SVOBODNA SLOVENIJA AffO XXXVI (30) Štev. (No.) 30 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 28. julija 1977 Mladina ob spominskem dnevu KATOLIŠKA CERKEV IVA SLOVAŠKEM Objavljamo govor, 'ki ga je imela na Spominski proslavi v Našem domu v San Justu 26. junija učiteljica gdč. KATICA ClIKJATI, rojena v Argentini. Poučuje v argentinskih šolah in slovenskem tečaju. Poleg tega študira pravo na benosaireiški univerzi. Mesec junij — mesec junakov! Mesec slovenskih mučencev! Kaj vse ta dva stavka lahko pomenita. Tako malo besed in vendar razum dokončno ne dojame popolnoma pomena in razvoja tistih groznih dogodkov, ki so pretresli slovensko zemljo med drugo svetovno vojno. Slovenski narod je preživel takrat apokaliptične čase in trpel krvavi pot, ki je v sramoto zahodni kulturi in vsej zgodovini človeštva. Neizogibno je, da pri tem obudimo spomin na tiste grozne dogodke in okoliščine, ki so imeli odločilno mesto pri usodi slovenskega naroda. Znani filozof j.e omenil, da so verski in. politični interesi tisti, ki najgloblje in skeleče prevzamejo človeka. Verski problem, ker ko skuša dojeti versko-moralne resriice, odloča o osebnem večnem življenju. Reševanje družbenih zadev pa preVzame našo voljo, ker človek kot živi član družbe želi, da bi ta skrbela za najboljšo skupno blaginjo, za svobodno gojitev osebnih talentov v okviru demokratične družbe. Vsak posameznik ima v življenju posebno osebno mesto in poslanstvo. Vsak narod ima v okviru celotne svetovne politične skupnosti posebno poslanstvo, katerega mu je Bog namenil v svoji Previdnosti. Tega poslanstva pa mi dokončno ne dojamemo, ker ga je nemogoče omejiti na določeno dobo. Najbolj osnovna zahteva je ta, da spoznamo važne zgodovinske dogodke in da potom tega znanja napravimo še druge korake, da se lahko polagoma približamo resnici, da se je oklenemo z gorečim srcem, z neomahljivo voljo in z navdušeno vztrajnostjo. To ni zgolj opomin. Rimski zgodovinar je dejal znano frazo: „Zgodovina je učiteljica bodočega življenja“. Narodi, ki se izneverijo preteklosti in zaničujejo dediščino svobode, ki so jim jo podarile prejšnje generacije, ne zaslužijo sončne in proste bodočnosti. Vsi narodi in države se leto za letom spominjajo dogodkov, ki včasih segajo daleč v preteklost, da ob teh spominih vztrajno in navdušeno sledijo začrtani poti, da pridejo do cilja. Tisti pretresljivi dogodki so se zvrstili takole: .Hitler je začel drugo svetovno vojno zato, da bi nemškemu narodu pridobil življenjski prostor. Zato je v hitrih pohodih, potem ko je s komunistično Rusijo podpisal nenapadalni pakt, porušil Poljsko, Dansko, Norveško, Belgijo, Nizozemsko in Francijo. Ker se Hitlerju ni bilo mogoče upreti vojaško brez pomoči in ker te pomoči ni bilo nikjer videti, je jugoslovanska vlada princa Pavla podpisala z Nemci dogovor 25. marca leta 1941, v katerem se je obvezala ostati-v vojni nevtralna. Skupina generalov je izvedla 27. marca istega leta državni udar, odslovila kneza Pavla ip imenovala novo vlado. Temu nepremišljenemu udaru je sledilo nemško maščevanje. Nacisti so napadli in zasedli Jugoslavijo, čast Jugoslavije je rešil polkovnik Draža Mihajlovič, ki ni priznal kapitulacije in je začel upor proti okupacijskim četam. Ta upor bi izpeljal do kraja, a so se pojavili komunisti: Ti so ob začetku bili nemški zavezniki. šele z dnem nemškega napada na Rusijo 22. junija 1941 so tudi komunisti spremenili po ruskih navodilih stališče: od tistega dne naprej so bili proti Nemcem. V vodstvu komunistične stranke je bil tedaj generalni tajnik Josip Broz-Tito, ki je začel vojho proti vsem, ki niso sprejeli načel komunizma. Komunistična stranka je hotela za vsako ceno priti na oblast, človeško življenje in narodno premoženje pri tem ni smelo igrati nobene vloge. Komunisti so vedeli, da čim več terorja, tem več pripadnikov bo po sili razmer. Temu postopku pa se je trezna večina ljudi uprla najprej z besedo, potem z izjavami v javnosti in končno z orožjem. Tako so nastale najprej vaške straže in potem domobranci. Sovjetska vojska je šla Titu na po- moč in zasedla Beograd oktobra 1944 leta. Ko se'je partizanska vojska približala in je bilo jasno, da zahodnih sil ne bo v Slovenijo, se je morala slovenska narodna vojska umakniti in zato je odšla preko Ljubelja na avstrijska tla, kjer so že bili Angleži. Z vojsko je odšlo nekaj desettisoč civilistov. Konec maja 1945 leta so Angleži v smislu sklepov prejšnjih vojaških dogovorov vso to vojsko vrnili v Jugoslavijo in tam so jo partizanske čete brutalno pobile. Pokol slovenske vojske po končanem bojevanju v Evropi, pobijanje brez slehernega, sodnega postopka je zadnji dokaz, da komunistom nikdar med vojsko ni bilo do resnične osvoboditve naroda, ampak samo za; izvedbo revolucije, v kateri so morali umreti vsi, ki se jim niso hoteli ukloniti. Kako shematično in na kratko lahko predstavimo zgodovinske dogodke in kako mrzlo nam ti opišejo del narodnega življenja. Katere besede bi lahko opisale V polnosti trpljenje matere, ki je krivično izgubila dragega sina, kako izraziti bolečine nebogljenih otrok — sirot. Katera je tista filozofija, ki je upravičila, da je brat krvoločno in zahrbtno umoril brata, ga izdal in se ponižal pod stopnjo živali, ter ga brez sodb in zasliševanja pobil? Kateri je tisti politični tok ali socialni nauk, zaradi katerega je velik del slovenskega prebivalstva zapustil ljubo domačo grudo, pretrpel leta bednega taborišča in se podal v neznano tujino? Ne smemo bežati pred to stvarnostjo, imamo dolžnost spoznati našo preteklost. Z veseljem sprejmemo zanimanje mladine za našo kulturno in politično življenje, a začrtajmo si jasno smer. Ne