejevanje kot temeljna elementa migracijskih in azilnih politik, je povzrocila ožicenje »mi« skupnosti: najprej z »e-mejami«, nekoliko pozneje pa še z rezalnimi žicami. Sodobna zidova, zgrajena okoli zahodnih ozemelj, kot sta predvsem EU in ZDA, vodita k novim narativom mejnih politik, selekcioniranju in klasificiranju, ki se v osnovi odvija okoli prebiranja med t. i. »upravicenimi« begunci in »neupravicenimi « ekonomskimi migranti. Arbitrarnost klasifikacijskih prijemov se v aktualnem dogajanju morda najbolj razgali na tocki spolno obeleženih migracij, ko je nocija begunca feminizirana in prisotna v pasivnem in ranljivem položaju ženske begunke, medtem ko je na drugi strani moški begunec »utišan« oziroma se ga ne dojema kot legitimnega naslovnika pravice do azila. Tudi iz tega vidika je t. i. balkanska pot reaktualizirala nujnost konceptualnega premisleka današnjega azilnega sistema (v EU in širšem kontekstu), prav tako pa tudi praks, ki morajo na ravni posameznikovega vsakdanjega življenja nujno slediti podeljevanju azila. V temelju družbe na tej tocki sporocajo, kakšne državljanske skupnosti prihodnosti gradimo. Lahko zahtevamo vec solidarnosti in vec migracij, lahko pa nas prerastejo žice, elektronski odtisi in (Schengenski) informacijski sistem. Literatura ANDERSON, BENEDICT (2007): Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. ANDREAS, PETER IN TIMOTHY SNYDER (UR.) (2010): The Wall Around the West: State Borders and Immigration Controls in North America and Europe. Lanham: Rowman & Littlefield Publishers. APPELQVIST, MARIA (2001): Party politics and the Bosnian question: the Swedish decision to grant permanent residence. Journal of Ethnic and Migration Studies 26 (1): 89–108. BROEDERS, DENNIS (2007): The New Digital Borders of Europe. EU Databases and the Surveillance of Irregular Migrants. International Sociology 22(1): 71–92. BURRIDGE, ANDREW (2014): 'No borders' as a Critical Politics of Mobility and Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilic | Destinacija: Evropa. Migration. ACME: An International E-Journal for Critical Geographies 13(3): 463–470. CASTELS, STEPHEN IN MARK J. MILLER (2009): The Age of Migration. International Population Movements in the Modern World. New York, London: The Guilford Press. CUTTITTA, PAOLO (2014): 'Borderising' the Island Setting and Narratives of the Lampedusa 'Border Play'. ACME: An International E-Journal for Critical Geographies 13(2): 196–219. FARRAG H., HEBAH (2009): Engendering Forced Migration: Victimization, Masculinity and the Forgotten Voice. Surfacing: An Interdisciplinary Journal for Gender in the Global South 2(1): 1–13. GAMLEN, ALAN (2015): 'An inborn restlessness': Migration and exile in a turbulent world. Migration Studies 3(3): 307–314. GEDDENS, ANDREW (2000): Immigration and European Integration: Towards Fortress Europe? Manchester: Manchester University Press. GOLDIN, IAN, GEOFFREY CAMERON IN MEERA BALARAJAN (UR.) (2011): Exceptional people: How migration shaped our world and will define our future. Princeton, Oxford: Princeton University press. HELMS, ELISSA (2015): Men at the Borders: Gender, victimhood and war in Europe's refugee crisis. Dostopno na: http://www.focaalblog.com/2015/12/22/elissa-helmsmen- at-the-borders-gender-victimhood-and-war-in-europes-refugee-crisis/ (2. junij 2016). HOLMES M., SETH (2016): Representing the “European refugee crisis” in Germany and beyond: Deservingness and difference, life and death. American Ethnologist 43(1): 12–24. KING, RUSSELL (2010): The atlas of human migration. Global patterns of people on the move. London: Earthscan. KIRTSOGLOU, ELISABETH IN GIORGOS TSIMOURIS (2016): “Il était un petit navire”: the refugee crisis, neo-orientalism, and the production of radical alterity. Journal of modern Greek studies Occasional Paper 9: 1–14. KISIARA, OTHENO (2015): Marginalised at the centre: How public narratives of suffering perpetuate perceptions of refugees helplessness and dependency. Migration Letters 12(2): 162–171. KNEŽEVIC HOCEVAR, DUŠKA (2011): Obrazi migracij v govoru o rodnosti. Dve domovini (33): 7–22. KINGSLEY, PATRICK (2016): Refugee crisis: key aid agencies refuse any role in ‘mass expulsion’. Guardian, 23. marec. Dostopno na: https://www.theguardian.com/ world/2016/mar/23/refugee-crisis-aid-agencies-unhcr-refuse-role-mass-expulsiongreece- turkey (21. maj 2016). KOZINC, NINA (UR.) (2015): Porocila z meje in begunskih taborišc. Casopis za kritiko znanosti XLIII(262): 250–319. LIPOVEC CEBRON, URŠULA IN JELKA ZORN (2016): Avtonomija in nadzor migracij v evropskih »tamponskih conah«. Dve Domovini (43): 61–75. MALLKI, H. LIISA (1995): Refugees and Exile: From 'Refugee Studies' to the National Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Order of Things. Annual Review of Anthropology (24): 495–523. OLIVIUS, ELISABETH (2016): Refugee men as perpetrators, allies of troublemakers? Emerging discourses on men and masculinities in humanitarian aid. Women's Studies International Forum (50): 56–65. PAJNIK, MOJCA (UR.) (2015): Rasizem: razrezani svet. Casopis za kritiko znanosti XLIII(260): 7–15. PAJNIK, MOJCA IN SIMONA ZAVRATNIK ZIMIC (UR.) (2003): Migracije – globalizacija – EU. Ljubljana: Mirovni inštitut. ROSE, MAGGIE (2016): Feminist Theory and the European Refugee Crisis. Conspectus Borealis 1(1): 1–16 (Article 9). UNHCR (2015): World at wars. Global trends, Forced Displacement in 2014. Dostopno na: https://www.uno-fluechtlingshilfe.de/fileadmin/redaktion/PDF/UNHCR/Global_ Trends_2014.pdf (22. maj 2016). YAZGAN, PINAR, DENIZ UTKU EROGLU IN IBRAHIM SIRKECI (2015): Editorial: Syrian Crisis and Migration. Migration Letters 12(3): 181–192. WALKER RETTBERG, JILL IN RADHIKA GAJJALA (2016): Terrorists or cowards: negative portrayals of male Syrian refugees in social media. Feminist Media Studies 16(1): 178–181. WIMMER, ANDREAS IN NINA GLICK SCHILLER (2003): Methodological Nationalism, the Social Sciences, and the Study of Migration. An Essay in Historical Epistemology. The International Migration Review 37(3): 576–610. ZAVRATNIK, SIMONA (2003): Constructing »New« boundary: Slovenia and Croatia. Revija za sociologiju 34(3/4): 179–197. ZAVRATNIK ZIMIC, SIMONA (2001): Perspektiva konstruiranja schengenske »e-meje«: Slovenija. V Evropski vratarji: migracijske in azilne politike v Vzhodni Evropi, A. Milohnic (ur.), 67–81. Ljubljana: Mirovni inštitut. Matjaževa zgodba 261 Matjaž in Karmen Hrovat Združevanje z družino: številne težave in ovire Ob risanju njegovega portreta ne moremo zgrešiti širokega nasmeška, pastelne barve crtajo obraz prijetnega, delavnega in razgledanega moškega srednjih let. Imenujmo ga Matjaž. Izucil se je za elektroinženirja, pred casom je imel svoje podjetje z nekaj zaposlenimi, njihova domena pa so bile klimatske naprave vseh vrst. Obcasno je predaval na univerzi, kot prostovoljec pa je deloval v najvecji opozicijski stranki – odgovoren je bil za mobilizacijo mladine v svoji mestni cetrti. Ob najinem prvem srecanju ni skrival navdušenja, da lahko sprošceno govoril v francošcini, saj je število njegovih sogovornikov od prihoda v Slovenijo omejeno. Pogovor je trajal tri ure, moje francosko besedišce je bilo izcrpano, Matjaž pa je bil še vedno razigran. Najino orodje boja proti obcasnim komunikacijskim šumom so bili motorika rok, osredotocenost in dobrovoljni tehnicni opisi. Matjaž prihaja iz Demokraticne republike Kongo, zato sva se na zacetku pogovarjala o medkulturnih razlikah, kulinariki, kongoški geografiji, belgijskem kolonializmu in politicni razdeljenosti na dve suvereni državi z imenom Kongo, namrec na vzhodni Kongo- Kinšasa in zahodni Kongo-Brazzaville; imeni se nanašata na glavni mesti dveh držav, ki pa ju locuje le reka Kongo. Potem sva se ustavila pri vprašanju Matjaževega prihoda v Slovenijo. Pocasi, že vajen vprašanja, mi suvereno odgovori, da se je v Sloveniji znašel zgolj po nakljucju. Matjaž je politicni begunec. Poleg tega, da je clan najvecje kongoške opozicijske stranke, se je skrivoma zavzemal za pravice istospolnih partnerjev. Homoseksualnost v Demokraticni republiki Kongo ni sprejeta, javnost obstoja istospolnih partnerjev, ki so pogosto tarca diskriminacije in zaradi svoje spolne usmerjenosti tudi umirajo, ne priznava. Matjaž se je, ko je spoznal položaj homoseksualnih oseb, odlocil, da se kljub tveganju zavzame za njihovo enakopravnost. 262 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Skupaj s prijatelji je osnoval skupino, katere namen je bil zbrati sto clanov, saj je to minimalno število oseb, ki lahko daje zakonodajne predloge. V parlamentarno obravnavo so želeli vložili osnutek zakona, ki bi dekriminaliziral LGBT skupnost. Na enem od javnih protestnih shodov, ki so ga organizirale opozicijske stranke, da bi tako izrazile nestrinjanje s predlogom spremembe ustave, s katerim bi si tedanji predsednik odprl možnost za še tretji mandat, je Matjaž nastopil v vlogi govorca. Po shodu, med pospravljanjem opreme so ga aretirali, v njegovem žepu pa našli tudi clansko izkaznico skupine, ki si je prizadevala za zašcito LGBT skupnosti. Prevezali so mu oci in ga odpeljali v zapor na neznani lokaciji, kjer so ga mucili. Ob izpadu elektrike so mu, ker so vedeli, da je elektroinženir, naložili popravilo napake. Paznikova nepozornost – pustil je odprta vrata – je ponudila Matjažu priložnost za pobeg, ki jo je izkoristil. Vedel je, da mora zapustiti državo, saj ga bodo iskali, ce ga najdejo, pa ga caka smrt. Prijatelj mu je priskrbel letalsko karto iz Kinšase v Istanbul, od koder naj bi pot nadaljeval v Francijo, kjer bi mu bilo zaradi znanja jezika lažje. Priskrbel si je ponarejene dokumente in se v naglici poslovil od žene in otrok. V Istanbulu ni mogel dobiti neposredne povezave do Francije, zato je izbral let z vmesnim postankom v Sloveniji. Tu pa se je zataknilo. Slovenski policisti so ga na podlagi pretecenega vizuma in slabo ponarejenega potnega lista zadržali. Sledili so predpisanemu postopku, ki predvideva telesni pregled. Zaradi neregularnega vstopa v državo so ga pridržali v zaporu, nato pa zaradi šibkega zdravja premestili v azilni dom, kjer je po šestih mesecih od vložitve prošnje za azil dobil status mednarodne zašcite. Matjaž o svoji domovini govori s strastjo, pravi da je bolj vajen podnebja in sprošcenosti ljudi, ki so zelo družabni. Tu živi vsak zase, moti ga, da ne pozna svojih sosedov. Po prejemu statusa begunca je bilo težko najti stanovanje. Najemnine so glede na realno vrednost nepremicnine veliko previsoke, kar postane še posebej ocitno ob oddajanju stanovanja beguncem. Ceprav pogreša svoje prejšnje življenje, se v Sloveniji pocuti varno. Kaže mocno voljo po nadaljevanju svoje kariere, saj meni, da delo cloveka žene naprej. Njegova motivacija se kaže tudi v ucenju slovenšcine, ki je postajala od srecanja do srecanja boljša. »To je crna majica,« pokaže na svojo majico. Pravi, da je slovenšcina težka, vendar napreduje. O združevanju z družino Po odobritvi statusa begunca je Matjaž zacel postopek združevanja z družino. Ko sva se spoznala, je postopek še tekel, skrbelo ga je, ker je iz Konga moral oditi tako na hitro. Vedel je, da je zaradi njegove politicne dejavnosti ogrožena vsa družina, ki se je morala v vmesnem casu tudi preselili. Mucilo ga je dejstvo, da ne more biti z njimi in pomagati ženi, vendar je optimisticno menil, da bo otrokom v Sloveniji všec in da bodo deležni kakovostnega izobraževanja. Postopek združevanja z družino je po Matjaževih izkušnjah zelo stresen, pogoste so administrativne Matjaževa zgodba ovire in težave, ki ga podaljšujejo. Življenje se ustavi oziroma zoži na obiske razlicnih organizacij in institucij, ki odlocajo o usodi družine. Veliko je dokazovanja, da gre res za tvojo družino: potrebni so slikovni material, porocni list, rojstne listine otrok. Nekatera zahtevana dokazila je težko pridobiti; Matjaževa žena je morala za dostop do nekaterih listin podkupiti uradnike. Medtem ko se je ukvarjal z zbiranjem potrebne dokumentacije, je Matjaža preganjala misel, da žena ne bo mogla vec dolgo odlašati z odgovorom na vprašanja otrok o tem, kje je oce in zakaj ni z njimi, hkrati pa se je, ker ni mogel dobiti službe, spraševal, ali bo družino sploh sposoben preživljati. Takrat je življenje teklo po polžje. Nova zakonodaja o združevanju z družino, ki je bila sprejeta na zacetku leta 2015, dovoljuje vložitev prošnje za združitev z družino v roku devetdesetih dni od odobritve statusa. Postopek združevanja je mogoce sprožiti tudi pozneje, vendar je treba v tem primeru za prihod vsakega družinskega clana placati približno šestnajst tisoc evrov, kar je seštevek eksistencnega minimuma za obdobje pet let. V vsakem primeru je treba ob vložitvi prošnje placati 95 evrov upravne takse in še dvanajst evrov za tiskovino. Za socialno ogrožene obstaja možnost oprostitve placila, vendar so Matjažu to prošnjo po mesecu dni cakanja zavrnili, rekoc da Slovenija z Demokraticno republiko Kongo nima podpisane nobene bilateralne pogodbe, po kateri bi se lahko ravnali. Po placilu takse je postopek stekel hitreje, inšpektor, ki je odlocal o njegovem primeru, je odgovoril v mesecu in pol. Zakon o tujcih doloca samo parametre za odobritev prošnje za združitev z družino, ne pa tudi nacina prihoda družinskih clanov. Sredstva mora begunec zagotoviti sam; placati mora letalske karte, pomoc Mednarodne organizacije za migracije (IOM) in njihovega spremljevalca. Vprašanje torej je: kako naj socialno ogrožen begunec placa vse te stroške, ki presegajo nekaj tisocakov, hkrati pa dokaže, da v resnici nima financnih sredstev in da je upravicen do socialne pomoci? Pravica združitve z družino je tako zakonsko dovoljena, vendar v praksi za vecino neizvedljiva. Matjaž je potreben denar zbral na vec dogodkih, na katerih so se pobirali prostovoljni prispevki, pomagali so mu tudi posamezniki. Novi zakon prosilcem prav tako nalaga zagotovitev potnih listov za družinske clane. To je problem, saj jih v nekaterih primerih pristojne institucije preprosto ne izdajajo, prav tako pa urejanje dokumentacije ljudi, ki prihajajo, pogosto izpostavlja doloceni nevarnosti. Matjažev primer je prvi, ki je bil obravnavan po novem zakonu, zato so zanj v tej fazi naredili izjemo. Družinskim clanom so tako prihranili potovanje po potne liste v Egipt, kjer je edina slovenska ambasada v vsej Afriki, na kar je vsekakor potrebno opozarjati. Novi zakon beguncevim družinskim clanom dodeljuje status tujca in ne statusa, ki ga je prejel prosilec, kar zmanjšuje njihove možnosti vkljucevanja v družbo. Po nekaj srecanjih, administrativnih zapletih in ogromno stresa, ko je v zraku spet dišalo po pomladi, je Matjaževa družina le prišla. Neucakano sem se razveselila njegovega sporocila, da se sprehajajo v Tivoliju in da naj jih pridem spoznat. Foto: Borut Kranjc (Mladina) SRBIJA KOT TAMPONSKA CONA 266 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 267 Ela Meh | Evropska migracijska politika Ela Meh Evropska migracijska politika in ustvarjanje kategorije »migrant« v Srbiji Abstract European migration policy and the construction of »migrants« in Serbia For a few years before the summer of 2015, when the unprecedented scale and strength of the movement of migrants forced Fortress Europe to temporarily open up a corridor for quicker and safer passage through the Balkans, Serbia was one of the places where many migrants were stuck for days, weeks or even months, on their way towards the EU. The aim of this paper is to present the situation of migrants in Serbia, as it was up to the summer of 2015, from a critical perspective, by showing that the category of ‘migrants’ created by the European migration policy has been externalized and transposed into Serbian legislation, and that this category is used to justify repression of people who fall into it. In the first part, I theorize on the nature of the EU migration policy – with its tendency to focus on securitization and externalization tendencies – and argue that it produces the category of ‘migrants’. In the second part, I discuss the consequences of the migration policy in Serbia, by referring to fieldwork conducted there in 2012 and between November 2014 and July 2015, based on participant observation, informal interviews and subsequent media production. I focus on a case study of two winters in the jungles of Subotica. Keywords: migrants, European migration policy, illegalization, police violence, Serbia Ela Meh is MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. (ela_je@hotmail.com) Povzetek Do poletja 2015, ko je gibanje migrantov prisililo trdnjavo Evropo, da zacasno odpre koridor za hitrejši in relativno varnejši prehod cez Balkan, je bila Srbija ena izmed etap na poti do Evropske unije, na kateri je veliko migrantov obticalo za nekaj dni, tednov ali celo mesecev. Cilj clanka je iz kriticne perspektive predstaviti položaj migrantov v Srbiji pred poletjem 2015. Pokazala bom, da kategorijo »migrant« ustvarja evropska migracijska politika, eksternalizirana in prenesena v srbsko zakonodajo, in jo uporablja za upravicevanje represije nad ljudmi. V prvem delu govorim o znacilnostih evropske migracijske politike – njenih težnjah k sekuritizaciji in eksternalizaciji – ter trdim, da ta ustvarja kategorijo »migrant«. V drugem delu predstavim posledice evropske migracijske politike v Srbiji, ugotovljene na podlagi terenskega dela leta 2012 in od novembra 2014 do julija 2015, ki je vkljucevalo opazovanje z udeležbo, neformalne intervjuje in spremljanje medijske produkcije. V zadnjem delu pa se posvetim študiji primera dveh zim v subotiški džungli. Kljucne besede: migranti, evropska migracijska politika, ilegalizacija, policijsko nasilje, Srbija Ela Meh je magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. (ela_je@hotmail.com) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Uvod Od druge polovice leta 2015 je bila balkanska migracijska pot v Evropsko unijo (EU) v središcu pozornosti mednarodnih medijev. Takrat je osvobodilno gibanje migrantov, ki so se z lastnimi telesi borili proti restriktivnim in represivnim migracijskim politikam, prisililo trdnjavo Evropo, da zacasno odpre koridor za hitrejši in relativno varnejši prehod cez Balkan. Do 18. novembra 2015 – ko je EU na avtonomno gibanje odgovorila s postopnim zapiranjem koridorja, po katerem je bilo odtlej dovoljeno potovati le sirskim, iraškim in afganistanskim državljanom – je v EU v nekaj mesecih prišlo vec sto tisoc ljudi. A že pred poletjem 2015 je imela balkanska migracijska pot kljucni pomen, Srbija pa je bila ena od tock, kjer so migranti pogosto obticali za vec dni, tednov ali celo mesecev. Poleti leta 2011 so srbski mediji zaceli porocati o novi kategoriji ljudi, ki so se pojavili na razlicnih lokacijah po vsej državi: »migrante« ali »azilante« so najprej opazili pri »kampiranju« v Subotici, ki so jo potem celo »preplavili«, konec leta pa so »preplavili« tudi Banjo Koviljaco.1 Kmalu so postajali »cedalje vecji problem « (Mitric, 2011). Od takrat se obcasno v medijih pojavi zgodba o »migrantih« – vcasih je to kratko in popolnoma nekontekstualizirano porocilo o tem, koliko jih »je bilo ujetih pri ilegalnem prehodu meje«,2 ali pa senzacionalisticno prikazovanje njihovega trpljenja3 – poglobljenega in verodostojnega porocanja pa v javnem prostoru vec kot ocitno ni opaziti.4 Tudi v srbskem družboslovju in antropologiji je ta tema precej zanemarjena (izjema je Stojic Mitrovic, 2012; 2013; 2014). Migranti iz teh medijskih zgodb, ki vecinoma prihajajo iz Afrike in Azije, prek Grcije in/ali Turcije, in so namenjeni v EU, so tema mojega clanka. Predstavila bom položaj migrantov v Srbiji, kakršen je bil do dogodkov poleti 2015. Seveda obstaja vec skupin, ki bi jim v Srbiji lahko rekli »migranti«,5 a pojmovanje tega, 1 Za porocila medijev glej subotica.com, 2011a in 2011b; b92, 2011; YouTube, 2011. Za pregled porocil subotiških medijev glej http://www.subotica.com/tag/azilanti/. 2 Porocila o ducatu ali dveh »ilegalcev«, ujetih na meji, so v srbskih medijih pogosta, hkrati pa se zdijo te novice precej nerelevantne glede na to, da vsako leto na desettisoce ljudi precka mejo »ilegalno« in da jih policija doloceno število ujame. Porocila so vedno kratka, zelo neinformativna (razen števila, nacionalnosti, mesta in nacina preckanja meje ne povedo skoraj nic), vsekakor pa bi bila njihova funkcija in ucinek na bralce zanimivi temi za raziskavo. V zbirko tovrstnih novic iz vsakega medijskega spletnega portala dostopimo tako, da v brskalnik vpišemo oznako (tag) »ilegalci« – na primer: http://www.blic.rs/tag/11053/Ilegalci. 3 Med mojim terenskim delom so bila pomembna predvsem porocila o zimski »humanitarni katastrofi « v subotiški zapušceni tovarni (Sovilj, 2014), o prometni nesreci kombija, v katerem je bilo nagnetenih 54 »ilegalcev«, 24. februarja 2015 (Tanjug, 2015) in o smrtih na mejah (Božinovic, 2015; B92, 2015). 4 Z izjemo nekaterih kulturnih dogodkov, ki pa so tudi žal izjemno redki. 5 Tu sta najpomembnejši kategoriji: 1. velika kitajska skupnost, ki bi jo lahko uvrstili v kategorijo »migrantskih delavcev«, ki prihajajo legalno in živijo na vecno podaljšljivih (in placljivih) dovoljenjih za zacasno bivanje; in 2. »migranti«, ki so prišli v Srbijo kot »begunci« ali »notranje razseljeni« v 90. Ela Meh | Evropska migracijska politika kdo je »migrant«, je vedno povezano s širšim razumevanjem konceptov »mi« vs. »drugi«, »avtohtoni« vs. »prišleki«, »avtenticno« vs. »hibridno«, »legitimno in pravo« vs. »nelegitimno in zlagano«. Zgodovina antropologije je zaznamovana s poskusi analiz konstruiranosti družbenih kategorij – in tem smislu bom v clanku pisala o »migrantih«6 v Srbiji. V prvem delu bom pokazala, da migracijska politika ustvarja kategorijo »migrant« z zakonodajo, ki ustvarja migrantsko ilegalnost, kot tudi odreja nacine, na katere je mogoce to ilegalnost (vcasih le zacasno) razrešiti. Teoretizirala bom migracijsko politiko in njene težnje po sekuritizaciji, evropeizaciji in eksternalizaciji. V drugem delu bom govorila o eksternalizaciji migracijske politike EU na Srbijo in predstavila razmere na terenu: najprej posledice migracijske politike na ljudi, ki so uvršceni v kategorijo migrant, nato pa še študijo primera dveh subotiških zim. Moje ugotovitve temeljijo na analizi terenskih zapiskov, nastalih med terenskim delom, ki sem ga kot raziskovalka mreže Migreurop v Srbiji opravljala med januarjem in novembrom 2012 ter med novembrom 2014 in julijem 2015, ko sem bila na študijski izmenjavi na Univerzi v Beogradu. V casu terenskega dela leta 2014/2015 sem redno sledila medijski produkciji in bila povprecno dva do tri dni na teden na lokacijah, kjer so bili prisotni migranti. Redno sem obiskovala beograjske parke, kjer so se migranti zadrževali podnevi (in pogosto tam tudi prespali), subotiško džunglo,7 center za prosilce za azil v Krnjaci, center za prosilce za azil v Bogovadi in okoliške gozdove, kjer so se zadrževali migranti, ki niso bili sprejeti v center. Dvakrat sem se odpravila tudi na daljše obiske bolj oddaljenih krajev ob meji: Preševo ob meji z Makedonijo in Zajecar, Bosilegrad, Negotin in okoliške vasice na vzhodu ob meji z Bolgarijo. Glavna metoda terenskega raziskovanja je bila opazovanje z udeležbo v vsakodnevnih aktivnostih migrantov: preživljala sem cas z ljudmi, ki so cakali na povezavo na poti proti EU, spremljala sem jih pri »vsakodnevnih opravkih«, kot so nakupi cistih oblek, SIM-kartic ali manjkajocih delov razbitih telefonov, vcasih smo skupaj kuhali caj ali topel obrok, ce je letih. Ti dve kategoriji nam ponovno razkrijeta, da kategorije kreirajo predsodki in zelo politicni procesi. Tako recimo ljudje, ki so se v Srbijo zatekli s Kosova, niso »begunci«, ampak »notranje razseljene osebe«, saj Srbija ne priznava neodvisnosti Kosova in torej ljudje niso prišli iz »druge« države. »Begunci« (izbeglice) so le tisti, ki so se v Srbijo zatekli med vojno na Hrvaškem in v Bosni med letoma 1992 in 1995. Ta kategorizacija ni objektivna, apoliticna ali nevtralna, tako kot to ni nobena druga kategorizacija nedržavljanov. Po podatkih Migracijskega profila Republike Srbije za leto 2013 živi v Srbiji 57.247 beguncev in 204.049 notranje razseljenih. Za vec o tem glej Vlada republike Srbije, 2013. 6 Beseda migrant je emski izraz, poleg njega se pogosto uporabljata tudi izraza azilanti ali ilegalci. Zadnja se vcasih pejorativno nanašata na vse migrante, vcasih pa oznacujeta dve razlicni kategoriji migrantov: tiste, ki zaprosijo za azil v Srbiji (azilanti), in druge, ki ne, in tako ostanejo ilegalci. 7 Izraz »džungla« uporabljam kot slovenski prevod izraza jungle, ki se pogosto uporablja predvsem v povezavi z džunglami v Calaisu (glej Schwenken, 2014; Rigby in Schlembach, 2013). To so samoorganizirani kampi, narejeni iz odpadnih materialov in doniranih šotorov humanitarnih organizacij na obronkih mesta Calais. Izraz prihaja iz perzijske besede za gozd (jangal). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot bilo treba, sem prevajala ali posredovala uporabne informacije. Šest mesecev sem delala kot prevajalka za perzijski jezik za zdravstveno humanitarno organizacijo za brezplacno primarno medicinsko oskrbo ilegaliziranim migrantom. Poleg dolgih pogovorov (neposnetih in neformalnih) sem opravila tudi nekaj polstrukturiranih intervjujev, a sem to metodo hitro opustila, saj se mi je zdelo neprimerno ljudi prositi za intervju v težkih razmerah, v katerih sem jih vecinoma srecevala. Pogosto sem navezala prijateljske stike z ljudmi, ki sem jih srecevala, in z marsikaterim sem še vedno v stiku prek Facebooka in Skypa. Kategorija »migrant« je proizvod migracijske politike Pri branju literature, ki poskuša predstaviti glavne teme in raziskovalne perspektive v študijah migracij (Koser, 2007; Brettel in Hollifeld, 2007), sem se morala strinjati z De Genovim mnenjem, da nacin konceptualiziranja raziskovalnih vprašanj pogosto izvaja nekakšno »epistemicno nasilje nad družbeno realnostjo vsakodnevnega življenja […] migrantov« (De Genova, 2002: 422–423). Fokus je pogosto osredinjen na razumevanje vidnih vidikov življenja migrantov, zanemarja pa se kriticna analiza manj vidnih vidikov, ki morda kljucno definirajo in ustvarjajo njihove življenjske situacije (glej De Genova, 2002: 431). Brettel in Hollifeld (2007: 5) denimo pišeta o antropološkem pristopu k migracijam, ki med drugim predpostavlja, da so »migranti sami dejavni cleni (agents) v svojem obnašanju, interpretiranju in konstruiranju znotraj omejitev strukture «, vendar pa ocitno razumeta »omejitve strukture« kot neodvisne od pojava »migrantov«. Tako ignorirata foucaultovske uvide v dinamike sodobne moci in to, da struktura ni nekaj, s cimer so migranti v interakciji, ampak da struktura pravzaprav ustvarja kategorijo »migrant«. Ne smemo namrec pozabiti na »produktivnost zakonodaje« (De Genova, 2002: 424), ki ustvarja »ilegalne« migracije (in s tem migrantsko »ilegalnost«), kakor tudi ne na normalizacijo pripadanja nacionalni državi in »nacionalnega reda stvari« (national order of things) (Malkki, 1995), ki ga lahko razumemo kot »domnevno normalno stanje povezanosti s teritorializirano oblastjo in dolocljivim ljudstvom« (ibid.: 516). Kot piše Malkki, razseljevanje (displacement ) in premikanje vedno potekata v okviru sistema teritorialnih nacionalnih držav in zato so raziskave premikov in migracij pomanjkljive, ce se ne poglobijo v koncept normalizirane »vseljenosti« (emplacement) ter v sorodna vprašanja »državljanstva in nacionalnosti, izvora in avtohtonosti, nacionalizma in rasizma ter konceptov identitete, etnicnosti in kulture« (ibid.: 515). Zato je delo Nicholasa De Genove v razmislekih o migracijah tako zanimivo. De Genova piše o zakonski produkciji migrantske »ilegalnosti« v ZDA (2002; 2010) in ugotavlja, da je »'ilegalnost' (prav tako kot državljanstvo) pravni status, ki pomeni družbeno razmerje z državo« (De Genova, 2002: 422). Ilegalnost je rezultat Ela Meh | Evropska migracijska politika zakona, ki »definira parametre lastnega delovanja, proizvaja pogoje za možnost tako 'legalnih' kot 'ilegalnih' praks« (ibid.: 424). Z govorom o ilegalnosti, raje kot o ilegalnih migrantih, izrecno opozorimo na mehanizme, ki producirajo ilegalnost in se izognemo pasti »naturalizacije migrantske 'ilegalnosti'« (ibid.: 421) ter razumevanja migrantov kot intrinzicno ilegalnih. Zato bom v nadaljevanju uporabljala izraz ilegalizirani migranti, ki poudari, da je njihova ilegalnost rezultat procesa ilegalizacije (glej Bauder, 2013) – namesto izrazov, kot so »ilegalni«, »zunajlegalni«, »neavtorizirani«, »iregularni« ali »klandestini« (De Genova, 2000: 420). De Genovovi uvidi v produkcijo migrantske ilegalnosti so koristni tudi za razumevanje evropske migracijske politike, ki prek cedalje bolj poenotenih nacionalnih zakonodaj doloca pogoje »legalnega vstopa« in tako ilegalizira vse druge. Poleg tega doloci tudi parametre legalizacije – nacine, kako lahko ilegalizirani (vsaj zacasno) poskušajo legalizirati svoj status, obicajno po ilegalnem vstopu. O ilegaliziranju in zacasnem legaliziranju bo vec recenega pozneje na konkretnem primeru Srbije, kamor je bila migracijska politika EU prenesena, pred tem pa naj zapišem nekaj besed o razumevanju »migrantov« in migracijske politike. Razumevanje, kdo je v doloceni družbi »migrant« in kdo ne, je vedno povezano s koncepti avtohtonosti in na novo prispelih drugih. Izraz »migrant« tako uporabljam ne le zato, ker je to emski izraz, ampak tudi zato, ker razumem »migrante« kot tiste, ki jih (v Srbiji) ilegalizira – in vcasih le zacasno legalizira – (evropska) migracijska politika. S tem želim poudariti, da je kategorija »migrant« povsem skonstruirana in da tu ne gre za nikakršno esencializacijo migrantov: »Nic […] esencialnega ali povezujocega ni na njej [kategoriji in identiteti migranta], kar bi lahko povezalo doloceno 'skupino' ali 'populacijo' in kljucnega pomena se je rigorozno izogniti pasti podpiranja kulturalisticnih idej o genericni 'imigrantski izkušnji'.« (De Genova, 2010: 110) To je potrdilo tudi moje terensko delo: vsi migranti, s katerimi sem govorila, so imeli precej razlicne izkušnje, zgodbe, ozadja, razloge za migriranje, 8 in zaman bi iskali esencialne lastnosti, ki so skupne cisto vsem. Edina stvar, ki je zagotovo vsem »skupna«, je to, da so vsi uvršceni v kategorijo »migrant« in da bodo zato zelo verjetno deležni obravnave v skladu s pravno ureditvijo, ki velja zanjo. Tako je moj pristop zasidran v »nasprotovanju tradiciji objektivizacije, naturalizacije in problematizacije migracij« (Editorial Board Movements, 2015). 8 Pogosto so razlogi za migriranje vecplastni. Tako na primer veliko ljudi migrira zaradi vojne v Siriji, vendar pa na sprejetje odlocitve o migraciji v Evropo vpliva kompleksen niz dodatnih dejavnikov. Pogosto so razlogi povezani na zelo osebne in vcasih na nepricakovane nacine, kar je odvisno od družinskega in poklicnega življenja. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Evropeizacija, sekuritizacija in eksternalizacija migracijske politike Kot piše Huysmans (2000: 753), so imele pred obdobjem intenzivnejše evropske integracije vse zdajšnje države clanice nekoliko drugacne pristope k dolocanju pogojev za vstop in prebivanje za nedržavljane in torej drugacne migracijske politike. Dokler je obstajala potreba po dodatni delovni sili, so priseljevanje vecinoma spodbujale. Z zacetkom krize v sedemdesetih letih, pa tudi s hitro napredujoco evropsko integracijo, so postajale migracijske politike držav clanic cedalje bolj enotne in restriktivne. Tako lahko govorimo o evropeizaciji migracijske politike, ki jo lahko razumemo kot »politiko, ki se nahaja nekje med institucijami nacionalne države in institucijami na novo nastale nadnacionalne organizacije« (Favell, 1998). Bolj specificno gre za skupek procesov a) gradnje, b) razširjanja in c) institucionaliziranja formalnih in neformalnih pravil, postopkov, politicnih paradigem, slogov, »nacinov delovanja« in skupnih mišljenj in norm, ki so najprej definirani in konsolidirani v procesu politik EU, nato pa se vkljucijo v logiko domacih (nacionalnih in podnacionalnih) diskurzov, identitet, politicnih struktur in javnih politik. (Radaelli, 2003: 30) Huysmans trdi, da je evropeizacija migracijske politike privedla tudi do sekuritizacije migracij, ki jo razume kot predstavljanje »migracij vedno bolj kot […] nevarnost za javni red, kulturno identiteto in stabilnost trga dela« (Huysmans, 2000: 752). Osrednja predpostavka tega procesa, ki »je pridobila status samoumevnosti« (ibid.: 758), je, da »bo cezmejni pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi po odpravi nadzora notranjih meja ogrozil javni red in mir ter pravno državo« (ibid.). Z njo upravicujejo okrepitve zašcite zunanjih meja in razumevanje migracij kot varnostnega vprašanja. Huysmans govori o produkciji »varnostnega kontinuuma, ki povezuje nadzor meja, terorizem, mednarodni kriminal in migracije« (ibid.: 760). Z roko v roki s tem kontinuumom gre tudi produkcija znanja o notranji varnosti (internal security knowledge) (Huysmans, 2000: 761). V zadnjih dvanajstih letih, od njegove ustanovitve leta 2004, je najpomembnejši vir produkcije tovrstnega znanja Frontex, izjemno netransparentna in nikomur odgovorna Evropska agencija za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah EU.9 Produkcija znanja o notranji varnosti, pri kateri sodelujejo tako Frontex kot tudi drugi akterji, je paradoksalna, saj naj bi bilo to znanje namenjeno boju proti vsem, ki bi lahko ogrožali varnost, a 9 Za kritike agencije Frontex glej spletno stran kampanije Frontexit (http://www.frontexit.org), kakor tudi Statewatch Frontex Observatory (http://www.statewatch.org/observatories_files/frontex_observatory/ index.html). Ela Meh | Evropska migracijska politika hkrati diskurzivno producira ravno tiste »nevarnosti«, ki naj bi jih odpravljala. Tako to znanje producira kategorije, ki jih predstavlja kot grožnjo, ki je diskurzivna podlaga za upravicevanje represivnih ukrepov in restriktivne migracijske politike. Ta paradoks se pojavlja tudi v tako imenovani industriji ilegalnosti (Andersson, 2014): »Ta industrija […] producira tisto, kar naj bi odpravila, omejila ali preoblikovala – vec migrantske ilegalnosti. Tako se ciklicno zagotavlja vec financiranja v zacaran krog, ki spominja na 'vojno proti terorizmu'; bolj ko se zdi grožnja na meji strašljiva, vecji so potencialni dobicki od te fantomske grožnje.« (ibid.: 8) Ce sprevidimo paradoks produkcije znanja o notranji varnosti, ugotovimo, da za »bojem proti ilegalni migraciji« leži mehanizem, ki to »ilegalno migracijo« najprej producira. Migracijska politika EU tako namenja vedno vec sredstev za varovanje meja (glej npr. Andersson, 2014: 14, 291) in s tem postaja bolj intenzivna, a tudi bolj ekstenzivna : ne obsega le ozemlja EU, ampak se širi na cedalje vecja sosednja obmocja. Ta »izvoz«, ki je najbolje opisan v primerih Severne Afrike (Andersson, 2014), Srbije (Stojic Mitrovic, 2012; Corbineau, 2014) in Turcije (Migreurop, 2011), se imenuje eksternalizacija migracijske politike EU. Obljuba tržnih ali vizumskih ugodnosti, ali pa približevanja clanstvu EU, deluje kot nekakšen »vzvod« (Corbineau, 2014: 187), ki ga EU uporabi, da države v svoji neposredni sosešcini prisili, da stražijo njene meje, korak predno migranti pridejo do njih. V Srbiji, ki je leta 2012 postala uradna kandidatka za clanstvo v EU, smo tako bili prica – kot prej v drugih balkanskih državah, kot sta Slovenija in Hrvaška – sprejetju zakonodaje, med drugim tudi na podrocju »upravljanja migracij«, ki preslikava zakonodajo EU. Migracijske politike v Srbiji torej ne moremo obravnavati loceno od evropske migracijske politike. Ceprav bi se strinjala z De Genovo (2002: 431), da »so družbeno- prostorske predpostavke in imaginacije nacionalizma pomembno oblikovale samo konceptualizacijo migracij«, v tem konkretnem primeru na konceptualizacijo migracij nima najvecjega vpliva srbska država, temvec EU in njeno pojmovanje evropskega ideala teritorialnosti, pa tudi mobilnosti, varnosti in legitimnosti preseljevanja. Seveda to ne pomeni, da lokalni kontekst, v katerem ima srbski nacionalizem pomembno vlogo pri konsolidaciji države in postavljanju meja, ne vpliva na to, kako se evropska migracijska politika manifestira v Srbiji. Želim zgolj poudariti, da imajo mehanizmi in logika srbske migracijske politike svoj izvor v EU. Predno je Srbija prevzela migracijsko politiko EU, je ta ista politika strogo izkljucevala10 tudi same srbske državljane. Do nedavnega so ti potrebovali vizum za vstop v schengenski prostor in ravno v zameno za liberalizacijo vizumskega režima, do katere je prišlo leta 2009, je Srbija – po nacrtu, definiranem v t. i. Roadmapu k vizumski liberalizaciji (Roadmap on Visa Free Regime, b. d.) – prevzela 10 Izkljucevanje srbskih državljanov, ceprav morda manj strogo kot do leta 2009, še vedno obstaja. Ljudje s srbskim potnim listom lahko legalno ostanejo v EU le tri mesece in nimajo pravice do dela (ce nimajo posebnega dovoljenja za delo). Poleg tega pa je vecji del tisocev srbskih državljanov, ki v EU zaprosijo za azil, deportiran nazaj v Srbijo. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot glavne postulate migracijske politike EU. Tako se je Srbija v manj kot desetletju pretvorila iz države, katere državljani so ostro izkljuceni iz EU, v državo, ki se je z odpravo vizumov delno in pogojno vkljucila v mobilnost EU, v zameno za to, da je sama postala zunanji taborišcni paznik, ki preostanek ilegaliziranih neevropskih »drugih« izkljucuje iz svojega teritorija in/ali jim preprecuje dostop do temeljnih pravic (po tem, ko jim uspe neavtoriziran vstop v državo). S tem ko Srbija prevzema nalogo paznika-vratarja trdnjave Evrope in skuša zaustaviti migrante predno prispejo v EU, prihaja do »proliferacije meja« (Mezzandra and Neilson, 2008). Meje ne zaustavljajo gibanja ljudi – ti vedno najdejo nacine, kako premagati ovire, in tudi ce se ena pot zapre, postane predraga ali prenevarna, 11 se hitro odpre nova – njihov ucinek je, da gibanje otežijo, podražijo in upocasnijo. Meje postanejo liminalne porokraticne institucije (Tsianos in Karakayali, 2010: 374). Meje so liminalne, ker »delujejo v liminalnih prostorih med javnimi, državnimi in nadnacionalnimi organizacijami« (ibid.) – meje v Srbiji stražijo in reproducirajo srbska država, kakor tudi nadnacionalne enote Frontexa in razne javne institucije. 12 Meje so porokraticne, ker je »njihova glavna funkcija regulirati tokove mobilnosti in upravljati poroznost meja«: vsa draga oprema (termalne kamere, radarji, detektorji kisika in srcnih utripov, skenerji, daktiloskopske naprave, podatkovne baze in racunalniški sistemi) in osebje so torej namenjeni nadzoru mobilnosti in ohranjanju poroznosti. Ker meje upocasnjujejo gibanje, prihaja ne le do proliferacije meja, ampak tudi do proliferacije taborišc (camps). Povzemajoc Mezzadro, za katerega je »sodobni kamp tip 'dekompresijske komore', ki deluje tako, da razprši pritisk na trg dela«, razumeta Tsianos in Karakayi taborišce kot »prostorski poskus zacasnega nadzora gibanja« (Tsianos in Karakayali, 2010: 384). Z eksternalizacijo migracijske politike na Srbijo ta deluje kot veliko migrantsko taborišce, ali pa zbirka migrantskih taborišc, katerih funkcija sta prostorski nadzor in upocasnitev gibanja proti EU. Lahko bi celo rekli, da imajo vse države na balkanski migracijski poti v EU funkcijo zacasnih taborišc: ceprav je tako migrantom kot oblastem v teh državah jasno, da malokdo želi ostati v teh taborišcih, ta opravljajo pomembne funkcije in imajo razlicne posledice. Upocasnjeno potovanje pomeni razpršitev »pritiska« na sprejemne zmogljivosti držav EU. Bolj nevarno potovanje naj bi bodoce migrante, ki imajo možnost izbire, »odvracalo« od te poti. Dražje potovanje prinese vecji dobicek tistim, ki organizirajo »ilegalne« prehode meja, kakor tudi »legalni« industriji 11 Spomimo se samo najvecje množicne utopitve v Sredozemskem morju v sodobni zgodovini – 18. aprila 2015 je 650 ljudi utonilo okrog 73 navticnih milj severno od Libije, ko so poskušali priti do Italije. 12 Zakon o tujcih v 45. clenu pravi, da so »državni organi, pravne in fizicne osebe dolžne, brez odlašanja, obvestiti odgovorne organe o tujcu, ki nezakonito biva [...] v Republiki Srbiji« in tako nalaga dolžnost preverjanja osebnih dokumentov ne le uslužbencem notranjega ministrstva, ampak tudi drugim državnim institucijam in celo posameznikom. Glej Zakon o strancima (2008) ter Stojic Mitrovic in Meh, 2015. Ela Meh | Evropska migracijska politika preprecevanja »ilegalnih« migracij (glej Andersson, 2014; Rodier, 2012). Poleg tega proliferacija meja in »procesi filtriranja in diferenciranja, ki potekajo na meji, jasno oblikujejo delovno silo v raznolikih prostorih in prek njih« (Mezzadra in Neilson, 2008). V sodobnem svetu, ki »je postal bolj odprt za tokove kapitala in dobrin in bolj zaprt za premike cloveških teles« (ibid.), so meje eden od nacinov, kako kapital disciplinira delovno silo. Evropska migracijska politika v Srbiji Srbija je v zameno za odpravo vizumov in približevanje EU sprejela dva tipa zakonov in politik, ki skupaj tvorita »korencek« in »palico« disciplinirajoce migracijske politike. Prvic, obstajajo bolj jasni represivni vidiki migracijske politike, ki pomenijo »palico « disciplinirajocega pristopa do migrantov. Ti vkljucujejo Zakon o strancima (2008) (v nadaljevanju Zakon o tujcih) in Zakon o zaštiti državne granice (2008 in 2015) (v nadaljevanju Zakon o zašciti državnih meja). Ta dva zakona temeljita na podobnih zakonih držav EU in sta tista zakona, ki neposredno ilegalizirata ljudi. Tako Zakon o tujcih doloca pogoje legalnega vstopa in bivanja, predpisuje postopke v primeru ilegalnega vstopa in bivanja ter dovoljuje zapiranje migrantov (detention) in deportacije. Zakon o zašciti državne meje pomeni zakonsko materializacijo ideje, da ima nacionalna država pravico do teritorialnega izkljucevanja ljudi, ki jih oznaci za »tujce«. Težak položaj ilegaliziranih migrantov v Srbiji, o katerem bom govorila v nadaljevanju, je torej neposreden rezultat izvajanja teh represivnih zakonov. In drugic, obstaja tudi navidezno manj represiven, a ravno tako disciplinirajoc vidik migracijske politike, ki ga imenujem »korencek«, in sicer zakonodaja in politike, ki tvorijo azilni sistem v Srbiji. Neodvisni azilni sistem v Srbiji obstaja od leta 2008, potem ko je ta leta 2007 sprejela Zakon o azilu. Azilna zakonodaja temelji na Ženevski konvenciji iz leta 1951 in Dodatnem protokolu iz leta 1967.13 Ceprav je Socialisticna federativna republika Jugoslavija (SFRJ) ratificirala prvo že 29. 9. 1959 in drugega 11. 10. 1967 in je Srbija naslednica vseh mednarodnih pravnih obveznosti SFRJ, je Srbija razvila svoj neodvisni azilni sistem šele pod pritiski EU. Pred tem je tistih nekaj prošenj za azil, ki so jih ljudje vložili na ozemlju Srbije, obravnaval UNHCR, ki je nato ljudi, ki so dobili azil, preselil v države, ki so sprejemale begunce (Kanada, Avstralija). Dejstvo pa je, da se v Srbijo z namenom iskanja mednarodne zašcite ni zateklo veliko ljudi. Z zaostrovanjem migracijske politike in multiplikacijo migracijskih poti se je v zadnjih letih povecalo število ljudi, ki potujejo cez Srbijo in so se tam zaustavili zaradi cedalje teže prehodne schengenske meje z Madžarsko. Z razvojem azilnega sistema se jih je cedalje vec odlocilo, da bodo 13 Za razvoj konstrukcije sodobnih »beguncev« in »begunskih študij« (refugee studies) glej Malkki, 1995 in Petrovic, 2014. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot zaprosili za azil v Srbiji. Sicer ne zato, ker bi dejansko imeli kakršnokoli upanje, da bodo azil tudi dobili,14 ali ker bi hoteli ostati v Srbiji,15 temvec zato, da bi vsaj zacasno prekinili svojo ilegaliziranost. Zato so možnosti, ki jih ponuja Zakon o azilu, bolj podobne »korencku« discipliniranja in so migrantom navidezno nekoliko bolj naklonjene kakor pa »palica« odkrito represivnih zakonov. Videti je, da ta dva dela migracijske politike kreirata dve podkategoriji migrantov: po eni strani so tu ilegalni migranti, po drugi pa prosilci za azil (in v primeru pešcice, ki so dobili status mednarodne zašcite, lahko govorimo o beguncih ali osebah pod subsidiarno zašcito). Ti dve kategoriji sta v politicnih in medijskih diskurzih razlicno predstavljeni: ilegalni migranti kot grožnja za srbsko ekonomsko blaginjo, moralne in kulturne vrednote, zdravje in ozemlje, prosilci za azil pa v najboljšem primeru kot žrtve, ki potrebujejo zašcito, pogosto pa tudi kot nelegitimno (»lažni azilanti«) breme za že tako nezadosten javni proracun. Ti dve podkategoriji skupaj spadata v kategorijo »migrant«, ki jo producira migrantska politika, in ceprav sta vcasih predstavljeni kot esencialno drugacni, vecina migrantov med svojim bivanjem v Srbiji veckrat preide iz ene v drugo. Skoraj vsi migranti vstopijo v državo ilegalno, marsikateri od njih zaprosi za azil, a pri poskusih zapušcanja države spet postane ilegalen, ko ga morda ponovno ujame policija in zapre ali deportira, ali pa mu celo uspe ponovno zaprositi za azil.16 Tako se pravni status osebe in ravnanje z njo, ki ga zakon predvideva za razlicne podkategorije, spreminja s casom in prostorom. Posledice »korencka« in »palice« migracijske politike Posledice »preskakovanja« med podkategorijami, pa tudi razlicnih obravnav, ki so jih bili isti ljudje deležni v razlicnih kategorijah, so bile jasno vidne med mojim terenskim delom. V tem delu bom strnila analizo terenskih zapiskov, ki se nanaša na posledice, ki jih imata ilegalizacija in zacasna legalizacija za migrante v Srbiji. Zaceti je treba z vstopom v Srbijo, ki ga doloca ilegalizacija potovanja in je ena od posledic migracijske politike EU. Ljudje nikoli ne izberejo ilegalnega nacina potovanja, ta nacin je pogosto edina možnost, ki jim preostane, ko ne morejo pridobiti 14 Od zacetka neodvisnega azilnega sistema je le pešcica ljudi dobila status mednarodne zašcite (status begunca ali subsidiarne zašcite) – za najnovejše statistike glej porocilo nevladne organizacije Beogradski centar za ljudska prava, 2014: 20. 