Barje - ki ga ni več
Ostaja pa ujeto v spominih, slikah in zapi-skih, ki pričajo, kaj je bilo in zdaj ni več. Ni več šotarjev ne grabnarjev, ni več koscev ne grabljic, ni več plevic in ne žanjic. Ni več mlatičev ne konjičev, ni več sani ne zaprav-ljivčkov in ne zvoncev ne kraguljčkov. Ni več resja ne borovcev, vse manj je skednjev in kozolcev.
Ni več žitnih polj v soncu žarjenih, samo koruza valovi podolgem in počez in poje pesem, pesem o nekdanjih dneh, ko so se kmetje še pogovarjali kdo ima iepšo živino, zaj pa, kdo ima lepše - motovilo (avto). In celo šole ni več, na Ižanski cesti namreč! Namesto nje so pisarne, kjer pa se pišejo zgodovine teh krajev, ampak nekakšna na-vodila, namenjena tistim, ki jih ne berejo.
Ni več aufrehtov (gor, pokonci) ob godo-vih slavljencev in težaki več ne pijejo jeruša (mešanice špirita in vode) in aufbiks (na pretep) se več ne razlega. Tudi mrličev več ne vahtajo in baliža več ne vozijo, kolin k sosedom na pokušnjo, že dolgo več ne nosijo in kar zmanjka, na posodo prosit nič več ne hodijo.
In kje so zdaj vsi ti ljudje, še do nedavna v ospredju dogajanja? Ni jih več! Utonili so, v množici prihajačev, ki so se vsuli semkaj od vsepovsod. Tako je izginil svojstven na-čin življenja na širnem prostranstvu, ki so mu rekali: Barje, Mah, Blato, Močvir, pa še Morost !zraven. Koliko imen za eno samo ravnino na južni strani Alp!
-ez-