LETNIK XVIII (1997) 25/36 KAZALO UVODNIK 3 Miha Naglic: Od Ž do A: od Žirov do Amerike in Avstralije VELIKI INTERVJU: DR. IVAN SEDEJ (1934-1997) 8 Miha Naglic: Zakaj pa Martin po cerkvi ne gleda!? MALI INTERVJU: NEJKO PODOBNIK 31 Igor Kavčič: Urez njegovega štemplja ne gre nič naprej DELALI SO V ALPINI (TRIJE PORTRETI) 44 Milena Miklavčič: Tončka Milena Miklavčič: Ko človek zmore, če hoče (Darij Erznožnik) Milena Miklavčič: »Skojevc«, kramp, šilo in kopito (Franc Trček) IZ MALEGA V VELIKO MESTO 57 Primož Erznožnik: Primerjava življenja v Zireh in Sao Paulu ZAČETKI MUZEJA V ŽIREH 61 Tadeja Primožič: Muzejsko društvo v Žireh - včeraj, danes ... in tudi jutri? OCENE IN PREDSTAVITVE 68 Ognjen Tvrtkovič: Vroča glasba v sneženi noči Tomaž Demšar: Resna glasba v kresni noči Dr. Zoran Kržišnik: Jože Petcrnelj - Mausar, sedemdesetletnik Stane Kosmač: Grafike in kipi Mihaele Žakelj Stane Kosmač: Razstava fotografij Vlastje Simončiča Franček Bohanec: Dve podobi Marinka Svetina: O Podobah iz čipkaste preje Milan Vogel: Pol stoletja Alpinc (Zbornik) Tadeja Primožič: Marija Stanonik, Štiri matere - ena ljubezen LEPOSLOVNI RAZDELEK 81 Desa Muck: Zgodila se mi je Poljanska dolina Jože Peternelj: Možatost nekoč (1-3) Franc Kopač: Kristalnice Tončka Stanonik: Ana Marija je začela pisati od začetka SREDICA 96 Janko Majnik: Podmorničarjcv dnevnik Dr. Marija Stanonik: Janko Majnik, življenjepis ŠTEFAN MLAKAR (1885-1935), ZIROVSKI FOTOGRAF 147 Franc Temelj: Fotograf Štefan Mlakar Franc Temelj: Izbrane fotografije iz zapuščine Štefana Mlakarja SLIKAR FRANJO KOPAČ (1885-1941) 177 Franjo Kopač: IV. Spomini na vrnitev iz ruskega ujetništva in prva leta profesorske šole FOTOGRAFIJA Z ESEJEM 186 Miha Naglic: Človek in stroj PO SLEDEH NEKEGA DOKUMENTA 189 Vladimir Pivk: Žirovska čevljarska firma in delavci v Kranju Vladimir Pivk: Malo za šalo, malo za res, pa vendar resnično ODMEVI 199 Frank Bogatav: Shame on ZIROVSKI OBCASNIK! Alfonz Zajec: Dopolnila in popravki ŽIROVSKA PODJETNOST NEKOČ IN DANES 203 Anton Žakelj: Zadnja leta združenja obrtnikov Upravna enota Škofja Loka: Seznam podjetij in podjetnikov v Občini Žiri, 31. december 19% OGLASI mobitel SLOVENSKI OPERATER NTM & GSM Mihi Naglic Od Z do A: V od Zirov do Amerike in Avstralije »Najdalj v mladost mi sega vesel spomin. Čeprav sem pozneje doživljal tudi žalostne trenutke, je bil prav ta veseli dogodek kot svetla špranja, kije zmerom nekje odprta. In tako se danes bolj natanko spominjam veselih kot žalostnih dogodkov. Rodil sem se v Zireh, in taki so Žirovci: skozi življenje gredo s tihim, zadržanim nasmehom.« Leopold Suhodolčan, Prvi škornji, 1973 »Dragi Žirovci in prijatelji Zirov! Ste se kdaj vprašali, koliko je Žirovcev, ki so v tem stoletju - tako kot svoj čas pisatelj Leopold Suhodolčan - odšli od doma in danes prebivajo raztreseni širom po svetu? Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, Vam hkrati pojasnimo, odkod nam Vaš naslov in čemu Vas s tem pisanjem vznemirjamo v Vaši zasebnosti. Potrudili smo se in zbrali naslove skoraj vseh, ki so rojeni na Žirovskem, v Zireh ali bližnji okolici, v letih od 1930 do 1960 in danes živijo drugod. Skoraj 600 Vas je, v povprečju torej 20 na leto. Bi potemtakem lahko sklepali, daje od 1900 do danes šlo po svetu skoraj 2000 Žirovcev?! In če predpostavimo, da sije večina od njih ustvarila družino, potem lahko domnevamo, da so poleg »ta pravih« še ene, po svetu razsejane Ziri! Tako se kar sami od sebe zastavita vsaj še dve vprašanji: kako kaj živite in ali je kakšna možnost, da Vas znova navežemo na domači kraj? Ponekod, zlasti v manjših krajih (na Vrsniku, v Javorjah ...), so si že omislili poseben dan v letu, ko se rojaki v velikem številu snidejo ob domačem ognjišču. Nekateri razmišljamo o nekakšnem »žirovskem lobiju«, v katerem bi se ob posameznih problemih povezali vplivni Žirovci in naredili kaj konkretnega v prid svojega kraja in občine. Tu Vam za začetek ponujamo skromnejšo, a povsem realno možnost: da se naročite na Zirovski občasnik!« Z navedenimi odstavki sem intoniral pismo, ki smo ga letos poslali na naslove več kot 500 žirovskih rojakov, živečih zunaj domačega kraja. To pot z njimi uvajam še uvodnik v letošnjo številko. Ta je pestra kot zmeraj. Upamo, da ne boste zanikali te pogumne trditve, ko boste zbornik prelistali. Kaj prinaša, je standardno vprašanje ob vsakem novem izidu. Teme, ki bi bila osrednja, ni. Ko smo nekajkrat poskusili s tematsko številko, se je pokazalo, da ta, ne glede na temo, zanima samo ožji krog bralcev. Ustreči pa je treba čim širšemu, po načelu »za vsakogar nekaj«. In vendar je tu, kot zmeraj, razdelek Sredica, avtorski prispevek, ki mu je namenjena osrednja pozornost. Objavljamo Dnevnik podmorničarja. Napisal gaje pripadnik skupine drznih prostovoljcev, ki so aprila 1941 kljub sramotni kapitulaciji jugoslovanske vojske zbrali pogum in se s podmornico Nebojša skozi italijansko morsko blokado prebili iz zaliva Boka Kotorska ter po pravi odisejadi pripluli do Aleksandrije, kjer so se pridružili zavezniški mornarici. Drzni mornar in avtor teh izrednih zapisovje Janko Majnik, Zirovec (Starovaščan pravzaprav, r. 1918), ki živi v Avstraliji. Je le eden od tistih nekaj tisočev, ki so v tem stoletju tvorili »še ene, po svetu razsejane Žiri«, žirovsko diasporo. Odhod vsakega od njih iz žirovske »Vrbe« je zgodba zase, čeprav so si po večini precej podobne. Podobne so zgodbe onih, ki so ob prelomu stoletja odhajali v Ameriko (»od Ž do A«) s trebuhom za kruhom, spet drugače podobne zgodbe teh, ki so odhajali po 2. svetovni vojni, zlasti v najrazličnejše šole, da bi prišli do boljšega kruha. Ko so se tako ali drugače izučili, so si našli delo drugod in se niso vrnili. Kraj je z njimi samo izgubljal; a to je že druga »tema«. Nekaj pa je zgodb, ki so popolnoma enkratne. Maj ni kova je zagotovo ena izmed njih, čeprav je tudi njega vodila »od Ž do A«, iz Žirov via Aleksandrija v Avstralijo. Berite in verjeli boste. Če preberete njegov Čudež božičnega večera (ŽO 18, str. 103-105), boste videli, kako Janko Majnik po svoje potrjuje tisto, kar je za njim zapisal njegov rojak Leopold Suhodolčan, slovenski pisatelj: daje »veseli dogodek« iz mladosti »kot svetla špranja, ki je zmerom nekje odprta«. Ko beremo njegov dnevnik iz temnih podmorskih globin, se pred nami nekajkrat zasveti njegova »svetla špranja«, skozi katero ugleda svojce na daljnem Žirovskem in svetle trenutke, ki jih je tam preživel z njimi. Posebno težo temu branju, ki je naravnost lahkotno - kot bi imeli v rokah pustolovsko povest - daje avtorjeva nepolitičnost. Tu začutimo, kako prvinsko in v nenehnem strahu sredi svojevrstne radoživosti so mladi ljudje doživljali vojno, na katerikoli strani so že bili. Politično tehtanje in vrednotenje te udeležbe na »pravo« in »nepravo« Stranje prinesel poznejši čas in politične potrebe vsakokratne oblasti. Druga osrednja objava je naš »hommage« Štefanu Mlakarju (1885— -1935), najvidnejšemu žirovskemu fotografu v dvajsetih in tridesetih letih našega stoletja. Skoraj vsi »svetlobni zapisi«, kar jih premoremo iz tistega časa, so iz njegove »temnice« (camera obscura). Nastanek in usodo objavljenega gradiva v kronično kratkem zapisu pojasnjuje urednik Franc Temelj, tudi sam fotograf. Zato na tem mestu ne bi ničesar dodajali. V besedah. Naj spregovorijo slike, s sebi lastno govorico. Slika ima svojo moč, beseda svojo. Dr. Ivana Sedeja (1934-1997), enega prvih in najbolj stalnih sodelavcev Zirovskega občasnika, od januarja letos ni več med nami. Nekaj dni po novem letu 1997 sem ga poklical, da bi se mu zahvalil za čestitko z najboljšimi željami. Z radostnim glasom mi je povedal, da je od »prvega prvega« v pokoju in da bo zdaj lahko kaj več prispeval tudi za naš zbornik. In čeprav je ta glas za zmeraj utihnil, se njegova beseda še zmeraj glasi. Ohranil se mi je zvočni zapis najinega besedovanja pred občinstvom, zbranim pod firmo Glasove preje v kapeli Loškega gradu, v petek, 28. maja 1993. Govorila sva o likovni kulturi na našem koncu, in če boste prebrali vsaj del tistega, kar je ta neutrudni besednik povedal v komaj dveh urah (govoril in pisal pa je skoraj 40 let), se boste strinjali, da j izgovorjeno vredno natisa. Ivanu Sedeju posvečamo »veliki intervju«, Nejku Podobniku »malega«. Enkrat zato, ker je še med nami (in bo, upam, še lep čas), drugič zato, ker se nam nenehno oglaša že nekaj desetletij: 35 let že izhaja Delo-življenje, mesečni bilten Alpine. Hkrati je letos že 20 let, odkar se je 1977 začela uresničevati pobuda o ustanovitvi Radia Ziri, danes imenovanega Radio Sora. Nejko Podobnik, prvi glavni in odgovorni urednik našega radia in še danes glavni in odgovorni urednik glasila Alpine, je tako nesporno prvi človek žirovske medijske scene. »Ziri so Alpina«, je veljalo v minulih petih desetletjih. O tem fenomenu je maja 1997, ob 50. obletnici žirovske tovarne matere, izšel poseben zbornik. Tako ni potrebe, da bi njen jubilej »poveličevali« še v ZO, čeprav mu je Alpina krušna mati. »Dotikamo« se ga na poseben način, diskretno in brez pompa. Tu so porteti treh krajanov, ki so svojo življenjsko pot navezali na Alpino: Tončka Disič in Franc Trček sta v njej in z njo preživela celo delovno obdobje, Darij Erznožnik je z njo začel, pozneje seje »osamosvojil«, a ostal z njo povezan kot športnik in kot učitelj otrok, ki s(m)o bili po starših v veliki večini tudi »otroci Alpine«. Darij Erznožnik je veliko Žirovcev naučil prvine svetovnega zemljepisa, njegov nečak Primož potuje po svetu. Iz brazilskega velemesta Sao Paulo nam je poslal članek, v katerem primerja življenje v malem in velikem mestu, v rovtarskem polisu Ziri in v imenovanem magalopolisu. Sicer pa velikost, kolikost kraja ni vse. Življenje v manjšem, z naravo še povezanem kraju je lahko v dobi elektronskih komunikacij celo bolj kakovostno. Bistveno je, da ima naselje svojo istovetnost, po kateri je prepoznavno tudi navzven. Te identitete mu seveda ne zagotavlja vsakokratna krajevna oblast (kakor si ta rada in pogosto umišlja), temveč je nasledek in povzetek, kvintesenca vsega, kar so v stoletjih soustvarjale cele generacije krajanov, posebno njihovi najvidnejši posamezniki. Na pomen odnosa do naše lastne preteklosti, po kateri smo, kar smo, opozarja tudi Muzejsko društvo Žiri. Letos je s sprejetjem novih pravil formalno potrdilo svoj obstoj, katerega namen je v tem, da bi dosegli tudi vsebinsko spremembo našega odnosa do preteklosti. Ta je bil v tem stoletju pretežno mačehovski, v vseh obdobjih in režimih. »Žirovci, prebudite se! Se nekaj let in 21. stoletje bo tu - in takrat (če ne že danes) bo zelo pomembno, da bomo znali živeti s svojo bogato dediščino. Prav zato ti spodbudni začetki zirovskega muzeja zaslužijo več skrbi. Če bo ta 'žirovska', bo potem še kakšna ...« Te besede je v knjigo našega muzeja v Stari šoli vpisal dr. Janez Bogataj, ta čas najvidnejši slovenski etnolog, Tadeja Primožič, njegova učenka in diplomantka, profesorjevo trditev po svoje dopolnjuje s tehtnim člankom. Ocene in predstavitve je ime novega razdelka, v katerem skušamo kritično ali zgolj prizanesljivo prikazati najvidnejše kulturne dosežke v zadnjem letu dni. Franček Bohanec, Marinka Svetina, Tadeja Primožič in Milan Vogel so ocenili knjige Franca Kopača in Franca Temelja, dr. Marije Stanonik, Tončke Stanonik in zbornik, ki ga je ob svoji 50. obletnici izdala Alpina. Dr. Zoran Kržišnik in prof. Stane Kosmač besedujeta ob razstavah Jožeta Peternelja - Mausarja, Mihaele Žakelj in Vlastje Simončiča. Ognjen Tvrtkovič in Tomaž Demšar sta se razpisala ob dveh koncertih. Predstavitev in oceno bi si zaslužila še nekatera glasbena dejanja, posebno pihalna godba Alpine ob svoji 50-letnici. Ta manko bomo pokrili v naslednji številki, po jubilejnem koncertu. V leposlovnem razdelku se z odlomki iz svoje tekoče »produkcije« oglašajo Desa Muck, Jože Peternelj, Franc Kopač in Tončka Stanonik. »Zadnji« trije so hišni avtorji in jih našemu bralstvu ni treba predstavljati. Prvič se v našem zborniku oglaša prva; prebiva ob isti reki kot Žirovci, le na drugi strani Zirovskega vrha; javnosti je znana po svoji televizijski pojavnosti, kdor bere njene knjige in članke, jo bo cenil po njih. Mi jo objavljamo v upanju, da nam iz Žabje vasi pošlje še kaj daljšega. V četrtem in zadnjem delu svojih nadvse zanimivih spominov se nam iz let po prvi svetovni vojni oglaša slikar Franjo Kopač, naš po krivem pozabljeni rojak. Začelje z opisom novovaškega in zirovskega otroštva, nadaljeval s spomini na ljubljanske, dunajske in praške šole ter se osredotočil na svojo udeležbo v prvi svetovni vojni; sklepa z vrnitvijo iz ruskega ujetništva v domovino, ozre se na prva leta profesorske službe, v Kruševcu in Kranju, in doda odstavek o svojih razstavah. Njegova pot se je začela v hiši pod Žirovskim vrhom in sklenila v hiši ob Jadranskem morju, v Splitu. Do Amerike in Avstralije ni segla, a je kljub temu svojevrstna odisejada, poročilo o blodnjah posameznika po zablodah časa in ljudi, kakršnih največja je bila »velika vojna« (tako sojo imenovali, dokler ni prišla še druga), manjših pa je bilo brez števila, »od Z do A«, tako v Žireh kot po svetu. Tudi Fotografija z esejem je nova rubrika. Njena zasnova je zelo enostavna: izbrati fotografijo, ki je že sama po sebi zanimiva in zgovorna, in ob njej razmišljati. Tako dosežemo, da nam pove več, kot bi nam sama po sebi, s svojo likovno govorico. Zato je besedila več kot za običajen podpis (kdo, kdaj in kje); iz marsikatere slike bi se lahko razvil cel roman, mi se omejimo na kratek esej. Tokrat objavljamo fotografijo, posneto v otroštvu Alpine. Govori nam o začetkih industrijske dobe v Žireh: na njej je Žirovec ob stroju, ki gaje sam skonstruiral, v letih, ko še ni bilo možnosti, denarnih in drugačnih, da bi stroje kupovali. Skratka: junak svojega časa. Vprašanje pa je, kaj nam lahko ta slika pove pol stoletja pozneje, v času, ki je postindu-strijski, ko ob človeku ni več glavni stroj, temveč informacija ... Po sledeh nekega dokumenta. Najdemo dokument, kako staro listino oziroma pisni ali natisnjeni vir, ki priča o svojem času, in ga razložimo (komentiramo). Potrdilo v nemščini, ki priča, da je bil neki Anton Sackel knjigovodja v kranjski firmi čudnega imena: Kriegsarbeitsgemeinschaft der Sairacher Schuhmacher ... Natančnejši vpogled pokaže, daje bil to gospod Anton Žakelj, naš stalni sodelavec, in da so imeli zirovski čevljarji v Kranju svoje podjetje. Večina zaposlenih se je po vojni vrnila v domači kraj in postala jedro, iz katerega je nastala Alpina. Se ena zgodovinska reč, ki je mladi Žirovci ne poznajo. Spomin nanjo obuja Vladimir Pivk. Odmevi so tokrat neobičajno skromni, vendar po svoje zanimivi. Neki Frank Bogatav, ki je očitno naše gore list, se je sredi Amerike (spet »od Ž do A«) razhudil zaradi razgaljenega ženskega oprsja na naslovnici prejšnje številke. Sramota, je zaklical ter pisal uredništvu, zraven pa še županu in predsedniku občinskega sveta. Jih bosta že dala v red, si je mislil. Gospod je vse skupaj vzel preveč dobesedno. Očitno še ni slišal za pojem metafore, tako kot poštar v istoimenskem filmu. Zato mu razložimo. Tisti joški so likovna metafora, podoba, ki skuša nekaj sporočiti tako, da v gledalcu zbudi asociacijo, prenos pomena z enega predmeta na drugega zaradi zunanje podobnosti. Prsi so namreč tudi vir hrane (in ne le seksualni objekt - za kar ga imajo subjekti, ki si ga ogledujejo na naslovnicah raznih revij); če jih oblikovalec vkomponira v podobo žirovskih podjetnikov kot osrednji motiv, želi mogoče sporočiti to, da je podjetnost tista, ki nas hrani ... Tertium comparationis, (raz)kritje tretjega v primerjavi dvojega: podjetnosti in prsim je skupno to, da od enega in drugega živimo ... In ne da bi bili tisti častivredni ljudje, ki z ovitka zrejo v nas, kaki nečedniki - kdor razume tako, mu Bog pomagaj, četudi gaje zatajil, drug mu ne more. Priznam pa, da smo v objavi, posvečeni žirovskim podjetnikom v času med obema vojnama, spričo njene obsežnosti in zahtevnosti zagrešili nekaj napak. Zato objavljamo popravke, ki jih je pripravil Alfonz Zajec. Tuje tudi prispevek že omenjenega in neutrudnega Antona Zaklja, čigar ime in priimek se razpenjata od A do Ž, njegovo življenje pa »od Ž do A«, od Zirov do Amerike. Upam, da nam ne bo zameril, ko ga vpletamo v igro črk in besed. Z njim uvajamo zadnji razdelek, odprt za žirovsko podjetnost nekoč in danes. Pred 2. svetovno vojno so imeli zirovski obrtniki svoje združenje. Zapiski iz njegovega dnevnika pričajo, kako se je končalo. Seznam podjetij in podjetnikov v občini Ziri na dan 31. decembra 1996, ki smo ga dobili od upravne enote Skofja Loka, pa priča o naši podjetnosti danes. Sklepam v upanju, da obseg, vsebina in oblika te številke opravičujejo sredstva, s katerimi so njen izid podprli naši pokrovitelji, naši stalni bralci in naročniki pa z nakupom. Tudi oni so se stegnili »od A do Z«: vzeli so iz žepa in dali za »abčasnik«. Vsem bralcem, podpornikom in prijateljem Zirovskega občasnika želimo v letu 1998, ki ga bo treba, kot vsakega, prehoditi od A do Ž, srečno in uspešno pot. VELIKI INTERVJU Wl DR. IVAN SEDE J Miha Naglic Zakaj pa Martin po cerkvi ne gleda!? O likovni kulturi na Škofjeloškem. Javni intervju z dr. Ivanom Sedejem v kapeli Loškega gradu 28. maja 1993 Ivan Sedej Foto: Tihomir Pinter, 1989 Ivan Sedej se je rodil 13. februarja 1934 v Ljubljani očetu Maksimu, akademskemu slikarju zirovskega rodu, in materi Ani, rojeni Campa. V šole je hodil v Ljubljani. Po gimnaziji je štu- diral na filozofski fakulteti umetnostno zgodovino in etnologijo. Iz prve je diplomiral 1960, nato še iz druge. Leta 1966 je pri dr. Nacetu Šumiju obranil doktorsko disertacijo z naslovom Kme- ), str. 13-14 8. Marija Stanonik, Loški razgledi, št. XXI, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1974, str. 268-276 9. Marija Stanonik, Bodica ali potica za Muzejsko društvo Žiri, Zirovski občasnik, št. 13, DPD Svoboda Ziri - Literarna sekcija. Krajevna konferenca SZDL Žiri, 1978, str. 157 10. Alfonz Zajec, Muzejsko društvo Žiri, Zirovski občasnik, št. 4, DPD Svoboda Žiri - Literarna sekcija, Krajevna konferenca SZDL, 1982, str. 19-20 11. Alfonz Zajec, Deset let muzejske dejavnosti v Žireh, Loški razgledi, št. XXVII, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1980, str. 306-308 12. Alfonz Zajec, Ob občnem zboru Muzejskega društva Ziri, Loški razgledi, št. XXIX, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1982, str. 307-308 13. Zbirke Muzejskega društva Žiri Opombe 1 M. Stanonik, Loški razgledi, št. XXI, str. 268, Muzejsko društvo Škofja Loka, Škofja Loka 1974 2 M. Stanonik, prav tam M. Stanonik, prav tam 4 M. Stanonik, Delo-življenje, str. 13, Glasilo tovarne Alpina Žiri, letnik VIII, št. 11, 1969 5 M. Stanonik, Loški razgledi, št. XXI, str. 269, Muzejsko društvo Škotja Loka, Škofja Loka 1974 6 M. Stanonik, Loški razgledi, št. XXI, str. 270, Muzejsko društvo Škotja Loka, Škofja Loka 1974 7 Citirano iz: Pravila »Muzejskega društva« Žiri OCENE IN PREDSTAVITVE Vroča glasba v sneženi noči Koncert B. P. Club AH Starš v Žireh Kadar hočete poslušati dober džez, ni nujno, da greste v eno od elitnih ljubljanskih koncertnih dvoran. Namesto tega se lahko napotite v kakšno manjše slovensko mesto - na primer v Žiri, kjer je pred dnevi v organizaciji tamkajšnjega kluba študentov nastopila mednarodna skupina B. P. Club Ali Starš, v kateri igrajo trije Hrvati, Slovenec in Anglež. Prvi dve črki sta seveda začetnici znanega vibrafonista in skladatelja Boška Petroviča, ki je del otroštva preživel v Skorji Loki (tako da je program vodil v neoporečni slovenščini). Z njim sta iz Zagreba prišla basist Mario Mavrin in pianist Neven Frangeš. Iz Londona je priletel bobnar Martin Drevv, iz Kranja pa se jim je pridružil naš kitarist Primož Grašič. Vsekakor moramo takoj pohvaliti organizatorje - vse je bilo pripravljeno brezhibno, dvorana je bila lepo urejena in prijetno polna, tako da so se glasbeniki odločili, da bodo s svojim ekstrovertiranim igranjem še zvišali temperaturo v njej. Poudariti pa moramo tudi naslednje: naš kitarist je v zadnjih letih veliko sodeloval z zagrebško skupino džezovskih glasbenikov, prav Boško Petrovič pa je bil tisti, ki je temu odličnemu solistu pomagal do uspešne mednarodne uveljavitve. Grašič je v zadnjih letih odigral veliko koncertov z najuglednejšimi svetovnimi solisti, z angleškim bobnarjem pa je posnel tudi svojo prvo kompaktno ploščo, ki jo je izdala Petrovičeva založba Jazzete. In še nekaj: Martina Drevva poznamo kot enega vodilnih evropskih ritmičarjev, sploh pa skupaj z danskim kontrabasistom N. H. O. Pedersenom igra v ritmični sekciji znanega pianista Oscarja Petersona. Naše občinstvo gaje že nekajkrat poslušalo. Udeležili smo se torej nastopa skupine, katere člani se med seboj dobro poznajo. Solisti sicer pripadajo različnim generacijam, različnim vrstam čustvovanja, vendar so se usklajeno združili v celoto, ki diha s polnimi pljuči in v istem ritmu. V dveh urah so nam odigrali raznovrsten program, v katerem so enakopravno predstavili standardni svving in bebop literaturo, pa tudi nekaj lastnih izvirnih skladb, večinoma avtorja Boška Petroviča. Petrovič, ki je gotovo najslavnejši in najbolj izkušeni solist kvinteta, je solistične dele enakopravno razporedil med vse člane ansambla, v skupnem muziciranju pa se je izrazila kompaktnost ritmičnega in melodijskega podajanja. Posebej seje izkazal Primož Grašič, ki dozoreva v odličnega solista. Z neverjetno energijo in melodijsko inventivnostjo ter bogatimi harmonski-mi progresijami gradi svoje dolge, arhitektonsko natančno zgrajene soliš- Ognjen Tvrtkovlć tične nastope, medtem ko je pri skupinskem muziciranju nadvse pozorna pomoč iz ozadja. Boško Petrovič nam je pokazal, koliko svojevrsten način razmišljanja na vibrafonu dolguje velikim bebop vibrafonistom na čelu z Mil tom Jacksonom. Martin Drew je igral s tistim zanj značilnim ritmičnim zagonom, pri tem pa sta mu s širokimi harmoničnimi posegi in bravuroznimi solističnimi nastopi dobro sledila Mario Mavrin, še zlasti pa Neven Frangeš. Vsi trije so občinstvo dvignili na noge. Odigrali so tudi hommage nedavno preminulemu angleškemu saksofonistu Ronnieju Scotu, s katerim je Martin Drew sodeloval dolgo vrsto let, pokopali pa so ga prav na dan koncerta. Njemu v čast so odigrali skladbo Johna Levvisa, v kateri je Petrovič pokazal tudi izrazito privrženost introvertnemu cool melodičnemu podajanju. Primož Grašič je bil dvakrat v glavni vlogi, v drugem primeru takrat, ko je na bis odigral temo Oleo Sonnvja Rollinsa, s katero se sicer začne njegova prva zgoščenka. Brez valčka seveda ni šlo, tako da so v program vključili tudi ljubko balado Bluesette velikega džez orglarja Belgijca Jeana Tootsa Thiel-mansa. Prekrasen koncert, kakršnih bi si gotovo še želeli! (Objavljeno v Delu, januarja 1997) IffiHEHBl Resna glasba v kresni noči Koncert kvarteta »AIR« Člani kvarteta »AIR« so si letos že drugič za svoj celovečerni koncert izbrali čudovit ambient, cerkev sv. Ane na Ledinici. Ta nedavno prenovljena cerkev je s svojo okolico res primerna za take namene, saj je ravno prav oddaljena od središča Zirov, hkrati pa s svojo akustiko ustvarja dobre pogoje za vzpostavitev neposrednega stika med izvajalci in poslušalci. V ta zunanji okvir so sodili tudi z baklami osvetljena pešpot, ki je obiskovalce vodila do cerkve, nato fanfare članov pihalnega orkestra iz Lesc, ki so naznanjale začetek dogajanja, ter uradni »klicar« Marko Mrlak, ki je v stari maniri pozneje prireditev tudi povezoval. Svoje so pridali še kostumi, v katere so bili oblečeni člani kvarteta in »klicar«, namreč obleke nekdanjih »piskačev« in »trubačev«. Tudi izbira časa prireditve ni bila naključna, saj se je koncert dogajal na kresni večer, na praznik, ki so ga slavili že naši predniki. Hkrati je to tudi večer pred godovanjem Janeza Krstnika, pa tudi dan državnosti ni daleč. Ansambel »AIR«, ki ga sestavljajo Borut Bogataj, Nina Kokalj, Andrej Žakelj in Dušan Mlakar, deluje dve leti, za sabo pa ima že približno dvajset nastopov. Udeležil se je tudi koncertov po Venerini poti. Njegovi člani pa si želijo, da bi koncert na Ledinici, na katerega se še posebej skrbno pripravljajo, postal tradicionalen, s tem da bi vsako leto k sodelovanju povabili čim bolj zanimive goste. Letos so nastopili z novimi instrumenti, ki so si jih sami kupili. Tudi organizacija koncerta je bila ob pomoči občine Žiri in sponzorjev skoraj vsa na plečih članov kvarteta. Koncert je obsegal tri dele, v drugem so nastopili gostje - mladi violonče-listi iz gorenjskih glasbenih šol Radovljice, Kranja in Škofje Loke. V prvem in tretjem delu je nastopil ansambel »AIR« in v svoj repertoar v nasprotju z lanskim renesančnim uvrstil predvsem znane skladbe skladateljev t. i. visokega baroka: G. F. Handla, A. Vivaldija in J. S. Bacha. Z L. Boccherinijem in v dodatku z W. A. Mozartom pa so segli tudi v čas klasicizma. Večina izvedenih skladb je bila ciklična, se pravi večstavčna, plesnega značaja v obliki suite, kjer se prepletata homofoni in polifoni kompozicijski način. Člani zasedbe so s svojim nastopom dosegli solidno izvajalsko raven. Zavedajo pa se, da bi bil za še večjo kakovost potreben že kar profesionalen pristop. Tu pa se pojavijo časovne in finančne ovire. Težave so tudi pri iskanju notnega gradiva, saj je bilo treba za ta nastop nekatere skladbe posebej prirediti iz originalnih partov za godalni kvartet. To delo je opravil kar član kvarteta Dušan Mlakar. S tem so imeli poslušalci redko možnost primerjanja originalnega zvoka z zvokom kljunastih flavt. Primerjava je bila zanimiva. Pokazale so se razlike v ambitusu - obsegu in barvi godal na eni in kljunastih flavt na drugi strani. Mladi violončelisti v drugem delu koncerta so nastopili pod vodstvom odlične mentorice mag. Zdenke Kristl-Marinič, ki že tretje leto poučuje tudi na glasbeni šoli v Skofji Loki. V ansamblu nastopa tudi mlad, obetaven violončelist iz Žirov, Jošt Kosmač. Mladi so s šestimi slovenskimi narodnimi pesmimi v priredbi prof. Egija Gašperšiča, ki te skladbe prireja prav za ta ansambel, in z dodatkom lepo dopolnili celotno podobo koncerta. Kljub mladosti so nas prepričali s svojo uigranostjo, sproščenostjo, svežino in temperamentom. To je odsev odličnega dela mentorice in pogostega nastopanja po Sloveniji. Občinstvo je bilo tako priča koncertu, ki je bil v nekaterih pogledih poseben. Izvajalci so nam namreč predstavili glasbo, ki je niti v širšem slovenskem glasbenem okolju ne slišimo prav pogosto, kaj šele v Žireh. Kvartet »AIR« nam je ponudil časovno in stilno precej oddaljeno glasbo, čelisti pa so sicer znane narodne pesmi odigrali v svoji »preobleki« in nam s tem približali toplino zvoka violončela. Na koncert pa moramo gledati tudi kot na dogodek, ki je privabil veliko občinstva iz bližnje in daljne okolice, tako da je bila cerkev sv. Ane že kar premajhna. Člani kvarteta so v organizacijo vložili veliko truda in koncert z glasbo in ustreznim ambientom združili v celoto. In kot prazniku pritiče, na koncu seveda ni manjkala zakuska z dobro kapljico in ognjemetom. Upajmo, da se bo glasbenikom želja izpolnila in da bo koncert res postal tradicionalen ter da bodo lahko svoje delo in glasbeno izpopolnjevanje nadaljevali tako, kot so ga začeli. Pri tem pa ne bo dovolj samo moralna podpora kraja, potrebna bo tudi finančna. V Žireh, 30. 10.1997 l^ffllBHI Jože Peternelj - Mausar, sedemdesetletnik Nagovor ob odprtju razstave Življenjski jubileji niso samo prijetne dolžnosti, da ob takšnih priložnostih skušamo pospremiti jubilanta skozi njegovo življenjsko pot in ga seveda nehote tudi ovrednotiti v okviru njega samega, ampak želimo tudi zaobjeti človeški domet, da nam postane njegova podoba čim bolj nazorna. Ti rituali pa so še posebno privlačni takrat, ko imamo opraviti z ustvarjalci najrazličnejših naravnanosti in tendenc. Tokrat je naše srečanje posvečeno enemu izmed likovnih ustvarjalcev zirovskega kota, ki seje tako značilno zapisal v njegovo kulturno dogajanje in v bogato panoramo imen, kot so Ivan Sedej, Konrad Peternelj, na nasprotnem bregu likovne prakse Tomaž Kržišnik. Tokrat pa se srečujemo s samorastnikom Jožetom Peter-neljem - Mausarjem. Prav gotovo je današnji jubilant na svojem področju, to je v okviru pestre palete slovenskega samorastništva, zbranega okrog trebanjskega tabora, značilna osebnost. Njegov čopič in njegovo pero skladno oživljata svet naše polpreteklosti in ga, v značilnem slogu za ustvarjalca, tudi posredujeta. Ko je veliki carinik Rousseau oblikoval svoj duhovni svet, se najbrž ni zavedal, kako bogato seme je zasejal v najširšo likovno tvornost - seveda predvsem za naivo, pa tudi za večjo možnost primerjave z akademsko likovno umetnostjo. Obdobja, ki so sledila, skupine, navdihnjene z njegovo umetnostjo, so se s pomočjo zadnje skupine francoskih naivcev penetrirale v najširše evropske predele: pa bodisi prek nezamenljive hlebinske šole ter najrazličnejših krogov nekdanjega jugoslovanskega ozemlja ter pobudile domače ustvarjalce, ki jim je trebanjski tabor znal dati ustrezno organizacijsko osnovo, za nadaljnjo kreativno rast in uveljavitev. To organizacijsko jedro pa je kmalu preseglo ožji slovenski prostor in se tudi mednarodno uveljavilo. Prav Mausar je eden od tistih, ki so od vsega začetka doumeli vrednost takega druženja in je ostal do današnjega dne eden njegovih temeljnih članov. Jubilantov osebni ustvarjalni rokopis je dosleden v svoji primarni naravnanosti in je v krogu svojih vrstnikov nezamenljiv. Vedno znova zremo njegove slike kot pregled skozi zaprto okno od daleč. In to ne samo, ker ljubi tudi slikanje na steklo, ki s svojim posebnim leskom ustvarja hkrati distanco do upodobljenega in nam daje kvaliteto realnosti celo, kadar je prikazana katera izmed trdot grobosti z naravo povezanega obstoja: še bolj zato, ker je vsaka podoba sklenjena v sebi in kot z nevidnim okvirjem zaprta vase. Mausar oživlja vse letne čase, spreminjajočo naravo in naseljuje ta dela z jasnostjo človeške figure, katerih opravila se nam kažejo kakor ritual, torej dosledno obredna. V tem konceptu pa se pojavljajo gorenjski domovi preteklosti, domovje naših neposrednih prednikov, arhitekturni volumni kakor skrčeni pod bremenom obrobnih gora ali pa pod obilnim snegom. Morda se nas najbolj dotaknejo njegove zimske pokrajine zaradi kontrastov, v katerih belina tako močno izstopa iz njegovega spektra. Vse te slikarske kompozicije so, kot že rečeno, tako tipične in prepoznavne, da bi morda lahko našli paralelo le še v poetiki kakega Josipa Murna - Aleksandrova, ki v prav te podobe jesenske in zimske narave vključuje čustveni naboj. Ob takih trenutkih se zavedamo, da smo na pragu sveta, ki smo ga izgubili, ko smo izgubili svoj prvinski, »naivni« pogled, ko se je za nas, kot pravi neki drugi pesnik - »svet odčaral«. Prav v tem je za človeka, ki ga še ni do konca omamil stehnizirani, zmehanizirani način življenja s konfekcijskimi cilji in željami, čar Mausar-jeve in seveda tudi vsakršne »naive«, ki se je oklepa kot rešilne bilke v prevladujočem, vrtinčastem toku napredka, ki nas pogosto žene k neznanim in nemara za človeštvo pogosto napačnim, pogubnim bregovom. Tako se oklepamo znanega, tudi če seje dejansko že izmaknilo v območja naših spominov in sanj. Prav tu moramo iskati stvariteljsko moč naive, kjer najde zatišje od vojnih grozot in družbenih pretresov presunjeni, prevzeti in izčrpani duh in obuja našo nostalgično občutje s preteklostjo in polpreteklostjo. Medtem ko znanost današnjih dni sega po zvezdah, pa nas v podstati našega čustvovanja opominja, naj ohranimo svoj zemski patrimonij zdrav, roden in nezastrupljen. To je območje, iz katerega črpajo samorastniki svojo stvariteljsko substanco in nam jo tisti z osebno identiteto, kakršen je današnji razstavljavec, tudi predstavljajo. Ob priložnosti, kakršna je današnja, pa nam je ponovno dana možnost, da za trenutek znova vstopamo v to začaranost in se tako razbremenimo naglice, civilizacijske prisile, kije tako nezadržno obremenjujoča za vsakega posameznika. Najbrže pa je ta trenutek tudi priložnost, da se nekoliko ozremo po raznovrstni, bogati likovni ustvarjalnosti, ki jo premore naš domači, slovenski prostor. Naglo spreminjajoče se oblike, tako imenovane osebne mitologije in najrazličnejše tendence, resda ustvarjajo pestro paleto umetniške veje, ki ne samo dobiva razne miselne in kreativne spodbude sodobnega likovnega sveta in umešča naše ustvarjalce med tvorne sobesednike sodobne likovne scene, ampak hkrati tudi razveseljuje uporabnike in gledalce kot spremljevalce teh dogajanj. Kritika, tista najbolj hermetična in normativna, pogosto pozablja, da se ustvarjalnost napaja iz najrazličnejših pobud, da se vedno znova v sebi obnavlja in da k temu obnavljanju lahko pripomorejo vsi tisti pobliski, kijih rojeva človekova emocionalnost; bodisi tista, ki je izstopila v krog eksperi-mentalnosti in znanosti prihajajočega tisočletja, ali pa one druge, katere osnovni naboj in preokupacija je lahko tudi prvinsko emocionalen. Lahko bi rekli, neposredno vezan na naš temeljni odnos do narave, do njenega človeka in polpreteklih obdobij, četudi morda v manjši meri kreativen. Skratka: kljub prenekateremu zavračanju stvariteljstva, kakršno je pred nami, le-to ostaja tudi v prihodnje vredno naše pozornosti in smotrnosti. Z značilno pronicljivostjo nam bogatijo naš kulturni prelom ter hkrati združujejo kontinuiteto s patimoni naše bližnje preteklosti. (Izrečeno v Galeriji Svobode Ziri ob odprtju razstave ob slikarjevi 70. obletnici 9. maja 1997) Grafike in kipi Mihaele Žakelj B1BM V petek, 14. 