15 Srbija do danes nima integracijske politike – za evalvacijo stanja integracije glej porocilo nevladne organizacije Beogradski centar za ljudska prava, 2014: 50. 16 To se je dogajalo predvsem v prvih nekaj letih azilnega sistema, ko Srbija še ni imela naprav za skeniranje prstnih odtisov in centralne baze podatkov o prosilcih za azil. Med terenskim delom leta 2015 sem slišala vec pricevanj, da ljudem niso dovolili ponovno zaprositi za azil, saj je skeniranje njihovih prstih odtisov pokazalo, da so pred tem že zaprosili za azil, cetudi pod drugim imenom. Ela Meh | Evropska migracijska politika potnega lista in vizuma za legalno potovanje, vecinoma zaradi strukturnih ovir. Globalne neenakosti se namrec odražajo tudi v neenakostih v mobilnosti: medtem ko povprecen Evropejec dobi vizum za skoraj katerokoli državo sveta dokaj hitro, brez težav in v zameno za relativno majhen delež povprecne place, je za povprecnega Afganistanca ali Somalca to skoraj nemogoce, tudi ce v postopek investira vec svojih mesecnih plac. Ljudem najveckrat preostane le možnost ilegalnega potovanja, ki ga pogosto organizirajo tihotapci ljudi (human smugglers). V mainstream politicnih in medijskih diskurzih so »tihoptapci« in »tihotapske kriminalne mreže« (criminal networks of human smugglers) pogosto predstavljeni kot sadisticni kriminalci, ki ljudi prisilijo v potovanje v nehumanih razmerah, neredko so okrivljeni za tragedije in smrti, ki se zgodijo na mejah ali ob njih (glej De Genova, 2015). Predvsem v medijih se velikokrat mece v isti koš »tihotapljenje« (human smuggling) in »trgovino z ljudmi« (human trafficking) – spet v duhu prej omenjenega varnostnega kontinuuma –, ceprav je tihotapljenje definirano kot konsenzualno omogocanje ilegalnega prehoda ljudi cez mejo (vecinoma v zameno za denarno nadomestilo), trgovina z ljudmi pa po definiciji vkljucuje vidika nekonsenzualnosti in prisile.17 Podoba tihotapca je na terenu precej drugacna. Številni migranti so na razlicne nacine vkljuceni v organizacijo »tihotapljenja«, iz veckrat povsem razumljivih razlogov, saj je zanje to pogosto ena redkih ekonomskih dejavnosti, ki so jim dostopne (ker so ilegalizirani, so povsem izkljuceni iz možnosti legalnega dela). Tihotapljenje je ena osrednjih dejavnosti, ki se tržijo na ilegaliziranem trgu organiziranja prehoda meje (illegalised border-crossing market), zato vkljucuje velike nevarnosti in tveganja, kakor tudi velike zaslužke za »organizatorje«. Tako kot vsak ilegaliziran trg, je tudi trg organiziranja prehoda meje popolnoma dereguliran, kar pomeni, da je usmerjen v ustvarjanje cim vecjega dobicka in zato zelo nestabilen, nepredvidljiv ter dopušca skrajno izkorišcanje in smrtno nevarne nacine potovanja. Zato mora kritika tega trga vkljucevati analizo strukturnih razlogov, ki ga producirajo ter pogojujejo njegovo ilegalnost in popolno deregulacijo – ti pa ticijo v evropski migracijski politiki, ki ilegalizira potovanje velike vecine svetovne populacije in te ljudi potiska v iskanje rešitev na crnem trgu ilegaliziranega potovanja. Velik del moralnega ogorcenja, ki ga politiki in mediji pogosto usmerjajo na sadisticne tihotapce, bi torej lahko bil usmerjen v manj vidne, a resnicno sadisticne zakone in politike, ki povzrocajo strukturne razmere, v katerih cvetijo crni trgi in eksploatacija. Ilegalizacija se nadaljuje tudi na ozemlju Srbije. Za ilustracijo, kaj pomeni biti 17 Protokol za preprecevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi v 3. clenu opredeljuje trgovino z ljudmi kot »novacenje, prevoz, nastanitev ali sprejemanje oseb z grožnjo, uporabo sile ali drugimi oblikami prisile, ugrabitvijo, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil ali prejemanjem placil ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima nadzor nad drugo osebo, z namenom izkorišcanja. Izkorišcanje vkljucuje vsaj izkorišcanje v namene prostitucije ali drugih oblik spolnega izkorišcanja, prisilno delo ali storitve, suženjstvo ali prakse, podobne suženjstvu, služabništvo, manipulacije ali odstranitev organov.« Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot ilegaliziran, bi rada opisala zgodbo M., približno štiridesetletne gospe iz ene od zahodnoafriških držav, ki mi je povedala, kaj se ji je zgodilo v Srbiji. Elementi njene zgodbe so odzvanjali v pripovedih številnih ljudi, ki sem jih spoznala v Srbiji. M. je v Srbijo vstopila iz Makedonije v skupini petnajstih znancev. Cez vso Makedonijo so šli peš,18 hodili so ob železniških tirih, spali v gozdovih in se premikali naprej v temi noci. Jedli so le hrano, ki so jo prinesli s seboj: piškote in vodo. Potovali so februarja in vreme je bilo zelo hladno, ponekod je snežilo. Obcasno so se ustavili, se pogreli ob ognju ali poskusili spati, vecino casa pa so hodili. Povedala mi je, da je bilo bistvenega pomena poslušati, ali prihaja vlak, in se skozi predore in ozke dele proge premikati hitro.19 Ko so prispeli na ozemlje Srbije, jih je napadla skupina desetih mladih moških, ki so bili oboroženi z noži in so nanje kricali v nerazumljivem jeziku. M. in njena skupina so se zelo prestrašili, saj so jih pred potjo prijatelji, ki so pot že prehodili, posvarili o lokalnih tolpah, ki na obubožanem obmejnem obmocju na podeželskem jugu Srbije ropajo migrante in jim poberejo vse, kar imajo vrednega pri sebi. Zato je M. skrila svoj denar in mobilni telefon – njeno edino zvezo z domom – v nogavice in spodnje perilo. Vendar pa so roparji, ko so videli, da v žepih in torbah nimajo nicesar vrednega, vse prisilili, da so se popolnoma slekli, si sezuli cevlje, nekaterim so celo z nožem razrezali srajce in hlace in jih povsem preiskali. M. je bila popolnoma ponižana, prestrašena in šokirana. Ne le, da so ji roparji pobrali ves denar in mobilni telefon, ampak so jo pustili s prerezanimi oblacili, ki jih je potem le nekako za silo spela skupaj, in brez cevljev. Tako je sredi februarja nadaljevala pot v natikacih, ki ji jih je odstopil eden od sopotnikov. Ko sem jo spoznala približno dva tedna po tem ropu v enem od centrov za prosilce za azil, kamor se je zatekla, ko se je sredi zime znašla brez financnih sredstev za nadaljevanje poti, je imela na sebi še vedno isti par natikacev in debele nogavice. V centru so ji rekli, da zanjo trenutno nimajo nobenega ustreznejšega obuvala. Ker je bila ilegalizirana, M. ni mogla prijaviti napada in kraje. Njen pravni status je bil status tujke, ki je »ilegalno« vstopila in prebivala v državi, zato bi imel vsakršen stik z oblastmi zanjo veliko vec negativnih posledic kot koristi. Da bi zacasno legalizirala svoj status in tako dostopila do vsaj nekaterih pravic, je morala zapro 18 Pogosta so pricevanja o pešacenju ali celo kolesarjenju cez Makedonijo, saj ilegalizirani migranti niso smeli uporabljati javnega prevoza. To se je spremenilo 18. junija 2015, ko je Makedonija sprejela nov zakon o azilu, ki ljudem omogoca, da z izraženo namero za prošnjo za azil za 72 ur regularizirajo svoj status in tako uporabljajo javni prevoz. Pred junijem so ljudje bodisi pešacili bodisi tvegali vožnjo s taksijem – ce je policija ujela taksista, ki je vozil ilegalizirane migrante, je te za nekaj mesecev zaprla v center za pridržanje, da bi zagotovila njihovo pristnost na sojenju taksistu, za tihotapljenje. Tako se je vecina migrantov odlocila hoditi peš nekaj dni, ali celo teden, dva, saj so se želeli izogniti možnosti vecmesecnega zapora v Makedoniji. 19 Nekaj mesecev po mojem pogovoru z M. se je v medijih pojavilo porocilo o smrti 14 ljudi, ki so hodili ob železniški progi in jih je na delu, ki je bil preozek, da bi se umaknili, povozil vlak (glej B92, 2015). Bili so del vecje skupine, številni so preživeli, a so bili hudo ranjeni – tako je zgodba še tedne krožila med migranti. Nekateri so mi omenili, da so slišali za še vec smrti ob železniških progah v Makedoniji, ampak da o smrti enega ali dveh migrantov mediji ne porocajo in poskusijo stvar zamolcati. Ela Meh | Evropska migracijska politika siti za azil. Za azil torej ni zaprosila v upanju, da jo bo Srbija zašcitila pred preganjanjem v maticni državi – kar naj bi bila pravna podlaga za dodeljevanje azila –, ampak v upanju, da bo tako vsaj zacasno dobila zašcito pred nevarnostmi, ki so prežale nanjo kot na ilegalizirano osebo. Vsak »tujec« ima – vsaj teoreticno – pravico zaprositi za azil na katerikoli policijski postaji ali v stiku z oblastmi. Najprej se »izrazi namera za prošnjo za azil«, po navadi na policijski postaji, kjer osebi izdajo papir, ki potrjuje, da je izrazila to namero, in jo usmerijo v enega od petih centrov za prosilce za azil. Temu papirju migranti pogosto recejo 72-hour paper (papir za 72 ur), saj imajo tri dni casa, da pridejo do centra za prosilce za azil, v katerega so bili napoteni. Teh 72 ur so torej migranti zacasno »legalni« in lahko dostopajo do marsikatere pravice, ki je prej niso imeli. Brez tega papirja za 72 ur jim lahko taksisti odrecejo pravico do vožnje s taksijem, kontrolorji na vlakih ali avtobusih jih lahko odstranijo iz vozila (ali pa jim »zaracunajo« dvojno), ne smejo se (legalno) nastaniti v mladinskih hotelih20… Pogosto pa je ta papir za 72 ur zelo težko dobiti. Policijske postaje neredko izdajajo le omejeno število papirjev na dan, vse druge potencialne prosilce za azil pa zavrnejo rekoc, da je »danes zaprto« ali da »ne dajemo vec papirjev« in da naj pridejo »spet jutri«, kar se lahko dogaja tudi vec dni zapored. Policija takšno ravnanje seveda zanika. Tako mi je nekega dne policist, ki sem ga opozorila, da je moj prijatelj iz Afganistana že tretji dan zapored poskušal dobiti papir za 72 ur, zabrusil: »Tukaj ga še ni bilo – komu naj clovek verjame: policistu, ki je državni uslužbenec, ali fantu, ki nima nikakršnega osebnega dokumenta in sploh ne moremo vedeti, kako mu je v resnici ime!« – vendar pa je bilo v zadnjem letu dni izdanih vec porocil nevladnih organizacij, ki tovrstno zanikanje pravice do azila zadostno dokumentirajo (glej Human Rights Watch, 2015; Amnesty International, 2015). Brez papirja za 72 ur mnogi ostanejo tudi brez strehe nad glavo. Številni migranti spijo zunaj, tudi v snegu, dežju in temperaturah pod niclo: v džungli v Subotici in okoli centra za prosilce za azil v Bogovadi, pod mostovi in v zapušcenih stavbah. Spomladi leta 2015 je vsako noc na desetine migrantov spalo v parkih ob železniški in avtobusni postaji v Beogradu. Vsak dan smo tam srecevali družine z majhnimi otroki, starejše ljudi, bolne in izmucene od poti. Tako sem recimo spoznala sirsko družino s tremi otroki, starimi od tri do osem let, ki so teden dni spali v parku. Takoj po prihodu v Beograd jim je na policijski postaji uspelo dobiti papir za 72 ur, ki jih je napotil v enega bolj oddaljenih centrov za prosilce za azil, do katerega bi si morali stroške prevoza pokriti sami, denarja pa niso imeli dovolj. Pot so nameravali nadaljevati naslednji dan, a so jih »tihotapci« vsak dan obvestili, da bodo potovali »šele jutri« – tako se je vleklo teden dni. Prve tri dni so spali v enem od poceni mladinskih hotelov v bližini železniške postaje, a po treh dneh so jih lastniki izselili, ceš da ne morejo gostiti ljudi, ki jim je pretekel papir za 72 ur. 20 Ti v praksi pogosto sprejemajo goste »brez papirjev«, a tvegajo kazensko ovadbo za »tihotapstvo« (glej Stojic Mitrovic in Meh, 2015). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Tako je družina preostanek tedna, dokler niso koncno odpotovali, spala v parku. Vsakršen stik s policijo je za ilegalizirane migrante lahko zelo nevaren. Ilegalizirano osebo lahko policija kadarkoli aretira in privede na sodišce zaradi ilegalnega vstopa ali prebivanja, za kar je predvidena kazen okrog petdeset evrov, ali – za tiste, ki ne morejo placati – pet dni zapora. Zaprti so lahko v kateremkoli okrožnem zaporu (okružni zatvor), kjer so zaprti tudi srbski državljani, obsojeni kriminalnih dejanj. Pogosto sem slišala pricevanja, da je v okrožnih zaporih veliko migrantov, da jih po vec deset skupaj zapirajo v skupne celice, kjer na tleh ležijo blazine in imajo možnost uporabiti le eno stranišce, tuširajo pa se lahko le vsakih nekaj dni. Po zakonu ima oseba sicer pravico zaprositi za azil ob vsakem stiku z oblastmi – torej tudi na sodišcu – in se tako izogniti kazni za ilegalen vstop v državo (ki se prosilcem za azil oprosti), a v praksi je migrantom pogosto odvzeta pravica do prošnje za azil, ce so bili prijeti pri ilegalnem preckanju meje ali prebivanju. Poleg kratkotrajnejšega zapiranja v okrožne zapore grozi migrantom tudi to, da jih policija ob aretaciji zapre v center za pridržanje, kjer naj bi pocakali na deportacijo – vecinoma v državo, od koder so prišli. V Srbiji obstaja sicer le en center za pridržanje v Padinski skeli v predmestju Beograda in vecina migrantov tam ni nikoli zaprta, deportacije pa se organizirajo relativno redko. Vendar pa možnost deportacije vedno obstaja. Tako lahko recemo, da so ilegalizirani migranti v Srbiji deportabilni (deportable) (De Genova, 2010a): ni vsak migrant deportiran v praksi, a ker za razrešitev »ilegalnega« statusa pravno obstaja možnost deportacije v maticno državo ali v državo, od koder je oseba vstopila v Srbijo, je lahko ilegalizirana oseba deportirana in so torej vse ilegalizirane osebe deportabilne. Papir za 72 ur torej zacasno prekine ilegalizacijo, hkrati pa omogoca tudi namestitev v katerem od centrov za prosilce za azil – ce se prosilec za azil v 72 urah zglasi v centru, v katerega so ga poslali, se njegov status zacasne legalnosti še podaljša: dokler je prisoten na rednih kontrolah prisotnosti vsak vecer, ima status prosilca za azil (ce pred tem seveda ne dobi odgovora na prošnjo za azil, kar je izjemno redko). V casu mojega terenskega dela leta 2015 je bilo v Srbiji pet centrov za prosilce za azil: najstarejši v Banji Koviljaci, drugi, ki je odprt od leta 2011 v Bogovadi, dva na jugu države v Sjenici in Tutinu in najnovejši center, odprt od avgusta 2014, v Krnjaci. O življenju v centrih naj na tem mestu le povzamem splošni obcutek, ki me je preveval skoraj vsakic, ko sem vstopila v katerega od njih: to so povsem brezupni prostori. Azilni sistem in neobstojeci integracijski sistem v Srbiji ne ponujata nikakršne prave možnosti vkljucevanja migrantov v srbsko družbo in centri za prosilce za azil so mesta segregacije, marginalizacije, nadzora in discipline. Življenje v centru za prosilce za azil se konca z deportacijo v državo, iz katere je prosilec za azil prišel, ali pa – v veliki vecini primerov – tako, da migranti samovoljno zapustijo center, po navadi poskusijo preckati mejo proti EU. Srbija je vse svoje sosednje države razglasila za »tretje varne države«, saj naj bi imele funkcionalen azilni sistem. To pomeni, da bi lahko osebe, ki so v Srbijo vstopile iz katere od sosednjih držav, v teh državah zaprosile za azil in (teoreticno) zašcito tam tudi Ela Meh | Evropska migracijska politika dobile. Zato lahko srbske oblasti takšni osebi zavrnejo prošnjo za azil in jo vrnejo v državo, od koder je prišla in kjer bi lahko dobila zašcito. In ker vecina prosilcev za azil v intervjuju pri obravnavi prošnje pove, da je prišla iz ene od »varnih tretjih držav«, Srbija vecine prošenj za azil ne pretehta na podlagi njihove utemeljenosti,21 ampak jih zavrne. Tisti, ki ostanejo v Srbiji do konca azilnega postopka, so tako najveckrat deportirani v Makedonijo ali Bolgarijo, a velika vecina jih že pred tem zapusti Srbijo. Zapustiti center za prosilce za azil pomeni »preskok« – ali potisk – nazaj v kategorijo »ilegalnega migranta«. Mnogi poskušajo zapustiti center – in Srbijo – cimprej in tisti, ki si to lahko privošcijo, investirajo denar, ki jim ga pogosto pošljejo sorodniki prek Western Uniona, v cim boljšo kupcijo s tihotapci. Tisti, ki si dobrih kupcij in »direktnih« prevozov ne morejo privošciti, pešacijo. Zloglasna subotiška džungla je eden takšnih krajev, od koder se ljudje peš ali z organiziranimi ilegaliziranimi prevozi napotijo naprej proti Madžarski. Študija primera: dve zimi v Subotici V zadnjem delu se bom posvetila študiji primera dogodkov v subotiški džungli, pozimi 2012 in 2014–2015. Subotica je pritegnila mojo pozornost poleti 2011, ko so se v medijih prvic pojavila porocila o vecjem številu migrantov, ki so se tam ustavili, in leta 2012 sem se preselila v Srbijo, da bi bolje spoznala tamkajšnje razmere. Med terenskim delom sem najvec casa preživela ravno v Subotici (in Beogradu, kjer sem živela). Predstavila bom dogodke dveh subotiških zim in pokazala, da pravno-administrativni diskurz, ki ga mediji vestno reproducirajo, naturalizira ilegalizacijo in z njo upravicuje represijo nad migranti. Diskurzi in prakse migracijske politike tako ne kreirajo le kategorije »migrantov«, ampak zanje tudi odrejajo in diskurzivno upravicujejo represivno obravnavo. Zima v Subotici leta 2012 Natancna lokacija improviziranih šotorišc, ki sestavljajo džunglo, se je z leti spreminjala, saj jih je policija sproti unicevala, ljudje pa so jih vedno znova zgradili, vendar pa se vecinoma nahajajo na mocvirnatem in grmicastem obmocju v bližini subotiškega smetišca in razpadajoce opekarne (ciglana). Džungla je redko prazna: vcasih je tam le nekaj ljudi, drugic vec sto. Tam se zadržujejo razlicno dolgo: nekateri ostanejo le dan ali dva, drugi tudi po vec tednov ali mesecev (zlasti kadar je prehod meje posebno zahteven). 21 To pomeni, da odlocevalci niti ne gledajo, ali je oseba v maticni državi dejansko preganjanja na podlagi rase, vere, narodne pripadnosti, politicnega prepricanja ali pripadnosti doloceni družbeni skupini, temvec menijo, da lahko oseba dobi negativni odgovor, ker bi lahko za azil zaprosila že v kateri od »varnih tretjih držav«. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Dva glavna problema, ki skupaj pripomoreta k temu, da je življenje v džungli skoraj neznosno, sta nenehna policijska represija in nasilje, pa še slabe vremenske razmere: poleti je zelo vroce, sence je malo, ni tekoce vode in vodnjak pogosto postane neuporaben, pozimi pa je še teže zaradi mrzle panonske košave, dežja, snega in temperature, ki se pogosto spusti pod niclo. V obeh zimah v casu mojega terenskega dela so bile ravno slabe vremenske razmere tisto, kar je zbujalo zanimanje medijev in lokalnih oblasti za trpljenje migrantov – policijsko nasilje, ki je po vecini popolnoma nedokumentirano22 in ostaja nevidno, pa je stalnica v vseh letnih casih. Dogodke iz zime 2012 je opisala Marta Stojic Mitrovic (2014: 75) in jih bom na tem mestu na kratko povzela. Februarja je bilo izjemno hladno in nekaj desetinam migrantov v subotiški džungli je pomagala le Vzhodno-evropska misija, verska humanitarna organizacija, ki jim je enkrat na dan prinašala hrano, obleke in odeje. Ko so se temperature spustile pod -25°C, so bile dva tedna po vsej Srbiji razglašene »izredne razmere« (vanredno stanje): številne šole in javne ustanove so bile zaprte in ljudje, ki živijo na ulicah, so bili premešceni »na toplo«. Subotiške lokalne oblasti, skupaj z Rdecim križem, so organizirale za migrante, ki so pred tem spali zunaj, zacasno namestitev v zapušcenem hotelu Fontana na jezeru Palic, prehrano in osnovno zdravstveno oskrbo. Ko so se temperature spet dvignile nad -25°C (a so ostale globoko pod niclo), je Fontano nasilno izpraznila policija, vse, ki niso pobegnili pred tem, pa so aretirali, stlacili v avtobuse in deportirali nazaj v Makedonijo. Džungla je bila med tem požgana in migranti, ki so ostali, so se znašli v še težjem položaju kot prej.23 Ce dogodke analiziramo z vidika pravne kreacije razlicnih kategorij »migrantov «, je vidna tudi diskurzivna moc teh kategorij pri upravicevanju nasilnega in represivnega ravnanja. Tako so bili v hladni zimi – a še predno je postalo dovolj hladno, da so oblasti razglasile izredno stanje – migranti v džungli konstruirani kot »ilegalni migranti«. Tako država ni imela nikakršne dolžnosti, da jim zagotovi kakršnekoli pravice – še vec: kot »ilegalni« so bili tarca legalnih racij, pa tudi sicer nelegalnih, a nesankcioniranih napadov, kraj in izsiljevanja. Ko pa je bilo na državni ravni razglašeno izredno stanje, so bile lokalne oblasti po zakonu dolžne poskrbeti za tiste, ki so spali zunaj. Tako so bili ljudje potisnjeni iz kategorije »ilegalnih migrantov« v kategorijo prejemnikov humanitarne pomoci. Takoj, ko je država razglasila konec izrednega stanja, pa so ti isti ljudje prenehali biti prejemniki pomoci in so postali »ilegalni migranti«. Ker je bilo treba prostor, kamor so jih nastanili med izrednim stanjem, izprazniti, so prišli izvrševalci Zakona o tujcih – policija – in spet uveljavili »ilegalnost« migrantov. Aretacija, odvzem svobode, nekonsenzualno 22 Edine izjeme so porocila lokalne skupine No border, nekateri tuji neodvisni medijski porocevalci in porocila nekaterih nevladnih organizacij; glej Human Rights Watch, 2015; Amnesty International, 2015. 23 Za daljše porocilo in fotografije glej Ela, 2012. Ela Meh | Evropska migracijska politika tlacenje na avtobuse, deportacija – vse to je nehumano in represivno nasilje nad migranti, ki pa ga pravni red vidi kot povsem legalen nacin reševanja »problema ilegalnih migrantov«. Znotraj logike pravnega diskurza bi lahko hitro pozabili, da so ti »ilegalci« v resnici ljudje, in ce bi vse, kar je »ilegalno«, videli kot grožnjo, bi lahko upravicili represivno delovanje države. A fokus na dekonstrukciji razlicnih kategorij »migrantov«, vztrajanje, da »ilegalnost« ne sme biti naturalizirana, in vpogled v dinamiko »preskakovanja« med kategorijami migrantov, odstrnejo zaveso diskurzivnega upravicevanja nasilja. Zima v Subotici 2014–2015 V primeru zime 2014–2015 opazimo podobne mehanizme, vendar pa je tu diskurz postal še bolj rafiniran, saj se poleg »palice« disciplinirajoce migracijske politike pojavlja tudi »korencek«, ki policijsko nasilje in represijo še bolj skrbno maskira in upravicuje pod pretvezo skrbi (care) za migrante. Tudi zima 2014–2015 je bila zelo hladna in zaradi slabih razmer v džungli so mediji trpljenje migrantov predstavili kot humanitarno katastrofo: od sto do tristo ljudi, med njimi tudi matere z malimi otroki, so se brez hrane, vode, ustreznega gretja, sanitarij in brez prave strehe nad glavo dneve in tedne zadrževali v poslopjih propadajoce opekarne (ciglane) in na okoliških travnikih in mocvirjih.24 Zastrašujoce je bilo, da so prisotnost migrantov predstavljali kot nenaden naravni pojav, kot nekaj, kar se je zgodilo samo od sebe in je skrb zbujajoce, brez kakršnekoli analize razlogov za nastali položaj. Ko sem obiskala džunglo le nekaj dni po tem, ko so se v medijih pojavila porocila o »ljudeh, ki tri dni niso jedli« (Sovilj, 2014), so mi ljudje tam pojasnili, da je glavni razlog za pomanjkanje hrane policija, ki migrante pricaka na njihovi poti do trgovine in jim pokrade ves denar. Položaj, ki so ga mediji prikazali kot humanitarno in skorajda »naravno« katastrofo, je bil v resnici produkt zakonov, ki so ljudi ilegalizirali, in policije, ki je te zakone uveljavljala (kogarkoli so na katerikoli tocki lahko aretirali in ga privedli pred sodišce zaradi »ilegalnega bivanja«) in jih v številnih primerih izkoristila za sistematicno izsiljevanje denarja od ljudi, ki so bili zaradi tega lacni. Policisti so vedeli, da zakon »ilegalnih« ljudi nikakor ne šciti in da imajo za nasilje in izsiljevanje popolnoma prosto pot. Zanimiv je tudi sam nacin novinarskega porocanja: s predstavljanjem položaja iz »perspektive« trpecih žrtev te humanitarne katastrofe so porocila v bralcu zbujala socutje, ki ga navadna porocila o »ujetih ilegalcih« ne zbujajo. V porocanju je bil impliciten ogorcen krik, da bi v tem primeru vendarle nekdo moral kaj narediti. In kmalu je »nekdo« – tudi tokrat policisti – nekaj storil: 29. decembra 2014 (Subotica.com, 2014) in 6. januarja 2015 (gradsubotica.co.rs, 2015) sta se v medijih 24 Porocila, ki so dvignila najvec prahu, so prišla iz mreže N1 in od novinarja Miodraga Sovilja. Glej na primer Sovilj, 2014. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot pojavili porocili, ki sta delovali kot nekakšen epilog prejšnjim zgodbam iz ciglane in kot porocili o »rešitvi« migrantskega »problema« v Subotici. Javnost sta obvestili o akciji, ki so jo izvedli policisti, ko so premražene in lacne migrante iz subotiške ciglane »premestili« v ustreznejšo namestitev v centrih za prosilce za azil v Krnjaci in Banji Koviljaci. Kljub napovedi teh porocil, da naj bi se takšne »premestitve« odslej dogajale tedensko, ni bilo v naslednjih tednih vec nobenega porocila o tem. Ko sem kakšen teden po drugem porocilu o »premestitvi« obiskala džunglo, sem videla jasne sledove policijskega nasilja in racije šotorišca. Bivaki, ki so si jih migranti zgradili iz odpadnih materialov, ki so jih našli na smetišcu, so bili povsem požgani, šotori, ki so se naslanjali na stene ciglane, so bili razrezani na košcke, kakor tudi vsi drugi potencialno uporabni materiali. Nekaj migrantov, ki so še ostali – morda le ducat ali dva – nam je pripovedovalo o povecanem policijskem nasilju. Rekli so, da policija zdaj pride še pogosteje, da so njihove taktike bolj nasilne in da si zaradi tega marsikdo ponoci ne upa spati: v pripravljenosti na beg cakajo, kdaj bo policija pritekla v polni opremi. Porocali so, da policija uporablja solzivec, nekemu fantu so grozili s pištolo in zahtevali, da jim preda ves denar in mobilne telefone, spet drugim so z nožem razrezali obleke in jih prisilili, da jih odvržejo na ogenj, s katerim so požgali njihova zacasna bivališca. Enajstletni mladoletnik brez spremstva iz Afganistana, ki je potoval s starejšim, a prav tako mladoletnim bratrancem, mi je povedal, da mu je policija ukradla ves denar. Vsi, s katerimi sem govorila, so bili prestrašeni in ogorceni nad tem valom policijskega nasilja. Razlika med medijskimi porocili o »premestitvah« v ogrevane centre za azil in realnostjo policijske represije in nasilja na terenu je osupljiva. Pa poglejmo, zakaj. Kot smo videli zgoraj, lahko migranti svojo ilegalizacijo zacasno prekinejo, ce zaprosijo za azil. Diskurz o azilu zastopajo tudi humanitarne organizacije, nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s clovekovimi pravicami, in institucije, kot so KIRS25, in v vakuumu pravic, ki ga kreira ilegalizacija, so tudi te organizacije omejene v svojih možnostih delovanja. Zato lahko pogosto slišimo argument, da ce bi migranti zaprosili za azil, bi v tem casu lahko imeli dolocene pravice (omejena zdravstvena zašcita, namestitev v centru za prosilce za azil itd.) in se izognili nevarnostim, ki prežijo nanje, ko so »ilegalni«. Tako so recimo porocila iz decembra 2014 uporabljala argument »zakaj ne zaprosijo za azil«: ce bi zaprosili za azil, jim ne bi bilo treba zmrzovati v džungli. Vendar pa takšna argumentacija ponuja »rešitev« le, ce so »problem« zgolj pomanjkanje hrane, mraz in slabe razmere. Ce vidimo kot problematicno »le« subotiško humanitarno katastrofo, lahko medijska porocila o policijski akciji »premešcanja« vidimo kot epilog zgodbe o cloveškemu trpljenju, ki je tako mocno zamajala status quo popolnega nezanimanja javnosti za položaj migrantov (ki je bil že pred izjemno hladno zimo zelo težak, a so ga mediji skoraj popolnoma ignorirali). 25 Komesariat za izbeglice i migracije Republike Srbije je institucija, odgovorna za nastanitev prosilcev za azil v Srbiji. Ela Meh | Evropska migracijska politika Vendar pa je »problem« globlji kot le dejstvo, da nekateri ljudje med hladno zimo v Subotici spijo na prostem in so sestradani. Problem je strukturen in tici v razlogih, ki ljudi pripeljejo do tega, da ostajajo v džungli. Poleg tega vecina ljudi, ki pristanejo tam, dobro ve, da obstajajo centri za prosilce za azil. Nekateri od njih so morda poskusili zaprositi za azil v želji, da bi nekaj casa preživeli v centru za prosilce za azil, a obstaja možnost, da so jim uslužbenci na policijski postaji to preprecili. Nekateri od njih so gotovo bili v centru za prosilce za azil, a so se odlocili center zapustiti in se napotiti naprej. Centri za prosilce za azil sicer dajejo streho nad glavo in tri obroke na dan – ter s tem postajajo mesta, kamor se trpljenje in težak položaj migrantov »pospravi« in skrije od oci javnosti – nikakor pa niso ti centri prava »rešitev« za probleme migrantov. Ti se želijo enakopravno vkljuciti v družbo, centri za prosilce za azil pa jim tega nikakor ne morejo omogociti, zato ostajajo institucije, ki migrante marginalizirajo, nadzirajo, disciplinirajo in utišajo. Policijska akcija »premestitve« in njena medijska predstavitev pa sta ujeti v navidezno clovekoljubno težnjo »korencka« disciplinirajoce azilne politike: ilegalnost migrantov, ki so jo pozimi 2012 policisti rešili z nasilno deportacijo v Makedonijo, so pozimi 2014–2015 rešili s prisilno »premestitvijo« v kategorijo »prosilec za azil« ter namestitvijo v centre. In ceprav naj bi bila premestitev rešitev njihovega trpljenja, je treba poudariti, da gre tu za podobno represivne ukrepe. Migranti so prisiljeni vložiti prošnjo za azil in sprejeti namestitve v centru – torej sprejeti nekaj, za kar so vedeli že prej in cesar vecina ni želela izbrati. Poleg tega je uporabljeno nasilje: migranti so aretirani, njihova šotorišca so unicena, njihove stvari zažgane. Vendar mediji o nasilju ne porocajo, zakamuflira ga govor o skrbi za clovecnost migrantov, o premestitvi v ogrevan center, kar je predstavljeno kot bolj humana opcija. Tako je »humanitarna katastrofa« v Subotici, ki mocno zamaje status quo ignoriranja migrantov, razrešena in uokvirjena v postulate migracijske politike. Javnosti ni treba vec skrbeti, ali se spraševati, zakaj so ljudje sredi zime prisiljeni spati zunaj, »problem« je rešen in migranti so nastanjeni v institucijo, ki jim je namenjena po zakonu. Na primeru dveh zim v Subotici sem skušala pokazati, kako kategorije migrantov vplivajo na obravnavo, ki jim jo namenijo oblasti, ter kako diskurzivna konstrukcija teh kategorij upravicuje in maskira celo zelo nasilno in represivno obravnavo. Z vpogledom v razliko med medijskim porocanjem in resnicnim položajem sem poskušala nakazati, kateri elementi analize so odsotni ali zakriti v medijskem porocanju, ki slepo reproducira logiko in konstrukcijo naturalizacije ilegalnosti in navidezne clovekoljubnosti policijskih ukrepov. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Sklep V clanku sem na podlagi analize terenskih zapiskov in dolgotrajnega opazovanja z udeležbo poskusila predstaviti položaj migrantov v Srbiji. Zacetna tocka analize je bilo kriticno razumevanje evropske migracijske politike, ki jo zaznamujejo težnje po evropeizaciji, sekuritizaciji in eksternalizaciji, ki producira kategorijo »migrant« in prek nacionalnih zakonodaj držav clanic doloca pogoje ilegalizacije in zacasne legalizacije dolocenih ljudi, ki tako postanejo »migranti«. Prav tako sem analizirala, kako se evropska migracijska politika odraža v Srbiji, in poskusila strniti njene posledice za življenje migrantov. Na koncu sem še, na študiji primera iz Subotice, pokazala, kako pravno-diskurzivna kreacija kategorije »migrantov« ne le doloca represijo nad migranti, ampak to represijo tudi upravicuje in maskira ter jo celo predstavlja kot »skrb« za migrante. V svoji predstavitvi sem se osredinila na represivno obravnavo, ki so je deležni ljudje, postavljeni v kategorijo »migrant« – za potrebe tega clanka sem izpustila predstavitve primerov upora, ki si jih migranti vsak dan med seboj delijo in na novo izumljajo, da bi se represiji izognili, ji pobegnili ali jo subvertirali. Prav te zgodbe o medsebojni pomoci, solidarnosti, pogumu, zvijacnosti, uporu in odpornosti (resilience) so bile zame stalni vir navdiha in so mi dajale moc med custveno izjemno napornim terenskim delom. Žal na tem mestu za to ni prostora, a bilo bi nujno nameniti vec pozornosti izkušnjam in glasovom ljudi, ki jih nikoli ne moremo zreducirati na neko kategorijo. Vpogled v diskurzivno konstrukcijo kategorije »migrantov« in obravnave, ki jo ta upravicuje, osvetli le strateške vidike migracijske politike in mejnega režima, izpusti pa takticne interakcije in subverzije njihove uporabe, ki migrantom uspevajo z njihovim avtonomnim delovanjem – ce uporabimo de Certeaujevo razlikovanje med strategijo in taktiko (De Certeau, 2007). V dopolnitev strateških vidikov migracijske politike, predstavljenih v tem clanku, bi morali predstaviti tudi takticne interakcije s temi strategijami, saj ravno zgodbe, perspektive in avtonomija migrantov mocno razjedajo monolitne predstavitve dominantnih diskurzov o »migrantih« in naturalizacijo njihove ilegalizacije kot edino resnico. Literatura AMNESTY INTERNATIONAL (2015): Europe’s Borderlands: Violations against refugees and migrants in Macedonia, Serbia and Hungary. Dostopno na: https://www.amnesty. org/en/documents/eur70/1579/2015/en/ (28. julij 2015). ANDERSSON, RUBEN (2014): Illegality, inc: Clandestine Migration and the Business of Bordering Europe. Oakland: University of California Press. B 92 (2011): Subotica preplavljena azilantima, 3. marec. Dostopno na: http://www.b92. net/info/vesti/index.php?yyyy=2011&mm=10&dd=01&nav_id=546095 (3. januar 2016). Ela Meh | Evropska migracijska politika B 92 (2015): Makedonija: Voz usmrtio 14 migranta, 4. april. Dostopno na: http://www. b92.net/info/vesti/index.php?yyyy=2015&mm=04&dd=24&nav_category=167&nav_ id=984377 (12. december 2015). BAUDER, HARALD (2013): Why We Should Use the Term Illegalized Immigrant. RCIS Research Brief 1. Dostopno na: http://www.ryerson.ca/content/dam/rcis/ documents/RCIS_RB_Bauder_No_2013_1.pdf (3. junij 2015). BEOGRADSKI CENTAR ZA LJUDSKA PRAVA (2014): Right To Asylum In The Republic Of Serbia 2014. Dostopno na: http://www.bgcentar.org.rs/bgcentar/eng-lat/wpcontent/ uploads/2015/04/Right-to-Asylum-in-the-Republic-of-Serbia-2014.pdf (12. maj 2015). BOŽINOVIC, SUZANA (2015): Pronadeno beživotno telo stranog državljanina kod Zajecara. Blic Online, 6. marec. Dostopno na: http://www.blic.rs/vesti/hronika/ pronadeno-bezivotno-telo-stranog-drzavljanina-kod-zajecara/fc8rf68 (12. december 2015). BRETTELL, CAROLINE B. IN JAMES F. HOLLIFIELD (2007): Migration Theory: Talking across Disciplines. New York: Routledge. CERTEAU, DE MICHAEL (2007): Iznajdba vsakdanjosti I: Umetnost delovanja. Ljubljana: Studia humanitatis. CORDIBENAU, CLÉMENT (2014): Migration et Asile en Serbie: Une Européanisation des Politiques Publiques et Associatives? Géocarrefour 89(3): 183–191. DE GENOVA, NICHOLAS (2002): Migrant »illegality« and deportability in everyday life. Annual Review of Anthropology 31: 419–447. DE GENOVA, NICHOLAS (2010a): The Deportation Regime: Sovereignity, Space and the Freedom of Movement. V The Deportation Regime: Sovereignity, Space and the Freedom of Movement, N. De Genova in N. Peutzed (ur.), 33–65. London: Duke University Press. DE GENOVA, NICHOLAS (2010b): The Queer Politics of Migration: Reflections on »Illegality« and Incorrigibility. Studies in Social Justice 4(2): 101–126. DE GENOVA, NICHOLAS (2015): The border spectacle of migrant 'victimisation'. Dostopno na: https://www.opendemocracy.net/beyondslavery/nicholas-de-genova/borderspectacle- of-migrant-%E2%80%98victimisation%E2%80%99#.VWwKTbV0gNI. twitter (1. junij 2015). EDITORAL BOARD MOVEMENTS (2015): Introducing movements. Journal for Critical Migration and Border Studies. Movements. Journal für kritische Migrations- und Grenzregimeforschung 1(1). Dostopno na: http://movements-journal.org/issues/01. grenzregime/01.editorial~en.html (3. junij 2015). ELA (2012): Subotica : “Emergency conditions” end with a mass deportation to Macedonia and a fire in the migrant jungle. Programmes echanges et partenariats. Site des volontaires, 12. februar. Dostopno na: http://emi-cfd.com/echangespartenariats12/ spip.php?article75 (27. december 2015). FAVELL, ADRIAN (1998): The Europeanisation of Immigration Politics. European Integration online Papers 10(2). Dostopno na: http://www.sscnet.ucla.edu/soc/ Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot faculty/favell/EIOP-C&C.htm (8. junij 2015). GRADSUBOTICA.CO.RS (2015): Akcija transportovanja migranata se nastavlja, 6. januar. Dostopno na: http://www.gradsubotica.co.rs/akcija-transportovanja-migranata-senastavlja/ (18. december 2016). HUMAN RIGHTS WATCH (2015): Serbia: Police Abusing Migrants, Asylum Seekers Beaten, Extorted, Shoved Back Across the Border. Dostopno na: https://www.hrw.org/ news/2015/04/15/serbia-police-abusing-migrants-asylum-seekers (28. julij 2015). HUYSMANS, JEF (2000): The Europan Union and the Securitisation of Migration. Journal of Common Market Studies 38(5): 751–777. KOSER, KHALID (2007): International Migration: A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press. MALKKI, LIISA H. (1995): Refugees and Exile: From »Refugee Studies« to the National Order of Things. Annual Review of Anthropology 24: 495–523. MEH, ELA (2013): La Serbie, antichambre de l'Union européenne. Plein Droit 96: 27–30. MEZZADRA, SANDRO IN BRETT NEILSON (2008): Border as Method, or, the Multiplication of Labor. European Institute for Progressive Cultural Policies. Dostopno na: http://eipcp.net/transversal/0608/mezzadraneilson/en (8. januar 2016). MIGREUROP (2011): At the margins of Europe: The externalisation of migration controls. Dostopno na: http://www.migreurop.org/IMG/pdf/Rapport_Migreurop_2011_ Version_anglaise_27012012_pour_derniere_relecture_et_validation_FASTI-SM.pdf (6. februar 2016). MITRIC, V. (2011): Banja Koviljaca: Azilanti sve veci problem. Vecerne novosti, 17. oktober. Dostopno na: http://www.novosti.rs/vesti/naslovna/aktuelno.69. html:349552-Banja-Koviljaca-Azilanti-sve-veci-problem (15. januar 2016). PETROVIC, DUŠKO (2014): Fenomen izbjeglištva u modernom politickom sistemu. Glasnik Etnografskog Instituta SAN LXII(2): 49–66. PROTOKOL ZA PREPRECEVANJE, ZATIRANJE IN KAZNOVANJE TRGOVINE Z LJUDMI. Dostopno na: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/Protokol.pdf (21. december 2015). RADAELLI, CLAUDIO M. (2003): The Europeanization of Public Policy. V The Politics of Europeanization, K. Featherstone in C. Radaelli (ur.), 27–56. Oxford: Oxford University Press. RIGBY, JOE IN RAPHAEL SCHLEMBACH (2013): Impossible protest: noborders in Calais. Citizenship Studies 17(2): 157–172. ROADMAP ON VISA FREE REGIME (B. D.): Visa Liberalisation With Serbia. Roadmap. Dostopno na: http://www.esiweb.org/pdf/White%20List%20Project%20Paper%20 -%20Roadmap%20Serbia.pdf (12. januar 2016). RODIER, CLAIRE (2012): Xénophobie business: Ŕ quoi servent les contrôles migratoires? Paris: La Découverte. SCHWENKEN, HELEN (2014): From Sangatte to ‘The Jungle’: Europe’s Contested Borderlands. V New Border and Citizenship Politics, H. Schwenken in dr. (ur.), 171– 186. London: Macmillan Publishers Limited. Ela Meh | Evropska migracijska politika SOVILJ, MIODRAG (2014): Dan sa azilantima: »Kada si poslednji put jeo? Pre tri dana«. N1, 4. december. Dostopno na: http://rs.n1info.com/a17236/Vesti/Dan-saazilantima- Kada-si-poslednji-put-jeo-Pre-tri-dana.html (4. december 2015). STOJIC MITROVIC, MARTA (2012): Eksternalizacija granica Evropske Unije i pojava improvizovanih migrantskih naselja u Srbiji. Zbornik Matice srpske za društvene nauke 139(2): 237–248. STOJIC MITROVIC, MARTA (2013): Stigmatizacija kao posledica ilegalizacije odredjenih oblika transnacionalnog kretanja – dehumanizacija tzv. ilegalnih migranata. Glasnik etnografskog instituta SANU 61(2): 163–174. STOJIC MITROVIC, MARTA (2014): Presenting as a Problem, Acting as an Opportunity: Four Cases of Socio-Political Conflicts Taking the Presence of Migrants as a Focal Object in Serbia. Glasnik etnografskog instituta SANU 62(1): 67–83. STOJIC MITROVIC, MARTA IN ELA MEH (2015): The reproduction of borders and the contagiousness of illegalisation: A case of a Belgrade youth hostel. Glasnik Etnografskog Instituta SANU LXIII(3): 623–638. SUBOTICA.COM (2011a): Migranti kampuju na Prozivci, 21. junij. Dostopno na: http:// www.subotica.com/vesti/migranti-kampuju-na-prozivci-id7641.html (12. januar 2016). SUBOTICA.COM (2011b): Azilanti preplavili Suboticu, 15. november. Dostopno na: http:// www.subotica.com/vesti/azilanti-preplavili-suboticu-id8956.html (12. januar 2016). SUBOTICA.COM (2014): Imigranti prebaceni iz stare ciglane u kolektivni smeštaj u Krnjaci, 29. december. Dostopno na: http://www.subotica.com/vesti/imigranti-prebaceni-izstare- ciglane-u-kolektivni-smestaj-u-krnjaci-id21607.html (12. december 2015). TANJUG (2015): U kombiju 54 migranta, najteže povredeni u Beogradu i Nišu. N1, 2. februar. Dostopno na: http://rs.n1info.com/a37690/Vesti/Saobracajna-nesrecakod- Leskovca.html (15. december 2015). TSIANOS, VASSILIS IN SERHAT KARAKAYALI (2010): Transnational Migration and the Emergence of the European Border Regime: An Ethnographic Analysis. European Journal of Social Theory 13(3): 373–387. VLADA REPUBLIKE SRBIJE (2013): Migracioni profil Republike Srbije za 2013. godinu. Dostopno na: http://www.kirs.gov.rs/docs/migracije/Migracioni_profil_Republike_ Srbije_za_2013.pdf (20. december 2015). ZAKON O STRANCIMA RS. Sl. glasnik RS 97/2008. Dostopno na: http://www.paragraf.rs/ propisi/zakon_o_strancima.html (10. december 2015). ZAKON O ZAŠTITI DRŽAVNE GRANICE. Sl. glasnik RS 97/2008 in 20/2015 – dr. zakon. Dostopno na: http://www.paragraf.rs/propisi/zakon_o_zastiti_drzavne_granice. html (10. december 2015). ZAKON O AZILU. Sl. glasnik RS 109/2007. Dostopno na: http://www.paragraf.rs/propisi/ zakon_o_azilu.html (10. december 2015). YOUTUBE.COM (2011): Banja Koviljaca prepravljena azilantima, 7. oktober. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=Wcfw-hjbF3I (11. januar 2016). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 290 Iva Juhart in Larisa Petric Zahodnobalkanska migracijska pot: Srbija kot zadnja tocka pred vstopom v »boljši jutri« Abstract Western Balkan migration route: Serbia as the last point before entering the “better future” Migrants are seen as illegitimate newcomers to the European area. Hoping for a better future, they choose the most suitable illegalized migration routes according to different factors. One of those is the three-phased Western Balkans route with Serbia being the most important spot on this route. Serbia implements migration control and is trying to hold migrants from entering the Schengen area in accordance with European legislation. Serbia represents a point where asylum seekers get a place to rest and plan their further journey into the EU. Due to different reasons and a deficient asylum system, many of them have to find shelter in the so-called jungles. ‘Mobile commons’ is a set of important skills, knowledge and solidarity, shared on the way – at rest or in the search for common solutions. On their way, migrants make decisions and adopt strategies according to the legal system of countries through which they travel and their own preferences, with the aim of making their migration process easier. Temporary identities are created, people know hot spots for sharing information about the route, and the mobile internet is what makes them visible in the virtual world. The last is one of the key elements by which they remain present throughout the whole journey. The problem with which this article implicitly deals is the political illegalization of migrants and, by extension, of human life. Keywords: Western Balkan migration route, asylum in Serbia, jungle, mobile commons, temporary mobile communities Iva Juhart is an MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. (iva.juhart@gmail.com) Larisa Petric is an MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of in Ljubljana. (petric.larisa@gmail.com) Povzetek Migranti si v želji po boljši prihodnosti glede na razlicne dejavnike izbirajo najprimernejše »ilegalizirane « migracijske poti v Evropo. Ena teh je trifazna zahodnobalkanska migracijska pot. Pomembno tocko na tej poti je Srbija. Ta po navodilih Evropske unije izvaja migracijski nadzor in skuša zadrževati migrante pred vstopom v schengenski prostor. Srbija je tocka, kjer se lahko prosilci za azil spocijejo in nacrtujejo nadaljevanje poti znotraj meja EU. Mnogi so zaradi razlicnih vzrokov in pomanjkljivosti azilnega sistema prisiljeni poiskati prenocišce v t. i. džunglah. Na poti, v mirovanju in pri iskanju skupnih rešitev so pomembne izkušnje, znanje in solidarnost, ki jih povezujemo v konceptu skupno-v-gibanju. Migranti sprejemajo odlocitve in strategije na poti glede na zakonodajo držav, skozi katere potujejo, glede na lastne želje, predvsem pa tako, da si olajšajo migracijsko pot. Tako prevzemajo zacasno identiteto, poznajo kljucne kraje za pridobivanje in izmenjavo informacij o poti, mobilni internet pa jih kljub fizicni »nevidnosti«, dela vidne v virtualnem svetu. Ta je eden kljucnih prostorov, v katerem ostajajo prisotni med potovanjem. Clanek popisuje politicno ilegalizacijo migrantov in ne nazadnje cloveškega življenja. Kljucne besede: zahodnobalkanska migracijska pot, azil v Srbiji, džungla, skupno-v-gibanju, zacasne mobilne skupnosti Iva Juhart je absolventka magistrskega študija etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. (iva.juhart@gmail.com) Larisa Petric je študentka magistrskega študija etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. (petric.larisa@gmail.com) 291 Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot Že drugi vecer sedimo skupaj ob ognju. Danes je bolj mrzlo kot vceraj, termometer kaže dve stopinji nad niclo. Tokrat nas je okrog malega improviziranega ognjišca stisnjenih štirinajst. Vecinoma moški med 20. in 35. letom iz Sirije, Afganistana, eden iz Palestine, drugi iz Iraka ... In nas pet iz Slovenije. Fantje so danes bolj zamišljeni kot vceraj. Bliža se njihov cas odhoda. Jutri pride po nekatere tihotapec, ki jih bo odpeljal do Budimpešte. V zraku je cutiti mocna custva, mešata se vonj dima in neznanega. Vse nas je strah, kaj se bo zgodilo. Eden od fantov predlaga minuto molka za vse, ki so umrli v vojni v Siriji. Skoraj vsak od njih je v vojni koga izgubil. Gledamo v ogenj, vsak je v svojih mislih ... Za vecerjo je tokrat kuhan krompir, ki ga malce osolimo za okus. Za sladico imamo jabolka. »Tamau«1 na telefonu kaže slike s hrano obloženih miz doma v Siriji. »Syria is the best country,« rece, ko kaže slike svoje družine in prijateljev. Pravi, da pogreša mamo in sestre. Ne slišijo se pogosto, ker je signal v Siriji velikokrat moten. Ves cas našega pogovora s kotickom ocesa opazujem »strica«, kot mu pravimo, ki si z brusnim papirjem drgne blazinice prstov, da bi bili njegovi prstni odtisi manj vidni. Prste nato drugega za drugim pomaka v vroco vodo. Vzdušje ob ognju se kmalu razvedri po nekaj šalah, po petju v arabskem in slovenskem jeziku, po nekaj pravljicah ... Cas je za odhod, naše gostitelje jutri caka naporna pot cez mejo. Hoditi morajo približno 27 kilometrov, zato se morajo naspati. Kolikor se bodo sploh lahko spocili v starem jurcku na prostem. Težko se je posloviti. Na dan privrejo misli o družinah doma ... Pravijo, da so zanje prave herojke prav njihove matere in žene, ki so ostale doma in v vojnih razmerah skrbijo za otroke. Zdi se, kot da se imajo za slabice, ker so odšli od doma, da bi poiskali boljše življenje. Spreleti me, da nihce od nas, ki se bomo vrnili v toplo zavetje, ne more razumeti pritiska in bolecine, ki ju cutijo naši sogovorniki. Na poti so že tedne, nekateri mesece. Njihove poti v Evropo pa še zdalec ni konec ... Uvod Migranti iz držav t. i. »globalnega Juga«, ki jih bova obravnavali v clanku, so del mobilnih skupnosti, ki jih definira predvsem dejstvo, da potujejo brez veljavnih dokumentov in so zato z vidika migracijskih politik EU »ilegalne«. Migranti niso ilegalni sami po sebi, temvec jih v tako vlogo postavljajo zakoni in regulacije na mejnih prehodih in v notranjosti držav, kjer se osebe gibljejo brez zahtevanih dokumentov ali vizumov. Ker jim je legalen prihod onemogocen, si glede na geografsko lego izvorne države, financno zmožnost, telesno pripravljenost, informiranost o poti in osebne preference izberejo najprimernejšo pot prihoda. 1 Zaradi zakrivanja identitet za vse sogovornike uporabljava psevdonime. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot V clanku bova obravnavali eno teh poti, t. i. zahodnobalkansko migracijsko pot2 pred spremembami v drugi polovici leta 2015 ko se je število prihodov tako povecalo, da niso vec mogli ostati skriti ocem širše evropske in tudi svetovne javnosti. Samoorganizirana potovanja in iskanje tihotapcev so zamenjali organizirani prevozi v posameznih držav na balkanski poti. Od zacetka leta 2016 EU ponovno skuša vzpostaviti režim, ki je vladal pred vzpostavitvijo nadzorovanih koridorjev. Oblasti glede na razmere vseskozi prilagajajo politike ilegaliziranja migrantov. Etnografija se osredinja na razmere v Srbiji in njeno vlogo na poti. Napisana je na podlagi enotedenskega terenskega dela v azilnih domovih v Srbiji aprila 2015, ki smo ga izvedli študenti z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.3 Opazovanje z udeležbo in pogovore s približno dvajsetimi sogovorniki (razlicnega spola, starosti in etnicnosti) sva opravljali v azilnem domu v kraju Bogovada. Popoldneve sva z migranti preživljali v azilnem centru, vecere pa v njegovi okolici. Prosti cas je bil namenjen pisanju terenskih dnevnikov. Metodološko bi raziskava še najbolj ustrezala oznakam angažirane (engaged anthropology) in militantne antropologije (militant anthropology), katere cilj je »odprava delitev na raziskovanje in prakso« (Juris, 2007: 165). V dogajanje sva ostali vpeti tudi po odhodu s terena, z nekaterimi migranti pa sva še danes v stiku. Tematike, s katerimi sva se srecevali na terenu, bova skušali analizirati skozi koncepta skupno-v gibanju in zacasne mobilne skupnosti. Cilj raziskave je analiza izkustev migrantov, predvsem na podrocju bivalnih razmer in medosebnih odnosov. Trifaznost zahodnobalkanske migracijske poti Zahodnobalkanska migracijska pot je ena od poti, po katerih migranti vstopajo v Evropo. Nekateri to pot premagajo v nekaj dneh, spet drugi pa za to potrebujejo vec mesecev ali celo let. Zadnji so predvsem tisti, ki med potjo cakajo na denarno pošiljko od bližnjih ali se na poti ustavljajo zato, da najdejo delo za zaslužek. Le pešcica migrantov je namrec zmožna z lastnimi prihranki pokriti stroške poti (Papadopoulou-Kourkoula, 2008: 9). Razlike v trajanju potovanja in zadrževanju v prehodnih prostorih so povezane s financnim položajem migrantov, trenutnim nadzorom na mejah, možnostjo uporabe prevoza in telesno zmogljivostjo oseb. Za tiste z manj denarja je pot vedno bolj tvegana, saj dolgotrajnejše življenje v »ilegalnosti« prinaša vecje možnosti za izgon, poleg tega pa se navadno poslužujejo tudi cenejših oblik prevoza, ki so po navadi tudi manj varne. Kljub temu sogovorniki pravijo, da ni vse odvisno od denarja, temvec tudi od srece. »Lahko imaš 2 Tako je pot poimenovala agencija za nadzor zunanjih meja Evropske unije, Frontex. 3 Za pomoc pri nastajanju clanka se zahvaljujeva Katji Cof. Prav tako se za nekatere uvide in komentarje terenskih zapisov zahvaljujeva dr. Sarah Lunacek in Domnu Bancicu ter drugim študentom z Oddelka EIKA, ki so bili prisotni pri terenski raziskavi. Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot denar in imaš vseeno težave ali pa ga nimaš in kar greš.« (Lunacek, terenski zapis, april 2015) A dejstvo je, da najrevnejši ne pridejo dlje od sosednjih držav svojega odhoda (Papadopoulou-Kourkoula, 2008: 9). Velika vecina razseljenih oseb si poti v Evropo sploh ne more privošciti.4 Sara Hamood piše, da je za migrante iz Afrike, ki preckajo Sredozemsko morje iz Libije proti Italiji, znacilna trifazna pot (2006: 43). Prav tako lahko zahodnobalkansko migracijsko pot razdelimo na tri faze. 1. Prva faza je pot iz države odhoda do Turcije. Za mnoge je Turcija daljša postaja in velja za »osrednji tranzitni prostor« (Tsianos in Karakayali, 2010: 378). Namen preživljanja dolocenega casa v tranzitu je delo, zbiranje denarja za pot (Hamood, 2006: 43), nacrtovanje poti ter mreženje s potencialnimi sopotniki. Pot do Turcije poteka bodisi po kopnem bodisi z letalom in v vecini primerov migrantom ne povzroca vecjih težav. Turcija nima strogega vizumskega režima, poleg tega pa je po pricevanjih sogovornikov tja mogoce priti tudi s ponarejenimi potnimi listi. 2. Naslednji del poti poteka od Turcije proti EU, do schengenske meje. Ena pot vodi iz Turcije cez Egejsko morje do Grcije, druga prav tako do Grcije, a po kopnem, in tretja iz Turcije do Bolgarije. Medtem ko je bila med letoma 2009 in 2012 bolj aktualna kopenska meja, pa se je od leta 2013 pretok v tej smeri precej zmanjšal in se je zaradi poostrenega kopenskega nadzora preusmeril cez morje (Triandafyllidou in Gemi, 2015: 2). Na splošno velja, da se s poostritvijo nadzora na enem mejnem obmocju tok migracij preusmeri k drugemu. Sogovorniki so razložili, da se cena za tihotapljenje cez morje giblje od 1000 do 1500 evrov na osebo. Pot je nevarna, saj so najpogostejša oblika transporta prepolni gumenjaki, pogosto pa jih v plovbo tihotapci prisilijo tudi ob slabem vremenu. Sogovorniki so skozi Grcijo potovali brez vecjih težav, ceprav je to bolj izjema kot pravilo. Grški azilni sistem se že leta sooca s številnimi pomanjkljivostmi, od nezmožnosti zagotavljanja ucinkovite zašcite prosilcem za azil in njihovega zadrževanja do neustreznih bivalnih razmer (Papadopoulou-Kourkoula, 2008; Triandafyllidou in Gemi, 2015). Papadopoulou-Kourkoula pojasnjuje, da Grcija pretkano uporablja argument »Grcije kot tranzitne države« za izgovor za preusmeritev odgovornosti za sprejem prosilcev za azil k 'tradicionalnim' ciljnim državam (2008: 7). Po financni krizi so se razmere še poslabšale, Grcija je ostala brez sredstev za strog nadzor nad migracijskimi tokovi. Ravno slab financni položaj in s tem povezana nezmožnost izvajanja azilne politike po pricakovanjih 4 To lahko vidimo na primeru sirskih beguncev, ki jih je neprimerljivo vec v Libanonu, Turciji in Jordaniji, kot pa v evropskih državah. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot EU sta povzrocila delno prenehanje izvajanja dublinske uredbe.5 Kljub spremembi pri izvajanju pa v državi še vedno vladajo hudo policijsko nasilje, nasilje neonacisticnih skupin nad migranti ter rasisticni diskurz v javnosti. Po uspešnem preckanju Grcije se je v casu najinega raziskovanja vecina migrantov odlocila za nadaljevanje poti skozi Makedonijo. Junija 2015 je makedonski parlament dopolnil zakon o azilu in uvedel možnost registracije migrantov, ki jim je omogocila legalno preckanje države v dvainsedemdesetih urah ter uporabo javnih prevoznih sredstev (Zakon za izmenuvane i dopolnuvane na zakonot za azil i privremena zaštita, 2015). Od takrat migranti vecinoma potujejo proti Srbiji z organiziranim prevozom. Pred tem je bila pot cez Makedonijo veliko težja. Ce so jih ujeli, jim je grozilo pridržanje v sprejemnem centru zaprtega tipa Gazi Baba,6 ki so ga po spremembi prej omenjenega zakona zaprli (Amnesty International, 2015). Migrantom ni bil dovoljen nakup vozovnic za javni prevoz, zato so bili številni državo prisiljeni prepotovati peš, v zacetku poletja 2015 tudi s kolesom. Zgodbe številnih sogovornikov o poti skozi Makedonijo so polne negativnih izkušenj. Vecino je tam prestregla »mafija«, ki je migrantom grozila in jim ukradla denar ter osebne predmete. Pogosto so to bile oborožene skupine mlajših moških, ki so jih obkolile. Sogovorniki so veckrat povedali, da domacini v njih ne vidijo cloveka, temvec le denar. Eden od njih meni, da so ljudje prenehali obdelovati polja, saj raje pobirajo denar migrantom, ki hodijo mimo (Lunacek, terenski zapis, april 2015). Ilegalizacija cloveka torej ne pomeni zgolj nasilja državnega aparata, ampak odpira možnosti za izkorišcanje in nasilje tudi s strani drugih, ki navadno nimajo takšnega monopola, ter omogoca razvoj sive ekonomije na obmocjih, kjer tecejo te poti. Pot skozi Makedonijo je bila v casu našega terenskega dela, ki je potekalo pred t. i. »begunskim valom« poleti 2015, nevarna tudi zaradi hoje po železniški progi. Sogovornica Živa pripoveduje zgodbo o ocetu z otrokom, ki ju je v predoru zbil vlak. Tudi njeni mami se je zgodilo, da zaradi utrujenosti od vecdnevne naporne hoje ni slišala vlaka in jo je zadnji trenutek s proge rešil neki moški (Cof, terenski zapis, april 2015). Alternativna pot iz Grcije proti Srbiji poteka skozi Albanijo in Crno goro. Ta pot je daljša in zaradi goratih predelov napornejša. Zadnja država pred ponovnim vstopom v 5 Po dublinski uredbi je za mednarodno zašcito mogoce zaprositi samo enkrat v eni od držav clanic. Ce so migrantu odvzeti prstni odtisi v eni od clanic, to postane prva uradna vstopna tocka. Posledicno ga lahko druga država clanica deportira nazaj v to državo. Po nekaterih podatkih so v zadnjih letih nekatere clanice opustile deportacije v Grcijo (Welcome to Europe, 2012; Papadopoulou-Kourkoula, 2008: 4–5). Kljub temu pa deportacije še vedno potekajo v bližnje države, tudi nepodpisnice uredbe, saj veljajo za t. i. varne tretje države (Welcome to Europe, 2012). 6 Amnesty International poroca o necloveških in ponižujocih razmerah v centru, kjer so imeli pridržani omejen dostop do ustreznih sanitarij in zdravstvene oskrbe. V nekaterih primerih so migrante pridržali za vec mesecev, tudi brez možnosti, da bi se lahko zoper svoje pridržanje pritožili na sodišcu (Amnesty International Slovenija, 2015). Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot EU je Srbija, ki je po dolgi, naporni poti cez Makedonijo mnogim pomenila olajšanje oziroma prostor, kjer se lahko odpocijejo, ceprav tudi tam – kot bova podrobneje obravnavali v naslednjem poglavju – niso imuni na ucinke evropskih migracijskih politik. 3. Tretja, zadnja faza, je v casu terenskega dela potekala od vstopa v EU na Madžarskem do ciljne države.7 Ko migranti enkrat vstopijo v schengensko obmocje, je premikanje med državami EU lažje (Väyrynen, 2003: 12), a vseeno mora biti pot zasnovana zelo premišljeno in se koncati hitro. Izpostavljeni so namrec nevarnosti, da bodo morali, ce jih ujamejo represivni organi, zaprositi za azil v državi, ki zanje ni ciljna, ali da jih bodo deportirali v tisto državo, kjer so jim – ce se je to zgodilo – prvic v EU vzeli prstne odtise. Poleg tega obstaja tudi možnost vrnitve v t. i. tretjo varno državo za tiste, za katere oblasti ugotovijo tocko vstopa. Vse omenjene faze so prepletene z razlicnimi tihotapskimi strategijami. Politike, ki ne zagotavljajo alternativ za legalen prehod, zgolj krepijo tihotapske mreže in neformalno ekonomijo (Triandafyllidou in Gemi, 2015: 5). Migranti so odvisni od tihotapcev, saj so ti zagotovilo, da pridejo na želeni cilj (Hamood, 2006: 43). Poti migrantov torej vodijo do tihotapcev. Te poti navadno niso tajne, temvec dobro znane, prav tako tudi cene, ki jih zaracunajo za preckanje meja. Vec ko placajo, vecje možnosti imajo za uspešen prehod do naslednje tocke. Tihotapci dajejo migrantom tudi informacije o ciljnih državah in nasvete glede poti. Vcasih imajo prav oni velik vpliv na odlocitev migrantov glede ciljnih držav, predvsem pri tistih, ki se zanjo še niso dokoncno odlocili (Koser v Papadopoulou-Kourkoula, 2008: 9). Tihotapstvo je postalo donosen posel tudi za številne srbske državljane, piše Stojic Mitrovic, saj »velja za 'easy money' ter je v nekaterih regijah tudi ena redkih možnosti za zaslužek« (Stojic Mitrovic, 2014a: 71). Vloga Srbije kot zadnje tocke pred vstopom v obmocje stroge migracijske politike Evropske unije Srbija je zaradi svojega geografskega položaja ob schengenski meji z EU pomembna tocka zahodnobalkanske migracijske poti. Države, ki obkrožajo schengenske meje, lahko razumemo kot »tamponske cone«, kjer EU izvaja ekstrateritorialno migracijsko kontrolo (Stojic Mitrovic, 2014b: 1115). Zanje je znacilna 7 Pot se je septembra 2015 zaradi uveljavitve nove zakonodaje na Madžarskem, po kateri je za nedokumentiran prehod meje zagrožena tudi do triletna zaporna kazen (glej STA, 2015), sprva preusmerila cez Hrvaško, nato pa oktobra 2015 še cez Slovenijo. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot azilna politika, prilagojena zahtevam EU (Papadopoulou, 2005:4), kljucna pa je njihova naloga zadrževanja migrantov v institucijah, namenjenih prosilcem za azil, ki vzpostavljajo zacasni režim nadzora nad gibanjem migrantov (Tsianos in Karakayali, 2010: 385). Oblasti potrebo po varovanju schengenskih meja upravicujejo z ogroženostjo tako javne varnosti (zaradi terorizma, kriminala, prestopništva) kot tudi zaradi socialne varnosti (nevzdržnost sistemov socialnega skrbstva) držav clanic, potencialno »grožnjo« pa naj bi pomenili prosilci za azil in tujci na splošno (Fassin, 2005: 380). Vendar Fassin opozarja, da gre tu predvsem za rasno varovanje (racial security), za varovanje evropske, kršcanske in bele populacije pred državljani tretjega sveta, muslimani in temnopoltimi (ibid.: 381). Srbija v veliki vecini primerov za migrante ni ciljna država. Kot piše Papadopoulou, migranti v nekaterih državah ne želijo ostati, ker menijo, da v njih ne morejo zagotoviti svojih osnovnih potreb (2005: 4). To so dobre življenjske razmere, zaposlitev, ucinkovit postopek mednarodne zašcite in dolgotrajna rešitev njihovega življenjskega položaja (ibid.). Prošnja za azil v Srbiji migrantov ne ovira pri ponovni vlogi v državah EU, saj v Srbiji ne veljajo dolocbe dublinske uredbe.8 Zato je status »prosilca za azil« v Srbiji velika vecina sogovornikov razumela kot zacasen. Migranti to obdobje življenja obcutijo kot tranzitno, táko, za katero upajo, da se bo kmalu koncalo in pripeljalo do normalnega ter ustaljenega življenja (Papadopoulou, 2005: 13). Prostori, kjer se migranti spocijejo, ponovno združijo s svojo skupnostjo, navežejo stik z družino in prijatelji, pocakajo na novo pošiljko denarja ali priložnostno kaj zaslužijo, dobijo medicinsko oskrbo ter pridobijo informacije o poti in dogajanju na mejah, »imajo pomembno vlogo na poti migrantov« (Papadopoulos in Tsianos, 2007: 228). V Srbiji lahko kot takšne prostore definiramo azilne centre in džungle, ki so s stališca migrantov videni kot postaje na poti do cilja ali kraji vmesnega postanka, cetudi to nasprotuje samemu bistvu njihovega obstoja, to je nadzoru mobilnosti (Tsianos in Karakayali, 2010: 381, 384). Postanek v omenjenih krajih v Srbiji je za migrante bolj ali manj varna tocka na poti, kjer jih azilna zakonodaja do neke mere varuje pred policijskim preganjanjem in jih zacasno »legalizira«. A to še zdalec ne pomeni, da je postanek v Srbiji miren. Nad migranti se že na poti izvajata policijsko nasilje in organizirano nasilje posameznih kriminalnih skupin.9 8 Za Srbijo ne veljajo dolocbe uredbe, ki opredeljujejo, katera država EU je odgovorna za izvajanje azilnih postopkov, zato ta ne objavlja podatkov o prosilcih za azil v istih podatkovnih sistemih kot države clanice EU (Stojic Mitrovic, 2014b: 1116). 9 O nasilju nad migranti (predvsem policijskem) porocajo na portalu No Border Serbia. Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot Bivanje v improviziranih prenocišcih V zapušcenem vikendu biva skupina moških iz bližnjevzhodnih držav in Sudana, med njimi tudi Miha. V »vili«, kot pravi svojemu bivališcu, je ob hladnih noceh pokrit z desetimi odejami. Tja si nas ne upa povabiti, prevec mu je nerodno, da bi videli, v kakšnem živijo. Hrano kupuje v trgovini, obcasno topel obrok poje v vaški restavraciji ali pa mu migranti prinesejo kakšen ostanek obroka iz azilnega centra. Varnostnike v centru deli na »dobre«, tiste, ki mu dovolijo, da se oprha, in »slabe«, tiste, ki se strogo držijo upravnikovih navodil. »Kadar imam priložnost, se grem oprhat kar dvakrat v enem dnevu, samo zato, ker se pac lahko.« (Juhart, terenski zapis, april 2015) Migranti, ki zaradi razlicnih razlogov niso sprejeti ali ne gredo v srbske azilne centre, so se pri iskanju prenocišca prisiljeni znajti drugace. Ce imajo dovolj denarja, poišcejo hotel. Za prijavo potrebujejo potrdilo, ki nakazuje namero o zaprositvi za azil, a jih nekateri ponudniki prenocišc sprejmejo tudi brez potrdila. Drugi se znajdejo tako, da se zatecejo v t. i. džungle. V žargonu migracij džungla oznacuje bivališca migrantov, ki se oblikujejo na obmocjih, kjer so migranti prisiljeni ostati dalj casa, na primer pred mejnimi prehodi, okoli formalnih prostorov nastanitvenih centrov za begunce ali pred administrativnimi pisarnami (Stojic Mitrovic, 2014a: 70). Na primeru džungle v francoskem Calaisu lahko vidimo, da džungle niso nastale le na obrobju EU, ampak nastajajo kjerkoli, kjer je mobilnost migrantov zaustavljena. Tako kot azilne centre lahko tudi džungle vidimo kot prostore, kjer posamezniki niso vec vpeti v socialne strukture, katerih del so bili v domovini, niti del novih na ciljnih destinacijah, ampak okupirajo vmesne, liminalne prostore (Turner in van Gennep v Ibrahim in Howarth, 2012: 201). Liminalni prostori so destruktivni ter povezani z ranljivostjo in s fizicnim, psihološkim in socialnim trpljenjem oseb, ki postanejo brezimene in del neobstojecega socialnega reda (Thomassen v Ibrahim in Howarth, 2012: 201). V okviru džungel se liminalnost nanaša na prostore med socialno-politicnimi strukturami in med definiranimi mejami, v diskurzih o imigraciji pa med civiliziranimi, racionalnimi »nami« in strahom pred iracionalnimi »njimi« (ibid.: 212). V Srbiji je bila v casu našega obiska vecja džungla v okolici Subotice, kjer so migranti cakali na priložnost za preckanje meje z Madžarsko. Leta 2011 se je džungla prvic oblikovala na subotiškem pokopališcu, nato na lokalnem smetišcu, pozneje pa tudi v zapušcenih objektih (Stojic Mitrovic, 2014a: 74–75). Za obstoj džungle je vedelo tako lokalno prebivalstvo kot tudi policija. Kot pišeta Ibrahim in Howarth (2014: 1), se v javnosti in medijih pojavlja predstava o džunglah kot o »barbarskih prostorih, ki jih oznacujeta degradacija okolja in brezpravje ter poseg v civiliziran svet belcev«, migranti pa naj bi bili kriminalci in nasilneži, ki unicujejo socialni red (Ibrahim in Howarth, 2012: 200). Srbski mediji denimo pišejo o napadih migrantov na lokalne prebivalce in migrante oznacujejo kot »lažne azilante« Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot (glej subotica.com, 2011; 2012). S takšnimi opisi mediji upravicujejo unicevanje taborov in preganjanje ter aretacije migrantov (Ibrahim in Howarth, 2014: 1), kar je stalna policijska dejavnost tudi na obmocju srbskih džungel. Mediji v Srbiji tako pišejo o policijskih racijah, množicnih deportacijah v Makedonijo in zažigih džungle v Subotici (glej e-novine, 2012), prisilne premestitve iz subotiške džungle v azilne centre na jugu države pa prikazujejo kot dobronamerno dejanje srbskih organov (glej Tanjug, 2015; Sovilj, 2015). Edina džungla, ki je zrasla pred azilnimi centri v Srbiji, je bila v casu našega obiska v Bogovadi. Tam so bili že kmalu po odprtju azilnega centra – zaradi preobremenjenosti centra ali zato, ker so zaposleni onemogocali registracijo – številni prisiljeni spati zunaj (Stojic Mitrovic, 2014a: 77). Improvizirana prenocišca so si migranti uredili na vec lokacijah. Tisti, ki niso bili registrirani v centru, niso smeli uporabljati njegovega prostora, lahko pa so se zadrževali v njegovi okolici. Najbolj opazna džungla je bila v neposredni bližini gospodarskih in bivalnih objektov azilnega centra, kjer je bilo postavljeno vec provizoricnih prenocišc, ki so bila sestavljena iz starega pohištva in otroških igral.10 V okolici so uporabljali za prenocevanje tudi zapušcene objekte (transformatorski stolp, vikende). Aktivistke porocajo, da je v dolocenih obdobjih let 2012 in 2013 v gozdu in zapušcenih objektih bivalo vec kot dvesto migrantov, kar je vec, kot je celotna zmogljivost centra v Bogovadi (180 ležišc).11 V casu naše raziskave zunaj centra ni spalo vec kot petindvajset oseb, najverjetneje zato, ker so odprli dva nova azilna centra in ker so se migracijske poti preusmerile. Razlogi migrantov za bivanje v bogovaških džunglah so razlicni. V casu našega terenskega dela je v džungli spalo najvec samskih moških, ki so bili napoteni v druge centre, ceprav je bilo takrat v centru v Bogovadi prostih sto ležišc. Glede na vsakodnevna porocila o številu migrantov njihov razpored po azilnih centrih doloca Komisariat za begunce in migracije Republike Srbije (Komisarijat za izbeglice i migracije Republike Srbije). Ker se nekateri centri nahajajo v nasprotni smeri migracijske poti (na skrajnem jugu države) ali zaradi pomankanja financnih sredstev za stroške potovanja, ki so si jih po premestitvi morali pokriti sami, so se naši sogovorniki raje odlocili prespati na prostem. Nekaj migrantov je spalo v džungli, ker so cakali na ponovno priložnost za prestop meje ali pa ker so prišli prepozno, da bi se ta dan registrirali v azilnem centru. Ceprav so imeli v centru ležišca, 10 »Najvecje zasilno prenocišce je bilo postavljeno pod paviljonom, kjer so si migranti iz kosovnega materiala naredili zavetrje in si uredili ležišca. Paviljon je bil odprt le z ene strani, kjer je bilo ognjišce. Na jogijih je bilo nekaj starih odej in spalnih vrec, vendar premalo za vse. V okolici je bilo na travniku, pod lesenimi nadstreški in med kosovnim odpadom, postavljenih še nekaj zatocišc. Nekaj dni po koncu našega terenskega dela so celotno džunglo pred centrom podrli in odpeljali kosovni material.« (Juhart, terenski zapis, april 2015) 11 Viri navajajo, da so migranti spali na prostem tudi leta 2014, a v manjšem številu (glej No Border Serbia, 2014; Ljuština, 2015: 53). Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot ki so namenjena še neregistriranim migrantom, so dovolili prenociti le ženskam in otrokom, pogosto pa tudi tem ne. Kot piše Marta Stojic Mitrovic (2014a: 77), je v nekem obdobju leta 2012 na prostem spalo tudi vec žensk in otrok, ceprav naj bi bila v centru prosta ležišca. Tudi v casu našega terenskega dela smo bili prica njihovi zavrnitvi sprejema v azilni center.12 Migranti so v džunglah izpostavljeni nasilju policije in razlicnih tolp, po preteku potrdila o zaprositvi za azil – ko so ponovno ilegalizirani – pa morebitni aretaciji ali deportaciji v Makedonijo. Kot pišeta Ibrahim in Howarth (2012: 202), policija preganjanje migrantov opravicuje z govorom o samozašciti pred zanje nelegitimnimi prebivalci džungel. Sogovorniki so imeli slabe izkušnje tudi s t. i. mafijo, verjetno lokalnimi prebivalci, ki so jih oboroženi prišli oropat. Prebivalci džungel so se zaradi varnosti in medsebojne solidarnosti združevali v zacasne skupnosti, delili so si hrano, prenocišce in ognjišce. Do njih so s prinašanjem hrane in vode izkazovali solidarnost tudi tisti, ki so spali v azilnem centru. Kot piše Papadopoulou, je obcutek solidarnosti med migranti, ki imajo podobne socialne in simbolne vezi ter izkušnje, odraz podpore za preživetje v življenjskem položaju, ki je vsem skupen (2005: 13). Solidarnost je ena kljucnih znacilnosti skupnega-v-gibanju. Skupno-v-gibanju kot del zacasnih mobilnih skupnosti Šestnajstletni Mark nam na svojem pametnem telefonu s ponosom kaže zemljevid Evrope, vse do cilja – Amsterdama. Z dotikom na zaslonu poveca zemljevid mejnega obmocja Srbije in Madžarske, kamor se odpravljajo naslednji dan. »Poglej, tu je Subotica. Od tod gremo do kraja Horgoš pred mejo. Tu preckamo mejo in hodimo še 27 kilometrov v Szeged, kjer spet išcemo nov prevoz.« Vsak premik na zemljevidu je skrbno preracunan, vsak korak ob preckanju meje je premišljen vnaprej. »Problem bo nastal ob preckanju meje, ce nas zavohajo psi,« pravi. Ostaja optimisticen in verjame, da bo pot cez mejo z Madžarsko uspešna in brez težav za skupino, s katero potuje. (Petric, terenski zapis, april 2015) 12 »V cetrtek kmalu po poldnevu sta prišli dve skupini ljudi, sirska družina z majhnima deklicama, mladoletnim sinom ter mladim moškim, ter dva eritrejska para. V centru so lahko prespali le oce, mati in hceri. Eritrejki bi sicer pustili noter, a nista hoteli zapustiti svojih mož. Ponoci nihce ni spal, saj je bilo 2° C, v centru pa so jih registrirali šele naslednji dan okoli poldneva. Naslednjo noc v center niso spustili starejšega moškega, ki je pripotoval s štirimi mladoletnimi fanti. Obe noci je bilo prostih vec kot sto ležišc.« (Juhart, terenski zapis, april 2015) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Skupnost je najpomembnejša celica na migracijski poti in ne nazadnje pri (nelegalnem) preckanju državnih meja. Razlicne priložnostne skupnosti se oblikujejo na sami poti, združevanje pa poteka glede na interese posameznikov ali družin, glede na jezik, ki ga govorijo, predhodna poznanstva ali glede na medsebojno solidarnost, ki jo osebe ohranjajo druga do druge. Migranti se lahko zanesejo na telesno in ekonomsko pomoc drugih clanov skupine. Ženske, otroci in starejši se lahko zanesejo na fizicno pomoc telesno mocnejših moških, nemalokrat pa smo slišali tudi primere, ko so starejši otroci del poti nosili mlajše otroke. Navadno je v skupini vedno tudi kdo, ki zna angleško (ali katerega od drugih bolj razširjenih jezikov evropskega prostora) in se tako lahko na njegovo pomoc pri prevajanju zanesejo tisti, ki jezika ne govorijo. Kot smo izvedeli iz pogovorov na terenu, skoraj nihce ni na poti prepušcen zgolj samemu sebi. Omenjene skupnosti se lahko razdružijo prav tako hitro kot se oblikujejo. Posamezne etape poti migrantov bi lahko pokazale, kako dolocene skupine potujejo. Nekatere ostanejo skupaj od ene do druge tocke poti proti severu in se na svoji poti zaradi razlicnih razlogov razhajajo in znova povezujejo v nove potujoce skupine. Na tem mestu bi lahko uporabili koncept Liise H. Malkki, ki skupine, temeljece na podobnih izkušnjah, imenuje nakljucne skupnosti spomina (accidental communities of memory) (1997: 91). Mednje uvršca na primer ljudi, ki so preživeli vojno (bodisi kot civilisti bodisi kot borci); begunce; ljudi, ki so skupaj delali pri humanitarnih projektih, v kriznih situacijah ... (Malkki, 1997: 92) Poznanstvo tovrstnih skupin je pogojeno z izrednimi življenjskimi situacijami, neprivilegiranim položajem in skupno (velikokrat travmaticno) custveno izkušnjo. Tako bi lahko razumeli tudi skupnosti, ki jih opisujeva v pricujocem clanku. Zacasnost, nakljucnost in mobilnost so vsaj tri od znacilnosti skupin, ki potujejo po zahodnobalkanski migracijski poti (in drugod). Zato za skupine oseb, ki se združujejo na podlagi skupne migracijske poti, predlagava pojem zacasne mobilne skupnosti. Migracije in zacasne mobilne skupnosti, ki se oblikujejo v njih, so pojav, ki je izvzet iz ustaljenega toka življenja – naj bi bil liminalen oz. prehoden del življenja posameznikov. Pri nekaterih pa se pot zavlece in stalna mobilnost lahko traja tudi po vec let. S tem na dolocen nacin postane vsakdanja resnicnost. Zato v primerih dolgotrajnih migracij težko razmišljamo kot zgolj o »prehodni fazi« posameznikovega življenja. Na tem mestu je pomemben predvsem premislek o migrantovem osebnem dojemanju poti in njenega casovnega razpona. Kot sva lahko zasledili na terenu in v pogovorih z ljudmi na poti cez Srbijo, imajo zacasne mobilne skupnosti svojo logiko organizacije, svoj svet, ki se dogaja danes, v sedanjem trenutku, na podlagi konkretnih akcij ali akcij, ki se bodo zgodile v prihodnosti. Preteklosti se iz delovanja migrirajocih skoraj ne da razbrati, misli so usmerjene naprej – v »vedno boljši« jutri. Svet zacasnih mobilnih skupnosti je svet, v katerem se migranti vsak dan posebej informirajo o svojih možnostih za preživetje. Papadopoulos in Tsianos (2013: 191) prakse vsakdanjega življenja tovrstnih skupin imenujeta skupno-v-gibanju, ki ga pojasnjujeta kot »organizacijsko onto Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot logijo drugih oblik življenja«. Vse te prakse vkljucujejo znanje o mobilnosti, infrastrukture povezanosti, neformalno ekonomijo, skupnosti pravicnosti, politike skrbi ... (ibid.: 191–192). Prav tovrstne prakse skupnega-v-gibanju posedujejo »nevidna« oz. neformalna, specificna in prakticna vedenja o poti in navsezadnje tudi skupno pomeni samo del infrastrukture poti. To niso le skupnosti v procesu gibanja, ampak so njihove strategije in delovanje usmerjani tudi prek (ne)posrednega sodelovanja z razlicnimi transnacionalnimi gibanji, lokalnim prebivalstvom, družbenimi gibanji, vladnimi in nevladnimi organizacijami, pravnimi službami, politicnimi organizacijami itn. (ibid.). Odnosi in položaj migrantov v skupini Ena pomembnih znacilnosti skupnega-v-gibanju je solidarnost, ki se vzpostavlja med migranti na poti.13 Dejanja medsebojne pomoci se na podlagi reciprocnosti z razlicnimi povratnimi uslugami vracajo isti osebi ali komu drugemu, povezanemu s to osebo. Avtorja to poimenujeta z izrazom politike skrbi (politics of care) in jih opišeta kot sodelovanje, prijateljstvo, usluge, ki jih nikoli ne vrneš, custveno podporo, zaupanje, skrb za sorodnike in otroke drugih ljudi, mednje pa prištevata tudi transnacionalne skrbstvene odnose med ljudmi, ekonomijo daril itn. (Papadopoulos in Tsianos 2013: 192). V zvezi s tem bi lahko govorili tudi o t. i. etiki skrbi (prim. Sevenhuijsen, 1998; 2003; Tronto, 1993). Odnosov v skupini migrantov kljub mocni solidarnostni podpori med njimi ne moremo idealizirati, saj je velikokrat slišati pripovedovanje o konfliktih, izkorišcanju in napadih v sami skupini. Takšni dogodki so žal v izrednih razmerah obicajni.14 V nekaterih primerih izkorišcanja ali kraj smo tudi na terenu opazili mocan skupinski odpor in takojšnjo obsodbo negativnega dejanja. Šlo je za konflikt v skupini ali za konflikt z zaposlenimi v azilnih centrih. Mocan obcutek za »prav« in »narobe« v kontekstu migracij Thompson imenuje moralna ekonomija revnih (v Papadopoulos in Tsianos, 2013: 192). Na tem mestu bi moralno ekonomijo revnih raje preimenovali v moralno ekonomijo migrantov, kar sta predlagala tudi prej omenjena avtorja (ibid.). Napacna predpostavka, da gre za skupino ljudi z malo denarja, je bila na zacetku prisotna tudi pri nama. Toda sam podatek, da za pot cez Balkan posameznik odšteje nekaj tisoc evrov, pa je predstavil zgodbo iz povsem nove perspektive. 13 »Jana iz Eritreje, ki so ji v Makedoniji ukradli 600 evrov, nam je povedala, da je njej neki moški placal pot, ker je ona med potjo s hrano in vodo pomagala njemu.« (Petric, terenski zapis, april 2015) 14 »Obcasno se vzpostavljajo tudi razlikovanja na podlagi etnicnosti, ki jih nekateri migranti jemljejo zelo resno. Posploševanje in delitev na »nas« in »druge« se vzpostavljata tudi na takšnih totalnih krajih, kot je azilni center. Sogovornica iz Somalije nam je povedala, da se v džungli pocuti negotovo ob Bengalcih in Afganistancih, Eritrejka je zaupala Afganistancem, ne pa Sircem, Sirci pa so postali ob prihodu Alžircev zaskrbljeni, saj naj bi kradli in tihotapili drogo.« (Juhart, terenski zapis, april 2015) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Vseeno pa so tudi med migranti vidne razlike. V pogovorih smo opazili, da imajo nekateri boljše izhodišce. Poleg boljšega financnega položaja se privilegiranost kaže tudi v dobrih odnosih, ki jih imajo nekateri z vodilnimi v institucijah,15 ter v znanju tujega jezika, v Srbiji zlasti anglešcine. Skupno-v-gibanju nikakor ni a priori neizkljucujoc nacin organiziranja vsakdanjega življenja na poti, saj nimajo vsi enakega dostopa do informacij in se vezi vzpostavljajo selektivno. Zato tudi migrantske skupnosti ne smemo razumeti kot enoten subjekt, temvec je treba raziskovati vecplastnost odnosov in položajev, iz katerih ljudje izhajajo. Kroženje informacij o strategijah potovanja in pomen virtualnega sveta Migranti kljucne informacije o poti dobijo od drugih migrantov prek pogovora na javnem prevozu in postajah, na mejah in v okolici nastanitvenih centrov za begunce. Kot sva že omenili, so azilni centri in njihova okolica pomembne strateške tocke na poti, saj so sticišce migrantov in tihotapcev, torej pomembnih virov informacij ter priložnosti za nadaljevanje poti. Azilni centri so pomembni tudi z vidika iskanja sopotnikov. Posamezniki se združijo, da bi zmanjšali stroške prevoza, cez mejo potovali v skupini, potovali z nekom, ki zna angleško, ali z nekom, ki ima pripomocke za orientacijo. Ves cas enotedenskega terenskega dela v Bogovadi smo opažali, da je poleg azilnih centrov tudi internet izjemno pomemben kanal, prek katerega migranti prejemajo informacije, ostajajo v stiku z družino, s prijatelji in s tistimi, ki so že dosegli želeno destinacijo. Na dolgotrajni poti je dostop do interneta kljucen. Velikokrat smo slišali primere, ko so komu na poti ukradli denar in pametni telefon – dve najpomembnejši stvari, ki ju imajo s seboj. Posebej pomembna je tudi pomnilniška kartica, kjer so shranjeni vsi »spomini«, ki jih migrant odnese s seboj.16 Zanimivo je, da se osebe, ki so del prej omenjenih nakljucnih skupnosti spomina, oklepajo utrinkov preteklega življenja. Si morda v tej liminalni fazi želijo ostati še vedno nekje umešceni in jim pomnilniška kartica s shranjenimi spomini iz »prejšnjega življenja« pomaga, da se ne bi popolnoma izgubili? Virtualni svet je za mobilno skupnost prav tako pomemben kot resnicni. Prek mobilnih aplikacij se skupnost vsakodnevno še dodatno oblikuje in utrjuje svojo 15 »Migrante, ki so v dobrih odnosih z vodstvom azilnega doma, direktor vabi na zasebne zabave in praznovanja k sebi domov (to nam slednji pokaže tudi na fotografijah).« (Bancic, terenski zapis, april 2015) 16 »Pomnilniška kartica je ena najpomembnejših stvari, ki jih imajo s seboj in ki si jo zaradi nevarnosti kraje telefona všijejo v obleko. Na kartici imajo namrec vse – telefonske številke, fotografije družine (ki jih veckrat pokažejo), domace hrane in obilno obloženih miz, prijateljev, krajev, koder so hodili ...« (Petric, terenski zapis, april 2015) Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot mrežo vezi. Predvsem je splet pomemben za migrante, ki nimajo stalnega vira informacij, ampak so odvisni od razlicnih ljudi, ki jih srecujejo na poti. Srecevanje z razlicnimi ljudmi pa ni le predmet pretoka informacij, temvec tudi razlog prevzemanja »drugih identitet«, ki jih od migrantov zahteva interakcija z organi nadzora. »Postajati« nekdo drug Migracija zahteva od cloveka nenehno »postajanje« (becoming). O tem konceptu je prvi razmišljal že starogrški Heraklit. Ideja »postajanja« se v dvajsetem stoletju opira na Deleuza (Deleuze, 1995), po katerem je postajanje politicni koncept emancipatorne transformacije fiksnih identitet, vlog, položajev itn. V povezavi z migracijami sta koncept »postajanja« uporabila Papadopoulos in Tsianos in ga pojasnila kot »artikulacijo politicne prakse, v kateri družbeni akterji ubežijo svojim normaliziranim reprezentacijam in se rekonstituirajo v procesu participiranja in spreminjanja pogojev svoje materialne eksistence« (2007: 223). Da lahko migrant zadosti vsem zahtevam, ki jih od njega zahteva oblast, da bi pridobil formalen status »prave osebe«, mora na svoji poti vedno znova posta(ja)ti nekdo drug. Prav to, da je migrant zreduciran na golo življenje (glej Agamben, 2004), mu daje doloceno svobodo o dolocanju svoje identitete. Migrant ni le »golo življenje«, temvec tudi »nevidni« clovek. Odsotnost dokumentov povzroci odrekanje osnovnih clovekovih pravic, ki naj bi jih imel vsak državljan. Pri cemer »nezaznavnost« migracij ne pomeni, da migracije potekajo nevidno. Prav nasprotno, »bolj mocni, ko so migracijski tokovi, bolj so tarca registracij, regulacij in restrikcij suverene moci« (ibid.: 228). Zato je prevzemanje identitet ena kljucnih taktik, ki smo jih zaznavali tudi v pogovorih s sogovorniki, ter dokaz, da so migracije resnicno lahko dejanje avtonomnih17 posameznikov. Migranti so na svoji poti prisiljeni dobro poznati zakone in postopke posameznih držav ter jih zaradi svoje varnosti in pridobivanja potrebnih potrdil tudi zaobiti. Pot jih oblikuje v drugo osebo, velikokrat pa se v »drugosti« znajdejo, ko morajo potvarjati resnico. Sedemnajstletna sogovornika iz Afganistana sta skrivala svojo pravo starost zaradi bojazni, da bi jima kot mladoletnima osebama pristojni organi oteževali pot. Marocan se je izdajal za Sirca zaradi strahu, da ne bi bil upravicen do azila, ker naj bi Maroko veljal za varno državo. Nekajkrat smo slišali pricevanja tudi o tem, da migranti ob registraciji uporabljajo drugo ime. Te taktike so se pogosto posluževali takrat, ko so morali ob neuspešnem poskusu preckanja meje ponovno zaprositi za azil. Migranti lahko v Srbiji le enkrat zaprosijo za azil, vendar se v praksi dogaja, da zaradi številnih pomanjkljivosti v administrativnih postopkih v primeru vrnitve poskusijo zaprositi za azil na drugi policijski postaji z drugim imenom. 17 O avtonomiji migracij sta širše pisala Papadopoulos in Tsianos (2007; 2013); glej tudi komentar o idejah o avtonomiji migracij v Bojadžijev in Karakayali, 2010. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Tako oseba ponovno dobi potrdilo o nameri za zaprostitev za azil in je v tem casu »dokumentirana« ter s tem bolj »legalna«. Podobne strategije se ustvarjajo v kategoriji sorodstvenih odnosov. V Bogovadi smo se srecali s primerom mladoletnega Marka, ki je potoval brez spremstva staršev.18 Na poti je prevzel identitete, ki jih v »obicajnem« življenju verjetno ne bi. Odzival se je glede na situacije, v katerih je bil, in izbiral najboljšo mogoco identiteto v tistem trenutku. Glede na situacije in države, v katerih se je znašel, je prirejal svojo starost in s svojim stricem prilagodil naravo sorodstvene vezi na oce–sin. Nekateri migranti se poslužujejo tudi fiktivnih porok, pri katerih imata pogosto korist oba, tako moški kot ženska.19 Kot piše Fassin, je postopek pridobivanja mednarodne zašcite v EU postal projekt, ki ne temelji vec na politicni obligaciji držav clanic do zašcite prosilcev za azil, ampak se prikazuje kot dejanje radodarnosti nacionalne skupnosti (2005: 376). Prav s tem se ustvarja diskurz beguncev kot žrtev, k cemur pripomore tudi dodeljevanje azila zaradi »humanitarnih razlogov«. Azilna zakonodaja temelji na strahu kot glavni kategoriji za utemeljevanje pravic pri pridobivanju mednarodne zašcite, saj po Ženevski konvenciji status begunca lahko dobi le oseba, ki se zaradi strahu ne more vrniti v državo odhoda. Ljudje morajo s cim bolj natancno avtobiografsko zgodbo dokazovati, da izpolnjujejo pogoje konvencije. Prav zaradi viktimizacijskega diskurza azilnih postopkov migranti pogosto postanejo tisto, kar oblast v doloceni situaciji od njih zahteva. Sklep Zahodni Balkan je eno kljucnih obmocij, cez katera po kopnem v države EU vstopajo migranti. Njihovo gibanje oblikuje skupen nacin življenja med migriranjem, ki se deli na cas cakanja in cas premikanja. Na celotni poti so migranti v nenehnem strahu pred napadi tolp, aretacijo, zadrževanjem in deportacijo, njihova varnost je torej mocno ogrožena. V Srbiji imajo možnost zaprositi za azil, vendar zaradi razlicnih razlogov ta možnost ni omogocena vsem, ki se odlocijo zanjo. Ce so prisiljeni dalj casa ostati v državi, si zatocišce poišcejo v džunglah. Azilni centri so pomembna tocka in so del prehodnih prostorov na poti, kjer migranti dobijo informacije in kontakte za nadaljevanje poti. Migranti si pot lajšajo z razlicnimi strategijami, kot so potovanje v skupini, ustvarjanje novih poznanstev in identitet 18 »Mark je najprej rekel, da zna angleško, ker sta njegova starša ucitelja anglešcine. Takrat »oceta « še nismo videli, ker se je slabo pocutil in pocival. Zvecer smo ga spoznali, a ta moški ni znal niti besedice angleško. Izvedeli smo, da je v resnici njegov stric. Mark nam je povedal, da strica predstavlja kot oceta, ker je mladoletnik in se boji, da ga bodo oddvojili od skupine.« (Juhart, terenski zapis, april 2015) 19 »Za fiktivno poroko se vcasih dogovorijo, da bi laže dobili papirje. Ce imaš ženo, je bolj verjetno, da te bodo sprejeli v center odprtega tipa. Ženske pa se verjetno pocutijo bolj varne, ce so z »možem«, morda jim on celo placuje pot.« (Ivnik, terenski zapis, april 2015) Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot ter z uporabo mobilnih aplikacij. Zacasna mobilna skupnost si deli solidarnostne prakse, ki so del skupnega-v-gibanju, v njih pa v izrednih situacijah kljub temu lahko prihaja do konfliktov. Skozi koncept postajanja sva želeli prikazati, da je identiteta posameznika povsem arbitrarna glede na položaj, v katerem se clovek znajde. Ne glede na vse ovire, ki jih uporablja EU, da bi se »zašcitila« pred vstopom »neželenih« migrantov na svoje ozemlje, pa nam ravno oni pripovedujejo popolnoma drugo zgodbo. V clanku sva poskušali predstaviti delcek tistega, kar sva videli in slišali v pogovorih z njimi na terenski raziskavi. Dejstvo je, da se migracije dogajajo, ljudje preckajo meje, se združujejo z družinami in so delovno aktiven del evropskega prebivalstva. Migracije so torej tiste, katerim se prilagajajo migracijski zakoni, in ko je mejni nadzor poostren na enem koncu, mobilna skupnost najde druge poti. Ljudje išcejo vedno nove prehode in ustvarjajo nove strategije za izogibanje oblastem ter s tem (vede ali nevede) oblikujejo politicna gibanja sodobnega casa. V cedalje vecjo marginalizacijo pa niso potisnjeni le migranti. Ta se prenaša na vse drugorazredne državljane (povsod po svetu), ki niso del politicne in ekonomske elite. S tem ko EU vztraja pri ilegalizaciji migrantov, ilegalizira tudi solidarna dejanja »legitimnih« prebivalcev. Namesto osnovne medcloveške solidarnosti se pojavlja vedno bolj politicno in ekonomsko usmerjena ideja tolerance, ki migrantom pušca golo življenje, vendar jih ne sprejema kot polnopravne clane skupnosti. Literatura AGAMBEN, GIORGIO (2004): Homo sacer: Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska založba. AMNESTY INTERNATIONAL (2015): Macedonia. Further information. Infamous 'Gazi Baba' reception center closed. Dostopno na: www.amnesty.org/en/documents/ eur65/2166/2015/en/ (29. september 2015). AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJA (2015): Makedonija. Na stotine beguncev in migrantov nezakonito pridržanih v necloveških pogojih. Dostopno na: www.amnesty.si/ makedonija-pridrzani-v-necloveskih-pogojih (29. september 2015). BOJADŽIJEV, MANUELA IN SERHAT KARAKAYALI (2010): Recuperating the sideshows of capitalism: The autonomy of migration today. Dostopno na: http://www.e-flux.com/ journal/recuperating-the-sideshows-of-capitalism-the-autonomy-of-migration-today/ (10. februar 2016). DELEUZE, GILLES (1995): Negotiations 1972–1990. New York: Columbia University Press. E-NOVINE (2012): Hapšenje in masovna deportacija. 