bomo sedaj obsojali malenkosti, osebnih pomanjkljivosti na tej ali oni strani, napačne vojaške ali politične odločitve. Iščimo resnico v bistvu, pristno, večno. Naš narod, ko se je bojeval, je spolnil del borbe v zgodovini človeštva. To je samo člen v svetovni zgodovini, saj se je človek že od začetka sveta boril za svobodo. T'a borba je večna, kot sta večna dobrota in zlo; človek, ki prizna Boga in človek, ki je sam sebe postavil za Boga. Naši domobranci — preprosti ali izobraženi — so postali bojevniki, ker so to občutili kot moralno in narodno dolžnost. Imeli so vzvišene ideale: Bog, Mati, Domovina. Kar so postavili komunisti v tej borbi nasproti, je omejilo narodu svobodno bodočnost: ateizem, materializem), absolutizem1, sovrnltvof, zavist, nasilje, suženjstvo. Kdor taji, da so to poteze marksizma, ga ne pozna. To, je praksa komunistične filozofije v Rusiji, Kitajski, Kubi ali Jugoslaviji. Argentina ni izvzeta iz te nevarnosti. Argentina, katere bodočnost gradimo mi, ne potrebuje površnih, neopredeljenih, materialističnih in plehkih ljudi. Nujno potrebuje versko pokoncilsko izobraženih ljudi, kulturno bogate, na socialnem polju zrele in za politične probleme izkušene osebnosti. Socialni in politični problemi so važni v Argentini in Južni Ameriki sploh. Berimo papeževe okrožnice in živimo po njih in bomo žive in vplivne priče socialne pravice in krščanske osebnosti. Nobena dobrina ni tako cenjena kot svoboda. ' Vzgoja za svobodno življenje je težka. Svobodno mišljenje je največja dota, ki nam jo posredujejo prejšnje generacije. Narodi brez svobode životarijo in čeprav včasih poteče par desetletij, dočakajo končno, kot sončni vzhod, tudi zaželeno svobodo. Slovanski narodi v Evropi zavestno ali podzavestno zahtevajo to svobodo. Mi smo priče te zahteve! Južna Amerika išče svetlo bodočnost. Mi smo lahko priče idealov! Pred očmi imamo junaške zglede: mučenci so pred Bogom in junaki pred zgodovino človeštva. Zato jim danes leta 1977 Slovenci kličemo hvaležni in ganjeni: Slava jim! Tik pred Veliko nočjo je prišlo na Zahod dolgo pismo, ki prikazuje verski položaj na Slovaškem. Avtorji so pismo razdelili na štiri dele. V prvem opisujejo splošni položaj, v drugem delu poudarjajo povezanost z vesoljno Cerkvijo, v tretjem življenje slovaške Cerkve v državnem sistemu, v četrtem pa omenjajo posebne probleme v življenju slovaške Cerkve. V uvodu in prvem delu poudarjajo življenjskost slovaške Cerkve. Slovaška Cerkev živi kljub nekaterim pojavom kot so nezasedena škofovska mesta, nu-merus clausus v bogoslovju, pomanjkanje tiska in obveščanja, stalen molk o verskem življenju v deželi. V zadnjih desetletjih je Cerkev na Slovaškem izgubila vsa socialna sredstva za svojo dejavnost. Del brezbrižnih in samo navideznih vernikov se je oddaljil od nje. Cerkev na Slovaškem rešujejo ne tisti, ki glasno odobravajo vse posege državne oblasti, z izgovorom da preprečujejo večje zlo, ampak tisti tisoči krščanskih družin, ki žive v veri in dejavni ljubezni kljub neugodju, težavam in preziru, duhovniki, redovniki, redovnice in laiki, ki so šli skozi zapore, koncentracijska taborišča, prisilno delo, ki opravljajo najnižja dela in žrtvujejo vse. Katoliška Cerkev na Slovaškem živi namreč že tretje desetletje pod neprestanim pritiskom. Najprej so bili zadeti redovniki, potem škofje, nato najbolj vplivni škofijski duhovniki in laiki in nazadnje redovnice. Pritisk so oblasti izvajale v obliki zapora, koncentracijskih samostanov, delavnih taborišč, internacij, izključitve iz pastoralnega življenja in podobno. Danes je pritisk manj grob, a je zajel široke plasti vernikov, na primer pri ohranitvi delovnega mesta, študija in vzgoje otrok. Večina vzdrži, ker doživljajo bistveno silo vere. Gotovo, sistematičen pritisk je nekatere oddaljil od Cerkve, zlasti uradnike. Redne ateistične konference na delavnem mestu marsikoga vodijo v dvom. šibkost slovaških vernikov podpisniki označajo v pomanjkanju evangeljske odločnosti, manjka poguma poudariti da je treba Boga bolj poslušati kot ljudi. Te besede često zaman čakajo v odločilnih trenutkih otroci od staršev, verniki od duhovnikov, duhovniki od škofov. Vsak je prepuščen samemu sebi. Cerkev ni dala in noče dati nikoli povoda za to nezaupanje. Zato škofje, duhovniki in verniki žele od oblasti ne kontrole, nadzorstva in stalnega vmešavanja, ampak zaupanje. Državna oblast se zaradi nezaupanja vmešava v povsem notranje zadeve Cerkve. Vlada je na primer izrekla svoje ugovore proti uradnemu liturgičnemu besedilu, ki velja za vso Cerkev in preprečila njegov natis. Iz prošenj vernikov za veliki petek je črtala prošnje za jude, za neverne in za nekristjane. V brevirju je črtala odstavek o blagrih tistih, ki so preganjani. Popravke so državne oblasti izvedle' tudi v koncilskih listinah. Zastopniki oblasti odločajo vse o Cerkvi, so prisotni tudi pri mesečnih sestankih klera. Državni tajniki odobre vsako imenovanje ali premestitev duhovnikov, pri čemer dajejo prednost svojim kandidatom, določajo duhovnike, ki naj pomagajo župnikom spovedovati za božič in veliko noč, kdaj in kako se vrše birme, nove maše in posvetitve popravljenih cerkva: odločajo, kdo je lahko sprejet v bogoslovje, določajo pogrebne obrede izven sv. maše in podobno. Vse to povzroča madsebojno nezaupanje. V četrtem delu podpisniki obravnavajo probleme, ki se tičejo življenja slovaške Cerkve. Najprej govore o problemu duhovnikov. Pristanek za njihovo dejavnost je odvisen od državnega urada. škofje so pod neprestano kontrolo državnih organov in sami ne morejo odločati ničesar. Mnogo škofij nima škofov. Ni dovoljena svobodna izbira škofovskih kandidatov. Tudi