Marija Jaklič o trgovini in trgovcih
Vrline z nasmehom
»Poštenost, prijaznost, delo z dušo !n telesom, vedno z nasmehom, pri tem pa delati tudl gospodarno. To naj bi bil pravi trgovec,« ml je orisala skoraj idealno podobo osebe, ki stoji na drugi strani prodajnega pulta, Marija Jaklič, vodja znanega Emoninega prodaj-nega središča v Kosezah:
»Tako bi vsaj moralo biti...«
Vendar, vsi to vemo, dandanes tako lepo ni. Trgovce marsikaj pritiska: slabi dohodki, velika fluktuacija, premalo sredstev za urejanje trgo-vin, nabavnetežave, kdajtudi napačna odloči-tev pri izbiri poklica:
»Kdor trgovskega dela ne opravlja z vese-Ijem... Meni, glejte, ko bom po 35 letih odšla, bo nedvomno manjkal tale živžav. In še zdaleč ni bilo vedno prijetno...«
Dandanašnji se seveda trguje sodobneje, klasičnega odnosa nakupovanja prek pulta tako rekoč ni več. Kupcem so na voljo samo-postrežne trgovine, veliki marketi z dolgimi vr-stami založenih polic, kjer vsakdo izbira po svojem okusu in žepu. Kje je potem še najti vlogo trgovca, kako tisti nasmeh in znanje pro-dati?
»Še vedno so točke, kjer se trgovec sreča s potrošnikom. Denimo pri nakupu kruha, mesa in še kje. Najbolj se seveda kupci z osebjem srečujejo pri blagajni. Sprejem in slovo sta torej pomembna.«
Pri nas je pomembno tudi, kaj imamo proda-jati, kako so založene police, saj je znano, da slabi dve leti nazaj marsičesa spioh ni bilo mo goče dobiti. Pa ni šlo le za luksuzne predmete, ampak za povsem normalne potrebe. Kaj se je spremenilo, čeprav je Emonin center v Kose-zah navsezadnje tudi v tistih »tankih« časih slovel kot dobro založena samopostrežba?
»Tu imamo srečo, saj imamo precej velike skladiščne prostore in nam je nekako uspe-valo prebroditi težave. Vsekakor pa nas zdaj tarejo pogoste spremembe cen, kar povzroča obilico dodatnega dela, potrošnik pa je nema-lokrat presenečen, saj se mu zdi, da je za ve-liko denarja dobil tako malo blaga. Dejala bi tudi, da trenutno blaga ne manjka, vsaj tistih najosnovnejših potrebščin ne.«
Toda Ijudje so previdnejši pri nakupih, traj-nejših izdelkov, ki so navadno dražji, ne kupu-jejo več toliko. Nakupi so torej razdrobljeni na tekoče in najnujnejše, čeprav po kakovostnih izdelkih Ijudje še vedno posegajo:
»Vendar je kakovost blaga pogosto slaba, pri proizvajalcih je zaslediti tudi pomanjkanje poslovne morale. Prav prehrambeno blago pa mora biti popolnoma neoporečno. Drugače je denimo s tekstilom, ki ga pač lahko razvrš-čamo v cenovne razrede po kakovosti. Imamo primere, da nam za tako prodajo že ponujajo ugodnejše pogoje, kot je bilo to nekoč.«
Emonin prodajni center v Kosezah s 1.100 kvadratnimi metri prodajnih površin dnevno obišče od 3.500 do 4.000 Ijudi. Semkaj hodijo po nakupih tudi gospodinje z Viča, Brda in dru-gih predelov šiške. 140 parkirnih prostorov zagotavlja dokajšnjo sproščenost, 48 zapo-slenih skrbi, da bi nakupovald bili zadovoljni. Prav te dni se je Marija Jakličeva dodobra po-govorila o.oskrbnih in drugih zadevah tudi s potrošniškim svetom bližnje krajevne skupnosti:
»Kar Ijudje razmišljajo, je potrebno dobro pretehtati. Blago, ki prihaja k nam, je treba tudi oplemenititi, ga ponuditi všečno. Pri vsakem delu, tudi pri našem, je kdaj pa kdaj moč ugo-toviti poslovno slepoto in lepo je, da te drugi opozorijp na pomanjkljivosti. Vse pa mora biti seveda vedno ekonomsko utemeljeno.«
Da, tudi v Kosezah Ijudje, namesto v naku-povalni voziček, kdaj kakšne predmete skri-jejo v žep, da bi pri blagajni ne plačali označe-nega zneska. Prvič jih navadno le opozorijo. Zadnje čase sq »na udaru« predmeti kozmeti-ke, ki niso veliki, zato pa so dragi. Kruha doslej v Kosezah še niso kradli:
»Nasploh moramo, tako kot povsod drugod, tudi v trgovini ravnati po zdravi pameti in pre-soji. Večjih kraj pri nas doslej nismo ugotovili.«
Marija Jaklič je Emoni zvesta že 30 let. Dobro se spominja, kako je leta 1948 kot mlado dekletce prišla v uk s travnatih strmin Gore nad Sodražico. Takrat je bila predhod-nica Emone še Prehrana. Tisto, kar smo po-vedali na začetku, ji je dan na dnem v glavo vtepal starejši poslovodja. Kasneje je to po-čela tudi sama:
»Kot mentorica mladih sem vedno menila, da mora biti trgovec pri svojem delu univerza-len. Ljubiti mora tudi metlo in krpo, ker prav tr-govina prehrambene branže zahteva tako rekoč neizprosen red in čistočo.«
Z Marijo Jakličevo o trgovcih in trgovskem poklicu ni težko besedovati. Zdi se.da bi lahko govorila ure in ure dolgo in še vedno bi našla kaj novega, neizpovedanega. Vse za to, da bi bil bisti, ki se poda med visoke, osvetljene poli-ce, zadovoljen. Cene pa žal niso odvisne od Marije Jakličeve...
Bogomir Šefic