ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) • 159-173 159 
L i l i j a n a Ž n i d a r š i č 
Ljubljanska stolna duhovščina in protestantska 
reformacija do škofa Konrada Glušiča (1571-1578) 
Duhovniki1 - nosilci zgodnje reformacijske misli na Kranjskem 
Ni se čuditi, da so bili med prvimi privrženci najvplivnejše osebnosti nemške protestant­
ske reformacije - avguštinskega meniha Martina Luthra (1483-1546) - duhovniki.2 Že v 
stoletju pred Luthrovim prelomom z rimsko Cerkvijo so se porodile številne zahteve in 
pobude za prenovo cerkvenega in verskega življenja, ki so izšle iz duhovniških vrst.3 Če 
pustimo ob strani vprašanje o nosilcih reformne misli na Kranjskem pred Luthrom in se 
osredotočimo na prve pojave (protestantske) reformacije v deželi po letu 1517,4 vidimo, da se 
najstarejša ohranjena pričevanja tudi tu vežejo na duhovščino. 
Bolj kot zgodnja obljuba nekdanjega tajnika ljubljanskega škofa Avguština Prygla, da bo 
kot župnik v Moravčah »upošteval in spoštoval avtoriteto apostolskega sedeža zoper 
luteranski način,«5 so v tem pogledu zanimiva sicer redka poročila o netradicionalnem ali 
bolje protitradicionalnem ravnanju nekaterih kranjskih duhovnikov iz sredine dvajsetih let 16. 
stoletja. Poleg posplošenih pritožb na račun pridigarjev, ki da s svojim oznanjevanjem in 
javnim disputiranjem prinašajo med ljudi zmedo,6 naj navedemo zgled treh, v reforma­
cijskem smislu delujočih duhovniških oseb tistega obdobja. Medtem ko so brali v Praprečah 
pri Lukovici na praznik sv. Luka (18. oktobra) 1525 »lutrovsko mašo« duhovniki oglejskega 
arhidiakona Erazma Steirerja,7 se je v Kranju na pustni torek in pepelnično sredo 1526 iz 
(rimsko)katoliškega nauka in navad ponorčeval duhovnik Martin Fatiga.8 Tretjo osebo, 
1 Izraz duhovnik(i) uporabljamo širše, v pomenu »kleriki«, to je tisti, ki pripadajo kleriškemu stanu. O 
srednjeveškem, reformacijskem in tridentinskem pojmovanju duhovništva oziroma duhovniške službe 
zgoščeno W. de Gruyter, geslo Priester/Priestertum v: Theologische Realenzyklopedie 27, Berlin-New York 
1997, str. 417^119. 
2 Prim. E. Iserloh - J. Glazik - H. Jedin, Reformation, katholische Reformund Gegenreformation, 
Handbuch der Kirchengeschichte IV, Freiburg-Basel-Wien 1985, str. 52, 84-88, 97-105. 
3Prim. M. Mullett, Protireformacija in katoliška reformacija v zgodnji moderni Evropi, Mala edicija 
Znanstvenega in publicističnega središča 5, Ljubljana 1995, str. 22 si. 
4 S postavitvijo pridevnika »protestantska(e)« v oklepaj želimo opozoriti na dejstvo, da protestantizma 
posebno v prvi fazi razvoja ni mogoče »razvidno ločiti od reformnih teženj v celotni Cerkvi.« Prim. F.M. 
Dolinar - V. Rajšp, geslo Reformacija, Enciklopedija Slovenije (= ES) 10, Ljubljana 1996, str. 137-141; M. 
Kerševan, geslo Protestantizem, ES 9, Ljubljana 1995, str. 386-388. 
5 Iz Pryglovega pisma ljubljanskemu škofu Krištofu Ravbariu (1488/94-1536), datiranega 21. maj 1521 -
P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja, Ljubljana 1979, str. 85. 
6A. Dimitz, Geschichte Krains II, Laibach 1875, str. 194; K. Amon, Die Artikel von 1524 - das früheste 
Zeugnis für reformatorische Predigt in Laibach?, III. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1996, str. 15-16, 18. 
7 O tem škof Ravbar v pismu deželnemu upravitelju z dne 27. oktobra 1525 - A. Dimitz, n.d., str. 195. 
Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda I, (reprint) Celje 1992, str. 604; J. Žontar, Zgodovina mesta 
Kranja, Ljubljana 1939, str. 175. Škofovo pismo smo glede na Dimitzevo navedbo vira zaman iskali v Arhivu 
Republike Slovenije (= ARS), Stan. I, šk. 301, 302. 
8 J. Zontar, n.d., str. 175. 
160 L. ŽNIDARŠIČ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA 
pridigarja pri sv. Jakobu v Ljubljani, pa je zaradi luteranskega pridiganja in mišljenja (von 
wegen seiner lutherischen predigen vnd opinion) v maju 1526 iskala svetna oblast.9 
Duhovščina na Kranjskem se torej ni le razmeroma zgodaj navdušila nad novimi idejami 
zlasti luteranske smeri reformacije,10 ampak je mogla glede na naraščajoči pomen pridigane 
Božje besede postati hkrati njihov »najpomembnejši sejalec«.11 Toliko pomembnejše je zato 
vprašanje, koliko je nova vera vplivala na duhovnike pri ljubljanski stolnici, še posebej na 
člane kapitlja, saj so ti kot nosilci raznih služb na ravni škofije ter voditelji stolničnega 
bogoslužja in dušnega pastirstva v mnogočem zaznamovali versko dogajanje tako v deželni 
prestolnici kakor drugod v deželi Kranjski. 
Statut iz leta 1533 - odraz protestantske reformacije v kapitlju? 
Za najzgodnejši zapis, ki opozarja na morebitno uveljavitev protestantske miselnosti v 
kapitlju, velja prvi člen kapiteljskega statuta iz leta 1533.12 Gre za določilo, naj se evangeljska 
resnica pri stolni cerkvi oznanja »čisto, preprosto in zvesto«, k čemur je nekdo pozneje 
pripisal: »redolet Lutheranismum« (diši po luteranstvu). Dasi kažejo tudi ostali členi statuta 
na zavzetost kanonikov za pravilno oznanjevanje Božje besede - potrebo po takšnem 
oznanjevanju poudarjajo v tisti dobi vse strani -, si tedanji kapitelj zato še ne zasluži pridevka 
»luteranski«. Avtorji se ne dotaknejo prav nobenega od treh temeljnih načel protestantizma: 
sola scriptum, sola gratia, sola fide, po drugi strani pa niti ne ukinjajo niti ne spreminjajo 
dotakratnih obredov. Ravno nasprotno, priporočajo pravilno in spoštljivo izvrševanje 
tradicionalnega stolnega bogoslužja v blagor duš in Božjo slavo. Ker poleg tega za nobenega 
od podpisnikov statuta nimamo dokazov, da bi pred tem govoril ali deloval v skladu s 
protestantskimi nazori, lahko sklenemo, da je besedilo razumeti predvsem kot odraz 
»evangelizma pod vplivom humanizma«, »evangelizma, stoječega med dvema oblikujočima 
se veroizpovedma.«13 Da kapitlju vsaj misel Erazma Rotterdamskega (1467-1536), zname­
nitega humanista in »evangelista« svoje dobe,14 ni bila tuja, dokazujejo njegova dela, ki jih je 
bilo tisti čas na škofiji kar nekaj.15 
Čeravno kapitelj s statutom ni zagrešil nikakršnega »krivoverstva«, dopuščamo kajpada 
možnost, da je istočasno kak kanonik na tihem, v ožjem krogu somišljenikov zagovarjal 
drznejše nauke.16 Na to, da se v statutu verske »zmote« niso očitneje pokazale, bi utegnila 
'Izpis dr. Boža Otorepca iz Hof Kammer Archiv-a na Dunaju (N. O. Kammer, f. 1, 1525-1526, fol. 415) 
v: Gradivo za zgodovino Slovencev 1246-1500 (kartoteka), Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU. 
1 0 Prim. V. Rajšp, Razširjenost protestantizma med socialnimi plastmi naKranjskem, Zgodovinski časopis (= 
ZČ) 41 (1987), str. 267. 
1 1 B. Grafenauer, Reformacija in socialne strukture in gibanja v slovenskih deželah, III. Trubarjev zbornik, 
Ljubljana 1996, str. 164. 
1 2 Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NŠAL), fond Kapiteljski arhiv Ljubljana (= KAL), Urbarji, št. 1, str. 298. 
Besedilo statuta je povzeto v: A. Koblar, Stari urbar v ljubljanskem kapiteljskem arhivu, Izvestja Muzejskega 
društva za Kranjsko (= IMDK) IX (1899), str. 143-144. 
1 3 Prim. K. Amon, n.d., str. 19. 
1 4 O odnosu Rotterdamskega do Luthra (in protestantske reformacije) J. McConica, Erasmus, Oxford-New 
York 1991, str. 63-80. O verski opredelitvi humanistov na Slovenskem P. Simoniti, Humanizem, n.d., str. 231 
si. 
15 P. Simoniti, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice, Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice I, 
Ljubljana 1974, str. 18. 