položaj duhovnikov je resen. Povprečna starost duhovnikov je 60 let, kar pomeni, da bo v desetih letih samo še polovica duhovnikov na Slovaškem. Potrebno bo iskati poti za nove duhovnike. Razveseljivo dejstvo pa je, da prihajajo iz bogoslovij pogumni in odločni duhovniki. Težave za duhovnike so, ker jim državni uradi jemljejo pravico za vršenje njihove duhovniške službe, druge pošiljajo predčasno v pokoj, mnogo jih že od 1950 dalje ni dobilo dovoljenja za pastoralno službo. Redovnice so postopoma oddaljili iz njihovih mest. Pravi razlog odstranitve duhovnikov iz službe je, ker so vneti, pobožni in imajo vpliv na lju- di. često jih ne razumejo lastni bratje. Obsojeni so na tiho delo lastnega pričevanja. Dalje pisci govore o državnem združenju Pacem in terris, to je bivšem združenju katoliškega klera za mir. Nastalo je na pritisk državnih organov, ki ga tudi vzdržujejo. Načelo, kdo je član, ni jasno, ker je videti, da so člani z vsemi pravicami samo državni predstavniki. Ogromna večina duhovnikov ne pripada temu združenju, čeprav obvladuje vso cerkveno dejavnost. To združenje v 26 letih ni objavilo niti ene knjige verske vsebine, nikoli ni branilo preganjanih duhovnikov ali vernikov, nikoli se ni izrazilo o težkem položaju redovnikov in redovnic, nikoli o kate-hezi v šoli, v cerkvi, v družini, nikoli o verski dejavnosti v korist mladine.. Cerkev na Slovaškem ima velike pastoralne probleme. Katehetski pouk je dovoljen v osnovni šoli eno uro na teden. V mestih je kateheza skoraj ukinjena, ker- imajo starši preveč težav, če svoje otroke prijavijo za verouk. Tudi na deželi so vpisi vedno težji. Priti morata v šolo oče in mati, prošnja mora biti napisana na stroj, čas vpisovanja zožujejo na nekaj ur. Delajo kartoteke gojencev, ki obiskujejo verouk. Vodstvo in posebni državni agenti prepričujejo starše in gojence, da zaradi tega ne bodo mogli nadaljevati študija ipd. Kartotečni listek spremlja gojenca vse življenje. Mladi pa se kljub vsemu v velikem številu udeležujejo vnetega verskega življenja. Po drugi strani pa jih ni malo, ki so zaradi poklicne šole, državnih internatov, vzgojnih ustanov in vojaiške službe postali brezbrižni in izrecno neverni. V cerkvah manjka moških od 20. do 40. leta. Državni predstavniki pravijo, da mladina pripada njim. Mladim duhovnikom so prepovedani stiki z mladino. V slovaških župnijah je živo zanimanje za cerkvene skupnosti. V mestih rastejo poleg cerkve nove skupnosti. V mnogih krajih je udeležba pri sveti maši vzgledna. Ljudstvo ljubi duhovnike in ceni njihovo vnemo in predanost. V sedanjih trenutkih čutijo, da Bog gleda ljubeče na slovaški narod in ga blagoslavlja. Zato slovaška Cerkev z zaupanjem gleda na bodočnost, zaključujejo podpisniki svoje pismo. Sovjetska kontrola Jugoslavije KONEC ALBANSKEGA ZAVEZNIŠTVA S KITAJSKO? V drugem delu pisma podpisniki govore med drugim o skupnosti z vesoljno Cerkvijo in poudarjajo, da je v/ Slovaški Cerkvi živo in odkrito zaupanje v svetega očeta in v njegovo učeniško službo. Tega županja ne moti ne neprestana propaganda proti papežu ne tendence skrajnežev na Zahodu. V tretjem delu je govor o življenju Slovaške Cerkve v državnem sistemu. Slovaška Cerkev ni v sporu z državnim sistemom, ampak s tistimi, ki zlorabljajo ta sistem za protiversko zatiranje. Ne gre za politične ali gospodarske probleme, ki so ustvarili napetost med Cerkvijo in državo, ampak za probleme zlorabe državnih oblasti in samovoljnega vmešavanja v notranje zadeve Cerkve. To potrjujejo tudi procesi za rehabilitacijo. Duhovniki in- laiki, ki so bili v začetku obsojeni zaradi veleizdaje, vohunstva in drugih zločinov, so bili skoraj vsi rehabilitirani s pripombo, da so preprečili kontrolo države nad Cerkvijo. Vsa Slovaška Cerkev je po svojih škofih duhovnikih in vernikih poudarila načelo, da ni vezana na noben političen sistem, da je znamenje in varuh transcendečnega, prekonaravnega značaja človeške osebe. Družbene gospodarske in kulturne pridobitve tudi Cerkev zelo ceni. Verniki radi pri tem sodelujejo. Morajo pa vztrajati pri zahtevi, da je Cerkvi zagotovljena pravica svobodno oznanjati vero, učiti njen odrešilni nauki, izvajati brez ovir svoje poslanstvo pri ljudeh. Napetost je posledica hudih omejitev in kršitev svobode Cerkve. Stalna značilnost odnosov med Cerkvijo in državo je pomanjkanje medsebojnega zauapnja. Predstavniki oblasti so nezaupni celo do novih duhovnikov, ki so bili vzgojeni v novem sistemu Po poročilih iz Beograda je albanska vlada sporočila kitajskim ,-,strokovnjakom“, ki jih je Peking dolga leta pošiljal v Albanijo kot svojega edinega evropskega zaveznika, da „jih več ne potrebuje po določenem roku.“ Opazovalci to izjavo smatrajo za albanski ukaz Kitajcem, naj zapustijo Albanijo, ko bodo njihovi kontrakti potekli. Albanija, komunistična državica 2,5 milijona ljudi ob južni jadranski obali, je pred 16 leti prekinila diplomatske odnose z Moskvo in se navezala na Kitajsko, od katere je bila gospodarsko in vojaško povsem odvisna. Zadnja leta so se odnosi med Pekingom in Tirano začeli postopoma krhati, med Moskvo in kovnjakov“ iz Albanije je, po poročilih iz Beograda, lastnoročno prinesel na kitajsko veleposlaništvo v Tirani albanski komunistični diktator Enver Hodža sam. Drugih podrobnosti še ne vedo. Tudi ni znano, koliko kitajskih „strokovnjakov“ trenutno živi v Albaniji in koliko jih bo moralo Albanijo zapustiti. V zvezi z albanskim približevanjem Moskvi nekateri opazovalci tudi menijo, da je bila Moskva tista, ki je storila prvi korak v Tirani za ponovno zbliža-nje in sicer zaradi bližajoče se Titove smrti v Jugoslaviji. Moskva bi hotela imeti Jugoslavijo v