2. 1997, smo v Galeriji Svoboda v Žireh odprli razstavo izbranih grafik in kipov mlade ustvarjalke, rojakinje Mihaele Žakelj. To je njena že enajsta samostojna razstava, v domačem kraju pa je tokrat razstav- ljala prvič. V otvoritvenem programu seje obiskovalcem predstavil z dvema skladbama kvartet kljunastih flavt »AIR« iz Žirov, oceno njenih del je v spremni zloženki napisal in jo ob odprtju razstave predstavil umetnostni zgodovinar in kustos Loškega muzeja iz Škofje Loke Dušan Koman. Mihaela Žakelj je diplomirala iz grafike in kiparstva na oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, zdaj pa živi in dela v Žireh. Kot grafičarka se izraža večinoma v lesorezu, kjer je dosegla najmočnejši izraz, na razstavi pa lahko vidimo tudi nekaj monotipij, tO je posebne grafične tehnike, ki omogoča en sam, unikatni odtis. Kiparsko se izraža v glini (male plastike) in lesu, v katerem izdeluje velike figuralne plastike nadnaravne velikosti. Svoje ustvarjalno izhodišče je našla v globoki veri ter pripadnosti krščanski misli in evangeliju, ki ju nadgrajuje z zelo osebnim likovnim, ekspresivnim izrazom. Svoje lesoreze predstavlja s tremi ciklusi: Križev pot, Psalmi in Iskanja, nekaj del pa ima samostojne naslove. Naj gre za črno-bele ali barvne lesoreze, vsem je skupen močan ekspresiven izraz, ki temelji na potezi ali - bolje rečeno - na rezu, hitro, skicozno vnesenem, brez nepotrebnih detajlov. Večkrat uporablja lesene plošče naravnih, nepravilnih oblik, ki jim spretno prilagaja kompozicijo in rez. Vsebine iz svetopisemskih besedil včasih uporabi za temelj, iz katerega izraža svoja občutja, stiske in tudi dvome. Kiparski del razstave sestavljajo male plastike iz žgane gline, nekaj je patiniranih. Tudi kipi so ekspresivno oblikovani, izdelani »na mah« in brez detajlov, ki bi motili celoto izraza in emocionalni naboj v njih. Nekateri nastopajo posamezno, tako kot nekonvencionalno oblikovani kip Križani, ki ima levo roko dvignjeno visoko v zrak, desno pa spuščeno k zemlji, in s tem na simbolni ravni povezuje nebesno in zemeljsko, duha in materijo; drugi se pojavljajo v skupini, ki tvori nedeljivo celoto, kot na primer skupina figur z naslovom Iz teme k luči. Vsaka od njih je oblikovana v določeni fazi vstajanja, vse skupaj pa tvorijo celovit izraz, ki nam govori o prebujenju človeške zavesti, ki se v zadnji figuri, zazrti v nebo, srečuje z Bogom. Razstava fotografij Vlastje Simončiča: Triglav skozi moj čas Gospoda Vlastje Simončiča, mednarodnega mojstra fotografije, dobitnika mnogih domačih in mednarodnih nagrad, učitelja in mentorja mnogim mladim, ki so hoteli pridobiti vsaj osnovna znanja iz fotografije, človeka, ki se je uspešno preizkusil na vseh področjih fotografije, od krajinskih pej-sažev, portreta, novinarskoreportažne fotografije, fotografije v znanstvene namene pa do odličnih eksperimentalnih dosežkov, ni treba posebej predstavljati. Kljub temu moram omeniti, daje edini slovenski mojster, kateremu je Mednarodna zveza za fotografsko umetnost (FIAP) podelila naslov »častna visokost« (Excellence honoraire) te zveze, to je najvišji naslov, ki ga podeljuje. Več o življenju in delu mojstra lahko preberete v zloženki k tej razstavi. Nocojšnja razstava fotografij nosi naslov TRIGLAV SKOZI MOJ ČAS, torej nam je vsebina razstavljenih del znana vsaj po imenu, verjetno pa smo večina tukaj navzočih to spoznali tudi v potu svojega obraza, ko smo grizli v strmine in stene triglavskega pogorja ali Triglava samega, tega večstolet-nega narodovega simbola, ponosa in bolečine, danes žal prenatrpanega, posiljenega in že močno utrujenega očaka, ki pa za zdaj še potrpežljivo prenaša našo prisotnost. Razstavljena dela so starejšega datuma, najstarejša fotografija je nastala 1937, in v tistih časih so bili obiskovalci gora še redki, zato ob pogledu nanje vsaj zaslutimo vso veličino, lepoto in predvsem samoto, ki jo je doživljal mojster, ko je sam ali skupaj z ženo in prijatelji ne vem kolikokrat prekrižaril Triglav in okoliške gore ter ujel v objektiv motive, ki jih danes lahko občudujemo. Razstavljal jih je po celi državi - takratni Jugoslaviji, objavljal v mnogih časopisih in revijah in po dolgem času so na ogled tudi v naši galeriji v Zireh. Iz velike zakladnice fotografij smo izbrali 36 eksponatov (več jih ne bi mogli razstaviti v taki obliki, kot smo si jo zamislili) in jih razporedili bolj po občutku in svetlobi kot kronološko ali celo po logiki hoje od vznožja do vrha Triglava. Samo zimske posnetke smo zajeli v skupino in jih ločili od ostalih, ki svetlobno zvenijo drugače, imajo drugačno štimungo, kot temu pravimo. Nekatera dela so s svojo osvetlitvijo in mehkimi sencami zelo romantična, druga po svojem čistem sporočilu izrazito dokumentarna in zato zelo dragocena, tretja originalna v iskanju novega zornega kota snemanja, četrta dramatična v iskanju drznih pogledov na človeka plezalca, vsem pa je skupna mojstrova velika ljubezen do gora, ki jo je v vsej popolnosti izrazil skozi hladno in nepristransko oko fotoaparata. Temu orodju je služil dolga desetletja, skupaj sta postala eno: brezhibna kompozicija -uravnotežena, v nekaterih primerih dinamična in originalna (odvisno od motiva) - ter popolna tehnična izvedba izdelave fotografij, ki jih je mojster sam razvil. (Izrečeno v Galeriji Svoboda ob odprtju razstave 28. marca 1997) Slane Kosmač GALERIJA SVOBODA ~ žim VLASTJA SIMONČIČ ^'11 Ili lil I Mil Dve podobi , rigane korenine, Juh'jana 1997 Knjigi Marije Stanonik ter Franca Kopača in Franca Temelja Dandanes se je udomačilo, da se knjige naslavljajo s frazo Moja resnica. Subjektivizem, osebnostna resnica, pa je nekaj, kar izključuje v prozi napisana besedila. V njih je vsaj težnja, da avtor razbije lastno ohišje in da iz porušenega zidovja zgodovinskega spomina ali sploh lastnega predstavnega sveta teži k resnici, ki naj bo obča, torej objektivno razodevanje osebno doživetega pohoda časa, ki je tako ali drugače na konkretnem prizorišču zarisal piščevo osebnostno pot. V poeziji pa je svet obrnjen. Ni pesniškega utripa, če ga ne poganja enkratno človeško bitje. Ne gre za mojo resnico, pač pa resničnost subjekta, ki mu je čas v določljivem kraju, ali pa tudi ne, zarisal svojo enkratno podobo. In o dveh podobah, ki sta začetne črte dobili v Zireh, bo tudi zapisanih nekaj besed moje resnice. To sta pesnica in znanstvenica Marija Stanonik in pesnik Franc Kopač v spremstvu fotografskega mojstra Franca Temelja. Prva pesniška zbirka je naslovljena Raztrgane korenine, druga Smarnična romanja. Pesmi Stanonikove imajo pesničin spremni tekst: »Nastale so pred mnogimi leti. Lahko bi tudi zdaj. Zato prihajajo na dan! Kot odmev...« Zares so to pesmi mladostnih rož. Zaliva jih dež in včasih sneg zamete poti. Vse prispodobe duševnega pesničinega razpoloženja so tu: življenjsko, ne zgolj ljubezensko hrepenenje. A ne ostaja samo to: z njimi vštric hodijo po deževnih in zasneženih poteh tudi trpka doživetja tiste resnice, ki ni samo kulisa vedremu ritmu življenjske sle, ampak je dvojnica »rož«, ki nas zazebe v sapah končnosti in celo smrtne bližine. »V zgubljeno polje bodejo drobne bilke...« Vendar pesnica pride v tem dvoličju do stopnje, ko, kot poje »ne čutim več mraza, vetra, sonca. V (ne)sredi tistih, ki si upajo reči ljudje, sploh nisem jaz. Kameno samoto nosim s seboj.« Franc Kopač je iz drugačnega testa. Hodi po znanem svetu romarske (simbolno človeške) poti. Med njim in morda tistim drugim (ki imajo mojo resnico) je ta razlika, da on roma »samo s srcem«. Ljubi skale, korenine, ki globoko sežejo v zemljo. Le nekaj je pri njem nevidnega - »šmarnice, ki obstajajo v duši«. Njegova poetika postaja, kot pravi, v tem, da pridiga pticam, ki ritmično se spreletavajo z željo »po dobrem«. Ima torej v svojem ciljnem področju ritem dobrote. V njej je rodovitnost srca. Torej povezuje svoje čustvo s konkretnim stremljenjem. Bega ga modrina neba, ki se »izteka v nečas pred teboj«, gre le za poetiko tišine. V eni najlepših pesmi s te romarske poti je pogled z Brd proti Blegošu. Tu se »daleč približuje in se blizu oddaljuje«. Pesnik se je torej znašel na mejni črti med resničnostjo zaznavnega in med tisto nevidno resničnostjo pesnika, ki se mu le približuje. In tako potuje naprej: varno v vidnem in slutečo v tistem, kar se mu izmika. Tako sta se zarisali dve pesniški podobi. Marija Stanonik jemlje iz konkretnosti svoj metaforični svet, ki nas pripelje naravnost v sfero duhovnosti, ki je vsa pretkana s človeško stisko, občuteno s čutili, kot najmočnejša občečloveška usoda. Franc Kopač pa je v pravem pomenu romar, ki resnično podobo sveta izgublja, ko se zagleda v brezpredmetno daljino neskončnega, neznanega onkraj razpoznavne krajevne panorame. In zato je pač popolnoma naravno, da se ti dve podobi, različni po zornem kotu, bralcu približujeta na dva različna načina: Marija Stanonik kot dvojnica naših prikritih strem- Franc Kopač, Šmarnična romanja, fotografije Franc Temelj, Žiri 1995 ljenj in Franc Kopač kot romar, ki išče v sebi tudi za druge utirjene konkretne moralne vrednote. Obadva sta pristna, ker se s svojo iskrenostjo trdno naseljujeta v vsakem bitju, ki zmore podoživljati njuno enkratno »resničnost«. Stanonikova je majava spomladanska bilka, Kopač je »realist«, ki išče in tu in tam najde skozi življenje varne poti. Napak bi bilo prezreti Franca Temelja. Ne gre zgolj za fotografskega mojstra, kar tudi je; gre enako za izpovedovalca o tem, kar je bilo zapisanega ob pesniških besedah. Njegove slike govore. Njegova moč je v izbiri detajlov. Lahko upodobi samo nekaj skrilaste strehe, a že v gledalcu zaživi toplina domačnosti, nadih časa, ki je minljiv, želja po tistem, kar ta delček skrilave strehe pokriva: dom, ki pod streho drema kot maček na toplem soncu, ko stegnjen leži in uživa. Lahko bi še našteval detajle, ki so prisrčno domači in povedo mnogo: da je romarska pot polna zemeljskih čudes. Franc Temelj je to lepoto spravil v temo svoje kamere. In kamera se - ko se iz teme porodijo slike - v njegovi roki podobno kot pri pesniku Kopaču beseda spreminja v srce. V obeh pesniških zbirkah je najti verze, ki si prizadevajo, da bi avtorja kaj »darovala«. Težnja po daritvenem odnosu do sočloveka je občutena pri obeh: pri Stanonikovi kot izliv osebne ljubezni in pri Kopaču kot udejanjanje svetopisemske izkušnje. Nikjer pa nobeden ni vsiljiv. Marija Stanonikova svojo trpkost ljubezenske nemoči z drugimi jemlje kot nekaj, kar je le njeno, človeško in neubranljivo, a Kopaču nič, niti romarski cilj, ne prekrije njega - pesnika, pesniški utrip ali človeško enkratno dušo. Nič ni tako sveto, da bi človeka tlačilo. Tudi božja milost je sila, ki je za človeka in ne proti njemu. Ko sem pri Temelju iskal podobi, ki naj bi bili najbližje pesnikoma, sem se odločil: Marija Stanonik je kot roža, en sam rumen cvet, sonce, ki poganja iz kamnite sivine tal, in Franc Kopač je kakor most, ki je fotografsko upodobljen tako, da ne vidiš ne začetka in ne konca. K tema dvema slikama je Kopač pripisal te dele verzov: za cvet »ljubezen v srcu« in za most »odprtost neba in toplina svetlobe sta pot« za naprej. In še o obliki: oba sta pesnika svobodnega verza. Pri Stanonikovi je poudarek na čustvenih zasukih, pri Kopaču na refleksiji. Tudi oblikovna stran dopolnjuje njuni podobi. Stanonikovo na primer vznemiri metulj, a Kopač bi šel in bi odromal iz »človeške negotovosti« v večne kraje. Pesnik, ki rad pesem zaključuje z refleksijo, je čvrstejše notranjosti kakor pesnik, ki frfota z metuljem. To določa tudi formo. Pripis: splača se imeti ti dve pesniški zbirki nekje blizu pri roki. EftBlIBB O Podobah iz čipkaste preje Te podobe iz čipkaste preje rišejo Žiri v petdesetih letih, ko je otroštvo in mladost tam preživljala Tončka Stanonik, slavistka, ki jo poznamo že iz Pravljic za Ajčko Bajčko in mamico (Mohorjeva družba, 1995) in iz objav po radiu in revijah. Žiri, kakršne poznamo danes, so nastale iz štirih vasi. V času, ki ga opisuje, so bile to še prave vasi z dušo, s skupnim delom, običaji. Obenem pa je to čas, ko je vasi začelo spreminjati novo. To so bile nove gradnje, ceste, stroji, motorji, radijski aparati, televizija. Edina stalnica je bila klekljanje. Ženske so, tako kot že desetletja prej, tudi v teh letih s prodajo čipk pomagale k družinskemu proračunu. Avtorica se spominja, da se je zbujala ob ropotanju klekljev in da so bili večeri, ko so se zbirali pri skupnem klekljanju, nepozabni. Klekljali so seveda tudi otroci, klekljarske abecede so se navadno naučili, še preden so bili zreli za šolo. Iz knjige diha življenje, ki se ga starejši še spominjajo, vendar pa to ni hrepenenje po izgubljenem ali žalostinka za lepimi starimi časi. S pomočjo doživljanja otroka in mladostnika tako pisateljica izrisuje čas, ki je bil zanjo in za njeno generacijo lep in neponovljiv. Mlademu bralcu pa je ta njena pripoved lahko povezava preteklosti in sedanjosti, ozaveščanje, iz kakšnih korenin smo rasli. Avtorica je v pripoved vtkala tudi velik del sebe. Predstavila je svoje doživljanje, čustvovanje, ki pa je blizu tudi današnjim mladim bralcem. Ti bodo ob branju lahko vzpostavili dialog s pisateljico. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Sledi, spremno besedo je napisal Miha Naglic, avtorica pa je koncu priključila še opis narečnih besed, ki se po pomenu razlikujejo od splošne rabe, dodala pa je tudi besede iz klekljarske terminologije. Knjigo je oblikoval Pavle Učakar. (Objavljeno v reviji Otrok in družina) Pol stoletja Alpine (Zbornik) Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti ali Bom Šuštarja vzela, bom zmeraj vesela »Levi škorenj, desni škorenj, leva noga, desna noga, kdo bi si mislil, da je to tako pomembno v življenju.« Pol stoletja Alpine, Žiri 1997 Ta odlomek iz Prvih škornjev svojega rojaka Leopolda Suhodolčana so Žirovci vzeli kot moto obsežnega in skrbno urejenega zbornika Pol stoletja Alpine - 50 let športa in mode. Seveda jubilejni zbornik ne more biti jubilejen, če slavljenca ne prikaže v besedi in sliki. To je pričujoči pod budnim uredniškim očesom Mihe Naglica opravil več kot zadovoljivo (praznično pa sta ga oblekla in obula Tomaž Kržišnik in Matjaž Mazzini). Vendar v tem kontekstu priteguje našo pozornost predvsem zaradi obsežnega prispevka dr. Marije Stanonik Motiv obutve v slovenski besedni 65 umetnosti. Gre pravzaprav za prvo antologijo na temo obutve v slovenski literaturi in temeljito razpravo o njej. Antologija zajema 35 domačih avtorjev (in enega tujega), ki jim je motiv obutve buril pisateljsko ali ljudskoustvar-jalno žilico. Besedila niso razvrščena kronološko niti ne po zvrsteh, marveč v skladu z zamišljeno razpravo. Nekaj jih je iz ljudskega slovstva, precej iz knjig zbirke Glasovi, ne manjkajo pa niti Prešeren (Apel podobo na ogled postavi), Cankar (recimo Ščukovo zavezovanje čevlja Grozdu v drami Za narodov blagor), Kosmač (Pomladni dan) ali Ježek (Umrl bi rad obut -»Mogoče me bo kje na samem vzelo,/ bo kakšen vandrovc mim pršou./ Pa se mu mojih čevljev bo hotelo./ 'Ta jih ne nuca več', bo djal in me sezul./ Ko svojo pot gre, naj ga sreča nos!/ Naj čižme ima, mrlič je lahko bos.«) Razprava Motiv obutve v slovenski besedni umetnosti ločeno obravnava to motiviko v slovstveni folklori in literaturi. Avtorica v sklepu zapiše, da je ta mozaik »zgrajen iz silno raznoterih kamenčkov, tako po snovi kot kvaliteti, vendar ni nobeden od njih umeščen na svoje mesto naključno«. Glede na število opomb (391, kar je za prispevek v jubilejnem zborniku neke tovarne vsekakor ogromna številka) ti kamenčki niso le »silno raznoteri«, marveč na prvi pogled tudi »silno« številni, vendar se večini opomb ni mogla izogniti, če je želela dosledno navajati avtorje uporabljenih besedil in njihove objave. V slovstveni folklori Stanonikova obravnava sklope Poimenovanje, primere, rekla, pregovori, uganke, Pesmi ter Pravljice in pripovedke, literaturo pa v grobem razdeli na (najobsežnejše) poglavje o obravnavanem motivu v prozi, sledijo poezija, dramatika ter poseben tematski sklop Med po-niž(a)nostjo in dostojanstvom, v katerem se ukvarja z motivi (v precejšnji meri v svetopisemskih besedilih) zavezovanja in odvezovanja ter obuvanja in sezuvanja čevljev (v sili, iz udobja, olike, ljubezni ali pa v božjo čast). Najpogostejši je motiv obutve v prozi, zato je to poglavje tudi najdaljše, avtorica pa ga je še dodatno razčlenila. Najprej obravnava motiv čevljarja, nato čevlje - njihove lastnosti in čiščenje, čevlje v zgodovini, vojnem času in vojaščini ter ječi in taboriščih - pa čevlje v povezavi z otroštvom in potjo, čevlje kot zunanji videz in kot odraz značaja tistega, ki jih nosi, in nazadnje čevlje kot jezikovno figuro. Čeprav sta poglavji o motivu čevlja v poeziji in dramatiki precej krajši od prvega, vendarle kažeta, da obuvalo tudi v teh zvrsteh pogosto figurira - spomnimo se le ene najodmevnejših dram v novejši slovenski literaturi, Smoletovih Zlatih čeveljčkov, ali pa Franckinega teka za vozom. Dostojevski pa naj bi se celo ponorčeval, da je škorenj pomembnejši tudi od Puškina. C!Ea38ElM Marija Stanonik, Štiri matere - ena ljubezen: zgodba neke družine Če Brežnikarjevo mater karakterizira pogum, Gospo iz Sida dobrota, mamo Francko iz Todraža nesrečnost, si upam trditi, da za mamo Marijo velja caritas. Knjigo žirovske rojakinje dr. Marije Stanonik Štiri matere - ena ljubezen: zgodba neke družine je izdalo Slovensko etnološko društvo 1997, uredniško m Marij« Stanonik I ŠTIRI MATERI ENA UUBEZE1V ZGODBA NEKR DRUŽINE I'**: .-C A t 1 delo pa sta opravila Mojca Ramšak in Rajko Muršič, ki sta s svojstveno spremno besedo knjigo pospremila do bralcev. V njej nam avtorica, kot pove že njen podnaslov, predstavi zgodbo neke, natančneje svoje, žirovske družine. Rdeča nit, ki povezuje različne usode, je avtoričina mama Marija Demšar, poročena Stanonik. V prvi svetovni vojni je izgubila očeta, v drugi svetovni vojni je bila izgnana, a velika sreča v nesreči je zanjo bila, da jo je v Sidu vzela za pomoč v hiši gospa Persida Sumanovič. Po drugi svetovni vojni pa se je že dobre pol leta po vrnitvi s tujih tal poročila s Francetom, ki mu je leta 1927 oče pisal tako lepa pisma k vojakom, in postala krušna mati otrokoma, ki jima je mina ubila mater slabe tri mesece pred koncem te vojne. Temeljni povod za zgodbo, ki je nastajala na obroke, so bila pisma njenih sorodnikov. Tako se v poglavju Pisma slovenskega vojaka med I. svetovno vojno srečamo z življenjem Matevža Demšarja in njegove družine v tem obdobju, v poglavju Pisma slovenske izgnanke med II. svetovno vojno (1941-1945) in po sledeh njenega zapisovanja do leta 1986 pa spoznamo življenje Matevževe starejše hčere Marije Demšar v času izgnanstva v Sidu v Srbiji in drobce iz njenega življenja desetletja zatem. Tudi v naslednjih dveh poglavjih Pisma sinu k vojakom v starojugoslovanski vojski (1927) in Pisma sinu k vojakom v jugoslovanski ljudski armadi (1968-1970), v prvem primeru med očetom in sinom Francem, v drugem pa med mamo in sinom Janezom, nam avtorica z njihovo pomočjo približa življenje v teh obdobjih. Le redko jih dopolni z ostalimi viri (ustnimi viri in strokovno literaturo). Pisma so bila v posameznih obdobjih tega stoletja poglavitna vez med ločenimi člani družine. V njih se zrcali subjektivno dojemanje takratnih dogajanj njihovih piscev in so v prvi vrsti prikaz usod junakov in njihovih družin. Hkrati pa so lahko tudi bogat vir za proučevanje bistvenih etnoloških kategorij iz materialnega, družbenega in duhovnega življenja, npr. poljedelstva, šeg, sosedstva, verovanj itd., in prav tega se avtorica zaveda. Z metodološkim postopkom (analizo pisem), ki se gaje v slovenski etnologiji Stanonikova lotila prva, ji je to, kot pravi v Uvodu, uspelo, tako na sinhroni kot diahroni osi. Odstopanje od tega pa je pisanje spominov Brede Stanonik, poročene Karner, Na listih vam tožim, ki jih Stanonikova ni analizirala, temveč jim je prepustila vso povednost in je le redko posegala vanje. V njih spoznamo življenjsko izpoved deklice, ki ji je mina pri petih letih ubila mamo. Knjiga je s svojim metodološkim pristopom brez dvoma obogatitev v slovenski etnologiji, ki jo bo treba umestiti tudi v širši prostor. Še posebej pa je delo dragoceno za Zirovce, saj je lahko bogat vir za proučevanje narečja, svetovnega nazora, sosedstva ipd. na Žirovskem v različnih obdobjih tega stoletja. Pozornemu bralcu pa ponuja še veliko več: ekumensko in mednacionalno razsežnost, mataforično bogastvo itd. Delo Štiri matere - ena ljubezen: zgodba neke družine lahko razumemo tudi kot zahvalo avtorice njenim najbližjim, zlasti mami Mariji. Marija Stanonik, Štiri matere - ena ljubezen, Ljubljana 1997 LEPOSLOVNI RAZDELEK 'OtlMBB Zgodila se mije Poljanska dolina Semkaj sem prišla tako kot večina žensk, čeprav izjemoma ne iz selškega konca, temveč iz Ljubljane: zaradi moškega. Take sorte je, da bi šla z njim v puščavo Gobi, kaj šele v Poljansko dolino. Zato je sprva nisem niti opazila. Prvi mesec sem videla samo njega in hišo, v kateri je bival. Saj veste, kako je, kadar se ženske začnemo neopazno naseljevati, najprej moramo napraviti svoj red. Prva, ki sem jo opazila, je bila Sora. Dolge noči sem jo poslušala skozi odprto okno, preden sem jo zares zagledala skozi kuhinjsko okno. In leseni, pokriti most, ki k nam pripelje cesto. In sem šla in se naslonila na toplo ograjo in potem me je doletela nenavadna ljubkost podobe, ki jo nudi Žabja vas, ko čepi tako skromna in starinska ob Sori. In opazila sem mogočne smreke, ki jo varujejo, in potem sem začela odkrivati. Grapo, ki je vedno tako skrivnostna, da imaš občutek, da so se trenutek, preden si stopil vanjo, poskrili škratje med podrast in vile za drevesa in daje pravkar odletel leteči krožnik. In grapa je prostor, kjer misli letijo najvišje in solze privrejo iz največjih globin. Odkrila sem travnike ob Sori in mir, ko blodiš po njih, do pasu v večernih meglicah. Spoznala sem Blegoš, ki me nadzoruje skozi okno, kadar pišem in imam včasih občutek, da nekdo čepi na njem in mi narekuje. In zaljubila sem se v podobe Žabje vasi in Poljanske doline s tako močjo, da sem čez leta, ki so minila in sem imela slabe trenutke, pomislila, da bi moža, zaradi katerega sem prišla, včasih prav lahko pogrešala, svojih najljubših pogledov pa nikoli. Ko sem ležala v porodnišnici z zadnjo deklico, ki se je edina rodila kot Poljanka, sem povzročila pravi škandal, ker so me hoteli zadržati še nekaj dni, tako sem jih pogrešala, podobe. Tisto, svojo najljubšo, na pokriti most in Blegoš skozi kuhinjsko okno. Sprehode po Gorenjih brdih, na Malenski vrh in Vinharje. Že davno prihajam iz svojega rodnega mesta kot z 12-urnega šihta v rudniku in ko se v Zmincu pred mano odpre dolina, začnejo teža, prah, tesnoba padati z mene v velikih težkih kosih. In ko me je v svojo past dobila dolina, sem zagledala tudi ljudi. Najprej svoje sosede, katerih pojoče govorice sprva nisem razumela in so me bolele čeljusti že med poslušanjem, zdaj pa z užitkom poslušam, kako jo v otroški igri žgolijo moje deklice in tudi meni že uide, daje bilo »hod lep«, rečem »kok« in da grem na »kofečk«, in kadar pišem, na tipkovnici pogosto udarim »h« namesto »g«. Odkrila sem sosedo Tončko, ki mi je kot druga mama, in sem se v najtežjih trenutkih hodila napajat v njen mirni studenec sveže, preproste modrosti, in njeno mamo, h kateri zavijem, kadar se sprehajamo po Brdih, in me zvito opazuje s sklenjenimi rokami; in nikomur na svetu ne verjameš tako zelo, ko z gotovostjo reče: »Bo že...« In sem se po dolgih letih počutila spet mlado, ko smo s sosedami Meto, Heleno in Jožico poleti igrale karte ob Sori in nastavljale nepriljubljene dele telesa slapu pod jezom in ko smo pozimi ob peči plctle adventne venčke in se smejale, smejale, pele... Potem so prišli še drugi: mladi Gvvolešnk, s katerim včasih udariva tehtno debato, pa vesele učiteljice na poljanski šoli, prijazne trgovke. Ljudje v tej dolini, ki te priklenejo nase kot kraj: počasi in za vedno. Nisem hotela napisati take poetične hvalnice Poljanski dolini, saj vem, da ste od mene pričakovali kaj bolj zabavnega. Res, zaneslo me je. A človek se težko norčuje iz svojega doma. In jaz sem po treh desetletjih tavanja in iskanja v stari hiši ob Sori, v srcu Poljanske doline, končno našla svoj dom. Možatost nekoč (1) ESMSBM^B Bližala se je jesen in deževje je bilo vse pogostejše. Ob takih dnevih so se možakarji po navadi srečevali v gostilni pri Skandru na Dobračevi. Tam so po stari navadi bili Opekar, Strikar, Luka, Boštjan, Nace. Včasih pa se jim je pridružil modri mož Gašper in ona dva, Miha in Matevž. Deževalo je ves dan, možje pa so se zalivali kakor ob največji vročini, čeravno ob vročini in težkem delu ni bilo navade in ne možnosti, da bi se zalivali z vinom. Vino se je moralo piti na možato ime. To je nekaj veljalo. Temačna gostilna ni bila zakajena kakor običajno. Ti možakarji so le cikali in svojo odvečno slino pridno pljuvali pod mizo. »Zdaj dam jaz za en liter,« je dejal Opekar, čez nekaj časa se je oglasila druga možata glava. Nihče ni smel zaostajati. Kdor je mož beseda, naj da zadnji dinar iz žepa, samo da ne prelomi možate besede. Kadar so bili v gostilni pravi možaki, se ni smelo razmišljati: Bo babnica imela dinar za kvas, da bo otrokom spekla kruha, ali dinar za svinčnik, ko bo mali šel v šolo. To so bile babje skrbi. Tako so pač dejali možaki. Birt Tomaž se je smeje se sukal okrog točilne mize in seveda tudi okrog pijanih mož, daje iz njih stisnil še kak dinar. Tomaža pa možje niso imeli ravno za možatega. Spogledovali so se, kakor bi hoteli reči: »Tomaž, le toči nam sladko vince. Saj tvojo možatost pri tvoji babnici v kuhinji nadomešča tvoj dobri sosed.« Iz gostilne se je slišalo vpitje in krohot. Tu pa tam je kdo udaril s pestjo po mizi, da so kozarci poskočili inje vino pljusknilo po zamazani bukovi mizi. Oglasil seje robati Opekar: »Boštjan, kaj razbijaš po gluhi mizi? Če te je kaj v hlačah, doma udari, ko te bo babnica spovedala, ker boš prišel spet nacejen domov.« Po gostilni se je razlegel privoščljiv krohot. Boštjan je poskočil. »Da bi mene babnica upala ozmerjati, to pa ne. Premalo me poznate. Tudi domaje moja pest trda, a je ne uporabim za mizo. O ne, to pa ne. Toliko me je pa še vedno v hlačah,« se ni dal Boštjan in je v dušku izpil glaž vina in trdno postavil na mizo izpraznjen liter ter s tem dal vedeti: »Prazen je, prinesi drugega.« Tomaž se je nasmehnil, prijazno pomuzal med može in že postavil na mizo poln liter vina. »To je možat odgovor tebi, Opekar,« se je oglasil še vedno žejen Nace. Dvojčka Miha in Matevž pa sta mu z nasmehom pritrdila in dodala: »Veš, Boštjan, ti lažje daš za kak liter. Živiš v urejeni družini, čeprav imaš veliko otrok.« »Tako je, Miha. Lepo si povedal. Midva sva pa vandrovčka, največkrat brez dela in tudi denarja.« »Hopla, prijatla. Jaz, ki imam kup otrok, da imam denar. Kar oženita se in spravita na svet kup otrok, da vama bodo šparali denar.« Po gostilni se je spet razlegel vesel krohot. Tudi Miha in Matevž sta se potuhnjeno nasmehnila, saj ju je bolj zanimal poln liter kakor Boštjanov piker odgovor. Boštjan pa je dvignil glavo, zadovoljen, da je vsaj v besedi močan, če si je že moral priznati, daje dal zadnji dinar iz žepa. Skrbelo ga je tudi, kaj bo, če se popivanje ne bo nehalo. Kako se bo izmuznil, ko bo spet prišla vrsta nanj, da ne bi prelomil možate besede. Oglasil se je Strikar. »Onadva nimata čisto prav. Tudi jaz sem imel dom in urejeno življenje. Seveda, dokler je bilo še kaj mojega prigaranega denarja iz Amerike. Takrat, ko sem imel polne žepe denarja, saj veste, ob tisti veliki povodnji. Ja, takrat me je babnica z vso silo vlekla iz grabna, da me ni odnesla voda. Ja, in potem, ko je denar stekel po grlu in ne po vodi, me je baba dala na čevelj. Tako je to, možje.« »Če bi bil pravi dedec, se to ne bi zgodilo,« je zahropel pijani Opekar. Strikar se nekako ni opomogel, da bi Opekarja zabil nazaj. V Boštjanovo in Štrikarjevo zadovoljstvo se je vsa zadeva obrnila v drugo smer. Opekar, sloke postave, nekoliko upognjenega hrbta in neprijaznega koščenega obraza je že močno pijan zaradi možatosti s pestjo udaril po mizi in zatulil z glasom, bolj podobnim volu kakor človeškemu bitju. Oglasil se je Luka, ki je imel polna usta praznih besed, čeprav se je pri ženskah vedno možato izkazal. »Opekar, kaj boš robantil tu v gostilni? Zdaj se izkazi, ko gre tvoja babnica gor od opekarne.« Možje so pogledali skozi okno in res videli že ostarelo Johano, kako se, upognjena pod bremenom polnega koša korenja, opira na palico in se počasi bliža Skandru, da bi prečkala cesto in šla domov. Dež ji je močil obraz in ni se upala obrnitii proti gostilni. Medtem je stopil v gostilno trezni mož, stari Gašper, in ni vedel, kaj namerava grobi Opekar. Opekarju ni bilo treba dvakrat reči. Zavihal si je brčiće, da bi bil videti bolj možat. Stopil je iz gostilne, si nekoliko pomaknil klobuk nazaj, stopil čez cesto, ko je Johana ravno prišla do nje. Opekar je znova zatulil nekaj nerazumljivega. Možje so se družno usuli skozi vrata in čakali, kako se bo Opekar odrezal. Gašperje hotel zakričati, a je bilo že prepozno. Opekar je s koščenimi rokami trdo zgrabil za koš in Johano. Gašperje zakričal. »Opekar, ne!« Žal je bil prepozen. Podivjani Opekar je z vso silo treščil v slab meter globok graben Johano s košem vred. Uboga ženica se je izmotala izpod koša in jokaje zbežala domov. »Kaj bo, ko se mož vrne, ker je koš pustila v grabnu,« je zastokala. Možje so se malce presenečeni nad Opekarjevo možatostjo pomuznili v gostilno brez posebnega odobravanja. Oglasil se je užaljeni Gašper. »Veš kaj, Opekar, kar je preveč, je preveč. Kdor kaže svojo možatost tako, da se spravi nad lastno ženo, ne more biti moj prijatelj.