120
Književne novosti.
Dr. Ivan Geršak. Ormoški spomini. Ljubljana, 1902. Založila Ormoška posojilnica.
Mehanično jemljemo dandanašnji nove knjige v roko; le lok naše logike se napne, naša čuvstvenost pa molči. »Ormoški spomini — kletarsko društvo — slike — Davorin Trstenjak —«, to je teklo mimo mojih oči, predno sem raz-rezal knjigo. Začel sem jo citati odzadaj in sem pričital na ta pri ocenjevalcih nenavadni način do posvetila, ki ga je napisal izdajatelj dr. I. Geršak, notar v Ormožu, svojemu bratu, misijonarju v Solunu. In postajalo mi je nekam nemirno srce. Odložil sem kritiško tehtnico, kajti tukaj je treba le zreti, nič premo-trivati, le poslušati, kakor pač poslušaš izkušenega moža, ki se bliža oni dobi, ko živijo zanj skoraj le spomini . . . Dr. Geršak je imel in ima v svojem tridesetletnem delovanju v Ormožu nasprotnike; tu se brani proti njim, poročajoč o svojih uspehih in neuspehih. To njegovo kramljanje je toli prijetno, da ga poslušamo  prav radi.    Sam je  na  svetu.    »Ko sem se   1. 1871. selil iz Ptuja,«
.pripoveduje, »je bil krasen solnčen jesenski dan! Bili smo trije: moja ljuba ženka Marjeta in moj angelček Olga.   Ni ju več! . .    Obe sta me  zapustili leta
¦ 1895., ko je listje padalo.« —• Mož, ki tako in le toliko govori o potopu vse sreče svojega srca, postane takoj naš ljubi znanec.
Prvi del knjige so Geršakovi spomini. Drugi del, »Književniki«, prinaša črtice o življenju in delovanju onih mož, katerim je tekla zibel v ormoškem okraju. In vredno je, da se jih spominjamo. Res se je rodilo na oni grudi precej znanih, tudi znamenitih mož, kakor Modrinjak, dr. Kočevar, Stanko Vraz,
, Božidar Raic, Davorin Trstenjak, izmed še živečih dr. Dečko, A. Trstenjak, Fr. Ks. Meško, dr. F. Simonič, R. Vrabl i. dr. Opisal jih je večinoma B. Fle-gerič — tudi ondotni rojak — kaki trije so se pač brezimno opisali sami. — Vsi odstavki se odlikujejo s podrobnim poznavanjem krajevnih in osebnih razmer in imajo marsikako drobtino za slovstvenega zgodovinarja; pisani so poljudno, tuintam z malce naivno samozavestjo, to pa stvari ne škoduje nič; do-slovni citati" iz ugodnih ocen kakega lastnega dela so pa vendarle preslastna lokalnopatriotična začimba. — Skratka: knjiga prinaša marsikaj zanimivega iz pretekle in polpretekle, pa tudi sedanje dobe, je pisana v prikupljivem tonu. Želimo, da bi vsak okraj izdal slično, za kulturno zgodovino   važno knjigo!
Dr. Jos.  Tominšek. Evgenij Kumičič. Slučaj. Broj 84. i 85. Crn Božič. Tri pripoviesti. Naklada knjižare Lav. Hartmanna (Kugli i Deutsch). Zagreb 1902. M. okt., 176 str. Ciena T50 K.
Prva povest je prvenec znanega pisatelja, ki si je s poznejšimi deli pridobil dober glas in ugled med hrvaškimi pripovedači. Da je povest prvenec, vidi se pač skoro na vsaki strani. Zakaj se povest imenuje »Slučaj«, ni prav jasno — menda zato, ker dotičniku umreta nevesta in mati. — Spretnost svojo je pokazal v opisu prirodnih prizorov in duševnih pokretov, a početnika izdajajo nepotrebni potopisi, rodoljubni vzdihi brez pravega  povoda, naivno-romantično
Književne novosti.