tistem trenutku kolikor mogoče obkoljeno "s svojimi Sateliti ter se je Kremelj zato potrudil, da bi lahko tudi iz Albanije kontroliral razvoj v Jugoslaviji po Titovi smrti. Tirano pa boljšati. Sporočilo za odhod kitajskih „stro- Deprimente y Peligroso En una redente edición de La Prensa de Buenos Aires, su corresponsal en Estados Unidos, Guillermo Martinez Märquez, publica una nota, cuyos pärrafos mas destacados reprođucimos a continuación: Washington hizo una nueva concesión a los comunistas asiàticos, cuando el Consejo de Seguridad de las Naciones Unidas acordó recomendar a la Asamblea General del organismo internacional que apruebe la entrada de Vietnam corno miembro activo. La resolution, adoptada por unanimidad, colmò el jubilo de los delegados de los paises que siguen mas o menos encubiertamente los lineamientos generales de la Union Soviètica. El representante de Cuba fue uno de los que demostró mayor regocijo. Al terminar la votación salió al encuentro de su “camarada” vietnamita y lo abrazò efusivamente. Pero el vietnamita advirtió que ellós no te-nian motivo para celebrar el acontecimiento, porque consideraban que habian ejercido su derecho a ser admitidos en la ONU. E inmediatamente agregó que ahora le correspondia a Estados Unidos cumplir su compromiso de ayudar a la reconstruction del pais devastado por la guerra. Los comunistas son tenaces, y su tenacidad suele darles buenos resultados. Entre los asistentes habituates al organismo internacional se comentaba, también, la insistencia de la delegación cubana en tratar en la ONU el caso ; de Puerto Rico corno si se tratase de una colonia norteamerieana. Hace dias lograron que el asunto volviese al primer plano de la actualidad en las próximas semanas. No les'importa que Washington haya demostrado su interes en acercase a La Habana. “Lo peor de todo esto —al decir de los analistas—, es que podrla condutir a probar la debilidad de Washington”. Algunos insinuaron que el apaciguamiento no .compiace jamas a los dictadores, y al ' efecto recordaron que fue la debilidad de Chamberlain y Deladier con Hitler lo que precipitò la 2da. Guerra Mundial. FRANCIJA IN ARABCI PRODAJA OROŽJA IN ATOMSKIH CENTRAjL Kakor je znano, je Francija največja dobaviteljica orožja državam na Bližnjem vzhodu. Istočasno s prodajo o-rožja arabskim državam, ki so bile nekoč izključna domena Sovjetske zveze, poskuša Francija širiti tudi svoj vpliv na bližnjevzhodno področje. Francija se je spremenila v prodajalko orožja na Bližnjem vzhodu, ko je umrli preds. De Gaulle ugotovil, da bo lahko tako s prodajo znova dobila na tem področju tudi svoj vpliv, katerega je bila izgubila po porazu v Alžiru. De Gaullovo politiko je nadaljeval že umrli predsednik • Pompidou, ki je bil prvi francoski predsednik, kateri se je odločil prodati arabcem letala Mirage. Prvo pošiljko 110 takih letal je dobila Libija. Njegov naslednik, sedanji predsednik Giscard d’Estaing pa je Francijo spremenil v pravo orožarno za Arabce in sploh za Bližnji vzhod, zlasti ko je Franciji zaradi štirikratnega zvišanja cen petroleju grozila energetska in z njo gospodarska križa. Z velikimi prodajami’ orožja željnim Arabcem mu je to krizo uspelo v veliki meri prebroditi. Francija je skoro v celoti znova oborožila Egipt, ko je ta v arabsko-izrael-ski vojni izgubil skoro vso oboroženo silo. Prav tako se je Francija trdno zasidrala v Iraku in Siriji s prodajo bombnikov Mirage, helikopterjev, tankov in raket. Skoro dvajset let so'Egipt, Sirija in Irak bile glede orožja odvisne izključno od ZSSR. Ko pa je Moskva Egiptu odpovedala nadaljnje dobave o-rožja, ker ji Sadat ni hotel politično slediti, je v praznino skočila Francija. Sirija in Irak, ki sicer nista imela podobnega spora z ZSSR, sta se iz previdnosti odločila deloma se izmotati iz izključno sovjetske odvisnosti glede o-rožja in sta tudi začela naročati orožje Franciji. Tako so iraške in sirijske oborožene sile danes oborožene tudi s francoskimi letali, tanki, helikopterji in raketami. Iraška vlada se trenutno pogaja s Francijo za nadaljnje nakupe letal Mirage, prav tako pa tudi jedrskih tovarn in drugega francoskega industrijskega materiala. Na Francijo pritiskajo' predvsem ZDA, naj bi čim bolj omejila prodajo jedrskih tovarn in orožja, česar pa. Francija noče. Praktično vse arabske države, od Saudijeve Arabije, Sirije in Iraka na vzhodu do Maroka na zahodu se oborožujejo s francoskim orožjem. Francoski predsednik Giscard D‘ Es-staing meni, da „ni nič slabega prodajati orožje Arabcem, ki morajo braniti svoje novo pridobljeno bogastvo. In koncu koncev: če ne bo prodajala Francija, bo prodajal kdo drugi,“ modruje D’ E-staing. S prodajo orožja si je Francija deloma, pridobila arabsko zaupanje, istočasno pa poskuša prepričati arabske vodje o nujnosti priznanja obstoja Izraela in mednarodne zaščite njegovih meja. Prav tako je Francija poskušala prepričati članice SET-a ter ZDA, da Palestinci morajo dobiti „domovino“ kot del rešitve bližnjevzhodnega problema. Ko je decembra 1974 takratni D’ £ Estaingov zunanji minister Sauva-gnargues sprejel na razgovor vodjo palestinske osvobodilne fronte Arafata nä francoskem veleposlaništvu y Damasku, je povzročil v Zahodni Evropi ter v ZDA in predvsem v Izraelu hudo ogorčenje,-Toda Francija se ponaša s svojo politiko do Arabcev, ker da jih je ' prepričala o nujnosti obstoja Izraela in da s svojo idejo o palestinski domovini“ ni stopila na stran Arabcev, ki govorijo o palestinski „državi“. Francija smatra ta problem za izključno arabsko-izraelsko zadevo, ki naj jo oboji rešijo za zeleno mizo v Ženevi, kjer se bodo, kakor upajo, znova sestali konec