« Drugi so se muzali, Opekar pa je vzrogovilil. »Gašper, kaj pa tebi pomeni baba? Nič. Zato se ne vtikaj v moje družinske razmere. Vsak naj se briga zase, ne za druge, pa bo na tem svetu še naprej vladal mir!« Potem pa je zakričal: »Tomaž, daj ga še en liter!« Gašper se je dvignil in odšel, drugi pa so prikimali možati besedi pijanega Opekarja. Za deževno zimo je prišla tista v zgodovini slabo zapisana pomlad. Začela se je vojna. Žene in otroci so se za nekaj časa umaknili tja čez v Polhov Gradec. Tako je šla od doma tudi Opekarjeva Johana. Možje so morali ostati pri živini. Pa je bila Opekarjeva krava ravno v sušnem obdobju. Stopil je do bližnjega soseda Anžeta po liter mleka. Odšel je in se kmalu vrnil z nekuhanim mlekom. »Ti, Anže! Lačen sem, pa nisem nikoli pogledal babnice, kako se skuha mleko?« Anže seje nasmehnil in mu razložil. Opekarju pa seje malo zavihal nos in zdelo se mu je, da se prvič v življenju ni izkazal možato. Kakor se vsaka reč enkrat konča, se je po dolgih štirih letih tudi vojna. Možje so se spet srečali v gostilni, vendar nič več pri Skandru. Tomaž ni več točil, ker se je preselil drugam. In najstarejši, Opekar, je dejal: »Tako, možje! Božja milost nam je bila naklonjena in vsi smo preživeli vojno.« »Tako je, Opekar, spet ga bomo pili,« so zavpili v en glas. Možatost nekoč (2) Tudi možatost ni večna. Enkrat se tudi umrje. Takrat je bila na parah modra žena, Boštjanova Barba. Odšla je tiho in umirjeno, kakor je bila na kmetih navada, če te je pobrala sušica. V hiši pokojnice seje pod večer nabralo polno kropilcev. Žene so molile, možje pa so se raje držali starega reka: Ob žalosti je treba popiti glažek žganja. Ker so bili uglajene navade, so tudi radi rekli: Tudi na veseli dogodek se prileze kak glaž. Pa je dodal še Selak. »Veste, možakarji, tudi če je mraz, je dobro zvrniti malo daljši požirek. Žena pa mi je vedno rekla, ko sem prišel poleti vroč domov, popij ga en glažek, če ti je že tako vroče, boš videl, da ti bo dobro delo.« In tako so bili možje vse bolj zgovorni in razgreti. Ostarele ženice so motili pri tihi molitvi. Vse pogosteje so obračale karajoče poglede proti vedno glasnejšim možem, ki se niso dosti menili za njihovo vdano molitev. Vrh pa je dosegel Boštjan, mož pokojne. Že močno namočen je stopil do Barbe, se oprijel grobo obdelane krste in s hvaležnostjo dejal: »Veš, Barba. Res si bila dobra z menoj. Nikoli mi nisi odrekla, če sem si te zaželel.« Ženske so se spogledale in se nerodno zganile. K Boštjanu je stopila starejša soseda in mu umirjeno rekla: »Veste kaj, Boštjan? Bolje bo, če se preselite v kuhinjo, pa boste tam za mizo še kaj popili in katero rekli. Saj veste. Ljudje še prihajajo in ne bi bilo lepo, če bi s svojimi pogovori motili našo molitev.« Boštjan je bil brž za to. Stopil je do mož in jim dejal: »Veste, soseda pravi, da nas je preveč v tem majhnem zatohlem prostoru. Je slab zrak. Dim od cigaret, od sveč, duh po cvetju in tudi cikati po tleh se danes ne spodobi. Stopimo v kuhinjo, bo boljši zrak.« »Tako je,« je brž dejal Selak, čeravno mu tisto o čikanju po tleh ni najbolje delo. V kuhinji je žganje gladkeje teklo po grlu in beseda je dala besedo. Tokrat se je oglasil Luka. »Zdi se mi, da ti je soseda rekla še nekaj drugega. Saj veš, tisto, kar si dejal pokojni ženi Barbi.« »Prav je povedal,« se je oglasil Selak. »Kar je res, je res. Brez ženske je mučno živeti, če si pravi mož.« »Tako je,« je pritrdil še Luka. »Brez babnice je jalovo življenje. Saj veste tisto o hribovskem župniku, ko ga je obiskal škof. Župnik je škofu razkazal svoje prostore in eno samo posteljo v celem farovžu. »Ja, kje pa kuharica spi, ko imata le eno posteljo?« je zanimalo škofa. Pa se je zviti župnik brž znašel. »Oba spiva v isti postelji. Samo desko dava po sredini, da sva ločena.« »O, Bog se nas usmili,« je zastokal škof. »Ja, kaj pa, če te zgrabijo skušnjave?« je vprašal skrbni škof. »Ha. Brez skrbi, gospod škof. Takrat pa desko vzameva proč.« Po kuhinji se je razlegel skoraj preglasen krohot. »Tako je treba živeti. Tako nas je Bog ustvaril in še zapovedal, ljubite se in množite se med seboj, je tako, možje?« »To je bila njegova modra beseda,« se je oglasil Selak. Pritrdil mu je Strikar, ki je bil tudi realist, se pravi bolj Selakove sorte. Gašperja pa je kar naprej razjedalo, a ni prišel do besede. Vedno so ga prehiteli drugi. Naposled se je le oglasil. »Veste kaj, možje? Zdi se mi, da ste zavili precej v stran. Ne vem, ali to dela pijača ali pa je v vas res toliko pohote in poželenja. Človek se vpraša, ste res tako težko brez žensk ali je to le vaše umazano govorjenje?« »Jaz babnice ne potrebujem,« je možato pribil Opekar. Selak in Luka pa sta v en glas dejala: »To govorijo tisti, ki jim ni do bab.« Spet se je oglasil modri Gašper. »Tudi jaz sem vdovec. In krvav pod kožo. A nagon je treba krotiti z glavo in ne z ritjo. To imejte pred seboj, da se ne boste smešili na starost, ko bo že treba zmoliti kak očenaš, saj smrt ni več tako daleč.« Možje so hoteli Gašperju ugovarjati, koje v kuhinjo stopila soseda in vljudno rekla: »Možakarji, dajte malo bolj tiho, saj veste, bedimo ob pokojnici.« Možje so spet prilili, a se le s težavo umirili. Možatost nekoč (3) V mladih letih sem poznal starega slikarja Gabrijela. Star je bil le po letih in ne po slikanju. V slikanju je bil še vedno na polovici vajenske dobe. To sem ugotovil pozneje, ko sem tudi sam slikal že nekaj deset let. Tega Gabrijela sem pomnil še od doma, ko sem bil pri Mavsarju. Kot slikarja pa pozneje. Bil je vesele sorte in v starosti je še vedno naslikal vse, kar je videl že kje naslikano. To sem mu včasih oporekel, a sem kljub temu rad zahajal v njegovo bajto. Vedno mi je povedal kaj novega iz starih časov. Čeravno jih je imel že nekaj čez osemdeset, je še vedno obrajtal ženski svet, seveda najraje mlajšega. Nekoč sem ga vprašal: »Če že tako spoštujete ženski svet, zakaj se pa niste oženili, ko ste bili mladi?« Pa mi je dejal. »Ha, fant moj. Ko sem bil jaz mlad, so bili drugačni časi. Če nisi imel grunta, zlahka nisi dobil ženske. Jaz, kot vidiš, tega nisem imel. Čeprav sem bil pravi fant od fare.« »No, ko takole gledam vašo živahnost in vam berem misli o ženskah, se vprašujem. Torej, če niste imeli grunta, vendar niste bili brez žensk?« »Ha. To pa ne. Imel sem pravo babo. Prava kmečka punca. Samo pri kmetu nisem imel kaj iskati.« »Ja, kako sta se potem srečevala?« »Zelo preprosto. Za prave ljubimce se vedno najde prostor pod soncem. Seveda med tednom bolj ob luni tam za hlevom. Jaz pa sem jo želel spraviti v posteljo.« »Ja, in kako?« je iz mene planila radovednost. »Rekel bi, zelo preprosto. Njeni starši so bili zelo verni, jaz pa ne preveč. Veš, kaj sva pogruntala. Mati in oče ji romanja na Brezje prav gotovo ne bosta odrekla. Dogovorila sva se. Jaz sem na Brezjah pismeno rezerviral sobo. Saj veš, takrat se ni dalo to opraviti v enem dnevu. S konjem furmanom do Loke in nato z vlakom naprej. Tako se je peljala ona. Skupaj nisva smela romati. To bi bilo za kmečko punco pregrešno. Zato sem se jaz odpeljal z biciklom, saj denarja za prevoz nisem imel. Gor skoz je šlo zelo lahko. No, ja. Po neprespani noči pa sam veš.« »In kako je bilo na Brezjah?« »Ne bom ti pripovedoval. Raje ti bom zapel.« »Sva se ljubila, ljubezen pila tako, da za povedati ni bio.« »Dobro sta jo ušpičila,« sem ga navdušeno pohvalil in nadaljeval svojo radovednost. »Sta šla drugi dan k spovedi, če sta...« »Daj no. Ona je mogoče šla v cerkev, jaz pa sem imel dovolj pokore s kolesom, ko sem moral domov.« Čeravno je bil Gabrijel znan po tem, da je zelo stiskal denar, sem ga vendarle vprašal: »Kaj pa večerjo in sobo, ste ji plačali?« »Ni bilo treba. Ona je imela denar. Oče ga ji je dal za pot in za v cerkev.« »Torej za pot ga je porabila zase, za vas pa tistega, ki bi moral ostati cerkvi,« sem se pošalil. »Tako nekako, bo kar držalo,« se je zarezal stari lisjak. Gabrijelu je bilo že štirideset let, koje od matere dobil bajto in se končno tudi poročil. Bilje preračunljiv človek. Rad je dejal: »Veste, fantje. Če dobiš žensko, je treba vse računati za dva. Dve karti za veselico, večerja za dva.« To je šlo fantom na smeh. Vedeli so, da je Gabrijel ljubitelj žensk in ne bo dolgo zdržal. In res se je zgodilo. Čeprav je že bil oženjen, je še vedno imel občutek, daje samski. Se vedno je rad šel na zabave in po stari navadi plesal, najraje seveda z dekleti. To se je ženi zavilo! Pa tudi pogovarjal se je le bolj s fanti. Stari možje, ki so se raje zadrževali v gostilni, ga niso zanimali. In tako se je zgodilo, da je žena raje ostajala doma. S tem pa je Gabrijelu napravila veliko uslugo. Gabrijel ne bi bil Gabrijel, če je ne bi kakor običajno mahnil po svoje. Pred bajto je cepil drva, ko so mimo prišli trije fantje, stari prijatelji, pa so dejali: »Gabrijel! A zdaj boš babi za hlapca? Daj, vrzi predpasnik tja čez čolo, gremo gor k Hribovcu na žganje.« Gabrijelu ni bilo treba dvakrat reči in že so jo mahnili. Žena Marija ga ni takoj pogrešila. Šele na večer je začela pogledovati okrog bajte, kam se je vdrl. Pogledala je tudi na podstrešje, če mogoče ne spi v senu, kot je imel navado. Ni ga bilo. Potem je šla še okoli sosedov. Zaskrbljena je spraševala, a Gabrijela nikjer. Ni se mogla navaditi na njegove stare fantovske navade. Gabrijel pa je s prijatelji pri Hribovcu mirno pil in zbijal neslane šale o ženskah in norih dedcih, ki jim služijo za copate. Bili so že močno pijani in Gabrijelu ni prišlo na misel, da tudi sam ni več fant. Šele okrog treh ponoči se je zbudil iz pijane omotice in začudeno zastokal. »O, mat kurja. Saj sem jaz tudi oženjen.« »Te skrbi, da bo drugi spal pri tvoji?« so planili fantje po Gabrijelu in se zarežali. »O, ne. Prav nič me ne skrbi. Če je bila štirideset let sama, bo pa še to noč,« seje modro odrezal pijani Gabrijel, ne da bi pomislil na ženine skrbi. Otrok nista imela. Zakon je bil tak, kakršen je bil, pa je Bog sprevidel po svoji modrosti in jo neko noč vzel k sebi, stari Gabrijel pa je ostal sam. Težko, a bil je svoboden kot nekoč. Spet je rajžal po starih poteh in še vedno mu je bila ena sama misel. Punce, družba in tu in tam vasovanje. Vsak čas prinese svoje in tako se je zgodilo tudi z menoj. Uresničila se mi je želja, da sem lahko začel slikati, ne da bi vedel, ali bo kdaj kaj iz tega ali nič. Po tej plati pa sva se z Gabrijelom še bolj zbližala. Bila sva si že precej domača in nekega dne mi je dejal: »Veš kaj, prijatelj? Če sva že oba slikarja, se ne bova vikala, čeravno bi ti lahko bil oče.« »Prav, če tako želiš,« sem dejal veselo in ga brez zadrege vprašal. »Zakaj kopiraš le druge slikarje in ne naslikaš kaj po svoje?« »Kaj naj po tvoje naslikam kar tako, če ne vidim pred seboj?« »Vem, da si ljubitelj žensk. Zakaj ne bi naslikal kak dober akt?« sem ga podražil. »Žensko telo, to je za slikarja nekaj najlepšega, kar je ustvarila narava, mar ne?« »Ha,« se je zasmejal stari in dodal. »Jaz žensko najbolje vidim in čutim v špampetu. Sicer pa,« je dodal smeje se. »Ti, ki imaš mlado ženo, si lahko privoščiš kaj takega. Jaz sem pa vdovec. Pa tudi žena ni bila več rosno mlada. Ni bila ustvarjena po moji zamisli. Saj veš, ko se ti leta naberejo, nekaj vzameš, da ne bi bil sam. Potem pa je, kakor je.« »Ja, ko bi jih jaz imel sedemdeset. Takrat sem bil še polnokrven. Zdaj pa, kakor kdaj.« »Oho. Ta šport je pa pri tebi kar trajal,« sem se nalašč začudil. »Ja, veš, to je pa tako. V vsakem športu je tako, kolikor ga gojiš, toliko zdržiš. Veš. Nekateri so po vojni strašno jamrali, kako so preživljali pomanjkanje. Niso se pa zavedali, da je bilo veliko pomanjkanja tudi po dedcih. Zame so bili to čudoviti časi. Takrat okrog kmečkih punc ni bilo treba hoditi okrog vogalov. Stopil si lahko kar skozi glavna vrata. Seveda, najprej sem bil lepo postrežen z moštom in kruhom. Šele nato smo katero rekli. A jaz, Gabrijel, kot sem bil, sem se oženil z deklo. Tako je pač naneslo v mojem norem življenju. Ja. Ja. Misel pa imam še dobro do žensk. Veš, kaj mi je zadnjič ena rekla? Saj veš, da nisem brez denarja. Pa je prišla, da bi ji posodil. Bila je mlada. Ni jih imela še štirideset.« »Ja, in kaj si ji dejal?« »No ja, rad imam punce. Denar pa tudi. Rekla je, če mi posodiš nekaj tisočakov, grem s teboj v posteljo.« »In ti nisi posodil?« sem v zaletu vprašal. »Ne.« »Gabrijel. Kaj jamraš, da ne moreš do žensk. Veš, danes ni nič več zastonj.« Gledal sem ga in ob besedi ženske so se mu oči zasvetile. Ob misli, da danes ni nič zastonj, pa se je kislo nasmehnil. Bal sem se že, da bo zapel. »Jaz pa moj varžet se rada imava.« Pa je le dejal: »Vem. A to bi me lahko drago koštalo. Grem v ta deveti križ, denarja pa zagotovo ne bi več videl.« »Dragi moj prijatelj. Dobro, da te ne sliši stari Gašper. Seveda tudi mene.« »O, saj vem, kaj bi dejal. Kakšen očenaš več bo treba zmoliti zdaj na starost. To prepuščam kar njemu. Jaz pa hočem življenje izživeti do konca.« »Ti pa nikar ne gruntaj, kako bi prišel do ženske. Denarja ti ne bo zmanjkalo, ženske pa bodo, kakor ti kaže, tudi še vedno.« »Ja, tu imaš pa prav. Nič ne bom nesel s seboj,« se je Gabrijel oddahnil resno, kakor da bi jih imel petdeset, ne pa... Čez nekaj dni sem se spet oglasil pri starem prijatelju. Bil je slabe volje. »Kaj si tako skisan?« sem ga pobaral z občutkom krivde, da sem se o ženskah pogovarjal, kakor da sva enakih let. »Veš, kaj. Z mano je konec« »Kaj si bolan?« sem ga vprašal. »Ah, kje pa. Zdrav sem kot dren. Misel je še dobra. Drugače pa...« »Pa menda nisi posodil denarja in zdaj žaluješ za njim?« »Posodil, ja. In ona ga je odslužila.« »Potem je pa vse v redu, da ne boš vedno jamral, kako bi prišel do kakega ženskega bedra.« »Ti lahko govoriš. Jaz pa sem samo dal in nič dobil.« »Torej je samo vzela denar in šla?« »Sploh ne. Veš, ni bila ona kakor zadnjič. To jih je poskušalo že več. Včerajšnja je bila iz sosednje fare. Imela jih je malo čez štirideset. Dobra mrha. Se liter žganja mi je prinesla. Sla je po isti poti kakor ona, ki sem jo zadnjič omamil.« »In sta se zmenila?« »Sva. Sredi popoldneva se je začela slačiti. Najprej sem ji obljubil nekaj tisoč posojila. Preden se je slekla do golega, sva prišla že na deset tisoč.« »In potem?« sem hlastno vprašal. »Ja, to bi pa že lahko vedel. Spravila me je v posteljo in se me lotila z najbolj strokovnimi prijemi.« »In?« »Saj, to je tisto, Jaz pa moj 'kanarček' pa nič. Pol ure sva se mučila. Nazadnje sem bil že tako zmeden, da sem jo pozabil vprašati, kdaj bom dobil nazaj denar, čeprav se mi je že svitalo, da ga ne bom nikoli več videl,« je zastokal stari razočarani lisjak. »Vsaka šola nekaj stane. Tako tudi tale s tvojimi leti,« sem dejal, malo razočaran, da se je njegova zgodba končala tako klavrno, čeravno se ni mogla drugače. In tako se je končala možatost še enega starega mačka, ki je nenehno verjel v večno mladost. BOSaai Kristalnice NEMIRNOSTI Stoji na začetku in koncu časov. Sinjina nebes, ki izvablja srečanja in hitrost besede. Pogled morja v neskončnost gibanja vetrovnih spominov. Kraljestvo gmajne z metrom snega in gibljivimi robovi. Nabreklost časov se trga in ruši. Likovni pejsaži na obronku hude ure, neviht, tlakovanja in komponiranja. Silovito videnje življenja. Sprotnosti ne objokujejo ničesar. Izjokanost prebiva na licu. Izropanost korenin ječi naprej. Blišč in beda celega sveta. Mati Sinklitika je govorila o Bogu. Srčnost utemeljuje enotnost. Razlaga vero in dela. Prehaja v različnost in drugačnost. Vsepovsod je kozmos duha. V naravi se slišijo glasovi. VERNICA Dišiš po zaspani zemlji, ko si na vrhu gore in čutiš vroče podnebje ledenih stopal. Luč se dotika notranjosti polne lune, kadar srečaš ljubezen vetra. Skloniš se naprej, da bi videla podplate značajev. Si vernica vseh svetih na podeželju križev in kapelic. Umivajo te visoke rosne trave in krivuljasta breza se priklanja. Pridirjajo narasli zvonovi in se odkotalijo zveneče in bobneče. Preluknjaš svoje misli, ko sprejmeš, daje še sedem in sedem milj do belega dne. Ko je obiskovalec dotik in želja, se vrneš v molitev in zamaknjenost in se opredeliš za jagnje in zlato ptico. SKRIVALIŠČE Skrite so čaše na odprtem morju. V petek so lastovice preletele njen način nasmeha. V soboto ljudje hitijo na deželo. V nedeljo skorjasti utrinek sedi na nebu. NAGA LETA Naga leta so morja vseh vrhov in sramežljivo čuvanje čustev v brezčasni gloriji svetlobe. Ni več ljubezni, ni več sovraštva, so samo klini vnebovzetja. Ne kličejo se imena, ne rasa in ne spol, razveže se zaveza v črko in besedo. ZADNJE Zadnje sonce, zadnja luna, zadnji mesec, zadnji človek se tiho poslavlja. V širno podnebje se zagleda in se načudi, ko prihaja onostranstvo neokrnjeno in silno, pristno in jedrnato, v zadnji dih drhteče. POHITITE Pohitite zvonovi že zvonijo in oblaki se krušijo in razdalja se krajša bolečina se izgublja nevesta se globoko priklanja deček hiti in se vabljivo nasmiha. Pohitite nebo se odpira. Ana Marija je začela pisati od začetka Ano Marijo imam v mislih. Tisto Ano Marijo, s katero hodiva skupaj k telovadbi. Če bi me kdo vprašal, pa kaj imaš ti s to Ano Marijo, prvi hip ne bi vedela ničesar povedati. Potem pa se le spomnim. Aha! Obe se doma razdajava družini in se prepirava z najstniki, obe strastno preganjava odvečne kilograme, zato hodiva k telovadbi, hkrati pa obožujeva pivo... in obe si izmišljujeva zgodbe. Ja, predvsem to je tisto, karme vleče k njej. Da ji pripovedujem o svoji ustvarjalni nemoči, o tem primežu, ki me včasih stiska, da komaj diham. Razume me in mi tudi ona pove kaj svojega, pred menoj strese zadovoljstvo, če se ji pisanje posreči. Povedala mije tudi, da neke zgodbe ne bo nikoli napisala. Potoži mi, da je ne zna končati. Pripovedovala mije o njej. In kaj sem naredila jaz, tekla sem domov in jo še svežo vrgla v spomin. Zgodbo o Ani Mariji. Zadnjič se je Ani Mariji zgodilo nekaj nenavadnega. Sredi julijskega popoldneva je dobre volje hitela domov. Prijelo jo je, da bi poskakovala v slogu gumitvista. Pa seveda ni. Damam pri petdesetih se kaj takega res ne spodobi. A tisto sončece jo je tako spodbudno poščegetalo po obrazu -vračala se je namreč od ure razgibanja kosti - da je bila polna načrtov. Zdaj bom naredila še nekaj prijaznih stvari, sije dopovedovala. Šla bom v trgovino po hrustljave žemljice in pivo, ga potem spila na balkonu, medtem ko bom uživala v prihajajočem večeru. Ali pa bi danes raje počistila hladilnik, pripravila vrečke z zelenjavo, morda zlikala srajce? A za to, daje bila danes tako zadovoljna sama s seboj, niso bile zaslužne stotere dolžnosti. Nekaj drugega jo je radostilo. Pred dnevi je končala novo povest. Vse leto je imela veliko veselja z njo. Kar utrgala se ji je. Najprej je napisala začetek in konec in potem vestno polnila vsebino med ti dve poglavji. Vedela je, kako se mora končati. Lepo! Tako kot se lahko iztečejo samo izmišljene zgodbe. Tako kot bi rada, da bi se povest končala tudi njej. Oboževala je popolnost. Toda kamorkoli se je obrnila, je doživljala poraze. Pa se ni hotela o tem pogovarjati, vse natrgane zgodbe je zapirala vase in z njimi hodila po svetu. Ko pa je nekoč začela pisati, se je zalotila, da piše samo še o sebi, samo konce zgodb vedno spreminja. Konec je pri njej vedno lep. Spravljen s svetom. V koncu je Ana Marija vedno doživela katarzo. Odleglo ji je. Začela je verjeti besedam, ki jih je nizala na papir. Ana Marija je bila torej zadovoljna s svojo povestjo. Pisala je o veliki ljubezni med gimnazijko in nekoliko bohemskim profesorjem, ki je trajala dolgo šolsko leto. Potem je prišla matura in le za las sta se zaljubljenca izognila razkritju pred učitelji in sošolci. Ko pa so bile muke, ki soju trgale med resničnostjo in sanjami, prehude, se je nekoliko bohemski profesor odločil po pameti in svojo učenko postavil na trdna tla. In vse se je še pravi čas srečno končalo. Takšen konec zgodbe je moj, ne njegov, se je Ana Marija prepirala s pravkar napisano povestjo. Vsem bo všeč. Tako moder, tako poučen je. Ob branju nihče ne bo mislil na njeno stisko, ona pa se bo tako vsaj simbolično odtrgala od svojega profesorja. Profesor! Še zmeraj je bil njen Dragi profesor. Korakajoč med predmestnimi hišami, je Ana Marija preskakovala misli. Kje je zdaj njen junak? Na katerem vrtu sedi ob kozarcu in meditira? Katera dama mu zdaj dela družbo? Katera? Grenko je požrla slino. Pa so bili tudi drugačni časi. Koje posedal z njo. A samo, kadar se mu je zahotelo drugačnosti. Potem sta čepela kje na soncu in klepetala, klepetala... Nihče pod tem božjim soncem ni znal tako klepetati z njo. In vedno sta začela enako: »No, deklic, zdaj mi boš pa kaj povedala!« »Povedala? Saj meni se tako nič ne dogaja.« »Kaj je zdaj to Nič ne dogaja! Komu pa se bo, če ne taki mladenki, kot si ti.« Žalostno ga je pogledala. Ko pa dobro ve, da si želi samo eno: da bi se ji dogajalo z njim. Med prerekanjem sta pozabila, kdo je prvi na vrsti, da pove, kaj vse je počenjal, odkar se nista videla. Ko pa sta začela, nista znala končati. Kaj je obšlo v tem prijaznem zahajajočem popoldnevu Ano Marijo, da seje spomnila nanj, da seje razžalostila... Zaradi tistega, kar je napisala v najnovejši povesti, ali kar ni, pa bi rada. In je premišljevala: Kdaj že sva se zadnjič srečala. Takrat, ko se sploh nisva! Nekega zgodnjega jutra je bilo, ko sem hitela v službo. Na vogalu mestnega postajališča. Pridivjala sem izza vogala, ko mije skozi možgane šinilo sporočilo: To je on, samo on. Le kaj dela v tej zgodnji uri? Noga je trznila, z vso močjo je hotela zaustaviti korake, ki so delali enakomerno črto naravnost proti službi. Toda prestregla sem tisti njegov pogled, ki je topo zrl v mrzlo jutro. Kaj naj mu rečem v tej zgodnji uri, ko misli še počivajo. Samo vznemirila ga bom. Možgani so torej rekli Naprej! Se pozdravila ga nisem... Tam na Tromos-tovju sem se s tresočimi se koleni ozrla. Pripeljala je dvojka in on se je pomaknil proti odprtim vratom. Zdaj je od takrat minila že cela večnost, toda če bi ga zdajle zagledala, si ne bi pustila ukazovati možganom. Tako sva že stara in bogve, katero bo najino zadnje srečanje, najin zadnji zmenek, zadnje obujanje spominov. Ko nobena povelja ne bodo več pomagala. V teh predivastih mislih je Ana Marija prišla do trgovine, zavila v pasažo in odločno stopila na tlak. To je znala, če se je le malo potrudila. Stopila je samozavestno. Ne privoščim jim, da vidijo ta nered v mojem jazu. Saj sem lahko tudi taka! In je koračila in potresavala z joški, ki zaradi prijaznih okoliščin niso bili ukleščeni v obvezni tekstil. Nikoli, kadar je hodila skozi tisti koridor, ni poškilila na desno, kjer so ob stekleni steni bifeja postajali moški in zdolgočaseno žulili pivo ali kaj podobnega ter se pasli na mimoidočih. Tudi zdaj tega ni mislila storiti, toda oplazil jo je neki pogled, tako močno, tako živo... Tokrat možgani niso imeli nobene moči. Nobenega ukaza Naprej! ni bilo. Kajti tam je stal on, njen Dragi profesor, in ji mahal, naj se za božjo voljo ustavi. Saj ni mogoče, da se takole na prošnjo njenih misli naslika pred njo. To je še za pravljice preveč obrabljen motiv. Toda on je bil res tu, ves poten od julijske pripeke, naslanjal seje na lesen pult in pil pivo. Zapodila seje vanj kot v starih časih, ko ji je bilo dvajset let, ko je pritekla od enega predavanja ali lovila drugo. Verjela je v čudeže. Samo eno je bilo mogoče: na to mesto, ki nikoli ni bilo mesto njunih srečanj, ju je lahko pripeljala le ena sama želja, želja po srečanju, tista energija, v kateri se pretaka neskončna množica nekontroliranih hrepenenj in nam enkrat na sto let dovoli, da se zgodi kaj človeku nepojmljivega. »Vidiš, prišel sem sem, nisem mogel drugače. Tukaj zdaj čakam in premišljujem. Nekaj metrov stran živi moj deklic. Šel bi, pozvonil na vratih in jo povabil na pivo. Posedela bi pod kostanji in si povedala vse, kar se nama je v zadnjem času zgodilo. Pa si ne upam. Bogve, kaj se je zgodilo z njo, odkar se nisva več videla. Celih sto let je že mimo.« Kako utrujen je bil videti njen Dragi profesor. Toda ko je spregovoril -enako dvorljivo kot nekoč, enako vabljivo! Kakor da se je vseh tistih sto let vdrlo v tla. »Usoda naju je pripeljala skupaj... O ljubi bog, kako sem te vesela. Pa prav zdaj, ko sem bila vsa v mislih pri tebi.« Ana Marija gaje stiskala za dlan in mu že čisto nespodobno stresala roko. Brigalo jo je. Pa naj zijajo okoli njiju. Tisti večer sta se Dragi profesor in Ana Marija preselila pod svoje davne kostanje, na gostilniški vrt s prijaznimi natakarji. In potovala... »Se veš, kako si bila huda, ko sem te prvič poljubil?« »Se vem. Pri starem Cankarju na Rožniku je bilo. In jaz sem šla potem v umivalnico in si v ogledalu pokazala jezik. Mislila sem, da počenjam nekaj tako nezaslišanega. Poljubljam se s svojim profesorjem.« »Bila si tak neroden vrabček, piščanček, ki se ves trese, ko se prekljuva iz jajca in poskuša narediti prve korake.« »Potem sem izvedela, da si poročen in imaš doma dojenčka, hotela sem umreti. Ni se mi posrečilo. Zbudila sem se v prazni študentski sobi, bilo je tik pred novim letom. Omotična zaradi zaužitih tablet, ki niso mogle uničiti mladega življenja, sem se zavlekla na avtobus in se peljala daleč daleč. Gledala sem od mraza stisnjeno zimsko naravo in pustila, da so ledenele tudi moje misli. Potem nikoli več ni bilo tako hudo. Nikoli več nisem zaradi tebe hotela umreti.« »Nikoli nisi bila tako lepa kot takrat, ko sem te srečal z otročičem v naročju. Se veš, bila si najlepša mamica.« »Ne, bila sem najsrečnejša mamica, dobila sem obliž za vse, kar me je bolelo.« Vrt pred kostanji se je praznil, Ana Marija in njen Dragi profesor pa sta si pripovedovala že stoto zgodbo. »Ampak veš, še vedno imam tisti pirh, ki si mi ga dal takrat v četrtem letniku.« »Ko sem te opazoval, kako si me prestrašeno gledala, sem si dejal: Ne, tega otroka moram pustiti pri miru. Vidiš, pa se nisem ubogal.« »In Mihca tudi še imam. Tistega kužka, ki si ga prinesel za božič. Vsa leta sem ga stiskala k sebi. Dokler ni prišla moja punčka. Potem sem stiskala njo. Mihec pa je našel svojo mesto med njenimi plišastimi igračami. Zdaj se tudi ona ne igra več z njimi, a vsako leto enkrat si vzameva čas in jih posebno ljubeče obdelava. Napeniva jih kot oblazinjeno pohištvo, potem jih krtačiva, da se svetijo kot nove. Mihca potegnem za uhelj, na notranji žametasti strani se še vedno vidi njegovo ime. Ti si mu ga dal. Rekel si, Mihec ga kliči.« Dragi profesorje poslušal Ano Marijo, zdaj zdaj se mu je iz oči potočila solza. Pravijo, da se starim ljudem kar naprej solzijo oči, od starosti. Ana Marija pa je vedela, da sta jokala zaradi neskončno dolgih let, ki bi jih morala preživeti skupaj, pa nikoli nista imela poguma, da bi to storila. »Še zmeraj si moj deklic,« je nenadoma ustavil njuno žalost. »Moja mala žena.« Čez mizo je poiskal njeno dlan in jo stisnil. Ne, ne bom izpustila te razbrazdane, žilnate roke. Vsa je prepredena s starostnimi pegami. Ne, ne bom. Kaj pa lahko storiva hudega drug drugemu. Ali svojim najbližjim. Zdaj, po vseh teh letih. Ana Marija se je stisnila v oklep svoje trme. Natakarji so pospravljali stole, ugašali so luči in jima prijazno sporočali, da morajo zapreti lokal. Ana Marija pa je rekla: »Ta večerje samo najin, briga me! In ti si moj daljni mož. Daljni, samo daljni.« »Veš,« mu je še zaupala, »vsako leto vsaj enkrat poromam na najino goro. 'Tukaj me pustite,' ukažem in izstopim. Stojim na robu poti in zrem v dolino. Čez najino jaso. Že zdavnaj so jo spremenili v naselje počitniških hiš. Popolnoma brez posluha za samotne romarje, ki ne vedo, kam bi se zatekli s svojo ljubeznijo, so. Stojim tam in si mislim: Narediti bi morala nekaj, da bi ukradla času ta mali kvadratek, ki je bil samo najin. In vsako leto vsaj enkrat obiščem tudi najino mestece. Prehodim pot, po kateri sva hodila z roko v roki mimo pokopališča, si pripovedovala zgodbe - tudi o smrti, a ta je bila še tako daleč od naju, zato se je nisva bala. 'Čudaška si, mami, da veš', mi pravijo moji domači. Niti z besedico jim ne povem, zakaj moram tja. Na obzidje, da imam pred seboj morje in v daljavi svetilnik. Nikogar ne pustim blizu. Nekaterih stvari pač ne moreš z nikomer deliti. Hvalabogu, si rečem. Vse je še tako kot nekoč. Morje in svetilnik. In spomini. Vse je še živo, kot da bi bilo včeraj. Spomini še niso umrli. Ni več resničnosti, je samo še pravljica. Pravljica o nekem neizpolnjenem življenju.« Medtem se je vrt pod kostanji že čisto izpraznil. V avgustovsko noč je zavel hlad. Dežurni natakar nesrečno hodi med mizami in strastno otresa prte, ropota s stoli in premika mize. S svojim hrupom opozarja čudaška gosta, ki že uro predolgo vedrita na tem vrtu, da jima on ne more pomagati. Poznata ta namig. Ničkolikokrat so ju preganjali natakarji, toda pod tem milim nebom je bil gostilniški vrt njuno edino pribežališče. Njuno! Potem se dvigneta, saj morata vendar domov, potepla sta se in kdove, kaj si mislijo njuni domači. Njuni koraki zahreščijo v pesku. Samo nekaj stopinj še imata skupnih. »Vidiš, deklic,« pravi Dragi profesor Ani Mariji, »pa sva bila spet skupaj, pa sva se spet toliko pomenila. Saj konec koncev življenje le ni tako zelo zanič. Od tega lepega večera bom zdaj lahko živel še sto let.« Poslovita se. Ana Marija gleda za svojim moškim. Gleda za njegovimi utrujenimi koraki in ga v mislih vodi za roko. Mu daje oporo in vrača tisto, kar je napol otrok nekoč prejemala od njega. Tako star je, se prestraši Ana Marija. Če se bova tako kot doslej srečevala komaj enkrat na leto, ali celo to ne, kolikokrat v življenju se bova sploh še videla?! Kaj si bova sploh še lahko povedala? Čas naju priganja, kajti potem nama vse sanje ne bodo mogle več pomagati. Vse sanje, daje tam čez reko osvetljeno okno, da nekdo sloni na ograji in misli nanjo. Ničesar ne bo... Ana Marija se prikrade tiho domov. Na vratih jo prestreže njen otrok: »Mami, pa kaj se ti greš... Izgineš, ne da bi nam črhnila vsaj besedo... Naj te iščemo s policijo ali kaj?« »Oh, otrok, samo pogovarjala sem se, ti ne veš, kako... A zdaj bom spet vsa pridna in vaša... Ne bojte se.« Potem se Ana Marija usede za pisalno mizo in vključi računalnik. Pritisne na tipko F8. Z enkrana izgine njena povest s takoooo lepim koncem. Zdaj piše novo, tisto, ki seji nikoli ni hotela zaokrožiti v srečen konec... SREDICA Podmorničarjev dnevnik Iz Boke Kotorske v Aleksandrijo Boka Kotorska V Evropi je divjala vojna. Oktober 1940 je videl ponesrečeno italijansko invazijo na Grčijo. Zaradi zmeraj živahnega pomorskega prometa med italijansko in albansko obalo je bilo nadvse pomembno, da ne pride do kake kršitve na južnem Jadranu. Tako je postalo nadzorovanje teh voda odgovornost oboroženih sil jugoslovanske kraljevske mornarice in njenega letalstva. Podmornici Osvetnik in naša Nebojša sta izmenoma patruljirali noč in dan. Iz tivtskega zaliva sta izpluli proti poldnevu in se vračali zjutraj. Čas prihoda in odhoda je bil vsak dan drugačen. Mesece in mesece smo že patruljirali po različnih kvadrantih Jadrana. Pluli smo na površini. Častnik na straži in še dva stražarja so nenehno opazovali morje, prežeč za čim nenavadnim. Na koncu tretjega meseca smo se naveličali hude zime na Jadranu. Dolga, ozka, cigari podobna podmornica se je neprijetno zibala, se valjala, dvigala in padala ter delala čudne obrate, kakršne so zmožne samo podmornice. Začeli smo hrepeneti po dnevu, ko bosta prevzeli dolžnost patruljiranja podmornici Hrabri in Smeli. Pri poslušanju vsakdanjih poročil Radia Beograd je postajalo bolj in bolj jasno, da se Jugoslaviji bližajo hudi časi. V začetku marca je turški radio Ankara rotil Jugoslavijo, naj ne podpiše trojnega pakta z Nemčijo. Temu radijskemu sporočilu je kmalu sledil nemški ultimat: »podpis ali smrt«. Ko pa so naši voditelji 24. marca odpotovali na Dunaj, da podpišejo pakt, me je obšla neprijetna slutnja. Kot radiotelegrafist na podmornici Nebojša sem imel v službi in zunaj nje veliko priložnosti za zapisovanje vsakokratnih dnevnih dogodkov in sklenil sem, da bom za vsak primer pisal dnevnik. In prav sem imel. 25. 