121
trgan govor, gomiljenje epitetov (n. pr. »uzmem ju za toplu ruku i pritisnem liepu ruku«). Da duša šepeče, mi ni znano. Dvakrat se ponavlja fraza, str. 1.: »Pariz može se opisati jednom rieči, a ta je »Pariz« in str. 9.: »Sto sam uviek osjetio, kad sam pomislio na Dubrovnik, neda se, ne može se izreči nego jednom rieči, a ta je: Dubrovnik«. —
Broj 85. in 86. je pretresljiva slika nesrečnih Slovačkov, katere grabijo Madjari svojim roditeljem ter jih nameščajo pri madjarskih kmetih, da le-ti iz njih cesto s surovim postopanjem napravijo Madjare. Dva dečka, ki dobita od družbe, ki pospešuje razpečavanje Slovačkov, številki kakor francoski obsojenci, pobegneta ter se vrneta domov.
,Crn Božič' slika nesrečo, ki je zadela obitel odvetnika dra. Ante Ko-vačida, kateremu se je potemnil um in ki je ostavil svojo družino v največji bedi. Kumičič je spisal to pripovest, da izpodbode plemenite duše na milosrčnost proti bedni obiteli pokojnikovi.
Knjiga  je   elegantno   opremljena  in  obsega   štev.   333.—338.   H(rvatske)
B(iblioteke).
R. Perusek.
FaJiHi],Ko-p.vccKaa Marin;«, Harmo-JiflTepaiTPHira cSophhktj za 1. 1902., dva zvezka s štirimi knjigami. — Ako govorimo o avstrijskih Rusih, mislimo običajno na takozvane Maloruse, Rusine ali Ukrajince, ki pišejo v svojem južno-ruskem, od knjižne (veliko-) ruščine dialektično različnem jeziku. Kdor stoji z nami vred na stališču neoborive resnice, daje cepljenje knjižnih jezikov zapreka velikemu razvoju, obžaluje separatistne težnje Ukrajincev in se veseli, da je i med gališkimi Rusi močna struja za edinost knjižne ruščine. In ta (veliko-) ruska struja ima v Lvovu svojo Matico, ki izdaja »Naučno-literaturni zbornik«. Po svoji vsebini je to izdanje najsorodnejše Letopisu novosadske Srpske Matice ter obsega poleg leposlovja tudi znanstvo. V zmislu svoje temeljne ideje prinaša ta letnik znanstvene članke o preporodu ogrskih Rusov v prvi polovici XIX. veka, ki se je izvršil v znamenju (veliko-) ruskega jezika, o Rakovskem in Levickem; broječ med svojimi sotrudniki ognjevitega zastopnika vseruske misli, urednika »Slavjanskega Veka«, Verguna, ki je to pot priobčil pesmi »Iz dnevnika ljubvi«, se ozira osobito na pisatelje in pesnike, ki ne pišejo »na jazvke Sevčenka«, ampak »na jazvke Puškina i Gogolja«. Radi jubileja njune smrti sta v tem letniku na vrsti Gogolj in Žukovskij. O poslednjem je znamenit članek Zamotina: »Golu boj (--modri) cveok« v« poeziji Žu-kovskago«; ta »modra cvetka« je Žukovskemu kakor nemškemu romantiku Navalisu simbol idealne ljubavi, ki vidi v svojem predmetu, v devi »mikrokozem svojega svetovnega naziranja, vesoljni svet v okrajšani podobi«; tej romantični ljubezni Žukovskega nedostaje sedanjosti; »ostal je le drag spomin o prošlosti in up v bodočnost — tam v zagrobnem svetu, nada na zlitev s sorodno dušo za grofa om« . . . Prim. ljubav romantikov Stanka Vraza in Prešerna, »ki z Bogomilo up sreče onkraj groba v prsih hrani«.
Dr. Fran Ilesič.
Mali vitez Pan (Volodijevski). Tega znamenitega Sienkiewiczevega romana, ki ga je poslovenil Podravski in ki izhaja v založništvu tvrdke Kleinmavr & Bamberg, je izšel I. zvezka 2. sešitek. Povest se čita prav dobro.