SLOVENSKI Čebelar 1873 ZAČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA ANTON JANŠA 1734—1773 LETNIK LXXV 1973 SLOVENSKI Čebelar C, l.AS 11.0 ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE 1. februar 197:5 VSEBINA France Guna: Kaj nam Janša ponroni danes . 33 Martin Perc: Pri Anton Janševih sorodnikih na Dunaju........................................36 Ivan Krajnc: Čebelarjeva opravila v februarju 38 Dr. Tone Krisper: Nekaj misli o cvetnem prahu — pelodu....................................41 Inž. Franček Šivic: Na obisku piri bratu Adamu ...........................................43 Grenki med........................................46 Ivan Krajnc: Melisa vabi roj......................47 Peschcz: Roj si išče novo bivališče (prevod) . . 47 IZKUŠNJE IN PREIZKUŠNJE NASI 11 Čebelarjev Stane Šauperl: Preureditev AŽ panja 9-satarja po načelu Kirarjcvega panjskega sistema . 50 Rudi Orešnik: Sc o krmljenju na zalego ... 52 ZDRAVSTVENI KOTIČEK V. B.: Nadziranje čebel ob čistilnih iziletih . . 54 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA .... 56 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA..........................59 OSMRTNICE List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 40,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3 II, tiska tiskarna PTT v Ljubljani. Uredniški odbor: France Guna, Alojz Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan in Jožko Šlander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan. Letna naročnina za nečlane 45,00 din, za tujino 50,01) din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino, številka žir« računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta: 50101-678-48836. Telefon: 20-208. Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja, podoba A. Janše akad. slikarja B. Jakca Foto: V. Herbst Kljub vsem težavam in zaprekam je zgradba ČlC-a pod streho. Notranja dela bodo seveda zahtevala še precej prizadevanj in žrtev, da bo center izročen v jubilejnem letu svojemu namenu, ki ne bo samo ponos slovenskih čebelarjev, ampak hkrati izhodišče za nadaljni razvoj in napredek slovenskega čebelarstva. Zato se bomo prav vsi potrudili, da bo namen čimprej uresničen KAJ NAM JANŠA POMENI DANES FRANCE GUNA Blag že sad si rodil, ko drugim še cvet se osiplje, Sad, ki ga uživamo mi, užival ga pozni bo rod. Med slavnimi možmi, ki jih je rodila slovenska zemlja, pripada posebno odlično mesto Antonu Janši. Saj je bil strokovnjak, ki mu ni enakega ne med njegovimi sodobniki, ne med poznejši- mi rodovi. V malo letih, ki so mu bila odmerjena, si je s svojim življenjskim delom postavil spomenik, na katerega gledamo z globokim spoštovanjem ne le mi, njegovi rojaki, temveč ves napredni čebelarski svet. Četudi je preteklo že dvesto let, odkar je živel in deloval, ni njegov pomen danes nič manjši kot takrat. Nasprotno, njegova veličina raste iz leta v leto, iz desetletja v desetletje. Kot čebelarski učitelj na Dunaju je imel namreč le omejen krog poslušalcev, danes pa njegovi trdni in neizpodbitni nauki prodirajo iz njegove duhovne zakladnice po vsem svetu, tako da bi upravičeno smeli nanje obrniti Prešernove verze: Seme, ki ti zasejal si ga, že gre v klasje veselo, nam in za nami dokaj vnukom obeta sadu. Res, da je danes že mnogo čebelarske literature skoro v vseh jezikih, toda v mnogo primerih vidimo, da sodobni avtorji gradijo — bodisi neposredno, bodisi posredno na temeljih, ki jih je položil Janša. Vzemimo za primer njegovo poglavje o rojenju čebel! Znamenja rojenja, daljnja in bližnja, je podal tako izčrpno in zanesljivo ter s tolikšno točnostjo in gotovostjo, da jih doslej še nihče ni obdelal bolje. V izredno jedrnatih besedah je povedal prav vse, kar koli se sploh da o tem zanimivem vprašanju povedati. Povsem razumljivo je torej, da poznejši čebelarski pisci enostavno povzemajo za njim s svojimi besedami. Janša nam je v naši čebelarski praksi še vedno najboljši učitelj, a v dvomljivih vprašanjih najbolj izkušen svetovalec. Njegova knjiga nam je nezmotljiva biblija, ki ji smemo zaupati brez pomisleka in brez pridržka. Zato je ne uporablja s pridom le začetnik, temveč se knjej ponovno zateka tudi izkušen čebelarski praktik, da ob njej preverja svoja izkustva in ugotovitve. Nič čudnega torej ni, da je ta knjiga doživela že toliko ponatisov kot malokatera strokovna knjiga, kadarkoli pa je izšla v slovenskem jeziku, je bila vedno kar kmalu razprodana. Po njej je bilo toliko povpraševanja, da je danes še v kakem antikvariatu ne dobiš lahko. Slovenci bomo zelo veseli, kadar bomo dobili spet novo izdajo. Želeti pa bi bilo, da bi bila nova izdaja kolikor mogoče pristna in avtentična, verna slika prvotne Janševe knjige. Poleg bogatega strokovnega znanja je Janševa posebna odlika tudi izredna, skoro lakonična jedrnatost njegovega izražanja. V tem pogledu je nedosegljiv in neprekosljiv. Marsikateremu površnemu bralcu bi se zdela njegova prebogata, a razmeroma drobna knjiga morda ravno zato na prvi pogled celo skromna. In vendar pove v njej več kot marsikatera debela knjiga. Koliko nam pove že v enem odstavku ali često celo v enem samem stavku! Zaradi te svoje jedrnatosti naj bi bil danes Janša zgled vsem našim čebelarskim učiteljem, predavateljem in piscem! Saj dosegli ga itak ne bomo. Preveč na dolgo govorimo, preveč na široko se razpišemo o vsaki, včasih celo malenkostni stvari. Naš »Slovenski čebelar« bi bil prav gotovo še vse bolj pester in privlačen, če bi sodelavci zalagali urednika s krajšimi in jedrnatimi, a zato s številnejšimi in bolj raznolikimi članki. (No, dve ali tri tiskane strani še ni preveč, posebno če je vsebina kvalitetna — tehtna, zanimiva!) Zaradi jedrnatega besedila pa Janšev jezikovni slog nikakor ni suhoparen, temveč je sočen, topel, prijeten, domač. K temu je sicer gotovo nekoliko pripomogel zaslužni France Rojina, ki se je zelo potrudil za lep slovenski prevod, ko je oskrbel tretjo izdajo. S tem pa seveda Janševe veličine ni prav nič zmanjšal, ampak jo je še poudaril, ko ga je v svojem predgovoru dvignil na častno mesto, ki mu pripada. Tudi našim čebelarskim izumiteljem in novatorjem je Janša zanesljiv kažipot, saj je imel vedno pred očmi konkretne cilje čebelarjenja in je zelo preudarno iskal najkrajših poti do boljših uspehov. Zmotna bi bila misel, češ da je sistem svojega čebelarjenja morda le nekak šablonski povzetek tradicionalne čebeloreje v 18. stoletju na Gorenjskem. Upravičeno smemo namreč domnevati, da je bilo kmečko čebelarjenje tiste ča- se večinoma še na znatno nižji stopnji in dosti skromnejše od Janševega. Saj se je moral ravno on resno boriti proti nazadnjaškemu in krutemu »zatiranju«, t. j. žveplanju čebel, ki se je v mnogih zakotnih čebelarstvih kljub Janševim naprednim naukom in navodilom vleklo prav v 20. stoletje. V Janševem načinu čebelarjenja je torej nedvomno dosti specifično novega. Njegov bistri um, njegov prodorni duh, njegova težnja po napredku in njegova neugnana delavnost, vse to ga je sililo, da je neprestano snoval in iskal novih, uspešnejših prijemov. Na položaju čebelarskega učitelja pa je bil k temu tudi primoran. On je moral pokazati uspehe. To sta zahtevala njegov ponos in ugled, to je zahteval obstoj čebelarske šole, to je končno zahtevala njegova lastna eksistenca. Clede na velike uspehe, ki jih je dejansko res dosegal, naše poudarjanje njegovih vrlin in sposobnosti torej nikakor ni pretirano. Umno ravnanje z nastavki, podstavki, medstavki, kratko — z nakladami vseh vrst — je v glavnem njegova zamisel. Zgovorne priče njegove razboritc iznajdljivosti so zlasti številne variante, t. j. različne možnosti, ki nam jih daje na izbiro za izvedbo tega ali onega čebelarskega opravila. Njegovo prestrezalo, vrša ali ravšelj je za veliko čebelarstvo v rojivi letini še danes odličen in dragocen izum. Kaj šele pri čebelarjenju na roje! Kot iskren svetovalec pa nam priporoča le to, kar je sam preizkusil. Ravno tu se pokaže izredna smotrnost, ki daje vsem njegovim izsledkom, odkritjem in pridobitvam pečat nespornosti in trajnosti. Tega pri današnjih izumiteljih in njihovih izumih pogrešamo, saj so morsikatere novosti našega časa često res le muhe enodnevnice. Janša velja danes na področju čebelarstva kot kapaciteta svetovnega slovesa. Toda za nas Slovence pa ima še nekak poseben pomen: pokazal nam je, kaj vse lahko doseže naš človek, če z marljivostjo, podjetnostjo in vztrajnost- jo razvija sposobnosti, ki so mu po naravi dane. Pomislimo! Preprost slovenski fant — saj se niti ne ve, če je bil pismen — se napoti v daljnje tuje mesto, na Dunaj — ko je sploh vprašanje, koliko je znal nemško — a tam že po kratkotrajnem bivanju odlično opravi resen strokovni izpit v nemškem jeziku! Se več: kmalu nato že predava svojim slušateljem v nemškem jeziku, a končno celo piše knjige v tem jeziku! In kakšne odlične knjige! Lahko torej rečemo, da ga ni med vsemi našimi slavnimi možmi, ki bi bil s svojim življenjem in delom bolj prepričevalno potrdil Vodnikove besede: Za uk si prebrisane glave pa čedne in trdne