3. 1941 Danes so na Dunaju podpisali trojni sporazum z Nemčijo. Radio Beograd ponavlja novico vsako uro. Čutim se izdanega. Razpoloženje potrtosti, globoke žalosti se širi po prostorih za moštvo na Hvaru, preskrbovalni ladji naše podmornice. Eden najbolj poniževalnih občutkov je spoznanje, da smo se povezali s sovražnikom - Hitlerjevo Nemčijo. Takoj sem sklenil, da to ne bo šlo. 26. 3. 1941 Včeraj in danes so se po vsej Jugoslaviji začeli resni neredi. Legel sem v upanju, da si bodo voditelji premislili in napovedali Nemčiji vojno. Namesto tega je ves dan vladal mir. Koje bila junija 1940 okupirana Francija in seje začela Velika Britanija hlastno pripravljati na nemško invazijo, so nekateri častniki na naših podmornicah začeli svoje prijatelje med moštvom pripravljati na to, da bi se, če bo treba, pridružili zaveznikom. Eden med njimi je bil poročnik Marok, prvi častnik na podmornici Osvetnik. Ob dogovorjenem času sva se sestajala v radijskem prostoru na Nebojši in izmenjavala novice od doma, iz Ljubljane, od koder sva bila doma, in preudarjala, kdo vse med moštvom bi bil pripravljen na ta korak. Nocoj je bila njegova zahteva preprosta: »Biti moramo sposobni v zelo kratkem času izpluti s podmornicama. Opozori prijatelje, naj bodo pripravljeni!« To je bilo lažje reči kot storiti. 27.3. 1941 Nova vlada je z letalskim generalom Simovičem na čelu strmoglavila stranko, ki je bila naklonjena silam osi inje preklicala sporazum z Nemčijo. Z današnjim dnem je prevzel vso odgovornost kralj Peter II. Naj živi kralj! Povsod je zavladalo veliko veselje. Ob zavesti, da nismo povezani s Hitlerjevimi tolpami, se nam je odvalil kamen od srca. Ob 13.30 je poveljnik podmorniške tlotilje pregledal moštvo in v svojem nagovoru potrdil novico, daje oblast prevzel kralj. Ves dan smo poslušali Radio Beograd in se veselili skupaj z narodom. 28. 3. 1941 Podmornica je pripravljena. Vsak delček na njej je bil znova pregledan od zunaj, od znotraj, od premca do krme. Vsi se počutimo svobodne. Svobodne, kot so se morali počutiti naši srbski predniki po veliki bitki, ki je strla verige petstoletnega turškega suženjstva. 29.3.1941 Ko nas je dosegla novica o veliki pomorski bitki na vodah južno od Grčije, pri rtu Matapan, kjer se je potopilo troje težkih italijanskih križark in dva rušilca, smo bili prav tako prešerno srečni, kot so bili Britanci. l>7 Podmornica Nebojša Njihov uspeh je v vsakem izmed nas zbudil živo željo, da bi se pomerili v bitki, čeprav je bila naša mornarica veliko veliko manjša in je imela samo eno zastarelo križarko, enega težkega in tri lahke rušilce, osem avstrijskih torpedovk iz leta 1913, osem modernih torpedovk, šest majhnih minonosilk, eno spremljevalko letalstva, en tanker, nekaj pomožnih ladij in naše štiri podmornice. Osvetnika in Smelega so zgradili v Nantesu v Franciji kot razred S, Nebojšo in Hrabrega pa v Veliki Britaniji kmalu po 1. svetovni vojni kot podmornici razreda H. Majhna mornarica, res, toda z jeklenimi mornarji! Flotilja je zapustila podmorniško bazo v Tivtu ob osmih zjutraj. Po nekaj vajah v pogrezanju smo pripluli do podmorniške preskrbovalne ladje Hvar, zasidrane ob pomolu v Kotorju, in se pritrdili nanjo. Mesto je bilo prepolno vojakov in rezervistov. Videti je bilo veliko vojakov, ki so se poslavljali od žen in ljubic ter ustvarjali mrko ozračje s tesnobnim vprašanjem - bo to njihov čisto zadnji objem? Če bomo dobili nocoj dovoljenje za izhod, moram poiskati svojo prijateljico Ljubico iz Kotorja, če je še v mestu. 1. 4. 1941 Velikanski direndaj v kotorskem pristanišču. Civilisti in vojaki vseh činov in rodov so prihajali in odhajali, v njihovih premikih pa je bilo čutiti nujnost. Kako težek mora biti ta čas za civiliste! 2. 4. 1941 Naše vaje v pogrezanju so trajale od 7. do 16. ure. Ko smo spet pripluli do pomola, je stalo tam kakih 30 Albancev, moških, žensk in otrok, ter čakalo, da se oblast zavzame zanje ter jim preskrbi hrano in obleko. Pravili so, da so jim naše obmejne straže pomagale pobegniti iz Albanije. Njihov duhovnik, star mož, je vsakomur, ki je hotel pogledati, pokazal svoja okrvavljena zapestja kot posledico italijanskih verig. Hudo nam je bilo zanje, saj smo to pot prvič videli, kaj prinaša vojna, koliko bede in bridkosti povzroča. Nekaj prijateljev nas je nakupilo cigaret in čokolade in dali smo jih duhovniku, naj jih razdeli med svoje. Manj res nismo mogli storiti. Nocoj nismo dobili dovoljenja za izhod. Namesto tega smo peli, pili in skušali pozabiti na obraze Albancev, ki so nas še vedno preganjali. 3. 4. 1941 Mesto je še zmeraj nadvse dejavno. Albanci, ki smo jih videli sinoči, so se izkazali za v Albaniji živeče Grke. Rdeči križ jih je zamenjal za v Grčiji živeče Albance. Danes smo dobili obvestilo o napredovanjih, sledile so čestitke in čezmerno pitje. 4. 4. 1941 Vse mirno. 5. 4. 1941 Na kopnem z Marušičem. Začela sva puščati brado. Dekleti, s katerima naj bi se sestala, nista prišli. Nisva jima zamerila. Mesto je bilo polno tujcev in vojakov. 6. 4. 1941 Cvetna nedelja. Danes bi si morala nadeti drugo ime. Namesto oljk, ki naj bi jih polagali na pot kot znamenje miruje izbruhnil pekel. Ob nenavadni uri, ob 4.00, nadležno, vztrajno brnenje. Budilka ni prebudila samo našega duha, temveč je z ležišč vzdignila tudi mrtvo težo teles. Razvnela je grde občutke in grde besede - uperjene proti povzročitelju bujenja. Kdo, kije pri pameti, bi si drznil sprožiti ta zvok na cvetno nedeljo?! Edini dan, ko bi lahko spali dlje, se oblekli »zakmašno«, da bi šli v cerkev in se po maši, take so bile krajevne navade, do kosila sprehajali z dekleti! Presenečenje in pretres zaradi vsiljivega bujenja sta izginila v trenutku, ko se je v nas zbudil tekmovalni nagon, da bi videli, katera izmed štirih podmornic bo prva nared. Tekma je bila, kot vedno, končana v nekaj minutah, toda to pot brez zmagovalca. Oglasilo se je povelje »zbor na krovu«. Poveljnik flotilje je bil že na mostu preskrbovalne ladje. Sistem P. A. je začel prasketati njegovo sporočilo posadki vseh štirih podmornic in preskrbovalne ladje. »Častniki in vojaki,« je rekel, »britanska obveščevalna služba nas je posvarila, da utegne Nemčija že danes napasti Jugoslavijo. Odslej velja pripravljenost na vojno. Bog daj srečo!« Tako torej! Slutil sem, da bo prišlo prej ali slej do tega, in oznanilo me ni niti malo presenetilo. Odkar je padla stara vlada, ki je podpisala ostudni pakt, Nemčija ni imela druge izbire kakor napasti Jugoslavijo na način, ki so ga tam najbolje obvladovali - brez vojne napovedi in na praznični dan -cvetno nedeljo. Nemirno čakanje je bilo pri kraju in ta hip sem bil kar vesel, da smo bili po naključju v Kotorskem zalivu, ki je svetu bolj znan kot »Bocca di Cattaro«. Visoki, koničasti gorski grebeni, nekateri okrepljeni s posadkami in protiletalskimi topovi, so obdajali najbolj naravno zaščiteno pristanišče na vsej jadranski obali. Letala bodo morala leteti visoko, da bo tarča manjša in jo bo težje uničiti. Če pride do letalskega napada, bo navzočnost preskrbovalne ladje in četverice podmornic, zasidrane ob pomolu, spravila mesto in njegovo prebivalstvo v nevarnost. Podmornice so dobile ukaz, naj odplujejo vsaka na svoj položaj v zalivu. Naš je bil na nasprotni strani in nekaj stopinj jugovzhodno od mesta. Stara križarka Dalmacija, zdaj samo mogočna protiletalska trdnjava, ter rušilca Dubrovnik in Beograd so bili zasidrani na isti strani zaliva. Križarka, na kateri je bila izobešena zastava vrhovnega poveljnika, je bila v bližnjem zalivu, jugozahodno od Kotorja, oba rušilca pa sta križarila gor in dol po zalivu. Podmornica je bila »v vojni pripravljenosti«, lahko bi potonila na prvo povelje ali zvok klaksona. Križarili smo po zalivu z najmanjšo možno hitrostjo. Most je bil prazen, če ne štejemo kapitana, prvega častnika Djoko Djordjeviča in mene. Vsak izmed nas je pregledoval drugi košček neba. Sam nikoli nisem uporabljal daljnogleda. Brez njega sem lahko z enim samim pogledom zajel zelo velik del neba, ne da bi kaj dosti premikal glavo, in moj sluh je ostal zelo natančno naravnan na zvoke okoli mene in nad menoj. Jutro je bilo lepo, sončno, brez oblačka. Pekel je izbruhnil brez svarila! V trenutku sem slišal, videl in visoko na nebu prepoznal strah zbujajoče obrise letal Junker 87; še isti hip so krila in kljune obrnili v strm spust proti križarki Dalmacija. Pet drugih letal, ki so prav tako letela v obliki črke V, se je bližalo zalivu od gore Trojica. Ura - neizbrisno vpisana v moj spomin - je kazala 7.10 zjutraj. Pri priči se je izkazala naša odlična izurjenost za vojskovanje podmornic. Želodec mi je stiskal strah, ki je krčil mišice; glava je ostala jasna. Možgani so začeli povezovati dogodke in moje delovanje je postalo avtomatično. »Letala!« sem vzkliknil in pokazal v obe smeri. Kapitan, ki je po naključju opazoval nasprotno stran neba, ni niti za hip podvomil o mojem opažanju. Klic je nakazoval nujnost. Jadrno je stekel proti poveljniškemu mestu, pritisnil na klakson za pogrezanje in v kontrolno kabino zaklical povelje »Spuščaj! Spuščaj! Spuščaj!« Se preden se mije posrečilo zapreti poklopec, sem slišal, kako so bližnje ladje začele streljati. Kdorkoli je izpeljal skrajno ostrokotno pogrezanje, je čutil, kako zelo je bilo to dejanje nujno. Šklepetanje lončevine, jedilnega pribora, vijakov, premikačev in drugega orodja v strojnici ter vsega drugega, kar ni bilo zapahnjeno in pritrjeno, je pričalo o nujnosti pogrezanja in o potrebi, da bomo kolikor mogoče hitro globoko pod površino. V kontrolno kabino sem se spuščal kot opica zaradi naklonskega kota ladje - roke so visele na lestvi, noge so si prizadevale najti naslednjo prečko. Od zgoraj smo zaslišali in občutili eksplozije, blizu in daleč. Zdelo se mi je, da slišim tudi streljanje z naše ladje - nemara je bilo to v tem trenutku samo pobožna želja. Zdelo se mi je, da sem med moštvom edini na smrt prestrašen; hudo sem si prizadeval, da bi v želodcu razvozljal številne »vozle strahu«. In naj sem si še tako prizadeval izbrisati iz duha podobo obeh letalskih formacij, ki sta se »spuščali nadme« - se mi to ni posrečilo. V jutranjih urah smo se petkrat pogreznili in se spet dvignili na površino. Nisem mogel ugotoviti, zakaj smo to počeli, ker je bila podmornica izredno ranljiva za zračni napad, saj je potrebovala skoraj dve minuti, da se je vrnila na periskopsko globino. Želodec se mi je stisnil vsakič, ko sem odprl na poveljniškem stolpu poklopec, pričakujoč, da se bodo bombniki spustili nad nas in nas razstrelili. Zelo nujno je bilo, pojaviti se na mostu kar najbolj hitro, preiskati nebo in sporočiti opažanja kapitanu ali častniku, ki je bil zdaj še na straži v poveljniškem stolpu. Bilo je pri eni od teh opazovalnih dejavnosti, ko je kapitan nenadoma vzkliknil: »Letala!«, pokazal proti gori Trojici in stekel k poveljniškemu stolpu, da bi ukazal spust. »Ne!« sem zakričal, »to so orli! Štirje so. Opazujem jih že vsaj dve minuti.« Usmeril je daljnogled proti gori, se obrnil k meni in hudomušno rekel: »Oko orla, orlovsko oko imaš!« To ime se me je za dolgo prijelo. Dvakrat smo zagledali letala, ki so letela visoko in stran od zaliva. Nedvomno so bila na poti k cilju bombardiranja ali nazaj. Toda ko smo jih zagledali, nismo nikoli čakali na to, da bi ugotovili njihov namen. Takoj smo se pogreznili. Okoli poldne nas je iskal in našel službeni motorni čoln s preskrbovalne ladje. Pripeljal je vse potrebno za preskrbo, ukaze in nestrpno pričakovane novice o vojni. Suhi in plavajoči doki, častniški klub, podmorniška baza, arzenal in mesto Tivat so bili močno bombardirani. Tudi mesto Zelenika je bilo močno obstreljevano. Izgub je bilo doslej menda malo. Izmed ladij je bil potopljen samo vlačilec R 5. Protiletalske baterije na dokih so zbile eno letalo. Tudi rušilec Dubrovnik in križarka Dalmacija sta zrušila vsak po eno. Ladji sta pozneje med jutranjim zračnim napadom uničili še tri ali več letal. Kot sem pozneje odkril, so se ljudje različno odzivali na strah. Meni je izostril zaznave; moj šesti čut je izbrusil do te mere, da sem skoraj vedel, s katere strani neba bo prišel morebitni napad. »Letala!« sem vzkliknil ob 13.50. Nad goro, nad mestom Kotorjem so se pojavili štirje junkerji 87 in pikirali na v bližini zasidrano križarko Dalmacijo. Njihovemu vratolomnemu spustu je sledil hrup gorskih baterij, katerih straže so nedvomno videle bližajoča se letala prej kot drugi. Slišal sem, kako so bližnje ladje začele streljati. Videl, kako se je častnik na straži naglo spustil v poveljniški stolp, in že začutil naklon podmornice za pogrezanje -veliko bolj strm kot davi. Prvi častnik je v tem kratkem času postal strokovnjak za naglo pogrezanje. Moj zadnji pogled, preden sem se spustil v poveljniški stolp, je zajel pikirajoče štuke - potem me je nekaj treščilo po glavi. Mislil sem, da me je; in sem šinil v kontrolni prostor s spretnostjo artista na trapezu. Eksplozije so bile zdaj tako blizu, tako glasne, da so gotovo povzročile moštvu po vsej podmornici strah in hude skrbi. Zelo ponosen človek sem. Ne glede na tesnobo v sebi na zunaj nisem nikoli pokazal strahu. Ko sem prišel v kontrolni prostor, sem prvič začutil, da strahu nisem mogel skriti. Vsi so me čudno gledali in globoko v sebi sem bil v zadregi in osramočen. Da bi prikril sramoto, sem se veselo zarezal in snel pokrivalo. Na tleh pred menoj se je nabrala mlaka krvi in tedaj sem vedel, da ni bil strah tisto, kar so videli na mojem obrazu, temveč kri. Tekla je iz useka na strani glave; zakrivil gaje majhen kos šrapnela. Medtem ko mije odgovorni za prvo pomoč, podčastnik Simatovič, strigel lase okoli rane, jo izmil in obvezoval, je strahotna eksplozija, skoraj podobna zadetku v polno, stresla podmornico in v trenutku pogasila vse luči. Prešinilo me je: če je ta bomba padla tako blizu, kaj bo sledilo? Vozli v mojem želodcu so se povrnili. Na našo srečo je bila zadnja eksplozija očitno tudi zadnja bomba v bombnikovem prtljažniku. Znova se je vrnil mir v tihi podmorski svet. Večino popoldneva smo pluli pogreznjeni. Zadnji zračni napad nas je dokončno prepričal, da smo zares v vojni. Gančevič, naš najmlajši radiote-legrafist, je dobil ukaz, naj me zamenja pri odpiranju in zapiranju poklopca na poveljniškem stolpu. Ko je prišlo povelje, naj se vzdignemo na površje, je Gančevič zelo samozavestno stekel v poveljniški stolp in čakal na povelje... odpri poklopec. S kapitanom nista bila na mostu dlje kot kake tri minute, koje po vsej podmornici zadonel grozni zvok klaksona »Spuščaj!«. Prvi častnik je podmornico hitro nagnil pod ne posebno preizkušenim, strmim, samomorilskim pogreznim kotom. Počival sem v jedilnici poleg kontrolnega prostora. Ne vem kaj - bržčas slutnja - je povzročilo, da sem skočil pokonci in šel pogledat v kontrolni prostor. Kapitan in Gančevič sta bila že tam. Gančevič se je oklepal lestve, ki je peljala na poveljniški stolp, in skušal nekaj povedati - nikomur posebej - toda besede mu niso šle z jezika. Vedel sem, kaj nam bi rad dopovedal -daje opazovati pikiranje avionov, ki so usmerjeni neposredno nate kot cilj, strahoten pogled; da povzroča ostri kot podmorniškega pogrezanja veliko težav pri zapiranju tesno uokvirjenega poklopca; da bo podmornica zaradi ostrega kota pogrezanja kmalu hudo preplavljena - in ali bo za božjo voljo storil kdo kaj glede zapiranja poklopca?! Skočil sem kot panter. Sunil sem zbeganega Gančeviča z lestve, splezal na poveljniški stolp, zaprl poklopec, s treskom potisnil spone na mesto in se vrnil v kontrolno kabino z obrazom, s katerega je verjetno vsevprek sijalo zmagoslavje. Prejšnje poletje sem bil na atletskem prvenstvu mornarice prejel medaljo za tek na 200 m, za met diska in kopja. Za tek v poveljniški stolp ni bilo medalje, toda dobil sem nekaj, kar mi je pomenilo več kot katerakoli trofeja, vzklik »Bravo!«, prikimavanje in trepljanje po hrbtu od moštva in častnikov v kontrolni kabini. Ko smo se po zračnem napadu vrnili na periskopsko globino, smo odkrili, da je glavni periskop, potreben za napad, močno poškodovan. Ob 18.15 smo se dvignili na površino 30 m od čolna preskrbovalne ladje. Častnik in moštvo so bili zelo presenečeni, ko so nas zagledali, ker so nas zgodaj popoldne razglasili za potopljene! Dejansko so dostavljali preskrbo bližnji podmornici Osvetnik, za nas pa je niso imeli. Menda je plul pri zračnem napadu ob 13.50 rušilec Beograd vzporedno z nami, ko je bomba, namenjena rušilcu, padla in eksplodirala na pol poti med njim in nami ter vrgla v zrak orjaški gejzir vode. Posadka na rušilcu je videla, da smo zadeti in potopljeni. Prepričani so bili, da nič ni moglo preživeti eksplozije 500-ki-logramske bombe. Podmorničarji smo hitro doumeli, da je morda mornar (ki še nikoli ni videl, kako se podmornica dviga in spušča) mislil, ker smo se prav tisti trenutek pogrezali, da smo bili zadeti in da smo se potopili za vedno! Povedali pa so nam še druge novice. Nad Kotorskim zalivom je bilo sestreljenih enajst avionov. Nemška armada je v Sloveniji prodrla blizu Jesenic in v srbski Banat. Mesti Split in Beograd sta v plamenih. Bomba je padla na klubsko poslopje Jadranskega doma in ubila pet vojakov, ki so iskali v njem zavetje. Bombardiran je bil Tivat in v njem je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Pilot neke nemške štuke (bombnik), starejši človek, se je spustil s padalom iz gorečega letala in se predal tivtskim oblastem. Tudi to, da so imele pri zelo zgodnjih napadih štuke kar precej izgub, ker so letala treščila v gorovje, ko so se skušala vzdigniti iz svojega strmega spusta. Našteli so čez 160 letal. Letela so na višini prek 9000 m, zato je bil protiletalski ogenj neučinkovit. Zdaj seje že skoraj popolnoma stemnilo. Pihal je močen južni veter. Ker je bilo skoraj neverjetno, da bi prišlo do zračnega napada ponoči, smo odpluli proti Kotorju in se usidrali za preskrbovalno ladjo. Ko smo vrgli vrvi, so nas mornarji, ki so jih prestregli, obvestili, daje pred komaj pol ure neki civilist odkril bombo, ki bi ob trčenju eksplodirala natanko na kraju, kjer smo se zasidrali. Vojska jo je odstranila. Na preskrbovalni ladji smo se oprhali z vročo vodo, se preoblekli in se predali užitku prvega toplega obroka tega dne. Ob 20.20 smo odpluli nazaj v zaliv, da bi napolnili baterije. Tisti, ki niso bili dežurni, so poskušali spati. Ko sem se spravljal spat, sem pomislil na svoje domače in se spraševal, kaj je z njimi. Pomolil sem k Bogu in čakal, da me objame spanec, upajoč, da bomo imeli jutri prav takšno srečo, kot smo jo imeli danes. To je bil torej prvi dan vojne! 7. 4. 1941 Škoda, da so mornariškega podčastnika Gančeviča sinoči izkrcali. Vem, da je bil trezne glave, sposoben podmorničar in zelo dober radiotelegrafist. In čista smola je bila, da se mu ni posrečilo zapreti poklopca na poveljniškem stolpu. Marsikdo bi prav tako odpovedal, če bi dobil to nalogo. Po drugi strani pa - njegova naloga je bila zavarovati podmornico pri pogrezanju in tega ni storil. Prebil sem mirno noč in bil pripravljen na nov dan, karkoli mi bo že prinesel. Pogreznili smo se ob šestih zjutraj in se namestili na dnu zaliva, 40 m globoko. V tolažbo nam je bilo, da nam zračni napadi tako globoko spodaj ne morejo do živega. Ko smo ob 12.30 dobili povelje, naj se vzdignemo, sem se nehote domislil skorajda usodnega dne, ko smo bili pred dvema letoma na dnu morja - istega leta kot sta se med preizkušanjem potopili britanska podmornica Thetis in ameriška Squalus. Tisti čas smo bili v doku, kjer so podmornico ostrgali, prebarvali, razstavili, očistili in znova sestavili vse stroje. Preizkušanje, ki vedno sledi postanku v doku, je potekalo pred rti Boke Kotorske. Spremljala nas je minolovka v vlogi psa čuvaja, če bi se nam kaj zgodilo in ne bi prišli na površje ob dogovorjenem času. Ko je bilo preizkušanje poplavljanja in delovanja strojev opravljeno, je preostalo samo še globoko pogrezanje in namestitev podmornice na morsko Avtorjev brat Zdravko (Valentin Majnik) z Nj. Kr. Visokostjo prestolonaslednikom Petrom, poznejšim kraljem, ki mu je bil telovadni učitelj; dno. Strojniki so pregledali podmornico glede prepuščanja, pregledali so vsako zaklopko, vsak zapah, vsako matico in plombo - medtem ko je preostanek posadke nestrpno čakal ukaza, da se vzdignemo na površje in vrnemo v pristanišče. Namestili smo se na skrilavem in peščenem dnu-za takšno so ga namreč označevale mornariške karte admiralitete. Pa ni bilo takšno. Namesto tega se je podmornica ugreznila v globoko blato. Ko smo dobili ukaz, naj se vzdignemo, se ni odzvala na nobeno taktiko, ki sta seje domislila prvi častnik in šef strojnice; trmasto je vztrajala v morilskem objemu blata. Čas se je počasi iztekal! Posadka v kontrolnem prostoru je iz pogledov, ki sta si jih izmenjavala častnika, hitro razumela, daje možnost, dvigniti se z morskega dna, vsak trenutek manjša. Naše strahove je potrdil ukaz, naj izstrelimo raketo, ki bo opozorila minolovko na našo stisko. Vedeli smo, da imamo svežega zraka za najmanj 15 ur. Se vedno je bilo dovolj stisnjenega zraka, da bi napolnili tanke in splovili podmornico na površje. Raketa je bila pokvarjena ali pa ne dovolj močna, da bi predrla toliko vode. Ali pa straže na minolovki niso bile pazljive (trdili so nasprotno), vsekakor nismo z nikomer dobili zveze. Ko smo čakali še petnajst minut, je prišla odločitev, da podmornico postopno »izžagamo« iz blata. Napolnili smo torej izmenoma tanke na levem boku, nato na krmi, na levem boku, na krmi, nato obteževalne tanke - vse hkrati! Nič se ni zgodilo. Kapitan, ki je dotlej na videz samo opazoval dogajanje, je nenadoma ukazal: »Oba stroja naprej z vso hitrostjo! Napolnite vse tanke!« Vendar se v času, za nas dolgem kot večnost, ni zgodilo nič. Nato smo začutili, kako se podmornica brani, klokoče, se trese, hrešči, grebe in grabi - poskuša prelomiti sesajoči pečat blata - in že naslednji hip je bila prosta inje plula skozi vodo popolnoma lahkotno... Danes se je vzdignila nežno in je bila kar mimogrede v periskopski globini. Vse popoldne nismo videli niti enega letala. Dobili nismo nikakršnih novic. Naš radijski sprejemnik je obravnaval samo morski promet. Kar razburljivo je bilo srečanje s tamkajšnjim ribičem Mitarjem Berbero-vičem, stricem enega naših mornarjev, ki se je peljal mimo v svojem motornem čolnu. Povedal nam je novice, ki jih je bil slišal od drugih... Rekel je, da so nad Tivtom sestrelili pet letal; da so naše čete prodrle 30 km v Albanijo; da so blizu Cavtata opazili angleško podmornico; da so Hrumico zavzeli Nemci in jo nato naši z jurišem znova osvojili. Bombardirali smo Sofijo in Budimpešto. Naše letalstvo je imelo velike izgube v spopadu z nemškimi letali, ki so napadala Beograd. Rušilo je nemška letala s frontalnim trčenjem, ko mu je zmanjkalo streliva. Tudi takšne novice so bile boljše od nobenih. Zasidrali smo podmornico ob preskrbovalni ladji, se oprhali, z užitkom pojedli topli obrok in kmalu nato odpluli v zaliv, da bi napolnili baterije in pričakali naslednji dan. 8. 4. 1941 Ob šestih zjutraj smo se namestili na dnu morja, ob devetih pa se vzdignili. Ostanek dne smo prebili zgoraj in previdno križarili po zalivu. Ko smo pluli mimo mesteca Morinje, smo se počasi približali ribiškemu pomolu. Morinčani so nas prosili kruha; mi smo ga imeli na pretek. Kuhar je zamenjal presežek za svežo zelenjavo. Proti večeru smo se vrnili k preskrbovalni ladji na prhanje in toplo večerjo. V ladijski kantini je zmanjkovalo cigaret, zato jih je vsak dobil samo pet. Samo pet! Pa je bil to šele tretji dan vojne! Kaj nas še čaka? 4 - Šolska jadrnica Jadran Sprehajališče na kotorski obali je bilo čisto prazno. Slabo znamenje, saj je večerna promenada za pravega Dalmatinca obvezna. In nobene pošte! Šepetalo se je, da bomo najbrž šli kmalu v patruljo. Zapluli smo v zaliv in znova napolnili baterije. Ob 5.30 smo se namestili na dnu zaliva in ostali pogreznjeni do 14. ure. Proti 13. je zrak postajal izrabljen. Oči in nos so nas začeli boleti. Ob uri kosila se je posadka zbrala v torpednem prostoru, kjer smo se pogovarjali o treh vojnih dneh. Lahkoten pogovor o bombni eksploziji, pogrezanju in zasmrajenem zraku se mi je zdel kar spodbuden. Vsi so bili prav tako prestrašeni kot jaz in postal sem kar boljše volje. Vsi smo odločno menili, da ležati na dnu zaliva ni pravi način, kako naj se podmorničar bojuje v vojni. Vsi smo bili siti čakanja. Ko smo se ob 14. uri vzdignili, mi je velikanski pritisk, ki je nastal v podmornici, skoraj iztrgal pokrov iz rok; zato me je vrglo na most hitreje kot navadno. Nenadoma mi je prišlo pred oči letalo, ki je prihajalo od zadaj in letelo komaj 20 m visoko. Zgrozil sem se. Srce je preplavila strahotna panika, ki pa je prav tako hitro izginila, kot je prišla. V desetinki sekunde mi je stopila v zavest podoba letala, njegova oblika, označitev in spoznal sem, da gre za domače vodno letalo. Naglo sem pregledal še preostalo nebo in mirno poročal kapitanu, da je »eno izmed naših vodnih letal pravkar letelo nad nami, gospod!« Ni mu bilo treba vedeti, kakšne vrste pekel sem bil pravkar pretrpel. Če bi šlo za sovražno letalo, bi nas bilo že konec. Zdelo se mije, da seje tudi pilot na vodnem letalu malce prestrašil, koje nenadoma zakrožil nad naš desni bok in znova preletel most ter to pot s strani na stran pomahal s krili v pozdrav. Kapitan je pomahal v odgovor, jaz pa ne. Še zmerom sem bil v šoku! Ob 17.30 je prispel motorni čoln s pribočnikom poveljnika flotilje in nam naročil, naj počakamo na prihod njenega poveljnika. Ko je motorni čoln odrinil, je po podmornici odmeval glasen Hura!. Navsezadnje vendarle akcija! Sinočnje govorice so danes postale resničnost. 9. 4.1941 Čoln s poveljnikom flotilje je bil tukaj in brž mu je sledila tudi preskrbo-valna ladja. Pričakovali smo preskrbo za sedemdnevno patruljo, pa je je bilo komaj dovolj za en dan. Lotil se me je nespodbuden občutek, da je s komunikacijo v flotilji nekaj hudo narobe. Ob 19. uri smo se odpravili na svojo prvo vojno patruljo. Ko smo na barikadah izmenjali prepoznavne signale, smo pluli skozi podmorniške vodne ovire in minska polja, namenjeni proti rtom, odprtemu morju in -upajmo! - akcijam naproti. Opazoval sem, kako iz vidnega polja izginjajo temni obrisi rtov, in prešinila me je čudna misel - da jih ne bom videl nikoli več. Proti 22. uri je postala noč smolnato črna, vreme se je poslabšalo, morje je bilo zdaj zares razburkano in vrhu vsega je zapihal še zelo mrzel veter. Častnik na straži, dva stražarja in jaz smo bili premrli do kosti. Vso pozornost smo usmerili v temo, upajoč, da se bomo čim prej srečali s sovražnikom. Bili smo zares tako prevzeti in zaposleni z opazovanjem, da pravzaprav mraza sploh nismo čutili. Med osrečujočim brnenjem strojev je podmornica z največjo hitrostjo hitela na območje, kjer naj bi po poročilih zadeli ob sovražnikove konvoje. O polnoči, ko se je vreme še poslabšalo, sem šel počivat in sem spal, dokler ni ob 4.50 zabrenčal zvočni signal. 10. 4.1941 Ko smo dosegli 30 m globine, je prvi častnik, namestnik komandanta Djordjevič, strokovnjak za strmo pogrezanje in odlično uravnovešenje, lepo uravnovesil podmornico in v tej globini njeno plovbo usmeril proti patruljnemu mestu. Pogasili smo vse nepotrebne luči in tisti člani posadke, ki so bili prosti, so skušali nekoliko zaspati ali vsaj počivati. Ko se je nenadoma ustavilo rjovenje morja in vetra, rohnenje dizelskih strojev in hudo valjanje in zibanje, je nastopila zelo dobrodošla tišina, ki jo je motilo samo blago brnenje električnih motorjev. Pozno popoldne smo prispeli na določeno patruljno mesto. Kapitan je ukazal, naj spravimo podmornico na periskopsko globino, da bi se razgledali po površini. Takoj smo se srečali s težavo: Nebojše ni bilo mogoče ustaviti na periskopski globini. Namesto tega jo je vrglo na štiri metre in takoj nato potisnilo nazaj, na skoraj štirideset. Sama od sebe je dosegla tridesetmetrsko raven in tam, rahlo se gugajoč, obstala. Naša srca, ki so bila še trenutek poprej v grlu, so se vrnila na normalno mesto. Ob 18.30 je del moštva obšla slabost, čeprav smo zraku dodajali kisik, zato so prizadeti morali počivati. Vdihavali smo po dvakrat namesto enkrat, pa še tako smo dobili komaj dovolj zraka. Pokonci nas je držala samo vednost, da se bomo kmalu vzdignili na površje - brž ko bo kapitan menil, daje to varno. Nihče ni bil lačen, nihče zaspan. Naša telesa so bila mlahava in brez energije. Pogovor ni stekel in jasno je bilo slišati samo naporno dihanje soseda. Več kot petnajst ur je minilo, odkar smo se pogreznili, in bili smo na koncu fizične vzdržljivosti. Ko se nam je zdelo, da ne moremo več, je po podmornici zadonelo povelje, naj se vzdignemo. Bil sem prvi na mostu - in prvi, ki bi bil skorajda utonil. Velikanski val je butnil čez krov, čezme in čez kapitana ter ga potisnil nazaj proti poveljniškemu stolpu. Ostanek vala se je razlil čezenj, čez poveljniški stolp in kontrolni prostor. Preden sva si dobro opomogla, naju je zadel že drugi z levega boka ladje. Samo za stopinjo ali dve močneje bi se morali nagniti na levo, pa bi bilo po naju. Podmornica seje lenobno uravnala, se premaknila v cikcaku, kot bi se hotela otresti orjaških valov. S pomočjo dizelskih strojev se je spustila v boj z razviharjenim morjem. Bil sem čisto premočen in sem okušal mrzel, oster, toda tako sladko svež zrak. Veliki, mogočni valovi so pljuskali čez premec in treskali na prednji krov. Cela gora vode je treščila na streho male navigacijske kabine. Čez ograjo pri mostu se je val razcepil na dvoje. Nekaj se ga je razlilo po krovu mostu, po poveljniškem stolpu in kontrolnem prostoru, ostanek so dobili tovorni tanki. Tako temno je bilo, da bi se v sovražno ladjo, če bi bila v bližini, najprej zaleteli, potem šele bi, nemara, ugotovili, kaj in koga smo zadeli. Oba stražarja, odeta v povoščen mornarski plašč, ki sta na ukaz prišla na most, sta bila pri priči do kože mokra. Straže so dobile ukaz, naj se izmenjavajo vsake pol ure; tako je dobilo več mož posadke priložnost, da si napolnijo pljuča s svežim zrakom. Kapitan je ukazal odpreti poklopec pri torpednem prostoru na krmi, tako so iz strojnice in motornega prostora lahko drug za drugim prihajali možje po svež zrak. Dizelski stroji so veselo hrumeli in polnili baterije, ventilatorji so razdeljevali zrak po vsej ladji. Eden izmed ventilov v strojnici je pregorel ter napolnil strojnico in kontrolni prostor z gostim dimom. Napako so takoj popravili. Okoli polnoči je bil zrak v podmornici tako svež in mrzel, da so se speči zbujali in se pokrivali z odejami. Vreme seje poslabšalo. Valovi zvišali. Tako so narasli, daje bilo treba poklopec na krmi zapreti. V kontrolnem prostoru je bil eden izmed mornarjev stalno dežurni za brisanje krova. O polnoči sem zapustil most in šel spat. Toda naj sem se še tako trudil, se me je sen kar precej časa ogibal. 