1 6 Na žalost nam niso poznana imena oseb, ki bi jih bilo treba na ukaz kranjskega deželnega glavarja Ivana 
Kacijanarja z dne 17. julija 1530 zapreti zaradi skrivnega pridiganja zoper sv. Rešnje Telo in Devico Marijo 
- glej T. Elze, Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des sechzehnten Jahrhunderts, 
Wien 1863, str. 2. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 161 
vplivati zadržanost kapitularjev pred deželnim knezom, ordinarijem ali starejšimi oziroma 
konservativnejširni sobrati. Med šestimi podpisniki statuta so bili samo kanoniki - Simon 
Šare, Jurij Praunsperger, Urban Strela, Pavel Wiener, Lenart Mertlic in Matija Wallich -, kajti 
prost Dominik Adam Deforz in dekan Arnold von Bruck v Ljubljani nista rezidirala.17 
Prvoimenovana kanonika Šare in Praunsperger, oba po rodu Ljubljančana,18 sta delovala v 
kapitlju že vsaj od leta 1505 naprej.19 Jurij je pripadal družini, ki je dala za protestantizem 
vnetega deželnega vicedoma Viljema Praunspergerja (okrog 1495-1589),20 toda to nam še 
nič ne pove o verski usmeritvi Jurija samega. Tudi številčnejši podatki, ki smo jih zbrali o 
Simonu Šarcu, generalnem vikarju škofije, deželnem davkarju in odborniku Kranjske,21 niso 
dovolj povedni, da bi mogli ugotoviti, kakšno vlogo je odigral Šare pri sprejemanju statuta. 
Na dragi strani se je po kanonični starosti mlajši Gornjegrajčan Urban Strela kot župnijski 
vikar pri Sv. Petru pod Svetimi gorami in v Skalah22 verjetno zadrževal predvsem na 
štajerskem območju škofije. Za zadnjega izmed podpisnikov, Matija WalHcha, podobno 
domnevamo, da se je v obdobju nastajanja statuta mudil večinoma v Gornjem Gradu, kjer je 
reorganiziral službo škofijskega oskrbnika.23 
Po razvoju dogodkov v poznejših letih sodeč, bi se morala maja 1533 željam po 
korenitejši reformi stolničnega bogoslužja in pastorale odpovedati kanonika Wiener in 
Mertlic. Nič manj zadržano, kar zadeva spremembe na področju vere in Cerkve, pa se tačas 
niso vedli kranjski deželni stanovi, katerih zasedanj se je navadno udeleževal predstavnik 
kapitlja. Šele dobro desetletje po nastanku t.i. confessio Augustana (1530) so deželani svoje 
pritožbe nad preganjanjem in pomanjkanjem sposobnih pridigarjev nadgradili z jasno 
izraženo zahtevo po svobodni izbiri (augsburške) veroizpovedi (1541/42).24 
Obdobje 1533-1547 - približevanje protestantizmu 
Približno v času sprejema »evangeljskih« določil je v kapitlju nastopil službo vikarja 
Primož Trubar, ki naj bi obenem prevzel pridiganje v slovenskem jeziku. Že kot vikar 
razmeroma donosne župnije v Laškem (po letu 1530) je skušal ljudi odvrniti od praznoverja, 
ki ga je videl v večini takrat razširjenih ljudskih pobožnosti.25 Ker se v svoji pastirski 
gorečnosti tudi v Ljubljani ni »držal nazaj«, se je bil leta 1540 prisiljen skrivaj umakniti iz 
"Doktor svobodnih umetnosti in medicine Dominik Adam Deforz (De Forz) je bil osebni zdravnik kraljev 
Maksimilijana I. in Ferdinanda L, ljubljanska prostija, ki jo je imel od začetka dvajsetih do srede štiridesetih 
let 16. stoletja, pa je bila zanj v prvi vrsti vir dohodkov. V približno istem obdobju je zasedal mesto dekana 
mojster Ferdinandove dvorne kapele Arnold von Bruck; v Ljubljani ga zasledimo dvakrat: 27. oktobra in 2. 
novembra 1537 - V. Fabjančič, Volbenk Polž. Ljubljanski veliki trgovec, denarstvenik in župan v začetku 16. 
stoletja, Kronika 6 (1939), str. 131-132. 
1 8 V prvi polovici 16. stoletja Šarce večkrat srečamo v ljubljanskem mestnem svetu - V. Fabjančič, Volbenk 
Polž, n.d., str. 10. O različicah priimka Šar(e)c / Zor(e)c prav tam, op. 9. Kanonik (in ne dekan!) Jurij 
Praunsperger je bil skoraj zagotovo sin trgovca Lenarta Praunspergerja, sodnika in župana v Ljubljani - prim. 
B. Otorepec, geslo Praunsperger, ES 9, Ljubljana 1995, str. 222. 
19NŠAL, KAL, Urbarji, št. 1, str. 177. 
2 0Prim. M. Žvanut, Knjižnice na Kranjskem v 16. stoletju, ZČ 41 (1987), str. 280. 
2 1NŠAL, Zbirka listin, 1528 XI 15. Gornji Grad; Zgodovinski arhiv Ljubljana (= ZAL), Rokopisne knjige 
(= Cod) 1/2-1528, fol. 65v; ARS, Stan. I, šk. 82 (6. november 1528), šk. 318 (20. februar 1525), šk. 320 (6. 
januar 1531). 
2 2 ARS, Zbirka listin, 1521 XI 11. Gornji Grad; I. Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant, Marburg 
1875-1893, IV, str. 449; V, str. 72-73; VI, str. 376. 
2 3NŠAL, Zbirka listin, 1528 XI 15. Gornji Grad; NŠAL, Gornji Grad A, f. 14 (1525-1540). 
2 4 A. Dimitz, n.d., str. 200-207; V. Rajšp, n.d., str. 269. 
2 5 M. Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962, str. 38, 40, 44. 
162 L. ŽNIDARŠIĆ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA 
mesta.26 S Trubarjem je postal močnejši tisti del kapitlja, ki se je nagibal k protestantizmu, 
čemur Ravbarjev naslednik Franc Kacijanar (1536/37-1543), osebno naklonjen prenovi, 
očitno ni nasprotoval.27 
Se pred papeško potrditvijo Kacijanarja za ljubljanskega škofa (11. aprila 1537) pa je 
prišlo do domnevno prvega protireformacijskega koraka zoper kapitelj, točneje: zoper enega 
njegovih članov. Vendar naj takoj opozorimo, da je mogoče izhodiščni vir za takšen sklep28 
razlagati tudi drugače, brez povezovanja z reformacijo v ožjem smislu. Vsebina vira - pisma 
generalnega vikarja in kanonika Lenarta Mertlica, poslanega škofu iz Ljubljane 9. aprila 
1537, je namreč naslednja.29 Generalni vikar škofu sporoča, da so na velikonočni ponedeljek 
(2. aprila) nekako med sedmo in osmo uro zvečer na ukaz ljubljanskega sodnika v hiši 
nekega uglednega meščana »od solate dvignili« in priprli Pavla Wienerja, kanonika in 
škofovega upravitelja kaplanij sv. Janeza in sv. Lovrenca. Po poizvedovanju je Mertlic od 
mestnega sodnika, to je Mihaela Tischlerja,30 izvedel, da so bili Wienerja »zalotili ob 
neobičajnem času in ga zato vtaknili v ječo.«31 Izpustili bi ga, če bi Mertlic sodniku izplačal 
dvajset reparjev (patzen), ki mu jih je bil dolžan Wiener. Ker sodnik kljub posegu vicedoma 
Wienerja ni hotel izpustiti, prosi generalni vikar škofa za nadaljnja navodila.32 
Čeprav konteksta in podrobnosti v zvezi z Wienerjevo aretacijo ne poznamo, je mogoče 
poglavitni razlog zanjo iskati v osebnem sporu med sodnikom in prijetim kanonikom. 
Gledano širše stoji v ozadju Mertlicevega pisanja problem razmejitve mestno in cerkveno-
sodnih pristojnosti oziroma različnih pogledov na t.i. Privilegium fori (izvzetost klerikov iz 
sodne oblasti civilnih sodišč).33 Vseeno pa verskih nagibov za sodnikovo ravnanje ne kaže 
povsem izključiti, saj je denimo kako leto pozneje glas o Wienerjevem ne docela 
pravovernem oznanjevanju prišel na ušesa celo dvornemu pridigarju kralja Ferdinanda in 
bodočemu dunajskemu škofu Frideriku Nauseu (1541-1552). Tako je Wiener v odgovoru na 
Nauseovo pismo, datirano 9. januarja 1539, svojemu prijatelju zatrjeval, da skrbi dan in noč 
le za čisto in zvesto učenje evangelija, »kakor so nam ga apostoli in zatem katoliški in 
priznani učitelji svete Kristusove Cerkve tako rekoč iz roke v roko izročili ter priporočili.«34 
Kar zadeva personalno zasedbo kanonikatov, je kapitlju prinesel sorazmerno velike 
spremembe prehod iz tridesetih v štirideseta leta 16. stoletja. 4. oktobra 1539 se je škof 
Kacijanar obrnil na kralja s prošnjo, naj na kanonikat, ki ga je imel dotlej Mohor Kraft, 
prezentira škofovega oskrbnika v Ljubljani Mihaela Hasiberja. Kajti po smrti starih 
2 6 Povod za Trubarjev skrivni odhod v Trst naj bi bile njegove pridige zoper romanje in zidavo cerkve na 
Skalnici nad Solkanom - prav tam, str. 46-47. Prim. J. Rajhman, geslo Trubar Primož, Slovenski biografski 
leksikon (= SBL), zv. 13, Ljubljana 1982, str. 206. 
2 7 Prim. F.M. Dolinar, geslo Katzenstein Franz Freiherr von, Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 
1448 bis 1648, Berlin 1996, str. 361. 
2 8 Glej P. Hitzinger, Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain, Mittheilungen des Historischen 
Vereines für Krain (= MHVK) XIX (1864), str. 1. 
»Izvirnik v: NŠAL, KAL, Spisi, f. 56/33. 