postave, išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, ak nisi zaspan! Prav zato je Janša posebno spodbuden zgled za našo mladino. Četudi nam iz njegovih mladeniških let, ki jih je bil preživel doma na Breznici, ni ohranjena nobena njegova slika, niti nimamo o njem skoro nič zapisanega, si ga vendar predstavljamo v najlepši luči: telesno lepega in postavnega, duševno dobrega in plemenitega. Zelo veseli smo, da je umetnik Božidar Jakac to našo lepo predstavo prav za to jubilejno leto tako živo izrazil s prikupljivim portretom, ki bo odslej krasil naslovno stran našega glasila. Mlademu Kuharjevemu Tonetu pot skozi življenje ni bila posuta s cvetjem. Ko je bil star 19 let, mu je umrl oče, in skrb za dom, brate in sestre je v veliki meri legla na njegova ramena. Njegova osebnost se je gradila pod težo dela. Delo je bila vsebina njegovega življenja, delo je oblikovalo njegov značaj. Tudi čebelarjenje, ki mu je bilo nedolžno veselje, tudi slikarstvo, ki mu je bilo pošteno razvedrilo, so bili zanj najresnejše delo. In to je bilo za vse njegove poznejše življenje odločilno. Ljubezen do dela, do čebel in do slikarstva — to so trije elementi, ki so možatega fanta navdajali s prepotrebnim življenjskim optimizmom, brez katerega ne bi nikoli postal to, kar danes je in kar predstavlja. Marsikak naš pesnik v svojih pesmih toži nad usodo in se udaja malodušju. Janša usode ne prizna. »Vsak je svoje sreče kovač«, je bilo njegovo ges- lo, ko se je kljub marsikaterim nevšečnostim vedrega obraza prebijal skozi trdo življenje. Glejte, takega vzornika potrebuje naš narod, naša mladina! Zato nikakor ni dovolj, če Janšo poznamo le čebelarji, če o njem piše le naše glasilo. Poznati bi ga morali vsi Slovenci, a o njem bi morale pisati tudi šolske knjige. Otroci bi morali zvedeti zanj že v osnovni šoli. Le če ga bomo do dobra spoznali, ga bomo znali prav ceniti ter tako postali vredni njegove veličine in dediščine. PRI ANTON JANŠEVIH SORODNIKIH NA DUNAJU* MARTIN PERC, CELJE Dne 13. septembra je bila zaključena v velikanskih Dreherjevih dvoranah pri Schön-brunnu na Dunaju splošna čebelarska razstava, slovesno odprta dne 6. septembra, ki je bila združena s 63. zborovanjem avstrijskih in nemških čebelarjev od 4. do 7. sept., ter mednarodnim čebelarskim kongresom dne 8. septembra 1.1. Glasom razstavnega kataloga je bilo 191 razstavljalcev, več jih pa še v katalog ni bilo sprejetih, kakor na primer g. Strgar. Vrlo se je postavilo Čebelarsko društvo za Slovenijo s čebelami pod strokovnim vodstvom g. Jožefa Okorna, v kateri skupini je tudi g. Strgar žel odlično priznanje. Kot tretji razstavljalec iz Slovenije je bil v tej skupini udeležen s čebelami še gospod Podgoršek iz Ptuja. Posebna zanimivost so bila mnogovrstna predavanja in poučni govori v razsežnih dvoranah, ki so bile pri zanimivejših predmetih nabito polne poslušalcev. Strokovno poročilo o razstavi sami nam bo oskrbelo vešče pero g. Okorna. S to jubilejno razstavo so proslavili Nemci 25-letni obstoj dunajske čebelarske šole, pa tudi mi slovenski čebelarji obhajamo letos pomemben stopetdesetletni jubilej! Letos mine namreč 150 let, kar je izšla na Dunaju leta 1775 velepomembna čebelarska učna knjiga našega Antona Janše, preimenlt-nega sina slovenskega naroda, enega izmed najslavnejših svetovnih čebelarjev. Imenovanega »čebelarskega kralja cele Evrope«! Leta 1883 mu je Metličan Ivan Navratil napisal obširen življenjepis v »Spomeniku« Matice, v do takrat najlepši slovenski knjigi, ki je bil kasneje ponatisnjen v Slovenskem čebelarju in sadjerejcu, v Slovenskem čebelarju, * Članek le bil ob)avl|en v septembru 1925. leta v takratnem dnevniku »Slovenec-, ki )e Izhajal v Ljubljani. Ponatlskujemo ga brez popravkov. v izvlečku v Grudnovi zgodovini in v letošnji Mladiki št. 6. Naj bodo tu v kratkih potezah navedeni nekateri življenjepisni podatki o tem slavnem čebelarju. Anton Janša je bil rojen dne 20. maja 1734 na Breznici na Gorenjskem. Imel je dve sestri in dva mlajša brata, Valentina, rojenega dne 12. februarja 1747, in Lavrencija, rojenega dne 30. junija 1749, poznejša slavna umetnika dunajska. Leta 1766 je šel Anton na Dunaj z bratom Lavrencijem v slikarsko in risarsko šolo na akademiji upodabljajočih umetnosti, da se v slikarstvu še nadalje izobrazi. V prihodnjem letu 1767 pa je vzel Anton še svojega brata Valentina k sebi na Dunaj in mu omogočil obisk ravnotako naobraževalnega zavoda. Leta 1769 je ukazala cesarica Marija Terezija ustanovitev čebelarske šole na Dunaju, in glej, za prvega učitelja na ti prvi čebelarski šoli je bil še istega leta imenovan od cesarice — Slovenec Anton Janša! Kakor toliko drugih naših slavnih mož, se je povzpel tudi on samo s svojim temeljitim znanjem in sposobnostjo na to odlično mesto ter postavil s svojimi novimi, do takrat neznanimi, a vendar še danes neomajnimi in veljavnimi čebelarskimi nauki in s svojim plodonosnim delovanjem v zgodovini razvoja čebelarstva novo epoho, — ob enem pa proslavil s tem svojo ožjo domovino Kranjsko v širnem čebelarskem svetu, kakor nihče pred njim In nihče za njim. Zgodovina razvoja čebelarstva v nekdanjem avstrijskem cesarstvu in v srednji Evropi sploh se deli v tri perijode, namreč v Janševo, v baron Ehrenfelsovo, ter v dr. Dzierzonovo. Kjerkoli se piše kaj o katerem izmed teh slavnih čebelarskih veščakov, se mora hote pisati tudi o ostalih dveh. Razumljivo je torej, da sta se morala v obilni meri ozirati na Janšo v svojih slovečih delih tako Ehrenfels kakor tudi dr. Dzierzon, ki je raznim neverjetnim naukom Janševim prvi priboril neizpodbitno veljavo. Nasprotno pa baron Ehrenfels, ki v svoji imenitni knjigi od leta <829 Janšo dosledno Korošca imenuje, mnogo, že do tedaj jasno dokazanih Janševih naukov vseeno ni hotel verjeti. Janševa čebelarska šola je s cesaričino podporo kmalu zaslovela po celem cesarstvu in celo iz daljnih dežel so prihajali uka-željni učenci. Toda po kratkem delovanju nekaj let umrje Janša nenadoma dne 13. septembra 1773, neoženjen, na kar postane njegov naslednik na čebelarski šoli njegov zvesti učenec Jožef Münzberg do 11. oktobra 1781, ko je cesar Jožef II. odpravil vse čebelarske šole po celem cesarstvu, ki so jih ustanovili po vzgledu dunajske Janševe čebelarske šole. Navzlic vsestranski delavnosti je Anton Janša že leta 1771 napisal in izdal knjigo: Abhandlung vom Schwärwes der Bienen — Razprava o rojenju čebel, dočim je ob času, ko je smrtni angelj položil svojo roko nanj, ravno pripravljal svoje obširno delo za natis: Vollständige Lehre von der Bienenzucht — Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je potem oskrbel Jožef Münzberg leta 1775, torej ravno pred 150 leti. Nemških izdaj tega dela je izšlo sedaj pet, slovenske pa tri. Šesta nemška izdaja, skupaj s prvim Janševim delom od 1771 vred in Janševim natančnejšim življenjepisom, se pa ravnokar pripravlja. Kdor pozna nemško čebel, društvo, se mora čuditi, kako je vendar mogoče, da je po vseh nemških čebelarskih knjigah in spisih o našem Antonu Janši vse polno nepravilnih životopisnih navedb! Netočni podatki se začno že pri Linhartu in pri naših lastnih pisateljih, nadalje pri Jonketu, Dimitzu, šu-manu, Radiču, Macunu, Hrvatu Kukuljeviču, ki je uvedel v hrvatsko čebelarstvo celo nepravilno pisavo: Janža, ki jo naj bratje Hrvatje vendar enkrat že opuste in pišejo pravilno: Janša! Koliko netočnosti je nadalje pri pisateljih Wurzbach: Biographisches Lexikon 1863, baron Berlepsch: Die Biene v raznih izdajah, Bessler: Geschichte der Bienenzucht 1883, Prosser: Geschichte der Bienenzucht in Oesterreich 1915, in pri mnogih drugih nemških pisateljih! Še celo zadnja letošnja jubilejna številka 8—9 dunajskega lista: BienenVater Ima o Janši napačne podatke! Ko sem opazoval te netočne navedbe životopisnih podatkov o našem Janši v nemški čebelarski književnosti sem sklenil, da napišem za letošnjo čebelarsko razstavo na Dunaju kratek nemško pisan življenjepis o Antonu Janši — pa tudi kot spomin na 150-letni jubilej njegove knjige od 1775, in res, knjižica', opremljena s slikami, je bila pravočasno natisnjeera in na razstavi na primernem mestu razstavljena. Razprodalo se je precej izvodov mnogim imenitnim nemškim čebelarjem, s katerimi sem prišel v dotiko, sem jo osebno podaril. Prišel bo čas, in v najnovejših nemških čebelarskih delih se to že opaža, da prihaja naš Anton Janša čimdaljebolj do zaslužene veljave, n. pr.: Tobisch-Jung Klaus, Weippl Wytopil in drugih. II. Kakšna je bila usoda Antonovih bratov Lavrencija in Valentina po smrti Antonovi na Dunaju? Tudi življenje teh dveh bratov nam je nedoseženo lepo in natančno opisal velezaslužni pisatelj Ivan Navratil v Letopisu Matice za leto 1884. Lavrencij Janša, ali kakor piše Navratil. Lovro, je postal na Dunaju c. kr. profesor na slikarski akademiji in njen član, ter je znan kot eden izmed najslavnejših dunajskih slikarjev, ujedkovalcev in bakrorezcev. V raznih katalogih dunajskih umetniških zavodov (primerjaj tudi Mladika št. 6, 1925, str. 106) so navedeni tamkaj na ogled razstavljeni njegovi nedosežni umotvori. Kako cenijo njegova dela, naj