Bogomil
Ljubi Marijini otroci!
 V mesecu majniku praznujeino binkoštni praznik, ki je praznik svetega Duha. Na ta praznik dele škof je vsak v svoji  škofijski cerkvi zakrament svete birme.
Ali ne bo prav, če se ta mesec malo pomenimo o sveti birmi? Zakrament svete birme prejmemo samo enkrat v življenju. Žal, da se takrat mnogi bolj zani-majo za darove botrov kakor za milosti in darove sve-tega Duha, ki jih prejmemo pri sveti birmi. Mnogim le nova obleka plava pred očmi in seveda neizogibna ura, polna ruta sladkarij in bogato botrinjsko darilo v denarju; vsa ta množina posvetnosti zatemnjuje misel na duhovne darove svete birme.
Zdaj, ko je dan svete birme že davno za nami in je tudi misel na bogate darove vsaj deloma že zamrla, se spomnimo, kaj nam je dal Bog pri sveti birmi.
Posvečujoča milost božja se je nam pomnožila. Zakaj? Ali še veste, v katero vrsto zakramentov spada sveta birma? Če ste že pozabili, kar katekizem v roke, pa ponovite!
Prejeli ste pri sveti binni tudi posebno milost, da morete sveto vero stanovitno spoznavati in po njej živeti. Kaj pomeni ta milost za sedanji čas, ko se tako mnogi svoje edino prave vere iz strahu pred ljudmi sramujejo, ko se ne upajo živeti po sveti veri, si lahko vsaj malo mislite in predstavljate.
Prizadevajte si, da boste sveto vero res čimdalje bolj spoznavali. Zato se nikdar ne sramujte tiste drobne knjižice, ki ji pravite katekizem. Če boste šli v službo,
naj gre z vami; če boste šli kdaj za kruhom na Nemško, na Francosko, če jo boste mahnili v Ameriko, v Ka-nado ali v Argentino: katekizem naj gre z vami! Pre-birajte ga, njegova beseda naj vam v tujini nadome-stuje besedo domačega dušnega pastirja. Tako boste najlepše sodelovali z milostjo svetega Duha, ki ste jo prejeli pri sveti birmi.
Troplong je bil predsednik francoskega senata, učen mož, pa tudi globoko veren. Ko je ta mož leta 1869. ležal na smrtni postelji in se že skoro boril s smrtjo, je povedal tistim, ki so ga v bolezni obiskali, te-le pomenljive besede: »Mnogo sem bral, dosti se učil, dolgo sem živel in zdaj ob pogledu na smrt priznavam, da je katekizem edina resnica.«
Pomislimo še tudi na tisto milost, ki jo nam raz-odeva neizbrisno znamenje svete birme: vojaki Kri-stusovi smo!
Na čelu nas je prekrižala škofova roka s sveto krizmo, naših lic so se pritaknili prsti njegovih rok in s tem znamenjem smo prejeli opomin, naj se nikdar ne sramujemo, očitno pokazati vero v križanega Jezusa, in če bi morali trpeti za vero tudi zasramovanje in preganjanje, ne smemo kloniti v strahu.
Spominjamo vas pri tej priliki na besede tistih zamorskih deklic, katerih junaško ljubezen do Jezusa vam je »Angelček« že enkrat obširneje popisal. More-biti se še sponiinjate tistega opisa? Štiri zamorske de-klice so šle na pet dni dolgo pot do katoliškega misi-jonarja, samo zato, da so prejele sveto obhajilo na velikonočni praznik. Njih poganski oče jih. je zato kruto pretepel. Celo misijonarju se je zdelo, da so deklice preveč trpele, in jim je svetoval, naj bi bile rajši ostale donia. »Kaj?« mu reče najmlajša deklica Marija Roza, »kako, oče? Ti tako govoriš! Povej nam, kaj bi bil storil ti, ko bi ti bilo treba voliti med udarci in med Jezusom?« Nekoliko potrt se je ozrl misijonar po tleh in tiho vprašal: »Kaj pa bo, ko se povrnete?« — »Ko se povrnemo, ko se povrnemo,« povzame Kri-stina. »Tepene bomo. Pa kaj za to? Udarci minejo, Jezus  pa  ostane.«
Vidite, kaj se pravi trpeti za Jezusa! Mi se pa trpljenja tako bojimp — kaj trpljenja! Celo pred sra-motenjem  trepetamo.
Ne pozabimo: Vojaki Kristusovi smo. Naj nas kot vojake svojega ]jubljenega Sina čuva, brani in podpira mati Marija!