28. februar. Dostopno na: http:// www.e-novine.com/drustvo/59942-Hapenje-masovna-deportacija.html (15. februar 2016). FASSIN, DIDIER (2005): Compassion and Repression: The Moral Economy of Immigration Policies in France. Cultural Anthropology 20(3): 362–387. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot HAMOOD, SARA (2006): African Transit Migration Through Libya to Europe. The Human Cost. Kairo: The American University in Cairo. IBRAHIM, YASMIN IN ANITA HOWARTH (2012): Threat and suffering: The liminal space of 'The Jungle''. V Liminal Landscapes: Travel, experience and spaces in-between, H. Andrews in L. Roberts (ur.), 200–216. London in New York: Routledge. IBRAHIM, YASMIN IN ANITA HOWARTH (2014): Sounds of the Jungle. Restoring the Migrant Voice on New Media. Dostopno na: www.academia.edu/6777972/JOMEC_ Cardiff_2014_Sounds_of_the_Jungle_Restoring_the_Migrant_Voice_on_New_Media (29. september 2015). INDEX (2015): Dopunili zakon: Migranti ce imati 72 sata za traženje azila u Makedoniji ili morajo otici iz zemlje. Dostopno na: http://www.index.hr/vijesti/clanak/dopunilizakon-- migranti-ce-imati-72-sata-za-trazenje-azila-u-makedoniji-ili-moraju-otici-izzemlje/ 826333.aspx (29. september 2015). JURIS, JEFFREY S. (2007): Practicing Militant Ethnography with the Movement for Global Resistance in Barcelona. V Consituent Imagination: Militant Investigations // Colective Theorization, S. Shukaitis in D. Graeber (ur.), 164–176. Oakland in Edinburgh: AK Press. LJUŠTINA, IVANA (2015): Kako misliti koncept »tretje varne države«: Primer migracijske politike EU do Republike Srbije. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. MALKKI, LIISA H. (1997): News and culture: Transitory phenomena and the fieldwork tradition. V Anthropological locations: Boundaries and grounds of a field studies, A. Gupta in J. Ferguson (ur.), 86–101. Berkeley: University of California Press. NO BORDER SERBIA. Dostopno na: https://noborderserbia.wordpress.com/ (10. marec 2016). NO BORDER SERBIA (2014): Transfer to Tutin. Dostopno na: https://noborderserbia. wordpress.com/2014/01/18/transfer-to-tutin/ (26. september 2015). PAPADOPOULOU, ASPASIA (2005): Exploring the asylum-migration nexus: A case study of transit migrants in Europe. Global Commission on International Migration (53): 1–25. PAPADOPOULOU-KOURKOULA, ASPASIA (2008): Transit Migration through Greece. Konferenca Irregular Transit Migration in the European Space: Theory, Politics and Research Methodology IMISCOE. Istanbul, 18.–20. april 2008. PAPADOPOULOS, DIMITRIS IN VASSILIS S. TSIANOS (2007): The Autonomy of Migration: The Animals of Undocumented Mobility. V Deleuzian Encounters: Studies in Contemporary Social Issues, A. Hickey-Moody in P. Malins (ur.), 223–235. Basingstoke: Palgrave Macmillan. PAPADOPOULOS, DIMITRIS IN VASSILIS S. TSIANOS (2013): After citizenship: Autonomy of migration, organisational ontology and mobile commons. Citizenship studies 17(2): 178–196. SEVENHUIJSEN, SELMA (1998): Citizenship and the ethics of care: Feminist considerations on justice, morality and politics. London in New York: Routledge. SEVENHUIJSEN, SELMA (2003): Prostor za skrb – pomen etike skrbi za socialno politiko. V Iva Juhart in Larisa Petric | Zahodnobalkanska migracijska pot Labirinti skrbi: Pomen perspektive etike skrbi za socialno politiko, S. Sevenhuijsen in A. Švab (ur.), 13–40. Ljubljana: Mirovni inštitut. SOVILJ, MIODRAG (2015): N1 sa ilegalnim migrantima: Beg od racija i života bez hrane. N1, 6. januar. Dostopno na: http://rs.n1info.com/a25555/Vesti/Tezak-zivot-ilegalnihimigranata- u-Subotici.html (10. januar 2016). STA (2015): Na Madžarskem ostrejša zakonodaja glede prestopov meje. Primorske novice, 14. september. Dostopno na: http://www.primorske.si/Novice/Svet/Na-Madzarskemostrejsa- zakonodaja-glede-nezakoniti (15. december 2015). STOJIC MITROVIC, MARTA (2014a): Presenting as a Problem, Acting as an Opportunity: Four Cases of Socio-Political Conflicts Taking the Presence of Migrants as a Focal Object in Serbia. Etnografski institut SANU 62(1): 67–82. STOJIC MITROVIC, MARTA (2014b): Serbian migration policy concerning irregular migration and asylum in the context of the EU integration process. Issues in Ethnology and Anthropology 9(4): 1106–1120. SUBOTICA.COM (2011): Ilegalni migranti napali cuvara. 10. november. Dostopno na: http://www.subotica.com/vesti/ilegalni-migranti-napali-cuvara-id8910.html (12. januar 2016). SUBOTICA.COM (2012): Lažni azilanti skrivaju se na deponiji. 7. februar. Dostopno na: http://www.subotica.com/vesti/lazni-azilanti-skrivaju-se-na-deponiji-id9810.html (12. januar 2016). TANJUG (2015): Subotica: Više od 60 migranta prebaceno u prihvatne centre. 6. januar. Dostopno na: http://www.novosti.rs/vesti/naslovna/hronika/aktuelno.291. html:527729-Subotica-Vise-od-60-imigranata-prebaceno-u-prihvatne-centre (11. januar 2016). TRIANDAFYLLIDOU, ANA IN EDA GEMI (2015): Irregular Migration in Greece: What is at stake? Dostopno na: http://cadmus.eui.eu/bitstream/handle/1814/36816/IRMA_ PP_2015.pdf?sequence=3 (30. september 2015). TRONTO, JOAN C. (1993): Moral boundaries: A political argument for an ethic of care. New York in London: Routledge. TSIANOS, VASSILIS IN SERHAT KARAKAYALI (2010): Transnational Migrantion and the Emergence of the European Border Regime: An Ethnographic Analysis. European Journal of Social Theory 13(3): 373–387. VASTA, ELLIE (2011): Immigrants and the paper market: borrowing, renting and buying identities. Ethnic and Racial Studies 34(2): 187–206. VÄYRYNEN, RAIMO (2003): Illegal Immigration, Human Trafficking, and Organized Crime. World Institute for Development Economics Research 72: 1–21. ZAKON ZA IZMENUVANE I DOPOLNUVANE NA ZAKONOT ZA AZIL I PRIVREMENA ZAŠTITA. Dostopno na: http://www.pravdiko.mk/wp-content/uploads/2013/11/Zakon-zaizmenu vane-i-dopolnuvane-18-06-2015.pdf (26. februar 2016). W2EU.INFO – WELCOME TO EUROPE (2015): Rasist attacks and police violence in Greece. November. Dostopno na: http://www.w2eu.info/greece.en/articles/greece-racist. en.html (12. marec 2016). Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 308 Tina Ivnik Migracije žensk: Srbija Abstract Migration of women: Serbia The article is a result of a field work in three asylum seekers centres in Serbia. The author deals with migrant and refugee women's experiences on the western Balkan route. The methodology used is mainly semi-structured and un-structured interviews with migrants, employees in asylum seekers centres and local inhabitants. The article examines the specific experiences of migrant and refugee women on their way into Europe. It focuses on the different forms of violence they face, on the experiences of pregnant women and on the changes to their situations during the mobility process. It further deals with the legislation concerning refugees and tries to show how legislation indirectly creates threats to women migrants while at the same time depriving them of power and victimizing them. It is based on understanding the legislature as a male-centred, which means that it is mainly shaped by experiences of men while often not examining the specific experiences and needs of women. The author notes that refugee women need to submit to the dominant representation of them as victims, even though there is a great deal of autonomy, solidarity and perseverance in the stories of the women interviewed. Keywords: refugees, migration, women, violence, Serbia Tina Ivnik is an MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. (tinaivnik@gmail.com) Povzetek Clanek je nastal na podlagi terenskega dela v treh azilnih centrih v Srbiji. Avtorica obravnava izkušnje begunk in migrantk na zahodnobalkanski poti. Clanek temelji na polstrukturiranih in nestrukturiranih intervjujih z migrantkami, migranti, zaposlenimi v azilnih domovih in lokalnim prebivalstvom. Poudarjene so specificne izkušnje begunk in migrantk na poti, pri cemer se avtorica osredinja predvsem na razlicne oblike nasilja, ki ga na poti doživljajo migrantke, na izkušnje nosecih žensk in na to, kako se položaj žensk v družbi v procesu migracije spreminja. Pri tem obravnava zakonodajo, ki ureja položaj beguncev, in skuša prikazati, kako zakonodaja posredno ustvarja nevarnosti za migrantke ter jih hkrati viktimizira in jim odvzema moc. Temelji na razumevanju zakonodaje kot moškocentricne, kar pomeni, da je vecinoma oblikovana na podlagi izkušenj moških, specificnih izkušenj žensk pa pogosto ne zajema. Avtorica ugotavlja, da se morajo migrantke podrediti dominantni reprezentaciji žensk kot žrtev, ceprav se v zgodbah vecine sogovornic kaže velika mera avtonomije, solidarnosti in vztrajnosti. Kljucne besede: begunke, migracije, ženske, nasilje, Srbija Tina Ivnik je podiplomska študentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. (tinaivnik@gmail.com) 309 Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija Uvod Spol je v raziskavah o migraciji še vedno dejavnik, ki ni dovolj upoštevan. Pogosto se dogaja, da spolni vidiki migracij ostanejo neupoštevani pri akademskem pisanju, v javnem diskurzu pa se migrantke in begunke najveckrat predstavljajo kot pasivne žrtve. Tako »javni diskurzi o migracijah najveckrat esencializirajo razlicne migrantske skupine in jim vnaprej, brez preverjanja, pripisujejo dolocene znacilnosti in vedenje« (Cukut, 2009: 194). To velja tudi za obravnavo žensk na poti, pri cemer se pogosto ustvarja videz, kakor da gre za homogeno skupino migrantk. Toda ženske in moški v migracijski proces ne vstopijo z enakimi izhodišci, temvec se glede na historicni in družbeni kontekst srecujejo z razlicnimi ovirami, na katere se razlicno odzovejo (Hondagneu-Sotelo, 1992: 394). Upoštevanje spola pri raziskavah migracij je kljucno, saj spol – to je družbene in kulturne ideje, nastopi ter prakse feminilnosti in maskulinosti – »organizira ter oblikuje naše priložnosti in življenjske možnosti« (Cranford in Hondagneu-Sotelo, 2006: 106). Spol je torej »organizacijski princip našega družbenega življenja« (ibid.), ki je nujen za dopolnitev slike o migracijah, v katerih so migracijske izkušnje žensk vecinoma spregledane (Cranford in Hondagneu-Sotelo, 2006: 123; Cukut Krilic, 2009). V clanku se osredinjam na izkušnjo migrantk in obravnavam le nekatere specifike, s katerimi so se srecevale na tako imenovani balkanski poti. Z ljudmi na poti smo se študenti in študentke Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani pogovarjali med opravljanjem terenskega dela v treh razlicnih azilnih centrih v Srbiji – v Bogovadi, Krnjaci in Banji Koviljaci – v zacetku aprila 2015. Pri terenskem delu smo uporabili polstrukturirane in nestrukturirane intervjuje, ki smo jih opravili z migrantkami in migranti ter z nekaterimi zaposlenimi v centru in prebivalci v okolici azilnih centrov. Nekateri sogovorniki in sogovornice so bili zacasno dokumentirani, saj so zaprosili za status azilanta in so tako imeli pravico do bivanja v azilnih domovih, nekateri sogovorniki in sogovornice pa so, iz razlicnih razlogov, prebivali v t. i. džunglah, kar je vecinoma pomenilo, da so bili nedokumentirani. V clanku sem se posebej osredinila na to, kako na izkušnjo migracije vpliva nosecnost, katerim oblikam nasilja so ženske izpostavljene, kako na njihovo pot vpliva potovanje z otroki ter na kakšen nacin in zakaj se na poti položaj žensk spreminja. Odsotnosti obravnave žensk v okviru migracijskih gibanj sem sledila tudi v migracijski zakonodaji in politikah, ki specificnih potreb razlicnih skupin žensk najveckrat ne upoštevajo. Poleg tega razlicni akterji v razlicnih fazah migracij ženske pogosto obravnavajo skozi stigmo »šibkejšega spola«, ki producira viktimizacijo in pasivizacijo žensk, obenem pa jim ne uspe zmanjšati nevarnosti, ki so ji ženske izpostavljene na poti. Tako jih nacini, na katere so obravnavane, delajo nemocne, hkrati pa njihove nemoci ne varujejo. Proucevanje spola v postmodernizmu in poststrukturalizmu je zaznamovalo Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot zavedanje o pretiranem esencializiranju žensk v feministicnih teorijah, zaradi cesar se t. i. tretji val feminizma izogiba enotenju žensk v univerzalni subjekt, ki temelji na prototipu ženske iz dominantne družbene skupine (Facchi v Cukut Krilic, 2009: 32). Namesto tega poskuša upoštevati dejavnike, kot so postkolonializem, rasa, razred, religija, spolna usmerjenost in nacionalna pripadnost, zaradi cesar danes govorimo o feminizmih (Stanford Friedman v Cukut Krilic, 2009: 32). Zavedanje o velikih razlikah znotraj kategorije »ženske« je bistveno za razumevanje migracij, saj se tako lahko izognemo posploševanju. Zato se je treba tudi pri branju tega clanka zavedati, da opisane izkušnje nikakor niso znacilne za vse migrantke in begunke. Poudariti želim le nekatere vidike migracij in spolno specificne izkušnje žensk na poti, ki sem jih zabeležila med terenskim delom. Vpliv zakonodaje in politik na poti migrantk Zakonodaja na ženske vpliva drugace kot na moške, saj je pogosto konstruirana na podlagi izkušenj moških. To pomeni, da je oblikovana na podlagi predstav o subjektu, ki je v našem kontekstu moški. Tako je tudi z migracijsko zakonodajo, ki je plod specificnega zgodovinskega obdobja. Calavita pojasnjuje, da »je zaradi zgodovinskih korenin begunske politike po drugi svetovni vojni in v hladni vojni prototipski prosilec za azil moški posameznik, preganjan zaradi svojih politicnih prepricanj in aktivnosti« (2006: 111). Ženske vecinoma ne veljajo za »tipicne begunce«, za katere velja begunska politika, tudi zato, ker je nasilje nad njimi pogosto potisnjeno v zasebno sfero. Kljub velikemu številu begunk in razseljenih žensk jih ima zelo malo urejen begunski status v t. i. »zahodnih državah«. V EU imajo ženske »vec težav s pridobitvijo statusa begunke, saj njihove prošnje veljajo za manj verodostojne« (Evropski parlament, 2016: 12).1 To je tudi eden od razlogov, da se ženske manj pogosto odlocajo za pot v Evropo. V EU je bilo denimo leta 2014 v starostni skupini od štirinajst do štiriintrideset let žensk od vseh prosilcev za azil le približno cetrtino (glej EUROSTAT, 2015), v enem od azilnih domov v Srbiji pa je bilo v casu, relevantnem za našo raziskavo (od 15. 8. 2014 do 30. 3. 2015), moških šestkrat vec kot žensk, žensk pa približno toliko kot vseh otrok, mlajših od osem let (Tina Ivnik, 2015, pogovor z upravnikom). A statistike UNHCR kažejo, da število žensk migrantk narašca (glej Evropski parlament, 2016: 8). Evropski parlament in kanadska vlada sta ženske v osemdesetih in devetdesetih letih priznala kot posebno »družbeno skupino«, ki bi lahko doživela preganjanje zaradi svojega vedenja in prepricanj. Kljub temu so konvencije, ki se nanašajo na 1 O obravnavi migrantk in pravu mednarodne zašcite, ki v praksi ni nevtralen glede na spol prosilcev in prosilk za azil, glej v tej številki tudi clanek Polone Mozetic z naslovom Kaznovanje prosilcev za mednarodno zašcito zaradi izbire države azila. Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija begunce, ostale jasno diskriminatorne do žensk, saj ne upoštevajo in ne vkljucujejo uspoljenih (gendered) realnosti ženskih življenj, kot so razlicne posledice restriktivnih patriarhatov in domace nasilje (Calavita, 2006: 112). To naj bi bila po mnenju Monice Boyd »posledica opredelitve clovekovih pravic, ki pomena kategorije spola ne vkljucuje« (Cukut Krilic, 2009: 62). Tako begunska politika le delno obravnava nasilje v zasebnem življenju, kjer so ženske najpogosteje prizadete, politicne aktivnosti žensk pa pogosto niso videne kot resne politicne dejavnosti, zato imajo omejen dostop do pridobitve azilnega statusa (Calavita, 2006: 111). Feministicna kritika opozarja na nejasnost zakonodaj in na dejstvo, da te ne glede na navidezno nevtralnost in objektivnost zakrivajo hierarhije in distribucije moci. Treba se je zavedati, da so tako zakonodaje kot tudi predstave o njihovi legitimnosti le družbeni konstrukti in ne univerzalne ali naravne resnice (Cook, 1993: 76), prevladujoce družbene konstrukte pa v vecji meri definira dominantna družbena skupina. Cook piše, da položaj žensk opredeljuje nacin delovanja družbenih, politicnih, religioznih in drugih institucij, ki jih vecinoma vodijo moški, in zato delujejo na moško opredeljen (male-gendered) nacin. Tako so ženske pogosto prisiljene sprejeti podrejene družbene vloge ter so s pravnimi in drugimi instrumenti izkljucene iz centrov moško opredeljene moci (Cook, 1995: 354), kjer se med drugim sprejema tudi migracijska zakonodaja. Kljub temu pa je na svetu vsako leto vec žensk migrantk in begunk, ki se zakonodajam prilagajajo na razlicne nacine. O ženskah, ki so v postopkih za pridobitev begunske zašcite, Shirley Ardener piše kot o eni od »utišanih skupin«. V vsakem položaju namrec obstaja nacin izražanja, ki ga doloca dominantna skupina, druge skupine pa so »utišane« in se morajo prilagoditi ter izraziti v dominantnem nacinu (Buijs, 1993: 15). Ženske, ki se – da bi bile slišane – v azilnem postopku prilagodijo dominantnemu nacinu izražanja, se pogosto predstavijo kot nemocne žrtve, ki potrebujejo zašcito. Ce se znajo tako prilagoditi predstavi o konvencionalnem beguncu in reprezentirati modele ženskega vedenja, laže pridejo do formalnega statusa begunca (Freedman, 2012: 211). Zakonodaja posameznike in posameznice na poti obravnava kot žrtve, kar begunci in njihova okolica pogosto ponotranjijo. Te predstave viktimizirajo posameznike, jim odvzemajo moc in esencializirajo predstave o njih, zato so jim zanikane vse druge osebne lastnosti. Begunec, ki je pravzaprav pravna kategorija, tako postane primarna cloveška identiteta (Hitchcox, 1993: 157). Poleg tega so begunci stereotipizirano pogosto videni kot prevaranti, begunke pa so veckrat stereotipizirane kot skrbnice (caregivers), ženske dolocenih nacionalnosti kot prostitutke, pogosto pa so videne tudi kot žrtve moško dominiranih tihotapskih krogov (Andall v Calavita, 2006: 122). Ženske se seveda ne obnašajo vedno kot žrtve, s tem pa pogosto kršijo pravila in delujejo zunaj okvirov ženskam pripisanih dejavnosti (Hitchcox, 1993: 157). To jasno dokazujejo zgodbe sogovornic, saj govorijo o dolgih in napornih poteh, ki so jih premagale, o organiziranosti in solidarnosti med njimi: Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Jana je iz Eritreje odšla pri 17 letih, ker so ji ubili oceta, mati je umrla že prej. Nima bratov in sester, ima pa veliko prijateljev. Na poti je že 13 let. Bila je v Siriji in Turciji, v Grciji je rodila hcer, ki je zdaj stara pet let. Hci je tam hodila v vrtec. Dolgo se je morala boriti za vrtec, potem ga je dobila brezplacno, ker ga je vodila Cerkev. Težko je bilo najti delo. Cistila je hiše pri bogatih Etiopijcih. Hci ni mogla dobiti osebnih dokumentov, razen rojstnega lista, ki ga ima s seboj. To, da hci ni mogla dobiti papirjev, jo je še posebno motiviralo, da je zapustila Grcijo. (Sarah Lunacek Brumen, 2015, pogovor z Jano) 2 Jana je gotovo ženska, ki se ne prilega stereotipnim predstavam o begunkah. Kljub svoji utrujenosti in travmatiziranosti zaradi predolge poti se zdi, da je še vedno mocna ženska, odlocena, da ji bo uspelo priti v Evropsko unijo, ceprav potuje že pol svojega življenja. Boljše življenje za hcer je le ena od motivacij, ki jo vsa leta ženejo naprej. Nasilje in varnost Po pricevanjih sogovornikov vecina migrantov doma ali na poti izkusi eno od oblik nasilja. Na poti so ženske izpostavljene nasilju in zlorabam tihotapcev, drugih beguncev in represivnih organov (Evropski parlament, 2016: 7; van der Zee, 2016; Amnesty International, 2016; UNHCR, 2016). Nasilje nad moškimi je drugacno od nasilja nad ženskami, privzema drugacne oblike in ima drugacne posledice. Vec žensk izkusi seksualno nasilje, ki ima v kriznih, nasilnih situacijah v domaci državi in na poti posebno simbolno sporocilo. Nasilje moških nad ženskami Nasilje moških nad ženskami dobi v konfliktnih situacijah nove razsežnosti. Kot konfliktne situacije razumemo tudi stanje v azilnih domovih ali na poti, ko so vloge posameznika redefinirane, med drugim tudi zaradi ucinkov pasivizacije in viktimizacije. Nekateri avtorji (glej McWilliams, 1998; Hitchcox, 1993) trdijo, da takšne situacije lahko izzovejo napetost moških, da si znova pridobijo izgubljeno moc in nasilje nad ženskami uporabijo kot ventil za svoje frustracije, ki so nastale zaradi obcutka nemoci. Linda Hitchcox v svoji raziskavi beguncev iz Vietnama v azilnem centru v Hongkongu ugotovila, da obstaja manjša verjetnost, da bodo grožnjo identiteti zacutile ženske kot moški. Ker gre za okolje, v katerem mora posameznik ali posameznica spoštovati norme in sprejeti položaj odvisnosti in podrejenosti, so 2 V citatih terenskih zapiskov so navedeni ime in priimek avtorice zapiska, letnica zapisa in psevdonim sogovornika ali sogovornice. Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija se mu laže prilagodile ženske, saj so bile podrejenosti navajene. Ranljivost žensk v azilnem centru pa je bila po besedah avtorice vecja, ker so moški iskali obcutek moci in nadzora nad ženskami, da bi si tako povrnili vsaj nekaj moci, ki so jo izgubili (1993: 145). Zato sistem pridržanja migrantov in migrantk poveca nasilje nad ženskami, vendar pa, paradoksalno, ta isti sistem ženske varuje pred nasiljem, ki ga povzroca sam (ibid.: 159). Spolno in drugo nasilje je, kot je bilo že receno, na poti zelo pogosto (glej Directorate, 2016: 7; van der Zee, 2016; Amnesty International, 2016), vendar ga zaradi obcutljivosti tematike ženske (in moški) pogosto prikrivajo. Na terenu smo preživeli premalo casa, da bi vzpostavili zaupanje, ki je potrebno, da bi z migrantkami in begunkami lahko govorili o spolnem in drugem nasilju, doživetem na poti. Zgodbe o spolnem nasilju smo slišali posebej redko: Kameruncanka Gloria je imela s tem izkušnjo v Istanbulu, kjer je štiri tedne delala v tovarni cevljev. Šef ji je placal le prvi teden dela, za placilo preostalih treh tednov pa je od nje zahteval spolni odnos. Ker tega ni hotela, ji preostanka denarja ni dal. (Sarah Lunacek Brumen, 2015, pogovor z Glorio) Podobno UNHCR poroca, da so se begunke, ki jim primanjkuje financnih sredstev, prisiljene zateci v spolne odnose, s katerimi placujejo za svojo pot (UNHCR, 2016; glej tudi Evropski parlament, 2016: 14; van der Zee, 2016; Amnesty International, 2016). Neenakost med spoloma, vojna, nadlegovanje in preganjanje zaradi spola so pogosti razlogi, zaradi katerih se ženske odlocijo za odhod iz maticne države (glej npr. Evropski parlament, 2016: 7). Pri podeljevanju statusa begunca imajo ženske vec težav pri dokazovanju, da so bile preganjane, ker je nasilje na podlagi spola teže dokazljivo (Evropski parlament, 2016: 12). Poleg tega seksualno nasilje v postopkih za pridobitev azila pogosto ni upoštevano, saj se dojema kot družbeni problem (Freedman, 2012: 215), ki spada v zasebno in ne v javno sfero, medtem ko sta koncept clovekovih pravic in z njim definicija »pravega begunca« konstruirana na moški perspektivi in izoblikovana skozi liberalne diskurze, ki locijo med javnim in zasebnim. Po Jane Freedman se lahko seksualno nasilje v državah, kjer je še zlasti veliko posilstev, normalizira. To med drugim pomeni, da predstavniki drugih držav seksualno nasilje v tej državi razumejo kot navadno tveganje ali pa v postopku za azil nima enake teže kot drugo nasilje. Posilstvo se tako lahko pojmuje kot normalen del odnosa med moškim in žensko v tej državi (Freedman, 2012: 219), zato lahko ženske izgubijo celo pravico do pravice do azila. Živa, Sonjina štirinajstletna hci, omenja, da se v eritrejski vojski, kamor pošiljajo tudi mlade ženske, pogosto zgodi, da fantje prisilijo dekleta v spolne odnose, kar lahko ženski zaradi zanositve unici prihodnost. To je bil tudi eden Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot od razlogov, da jo je njena mati hotela odpeljati proc, preden bi bila dovolj stara za obvezno služenje vojaškega roka (Sarah Lunacek Brumen, 2015, pogovor z Živo). Pri posilstvih je pogosto spregledano, da je lahko uporabljeno kot orožje politicnega zatiranja, za mašcevanje nad sovražnikom ali za utišanje politicno aktivnih žensk. Ženske »so bile posiljene v vsaki vojni – zaradi mašcevanja, prizadejanja škode 'lastnini' drugih moških in kot sporocilo sovražnikom« (McWilliams, 1998: 114). Ženska telesa v vojni lahko razumemo kot Levi-Straussove »objekte simbolne izmenjave«, ki vsebujejo sporocila ene bojujoce se strani za drugo. Posilstvo se ne jemlje kot bolecina žensk, ampak kot poraz moških, ker niso zmogli varovati »svoje lastnine« (ibid.), kar pa posilstvo pravzaprav postavi v politicno, javno sfero. Nasilje tihotapcev Protitihotapski diskurz, ki danes prevladuje v medijih in politiki, usmerja pozornost na tihotapce in jim pripisuje odgovornost za težavno in nevarno pot v Evropo. Toda ravno restriktivne zakonodaje in politike EU tihotapcem omogocajo delovanje in velike zaslužke, migrantom pa odvzemajo vse pravice do zašcite in varnosti na poti. Freedman piše, da je zgolj navidezen namen politik EU zmanjšati tihotapstvo in trgovino z ljudmi, saj prav z ilegalizacijo migrantov in selektivno prepustnostjo meja pravzaprav krepijo tako tihotapstvo kot trgovino z ljudmi (2012: 212). Papadopoulos in Tsianos (2008: 226) pišeta, da protitihotapski diskurz »individualizira preckanje meja in migrante prikazuje kot žrtve tihotapske mafije. V dominantnih javnih predstavah je migracija ilegalno organiziran škandal s samo dvema igralcema: prestopniškim migrantom in kriminalnim tihotapcem«. Take predstave spregledajo ravno politicno upravljanje migracij, ki je kljucno za razumevanje tako tihotapstva kot migracij. Prav zaradi ilegalizacije preckanja mej so migranti prisiljeni poiskati druge nacine za nadaljevanje poti. Ker se je povpraševanje za preckanje meja povecevalo, so se ob zahodnobalkanski migracijski poti vzpostavile organizirane skupine tihotapcev (pogosto imenovane »mafija«), ki migrante v zameno za vecje vsote denarja bodisi vodijo pri preckanju meje bodisi jih cez meje peljejo z razlicnimi prevoznimi sredstvi (veckrat nevarnimi). Ceprav ni dvoma o tem, da nasilje neposredno izvajajo tudi tihotapci, je dejstvo, da ga izvajajo v kontekstu, ki jim to omogoca oziroma njihovo dejavnost še spodbuja. Po pripovedovanju sogovornikov in sogovornic se pogosto zgodi, da tihotapci ljudi v skupini priganjajo, naj hitreje hodijo in naj se ne ustavljajo. Vcasih koga, ki ne more dohajati tempa skupine, pustijo za sabo: Skozi Makedonijo so šli v vecji skupini ljudi. Skupina je bila mešana, moški in ženske, vsi so na poti jokali. Vodja skupine je bil zelo nestrpen, ves cas jih je Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija preganjal (vodja je bil eden od njih, migrantov). Imel je palico, krical je: »Fast, fast!«. Ce se nisi dovolj hitro premikal in dohajal skupine, so te pustili za sabo. V gozdu, kjer so se skrivali pred policisti, so morali biti popolnoma tiho. V nasprotnem primeru jim je vodja rekel: »I will kill you.« (Urška Nemec, 2015, pogovor z Anni) Ko so migrantke govorile o nasilju tihotapcev nad njimi, so najveckrat omenjale krajo njihovega imetja. Posebej pretresljiva je zgodba migrantke in njenih otrok, ki so jih imeli v ujetništvu: Iz Makedonije do Srbije so po cele dneve in brez daljšega pocitka šest dni hodili peš ob železniški progi. V Makedoniji jih je napadla in oropala mafija. Izsiljevali so jih za denar. Ker jim denarja niso hoteli izrociti, so jih zadržali za štiri dni, nakar so se vdali in jim dali 2800 evrov. Živa (hci, op. T. I.) pravi »no problem«, ceš da jim je oce takoj spet poslal denar, da so lahko nadaljevali pot. (Katja Cof, 2015, pogovor z Živo3) Evina zgodba je podobna. Njej so tihotapci vzeli celo cevlje in ocala, s cimer so ji zelo otežili pot v Beograd. Zaradi poškodb, ki jih je zaradi tega dobila na poti, je morala med našo raziskavo cakati v azilnem centru, da se pozdravi. Iz Grcije do Srbije so vso pot hodili s tihotapci. Ti so jim na koncu poti pobrali vse, kar so imeli. Ko so prišli na cilj, so iz žepa potegnili nože in jim vzeli nahrbtnike, nakit, telefone, denar in ocala. Eva brez ocal slabo vidi na dalec, kar ji pri hoji povzroca veliko preglavic. Na poti se je spotaknila in si razbila zob. Evi so vzeli tudi cevlje, zato je vso pot od meje do Beograda prehodila bosa, kar je pet dni hoje. Šepa, boli jo noga in ima ovit palec na nogi. (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo) Migrantke se odlocijo bodisi za pot s tihotapci po kopnem bodisi z njihovo pomocjo v colnih preckajo morje med Turcijo in Grcijo. Preckanje morja je za migrante zelo nevarno, saj colni vecinoma niso primerni za prevoz velikega števila ljudi. Eva je za prevoz na majhnem colnu, ki si ga je delila z 89 drugimi ljudi, placala 3000 evrov na osebo (potovala je s štirimi otroki) (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo). Coln, na katerem so morje preckali Sonja in njeni otroci, se je potopil tik pred obalo, rešili so se, ker so jim sopotniki pomagali iz vode (Sarah Lunacek Brumen, 2015, pogovor s Sonjo). IOM poroca, da je do zacetka februarja 2016 na tej poti umrlo 319 migrantov, medtem ko je v istem obdobju leta 2015 izgubilo življenje 69 migrantov (IOM, 2016). 3 Avtorica terenskega zapisa navaja, da je materina zgodba drugacna, in tega dogodka ne omenja. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot V migrantskih zgodbah so tihotapci pogosto videni kot grožnja, po drugi strani pa tudi kot nujno zlo, ki jim pomaga premagati nekatere ovire na poti v EU. Prav dejstvo, da so migranti prisiljeni najemati tihotapce, da bi si olajšali potovanje, tihotapcem daje moc nad migranti, migrantom pa pogosto ne preostane drugega, kot da se tej moci podredijo. Nasilje represivnih organov Na poti se veliko migrantov sooca z nasiljem represivnih organov (van der Zee, 2016; Amnesty International, 2016). Doživljajo ga tudi ženske, ceprav so nas sogovorniki opozorili, da so represivni organi do žensk (sploh teh, ki potujejo z otroki) pogosto bolj prizanesljivi kot do njihovih moških sopotnikov. Najveckrat se migranti skušajo na razlicne nacine izogniti policijskemu nasilju ali samo stiku s policisti, pri cemer se ženske zatekajo k drugacnim strategijam kot moški. Eva je svojo pot zacela pred dvema letoma, vendar se je iz Grcije za nekaj casa vrnila v Savdsko Arabijo, ker so njo in njenega takrat sedemnajstletnega sina v Grciji pretepli policisti. Pravi, »da je policija v Grciji grozna«. (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo) Enako se dogaja v nekaterih azilnih domovih, kjer so upravniki in drugi zaposleni do migrantov nasilni. V azilnem centru v Bogovadi je Sonja povedala, da jih »direktor stresa z elektrošokerjem – z njim stresa odrasle in straši otroke« (Sarah Lunacek Brumen, 2015, pogovor s Sonjo). Glede na trditve drugih aktivistk in aktivistov, ki govorijo o pogostnosti policijskega nasilja (glej No Border Serbia, 2015), smo med našim terenskim delom zbrali zelo malo pricevanj o tem. Razlog sta verjetno predvsem strah sogovornic in sogovornikov ter pomanjkanje zaupanja, ki smo si ga v tako kratkem casu pridobili. Pridobili pa smo kar nekaj informacij o prizanesljivejši obravnavi žensk. Da policisti ženske z otroki pogosto obravnavajo drugace kot moške, nas je opozoril sogovornik Miha, cigar žena je ostala doma, saj bi bila, kot je rekel, pot zanjo prenaporna. Vseeno pa se zaveda nekih prednosti, ki jih imajo na poti ženske (predvsem tiste z otroki). Pravi, da »so nekatere stvari na poti lažje za ženske. Policija po navadi lepše ravna z njimi. Ce ujamejo moškega, ga zaprejo, ženske veckrat spustijo ali jih zaprejo za krajši cas, enako velja za starejše ljudi« (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Mihom). To potrjuje marsikatera zgodba s terena: Ko so prišli v kraj Lojane v Srbiji, jih je ujela policija in jih aretirala. Povedala je, da so takoj zaprosili za azil. Policist jo je najprej odpeljal k sebi domov in ji dal cevlje, ki jih nosi še zdaj. Nato jo je peljal v bolnišnico na pregled k zdravniku. Sama pravi, da ima zelo dobre izkušnje s policisti v Srbiji, da so bili do nje zelo prijazni. (Urška Nemec, 2015, pogovor z Anni) Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija Z ženskami vcasih lepše ravnajo tudi varnostniki in upravniki centrov. Zgodi se celo, da delajo razlike med možem in ženo, ki potujeta skupaj: Darja in Tina sta sestri, stari okrog trideset let. Pravita, da sta prišli prepozno, da bi lahko vsi zaprosili za papir in bivanje v centru. Varnostnik ju je sicer povabil, naj prespita v centru, ne pa tudi njunih mož, zato sta se odlocili, da bosta spali zunaj. (Larisa Petric, 2015, pogovor z Darjo in Tino) O podobnih izkušnjah iz azilnih centrov govorijo tudi drugod po svetu. Raziskava v azilnem centru v Hongkongu kaže, da ženske dobijo vec pomoci, kot bi jo v enakih okolišcinah dobili moški, ce se obnašajo ubogljivo in nemocno (Hitchcox, 1993: 156). V teh primerih ženskam njihova podrejeni položaj pomaga, saj imajo nekateri moški obcutek, da morajo ženskam pomagati in jih zašcititi. Ženske torej lahko prejmejo vec pomoci, ce se znajo prilagoditi predstavam o nemocnih begunkah. Lahko pa uporabljajo tudi za ženske specificne strategije upora proti represiji oziroma zakonskim oviram. Ena teh strategij je licenje, ko se ženske med seboj lepo nalicijo, izberejo si lepa oblacila in torbice ter uredijo svoje otroke, da bi bili pri preckanju meje vsi cim manj sumljivi. O nacrtih za preckanje meje sta pripovedovali Zahra in Eva, predvsem v Evinem glasu je bilo ob tem zaznati razburjenje: Mejo bosta poskusili preckati tako, da bodo vsi pustili vse stvari v azilnem domu. Ženski bosta vzeli samo damski torbici, saj je tako manj verjetno, da bi ju ustavila policija. Manj sumljivo bosta videti sploh zato, ker ima Zahra zelo svetlo polt. Nalicila ju bo neka Somalka iz azilnega doma, ki zna dobro liciti. Vsi se bodo lepo oblekli. (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo in Zahro) Nosecnost Nosecnost oziroma možnost zanositve je eden od dejavnikov, da je ženska migrantska izkušnja »ilegalnosti« drugacna od moške (Castańeda, 2008: 172). Kot piše Silvia Federici, so bile ženske že v srednjem veku manj mobilne zaradi nosecnosti in skrbi za otroke (Federici, 2004: 73). Ce ženska zanosi v casu, ko premaguje težko pot, je nedokumentirana in izpostavljena tveganjem, izkušnjo nosecnosti zagotovo zelo spremeni. Browner piše, da ženske v nasprotju z drugimi biološkimi bitji »zanosijo in rodijo v kontekstu jasnih in nestalnih materialnih razmer« (Browner, 2000: 773), kot so možnosti za zaposlitev, širše ekonomske povezave, razredne delitve, zdravstveni sistem in dostop do njega ter nacini poroda, ki so ji na voljo (Ginsburg in Rapp v ibid.). Poleg tega ženska zanosi v specificni mreži družbenih razmerij, ki vkljucujejo njenega seksualnega partnerja in otroke, druge sorodnike, sosede, delodajalce, Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot zdravstvene delavce in avtoritete, povezane z vero in državo (ibid.: 774). To pomeni, da na nosecnost vpliva veliko dejavnikov, poleg tega pa ima ta širši vpliv tudi na druge posameznike v družbenem krogu ženske. Lejlina nosecnost je vplivala nanjo, na njenega moža in na potek poti, na katero sta se odpravila skupaj: Triindvajsetletna Somalka Lejla je v centru Krnjaca že pet mesecev. Njena pot se je zacela v Somaliji, od koder je potovala skupaj s svojim možem Mohamedom. Iz Somalije sta priletela z letalom v Turcijo, nato pa sta z vlakom potovala do Grcije. V Grciji je Lejla zanosila, kar je bilo povod za odlocitev, da se na poti locita. Ko sta preckala makedonsko mejo, je šel vsak svojo pot. Mož se je napotil proti cilju, Norveški, kamor je tudi prišel. Tam je zaprosil za azil. Kot je povedala, naj bi mož, ko dobi potni list, prišel po njo in otroka. Tako je Lejla nadaljevala pot iz Makedonije v Srbijo peš. Ko je prišla do Beograda, so jo takoj sprejeli v center Krnjaco. Takrat je bila že v šestem mesecu nosecnosti. (Sindi Casar, 2015, pogovor z Lejlo) Lejli je nosecnost spremenila potek poti glede na prvotno nacrt, ki sta ga zasnovala z možem pred odhodom. V casu naše raziskave je bila v azilnem centru, zaradi svojega statusa »nosece ženske« in »mlade mame« pa so jo ljudje, ki katerimi je bila v tem casu v stiku, obravnavali drugace: V devetem mesecu je sredi noci dobila popadke. Ker so bili ponoci v stavbi zaklenjeni, je o popadkih obvestila dva moška, ki jima je nekako uspelo odstraniti rešetke z oken, da je eden splezal skozi okno in stekel do varnostnika centra. Ta je nato poklical pomoc in z rešilcem so jo odpeljali v porodnišnico v Beogradu. Z njo je šel tudi eden od beguncev, ki je prevajal, saj Lejla ne govori angleško. Pri porodu ni bilo zapletov in rodila je zdravega decka. V bolnišnici je ostala štiri dni, nato pa se je z otrokom vrnila v center. Zaradi dojencka so ji namenjali veliko pozornost. Pravi, da so bili ljudje ob rojstvu otroka zelo prijazni, osebje in prostovoljci so ji priskrbeli vse, kar je potrebovala za dojencka. (Sindi Casar, 2015, pogovor z Lejlo) Med nosecnostjo so ženske ranljivejše in bolj ogrožene, kar se lahko kaže v zmanjšanju mobilnosti, izgubi zaposlitve, vecjih financnih potrebah, vse to pa vpliva na njihovo avtonomijo (Castańeda, 2008: 346). Dejavnik, ki bistveno vpliva na nosece migrantke, je njihov status, bodisi ilegaliziran bodisi legaliziran, ki pomembno doloca pravico do (brezplacne) zdravstvene oskrbe. Na podlagi poznavanja zakonodaje smo predvidevali, da so bile migrantke, ki smo jih spoznali na terenu, vecinoma zacasno »legalizirane«, saj vsaka migrantka ali migrant za bivanje v srbskem azilnem centru potrebuje potrdilo, da je zaprosila oziroma zaprosil za azil. Ta dokument in vsakodnevni popis prisotnosti v centru cloveka Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija zacasno legalizirata, vendar se v nadaljevanju poti njegov status spreminja glede na cas in državo, kjer se nahaja. V Srbiji imajo prosilci in prosilke za azil in srbski državljani enak dostop do zdravstvene oskrbe, kar je sicer v drugih državah velika redkost (glej Doctors of the world, 2014). To pomeni, da so tudi nosecnice, ki so zaprosile za azil, upravicene do brezplacnih pregledov in poroda (glej Centar za zašcitu i pomoc tražiocima azila). Toda treba je opozoriti, da ceprav imajo ženske kot prosilke za azil pravico do zdravstvene oskrbe, je dostop do zdravstvenih storitev za ilegalizirane nosecnice zelo omejen. Na splošno imajo v Srbiji dostop le do nujne zdravstvene oskrbe (Strban, 2010: 8), ceprav bi potrebovale tudi preventivne preglede, ki pa niso vkljuceni v nujno zdravstveno oskrbo. Poleg tega bi jih bilo treba o dostopu do zdravstvenega varstva bolje in bolj redno obvešcati. Po drugi strani pa tudi namestitveni standardi v azilnih centrih za nosecnice niso primerni predvsem zaradi oteženega dostopa do zdravnika (npr. ponoci). V nosecnosti je dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe bistven, izpostavljenost nevarnostim in naporom na poti pa se lahko usodno konca za otroka in mater. Iz pogovorov izhaja, da se nekatere nosecnice odlocijo ostati v azilnih centrih in pocakati na porod, da bi se tako izognile naporni poti. Nekatere migrantke pa si kljub nosecnosti ne želijo cakati v azilnih domovih. Tako se je Maša iz Somalije, ki smo jo srecali v Banji Koviljaci, odlocila za predcasen odhod iz centra: Ima le še dva tedna do poroda in pravi, da še nima pripravljenih stvari za dojencka, saj ne ve, koliko casa bo ostala v azilnem centru in kdaj se bo odlocila oditi na pot. V sobi je še s tremi ženskami in zelo malo prostora, kar je tudi eden od razlogov, zakaj si še ni priskrbela potrebšcin za novorojencka. Upa, da ji bo pripadala samostojna soba v centru, ko bo rodila. Hkrati govori, da ne želi roditi tukaj, da želi nadaljevati pot. Cuti se pripravljena za pot. Nic je ne boli in ne krvavi, samo obcasno jo zebe. Bila je na ultrazvoku in vse dobro kaže, povedali so ji, da bo fantek, kar je že prej cutila sama. Drugi migranti so govorili, da je pot zelo težavna in da ji ne bo uspelo zdržati te poti v tako pozni nosecnosti (Sanja Gucek, 2015, pogovor z Mašo). Raziskave kažejo, da nosece migrantke, tudi tiste, ki dlje casa živijo na dolocenem ozemlju, a nimajo legaliziranega statusa, pridejo na prvi pregled pozneje kot druge ženske. Razlogi za to so izkljucenost iz zdravstvenega sistema, slaba informiranost o pravicah med nosecnostjo, pomanjkanje denarja za placevanje pregledov in storitev ter strah pred stikom z administrativnimi organi zaradi možnosti deportacije (glej Bolumar in dr., 2007; Doctors of the world, 2014; IOM, 2009). Zaradi naštetih dejavnikov migrantke »uporabljajo zdravstveno oskrbo znatno manj kot druga populacija« (glej Bolumar in dr., 2007; Doctors of the world, 2014). Ceprav naceloma »ucinek zdravega migranta« (glej Mladowsky, 2007: 9) velja – gre za raziskavo o tem, da je migrantska populacija ob prihodu navadno bolj zdrava kot povprecna populacija –, so nosece migrantke slabšega zdravja, predvsem Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot zaradi bolj omejenega dostopa do zdravstvenega sistema. Literatura navaja, da je pri nosecih migrantkah vec splavov, carskih rezov, prezgodnjih porodov, smrtnosti žensk in otrok med porodom, razlicnih ginekoloških zapletov, pa tudi težav v duševnem zdravju, npr. poporodne depresije in tesnobe (glej Calavita, 2005; IOM, 2009; Zincone, 2000). Eva je povedala, da je ob prihodu v azilni center splavila štirimesecna dvojcka. Pravi, da je bilo hudo. Tolaži se s tem, da bo še lahko zanosila in da je morda bolje tako. Njena prijateljica odvrne, da pot za žensko v visoki nosecnosti ni nevarna le za otroka, temvec tudi zanjo. Otroka pa bi zaradi naporov na poti lahko umrla tudi po rojstvu. (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo) Zaradi nosecnosti je lahko ženska izkušnja migracije specificna, saj so nosecnice bolj ranljive, kljub nosecnosti pa pogosto potujejo same, zato so še zlasti pomembne solidarnostne vezi med migranti. Nosecnost je za ženske vcasih motivacija, da hitreje dosežejo ciljno destinacijo, s cimer lahko ogrozijo svoje zdravje. Za zdravstveno varstvo žensk bi bilo nujno, da bi bile nosece migrantke na poti deležne vecje skrbi pristojnih zdravstvenih ustanov, torej da bi se jim med nosecnostjo in po porodu zagotovila primerna namestitev in brezplacna zdravstvena oskrba, da bi bile o svojih možnostih primerno obvešcene, predvsem pa da bi imele vsaj v tem casu pravico do legalizacije svojega statusa. Spreminjanje vloge žensk na poti Pri proucevanju migracij se odpirajo vprašanja, kot so: ali se vloge žensk na poti spreminjajo, ali privzemajo nove družbene statuse in opušcajo stare, ali njihova moc narašca ali upada itn. Ko ženske postanejo migrantke ali begunke, jih položaj prisili, da razmislijo o svojih predsodkih in da prevzamejo ekonomske ali družbene vloge, ki jih doma niso imele ali so jim bile celo nedosegljive. Hondagneu-Sotelo (1992: 411) piše, da na migracijo vplivajo odnosi med spoloma, vendar pa tudi migracijski proces sam vzpostavlja nove odnose med spoloma. V tem pogledu je migracija oboje, »uspoljena in spolno opredeljujoca« (gendered and gendering) (ibid.). Papadopoulos in Tsianos (2008: 228) za proces, ki zaznamuje migrante in migrantke, uporabita koncept postajanja (becoming), ki združuje enigmo njihovega prihoda in enigmo izvora v proces deidentifikacije. Postajanje je spreminjanje, ki oblikuje neopredeljeno materialnost, kjer rastejo nove povezave, družbenosti in neformalne mreže. Spreminjanje identitet migrantk lahko torej razumemo tudi kot proces, ki jim omogoca spletanje zacasnih socialnih mrež in avtonomijo, saj so te vcasih edini nacin, da si olajšajo pot in travme, ki jih doživijo na njej. Hondagneu-Sotelo je spremembe v družbenih statusih žensk in moških Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija proucevala med mehiškimi priseljenci v ZDA. Ugotovila je, da je enakopravnost med spoloma v priseljenskih družinah vecja, kar so mnogi pripisovali vplivu severnoameriške družbe, dejansko pa je posledica novih vedenjskih vzorcev, pridobljenih med migracijo (1992: 398–397). Za spreminjanje vlog sta kljucna spreminjanje razmerij moci v družini in dostop do socialnih skupnostnih mrež (ibid.), tudi prek participacije v civilni družbi (glej Pajnik in Bajt, 2009: 39). Pri tem ženske dobijo nove naloge in odgovornosti, zato se naucijo delovati odlocneje in bolj avtonomno (Hondagneu-Sotelo, 1992: 410–411). O vlogi ženske torej ne moremo razmišljati kot o nespremenljivi in dokoncni, saj je spol socasno z njegovo rigidno družbeno konstrukcijo tudi situacijsko spreminjajoci se proces (Calavita, 2006: 105). Avtonomija žensk na poti in solidarnost Za ženske, s katerimi smo se pogovarjali, se zdi, da so na poti k zastavljenemu cilju vztrajne in avtonomne. Njihove zgodbe govorijo o sposobnosti prilagajanja, ki se kaže v iznajdljivosti, solidarnostnih praksah in soocanju z napori in travmami, vcasih skozi dolgo casovno obdobje. O zgoraj omenjeni Jani, ki je na poti že trinajst let, je Sarah Lunacek Brumen zapisala, da je »skoraj pol življenja že na poti. Pravzaprav nomadka.