letošnjega leta. D’ Estaing je obiskal vrsto arabskih držav, med njimi Egipt, Alžir in Tunis, francoski vladni predsednik Barre pa je.bil letos junija v Bagdadu, oktobra pa namerava obiskati Dafhask. Francoski zunanji minister Giuringeaud ter obrambni minister Bourges pa sta že obiskala vse arabske države. Poleg orožja Francija na veliko prodaja jedrske tovarne po Bližnjem vzhodu. Dasi zagovarja omejevanje razširjanja atomskega orožja, Francija odklanja predvsem severnoameriško zahtevo po omejitvi prodaje plutonija, ki je glavna sestavina atomske bombe. Francija trdi; da je iznašla nov sistem za obogatitev urana, s katerim je onemogočena njegova uporaba za izdelovanje atomskih bomb. Za francoske jedrske tovarne se predvsem zanimajo Egipt, Irak, Libija in Maroko, poleg njih pa se v Pariz za uranom ozirajo tudi druge arabske države. Arabci hočejo večino svojih električnih central opremiti na atomski pogon. MEDNARODNI TEDEN ŠPANIJA' V SKUPNI EVROPSKI TRG. Nova španska vlada pripravlja u-krepe za gospodarsko stabilizacijo in istočasno tudi uradno prošnjo za sprejem med članice Skupnega evropskega trga. SRj LANKA (Otok blagostanja, prej Cejlon) je spremenil vlado. Na .zadnjih volitvah na tem otoku, kjer živi 14 milijonov prebivalcev, je* vladna stranka, ki jo je vodila Sirimavo Bandaranaike, pretrpela hud udarec. V novem parlamentu bo od skupnih 168 poslancev kar 135 pripadalo dosedanji oipozicionalni Zedinjeni narodni stranki. Stranka svobode predsednice Bandaranaike, ki je dosedaj imela 88 poslancev, je po nepopolnih podatkih dobila le pet mandatov. - POLNA REHABILITACIJA TENG HSIO-PINGA. Po uradnih izjavah je Centralni komite- kitajske komunistične partije ponovno popolnoma rehabilitiral Tenga, istočasno pa izključil iz stranke „skupino štirih spletkarjev“, ki jo je vodila Maocetungova vdova Čiang-Čing. Teng je znova zasedel mesto podpredsednika stranke in vlade in postal-tretji človek v Kitajski, za predsednikom Hua Kuo-fengom in vrhovnim vojaškim poveljnikom. ZDA ZA NOV KANAL. Predsednik Carter je izjavil, da vlatìa proučuje možnost gradnje novega prekopa med Atlantikom in Pacifikom, severno od sedanjega panamskega. O tej zadevi so pripravili potrebne informacije že pod predsednikom Lyndonom Johnsonom. Toda zaradi velikih stroškov, ki bi jih zahtevala gradnja, so proučevanje odložili. Sedaj postaja gradnja spet aktualna zaradi problemov ob Panamskem prekopu. 'Novi širši prekop bi bil tudi potreben za ladje z veliko tonažo, predvsem za petrolejske tankerje. Sovjetska strategija evrokomunizma ITALIJANSKA KP OSTAJA Z MOSKVO Kljub mnenju nekaterih opazovalcev političnega razvoja v Zahodni Evropi, da je tkim. evrokomunizem resnična razpoka v mednarodnem komunističnem gibanju, vodenem iz Moskve, drugi opazovalci vztrajajo na tem, da je evrokomunizem le nova taktična poteza Moskve v soglasju z zahodnoevropskimi partijami, da bi se na kakršen koli način dokopale do oblasti. Med prvimi zahodnoevropskimi partijami, ki te taktike ni mogla več prikrivati, je italijanska komunistična partija. Iz nedavnih izjav nekaterih italijanskih partijskih vodij ter partijskega glasila L’Unità je namreč razvidno, da sta sovjetska KP in italijanska KP dogovorjeni, da „kljub medsebojnim razlikam“ nadaljujeta s tesnim sodelovanjem. Italijanski partijski vodje so namreč v več svojih izjavah ponovili, da bo italijanska KP „ohranila svoje zveze s Kremljem.“ Istočasno je Moskva pohvalila „spretnost italijanske KP, ko se je zvezala z italijansko krščansko demokracijo in drugimi strankami“, ker da ta korak pomeni „važen mejnik na njeni poti proti cilju.“ Kakor je znano, se je italijanska KP obvezala, da -ne bo glasovala proti manjšinski krščanski demokraciji v rimskem parlamentu, da ne bi z njenim padcem povzročila nove politične krize v Italiji. Res je, da trenutno niti italijanska KP niti italijanska krščanska demokracija nočeta novih volitev, ker nobena od njiju ne ve, kakšen bi bil rezultat, toda italijanska KP, namesto da hi tvegala in morda uspela priti na oblast, raje deli oblast z drugimi strankami in čaka na ugodnejši trenutek. Ko se je pred nekaj tedni vrnil iz Moskve italijanski partijski vodja Emanuele Macaiuso, je v Rimu izjavil, da „je sicer res, da obstajajo problemi člo- ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a » ■■■■■■■■■■■■■■■■■■ ■■■■■•aaniiiiaai ■ ■■■emanili ...... Tine Debeljak.: Med knjigami in revijami Martin Fierro v hrvatskem prevodu (43) 20. julija je bila v Argentinsko-hr-vatskem klubu predstavitev novo izišle-ga. hrvatskega prevoda najbolj znane argentinske pesnitve José Hemändeza Martin Fierro v prepevu Pera Tuta-V a c a. Prevajavca poznamo kot izdajatelja revijice Svitlenik, ki izhaja v hrvatski ikavšeini, h kateri naj se povrne tudi novi hrvatski pravopis. .S tem namenom je kot slovničar napisal tudi pri “ m izdani Pravopis hrvatskog je-, zika ( 1971), katerega hoče potrditi predvsem z ikavskim prevodom Martin Fierra. Že več let je napovedoval ta prevod. Ko sta izšla prva dva speva 1. 1972 v posebni majhni knjižici (str. 40)' v počastitev stoletnice Martina Fierra 1. 