11.4.1941 Veliki petek! Ne. Ime bom spremenil v »zli petek«: na mostu sem bil ob 4. uri, da bi vdihnil še nekaj svežega zraka, preden se pogreznemo. Skušal sem poiskati horizont, pa ga ni bilo. Morje in nebo sta bila kakor eno. Nad nami so treskali orjaški valovi. Podmornica seje večkrat potopila kot plula. Edini zvok, ki nas je obdajal, je bilo stokanje podmornice, ki seje poskušala upirati valovom. Se nikoli ni bila stara gospa prisiljena v spopad s tako velikanskimi vodami. Včasih je bilo videti, kot bi sedela na grebenih dveh valov, in spraševal sem se, ali se lahko v sredini prelomi. Ko sem jo opazoval, kako jezdi na goram podobnih vodnih gmotah, mi je prsi napolnil ponos. Kako pogumna podmornica! Ob 4.30 smo pripluli do položaja za pogrezanje. Med pogrezanjem seje Nebojša znova nagnila na stran v zelo ostrem naklonu. Pri 20 m smo jo uravnovesili, se nato pogreznili na 30 m in začeli napredovati z normalno podvodno hitrostjo. Ob 6. uri sem prevzel naloge pri hidrofonu. Točno ob 6.30 sem prestregel šum nekega ladijskega propelerja. Zelo oddaljenega -torej zelo tihega. Koje postal šum razmeroma jasen, sem obvestil častnika na straži in mu izročil rezervne slušalke. Ukazal je, naj ustavijo motorje, da bi razločil zvoke. Obrnil sem kompas okoli in še enkrat okoli. Zdaj je bilo iz različnih smeri slišati še dva šuma. Častnik na straži je pri priči pogreznil podmornico na 40 m in ukazal, naj ustavijo žirokompas. Tesnobna tišina je nadomestila prejšnjo spokojnost, ker je zdaj vsa podmornica prisluškovala. Poklicali so kapitana. Vzel je slušalke in poslušal. Z nejevernim izrazom na obrazu je odkimaval. Slišal sem, kako je spet in spet ponovil: »Le kako so mogli izvedeti, kje naj iščejo?« Vse tri ladje so se zdaj z veliko hitrostjo bližale podmornici - hitrost in zvok propelerjev so izdajali rušilce. Sum treh propelerjev se je zlil v enega samega, tako močnega, tako glasnega, da sem moral odložiti slušalke. Naraščajoči hrup in nagli, živce parajoči »tok, tok, tok« so prodirali v podmornico, da so jih lahko slišali vsi. Ko so ladje plule tik nad nami, sem videl, kako so glavni telegrafist Kursar in oba strojnika pri hidroplanu sklonili glave in stisnili ramena. Enotni zvok se je razcepil v dva, nato v tri. Prav kmalu so izginili v različne smeri, da bi preiskali okolico in se nemara vrnili tja, kjer smo se tako zelo trudili, da bi bili neopazni. To, da so ladje prišle s treh različnih strani in seje njihova pot križala tik nad nami, je pomenilo STISKO. To, da niso prišle z nami v stik, je bila bodisi krivda njihovih nesposobnih hidrofonistov ali pa zasluga našega pravočasnega zapažanja, ki nam je pustilo dovolj časa, da smo se pripravili za tihi pobeg. Po njihovem odhodu je na našo podmornico in okolico pritisnila tišina in vsaj zame je bila zadnja poldruga ura spodbuda in plačilo. Bila je v popolnem nasprotju z dolžnostmi na mostu, kjer se mi je zdelo, kot da sem gol, nezavarovan proti zračnim napadom in odrezan od tovarišev spodaj. Tukaj, globoko v temnih globinah morja, ko so postali hidrofoni oči in ušesa podmornice, sem do kraja pozabil na vse drugo. Ugotoviti zvok propelerjev, smer, iz katere prihajajo, slediti njihovi jakosti, ko narašča od šibke do močne, preračunati hitrost njihovega približevanja - pomeni veliko odgovornost, ker je usoda posadke in podmornice odvisna od tega, kako zgodnje je prvo odkritje. Ura je bila pol osmih zjutraj in v morju še zmeraj ni bilo slišati ničesar. Morda sta bila navzočnost in odhod tistih treh ladij čisto naključje! Ob 8. uri je bilo mojega dežuranja konec. Bil sem utrujen in sem v trenutku zaspal. Ob 8.20 meje zbudil sel. Spet so me potrebovali v radijskem prostoru. Glavni mornariški podčastnik Kursar, dežurni pri hidrofonu, me je z obupom v očeh spraševal: »Ali tudi ti kaj slišiš iz te smeri ali pa si jaz samo domišljam, da slišim propeler?« Pri preverjanju s filtrom sva zaznala še dva zelo šibka zvoka. Ni trajalo dolgo, pa sva po zvoku ugotovila hitrost treh ladij, ki so nas že bile obiskale v zgodnjih jutranjih urah. De' britanske flote na obisku v Rotorju, Dubrovniku in Splitu poleti 1937 Ker so se nam zelo hitro bližale, je zadonelo povelje, naj ustavimo motorje in žirokompas. Poklicali so kapitana. Tišina je postala moreča. Posadka in menda celo sama podmornica sta občutili napetost. Prisluškovanje! V bližini so eksplodirali globinski naboji. Strah seje priplazil v podmornico. Sledilo je še več eksplozij. To pot nevarno blizu. Vse tri ladje so bile zdaj skoraj tik nad nami. Naglo bobnajoči bum-bum-bum propelerskih lopat je prodiral skozi debeli ladijski trup, drhtel po podmornici, po naših duhovih, ki jih je mučila predstava, kaj se bo zgodilo v prihodnje. In kot fant, obsojen, da ga bodo ustrelili, čaka na povelje »Ogenj!«, smo mi čakali na naslednjo eksplozijo. Na konec! Minila je minuta. Potem dve. Potem tri. Tišina. Premec se je nevarno dvignil proti morskemu dnu. Tišina, ki jo je neusmiljeno zmotil trušč premetavajočega se posodja in orodja, je v trenutku povzročila, da smo vsi otrpnili - naši prenapeti možgani so slišali v vsakem zvoku globinski naboj, kije našel tarčo. Podmornica je izgubila nevtralni vzgon, ki jo je brez pomoči motorjev vzdrževal na potrebni globini. Zdaj je bila s hudim naklonom premca usmerjena naravnost proti dnu. Kazalec na globinomeru je trepetal na 70 m, krn pa je lenobno drsel proti petinsedemdesetim. Namesto da bi slišali prihod glasnikov smrti, smo zdaj pridržane sape in odprtih ust prisluškovali škripanju vsake plošče in zakovice - čakajoč, da bodo popustile. Ko so leta 1918 zgradili podmornico v Southamptonu v Veliki Britaniji kot podmornico razreda H, je bila zanjo določena maksimalna varnostna globina 60 m. Danes, 23 let pozneje, so bili njeni zunanji tovorni tanki potrebni takojšnje obnove. Čvrsti trup - na pritisk preračunana lupina - je bil na dveh mestih načet. Računali smo, da se Nebojša lahko varno pogreza 45 m globoko. Električni sistemi in kabli so kar naprej »doživljali nezgode«. Nikoli jih niso obnovili. Nekatere je še varovala barva, druge je že skoraj prezrla rja. Migetanje luči, zdaj svetlejših, zdaj temnejših, spet svetlejših, je nakazovalo, da se znova bliža kratek stik, in to je bilo za že tako in tako napeto ozračje skoraj preveč. Vsak izmed nas se je moral nečesa oprijeti, ko se je podmornica nagnila navzdol. Se sekundo, dve ali tri, in začela se bo pogrezati vse globlje in globlje do točke, s katere ni vrnitve. Slišali bomo, kako bodo s treskom popustile zakovice, kot bi počila puška. Velikanski zunanji vodni pritisk bo stri obtežbene tanke, potem še trdo lupino. Nastopila bo tema. Sledila bo nagla, grozna smrt - kako grozna, ne bo vedel nihče, razen tistih, ki so jo izkusili in se niso vrnili, da bi nam povedali. Treba se je bilo naglo odločiti. Sprednje tanke je bilo treba takoj napolniti z zrakom, da bi spravili premec na raven preostale podmornice. Motorji morajo začeti delati, da bodo imeli hidroplani priložnost, uravnovesiti jo in jo v tem položaju tudi obdržati. Za izravnavo ladje so začele delati glasne sesalke. Prihajala so poročila o nastali škodi. Prostor za izrabljeno nafto na dnu ladje je bil že skoraj poln in ga bo treba kmalu izsesati. Propelerski mašilniki močno prepuščajo. V druge dele ladje pa je po poročilih voda vdirala samo minimalno. Vse hrupne operacije so bile zdaj opravljene in hidrofonska kroženja niso prišla z ničimer v stik. Zadnjo uro smo porabili veliko več kisika kot po navadi. Precej članov posadke je čutilo utrujenost in razbijanje v glavi. Na vso podmornico je pritiskala tišina. Nobenega smeha, nič šal, nobenih pogovorov; in tisti, ki so morali hoditi sem in tja, so stopali neslišno. Bili smo še v nevtralnem ravnovesju, ko so trije rušilci obnovili iskanje. Čas -11.40. Temeljito so bili preiskali morje dva ali tri morske milje naokoli, prečkali gladino po dolgem in počez, ne da bi nam prišli blizu. Ob 12.15 ni bilo na morju ničesar več slišati. Postregli so s kosilom. Gnil vonj iz predela za odpadno nafto in drugi jedki duhovi so nam pokvarili tek in jedi se ni nihče dotaknil. Ura je bila 13.00 in prvi častnik je prevzel stražo. Takoj se je lotil zahtevnega uravnavanja lege podmornice. Sedel sem na pragu radijskega prostora in z veseljem poslušal njegove odločne, natančne ukaze, ki so bili takoj izpolnjeni. Zelo jasno je bilo, zakaj si je ta prvi častnik pridobil priznanje za učinkovitost, zanesljivost in lojalnost pri vseh, ki so z njim delali. V nas je vzbujal občutek zaupanja in varnosti tudi v najbolj kritičnih trenutkih. Čeprav je bilo morje nad nami brez šumov, so naši možgani krčevito iskali odgovor. So rušilci prenesli svoje preiskovanje na kak drug odsek? So nad nami z ustavljenimi stroji? Pa ne, da čakajo našega naslednjega koraka? In kako, da smo dobili preskrbo samo za en dan? So nas izdali naši lastni ljudje? Kljub vsem tem vprašanjem nam je tišina nad nami ponujala kratek postanek v tej grozni napetosti. Lahko smo si znova napolnili rezerve poguma. Ob 14. uri je kapitan menil, da je dovolj varno, zato se lahko vzdignemo na periskopsko globino, v upanju, da bomo videli rušilce in nemara celo tvegali napad. Takoj sem občutil vesel nemir ob upanju, da bomo nemara vendarle izstrelili torpede, ki so me vedno nenavadno privlačevali: njihova dolžina, propeler na enem koncu in debela okrogla glava, polna eksploziva, na drugem. Nič koliko prostega časa sem prebil v torpednem prostoru s torpedarji. Na sprednjem delu podmornice je bilo vedno zelo mirno, bil je to dober prostor za pisanje, branje ali celo spanje. Mojih pobožnih želja je bilo naglo konec, ko je podmornica dosegla periskopsko globino, bruhnila na površje (da jo je vsaka ladja lahko videla), se zagugala, se nasilno izvila kontroli in se vrnila tja, od koder je bila prišla, s premcem naprej in s tako hudim naklonom najprej na levi, potem na desni bok, da so naša srca nehala biti ne samo za en utrip, temveč kar za dva. Morje zgoraj je bilo nedvomno skrajno razburkano; morda je bil to eden izmed razlogov, da nas lovci doslej še niso mogli odkriti. Pogumno in zelo strokovno smo se še dvakrat poskušali vzpeti na periskopsko globino. Izid je bil vedno enak - le, daje postajala posadka ob vsakem poskusu bolj živčna in nestrpna. Enkrat je mogoče prebiti nevarno sukanje podmornice -ampak trikrat?... Po drugi plati smo ugotovili, kako slabo je vreme zgoraj. Začelo se nam je dozdevati, daje divje morje, ki nam je preprečevalo doseči periskopsko globino, hkrati rešilo naša življenja, ker je lovcem preprečevalo, da bi nas še naprej iskali... tako smo vsaj mislili. Vrnili so se ob 15.10. Trije rušilci so vneto križarili po morju nad nami. Kdaj pa kdaj je tik nad nami plul eden, kdaj dva in kdaj pa kdaj vsi trije skupaj; lopate njihovih vijakov so mlatile po morju zgoraj in po naših živcih spodaj. Na bledih, izčrpanih obrazih je bilo jasno videti prenapetost ob tem lovu. Obrazi so me spominjali na mrtvece. Da niso mogli natančno določiti našega položaja in nas pokončati, so bili krivi viharno morje, naša globina in popolna tišina - ali pa njihovi prisluškovalni aparati niso delali tako dobro kot naši? Smrad v podmornici je postajal vse hujši. Dišalo je po znoju, strahu, najhujši pa je bil zadah, ki gaje izpuhtevala nafta, nabrana v kaluži. V vedno Zmagovalci mornariškega tekmovanja v odbojki; posnetek 1940 globlji tišini je postajalo naše dihanje vse bolj in bolj plitvo. Ob 15.50 seje marljivo sovražno prečesavanje končalo. Dolžnost pri hidrofonih sem prevzel ob 16. uri. Ob 17.30 sem zaznal en sam ladijski vijak, komaj slišen, daleč proč in vse bolj pojemajoč. Častnik na straži seje odločil še malo počakati, preden bi sporočili to zaznavo kapitanu. Menil je, daje posadka za en dan prestala dovolj telesnih in duševnih muk. Če je le mogoče, ji je bolj pametno prikriti, da se obeta še en lov. Ko je zvok popolnoma zamrl, se mi je zdela njegova odločitev odlična. Šele tedaj sva se spogledala in hkrati olajšano vzdihnila. Žal je bil predah kratkotrajen. Ob 19.30 so se nam rušilci znova približali. Poklicali smo kapitana. Novica, da se spet obeta lov, seje širila po podmornici kot požar v stepi, in vedel sem, da bo moštvo zdaj pod še hujšim pritiskom. Izčrpalo jih je pomanjkanje zraka, veliko jih je trpelo zaradi hudega glavobola. In v nasprotju z nami v radijskem prostoru niso vedeli, kaj se dogaja, dokler ni bilo slišati lopat ladijskih vijakov, ki so mlatile vodo nad nami. Ker sem osredotočil vso svojo pozornost na zvoke, nisem imel časa misliti na kaj drugega. Moji tovariši pa, ki so napeto lovili vsak morebitni šum, celo tistega, ki ga je povzročala podmornica, so občutili skoraj nevzdržno napetost. Dvakrat so se križale poti rušilcev nad našo podmornico. Po njej je odmevalo mlatenje lopat njihovih vijakov. Izginilo je malodane ob istem času - ob 19.50. Pol ure pozneje je kapitan razglasil svojo odločitev: »Pluli bomo, dokler bo mogoče, pogreznjeni, na nov položaj severno od tod. Očitno je, da sovražnik zdajšnjo zelo dobro pozna.« Ob 20. uri sem prepustil stražo glavnemu telegrafistu Kursarju. Po najkrajši poti sem šel v kuhinjo, da bi dobil kaj za pod zob. Po večerji sem se namenil v torpedni prostor, da bi ujel malo počitka ali celo spanja. Posadka, izčrpana zaradi napetosti in pomanjkanja zraka, je hotela vedeti, kakšen je položaj, in ker prihajam iz kontrolnega prostora, zagotovo »natanko« vem, kaj se dogaja. Ime »Hladni« so mi obesili pred več kot letom dni, koje izbruhnil požar v edinem kinematografu v mestecu Tivat, ki je bil tudi podmorniška baza. Takrat so vsi drveli k izhodoma na levi in desni strani dvorane. Naglo sem ocenil položaj in ugotovil, da tisti trenutek ne morem ven, ne da bi bil pohojen ali ranjen. Prisiliti sem moral svojo čisto histerično prijateljico Svetlano, da je obsedela ob meni sredi dvorane, v katero je vdiral dim. Ko je bila pot do enega izmed izhodov skoraj prosta, so naju videli, kako sva mirno, z roko v roki, prikorakala iz zdaj prazne dvorane, stopila čez ranjence in zajela sveži zrak. Sem bil zato Svetlanin junak? Ne! Bila je besna, vztrajala je pri tem, da bi bila prav lahko »dve goreči bakli v dvorani«. Ne samo zdaj, vseh šest dni vojne je, ne glede na to, kako sem se v resnici počutil, moj hladni, pokerski obraz opogumljal in pomirjal. Ta hip je bilo to potrebno bolj kot sploh kdaj prej. Hoteli so vedeti, kolikšna je možnost, da bi nas rušilci našli in globinsko napadli zdaj, ko sta tekla oba motorja in smo drveli z vso naglico naprej. In če bomo imeli srečo in dosegli nov patruljni položaj, kaj ne bodo tam čakali na nas, ko se bomo dvignili na površje? Rekel sem: »Poznate dvonadstropno hišo, v kateri stanujemo, kadar je podmornica v doku? Visoka je dvajset metrov ali nekaj več. Če bi bila vaša soba v prizemlju, ali bi slišali pogovor v drugem nadstropju?« Priznali so, da bi bilo to nemogoče. »Plujemo na dvakrat tolikšni globini, 40 m globoko, in morje nad nami je zelo viharno. Našega novega patruljnega položaja ne bo poznal nihče razen nas!« Ta razlaga se je zdela tovarišem očitno sprejemljiva, ker je bilo videti, da so si oddahnili in našli celo čas, da me zbodejo, rekoč: »Janko, kaj pa boš storil, ko bomo prišli na površje in boš na mostu zagledal, kako buljijo vate žarometi vseh treh rušilcev?« V tor-pednem prostoru je bilo šest cevi nabitih s torpedi in šest rezervnih torpedov, na vsaki strani kabine po trije. Pod enim si je eden izmed torpedistov, moj prijatelj, pripravil čedno ležišče pod premcem, v prostoru, ki sem si ga pravkar prilastil. Na žalost je bilo moje spanje zelo kratko, ker je že ob 23.30 zadonelo povelje, da se moramo vzdigniti na površino. Začuda se ni nihče vprašal, kaj nas čaka na gladini. Morali smo priti do svežega zraka ali pa bi se zadušili. V podmornici je bil tako velik pritisk, da mi je pri odpiranju poklopca pokrov skoraj iztrgalo iz rok. Posrečilo se mi je, »potopiti se« v tono vode in zagrabiti ograjo. Kapitan, ki je bil tik za menoj, ni bil tako uren. Val ga je vrgel na tla. Grdo si je potolkel koleno, do krvi oprasnil kožo na levi roki, šal in kapa sta zletela čez krov. Prhal je in preklinjal ter poskušal doseči ozko navigacijsko kabino. Kako mi je šlo na smeh! Prvič, ker sem bil do kože moker, drugič, ker ne blizu ne daleč ni bilo videti nobene ladje, tretjič, ker je pihala zelo močna in ledeno mrzla burja, in končno, ker je bil mokri, zmršeni kapitan videti strašno smešen. Medtem ko si je podmornica prizadevala doseči polni vzgon, se je spopadala s tako mogočnimi valovi, da si sploh nismo znali predstavljati, od kod bo prišel naslednji še hujši udarec, in ladja se je začela zelo nevarno sukati. Kapitan je potreboval dobro sekundo ali dve, da je lahko vzdignil pokrov s trobila in ukazal dizelskim motorjem z vso hitrostjo naprej v smeri 25 stopinj. Veliki dizlovi stroji so začeli goltati svež zrak skozi odprtino na stolpu in ga razpošiljati po podmornici, da so si zagotovili nov podaljšek življenja tisti, ki niso mogli biti na mostu. Pod vodo smo bili kar devetnajst ur in ostali smo živi - nekateri bolj, drugi manj. V vojni so sporočila ladjam vedno šifrirana; sporočilo, ki smo ga prejeli mi o polnoči (»Vrnite se takoj v bazo!«), pa ni bilo šifrirano. To je še povečalo naš strah, da smo bili izdani. Skozi rtiče smo prišli veliko prej, kot se mi je sanjalo. Ko smo se približali podmorniškim oviram in minskim poljem, sem ujel pozivni signal. Moja zadnja dolžnost na tej ponesrečeni patrulji je bila, odgovoriti nanj. Ko sem to opravil, sem se spustil dol, da bi ujel še malo spanja. Zbudilo me je povelje, naj podmornico zasidramo. Ko sem se vzpenjal na most, sem zaslišal smeh in odmev veselega klepeta. Zdaj smo si končno oddahnili od napetosti naše »uspešne skrivalnične taktike«, ko na udobje, kakršno so spanje, hrana in vroča prha, ni bilo časa misliti. Zdaj pa smo se nadejali dolgotrajnega vročega prhanja, čistih oblek, toplega obroka s kozarčkom vina, cigaret. Pravkar smo nameravali vreči vrvi, ko se je na mostu preskrbovalne ladje pojavil poveljnik fiotilje in ukazal, naj pri priči odplujemo v Morinjski zaliv, se pogreznemo in obstanemo na dnu morja, dokler ne dobimo nadaljnjih ukazov. Osuplost in dvom sta bila naša skupna reakcija, še huje pa nas je prizadel naraščajoči sum, da so nas izdali tisti, ki smo jim zaupali - visoko poveljstvo. So doživeli šok, ko so nas videli vrniti se s »potovanja v smrt«? Odpluli smo bili, da bi potopili konvoje, ki so vozili v Albanijo in iz nje. Oni pa so sovražnika natančno obvestili o našem položaju. Trije njegovi rušilci naj bi zagotovili, da se ne bomo vrnili! Na poti v Morinje nismo upoštevali neposrednega ukaza, ker smo izgubili zaupanje v visoko poveljstvo. Posadka je bila ogorčeno proti nepotrebnemu mirovanju na dnu morja. Sklenili smo, da bomo podmornico kamuflirali. Ker v Morinju ni bilo ničesar primernega za kamuflažo, smo se zasidrali pri starem ribiškem pomolu v Kostajnici, vasici s štirimi hišami na pol poti med Morinjem in Risanom. Brž ko je bil mostič pritrjen, so nas preplavili otroci in ženske ter nas prosili kruha. Odkar se je začela vojna, niso mogli kupiti ničesar. Ko se je pojavil kuhar z vrečo starega kruha, se je med ženskami vnel pretep. Pogled ni bil prav nič lep. Zagotovo je nekaj hudo narobe, če se kaj takega primeri že na začetku vojne. Brž ko je bila podmornica varno pritrjena, je dobila posadka ukaz, naj gre na kopno in nalomi vej z zelenim listjem, da bomo z njimi kamuflirali podmornico. Ko so fantje stopili z mostiča na trda tla, so jih poljubili -preprosto dejanje, ob katerem sem se zavedel, da sedem dni vojne, posebno pa zadnja dva dneva patrulje, za posadko ni bilo lahkih. Nedaleč od pomola, na bližnjem griču, je bil izvir sveže vode. Podmornica je bila zakrita, mi pa smo se zbrali okoli studenca, da bi se napili bistre sladke vode, saj je bila naša že postana. Posedli smo na bregova, počivali, uživali v družbi in razpravljali o dogodkih na zadnji patrulji. Ugotovili smo, da smo vsi zelo zaskrbljeni zaradi lova, ki so ga včeraj uprizorili na nas rušilci, in da nas je ta patrulja, čeprav je bila kratka, seznanila z vojno resničnostjo življenja in smrti. Proti večeru se je nekaj fantov iz naše posadke odpravilo do vasi Morinje. Tam so se srečali s posadko tankerja Perun. Zasidran je bil dva kilometra daleč od podmornice v Risanskem zalivu. Skupaj so zelo hitro našli hišo, v kateri so si priskrbeli steklenice rdečega opola. Z njegovo pomočjo so izmenjali izkušnje doslejšnje kratke vojne. Perunova posadka je imela veliko srečo, da ni bila potopljena že prvi dan vojne. Ladje v šibeniškem pristanišču in tudi mesto Šibenik so bili ves dan izpostavljeni nenehnemu bombardiranju. Zato so še tisto noč odjadrali iz pristanišča, da bi si poiskali varnejši pristan. Veliko časa sem prebil v radijskem prostoru in poskušal ujeti kakršne koli novice na naših in mednarodnih frekvencah. Toda na morskih in trgovskih postajah je vladala tišina. 13. 4. 1941 Velikonočna nedelja - in dan razdejanja za nas in ves Kotorski zaliv. Ob 7.30, kmalu po zajtrku, sem opazil letalo, ki je letelo zelo visoko in prav nad vrhovi planin ter najbrž fotografiralo položaj ladij v zalivih. Kmalu je izginilo iz vidnega polja, vendar ne prej, preden sem se začel spraševati, kakšna je videti naša podmornica - kot ladja ali kup grmovja? Včeraj sem slišal, kako je prvi častnik čestital moštvu zaradi dobre kamuflaže. Z gledišča na pol poti proti vrhu griča je bila res zelo podobna šopu grmičevja, ki raste ob pomolu. Ob 7.30 sem si obril brado, ki meje zbadala in dražila. Obraz sem si umil s studenčnico - in se imenitno počutil. Sončno jutro, spokojno razpoloženje sta povzročila, da sem na vojno kar pozabil. Mislil sem na domače in na prijatelje. Tudi na to sem pomislil, kako prijetno bi bilo praznovati veliko noč tako, kot smo bili vajeni. Sanjarjenja je bilo konec, ko so moja ušesa, vedno naravnana na brnenje letalskega stroja, zaznala bobnenje bombnikov. Moj odziv je bil hiter. »Letala!« sem zakričal in se takoj zavedel, da sem se osmešil. Podmornica je bila dobrih 300 m oddaljena od kraja, kjer sem bil, in v bližini je bila samo peščica podmorničarjev. Čudno so me pogledali -zakaj tudi ne? Se nikoli niso videli ali slišali sovražnih letal, ker so bili zaprti v podmornico. »Tamle!« sem znova zaklical in pokazal z roko na planinski vrh severozahodno od nas. Zdaj pa so videli formacijo sedmih letal, ki so krožila visoko v zraku. Moštvo je hitro kot divjad izginilo v breg, da bi si poiskalo zatočišče med drevesi. To je bil njihov prvi bombni napad, »ognjeni krst«; prvič so se z letali spogledali iz oči v oči. Moja prva misel je bila, da so prišli pokončat naftonosilko Perun, druga pa: jutranji obisk izvidniškega letala - in upanje, daje pilot imel podmornico za šop grmičevja. Z mesta, kjer smo stali radiotelegrafista Petrovič in Marušič, nekaj članov posadke in jaz, smo videli ves zaliv kot z glavne tribune. Slišali smo, kako so gorske baterije začele streljati, in čuli znano grmenje ladijskih topov. Toda s katere ladje ali ladij? Kdo so in kje? V zalivu ni bilo razen Peruna in nas nobenih ladij. Beli dimasti izpuhi protiletalskih granat so začeli eksplodirati in ustvarjali so gobam podobne vzorce precej pod bombniki. Opazovali smo, kako so se bombe odlepljale od letala in padale -o, kako počasi! - v morje, se raztreščile in vzdigovale cele gejzirje vode. Skozi te se je prikazal rušilec Dubrovnik. Plul je z veliko hitrostjo v cikcakasti črti in vsa njegova protiletalska oborožitev je bruhala ogenj. Kako čudovit pogled! Kako prekrasna ladja! In kako besna je bila videti! Skušala se je znebiti napadalca - in nato smo videli, kako je čez krov na desni strani ladje padel človek. Srce mi je za hip zastalo - kaj zdaj? Spustili so čoln, pobrali možaka in ta manever je zbudil v rušilcu novo življenje. Druga formacija sedmih avionov je odvrgla svoje bombe. Eksplodirale so 50 ali 60 m od rušilca - in natanko tam, kjer bi ladja bila, če ne bi upočasnila vožnje zaradi reševanja človeka, ki je bil padel čez krov. Tako ponosen sem bil na to ladjo. Na tega kapitana. Na to posadko. Zdaj se je tik nad nami pojavila nova formacija devetih letal; italijanske oznake na njih so bile jasno razvidne. Letela so izredno visoko proti mestu Lipce, nedaleč od katerega so bile uskladiščene zaloge nafte in bencina vojne mornarice. Veliko bomb je padlo 50 do 70 m od skladiščnih cistern in od tankerja Perun; pa cel kilometer daleč od podmornice. Prikazala se je še ena formacija in tudi ta letela proti Lipcam, toda iz nasprotne smeri; z velike višine je odmetavala bombe na skladiščne cisterne. Vse so eksplodirale na gričih za skladišči. Iz smeri, kjer je ležala vas Morinje, smo zaslišali tarnajoče glasove žensk in otrok. Nikoli me ni žvižganje padajočih bomb in njihovo eksplodiranje tako boleče motilo kot ti glasovi skrajne groze. Zamašil sem si ušesa, da bi se jih znebil. Vzpenjali smo se višje po hribu in iskali varnejše zavetje. Na pol poti do vrha sem si izbral drevo, ki je menda davno nekoč treščilo vanj in ga skoraj razklalo na dvoje, sčasoma pa seje drevo pokrpalo in izoblikovalo na morski strani votlo zajedo. Od tam sem očarano opazoval, kako bombe zapuščajo bombnikov prtljažnik in se počasi počasi spuščajo proti mojemu stojišču, vendar neogibno padejo v morje. Prihajanje in odhajanje letal, eksplozije, topovski ogenj z ladij in streljanje planinskih baterij je trajalo nepretrganih štirideset minut. Nebo se je izpraznilo; streljanje je prenehalo. Nastala je tišina, tej pa je takoj sledil frr, frr šrapnelov, ki so deževali na grič. Prižel sem se ob deblo v upanju, da bom tako ušel poškodbam ali celo smrti od šrapnelov iz našega orožja. Zvonovi v morinjski cerkvici so oznanjali začetek velikonočne maše. V cerkvi je bilo dovolj prostora samo za stojišča. Ko sem opazoval zbrane, sem močno presenečen prepoznal katoličane, pravoslavne in edinega muslimana med moštvom, vse pri skupnem krščanskem obredu. Pri odhajanju iz cerkve smo se z duhovnikom dogovorili, da bo z zvonjenjem opozarjal vaščane, da se bliža zračni napad. Velikonočno kosilo so nam pripravili v podmornici, pojedli pa smo ga zunaj. Tako bi lahko hitreje prišli do zavetja med griči in drevesi. Vsi smo bili na gričevju, koje ob 14.30 priletelo osem formacij po pet in sedem letal, vse hkrati, in začelo odmetavati bombe na skladišče goriva, na tanker, vas, cerkev, šop grmičja, ki je bil naša podmornica, in na grič, kjer si je posadka poiskala zavetje. Z mornarjem Vickom sva stala blizu mojega starega drevesa. Tovariša sem skušal pomiriti zaradi strahu pred bombami in mu razlagal, da, četudi je videti, kot bi prihajale naravnost nadte, vedno končajo v morju. Ena izmed bomb se je raztreščila nedaleč od naju in oba sva se s svetlobno hitrostjo znašla na tleh. Pomislil sem - no, vedno pač ne moreš imeti prav. Naslednja bomba naju je zasula s prstjo, kamenjem in vejami. Eksplodirala je za hribčkom, ki naju je zagotovo obvaroval pred poškodbami ali še čim hujšim. Kamenje se je še valilo, ko sem pogledal gor k Vicku, da bi videl, ali je vse v redu. Zagledal sem njegov od groze skrčeni obraz in planil v smeh - on pa tudi. Komaj kakih 30 m višje je eksplodirala še ena bomba ter hudo ranila narednika Orlića in nekega mornarja. Oba so z vojaškim avtom odpeljali v mornariško bolnišnico Meljine. Postal sem previdnejši. Namesto da bi stal, sem ob drevesu sedel in gledal bombardiranje. Opazoval sem prihode letal in odmetavanje smrtonosnega bremena. Skušal sem izračunati višino leta, uganiti velikost bomb in kraj, kamor bodo padle. Nobenega oddiha ni bilo. Val za valom letal je odmetaval bombe kamor koli že. Večina jih je eksplodirala na griču za uskladiščenim gorivom in tankerjem Perun, ki je bil zasidran v bližini. Cerkveni zvonovi so utihnili, ko je bomba poškodovala zvonik. V vasi je bila nekoliko poškodovana samo ena hiša. Naslednji dve formaciji visokoletečih bombnikov pa sta začeli metati vžigalne bombe prav na cisterne z gorivom. Tudi ti dve sta zgrešili cilj, bombe so popadale v morje in se pogasile. Videti je bilo, da planinske baterije napadalce hudo motijo. Njihovo nenehno streljanje je prisililo letala, da so letela visoko nad gorami. Toda pravi pekel je izbruhnil ob 16. uri, ko je bilo na nebu nenadoma toliko letal, da njihovega števila ni bilo mogoče niti približno uganiti. In kar se tiče bomb - dobesedno »deževale« so. Bile so zelo majhne, pa najbrž prav tako morilske. V bližini je bilo slišati vzdihovanje in javkanje žensk in otrok. Prepričal sem Petroviča in Marušiča (medtem smo postali nerazdružljivi), da sta šla z menoj dol ter jih skušala potolažiti in pomiriti. Stiskali so se skupaj v neki votlini in bili videti čisto nori od strahu. Nenehne eksplozije in vztrajno brnenje bombniških motorjev, ki so prinašali smrt, je bilo več, kot so mogli prenesti. Ostali smo pri njih, dokler niso odšla vsa letala. Ob 17. uri je priletelo izvidniško letalo in letelo tako visoko in tako tiho, da bi ga s prostim očesom prav lahko zamenjal za orla. In to je bilo zadnje letalo, ki je tega dne letelo nad Kotorskim zalivom. Zrak v podmornici je bil težek. Zunaj je bil čudovit večer, brez oblačka na nebu. Naša trojica je sklenila, prebiti noč na prostem, pod zvezdami. Založeni z odejami in blazino smo našli primeren prostorček, kjer smo si pripravili ležišča. Pogovarjali smo se o presenetljivi hitrosti, manevriranju in sreči rušilca Dubrovnik, o nenehnem bombardiranju in se spraševali, koliko časa še, pa bosta zadeti naftonosilka in naša podmornica. Koliko časa bo trajala vojna? Kako se odvija? Ali smo na tem, da jo dobimo ali izgubimo? Kaj bomo storili s podmornico, če bi prišlo do tega, da bi jo morali izročiti sovražniku? O eni stvari smo si bili na jasnem - sovražnik je ne bo dobil v roke! Naše Nebojše že ne! Noč se je za nas kmalu končala v spancu, ki je trajal do sončnega vzhoda. 14.4.1941 Zbudili smo se v čudovit dan. Na podmornici smo z vso naglico použili na hitro pripravljeni zajtrk. Vsi smo hoteli biti na griču ali v bližini zavetja pred novim zračnim napadom. Izvidniško letalo je bilo že visoko na nebu in je kot jastreb krožilo nad zalivom ter nam pokvarilo razpoloženje pre- H. M. S. Medway, britanska oskrbovalna ladja za podmornice krasnega jutra. Na podmornici sem se zadržal do kosila; hotel sem prisluškovati kakemu civilnemu ali mornariškemu oddajniku, samo da bi ujel kaj novic. Ni jih bilo. Naša mornariška radijska postaja Klinci z mednarodnim radijskim signalom YTK je bila brodovju na južnem Jadranu dobro znana zaradi vremenskih poročil dvakrat na dan. Vse jutro ni bil oddan niti en Morzejev znak. Je bila postaja bombardirana? Za kosilo smo dobili sveže ribe. Domači ribiči so polovili na stotine rib, ki jih je včerajšnje bombardiranje omamilo ali ubilo, in jih zamenjali za naš kruh. Ob času kosila je priplul motorni torpedni čoln Suvobor in se zasidral pri pomolu na drugi strani podmornice. Zapustil je bil Šibenik, našo severnojadransko mornariško bazo, ko je postal tamkajšnji položaj brezupen. Ustaši in privrženci Anteja Paveliča, ki so zahtevali svobodno in neodvisno Hrvaško, so na mestu ustrelili vsakega, ki se jim ni maral pridružiti. Ob 14. uri, ko smo opazili prvo formacijo petih letal, letečih čez zaliv, je torpedni čoln takoj odrinil in zaplul proti odprtemu morju. Zdaj smo bili že tri dni brez vsakih povelj, novic, preskrbe, pošte. Edine novice so prinesli potniki na številnih mimovozečih se vozovih in vse so govorile o porazu, vdaji in popolnem brezupu. In ko je minil dan, ko so bile te besede menda vse, kar smo slišali, smo na moč potrebovali trdnost, normalnost, resničnost svojih tovarišev v posadki. Pomirljivo je bilo videti, da so še vedno takšni, kot so bili, da hodijo in govorijo kot vedno. Ta večer smo bolj kot kdaj potrebovali družbo drug drugega. Prej smo pod zvezdami spali samo trije, nocoj pa so se nam pridružili vsi drugi. Pogovarjali smo se pozno v noč, o vsem mogočem, najpomembnejši pa je bil pogovor o porazu in vdaji. Vznemirjal nas je in žalostih Ti dve besedi nista sodili v naš besednjak. Vsi smo se vedno znova strinjali, da bi bilo takšno ravnanje v nasprotju z vsemi vrednotami, ki so nam jih predale generacije naših prednikov. Ko nas je slednjič premagal spanec, smo padli v nemiren sen. 15. 