3 0 Mihael je bil brat spodaj omenjenega kanonika Antona Tischlerja - prim. V. Fabjančič, Mestni sodniki in 
župani, str. 193 si. v: ZAL, Rokopisni elaborati. 
3 1 »Dagegen mir vom statrichter zu antbort geben worden, er het den briester /Wiener/ zu vngewondlicher 
zeit betretten, vnd deshalben in di gefengkhnus gelegt.« 
3 2 Mertlic je škofu Kacijanarju še predlagal, naj preda zadevo nekomu zunaj kapitlja, saj da on leži težko 
bolan, njegovi bratje kanoniki pa se opravičujejo in ne želijo imeti opravka s to stvarjo. 
3 3 F. Kidrič meni, da bi moglo biti pismo »samo odmev povsem stanovske solidarnosti« - F. Kidrič, geslo 
Mertlic Lenart, SBL, zv. 5, Ljubljana 1933, str. 100. 
3 4 Iz Wienerjevega pisma z dne 11. aprila 1539 - T. Elze, Paul Wiener. Mitreformator in Krain, Jahrbuch 
der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Österreich III (1882), str. 40. Prim. M. Rupel, 
Primož Trubar, n.d., str. 46. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 « 2 (111) 163 
kanonikov se je po škofovih besedah število tistih, ki so pri stolni cerkvi še rezidirali, tako 
zmanjšalo, da se je bogoslužje v njej zgolj s težavo opravljalo. Zato je škof Krafta, ki v 
Ljubljani ni želel bivati, pregovoril, naj svojo prebendo prepusti Hasiberju.35 Kateri so bili ti 
stari, sedaj pokojni kanoniki, škof ne pove, a jih moremo identificirati s pomočjo raznih 
virov. Prvi je bil izobraženi Mihael Valler, o čigar smrti je kapitelj obvestil škofa 1. septembra 
1539.36 Starejša kanonika sta bila poleg tega že zgoraj navedena Jurij Praunsperger in Simon 
Šare, ki sta po vsej verjetnosti umrla nekaj let pred Vallerjem; v virih ju nazadnje zasledimo 
v letu 1534 oziroma 1536.37 Če pritegnemo še podatek, daje pred 12. (19.?) novembrom 
1540 v korist Antona Tischlerja resigniral kanonik Luka Wagenrieder,38 potem so na začetku 
štiridesetih let od kanonikov, navzočih ah odsotnih 1. maja 1533, ostali samo štirje podpisniki 
statuta: Urban Strela, Pavel Wiener, Lenart Mertlic in Matija Wallich. Med temi sta spet samo 
Wiener in Mertlic dočakala jesen 1547,39 ko se je s procesom proti ljubljanskim reforma­
torjem njuna kariera v kapitlju tudi končala. 
Proti koncu leta 1542 se je polnopravnim kapiteljskim članom pridružil Trubar kot 
»pravilno poklicani, predstavljeni (prezentirani) in potrjeni kanonik.«40 Postal je spovednik 
škofa Kacijanarja in bil ob Wienerju edini ljubljanski kanonik, ki se ga je škof spomnil v 
svoji oporoki 1. septembra 1543.41 Pod novim škofom Textorjem, kanonično potrjenim 19. 
decembra 1543,42 se v kapitlju sprva ni spremenilo nič pomembnejšega, med drugim zato, 
ker se je škof, sicer odločen nasprotnik protestantske reformacije, še naprej zadrževal v 
bližini kralja Ferdinanda.43 
13. decembra 1545 seje začela v Tridentu 1. seja dolgo pričakovanega cerkvenega zbora, 
ki naj bi »odpravil verski razkol, prenovil krščansko ljudstvo in osvobodil po Turkih 
podjarmljene kristjane«.44 Ker se je cesar Karel V. zavedal, da niti verski pogovori niti koncil 
cesarstvu in Cerkvi ne bodo povrnili želene enotnosti, se je odločil za samostojni vojaški 
obračun s protestanti in jih 24. aprila 1547 pri Miihlbergu na Labi tudi premagal.45 
Reformatorje ljubljanskega kapitlja, osumljene krivoverstva, pa je jeseni istega leta 
doletel Ferdinandov zaporni nalog, ki ga je pri kralju »dosegel« škof Textor.46 Da se je škof 
3 5NŠAL, KAL, Spisi, f. 109/1; P. Simoniti, Humanizem, n.d., str. 78. 
3 6 NŠAL, KAL, Spisi, f. 133/9; P. Simoniti, Humanizem, n.d., str. 77-78. 
3 7 Praunspergerja srečamo poslednjikrat 23. februarja 1534, Šarca 22. februarja 1536 - NŠAL, KAL, 
Urbarji, št. 1, str. 194, 196. 
3 8 NŠAL, KAL, Spisi, f. 109/2. 
3 9 Strela je bržkone umrl v Gornjem Gradu - istovetimo ga s članom gornjegrajskega kolegija Urbanom, ki 
se zadnjič omenja leta 1546 - I. Orožen, n.d., H/2, str. 61. Wallicha, ki je bil v Gornjem Gradu vsaj še 17. 
junija 1546, so pokopali v ljubljanski stolnici. Umrl je 13. februarja 1547 - prim. NŠAL, Gornji Grad A, f. 
76; J.G. Dolničar, Historia cathedralis ecclesiae Labacensis, Labaci 1882, str. 23. 
4 0 Citat je iz pisma, ki gaje Trubar napisal v Derendingnu 20. decembra 1579 - J. Rajhman, Pisma Primoža 
Trubarja, Ljubljana 1986, str. 258. Print navedek iz Trubarjevega pisma, datiranega v Ljubljani 8. julija 1561: 
»Als ich vor jaren durch des hern Catzianers, gewesnen bischoffs zu Lapach loblicher gedechtnuss, vnd eines 
ersamben capitis daselbst vnterhandlung von Triest alher zum predigambt vociert vnd canonicus worden /.../« 
- prav tam, str. 86. Da je Trubar zasedel kanonikat, ki ga je imel Strela (tako M. Rupel, Primož Trubar, n.d., 
str. 53), je sicer verjetno, a z za zdaj zbranimi viri nedokazljivo. 
4 1 Prepis oporoke, izstavljene v Celju, je dosegljiv v ARS, Test. II, lit. B, št. 2. 
4 2 NŠAL, Zbirka listin, 1543 XII 19. Rim. 
4 3 Prim. F.M. Dolinar, geslo Textor Urban, Die Bischöfe, n.d., str. 692-693. 
4 4 H. Tiichle - CA. Bouman - J. Le Braun, Reformacija in protireformacija (1500-1715), Zgodovina Cerkve 
3, Ljubljana 1994, str. 148. 
4 5 Prim. E. Iserloh - J. Glazik - H. Jedin, n.d , str. 298-300. 
4 6»Herr Vrban /.../ hat hierüber khiniclicher majestät etc. beuelch erlangt, den herrn Paulum in verhefftung 
einzogen« (Trubarjevo pismo škofu Seebachu: Ljubljana, 8. julij 1561) - J . Rajhman, Pisma, n.d., str. 86. 
164 L. ŽNIDARŠIĆ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA 
na ta korak pripravil in da mu ni šlo zgolj za formalno discipliniranje duhovnikov, pričajo 
beležke koncilskega tajnika Angela Massarellija iz leta 1547,47 zlasti tisti dve z datumom 26. 
junij in 21. julij. Iz teh notic izvemo, da se je v Bologni, kamor se je bil iz Tridenta preselil 
cerkveni zbor, po Textorjevem naročilu mudil duhovnik in dr. teologije Burchard de Monte. 
Ta naj bi se v Bologni natančno pozanimal o stališču koncilskih očetov glede sedmih členov, 
o katerih so tedaj polemizirali na Kranjskem.48 Oprt na avtoriteto koncila in njegove sklepe 
bi Textor laže izpeljal versko in cerkveno reformo, ki je prek posebne, očitno v ta namen 
ustanovljene komisije ni mogel primerno pospešiti.49 Prenovo njegove škofije naj bi 
dokončno zagotovila sinoda.50 
Prelomno leto 1547 
V Ljubljani se je jeseni 1547 pričela preiskava proti petim »ljubljanskim pridigarjem«, 
katerih imena navaja ohranjeni zapisnik z zaslišanja 5. oktobra. Krivih naukov sta bila poleg 
Lenarta Mertlica, Pavla Wienerja ter Primoža Trubarja osumljena Jurij Dragolič in Gašper 
Rokavec.51 Medtem ko so bih Mertlic, Wiener in Dragolič tačas v ječi, seje Trubar zapora in 
zaslišanju izognil tako, da se je, posvarjen, umaknil iz Šentjerneja v Nürnberg.52 Že pred 
pomladjo 1547 je zapustil Ljubljano in odšel po službeni dolžnosti na kapiteljsko župnijo Sv. 
Jerneja; takšno časovno opredelitev omogoča sklep ljubljanskega mestnega sveta z dne 7. 
marca 1547,53 ki je za nas tudi sicer zanimiv. Zaradi pritožb, da v mestu ni več slovenskih 
pridig, so mestne oblasti sklenile, naj se h generalnemu vikarju Lenartu Mertlicu odpravita 
župan in eden izmed svetnikov s prošnjo, da bi uvedli v špitalu nekaj pridig v slovenskem 
jeziku.54 Omenjeni sklep potrjuje, da je bil Trubar v kapitlju zadolžen za slovenske pridige,55 
po drugi strani pa govori o večjem pomenu pridiganja pri stolni cerkvi in v mestu sploh.56 
4 7Obj. J. Barle, Ljubljanska škofija na tridentinskem zboru, IMDK XI (1901), str. 186-189. 