samo navedem, da stane glasom nekega letošnjega nemškega cenika neke nemške umetniške trgovine knjiga s 50 njegovimi bakroreznimi pokrajinskimi slikami reke Rena, izdana 1789 na Dunaju pri Artaria & Co., 7500 mark, to Je okroglo 100.000 dinarjev! Lovro Janša je bil oženjen, ali brez otrok, ter je umrl na Dunaju dne 1. aprila 1812. Valentin Janša je postal profesorski pristav na isti slikarski akademiji na Dunaju in umrl dne 11. avgusta 1818, oženjen, za-pustivši enega sina Franca in dve hčeri. Valentin ne slovi po svoji slikarski umetnosti tako kakor njegov slavni brat Lovro. Valentinov sin Franc je bil rojen I. 1784 in je bil že v mladosti vešč slikar; umrl je dne 7. novembra 1860 v Neulerchefeldu na Dunaju kot vpokojenl dekorativni slikar c. kr. porcelanske tvornice, zapustivši dva sina, Rudolfa Franca in Edvarda. Rudolf Franc si je ustanovil leta 1846 znano slovečo zlato-vezno obrt, ter dobavljal svoje umetne, posebno cerkvene izdelke na kraljevske In cesarske rodbine, na Rusko, Turško in Grško. Obiski visokih vladarskih oseb, domačih in tujih, niso bili pri njem v njegovi delavnici, pa tudi pozneje pri njegovem sinu Rudolfu 1 1775—1925 Anton Janscha, Erster kalserl. kOnlgl. Lehrer der Bienenzucht In Wien. Biographische Skizze zum hundertfünfzlglährigen Jublleum seiner -Vollständigen Lehre von der Bienenzucht*. Von Martin Pero, Cel)e, 1925. Im Selbstverläge des Verfassers. Mit Bildern. Viljemu, nič nenavadnega. Umrl Je leta 1868 oženjen, njegov brat Edvard pa leta 1881, neoženjen. Ta Rudolf Franc Janša je imel četvero otrok, sina Rudolfa Viljema in Edvarda ter dve hčerki, Magdaleno in Marijo. Rudolf Viljem Janša je prevzel očetovo obrt, pa tudi njegova mati Marija, žena Rudolfa Franca, je imela še nadalje na svojo roko zlatovezno obrt po smrti svojega moža. Ko sem sestavljal življenjeplsne črtice za letošnjo jubilejno knjižnico o Antonu Janši, me je zelo mikalo dognati, ali še živi kdo od Valentinove rodbine na Dunaju ali ne. Kakor pred 42 leti Navratil, sem se tudi jaz poslužil Lehmannovega adresarja za leto 1925, v katerem je cela vrsta imen Janscha, potem Jantscha in podobna popačena imena. Po poldnevnem križarjenju v avtu po dunajskih ulicah — med več drugimi Janschi sem naletel tudi na nekega gospoda, ki ima brata čevljarja v Radovljici — najdem koneč-no pravo sled: Našel sem gospo vdovo Ano Janscha, ženo Rudolfa Viljema, ki je umrl leta 1907, brez otrok. Njegov brat Edvard pa je umrl med vojno v bolnišnici, kot zadnji moški potomec Valentinov! Bil je dvakrat oženjen in imel več otrok, ki so pa vsi pred njim pomrli. Pač pa še živi od obeh hčerk Rudolfa Franca, Magdalene in Marije, poslednja (sestri Rudolfa Viljema in zadnjega Edvarda), vdova po visokem državnem uradniku. Bila je rojena dne 15. februarja 1852 in je torej sedaj v 73. letu, pa še vseeno čila In zdrava. Pri teh sorodnikih sem dobil več dragocenih rodbinskih spominov, tudi slike Rudolfa Franca, Rudolfa Viljema in Edvarda, ki jih z natančnim rodovnikom vred priobčim v slovenski izdaji knjižice o Antonu Janši. Slike Franca, Valentinovega sina, kakor jo popisuje Navratil, pa nisem več našel, kupil jo Je med vojno nek antikvar; morebiti se kdaj kje še nepričakovano zasledi. Večna škoda, da ni takrat Navratil oskrbel fotografij, slik In znamenitosti, ki so se bile do takrat pri Janševih še ohranile! Dne 10. decembra 1883 je obiskal Navratil zlatoveza Rudolfa Viljema (glej Letopis Matice za leto 1884, str. 29), ter ga takole opisuje: »Ko pridem v stanovanje, ugledam pri oknu mladega moža visoke rasti, pri 33 letih in nekako ... gorenjskega (dolzega) obraza: vezel je nekaj se zlatimi nitmi. Isto-tako je imela mlada mu ženka (poročena 1882) pri drugem oknu prekrasno zlato vezenje pred sabo.* Ta »ženka« je že omenjena, še sedaj živeča vdova Ana, ki se po malem še vedno peča z zlatovezenjem. Ko je obiskal Navratil (glej Letopis Matice za leto 1884, str. 31) Rudolfa Viljema mater Marijo, vdovo po Rudolfu Francu, mu je pripovedovala tole: »Valentinov sin, rajnemu možu mojemu oče, pokojni Franc Janša, volil je bil pred smrtjo ves svoj imetek z vsemi podobami in svojim »obrazom« vred svojemu mlajšemu sinu Edvardu, ki je bil na Dunaji očiten pevec (Volkssänger), ter živel neoženjen celo do leta 1881. Po njegovi smrti razgubile so se stare podobe — razun Francovega »obraza«, ki si ga je vzela za spomin ta moja hči, in razun onega, tam na steni pri oknu visečega »obraza«, ki ga je — po mojega pokojnega moža besedah — naslikal Franc Janša«. — Sname podobo srednje velikosti S9 stene ter mi da v roke ta znameniti umotvor, ki nam kaže lepo mlado, belo oblečeno gospo, soprogo Francovo, kako gleda, sedeč na stolči, milo v oči nežnemu detetu — prvorojenemu sinku Rudolfu Francu, sedečemu pred njo na nizki mizi na rdeči blazinici. — »Glejte, ta nežni sinek« — poprime besedo zgovorna vdova — »bil je kasneje moj mož, — oče mojemu sinu Rudolfu Viljemu, ki ga uže znate, pa menda vendar še ne veste, da je tudi izvrsten risar in žuželkoznalec.« ČEBELARJEVA OPRAVILA V FEBRUARJU IVAN KRAJNC V prvi vrsti bi rad naglasil, da opisovanje del pri čebelah skozi vso sezono obsega zelo obsežno snov. Celotno čebelarsko znanje bi moralo biti v teh kratkih vrsticah, zato pa je nemogoče, izogniti se ponavljanju starih, znanih in preizkušenih nasvetov, katere je osvojila dolgoletna praksa. Razen tega je minil čas, ko so vrednotili čebelarstvo kot osebno-pridobitniško obliko gospodarske dejavnosti. Nov čas je jasneje orisal vlogo čebelarstva v okviru celotnega gospodarstva in še posebej v okviru sodobne agrikulture. V modernem in naprednem poljedelstvu čebele oprašujejo velike plantaže industrijskih rastlin, sadja in umetnih rastlinjakov. Napredni čebelarji ne pridobivajo od svo- jih čebelarstev samo medu in voska, marveč tudi matični mleček, cvetni prah, propolis (zadelavino), čebelji strup idr. Na pohodu so tudi čebelarski sanatoriji, čebelarski turizem in podobno. Da bi lahko sledili napredku, je prav mesec februar najbolj pripraven, da vsak čebelar obnovi in si še pridobi novih znanj. Sedaj je čas, da čebelarske organizacije organizirajo predavanja in debatne večere. Razen tega vsak vesten, dober čebelar v tem času obnavlja inventar, barva in popravlja panje ter sortira satje. Kar je starih satov, jih razreže in pripravi za kuhanje voščin. Ako je vešč, to lahko naredi sam. V deževnici namoči staro satovje. Ko stoji tako namočeno satje tri dni, je godno za kuho. Vsak napreden čebelar zamenja vosek za satni-ce sedaj pozimi, tako da se vležejo in da se spomladi pri uporabi ne raztezajo. Vesten čebelar v zimskem času večkrat obišče svoj čebelnjak. Če je svoje čebele zazimil, kakor je treba, z zadostno hrano, ki morajo biti zdrave, z mladimi maticami, primerno količino cvetnega prahu in da je panje pokrajini primerno zapažil ter dal čebelam zadosti zraka, potem mu je vest lahko mirna. Take čebele bodo zagotovo dobro prezimile. Pri nakladnih panjih imamo pozimi dvojno zračenje. Čebelar, ki bi rad imel zgoden razvoj, pusti spodnje žrelo odprto. Razen tega pusti na vsaki nakladi odprto luknjo premera 20 mm. Čebelam mraz in sveži zrak ne škodujeta, medtem ko jih vlaga uničuje. Vsak kilogram zaužite hrane v panju sprošča namreč 1 liter vode, ki ostane v panju, če ta nima primerne ventilacije. Drugi čebelarji, ki so za poznejši razvoj, ker imajo glavno pašo šele junija, pa zaprejo spodnje žrelo na podnici in imajo odprto samo okroglo odprtino približno 10 cm izpod pokrova panja. Pri takem zračenju je poraba hrane minimalna in čebele se manj starajo. Ogljikov dvokis, ki ga čebele izdihavajo, ostane v panju, ker je težji od zraka. Pri takem pomanjkanju kisika pa je presnavljanje v telesih čebel zelo zmanjšano; enak pojav imamo pri prezimovanju raznih živali, npr. medveda, pa tudi človeški domovi so nekdaj imeli manj zračna stanovanja in so ljudje mnogokrat doživeli neverjetne starosti. Razen naštetih pogojev je potrebno, da je v čebelnjaku in njegovi bližini pozimi mir. Za čebele pozimi ni večje Danes še v mirnem zatišju pod snegom... ... jutri pa že po pelod in medičino na črni teloh, te prve znanilke pomladnih dni nevarnosti kot nemir. Čebele, ki nimajo pozimi miru, trošijo dosti več hrane, a ker zaradi tega ne morejo poljubno izletavati, kaj lahko zbole za grižo, ki je lahko tudi usodna za vso družino. Zimsko mirovanje čebel rušijo razne domačo živali: govedo, svinje, kokoši, psi in mačke. Uljnjak bi praviloma moral biti vedno ograjen. Prava nadloga za čebele so pozimi razne ptice. Žolna, de tel in sinice. Žolne in detel večkrat napravijo na panjih velike luknje. Ko razbijajo s kljuni po panjih, vznemirjajo s tem čebele, ki silijo pri žrelu iz panja. Prav tam pa so lahek plen za roparje. Sinicam je najbolje v bližini čebelnjaka obesiti sveže kosti ali bučne koščice, nanizane na nit, ki jih potem prav pridno obirajo in se ne menijo za panje. 