1072, smo o njem že pisali v našem listu. Zdaj je izšel (z letnico 1976) celotni I. del Gaucho Martin Fierro pod naslovom „Martin Fierro“ v založbi Svitlen ' ' kot IV. „knjiga Svitlenikove knjižnice“ (str. 9.5) v. lepi majhni kvadratasti obliki, v opremi Karmen Rojnice ter s tremi risbami Terese Elizalde. Tisk knjige je omogočil „odlični hrvatski mecen“ IvoRojnica; pokroviteljstvo nad izdajo pa je prevzel Tnštituto superior de Ensenanza W. C. Morris“. Tiskala je tiskarha „Vilko“, ista, kot je tiskala slovenski prevod Martina Fierra pred leti. Slavnostno predstavitev je vodil predsednik kluba prof. Gazzari ter je bila namenjena predvsem argentinskim članom in gostom. O Hemàndezu in njegovi pesnitvi je govoril predsednik argentinskega PEN:kluba, znani kritik in pisatelj Isaakson, ki je v globokem eseju prikazal vrednote pesnitve. Za njim pa povzel besedo orientalist dr. F. Kustberger, profesor za vzhodne jezike na številnih tukajšnjih univerzah in visokih akademijah. Ta je med drugimi tudi v priimku Tutavac našel orientalski korom ter je razlagal predvsem sta-roiransko besedo „Harahvatiš“, prvotno ime za Hrvate; omenjal je, da je podobno razmerje kot je med hrvatskim in srbskim jezikom, našel tudi že v stari asirski zgodovini. Nato je pozdravila prevajavca v imenu pokroviteljstva ravnateljica Instituta ga. Elsa D. de Rey Cases. Dr. Tine Debeljak je v kasteljanščini in slovenščini poklonil prevajavcu slovenski prevod Martina Fierra, poudarjajoč, da, čeprav se Slovenci in Hrvatje morda politično povsem ne skladajo, so vendar dolžni vzajemno delati za čim tesnejše kulturne stike. Tu sta se dva kulturna delavca . najbližjih sosednih narodov našla pod Hernandezovo zvezdo. Tudi armenski prevajavec Sissag Kalaidjian je Tutav- cu poklonil svoj prevod. Nato je recitirala nekaj verzov v kasteljanščini ga. Kustberger, v hrvaščini pa prof. Gazzari. Prevajavec Pero Tutavac je nato govoril o nagibih, ki so. ga naveli na prevajanje ter je ta referat posebej tiskan na štirih barvanih straneh, ki so jih priložnostno dobili samo tisti, ki so se udeležili predstavitve prevoda. Tu pove, da ga je k temu navela literarna umetniška vrednost pesnitve, toda tudi izraz hvaležnosti do Argentine „Ko je namreč po, drugi ' svetovni vojni... postala Evropa prava džungla... ko so .ljudi preganjali kot divje zveri, jih lovili in gonili v klavnico onstran Tf-sta... so tisti, ki so ušli genocidu v Pliberku (hrvatskem Super-Katynu), našli v Argentini Obljubljeno deželo... ■ in človeško dostojanstvo... Zato so Hrvati sklenili slovesno že večkrat, da bodo —• če pridejo v svobodno deželo domov, tam postavili Argentini spomenik . .. dokler pa tega, ni mogoče, ga on postavlja s tem prevodom njihove nesmrtne pesnitve... ki s tem dnem postaja duhovna zveza med Argentinci ' in Hrvati.“ K a k š e n je ta prevod Pera Tu-tavca? Najprej : ni celoten, je le I. manjši del, II. del Vrnitev čaka še prevoda, dasi sta kot epilog dodani iz njega dve kitici iz očetovih nasvetov sinovom: o slogi med njimi in spoštovanju starosti. Tudi ni to prevod, je p r e p e v . Namesto romanskih šest- Nikdar nismo tako brez obrambe pred bolečino kakor takrat, ko ljubimo. Sigmund Freud itiiiiiiifiiHiHiiiiiiiiinniiNiiiiiHiiiNiiiiuiiiniiiiiMiiMiuimiiiuiiiiiiiimiiiiiiiiUHHiini Iz življenja in dogajanja v Argentini Ko je v sredo 20. julija zvečer gospodarski minister Martinez de Hoz govoril na banketu zveze buenosaireške borze, so mu naslednji dan nekateri časopisi dali manjvredno mesto na svojih straneh, napram pozornosti, ki so jo posvetili prihodu upornega škofa Le-febvreja. A Lefebvrova zvezda je kmalu zatonila (glej članek na str. 3), medtem ko analiza ministrovega govora še danes zaposluje razne strokovnjake. Saj je bilo med njegovimi izjavami nekaj takih, ki kažejo na resnost vlade, da svojo gospodarsko politiko izpelje do konca. In to kljub dosedanjim neuspehom na nekaterih področjih, in seveda zaradi uspehov na drugih. Skoraj poldrugo uro je trajala ministrova razlaga. Snovi je bilo v njej absolutno preveč, da bi podali čeprav površno celotno sliko. Zato se ustavimo le pri nekaterih posameznih točkah. Poudarek j§ bil na uspehih: v drugem letošnjem trimestru je notranja bruto proizvodnja narasla za 4,6 odstotka. V prvem trimestru je zunanje trgovinska bilanca pokazala previšek za 813 milijonov dolarjev; devizna rezerva je' narasla za 732 milijonov dolarjev. V prvem semestru je izvoz poljedelsko-živi-norejskih pridelkov znašal 10,5 milijonov dolarjev, kar je najvišja številka v zadnjih 40 letih. Privatna gradnja je narasla za 9,1 odstotke; izdelovanje strojev pa je tudi naraslo za 9 odstotkov. Te številke, ki vsekakor zbujajo optimizem, moramo seveda gledati v luči vekovih pravic v Vzhodni Evropi“ in da „ostaja vprašahje sovjetske invazije Češkoslovaške nerešeno“, a je na drugi strani spretno zatrdil, da „tistim, ki od nas zahtevajo, naj bi prelomili z Moskvo, odgovarjamo, da ni mednarodne organizacije, s katero naj bi prekinili stike.“ Macaiuso je dodal: „Italijanski komunisti ne morejo pozabiti oktobrske revolucije leta 1917, ki je pripeljala komunizem na oblast v Rusiji in spremenila državo, niti ne vplivne vloge, ki jo danes ima v svetu ZSSR. Oni so lahko Odkriti in kritični, kolikor je potrebno, toda naši odnosi z ZSSR in sovjetsko KP bodo ostali nedotaknjeni.“ Po mnenju italijanskega demokr-ščanskega vodje in ministrskega predsednika Andreottija italijanski, komunisti nočejo „spremeniti svoje linije zato, ker bi mnogi borbeni komunisti potem partijo zapustili, češ, da je izdala svoja načela“ in ustanovili svojo. Italijanski socialistični prvak Bettino Cra-xi pa meni, da italijanski komunisti zasledujejo kontradiktorno politiko: na eni strani „podpirajo individualno, politično in gospodarsko svobodo, na drugi vrstičnih osmercev z rimami a h b c b c, je poenostavljen verz v ritmu hrvatske' narodne pesmi, v deseterec z rimami a a b b. Tako je pri 395 kiticah I. dela skoraj za 800 vrstic kraj Sin: tako je Tutavac po svoje podal vsebino kitic, ni pa podajal vseh figur ne vseh tehničnih fines, ko gre za težavne ter-cine. S tem je prevajanje neprimerno olajšal in se ' izogni^ izumetničevapju, v katerega prevajavec tako