4 8 Šlo naj bi za razprave o opravičenju, razlaganju Svetega pisma, sv. evharistiji in drugih zakramentih, 
duhovniškem celibatu, papeškem primatu, češčenju Marije in svetnikov, vicah ter molitvah za rajne - glej J. 
Gruden, Zgodovina, n.d., str. 618. De Monte naj bi iz Bologne prinesel dva koncilska odloka: o izročilu in 
Svetem pismu ter o opravičenju. 
4 9 »Quo ecclesiasticae religionis causa, quam praefatus D. Labacensis per suos doctores atque officiatos 
minus promovere valebat, saltern per sacrosancti concilii iuditium refformaret /.../« - J. Barle, n.d., str. 188. 
5 0 Škofijsko sinodo, ki naj bi se odvijala v drugi polovici leta 1547 in ki jo je morebiti pripravljala navedena 
komisija, omenja škof Peter Seebach v pismu kralju Ferdinandu s konca leta 1562 - v: NŠAL, ŠAL I, f. 16/18. 
Za to sinodo ne ve J. Benkovič, Ljubljanska škofija in škofijske sinode, Voditelj v bogoslovnih vedah IV 
(1901), str. 410. 
5 1 »Inquisitio de articulis D. Leonardi, Paulis, Primi, Georgii et Caspari, facta ex mandato R. D. Urbani 
episcopi Labacensis mense octobri 1547« - obj. v: P. Hitzinger, n.d., str. 4-5. 
5 2 M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 59. Trubar se je po navedbi škofa Seebacha izognil tudi škofijski 
sinodi, na katero je bil trikrat klican »vmb etlicher artikl willen, die er contra Catholicam Ecclesiam gepredigt, 
gelernet vnd gehalten hat.« Sinoda je odsotnega Trubarja obsodila kot heretika in shizmatika ter mu odvzela 
kanoniško prebendo v Ljubljani; njegove knjige so bile zasežene, nekatere med njimi sežgane - NŠAL, ŠAL 
I, f. 16/18. 
«ZAL, Cod 1/6-1547, fol. 47. 
5 4 Poleg pridig v nemščini so bile v Ljubljani, kot je razvidno iz zapisa mestnega sklepa, še pridige v 
slovenščini in italijanščini. Prim, odločitev mestnih svetnikov 7. oktobra 1547, naj se poprosi (stolnega vikarja) 
Andreja Waldhauserja, da bi še nekaj časa ostal v Ljubljani in pridigal, ker naj sicer v mestu ne bi bilo 
nobenega pridigarja več - ZAL, Cod 1/6-1547, fol. 51. 
5 5 Vsaj do začetka dvajsetih let 16. stoletja so v kapitlju običajno pridigali vikarji. Drugačen pridigarski red 
pri stolni cerkvi dokazuje posredno Trubar, ko se spominja, kako je »tudi gospod [škof] Urban Textor /.../ 
rajnega gospoda Pavla Wienerja in mene posebej naprosil, da sva opravljala pridigarsko službo v tukajšnji 
[ljubljanski] stolnici v nemškem in slovenskem jeziku« - J. Rajhman, Pisma, n.d., str. 88. 
5 6 Prim. F. Kidrič, Doneski za zgodovino slovenskega lekcionarja in slovenske pridige od konca srednjega 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 165 
Trubarjeve pridige je bržčas prevzel »novi vikar« Gašper Rokavec, znan po zanikovanju 
Marijine svetosti. 
V ohranjenem protokolu z enodnevnega zaslišanja je uvodoma naštetih devet »zmotnih 
členov«, ki jih je s pričevanjem potrdil ljubljanski stolni levit Janez Varaždin.57 Obdolžencem 
so očitali, da: 1. zaničujejo blaženo Devico Marijo in svetnike; 2. učijo, da vigilije nič ne 
koristijo; 3. so se posmehovali in zaničevali procesije, ki so jih imeli za cesarja in kralja; 4. 
nikoli ne opravljajo kanoničnih ur in maš; 5. so se rogali škofu, ko je ta posvečeval nove 
duhovnike; 6. učijo, da jim Litanije sv. Gregorja (Markova procesija) nič ne pomenijo; 7. 
delijo obhajilo pod obema podobama; 8. učijo, da krizma in blagoslovljena voda nista nič; 9. 
so jedli meso v času štiridesetdnevnega posta.58 
Kot prva priča je 5. oktobra 1547 nastopil Jakob Scherer, župnik v Gornjem Gradu.59 
Pred škofom Textorjem je povedal, kako je Wiener na vse svete pridigal, naj ljudje svetnikov 
ne častijo in se nanje ne obračajo, saj »angeli posredujejo za nas«. Tudi Trubar da je nekoč, 
ko je pridigal iz Apostolskih del, izjavil, da maša nič ne velja, ne za žive ne za mrtve, pri 
čemer ga Mertlic ni opozoril ali pograjal. Dela J. Brenza, J. Spangenberga in podobne 
heretične knjige sta imela, po Schererjevem pričevanju, Wiener in Dragolič.60 Na vprašanje, 
ali pozna kake poročene duhovnike, je naposled Scherer odgovoril, da je slišal od kmetov, 
kako so nekateri duhovniki svoje gospodinje klicali žena. Tistega dne sta pričala še Filip 
Strauss, kaplan v ljubljanskem Gradišču,61 in N.N. Strauss je bil kratek; Wienerja, Dragoliča 
in Trubarja je slišal pridigati z besedami: Če ne boste verjeli evangeliju in opustili 
malikovanja, vas bo doletela huda kazen. Posebej je Strauss omenil Dragoliča, ki naj bi dejal, 
da se grehi odpuščajo samo na tem svetu in ne v prihodnjem ter da »naša dobra dela ne 
prinašajo zasluženja«. 
Naslednja, neimenovana priča je bila bolj zgovorna.62 Povedala je, kako je Wiener »s 
hudimi psovkami« javno govoril, da Marija ljudstvu ne more ničesar izprositi. Oba, Mertlic 
in Wiener pa bi, če bi mogla, sploh storila, da Marijinega imena v cerkvi ne bi več javno 
izrekali. Nekatere osebe je ta anonimna priča nadalje slišala učiti, da nobenemu grešniku ni 
treba svojih grehov povedati pri spovedi. Reči morajo le: »Izjavljam, da sem kriv pred 
Bogom, in prosim zâ odvezo svojega spovednika.« O Devici Mariji je pridigal tudi novi vikar 
Rokavec, češ da nima večjega dostojanstva ah zasluženja kakor njena mati, ki je njo samo 
rodila in ki ima prav toliko zaslug kot navadne matere. »In preprosto ljudstvo je od njegove 
pridige zbežalo in tudi jaz sem, ko sem slišal te besede, pobegnil.«63 
veka do 1. 1613 (1699), Bogoslovni vestnik 3 (1923), str. 154 si. 
5 7 »Aliquot articuli erronei depositi contra praedicatores Labacenses, contestati per Dominum Joannem 
Warasdinum levitam Labacensis cathedralis ecclesie.« O Varaždinu žal nimamo kakih drugih podatkov. 
5 8 Vsebino protokola povzemamo precej podrobno, ker je bilo besedilo objavljeno že pred več kot 
stotridesetimi leti in ker je danes izvirnik, ki ga je hranila Semeniška knjižnica - po informaciji ravnatelja 
knjižnice dr. M. Smolika - izgubljen. Z vidika Trubarjevega življenja obravnava protokol F. Kidrič, Ogrodje 
za biografijo Primoža Trubarja, France Kidrič - Izbrani spisi I, Dela SAZU, Razred za filološke in literarne 
vede 35Л, Ljubljana 1978, str. 92-96. 
5 9 Kot kaže, je Scherer hkrati opravljal službo vikarja v Kranju - prim. NŠAL, Gornji Grad A, f. 12 (1547); 
J. Žontar, n.d., str. 176. 24. avgusta 1555 je bil Scherer prezentiran na beneficij sv. Jurija na Ljubljanskem 
gradu - NŠAL, Zbirka listin, 1555 VIII 24. Augsburg. 
6 0 V objavljenem besedilu so pri Trubarju in obeh vikarjih navedena samo osebna imena. P. Hitzinger, 
naslanjajoč se na zapiske škofa Tomaža Hrena (1597/99-1630), Jurija Dragoliča napačno istoveti z Jurijem 
Kobilo-Juričičem (Jureschitsch). 
6 1 Morebiti identičen s Filipom Stokratom oziroma Straussom (Philippus Stockrat oder Straus), kateremu je 
ljubljanski kapitelj leta 1560 zaupal župnijo Naklo - NŠAL, KAL, Spisi, f. 272/1. 
6 2 Zdi se, da je bil ta priča laik. 
6 3 »Et communi populus ab ipsius conclone aufugit et ego quoque aufugi ista verba audiendo.« 
166 L. ŽNIDARŠIČ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA 
Izpovedim prič je istega dne sledilo zaslišanje obtoženega pridigarja Jurija Dragoliča.64 
Prvo vprašanje se je nanašalo na kraljevi mandat, ki bi moral biti razglašen »ob cesarjevi 
zmagi nad sovražniki«. Dragolič je odgovoril, da sta Strauss in Wiener dobila mandat v roke, 
vendar da ga nobeden od njiju ni izvršil.65 Na vprašanja, ali je kaj pridigal o vicah in o Devici 
Mariji, ki je daleč nad ostalimi ženami, ter o zakramentih, je Dragolič odgovoril negativno. 