2o!n in detlov se rešimo edino s puško. Če pozimi zapade sneg, ga moramo očistiti s strehe čebelnjaka in vsaj dva metra tal pred panji, na tla pa nasuti slamo. Ko je izletni dan, čebele kaj rade sedajo na tla. Če tedaj tla niso potresena s slamo ali s čim drugim, na tleh otrpnejo in se nikoli več ne vrnejo v panje. Ob takih dneh se gospodinje kaj rade jezijo. Čebele jim onesnažijo perilo; zato naj jih čebelar pravočasno obvesti in skuša potolažiti hudo kri. Na žalost pa imajo perice in čebele vedno isti dan Proti koncu februarja zalega že tudi matica. Ob lepih dneh čebele nosijo ob nožino z leske in žafrana. Novo življenje se poraja v panju. Čebele hranilke že vzgajajo mladi rod. Čebelar naj poskrbi, da bodo čebele imele vodo, če je v bližini ni. Vodo naj menja vsake 3 do 4 dni. Sicer pa je za čebele mnogo bolje, če je februar mrzel in da se otop li šele v marcu, ker zgodnjo pašo čebele bolj izkoristijo. Nekatere družine se kljub tempera turi 12 do 14 stopinj Celzija ne podajo na čistilni izlet; vendar če smo pri za-zimljenju v jeseni ukrenili vse, naj nas to ne skrbi. To je le dokaz, da ima družina izvrstno hrano in vse pogoje za dobro prezimovanje. Navsezadnje pa se bo tudi taka družina spreletela. Če opazimo, da je kaka družina šc pozno popoldne nemirna, ter da čebele nemirno lezejo po bradi panja, je to znak, da je družina brezmatična. Ce je še čas, isti dan ali v kratkem dodajmo prašilčke z rezervno matico. V tem času čebele kaj rade sprejmejo dodano matico. Da pa bi bili res stoodstotno gotovi, jo dodajmo v matičnici, ki smo jo zvili iz koščka žične mreže. Na eni strani zamašimo odprtino s papirjem, drugo stran pa, ko smo že vanjo dali mati co, zamašimo z medenim testom. Čebelar, ki ni jeseni iz kakršnegakoli vzroka dodal dovoljnc količine hrane, to lahko stori sedaj. Lahko dokrmi čebele z raztopino sladkorja in vode v razmerju 1 :1. Še bolje je, če bo raztopini dodal še nekaj medu. Priporoča se tudi pogača, ki jo umesimo tako, da zmletemu sladkorju dolijemo rahlo segret med. Testo mesimo tako dolgo, da postane trdo in da se ne razleze. Testo dajemo v pitalnike po 1 do 2 kg ali pri nakladnih panjih na mrežo ali gazo, ki jo položimo na satne okvire. NEKAJ MISLI O CVETNEM PRAHU — PELODU DR. TONE KRISPER Gotovo vsak izmed nas pozna prah, ki se vsipa spomladi z leskovega grma, pa z bezgovega ali kakega drugega cvetja — to je cvetni prah ali pelod. Cvetni prah je prvotno namenjen opra-ševanju — oplojevanju. Mnoge rastline ga proizvajajo velikanske količine in z njim svojo okolico dobesedno zasipavajo; to so nekatere palme, borovci, pa tudi druge. Če si cvetni prah ogledamo pod drobnogledom, vidimo, da so to zrnca, ki navadno niso večja od 20 do 40 tisočink milimetra (tisočinka milimetra je en mikron), rumene, rjave ali rdeče barve, včasih modre, pa tudi črne. Zrnca so največkrat okrogla, včasih valjasta ali vretenasta. Pelod različnih rastlin ima zanje značilne oblike, barvo, velikost, površino. Na podlagi teh podatkov je sestavljena botanika cvetnih prahov, ki obsega okoli 800 razpoznavnih skupin domačih in tujih rastlin. Barva peloda je sicer obstojna, vendar so da s topili odstraniti, če se nahaja le na površini zrnc. Zrnce cvetnega prahu obdaja močan oklep, sestavljen iz dveh plasti: notranje tanke celulozne kožice in iz zunanje debelejše plasti, katere sestava pa še ni dobro poznana. Zunanja pelodna ovojnica je verjetno posebna lesenina prepojena z voščina-mi. Ta zunanja plast se ne da barvati kot ostali preparati za opazovanje pod drobnogledom, niti se ne raztaplja v navadnih topilih in jedkih kemikalijah. Razkroji jo šele vroča kromžveplena kislina ali pa raztopina natrijevega hi-poklorita. Pelod se ne da stisniti, posebno ne, če je suh. Šele pri pritisku 300 do 600 atmosfer se začne drobiti, če ga tlačimo skozi režo, široko 4 do 6 mikronov. Snov, ki sestavlja zunanji oklep, so imenovali polenin in je odličen material, odporen proti vročini, vremenskim vplivom in mnogim kemikalijam. Ko čebele srkajo nektar, si nasmu-kajo tudi cvetnega prahu, ga zgnetejo in znosijo v panj, kjer služi fermentiran kot hrana za čebelno družino. Mlade čebele izdelajo iz njega tudi posebno hrano za čebelno matico — matični mleček. Matica, ki jo čebele hranijo s tem mlečkom, si pridobi občudovanja vreden biološki potencial, saj lahko izleže ob dobri paši do 3000 jajčec na dan in živi do 4 leta, to je približno 50 do 60-krat dalj, kot živijo čebele delavke, ki živijo približno en mesec. Ta lastnost matičnega mlečka je dala čebelarjem pobudo za njegovo pridobivanje. Uživalci matičnega mlečka so pričakovali, da bodo z njegovo pomočjo dalj časa in zdravi živeli. Sam matični mleček pa ne daje želenega uspeha pri podaljševanju življenjske dobe, tem več je treba biološko vrzel matičnega mlečka dopolniti s tistimi sredstvi, ki organizmu manjkajo, oz. s tistimi sredstvi, ki se ne nahajajo v vsakdanji prehrani. Cvetni prah so kemiki analizirali in ugotovili, da sestoji iz 5 do 30 % ma- ščob, 20 do 40 u/o beljakovin in prostih aminokislin, 40 do 60% ogljikovih hidratov — to so sladkorji: saharoza, fruktoza, glukoza in podobni, in rastnih faktorjev. Poleg navedenih snovi vsebuje minerale: železo, kalcij, fosfor in podobno; skoraj vse vitamine skupine B, fermente: amilaza, invertaza, kata-laza, fosfataza, maltaza, inulaza; hormone, alergene in pa več ali manj stru penih snovi, ki so v nekaterih pelodih. Če čebele nabirajo cvetni prah določe nih strupenih rastlin — to so nekatere zlatičnice, volčja češnja, kristavec, pelin, preobjeda, bunika, razhudnik, oleander, indijska azaleja, brakatinga, rumeno-cvetna kreša in podobne, in če je tega strupenega peloda v nabranem od 2 do 20 %, čebele poginejo. Biološki poskusi s cvetnim prahom na miškah so poskusili osvetliti problem podaljšanja življenjske dobe. Ugo tovili so, da so dobro uspevale in živele tudi štirikrat dalj kot druge. Odrasle podgane, ki so jih hranili izključno s pelodom, so živele tudi do osemkrat dalj kot navadno. Če so hranili s pelodom mlade miške, so samice dobro uspevale, samci pa so odraščali z okrnjenimi spolnimi organi. Breje mišje samice, hranjene s pelodom, so povrgle normalne samice, samci pa so imel vagine in okrnele moške spolne organe. Kot vidimo, se je življenjska doba pri miših ali podganah podaljšala, vendar se je izkazalo, da cvetni prah deluje kot ženski hormon — prav v nasprotju s tem, kar smo od peloda pričakovali. Biotični center v Ljubljani si je zadal nalogo raziskati vprašanje, zakaj se spremeni hormonska lastnosti peloda, kdaj se to zgodi in v kakšnih pogojih in če je to spremembo mogoče preprečiti. Čebelarji so prišli do tehle zaključkov: 1. da ne smejo uporabljati strupenih cvetnih prahov, 2. da ne smejo uporabljati peloda, ki povzroča alergijo (osipanca), 3. da smejo uporabljati pelod, ki ga je čebela že delno fermentirala (osmu-kanec) ali pa prah, ki je že skoraj do kraja fermentiran v čebelnem panju in ga čebelarji imenujejo izkopanec. Klinične preiskave pri uživanju fermentiranega cvetnega prahu skupaj z matičnim mlečkom so dale tele rezultate: pri ženskah se je inteligenčni kvocient dvignil, slabokrvnost se je zmanj šala, tudi bolečine ob mesečnem ciklusu so popustile, kar se dosedaj ni dalo doseči z nobeno drugo terapijo. Pri moških so bili doseženi dobri uspehi pri srčnih in jetrnih obolenjih, pri arteriosklerozi ter pri raznih degenerativnih spremembah organizma, posebno če je bil cvetni prah kombiniran z matičnim mlečkom in izbranim medom. Navedeni klinični poskusi žal še niso mogli pokazati, ali se da tudi življenjska doba podaljšati, ker je pač poskusna doba prekratka. Razni biologi in zdravniki trdijo, da bi človek lahko živel tudi več kot dvesto let, če bi živel po pravilih biotike. Za splošno rabo peloda je treba le-tega prilagoditi fiziološkim in biološkim potrebam moškega oziroma ženske. Pelodu je treba odvzeti tisto, kar enemu ali drugemu ne ustreza, manjkajoče pn dodati. Upanje torej imamo, da se bo življenjska doba dala podaljšati, ker imamo, kot vse kaže, v cvetnem prahu izjemen biološki material. NA OBISKU PRI BRATU ADAMU IN2. FRANČEK 8IVIC Nekaj za uvod Preteklo jesen se mi je ponudila izjemna priložnost, da sem si ogledal slovito samostansko čebelarstvo v Buck-fastu v Angliji. Vodja tega obrata je naš dobri znanec in prijatelj brat Adam Kehrle, ki ga mnogi smatrajo za naj-markantnejšo osebnost zadnjih petdesetih let na področju čebelarstva, njegov obrat pa za najbolj urejen na svetu. Predno sem odšel v Anglijo, sem pazljivo prebral njegovo knjigo o čebeljih pasmah in knjižico z naslovom: »Moj način čebelarjenja«. Preštudiral sem tudi nekaj njegovih člankov, ki jih je bil objavil v nemških in angleških čebelarskih revijah, tako da sem bil o vsem kar dobro seznanjen in pripravljen na obravnavo z bratom Adamom na višji ravni. Bilo je lepo sobotno jutro, ko sem potrkal na vrata benediktinskega samostana v Buckfastu, vasici v jugozahodni Angliji, ki je nisem mogel najti na nobeni geografski karti. Nekaj kilometrov zahodno od samostana se prič-no obsežna Darthmoorska vresišča. Pokrajina je razgibana, kakor naša Dolenjska. Preko golih gričev zelo pogosto pihajo vetrovi z Atlantskega oceana in prinašajo s seboj obilico padavin, po zimi pa tudi hud mraz. Topel