lahko pade pri iskanju adekvatnih izrazov v adekvatnem verzu., Dosegel pa »je drugo, za kar mu zavidam: s tem, da je vzel ritem in rime hrvatske narodne pesmi in je kitice španskih „copel“ (v smislu provansalske trubadurske pes-' mi) prenesel v narodno hrvatsko melodijo, je dosegel Hernandezovo preprostost in lahkoto. Romansko kitaro je zamehjal nekako z guslami! To je Co-lumbovo odkritje, tega prevoda. Njegova slabost — da ni prevod! — je tudi nje-govà odlika — je prepev! Hrvatski bralec ne bo občutil prevajanja, ampak bo poslušal zgodbo argentinskega gau-ča kot petje domačega pevca. Zlasti še, ker je prevajanje v dialektu, tokrat v ikavskem, kar tudi v neki meri ustreza Hernandezovi;mu' gavčevskemu ljudskemu jeziku. Jaz sem prevajal v slovenskem knjižnem jeziku, kar je proti osnovam gavčevske literature. Nekaj podobnega originalu bi bilo, ko bi ga slovenil v panonskem dialektu. Moti pa me to, da je tu uporabljeni hrvatski dialekt lasten —. obrežnemu dalmatin- ' J celote. Minister sam je priznal, da vladi ni uspelo ustaviti inflacije: za to da bodo morali najprej znižati idržavne stroške (za kar bodo letos za vsako ceno izpeljali izvedbo proračuna, da ne bo odvišnega deficita) in pa ustaviti denarno emisijo. Vlada bo napela vse sile, da dobi kontrolo nad tema dvema ranama argentinske ekonomije; njuno zaceljenje bo predstavljalo dokončno ozdravljenje narodnega gospodarstva. Koliko časa bo še treba čakati na zboljšanje? Še „nekaj meseeev“ je dejal minister. Bolj točno ni povedal. Ni pa težko uganiti, da letos še ni pričakovati resnične zboljšave. Ko je vlada nastopila 24. marca lanskega leta, so po objavi gospodarskega načrta najbolj resni strokovnjaki (tudi evropski) govorili o dobi dveh let, da se stanje zboljša. Tega roka doslej še niso skrajšali, pa, hvala Bogu, tudi ne podaljšali. Kar se tiče plač, je minister izjavil, da vsako resnično povišanje (ne odstotke, ki jih predpiše država), zavisi od večje produktivnosti. Ponovno smo tudi lahko slišali ta teden, da je vsako politično izhodišče iz sedanjega ustavnega položaja podrejeno splošnemu zboljšanju stanja v državi, tako gospodarskemu, socialnemu, moralnemu... Notranji minister pa je glede političnih strank dokaj jasno povedal, da „ni čas političnih strank. Te so že imele svojo priliko, pa so se izkazale nezmožne ustaviti kaos.“ " strani pa nočejo marksistično analizirati vzrokov zastoja demokratičnega razvoja v komunističnih državah.“ Da se motita oba, tako Andreotti kakor Craxi, je odkrito zapisalo italijansko partijsko glasilo L’ Unità, ko je poročalo o izjavah še drugega italijanskega partijskega veljaka Bufalini-ja, ki je bil prav tako pred kratkim na obisku v Moskvi z italijansko partijsko delegacijo. Bufalini je odkrito izjavil: „Nočemo prekiniti z Moskvo ne samo iz razlogov, ki izhajajo iz naše zgodovine in iz zgodovine revolucionarnega procesa našega stoletja, iz naših socialističnih (komunističnih) in internacio-nalističnih idealov, temveč tudi zato, ker je taka zahteva stara in že izrabljena socialdemokratska pozicija. Že davno nima nobene zveze s stvarnostjo y mednarodnem položaju in njegovimi problemi.“ i Opazovalci pričakujejo, da bodo italijanski KP s podobnimi izjavami sledile še druge „evrokomunistične“ partije, ker Moskva njihove vodje enega za drugim kliče v Kremelj na ,razgovor“ za napotke v strategiji zavojevanja Zahodne Evrope z iznajdbo evrokomuniz- ma. skemu ribiču, ki živi v ozkoomejenem kraškem svetu, brez ravnin in brez kmetov... kvečjemu da mu pampo na-domestuje brezbrežna morska plan...? Za primer prevoda naj dodam samo zadnje kitico v originalu, v mojem prevodu in Tutavčevem, da se vidijo omenjene razlike: Pero ponga pu esperanza en / el Dios que lo formò; /y aqui me despido yo: / que le relato a mi modo / males qüe conopen tpdos, / pero que naides cantò. Moj prevod: V Boga zaupajte, ki gavču i dušo in telo dajè. / Zdaj od vas poslavljam se. / Gavča opisal sem po tem, /-kar je dobro znano vsem / o čemer pa ni pel nihče. —- Tutavac: Ali Bogu, kojino ga stvori ■/ vrni nadu, . neka žarko gori ! / S time rekoh, što se znalo prije, / ali nitko još rekao nije.“ Še to: mnogo se je poudarjalo v govoru in knjigi, da je to prvi hrvatski prevod M. Fierra. Se morda pripravlja drugi ? Svoj- čas je Miroslava Padlem prevela odlično v Hrvatski reviji dva speva v smislu mojega prevajanja, po tehniki in izrazu čim bolj zvestega originalu — ali morda nadaljuje ta svoj dr.ugi prevod? Vsekakor: Tutavac je vse bolj kot besede, prevajal duha argentinske pesnitve. In v temi je uspel. Kakor vemo, je prevod že —- razprodan. Str. S SLOVENCI V ARGENTINI LJUBLJANA — Pritožujejo se, da so poklicne šole ostale po letošnjem predhodnem vpisu napol prazne. Mladina se po končani osemletki najbolj u-smerja v štiriletne srednje šole, kjer pa bo manjkalo prostora. . . ŠENTJERNEJ — V tem kraju so 24. junija položili temeljni kamen za novo Iskrino tovarno “TOZD Upori”. V novih obratih bodo izdelali na leto kakih 100 milijonov potenciometrov, ki bodo v glavnem namenjeni ivzovu. LJUBLJANA — Na seji Ljubljanske kulturne skupnosti so razpravljali, kako naj bi razdelili prostore na ljubljanskem Gradu, seveda, ko bo saniran. Od 6.500 kv. metrov povšine bi dali 3.000 kv. na razpolago gostincem, 3.500 kv. metrov pa naj bi bilo namenjenih .Ljubljanskem mestnem muzeju, Narodni galeriji, Arhitekturnemu muzeju in še komu drugemu. • MARIBOR — Mariborska založba “Obzorja” je izdala doktorsko disertacijo beograjskega zgodovinarja Momčila Zečevića: Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921. Razprava zajema čas od Majniške deklaracije do Vidovdanske ustave SHS. Knjiga