Ko pa je bil vprašan, koliko je vseh zakramentov, je potem, ko je nekaj časa molčal, 
premišljujoč sam pri sebi, odgovoril »ne vem«. Med pisci, ki jih je bral, je navedel Vicelina 
in druge, »večina katerih je bila novotarjev iz enakega [Vicelinijevega] testa«; uporabljal pa 
je Dragolič tudi Wienerjeve spise. Nato je priznal, kako se je že zgodilo, da je dal odvezo 
spovedancu, ne da bi ga poprej natančno povprašal o okoliščinah njegovih grehov. V zvezi s 
Kristusovo navzočnostjo v hostiji je Dragolič na koncu izjavil, daje po izrečenih posvetilnih 
besedah duhovnika pri maši v hostiji Rešnje Telo »samo po človekovi veri« (per šolam fidem 
humanam). 
Protokol, ki ga je zapisal javni notar cesarske avtoritete Martin Oenotrij pred pričama 
Gregorjem Portnerjem in Jožefom pl. Rabattom, razkriva, da so se v stolnici sredi štiridesetih 
let 16. stoletja že glasno ubesedovali in udejanjali nekateri čisto protestantski pogledi. Od še 
nevtralnega evangelizma, ki odseva v statutu iz leta 1533, se je kapitelj v slabih petnajstih 
letih precej približal prepadu med rimskokatoliško in protestantsko veroizpovedjo. K 
radikalizaciji sta poleg mladega Trubarja gotovo najbolj pripomogla Mertlic in zlasti Wiener, 
pri katerem je preiskava trajala najdlje in ki je bil tedaj bojda star že nekaj nad petdeset let.66 
Wienerju je bilo poleg zgoraj povedanega še izrecno očitano, da ni opravil maše za pokojno 
ženo kralja Ferdinanda in da se je že drugič oženil. Obtoženi je odgovoril s pisno izpovedjo 
vere, ki naj bi jo spisal šele po zaslišanjih na Dunaju konec junija 1548.67 Tja so ga prepeljali 
iz ječe Ljubljanskega gradu, kamor so ga bili zaprli jeseni 1547, da bi ga zaslišala nova, 
»močnejša« verska komisija. Kdaj točno je prišlo do selitve procesa proti Wienerju, ni znano, 
toda glede na deželnostanovsko prošnjo ljubljanskemu škofu z dne 7. oktobra 1548 
sklepamo,68 da je bil Wiener takrat še v Ljubljani.69 Škofa Textorja so na omenjeni dan 
deželni stanovi prosili, naj pri kraljevem veličanstvu izprosi boljšo oskrbo za slabotnega 
zapornika, domač hišni pripor ali pripor na deželnem glavarstvu v mestu ter dostop 
nesumljivih oseb. Ne oziraje se na to, kako se je škof odzval na apel deželnih stanov, ostaja 
dejstvo, daje moral Wiener kmalu na Dunaj, kjer so ga po zaslišanju izpustili kljub temu, da 
svojih verskih pogledov ni preklical. Leta 1549 je odšel kot pregnanec na Sedmograško, kjer 
je leto in pol pred svojo smrtjo - umrl je 16. avgusta 1554 - dosegel čast prvega superinten-
denta.70 
6 4 O tem, da seje Jurij pisal Dragolič in ne Jurešič/Juričič, glej M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 59, 61-62. 
Dragolič ni bil generalni vikar ljubljanske škofije (kot piše J. Gruden v n.d., str. 618), prav tako pa v 
kapiteljskih virih nismo našli potrditve, da bi bil Dragolič kanonik. 
6 5 Na podlagi te izjave bi mogli sklepati, da se je tudi Filip Strauss nagibal k protestantizmu. 
6 6 Glede Wieneijevega življenjepisa se opiramo na prispevka: J. Rajhman, geslo Wiener Pavel, SBL, zv. 14, 
Ljubljana 1986, str. 691, in T. Elze, Paul Wiener, n.d., str. 1-52. Na nekaterih mestih dognanja obeh avtorjev 
dopolnimo s podatki iz primarnega gradiva in deloma druge literature. 
"Izpoved vere je Wiener pospremil z obrazložitvijo, t.i. memorialom, naslovljenim na kralja Ferdinanda -
obj. v: T. Elze, Paul Wiener, n.d., str. 44-52. 
6 8 ARS, Stan. I, F. 4, Registratami protokol (1544-1555), fol. 200. 
6 9 Njegovo premoženje v hiši, v kateri je stanoval kot kanonik, sta 6. oziroma 7. junija 1548 v imenu kapitlja 
inventarizirala Mihael Hasiber in Andrej Mager. Pismo obeh kanonikov škofu Textorju z dne 8. junija 1548 
odraža njun dokaj dobrohoten odnos do Wienerja - glej NŠAL, KAL, Spisi, f. 138/16. 
70Njegovo kratko »škofovanje« se omenja tudi v: E. Iserloh - J. Glazik - H. Jedin, n.d., str. 338. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 « 2 (111) 167 
Kratek ekskurz o Pavlu Wienerju in Lenartu Mertlicu pred procesom 
Če preletimo najprej zbrane podatke o Wienerjevi duhovniški karieri pred letom 1547,71 
moremo prav začeti z letom 1527, ko je bil 13. junija kot ljubljanski kanonik v dražbi dveh 
drugih kapitularjev navzoč pri obračunu večletnega dolga od neke desetine.72 V mlajši listini, 
datirani 25. september 1530, nastopa Wiener kot eden od izvršiteljev oporoke duhovnika 
Jerneja Slavoniča, ustanovitelja beneficija pri oltarju sv. Trojice na empori ljubljanske 
stolnice.73 Gre za »klasično katoliško« mašno ustanovo, katere premoženje in nanj vezano 
bogoslužje je bil oporočitelj izročil v upravo ljubljanskemu kapitlju. Najzgodnejše nam 
poznano Wienerjevo dejanje v kapitlju, odstopajoče od strogo tradicionalnega, bi bilo 
potemtakem sodelovanje pri kapiteljskem statutu leta 1533. To sicer ne pomeni, da se Wiener 
ni pričel oddaljevati od rimskokatoliške Cerkve že prej, dasi so njegove pridige, kot piše na 
primer J. Rajhman, postajale vedno bolj polemične (šele) pod Trubarjevim vplivom.74 
Kakšno versko politiko naj bi Wiener vodil ob učenem, a bolehnem generalnem vikarju 
Mertlicu in zagnanem kapiteljskem vikarju oziroma kanoniku Trubarju, je razvidno iz 
njegove izpovedi leta 1548.75 V dogovora s svojimi somišljeniki seje želel Wiener ravnati po 
načelu, da bo javno pridigal zgolj o tistih rečeh, ki jih uči tudi uradna Cerkev in ki zanj niso 
sporne. Na dragi strani bi o nazorih, s katerimi ne bi soglašal, v javnosti molčal in bi o svoji 
veri govoril samo, če bi bil o tem vprašan.76 Če pomislimo na navedbe prič z ljubljanskega 
zaslišanja, se zdi, da seje Wiener tega načela trdneje držal v tridesetih kakor štiridesetih letih. 
Očitno je bil namreč tako kot marsikateri njegov sodobnik in sorojak čedalje bolj prepričan, 
da je potrebno Cerkev reformirati z odpravo papeških naukov o transsubstanciaciji, 
zakramentih, maši kot spravni daritvi, vicah in nenazadnje o papeškem prvenstvu ter vlogi 
Cerkve pri razlagi Svetega pisma. Poleg tega je, tudi sam poročen, nasprotoval obveznemu 
duhovniškemu celibatu in obhajanju pod eno podobo.77 
A četudi bi Wiener ostal povsem zvest deklarirani obzirnosti, svojega odnosa do 
»malikovalske vere« ne bi mogel zares prikriti; v obdobju najmanj dvajsetletnega delovanja 
ga namreč srečujemo na različnih vidnih položajih. Tako je bil občasno škofijski oskrbnik v 
Ljubljani in kapiteljski prokurator, skrbel je za kaplanijo pri sv. Janezu pred Šempetrskim 
mostom in sv. Lovrencu ter bil »zaradi zaslug« leta 1543 prezentiran za dekana kolegiatnega 
kapitlja v Novem mestu.78 Po smrti škofov Ravbarja in Kacijanarja je, prvič skupaj z 
Mertlicem in drugič z Wallichom, inventariziral premoženje pokojnih škofov,79 prav tako pa 
7 1 Medtem ko o Wienerjevem (mašniškem) posvećenju ne vemo ničesar, naj na tem mestu opomnimo na 
zapis o bakalavreatu, ki si ga je Wiener pridobil na artistični fakulteti na Dunaju leta 1517 - glej P. Simoniti, 
Humanizem, n.d., str. 251, št. 169. 
7 2NŠAL, ŠALI, f. 20/2a. 
7 3NŠAL, Zbirka listin, 1530 IX 25. Prim. J. Veider, Stara ljubljanska stolnica, njen stavbni razvoj in 
oprema, Ljubljana 1947, str. 77, 106, op. 70. 
7 4 J. Rajhman, geslo Wiener, n.d., str. 691. 
7 5 T. Elze, Paul Wiener, n.d., str. 44 si. 
7 6 Prim. M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 56. 
7 7 Vprašanji duhovniškega celibata oziroma poročenosti duhovnikov in obhajila pod obema podobama je na 
načelni ravni razčistil sicer šele tridentinski koncil - prim. A. Strie, Vera Cerkve. Dokumenti cerkvenega 
učiteljstva, Teološki priročniki 2, Celje 1977, str. 395 (24. seja, Dekret o zakramentu zakona, kanon 9). 
7 8 Kot škofijski oskrbnik v Ljubljani je omenjen na primer leta 1527, 1528 in 1531 - NŠAL, ŠAL I, f. 20/2a; 
NŠAL, Gornji Grad A, f. 13, f. 17. Kapiteljski prokurator je bil v letih 1531-1533 in škofov oskrbnik pri sv. 