sončen dan je bil zato zame prijetno presenečenje. Snidenje z bratom Adamom je bilo prisrčno. Mož je izredno preprost, tako da človeka v njegovi družbi hitro mine začetna zadrega. Povedal sem mu, da me zanima njegovo čebelarstvo kot celota, pa tudi njegovi uspehi na področju križanja različnih čebeljih pasem. V nekaj minutah sva naredila načrt za dva dni, kolikor sem jih nameraval preživeti v Buckfastu, in že sva z njegovim avtomobilom odbrzela po ozki. vijugasti cesti proti prej omenjenemu Darthmoorskemu vresišču na ogled ple-menilne postaje. Medpasemsko križanje Brat Adam je pričel čebelariti leta 1910. To je bil čas, ko je začela v Angliji razsajati pršica. Tedaj je propadlo do 90 % vseh čebeljih družin, kar je pomenilo pravo nacionalno katastrofo. Tudi samostanskemu čebelarstvu pršica ni prizanesla; vendar so propadle samo tiste družine, katerih matice so pripadalo domači, temni angleški pasmi, ostali pa so križanci. Zanimivo je, da so bili to križanci med našo sivko in ciprsko čebelo ter med našo sivko in temno evropsko čebelo. Študij čebeljih pasem in medpasemsko križanje ga je tedaj tako pritegnilo, da se je temu problemu povsem posvetil. Leta 1919 je postal vodja samostanskega čebelarstva in tedaj se je odločil, da si bo vzgojil lastno čebeljo pasmo, ki bo ustrezala vsem zahtevam modernega čebelarstva in ki bo dobro prilagojena klimatičnim in pašnim razme ram njegovega kraja. Za izhodni material je vzel temno italijanko iz Ligurijskih Alp, ki jo je križal z angleškimi troti. Na osnovi kombinacijske odbire, izvedene na zelo široki osnovi, je po sedmih letih tako dednostno utrdil zaželene lastnosti obeh izhodiščnih ras, da je novo kombinacijo lahko mirno imenoval — Buckfastska pasma. Leta 1940 je svoji pasmi primešal nekaj krvi francoske temne čebele, 1960. leta nekaj grške, v kratkem pa ji bo dodal še neko kombinacijo z egiptovsko čebelo. Brat Adam je preizkusil okoli 50 rodov kamijke iz raznih območij, vendar z našo sivko ni bil popolnoma zadovoljen; očita ji preveliko rojivost in premajhno vitalnost, priznava pa ji tudi kopico odličnih lastnosti, kakor npr. krotkost, odpornost proti boleznim, hiter pomladanski razvoj itn. Mnenja je, da moramo Slovenci pri selekciji in vzreji naše sivke bolj upoštevati gospodarske lastnosti in manj zunanje znake. Čeprav bodo že v bližnji prihodnosti v velikih pridobitniških čebelarstvih prevladovali hibridi, bo vzreja čistih pasem še pridobila na svojem pomenu, saj so ravno čiste pasme podlaga za uspešna križanja. Na poti k plemenilni postaji sem izvedel še eno zanimivost. Od vseh rodov karnijke, ki so jih preizkušali v Buckfastu, se je najbolje obnesla Sklenarjeva čebela. Toda kmalu so tudi ugotovili, da to pravzaprav ni čista sivka, ampak naključna, posrečena kombinacija sivke in temne čebele. Plemenilno postajo je brat Adam ustanovil pred približno 50 leti. Da bi jo zavaroval pred vetrovi, je med hramčki zasadil jelke, smreke in drugo drevje, ki je do danes zrastlo v pravi gozd. Tu vzredi letno preko 500 matic, v glavnem za svoje lastne potrebe, saj menja matice večini svojih plemenja kov vsako leto. Hramčki so zelo prostorni. Matica ima v njem dovolj prostora, da pokaže svoje kvalitete. Na plemenišču, kjer vladajo pozimi ostre klimatične razmere, matice v svojih hramčkih tudi prezimijo, konec marca naslednjega leta pa jih dodajo plemenjakom. Po ogledu plemenilne postaje sva imela še dovolj časa za obisk enega od zunanjih stojišč. Teh je osem, na vsakem pa ima okrog štirideset modificiranih DB-panjev, skupno torej 320 plemenjakov. Brat Adam je mnenja, da več kakor 40 panjev na enem stojišču oziroma pasišču ne sme biti, če hočemo pasišče res pravilno izkoristiti. Tedaj sem se spomnil na Medak pri Gospiču, kjer je bilo v pretekli sezoni na enem mestu prav gotovo tisoč panjev!!! Moj gostitelj je dvignil nekaj pokrovov in mi pokazal družine. Na mojo pripombo, da ne izgledajo kaj preveč živahne, je povedal, da je bila letošnja paša izredno slaba, zato matice niso dovolj zalegale v poznem poletju. Skoraj ves čas jih je moral tudi hraniti, v jeseni pa je vsaki družini dodal okrog 9 kg sladkorja. »To pa je nekam malo,« sem pripomnil, saj sem bral, da morajo imeti družine najmanj 20 kg hrane preko zime. »Da, če predstavlja zimsko zalogo pretežno med. Če pa so čebele v jeseni suhe, potem jim dodamo samo minimalno količino sladkorja, da se z njegovo predelavo preveč ne izčrpajo, spomladi pa jih spet dobro nakrmimo.« se je glasilo pojasnilo. Dan se je že nagibal h koncu, ko sva se vrnila v samostan. Brat Jožef, ki skrbi za goste, me je odvedel v veliko jedilnico, kjer so bili zbrani vsi menihi in skupaj smo povečerjali. Preden sem odšel v svojo spalnico, mi je brat Adam prinesel nekaj angleških čebelarskih knjig, v katerih je bilo več zanimivih razprav o čebeljih pasmah, med drugim tudi o kranjski. Tisto noč je še dolgo gorela luč v moji sobi. V Adamovem laboratoriju Naslednje jutro me je prebudilo močno šumenje vetra v drevju pod oknom. Nebo je bilo prekrito s temnimi oblaki in vsak trenutek bi utegnilo deževati. Sreča, da sem večino posnetkov na svoj barvni diafilm napravil že prejšnji dan, ko je bilo dovolj sonca! V skrajnem kotu samostanskega vrta, v zaščiti visokega drevja, leži čudovito urejeno domače stojišče s štiridesetimi DB-panji. Razpostavljeni so v skupinah po štiri na pristni angleški trati, ki jo obroblja raznobarvno cvetje. V ta mali raj me je pripeljal brat Adam tisto nedeljsko dopoldne, da mi pokaže še nekaj zanimivosti. Na robu stojišča je lepo popleskana lesena hišica. To je Adamov laboratorij z vsemi mogočimi inštrumenti in napravami, med katerimi jc prav gotovo največja inkubator. Omenil sem že, da je potrebno delati pri kombinacijski odbiri z velikim številom matic. Te se izvalijo v inkubatorju in izkušen vzrejevalec izbira že tedaj na osnovi njihove barve, oblike in velikosti. Komaj 20 % matic pride v poštev za nadaljnjo vzrejo, seveda pa jih odpade nekaj tudi še potem, ko se na plcmenilni postaji oprašijo in začno že zalegati. Po dolgoletnem natančnem opazovanju je brat Adam namreč ugotovil, da obstoji določena povezava med barvnim odtenkom mlade matice in njenimi prihodnjimi fiziološkimi lastnostmi. To spoznanje je njegovo nadaljnje delo znatno olajšalo in ga tudi razmeroma kmalu pripeljalo k zaželenemu cilju. Ob steni laboratorija je več naseljenih panjev, ki imajo v leseni steni svoja izletišča. V vsakem panju pa so čebele druge pasme. Tedaj sem imel priliko na majhnem prostoru videti kakih šest pasem, med njimi kavkaško. anatolsko, ciprsko, grško in egiptovsko čebelo. Te družine tvorijo osnovo za različna križanja in kombinacijsko izbiro. Sredi zanimivega ogledovanja omenjenih čebeljih pasem naju je zmotil brat Jožef, ki je prišel povedat, da bo kosilo vsak čas pripravljeno. Med prebivalci kontinenta je splošno razširjeno mnenje, da angleška hrana ni dobra, toda jaz osebno sem se že večkrat prepričal, da imajo tudi Angleži dobre kuharje. Nad nedeljskim kosilom v Buck-fastu pa sem bil še posebej prijetno presenečen, saj je bila to zares prava pojedina tipičnih angleških dobrot. Seveda moram skromno pojasniti, da slavnostno kosilo ni bilo namenjeno meni, ampak škofu iz Plymoutha, ki je bil takrat slučajno v gosteh v samostanu. Po kosilu sem imel celo čast izmenjati nekaj besed s tem škofom in s samostanskim opatom ter se zahvaliti za gostoljubnost. V skladišču medu, shrambi in delavnici Nedeljsko popoldne sem izkoristil za ogled skladišča medu, prostorov za točenje in shranjevanje naklad ter rezervnega satja. V prostorih, kjer točijo med, sem opazil stroj za odkrivanje satja, radialno točilo in hidravlično prešo za stiskanje satja napolnjenega z medom jesenske rese. Vse stene so obložene s keramičnimi ploščami in povsod vlada izredna čistoča. Delavnica je opremljena z vsemi stroji in pripomočki, ki so potrebni za serijsko izdelavo panjev. Ker imam podobno delavnico tudi sam, sem sc tu še posebej dolgo zadržal. Mislim, da bi moral imeti vsak, količkaj napreden čebelar, domačo delavnico z najpotrebnejšimi orodji in stroji, saj bi si s tem prihranil marsikateri izdatek, poleg tega pa bi si našel v zimskih mesecih, ko s čebelami nima dela, prijetno in nadvse zanimivo razvedrilo. V kotu delavnice je stala gomila naklad in brat Adam mi je pojasnil, da so stare že čez 30 let. Zanimivo je bilo to, da se jih zob časa še vedno ni lotil. Vsakih nekaj let jih čez zimo dobro očistijo, razkužijo in ponovno prepleskajo s posebno barvo, ki les sicer zaščiti pred vlago, vendar mu omogoči, da diha. Nedeljsko popoldne je bilo kmalu pri kraju. Po večerji sem odšel v mojo spalnico, naslednje jutro pa me je brat Adam navsezgodaj odpeljal z avtomobilom na železniško postajo, kjer sem sc od njega poslovil. * * * Obisk samostanskega čebelarstva v Buckfastu mi bo ostal v spominu kot pomemben dogodek. Na lastne oči sem se prepričal o stvareh, za katere sem dotlej samo slišal ali pa sem o njih bral. V bratu Adamu sem odkril človeka, ki je svoje življenje posvetil čebelam, svoje delo pa napredku svetovnega