DROBNE ZANIMIVOSTI VELIKONOČNI OBIČAJI V GOR- jah. — Velika noč, praznik vstajenja! Vanjo nas uvede cvetna nedelja. Ta­ krat se otroci kosajo, kdo ima večjo in lepšo beganico. že nekaj dni prej si jo večji narede sami, manjšim jo pa naredi oče ali kdo drugi. Prava gorjanska beganica mora biti narejena iz devetih rastlin. Najprej je treba na­ rediti močno ogrodje iz lesko­ vih in vrbovih šib. Potem tre­ ba na to ogrodje pritrditi ve­ jice brinja, čemše, drena, bez- geca, hudobitna in bršljana. Seveda ne sme manjkati olj­ ka! Na beganico privežemo jabolka in pomaranče, ne ma­ ramo pa barvastih oblanic. — Onim družinam, ki nimajo otrok, nesejo drugi otroci be­ ganico k blagoslovu. Zato do­ bijo pomaranče, potice in vča­ sih tudi kak dinar. V beganici nesejo otroci tudi privezano škatlico vžiga­ lic. Te blagoslovljene vžigali­ ce nesejo potem še enkrat k blago­ slovu na veliko soboto. Takrat se blagoslovi še ogenj, t. j. glavice vži­ galic. Z blagoslovljenim ognjem po­ tem prižgejo ogenj, pri katerem se potem ta dan kuha velikonočno meso (krača). Ta ogenj podkurijo z bega­ nico iz prejšnjega leta. Ta ogenj je treba čuvati vse do »Ofrča« — Vne­ bohoda. Da ogenj ne poide, zagrebejo zvečer žerjavico v pepel. Če bi pa slu­ čajno ugasnil, za to imamo blagoslov­ ljene vžigalice. Blagoslovljene beganice shranimo na podstrešju za hudo uro. Ko se bliža huda ura, prinesemo beganico iz podstrešja, jo nalomimo in jo da­ mo v posodo, kjer gori žerjavica. Tu ne sme manjkati vejica miru - oljka. Ob grmenju in bliskanju jo stavimo tudi na ogenj, da bi nas varovala ne­ sreče. V prejšnjih časih je bilo to še bolj v navadi. Na veliki četrtek, ko zavežejo v cerkvenem stolpu zvonove, pravimo, da so šli v Rim. Potem fantje ragljajo z ragljami, ki jih še danes izdelujejo nekateri domačini. Velikonočne po­ tice pečemo na velikonočni četrtek. Velikonočnemu kolaču pravimo tudi »frateljk«. Pirhe barvamo z barvastimi papir­ čki, ki puščajo na pirhu razne podo­ bice, in pa tudi z barvami za pirhe. — K »žegnu« nesemo potice, pirhe, meso in hren. To delo opravijo žene in dekleta. Dekleta posebno hite s svojimi jerbasi iz cerkve, ker veru­ jejo, da se bo prva omožila tista, ki bo prva prišla iz cerkve domov. V prejšnjih časih so imeli ljudje navado, da so na veliko soboto, ko pridejo zvonovi iz Rima, ob prvem udarcu na zvon stekle žene k naj­ bližjemu vodnjaku in so hitro nalo­ vile vode. Potem so sklicale vso dru­ žino v hišo, da se je umila s to vodo. To še danes dela skoro pol Gorjancev. Pravijo, da kdor se umije s to vodo, ga potem poleti »muše ne jedo« (mu- še = muhe), »žegen« jemo pri nas prvič v nedeljo zjutraj po prvi maši. Ostanke blagoslovljenih jedi vržemo v ogenj. Posebno veselje pa je za otroke v velikonočnih praznikih. V teh dneh otroci »stručijo« pirhe. To se pravi, da udarjajo pirh ob pirh in kdor ima ubitega, ga mora podariti onemu, ki mu ga je ubil. še večje veselje pa je, če je lepo vreme in gredo na travo, kjer pirhe »takalajo« po žlebičku. Ta žlebiček je kaj enostaven. Zadostuje dvoje gra­ belj ali dvoje palic in žlebiček je na­ rejen. Po takem žlebičku spuščajo pirhe. Kdor zadene onega, ki je na travi, dobi 25 par ali pa pirh. če je slabo vreme, delajo to v sobi in na­ mesto trave pogrnejo na tla kako odejo. Kdor je spreten, si nabere polne žepe pirhov.