4.1941 Vse jutro so nas preletavala letala. Letela so tako visoko, da se gorskim baterijam ni zdelo vredno streljati nanje. Bomb niso odmetavala, vsaj ne nad zalive. Neki voznik armadnega tovornjaka, ki je peljal v Kotor, nam je povedal, da sta bila radijska postaja Klinci in oporišče letalstva vojne mornarice pri Djenoviču včeraj močno bombardirana. Tako torej! Nič čudnega, da je bila postaja - in je še - molčeča. Ribiški pomol, ob katerem je bila podmornica zasidrana, je bil samo nekaj metrov oddaljen od glavne ceste, ki je povezovala obalna mesta na vhodu v Kotorski zaliv. Promet, ki je bil sicer zelo redek, je postal danes izredno gost. Po cesti se je vil nepretrgan tok vozil, krasnih limuzin, prtljažnih voz, tovornjakov in celo lahek oklepni voz je bil med njimi. Toda najbolj so nas presenečale stotine vojakov vseh činov, večinoma brez pušk, ki so šli - nekateri proti Hercegnovemu in drugi proti Črni gori. Vse so odpustili iz armade in sto- in stokrat so nam dopovedovali, daje država kapitulirala, da je bilo podpisano premirje, da je vojna končana in da je treba ladjevje izročiti sovražniku. Vsakič, ko sem slišal te besede, se mi je srce napolnilo z obupom. Spet in spet sem poskušal prestreči radijska poročila, ki bi z upanjem ovrgla novice, zbrane od mimoidočih. Bilo pa ni nobenih. Atmosferske motnje so bile edini zvoki, ki so strašili po radijskih valovih. V radijskem prostoru je bilo vroče in velikokrat sem splezal na most po svež zrak. Pri eni od teh priložnosti je - hvala bogu! - pristalo z velikim pljuskom 200 ali 300 m od nad orjaško vodno letalo z angleškimi oznakami na krilih in trupu ter zdrsnilo v bližnji zaliv. Kmalu nato se je spet vzdignilo z grozotnim rjovenjem strojev, splavalo nad gričem Lustico in nam izginilo izpred oči. To, kako se je pojavilo kot strela z jasnega, me je kar prestrašilo. Ko pa je izginilo, sem se spraševal, kako to, da je angleško letalo tvegalo pristanek v naših zalivih. Pol ure pozneje se je mimo pripeljal na kolesu neki ribič in vneto pripovedoval moštvu, ki je stalo ob cesti, da so kralj in ministri pravkar z velikanskim letalom zapustili državo. Posadka je sprejela njegovo poročilo kot šalo in ribiču v ne preveč izbranih besedah povedala, kam naj gre, in mu hkrati svetovala, naj se čim prej oglasi pri okulistu. Stal sem na mostu, poslušal te pripombe in se spraševal, ali ni nemara za neizkušeno oko videti angleško letalo prav takšno kot katero od naših. Jaz pa sem vedel, da ni. In če je res, da je bil v tem letalu kralj, ali je tedaj mogoče, da je v njem tudi moj brat Valentin, ki je bil telovadni učitelj kralja in njegovih bratov? Spraševal sem se tudi - če je kralj zapustil državo, ali je torej vojne zares konec? Spet se mi je skrčil želodec. Vendar je še vedno sijalo eno veliko upanje, megleno, vendar je sijalo - da se oba z ribičem motiva! Nebo se je začelo prekrivati s temnimi oblaki. Gledal sem, kako se je posadka vračala z vseh strani hriba v podmornico, noseč s seboj posteljnino. Po večerji se je zbrala, deloma v strojnici, deloma v torpedskem prostoru, večina pa se je obešala okoli kontrolne kabine pred radijskim prostorom, upajoč, kakor sem upal tudi jaz, da bomo prestregli natančnejšo novico. Nobene ni bilo. Starejši člani posadke, tisti z ženami in otroki, so bili videti zmedeni in razdraženi. Nekaj fantov je bilo še vedno zunaj, stali so v dežju ob cesti in kdaj pa kdaj ustavili kak voz ter spraševali po novicah. Te so bile vedno enake: poraz na vseh frontah, ukazana je bila vdaja in razglašen konec vojne. Da se vojno stanje poslavlja, je bilo najbolj razvidno zunaj na cesti, kjer so vozili konvoji avtov s prižganimi lučmi. Vaščanom se ni zdelo vredno zatemnjevati oken. Prvi častnik je odposlal patruljo, kije opozarjala prebivalstvo, naj zatemni okna - toda brez uspehov. Vsi razen nas so vedeli, daje vojna končana. Skušali smo uganiti, kdaj bomo dobili povelje, naj se vdamo, in kdo nam ga bo dal. Ob 23. uri je bil promet zunaj še vedno nepretrgan in prav tako tiho padajoči dež. Tik preden sem se spravil spat, sem šel globoko vase in iskal odgovor na vprašanje: »Kaj zdaj?« Vsakič sem dobil enako jasen odgovor: »Ne boš se vdal. Bojeval se boš in umrl s svojo ladjo.« Kot vedno sem se spravil z Bogom. Njemu je znan jutrišnji dan - zakaj bi si jaz delal zaradi njega skrbi? 16. 4.1941 Zbudili smo se v zelo deževno jutro. Nekaj članov posadke je kljubovalo vremenu in stalo ob cesti, da bi od mimoidočih izvedelo karkoli novega. Na podmornico so se možje vrnili z novicami, mrkimi, kot je bilo vreme zunaj. Kako bi mogli verjeti, da so Nemci okupirali vso Srbijo? Da je bil odpor naših sil povsod strt? Da je mesto Dubrovnik v italijanskih rokah in da so Italijani na poti v Hercegnovi, mesto, ki je bilo komaj 20 km oddaljeno od nas? Da so naša minska polja spremenili in položili mine na novih? Da je italijansko ladjevje pred rtiči in pripravljeno streljati na vsako ladjo, ki bi skušala predreti barikado? Sošolci Vukadinović, Djokić, Knežević in tretji radiotelegrafist Petrovič so me našli v radijskem prostoru in mi sporočili te zelo neobetavne novice. Hoteli so izvedeti, ali sem prestregel kako sporočilo, ki bi bilo drugačno od novic mimoidočih. Prestregel nisem nobenega. Vukadinović, Djokić, Knežević in jaz smo bili od nekdaj tesno povezani. Dejstvo, da smo bili različnih narodnosti, jezikov in vere, ni v ničemer slabilo močne vezi med člani »razreda 14«. Ta vez se je izkazala zdaj, ko smo začeli kot en mož razpravljati in načrtovati uničenje podmornice: kdaj naj bi do tega prišlo in kdo naj to opravi. Kdaj naj si prilastimo obe lahki strojnici, puške, orožje? Kdo bo odnesel hrano? Kdo stal na straži med opravljanjem sabotaže? Kako hitro lahko prispemo do domačega kraja prijatelja Vuka-dinovića. In ko bomo prišli do planin, ali naj organiziramo lastno gverilsko enoto ali se priključimo kateri izmed tistih, ki so nemara že tam? Naša peterica je bila mlada. Nismo vedeli kaj prida o gverilskem bojevanju, lakoti, nenehni življenjski nevarnosti, o tem, da moraš živeti daleč od naselij, napadati, se umikati, se braniti, načrtovati, iskati nova skrivališča, in o drugih težavah, toda vse so bile videti zelo plemenite tukaj, na podmornici. Bili smo srečni in dobre volje. Nagonsko smo vedeli, da lahko v tem zelo zahtevnem času drug drugemu zaupamo. In ko smo se tako pogovarjali in smejali, smo se drug ob drugem krepili, se opogumljali in se napajali z upanjem, da bomo vendar še lahko izpolnili svojo dolžnost do kralja, domovine in sebe. Prvi častnik je šel mimo in hotel takoj vedeti, zakaj smo tako veseli, ko so vsi drugi malodušni. Toda še preden smo mogli odgovoriti, je dejal: »Poročnik Pazin, podporočnik Miškovič in jaz iščemo fante, ki bi odpeljali podmornico iz države in se pridružili zaveznikom.« V tem trenutku je bilo skrbi zaradi vdaje konec. Ne bo treba predajati podmornice ali jo razstreliti. Namesto tega jo bomo spravili iz domovine ali pa končali z njo vred. Razodeli smo mu svoj načrt. Povedali, da nam je njegov bolj po volji, ker ni bilo nobenemu izmed nas veliko do tega, da bi tovoril težko orožje v hribe. Olajšano smo se zasmejali, ko se je ponudil, da bo sam nosil municijo, če bi se njegov načrt ponesrečil. Povezali naj bi se s prijatelji in jim povedali o pobegu. Sporočili naj bi mu njihova imena, da jih bo razvrstil na položaje, kjer bodo lahko preprečili morebitne sabotaže. Moji trije sošolci so dobili vsak svojo nalogo. Petrovič naj bi stražil radijski prostor in jaz naj bi stražil na mostu s težko strojnico. Pri zajtrku in kosilu je bilo razpoloženje na podmornici hkrati napeto in veselo. Mi, mladi pustolovci, neporočeni člani posadke - ki na vsem svetu nismo imeli nobene velike skrbi - optimistični, brezskrbni, zelo lojalni in patriotski, se nismo zavedali agonije oženjenih članov posadke, katerih žene in otroci so živeli v podmorniški bazi Tivat - samo sedem kilometrov daleč v zračni črti. Oni so si želeli samo eno: ugotoviti, ali so njihove družine še pri življenju. Povedali so nam, da sta bila Tivat in okolica hudo bombardirana. Zato so si vneto želeli priti k svojim družinam in jim biti v fizično in moralno oporo. Ob 14. uri je priplula do nas motorna torpedovka Rudnik, da bi odpeljala kapitana v glavni štab flotilje, kjer bo dobil nadaljnja navodila. Globoko v srcih smo že vedeli, kakšna bodo. Predati se. Izročiti podmornico sovražniku. Prvi častnik je dobil nalogo pluti s podmornico do rtiča Markov. Nisem mogel uganiti, kako je ugotovil, da so vse druge podmornice že tam in čakajo na to, da se bodo predale. Skoraj vse jutro sem bil v radijskem prostoru in očitno sem zato zamudil marsikak dogodek. Vedel je, da nam lahko preprečijo »pobeg v prostost«, če se jim pridružimo. Brž ko je bila torpedovka zunaj našega vidnega polja, smo se vrnili k pomolu v Kostajnici. Na pomolu je stal in nas čakal naš nekdanji kapitan, namestnik poveljnika Mitrovič, ki je bil zdaj odgovoren za arzenal min in torpedov ter za barikado pri Kumborju. Brž ko smo se zasidrali in spustili mostič, je prišel na krov. Naš pozdrav je pričal, kako priljubljen je bil ta podmorničar. Po kratkem pogovoru s prvim častnikom je rekel, naj se zbere moštvo na zadnjem krovu. Njegov nagovor je bil kratek in jasen. Rekel je: »Danes pozno popoldne pričakujemo, da bodo prispele v Hercegnovi italijanske motorizirane enote. Mestno prebivalstvo se pripravlja, da jih bo sprejelo z odprtimi rokami. Italijanska mornarica najbrž čaka pred zalivom in ima ukaz uničiti vsako ladjo ali ladjevje, ki bi poskušalo uiti. Položili so nova minska polja in spremenili obstoječa. Čez nekaj ur bomo dobili povelje, naj se predamo in izročimo podmornico sovražniku. Če bo vaš kapitan ubogal ukaz, ali bi bili potem pripravljeni sprejeti za kapitana mene? Če ste za to, bomo skušali spraviti podmornico iz države in se pridružiti zaveznikom. Zdaj se bom vrnil v Kumbor in poskrbel, da bodo barikade odprte za naš pobeg. Ostanek vožnje bo pač v božjih rokah. Tisti, ki ste za pobeg, stopite naprej, tisti, ki ste proti, lahko vzamete svoje stvari, če jih kaj imate, in greste, kamor vas je volja.« Naslednji trenutek mi bo ostal v spominu, dokler bom živ. Tedaj nas je 13 od 42 članov posadke stopilo naprej, naglo pogledalo po vrsti navzdol in nato drug drugemu v obraz, da bi videli, s kom smo sklenili pakt za smrt ali svobodo. Ta trenutek smo občutili veliko medsebojno spoštovanje in občutek bratstva, ker smo nagonsko vedeli, da se bomo morali do kraja zanesti drug na drugega, če bomo hoteli preživeti. Šesterica nas je bila že v podmornici, kjer smo stražili vsak svoj predel proti kakršnemu koli sabotažnemu dejanju. Moje mesto je bilo na mostu; težka strojnica je bila pripravljena za strel. Novi kapitan je zapustil podmornico, vendar šele, ko smo se natanko pogovorili o vnaprej določenem času in signalih. Dal nam je strogo navodilo, da moramo, če na signal ne bi dobili odgovora, ukrepati po svoje. Zapluli smo v sredino zaliva, junaško dejanje, ki je dokazovalo, da lahko plujemo kamor koli. Ob 17.30 se je podmornici približala torpedovka Rudnik z našim kapitanom na krovu. Upravljal sem težko strojnico na mostu ter opazoval vsak premik moštva na krovu in pri strelnem orožju. Ko je prvi častnik odšel z mostu, da bi sprejel kapitana pri sprednjem poklopcu, mi je rekel samo dve besedi: »Streljaj prvi!« »Da!« sem odvrnil. To je bilo lažje reči kakor narediti. Nikoli prej nisem upravljal te strojnice, čeprav sem vedel, kako se to dela, ker je bila vedno v rokah topničarjev. Moj sklep je bil hitro storjen. Če se bodo primaknili k orožju, bodo to nedvomno storili po ukazu. Jaz bom streljal prvi. Za hip me je obšel dvom - bom zbral dovolj poguma, da bom pritisnil na smrtonosno sprožilo in streljal na naše ljudi? Toda prav tako hitro sem si pomiril vest z: »O, pač, če imajo oni ta pogum, ga imam jaz dvakrat toliko!« Pha. Torpedovka je pof-pofnila proč, brž ko se je kapitan izkrcal. Ko je stopil na tovorne tanke in nato na krov, mu je prvi častnik najbrž razložil popoldansko dogajanje. Kapitanova zadnja želja je bila, naj ga odpeljemo do Kotorja in glavnega stana flotilje. Počakali smo, da seje znočilo, in v varstvu teme prispeli ob 19.45 v Kotor. Privezali smo se med preskrbovalno ladjo Hvar in rušilec Dubrovnik. Brž ko je bil spuščen mostič, je prišel kapitan skozi sprednji poklopec s kovčki in sledil mu je glavni telegrafist Kursav s svojimi. Ko sem videl kapitana, kako se bojuje z dvema kovčkoma, mi je srce napolnila velika žalost. Vedel sem, da bi bila njegova dolžnost spraviti podmornico ven ali pa umreti z njo. Vendar je bila nemara njegova dolžnost tudi, izpeljati ukaze nadrejenih. Prav v tem trenutku sem se zavedel prikritih strahov, ki sva jih nedvomno občutila prvi dan vojne. In spomnil sem se časov, ko sva bila sama na mostu in opazovala nebo. In popolnega zaupanja, ki ga je imel do tega, da bom opazil in slišal letala, in v mojo nenaravno sposobnost, zaznati zvok ladijskih vijakov. Spomnil sem se, koliko so mi pomenile njegove redkokdaj izražene pripombe: »Kako dobro, da si na naši ladji.« Najbolj od vsega pa sem se spominjal njegovega strahotnega razočaranja, ker mu je spodletela prva in edina vojna patrulja. Kako zlahka je premagal skrajno neugodno vreme in kako brez moči je bil proti izdaji. Imel sem dnevnik, ki mi je bil prijatelj. Vanj sem lahko vsak dan zapisoval dobro in slabo dogajanje. Med posadko sem imel prisrčne prijatelje. Z njimi sem lahko govoril o svojih strahovih in oni o svojih, ne da bi se bali, da se bo kdo norčeval iz nas. Imel sem svojega Boga. Tudi on je vedel vse o mojih strahovih in me je vsako noč bodril, da sem lahko začel naslednji dan brez strahu. Imajo tudi kapitani podmornic te »berglje«? Ali pa so zelo osamljeni? Savo Kovačevič je prihajal izza poklopca na krmi. Zaklical sem mu, naj za nekaj časa prevzame dežurstvo pri moji strojnici. Dohitel sem kapitana, mu vzel enega izmed kovčkov iz rok in šel z njim do mostiča na preskrbo-valno ladjo. Tam sva si podala roke in se ločila brez besed - čutil sem, da za zmerom. Nekaj članov posadke, ki smo jih bili zapustili v Kostajnici, je medtem gotovo že prispelo v Kotor. Novica, da mislimo pobegniti iz države, se je razširila vse naokoli. Ljudje so se zbirali na obali in spraševali vse mogoče, nekateri so kazali na podmornico in se spraševali, ali smo junaki, ker hočemo pluti čez minska polja in preiti blokado, ali pa smo kratko malo norci. Nekaj članov naše posadke je šlo na krov preskrbovalne ladje, da bi pregovorili rezervno posadko štirih podmornic, naj se nam pridruži. Imeli so srečo in so jih nekaj pregovorili, vendar niso bili tako srečni kot naš prvi častnik, preplavljen s študenti, generali, ministri, pomorskimi častniki, letalskimi kapetani in civilisti, ki so si vsi obupno želeli umreti z nami. Nekateri so ponujali kupe denarja za privilegij, da se bodo raztreščili na minah, padli pod streli ali pa dosegli svobodo. Vsi so očitno vedeli za nanovo položena minska polja in italijansko brodovje, ki čaka zunaj zaliva. S preskrbovalne ladje je prišel mornar z ustnim ukazom, naj pride prvi častnik takoj na raport h kapitanu flotilje. Namesto tega je častnik ukazal, naj odstranimo mostič. Ko pa smo se obrnili na ljudi, ki so stali na obali in čakali, da bodo sneli vrv s priveznika, se je zgodilo nekaj presenetljivega. Nihče ni maral odstraniti vrvi. Niti potem, ko smo jih večkrat pozvali, naj to storijo. Vsi so vedeli, da bomo poskusili prečkati nanovo položena minska polja in se izogniti blokadam. Zdelo se jim je (nam pa tudi), da je to početje samomorilsko - in nihče med njimi si ni maral umazati rok s tem, da bi vzdignil vrv s priveznika in nas poslal v neizogibno smrt. Nazadnje je prišla na prizorišče čisto mlada študentka in ona je - z veliko težavo - vzdignila in odvrgla težko vrv. Zadnja vez z rodno zemljo in življenjem je bila zdaj pretrgana. Nazaj ni bilo poti. Začelo je blago rositi. Ko smo dosegli preliv Verige in ga varno prešli tam, kjer se zoži prehod na približno 290 m (v srednjem veku so preliv lahko zaprli za ladje z verigami), je bila premagana prva morebiti nevarna točka. Še preden smo pripluli vzporedno s Kumborjem, je bilo treba odgovoriti na nekaj pozivnih signalov. Ko sem držal Aldisovo svetilko za oddajanje Mor-zejevih znakov v pripravljenosti, so mi roke skoraj primrznile nanjo; tako mrzel je bil dež. Previdno smo se bližali barikadam, zavedajoč se, daje zdaj nastopil trenutek, da začnejo obalne baterije streljati - čeprav je brigadni general Djukanovič, ki je odgovarjal za obalno obrambo in ki je bil zdaj na krovu naše podmornice, popoldne razrešil moštvo dolžnosti. Toda očitno so ubogali njegovo povelje, ker je bilo vse mirno. Pri Kumborju sem oddal dogovorjeni signal in dobil takojšen odgovor. Skozi pljuskanje dežja se je prikazal čolnič. V njem so bili namestnik komandanta Mitrović, naš novi kapitan in še tri osebe. Brž ko so bili varno na ladji, so odrinili čoln, naj pluje, kamor hoče. Ura je bila 22.00, štiri ure zamude za srečanje s kapitanom. Bil je vesel, ko nas je zagledal. Njegovo upanje, da bo lahko ušel iz Kotorskega zaliva in skozi ožino Verige, se je manjšalo z vsako pretečeno minuto. Ne spominjam se, kdaj je prvi častnik zadnjič uravnotežil podmornico -zdaj je bila uravnotežena tako nizko, kot je bilo sploh mogoče, in v tem megličastem pršcu je bila skorajda nevidna za vsakogar, ki bi stražil na obali. Oboroženi smo bili z 12 50-centimetrskimi torpedi, dvema 10-centime-trskima topovoma, ročnimi puškami, puškami in strojnicami. Naši stroji so, primerno spodbujeni, zmogli hitrost petnajst vozlov in električni motorji do deset. Baterije so bile slabe, vse bi bilo treba zamenjati. Pogrezali smo se lahko samo do polovice normalne globine, iti globlje bi pomenilo hudo tveganje, saj so bili tanki za gorivo in pritisku izpostavljena lupina primerni le še za staro železo. Toda to nas ni skrbelo, še ne, vsaj zdaj še ne. Mi - nas devetnajsterica - smo podmornici popolnoma zaupali. Skrbela so nas nova minska polja, celo navzočnost italijanskega ladjevja pred zalivom je bila samo drugotnega pomena, ker je bilo videti, da je vreme na naši strani. Ko smo prispeli do minskih polj, smo morali upoštevati sinočnje »govorice«, da so položaji min spremenjeni. Pluli smo zelo počasi in za nas na mostu je bila vsaka sekunda dolga kot življenje in vsaka nadaljnja še daljša. Vendar smo prišli v Hercegnovski zaliv celi in živi! Držali smo se obale pri Luštici, ko se je na našem desnem boku pojavil Hercegnovi čisto razsvetljen. Iz mesta je prihajalo pobliskavanje, rezgetanje strojnic in hrumenje topov. Niti sanjalo se nam ni, kakšen boj ali praznovanje tamkaj poteka. Ker smo bili predaleč, smo vedeli samo to, da bi nas bilo skozi megličasto deževje lahko videti. Kljub temu so nam glave zdrsnile nižje med ramena, da bi ušle morebitnemu zablodelemu naboju. Ko smo prispeli v Hercegnovski zaliv, smo vedeli, da bo naslednja nevarna točka ozko vodno grlo, ki varuje edini izhod na odprto morje. Tukaj, če kje, so položena nova minska polja. Če nam bo sreča mila, bomo prejadrali varno tudi ta del poti. Potem nas čaka še ena ovira, namreč italijansko brodovje, ki preži na nas kot jastreb, škodoželjno se veseleč vsake ladje, ki bi kljubovala blokadi. Spraševal sem se, kako se ta hip počutijo fantje spodaj? Je njihov strah prav tako brezmejen kot moj na mostu? Ali pa so, ker ne poznajo nevarnosti, skozi katere plovemo, rešeni te grozne napetosti? Jaz tu na mostu nisem imel časa, tuhtati o življenju in smrti. Medtem ko sem napeto iskal sovražnikove ladje, sem si naložil železno disciplino, da ne bi mislil na »Kaj se bo zgodilo, če...« Se trenutek in vsi bomo spoznali svojo usodo - ali bomo ostali živi ali pa umrli pri poskusu, doseči odprto morje. Se vedno nas je spremljal dež, kdaj pa kdaj pomešan z babjim pšenom. Noč je bila smolnato črna. Tako črna, da bi bil pravi čudež, ko bi nas sovražnik videl, pa čeprav bi bili veliki kot bojna ladja. In podmornica seje neslišno kot duh pomikala proti odprtemu morju. Ob 23.30 je bil njen krn obrnjen proti Otrantskim vratom in naši svobodi. Zamenjava, poročnik Pazin in radiotelegrafist Petrovič ter dva stražarja, je prišla opolnoči. S prvim častnikom sva bila čisto mokra in premrla in, oh, tako srečna, da sva še živa! In zdaj je bilo prvič, kar smo zapustili Kotor, da je prišel kdo z mostu v stik s posadko spodaj. Ko sem vstopil v kontrolni prostor, je moj smehljajoči se obraz odgovoril na njihova neizgovorjena vprašanja. Sledil je rafal vprašanj, na katera sem odgovoril samo: »Z obale ni več nobenih ovir in zdaj smo na poti v Grčijo. Vse je v redu.« Nato so me zasuli s svojimi novicami. Da so vsem novim prišlecem pojasnili njihove dolžnosti ob »pogreznih postajah« in kako se uporabljajo stranišča. Nekatere je vzel v roke strojni podčastnik, kije potreboval 16 mož za upravljanje strojev, na voljo pa sta bila samo dva. Veliko težav je nastalo kmalu potem, ko smo dosegli odprto morje. Napadla nas je morska bolezen. Štiri armadne častnike je mučil tesen prostor, dobivali so napade klav-strofobije. Precej okroglega armadnega oficirja je pograbila panika, in preden se je kdo v kontrolnem prostoru zavedel, kaj se dogaja, je zdrvel v stolp, krčevito si prizadevajoč, da bi ušel ven. Kmalu so po podmornici odmevali kriki zaradi strašanske bolečine v ušesih. Zraka lačni dizlovi motorji so vsrkali ves preostali zrak in ustvarili vakuum. Strojni častnik je vedel, kako in kaj, inje takoj stekel v kontrolni prostor ter s pomočjo še dveh mož osvobodil »v poklopec ujetega« oficirja. Vsi so občudovali način, kako je poročnik Pazin bistro uporabil vse štiri častnike, ki so trpeli zaradi klavstrofobije; namestil jih je v strojnici, kjer sta jih ropot strojev in nenehna skrb za dizlove motorje odvračala od tega problema. Od Marušiča sem prevzel prisluškovalno službo v radijskem prostoru. Na tem tesnem kraju se mi je telo hitro spet ogrelo in kmalu sem lahko vpisal v dnevnik zdaj že včerajšnje dogajanje, ki pa je bilo preveč pomembno, da bi ga smeli pozabiti. Obalna radijska postaja Klinci je bila očitno zares bombardirana in razbita, ker od nje ni bilo glasu. 17. 4. 1941 Gančevič, radijski telegrafist, ki so ga bili potisnili v rezervo zaradi pripetljaja s poklopcem na stolpu, je bil vesel, daje spet pri nas. On je bil tisti, ki meje ob 2. uri zamenjal. Zdaj mi ni bilo samo toplo, temveč je bila tudi moja obleka že suha. Toda iskati prostor za spanje je bilo videti brezupno početje. Vendar pa si ležišča v torpednem prostoru ni nihče prilastil - obiskovalcem seje očitno zdelo preveč tvegano, da bi spali pod torpedi. Hitro se meje lotil spanec, saj sem bil najbrž, ne da bi se tega zavedal, zelo utrujen. Ob 4.45 me je vrgel iz spanja brneči alarm za »pogrezno postajo«. V hipu sem bil na mostu, zaprl poklopec in odhitel v kontrolni prostor, da bi bil priča našemu prvemu pogrezanju z »novo« posadko. Počutil sem se nelagodno. Izguba večine posadke, izguba zalog, sveže vode v tankih, sprejem dodatnih potnikov in njihove opreme, vse to je gotovo v marsičem spremenilo težo podmornice od njenega zadnjega uravnovešenja. In vedel sem tudi, da sta od uravnoteženja odvisna življenje ali smrt. Nikoli mi ne bo jasno, kako je prvi častnik tako natanko presodil spremenjeno težo in njeno razporeditev po podmornici. Njegovi odločni in mirni ukazi so takoj popravili majavo pogrezanje in kar najhitreje je odlično uravnovesil podmornico. Zdaj je plula v globini 30 m. Moji strahovi so se pomirili, dihanje je postalo lahkotno, koje podvodna plovba tekla »kot po navadi«. Sproščen sem nastopil stražo pri hidrofonih; ob 6. uri sem jo predal Marušiču. »Posteljo« pod torpedi sem našel nedotaknjeno in sem trdno spal do 14. ure, ko sem moral znova prevzeti dolžnost pri hidrofonih. Podvodna plovba ni bila nič drugačna kot vse druge, če zanemarimo inštruktorja, ki je nenehno dežural pri straniščih in poučeval novince, kako naj jih izplaknejo, da ne bodo dobili vse skupaj v obraz. Hrane je bilo na ladji zelo malo. Vodo postanega okusa je bilo treba hraniti za kuhanje in pijačo. Ob 19.30 ni bilo na morju slišati nobenega ladijskega vijaka več. Skrbno preiskovanje morja s periskopom ni odkrilo nobene ladje. Zrak je bil zdaj zelo vlažen, smrdljiv in zadah iz naftne kaluže je povzročil, da je bilo veliko potnikov hudo bolnih, še več pa jih je imelo težave z dihanjem. Skrbno smo pazili na štiri častnike s klavstrofobijo in jim pomagali pri njenem premagovanju. Gotovo je pomenilo veliko olajšanje povelje »Pripravi za dviganje!« in »Odpri poklopec!«. Dizlovi motorji so kmalu goltali velike količine zraka in ga razpošiljali po podmornici. Kmalu se je posadka zvrstila pod poklopcem kontrolnega stolpa, da bi si napolnila pljuča s svežim zrakom. 18. 4.1941 »Pogrezna postaja« ob 4.55. Podvodni dan brez dogodivščin. Zanimivo je bilo videti kopenske častnike in častnike letalstva vojne mornarice, kako so kot en mož sodelovali s staro posadko na postajah pogrezanja in dviganja ladje. Slišal sem povelje »Na periskopsko globino!«. Brž sem obrnil številčnico okrog in okrog ter jo nato upočasnil, da bi vso stvar natančneje preveril. »Dvigaj!« je prišlo povelje. »Ne!« sem zakričal na ves glas. »Propeler je slišati na 40 stopinj!« Zadnje preverjanje je odkrilo hrup vijaka vztrajno bližajoče se ladje. Naslednji ukaz je bil »tiha plovba« in »nova« posadka je začela izkušati, prvič v življenju, tiho čakanje in nato srhljivi občutek, ko gredo vijaki sovražne ladje »tok, tok« nad tvojo glavo. Kar nekaj časa je trajalo, da se je hrup vijaka oddaljil in izginil v smeri italijanske obale. Na površino smo prišli ob 20.20. Kmalu nato sem pokazal na premikajočo se luč. Bila je nekje daleč na obzorju in prav lahko bi jo zamenjal za zvezdo. Ko se je povečala, je kapitan hladno ukazal ustaviti stroje. V tišini smo opazovali, kako se je v smeri našega premca pojavila ladja in plula na črti Valona-Brindisi. Njen krov je bil razsvetljen. Svetloba je silila skozi 126 t številne line. Močno osvetljeni križ na boku je jasno kazal, da gre za bolnišnično ladjo. Ko sem gledal, kako izginja proti Brindisiju, si nisem mogel kaj, da ne bi mislil na vse tiste ranjene in nemara umirajoče ljudi na krovu. Ukaz »Poženi stroje!« je pretrgal moje razmišljanje in nadaljevali smo plovbo na gladini. 19. 4. 1941 Plovba v globini je bila mirna. Nobenega šuma razen tistih, ki jih dela podmornica. Razni »kliki in kloki« si) posadki dobro znani in ne povzročajo skrbi. Nova posadka je bila zaprta dva dni in tri noči. Tisti, ki so trpeli zaradi milih in ne tako milih napadov klavstrofobije, so nam skušali razložiti občutke, ki jih obhajajo, ko slišijo povelje »Spuščaj!«. Srce se jim stiska v pričakovanju pokopa; nekateri bi se hoteli prilepiti k tlom in ostati tamkaj; nekateri bi radi tiho ječali. Skraja so naši pomorci gledali te nesrečnike zaničljivo, ker so mislili, da jih je strah podmorniškega življenja. Potem so odkrili razlog in sojini skušali pomagati tako, da so z njimi klepetali in jih kolikor mogoče zaposlili. Tesno bivališče, morska bolezen, pomanjkanje hrane in vode ter življenje v podmornici nasploh, ki je nekatere spravljalo v smrtni strah, jih je prisililo, da so prosili kapitana, naj jih izkrca - kjerkoli že. Ob 19.30 smo se vzdignili na površino. Pluli smo ravno v smeri grškega otoka Kefalonija. Kapitan je sklenil pluti po površini, napolniti baterije in se zgodaj zjutraj približati obali. Pregledoval sem z mesečino obliti obris obale in se spraševal, ali je še v grških rokah. 20. 4. 1941 V jutranjem somraku smo se znašli pet milj od obale. Vrhovi gora so bili zdaj jasno vidni. Z močnim žarometom sem začel pošiljati mednarodni poziv na vsak vrh, v vsak zaliv, na vsako točko, ki bi utegnila biti obljudena. Nobenega odgovora. Zaradi varnosti smo se pogreznili in ostali pod vodo do 9. ure. Ko smo prišli na površje, je kapitan sklical posadko na zadnji krov. Sprednji in zadnji poklopci so ostali odprti, da bi se lahko hitro umaknili v notranjost, če bi se nam bližal zračni napad. Razložil je, daje ranjena noga starega ministra zastrupljena, zato potrebuje takojšnjo zdravniško pomoč. Poročnik Pazin je razglasil, da potrebujemo prostovoljca, ki bi s čolnom odveslal do bližnjega griča, kjer je videti, da je nameščen svetilnik, in ugotovil, ali je otok v grških ali nemških rokah. Za hip je zavladala tišina. Nič čudnega! Kdo bi bil tako neumen, da bi veslal z majhno barko naravnost v levje žrelo? Ta samomorilska naloga ni imela ničesar opraviti s plovbo podmornice v zavezniško pristanišče. »Jaz grem!« sem se oglasil z mostu, od koder sem pazljivo opazoval nebo in morje. Moja pustolovska kri kratko malo ni mogla molčati. Pri priči sem obžaloval svojo odločitev, toda besede so bile izrečene in bilo je prepozno za umik. »S tabo grem, Janko!« je rekel Vukadinović, moj sošolec, in nato sta hotela na ta način končati življenje še torpedist Antulov in topničar Bartol. Takoj sem se bolje počutil, ker - če bom že moral umreti, mi bodo ti prijatelji za družbo. Z radijskim telegrafistom Petrovičem sem se dogovoril, da bo od 14. ure vsake pol ure čakal na moj klic, ki ga bom pod vodno gladino pošiljal s pomočjo vilic za vesla. Če do 16. ure ne bo slišal ničesar, bo to pomenilo, daje za nami padel zastor, oni pa naj nadaljujejo pot proti Kreti pod vodo. Oborožili smo se, kakor je pač šlo, in se kar takoj odločili, da jim živi ne bomo padli v roke. Odrinili smo in izmenoma veslali. Zapeljali smo čoln na plitvino in se takoj razdelili. Doslej ni bilo opaziti nič živega, niti vedno spremljajočih galebov. Z Vukadinovičem sva se napotila naravnost proti kakih 40 m oddaljenemu vrhu, Antulov in Bartol sta naju varovala z leve in desne, Pazin pa je ostal pri čolnu. Blizu vrha je resnično stal svetilnik in za hip je neko gibanje presekalo horizont, pa se mi takoj nato izgubilo izpred oči. Pogledal sem Vukadinoviča, ki je bil kakih 10 m bolj proti desni. Prikimal je. Tudi on je bil zaznal gibanje. Hkrati sva se vzravnala, pripravila strojnico, da bi čim dražje prodala kožo in napredovala - ne proti Nemcem ali Italijanom, temveč proti dvema hudo prestrašenima starima pastirjema. Pha! Ampak navsezadnje, bilo bi težko reči, kdo je doživel hujši strah - ona ali midva. Na vso moč sva se trudila, da bi se z njima sporazumela, pa ni šlo. Namesto tega sta naju peljala do kočice in nama ponudila kozje mleko, ki sva ga hvaležno sprejela in pri priči izbruhala. Očitno je bilo premočno za najin lačni želodec. Prišla sta še naša tovariša in tudi njima sta pastirja ponudila mleko. Ko smo omenili Argostolion, glavno mesto Kefalonije, so jima zasijale oči in začela sta hitro govoriti in kazati s prstom v smeri mesta. Ločili smo se, trepljaje se po ramenih, in se vračali proti čolnu, zadovoljni, da nam je slabo samo od mastnega kozjega mleka in ne, ker bi nas pokosile nemške ali italijanske strojnice. Opravili smo šele tri četrt poti po griču navzdol, koje nekdo vzkliknil: »Motorni torpedni čoln z našo zastavo!