čebelarstva. Njegova odkritja o med-pasemskih križanjih pomenijo pravo re- volucijo. Zanimivo pa je, da precejšen del čebelarskih strokovnjakov v Srednji Evropi njegovim naukom ni preveč naklonjen. To so predvsem zagovorniki čiste vzreje v okviru ene čebelarske pasme. Prihodnost bo pokazala, kdo ima prav. Zavedam se, da moj opis samostan- skega čebelarstva še daleč ni popoln. Vsem tistim bralcem, ki si žele bolj natančno seznaniti z bratom Adamom in njegovim čebelarstvom priporočam, da vzamejo v roke Slovenskega čebelarja 1964, ter preberejo članke prof. Edija Senegačnika in tovariša Valentina Benedičiča. GRENKI MED Med je lahko grenak. To so spoznali tudi naš: uvozniki. Na primer Čebelarski kombinat v Beogradu. Ta kombinat je želel uvoziti iz Grčije 350 ton medu. Z Grki so se zmenili za ceno 510 dolarjev za tono medu. Ko pa bi morali Grki med odposlati, so sporočili novo ceno: 940 dolarjev. Na jugoslovanskem trgu so namreč našli boljšega ponudnika. Zaradi nelojalne konkurence sami sebi zvišujemo cene. Na koncu pa vse to plača potrošnik. V Jugoslaviji pridelamo na leto približno 4500 ton medu, premalo za naše potrebe. Nihče ne ve natanko, koliko medu uvozimo. Za lani je bil menda predviden uvoz 800 ton. Uvažali smo iz sosednjih držav, iz Grčije, Bolgarije, Romunije. Uvozni pogoji niso vabljivi, razen tega pa je uvoženi med slabše kvalitete kot domači. Naše čebelarske organizacije so si že večkrat prizadevale organizirati uvoz medu in preprečiti nelojalno konkurenco. A niso bile uspešne. Dosedanji uvozniki so delali naprej po starem, v škodo sebi in drugim. Tuji pridelovalci medu so zaslutili našo neenotnost. Svoje ponudbe pošiljajo na različne naslove. Med prodajo tistemu, ki ponudi več. Zanimivo je, da so pri nas idealni pogoji za razvoj čebelarstva. Vendar pridelamo iz leta v leto manj medu. Družbeni sektor se skoraj ne ukvarja s čebelarstvom. V njegovih rokah sta komaj dva odstotka panjev. Še huje, nekatere občine čebelarje celo obdavčujejo. Pri nas nimamo nobenega čebelarskega inštituta. Potem ni čudno, da je pridelek minimalen. Milijoni kilogramov medu nam propadejo samo zato, ker nimamo dovolj čebel, da bi nabrale nektar, ki ga ponuja narava v 260 tisoč hektarih vinogradov, v 442 tisoč hektarjih sadovnjakov, na šestih milijonih hektarjev travnikov in pašnikov, v devetih milijonih hektarjev gozdov. Neopra-šene in ne zadosti oprašene rastline pa dajo tudi milijone kilogramov manj plodov. Časopis TT z dne 3. I. 1973. OBVESTILO Čebelarska družina Polje obvešča vse svoje člane, da bo v nedeljo, dne 4. 2. t. I. ob 9. uri v novi šoli v Polju sestanek, na katerem nam bo govoril o proizvodnji, predelavi in uporabnosti cvetnega prahu in matičnega mlečka ugledni in izkušeni čebelar tov. Lojze Kastelic. Vabimo vse člane čebelarje in tudi druge, ki se za to zanimajo, da se sestanka udeleže. Predsednik čeb. dr. Polje Maks Avšič MELISA VABI ROJ IVAN KRAJNC Melisa (Melissa officinalis) je rastlina, ki jo čebelarji južnih republik naše domovine uporabljajo za lovljenje rojev. Ima zelo prijeten vonj, podoben vonju limone. Njena domovina je vzhodno Sredozemlje, Sirija, Perzija in Turkestan. Pri nas raste v naravi zraven gozdov, na obalah in blizu naselij. Je zdravilna rastlina. Nekoč so jo gojili za proizvajanje likerjev. Priporoča se v raznih zdravstvenih knjigah kot uspešno zdravilo proti živčnim in tem sorodnim boleznim, kakor melanholija, hipo hondriji, histeriji itd. Ze župnik Kneip je v svoji knjigi ni pozabil. Največjo slavo pa sta ji pela Oerter-Bauer v svoji knjigi »Heilpflanzen-Taschenbuch«\ Razmnožuje se s semenom ali s presaditvijo. Zraste do 70 cm visoko. Cvet jc zgrajen tako kot pri mrtvi koprivi. Je bel ali blcdorumen. Cvete julija in avgusta. Je medonosna rastlina. Menda prav zaradi tega ljubijo če bele vonj te rastline, ker vpliva zelo pomirljivo nanje, posebno ob splošni razburjenosti v času rojenja. Takoj ko roj zapusti panj in veselo raja po zraku ter išče, kam bi se vse- del, vzame čebelar pest sveže utrgane melise in nadrgne z njo notranje stene panja, oziroma lovilnika, s katerim hoče ogrebsti roj. Ko je s tem gotov, vrže meliso, kolikor mu je je še ostalo v roki, na dno panja ali lovilnika. Nato vzame še nekaj sveže melise in jo temeljito zmane med dlanmi. Z meliso natrt panj vzame pod pazduho, stopi pod čebelni metež, vzdigne kvišku kakor k molitvi sklenjeni obe roki, v katerih ima še strto in zvaljano meliso ter nekolikokrat močno pihne skozi roki proti čebelam. Te se takoj začno spuščati proti njemu. Ko to opazi, postavi panj na tla, položi nanj meliso, ki jo ima v rokah in stopi na stran. Čebele se brez obotavljanja spustijo kar v curkih proti panju in ga z veselim zumom zasedejo. Nadaljnje delo z ro jem pa nam je tako vsem znano. Melis je več vrst. Srbi jo imenujejo pčelina ljubica, Turki pa ji po Bosni pravijo agulot. Iz starejše literature pa zasledimo, da je čebelar Josip Kosi iz Celja tudi pri nas v Sloveniji na zgoraj omenjeni način uporabljal meliso. ROJ Sl IŠČE NOVO BIVALIŠČE Naravno razmnoževanje čebelnih družin sovpada s časom najboljše paše, torej v dobo največjega izobilja. Pašne čebele marljivo prinašajo medičino in pelod, matica pa dan za dnem močneje zalega. Cclice se naglo polnijo-in nekega dne so vse polne. Ze dalj časa je harmonija v družini ogrožena, med raznimi skupinami čebel nastaja nesoglasje in razvija se vedno večja težnja za rojenje. Določenega dne zapusti skoro polovica vseh čebel svoj panj s staro ma- tico in se navadno zbere v bližini čebelnjaka v obliki rojevega grozda na primerni veji. Za nasledstvo v izrojencu je po naravi zadostno poskrbljeno: v satovju je obilo pokrite in tudi mlade zalege, pa tudi nekaj matičnikov je zalezenih. Grozd na veji je skrbno organizirana celota. V notranjosti visijo narahlo spete verige čebel, kot jih vidimo pri gradnji novega satovja. V teh verigah se druge čebele z lahkoto premikajo sem ter tja. Na zunanji strani grozda pa tvorijo starejše čebele v dveh — treh slojih trden oklep, ki ima samo na enem mestu odprtino, kot nekako žrelo, za stike čebel v notranjosti grozda z zunanjim svetom. Kmalu potem, ko se čebele umirijo in roj trdno sedi na veji, lahko opazimo na površini grozda nekatere čebele, ki se vrtijo in plešejo, kot bi imele sporočati nekaj važnega. To so iskalke, čebele stezosledke, ki jim pripada naloga, da poiščejo roju novo domovanje. Kakor so še pred dnevi na satju v panju opozarjale s plesi na novo pašo, tako zdaj tudi s plesi oznanjajo, da so našle primerno bivališče in tudi, kje se nahaja. Ze Latham je leta 1927 opazil te plese in jih tudi omenil, vendar jih ni nadalje opazoval. Navadno že čebelar sam pohiti, da ogrebe roj v primerno posodo m ga čimprej vsadi v pripravljeni panj. Kaj sc pravzaprav dogaja, kadar čebelar pravočasno ne ogrebe roja? Lindauer je v letih 1955/56 razčistil dogajanja pri rojih, ki jih vedoma ni ogrebal. Videl je plešoče čebele, jih označeval in še naprej opazoval, dokler se roj ni dvignil in odletel proti novemu domovanju. Včasih se je zgodilo šele po nekaj dnevih. Kmalu je spoznal razliko med plesi pašnih čebel in rojevih plesalk. Pašne čebele navadno plešejo le eno do dve minuti, nato odlete na pasišče po novo zalogo medičine. Rojeve plesalke pa se sučejo četrt do pol ure, nekatere z odmori tudi po več ur, predno odlete na novi dom, nakar spet nadaljujejo s prejšnjim plesom. Vendar pa vse plesalke, vsaj v začetku, ne javljajo istega najdišča. Ena je staknila tu, druga je našla drugje primeren kotiček za novo domovanje; morda zapuščeno gnezdo žolne, morda votel žlambor ali razpoko v zidu s preperelo gredjo ali celo zapuščeno mišje gnezdece v zemlji. Tako vabijo plesalke na več strani hkrati. Osupljivo pa je, da se slednjič po več urah ali celo dnevih plesalke zedinijo na eno točko, na najprimernejši domek. Šele, kadar zaplešejo plesalke enoten korak, se roj dvigne in odleti v smeri nakazane poti. Pri vseh rojih, ki jih je Lindauer opazoval, so se čebele redoma dvignile, kadar so plesalke nakazovale isto smer in oddaljenost. Po opazovanju, kako so posamezne skupine plesalk spreminjale nakazovalno smer, se da sklepati, proti kateri strani bo roj odletel. Lindauer ju se je celo posrečilo, da je na podlagi opazovane smeri prišel še pred rojem na mesto, ki so ga plesalke izbrale za novi dom. V svoji knjigi piše Frisch o teh plesih: »Priznati moramo, da smo zabeležili tudi neuspehe. Pa vsakokrat smo se morali bolj čuditi nad iznajdljivostjo, s katero so prve iskalke staknile primeren prostor za novo domovanje. Še bolj pa smo morali občudovati plesalke na rojevem grozdu, ki so z neverjetno točnostjo obvestile druge čebele o smeri in oddaljenosti novega gnezdišča. Le z največjo natančnostjo v podatkih so mogle novinke izslediti novi kraj, kjer jih ni privabljala ne barva cveta pa tudi ne njegov vonj, kot se to dogaja na pasiščih.