KOLESARSKI AS JURE PAVLIČ POSEBEJ ZA NAŠO KOMUNO »Več ko je blata na cesti, rajši vozim« »Ja, našega Jureta pa nikoli ni doma; vedno ima sto potov,« se mi je oče našega slovitega kolesarskega profesionalca Jureta Pavliča v svojem frizerskem salonu na Tržaški že kdo-ve kolikerič prijazno opravičeval, češ da nje-gov Jure tudi kadar je doraa, nima pravega obstanka. To po sem nenadkriljivega mojstra klancev z Erbežnikove 19 v Kozarjih, ki zdaj že kako dobro leto suče pedala za italijansko Carrero, »ujel« na kolesu, ravno ko je hitel proti očeto-vemu salonu. Ne na kaki super specialki in v tesno oprijetem kolesarskem dresu, pač pa na povsem navadnem »rogovcu« in še v bolj navadni vsakdanji obleki. »Zdaj bom tja do januarja v glavnem dotna. Za kolesarje je zdaj mrtva sezona. Doma bom malo hodil v hribe, tekel, zraven pa še, koli-kor bo le mogoče, vozil gorsko kolo. Pozimi vsak dan hodim plavat v Tivoli. Če bo sneg, bom seveda presedial na smučarski tek. Tam, krajem januarja pa bomo spet dirkali - najbrž tam kje v bližini San Rema, v Španiji ali pa v Franciji,« se je Jure Pavlič živahno razgovo-ril s svojim značilnim nasmeškom, ko sva s Tr-žaške zavila v bližnji bife. Letošnjo kolesarsko sezono Jure Pavlič končuje z izkupičkom, ki bi ga težko primerjal s kako sezono poprej. Bil je tretji v gorskih ciljih na Giruz di Italia in prvi na »Intergiru« kot najbolj prizadeven kolesar, prvič v življe-nju pa se je spopadel tudi z najhujšo torcido, kar jih poznajo poklicni kolesarji - s Tour de Franceom. V svetovnem pokalu je žal izpadel iz kombinacije, ker bi za dirko v Montrealu moral po vizo v Beograd ali Rim; zato pa je samo po Touru nastopil na kakih dvajsetih drugih (enodnevnih) dirkah. Njegova bilanca dosedanjih nastopov je naravnost impozantna: od evropskih držav, do zdaj ni vozil samo v Sovjetski zvezi, na Poljskem, v Skandinaviji in v Albaniji... — Te kdaj, ko si takole dolgo zdoma zagrabi domotožje? »Velikokrat. Dom je pač vse: so starši, pri-jatelji in znanci, so stari domači kraji. Poprej. ko sem bil še amater, nas je vedno po več skupaj potovalo ven, zdaj pa v glavnem potu-jem sam. Včasih tudi po dalj časa ne slišim domače slovenske besede.« - Za lepo plačilo pa se gotovo splača malce potrpeti... »Plačujejo nas po pogodbi. Vsak mesec do-bimo določen znesek, kakor da bi dobivali plačo. Koliko je to, o tem poklicni kolesarji neradi govorimo. Tisto, kar nam dajo za do-bre uvrstitve, pa je boij postranska stvar.« — Praviš, da zdaj doma treniraš tudi z mo-untain bikeom... »S tem kolesom treniram tudi od 3 do 4 ure na dan. Ne ravno vsak dan. To je zares pri-pravno kolo, posebno za v klance. In več ko je blata na cesti in bolj ko je ta .zajebana', bolj uživam v vožnji.« - Če nisi na kolesu, si pa v hribih... »Do zdaj sem bil že kar na nekaj naših vrhovih. Še prejšnji teden, na primer, sem bil na Triglavu. Tudi v Polhograjskih dolomitih ga ni vršaca, na katerem še ne bi bil. Všeč mi je Lovrenc. Sam ne vem, kolikokrat sem že bil tam gori. Hribi so že od nekdaj moja velika strast. V mlajSih letih pa sera bil tudi navdušen tabornik in modelar.« — Ob vsem tem ti najbrž ne ostaja veliko časa za dekleta... »Čas bi se že našel, toda kaj, ko nikoli ne vzdržim na enem mestu več kot tri dni...« — Ta hip si najbrž že ves v načrtib za prihodnjo kolesarsko sezono, v novih dirkah, ki te čakajo ... »Nikoli si ne delam kakih načrtov za naprej. Za zdaj imam samo en plan: pridno trenirati. Nič drugega. Upam pa seveda, da drugo leto spet grem na Tour de France.« BRANKO VRHOVEC