Janezu in sv. Lovrencu (Klemenu in Fridolinu) v letih 1536-1537 - prim. NŠAL, KAL, Urbarji, št. 1, str. 194; 
NŠAL, KAL, Spisi, f. 78/33, f. 56/33. Na novomeško dekanijo je Wienerja 6. aprila 1543 prezentirat generalni 
vikar oglejskega patriarha, čeprav je prezentacijska pravica pripadala tamkajšnjemu kapitlju, patriarhu pa le 
pravica do umestitve - glej F. Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva, Acta 
Ecclesiastica Sloveniae 17, Ljubljana 1995, str. 141, št. 248. 
168 L. ŽNIDARŠIČ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA 
ga najdemo recimo v Gornjem Gradu junija 1546 pri predložitvi enoletnega obračuna za 
Savinjski urad gornjegrajskega gospostva.80 Upoštevaje, daje v letih od okrog 1530 do 1547 
opravljal še razne naloge v vse bolj protestantskem deželnem zboru,81 lahko rečemo, daje bil 
Wiener skoraj dve desetletji najvplivnejša cerkvena osebnost v Ljubljani.82 In to kljub temu, 
da je imel med rezidencialnimi kanoniki najvišjo funkcijo v duhovnih zadevah njegov 
»sopotnik« v kapitlju Lenart Mertlic. 
Lenart Mertlic, rojen v Kamniku okrog leta 1490,83 je študiral najprej na dunajski 
univerzi, kamor se je vpisal v prvem semestra leta 1508.84 V letih 1515-1516 ga je 
lavantinski škof Lenart Peurl posvetil v akolita, subdiakona in diakona,85 ne vemo pa, kdaj in 
kje naj bi doktoriral iz civilnega in kanonskega prava. Z naslovom »doktor« se v virih 
prvikrat pojavi 7. junija 1529, ko seje zadrževal v Gornjem Gradu.86 S polnim akademskim 
nazivom se omenja v najmanj dveh virih z začetka štiridesetih let 16. stoletja, od katerih je 
zlasti »radodaren« mlajši od obeh zapisov. Ta Mertlica, ki v škofovem imenu izdaja razsodbo 
v spora zaradi Ravbarjevega beneficija, označuje kot doktorja obojega prava, ljubljanskega 
kanonika, arhidiakona za Gorenjsko in generalnega vikarja škofa Kacijanarja.87 Medtem ko 
je imel Mertlic ljubljanski kanonikat najverjetneje že leta 1529 (ne 1533) - o čemer bi pričala 
njegova navzočnost pri gornjegrajskih obračunih -,8 8 gaje, kot se zdi, na mesto generalnega 
vikarja ob svojem imenovanju postavil škof Kacijanar.89 To službo je Mertlic po Textorjevem 
prihodu na škofijski sedež obdržal, z razsodbo na ljubljanskem procesu pa je vse svoje 
prebende oziroma službe izgubil ter nedolgo potem, že dlje časa bolan, tudi umrl (spomladi 
1548?). 
O vprašanju Textorjevega »kroga« 
Po tem ekskurzu si moramo glede procesa končno zastaviti vprašanje, kdo je odsotnemu 
škofu Textorju pošiljal poročila o delovanju protestantsko naravnane stolne duhovščine. 
Odgovora nimamo, a se mu z nadaljnjimi vprašanji lahko nekoliko približamo. Sprašujemo 
se denimo, ali gre ovajalce iskati v prvi vrsti med arhidiakoni in bosonogimi menihi?90 In ali 
7 9NŠAL, ŠAL Škofje: Textor. 
8 0 V: NŠAL, Gornji Grad A, f. 76. 
8 1 Prim. M. Košir, Stanovski organi, njihove kompetence, sestava in razmerja med njimi v deželi Kranjski 
od 16. stoletja dalje (magistrska naloga), Ljubljana 1996, str. 51, op. 174; str. 88, op. 328. Prim, še NŠAL 
KAL, Spisi, f. 63/67 (19. november 1529). 
8 2 Prim. V. Rajšp, n.d., str. 270. 
8 3 Osnovne biografske podatke zanj podaja F. Kidrič, geslo Mertlic Lenart, SBL, zv. 5, Ljubljana 1933 str 
100. 
^»Leonhardus Mercktlitz de Stain« - Die Matrikel der Universität Wien II (1451-1518Л), Graz-Wien-Köln 
1967, 1508 I A 129. 
8 5 22. septembra 1515 v akolita, 22. decembra 1515 v subdiakona ter 16. februarja 1516 v diakona - F. Hutz, 
Das Weiheregister des Lavanter Bischofs Leonhard Peurl (1509-1536), Quellen zur Geschichtlichen Landes­
kunde der Steiermark X., Graz 1994, št. 2174 (str. 115), 2271 (str. 119), 2364 (str. 122). 
8 6 »Durch doctor Leonharten Mertlitz« - NŠAL, Gornji Grad A, f. 25, fol. 239 (oskrbnikovi računi za leto 
1528). 
87NŠAL, Zbirka listin, 1541 IV 28. Ljubljana; NŠAL, ŠAL-Ž Ljubljana Sv. Nikolaj, f. 165a (Ravbarjev 
beneficij, 28. avgust 1542). Mertlic torej ni bil doktor teologije, kot beremo v: F. Kidrič, geslo Mertlic n d 
str. 100. 
8 8 Na Mertlicev kanonikat se nanaša notica ob obračunu za župnijo Sv. Mihael pri Pliberku, inkorporirano 
menzi ljubljanskega škofa, z dne 7. junija 1529 - NŠAL, Gornji Grad A, f. 25, fol. 239 (oskrbnikovi računi 
za leto 1528). 
8 9 V vlogi generalnega vikarja ga prvič srečamo 9. aprila 1537 - NŠAL, KAL, Spisi, f. 56/33. 
'"Takole se namreč glasi stavek iz Trubarjevega pisma kralju Maksimilijanu 2. januarja 1560: »In ko sem 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 ' 1998 » 2 (111) 169 
je bil med temi ključna oseba upravitelj radovljiškega arhidiakonata Nikolaj Skofič,91 ki ga 
literatura napačno imenuje tedanjega generalnega vikarja92 in ga Trubar sam označuje kot 
svojega »največjega sovražnika« po smrti škofa Textorja?93 Ali je morda »imel prste vmes« 
ljubljanski kanonik ter župnik in arhidiakon v Ribnici Andrej Mager,94 ki naj bi 29. avgusta 
1562 Trubarju prepovedal vstop v ribniško cerkev?95 Ali pa se je ob svojih redkih obiskih v 
Ljubljani naraščajoče reformacijske gorečnosti ustrašil sam dekan kapitlja Arnold von Bruck, 
Ferdinandov dvorni pevec in dirigent?96 In nenazadnje, kakšen odnos je imel do protestan­
tizma župnik v Gorjah Rupert Kuplenik,97 konec novembra 1547 prezentiran za ljubljanskega 
prosta?98 Poleg že naštetih obremenilnih prič na procesu bi v krog morebitnih Textorjevih 
obveščevalcev utegnila soditi zgoraj omenjena kanonika Mihael Hasiber in Anton Tischler. 
Četudi bi se kdaj izkazalo, da je bil eden od njiju ali da sta bila celo oba, nasprotno, 
naklonjena protestantizmu,99 ne smemo spregledati, da sta oba svoj položaj v kapitlju, kot vse 
kaže, mirno ohranila.100 
Obdobje 1547-1568 - čas protireformacije in katoliške prenove? 
Podoba je, da seje protestantska reformacija po letu 1547 odvijala le še zunaj kapitlja in 
stolnice. S prizorišča ljubljanske škofije so za vedno odšli Wiener, Mertlic ter Dragolič,101 ki 
v teh svojih farah in prebendah začel pridigati evangelij v pravem smislu ter katekizem, sem bil dostikrat v 
veliki nevarnosti; preganjali so me arhidiakoni, bosonogi menihi, tudi gospod Nikolaj Jurišič, deželni glavar 
kranjski /.../« - J. Rajhman, Pisma, n.d., str. 42. 
9 1 Po smrti svojih staršev, meščana iz Loke Mateja Skofiča in njegove žene Marjete, je Nikolaj 25. maja 
1547 ustanovil špital v Skofji Loki, in sicer kot »der pfarrer vnd erzbriester ambts Verwalter zu Radtmanstorf« 
- ARS, Zbirka listin, 1547 V 25. Loka; NŠAL, KAL, Spisi, f. 58/2. V vlogi ljubljanskega generalnega vikarja 
in kanonika nastopa (šele) 27. oktobra 1551 v: NŠAL, ŠAL-Ž Ljubljana Sv. Nikolaj, f. 165a (Ravbarjev 
beneficij). 
9 2 Na primer J. Rajhman, geslo Trubar, n.d., str. 207. Napaki je slejkoprej botrovala Trubarjeva oznaka za 
Skofiča - »vicarius generalis«, ki pa se očitno nanaša na čas po Textorjevi smrti. Glej ustrezni navedek v 
naslednji opombi. 
93»Niclas Scofitz, vicarius generalis und domherr zu Laibach /.../ der des Trubers von wegen der religion, 
nach dem gestorbenen bischof Urbano höchster feind gewest, und viel christen verfolgt, und zu begraben nit 
gestatten worden /.../« - opis Trubarjeve vrnitve v Ljubljano leta 1561 v: T. Elze, Primus Trubers Briefe, 
Tübingen 1897, str. 115-116. Čeprav je opis v tretji osebi, naj bi ga napisal Trubar - glej M. Rupel, Primož 
Trubar, n.d., str. 123. 