« Pozneje je Lindauer še ugotovil, da prve stezosledke s svojo vonjavno žlezo opozarjajo okoli brenčeče novinke, kje je pravo mesto prihodnjega dnez-dišča. Sporazumevanje za enoten prostor pa ne poteka vedno gladko. Pri nekem Frischovem primeru se je zdelo, da so se plesalke že po nekaj urah zedinile. Toda naslednje jutro je druga skupina plesalk močno poudarjala skoro nasprotno smer. Dva dni je trajalo nesoglasje, dokler le ni slednjič zmagala prva skupina. Kako pa sploh pride do soglasja? Frisch je spoznal, da je živahnost plesa in njegovo trajanje nekako stopnjevano po kakovosti novega gnezdi šča. Kakor oznanjajo pašne čebele po raznih vidikih rentabilnost pasišča, tako ocenjujejo iskalke novo stanovanje po drugih, povsem različnih dejavnikih. Dobre prostore označujejo z živahnejšimi in krepkejšimi gibi plesa kot manj ugodne. Na ta način se zbira večina za boljše gnezdišče. Pri tem sprejemajo iskalke, ki so našle manj ugodno stanovanje, od živahnejših plesalk napotke in si tudi same ogledajo novo stanovanje in seveda zanj tudi agitirajo. Pojavlja pa se vprašanje, katere čebele so iskalke in kako nastanejo. Ro-jevna je doba najboljše paše, ko so celice v panju polne zalege in medu. Pašne čebele prinašajo polne želodčke medičine in ponujajo svoje dobrote, toda nihče se dosti ne zmeni zanje, ker pač ni prostora. Pa tudi nabiralke peloda ne najdejo več celic, kamor bi odložile svoj tovor. Pašne čebele so obsojene na brezdelje. Ravno pomanjkanje prostora žene družino v rojilno razpoloženje. Vsi čebelarji poznamo ta pojav: »čebele so postale lene«. Toda naravni čut za delo in iskanje požene pašne čebele v drugo smer: nova družina, se pravi roj, bo v kratkem rabila novo stanovanje. Kaj je bolj naravnega kot to, da začenjajo te čebele iskati kraj, kjer bi se dalo zgraditi nov domek? Narava jim je dala čut za stikanje, da obletavajo vse mogoče in nemogoče prostore v okolici. Tako postanejo nekatere pašne čebele iskalke, prave stezosledke. To udejstvovanje je le začasno in je omejeno le na čas rojenja. Kadar taka čebela stakne primeren prostor za novo domovanje, hoče to povedati tudi drugim sestram v panju, zato zapleše na satju svojo novico. Kako druge čebele sprejemajo ta ples in ga ne zamenjujejo z vabljenjem na novo pasišče? Pašna čebela po plesu ponuja prinešeno medičino in s tem označuje namen svojega plesa. Iskalka pa ne prinaša medičine, ampak stegne svoj jeziček in prosjači za hrano. Čim živahnejši je ples, tem boljše je odkrito novo stanovanje. Tak je položaj tudi na rojevem grozdu, ko mirno ždi na veji. Kdaj se roj razpusti in kdo ga spet požene v zrak? Spet so to iskalke. Ko so se dokončno zedinile za najboljše so se dokončno zedinile za najboljšo možnost domovanja, se vse iskalke hipoma zapode preko grozda z naglim frfotanjem. Na ta način je dan znak za splošen preplah in kmalu zatem je ves roj v zraku. In spet so iskalke tiste, ki vodijo roj po znani poti proti novemu domovanju. Medtem ko se roj spreletava počasi po zraku, je videti več sto iskalk, ki z neverjetno naglico frčijo skozi roj v smeri novega stanovanja. Pa se kmalu spet vrnejo na rob rojevih čebel, od koder spet švignejo v označeno smer in to kar naprej ponavljajo. To vodenje roja v pravo smer je Lindauer ugotovil že leta 1955. Peschetz v Bienenvater 11/1972. Povzel J. M. OBVESTILO Čebelarsko društvo v Ljutomeru obvešča svoje članstvo in čebelarje svojega območja, da bo letni občni zbor društva v nedeljo, 4. februarja ob 9. uri v prostorih osnovne šole na Ormožki cesti. SPREJMEMO ČEBELARJA Čebelarja, sezonskega, sprejmemo. Ponudbe na naslov: ZAVOD ZA ČEBELARSTVO, Ljubljana, Rožna dolina, c. XIX/2, telefon 63-715. 7zkuSnje in pteizkuAu jc ugAl/j cebeiazjao V tej številki našega glasilu smo začeli z novo rubriko, v kateri bomo objavljali pri spevke, ki govorijo o izkušnjah in preizkusih naših čebelarjev. PREUREDITEV AŽ PANJA 9-SATARJA PO NAČELU KIRARJEVEGA PANJSKEGA SISTEMA STANE ŠAUPERL V 11. številki Slovenskega čebelarja 1972 na straneh od 307 do 309 je bil priobčen moj prispevek pod gornjim naslovom. Ker sem s tem v zvezi prejel kar precej pošte in bi težko odgovoril vsakemu posebej, vprašanja pa so približno podobna — zadevajo predvsem nazorno predstavo in tehnična vprašanja, ki omogočajo predelavo. 1. Originalni načrti Kirarjevega panjskega sistema tipa »A« — »mali Kirar« — z vgrajeno begalnico ali vgrajenim izbegali-ščem, ki jih je moč naročiti pri čebelarskem društvu Maribor. 2. Pripomoček je lahko model predelanega panja, ki ga lahko dobite pri meni, Dupleška cesta 313 v Mariboru. Zainteresiranim čebelarjem sem v zimski sezoni, to je do konca marca, na voljo vsako soboto dopoldne od 8. do 12. ure. Obisk prej javiti. Po 1. aprilu obiskov ne bom več mogel sprejemati, ker bom polno zaposlen pri svojih čebelah. 3. Za lažjo predstavo bralcem prilagam fotografijo svojega stojišča, v katerem je eden od predelanih panjev A2 9-satar viden od znotraj in to od vrha proti tlom: — prazen prostor nad mediščno naklado (kaseto); — mediščna naklada (imenovana tudi kaseta), ki leži na kovinskih »C« nosilcih, ki so pribiti na steno panja; — v temni globeli pod mediščno naklado so obešeni počez plodiščni satniki, ki vise na žebljih v »C« nosilcu; teh je 12 po številu. V roki držim tak satnik s čebelami, ko jemljem čebele za plemenilčke; — ob kozici sloni okence, s katerim zapiram zadaj plodišče; — za menoj leži lesonitna ploščica (zlepljena iz 2 x 3 mm debelih ploščic) z majhnim okencem, ki ga prekriva žična mreža št. 10, ki je opisana pod točko 6 na strani 308 prej omenjenega članka. Posebej moram zapisati to, da sem pri predelavi ohranil vse sestavne dele A2 panja. Če mi predelani panj ne bi odgovarjal oziroma dajal boljših uspehov pri čebelarjenju, bi lahko tako predelani panj vsak čas vzpostavil nazaj v tako stanje, kakršen je bil prej. To pomeni mnogo v primeru prodaje panjev. Prilagodite ga pač kupcu, ki ga imate. Čebelarjem, ki se bodo morebiti odločili za predelavo, zlasti tistim, ki ne žele imeti težav s strdjo v satovju (taki letini sta bili 1968 in tudi 1972 na večjih gozdnih območjih Slovenije), ko ne moremo vnaprej vedeti, katera ušica bo povzročala medenje in kako dolgo bo medilo, oziroma bodo čebele nosile mano, ki takoj trdi že v satovju, bo tako predelani panj prava rešitev. Večji uspeh pri čebelarjenju bo v tem, da ne bodo imeli medu le v satovju marveč tudi v čebrih. Kot primer naj omenim, da ko smo letos ob stoletnici kmetijskega šolstva v Mariboru priredili čebelarsko razstavo in prikazali tudi Kirarjev panj in polne mediščne sate vodji Graške čebelarske šole iz Avstrije, gospodu Otmarju Rainprechtu, je ta med drugim dejal tov. Jožetu Resniku, ki mu je to razlagal ... »to je ideja; če bi letos (1972) pri nas imeli taka medišča, bi lahko bilo v naših skladiščih pet ton več medu!« Ta ugotovitev priznanega čebelarskega strokovnjaka pove sama zase dovolj. Genialnost našega nestorja Franca Kirarja pri stvaritvi tega medišča je v tem, da je napravil medi-šče, ki je vsestransko uporabno za vsako pojavo medenja — samo da medi in čebele znašajo med v satovje. Potem tudi čebelarju ni težko priti do pridelka. Če ni druge pomoči, pa strd postrgamo s stržcem in pridelamo strd in vosek. Tehnološki postopek predelave »postržka« pa je Franc Kirar rad pripovedoval čebelarjem, ki so ga hodili obiskovat in zato to ni več nobena skrivnost. Spomladi imam v panjih, ki so na toplo stavbo, hitrejši in močnejši razvoj čebeljih dru- žin in zato tudi lahko že izkoristim zgodnje paše, ki se tu in tam pojavijo v ugodnih pomladih. Pri vseh svojih družinah skrbim za redno obnovo mladih plodnih matic. Ce katera zaostaja v zaleganju, jo brezobzirno zamenjam s plodovitejšo, ki jih imam vedno v rezervi. Odbiranje matic in njih vzreja je ena od temeljnih zapovedi na poti k uspehom v mojem čebelarjenju. Odbiram dosledno med tistimi družinami svojega 150-panj-skega čebelarstva, ki so trajno nagnjene k preleganju; o tem sem razvil tekom desetletja v svojem čebelarjenju poseben način odbiranja in določanja tistih družin, ki se zanesljivo nagibajo k preleganju in to tudi prenašajo na potomstvo. Pri rojivih družinah prav tako brezobzirno odstranim matico in jo zamenjam iz vzreje prelegajočih družin. Z mladimi maticami iz prelegajočih rodov sem si zagotovil trajno živalne družine, ki mi pa z rojenjem ne delajo prevelikih sitnosti. S tem pa nisem povedal pravzaprav nič novega; le to, da sem se pri svojem delu s čebelami prilagajal biološkim zahtevam čebel in celo več; z odbiro sem oblikoval v mejah možnosti za svoje potrebe družine, ki mi v sedanjem načinu čebelarjenja odgovarjajo. Ne trdim, da mi bo ta selekcija čebel odgovarjala, če bi presedlal na večji panjski sistem — npr. nakladni LR — kar imam namen iz poizkusnih namenov storiti, tako, da bi si ob tem pridobival novih izkušenj in selekcioniral svoje čebele tudi za to zvrst panjev in način čebelarjenja v njem. Dokler bom lahko pri čebelarjenju sledil uspehom in njih zboljšavam, me na tej poti ne bo ustavilo nič, da se ne bi oprijel še česa, kar bi mi pri tem pomagalo. Pri svojih 38 letih se mi to še lahko enkrat ali dvakrat poplača, predno se bom iz raznih razlogov ustalil pri dokončnem načinu čebelarjenja. Kje bo to, kdaj bo to, ne bi želel sebi postavljati niti