ima 436 strani in stane 200 dinarjev. LJUBLJANA — Kot uvodno predstavo 25. mednarodnih kulturnih poletnih prireditev v Križankah je Srpsko narodno pozorište iz Novega Sada prikazalo odrsko vizijo glasbene pesnitve Ivana Gorana Kovačiča in Nikole Her-cigonje „Jama‘, ki je posvečena žrtvam nečlovečnosti... Nekaj dni za tem je trio „Pro musica rara‘‘ (Leon Engelman klavir, Edvard Adamič violončelo in Franc Tržan klarinet) v sklopu istih prireditev zaigral Nadvojvode Rudolfa Avstrijskega „Trio“, „Trio“ J. Brahmsa, Glinka „Trio Patetique“ in „Sedem balkanskih plesov“ Marka Tajčeviča. LJUBLJANA — Ob stoletnici rojstva Rajka Nahtigala je bil v Ljubljani od 30. junija do 2. julija mednarodni simpozij slovenskega jezika, literature in kulture. Udeležili so se ga poleg domačih slavistov tudi mednarodni strokovnjaki iz drugih evropskih držav in iz Amerike. Naslov seminarja je bil „Aktualni problemi slovanskega jezikoslovja s posebnim ozirom na delovno področje profesorja Rajka Nahtigala.“ LJUBLJANA — Slovenski ljudski pevci, godci in plesalci so se zbrali 25. junija v okviru kulturnih dni. Niso ti nastopi koreografsko prirejeni ampak več ali manj pristni. Ti plesalci in godci so že kar znani širom Slovenije: Bili so na festivalu Koranti iz Ma.rkovcev, orači iz Lancove vasi, folklorne skupine iz Preloke, Križevcev pri Ljutomeru, Predgrađa, Ravn, Beltincev, Bohinjske Bistrice, skupina „Stu ledi“ iz Trsta, pevke iz Velike Varnice v Halozah, godca iz Podlehnika, pevci iz. Zagorice ter Vrhpolja pri Kamniku, vsega nad 200 nastopajočih. PTUJ — Ptujčane je strašil „strah‘< v nekdanjem minoritskem gradu. V nočeh od 20. do 23. junija so se pojavili v tej stavbi čudni glasovi: Posamezniki so se „sopenja, stokanja in sikanja“ prestrašili in začeli govoriti, da „se je natančno pred ' 10O leti zgodil tu velik zločin in da žrtev še vedno ne najde miru.“ Velika množica Ptujčanov se je ob pojavu glasov zbirala pred samostanom in ugibala, kaj bi utegnilo biti. Gasilci so nato pregledali podstrešje in našli nekaj sovjih gnezd... Za posebno zabavo in pa tudi strah je poskrbel 25-letni Marjan Kerin, ki se je 23. junija ogrnil v rjuho in tekal po dvorišču. Vreščal je in strašil lahkoverneže. Policija ga je prijela in prijavila sodniku zaradi kršenja javnega miru in reda... LJUBLJANA — Lani je Mladinska knjiga 'izdala prvi del monografske študije o Prešernu, ki jo je napisal Boris Paternu. Prejšnji mesec je izšel še drugi del študije o „Francetu Prešernu in njegovem pesniškem delu“. V tem delu je zajeto vse pesnikovo delo in snovanje, ki je nastalo po Sonetnem vencu, to je po letu 1834. Tako prvi kot diru-gi zvezek te knjige sta izšla v razmeroma nizki nakladi — po 1500 izvodov. j TREBNJE______Na 10. taboru jugoslo- vanskih likovnikov-samorastnikov je- 40 udeležencev poklonilo Trebnjem svoja dela, nastala na tem srečanju. RADOVLJICA — Slikar France Godec je pripravil razstavo pod naslovom „Letni časi“. Razstava je odprta ves julij; razstavljene so najbBÌj značilne slikarjeve krajinske slike v olju. Umrli šo od 26. do 30. junija 1977: LJUBLJANA — Ljudmila Mikuš, 69,-up.; Jakob Skuk; Pavla Kobal. Ferdinand Javornik, up.; Franc Detišek, up., železn.; Ivanka Maguša; Emil Strniša; Josip Pečnik; Anton Mavčič, up.; Karel Pirc, up.. Alojzij Orešnik, up.; Milan Pogačar; Marija Mas r. Čeč; Franc Seliškar, up.; Jožefa Mikuž r. Kirn; Katarina Vrhanec; Zofija Diz-jak; Karel Mavrič; dr. Tatjana Brenčič, zdravnica;. Marija Pajtler r. Šink. Ana štefanec r. Mihelič, 81; Anica Boh r. Avbelj; Jože Žilič, up. žel. uradnik; RAZNI KRAJI — Angelo Schiro, Črnuče; Jože Eržen, 78, Škofja Loka; Anton Ježek, up., 84, Podgorica; Viljem Prah, posestnik' in b. gostilničar, Imeno; Dr. Velena Zakraj šek-Sever, zdravnica, Novo mesto; Albin Dragan, železn., Studenec pri Trebnjem; Jože Štampe, up. potnik, Celje; Ivan Petek, up., Gomilsko; Franjo Bratina, 91, Bled; Frančiška Švare r. Dohte, 88; Franjo Veselko, up. prof., Dravlje — Lj., Franc Gliha, borec za sev. mejo, Šmarje — Sap; Martin Franko, Šmarje pri Šentjerneju; Jože Hostnik, 44, gozdni delavec, Lupinca ; Franc Skubic, 50,7 Gornje Kamence pri Novem mestu; Milena Šeško r. Zaviršek, Dob pri Domžalah; Marija Mele r. Jurjevič, posestnica, Pesje; Franc Krampelj, up., Novo mesto; Gabrijela Farkaš, Stara nova vas pri Križevcih. Osebne novice: Nova slovenska diplomanta: Miha Barle, licenciat v administraciji podjetij, je dne 13. julija t. 1. diplomiral na katoliški univerzi Buenos Aires za javnega knjigovodjo, čestitamo novemu slovenskemu diplomantu. Na tehnični fakulteti državne univerze v Buenos Airesu pa je prejel diplomo gradbenega inženirja Jože Novak iz Villa Bosch. Prisrčno čestitamo! TUCUMAN Spomin,naših junakov Tudi v Tucumanu smo se Slovenci spomnili smrti vseh tistih, ki so v času komunistične revolucije v Sloveniji in po njej — po vetrinjski tragediji — padli kot žrtve brezbožnega komunizma. Pri nedeljski sveti maši, ki jo je imel Ivan Urbanč, župnik iz Trancasa, se je spomnil vseh teh, ki jim je trpljenje Kristusovo v velikonočnem času pomagalo prenašati njihovo lastno trpljenje in jih je hrana sv. Rešnjega telesa krepila v veri in v borbi proti zlu in brezbožni št vu. Ta božja hrana jim je dajala moč tudi, ko so korakali v smrt s pesmijo in molitvijo. Kristus je korakal z njimi, Kristusove roke so bile povezane z bodečimi žicami z rokami naših bratov, naših junakov, in Kristus je padal z njimi v brezna, zadet od morilskih krogel. Kristus je živel z njimi in umiral z njimi, zaradi katerega so dali svoja mlada življenja. Zato je pričal: Ko se je zbral Štajerski bataljon 11. junija leta 1942 ob eni po polnoči v gozdu na