9 4 V pregledanih virih izpričan kot kanonik v obdobju 1545-1558 - ZAL, Cod 1/5, fol. 187v, 190; NŠAL, 
KAL, Spisi, f. 283/2; NŠAL, ŠAL, Škofje: Textor. Po Škofičevi smrti je vsaj začasno opravljal funkcijo 
generalnega vikarja - glej ARS, Zbirka listin, 1561 VII 21. Ljubljana. Kot nekdanji bénéficiât pri oltarju sv. 
Rešnjega Telesa v ljubljanski stolnici se omenja v: M. Smole, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol.-1747, 
4. del: Cerkvene zadeve Lit. L, Ljubljana 1994, str. 402 (13). 
9 5 Podatke iz starejše literature, kijih v zvezi z Magrom povezuje A. Skubic, Zgodovina Ribnice in ribniške 
pokrajine, Buenos Aires 1976, str. 111-112, bo potrebno preveriti (in izpopolniti) z viri prve roke. 
9 6 Prim. V. Fabjančič, Volbenk Polž, n.d., str. 131-132. Kratek življenjepis von Brucka (z nekaj napakami, 
kar zadeva Bruckovo »prisotnost« na Kranjskem) v: O. Wessely, geslo Bruck Arnold von, New Grove 
Dictionary of Music and Musicians III, London 1980, str. 351-352. 
9 7 Na gorjansko župnijo ga je leta 1529 prezentiral kralj Ferdinand - NŠAL, Zbirka listin, 1529 I 22. 
Stertzing. 
9 8NŠAL, Zbirka listin, 1547 XI 26. Augsburg. 
"Škof Hren je imel za enega prvih heretikov v Ljubljani kanonika Davida (!) Hasiberja - P. Hitzinger, n.d., 
str. 2 (»Memoriale scribendorum ad episcopum Seccoviensem«). Vendar sledimo Davidu v kapiteljskih virih 
šele od leta 1560 naprej - prim. NŠAL, KAL, Spisi, f. 21/1, f. 287. 
1 0 0 Prim, pregled kapiteljskih izdatkov za kanoniške plače za leto 1550/51: v NŠAL, KAL, Spisi, f. 287. Prim. 
še NŠAL, Zbirka listin, 1548 IX 29.; NŠAL, KAL, Spisi, f. 283/2. 
1 0 1 Jurij Dragolič se je najverjetneje napotil v Črnomelj, kjer se omenja kot župnik še leta 1559 - M. Slekovec, 
170 L. ŽNIDARŠIĆ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA 
je bil med tistimi, »kir so od straha zavolo blaga od prave vere stopili, zatajili inu vernim 
sovraž postali« - kot seje v Noviga testamenta pusledni dejl (1577) izrazil Trubar. Dragolič 
naj bi naredil samomor, kanonika Primoža Škofiča in Andreja Steinmetzerja (Stamizerja, lat. 
Latomusa) pa naj bi zaradi apostazije doletela nesrečna smrt. »Škofič si je tudi vrat ulomil, 
Stamizer je hotel iz kebla vodo piti, je per nim doli pal inu zdajci umrl, Drakolič je vpijoč, 
norčast inu v cagovanu konec vzel.«102 Medtem ko v kapiteljskih virih kakega Primoža 
Škofiča ni opaziti - če odmislimo generalnega vikarja Nikolaja, nosita priimek Škofič (zgolj) 
levit Janez in kanonik Krištof-,103 seje v zvezi z Andrejem Steinmetzerjem vredno pomuditi 
zlasti pri njegovi prezentaciji na kaplanijo ljubljanskega špitala, nad katero je patronat imelo 
mesto. 
Prek Steinmetzerja, ki je bil za špitalskega kaplana prezentiran 26. avgusta 1550104 in ki 
je baje kmalu zatem »prestopil v novo vero«, naj bi namreč cerkev sv. Elizabete »prišla 
najbrž v roke luteranov.«105 Po drugi strani I. Vrhovec o Steinmetzerju pravi, daje »menda 
največ pripomogel k temu«, daje špitalsko cerkev leta 1564 prepustil protestantom magistrat, 
kije bil »do tedaj že ves luterski.«106 Čeravno na podlagi primarnega gradiva Steinmetzerjeve 
vloge pri »poluteranjenju« špitalske kaplanije ni mogoče niti zanikati niti kako drugače 
oceniti, pa Vrhovčevo tezo relativizira dejstvo, da se pričenja kariera Andreja Steinmetzerja 
pri ljubljanski stolnici že v začetku petdesetih let 16. stoletja. Nedolgo po protireforma-
cijskem procesu se Steinmetzer v virih pojavi kot kanonik107 in še v času škofa Textorja kot 
stolni pridigar v slovenskem in nemškem jeziku.108 
Medtem sta svoje delo za »pravo vero«, kateri sta ostala zvesta, nadaljevala Trubar in 
Rokavec. Le-ta si je v Kranju ponovno drznil nastopati proti »vsem, že dolgo uveljavljenim 
krščanskim cerkvenim obredom, proti masi, pa tudi papeški svetosti, kraljevemu veličanstvu 
in škofu.«109 
V dobi škofa Petra Seebacha (1558/60-1568), ki je sledila Textorjevi, je bil ljubljanski 
kapitelj kot celota na strani uradne Cerkve. Ko so se kranjski deželni stanovi 10. junija 1560 
Trubarju potožili glede verske oskrbe pri stolni cerkvi, je bil skupaj s škofom deležen kritike 
tudi kapitelj: oba »zanemarjata dušno pastirstvo in oznanjevanje Božje besede in ne pustita 
dehti obhajila pod obema podobama.«110 Za obrambo »naše svete katoliške Cerkve« pred 
Doneski k zgodovini cerkva in fara na Kranjskem, IMDK VIII (1898), str. 42. 
1 0 2 Navedek po M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 208-209. 
1 0 3 Na osnovi poročila o eni od zapuščinskih razprav za pokojnim Krištofom Škofičem iz leta 1600 
ugotavljamo, da sta bila oba, Janez in Krištof, Nikolajeva (pozakonjena) sinova - glej NŠAL, KAL, Spisi, f. 
142/5. O stolnem levitu in kaplanu pri sv. Petru Janezu Škofiču NŠAL, KAL, Spisi, f. 287, fol. 8-9' (dohodki 
in izdatki za leto 1560/61); ARS, Stan. I, šk. 97, sn. 7 (10. marec 1565). O Krištofu Škofiču na primer NŠAL, 
KAL, Spisi, f. 313/3. 
1 0 4 NŠAL, Zbirka listin, 1550 УШ 26. Ljubljana. 
1 0 5 P. Hitzinger, n.d., str. 1. 
1 0 6 1 . Vrhovec, Meščanski špital. Doneski h kulturni zgodovini ljubljanskega mesta, Letopis Slovenske matice 
za leto 1898, Ljubljana 1898, str. 34. 
1 0 7Prim. NŠAL, Zbirka listin, 1550 VIII 26. Ljubljana; NŠAL, ŠAL-Ž Ljubljana Sv. Nikolaj, f. 165a (27. 
oktober 1551). Za dekana kapitlja je bil imenovan pred 1. februarjem 1561 - glej NŠAL, KAL, Spisi, f. 287, 
fol. 8-9v (pregled kapiteljskih izdatkov za leto 1560/61). 
1 0 8 »Andreas Latomus canonicus et Verbi vtriusque Idiomatis Cathedralis Ecclesiae Labacensis minister /.../. 
Anno 1556« - A. Gspan - J. Badalić, Inkunabule v Sloveniji, Dela SAZU, Razred za filološke in literarne vede 
10, Inštitut za literature 5, Ljubljana 1957, št. 449 (str. 361). 
1 0 9NŠAL, ŠAL I, f. 16/3; f. 16/14. Bežen pregled Rokavčevega življenja daje M. Rupel, geslo Rokavec, 
SBL, zv. 9, Ljubljana 1960, str. 129-130. Več o njegovem delovanju v Kranju J. Žontar, n.d., str. 175-180, 
182. 
1 1 0 A. Dimitz, n.d., str. 244-245; J. Gruden, n.d., str. 642-643. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 » 2 (111) 171 
cvinglijanci in drugimi »krivoverci« so se kapitularji večkrat zavzeli zlasti na začetku 
šestdesetih let pod generalnim vikarjem Škofičem.111 Po ovadbi škofa Seebacha s strani 
deželnih stanov konec leta 1562 pa svojega ordinarija niso podpirali samo na splošno, marveč 
so v pismu cesarju Ferdinandu dali vedeti,112 da so obtožbe na račun škofa manever, s 
katerim hočejo kranjski protestanti odvrniti cesarjevo pozornost.113 
V naslednjih nekaj letih je boj proti predikantom deželnega glavnega mesta poosebljal 
Istran Jurij Braošič (Braosich), »apostolski pridigar« (Apostolischer Prediger) pri ljubljanski 
stolnici114 ter po letu 1567 izpričani dekan kapitlja.115 Žal ni znano, v kolikšni meri so se 
kanoniki in drugi duhovniki pri Sv. Nikolaju strinjali z Braošičevim ostrim protiprotestant-
skim pridiganjem. Hkrati bi nas zanimalo, koga je imel ob Braošiču v mislih Trubar, ko je 
jezno zapisal: »Tu ta rogati hudi Sludi dela, kir taku vnih, suseb v tim steklim, nesramnim 
lashnivim menihu per s. Miklaushu v Lublani inu u nega touarishih, super tu nasho vero /.../ 
dyuia, resbya, prety in vse slu super nas smishlaua inu sazhene.«116 
A kakršni koli že so bili verski nazori posameznih stolnih duhovnikov, z delovno in 
nravno disciplino se kapitelj vsaj do konca Seebachovega škof o vanj a pač ni mogel pohvaliti. 