« Je šlo za ukano? S seboj sem imel dve signalni zastavi in začel sem signalizirati poziv - takoj sem dobil odgovor - Durmitor. Vrgel sem zastavico visoko v zrak in začeli smo divje mahati posadki na čolnu. Stekli smo k barki in zaveslali proti njim. O bog, kakšno veselo presenečenje! Vsi srečni smo se objemali in se privijali drug k drugemu. Pogled na še eno našo ladjo v teh tujih vodah je močno okrepil našo moralo. Skušali smo pojasniti svojo navzočnost na tej samotni obali in odsotnost podmornice ter jih vprašali, kako da so tukaj in ne v pristanišču. Odgovorili so, da sta pastirja na svetilniku sporočila, da sta videla pri belem dnevu na morski gladini podmornico. Posadka je sklenila stvar preiskati, ali morda ne gre za našo ladjo. Ko smo pokazali kraj, kjer bi morala biti podmornica, je začel grški pilot na krovu čolna kričati in nejeverno odkimavati. Razložil nam je, da so tukaj položene mine in v okolici odvržene magnetične mine. Niti on ni poznal njihove natančne lege in je bil presenečen, da nas ni razstrelilo. Prišel je dogovorjeni čas, da pokličem podmornico. Stopil sem v čoln in začel s pomočjo vilic oddajati klicni znak za našo podmornico. Dolgo je trajalo, preden so ga slišali. Ko seje podmornica dvignila na površino, jo je Durmitor s pomočjo pilota pospremil v pristanišče Argostolion. Na poti v pristan smo izvedeli, kako sta pobegnila motorna torpedna čolna Durmitor in Kajmakčalan. Nekje v temi sta se čolna ločila. V Otrantu ju je čakalo enajst italijanskih rušilcev. Ko je vodilni rušilec signaliziral poziv, so sami drzno pozvali drugi rušilec v vrsti in njegov odgovor pri priči prenesli vodilnemu. Se isto noč so naleteli na drugo vrsto rušilcev, bili znova pozvani in se izvili z isto zvijačo. Upali so, da je Kajmakčalan varno prispel v kako grško pristanišče ali v pristanišče Sudskega zaliva na Kreti. Nenadoma smo se počutili zelo srečne, da smo pretrgali mrežo dveh eskader rušilcev. Komaj smo vrgli sidro, se je oglasila mestna protiletalska sirena. Italijansko letalo je v zelo visokem letu prečkalo pristanišče. Letalski alarm je povzročil nemir med armadnimi in letalskimi častniki in pregovarjali so kapitana, naj nam določi prostor za spanje na nabrežju, od koder bi si posadka, če bi prišlo do napada, lahko poiskala zavetje v mestu. Kapitanu seje zdela misel pametna inje med oseko zaplul v pristan. Veliko srečo smo imeli, da nismo pri tem poškodovali ne prvega ne drugega vijaka. Meščani so nas sprejeli kot junake in nas zasuli z darovi in cigaretami, vinom in olivami. Zvečer smo bili Petrovič, Marušič, podporočnik Miškovič in jaz povabljeni na zabavo v bližnjo hišo. In kakšno zabavo! No! Prav gotovo je bila nekaj posebnega, ker se spominjam samo tega, da smo jo začeli s pitjem zelo prijetnega, pa opojnega vina. Takoj je zahtevalo pristojbino od naših precej praznih želodcev. Veliko se je pelo. Mi smo pomagali s pitjem in brundanjem napevov. 21.4. 1941 Ja. Zadnjo noč sem zares dobro spal. Veliko zaslug pri tem sta imela vino in do kraja sproščena duševnost. Na županovo zahtevo smo zapustili nabrežje in se zasidrali drugje, ker bi podmornica v pristanu ponujala prelepo tarčo, prav tako okoliške hiše s svojimi prebivalci. V drugi polovici jutra sva s podporočnikom Miškovičem odpeljala bri-gadnega generala na obalo. Vsi trije smo obiskali ministra Andjelinoviča, ki so ga včeraj sprejeli v bolnišnico. Tudi tu smo bili sprejeti kot junaki. Ko smo klepetali v ministrovi sobi, je kar naprej prihajala in odhajala lepa, temnolasa, temnooka in zelo mlada sestra. Najine oči so se vsakič srečale in se niso marale ločiti. Ko je spet vstopila, je šla naravnost k meni, mi podarila smehljaj, ob katerem se mi je topilo srce, me zgrabila za roko in me popeljala iz sobe na dolg hodnik, okoli vogala, v še en dolg hodnik, samo napol razsvetljen, in se ustavila pred dvojnimi vrati. Odprla je eno krilo vrat, me potisnila naprej in za nama zaprla vrata. Stopila sva v temo, edina sled svetlobe je prodirala skozi špranjo slabo zaprtih vrat. Zdaj, sem pomislil, bo postalo moje sanjarjenje resničnost. Našla je svečo in jo prižgala. Upihnil sem jo - plapolajoča sveča bi lahko pritegnila pozornost, meni pa je bilo do varstva teme. Presenečen sem bil, ko jo je znova prižgala. Upihnil sem jo. Ko jo je prižgala v tretje, sem se začel spraševati, kaj se dogaja, in šele tedaj sem opazil ikono na steni nad mojo glavo. To dekle se ni spogledovalo z menoj: bila sva v bolnišnični kapeli. Potisnila me je ob sebi navzdol, da bi kleče molila. Prepričan sem, da je molila za vse nas podmorničarje, da bi bila naša pot v svobodo varna in uspešna. Molil sem za odpuščanje, ker me je bilo tako sram. Sovražil sem samega sebe zaradi svojih misli in upal, da dekle ni spregledalo mojih nakan. Ko sva se vrnila v ministrovo sobo, so me vprašali, kje sva bila. »V kapeli,« sem odvrnil, »molila sva.« Kaj drugega lahko moški reče? Po čudovitem kosilu smo pomagali ministru pripraviti prtljago in ga pospremili do rešilca, ki nas je zapeljal do zdraviliškega kraja visoko na gori. Imenoval se je Faraun. Vso pot nazaj v mesto je močno deževalo in ni nehalo liti do poznega večera. To popoldne je zapustilo podmornico še trinajst mož, večinoma visokih infanterijskih in letalskih častnikov. Mesto je popoldne doživelo pet letalskih alarmov, letala pa ni bilo nobenega. Ob 20.30 je Durmitor odplul proti Sudskemu zalivu. Ker so imeli enega samega radijskega telegrafista, se je Gančevič, ki je imel na motornem torpednem čolnu prijatelje, prostovoljno pridružil njihovi posadki. 22. 4. 1941 Vsa posadka razen straže je odšla na kopno in se peš napotila na bližnje griče, kjer so nam pripravili zabavo. Med gostitelji sta bili dve gospe, ena Belorusinja in druga iz Soluna. Obe sta govorili še kar razumljivo srbščino. Zabava se je končala, ko nas je podmornična sirena poklicala, naj se takoj vrnemo. S kraja, kjer smo bili, podmornice nismo mogli videti. Ker naj bi se vrnili ob 16. uri, torej šele čez tri ure, nas je predčasen klic močno zaskrbel. V kakšni stiski neki se je znašla podmornica? Zahvalili smo se gostiteljem, se poslovili in v hitrem teku kmalu prišli do podmornice. Medtem je bilo sklenjeno, da odplujemo ob IS.30 na Kreto. Menda je bilo vse mesto na pomolu, da bi se od nas poslovilo in nam vzklikalo - bržčas »srečno pot!« Veliko jih je jokalo. V množici sem iskal Anin obraz. Nisem ga mogel najti. Ob 19.30 nas je pilot zapustil. Vso noč smo pluli na površini. 23. 4. 1941 Na površini smo pluli vse jutranje ure - vsak hip pripravljeni, da se pogreznemo. Skoraj vse jutro so nas obkrožale ptice. Ko smo se ob 12.30 pogreznili, smo ugotovili, da je ravnotežje porušeno, ker smo natovorili preskrbo in je štirinajst mož zapustilo ladjo. Neenakomerna razporeditev obtežbe je močno omajala ravnovesje. Prvi častnik je podmornico zelo naglo uravnovesil. Na periskopsko globino smo se dvignili ob 19. uri. Ko smo dosegli površino, nam je viharno morje podmornico skoraj prevalilo. Bili smo pred otokom Andikitera. Ker smo pluli na površini, se bomo kmalu približali Kreti. 24. 4.1941 Ob 5. uri je bilo pristanišče v Sudskem zalivu kakih petnajst milj oddaljeno na naši desni. Oblačno nebo, sivo morje, bližina in zavetje zavezniškega otoka, vse to je imelo, kot je kapitan pozneje dejal, učinek »kloroforma«. Kapitanu, prvemu častniku in meni se ni niti sanjalo, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek - pač pa mojim ušesom! »Letalo!«, sem zakričal. Slišal sem motorje in upal, daje bil moj krik pravilen. Prvi častnik je vedel za moje prejšnje izkušnje z letali in je bil že na pol poti navzdol v stolp, kapitan mu je sledil za petami, da bi sprožil alarm za pogrezanje. Iz nizkega oblaka na desnem boku ladje seje orjaško letalo spuščalo naravnost na nas. Želodec se mije stisnil, oči pa so v hipu prepoznale belo, rdečo in modro oznako in naglo sem vzkliknil: »Prijateljsko je!« Poslalo je pozivni signal. Odgovorili smo, medtem koje zakrožilo proti levemu boku, pomignilo enkrat, morda dvakrat s krili in spet izginilo v oblaku. Vozel v mojem želodcu pa se ni hotel razvoz-ljati. Kapitan se je vrnil na most, me pogledal in mi skušal prepričljivo dopovedati, da sem »najpomembnejši človek na krovu«. Gotovo seje šalil. Kmalu nato se nam je iz oblakov približalo drugo, veliko manjše letalo in tudi signaliziralo poziv. To pot smo bili »v pripravljenosti« in dobilo je takojšen odgovor. Nato je obalna baterija hotela vedeti, ali smo prijateljski. Pošiljal sem odgovor, ko sem s kotičkom očesa zaznal precej pred nami pobliskavanje, prihajajoče z mostu naglo bližajočega se rušilca. Po izmenjavi pozivnega in drugih signalov smo dobili dovoljenje zapluti v Sudski zaliv - brez spremstva. Ob 7. uri smo se zasidrali ob grški podmornici Papanikolis. Takoj smo se spoprijateljili s posadko. Ni bilo pomembno, da nismo razumeli niti besedice tega, kar so govorili. Cigarete se kadijo po vsem svetu enako. Odkrili smo, da tudi oni trpijo zaradi podobne usode, kot je naša - to je zaradi poraza. Pristanišče je bilo polno ladij. Vojno razdejanje je bilo opaziti na jamborih, molečih iz vode. Ena najbolj žalostnih stvari, kar sem jih kdaj videl, je bila nasedla težko poškodovana križarka York. Ob 9. uri so se oglasile sirene, naznanjajoč zračni napad. Tokrat sem prvič izkusil njihov predirni, tuleči, zavijajoči zvok, ki mi je pognal strah globoko v kosti. Formacija italijanskih letal v zelo visokem letu je bombardirala pristanišče. Čeprav je z ladij in obalne baterije streljalo sto in nemara še več topov, ni bilo sestreljeno niti eno letalo. Vse bombe so popadale, ne da bi naredile kaj škode, v morje. Kmalu nato je vnovično tuljenje siren napovedalo izvidniško letalo, ki je letelo zelo visoko. Streljali so nanj, pa je odletelo nepoškodovano naprej proti morju. Ob 13. uri smo dobili ukaz, naj se privežemo k boji, ki je najbližja obali. Papanikolis se je privezala k drugi boji v naši bližini. Ob 15. uri je izbruhnil pekel. Sirene so tulile, ladje in obalne baterije streljale. Letal nisem mogel vnaprej ne videti ne slišati. Iz oblakov je švignilo dvanajst letal kot kopja na pristanišče. Bil sem na mostu in videl, kako je eksplodirala prva bomba v srednjem delu trgovske ladje na naši levi komaj 50 m daleč. Zgroženo sem opazoval, kako se sprednji in zadnji del ladje sesedata vase, ko je bombo razneslo prav sredi ladje. Ladja seje zrušila vase in naglo izginila pod vodo. To je bil neverjeten prizor. Boja, na katero sta bili to jutro privezani dve podmornici, je bila zadeta. Napad seje končal, kot bi mignil. Hrup topov je utihnil in videl sem dimni rep za enim izmed letal, ko je izginilo za gričem. Kmalu nato se je spet oglasila sirena in napovedala konec alarma. Obiskala sta nas kapitana obeh motornih torpednih čolnov. Kajmakčalan je potem, ko sta se čolna pri Otrantskih vratih ločila, varno priplul v Sudski zaliv. Povedala sta, da so dobili angleške ladje in letala na Kreti obvestilo, naj pričakujejo jugoslovansko podmornico z enim topom na premcu in enim na krmi - na vsem svetuje bila tako opremljena ena sama podmornica, naša sestrska podmornica Hrabri, o kateri smo mislili, daje še v jugoslovanskem pristanišču. Spet smo slišali zgodbo o njihovem pobegu, njihovi drznosti in sovražnikovi neumnosti. Povedala sta, daje ušlo tudi 10 naših vodnih letal. Zdaj so v pristanišču ter čakajo na ukaz za let v Aleksandrijo. Razen redkih posameznikov, ki so morda poskušali priti na svobodo, so bile te tri pomorske enote videti vse, kar je ostalo od jugoslovanske kraljevske mornarice. Zelo malo. Toda bili smo svobodni. Kako ponosni smo bili, ko je bila ob 19. uri naša prva naloga, da kot svobodna jugoslovanska mornarica spremljamo konvoj avstralskih enot v Aleksandrijo. Konec je bilo strahov in napetosti, ki so nam stiskali drobovje, odkar smo zapustili Kotor. Nismo še bili kaj več kot šest ali sedem milj daleč od pristanišča, kjer smo čakali na konvoj, ko se nam je s strani krme naglo bližal rušilec in zahteval odgovor na svoj pozivni signal z Aldisovo svetilko. Moja svetilka je zažarela in ugasnila. Žarnico je razneslo, rezervne pa so bile v omari v stolpu. Rušilec pa ni poznal nobene šale! Prvi strel je oddal visoko nad našimi glavami. Takrat sem bil šele na pol poti v stolp. Slišal sem, kako je kapitan vzkliknil: »Za božjo voljo, saj vendar zagotovo vedo, da smo samo mi.« Pa ne! Niso vedeli ali pa niso hoteli vedeti. Drugi strel so dali precej nižje. - »Preverjajo domet,« sem pomislil. Prihodnji strel bo spomina vreden. Se sekundo sem potreboval, da sem zamenjal žarnico, splezal na most in oddal odgovor - ko sem to storil, so streljali v tretje in izstrelek mi je žvižgnil mimo ušes. »Malo je manjkalo,« je dejal kapitan čisto mirno. Tudi mene ni skrbelo, ker sem se spominjal očetovih besed: »Strele, ki opravi s teboj, niti ne slišiš.« 25. 4.1941 Konvoj je zapustil pristanišče ob 21. uri z dveurno zamudo. Transportna ladja seje imenovala Destro. Zavzeli smo svoj položaj čisto zadaj in vso noč vozili v cikcaku. Svoj konvoj smo prvič zagledali v ranem jutru. Pogled na podmornico, ki »ščiti« konvoj, je nedvomno zbudil prijazen občutek v množici vojakov, ki so sloneli na ograji in nam mahali kot obsedeni, mi pa njim. Ko sem gledal vojake, me je prešinila misel: »Kakšen vtis bi napravilo na napadajoče letalo sto pušk, ko bi nekdo zaklical: 'Meri! Ogenj!'« Galebi in druge ptice so bili naši zvesti spremljevalci. Sovražnih letal ni bilo videti. 26. 4. 1941 Drobna ptičica se je ustavila na puškini cevi na sprednjem koncu ladje inje sedela tam, prav zadovoljna, ure dolgo. To je vse, kar seje zgodilo danes. 27. 4. 1941 Zjutraj je postala pritiskajoča vročina skoraj neznosna. Zdelo se je, da narašča temperatura vsake pol ure za nekaj stopinj. Ker je transportna ladja Destro »zaduhala« bližino pristanišča, je pospešila svoje cikcake. Nekaj časa smo skušali slediti njeni hitrosti. Stroj na desnem boku tega ni zmogel inje kmalu nato »izpustil dušo«. Ko smo vozili z enim samim strojem, smo začeli zaostajati za konvojem, dokler nam ni nazadnje izginil izpred oči. Ob 10.30 sta se nam približali dve letali. Eno je dalo pozivni signal, drugo je krožilo - čakalo. Ob 14.05 se je pojavil motorni torpedni čoln, kmalu zaplul ob naš bok, izkrcal pilota in odšel. Zdaj smo bili tako blizu Aleksandrije, da smo razločno videli svetilnik Faros, sedmo čudo sveta. Stroj na levi je začel momljati in ni maral več sodelovati. Pri vstopanju v aleksandrijsko pristanišče skozi kladaste in mrežne ovire smo morali zaposliti električne motorje. V pristanišču so bile na naši levi zasidrane bojne ladje, križarke in rušilci pod francosko zastavo; bolj spredaj grške ladje, med njimi tudi ena bojna. Se bolj v ospredju so bile vojne ladje z avstralskimi simboli. Ostanek ladjevja je bil britanski. Pogled na vse te vojne ladje pod britansko zastavo mi je razložil, zakaj »Britanija vlada valovom«. Nazadnje smo se privezali ob štiri podmornice, privezane na levi strani matične ladje H. M. S. Medway. V primerjavi z našo matično ladjo Hvar je bila videti kot razkošen čezmorski parnik. Pokazali so nam, kje so prhe in kje jedilnica, ter nas prepustili užitkom ob vročih prhah, tem pa je sledila veličastna pojedina - svež kruh, kolači, marmelade vseh vrst, smetana, sladkor, mleko in čaj; stvari, ki jih že 14 dni nismo ne videli ne okusili, so bile nadvse dobrodošle. Z večerjo, ki so jo sestavljali trije obroki, in z zelo prijaznim sprejemom pri posadki sedmerice podmornic, se je končal naš skoraj neverjetni pobeg sovražniku. 28. 4.1941 Glasovi alarmov, tako neprijazni za živce, so ob 7.40 spremenili H. M. S. Medway v čebelnjak gibanja, črevesje pa v vozle strahu. Ker sem bil na poti do stranišča, sem postal očividec, kako so se vrata stranišč odpirala, iz njih pa so si podajali vrata napol oblečeni mornarji, hiteči na svoja bojna mesta - na topovske, mitraljeske, požarne in druge položaje. Na vsaki vojni ladji je plapolala na signalnem jamboru rumena zastava za »zračni napad«. H. M. S. Medway je matična ladja za podmornice, dodeljene mediteranski floti. Njena skladišča bodo gotovo polna torpedov, min in topovskega orožja ter mitraljezov vseh kalibrov. Če bodo bombe zadele to skladišče, bomo šli vsi proti nebesom. Prešinila me je bliskovita misel: Čim prej se bom oddaljil od tega skladišča smrti, tem več možnosti je, da bom ostal živ. Ko sem hitel proti svoji podmornici, ki je bila najbolj oddaljena od matične ladje, sem se spomnil zračnih napadov v Kotorskem in Sudskem zalivu. In spet sem prišel do sklepa, da je edino varno mesto za podmornico pod morsko gladino - v pristanišču je podmornica zelo ranljiva. Ob 7.55 so sirene oznanile »vse mirno« in rumene zastave so bile odstranjene z jarbolov. O letalih ni bilo ne duha ne sluha. I. 5.1941 Danes Grki praznujejo svoj »narodni dan«. Grška bojna ladja Averof, zasidrana nedaleč od H. M. S. Medwaya, se je danes zdela zelo dostojanstvena. Vsi topovi so bili okrašeni s cvetličnimi venci. 2. 5.1941 Nocoj sem bil očividec prvih nočnih zračnih napadov na mesto in pristanišče. Ta novost, čakati na smrt v temi, mi ni bila prav nič všeč. Sam Bog ve, koliko žarometov, petdeset, šestdeset ali več, je iskalo sovražnika, skritega v črni zavesi neba. Protiletalski topovi z vojnih ladij in obalnih baterij so sprožili zelo gosto streljanje. Svetlobne krogle, hiteče v črno nebo, so nesle tudi moje želje, da bi zadele to letalo in bi se končal ta peklenski hrušč, v pristanišče pa bi se vrnil mir. Nenadoma se je letalo znašlo v žarkih žarometov. Zdelo se mi je kot večja vešča. V nekaj trenutkih je izginilo v temi. Ali je bilo sestreljeno? Kdo ve? Zelo visoko nad mestom in pristaniščem so brnela letala. Bombe so eksplodirale daleč od pristanišča, nekje v vzhodnem predmestju Aleksan-drije. Sirene so napovedale »konec alarma«, ki je sledil dežju šrapnelov. Bil sem zadovoljen, da sem v tem napadu ostal živ, zato sem se spustil v radijsko kabino, kjer sem v miru prebral pismi, ki sta mi ju pisali sestra Zorica in prijateljica Mileva. Obe sem prejel dan, preden seje začela vojna. Zdaj sta bili ti dve pismi edina zveza z domovino. 3. 5.1941 Dnevi so zelo vroči. Na palubi je 39 stopinj Celzija, v centrali 44, v radijski kabini pa še več. Muči me domotožje. Hrepenim po hladni studenčnici, po smrekah, po hribih in gorah. Dve sovražnikovi letali sta kot dva orla krožila na obrobju mesta. Bili sta tako visoko, da sta se zdeli kot dve piki. Na taki višini sta se pilota gotovo posmihala protiletalskim topničarjem, ki niso hoteli odpreti ognja. Popoldne sem bil povabljen v radijsko kabino na matični ladji. Bila je skoraj trikrat večja, kot je kontrolni prostor na naši podmornici. Ponudili so mi slušalke. Poslušal sem poročila o prometu in takoj pozabil na vročino, nočno bombardiranje in domotožje. 8. 5.1941 Vsak dan imamo po dva ali tri alarme za »zračni napad«. Včasih kroži nad mestom in pristaniščem eno, včasih dve letali. Letijo tako visoko, da bi bilo vsako streljanje brez uspeha. Letala podnevi fotografirajo pristanišče, ponoči pa ga pridejo bombardirat, saj je vedno polno ladij. Na srečo je nočna obramba pristanišča tako uspešna, da bombe padajo ali v morje v ozadju pristanišča ali pa na ubogo mesto. Vsako noč se napadi ponovijo dvakrat ali celo trikrat. Dnevi so zelo vroči, noči pa zelo hladne. Danes sem šel na dopust v mesto. Ulice so polne beračev, umazanih, napol oblečenih siromakov in otrok, pokritih s prahom, krastami, tvori. Nenehno vpijejo: »Sem siromak!« Na tramvajski postaji Ramleh je križišče dveh glavnih ulic. Tukaj je zelo lepa kavarna (grška). Pred njo so bile postavljene mizice in stoli. Naročil sem zelo dobro turško kavo in opazoval promet. Mimo so hiteli ljudje različnih narodnosti, oblek in barv. V uniformah so bili angleški vojaki, piloti in mornarji. Tu so bili tudi Južnoafričani, Novozelandci, Grki, Avstralci, Francozi in Indijanci. In dekleta? Svetovljanska in nepopisno lepa. Okoli desete ure zvečer sem se vračal na ladjo. Na doku, kjer smo čakali čolne, ki nas bodo odpeljali na različne ladje, so bili mornarji s križark, rušilcev in drugih bojnih ladij. Začel sem se pogovarjati z mornarjem, ki je živel v Capetovvnu v Južni Afriki. Zelo ga je zanimalo, kje je Jugoslavija in s katero ladjo sem prišel v Aleksandrijo. Mene pa je zanimalo, kako da so se francoski mornarji lahko brez ovir sprehajali po ulicah Aleksandrije. »Naj te to ne skrbi,« je rekel mornar. »Z vseh francoskih ladij so Angleži odstranili zapahe za topove, mitraljeze, puške in drugo orožje. In tudi ves pogonski material so odstranili.« Nenadoma so zatulile sirene. »Zračni napad!« Prostor, v katerem se nas je zadrževalo 80 ali še več mornarjev, je bil v trenutku popolnoma prazen. Vsak od nas je poskušal kar najhitreje najti zaklonišče pred bombami, ki so Janko Majnik na krovu H. M. S. Queen Elizabeth maja 1941 padale zelo blizu. Ena je eksplodirala tako blizu mene, daje pritisk napolnil moje kratke hlače, in obšla me je misel, da se bom kot balon za vedno dvignil v zrak. Na srečo je to bil samo občutek. Potem so sirene naznanile konec alarma in na tisoče šrapnelov je začelo padati z neba. Spet smo se pognali v zaklonišča. Nenadoma se je okoli dveh mornarjev napravil krog: eden je bil Anglež, drugi Avstralec. Začela sta se boksati. In kako zares. Pripeljali so motorni čolni in se takoj začeli polniti z mornarji. Škoda! Nikoli ne bom izvedel, kdo je zmagal. 25. 5. 1941 Kreta je padla v nemške roke. Aleksandrija bo zdaj izpostavljena še hujšemu bombardiranju. 8. 6. 1941 Zelo močno nočno bombardiranje. Poslušam ropotanje letalskih motorjev. V mestu in predmestju Aleksandrije je eksplodiralo veliko bomb, v pristanišču nobena. Kakšna sreča! 13. 6.1941 Angleški in tudi naši strojniki so poskušali popraviti oba dizlova motorja. Tega jutra smo izpluli iz pristanišča. Z nami so šli angleški oficirji in podoficirji strojniki. Pilot, angleški mornarski oficir, nas je varno vodil skozi minska polja. Vožnja po morski gladini je bila normalna. Ko smo se potopili v globino 20 m, je v podmornico začela vdirati voda s tako močjo, da je angleški oficir takoj ukazal dviganje na površino. Kakor hitro smo se vrnili v pristanišče in se začeli privezovati na matično ladjo, so sirene in rumene zastave napovedale zračni napad. Popoldne je bilo teh alarmov še več. Letal nisem videl. Moralo je biti zelo zelo visoko. Bombardiranje je bilo sinoči zelo hudo. Začelo se je ob 9. uri, potem spet ob enajsti. Ubitih je bilo veliko civilnega prebivalstva, še več ranjenih. Bogati so se začeli seliti v Kairo, kjer zračnih napadov še ni bilo. Tisti, ki so ostali v mestu, so po sončnem zahodu hiteli ven, na bližnja polja, z upanjem, da bodo tam našli primerno zaklonišče. 22. 6. 1941 Danes je Nemčija napadla Rusijo. Mogoče je to dobro znamenje. Mogoče bom videl svojo domovino veliko prej, kot si upam misliti. Posadka podmornice se kar naprej trudi popraviti številne poškodbe. Zame se danes izteka razkošno življenje na matični ladji. Prišel je ukaz, da po kosilu zapustim svojo podmornico in vojaške prijatelje. Na bojni ladji H. M. S. Queen Elizabeth me čaka čisto novo življenje. Tam bom poučeval šifriranje, dešifriranje, delovanje raznih sprejemnikov in oddajnikov, radijske in informativne procese. Odhod iz majhne hiše v nebotičnik ni šala. Prve dni sem se nenehno izgubljal. Zamujal sem kosilo in pouk. Moj inštruktor R. F. Mitchell je takoj našel rešitev. »Pojdi na krov, zapomni si smer, kamor želiš iti, spusti se dol za eno ali dve nadstropji in boš takoj našel zaželeno mesto.« Prav je imel! Zdaj sem se izgubil samo še včasih! Življenje na bojni ladji je prav zares zelo drugačno, kot je na podmornici. Večino časa sem prebil v podkrovju, v radijskih prostorih. Temperatura se je gibala med 120 in 125 stopinj po Fahrenheitu. Popili smo velikanske količine čaja. Da bi se hitreje shladil, sem ga izlil na krožniček in pil iz njega. Tako so me naučili prijatelji. 29. 6.1941 Sporočili so mi, da je kralj Peter obiskal posadko Nebojše. Je le škoda, ker nisem mogel biti zraven, ker bi ga vprašal, kaj se je zgodilo njegovemu učitelju telovadbe - bratu Zdravku. 30. 6.1941 Sinoči je bilo zelo močno bombardiranje. Bombe so eksplodirale 200--300 m za našo ladjo. To je kar blizu! Vsa prijazna pozornost ni pregnala domotožja po podmornici in prijateljih. Takoj sem se počutil bolje, ko so me premestili na podmornico H. M. S. Rorqual za praktično urjenje. Tu je bilo okolje bolj domače. Podmornico so prilagodili za preskrbovanje obleganega otoka Malto. Vožnja v obe smeri je potekala brez dogodivščin in vrnitev na Queen Elizabeth je bila dobrodošla. V tem kratkem času sem si tukaj pridobil že precej prijateljev in se skorajda udomačil. 13. 8. 1941 Močno nočno bombardiranje mesta. Mnoge stavbe v mestu in predmestju so bile porušene. Največ žrtev je bilo v okolici pristanišča - v arabskem delu Aleksandrije. Ni prijetno opazovati te nočne napade. Na stotine topov strelja. Reflektorji iščejo letala. Naša ladja se stresa od strelov njenih protiletalskih topov in mitraljezov. Živčni sistem se je navadil na alarm in streljanje. Skrbeli so me le glasovi letalskih motorjev, ki so pikirali skozi obrambni ogenj na svoje objektive. Debele železne plošče ladijskega oklepa niso mogle zadušiti glasu, ki je bil po navadi nosilec smrti. 20. 8.1941 Nova izkušnja: v doku smo. 22. 8. 1941 Zapustili smo dok. 23. 8.1941 Prijatelji na ladji so mi povedali, da so Nemci začeli s padali spuščati morske mine. Eksplozije so napravile velikansko škodo - materialno in tudi človeških žrtev je bilo veliko. Ena teh min je padla in eksplodirala v »rdečo luč« distrikta. Ubitih je bilo veliko mornarjev, vojakov, pilotov in prostitutk. 26. 8.1941 Nedaleč od naše ladje sta eksplodirali dve bombi. Mnogo jih je padlo na arabski del mesta. Žrtev je bilo veliko. Vse jutro je gorelo v tem predelu. Dim se je popolnoma razkadil šele proti večeru. 1. 9.1941 Ladja je bila podobna čebelnjaku. Kmalu sem odkril, zakaj mornarji nenehno preklinjajo in so tako delovni. Glavni poveljnik Sredozemlja, admiral Cunningham, je prišel popoldne na ladjo. Queen Elizabeth je postala njegova admiralska ladja. Povedali so mi, daje takšna transpozicija ladijski druščini zmeraj v največji ponos. Prinaša pa tudi več dela in tršo disciplino. 4. 9.1941 Ob 10. uri smo izpluli iz Aleksandrije. Ko smo s skoraj največjo hitrostjo dosegli odprto morje, sem prvič v življenju razumel moč britanske vojne mornarice: 3 križarke, 5 rušilcev in daleč na obzorju še nekaj drugih pomorskih enot, najverjetneje minolovke. Ko se je ob 17. uri moj pouk končal, sem se vzpel na krov, da bi se naužil svežega zraka. Ob 17.22 se je visoko na nebu in daleč nad morjem pojavilo izvidniško letalo. Samo bolj oddaljene enote so začele streljati. Trajala je minuta, daje letalo padlo kot kamen in vso pot navzdol vleklo za seboj dim. Letalo je nekje daleč treščilo v morje, zato ga z bojne ladje nismo mogli videti. Velike ladje se niso odzvale niti z enim strelom. Ni bilo treba! Nekaj časa sem opazoval, kako so z žerjavom spustili v morje opazovalski hidroplan, kako je odletel, se mnogo pozneje vrnil in pristal tik ob ladji. Z žerjavom so ga spet vzdignili na krov. Bil sem pri večerji, ko nas je ob 19.05 stresla izredno močna eksplozija, potem pa soji sledile še druge. Krožniki, vilice, kozarci, možje v jedilnici -vsi smo se vzdignili s svojega mesta v zrak. Prvi nagon mi je veleval steči na gornji krov - preden se začnemo potapljati. Ponos pa mi tega ni dovolil! Čakal sem, da bodo najprej bežali drugi. Pa niso! I lladnokrvno so večerjali dalje. Jaz ne. Prav tako hladnokrvno sem vstal od mize in zelo brezbrižno vprašal, kaj ta peklenski hrup pomeni. »Tisti 'prekleti' štiridesetcentimetrski topovi streljajo,« so rekli. »Posadko v podkrovju zmeraj na smrt prestrašijo.« Mene prav gotovo so! Hotel sem videti tiste preklete' topove pri streljanju in sem se začel vzpenjati proti gornjemu krovu. Ko sem bil že skoraj tam, me je nekdo potegnil z lestve, rekoč: »Samo glavo pomoli tja gor, pa ti jo bo gladko odtrgalo!« Šel sem iskat svojega inštruktorja in ga pregovoril, da je našel varno mesto, od koder sva opazovala, kako skupaj s križarkami obstreljujemo Bardijo na libijski obali - tako je vsaj rekel. Streljanje je prenehalo ob 20.05. Tega streljanja ne bom nikoli pozabil. 5. 9. 1941 Ob 9. uri smo pripluli v Aleksandrijo. Prejšnjo noč, ko sem inštruktorju povedal, kako sem se prestrašil, ko so začeli streljati veliki topovi, mi je ukazal, naj se postavim pod cevi velikih topov v primerni drži za fotografiranje. Tudi on je s prijateljem Tomom vztrajal, da hočeta biti na sliki, zato sem pomislil: Mogoče sta se pa tudi onadva prestrašila? 10. 9. 1941 Skoraj vsak dan smo imeli letalske alarme, ki so trajali ves dan in še tja do polnoči. Prejšnji mesec in vsi dnevi tega meseca so bili menda najhujši. Bilo je zelo grozljivo slišati, ko je zvok s strmo spuščajočega se letala predrl jeklene plošče bojne ladje. Ponoči je na desetine in desetine mogočnih žarometov z ladij in obal ustvarjalo veličasten ali že kar strahoten pogled. Tu in tam se je v žarke reflektorja ujelo letalo - tudi to je bil pogled! Bombe so bile usmerjene na mesto, največkrat na revne arabske četrti, večina pa jih je padla v morje zunaj pristanišča. Mine, ki so jih spuščali s padali, so povzročale veliko škode. Tudi šrapneli, potem ko so topovi nehali streljati, so bili morilski. 24. 11. 1941 Zračni napadi so še vedno precej hudi. Nisem vedel, da smo izpluli iz pristanišča, dokler nismo bili že na odprtem morju. Povedali so mi, da smo Aleksandrijo zapustili ob 16. uri. Bojna ladja je pravi odgovor za vsakogar, ki trpi zaradi morske bolezni. 25. 11. 1941 Ob 8.30 sem bil na krovu. Pri nas sta bili še dve bojni ladji in daleč na morju sem videl veliko rušilcev. Kamorkoli smo se že odpravljali, počutil sem se varnega kot »angleška banka«. Prepričan sem bil, daje ena izmed bojnih ladij začela streljati iz »velikih topov«; vse do glavnega radijskega prostora sem lahko slišal pridušene eksplozije. To pot sem bil izredno miren in nisem dvignil glave od dela. Bila sta samo dva ali trije streli in čutil sem se opeharjenega. Ura je bila 16.45, ko sva šla z inštruktorjem na gornji krov po svež zrak. Tam so nama povedali, da se je pred nedavnim potopila bojna ladja Bahram. Se smo videli naftne madeže, glave plavajočih, rušilce, ki so pobirali preživele, in v daljavi rušilce v cikcakastih črtah, kot bi bili na lovu. Zame je bil to strahoten udarec, saj sem bil popolnoma prepričan, daje bojna ladja nepremagljiva. V mojih predstavah je bila nekaj neuničljivega. Kako velika tragedija! Nenadoma sem se počutil, kot bi bil izgubil rodne brate. Rad bi zajokal, pa nisem mogel. Nocoj je bilo v jedilnici zelo tiho. Nihče ni spregovoril. Hvala Bogu, saj bi prav gotovo bruhnil v jok. To je bila nesrečna noč. 26. 11. 1941 Za vse nas zelo žalosten dan, brez dogodkov. Okoli poldne smo varno prispeli v Aleksandrijo. 27. 11. 1941 Že sinoči sem se poslovil od številnih prijateljev, kijih bom zapustil zaradi nove dolžnosti na obali. Zdaj sem poznal vse radijske ljudi po imenu, druge vsaj na videz. Na mostu me je čakal poveljnik jugoslovanske kraljevske mornarice v izgnanstvu kapitan Saksida. Zapeljali so naju do britanske pomorske obalne postaje Canopus, kjer bom poučeval na tečajih. Tam sem se seznanil s poveljnikom postaje in štirinajsterico fantov, ki jim bom naslednjih šest mesecev inštruktor pri brezžični telegrafiji in ki bodo morda pozneje delali na novih ladjah, saj jugoslovanska vlada v izgnanstvu razmišlja, da bi jih kupila. Prva naj bi bila korveta. 7. 12. 1941 Japonci so včeraj napadli Pearl Harbour. Zdaj se mi vrnitev domov ne zdi več tako pametna. 21. 12. 