« (Sarah Lunacek Brumen, 2015, terenski zapisek) Zgodbe o dolgotrajnih potovanjih in veckratnih poskusih vstopa v EU so pogoste: Že pred dvema letoma so prvic poskušali priti v Evropo. Najprej so šli v Maroko, vendar niso mogli preckati morja, zato so šli v Grcijo iz Turcije. Tam so jih ujeli policisti, njo in starejšega sina so pretepli in takrat so se vrnili v Savdsko Arabijo. (...) Znova so šli na pot novembra lani. Iz Libije v Turcijo so šli s colnom, enako iz Turcije v Grcijo. (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo) Na terenu smo spoznali veliko žensk, ki so potovale z otroki in brez mož. V teh primerih so ženske popolnoma prevzele skrb za svoje otroke, podporo pa so veckrat dobivale od drugih migrantk (in tudi migrantov), s katerimi so potovale. Izvedeli smo za primer, ko se je mati morala lociti od svoje hcere, ker je bila po policijski intervenciji za nadaljevanje poti preutrujena: Mati je s hcerko potovala v skupini z drugimi migranti. V njej je bil tudi par iz iste države. Moški je na poti pomagal nesti deklico. Na poti sta se mati in hci locili, saj je bila mati preutrujena, da bi nadaljevala pot, obenem pa se je skupina migrantov ob prihodu policije razkropila. Deklica je pot nadaljevala s tem parom do centra v Bogovadi, medtem ko je mati ostala v Makedoniji. Cez kakšen mesec je materi uspelo priti v Bogovado, kjer jo je cakala hci v varstvu para. 'Ne moreš si predstavljati, kako se je mala deklica razveselila svoje mame.' (Sara Lunacek Brumen, 2015, pogovor z Eritrejko, ki je bila prica srecanju, in z žensko iz para, ki je poskrbel za deklico) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Par, ki je poskrbel za malo deklico, je preložil odhod, da je skrbel za deklico, dokler ni njena mati prišla v azilni center. Tudi Sirka Zahra je vso pot potovala sama s tremi otroki in brez pomoci tihotapcev. Imela je sreco, saj je v Srbijo prišla v dveh tednih. Njen mož je mrtev, prav tako brat in oce, medtem ko je njena mati v Siriji, sestra in drugi brat pa na Švedskem. Zahra se je spoprijateljila z Evo in sklenili sta, da bosta skupaj nadaljevali pot. Skupaj sta imeli pet otrok. Eva je znala vec jezikov, Zahra pa je imela GPS. Eva je bila že od prej navajena samohranilskega življenja, Zahra pa se je morala s to vlogo soociti, preden je šla na pot, ko ji je v sirski državljanski vojni umrl mož (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo). Avtonomija in solidarnost sta pomembni komponenti številnih zgodb sogovornic. Vcasih gre za pomoc pri nošenju otroka, kot pri Evi, ko njena hci ni mogla vec hoditi in jo je nesel sopotnik (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo), vcasih si migranti pomagajo, da pridejo do denarja (Urška Nemec, 2015, pogovor z Anni), vcasih pa gre za kaj tretjega. Napori na poti Ženske se morajo na svoji poti spoprijeti s fizicnimi in psihicnimi napori, ki jih niso navajene od doma. Naše sogovornice so pogosto opisovale travmaticne dogodke na poti, napore in nevarnosti. Velika vecina je hodila vec dni, pogosto po železniških tirih, brez primerne obutve, vcasih bose in brez pocitka: Samira je 25-letna Somalka. V Grciji se je pridružila vecji skupini, okrog 150 ljudi, ki so se napotili proti makedonski meji. Sedem dni so hodili cez Makedonijo do meje s Srbijo. Tempo hoje je bil zelo hiter in naporen. Hodili so tako cez dan kakor tudi zvecer, ko so se spocili in zaspali le za kakšno uro. Mejo s Srbijo so preckali v pol ure, saj so cez mejo tekli. (...) Pravi, da je bila pot zelo naporna, tako custveno kot telesno. (Sindi Casar, 2015, pogovor s Samiro) Napori so za ženske na poti še vecji, ce potujejo z otroki: Sonja je potovala s tremi otroki. Najhuje je bilo v Makedoniji, kjer so hodili tudi po 25 ur skupaj. Noge so jo zelo bolele. Taksisti so jih vcasih sprejeli, a jih kar nekje spet odložili, kot pse, je rekla Sonja, rekoc jim, da gre policija. V skupini so hodili ob progi, vlak ni potrobil, niso ga videli, nekdo jih je rešil tako, da jih je porinil, in zato se je potolkla na kamnih. Ko bi morali cez mejo, sta jih dva tihotapca sredi noci pustila neznano kje. Sonja je zacela klicati policijo, hotela je nazaj v Makedonijo, da ne bi ostala tam sredi noci z otroki. (Sarah Lunacek Brumen, 2015, pogovor s Sonjo) Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija Z razlicnimi travmami so se naše sogovornice spopadale razlicno, pogosto brez strokovne pomoci, ki je na poti (marsikdaj pa tudi v ciljnih državah) niso dobile. Anni pravi, da »gredo med drugim ljudje k zdravniku, da bi povedali svoje zgodbe in se olajšali« (Urška Nemec, 2015, pogovor z Anni). Ko je Sonja prišla v azilni dom, ni hotela govoriti z nikomer, dovolj je imela vseh ljudi, ki so jo pustili neznano kje (bila je gotovo travmatizirana od poti). (…) Pot je opisala fragmentarno, zdi se mi, da je res travmatizirana od naporov, negotovosti in pomanjkanja zanesljive cloveške podpore na tej poti. Vsaj zdaj je mirna, deluje stabilno, si je nekako opomogla, verjetno zacasno, da gredo lahko naprej. (Sarah Lunacek Brumen, 2015, pogovor s Sonjo) Sklep V clanku sem skozi pripovedi, zbranimi na terenu, skušala predstaviti nekaj zgodb žensk na t. i. balkanski poti, ki tako v akademskem kot v novinarskem pisanju pogosto ostanejo v senci izkušenj moških. Med ljudmi na poti je žensk številcno res manj kot moških, vendar se zdi, da je odsotnost obravnave žensk bolj posledica dejstva, da našo razumevanje družbe v veliki meri konstruirajo izkušnje moških. V javnem diskurzu so migrantke pogosto predstavljene kot pasivne žrtve, namesto da bi prepoznali njihovo aktivno vlogo, ki jo prevzemajo v migraciji. Taka obravnava jim odvzema moc, poleg tega pa jih kljub deklarativni prepoznavi ranljivosti ne varuje. Razlika med moško in žensko izkušnjo migracije izhaja iz spoznanja, da so ženskam pripisane drugacne družbene vloge kot moškim (Cook, 1995: 353). Zagotovo ne obstaja nekaj takega, kot je splošna »migracijska izkušnja žensk«, saj ženske niso homogena entiteta. Kljub temu pa sem v clanku skušala prikazati nekatere od potencialno specificnih izkušenj žensk na migracijski poti. Dejstvo je, da azilna in migracijska zakonodaja in politike EU definirajo kategorijo spola posplošeno, saj se omejujejo na splošno kategorijo žensk, pri cemer spregledajo ranljivejše skupine med njimi ali potencialne situacije in razmere na poti, ki so za ženske lahko nevarnejše. To povecuje negotovost in ranljivost žensk na poti. Posebna obravnava žensk na poti v zakonodajah je potrebna, ker ženske na poti doživljajo specificne izkušnje, kot so nosecnost, seksualno in drugo nasilje ter spremembe uspoljenih vlog, zaradi cesar je njihova izkušnja migracije drugacna od izkušenj moških. Analiza je pokazala, da nosecnice na poti nimajo dostopa do primerne in varne zdravstvene oskrbe. Poleg tega bi bilo ženskam nujno omogociti strokovno oskrbo za soocanje s travmaticnimi izkušnjami, ki so jih doživele na poti in za katere jim najveckrat ni dana nikakršna opora. Pomembno se je zavedati specificnih izkušenj, ki jih pri migraciji doživijo ženske, Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot pri cemer se je pri obravnavi treba izogniti esencializaciji žensk in upoštevati razlicne kategorije razreda, etnicnost, vera, spolna usmerjenost itd. S tem bomo dopolnili sliko, ki za zdaj zaradi neupoštevanja enega od spolov ostaja nepopolna. Literatura ANTHIAS, FLOYA, MAJA CEDERBERG, TAMSIN BARBER IN RON AYRES (2009): Welfare Regimes, Labour Market Policies, and the Experiences of Female Migrants. V Integration of Female Immigrants in Labour Market and Society: A Comparative Analysis, M. Kontos (ur.), 15–22. Dostopno na: http://www.femipol.uni-frankfurt.de/ docs/femipol_finalreport.pdf (8. september 2015). AMNESTY INTERNATIONAL (2016): Female refugees face physical assault, exploitation and sexual harassment on their journey through Europe. Dostopno na: https://www. amnesty.org/en/latest/news/2016/01/female-refugees-face-physical-assaultexploitation- and-sexual-harassment-on-their-journey-through-europe/ (4. marec 2016). BOLUMAR, FRANCISCO, ALICIA LIÁCER, MARÍA VICTORIA ZUNZUNEGUI, JULIA DEL AMO IN LUCIA MAZARRASA (2007): The contribution of a gender perspective to the understanding of migrants’ health. Journal of Epidemiology & Community Health 61(2): 4–10. BROWNER, CAROLE H. (2000): Situating Women's Reproductive Activities. American Anthropologist 102(4): 773–788. BUIJS, GINA (1993): Introduction. V Migrant women: Crossing Boundaries and Changing Identities, G. Buijs (ur.), 1–21. Oxford, Washington, D. C.: Berg. CALAVITA, KITTY (2005): Immigrants at the margins: Law, race and exclusion in southern Europe. New York: Cambridge University Press. CALAVITA, KITTY (2006): Gender, Migration, and Law: Crossing Borders and Bridging Disciplines. International Migration Review 40(1): 104–132. CASTAŃEDA, HEIDE (2008): Paternity for Sale: Anxieties over »Demographic Theft« and Undocumented Migrant Reproduction in Germany. Medical Anthropology Quarterly 22(4): 340–359. CENTAR ZA ZAŠTITU I POMOC TRAŽIOCIMA AZILA. Dostopno na: http://azilsrbija.rs/azil/ (20. maj 2016). CRANFORD, CYNTHIA IN PIERRETTE HONDAGNEU-SOTELO (2006): Gender and Migration. V Handbook of the Sociology of Gender, J. Saltzman Chafetz (ur.), 105–126. New York: Springer. CUKUT KRILIC, SANJA (2009): Spol in migracija: Izkušnje žensk kot akterk migracij. Ljubljana: ZRC SAZU. CUKUT, SANJA (2009): Hotela sem samo videti svet okoli sebe. V Krila migracij: Po meri življenjskih zgodb, M. Milharcic Hladnik in J. Mlekuž (ur.), 193–217. Ljubljana: ZRC SAZU. Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija DOCTORS OF THE WORLD (2014): Access to Healthcare in a Europe in a Time of Crisis 2014: Focus on Women and Children. Dostopno na: http://issuu.com/dotw/docs/ mdm_2014_eu_report_access_to_care (10. avgust 2014). EVROPSKI PARLAMENT (2016): Reception of female refugees and asylum seekers in the EU: Case study Germany. Dostopno na: http://www.europarl.europa.eu/RegData/ etudes/STUD/2016/536497/IPOL_STU(2016)536497_EN.pdf (1. marec 2016). EUROSTAT (2015): Asylum statistics. Dostopno na: http://ec.europa.eu/eurostat/ statistics-explained/index.php/Asylum_statistics (8. september 2015). FEDERICI, SILVIA (2004): Caliban and the Witch: Women, the Body and Primitive Accumulation. Brooklyn: Autonomedia. FREEDMAN, JANE (2012): The Feminisation of Asylum Migration From Africa: Problems and Perspectives. V African Migration: Patterens and Perspectives, T. H. Leedy in A. Kane (ur.), 211–230. Bloomington: Indiana University Press. HITCHCOX, LINDA (1993): Vietnamese Refugees in Hong Kong: Behaviour and Control. V Migrant women: Crossing Boundaries and Changing Identities, G. Buijs (ur.), 145– 161. Oxford, Washington, D.C.: Berg. HONDAGNEU-SOTELO, PIERRETTE (1992): Overcoming Patriarchal Constraints: The Reconstruction of Gender Relations among Mexican Immigrant Women and Men. Gender and Society 6(3): 393–415. IOM (2009): Maternal and child heathcare for immigrant population. Dostopno na: http://www.migrant-healtheurope.org/files/Maternal%20and%20Child%20Care_ Background%20Paper(1).pdf (30. april 2014). IOM (2016): Mediterranean Migrant Arrivals in 2016 Pass 76,000; Deaths Top 400. Dostopno na: https://www.iom.int/news/mediterranean-migrant-arrivals-2016- pass-76000-deaths-top-400 (4. marec 2016). LIAPI, MARIA IN ANNA VOUYIOUKAS (2009): Language Skills, Educational Qualifications and Professional Skills. V Integration of Female Immigrants in Labour Market and Society: A Comparative Analysis, M. Kontos (ur.), 28–34. Dostopno na: http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/femipol_finalreport.pdf (8. september 2015). MCWILLIAMS, MONICA (1998): Violence Against Women in Societes Under Stress. V Rethinking violence against women, R. Emerson Dobash in R. P. Dobash (ur.), 111– 141. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage publications. MLADOWSKY, PHILIPA (2007): Migrant health in the EU. Eurohealth 13(1): 9–11. NO BORDER SERBIA (2015): Police and state terror on the border between Serbia and Hungary. Dostopno na: https://noborderserbia.wordpress.com/page/6/ (20. maj 2016). PAJNIK, MOJCA IN VERONIKA BAJT (2009): Improving Civic Participation of Female Migrants. V Integration of Female Immigrants in Labour Market and Society: A Comparative Analysis, M. Kontos (ur.), 24–40. Dostopno na: http://www.femipol.unifrankfurt. de/docs/femipol_finalreport.pdf (8. september 2015). PAPADOPOULOS, DIMITRIS IN VASSILIS TSIANOS (2008): The Autonomy of Migration: Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot The Animals of Undocumented Mobility. V Deleuzian Encounters: Studies in Contemporary Social Issues, A. Hickey-Moody in P. Malins (ur.), 223–235. New York: Palgrave. RAPP, RAYNA (2001): Gender, Body, Biomedicine: How Some Feminist Concerns Dragged Reproduction to the Center of Social Theory. Medical Anthropology Quarterly 15(4): 466–477. SIEVEKING, NADINE (2010): Mobility and the gendered dynamics of migration: Challenging German development cooperation in Ghana and Mali. V Mobility, Transnationalism and Comntemporary African Societies, T. Grätz (ur.), 138–154. Cambridge: Cambridge Scholars Publishing. STRBAN, GREGOR (2010): Social security of (migrant) seasonal workers: Beneficiary party report Serbia. Dostopno na: http://www.coe.int/t/dg3/sscssr/Source/Social%20 security%20of%20migrant%20seasonal%20workers%20-%20Serbia.doc (21. september 2016). TRIMIKLINIOTIS, NICOS IN MIHAELA FULIAS-SOUROULLA (2009): Migrant Women in Informal Sectors of the Economy. V Integration of Female Immigrants in Labour Market and Society: A Comparative Analysis, M. Kontos (ur.), 22–28. Dostopno na: http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/femipol_finalreport.pdf (8. september 2015). UNHCR (2016): Report warns refugee women on the move in Europe are at risk of sexual and gender-based violence. Dostopno na: http://www.unhcr.org/569f99ae60.html (4. marec 2016). VAN DER ZEE, RENATE (2016): Life as a female refugee: 'You don't know who to trust'. Dostopno na: http://www.aljazeera.com/indepth/features/2016/02/life-femalerefugee- don-trust-160210092005932.html (4. marec 2016). WILLEN, SARAH (2005): Birthing »Invisible« Children: State Power, NGO Activism, and Reproductive Health among »Illegal« Migrant Workers in Tel Aviv, Israel. Journal of Middle East Women's Studies 1(2): 55–88. ZINCONE, GIOVANNA (2000): A Model of »Reasonable Integration«: Summary of the First Report on the Integration of Immigrants in Italy. International Migration Review 34(3): 956–968. Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija EMIGRACIJA Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 330 Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv 331 Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak Država blaginje in njen vpliv na izseljevanje: primer Slovenije1 Abstract The welfare state and its impact on emigration: The case of Slovenia The article provides an important but often overlooked insight into the links between welfare state generosity and increased emigration. The complexity of establishing this connection requires careful methodological planning and is an ambitious undertaking that is beyond the scope of this article. The purpose is rather to outline the simultaneously emerging trends in decreasing social expenditure and rising emigration rates and point out the challenges and pitfalls in linking the two phenomena. The authors develop their argumentation on the case of Slovenia. Keywords: welfare state, social security, emigration, migration research, Slovenia Mojca Vah Jevšnik is a researcher at the Slovenian Migration Institute ZRC SAZU and lecturer in the postgraduate study program European Master in Migration and Intercultural Relations, University of Nova Gorica. (mvah@zrc-sazu.si) Kristina Toplak is a Research Fellow at the Slovenian Migration Institute ZRC SAZU. (ktoplak@zrc-sazu.si) Povzetek V clanku je predstavljen pomemben, a premalokrat poudarjen razmislek o povezavi med državo blaginje in povecanim izseljevanjem. Kompleksnost vzpostavljanja te povezave sicer zahteva poglobljeno metodološko nacrtovanje in je ambiciozni podvig, ki presega doseg tega prispevka. Tako se prispevek osredinja predvsem na oris in problematizacijo socasno porajajocih se trendov zmanjševanja izdatkov za socialno varstvo in povecevanja izseljevanja, ob tem pa opozarja na izzive in pasti pri povezovanju obeh pojavov. Avtorici svoja dognanja o morebitnih povezavah utemeljujeta na primeru Slovenije. Kljucne besede: država blaginje, socialno varstvo, izseljevanje, raziskovanje migracij, Slovenija Mojca Vah Jevšnik je raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in predavateljica na mednarodnem podiplomskem študijskem programu Migracije in medkulturni odnosi na Univerzi v Novi Gorici. (mojca.vah@zrc-sazu.si) Kristina Toplak je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. (ktoplak@zrc-sazu.si) 1 Clanek je prilagojen prevod besedila, ki je leta 2015 izšel v zborniku Cross-border migration and its implications for the Central European area na straneh 130–146. Zbornik je uredil L'ubomír Falt'an, izšel pa je v Bratislavi pri Slovak Committee for UNESCO MOST Programme, Institute for Sociology of the Slovak Academy of Sciences. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Uvod Izseljevanje iz Slovenije, še zlasti mladih s terciarno izobrazbo, je opazno naraslo v zadnjih sedmih letih, po zacetku ekonomske krize. Delež izseljencev glede na velikost prebivalstva med letoma 2005 in 2014 v primerjavi z nekaterimi drugimi državami emigracije v regiji, denimo Srbijo, Bolgarijo ali Romunijo (Fassmann in dr., 2014), sicer ostaja majhen, kljub temu pa stopnja emigracije med letoma 2009 in 2014 kaže na pomembno rast v primerjavi s preteklimi leti. Slovenska statistika sicer temelji le na podatkih o prebivalcih, ki so bodisi prostovoljno odjavili svoje prebivališce bodisi jim je poteklo dovoljenje za prebivanje, zato ni posebno zanesljiv kazalec o dinamiki izseljevanja, vseeno pa skupaj s strokovnimi ocenami razkriva jasen trend. Razlogi za izseljevanje so številni in odlocitve za migracijo raznolike, vendar pa socasnost rasti izseljevanja in zmanjševanja izdatkov za socialno varstvo odkriva povezavo, ki je ni mogoce spregledati. Ce izdatke za socialno varstvo razdelimo glede na posamezne socialne prejemke, vidimo, da je bila vecina prejemkov v tem obdobju izpostavljena tako vladnim rezom kot hkratnemu zaostrovanju kriterijev upravicenosti. Rezi so bili narejeni v casu, ko sta se povecevala brezposelnost in upokojevanje in ko je narašcala stopnja materialne prikrajšanosti, kar je dodatno poslabšalo ucinke varcevalnih politik. Prag za tveganje revšcine se je znižal, medtem ko se je stopnja tveganja revšcine zvišala. Ti kazalniki, skupaj s povecevanjem števila gospodinjstev z nizko delovno intenzivnostjo in števila revnih zaposlenih (glej Leskošek in dr., 2013) kažejo, da se tveganje za socialno izkljucenost v Sloveniji povecuje.2 V letih 2013 in 2014 je bilo število oseb z visokim tveganjem socialne izkljucenosti 410.000 (20,4 odstotke prebivalstva Slovenije), kar je 0,8-odstotna (18.000 oseb) rast od leta 2012 in 1,1-odstotna (24.000 oseb) od leta 2011 (SURS, 2014a). V clanku bova orisali pristope pri raziskovanju ucinkov, ki jih imajo režimi držav blaginje in iz njih izhajajoce socialne politike (s poudarkom na zagotavljanju socialne varnosti) na stopnjo emigracije. Kompleksnost vzpostavljanja te povezave zahteva poglobljeno metodološko nacrtovanje in je ambiciozen podvig, ki presega namen tega prispevka. Cilj prispevka je prej skicirati porajajoce se trende zmanjševanja izdatkov za socialno varstvo in povecevanja izseljevanja na primeru Slovenije ter opozoriti na izzive in pasti pri iskanju povezav med obema pojavoma. V longitudinalni pregled socialnih politik, povezanih z izdatki za socialno varstvo in trendi izseljevanja iz Slovenije, sva zajeli obdobje med letoma 2005 in 2013/143 ter tako 2 Stopnja tveganja revšcine ali socialne izkljucenosti je indikator, definiran kot delež populacije, ki živi pod pragom revšcine, je resno materialno prikrajšan in živi v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. Oznacujemo ga s kratico AROPE in je glavni kazalnik za oceno uspešnosti zmanjševanja revšcine v okviru zastavljenih ciljev Strategije Evrope 2020 (EUROSTAT, 2013: 17). 3 V casu pisanja clanka so bili dostopni podatki o stopnji emigracije ter kazalnikih za revšcino in izkljucenost za leto 2014, podatki o izdatkih za socialne prejemke po podrocjih pa le za leto 2013. Pred objavo je bil clanek dopolnjen z zadnjimi dosegljivimi podatki. Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv vkljucili nekaj let pred zacetkom ekonomske krize. Vendar pa sva se v prispevku osredinili predvsem na spremembe v socialnih izdatkih po letu 2012, ko so bili uvedeni številni ukrepi za uravnoteženje javnih financ. Kot eden izmed kazalnikov izdatkov države blaginje je uporabljena višina izdatkov za socialno varstvo, ceprav gre za kazalnik, ki so ga v literaturi pogosto kritizirali (glej Kurekova, 2011: 8; Scruggs, 2007: 133). Nezadostnost in omejenost uporabe tega kazalnika za oceno (sprememb) delovanja države blaginje sva obdelali v sklepnih komentarjih, kjer sva podrobneje razdelali tudi predloge za nadaljnje raziskovanje, ki presegajo okvire tega kratkega analiticnega razmisleka. Povezava med izdatki države blaginje in izseljevanjem Raziskovalci so opozorili na vpliv socialnega varstva na odlocitev za izseljevanje v casu vladanja Otta von Bismarcka (1862–1890) (glej Briggs, 2006: 19–21). Takrat je bil prvic uveden sistem obveznega socialnega zavarovanja. Bismarckove reforme so v osemdesetih letih 19. stoletja vpeljale zavarovanje za bolezen, nesreco, starost in invalidnost, njihov cilj pa je bil zajeziti narašcajoce izseljevanje delovne sile v Združene države Amerike (ZDA) in iskati alternative cedalje popularnejši ideji socializma. Osnovni namen njegovih socialnih politik je bil tako ohraniti socialni mir, umiriti razredno vojno in zagotoviti dovolj delovne sile za rastoco nemško ekonomijo. Khoudour-Casteras (2008), ki je neposredno obravnaval povezave med Bismarckovo socialno zakonodajo in izseljevanjem pred prvo svetovno vojno, je potrdil tezo o obstoju mocne povezave med obravnavanima fenomenoma. Pokazal je, da potencialni izseljenci pri svojih odlocitvah niso upoštevali zgolj razlike med neposredno mezdo oziroma placilom za delo v ZDA in Nemciji, temvec tudi razliko v posrednih mezdah, torej v socialnih prejemkih. Relativno zvišanje dohodka zaradi socialnih prejemkov in socialnih programov v Nemciji je prineslo delno kompenzacijo za nizke mezde, stopnja emigracije pa se je bistveno znižala. Ceprav ta zgodovinski pojav vsebuje pomemben razlagalni potencial za raziskovanje vzajemnega vpliva med socialnimi politikami in migracijo v sedanjih casih, pa je v sodobnih evropskih razpravah o emigraciji precej spregledan. V literaturi je namrec po navadi vec poudarka na vidiku režimov socialnih držav kot dejavnikov potega (pull) in ne kot dejavnikov potiska (push), kar spodbuja raziskovanje ucinka režimov socialnih držav4 na privabljanje in zadrževanje imigrantov 4 Režim držav blaginje se nanaša na »javne organe/institucije, ki skozi administrativne, ekonomske in pravne regulacije težijo k zagotavljanju varnosti posameznikov in družin na ravni prihodka, življenja, zdravja in blaginje skozi celoten potek življenja« (Brochmann in Hagelund, 2012: 18). Tako se nanaša na socialno varstvo v smislu denarnih transferjev, ki jih država namenja prebivalcem, kot tudi na številne storitve, ki jih zagotavlja država. Socialni izdatki se nanašajo na naslednja podrocja politik: starost, smrt hranitelja družine, invalidnost, bolezen in zdravstveno varstvo, družina, aktivne Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot (npr. Barrett in McCarthy, 2008; Bommes in Geddes, 2000; Giulietti in Wahba, 2012; Razin in Wahba, 2011; Schierup in dr., 2006; Schulzek, 2012; Warin in Svaton, 2008). Obstojeci dokazi o tem, da režimi države blaginje in raven socialnih ukrepov dejansko vplivajo na poteg delovnih migrantov, pa so protislovni in zato neprepricljivi. Med tistimi, ki dokazujejo, da je povezanost odlocitve za migracijo in režima države blaginje zanemarljiva, so na primer Brücker in dr. (2002), Menz (2008) ter Pedersen in dr. (2008). Nasprotno pa druge študije dokazujejo, da so režimi držav blaginje pomembni. Še zlasti Borjas (1999) je preprican, da je izbira ciljne države migrantov povezana z ravnijo zagotovljenega socialnega varstva v tej državi. To povezavo imenuje »blaginjski magnet«, dokaze zanjo pa poda na primeru dinamike migracij med razlicnimi zveznimi državami v ZDA. Avtorji nekaterih drugih raziskav, ki so potrdile obstoj blaginjskega magneta (po navadi v kombinaciji z drugimi dejavniki), so Meyer (2000), De Giorgi in Pellizzari (2009) ter Peridy (2006). Nina Schulzek (2012) je prispevala zanimiv obrat k tej razpravi z domnevo, da visoka raven socialnega varstva pravzaprav negativno vpliva na poteg delovnih migrantov. Za analizo je izbrala tri razlicne režime držav blaginje glede na Esping- Andersenovo (1990) tipologijo režimov: Veliko Britanijo kot liberalni, Nemcijo kot korporativisticni in Švedsko kot socialdemokratski tip države blaginje. Uporabila je kvantitativni metodološki pristop, da bi utemeljila razloge za variacije v relativnem številu delovnih migrantov v razlicnih režimih držav blaginje. Pojasnjevalna spremenljivka je bila stopnja dekomodifikacije po Esping-Andersenu (1990), kontrolne spremenljivke pa so bile rast bruto družbenega proizvoda (BDP v odstotkih), letna stopnja brezposelnosti (v odstotkih) in liberalnost v smislu liberalnega slovesa države, merjenega v deležu BDP, namenjenega za mednarodno razvojno pomoc. Rezultati raziskave kažejo, da liberalni režimi držav blaginje nimajo pomembnega vpliva na poteg delovnih migrantov, kar je v protislovju s splošno razširjeno domnevo, da delovni migranti dajejo prednost tržnim, manj reguliranim ekonomijam (glej Faist, 1996: 228, 232). Rezultati kažejo tudi, da je poteg korporativisticnih socialnih držav, ki združuje relativno visoke ravni socialnih ukrepov s tržnimi politikami, mocnejši kot poteg liberalnih socialnih držav. Socialdemokratske države blaginje pa celo odvracajo delovne migrante, kar avtorica pojasnjuje z obstojem mehanizmov za varstvo domacih delavcev in trga dela, ki migrantom otežuje zaposlovanje. Vendar pa je ta raziskava v vec tockah pomanjkljiva. Prvic, temelji na izboru ene same države iz skupine režimov držav blaginje in posplošuje izsledke, znacilne za to državo, na tip režima. Drugic, ne upošteva ucinka bolj oziroma manj restriktivnih migracijskih politik na (odlocitev za) migracijo. Shulzek sama omeni, da bi pri Veliki Britaniji, ki sicer spada med liberalne države blaginje, pomanjkanje potega lahko povsem pripisali omejevalnim migracijskim politikam (2011: 25). Zato bi bilo smiselno interpretirati rezultate za vsako državo ob upoštevanju obstojecih politike zaposlovanja, brezposelnost in programi za otroke do 6. leta starosti (OECD Social Expenditure Database). Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv migracijskih politik. In tretjic, raziskava delovne migrante obravnava kot homo geno populacijo ter ne upošteva razlicnih ravni izobrazbe, kvalifikacij in socialno - ekonomskega statusa. Ce bi delovne migrante razdelili glede na te kategorije, bi se rezultati raziskave morda pomembno spremenili. Denimo, nižje kvalificirane in slabše placane priseljence utegne radodaren sistem blaginje bolj pritegniti kot tiste, ki so visokokvalificirani in bolje placani (glej Cohen in Razin, 2008: 23–25). 5 Veliko manj pozornosti je bilo namenjene raziskovanju vpliva režimov držav blaginje na izseljevanje, še zlasti v evropskem kontekstu. Pomembna izjema je raziskava o vlogi režimov držav blaginje pri izseljevanju iz srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav (Kurekova, 2011). Ta razkriva, da je odlocitev za migracijo manjša tedaj, ko država izvora zagotavlja višje ravni socialnih prejemkov in uvaja manj restriktivne kriterije upravicenosti v primerjavi s ciljnimi državami (Kurekova, 2011: 7). Primerjave statistik so namrec pokazale, da so stopnje izseljevanja v pozitivni korelaciji z nizkimi izdatki za socialno varstvo. Tako je zato, razlaga avtorica, ker je manj radodarna država blaginje šibkejši vir neposrednega in posrednega dohodka; ker manj radodarna država blaginje ponuja manj alternativ za zmanjševanje tveganj na trgu dela in ker je manj radodarna država blaginje manj ucinkovita podpora delovni sili pri prilagajanju spremenljivim zahtevam po specificnih kvalifikacijah na trgu dela (ibid.: 8). Kurekova je svojo hipotezo dokazovala na primeru migracijske dinamike v Evropski uniji (EU), pri cemer se je osredinila na trende izseljevanja in režime držav blaginje v novih, leta 2004 pridruženih clanicah EU.6 Primerjalna analiza je pokazala, da se migranti ne izseljujejo, da bi pridobili socialno varstvo v drugi državi, vendar pa ima režim blaginje v državi izvora vpliv na (odlocitev za) izseljevanje. Drugace receno, tam, kjer so vlade v veliki meri prenesle odgovornost za zagotavljanje socialnega varstva z ravni države na raven posameznika, se je veliko državljanov odlocilo za izselitev. Ta trend je še posebej opazen pri mladih izseljencih v obdobju prehoda med izobraževanjem in zaposlitvijo (ibid.: 20). Tudi Koettl (2006) ugotavlja, da država lahko vpliva na migracijo s politikami socialnega varstva. Poudarja, da ukrepi za vzpostavitev socialne varovalne mreže z zagotavljanjem socialnega varstva ali omogocanja dostopa do zdravstva in pokojninskega sistema pomembno vplivajo na (odlocitev za) izseljevanje in vrnitev izseljencev v državo. Sprejem socialnih politik, ki lajšajo povratne migracije, so kot pomemben ukrep prepoznali tudi de Haas in Vezzolli (2010) ter Holzman in dr. (2005). 5 Te pomanjkljivosti je avtorica do neke mere naslovila v sklepnih komentarjih. 6 Kurekova je v analizo vkljucila naslednje države, ki so se v letu 2004 pridružile EU: Slovenija, Slovaška, Ceška, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva in Poljska. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Primer Slovenije Raziskava Kurekove o širitvi EU in delovnih migracijah iz pridruženih držav clanic je pokazala, da je imela Slovenija pred gospodarsko krizo visoke socialne izdatke in nizko stopnjo izseljevanja (Kurekova, 2011). Povprecni socialni izdatki na prebivalca in izdatki za razlicne programe socialnega varstva, vkljucno z izdatki za družino in otroke, bolezen in zdravstveno varstvo ter brezposelnost, v tej raziskavi kažejo mocno korelacijo s stopnjo izseljevanja v vseh na novo pridruženih državah clanicah. Z drugimi besedami, države z nizkimi socialnimi izdatki so se soocale z višjo stopnjo izseljevanja kot države, ki so bile pri socialnih izdatkih bolj radodarne. Ob tem je raziskovalka sicer upoštevala tudi druge spremenljivke, predvsem neto dohodek in stopnjo brezposelnosti, ki so bile ravno tako v mocni korelaciji s stopnjo izseljevanja. Raziskava je privedla do sklepa, da so se tam, kjer je država s svojimi politikami poskrbela za alternative migraciji, delavci manj pogosto zatekali k izselitvi. Vendar pa se je v Sloveniji položaj spremenil z ekonomsko krizo in poznejšim sprejetjem Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) leta 2012, ki je implementiral vrsto ukrepov za t. i. konsolidacijo javnih financ. Ceprav so se izdatki za socialno varstvo v celoti povecevali od leta 2005 do leta 2012, od tedaj pa so se le rahlo znižali, razdelitev socialnih izdatkov glede na posamezne socialne prejemke (glej sliko 1) kaže, da so bile številne pravice predmet znatnih vladnih rezov. Prejemki za invalidnost, družino in otroke, prejemki za bolezen in zdravstveno varstvo ter prejemki za smrt hranitelja družine so se v primerjavi z letom 2012 znižali v povprecju za štiri odstotke. Najbolj ocitni so bili rezi pri prejemkih za družino in otroke, saj so se ti znižali s 746 milijonov evrov leta 2012 na 703 milijone evrov leta 2013. Tako so se v enem samem letu sredstva zmanjšala za 43 milijonov evrov (SURS, 2013).7 Ti varcevalni ukrepi so bili sprejeti v obdobju visoke brezposelnosti (slika 2), še posebno med mladimi (tabela 1), narašcajoce stopnje tveganja revšcine in povecane socialne izkljucenosti (slika 3). Obenem so jih pogosto spremljali strožji kriteriji upravicenosti, zmanjševanje izdatkov na prebivalca in krajše obdobje prejemanja. V letih 2013 in 2014 je bilo oseb, izpostavljenih tveganju za socialno izkljucenost, 410.000 (20,4 odstotka prebivalstva), kar je 0,8-odstotno zvišanje (18.000 oseb) od leta 2012 in 1,1-odstotno (24.000 oseb) od leta 2011 (SURS, 2014a). Na zacetku gospodarske krize (2009) je ta delež znašal 17,1 odstotka celotnega prebivalstva. Podatki kažejo, da je bil ucinek socialnih transferjev na nižanje stopnje tveganja revšcine manjši v letu 2013 kot v prejšnjih letih, vendar pa je ta delež zanemarljiv. 7 V primerjavi z letom 2012 je bilo za programe socialne zašcite namenjenih 0,5 odstotka manj sredstev (8,924 milijonov), vendar pa moramo ob tem opozoriti, da so se razlikovali deleži, namenjeni posameznim socialnim prejemkom. Najvecji delež sredstev, ki se je zvišal za skoraj 2 odstotka glede na leto 2012, je bil namenjen za podrocje starosti. Nekoliko manjše zvišanje sredstev je bilo opazno tudi na podrocjih nastanitve, brezposelnosti in socialne izkljucenosti (SURS, 2013). Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv Slika 1: Izdatki za socialne prejemke programov socialne zašcite ESSPROS podrocja (mio EUR), (2005–2013).8 (Vir: SURS, SI-STAT, Demografsko in socialno podrocje, Socialna zašcita) Slika 2: Stopnja registrirane brezposelnosti (2005–2014) (Vir: SURS, SI-STAT, Demografsko in socialno podrocje, Trg dela) 8 Po ESSPROS metodologiji so socialni prejemki klasificirani glede na osnovni namen socialne zašcite: bolezen in zdravstveno varstvo, invalidnost, starost, smrt hranitelja družine, družina in otroci, brezposelnost, nastanitev, druge oblike socialne izkljucenosti. 0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000 10000 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 Izdatki za socialne prejemke programov socialne zašcite (mio EUR) po: ESSPROS PODROCJA ESSPROS PODROCJA Merilo premoženjskega stanja -­- SKUPAJ Vrsta prejemka -­- SKUPAJ 0 2 4 6 8 10 12 14 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 Stopnja registrirane brezposelnos; SLOVENIJA Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Ce se socialni transferji ne bi šteli med dohodek, bi bila stopnja tveganja revšcine 25,3 odstotka celotnega prebivalstva, kar je 0,1-odstotna rast od leta 2012 (SURS, 2014b). Tabela 1: Stopnja registrirane brezposelnosti (v odstotkih prebivalstva) po starostnih skupinah in skupaj (2010–2014) (Vir: SURS, SI-STAT, Demografsko in socialno podrocje, Trg dela) Leto/starost 2010 2011 2012 2013 2014 15–29 16,5 17,2 17,5 21,0 22,5 25–49 8,6 9,2 9,6 10,9 11,2 50 in vec 14,5 17,6 16,9 16,8 15,4 Slika 3: Stopnja tveganja socialne izkljucenosti (v odstotkih oseb) (2005–2014). (Vir: SURS, SI-STAT, Demografsko in socialno podrocje, Življenjska raven) Obstojeca statistika izseljevanja je manj zanesljiva kot podatki, ki se nanašajo na socialne izdatke. Osebe, ki se izselijo, namrec o tem lokalnih oblasti ne obvešcajo dosledno, ceprav je odjava prebivališca predpisana z zakonom. Ob dolocanju 15 16 17 18 19 20 21 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 Stopnja tveganja socialne izkljucenos4 (% oseb) Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv deleža izseljevanja za statisticne namene so podatki o odjavi prebivališca združeni s podatki o poteku prijave zacasnega prebivanja. Tako se stopnje izseljevanja dolocajo na podlagi podatkov iz Centralnega registra prebivalstva, kar pa omogoca zgolj oceno. Da bi izboljšali statistiko prebivalstva, bo treba razmisliti o drugacnih rešitvah, vkljucno z razlicnimi spodbudami za odjavo prebivališca pred izselitvijo (Institute for economic research in dr., 2014a).9 Ceprav statisticni podatki niso izcrpni in zanesljivi, pa vseeno kažejo na narašcajoc trend izseljevanja (slika 4). Slika 4: Meddržavne selitve – odseljeni v tujino (skupaj) (2005–2014). (Vir: SURS, SI-STAT, Demografsko in socialno podrocje, Prebivalstvo) Izseljevanje iz Slovenije je zacelo narašcati leta 2004 in ta trend se od tedaj nadaljuje. Najbolj opazna je bila rast leta 2009, ko se je iz Slovenije izselilo skoraj 19.000 oseb. Od leta 2009 so številke ostale relativno visoke: 13.384 oseb se je izselilo leta 2013 in 14.336 leta 2014. Posebno skrb zbuja trend izseljevanja mladih diplomantov in strokovnjakov na zacetku kariere. Slovenija ima visokoizobraženo populacijo, zato ima presežek oseb z univerzitetno izobrazbo, ki ga slovenski trg dela ne more absorbirati. Tako se povecuje število mladih, ki se izseljujejo v tujino, da bi si našli ustrezno zaposlitev. Neposreden ucinek izseljevanja iz Slovenije 9 Oseba je opredeljena kot izseljenec na dan, ko odjavi zacasno ali stalno prebivališce, osem dni po izteku zacasnega bivanja in eno leto po tem, ko je prijavila zacasno prebivališce v tujini (in se tam še vedno nahaja) (Stropnik in dr., 2013). Zbiranje podatkov je tako mogoce na podlagi Centralnega registra prebivalstva (CRP). 0 5000 10000 15000 20000 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 Meddržavne selitve -­- odseljeni v tujino Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot trenutno še ni obcuten, predvideva pa se, da bo imela izguba »cloveškega kapitala « dolgorocno negativne posledice. Strategija ekonomskih migracij za obdobje 2010–2020 (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2010) sicer upošteva trende izseljevanja in jih celo podpira, ce se bodo izseljenci scasoma vrnili v Slovenijo. Spodbuja torej krožne migracije z namenom preprecevanja trajnega bega možganov, kar je tudi strategija, ki jo priporoca Evropska komisija. Manj pa je jasno, kako bo vracanje v Slovenijo olajšano in kakšni ukrepi bodo sprejeti, da bi izseljence pritegnili nazaj v Slovenijo (Institute for economic research in dr., 2014b). Ceprav se zdi, da so opazovani trendi zmanjševanja socialnih izdatkov, narašcajocih stopenj brezposelnosti in rasti stopnje izseljevanja med seboj povezani, pa jih bomo za oceno vpliva socialnih politik na (odlocitev za) izseljevanje morali spremljati v daljšem obdobju. Ta kratki analiticni razmislek se na prvi pogled sicer sklada s sklepi Kurekove (2011), torej da se izseljevanje poveca, ko se radodarnost socialne države/države blaginje zmanjša, vendar pa moramo posplošitve, ki temeljijo na izolirani korelaciji dveh determinant, obravnavati previdno. Odlocitev za migracijo je redko odvisna le od ene vrste razlogov, zato moramo pri raziskovanju razlogov za izseljevanje upoštevati intersekcionalnost in individualnost odlocitev vsakega posameznika. Vec pozornosti bi morali nameniti predvsem definiranju in analizi dejavnikov socialnih negotovosti mladih kot mogocih determinant izseljevanja, kajti na tem podrocju ostaja raziskovalna niša povsem odprta. Sklep Kritike, ki jih je prejela Nina Schulzek (2012) za svojo raziskavo ucinka režimov držav blaginje na priseljevanje, lahko apliciramo tudi na izseljevanje. Pri tem je pomembno upoštevati ucinke socialnih politik na specificne družbene skupine glede na njihov socialno-ekonomski status, izobrazbo, starost, spol in ne le na populacijo kot celoto. Prav tako je treba socialne izdatke razdeliti na posamezna podrocja in nanje nanašajoce se prejemke, upoštevati je treba ne le celotno zanje namenjeno vsoto sredstev, temvec tudi spremembe kriterijev upravicenosti in nihanje potrebe po prejemkih. Denimo, ceprav izdatki za prejemke za brezposelnost na letni ravni enakomerno rastejo, je ta kazalnik lahko zavajajoc, ce je vzet iz konteksta. Upoštevati moramo namrec nihanja stopnje brezposelnosti, pa tudi kriterijev upravicenosti in zneska nadomestila, ki ga prejme posamezni prosilec. Ucinkovitost sistemov socialnega varstva moramo presojati ob upoštevanju njihovega prispevka k zmanjševanju revšcine, materialne prikrajšanosti in socialne izkljucenosti. Režimi držav blaginje poleg socialnega varstva zagotavljajo tudi storitve, ki vplivajo na kakovost življenja, kot so izobraževanje, zdravstvo in skrb za otroke in starejše. Izdatke za te storitve (pa tudi njihovo dostopnost in kakovost) je treba upoštevati pri razmisleku o potencialnih potiskih za emigracijo. Podobno Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv lahko druge vladne politike, denimo politike, ki obravnavajo negotovosti in protislovja na trgu dela ter omogocajo poklicno izobraževanje in ponujajo programe prekvalifikacije, vplivajo na odlocitev o morebitni izselitvi. Ceprav te politike niso oblikovane s specificnim namenom omejevanja ali spodbujanja izseljevanja, pa lahko mocno vplivajo na kakovost življenja, zato bi morale biti razumljene kot pomembne institucionalne determinante migracije (Kurekova, 2011: 20). Raziskava o ucinku socialnih politik na (odlocitev za) izseljevanje bi bila bolj kakovostna in verodostojnejša, ce bi vkljucevala razlicne metodološke pristope. Kvantitativni pristop je primeren, ker omogoca preverljivost predpostavk in hipotez (Scruggs, 2007: 133), kvalitativni pristop pa je primeren, ker omogoca zbiranje individualnih mnenj in utemeljitev odlocitev posameznikov. Dopolnjevanje statisticnih analiz s podatki, pridobljenimi iz poglobljenih intervjujev, opravljenih z izseljenci, bi bil tako zaželen metodološki pristop, s katerim bi lahko dopolnili, nadgradili in poglobili svoje vedenje o motivih za izseljevanje. Intervjuji bi tako lahko razkrili razloge za izseljevanje, ki morda ne bi podprli ugotovljenih statisticnih korelacij med radodarnostjo države blaginje in izseljevanjem. Dobrodošel prispevek k literaturi bi bila tudi izvedba obsežnejše raziskave, ki bi socasno obravnavala ucinke režimov držav blaginje tako na priseljevanje kot tudi na izseljevanje. Odlocitev za izseljevanje je namrec redko sprejeta v odsotnosti dejavnikov potega, ki lahko posameznika dodatno spodbudijo ali odvrnejo od migracije. Cetudi gre za zahtevno raziskavo, je kljucno raziskovati migracije in migracijske politike kot del širših družbenih procesov in sprememb, kar vkljucuje delovanje režimov socialnih držav (Kurekova, 2011: 20). Ti bi morali biti razumljeni kot pomembna determinanta pri analizi prihodnjih migracijskih tokov. Literatura BARRETT, ALAN IN YVONNE MCCARTHY (2008): Immigrants and Welfare Programmes: Exploring the Interactions between Immigrant Characteristics, Immigrant Welfare Dependence and Welfare Policy. Oxford Journal of Economic Policy 24(3): 543–560. BOMMES, MICHAEL IN ANDREW GEDDES (UR.) (2000): Immigration and Welfare: Challenging the Borders of the Welfare State. London, New York: Routledge. BORJAS, GEORGE J. (1999): Immigration and Welfare Magnets. Journal of Labor Economics 17(4): 607–637. BRIGGS, ASA (2006): The Welfare State in Historical Perspective. V The Welfare State Reader, C. Pierson in F. Castle (ur.), 16–29. Cambridge: Polity Press. BROCHMANN, GRETE IN ANNIKEN HAGELUND (2012): Immigration Policy and the Scandinavian Welfare State, 1945–2010. Hampshire, New York: Palgrave Macmillan. BRÜCKER, HERBERT, GIL S. EPSTEIN, BARRY MCCORMICK, GILLES SAINT-PAUL, ALESSANDRA VENTURINI IN KLAUS ZIMMERMANN (2002): Managing Migration in the European Welfare State. V Immigration Policy and the Welfare System, T. Boeri, Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot G. Hanson in B. McCormick (ur.), 1–167. Oxford: Oxford University Press. COHEN, ALON IN ASSAF RAZIN (2008): The Skill Composition of Immigrants and the Generosity of the Welfare State: Free vs. Policy-Controlled Migration. NBER Working Paper No. 14459. Cambridge. DE HAAS, HEIN IN SIMONA VEZZOLI (2010): Migration and Development: Lessons from the Mexico-US and Morocco-EU Experiences. IMI Working Paper 22. Oxford: International Migration Institute. University of Oxford. DE GIORGI, GIACOMO IN MICHELE PELLIZZARI (2009): Welfare Migration in Europe. Labour Economics 16(4), 353–363. ESPING-ANDERSEN, GŘSTA (1990): The Three Worlds of Welfare Capitalism. Cambridge: Polity Press. EUROSTAT (2013): Standard error estimation for the EU–SILC indicators of poverty and social exclusion. Dostopno na: http://ec.europa.eu/eurostat/ documents/3888793/5855973/KS-RA-13-024-EN.PDF/cfef2973-4675-4df4-bf6de15ef1d3c060? version=1.0 (10. januar 2015). FAIST, THOMAS (1996): Immigration, Integration, and the Welfare State: Germany and the USA in a Comparative Perspective. V The Challenge of Diversity, Integration and Pluralism in Societies of Immigration, R. Bauboeck, A. Heller in A. R. Zolberg (ur.), 227–258. Aldershot: Avebury. FASSMANN, HEINZ, ELISABETH MUSIL IN KATHRIN GRUBER (2014): Dynamic historical analysis of longer term migratory, labour market and human capital processes in the SEEMIG region. SEEMIG Working Papers, No. 3. Budapest: Hungarian Demographic Research Institute. GIULIETTI, CORRADO IN JACKLINE WAHBA (2013): Welfare Migration. V International Handbook on the Economics of Migration, A. F. Constant in K. F. Zimmermann (ur.), 1015–1048. Cheltenham and Northampton: Edward Elgar. HOLZMANN, ROBERT, JOHANNES KOETTL IN TARAS CHERNETSKY (2005): Portability Regimes of Pensions and Health Care Benefits for International Migrants: An Analysis of Issues and Good Practices. World Bank, prepared for The Global Commission on International Migration. INSTITUTE FOR ECONOMIC RESEARCH IN SCIENTIFIC RESEARCH CENTRE OF THE SLOVENIAN ACADEMY OF SCIENCE AND ARTS (2014a): National policy recommendations for the enhancement of migration data for Slovenia, developed within the project ‘SEEMIG: Managing Migration and Its Effects – Transnational Actions towards Evidence Based Strategies’. Dostopno na: http://www.seemig.eu/downloads/ outputs/SEEMIGPolicyRecommendationsSlovenia.pdf (6. januar 2015). INSTITUTE FOR ECONOMIC RESEARCH IN SCIENTIFIC RESEARCH CENTRE OF THE SLOVENIAN ACADEMY OF SCIENCES AND ART (2014b): SEEMIG National Strategy for enhancing migration data production and utilization for Slovenia (Proposal for a national strategy on data enhancement and utilization on migration, labour market and human capital). Dostopno na: http://www.seemig.eu/downloads/outputs/ SEEMIGNationalStrategySlovenia.pdf (6. januar 2015). Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv KHOUDOUR-CASTERAS, DAVID (2008): Welfare State and Labor Mobility: The Impact of Bismarck’s social legislation on German emigration before World War II. Journal of Economic History (68): 211–43. KOETTL, JOHANNES (2006): The Relative Merits of Skilled and Unskilled Migration, Temporary and Permanent Migration and Portability of Social Security Benefits. World Bank, Social Protection and Labour Department. KUREKOVA, LUCIA MYTNA (2011): The Role of Welfare Systems in Affecting Out-Migration. The Case of Central and Eastern Europe. IMI Working paper 46. Oxford: International Migration Institute. LESKOŠEK, VESNA, SIMONA SMOLEJ, LILJANA RIHTER, RUŽICA BOŠKIC, BARBARA KRESAL, MAJA BREZNIK IN UROŠ ZORMAN (2013): Revšcina zaposlenih. Ljubljana: Sophia. MENZ, GEORG (2008): “Useful” Gastarbeiter, burdensome asylum seekers, and the second wave of welfare retrenchment: Exploring the nexus between migration and the welfare state. V Immigration and Transformation of Europe, C. A. Parsons in T. M. Smeeding (ur.), 393–418. Cambridge: University Press. MEYER, BRUCE D. (2000): Do the Poor Move to Receive Higher Welfare Benefits? NBER Working Paper. Chicago. OECD Social expenditure database. Dostopno na: http:// www.oecd.org/social/expenditure.htm (10. januar 2015). MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO, SOCIALNE ZADEVE IN ENAKE MOŽNOSTI (2010): Strategija ekonomskih migracij za obdobje 2010 do 2020. Dostopno na: http://www. mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/Strategija_ ekonomskih_migracij-2010-2020.pdf (15. december 2014). PEDERSEN, PEDER J., MARIOLA PYTLIKOVA IN NINA SMITH (2008): Migration into OECD countries 1990–2000. V Immigration and Transformation of Europe, C. A. Parsons in T. M. Smeeding (ur.), 43–84. Cambridge: University Press. PERIDY, NICOLAS (2006): The European Union and its New Neighbours: an estimation of migration potentials. Economic Bulletin 6(2): 1–11. RAZIN, ASSAF IN JACKLINE WAHBA (2011): Welfare Magnet Hypothesis, Fiscal Burden and Immigration Skill Selectivity. NBER Working Paper 17515. SCHIERUP, CARL-URLIK, PEO HANSEN IN STEPHEN CASTLES (2006): Migration, Citizenship and the European Welfare State: a European Dilemma. Oxford: Oxford University Press. SCHULZEK, NINA (2012): The Impact of Welfare Systems on Immigration. An Analysis of Welfare Magnets as a Pull Factor for Asylum Seekers and Labour Migrants. LSE Migration Studies Unit Working Papers 2012/02. SCRUGGS, LYLE (2007): Welfare State Generosity across Space and Time. V Investigating Welfare State Change. The ‘Dependent Variable Problem’ in Comparative Analysis, J. Clasen in N. Siegel (ur.), 131–165. Cheltenham, Northampton: Edward Elgar Publishing. STROPNIK, NADA, NATAŠA KUMP, JANJA POVHE IN BORUT JURIŠIC (2013): Analysis of existing migratory data production systems and major data sources Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot in Slovenia. Country report developed within the project ‘SEEMIG Managing Migration and Its Effects – Transnational Actions Towards Evidence Based Strategies’. Dostopno na: http://www.seemig.eu/downloads/outputs/ SEEMIGDataSystemsCountryReportSlovenia.pdf (15. januar 2015). SURS (2014a): Unchanged at-risk-of-poverty rate in 2014 (14.5%); household income slightly higher. Dostopno na: http://www.stat.si/StatWeb/en/show-news?id=5426&i dp=10&headerbar=15 (24. november 2015). SURS (2014b): Income and poverty indicators, Slovenia, 2013 – final data. Dostopno na: http://www.stat.si/StatWeb/en/mainnavigation/data/show-first-releaseold? IdNovice=6490 (24. november 2015). SURS, SI-STAT (2013): Vsa sredstva za socialno zašcito, za katero sicer namenjamo skoraj cetrtino BDP, tudi v 2013 rahlo upadla. Dostopno na: http://www.stat.si/statweb/ prikazi-novico?id=5355&idp=21&headerbar=18 (24. november 2015). WARIN, THIERRY IN PAVEL SVATON (2008): European Migration: Welfare Migration and Economic Migration? Global Economy Journal 8(3): 1–30. 345 Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov Tija Jerkic Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov Abstract The imagery of prospective emigrants from Slovenia The article examines the images that young Slovenian people associate with a decision or intention to emigrate in the future. Through unstructured interviews the author analyzes their imageries as key factors and motivators of future emigration. Beside an imaginary of “somewhere else” the position of the interviewees in the global arena must be taken into account. It turns out that their ambivalent position, on the one hand marked by privilege on the global level and by marginalization in the native country on the other, drives their imageries, which are composed of more than just imagery of somewhere else. These are marked with imageries of space, people, society, time and movement, and have a homogenizing effect on their perception of the “here and now”, and on the “here” in the future. Current location, in this case Slovenia, becomes a single, mostly negative category, opposed to which are the positive qualities that potentially exist elsewhere. “Elsewhere” does not represent only one possible destination, but a multitude of places that have the potential of a better life. And mere potential is enough for the interviewees to imagine emigrating to a destination and living there. Their imagery of ‘abroad’ thus comprises also imagery of the lightness of travel, supported by modern communication and transport networks. Keywords: imagery, happiness, mobility, home, future Tija Jerkic holds a BA in ethnology and cultural anthropology. (tija214@windowslive.com) Povzetek Clanek obravnava mlade, ki jih združuje odlocitev oziroma namen, da se v prihodnosti izselijo iz Slovenije. Skozi nestrukturirane intervjuje avtorica analizira imaginarij kot kljucni dejavnik in motivator bodoce emigracije, pri cemer upošteva tudi njihov ambivalentni položaj, ki ga po eni strani zaznamuje privilegiranost v globalni sferi, po drugi pa je marginalnost v maticni družbi gibalo njihovih imaginarijev. Ti so zaznamovani s predstavami o prostorih, ljudeh, družbi, casu in gibanju, ki delujejo kot »homogenizatorji« zlasti predstav o »tukaj zdaj« in o »tukaj v prihodnosti«. Prostor, ki je v tem primeru Slovenija, postane z vso svojo vsebino enotna, vecinoma negativna kategorija, v opozicijo kateri se postavijo pozitivne lastnosti, ki potencialno obstajajo nekje drugje, ta »nekje drugje« ni le ena sama mogoca destinacija, temvec množica krajev oziroma prostorov, ki nosijo potencial boljšega življenja. In zgolj potencial je dovolj, da si sogovorniki lahko predstavljajo migracijo v to destinacijo in življenje v njej. Njihove predstave o tujini torej zajemajo tudi imaginarij o lahkotnosti gibanja, podprtega s sodobnimi komunikacijskimi in transportnimi mrežami. Kljucne besede: imaginarij, sreca, mobilnost, dom, prihodnost Tija Jerkic je diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja. (tija214@windowslive.com) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 346 Mladi v Sloveniji se iz dneva v dan soocajo z vprašanji: Kaj bo po diplomi oziroma zahvaljujoc bolonjski reformi, po magisteriju? Kje bodo zaposleni? Ali bodo našli prostor v svoji stroki? Ali je njihova prihodnost v prekarnih oblikah dela? Ali bodo podaljševali status, dokler bo mogoce? Torej vprašanja, ki se nanašajo na prihodnost, na to, kar bo. Odgovori niso gotovi, temvec so spremenljivke, katerih podlaga je imaginarij, spremenljiv, individualiziran, a hkrati kolektiven. Zanimalo me je, kje so sticišca imaginarijev posameznikov in kaj jih napaja. Predstave o zdajšnjem položaju mladih (pa tudi drugih, seveda), napajane iz medijev, izkušenj iz druge roke ter lastnih izkušenj in predstave o tem, kar bi lahko bilo, delujejo kot katalizator izseljevanja, saj slovenski prostor v njihovem imaginariju ne ponuja priložnosti. Te obstajajo onkraj slovenske meje. A hkrati se nahajajo v položaju možnosti posedovanja imaginarija o nekje drugje in priložnosti poizkusa aktualizacije imaginarija. Imaginarij sem zajela v naslednjih, kljucnih tockah: prihodnost, sreca, mobilnost, prostor, socialne mreže in dom. Torej sem se gibala v okviru nekakšnih klasicnih antropoloških konceptov (predvsem v zadnjih štirih sklopih), ki se v našem casu in prostoru hitro spreminjajo. Namen clanka je prvic, skozi te tocke prikazati individualiziranost in kolektivnost imaginarija ter njegovo delovanje izhajajoc iz lastnosti homogenizacije in polarizacije in, drugic, obravnavati imaginarij v kontekstu globalne in slovenske sedanjosti, zaznamovane s krizo in negotovostjo na eni strani ter na drugi strani priložnosti, svobode izbire, pretoka informacij in gibanja po svetu, ki nas umešcajo v ambivalentni položaj. Clanek temelji na nestrukturiranih intervjujih, opravljenih februarja 2014 s štirimi bodocimi migranti, ki jih združujejo starostno obdobje (mladi odrasli), stopnja izobrazbe (so diplomirali oziroma bodo v kratkem), geografski prostor (živijo v Sloveniji in so slovenski državljani), status zaposlitve (nezaposleni) in odlocitev emigracije zaradi nezadovoljstva s svojo državo in razmerami v njej. Prvi intervju je potekal v obliki fokusne skupine, ki sva ga opravili skupaj s kolegico Majo Nemec, s Petrom (32), Manjo (23) in Sašo (23), nekoliko pozneje pa sem opravila še intervju s Vanjo (24). Vprašanja so se nanašala na njihove razloge za emigracijo, izbire destinacij, o njihovih predstavah o delu in ne nazadnje o sreci in prihodnosti. Poleg tega temelji clanek tudi na samorefleksiji, saj se kot vrstnica sogovornikov ukvarjam s podobnimi vprašanji in predstavami kot moji sogovorniki, sploh tistimi, ki zajemajo predstave o prihodnosti v Sloveniji. Imaginarij Imaginarij, »lat. Imaginarius, le v mislih, domišljiji obstojec, iz-, za-mišljen, glagol pa je imaginare, predstavljati si, domišljati si, sanjati o cem« (Juric Pahor, 2012: 410), je moc, ki oblikuje svetove (Brann v Salazar, 2012: 876), prostore (Auge, 2011; Hoey, 2011; Juric Pahor, 2012; Nastran Ule, 2000; Salazar, 2012) in posameznikovo dojemanje svojega prostora/identitete v svetu (Benson, 2012; Brydon, 2010; Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov Rapport in Dawson, 1998a; Salazar, 2012). Poleg prostorske oziroma geografske, imaginarij zajema tudi casovno komponento v tem smislu, da je povezan z zgodovinskim ozadjem1 (O'Reilly in Benson, 2009; Salazar, 2012; Waldren, 2009) ter da sam usmerja posameznikovo vizijo prihodnosti (Bauman, 2002; Kalcic, 2011; Korpela, 2009; O'Reilly in Benson, 2009; Trundle, 2009). Vendar imaginarij ni v popolni »lasti« posameznika. Nekatere njegove komponente so morda že lastne le nosilcu, vendar nanj vpliva tudi družba, katere del je, torej, ko govorimo o imaginariju, govorimo o kolektivni »lasti« (Benson, 2012; Juric Pahor, 2012; Salazar, 2012). Karen O'Reilly pravi, da na našo izbiro destinacije vplivajo kolektivni imaginariji, ki jih posedujemo kot pripadniki družbenega razreda, družbe, etnicne skupine, kulture itd., vendar ti imaginariji niso determinirajoci, so zgolj predispozicija, zaradi katere so »nekatere destinacije bolj verjetne kot druge«2 (Benson, 2012: 1689). Prav tako moramo upoštevati spremenljivo naravo imaginarijev, ki se »(pre) oblikujejo prek izkušenj, opazovanja, potovanj, pripovedi, spraševanja in srecanj« (Lunacek, 2008: 22), saj »imaginacija zajema tisti del predstav, ki niso nujno resnicne in dejanske (ni jih mogoce zreducirati zgolj na fikcijo ali utvaro), pa ceprav ni nic za vselej doloceno ali nespremenljivo« (Juric Pahor, 2012: 410). Kadar govorimo o imaginarijih, torej ne govorimo o necem staticnem. Imaginariji se nenehno spreminjajo in preoblikujejo. Salazar, ki sicer proucuje turizem, pravi, da imaginariji krožijo, »potujejo« skozi cas in prostor skozi dobro vzpostavljene vezi, pustijo dolocene elemente za seboj in poberejo nove, venomer pa se vracajo na tocko izvora« (Salazar, 2012: 868). To kroženje si lahko predstavljamo kot posameznika, cigar imaginarij so oblikovala potovanja, pripovedi iz druge roke, imaginarna potovanja,3 namišljena prek filmov, literature, brošur, ki jih širijo mediji, kot so radio, televizija in splet, ki krcijo svet in ga delajo dostopnega, majhnega. Torej ta imaginarna potovanja lahko delujejo kot katalizatorji potovanja 1 Lahko gre za imaginarij, katerega preteklost leži v produkciji kolonialnodobnih mitov in fantazij (Salazar, 2012: 871). Eden teh primerov je Indija, kjer je kot posledica kolonizacije anglešcina razširjen jezik, poleg tega pa obstaja tudi dobra prometna povezanost v obliki železniškega prometa (Korpela, 2009: 17). Ali pa Italija kot del »Grand toura« za Angležinje višjih slojev. Italija, ki so jo te ženske iskale ob vracanju, je vecinoma obstajala znotraj imaginarija. Toskana in Firence so tako predstavljale »dekontekstualizirane in genericne prikazni sonca, ruralne idile, visoke umetnosti, dobre hrane …« (Trundle, 2009: 54) Na tej tocki se mi je zdel zanimiv tudi Petrov komentar »vidi se, da smo bili cez zgodovino hlapci«, ko je govoril o tem, kaj je oblikovalo »slovensko mentaliteto«. Vanja pa je govorila o bogati zgodovini notranjega oblikovanja v Skandinaviji. 2 »V svetovnem izseljenskem dogajanju je bil cas množicnega izseljevanja Evropejcev v Ameriko od konca 18. stoletja do zaprtja ameriških »zlatih vrat« po koncani prvi svetovni vojni tudi cas oblikovanja podobe Amerike kot dežele neizmernih prostranstev, zaposlitvenih možnosti in osebne ter verske svobode, ki je bila mnogokrat razpeta med miticnimi predstavami in realnostjo tamkajšnjega sveta.« (Drnovšek, 2006: 123) 3 Taka je na primer »Literatura o Grand tour, Sredozemlju, eksoticnih drugih, popolnih podnebjih, pešcenih plažah, modrem nebu, romanticnih avanturah […]. Pocitnice, sprošcanje, neskoncni dnevi proste izbire so spodbudili imaginarno obzorje upov in sanj, ki postajajo resnicne »tam«.« (Waldren, 2009: 153–154) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot oziroma migracije (Urry, 2007: 169–170). Vendar se lahko imaginarij na sami destinaciji transformira, kar se pogosto zgodi (Waldren, 2009: 156–157), tako bo postal popotnik, migrant, skratka mobilni subjekt nosilec novega imaginarija (Sheller in Urry v Kalcic in idr., 2011: 13). Na oblikovanje imaginarija lahko gledamo tudi kot na komparativni projekt, kjer se razlicni dejavniki imaginarnega življenja postavijo ob bok sedanjosti (Torkington, 2010: 103), rezultat pa je pogosto homogen, negativen pogled na izvorno družbo oziroma državo4 (Kalcic, 2011; Korpela, 2009). Torej nam imaginarij razkriva, kako nekdo vidi svojo okolico, sebe, druge in drugod v sedanjosti ter kako v tem trenutku vidi svojo prihodnost tu in kakšna bo njegova prihodnost nekje drugje. Imaginarij prihodnosti Imaginarij torej lahko deluje kot katalizator, kot gibalo migracije in njen usmerjevalnik. Skozi pogovor so sogovorniki primerjali svoje možnosti za življenje tukaj in nekje drugje v prihodnosti. Tu se pogosto homogenizira kot nekaj negativnega in postavi v binarni položaj drugje (Korpela, 2009: 18). Priložnosti za zaposlitev, politicne razmere, ljudje itd. tu, torej dejavniki, ki zaznamujejo njihovo sedanjost in prihodnost, so negativno vrednoteni, medtem ko ti isti dejavniki nekje drugje dobijo pozitivno konotacijo. Ilustrativen primer tega je slovenska »karakteristika« siljenja v pitje alkohola: »V Sloveniji zelo radi silimo v alkohol, to je naša mentaliteta, radi silimo cloveka v alkohol. V tujini te ne silijo, da piješ …« (Peter) Negativna vrednota je tu predstavljena kot lastnost izvorne družbe/domace družbe in je hkrati odsotna drugje. Zanimiv je v tem pogledu tudi Petrov opis Japonske: »V trgovini se ti priklonijo, tam imajo najete ljudi samo zato, da pokažejo spoštovanje do tebe. Pri nas prodajalke opazijo, da prideš, ampak delajo stvari naprej in ne pristopijo k tebi.« Slovenija in Slovenci postanejo drugi, homogenizirana kategorija v imaginarjiu, pod krovnim terminom »slovenska mentaliteta«, dojetim kot negativna lastnost, od katere se sogovorniki želijo v prihodnosti tudi fizicno cim bolj distancirati: »Rajši bi odšla nekam, kjer je razmišljanje drugacno ... Nekako nocem sodelovati pri teh stvareh.« (Manja) V opoziciji njej so sogovorniki, njihovi bližnji, prijatelji, ljudje, ki jih moji sogovorniki vrednotijo pozitivno in so v njihovih oceh nekako drugacni (O'Reilly in Benson, 2009: 5). Se pravi, da bi lahko govorili tudi o imaginariju o sebi (Hoey, 2011: 40) in o drugih ljudeh5 (Adams v Salazar, 2012: 864). 4 Emigranti evropskega rodu v Varanasiju na primer ne kritizirajo le svoje države izvora, temvec homogenizirajo ves Zahod prek specificnih lastnosti, kot so individualnost, znanje, popularna kultura in vrednote, ki jih opisujejo kot negativne (Korpela, 2009: 18). 5 Kjer so drugi ljudje homogenizirana enota v imaginariju in pomenijo prebivalce dolocenega ozemlja oziroma clane neke družbe, npr. prebivalci Japonske so v Petrovem imaginariju na splošno vrednoteni pozitivno, torej kot pozitivni drugi, medtem ko so clani slovenske družbe na splošno vrednoteni kot negativni drugi ljudje, z izjemo npr. njegove družbe, ki ne spada med tiste s »sloven Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov Eden izmed imaginarijev, ki je trenutno na splošno najbolj aktualen in usmerjevalen v Sloveniji, je pomanjkanje služb in slabe, prekarne delovne razmere za mlade (in na splošno), torej imaginarij, ki ga napaja ekonomska kriza. Mladi opažajo, da Slovenija v številnih strokah6 producira bistveno vec delovne sile, kot je dejansko potrebuje, zato »vecina [mladih] meni, da je v tujini veliko laže dobiti službo ter da so place in delovne razmere veliko boljše kot v Sloveniji« (Naterer, 2011a: 560; glej tudi Klanjšek, 2011: 389–390; Zavratnik, 2011: 61). Pomembno je tudi dojemanje dela, kaj ta daje vsakemu posamezniku in do katere mere se lahko posameznik poistoveti in identificira s svojim delom. Delo »merimo in vrednotimo po zmožnosti, da je razvedrilno in zabavno, da […] zadovoljuje estetske potrebe in želje porabnika, iskalca obcutij in zbiralca doživetij.« (Bauman, 2002: 177) Sogovorniki v Sloveniji ne vidijo možnosti za zaposlitev in kariero, ki bi si jo želeli, Manja na primer opisuje prihodnost Sašinega fanta, za katerega pravi, da bi ga odhod v tujino in ukvarjanje z videoigrami »poživilo«, ostajanje v Sloveniji in delo v družinskem podjetju pa »ubilo«. Še posebej kriticen odnos imajo do nacina dela, ki so ga preizkusili na lastni koži, zanj slišali iz druge roke ali pa mu bili prica. Peter je na primer govoril o problematiki predajanja znanja novim zaposlenim zaradi strahu pred izgubo lastne zaposlitve;7 Vanja v Sloveniji s svojo izobrazbo sploh ne vidi prihodnosti, saj službo notranjih oblikovalcev opravljajo arhitekti.8 V Skandinaviji, na drugi strani, Vanja ne vidi le možnosti za zaposlitev, temvec vidi tudi odnos do delavcev in dela: »Švedom nadure pomenijo, da nisi sposoben opraviti svojega dela v dolocenem casu! Cenijo kakovost dela in ne kolicine kot pri nas … Po delu pa se parki napolnijo z ljudmi in vsi so videti tako srecni …«; Saša in Manja pa sta med prakso spoznali delo v veterini, ki ga je Saša opisala takole: »Lahko bi bile dober kolektiv, ampak se rajši dol tlacijo.« Manja pa pravi da, »ko prideš kot študent nekam delat, te rajši spravijo pometat, kot da bi ti dali narediti kaj koristnega«. To so razmere, katerih del moji sogovorniki nocejo postati, zato njihovo odlocitev emigracije razumem kot beg pred zamišljeno prihodnostjo. Pogosto migranti ne bežijo pred tem, kar je, temvec pred tem, kar bo: zadolženost, brezposelnost, sko mentaliteto«, kar jo dela drugacno in posledicno pozitivno vrednoteno. 6 Produkcija nezaposljivih kadrov je zelo opazna npr. v družboslovju. Pot do izobrazbe v družboslovju nikakor ni trnova ali pa nedostopna. Toda kaj pa potem? V pogovorih s sošolci in kolegi iz družboslovnih smeri je bil veckrat poudarjen problem majhnosti Slovenije in slovenskega gospodarstva, ki ne prepozna pomembnosti družboslovja, medtem ko imajo nekatera velika podjetja v tujini cele družboslovne oddelke. 7 Pogovor s Petrom se mi je zdel zelo zanimiv, saj je navedel, kako se negotovost, znacilna za sedanjost, zaznamovano z ekonomsko krizo 2008, odraža pri vstopu na delovno mesto. Zaposleni, ki ne želijo predajati znanja zaradi strahu pred izgubo službe; tisti pred upokojitvijo ne želijo predajati znanja, zaradi želje po tem da bi ostali uporabni po upokojitvi; in nazadnje mladi, ki ostanejo brez znanja. 8 Ravno nekaj dni po pogovoru z Vanjo mi je prijateljica, študentka arhitekture, svojo prihodnost, ob nakljucnem srecanju na avtobusu, po prihodu iz Irske opisala takole: »Na Irskem arhitekt zasluži 4000 evrov! V Sloveniji pa je placan pet evrov na uro … v McDonaldu.« Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot služba brez prihodnosti, monotonost življenja itd. (O'Reilly in Benson, 2009: 3–4). Pri tem je zanimivo to, da z izjemo Petra preostale sogovornice še niso bile vkljucene na trg dela (z izjemo prakse in študentskega dela), torej ne gre le za beg pred prihodnostjo, temvec tudi za beg pred necim, cesar v celoti sploh še niso izkusile, lahko bi torej govorila o »begu, predno bo prepozno« (Korpela, 2009: 19), kjer to, kar bo, venomer obstaja nerealizirano ali pa vsaj ne v celoti realizirano, v imaginariju. Imaginarij o sreci Odlocitev sogovornikov razumem tudi kot odlocitev postati avtor svojega življenja, kot to poimenuje Smith (v Benson, 2012: 1687), kot samorealizacijski projekt (O'Reilly in Benson, 2009: 1), kot iskanje srece (Bauman, 2008; O'Reilly in Benson, 2009), dobrega oziroma boljšega življenja (Benson, 2012; Korpela, 2009; O'Reilly in Benson, 2009; Urry, 2007; Waldren, 2009), sebstva (Hoey, 2011; O'Reilly in Benson, 2009), smisla (Auge, 2011), samoizpolnitve (Papastergiadis, 2000; Trundle, 2009; Ule, 2011), nacina oziroma sloga življenja (O'Reilly in Benson, 2009), se pravi nekakšnega »modusa bivanja, ki ga vsakdanjost bodisi onemogoca bodisi poizkuša doseci, a zaman – le malo ljudi sploh upa, da bi ga lahko doživeli v krajih, kjer živijo svoje vsakdanje življenje.« (Bauman, 2002: 126) Kot pravi Špela Kalicic, se je veliko ljudi znašlo v nezadovoljnem in negotovem položaju, ki ga je prinesla globalna ekonomska kriza leta 2008.9 Kalcic govori celo o eksistencialni negotovosti, ena od prilagoditev nanjo pa je mobilnost (2011: 34; glej tudi Fabjancic, 2006: 41–42). Moji sogovorniki si svojo prihodnost predstavljajo kot zelo mobilno, cemur se bom posvetila pozneje, za zdaj se bom posvetila vprašanju srece; kaj za moje sogovornike sreca sploh je in kje tici. »Za Zygmunta Baumana iskanje utopije v sodobnem, fluidnem življenju zavzame obliko individualiziranega lova, samorealizacijskega projekta, ki ni namenjen izboljšanju širše družbe.« (v O'Reilly, 2009: 103) Natancneje, iskanje srece zaznamuje privatiziranost in dereguliranost. Dereguliranost zaradi množice opcij, ki posamezniku omogocajo napredek, privatiziranost pa zato, ker govorimo o individualni izboljšavi in ne o kolektivni (Bauman, 2002: 171). Torej išcemo privatizirano utopijo (O'Reilly, 2009: 104) oziroma individualni »alternativni modus vivendi« (Kalcic, 2011: 41). To, kar se zdi pomembno mojim sogovornikom, torej ni zgolj kariera oziroma bolje receno – kariera je le del tega, kar išcejo. Njihov imaginarij o boljšem življenju zajema tudi ljudi (Vanja je omenila Dansko, kjer naj bi živeli najsrecnejši ljudje; Manja je opisovala Novozelandce kot »v redu« ljudi), kulturo (Petru je všec japonska kultura), vizualno podobo kraja (Vanja je opisovala, kako je v Skandinaviji vse lepo urejeno: »Tam je vse tako zelo lepo videti, 9 Zaradi krize leta 2008 je v Evropski uniji kar 12 milijonov ljudi, še posebej mladih in upokojenih, ogroženih, da konca v revšcini (Kalcic, 2011: 34). Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov tiste hiške, stanovanja, trgovine …«), naravne danosti (Saša in Vanja sta govorili o podnebju, Manja pa tudi o živalskih vrstah), kulinariko (Saša je govorila o tem, da ji Kanada ni bila všec ravno zaradi prehranjevalnih navad) in družbeno-politicine razmere (Vanja je govorila o skandinavskih državah in poudarila nerazslojenost družbe, v JAR pa veliko razslojenost; Manja je govorila o »glavobolih«, ki jih dobi že s tem, ko vkljuci televizor in vidi, kaj se dogaja v Sloveniji). Pomembno je, da moji sogovorniki niso fiksirani na tocno doloceno destinacijo, temvec na mnogotere destinacije, ki nosijo potencial boljšega življenja, kar pomeni, da imajo potencialni migranti veliko izbire (Benson, 2012: 1682), izbor kraja, ki ustreza in se umešca v okvir drugih življenjsko-stilskih praks, pa je vselej kljucnega pomena (Torkington, 2010: 105). Vanja na primer našteva: Norveško, Švedsko, New York, Kanado, Dansko, Nizozemsko, za krajši cas tudi Indijo ali pa kakšno državo Arabskega polotoka ali JAR;10 Peter našteva ZDA, Kanado, male azijske tigre; Manja je govorila o Avstraliji, Novi Zelandiji, Afriki. Pri nekem kraju je glavno to, da jim ponuja dovolj možnosti za samouresnicitev, da ustreza njihovim aspiracijam in znacaju, se pravi temu, kako si predstavljajo idealen svet. Ilustrativen primer tega poda Manja, veganka, borka za pravice živali in bodoca veterinarka, ki svojo prihodnost vidi v zavetišcu za živali. Zavetišce za živali ima za Manjo vec pomenov. Prvi se nanaša na njeno idealno službo, torej delo z eksoticnimi živalmi, drugic, delo poteka pod pogoji, ki se ji zdijo eticni (»[zavetišca] niso kot živalski vrtovi, ki imajo uboge živali v ujetništvu v središcu mesta, ampak so dovolj v naravi, da lahko imitirajo naravne razmere in lahko tiste živalice nazadnje vrnejo v naravo«). Tretjic, gre za prepoznavanje sebe in sebi enakih ljudi v tem okolju: »Meni se zdi zelo pomemben predpogoj, da sploh lahko delaš v zavetišcu, da moraš cutiti ljubezen do živali in moraš biti kolikor toliko do neke mere dobra oseba, kar nekako išcem v svetu.« In cetrtic – zavetišce se nanaša na imaginarij krajine (O'Reilly in Benson, 2009: 3) »nekje na meji med divjino in civilizacijo, da si nekje stran, ampak da nisi prevec stran«. Imaginarij o mobilnosti Kje se vidiš v prihodnosti? Kjer kje doloca specificno geografsko tocko, postane vprašanje brez natancnega odgovora. Moji sogovorniki si kot svoj potencialni dom predstavljajo ves svet. Podobno Schivelbush pravi, da »je … svet postal velika veleblagovnica podeželj in mest« (v Urry, 2007: 4). Rapport in Dawson govorita o svetu, ki je na naših dlaneh (1998a: 6), in o Zemlji kot o kognitivnem prostoru, »znotraj katerega si [ljudje] lahko ali pa si morajo predstavljati gibanje in dejansko 10 To so države, kjer notranje oblikovanje cveti, vendar vidi Vanja druge probleme, na primer odnos do žensk. Vanja je pripovedovala, kako so v Kuvajtu neko oblikovalko zato, ker je ženska, zavrnili, ceprav jo je priporocil priznani oblikovalec, pravi, da se ni pripravljena »plaziti« in »obnašati ponižno«. Indija se ji zdi skrb zbujajoca glede posilstev, JAR pa zaradi velike razslojenosti. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot se gibljejo.« (1998b: 25) Auge pravi, da si »posameznik v zahodnih družbah želi biti ves svet« (2011: 42), Bauman pa opisuje svet kot zabojnik, poln zavrgljivih predmetov (2002: 204–205). Vendar vsi ti (in nekateri drugi) avtorji, opozarjajo, da je svet nekaterim bolj dostopen kot drugim. Lahkotno gibanje po svetu je privilegij (Bauman, 2002: 20), torej nikakor ni splošna praksa (Rapport in Dawson, 1998a: 6), saj moramo biti venomer pozorni na družbeno-ekonomski status posameznikov, ki jim onemogoca uresnicitev imaginarija prek mobilnosti. Kot pravi Smith, »imajo nekateri boljše možnosti postati uspešni avtorji svojega življenja kot drugi.« (v Benson, 2012: 1685–1687) To se nanaša na posameznike s privilegijem mobilnosti. Skozi pogovor so sogovorniki govorili o gibanju po svetu kot o necem lahkotnem, neproblematicnem, pri cemer je gibanje, mobilnost tisto, kar ima potencial potrditve oziroma zavrnitve njihovega imaginarija. Zacetna destinacija morda ni tudi koncna. Bodoci migranti bi ob ugotovitvi, da jim zacetna destinacija ne ponuja dobrega življenja, namrec odpotovali drugam (O'Reilly in Benson, 2009: 10–11). Saša na primer s fantom potuje, ta potovanja so zanju hkrati iskanje potencialnega, bodocega doma. Tudi Peter, Vanja in Manja potujejo, vendar se bodo na tisto pravo iskanje svoje utopije, svoje Indije Koromandije, šele podali in se na lastne oci prepricali o njenem obstoju. »Jaz sem bolj na tem, da bom šla tja in videla, ali mi ustreza, zanašam se sicer na svojo prilagodljivost, vztrajnost in je tako, greš tja, ce ti je všec, ostaneš, ce ti ni, greš drugam,« (Manja), Peter celo pravi, da bi »rad stestiral ves svet« v iskanju »cim vecjega približka tega, kar si želim«. Poleg lahkotnosti mobilnosti sta pri sogovornikih pomembna njihova prilagodljivost in kulturni kapital. »Misliš, da se ti bo problem vkljuciti? Nikakor ne,« odgovarja Peter, s cimer želim poudariti pomembnost kulturnega kapitala, nabranega tekom življenja, izvirajoc iz privilegiranega položaja potovanja in gibanja (Benson, 2012: 1687). »Mobilnost naj bi namrec posameznikom omogocala, da pridobijo znanje in vešcine, ki jih od njih zahteva svetovno gospodarstvo oziroma svetovni trg dela – znanje tujih jezikov, odprtost, strpnost do drugacnosti, pripravljenost na medkulturni dialog in sposobnost cezmejnega sodelovanja.« (Klanjšek, 2011: 379) Torej moje sogovornike položaj tujca ne bremeni, še vec – v položaju tujca vidijo prednost. »V mojih državah je clovek tako ali tako v nekdanjih kolonijah, jaz ga nocem imeti, ampak belci dejansko imajo privilegije.«11 (Manja) O fenomenu selitve z »globalnega severa« na »globalni jug«, torej iz ekonomsko bolj v ekonomsko manj razvite dežele, pišeta na primer Špela Kalcic (2011) in Mari Korpela (2009). Korpela govori o back packerjih v indijskem Varanasiju. Opisuje jih kot mladino iz srednjega sloja privilegiranih, zahodnih družb, katerim ohranjanje nacina življenja omogoca položaj v globalni areni (2009). Vanja je podobno razmišljala o Indiji, kamor bi šla zaradi cvetocega trga za notranje oblikovanje, vendar le zacasno, »tam je res vse tako poceni, prideš s sto evri, pa si kralj!« 11 Manja bi rada obiskala zavetišca v bolj »eksoticnih krajih« zaradi zanimivih živalskih vrst, pri tem je naštevala na primer afriške države (brez specificnih imen). Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov Špela Kalcic (2011) pa obravnava emigrante, oziroma kot jih sama poimenuje, »nove evropske nomade«, ki so se zaradi visokih stroškov bivanja zaceli izseljevati v kraje z nižjimi stroški, na primer južno Evropo ali Afriko.12 Sami sicer govorijo o svobodni volji svoje izbire, vendar njihov vsakdanjik razkriva nezadovoljstvo nad življenjskim položajem in obcutek marginalizacije v domaci družbi. »Lahko dobiš službo v Afganistanu npr., ce navedem tako grozno državo glede financ, pa imaš še zmeraj dobro placo, dobro živiš, še boljše kot v Sloveniji ali kjerkoli v Evropi, glede na tamkajšnje cene in placo, lahko še vedno dobro živiš.« (Peter) Torej ne moremo govoriti le o privilegijih v globalni areni, temvec tudi o marginalizaciji in prekarizaciji mladih v njihovi družbi. Položaj dobro povzema Andrej Nareter: Mladi pa danes vidijo družbo kot nezanesljivega, vcasih celo nekoliko zahrbtnega partnerja, ki je »na drugi strani« in s katerim je za sodelovanje treba skleniti formalnopravno pogodbo, saj zaupanje in dober odnos ne zadostuje vec. »Mladina je torej cigava?«, »Kdo je zanje odgovoren?« sta glavni vprašanji, na kateri mladi sploh ne išcejo vec odgovorov […] Odrašcanje je tako postalo individualni projekt, za katerega je odgovoren vsak sam. (Nareter, 2011b: 580–581) Na tej tocki se mi zdi pomembno poudariti, kar pravi Michaela Benson (2012: 1681) – imaginarij ni edini razlog, zakaj ljudje migrirajo, s tem so povezane tudi individualne13 biografije, širši družbeni konteksti in strukturni pogoji. Izkušnja brezposelnosti, kariere, ki se ne premaknejo, prekarni trg dela, brezdomstvo in kriticni odnos do dominantnih norm izvorne družbe, zaznamovane z neoliberalnim kapitalizmom, so dejavniki, ki so »nove evropske nomade« Špele Kalcic potisnili od zadaj in marginalizirali v izvorni družbi, zato, pravi avtorica, ne moremo govoriti o jasnem razlocku med prostovoljno in prisilno mobilnostjo (2011: 36–38). Podobno pravi tudi Papastergiadis Nikos, ki prav tako govori o brisanju jasne meje med prisilno in prostovoljno migracijo ter opozarja na previdnost pri rabi izraza »posameznikova prosta izbira«, saj ta besedna zveza zanemari vezi preteklosti in dolžnosti do prihodnosti (2000: 57). Ta potisk od zadaj je prisoten tudi pri mojih sogovornikih v obliki dejanskih izkušenj, izkušenj iz druge roke ali imaginarija o sedanjosti in prihodnosti, ki Slovenijo homogenizira v nekaj negativnega – sem spada že omenjeno nezadovoljstvo glede zaposlitvenih in kariernih opcij, nezadovoljstvo glede nacina dela in pridobivanja izkušenj, 12 Melita Poler Kovacic in Karmen Erjavec pa v clanku o ilegaliziranih imigrantih iz Afrike v EU na primer pišeta o tem, kako jim je Evropa predstavljala ekonomski uspeh, dobro službo, bogastvo (2010: 181). 13 O individualnih dejavnikih govorijo tudi Li in dr., 2012, ki opozarjajo na pomembnost obravnave psiholoških dejavnikov v migraciji. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot nezadovoljstvo glede ljudi in družbeno-politicnih razmer v državi14 – medtem ko zbrana množica cezmejnih destinacij postane potencial pozitivnega. Imaginarij prostora Moje sogovornike zaznamuje imaginarij o lahkotnosti potovanja, kar omogoca vrsto stvari. Ljudje išcejo svoje lastne utopije že stoletja, vendar je širjenje tega fenomena posledica vecje zmožnosti ocenjevanja možnosti oziroma ocenjevanja kakovosti življenja na specificnem kraju (kje bo moje življenje boljše: tu ali tam?). To izbiranje med lokacijami je po Giddensu možnost, ki se je odprla šele pred kratkim, v zadnjih 50, 60 letih, kot posledica: globalizacije, individualizacije, povecane mobilnosti, lahkotnosti gibanja in fleksibilnosti dela (v O'Reilly in Benson, 2009: 3). Heidegger je tako že leta 1950 napovedal pospeševanje družbenega življena zaradi »krcenja casovnih in prostorskih razdalj […] ter posledicno zbliževanja ljudi in stvari« zaradi ucinka medijev, kot sta radio in televizija, ki sta zmožna informacijo prenesti takoj, na dojemanje distance (Zimmerman v Urry, 2007: 169). Papastergiadis to krcenje prostora in transformacijo dojemanja prostora imenuje »osvoboditev od tiranije oddaljenosti«, ki jo je omogocila telekomunikacijska tehnologija (2000: 16). Auge govori o ekscesu prostora, znacilnem za nadmoderno, ki ga zaznamujeta hkrati krcenje in odpiranje sveta, saj je »s hitrimi prevoznimi sredstvi vsaka prestolnica samo nekaj ur oddaljena od katerekoli druge. V zasebnosti bivališc lahko navsezadnje gledamo neposreden prenos vsakovrstnih podob […], ki se pravkar odvijajo na drugem koncu sveta.« (Auge, 2011: 36–37) Podobno tudi Bauman govori o razvrednotenju prostora mogocega »v univerzumu programske opreme, kjer se potuje s svetlobno hitrostjo [in kjer] lahko prostor preckamo dobesedno v »nikakršnem casu«, razlike med »dalec stran« in »tukaj« ni vec. Prostor nic vec ne omejuje dejavnosti in njenih ucinkov in velja le malo ali sploh ne velja.« (Bauman, 2002: 150–151) Urry trdi, da je mobilni telefon cloveka osvobodil fiksacije kraja (2007: 174–175), Katulic o »kompresiji casa ter prostora prek komunikacijskih mrež« (2011: 34) itd. Te tehnologije torej lajšajo mobilnost in predstave o mobilnosti tistim, katerim so dosegljive, ter transformirajo dojemanje prostora. To se pozna na primer že po sami izbiri mreže poznanstev, ki si jih nabiramo na razlicne nacine. Peter, ki je veliko svojih sedanjih prijateljev spoznal prek igranja interaktivnih igric na spletu, pravi, da »na spletu spoznaš ljudi, ki so na tvoji ravni«, prav tako išce po spletu službo v tujini, torej je prostor v tem primeru nekaj virtualnega, ne fizicnega. Vanja se skoraj vsak dan po telefonu pogovarja s 14 Edino, kar so moji sogovorniki poudarili kot izrazito pozitivno glede Slovenije, so naravne danosti: »Živimo v državi, ki je po mojem mnenju ena najlepših« (Peter), »Slovenija mi je zelo všec naravoslovno …« (Manja), kar le še dodatno izostri nezadovoljstvo z družbeno-politicnim položajem, torej bi lahko govorili ne le o binarnosti med tu in tam, temvec tudi med naravo in družbo na isti lokaciji. Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov svojo prijateljico, ki trenutno študira na Švedskem, preko aplikacije, ki omogoca brezplacne pogovore, preko wi-fija. Pomenljiv se mi je zdel tudi Vanjin stavek »Ni tako, da zdaj pa živiš nekje in si cisto sam. Imaš skype, facebook, sploh se ti ni treba pogovarjati zares, da veš, kaj se s kom dogaja ...«.15 Torej se posameznik, ki ima to tehnologijo, ob selitvi zares ne loci popolnoma od prej vzpostavljenih socialnih in podpornih mrež oziroma drugace receno, se le-te ne zdijo tako oddaljene, saj jih lahko nosimo s seboj vsepovsod v obliki mobilnega telefona kar v žepu. Ce smo se torej nekateri osvobodili tiranije fizicnega prostora oziroma oddaljenosti, kot pravi Papastergiadis, ali je zdaj nastopila nova tiranija? Tiranija komunikacijske tehnologije oziroma virtualnega prostora, ki v tem primeru pomeni manjše zlo? Ceprav so sogovorniki govorili o izjemni lahkotnosti potovanja, so se vendarle zarisale neke meje, ki so jih poleg družbeno-politicnih, podnebnih ipd. razlogov sooblikovale meje komunikacijskih tehnologij. Manja je tako navedla pomembnost spletne povezave oziroma spletno povezavo kot dejavnik pri izboru idealne destinacije, drugi pa so splet omenili kot orodje za vzdrževanje stikov. Ali kot pravi Urry, dokler je v bližini dobra telekomunikacija, dostop do globalnega transporta, si ljudje predstavljajo, da lahko živijo kjerkoli na svetu. Racunalniki, telefon, splet itd. so naredili iz Zemlje majhen prostor in odprli poti do oddaljenih krajev. »Fizicno potovanje [tako] pogosto dopolnjuje communicative travel, potovanje imaginarija, virtualno potovanje, splet in gibanje predmetov.« (v Waldren, 2009: 161) »Gibanje [za Bergerja] ima pomembno vlogo pri našem imaginariju o modernosti […], gibanje je jedro našega […] konstrukta sodobne družbene izkušnje in konstrukcije moderne izkušnje za nas.« (v Rappor in Dawson, 1998b: 24) »Mobilnost je torej temeljni del globalne družbene realnosti. Je njen izraz, rezultat in gorivo hkrati.« (Klanjšek, 2011: 378–379) Vendar je znova treba opozoriti na privilegij te pozicije prostega gibanja tako v fizicnem kot v virtualnem prostoru. Še vedno je treba upoštevati dostopnost do komunikacijskih tehnologij in tehnološko pismenost. Poleg tega je treba upoštevati tudi vprašanje cenzure spleta, ki je ponekod velik problem. Enako je z nizkocenovnimi, komercialnimi leti, ko na primer ne letijo na vojna obmocja. Nekaterim se je svet zaradi transportnih tehnologij tako v fizicnem kot v virtualnem svetu odprl skorajda na stežaj, medtem ko je za druge zaradi samega kontrasta svet še bolj zaprt. Imaginarij socialnih mrež Socialnim mrežam (družinskim, prijateljskim …) v procesu migracije ter njihovi vlogi pri procesu ustalitve v novi družbi je bilo v antropologiji namenjene precej pozornosti. Wilson na primer govori o verižnih reakcijah oziroma o network media 15 Omeniti je treba tudi nizkocenovne možnosti potovanja, ki še dodatno manjšajo svet. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot ted migration. To pomeni, da vsaka migracija olajša migracijo drugim iz družinskega ali prijateljskega kroga prvega migranta, kar venomer širi krog ljudmi z zvezami v tujini (v Brettell, 2008: 126–127). Poleg socialnih mrež so se antropologi v okviru tematike migracij ukvarjali tudi z vprašanjem etnicnosti in identitete, pri cemer so mnogi16 povzeli, da »je etnicnost […] osnova za konstrukcijo družbene kohezije in alians.« (ibid.: 133) Vendar danes lahko govorimo o migraciji, ki jo zaznamujeta odsotnost podpornih socialnih mrež in irelevantnost etnicne identitete (Kalcic, 2011: 33). To pomeni, da se bodoci migranti ne morejo zanašati, niti se ne zanašajo na obstojece zveze v tujini, ki bi jim migracijo olajšale. Na pot se podajajo sami, kar pa, kot smo videli, zaradi komunikacijskih tehnologij ne pomeni, da so zares sami. Imaginarij o lahkotnosti gibanja gre namrec z roko v roki z imaginarijem o lahkotnosti ohranjanja stikov.17 Na tej tocki želim pozornost nameniti socialnim mrežam, kaj so in kakšen pomen imajo v sedanjosti, saj pomembno vplivajo na imaginarij o mobilnosti. Wellman življenje pred letom 1950 opisuje takole: »Svoje bližnje so ljudje srecevali med sprehodom skozi svoje soseske, skozi povezanost »od vrat-do-vrat«. Ljudje so se hodili obiskovat, podrocja prijateljstva, dela in družinskega življenja pa so se prekrivala.« Danes se ta podrocja ne prekrivajo vec v taki meri. Ceprav ni nujno, da se ljudje selijo dlje od rojstnega kraja, je pogosto, da so kraji, kjer preživljamo prosti cas, kraji, kjer delamo, in dom bolj oddaljeni kot v preteklosti, kar zmanjšuje možnost nakljucnega srecanja med bližnjimi. Posledicno je za ohranjanje stikov z bližnjimi potrebne vec organizacije in nacrtovanja (v Urry, 2007: 220). Podobno pravi Fox: »Ne živimo vec v majhnih, tesno povezanih skupnostih […], kjer bi bili v vsakdanjem stiku s clani svoje družabne mreže […] prijatelji in družine so raztreseni. « (v Urry, 2007: 175) Raztresenosti svojih poznanstev in socialnih mrež moji sogovorniki ne dojemajo zgolj kot dejstvo ali kot neproblematicnost, temvec lahko tudi pozitivno. »Pri meni [Manja govori o svoji družini, op. p.] se ni žal še nihce odselil, ker potem bi imela cenejše pocitnice …« (Manja) Torej je razpršenost socialne mreže po svetu dojeta kot nacin olajšanja mobilnosti in olajšanega dostopa do sveta s financnega vidika. Poleg tega moramo upoštevati tudi preobrazbo vsebine socialnih mrež. Kdo bo tvorec naše vezi, ni vec determinanta (Torkington, 2010: 104), ki se oblikuje prek lojalnosti posameznika do svojega spola, družine, socialnega sloja in etnicne pripadnosti (Nastran Ule, 2000: 50). Danes, pravi Bauman, tovrstne orientacijske tocke sicer še vedno obstajajo, a so redkejše, »prihajamo iz obdobja vnaprej razvršcenih »referencnih skupin« (Bauman, 2002: 12–13). »Moderna [namrec] pozna le življenje, ki je »narejeno«: življenje modernih moških in žensk je [tako] naloga, 16 Brettell našteva: Jamajcane in Haitijce v ZDA, ki jih je raziskoval Foner, 1985; 1987; Banks, 1987; Ameriške staroselce v ZDA je raziskoval Rous, 1995; Sikhe v Britaniji pa Bachu, 1993. 17 Morda so socialne mreže zamenjala socialna omrežja? Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov ne danost.« (ibid.: 171) Pomembno je torej individualno iskanje ne le srece, kariere ipd., temvec tudi socialnih mrež, ki so prilagojene posamezniku in ne nasprotno. »Ponavadi je tako, da najdeš tiste ljudi, ki so ti najbolj podobni.« (Peter); »biti moraš do neke mere dobra oseba, kar išcem v svetu.« (Manja) Tako si želijo moji sogovorniki postati avtorji svojega življenja (Smith v Benson, 2012: 1687), aktivni tvorci (Korpela, 2009: 24), lovci (Bauman, 2008: 113), ki so breme tkanja vzorcev in posledicno bremena za neuspeh prevzeli nase, v sedanjosti, ki jo zaznamujejo razpadanje, krhkost, drobljivost, prehodnost in trenutnost cloveških vezi (Bauman, 2002: 20–21) ter prostorov (Auge, 2011: 79–80). Dom Izjemna fluidnost, ki zaznamuje sedanjost, izrazito transformira nekatere koncepte, ki so bili v preteklosti povezani s statiko in trajnostjo. Še en koncept, vreden obravnave, je dom. Za Augeja smo ljudje v casu globalne unifikacije, kjer »noben kraj ni popolnoma locen in kjer noben kraj ni popolnoma drug […] vedno in hkrati nikoli »doma«.