časovnega niti drugega mej-nik'i. Morebiti kdaj v naslednjih mesecih bom opisal posebni način določanja družin pri odbiri, ki z veliko zanesljivostjo nagibajo v potomstvu k preleganju — kar je plod mojega skoraj 10-letnega trdega dela. Stojišče, v katerem je eden od predelanih panjev ŠE O KRMLJENJU NA ZALEGO RUDI OREŠNIK O tem čebelarskem ukrepu je bilo v zadnjih nekaj letih v našem glasilu že veliko zapisano. Zanimiv je predvsem za čebelarje, ki so s svojimi čebelami na taki zemljepisni legi, kjer večinoma ni vso čebelarsko sezono zagotovljena čebelna paša. Poznamo eno ali več brezpašnih dob. V naših krajih je pomladanska paša iz leta v leto manj zanesljiva, zato se čebele ne razvijajo tako, da bi v maju in juniju lahko izkoristile glavno pašo. Zato se čebelarji poigramo z naravo s tem, da sami ustvarimo za čebele trajno pašo, in sicer s krmljenjem na zalego. Dandanes krmljenje navadno povežemo z zdravljenjem noseme, ko raztopini primešamo nosemak ali pa antibiotik fumidil. Kdaj bo čebelar pričel s pomladanskim krmljenjem na zalego, je odvisno od kraja, kjer čebelari in tamkajšnjih pašnih razmer; važno je le, da to stori 40 do 45 dni pred glavno pašo. V vsej čebelarski sezoni pa 'pride po navadi najkritičnejša brezpašna doba v juliju in avgustu; zato ne dopustimo, da takrat čebelne družine oslabe, ker bodo slabe tudi prihodnjo pomlad. Zavedati se namreč moramo, da že sedaj postavljamo temelje za uspeh v prihodnjem letu. Prevaževalci, ki vozijo svoje ljubljenke v Liko, kjer v avgustu večkrat zamedi materina dušica, jesenska resa ali pa celo žepek, pa lahko dobijo svoja julijska prizadevanja še isto leto poplačana. Ker je bilo o pripravljanju klaje za krmljenje na zalego in nadomestkih za obnožino že v našem listu veliko napisano, čebelarji sami pa imajo različne izkušnje, bi bila razprava na tem mestu odveč. Živimo v moderni dobi, kjer vsakemu primanjkuje časa, zato tudi čebelarji gledamo, kako bi ga čim racio- nalneje izkoristili in pri tem dosegli boljše uspehe. Z zanimanjem smo sprejeli članek, ki ga je v 2. številki našega lista 1970. leta o novem pitalniku priobčil inž. Franček Šivic. Predstavil nam je vedri-co, katero imajo strokovnjaki za iznajdbo desetletja. Približal nam jo je z opisom in slikami ter navedel njene dobre in slabe lastnosti. Brez dvoma je to sodoben pitalnik za zimsko krmljenje, z njim pa še ni rešeno krmljenje na zalego posebno v A2 panjih, ki pri nas prevladujejo in v panju tipa Kirar. Za odpravo vrzeli pri krmljenju na zalego tekom vse čebelarske sezone pri vseh vrstah panjev je najdena idealna rešitev, ki je nekaka kombinacija ve drice z mostičkom. Namestitev vedrice z mostičkom je prikazana na shemi. Shema Kot je iz sheme razvidno, je mostiček povezan z žrelom panja tako, da imajo čebele vanj direkten vstop, hkrati pa onemogoča vstop v mostiček drugim čebelam. Na gornji strani mostička je luknja, na katero je poveznjena plastična vedrica vsebine 7 dl. Pristop čebelam do klaje je enak kot pri vedrici za zimsko krmljenje. Klaja se dodaja pred panji, tj. izven čebelnjaka. Čebelar, ki ima panje z malimi žreli, si lahko žrela za namestitev mostička po ljubno razširi, da čebele kljub temu še lahko izletavajo. Ker je prednost plastične vedrice inž. Šivic že opisal, jih tu ne bom posebej navajal. Opisal bom le prednosti male vedrice v kombinaciji z mostičkom. 1. Uporabna je za krmljenje na zalego pri vseh panjskih sistemih, celo pri naših, že skoraj pozabljenih kranjičih. 2. Dodajanje klaje je enostavno in hitro na prostem pred panji tako, da MOSTIČEK lahko to delo opravi čebelarjeva žena ali otroci. 3. To je posebno važno ob pomladanskem krmljenju, ker ni potrebno odpirati in odkrivati panjev, saj je če-belni družini ta čas toplota najbolj potrebna. 4. Ko čebele ne morejo zaradi dolgotrajnega deževja na vodo, služi ve-drica z mostičkom za napajanje čebclne družine. 5. Čebelarji, ki čebelne družine krmijo na zalego s sladkornim testom, odstranijo vedrico in ga namestijo v mostiček, luknjo za dostop do vedrice pa prekrijejo. 6. Nenadomestljiva je za krmljenje ob brezpašni dobi julija in avgusta, ko so A2 panji tudi v mediščih zasedeni s satnicami. Intenzivnejše krmljenje v avgustu in septembru pa dosega enake rezultate, kot jih je dosegel s svojim pitalnikom Igor Frančič iz Ljubljane, opisane na 111. strani, četrte številke Slovenskega čebelarja iz leta 1971. Želim, da bi bila vedrica z mostičkom v veselje in zadovoljstvo vsakemu čebelarju ter nenadomestljiv pripomo-čeh pri upravljanju čebelarstva. OBVESTILO Šolske čebelarske-pionirske krožke obveščamo, da im.i Zveza na voljo precej posameznih številk Slovenskega čebelarja s še vedno aktualnimi članki. Vodje krožkov vabimo, da ob obisku Ljubljane pridejo k nam na Zvezo po te zvezke, da jih razdelijo brezplačno članom krožka. Uprava SČ OPRAVIČILO V Slov. čebelarju štev. 7/8 leta 1972 je bilo pomotoma imenovan tov Franc Krže iz Vrhnike kot konstruktor novejšega tipa A2 panja. Bralce vljudno prosimo, da oprostijo napaki, ki je nastala pri prepisovanju. Opravičilo objavljamo na opozorilo tovariša Ignaca Groma iz Vrhnike. ČD Dolomiti Polhov Gradec QjdzaoMoen.L kotiček NADZIRANJE ČEBEL OB ČISTILNIH IZLETIH Čebelarskim preglednikom! Po zakonskih predpisih se mora obvezno prijaviti naslednje čcbelne bolezni: pršičavost in nosemavost čebel ter hudo gnilobo čebelje zalege. Pri čistilnih izletih je treba paziti zlasti na morebitne znake, ki kažejo, da čebele verjetno bolujejo za pršičavostjo ali za nosemavostjo. V 3. številki 1972 Pčele, organa Pčelarskog saveza SR Hrvatske je priobčil magister Zvonimir Šver iz Zagreba zelo dober opis znakov, po katerih lahko sumimo, da so čebele zbolele za pršičavostjo oziroma nosemavostjo. Iz tega opisa povzemamo: Pršičavost Znano nam je, da dobiva mišičevje, ki premika čebelja krila, kisik, ki ga potrebuje za svoje delo, prek prvega para trahej. Znano je tudi, da se okuži s pršico prvi par trahej. Potomstvo pr šice zamaši v dveh mesecih trahejo popolnoma in tako onemogoči dostop kisika h krilnemu mišičevju. Zato lahko takrat opazimo značilne znake za to bolezen. Ti znaki so: bolne čebele prilezejo na brado in poskušajo vzleteti. To pa jim ne uspe in padajo pred panjem na tla. Nato znova poskušajo. Ti poskusi nas spominjajo na skakanje. Če čebele pogledamo natančneje, bomo opazili v nekaterih primerih nepravilen položaj kril. Bolne čebele se navadno zbirajo v skupinice, se polagoma umirijo in umirajo. Te znake lahko opazimo pri prvih čistilnih izletih pozimi, kakor tudi ob koncu zime ob prvih spomladanskih izletih. Bolezen pa je mogoče zanesljivo ugotoviti samo z mikroskopsko preiskavo. Zato je treba poslati v preiskavo kakih 30 čebel, ki kažejo zgoraj opisane znake bolezni. Čebele damo v škatlico od vžigalic ali v papirnato vrečko, napišemo številko panja, iz katerega so vzete ter ime in priimek lastnika, pri ložimo dopis z opisom vsega, kar je bilo opaženo pri čebelah in pošljemo po navodilih občinskega veterinarskega inšpektorja veterinarskemu zavodu, ki se ukvarja z ugotavljanjem čebeljih bo lezni. Vse to opravi čebelarski pregled nik sporazumno s pristojnim občinskim veterinarskim inšpektorjem. Zaradi kontrole je treba odvzeti in poslati vzorce čebel na pregled tudi od tistih panjev, v katerih je bila ugotov ljena pršičavost preteklo leto Nosemavost V tej letni dobi se širi nosemavost najlaže med čebelami ene čebelje družine. To pride do izraza zlasti, če so šle čebele že bolne v zimo, če so prezimovale na neustreznem medu, ako so bile med zimovanjem vznemirjene ter ako je bila zima dolga in z redkimi čistilnimi izleti. V takih primerih blatijo čebele v panju in to sladkasto blato je glavni vir za okužbo mladih spomladanskih čebel. Pri prvem bežnem pregledu torej lahko opazimo blato čebc-1 na satju, po notranjih stenah in po čel nici panja; na podnici v panju pa je večje število (preko 50) mrtvih čebel. Te mrtve čebele je treba poslati v preiskavo. V škatlici vžigalic ali papirnato vrečko damo kakih 30 čebel. Na škatlico ali vrečico napišemo številko panja ali kako drugo oznako ter ime in priimek lastnika. Ko zberemo vse vzorce, jih zložimo v zavoj, kateremu priložimo dopis z opisom vseh opaženih sprememb v čebelnjaku in pošljemo področnemu veterinarskemu zavodu v preiskavo, seveda po navodilih pristojnega veterinarskega inšpektorja. V vseh sumljivih primerih da občin ski veterinarski inšpektor nalog, da se odvzamejo vzorci čebel in odpošljejo področnemu veterinarskemu zavodu. Za preizkavo takih vzorcev čebel nosi stroške občina. V. B. OBVESTILO Čebelarskim društvom, družinam in čebelarjem, ki težijo k Celju oziroma k Mariboru! Dne 10. in 11. februarja 1973 bo dvodnevni tečaj za čebelarske preglednike v Celju, Gledališka ulica štev. 4. Začetek dne 10 februarja 1973 ob 8. uri. Dne 17. in 18., februarja bo dvodnevni tečaj za čebelarske prgelednike v Mariboru na Kmetijski šoli, Vrbanska ulica št. 30. Začetek dne 17. februarja 1973, ob 8. uri Obveščamo zaradi morebitne udeležbe. Tajništvo Pri prvem spomladanskem sprehodu čebel bodimo pozorni! -' ■ M