1941 Ko sem zapustil Queen Elizabeth, sem pozabil prinesti s seboj nekaj knjig in zvezkov. Danes imam prost dan. Obiskal bom prijatelje na Queen Elizabeth in vzel te knjige, saj jih bom potreboval pri pouku. Ladja je bila še najbolj podobna matični ladji za podmornice. Na vsaki strani je bila privezana podmornica. Šele mnogo pozneje sem izvedel, daje ladjo poškodovala podmorska bomba »limpet«, ki se prilepi na stran ladje kot klop. Ti dve podmornici sta rabili za opornice, ki so ladjo držale na površini. 30. 12. 1941 Telegrafski tečaj je bil danes premeščen iz Canopusa v Agami, ki je bilo pred vojno bogataško letovišče, zdaj pa so se ga polastili za vojne potrebe. V vilah so stanovali oficirji, naši mornarji - študenti pa bodo spali v šotorih. Pouk bo v sprejemni sobi največje vile. Petdeset metrov od Agamija je cesta peljala proti zahodu v Amirijo, El Alamein, Mersa Matruh, Tobruk in na fronto; proti vzhodu pa v Dakheilo, Meks in Aleksandrijo. Po popoldanskem pouku sem se rad odpravil na kratek sprehod do te ceste. Tukaj sem se seznanil in pogovarjal z vojaki, ki so imeli položaje okoli Agamija. Največ je bilo Avstralcev, vojakov iz Nove Zelandije, Južne Afrike, Poljske, Indije, zelo malo pa je bilo Angležev. Če sem šel na nedeljski izlet v Aleksandrijo, sem brez težav dobil prevoz do mesta in nazaj v tankih, kamionih, džipih in štabnih avtomobilih. Na poti do mesta sta bila dva tabora za vojne ujetnike. V strogo zavarovanem nemškem taboru so bili ujetniki čemernih, potrtih obrazov, v italijanskem pa se je slišalo petje; ujetniki so nam mahali v pozdrav in na vratih tabora sta bila samo dva oborožena vojaka, brezskrbno naslonjena na vrata. 8. 1. 1942 Danes smo praznovali pravoslavni božič. Od nekod so prišle na mizo steklenice šampanjca in kolač. Ko sem jedel in pil, so mi misli uhajale domov - imajo moji sploh kruh na mizi? 15.3.1942 Ob eni uri popoldne je prišel v Agami mornarski avtobus, ki nas je odpeljal nazaj v Canopus v svet civilizacije. 4. 7.1942 Rommel se je kar uspešno pomikal proti Aleksandriji. Tudi angleška mornarica se je začela pripravljati na premik v vzhodni del Sredozemskega morja. Telegrafski tečaj in posadka Nebojše sta bila prestavljena v Kairo. Tukaj smo postali del regimenta »Kings Own Rifle«. Ta regiment »kraljevskih osebnih pušk« bodo uporabili za obrambo Kaira, če bo prišlo do napada s padali. Živeli smo v šotorih, v puščavi nedaleč od piramid. Posvarili so nas, da moramo zelo paziti, kam stopamo, ker so v tem predelu zelo strupene kače. Zagrebejo se v pesek, tako da kuka ven samo glava. Kleopatra se je menda zastrupila s to vrsto kač! Prve dni je bila naša domišljija zelo velika. Povsod smo videli glave kač - v šotoru, pred šotorom, pod posteljo. Tega strahu smo se kmalu otresli, ker teh kač kar ni bilo videti. Vsak dan smo se urili z različnim orožjem na peščenih hribih nedaleč od Sfinge. Užival sem v metanju ročnih granat, ker meje spominjalo na metanje kopja! 6. 7.1942 Danes sem bil premeščen v oddelek »Signals« z nalogo kurirja. V štabu so mi dali motorno kolo za osebne potrebe. Vsak dan sem dobival instrukcije o posebnih radijskih postopkih in informacijski službi. Ker sem govoril francosko, italijansko in nekoliko arabsko, so bili v štabu prepričani, da bi to moje znanje prišlo prav, če bi Rommel res prišel do Aleksandrije. V Aleksandriji bi živel pri prijateljih kot civilist, štabu pa sproti poročal o delovanju Nemcev. Opozorili so me tudi, da mi ob morebitni likvidaciji ne bi mogli pomagati, ker bom deloval v vlogi civilista. Na srečo so Rommela zaustavili pri El-Alameinu in meni ne bo treba odpotovati v Aleksandrijo in igrati vlogo vohuna, ker res nisem bil rojen za to delo. Dobro sem tudi vedel, da so bili Arabci naklonjeni nemški okupaciji, in tako bi bila moja bojna sreča lahko zelo opoteča. 27. 11. 1942 Premeščen v Port Said. Naša Nebojša leži na suhem doku. Angleški strojni inženirji prenavljajo motorje, jaz pa pomagam pri nameščanju novega radijskega sprejemnika in oddajnika. 3.1.1943 Pod angleškim poveljstvom in s posadko smo popoldne izpluli iz Port Saida na poskusno vožnjo. Oba stroja dobro delujeta. Res je bilo čudno pluti s tujo posadko, pa sem se temu takoj privadil, ker sem imel prav takšen občutek, ko sem bil prvič s podmornico RorquaI. Zelo čudno pa se mi je zdelo, da je bilo v podmornici dovoljeno kaditi. 26.1. 1943 Vsak dan smo imeli podvodne in nadvodne vaje. Danes ob 17.30 pa smo odpluli proti Bejrutu. Vso noč smo pluli na površini. 27. 1. 1943 Potonili smo ob 6.30. Ob 9. uri smo morali priti na površino, ker so odpovedali hidroplani. Ob 16.30 smo pripluli v pristanišče Bejrut. 28. 1. 1943 Dobil sem službo na kopenski postaji H. M. S. Medway II. Zdi se, da bo naša posadka Nebojše prišla v Bejrut s kamioni in bo podmornica plula v Sueškem prekopu. 24. 2. 1943 Dva dni dopusta. Porabil sem ga na gori »Cedar«. Zelo dobro seje dalo smučati. Smučki, palice in čevlje sem si izposodil pri avstralskem smučarskem inštruktorju. (Po vojni sem gospoda Johna Abbotsmitha spet srečal, zdaj živi v Avstraliji, v Island Bendu. Njegove prve besede so bile: Ti si pa tisti, ki meje na »Cedarju« premagal v velikem slalomu!) 29. 8.1943 Odpravljam se v Aleksandrijo, na H. M. S. Canopus. 29. 11. 1943 Prišel je ukaz, da moram v Anglijo. Tukaj sem bil vpisan v višji radiote-legrafski in obveščevalni tečaj v Levdene Housu, v Petersfieldu blizu Ports-moutha. Po tečaju sem živel nekaj tednov v Londonu, čakajoč, da se s prvim transportom vrnem v Egipt. V Londonu je bila še vedno prava vojna. Življenje v tem velikanskem mestu je bilo popolnoma drugačno od življenja v Levdene Housu, kjer so bila edini znak vojne številna letala, ki so se zbirala v zraku, preden so odletela bombardirat Evropo. V Londonu so padale rakete VI. Nato so prišle rakete V2, vendar brez vnaprejšnjih alarmov, ker so priletele z veliko hitrostjo. Potem je bilo slišati strašne eksplozije. Prebivalci Londona so živeli v stalni življenjski nevarnosti, ker človek ni vedel, kam bo padla naslednja raketa. V hipu se je vse zgodilo; ljudje so bili ubiti ali pa so ostali živi. 12. 4.1945 Potniška ladja je bila polna ženskega in moškega letalskega osebja. Vračanje je bilo zelo prijetno iz dveh razlogov: prvi je bil, da nam je - na poti v Anglijo, četudi smo potovali v konvoju, ves čas pretila nevarnost, da nas bodo napadle podmornice. Zdaj pa so bile morske poti precej varne. Drugi razlog: na ladji je bilo veliko več deklet kot moških, mornarska uniforma pa je vedno zelo uspešna! 8. 5.1945 V. E. Day. Dan zmage v Evropi nas je presenetil okoli dvajset milj od otoka Malte. Praznovali smo z velikim veseljem vse do Port Saida. 7. 4. 1947 Vkrcal sem se kot radijski oficir na britanski jahti s/s Latharna. Jahta bo prevažala potnike iz Aleksandrije v Genovo in nazaj. Na eni taki vožnji smo skoraj izgubili jahto in tudi življenja. Blizu jugozahodnega dela Jonskega morja nas je zgodaj zjutraj presenetil zelo hud vihar. Gibanje jahte je postajalo bolj in bolj nevarno. Črta na klinometru je ves dan opozarjala »zapustite ladjo«. Nevihta nas je vrgla iz normalne smeri. Jahta se je bolj in bolj oddaljevala od našega najbližjega pristanišča Mesine. Poraba premoga je bila dvojna. Čez dan so bili potniki razmeroma mirni. Ko se je znočilo, niso več videli, kako velik bo nov val, zato so potnice in tudi potniki postajali zelo nervozni. Imeli so rešilne pasove in bili pripravljeni na kapitanovo povelje skočiti v morje. Okoli 3. ure ni bilo več premoga. Valovi so postajali bolj in bolj visoki. Pri vsakem nagibu ladje desno ali levo je voda vdirala čez ograjo na spodnjem krovu. Poveljniški most in radijska kabina sta bila najvišji točki na ladji in nagib je bil tukaj, vsaj zdelo se mi je tako, dvakrat večji. Brez pogona jc postajala v takšnem viharju nevarnost, da se potopimo, vse večja in večja. Kapitanova odločitev, da prosimo za pomoč, je bila dana ob 3.17. Kakor hitro sem oddal signal S. O. S. in sporočil naš položaj, so se oglasile štiri ladje. Na našo veliko srečo je bil italijanski vlačilec od nas oddaljen samo okoli pol ure vožnje. Ladja je morala vzdržati in pri tem so pomagali tudi potniki. Stole in mize - in kar smo našli lesenega - smo znosili v strojni predel. Para se je takoj začela dvigati in tako tudi naše upanje, da bo kmalu vse v redu. Ko pa je vlačilec prispel, smo imeli velike težave z vezanjem kablov, saj so bili valovi ogromni. Koje bilo vezanje kablov končano, smo se oddahnili. V Mesini smo čakali na nove zaloge premoga in medtem so me potniki spraševali, kakšen občutek sem imel, ko sem oddajal signal S. O. S. Kakšen občutek? Hvaležen Bogu, se mi zdi, daje na klic prišel odgovor! 6.11.1948 Dobil sem obvestilo, da me viza za Ameriko čaka na ambasadi v Kairu, a sem se ji odrekel, ker sem se nameraval pridružiti vojnim prijateljem, ki bodo prav kmalu odpotovali v Avstralijo. Te odločitve nisem nikoli obžaloval. Zemljevid Hoke Kotorske Efrtlilimiii« Janko Majnik, življenjepis Janko Majnik seje rodil 1918 v Stari vasi pri Zireh. Prvo šolsko učenost je zajemal na osnovni šoli v domačem kraju, nato je obiskoval škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Leta 1934 je postal gojenec podoficirske šole v Šibeniku. Od sto štirinajstih jo je dokončal deveti, zato si je lahko sam izbral nadaljnjo vejo šolanja. Odločil se je postati radiotehnik in tako kot radiooflcir na potniških ladjah pridobi možnost za potovanja po svetu. A njegovi pustolovski žilici to še ni bilo dovolj, prekrcal seje na podmornico in se specializiral za delo na njih. V jugoslovanski mornarici je postal podmor-ničar. Na podmornici Nebojša je bil aprila 1941 med devetnajstimi od dvain-petdesetih, ki so se odločili, da zaplujejo in pobegnejo v zavezniške vode. Angleži so, kot pravi sam, hitro zavohali, da je odličen radiotelegrafist, zato je bil premeščen na njihovo bojno ladjo H MS »Oueen Elizabeth«. Služil je tudi na podmornici »Rorqual« in kopenskih radijskih postajah, kjer je delal na zračnih valovih Bejrut-Aleksandrija-Malta-London. Po koncu druge svetovne vojne, leta 1947, seje kot radiooflcir ukrcal na angleško jahto S/S »Latharna«, katere kapitan je bil Zenon Adamič, sicer iz Ljubljane. Plovili so potnike iz Aleksandrije do Genove. Leta 1948 je dobil vizum za Združene države Amerike, a ga je odklonil, ker se je več prijateljev iz mornarice prav tedaj odpravljalo v Avstralijo, in odločil se je iti z njimi. Ta skrivnostna celina gaje brž sprejela za svojega, kakor pravi sam. V Avstraliji je od 1950 delal pri Snowy Mountains Authority v državi Novi Južni Wales. Od 1953 do 1967 je delal v Caramburri in Island Bendu. Leta 1968 seje preselil v Coomo, kjer je delal pri Snowy Mountains Engineering Comission; tu seje 1973 upokojil in tu živi še danes. Poleg zaposlitve in kot upokojenec se je zadnjih trideset let razdajal v skavtski organizaciji, posebno v oddaljenih gorskih pokrajinah, kjer je bil zakoniti vodja skavtov. Pri svojem deluje vztrajal pri visokih merilih skavtske organizacije in izpolnjevanju njenih visokih etičnih norm. Prav tako je vedno skrbel, da so bili njeni programi sveži, iznajdljivi, spodbudni. Njegov vpliv na voditelje raznih oddelkov je zagotavljal dobre zveze s centralo skavtske organizacije. Za svoje dolgoletno in uspešno delo je dobil več uglednih avstralskih priznanj in odlikovanj: leta 1968 diplomo Good Service, leta 1976 diplomo Long Service, leta 1985 diplomo za posebne zasluge v skavtski organizaciji, leta 1991 odlikovanje »Anzac of the Year«, ki je namenjeno bivšim avstralskim in novozelandskim vojakom, ki so se junaško borili na različnih bojiščih, in leta 1995 visoko nagrado z medaljo »Silver Acorn« (srebrni želod) za svoje dolgoletno delo v skavtski organizaciji. Poleg tega je bil počaščen z zelo redkim nazivom »častni voditelj«, tako da kljub visoki starosti še vedno nadaljuje s svojim delom pri skavtih. V pokrajini Monaro je med svojimi znan pod imenom Grey Brother. Diary of a Submariner (Dnevnik podmorničarja) je pisal Janko Majnik v radijski kabini, kjer je imel zvezek in vanj prenašal svoje vtise. Ti so bili čisto neposredni in pisal je zase - ne za javnost, zato je v njem veli ko strahu. Že na prvi strani dnevnika je najti odgovor, od kod ta strah. Slutil je, da bo prišlo do tega, do cesarje potem res prišlo. Do vojne. Tako sam avtor komentira svoje pisanje izpred več kot petdesetih let. Pri tem pa dodaja, da je njegov dnevnik vendarle zelo drugačen od dnevnika Ane Frank. Verjetno ga je do spomina nanjo privedlo dejstvo, da sta bila oba silno omejena, zaprta v svojem gibanju. Ona na svoje skrivališče za omarami, on na okolje podmornice. Da je dnevnik prišel v javnost, se avtor zahvaljuje svojima otrokoma, hčerki Juaniti in sinu Janku. »Pred nekaj leti sta našla v kleti star, okrogli kovčeg za ženske klobuke. V tem kovčegu je moja žena shranila naša ljubavna pisma in moj dnevnik, pisan v srbohrvaščini. Oba otroka sta bila zelo radovedna, kakšne skrivnosti je imel očka v tem dnevniku, predno se je oženil. Z ženo vred so me 'prisilili', da prevedem v angleščino 'dnevnik' in povesti iz moje mladosti, tako da vse to ostane pri družini, potem ko mene ne bo več. Kopijo dnevnika sem pa poslal mojemu zelo dobremu prijatelju kapetanu Zenonu Adamiču, ki živi v Ameriki. Ravno takrat, ko smo se vsedli s podmornico 'Nebojša' na dnu morja v blato, je Zenon bil komandant podmornice. To je bilo moje prvo leto na podmornici in takrat me kapetani in oficirji niso prav nič zanimali - le šport in dekleta. Kapetan Adamič, tako kot kapetan Marok, sta pa oba iz Ljubljane. Adamiču se je dnevnik zelo dopadel, ker je opisoval pravi strah vojne. Tako mije svetoval, da ga objavim. Tukajšnji urednik revije za Royal Australian Navy gaje pa kar pograbil z obema rokama. Sploh niso vedeli, da je Jugoslavija imela mornarico - in ta pobeg jim kar ne gre v glavo...« (pismo urednici Borca, Cooma, 20. junij 1991). Bojan Marok, v aprilski vojni 1941 vkrcan na ladji Osvetnik, svojemu daljnemu kolegu piše takole: »Vaš 'Dnevnik' sem parkrat prečital in vedno bolj mi je všeč. To ni strogi in pusti vojaški raport, temveč opis dogodkov, ki jih je preživel mlad, idealen fant! Mirno in lepo opisujete, kako so se stvari dogajale. Nikjer se ne spuščate v tista zoprna 'predbacivanja in male svadje', ki se vedno dogajajo v podobnih primerih. Ne morem pozabiti, kaj mi je posadka Osvetnika odgovorila, ko sem ji predlagal, da izplovemo: 'Če nam odgovorite, da bo okupator našim familijam dajal plače, gremo, sicer pa ne!' In potem smo odšli vsak na svojo stran...«(Odlomek iz pisma, Ljubljana, 14. november 1990). Kakor mi je sporočil avtor v pismu z dne 21. 3.1995, so njegov Dnevnik podmorničarja objavili v Ameriškem Slovencu in je bil med njegovimi bralci »zelo priljubljen«. Ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne so se ga odločili objaviti tudi člani The Naval Association of Australia. Izkupiček zanjo je avtor podaril za dobrodelne namene: za stare, onemogle in revne mornarje. Kar ni bilo izjemoma, saj se je g. Janko Majnik tudi osebno posvečal prizadetim otrokom. In kako sva se seznanila midva? Povezal naju je Zirovski občasnik. Najprej ga je dobil eden od mojih dopisovalcev v Združenih državah Amerike in po njegovi zaslugi sem ga poslala še njegovemu sosedu iz mladih let v Avstralijo. Ko sem prebrala prevod njegove imenitne pripovedi Čudež na božični večer, v katerem opisuje, kako je tvegal, da bi preživel sveti večer v domačem okolju, ko se je s smučkami odpravil iz zasnežene Ljubljane kot dijak iz omenjene gimnazije v Ziri. Le malo je manjkalo, da ga podvig ni stal življenja. Pripoved kaže na nesporno pripovedno nadarjenost, zato se mi je zdelo nemogoče, da bi ostalo samo pri njej. Tako so se začela izmenjavati pisma med Ljubljano in Coomo, saj se je avtor prijazno odzval moji prošnji, da bi otel pozabi svoje spomine na žirovsko otroštvo. Napisani so v angleščini, prevedeni v slovenščino, spominjajo na prva desetletja tega stoletja. Posamezne pripovedi so vedno tako napeto in živahno oblikovane, da tudi po tej plati zaslužijo ustrezno pozornost. Drznem si misliti, da so prav njegove zgodbe dobra podlaga za eno od knjig iz zbirke Glasovi, v kateri bodo zbrani spomini naših rojakov po svetu na domače kraje in njihovo slovstveno dediščino. A ŠTEFAN MLAKAR ZIROVSKI FOTOGRAF Franc Temelj Fotograf Štefan Mlakar Portret Štefana Mlakarja iz časa, koje živel še pri starših v Jaznah Verjetno ni starejše hiše v Žireh, v kateri ne bi našel vsaj kakšne orume-nele fotografije iz prvih desetletij tega stoletja. Zasluge za to ima tudi Štefan Mlakar, takratni zirovski fotograf. Zato je prav, da ga vsaj bežno predstavimo in se mu oddolžimo za to, da nam je zapustil del podobe takratnih Zirov in njenih prebivalcev. Ta zapis je nastal zgolj po spominu njegovih potomcev (treh vnukinj in vnuka), saj bi iskanje morebitnih arhivskih podatkov preraslo ljubiteljstvo in bi bil potreben strokovni pristop. Štefan Mlakar se je rodil 25. decembra 1885 v Jaznah. Bil je glasbeno nadarjen, saj je s harmoniko nastopil celo na radiu, skupaj z Avgustom Stankom. S harmoniko je razveseljeval ljudi po številnih ohcetih. Kot muzikant je spoznal dobro pevko, Frančiško Pivk z Razpotij, kije postala njegova življenjska sopotnica. Po poroki se je okrog 1910 z ženo in hčerjo Vilko preselil v Žiri. Čeprav so bili časi težki, je bil Štefan izredno bister in napreden. Da bi ustvaril svoji družini boljše življenje, se je skupaj z ženo lotil gospodinjstva, pozneje pa z Ivanom Žakljem (Fricom) izdeloval celo kremo za čevlje. Pri Mesarju je leta 1922 kupil del hiše. Toda to je pozneje prodal, kajti skupaj z zetom Jankom Erznožnikom, ki je imel v najemu trgovino pri Homcu (in ne pri Bahaču, kakor je bilo objavljeno v prejšnji številki ŽO), sta kupila hišo pri Lengarju, saj bi bila sicer prodana na dražbi. Poleg hiše, v kateri si je Janko uredil trgovino, sta kupila še nekaj zemlje, na kateri si je Štefan 1930 postavil fotografski atelje in tako uresničil svoje dolgoletne želje. Umrl je 5. avgusta 1935. S fotografijo seje začel ukvarjati, koje bil doma v Jaznah, toda kdaj točno, se ne ve. Prav tako se ne ve, kako je prišel v stik s fotografijo, najbrž pa je bil zato kriv njegov podjetniški duh. Bil je popoln samouk, sodeloval pa je z loškim fotografom Otonom Sadarjem, pri katerem je napravil tudi stro- Štefan Mlakar na motorju, s katerim se je vozil po sosednjih krajih in fotografiral ljudi ter jih razveseljeval s harmoniko kovni izpit. Bil je član takratnega društva slovenskih fotografskih delavcev. Ukvarjal se je z vsemi zvrstmi fotografije, s portretno, dokumentarno, reklamno, in s preslikavami. Izdajal je pokrajinske razglednice. Krajevno je pokrival območje od Zirov do Poljan, kajti Idrija in Škotja Loka sta imeli svoje fotografe. Da je fotografiral tudi, ko je bil v Šentjerneju, je razvidno iz ohranjene plošče, na kateri je kartuzija Pleterje. Poleg že omenjenih fotografij, ki jih hranijo posamezniki, je od njegove fotografske zapuščine ostalo zelo malo, saj je bila vsa družina pregnana v Srbijo, ta čas pa je bila hiša prepuščena tujim ljudem in vojnim razmeram. Stavba, v kateri je imel atelje, sicer še stoji, vendar soji dnevi šteti. Nanj spominja napis Š. Mlakar. Poleg nje pa seje ohranilo še 6 škatel steklenih plošč negativov. Vse druge so se znašle na smetišču. V vseh škatlah je 983 plošč formata K) x 11 cm in 22 plošč formata 9 x 12 cm. Na vsaki škatli je bilo napisano, kakšni posnetki so spravljeni v njej: ateljejski ali drugi. Toda prah in čas sta naredila svoje, tako se vsega ne da razbrati. Tudi plošče niso več v istih škatlah, kot bi morale biti, saj gre za enake posnetke v dveh škatlah s popolnoma različnimi podatki. Na posameznih škatlah so naslednji podatki: prva škatla 1931; druga 12. 7.-31. 12. 1931 v ateljeju; tretja (nečitljivo); četrta maj-junij 1930; peta avgust-september 1930. Iz tega je mogoče sklepati, daje napravil približno 100 posnetkov na mesec. Iz vsega gradiva sem za objavo po lastni presoji pripravil izbor posnetkov, ki so se mi tematsko ali kompozicijsko zdeli zanimivi. Podjetniško pot Štefana Mlakarja uspešno nadaljujeta vnuk Štefan Erznožnik, ki je skupaj s sinom Juretom lastnik firme InterDecor, ter vnukinja Metka Novak, ki z možem Silvom vodi firmo ES-Osram studio. Vsi omenjeni so tudi finančno podprli izid te številke ZO in tako kakor nekoč ded po svojih močeh pripomogli, da bo del današnjih Zirov ostal tudi za zanamce. x družinska fotografija \^luna Mlakarja, ki visi v Prj <, kmečkega turizma ^'"icu v Žirovskem Vrhu Družinska fotografija z ženo Frančiško in hčerko Vilko Na atelje zdaj spominj; samo še del steklene stene in napis S. Mlakar Izbrane fotografije iz zapuščine Štefana Mlakarja Izbor obsega štiri razdelke, in sicer: razglednice, reklamne fotografije, portreti in spominski posnetki. Večina objavljenih del je kopij z originalnih plošč, nekaj pa je tudi originalnih fotografij. Tam, kjer je bilo mogoče ugotoviti podatke, pod fotografijo tudi piše, kdo ali kaj je na njej. Vendar je žal precej takih, pri katerih to ni bilo mogoče, zato je vsaka informacija dobrodošla. Z leve: Mojškrna Ivanka in Marija, Gorenja vas Ivanka Krošljeva Zola Čelešnikova SPOMINSKI POSNETKI Milan Strojerjev, Anžon Jekapicov Rovie - V Filipi na Petkovcu, z leve: Boleslav Cvetko, Mežnar s Petkovca, tri Ruparska dekleta z materjo; brat oziroma sin Janez Hladnik (padre gauČo)je deloval v Argentini in pri predsedniku Peronu izprosil dovoljenje za bivanje pribeglim Slovencem po 2. svetovni vojni Žirovske sokoliće, z leve: Zinka Kenda, Vida Lustikova, Zora Vrbanova, Darina Nežkna, Berta Bačnarjeva, Milena Frieova Delavci mojstra Jožeta Mačka, v ospredju z leve: Jože Mačkov, Jože Potrebuješ, Vera Mačkova, Feliks Firbarjev, Marijan Mačkov, Ludvik Šuštarjev; stojijo: Julka Nacetova, Rudolf Šuštarjev, Matej Ivanov, Ciril Kržič, Johan StefanO > gospodinja Mačkova, Delfin Koširjev, Pavle Petelinov, Franc Kolišarjev, Matija Ponomarenko, Vida Mačkova Na balinišču pri Jureču v Brekovicah, z leve: Jureč, Matija Ceglarjev, Ivanka Homovčkova, Martin Sopovški, Johan Novohišarjev, Antonija Logar, Tone Krošljev, Jernej Laznarjev, Treven Matilda Mežnijska z<1 harmonijem v Rovtah Nogometaši orli na novem igrišču pred Kržišnikom, z leve čepijo: Franc Trčkov Franc Stanovnikov, Viktoi Matevžev, Viljem Maharjev. Janko Frencov, Ludvik Kovačev, Tone Balčkov stojijo: Franc Brežnikarjev, Maks Majnikov, Jože Prapoški, Jože Balčkov V mrzli Sori (poznani): Slava in Vilka Tinetova, Vilka Lcngarjcva; na bregu se treseta Jože in Vera Mačkova Na preji pri Štefanu v Žireh, z leve: na peči oče Štefan in sosed More; ob peči mlada gospodinja Marija, mati Mariji'- m. KrOnOVl'na JCranjska. Eksh. štev /6 U rt ni Ust. .......- if*-* l2 -L/MM je pri tukajšnjem c. kt okrajnem glavarstvu prijaviKf obrt WJĆe/o«x?ssfć y*&ts v hišni štev. in le niti Izda ta obrtni list. Zaradi odnierjenja pridobninskega davka se morate takoj, ko prične obrt izvrševali, zgtaslti pri c. kr. davčnem nadzorniku v Logatcu < >brl se je pod štev. v obrtni zapisnik vknjižila. Vsaka prememha ali preložitev obrlovališča se mora v smislu § 32 in .W % obilnega reda tu sem naznaniti, sieer zapadete zakoniti kazni. C. kr. okrajno glavarstvo Cogatec, dne 6.JWWA>OCy<>,!.:.■<>■ ,\' viMInhil'ftOtlNt OalovfHf nun VVORKMA T£ zastopanje in distribucija MINICRAFT.) svodn BBW za i»s, kovmo m bela" posamezno m v garniturah flitfi nattHĆfh. 1'Hi'i- amostza miš '-i uMnovii^a ptsarr* m d»i*vruc# Cilindrični vlo/Ki m kljiičt gniveritr. ilfiiaiic idr Dober okus ne pozna povprečja. Pozabite na to, da je omara samo kos pohištva. Prižgite domišljijo in začnite sanjati. Dovršene oblike in prijetne materiale. Vrhunsko pohištvo, ki razvaja zadovoljstvo. Svet barv, ki vzburja domišljijo. Privlačno opremo, ki zvesto služi vsem vašim muham. Saj veste, dober okus je vaš najboljši prijatelj. INTERDECOR Mestni trg 17 / ( 'ankarjevo nabrežje 25 731358 Ko začno ljudje Mednarodno farmacevtsko podjetje, ki proizvaja in prodaja proizvode v skladu z mednarodnimi standardi razmišljati o zdravju, zagotavljanja kvolilete, kol 10 predpisi Ameriškega urada za hrano in zdravila (FDA) in predpisi Evropske unije (F.U) pomislijo na nas. Zdravila i o humano uporabo rormattvtikt aurovln« Bloslntclični prolivodl OTC idrovilo, dlel.lUnl In itlHinl prolivodl VtUrlnonkl prolivodl K»in*tl«al I ■ d • I k i Zdraviliške uslugo (^KRKk Svojo prihodnost urosničujiimo ia danei, KRKA, d.d.. Novo modo. Slovenija, 'olefon: (068) 312 I I I, lolofoki: (068) 323 132 Celoletni sejem! LJUBLJANSKI SEJEM Ljubljanski sejem d.d., Ljubljana fair Dunajska 10, p.p. 3558, 1001 Ljubljana, Slovenija lel. +386 61 173 53 31, fax. +386 /61/173 52 32 GRANITNA FASADA - BEŽIGRAJSKI DVOR, LJUBLJANA MARMOR HOTAVLJE HOTAVLJE 40, 4224 GORENJA VAS TEL 064 681 100, FAX 064 681 640 PBS. Poštna banka Slovenije d.d. Poštna banka Slovenije d. d. Sektor za poslovanje s prebivalstvom Sektor za sredstva in naložbe Cigaletova !5, 1000 Ljubljana Cigaletova 15,1000 Ljubljana Miklošičeva 12, 1000 Ljubljana Tel: + 386 61 125 30 50, 125 31 26 Tel.: + 386 61 174 12 01 Tel: + 386 61325 461 Fax: + 386 61 125 32 02 ha: + 386 61 174 12 02 Fax: + 386 61 132 32 14 TRGOVSKO PODJETJE d.d. ŠKOFJA LOKA Kidričeva 54 Ker življenje potrebuje varnost N HHHHH > ZAVAROVALNICA TRIGLAV D.D. OBMOČNA ENOTA KRANJ 4000 Kranj, Bleivveisova ul. 20 tel.: (064) 26 90; fax: (064) 269 192 POSLOVNA ENOTA JESENICE Titova 16/1, tel.: (064) 877 050 PREDSTAVNIŠTVA: Radovljica, Kranjska 19 Škofja Loka, Kidričeva 1 Tržič, Balos 4 Bohinjska Bistrica, Triglavska 35 Kranjska Gora, Borovška cesta V NESREČI NE BOSTE OSTALI SAMI Gorenjska^ Banka Banka << posluhom g 22-11-22 BANKGDFON KAKŠNE SO UGODNOSTI? Komuniciranje preko BANKO'FON j vam pomeni udobje, prihranek pri času, predvsem pa hitrost, ažurnost in neprekinjen, 24-urni dostop do informacije, tudi ko banka ne posluje. KOMUNICIRANJE JE PREPROSTO Pokličete na telefonsko številko 22-11-22 in po vzpostavitvi telefonske zveze, vam BANKO)FON sproti posreduje navodila kako pridete do željene informacije. Prek BANKQ)FON-a lahko komunicirajo komitenti, ki imajo telefone s tonskim izbiranjem, vsi ostali pa morajo to dodatno funkcijo na telefonskem priključku naročiti pri TELEKOMU. IN KATERE INFORMACIJE SO VAM NA VOLJO? Prek BANK3>FON-a so vam dostopne splošne informacije o celotni ponudbi Gorenjske banke: o tečajih tujih valut, poslovni mreži, delovnem času in telefonskih številkah, bankomatih, plačilni kartici ACTIVA, posojilni ponudbi, vezanih vlogah tolarskih in deviznih sredstev, borznoposredniški ponudbi, poslovanju s šefi, ter aktualne informacije in novosti. Informacije iz prve roke Gorenjska^ Banka Banka d posluhom ŽIRI OKOLI 1920 ŽIROVSKI OBČASNIK Zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem Uredniški svet in uredniški odbor 4226 Žiri, p.p. 34 Telefon, faks: 064 691 202 »Najdalj v mladost mi sega vesel spomin. Čeprav sem pozneje doživljal tudi žalostne trenutke, je bil prav ta veseli dogodek kot svetla špranja, ki je zmerom nekje odprta. In tako se danes bolj natanko spominjam veselih kot žalostnih dogodkov. Rodil sem se v Žireh, in taki so Žirovci: skozi življenje gredo s tihim, zadržanim nasmehom.« Leopold Suhodolčan, Prvi škornji, 1973 Dragi Žirovci in prijatelji Žirov! Ste se kdaj vprašali, koliko je Žirovcev, ki so v tem stoletju - tako kot svoj čas pisatelj Leopold Suhodolčan - odšli od doma in danes prebivajo raztreseni širom po svetu? Ko bomo skušali odgovoriti na to vprašanje, Vam bomo hkrati pojasnili, od kod nam Vaš naslov in čemu Vas s tem pisanjem vznemirjamo v Vaši zasebnosti. Potrudili smo se in zbrali naslove skoraj vseh, ki so rojeni na Žirovskem, v Žireh ali bližnji okolici, v letih od 1930 do 1960 in danes živijo drugod. Skoraj 600 Vas je, v povprečju torej 20 na leto. Bi potemtakem lahko sklepali, da je od 1900 do danes šlo po svetu skoraj 2000 Žirovcev?! In če predpostavimo, da si je večina od njih ustvarila družino, potem lahko domnevamo, da so poleg »ta pravih« še ene, po svetu razsejane Žiri! Tako se kar sami od sebe zastavlja vsaj še dve vprašanji: kako živite in ali je kakšna možnost, da Vas znova navežemo na domači kraj? Ponekod, zlasti v manjših krajih (na Vrsniku, v Javorjah...), so si že omislili poseben dan v letu, ko se rojaki v velikem številu snidejo ob domačem ognjišču. Nekateri razmišljamo o nekakšnem »žirovskem lobiju«, v katerem bi se ob posameznih vprašanjih povezali vplivni Žirovci in naredili kaj konkretnega v prid svojega kraja in občine. Tu Vam za začetek ponujamo skromnejšo, a čisto realno možnost: da se naročite na Žirovski občasnik! Žirovski občasnik je zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem. V njem pišemo zlasti o preteklosti, o tistih starožitnih straneh, katerih priča ste bili morda še sami in jih je treba popisati, da ne bi utonile v pozabo. Soočamo se seveda tudi z vprašanji sedanjosti in z obeti prihodnosti. Žirovski občasnik je knjiga, ki izide vsako leto enkrat, decembra. Obsega okoli 200 strani zanimivega branja, ki ga krasi čez sto fotografij in drugih ilustracij. Vse to za ceno dobrih treh tisočakov! Vabimo Vas tedaj k naročilu. Tako boste pripomogli k dvojemu: sebi boste zagotovili žlahtno in trajno informacijo o svojem domačem kraju, nam boste pomagali zmagovati stroške, ki pri tem početju nastajajo. Prilagamo naročilnico in pričakujemo Vaš odgovor. Pokličete nas lahko tudi po telefonu. Sedež uredništva je v Žireh, založnik je v Ljubljani. To je založba Pegaz International d.o.o., ki jo vodi naš rojak Nace Naglic. Ta poskrbi za natis zbranega in urejenega gradiva in za razpečevanje zbornika. Od njega boste vsako leto znova prejeli knjigo in jo plačali po povzetju. V upanju, da Vas s tem pisanjem ne nadlegujemo, Vas prav lepo in po žirovsko pozdravljamo! V Žireh, decembra 1997 Predsednik uredniškega sveta: akademik dr. ZDRAVKO MLINAR Glavni in odgovorni urednik: MIHA NAGLIC, prof. phil. PANORAMA ŽIROV (POSNETO IZ LETALA 1996 LETA) ŽIROVSKI OBČASNIK (1980-) Zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem, letnik XVIII (1997), številka 25 Ustanovitelja in izdajatelja DPD Svoboda Žiri (Literarna sekcija) in Muzejsko društvo Žiri Zbornik izhaja občasno, najmanj enkrat letno, ob stalni denarni podpori Občine Žiri in nekaterih podjetij Glavni pokrovitelji Občina Žiri, Alpina d.d., Etiketa d.d., Kladivar d.d., vse v Žireh Predsednik uredniškega sveta akademik dr. Zdravko Mlinar Uredniški odbor Tone Eniko, Franc Kopač, Stane Kosmač, Miha Naglic, Nace Naglic, Tončka Stanonik, Franc Temelj Glavni in odgovorni urednik Miha Naglic Oblikovalec Stane Kosmač Lektorica Tončka Stanonik Stalni sodelavci - uredniški svet Franci Alič, Ivan Cankar, dr. Pavel Gantar, Spomenka Hribar, Rado Jurca, Vlasto Kopač, Tomaž Kržišnik, Janko Majnik, Marijan Masterl, Milena Miklavčič, dr. Anton Mlinar, mag. Branko Mlinar, dr. Zdravko Mlinar, Janko Mrovlje, Peter Naglic, Matevž Pečelin, Jože Peternelj, Tadeja Primožič, Izidor Rejc, Ivan Reven, t dr. Ivan Sedej, yiastja Simončič, dr. Marija Stanonik, Alfonz Zajec, Anton Žakelj, mag. Viktor Žakelj Naslov uredništva Žirovski občasnik SI - 4226 Žiri, p.p. 34 Žiro račun pooblaščenega izdajatelja in založnika Pegaz International d.o.o. Breg 8, 1000 Ljubljana 50101-603-47735 s pripisom: za ŽO Cena te številke 2900 SIT Naklada 600 izvodov Priprava za tisk Pegaz International d.o.o., Ljubljana Tisk Tiskarna Dan, Ljubljana Po mnenju Ministrstva za informiranje RS št. 23/343-92 z dne 16. 6. 1992 šteje Žirovski občasnik med proizvode, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Rokopisov ne vračamo. Redakcija te številke končana novembra 1997. ISSN 0351-5966