« (v Rapport in Dawson, 1998a: 6) Tradicionalno je bil dom konceptualiziran kot »fizicno središce posameznikovega univerzuma – varni in nepremicni prostor odhoda in vracanja […] in osnovni fokus posameznikove skrbi in nadzora […] Domove lahko tako razumemo kot organizacijo prostora skozi cas in premešcanje sredstev v prostoru skozi cas.« (ibid.: 6–7) Torej biti doma pomeni biti fiksiran v okolju (Rapport in Dawson, 1998b: 21). V casu sodobne mobilnosti je treba na dom gledati drugace, kot na nekaj mobilnega, oziroma kot pravi Rouse, »plurilokalnega« (v Rapport in Dawson, 1998a: 7–9). V tem pogledu je zanimiv clanek Lucije Katulic o diplomantkah, ki po vec let bivajo v tujini. Katuliceva med drugim obravnava tudi, kako te ženske ustvarjajo svoj dom, in ugotavlja, da je dom kraj, kjer simbolno in materialno pride skupaj, oziroma »kraj, ki svoj pomen pridobi skozi prakso« (Petridou v Katulic, 2009: 187). Za moje sogovornike dom ni staticna kategorija, je nekaj, kar lahko premikaš, in nekaj, kar je treba obravnavati v dolocenem kontekstu, dom je tam, »kjer si ga ustvariš« (Peter). Ustvarjanje doma je ekvivalent ustvarjanja pomena, se pravi, ce prostor ne nosi pomena za posameznika, mu ne more reci dom. »Ce bom tam samo živel, ne bom imel tam družine ne drugih zadev, družino bom imel nekje drugje, še vedno ne bo tisto moj dom, ampak bo dom, kjer bo moja družina.« (Peter) Dom je tudi sinonim za življenje oziroma ne pomeni le prostora, v katerem živiš, temvec pomeni »imeti tam življenje«18 ali kot pravi Manja, »svoje življenje nesem s sabo, vse […] materialne in custvene stvari,« ali pa je povezan s casovno komponento, kot pravi Saša: »Ce si samo eno leto nekje, si na potovanju, ce pa 18 Saša je dom oznacila tudi kot prostor virtualnega življenja: »Dom je, da si stvari odneseš domov, Simse inštaliraš [racunalniška igrica, ki simulira življenje].« Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot si nekje vec kot dve leti, pa tam živiš.« Kot opozarja Maja Lamerger Khatib, je pri domu pomembno tudi »obcutenje sebe, sebstva, posameznikove identifikacije« (2009: 36). Prej sem že omenila idejo o iskanju Indije Koromandije, utopicnega kraja, kjer se bo imaginarij srece uresnicil. Ta ideja torej sovpada z idejo doma kot kraja, v katerem posameznik prepozna sam sebe in kjer se uresnicijo njegovi ideali. Za moje sogovornike je svet poln potencialnih, dostopnih domov, imaginarij, ki si ga je mogoce predstavljati le kot clan privilegiranega dela svetovnega prebivalstva, kar je še toliko bolj obcutno v luci begunske situacije. A hkrati njihovo razmišljanje o potencialu doma nekje drugje opozarja na odsotnost oziroma propad vezi s trenutnim domom, je posledica obcutkov marginaliziranosti in nemoci. Sklep Imaginariji so naše predstave o prostorih, ljudeh, ki naseljujejo prostore in o nas samih. Prav tako zajema naše predstave o sedanjosti in prihodnosti, torej ima tudi casovno razsežnost, ki se tekom casa in najrazlicnejših vplivov lahko spremenijo. Sicer vsakic enkraten, je v kolektivni lasti, saj do pripadnikov iste družbe imaginarij prihaja po individualnih (osebna poznanstva, lastne izkušnje itd.) in skupnih kanalih (radio, televizija, casopisi itd.). Skupaj s svojim ucinkom homogeniziranja, krajev, ljudi v teh krajih in razmer v casovnem okviru, deluje kot katalizator migracije, ki se v dolocenih tockah nahaja v obliki binarne opozicije življenju in možnostim, ki so tukaj. Dobro : slabo, sreca : nesreca, možnost : omejenost, negotovost : gotovost, margina : privilegij … Taka polarizacija poudarja imaginarij prihodnosti, prek katerega si sogovorniki predstavljajo, kašno bo njihovo življenje, ce bodo ostali v Sloveniji, in kakšno bo, ce bodo odšli. Za imaginarij prihodnosti je znacilna kombinacija oprijemljivih dejstev (ekonomska kriza, izkušnje na delovnem mestu, izkušnje iz druge roke) ter neoprijemljivih predstav, ki venomer obstajajo v zamišljeni prihodnosti. Torej govorimo o begu, predno bo prepozno (Korpela, 2009: 19). S prihodnostjo je mocno povezan imaginarij o sreci. Vsi si želimo biti srecni, biti avtor svojega življenja. Ker pa se srecen konec življenjske zgodbe mojim sogovornikom zdi bolj verjeten nekje drugje, se bodo podali na individualiziran lov na svojo sreco, na katerem bodo v množici indij koromandij odkrili tisto, ki njim najbolje ustreza, svojo utopijo, kjer jim bo omogocena lastna samouresnicitev. Razmišljati o odkritju Indije Koromandije izhaja iz ambivalentnega položaja, v katerem so se znašli moji sogovorniki. V njihovem imaginariju mobilnosti se razkrivata dve plati zgodbe, ki brišeta meje med prisilno in prostovoljno migracijo (Papastergiadis, 2000: 57). Mobilnost je ena od strategij prilagajanja današnjim razmeram, v kateri so se znašli ljudje po vsem svetu in ki briše meje med t. i. globalnim jugom in globalnim severom. Ljudje na obeh umetno konstruiranih poloblah se namrec poslužujejo primerljivih strategij (Kalcic in idr., 2011: 10), ena teh je gibanje prek meja. Vendar to še ne pomeni, da gledamo na dva enaka nacina gibanja. V tem pri Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov meru govorimo o privilegiju gibanja, ki ga omogoca družbeno-ekonomski status v globalni areni (Korpela, 2009: 15). Na eni strani sogovorniki cutijo marginalizacijo v lastni družbi, ki jih potiska v neprostovoljno iskanje boljšega življenja nekje drugje (Kalcic, 2011: 36–38), vendar se na drugi strani nahajajo v privilegiranem položaju, ki jim omogoca nabor kulturnega kapitala, prostega gibanja prek meja in dostopnost sveta. Svet je torej kot veleblagovnica krajev, med katerimi lahko izbiramo kot tisti s privilegijem v globalni areni. Tak imaginarij prostora nam omogoca krcenje prostora in casa ter posledicno možnost refleksivnega ocenjevanja potencialnih destinacij in zarisovanje novih, virtualnih meja, ki nam svet odpirajo še bolj na stežaj in še bolj potrjujejo družbeno politicni položaj v svetovnem merilu. Razvoj telekomunikacijskih tehnologij nam prav tako transformira vlogo in imaginarij o socialnih mrežah. Ce imamo splet, nismo zares sami. Naše vezi so posledicno lahko še bolj oddaljene, kar pa ni obremenjujoce, ce so nam tako dostopne. Simptom moderne je namrec raztresenost, minljivost in krhkost vezi, ki niso determinirajoce za našo prihodnost, ampak skupaj z našo etnicnostjo, družino, slojem in krajem, fluidne. Te lastnosti oziroma orientacijske tocke, ceprav še vedno vplivne v današnjem individualiziranem nacinu življenja, izgubljajo pomen, Ulrich Beck jih imenuje celo »zombijske institutcije«, ki so mrtve, a hkrati še vedno žive (v Bauman, 2002: 11). Tako smo lahko povsod doma, na vec krajih hkrati, naš dom je tam, kjer si ga ustvarimo. Vendar razmišljanje sogovornikov v smeri sveta kot doma lahko interpretiramo na dva nacina. Prvic kot privilegij, kot zmožnost misliti o svetu kot domu, in drugic s pozicije marginalnosti in cutenja potrebe po ustvarjanju novega doma nekje drugje. Literatura AUGE, MARC (2011): Nekraji: Uvod v antropologijo nadmodernosti. Ljubljana: Maska. BAUMAN, ZYGMUNT (2002): Tekoca moderna. Ljubljana: *cf. BAUMAN, ZYGMUNT (2008): The art of life. Cambridge in Malden: Polity. BENSON, MICHAELA (2012): How culturally-significant representations are translated into lifestyle migration. Journal of ethnic and migration studies 38(10): 1681–1695. BRETTELL B., CAROLIN (2008): Theorizing migration in anthropology the social construction of networks identities communities and globalscapes. V Migration theory: talking across disciplines, C. B. Brettell in J. F. Hollifield (ur.), 97–137. New York: Routledge. BRYDON, DIANA (2010): Cracking imaginaries: studying the global from Canadian space. V Rerouting the postcolonial: New directions fort he new millennium, J. Wilson in dr. (ur.), 105–117. London in New York: Routledge. DRNOVŠEK, MARJAN (2006): Nekateri vidiki odnosa slovenske javnosti do izseljenstva. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu (24): 115–132. FABJANCIC, NINA (2006): Migrantke brez dokumentov kot »nove služkinje« v Nemciji. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 226(34): 41–53. HOEY, A. BRIAN (2009): American narratives of travel and a search for refuge. V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K. O'Reilly in M. Benson (ur.), 31–50. Farnham in Burlington: Ashgate. JURIC PAHOR, MARIJA (2012): Cezmejni in transkulturni imaginariji: Alpsko-jadranski prostor v kontekstu njegovega zamišljanja in o(d)smišljanja. Annales: anali za istrske in mediteranske študije 22(2): 409–424. KALCIC, ŠPELA (2011): Going nomad: New mobile lifestyle among Europeans. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu (38): 33–48. KALCIC, ŠPELA, MARKO JUNTUNEN IN NATAŠA ROGELJA (2011): Marginal mobility: A heuristic tool for comparative analysis of contemporary mobilities. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu (38): 7–20. KATULIC, LUCIJA (2009): Ženske v diplomaciji in njihove zasebne transnacionalne prakse. Dve domovini: razprave o izseljenstvu 29: 181–203. KLANJŠEK, RUDI (2011): Globalizacija in mobilnost mladih. V Mladina 2010: Družbeni profili mladih v Sloveniji. M. Lavric (ur.), 375–394. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino in založba Aristej. KORPELA, MARI (2009): When a trip to adulthood becomes a lifestyle: Western lifestyle migrants in Varanasi, India V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K. O'Reilly in M. Benson (ur.), 15–30. Farnham in Burlington: Ashgate. LAMBERGER KHATIB, MAJA PEZDIR IN TATJANA PEZDIR (2009): »Could I ask you, my brother, to send me a little something?«: remitting behaviour among Arabs and Bosniaks in Slovenia. Dve domovini: razprave o izseljenstvu 29: 115–134. LI, MANJU, IRENE HANSON FRIEZE, JASNA HORVAT, JOSIPA MIJOC IN JOSEPHINE E. OLSON (2012): Reasons for leaving home: comparing predictors of wanting to migrate and travel in Croatian undergraduates. Migracijske i etnicke teme 28(1): 7–27. LUNACEK, SARAH (2008): Percepcija Evropejcev in Americanov ter predstave o Zahodu v Agadezu (Niger). Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. MULEC, BREDA (2011): Kroženje možganov: Nov cilj v povezovanju z diasporami. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu (33): 109–122. NASTRAN ULE, MIRJANA (2000): Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana: Znanstveno publicisticno središce. NATERER, ANDREJ (2011a): Sinteza spoznanj kvalitativnega raziskovanja. V Mladina 2010: Družbeni profili mladih v Sloveniji, M. Lavric (ur.), 541–578. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za RS mladino in založba Aristej. NARETER, ANDREJ (2011b): Zeitgeist mladih. V Mladina 2010: Družbeni profili mladih v Sloveniji, M. Lavric (ur.), 579–586. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za RS mladino in založba Aristej. O'REILLY, KAREN (2009): The children of the hunters: Self-realization projects and class reproduction.V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K. Tija Jerkic | Imaginariji bodocih slovenskih emigrantov O'Reilly in M. Benson (ur.), 103–120. Farnham in Burlington: Ashgate. O'REILLY, KAREN IN MICHAELA BENSON (2009): Lifestyle migration: Escaping to the good life. V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K. O'Reilly in M. Benson (ur.), 1–14. Farnham in Burlington: Ashgate PAPASTERGIADIS, NIKOS (2000): The turbulence of migration. Cambridge, Oxford in Malden: Polity. POLER KOVACIC, MELITA IN KARMEN ERJAVEC (2010): The European Union - a new homeland for illegal immigrants?: a study of imaginaries of the European Union. Dve domovini: razprave o izseljenstvu 31: 169–185. RAPPORT, NIGEL IN ANDREW DAWSON (1998a): The Topic and the book. V Migrants of identity: perceptions of home in a world of movement, N. Rapport in A. Dawson, (ur.), 5–19. Oxford, New York : Berg. RAPPORT, NIGEL IN ANDREW DAWSON (1998b): Home and movement: A polemic. V Migrants of identity: perceptions of home in a world of movement, N. Rapport in A. Dawson, (ur.), 19–38. Oxford, New York: Berg. SALAZAR, B. NOEL (2012): Tourism imaginaries: A conceptual approach. Annals of Tourism Research 9(2): 863–882. TORKINGTON, KATE (2010): Defining lifestyle migration. Dos Algarves (19): 99–111. TRUNDLE, CATHERINE (2009): Romance tourists, foreign wives or retirement migrants? Cross-cultural marriage in Florence, Italy. V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K. O'Reilly in M. Benson (ur.), 50–68. Farnham in Burlington: Ashgate. URRY, JOHN (2007): Mobilities. Cambridge in Malden: Polity. ULE, MIRJANA (2011): Spremenjene podobe mladosti in prehodov v odraslost. V Obrazi pismenosti: spoznanja o razvoju pismenosti odraslih, P. Javrh (ur.), 136–150. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. WALDREN, JACQUELINE (2009): Lifestyle afterthoughts. V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K. O'Reilly in M. Benson (ur.), 153–164. Farnham in Burlington: Ashgate. ZAVRATNIK, SIMONA (2011): Sodobne migracije v mnenjih slovenske javnosti. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu (33): 55–72. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot 362 Barbara Samaluk Neoliberalna (samo) kolonizacija: primer sodobnih poljskih in slovenskih izseljevanj aktivnega prebivalstva Abstract Neoliberal (self)colonisation: Neoliberal (self)colonisation: the active population emigration from Poland and Slovenia Through the case study of contemporary Polish and Slovenia emigration, this article exposes the micro effects of neoliberal (self)colonisation that marks the present cultural political economy on various local and global scales and affects exit strategies of active populations. For in-depth understanding of contemporary migration flows it is first necessary to shed light on the socio-economic and historical context that brought to neoliberal (self)colonisation in post-socialist Europe. In this regard, the article particularly focuses on the transition and Europeanization process and the current economic crises within Poland and Slovenia. This historical and socio-economic process forms the necessary foreground for the exploration of micro effects explored through in-depth interviews with Polish and Slovenian migrants in Great Britain. These findings show both similarities and differences between these two groups of migrants that arise from diverse socio-economic and historical contexts and the imposition of neoliberal (self)colonisation in Poland and Slovenia. Keywords: neoliberal (self)colonisation, post-socialism, emigration, Poland, Slovenia Barbara Samaluk is a Postdoctoral Research Fellow at the University of Greenwich. Her areas of research include: transnational labour migration, cultural political economy, commodification and marketization processes within postcolonial and post-socialist order. (barbara.samaluk@siol.net) Povzetek Na primeru poljskih in slovenskih sodobnih izseljevanj clanek obravnava mikroucinke neoliberalne (samo)kolonizacije, ki zaznamuje sodobno kulturno politicno ekonomijo na globalni in lokalni ravni in vpliva na izhodne strategije aktivnega prebivalstva. Za poglobljeno razumevanje sodobnih migracijskih tokov je najprej treba osvetliti socioekonomski in zgodovinski kontekst, ki je pripeljal do neoliberalne (samo)kolonizacije na obmocju postsocialisticne Evrope. Pri tem se clanek posebej osredinja na Poljsko in Slovenijo ter njuno obdobje tranzicije, vstopa v EU in trenutne ekonomske krize. Ta historicni in makroekonomski kontekst je tako podlaga za raziskovanje njenih mikroucinkov, ki so bili proucevani s pomocjo poglobljenih intervjujev s slovenskimi in poljskimi izseljenci v Veliki Britaniji. Rezultati raziskave kažejo tako podobnosti kot razlike med tema dvema skupinama izseljencev, ki izhajajo iz razlicnih socioekonomskih in zgodovinskih kontekstov ter ucinkov neoliberalne (samo)kolonizacije na Poljskem in v Sloveniji. Kljucne besede: neoliberalna (samo)kolonizacija, postsocializem, izseljevanje, Poljska, Slovenija Barbara Samaluk je postdoktorska raziskovalka v Raziskovalni enoti za delo in zaposlovanje na Univerzi v Greenwichu. Njena podrocja raziskovanja so: transnacionalne delovne migracije, kulturno-politicna ekonomija, procesi komodifikacije in marketizacije v postkolonialnih in postsocialisticnih okvirih. (barbara. samaluk@siol.net) 363 Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija Uvod Ob vstopu osmih postsocialisticnih držav v Evropsko unijo (EU) leta 2004 je postala Velika Britanija eden bolj zaželenih ciljev za delavce iz teh držav, saj je bila poleg Irske in Švedske edina, ki zanje ni postavila tranzicijskih omejitev na podrocju dela (Vaughan-Whitehead, 2003). Ceprav so delavci iz postsocialisticnih držav lahko neovirano opravljali delo v Veliki Britaniji, pa so se še vedno morali registrirati, saj so šele po enem letu neprekinjenega dela dobili pravico dostopa do socialnih transferjev in s tem do vseh pravic, ki izhajajo iz EU-državljanstva (Doyle in dr., 2006). Vseeno je izseljevanje iz postsocialisticne Evrope sprožilo nov val migracij v Veliko Britanijo, za katero so zgodovinsko znacilne pretežno migracije iz njenih nekdanjih kolonij. Novi val migracij je spodbudil vrsto raziskav, ki so se osredinjale na vpliv priseljevanja ter vpetost v obstojece etnicne, rasne in razredne neenakosti v postkolonialni Veliki Britaniji (McDowell, 2009; McDowell in dr., 2007; Wills in dr., 2010; Anderson in dr., 2006; Anderson in dr., 2007). Te raziskave proucujejo novi val priseljevanja skozi prizmo ekonomskih migracij in zgolj od tocke vstopa v Veliko Britanijo, kar sicer pomembno osvetljuje neenaka razmerja moci znotraj globalizirane britanske ekonomije, vendar pa izpušcajo tisto holisticno perspektivo, ki bi razpoznala sodobne kolonialne procese v postsocialisticni Evropi in njihove ucinke na izseljevanje. Za holisticno razumevanje teh procesov bi se bilo treba raziskovanja migracij lotiti skozi analizo strukturnih sprememb v krajih izvora in njihovih ucinkov na izseljevanje aktivnega prebivalstva. Izhajajoc iz tega makro socioekonomskega in zgodovinskega izhodišca clanek najprej razcleni in opredeli neoliberalno (samo)kolonizacijo v postsocialisticni Evropi. Temu sledijo predstavitev metod raziskave o (samo)kolonizaciji poljskih in slovenskih delavcev v Veliki Britaniji, analiza podatkov ter predstavitev ugotovitev, besedilo pa se sklene s predlogi za nadaljnje raziskovanje. Neoliberalna (samo)kolonizacija Zacetki neoliberalizma, ki ga nekateri avtorji definirajo kot globalno politicno, ekonomsko in kulturno hegemonijo, segajo v drugo polovico 70. let prejšnjega stoletja, ko sta vladi Ronalda Reagana v ZDA in nekoliko pozneje Margaret Thatcher v Veliki Britaniji sprožili proces ekonomskega prestrukturiranja družbe. Ta se kaže v privatizaciji, liberalizaciji trgovine in globalni deregulaciji trgov, transnacionalni proizvodnji in potrošnji, fleksibilizaciji trga dela in krcenju države blaginje (Harvey, 2005; Mohanty, 2003; Bohle, 2006; Ong, 2006; McDowell, 2004; Wills, 2008; Skeggs, 2004). Ekonomske in politicne elite o neoliberalni hegomoniji pogosto govorijo kot o nasprotju ideologijam fašizma, komunizma in celo keynesijanske države blaginje, zato naj bi bila kot taka domnevno univerzalno nujna in na splošno družbeno Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot koristna. Neoliberalizem sicer predstavljajo kot postideološki svetovni sistem, ki pa dejansko vsiljuje kapitalisticno ideologijo in jo postavlja za edino alternativo prihodnosti (Kuzmanic, 2008). V tem okviru Duggan pravi, da je neoliberalizem »poustvaril imperialne ekonomske, politicne in kulturne prakse za navidezno postimperialisticni svet« (2003: xiii). Pri tem je ena najvecjih prevar neoliberalizma ravno v diskurzu, da je ekonomsko podrocje popolnoma loceno od politicnega in kulturnega. Bourdieu in Wacquant (2001) imenujeta to dominantno naracijo »nova planetarna biblija«, ki je rezultat nove oblike imperializma, in sicer kulturnega imperializma, ki šteje narašcajoco razredno neenakost za nepomembno in zastarelo. To je še posebej pomembno za proucevanje transnacionalnih migracijskih tokov, ki so posledica globalnega prodiranja neoliberalizma v družbe z drugacnimi socialno-ekonomskimi modeli. Tako kot pred tem nekatere južnoameriške države je od padca berlinskega zidu tudi postsocialisticna Evropa postala laboratorij za širjenje neoliberalnih idej. Te je v Veliki Britaniji sprva promovirala konservativna politika Margaret Thatcher in pozneje tudi socialdemokracija, ki je s t. i. »tretjo potjo« raje privzela novo planetarno biblijo, kot pa da bi se ji zoperstavljala (Vaughan- Whitehead, 2003). Ko so se v 90. letih zaceli evropski trgi širiti v postsocialisticne države in so te zacele postopke pridruževanja EU, so politicne in ekonomske elite bolj kot evropski socialni model zagovarjale in predpisovale hitre spremembe po neoliberalnem vzorcu. Vse od prvih zahodnoevropskih sporazumov s postsocialisticnimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami je bil osnovni cilj zagotoviti liberalizacijo in deregulacijo postsocialisticnih ekonomij (Bohle, 2006). S pomocjo te usmeritve je bila privatizacija v teh državah podprta z davcnimi preferencami za tuje vlagatelje, kar je omogocilo ekonomsko kolonizacijo zahodnim korporacijam, ki so danes najvecje vlagateljice v nekdanjih socialisticnih državah (Böröcz, 2001). Vpliv tujih vlagateljev se v postsocialisticnih državah tako ni kazal zgolj skozi nadzor in prevzem ekonomskih dobrin, temvec tudi skozi vpliv pri oblikovanju politik in strateških usmeritev (Bohle, 2006). Te politike in strategije so se ideološko oblikovale pod pretvezo modernizacije, ki naj bi jo postsocialisticne države dosegle z uresnicevanjem »standardov « zahodnih ekonomij in demokracij (Stenning in dr., 2010; Mocnik, 2002). Seveda teh procesov postsocialisticnim državam niso vsilili samo od »zunaj«, temvec so jih pod pretvezo odpravljanja socializma spodbujale tudi domace politicne in ekonomske elite. Toda pri globalni ekspanziji neoliberalne hegemonije je treba upoštevati tudi procese historicno in geografsko diferencirane neoliberalizacije, ki se ni uveljavila zgolj s pomocjo ekonomskih in politicnih elit, temvec tudi skozi obicajni vsakdan posameznikov in posameznic (Stenning in dr., 2010). To je proces, ki ima v razlicnih okoljih razlicne ucinke. Neoliberalizacija namrec deluje hegemonicno tudi s pomocjo samokolonialne logike, ko domace elite in posamezniki ter posameznice sami vzpostavljajo inferiorni odnos do Zahoda in kapitalisticnih oblik proizvodnje in potrošnje (Kiossev, 2010; Samaluk, v pripravi). S tega vidika Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija vec avtorjev raziskuje procese neoliberalizacije in posledicnega izseljevanja skozi postkolonialno perspektivo, ki omogoca epistemološko obravnavo binarne logike, ki je prisotna med Zahodom in Vzhodom, socializmom in kapitalizmom, opravicuje trenutne neokolonialne prakse in (samo)disciplinira posameznike na razlicnih lokalnih in globalnih ravneh (Samaluk, 2014b; Samaluk, 2014a; Samaluk, v pripravi; Buchowski, 2006; Böröcz, 2001; Owczarzak, 2009; Stenning in Hörschelmann, 2008). Širjenje neoliberalizma v postsocialisticne države je namrec omogocilo premagovanje pomembnih ovir za širjenje globalnega kapitalizma. Nacionalni trgi (dela), ki so bili pred tem omejeni na nacionalne države, so tako postali transnacionalni in omogocili neovirano gibanje idej, kapitala, storitev in proizvodov, posledicno pa so povzrocili tudi gibanje delovne sile (Samaluk, 2014a; Bourdieu, 2005; Samaluk, 2014b; Bernaciak, 2014). Ta gibanja so velikokrat povzrocila socialni dumping, ki ga Bernaciak (2012: 25) opredeli kot »strategijo, usmerjeno k zniževanju socialnih standardov na racun povecevanja tekmovalnosti. Strategijo spodbujanja podjetij, ki pa posredno vkljucuje tudi delovno silo v podjetjih in/ali domace vlade ali vlade držav gostiteljic in ima negativne posledice v družbeni sferi.« (Bernaciak, 2012: 25) Pri tem je treba poudariti, da socialni dumping kljub pogosto usmerjenemu fokusu na ekonomsko revnejše države pomembno spodbujajo akterji moci v zahodnih državah (Bernaciak, 2014). Na primer, cas tranzicije je v postsocialisticne države med drugim pripeljal tudi transnacionalne zaposlovalne agencije, ki pomembno pripomorejo k prekarnemu zaposlovanju in ustvarjanju specificne vrednosti postsocialisticnih migrantskih delavcev na Zahodu (Samaluk, 2014b). Medtem ko so zahodne elite v casu prikljucevanja postsocialisticnih držav EU nenehno zagovarjale implementacijo neoliberalnih praks in prost pretok kapitala, dobrin in storitev v bodocih clanicah in tako ucinkovito povzrocale socialni dumping, so ob vkljucitvi v EU zagovarjale tranzicijske omejitve glede prostega gibanja delovne sile na Zahod (Vaughan-Whitehead, 2003). Ta licemerna neoliberalna politicna ekonomija seveda še danes negativno vpliva na položaj delavstva na razlicnih lokalnih in globalnih ravneh. V nadaljevanju obravnavamo prav te ucinke na primeru izseljevanja aktivnega prebivalstva s Poljske in Slovenije v Veliko Britanijo. Metode in analiza Raziskava temelji na poglobljenih intervjujih s poljskimi in slovenskimi izseljenskimi delavci in delavkami v Londonu in jugovzhodni Angliji, opravljenih med letoma 2011 in 2012. Intervjuji se osredinjajo na osebne razmere v kraju izvora, na razloge za selitev, pricakovanja pred njo, posameznikovo samovrednotenje v odnosu do Zahoda in njegove dejanske izkušnje po selitvi. Intervjuji so dopolnjeni z analizo zapisov na samoorganizacijskih spletnih omrežjih. Med intervjuvanci je 16 poljskih in 20 slovenskih delavcev, 23 žensk in 13 moških, starih od 23 do 42 let. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Med njimi jih je 31 imelo koncano univerzitetno ali višjo izobrazbo in pet poklicno. Vsi so se priselili v Veliko Britanijo med letoma 2002 in 2011 in so v casu pogovora delali pretežno v storitvenem sektorju. Vsi intervjuji so bili digitalno posneti, prepisani in analizirani skozi proces kodiranja (Charmaz, 2006; Layder, 1998; Strauss in Corbin, 1990). Ucinki neoliberalne (samo)kolonizacije na poljske emigracije S pomocjo domacih elit, tujih svetovalcev in mednarodnih akterjev, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, je bila neoliberalizacija na Poljskem že v 90. letih implementirana s »šok terapijo«, ki je bila usmerjena predvsem v deregulacijo trga, privatizacijo in krcenje javnega sektorja. Neoliberalizacija se je kazala v povecevanju brezposelnosti, revšcine, poglabljanju dohodkovnih razlik in splošnega slabšanja delovnih razmer in življenjskega standarda prebivalstva (Stenning in dr., 2010; Sliwa, 2009). Družbena cena strukturnih sprememb se je med drugim izražala v najvecjem množicnem izseljevanju aktivnega prebivalstva v poljski zgodovini (Fihel in Okolski, 2009). Izabela takole pojasnjuje posledice sistemskih sprememb in socialnega dumpinga na izhodišcne strategije cedalje bolj prekariziranih delavcev v domacem kraju: Zaradi sprememb v izobraževalnem sistemu sem se morala preseliti v Katowice, kjer sem lahko našla službo ... Potem sem se odlocila, da se preselim v London ... Resnicno sem si želela, da bi se vrnila domov, ker ne maram velikih mest in moj rojstni kraj je prelep ... Nekako smo prisiljeni v selitve, ker doma nimamo služb. Bielsko-Biala je slovel po proizvodnji volne in volnenih oblacil, to je bila dobra industrija, ki je ljudem zagotavljala zaposlitev. Leto 1989 je bilo zacetek zatona te industrije in zdaj imamo toliko rabljenih stvari z Zahoda ... Težko je bilo najti delo v mojem poklicu. Ne govorim o delu v prodaji ali kaj podobnega, temvec delu, ki je povezano s tem, kar sem študirala ... Zato in tudi zaradi denarja za nakup stanovanja sem se odlocila, da se preselim v London … In mogoce je raven fizike v teh državi višji kot na Poljskem. Morda se motim, ker še nisem imela priložnosti poskusiti, vendar bi rada videla opremo … Po mojem imajo boljšo opremo. (Varuška, 37 let, podiplomska izobrazba) Izabela pojasnjuje, da se je bila zaradi sistemskih sprememb v izobraževalnem sistemu in nizkih plac v šolstvu prisiljena seliti, najprej po državi in potem v tujino. Kljub podiplomski izobrazbi in vecletnim delovnim izkušnjam je Izabela v casu intervjuja pri 37 letih že vec kot pet let delala v Londonu kot varuška in neuspešno kandidirala na razpisih za uciteljico. Izabelin primer je tipicna zgodba devalvacije Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija visoko kvalificiranih delavcev iz postsocialisticne Evrope v Veliki Britaniji. Ceprav je vecina mojih sogovornikov med bivanjem v Veliki Britaniji lahko poklicno napredovala, pa je nekaj posameznikov kljub svojemu znanju in kvalifikacijam obticalo na nizko placanih in nizko kvalificiranih delovnih mestih. Izabelin primer tudi kaže, da delavce k izseljevanju spodbujajo (samo)kolonialne predstave o »boljših« standardih dela na Zahodu. Prav tako Izabela opozarja na posledice socialnega dumpinga , ki se je odražal v unicevanju lokalne proizvodnje, uvozu zahodnega blaga in posledicnem izseljevanju brezposelne delovne sile. Tudi raziskava Pickles in Smitha (2010) je pokazala, kako je za zahodna podjetja tekstilna industrija v postsocialisticnih državah v zacetku 90. let veljala za nizkocenovno, vendar so zacela že konec 90. let proizvodnjo seliti iz visokocenovnih (Poljska) v nizkocenovne države v jugovzhodni Evropi. To je povzrocilo brezposelnost in posledicno izseljevanje. Tako imenovana poljska zgodba o uspehu, o kateri se je govorilo predvsem v casu krize, vsekakor ni zgodba o uspehu za vecino ljudi, saj je neoliberalizacija povzrocila razkroj socialne države, demokraticnih standardov in krcenje pravic, kar je še prav posebej prizadelo ranljive skupine (Rae, 2014; Skora, 2014). Med drugim je neoliberalizacija povzrocila velikanske dohodkovne razlike, ki so še dodatno poglobile družbeno neenakost, in ustvarile nove oblike družbene stratifikacije. S tega vidika Andrzej pojasnjuje spremembe v razredni strukturi prebivalstva: Na Poljskem smo imeli tri razrede, vendar ko sem se izselil [2006] sem opazil, da je družba razdeljena na dva razreda, zelo revne in zelo bogate posameznike. Razmere so se zelo spremenile! (Kadrovski vodja, 31 let, univerzitetna izobrazba) Andrzejeva opažanja o poglabljanju razrednih razlik in izginjanju srednjega razreda na Poljskem potrjujejo tudi raziskave (Sliwa, 2009; Stenning in dr., 2010; Watson, 2000). Povecana neenakost se je med drugim upravicevala s pomocjo sodobnih »orientalisticnih« praks v regiji, ki so ustvarjale t. i. »zmagovalce« in »poražence« tranzicije (Buchowski, 2006). Poleg na novo nastalih razrednih razlik so imele strukturne spremembe še zlasti negativne posledice za mlade. Anna, ki se je izselila leta 2004, pojasnjuje, kako je pomanjkanje možnosti za zaposlitev že v 90. letih zaznamovalo celo generacijo mladih Poljakov, ki so odrašcali v tranzicijskem casu: Ko sem bila stara 19 let, sem se zacela zavedati, da ne bo lahko najti službe. Od zgodnje mladosti sem vedela, da je velik zalogaj dobiti delo in da je povsem mogoce, da ti ne uspe. Zato smo se vsi borili, da bi uspeli. Ne gre za to, da bi obogateli, vsi smo zgolj želeli dobiti službo. Ko sem bila študentka, sem videla veliko ljudi, ki je niso dobili. Tudi sama sem želela med študijem zaslužiti, prijavljala sem se na vrsto razpisov, a službe nisem dobila. Odrasla sem v velikem stresu, kako priti do dohodkov. To se mi zdi zelo pomembno in vedno Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot sem želela izboljšati svoje možnosti za zaposlitev. Na Poljskem bi zelo težko našla dobro zaposlitev ... Ko sem prišla v Veliko Britanijo, sem delala med 6. in 11. uro in zaslužila dovolj denarja za preživetje ... To je bila najbolj bedna služba, prodajala sem kavo in rogljicke, vendar sem lahko živela od tega. Takrat sem mislila, da je to raj, da lahko dosežem, kar hocem. (Projektna vodja, 30 let, univerzitetna izobrazba) Annin primer osvetljuje, kako je pomanjkanje služb in možnosti v maticni državi povzrocalo velikanski stres celotni generaciji mladih Poljakov, ki so si želeli zgolj stabilno službo in placo. Zaradi pomanjkanja zaposlitvenih možnosti in dela so se zaceli mladi Poljaki množicno izseljevati na Zahod. Anna pojasnjuje, da se je ob prihodu Velika Britanija zaradi neprimerno višjih plac in boljših možnostih za življenje otresla eksistencnega stresa, saj je kljub poklicni dekvalifikaciji zaslužila dovolj za preživetje. Neokolonialni strukturni procesi v državah izvora tako povzrocajo, da novi priseljenci prostovoljno in celo z zadovoljstvom sprejemajo nižje kvalificirane in nizko placane službe na Zahodu. Ceprav je Anna drugace kot Izabela od svojega prihoda v Veliko Britanijo poklicno precej napredovala in je za casa intervjuja opravljala delo na vodstvenem položaju, pa oba primera kažeta mikroucinke neokolonialnih procesov v Evropi. Zato ni presenetljivo, da se je Annina podoba raja po vec letih življenja v Veliki Britaniji razblinila: Presenecena sem bila, ko sem ugotovila, da Zahod ni raj, za kar smo ga imeli. Tu ljudje živijo v revšcini in to naj bi bil boljši svet … Bila sem šokirana, ker sem bila vse življenje prepricana v ta raj, imela sem komplekse: 'Ceš, jaz sem iz Poljske'. (Projektna vodja, 30 let, univerzitetna izobrazba) Zgornji primeri kažejo tudi na simbolno ekonomijo, ki negativno vpliva na (samo)vrednotenje priseljenskih delavcev v odnosu do Zahoda in pogosto deluje kot dodatna spodbuda za izseljevanje. Zaradi (samo)kolonizacije si delavci iz postsocialisticne Evrope pogosto predstavljajo zahodno družbo kot na splošno boljšo in enakopravnejšo in so nemalokrat razocarani nad družbene stratifikacijo ter lokalnimi rasizmi in seksizmi (Samaluk, 2014b). To je še zlasti problematicno za mlade emancipirane ženske, ki pricakujejo, da sta Velika Britanija in predvsem multikulturni London zelo enakopravno okolje, ki naj bi jim omogocala emancipacijo, in niso pripravljene na seksisticne in rasisticne stereotipne projekcije in prakse, kakršne obcutijo ob prihodu (Samaluk, v pripravi). Pri tem je treba opozoriti, da se je postsocialisticna Poljska med drugim tudi mocno retradicionalizirala. Raziskave kažejo, da so imele Poljakinje vec pravic v casu socializma kot zdaj, ko država s pomocjo vplivne Katoliške cerkve in z uporabo zahodnih diskurzov sprejema politike, ki ženske vztrajno vraca k tradicionalnima vlogama matere in žene ter jim jemlje nadzor nad lastnim telesom (Forrester in dr., 2004). Vracanje žensk v sfero družine se vecinoma utemeljuje kot »korekcija« tistih socialisticnih politik, Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija ki so ženskam omogocale usklajevanje delovnega in družinskega življenja ter jim omogocale ekonomsko neodvisnost (Owczarzak, 2009). Številne mlade Poljakinje so bile zelo kriticne do ponovnega uvajanja patriarhalnih vzorcev in zakonodaje. Kot pojasnjuje Joanna, je bila retradicionalizacija pomemben razlog za njeno izselitev: Toda glavni razlog, da sem se pocutila, da ne spadam vec v poljsko družbo, je bil, da se nisem pocutila udobno z vso to tradicijo, z vsemi stereotipi, pritiski in pravili, ki jih moraš upoštevati, da veljaš za dobro državljanko, dobro hci, ženo in sestro. (Racunovodkinja, 27 let, podiplomska izobrazba) Joannin primer nakazuje probleme mladih deklet, ki jih procesi retradicionalizacije silijo v sprejemanje novih-starih norm in pravil spolnih vlog. Ponovno uvajanje patriarhalnih odnosov je sovpadalo z vpeljavo neoliberalne doktrine prostega trga. Kot pravi Miroiu, se je komunisticna patriarhija transformirala v tranzicijsko patriarhijo, ki je omogocila moškim, da so si uspešno prilastili državo, medtem ko so bile ženske premešcene na trg (Miroiu, 2004). Zaradi tako drasticnih strukturnih sprememb in revšcine zaradi pomanjkanja delovnih mest se je na Poljskem razvila neformalna ekonomija, ki sploh omogoca družbeno reprodukcijo (Stenning in dr., 2010). Ucinki neoliberalne (samo)kolonizacije na slovenske emigracije Kljub poskusom zahodnih svetovalcev, da bi implementirali »šok terapijo« tudi v Sloveniji, je ravno specificen zgodovinski, socioekonomski in politicni kontekst Slovenije omogocil, da je prevladala gradualisticna dinamika tranzicije. Mencinger (2004) v tem smislu meni, da je Slovenija imela prednost zaradi pragmaticnega jugoslovanskega socializma, ki jo je pripravil na tranzicijo že pred letom 1989, saj je že imela vzpostavljene ekonomske vezi z zahodnim trgom, ta izkušnja pa je seveda vsebovalo tudi zdravo skepso do zahodnih pritiskov po hitrih spremembah. Gradualisticni pristop je omogocil, da je Slovenija vse do vstopa v EU ohranila brezposelnost na sorazmerno nizki ravni, varstvo delovne zakonodaje, obdržala je (stare) dohodkovne razlike in izboljšala sistem socialnega varstva (Vodopivec, 2004; Stanovnik, 2004). Uspeh gradualisticnega koncepta tako izhaja iz dejstva, da je temeljil na lokalnem kontekstu in pragmatizmu in ne na ideoloških okvirih, na katerih so temeljili »recepti« zahodnih elit. Tako je imela Slovenija v primerjavi z drugimi postsocialisticnimi državami konec 90. let najnižji emigracijski potencial (IOM, 1999). Kljub temu pa je prebivalce in prebivalke že od nekdaj gnala želja po nabiranju izkušenj in novih znanj ter slovenska majhnost. Težnja po izseljevanju se je na zacetku 21. stoletja tako Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot kazala pretežno le pri mladih in visoko izobraženih, predvsem tistih, ki so že bili vkljuceni v mednarodne študentske izmenjave, ali so bili nezadovoljni z delom oz. so imeli možnost zaposlitve v tujini (Bevc, 2004; Hanžek, 2009). To je do dolocene mere potrdila tudi pricujoca raziskava ter obenem odkrila še druge intersekcijske razloge, ki so posledica strukturnih sprememb, nastalih po vstopu Slovenije v EU in vpeljavi t. i. kriznih varcevalnih ukrepov. Na primer, Andrej pojasnjuje, da ga leta 2004 k izselitvi ni gnala želja po izboljšanju kakovosti življenja, saj je v tistem casu tega ponujala Slovenija sama, temvec vecje ambicije, ki jih je bilo težko uresniciti na majhnem slovenskem prostoru: Mislim, da je kakovost življenja v Sloveniji zelo visoka in da se ljudje v Sloveniji velikokrat ne zavedajo, kako srecni so in kako lepo je življenje v Sloveniji ... Regijski okviri ponujajo dobre možnosti ... Vendar star pregovor pravi: »Ali želiš biti prvi na vasi ali zadnji v mestu?« To je dilema. Slovenija ti daje dobre možnosti, da si prvi na vasi, ce je to clovekov cilj. Kdor želi doseci vec, se mora izseliti. (Bankir, 36 let, univerzitetna izobrazba) Andrejev primer kaže, da se ambiciozni posamezniki in posameznice kljub sorazmerno ugodnimi možnostim v Sloveniji zaradi majhnosti selijo v tujino. Ker je ena najmanjših držav v EU, bo iz Slovenije vedno odhajalo doloceno število visokokvalificiranih ljudi, vendar pa so se razmere v državi z vstopom v EU, evrsko obmocje in s krizo zacele drasticno slabšati, kar je še prav posebej vidno, ko se osredinimo na razloge za izseljevanje na obrobje potisnjenih skupin prebivalstva. V casu tranzicije in v prvih letih po vstopu v EU je bila Slovenija v nasprotju s Poljsko zanimiv migracijski cilj ne samo za tradicionalne priseljence iz nekdanjih republik Jugoslavije, temvec tudi za posameznike iz drugih držav (SURS, 2007; Herm, 2008). Zato so izkušnje novih priseljencev še posebej pomenljive za odkrivanje in razumevanje poglabljanja neenakosti v slovenski družbi. Jernej, naturalizirani Slovenec, rojen v Ukrajini, pojasnjuje svojo kompleksno migracijsko pot, zaznamovano s strukturnimi spremembami, nastalimi v tranziciji in z evropeizacijo v razlicnih postsocialisticnih državah: V Sloveniji je bilo seveda precej bolje kot na Madžarskem, vsaj takrat. Leta 1996 je bila razlika resnicno velika. Vendar, kot si morda tudi sama izkusila, se je kljub navidezno boljši kakovosti življenja … razmerje med dohodki in odhodki poslabšalo. Še zlasti v sektorju, v katerem sem delal, v umetnosti in oblikovanju keramike. Tako sem dosegel tocko, ko se preprosto nisem mogel vec preživljati in sem moral oditi. (Umetnik in ucitelj oblikovanja keramike, 37 let, podiplomska izobrazba) Jernej opiše svojo pot iz Ukrajine, ki ga je peljala najprej na Madžarsko in potem leta 1996 v Slovenijo, kjer so bile razmere za življenje ugodnejše. Vendar pa se Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija je moral leta 2006 znova seliti, saj se v Sloveniji zaradi strukturnih sprememb in povecanja razlike med cenami in placami ni mogel vec preživljati. Jernejev primer kaže mikroucinke strukturnih sprememb, ki jih v casu gradualisticne tranzicije še ni bilo cutiti na ravni vsakdanjika in možnosti zaslužka, vendar so se z vstopom v EU razmere poslabšali do te mere, da nekaterim skupinam prihodki niso vec zagotavljali preživetja. To postane razvidno predvsem, ko se odmaknemo od središca proti obrobju, ki se ne sooca samo s pomanjkanjem materialne, temvec tudi socialne in kulturne infrastrukture, ki lahko posameznike in posameznice varujejo pred revšcino. V prekarne skupine so že pred krizo spadali tudi delavci v storitvenem sektorju brez visoke izobrazbe, zaradi cesar so imeli v Sloveniji zelo omejene možnosti za delo. Aleš pojasnjuje, kako so mu omejene možnosti in nestalne zaposlitve onemogocale, da bi resno jemal svoje življenje: Obtical sem v službi, ki je nisem maral in v njej nisem videl nobene prihodnosti. To je bilo životarjenje iz meseca v mesec. Vecinoma sem delal kot natakar in potem nekaj casa kot racunalnikar. Opravil sem neki tecaj in malo honorarno delal, nekaj casa celo za neko racunalniško podjetje, vendar pa v Sloveniji nihce ne zaposluje ljudi brez ustrezne kvalifikacije. Vcasih mi niso placali, kot bi mi morali, potem sem dobil minimalno placo ... in je frustrirajoce ... Ne moreš jemati resno sebe in svojega življenja, ce tako delaš. (Avdiovizualni tehnik, 33 let, srednješolska izobrazba) Alešev primer govori o tem, kako omejene možnosti in slabe delovne razmere silijo delavce, ki nimajo univerzitetne izobrazbe, v izseljevanje. Pri tem je pomembno omeniti, da v nasprotju s Slovenijo v Veliki Britaniji ni pomembna zgolj formalna izobrazba, temvec štejejo tudi izkušnje. Ta razlika je lahko pomemben migracijska motivacija za manj kvalificirane delavce, ki v Sloveniji brez ustreznih kvalifikacij velikokrat nimajo možnosti dostopa do bolj kvalificiranih in bolje placanih služb. Kljub temu se taki delavci vsaj v prvih letih po selitvi prav tako soocajo s prekarno zaposlitvijo tudi v Veliki Britaniji. Aleš se je v London priselil leta 2005 in je vrsto let opravljal slabo placane službe v storitvenem sektorju, preden je dobil priložnost, da razvije svoje tehnicno znanje. Ceprav se mu je vztrajnost poplacala, je Aleš tudi povedal, da je veliko njegovih slovenskih kolegov obupalo zaradi prekarnega dela in položaja ter šibkih socialnih mrež, ki bi jim omogocale dostojnejše življenje v Veliki Britaniji. Toda v nasprotju s tem se nekateri slovenski izseljenci z redno zaposlitvijo pogosto selijo iz Slovenije ravno zato, da se osamosvojijo od socialnih mrež in rutinskih služb, ki dajejo zelo omejene možnosti za poklicni razvoj. Veronika na primer pojasnjuje, da se je odlocila za selitev, ker je potrebovala nove izzive in neodvisnost: Morda se bo slišalo nenavadno, zakaj sem se odlocila za selitev. V Sloveniji sem imela vse: službo, svoj denar, stanovanje, avto. Nisem pa imela nobenih Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot izzivov in kot uciteljica bi imela edino možnost za napredovanje, ce bi odprla svojo jezikovno šolo, na kar pa takrat nisem bila pripravljena. Ocitno sem potrebovala stres, ki ga imam zdaj na pretek. Poleg tega sem se hotela osamosvojiti. V Sloveniji sem živela z mamo, ki me je podpirala. Preprosto sem želela nove izzive, nekaj novega v življenju, nove izkušnje. Moj cilj ni nikoli bil, da bi ostala v Londonu, selitev je bila zacasna, za najvec pet let. Problem v Sloveniji je, da ljudje ostajajo v isti službi dokler ne umrejo oz. do upokojitve. Tako nisem imela nobenih drugih izkušenj, razen poucevanja. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem prišla v London iskat službo, da poskusim še kaj drugega … Za zdaj pri iskanju nisem bila prevec uspešna, a vseeno skušam najti delo na kakšnem drugem podrocju. (Prevajalka/brezposelna, 33 let, univerzitetna izobrazba) Veronikina izkušnja kaže, da imajo v Sloveniji posamezniki in posameznice v rednih službah zelo malo možnosti za nadaljnji poklicni razvoj in se pri svojih poznih 20. ali zgodnjih 30. letih pocutijo ujete v rutinskih službah. Zaradi omejenih možnosti za poklicni razvoj imajo tudi malo možnosti, da odkrijejo svoje potenciale, kar je tudi razlog za izselitev. Prav tako je lahko izseljevanje tudi posledica želje po vecji samostojnosti, saj je kar nekaj intervjuvancev v poznih 20. ali zgodnjih 30. letih še vedno živelo pri starših ali blizu njih. Na tej tocki raziskave o mladih v Sloveniji kažejo podobnosti z drugimi južnoevropskimi državami, kjer zelo velik delež mladih v poznih 20. in v 30. letih še zmeraj živi pri starših (Flere in dr., 2014). Ceprav bivanje pri starših mlade varuje pred revšcino, pa jim tudi onemogoca dokoncno prehod v odraslost. To še prav posebej velja za tiste, ki nimajo službe za nedolocen cas oz. delajo honorarno (ibid.). Na primer, Tina pojasnjuje, da v Sloveniji honorarni delavci nimajo enakih možnosti pri dostopu do dobrin in storitev: Mislim, da so honorarci v Sloveniji diskriminirani. Ni tako kot v Veliki Britaniji, kjer so honorarci najboljši v poslu ... [V Sloveniji] smo diskriminirani, na primer, pri bankah. (Bralka klipingov, 38 let, univerzitetna izobrazba) Neenake možnosti pri dostopu do dobrin in storitev preprecujejo ljudem z zacasno zaposlitvijo ali v drugih oblikah prekarnega dela najemanje posojil in posledicno pridobitev stanovanja ter možnost osamosvajanja od staršev, kar je seveda tudi lahko motiv za izseljevanje. Problematika honorarnega dela je postala v Sloveniji še posebej akutna v zadnjih letih. Z interventnim zakonom, ki je zacel veljati leta 2014, so se pogoji za honorarne delavce še poslabšali, saj je njihovo delo še bolj obdavceno, poleg tega pa so zdaj zakonsko prisiljeni placevati prispevek za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ceprav teh pravic dejansko ne morejo koristiti. To tudi sili posameznike, ki delajo na podlagi avtorskih pogodb, da postanejo prisilno samozaposleni, saj jim delo prek avtorskih pogodb ne omogoca Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija vec dostojnega preživetja. Raziskave prav tako kažejo, da zaposlitve za dolocen cas postajajo norma, predvsem za mlade, saj obsegajo že vec kot 30 odstotkov (57 % za mlajše od 29 let) in 90 % vseh na novo oglaševanih služb (Breznik, 2012), ceprav so zaposlitve za dolocen cas po delovni zakonodaji predvidene kot izjema. Tako se v Sloveniji poglablja generacijski prepad med tistimi, ki so si zagotovili stalno zaposlitev še za casa dobre socialne zašcite, in tistimi, ki so zaceli vstopati na trg dela, ko se je zacela deregulacija. Zoja tako pojasnjuje, kako mladi skorajšnji diplomanti ne vedo, kako priti do službe, in tako raje podaljšujejo študij, ki jim omogoca vsaj delno socialno varnost: Problem je, da ne veš, kako po koncanem študijo zaceti služiti denar. Najlažja stvar danes je, da vpišeš podiplomca, ker ne poznaš drugega nacina ... In ce študiraš, te tudi starši podpirajo, kar je dober izgovor, da se ne osamosvojiš ... Kajti ce si v Sloveniji študent, še kar gre. Laže je dobiti zacasno delo, ni ti treba placevati davkov, zdravstvenega zavarovanja itd. Lahko dobiš štipendijo za tujino in to je razlog, zaradi katerega lani sama nisem koncala študija. (Projektna koordinatorka, 23 let, študentka) Primer 23-letne Zoje tako spominja na zgoraj predstavljene razmere, v katerih so že pred koncem 90. let živeli mladi Poljaki. Prav tako Zojin primer kaže preživetvene strategije študentov, ki podaljšujejo študij, da si zagotovijo socialno varnost in delovne izkušnje z opravljanjem prekarnega študentskega dela ali študentskih pripravništev v tujini. Študentski status je tako »podedovana socialna dobrina« (Burawoy in dr., 2000), ki deluje kot obrambna strategija mladih. S pomocjo te strategije je Zoja pridobila štipendijo, ki ji je omogocala, da je opravljala podplacano pripravništvo v Londonu. Prav tako pa strategija podaljševanja študija podaljšuje odvisnost od staršev, prikriva prekarno eksistenco mladih in ovira njihov poklicni razvoj. Na primer, Marta pojasnjuje, kako je odlašala z diplomo, da je lahko podaljševala študentski status, ki ji je omogocal dostop do zacasnega dela: Diplomirala sem pred letom in pol, vendar sem po zadnjem izpitu cakala dve leti z dokoncanjem diplome, ker sem želela ohraniti študentski status, saj je bilo tako veliko laže dobiti delo. Delala sem v trgovini, zacela sem kot prodajalka, potem pa sem upravljala trgovino. Poleg tega sem delala na pol prostovoljno na podrocju socialnega dela za organizacijo, ki se ukvarja z mladimi. Tako sem imela dve zacasni službi … Zdaj imam diplomo. Razlika med slovensko in britansko fakulteto je v praksi. Tu zahtevajo vec prakse, tako da se moraš zanjo prijaviti in placati … To je dolgotrajen proces (…) Upam, da bom lahko v dveh tednih zacela delati kot negovalka, da bo malo laže, ker trenutno delam za minimalno placo. (Natakarica, 28 let, univerzitetna izobrazba) Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot Marta opisuje svojo prekarno eksistenco opravljanja razlicnih zacasnih del, enega za materialne potrebe, drugega, polprostovoljnega, za poklicni razvoj. Kljub strateškemu prekarnemu nabiranju delovnih izkušenj Marti v Sloveniji ni uspelo dobiti službe v svojem poklicu. V pricakovanju, da bo lahko delo na svojem podrocju dobila v Veliki Britaniji, se je leta 2011 izselila. Ker je ob selitvi ugotovila, da se ji izobrazba iz Slovenije v Veliki Britaniji ne prizna avtomaticno, je v casu intervjuja delala v baru za minimalno placo ter iskala podkvalificirano službo negovalke. Opisani primeri razlašcanja mladih diplomantov tako ne pricajo zgolj ustvarjanju poceni delovne sile doma, temvec tudi o servisiranju Zahoda z javnim denarjem izobraženo visokokvalificirano in poceni delovno silo. Pri odlocitvah prebivalk in prebivalcev Slovenije za selitev na Zahod pa je treba poudariti še to, da podobno kot Poljaki tudi Slovenci velikokrat dojemajo Veliko Britanijo kot obljubljeno deželo. Zaradi te (samo)kolonialne podobe si delavci med drugim tudi sami nižajo lastno vrednost, ko išcejo svojo prvo zaposlitev na Zahodu. Na primer, Nina pojasnjuje (samo)devalvacijo, zaradi katere je strateško kandidirala za nižje kvalificirane službe v Veliki Britaniji: Bilo me je strah, bila sem zaskrbljena. Nisem se pocutila, da dosegam standarde, ki veljajo v Veliki Britaniji. (Socialna delavka, 33 let, višješolska izobrazba) Ninin primer kaže (samo)kolonialno devalvacijo v odnosu do Zahoda, ki je precej znacilna za delavce iz vseh postsocialisticnih držav. Opisani primeri kažejo ucinke neoliberalne (samo)kolonizacije na mikroravni vsakdanjega življenja posameznikov in posameznic in realnejšo podobo tistega, kar se skriva za statisticnimi zaznavami postsocialisticnih migracij na Zahod in koncentracijo izseljenskih delavcev na ekonomskem dnu zahodnih trgov. Ceprav bi lahko trdili, da je bila (samo)podoba poljskih in slovenskih novih prišlekov v odnosu do Zahoda precej podobna, pa so se kazale tudi pomembne razlike v upiranju neenakosti, ki izhaja predvsem iz razlicnih strukturnih razmer v državah izvora. Na primer Vesna primerja svojo situacijo s svojimi kolegi iz drugih postsocialisticnih držav: Njih je precej bolj strah za službo oz. da bi obdržali službo. Mene sploh ni strah ... Prepricana sem, da lahko dobim drugo. Tudi ce želim napredovati, bom to jasno izrazila, medtem ko oni ne bodo rekli nic, cakali bodo, da jih kdo vpraša ... Rekla bi, da jih je strah zahtevati vec, zato se sprijaznijo s prvo službo in prvim denarjem; to velja predvsem za Madžare ... drugic, in tega prej nisem vedela, Madžarska je v ekonomsko zelo šibkem položaju, zato so tam zaslužki res majhni. Zanje je zato 1000 funtov velik denar, medtem ko za nas ta vsota ni nic posebnega. (Vodja izmene v hotelu, 26 let, univerzitetna izobrazba) Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija Vesna govori o razlikah med izseljenskimi delavci iz razlicnih postsocialisticnih držav pri zavzemanju za svoje pravice na britanskem trgu dela. Razlike izhajajo iz strukturnih pogojev v njihovih državah izvora in njihove vpetosti na vrednotni lestvico globalne ekonomske geografije. V nasprotju s Poljsko je Slovenija do nedavnega zagotavljala vec pravic delavcev in boljše razmerje med delom in življenjem. Ta strukturna razlika tudi slovenskim izseljenskim delavcem daje vecjo samozavest, da se zavzemajo za svoje pravice in zahtevajo ustrezno placilo za svoje delo. Poljska je v neoliberalno tranzicijo stopila že v 90. letih, ko so se zacela lomiti stare delavske pravice iz socilisticnih casov, medtem ko se je v Sloveniji ta proces postopoma zacel z vstopom v EU in se stopnjeval s trenutno krizo ter varcevalnimi ukrepi. Slabšanje življenjskih in delovnih standardov se med drugim odraža v strmem povecevanju izseljevanja prebivalstva iz Slovenije. Bolj kot v pomanjkljivih statistikah je porast izseljevanja in zanimanje zanj še prav posebej viden na samoorganiziranih omrežjih. Na primer, Facebook skupina Slovenci v Londonu je od leta 2008 do leta 2014 poskocila s 100 na vec kot 5000 clanov, pri cemer je frekvenca povecevanja vidna predvsem v zadnjih treh letih, ko je narasla za 100 odstotkov. Prav tako se v zadnjih treh letih s svojimi vprašanji oglašajo skupine migrantov, ki prej niso bile prisotne, med njimi so družine, upokojenci in nižje izobraženi s pomanjkljivim znanjem angleškega jezika. Prekarnost v domacem okolju tako tudi znižuje vrednost tem ljudem in jim obenem odvzema tudi moc upora zoper neenakost tako doma kot v tujini. Sklep Ugotovitve, predstavljene v clanku, kažejo, da je za poglobljeno razumevanje sodobnih transnacionalnih migracij treba razširiti raziskovanje na socioekonomski in zgodovinski kontekst celotne (pred)migracijske izkušnje izseljencev in ne zgolj kontekst ciljne države. S tega vidika clanek prikaže, kako izseljevanje iz postsocialisicne Evrope spodbujajo sodobne neoliberalne (samo)kolonialne prakse, ki povzrocajo socialni dumping, razlašcajo prebivalce, jim odvzemajo delovna mesta ter delavske in druge pravice ter jih tako silijo v migracijo. Z osredinjanjem na kraje izvora poljskih in slovenskih izseljencev pa clanek prikaže tudi pomembne razlike v postsocialisticnih državah, ki izhajajo iz razlicnih zgodovinskih in socioekonomskih kontekstov in podrejanja oz. upiranja neoliberalni (samo)kolonizaciji. Medtem ko je bila na Poljskem s pomocjo tujih svetovalcev neoliberalna (samo)kolonizacija implementirana že v 90. letih s »šok terapijo«, je v Sloveniji prevladal gradualisticni model, ki je ohranjal relativno visoko raven kakovosti življenja in socialnih ter delavskih pravic, dokler ni z vstopom v EU in evrsko obmocje ter v sedanji krizi Slovenija stopila na pot poljskega scenarija. Predstavljeni primeri kažejo negativne posledice neoliberalizacije poljskega trga, ki je še prav posebej prizadel ranljive skupine in povzrocil najvecje množicno Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot izseljevanje aktivnega prebivalstva v poljski zgodovini še pred vstopom Poljske v EU in po njem. Zaradi drasticno poslabšanih razmer na domacem trgu in pomanjkanja možnosti poljski izseljenci tako prostovoljno sprejemajo nizko kvalificirana in podplacana dela v Veliki Britaniji. V nasprotju s Poljsko je bila za Slovenijo znacilna gradualisticna tranzicija, v kateri se je pragmaticno uveljavljalo slabosti in prednosti socioekonomskega konteksta in na ta nacin vse do vstopa v EU ohranilo brezposelnost na sorazmerno nizki ravni, zašcitno delovne zakonodaje, uravnavalo dohodkovne razlike in izboljšalo sistem socialne zašcite. Tako je Slovenija konec 90. let v nasprotju s Poljsko postala država priseljevanja, ne izseljevanja. Vse težnje po izseljevanju so bile v tistem casu predvsem odraz osebnih ambicij mladih in visoko izobraženih. Tej vrsti izseljevanja se je v zadnjih letih pridružila tudi tista, ki spominja na poljski scenarij in je posledica strukturnih sprememb, ki jih je prinesla slovenska vpetost v EU, evrsko obmocje in globalno ekonomsko krizo. Te strukturne spremembe se kažejo v nižanju standardov dela, socialnih transferjev in vecanju brezposelnosti in prekarnih oblik zaposlovanja. Medtem ko je bila odlocitev za selitev še v zacetku 21. stoletja prostovoljna, so postali razlogi za odlocitve za selitev iz Sloveniji v sedanji krizi predvsem povecana neenakost, prekarnost in pomanjkanje dela. V krizi je tako problem prekarnosti priplaval na površje, ceprav podatki kažejo, da so jo druge ranljive skupine, kot so migranti in nižje izobraženi ljudje, obcutile že z vstopom Slovenije v EU. Strukturne spremembe v postsocialisticnih državah ustvarjajo poceni delovno silo tako doma kot na Zahodu, saj mladi in druge ranljive skupine preprosto nimajo drugih možnosti, kot da sprejemajo podplacana in prekarna dela tako doma kot v tujini. To ima seveda tudi negativne posledice za druge skupine prebivalstva, saj se s tem omeji tok družbene reprodukcije. Tako lahko primerjavo motivov in položaja med poljskimi in slovenskimi delavci v Londonu beremo tudi kot slabo napoved za prihodnost Slovenije in njenih prebivalcev in prebivalk. In zgodbe o uspehu kot krilatici nekaterih slovenskih politikov, ko primerjajo Slovenijo z drugimi postsocialisticnimi državami, so zgodbe o uspehu zgolj za nove elite globalnega kapitalizma in ne za vecino razlašcenega prebivalstva. Neoliberalizacijo družbe pogostokrat upravicujejo s pomocjo zgodovinskega revizionizma, po katerem je vse, kar je povezano s socialisticno zgodovino Slovenije, zastarelo, nefunkcionalno in škodljivo. Primerjalna analiza jasno prikaže, da so bili mikroucinki slovenskega gradualisticnega pristopa, ki je temeljil na lokalnem ekonomskem, politicnem in kulturnem kontekstu, veliko ugodnejši za ohranjanje kakovosti življenja in dela vecine prebivalstva, kakor implementacija navidezno »univerzalnih« zahodnih modelov. Z aplikacijo postkolonialne perspektive v raziskovanje postsocialisticne Evrope, ki je v zahodni akademiji vecinoma še vedno obravnavana kot posebna entiteta, clanek ne presega zgolj problematicnih binarnih okvirov, temvec prav tako odpira možnosti za iskanje novih rešitev zoper globalni kapitalizem v regijah in njegov vpliv pri ljudeh, ki so vecinoma obravnavani kot »manjvredni« in v najboljšem Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija primeru zanimivi zgolj kot objekti proucevanja, ne pa tudi kot morebitni nosilci sprememb. Ceprav vsebujejo strategije izseljencev s Poljske in Slovenije med drugim tudi nerealne (samo)kolonialne podobe Zahoda, pa je raziskava pokazala pri izseljencih iz Slovenije pomembne prvine, ki izhajajo predvsem iz zgodovinsko razlicnih strukturnih razmer v državah izvora. V nasprotju s Poljsko je Slovenija do nedavnega dajala vec pravic delavcev in boljše razmerje med delom in življenjem. Ta kolektivni spomin tudi izseljenske delavce opremlja z vecjo samozavestjo, da se borijo za lastne pravice. Zato bi lahko nadaljnje raziskave dodatno osvetlile podobne in pogosto spregledane primerjave ter se osredinjale na odraze upora in iskanje novih rešitev v regijah, ki so na podlagi pomanjkljivih in pogosto manipuliranih ekonomskih indikatorjev obravnavane kot manj razvite in zato potrebne zahodnih »modernizacijskih receptov«. Literatura ANDERSON, BRIDGET, NICK CLARK IN VIOLETTA PARUTIS (2007): New EU members? Migrant Workers’ Challenges and Opportunities to UK Trade Unions: a Polish and Lithuanian Case Study. London: Tuc. ANDERSON, BRIDGET, MARTIN RUHS, BEN ROGALY IN SARAH SPENCER (2006): Fair enough? Central and East European migrants in low wage employment in the UK. Oxford: Compas. BERNACIAK, MAGDALENA (2012): Social Dumping: Political Catchphrase Or Threat to Labour Standards? Brussels: Etui. BERNACIAK, MAGDALENA (2014): Social dumping and the EU integration process. Working Paper 2014.06. Brussels: Etui. BEVC, MILENA (2004): Migracijska politika in problem bega možganov. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja. BOHLE, DOROTHEE (2006): Neoliberal hegemony, transnational capital and the terms of the EU’s eastward expansion. Capital & Class 30(Spring): 57–86. BÖRÖCZ, JÓZSEF (2001): Introduction: Empire and Coloniality in the ‘Eastern enlargement’ of the European Union. V Empire’s New clothes: Unveiling EU Enlargement, J. Böröcz in M. Kovasc (ur.), 4–50. Telford: Central Europe Review. BOURDIEU, PIERRE (2005): The social structures of the economy. Cambridge: Polity. BOURDIEU, PIERRE IN LOIC WACQUANT (2001): NewLiberalSpeak: Notes on the new vulgate. Radical Philosphy 105(January/February): 1–6. BREZNIK, MAJA (2012): Ko delovna sila stopi v funkcijo naravne surovine. V Povzetek javne tribune »Proti varcevalnim ukrepom« s prispevki gostov. Ljubljana: Mirovni inštitut. BUCHOWSKI, MICHAL (2006): The specter of Orientalism in Europe: From exotic other to stigmatized brother. Anthropological Quarterly 79(3): 463–82. BURAWOY, MICHAEL, PAVEL KROTOV IN TATYANA LYTKINA (2000): Involution and Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot destitution in capitalist Russia. Ethnography 1(1): 43–65. CHARMAZ, KATHY (2006): Constructing grounded theory: a practical guide through qualitative analysis. London: Sage. DUGGAN, LISA (2003): The twilight of equality: neoliberalism, cultural politics, and the attack on democracy. Boston, Mass.: Beacon. FIHEL, AGNIESZKA IN MAREK OKOLSKI (2009): Dimensions and Effects of Labour Migration to EU Countries: The Case of Poland. V EU Labour Migration since Enlargement: Trends, Impacts and Policies, B. Galgoczi, J. Leschke in A. Watt (ur.), 185–210. Surrey: Ashgate. FLERE, SERGEJ, RUDI KLANJŠEK, MIRAN LAVRIC, ANDREJ KIRBIŠ, MARINA TAVCAR KRAJNC, MARKO DIVJAK, TJAŠA BOROJA, BARBARA ZAGORC IN ANDREJ NATERER (2014): Slovenian Youth 2013: Living in times of disillusionment, risk and precarity. Maribor, Zagreb: CEPYUS, FES. FORRESTER, SIBELAN E. S., MAGDALENA J. ZABOROWSKA IN ELENA GAPOVA (2004): Introduction: Maping Postsocialist Cultural Studies. V Over the wall/after the fall: post-communist cultures through an East-West gaze, S. E. S. Forrester, M. J. Zaborowska in E. Gapova (ur.), 1–35. Bloomington, Ind.: Indiana University Press. HANŽEK, MATJAŽ, TANJA CELEBIC, VALERIJA KOROŠEC IN JANJA PECAR (2009): Socialni razgledi 2008 (Social Review 2008). Ljubljana: UMAR. HARVEY, DAVID (2005): A brief history of neoliberalism. Oxford: Oxford University Press. HERM, ANNE (2008): Recent migration trends: citizens of EU-27 Member States become ever more mobile while EU remains attractive to non-EU citizens. Luxemburg: Eurostat. INTERNATIONAL ORGANISATION FOR MIGRATION (IOM) (1999): Migration Potential in Central and Eastern Europe. Geneva: International Organisation for Migration. KIOSSEV, ALEXANDER (2010): Notes on Self-colonising Cultures. Dostopno na: http:// www.kultura.bg/media/my_html/biblioteka/bgvntgrd/e_ak.htm (12. oktober 2015). KUZMANIC, TONCI (2008): Prispevki h kritiki managerske paradigme. Ljubljana: Mirovni Inštitut. LAYDER, DEREK (1998): Sociological practice: linking theory and social research. London: Sage. MCDOWELL, LINDA (2004): Work, workfare, work/life balance and an ethic of care. Progress in Human Geography 28(2): 145–163. MCDOWELL, LINDA (2009): Old and New European Economic Migrants: Whiteness and Managed Migration Policies. Journal of Ethnic and Migration Studies 35(1): 19–36. MCDOWELL, LINDA, ADINA BATNITZKY IN SARAH DYER (2007): Division, Segmentation, and Interpellation: The Embodied Labors of Migrant Workers in a Greater London Hotel. Economic Geography 1(25): 1–25. MENCINGER, JOŽE (2004): Transition to a National Market and a market Economy: A Gradualist Approach. V Slovenia: From Yugoslavia to the European Union, M. Mrak, M. Rojec in C. Silva-Jauregui (ur.), 67–82. Washington: World Bank Publications. MIROIU, MIHAELA (2004): State men, market women. The effects of left conservatism Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija on gender politics in Romanian transition. Feminismo/s 3(6): 207–234. MOCNIK, RASTKO (2002): The Balkans as an element in ideological mechanisms. V Balkan as metaphor, D. I. Bjelic in O. Savic (ur.), 79–115. London: MIT Press. MOHANTY, CHANDRA TALPADE (2003): “Under Western Eyes” Revisited: Feminist Solidarity through Anticapitalist Struggles. Signs: Journal of Women in Culture and Society 28(2): 499–535. NICOLA DOYLE, GERARD HUGHES IN ESKIL WADENSJÖ (2006): Freedom of Movement for Workers from Central and Eastern Europe. Stockholm: Sieps. ONG, AIHWA (2006): Neoliberalism as Exception: Mutations in Citizenship and Sovereignty. Durham: Duke University Press. OWCZARZAK, JILL (2009): Introduction: Postcolonial studies and postsocialism in Eastern Europe. Focaal (53): 1–17. PICKLES, JOHN IN ADRIAN SMITH (2010): Clothing workers after worker states: the consequences for work and labour of oursourcing, nearshoring and delocalization in postsocialist Europe. V Handbook of employment and society: working space, S. McGrath-Champ, A. Herod in Al Rainnie (ur.), 106–124. Cheltenham: Edward Elgar. RAE, GAVIN (2014): Learning the Lessions from 1989. Crisis and Resistance in Central and Eastern Europe. Crisis and Resistance Conference, 22.–23. november. Warsaw University. SAMALUK, BARBARA (2014a): Whiteness, ethnic privilege and migration: a Bourdieuian framework. Journal of Managerial Psychology 29(4): 370–388. SAMALUK, BARBARA (2014b): Racialised ‘price-tag’: commodification of migrant workers on transnational employment agencies’ websites. V Work and the challenges of belonging: Migrants in globalizing economies, M. Pajnik in Floya Anthias (ur.), 154–177. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. SAMALUK, BARBARA (B. D.): Migration, consumption and work: postcolonial perspective on post-socialist migration to the UK. V pripravi. SKEGGS, BEVERLEY (2004): Class, self, culture. London, New York: Routledge. SKORA, MARIA (2014): Crisis as usual – austerity policy and decomposition of the welfare state in Poland. V Crisis and Resistance in Central and Eastern Europe. Crisis and Resistance Conference, 22.–23. november. Warsaw University. SLIWA, MARTYNA (2009): Globalization ans social change: the Polish experience. V Organizations, markets and imperial formations: towards an anthropology of globalization, S. B. Banerjee, V. C. M. Chio in R. Mir (ur.), 198–216. Cheltenham, UK: Edward Elgar. STANOVNIK, TINE (2004): Social Sector Developments. V Slovenia: From Yugoslavia to the European Union, M. Mrak, M. Rojecin C. Silva-Jauregui (ur.), 315–333. Washington: World Bank Publications). STENNING, ALISON IN KATHRIN HÖRSCHELMANN (2008): History, Geography and Difference in the Post-socialist World: Or, Do We Still Need Post-Socialism?’ Antipode 40: 312–335. STENNING, ALISON, ADRIAN SMITH, ALENA ROCHOVSKA IN DARIUSZ SWIATEK (2010): Domesticating neo-liberalism: spaces of economic practice and social reproduction in Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot post-socialist cities. Oxford: Wiley-Blackwell. STRAUSS, ANSELM L. IN JULIET M. CORBIN (1990): Basics of qualitative research: grounded theory procedures. London: Sage. SURS, STATISTICNI URAD RS (2007): Tables of long-immigration to Slovenia-nationalitysex- age (2004–2007). Ljubljana: Statisticni urad RS. VAUGHAN-WHITEHEAD, DANIEL (2003): EU enlargement versus social Europe?The uncertain future of the European social model. Cheltenham: Elgar. VODOPIVEC, MILAN (2004): Labour Market Developments in the 1990’s. V Slovenia: From Yugoslavia to the European Union, M. Mrak, M. Rojec in C. Silva-Jauregui (ur.), 292–314. Washington: World Bank Publications. WATSON, PEGGY (2000): Politics, policy and identity: EU eastern enlargement and East- West differences. Journal of European Public Policy 7(3): 369–384. WILLS, JANE (2008): Making class politics possible: organizing contract cleaners in London. International Journal of Urban and Regional Research 32(2): 305–323. WILLS, JANE, KAVITA DATTA, YARA EVANS, JOANNA HERBERT, JON MAY IN CATHY MCLLVAINE (2010): Global cities at work: new migrant divisions of labour. England: Pluto Press. Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija 384 Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Citalnica 385 Citalnica | Recenzije Borut Brezar Zgodovinopisje kot identitetna vednost MOCNIK RASTKO (2015): O pisanju zgodovine. Ljubljana: Založba /*cf. Ce prelistamo nekaj najbolj uveljavljenih slovenskih znanstvenih revij in casopisov s podrocja zgodovinopisja, lahko hitro ugotovimo, da prispevkov o epistemologiji zgodovinopisja prakticno ne objavljajo. Po hitrem pregledu vsebinskih kazal znanstvenih publikacij, kot so Zgodovinski casopis, Arhivi, Kronika, Zgodovina za vse in Acta Histriae (zelo verjetno bi podobno odkrili tudi pri drugih), lahko v številkah, ki so izšle leta 2014 in 2015, najdemo en sam prispevek, ki se primarno ukvarja z epistemološkimi vprašanji zgodovinopisja. Podobno lahko ugotovimo, ce pregledamo sezname tem, ki jih zgodovinarke in zgodovinarji odpirajo na zborovanjih Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Nezainteresiranost za refleksijo ali celo nezmožnost mišljenja lastnih metod in predmeta, kaj šele vloge zgodovinopisja v družbi, postavlja vprašanje, ce ne že dvome, o spoznavnih zmožnostih zgodovinopisnega znanstvenega polja, saj lahko zgodovinopisje brez resne samorefleksije naivno podleže samoumevnostim ideoloških diskurzov in tako postane, ce uporabimo Althusserja, mehanizem v produkciji in reprodukciji produkcijskih razmerij. Knjigo sociologa Rastka Mocnika z naslovom O pisanju zgodovine lahko beremo kot odgovor na zgornje vprašanje, ceprav se delo ne ukvarja le s slovenskim zgodovinopisjem, temvec odpira vprašanja epistemologije zgodovinopisja nasploh. Avtor popolnoma podre predstavo, da se resnica zgodovinskih obdobij skriva v nedolžnem zgodovinskem gradivu, ki ga je potrebno samo ustrezno urediti, pa bo iz njega zasijalo obdobje samo. Pri takem pristopu se pozabi na verjetja raziskovalk in raziskovalcev v sedanjosti, prav tako pa se zanemarijo pretekle predstave. Rdeca nit in ena najpomembnejših ugotovitev dela je, da zgodovinarke in zgodovinarji pogosto nasedajo domacinskim predstavam (verjetjem) preteklosti in te predstave celo vzamejo za svoje vednostno izhodišce pisanja. Na nekriticno solidarnost s svojim predmetom jih napeljuje sodobna ideologija, ki poleg predstav o sodobnosti producira tudi samonikle predstave o preteklosti. Zgodovinopisje, ki za svoje izhodišce jemlje domacinsko stališce, predpostavlja, da ideologija v celoti obvladuje sodobnice in sodobnike ter da je domacinsko stališce eno samo. Ideologija pa ni strogo deterministicna, še manj pa je enotna, saj njen temeljni mehanizem deluje prav s pomocjo njene notranje razclenjenosti. Verjetja, ki jo spremljajo, so pluralna in ucinkujejo zaradi svoje Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Citalnica mnogoterosti. Še vec: možno je verjeti v vec verjetij hkrati, pa ceprav si ta nasprotujejo, mogoce je celo hkrati verjeti in neverjeti (v isto stvar). Prednost ideologije je ravno v tem, da ni sestavljena iz enega monolitnega kosa verjetij in neverjetij, ki bi se ob protislovjih družbe sesul, ampak se je zaradi svoje heterogenosti sposobna prilagajati razlicnim situacijam. »Domacinski pogled« torej ni en sam in ni zavezujoc. Zgodovinarke in zgodovinarji morajo vpeljati razliko med verjetjem kot teoretskim konceptom in zdravorazumskim razumevanjem verjetja, ki naj bi bilo enotno in neproblematicno. Clovekovega delovanja ne moremo razumeti kot preprost prakticni silogizem, kjer se povežeta splošna (ideološka) premisa (stanje A je zaželeno) in posamezna premisa (ce storim a, bom ustvaril stanje A) v sklep – dejanje (storil bom a). Ravno izjeme, ko posameznice in posamezniki ne verjamejo ali ne delujejo (avtomaticno) v skladu z ideološko premiso, pokažejo, da je shema prevec enostavna in potrebuje dopolnilo. Mocnik na podlagi koncepta »zafrkantskih odnosov« pokaže na nujnost vpeljave temeljne locnice med teoretskim postopkom in domacinsko ideologijo. Antropolog Radcliffe-Brown je koncept izpeljal iz logike same družbene strukture in ne iz domacinskih predstav. Poroke znotraj družin so v vseh družbah prepovedane, zato posameznice in posamezniki išcejo partnerje izven svojih družin. Normalno delovanje institucije kot je poroka pripelje dve družini v nenormalen položaj: za sorodnice in sorodnike para velja hkrati odnos oddaljenosti (pripadnost svoji družini) in bližine (povezanost z drugo družino preko porocenega para). Protislovne zahteve strukture postavijo dopolnilno institucijo: zahtevajo se bodisi odnosi izogibanja ali pa zafrkantski odnosi, torej odnosi bližine. Ravno necelost strukture in protislovja, ki jih normalno delovanje strukture ustvarja, omogocata razlicne rešitve, razlicne posamezne premise v shemi prakticnega silogizma. Predstave, ki se ob reševanju protislovij pojavljajo, spadajo k sami strukturi in jih je potrebno misliti skupaj s strukturo. Bistvena za Radcliffe-Brownov teoretski postopek sta primerjalna metoda in koncept ideologije. Podobno metodo je uporabil tudi Moses Finley na primeru Šparte. Posebno strukturo Šparte je omogocil specificen prehod iz sistema vojaške aristokracije v sistem enakopravnih državljanov, ki je stare institucije reinstitucionaliziral pod ideološko dominanto sistema špartanske vzgoje (agoge). Ta ni skrbela le za povezovanje družbenih elementov v kompleksno celoto, temvec je tudi za ideološko interpelacijo posameznikov in posameznic. Podobno kot Radcliffe-Brown je Finley ugotovil, da je nova struktura s svojim normalnim delovanjem povzrocala protislovja (npr. nevtralizacijo družine v družbi enakih, hkrati pa zahtevo po ustvarjanju družine) in prav ta nepopolna struktura je omogocila, da so posameznice in posamezniki glede na svoje položaje v strukturi isto situacijo opisovali iz razlicnih zornih kotov. Družbe za svoje preživetje potrebujejo razlicne resnicnostne programe, saj jih necela družbena struktura nenehno sili v prilagajanje in reševanje notranjih protislovij. Pripomocki, s katerimi posa Citalnica | Recenzije meznice in posameznice krmilijo med resnicnostnimi programi, so miti. V tretjem poglavju se Mocnik oddalji od klasicnih primerov iz antike in se loti analize današnjega slovenskega zgodovinopisja. Na podlagi Radcliffe- Brownovih ugotovitev v antropologiji zgodovinopisju ocita, da ne vpeljuje temeljne razlike med diskurzom samorazumevanja zgodovinskih akterjev in teoretskim diskurzom zgodovinopisja. Ocita mu »dvojno mistifikacijo« – ideološke prvine vzame za polje svoje vednosti, hkrati pa se opira še na slepo ujemanje preteklih in sedanjih ideologij. Diskurz samorazumevanja zgodovinskih akterjev zanemarja spoznavno funkcijo in veliko bolj deluje kot družbena vez, vzpostavlja komunikacijske kanale in izdeluje orodja produkcije in reprodukcije identitete. Ce upoštevamo še, da samorazumevanje zgodovinskih akterjev deluje kot samozaslepitev, morajo postati domacinske predstave kvecjemu predmet analize zgodovinopisja, ne pa njegovo samoumevno izhodišce. Na primeru zgodovinopisnega proucevanja revije Perspektive: Mesecnik za kulturo in družbena vprašanja (1960–1964) pokaže, da so zgodovinarke in zgodovinarji nasedli (sedanjim in preteklim) domacinskim predstavam o totalitarizmu, saj verjamejo v vsemogocnost oblasti in v bipolarno razdelitev polja na »politiko« in »kulturo«. Stereotip nadomešca vrzel v razmisleku, slepo pego, katero se ne misli. Slepa pega predstavlja ideološko matrico, ki generira umevanja totalitarizma in doloca spoznavni horizont. Po analizi Mocnik izpelje sklep, da je ideološka shema tihega konsenza v casu restavracije kapitalizma tista sodobna predstava, ki sedanjim zgodovinarkam in zgodovinarjem omogoca identifikacijo z zgodovinsko kulturniško ideologijo iz casa Perspektiv. Delo se zakljuci z analizo dela treh zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z drugo Jugoslavijo: Jože Pirjevec, Božo Repe in Peter Vodopivec. Prvemu Mocnik ocita, da zgodovino Balkana razume kot boj med narodi. Narodi imajo za Pirjevca dolocujoce lastnosti, ki jih lahko nakažemo s dihotomicnimi lastnostmi (avstrijski vs. ogrski del, zahod vs. vzhod, islam vs. neislam, katolicizem vs. pravoslavje, ipd.). Pirjevec zgodovinopisje preobraža v identitetno vednost, pri kateri imajo odlocilno vlogo v zgodovinskem procesu aparati gospostva. Identitetna vednost zatrjuje, da se je identiteta porodila iz pravno-politicnih ureditev, »narodi« pa brez ideoloških aparatov ne bi obstajali niti v preteklosti niti danes. S tem retroaktivno upravicuje pretekle (in sedanje) aparate gospostva. Božo Repe afirmira aparate gospostva s tem, da piše s stališca ideologije vladajocih v posameznih obdobjih. Resnico obdobja naj bi v zgodnejših fazah druge Jugoslavije razkrival domacinski pogled kulturnih avantgardistov, nato mehkejša smer kulturnih birokratov, v 80. pa je svoj pogled umestil v ideologije vladajoce frakcije, ki je pripravljala prehod v kapitalizem. Zgodovinski proces se tako kaže kot zaporedje legitimnih ureditev, ki afirmirajo sodobno ureditev. Peter Vodopivec je Repetovo shemo še radikaliziral in za svoj pogled prevzel zgolj ideologijo vladajocih v sedanjosti. Osamosvajanje Slovenije vidi kot telos zgodovine in razkritje smisla zgodovine, ki je organiziral tok procesov in Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Citalnica upravljal zgodovino. Vsi trije avtorji s svojim pisanjem prikrivajo, poleg drugih zgodovinskih procesov, zlasti razredni boj v preteklosti, prav tako pa prikrivajo tudi razredne narave sedanjih gospostev. Zgodovinopisje s tem izgubi svojo spoznavno naravnanost in se spremeni v identitetno vednost. Še vedno pa ostaja vprašanje: Zakaj slovensko zgodovinopisno polje tako trdovratno vztraja v slepih pegah in se upira teoriji ter izgonu ideologije iz svojega diskurza? Bržkone je vprašanje zastavljeno premalo natancno, saj zgodovinopisno znanstveno polje ni homogeno. Obstajajo posameznice in posamezniki, ki se z vprašanji epistemologije zgodovinopisja ukvarjajo, vendar njihovo delovanje ostaja obrobno in težko prodre v mainstream zgodovinopisje. Zakaj torej zgodovinarke in zgodovinarji, zbrani okrog osrednjih zgodovinopisnih revij in institucij, niso zainteresirani za refleksijo svojih metod, predmeta in znanstvenega polja? Zdi se, da se pri tem vprašanju Mocnik zadovolji z odgovorom, da so pritiski ideoloških aparatov preprosto premocni, vendar tega ne prikaže na ravni konkretnih praks in domacinskih predstav. Ideološki aparati tako izpadejo vsemogocno in deterministicno, kar je v nasprotju s teorijo ideologije, ki jo je v knjigi razvil, saj sta ravno ne-celost ideologije in družbene strukture tista, ki omogocata posameznicam in posameznikom, da protislovja rešujejo s pomocjo razlicnih resnicnostnih programov, v samo strukturo polja pa rešitev protislovij ni vpisana vnaprej. Na tem mestu moramo upoštevati obsežen opus avtorja, ki je na podobna vprašanja že odgovarjal na drugih mestih. V knjigi avtorske skupine Kaj po univerzi? je v prispevku Konec univerze, zmaga visokega šolstva analiziral strukturne vzroke za izgon teorije z univerz. Državna politika spodbuja privatizacijske procese visokega šolstva, kjer se teorija ne razvija, hkrati pa se na javnih univerzah uvajata centralizacija in birokratizacija, ki postopno onemogocata teoretsko prakso. Problematicna je tudi vse višja prekarizacija zaposlenih. Ce je bilo leta 1988 za polni delovni cas zaposlenih 83,9 odstotka visokošolskih uciteljev in uciteljic, se je do leta 2008 ta delež znižal na 48,1 odstotek. Prekarno zaposleni visokošolski ucitelji in uciteljice so eksistencno odvisni od razpisov, ki so naravnani na kratki rok, torej nimajo stabilnega okolja, kjer bi lahko razvijali teorijo. Ta pa vedno zahteva svoj cas. Knjiga O pisanju zgodovine prinaša zgodovinarkam in zgodovinarjem potrebno izhodišce o potrebnosti teorije za njihovo delo, s katero se lahko postopoma odlepijo od sedanjih in preteklih domacinskih predstav. Med svojim študijem zgodovine sem veckrat slišal pregovor, da je »zgodovinopisje dekla politike«. To domacinsko predstavo lahko iz njenega deterministicnega prizvoka obrnemo v drugo smer: zgodovinarke in zgodovinarji si teorije želijo, saj jim bo pomagala »premagati« ideologijo. Pa bodo izbrali to rešitev? Literatura AVTORSKA SKUPINA (2013): Kaj po univerzi?. Ljubljana: Založba /*cf. Citalnica | Recenzije Vesna Grahovac Življenje pisca skozi njegovo lastno besedilo THOMPSON, MARK (2013): Birth Certificate: The story of Danilo Kiš. Ithaca: Cornell University Press. (Izvod iz knjige rodenih: prica o Danilu Kišu (2014). Buybook: Sarajevo.) Književni kritiki pogostokrat postanejo strokovnjaki za enega pisca, ki ga skozi celotno kariero analizirajo in iz njegovega dela ter življenja povzemajo dele in dogodke, ki odgovarjajo njihovim trenutnim domnevam ter ciljem. Redki pa »zaživijo in preživijo« književnikovo življenje v celoti, da bi izvedeli vsako, še najmanjšo podrobnost o njegovem vsakdanjiku, družini, sorodnikih, izobraževanju, literarnih vzornikih, ljubezni, željah, sanjah in strahovih. Toda v obravnavani biografiji Marka Thompsona se skozi zgodbo o Kišu prepletata tudi kulturni in zgodovinski kontekst casa, v katerem je živel književnik in njegova družina, in pronicata skozi njegovo ustvarjanje ter pisce in umetnike, ki so vplivali na njegovo formiranje tako cloveka kot pisca. Povabilo, naj predstavim Thompsonovo knjigo o Danilu Kišu, je bilo zame mocan izziv. To, da bom koncno lahko koncala, kar sem zacela pred dvajsetimi leti v svojem magistrskem delu o elementih tradicionalne židovske kulture v proznih delih Danila Kiša; napisala bom hommage o delu velikega pisca; in bila sem radovedna ter rahlo nezaupljiva do tega, da je nekomu uspelo ubesediti njegov opus in življenje. Kiševo delo je tako kompleksno in nenavadno v nacinu ustvarjanja književnih likov, da me je zanimalo predvsem, kje in kako je Thompson zacel: najtežje pri vsakem ustvarjalnem procesu je namrec narediti koncept in zaceti. Fascinantna je rešitev, ki jo je kot kljuc za grajenje zgodbe o Kišu uporabil literarni kritik. Tako kot je pogosto pri briljantnih idejah, je tudi ta enostavna, Kiševo besedilo Rojstni list je razstavil v manjše celote, skupke nekaj besed oz. ene ali dveh povedi, in jih tematsko obdelal. Thompson bralcu predstavlja razlicne dokumente, zgodbe oseb, ki so poznale književnika, analizira pisce in dela, ki so vplivali na Kišev književni stil in pojasnjuje nastanek likov, ki jih je ustvarjal v svojih knjigah. To zgodbo preseka z interludiji, v katerih analizira njegovih sedem del. Vse je združil v knjigo Rojstni list: Zgodba o Danilu Kišu, za katero je dve leti pozneje prejel literarno nagrado Jana Michalskega. Knjiga je prevedena v številne jezike, vkljucno s srbskim in hrvaškim, v dva jezika torej, v katerih je, ko sta še bila združena v srbohrvašcino, ustvarjal Danilo Kiš. Na slovenski prevod še cakamo. V uvodu Thompson poskuša definirati Danila Kiša kot cloveka in ustvarjalca. Svoje misli nadgrajuje z mnenjem drugih književnih kritikov, ki so pisali Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Citalnica o Kišu. Zgodbo zacenja z mislijo, ki je sublimacija opisa književnika: »Obseden s pisanjem, politiko in svobodo umetnosti glede na politiko, strasten antikomunist in antinacionalist Danilo Kiš je bil clovek liberalnih prepricanj in mocnih custev.« Piše o tem, kako so drugi znani pisci doživljali Kiša, citira pa samo Susan Sontag, ki je o književniku izjavila: »Je zelo ukoreninjen pisec, a vendar popolnoma kozmopolitski, kar je najcudovitejša kombinacija.« Thompson še dodaja: »Ne glede na to da nikoli ni bil najbolj karakteristicen jugoslovanski pisatelj, je postal bistveno jugoslovanski.« Kiševo besedilo Rojstni list avtor prenaša v celoti in analizo pišcevega življenja zacenja z osebo, za katero meni, da je bistveno vplivala na njegovo književno delo – z ocetom. Književnikov oce je bil madžarski Jud, mati Crnogorka pravoslavne vere. Štiriletnega Danila sta leta 1939 starša krstila v Uspenski, pravoslavni cerkvi v Novem Sadu, in ga s tem rešila usode številnih madžarskih Judov, ki so bili deportirani v koncentracijska taborišca. Med njimi je bil tudi njegov oce, ki je umrl v Auschwitzu. Edvard Mendel Khon je bil rojen leta 1889 v vasi Kerkabarabás v bližini mesta Zalaegerseg na Madžarskem. Priimek je, ko se je vpisal v trgovsko šolo, spremenil, da je zvenel bolj madžarsko, Kiss oz. Kiš. V Subotici se je porocil z Milico. Deklica Danica, njun prvi otrok, se je rodila leta 1932 v Zagrebu, Danilo pa 22. februarja leta 1935 v Subotici. Thompson skrbno zbira vse podatke o Kiševem ocetu ter življenju družine na Madžarskem in v Vojvodini. Ne ustavlja se pri zbiranju dokumentov, ampak išce sosede, prijatelje in sošolce Danila Kiša ter na podlagi njihovih zgodb, kolikor je to mogoce, rekonstruira njegovo življenje. Namen vsega tega je predvsem komparacija dejstev iz življenja pisca in likov, ki jih je ustvarjal v svojih delih, pri tem mislim predvsem na oceta. Thompson poudarja, da je imel pisatelj, ker ni poznal lastnega oceta, to prednost, da si ga je lahko izmislil, kar podpre s Kiševo izjavo: »Ta oce, ki se pojavlja v mojih knjigah pod imenom Eduard Sam ali E. S., je idealizirana projekcija, ki ji na poti ni stala cvrsta, homogena masa realnosti in spominov. Oce je negativen lik, negativen v pomenu odsotnosti in v pomenu knjižnega junaka. Je bolnik, alkoholik, Jud, v eni besedi idealen material za književni lik.« Mark Thompson dodaja, da se Kiš pri opisu svojega oceta Edvarda, enako kot Joyce pri ustvarjanju gospoda Viraga v Uliksesu, ne drži dejstev, in ugotavlja: »To prepletanje fikcije in resnicnosti, ki je popolnoma brez vidnih šivov, je eden od Kiševih zašcitnih znakov.« Celotno poglavje v knjigi avtor posveca komparaciji Leopolda Blooma iz Uliksesa in Eduarda ter Danila Kiša. Pešcena zrna Kiševega življenja so sestavljena s potrpežljivostjo tibetanskih menihov, a to ne tako, da bi ob tem Thompson prezrl zgodovino tedanje Jugoslavije, pisce, umetnike, književne kritike ter profesorje s primerjalne književnosti. Zgodbe pogosto zacenja kot pravi zgodovinar, opisuje dogodke in osebe, zadržuje bralca v pricakovanju, kam pelje navedeno in zakaj je pomembno za opis Kiševega dela, dokler naenkrat ne vidi prave »mandale«, povezave vsega naštetega in celotne slike. Citalnica | Recenzije Ne pozablja nobenega pomembnega dogodka Kiševega življenje: združuje šolanje, študij, ljubezen, najemniške sobe, v katerih je živel v Beogradu, podrobno opisuje osebe, s katerimi se je družil in celo to, kako se je prehranjeval ter kakšna oblacila je nosil. Thompsonove zgodbe imajo pogosto tudi same elemente kratkih zgodb. Eno od teh je 12. poglavje, v katerem piše o Marku Miljanovu, materinem sorodniku, ki se je opismenil v 50. letu življenja in napisal knjigo Primjeri cojstva i junaštva. Thompson poudarja: »Tako kot Marko je tudi Kiš imel mocan moralni obcutek dolžnosti, ko je šlo za jezik in odgovornost pisca. Podobno kot on je gojil misticno vero v kreativno moc jezika, da hrani in oblikuje imaginacijo in – nezavedno – vpliva na naše resnicno življenje.« Nadalje pojasnjuje: »Jugoslovanski pisec, ki je imel rad evropski modernizem in književne eksperimente, ni mogel sklepati kompromisov z obsesivno tradicijo niti zaradi dejstva (mogoce prav zato), da so to tradicijo simbolizirali njegovi predniki in ne glede na to da sta bili pogum in morala kljucni vrednoti tako zanje kot tudi za Kiša.« Avtor se pogosto dotika Kiševih judovskih korenin, vendar poudarja, da je pisec le enkrat samkrat v intervjuju povedal, da je napol Jud oz. Jud. Književnik je judovstvo doživljal kot usodo, zgodovino in mitologijo preganjanja. Družina njegovega oceta ni ohranila stikov z njimi, kar je vplivalo tudi na njegovo ustvarjanje. »Zato v njegovih knjigah ni domacega judovskega vzdušja,« pojasnjuje Thompson, »notranjost je vselej zaznamovana s toplino in skrbnostjo njegove matere (kristjanke). Judovski element je omejen na zunanji svet, v katerem tava njegov oce, neobvarovan s stališca zgodovine.« Zgodbo o Kišu Marka Thomsona je nemogoce koncati, ne da bi omenili napade na književnikovo delo Grobnica za Borisa Davidovica, objavljeno leta 1976, v katerih so ga beograjski kvaziintelektualci in književniki, ki jih je vodil Dragan Jeremic, tedanji predsednik združenja pisateljev Srbije, obtožili za plagiat, napisan po delu Karla Štajnerja 7000 dni v Sibiriji. Napadi so bili brezkompromisni in konstruirani za popolno manipulacijo bralcev. Ocitali so mu žalitev naroda, da »žali lokalno tradicijo in sodobne tokove naše književnosti«. Odgovor na napad je bila Kiševa knjiga Ura anatomije (1978), o kateri Thompson zapiše sledece: »Napisana v mesecu dni, Uro anatomije – Kiševo najdaljše literarno delo – odlikujeta hitrost kompozicije in avtorska jeza. To je mogoce najbolj jezna knjiga, ki jo je veliki pisec napisal v zadnji polovici stoletja. Kiš je trdil, da je škandal ustvarjen s ciljem, 'da se likvidirata knjiga in pisec' in da se v tem vidi 'dekadenca okusa, kolaps (knjižnih) vrednosti in estetskih meril' v Srbiji, kar pomeni obenem v Jugoslaviji. Svojo ogorcenost in oster odgovor na napad je pojasnil z besedami: 'Nicesar nimam, razen svojega pisanja. Ce me zanikajo kot pisca, mi ne ostane nic'.« A za Danilom Kišem je ostalo veliko, devetnajst objavljenih proznih del oz. pesniških zbirk in številni eseji. Kiš je skoraj polovico svojega življenja preživel v Franciji, vendar je pogosto prihajal v Beograd in v Novi Sad, kjer je Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Citalnica imel prijatelje. Med njimi je bil tudi moj znanec, kolega karikaturist dnevnega casopisa Dnevnik, za katerega sem tudi sama delala kot novinarka. Vedoc za mojo fasciniranost s Kišem, mi je obljubil, da me bo spoznal z njim. Žal so mi kmalu za tem povedali, da je preminil. Ne glede na to, da mi ga ni uspelo osebno spoznati, njegova dela živijo na moji knjižni polici. Spominjajo me na moj in njegov Novi Sad, na to, da so maloštevilni ljudje, kakršen je Mark Thompson, ki razumejo kozmopolitizem in ki je bil tudi osnova Kiševega življenja. Citalnica | Recenzije