O neprimernem vedenju nekaterih njegovih članov nazorno priča pismo dekana Braošiča 
škofu Seebachu z dne 12. februarja 1568.117 V pismu izstopa kot problematično ravnanje 
samega generalnega vikarja Jurija Steinmetzen a, nekdanjega škofovega vikarja v Kranju,118 
nad katerim so se tudi sicer pritoževali tako katoliki kakor protestanti.119 Medtem ko torej 
protireformacijski ukrepi pri stolni cerkvi po letu 1547 očitno niso bih več potrebni, tega ne 
moremo reči za moralno prenovo šenklavške duhovščine. Prvi vidnejši korak v smeri reforme 
je bil storjen za časa škofa Konrada Glušiča (1571-1578), natančneje leta 1574, ko so bile 
potrjene nove kapiteljske konstitucije.120 
Sklep 
Najpomembnejše dejanje v obdobju seznanjanja in bolj ali manj zasebnega opredelje­
vanja do pogledov, ki so jih oblikovale Luthrova in drage veje reformacije, predstavlja za 
kapitelj in stolno duhovščino sploh sprejem statuta leta 1533. Z njim kanoniki niso 
prekoračili okvira katoliške reform(acij)e,121 izpričali pa so duhovno energijo, ki jo je kmalu 
zatem osvežil prihod novega stolnega pridigarja Primoža Trubarja. Protestantska miselnost se 
1 1 1 Glej predvsem NŠAL, ŠAL I, f. 16/4d, 16/7. 
1 1 2 Koncept ima datum 3. avgust 1563 - NŠAL, ŠAL I, f. 11/15. 
1 , 3 F.M. Dolinar, geslo Seebach Peter, Die Bischöfe, n.d., str. 659. Prim, še M. Miklavčič, geslo Seebach 
Peter, SBL, zv. 10, Ljubljana, str. 266. 
1 1 4 ARS, Stan. I, šk. 97, sn. 7 (10. marec 1565). 
1 1 5 NŠAL, KAL, Spisi, f. 138/18 (15. julij 1567), f. 109/35 (23. julij 1567); NŠAL, Zbirka listin, 1567 VIII 
28. Že 28. marca 1569 se Braošić navaja kot pokojni - NŠAL, KAL, Spisi, f. 199/22a. 
1 , 6 V: Tega celega psaltra Davidovega (1566) - citat po J. Gruden, n.d., str. 654. 
1 1 7 NŠAL, KAL, Spisi, f. 134/5. 
1 , 8 J. Žontar, n.d., str. 180. Zelo vprašljivo je bilo v začetku šestdesetih let že vedenje prosta Polidorja de 
Montagnane, ki pa je ljubljansko proštijo užival le kratek čas - prim. F. Kidrič, geslo Montagnana Polidor de, 
SBL, zv. 5, Ljubljana 1933, str. 150. 
1 1 9 Prim. NŠAL, KAL, Spisi, f. 134/5, f. 138/17; M. Žvanut, Korespondenca dveh kranjskih plemičev iz 
sredine 16. stoletja, ZČ 43 (1989), str. 504. 
120Igitur nos Praepositus, Decanus et Capitulum Cathedralis Ecclesiae Labacensis id animo considérantes, 
ac multis diversisque praviš abusionibus et erroribus, qui in Ecclesiastica officia hujus Cathedralis Ecclesiae 
passim per negligentiam irrepsere praevenire cupientes /.../ - iz prepisa statuta v NŠAL, Zgodovinski zapiski, 
f. 1. 
1 2 1 Glede izraza katoliška reformacija prim. M. Mullett, n.d., str. 21-22. 
172 L. ŽNIDARŠ1Ć: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA 
je odtlej vse jasneje zrcalila v oznanjevalnem delu nekaterih duhovnikov, dokler ni v prvi 
polovici štiridesetih let postala prevladujoča. Poleg Trubarja sta se namreč zanjo ogrela dva 
najuglednejša kanonika, delujoča tedaj v Ljubljani: generalni vikar Lenart Mertlic in Pavel 
Wiener. Nadaljnje razširjanje reformacijskih idej pri stolni cerkvi je prekinil sodni proces 
zoper pridigarje, obtožene verskih zmot, jeseni leta 1547. Po procesu, za katerega se je ob 
podpori deželnega kneza odločno zavzel škof Urban Textor, se kapiteljska duhovščina nad 
protestantizmom očitno ni navduševala - ali se zanj vsaj ni navduševala do te mere, da bi ob 
tem kaj tvegala. Vendar se je tudi vnema zgodnjega znanilca protireformacije in katoliške 
obnove v Ljubljani Jurija Braošica - v celoti vzeto - ni dotaknila.122 Več uspeha kakor 
delovanje tega strogega dekana iz zadnjih let škofa Petra Seebacha je v tem pogledu obetala 
doba Seebachovega naslednika Konrada Glušiča. 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
Der Klerus der Ljubljanaer Domkirche und die protestantische 
Reformationsbewegung bis Bischof Konrad Gluschitsch (1571-1578) 
Lilij ana Žnidaršič 
Obwohl der Klerus der Ljubljanaer Domkirche eine bedeutende Rolle im geistlichen Leben der 
Stadt Ljubljana (Laibach) und des Landes Krain spielte, beziehen sich die ersten bekannten 
Reformationserscheinungen in Krain (diese datieren in die Mitte der zwanziger Jahre des 16. 
Jahrhunderts) nicht auf ihn. Auch das Kapitelstatut aus dem Jahre 1533, das zu einer »puren, simplen 
und treuen« Verkündung des Gotteswortes aufruft, ist nicht als Beweis dafür anzusehen, daß unter den 
Domherren, den Unterzeichnern des Statuts, protestantisches Gedankengut Fuß gefaßt hätte. Der 
Wortlaut selbst ist eher als ein »zwischen den werdenden Konfessionen stehender Evangelismus« zu 
verstehen denn als echter Protestantismus. Dies bedeutet jedoch nicht, daß sich der eine oder andere 
Domherr oder Domgeistliche nicht für den neuen Glauben begeistert hätte; es besteht kaum ein 
Zweifel darüber, daß ihm die Domherren Paul Wiener und Leonhard Mertlitz bereits damals ziemlich 
nahe standen. 
Einen festeren Standpunkt in Religionssachen bezog man erst in der zweiten Hälfte der dreißiger 
und vor allem in der ersten Hälfte der vierziger Jahre des 16. Jahrhunderts. Unter den Domherren, die 
immer offener einige durchaus protestantische Ansichten vertraten, waren der oben erwähnte Paul 
Wiener sowie Primus Trüber (Domvikar wahrscheinlich seit 1533, Domherr nach 1542) am 
einflußreichsten. Da die beiden unter den Landständen ein ziemlich großes Ansehen genossen, waren 
ihre Predigten, die sich gegen die Lehren, Gewohnheiten und Rituale der römisch-katholischen Kirche 
richteten, für die landesfürstliche und bischöfliche Hoheit besonders gefährlich. Ihr Wirken und jenes 
einiger anderen Reformatoren wurde im Herbst 1547 durch einen Gerichtsprozeß unterbrochen, der 
unter kräftiger Unterstützung König Ferdinands von Bischof Urban Textor (1543-1558) geleitet 
wurde. Das einzige erhaltene Protokoll eines der Verhöre beim Prozeß legt die Vermutung nahe, daß 
die protestantisch ausgerichteten Geistlichen ihre Gegner unter dem Domklerus hatten. Allem 
Anschein nach kam die Reformationsbewegung nach 1547 nur noch außerhalb der Domkirche zum 
Tragen. Die Hauptstütze des Katholizismus stellte für gut ein Jahrzehnt Nikolai Schkofitsch, der neue 
Generalvikar Bischof Textors dar, den Trüber einmal sogar als seinen »größten Feind« bezeichnete. 
Auch in der Amtszeit Bischof Peter Seebachs (1558/60-1568) stand das Ljubljanaer Domkapitel als 
122 Učinkovitejše bi bile morda pridige jezuita Jona Adlerja, če bi ta v Ljubljani ostal dlje časa. Mladi Adler, 
sin protestantskih staršev iz Münchna, je prišel pridigat v Ljubljano spomladi leta 1556 na željo škofa Textorja. 
Čeprav so bili z njegovim pridiganjem zelo zadovoljni »ne samo katoličani, ampak, presenetljivo, tudi 
nekatoličani,« je iz mesta odšel že pred jesenjo istega leta - P. Belič, Prva tri desetletja jezuitov in Slovenci 
(1546-1569), Zbirka ZČ 6, Ljubljana 1989, str. 25-26. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) 173 
Ganzes auf der Seite der offiziellen Kirche und verteidigte ohne Umschweife den Bischof, als dieser 
von den Landständen beim Kaiser angeschwärzt wurde (1562). In der Mitte der sechziger Jahre 
gesellte sich den Domherren Jurij Braosich aus Istrien zu, der »apostolische Prediger« und für die 
Jahre 1567-1569 überlieferter Kapiteldechant. In seinen Predigten griff er eifrig die Protestanten und 
ihre Lehre an und setzte sich als Dechant für die Abschaffung von Mißbräuchen und für eine Reform 
in den eigenen Reihen ein: er personifizierte demnach die antireformatorischen und katholischen 
Erneuerangsbestrebungen zugleich. Trotz seines Eifers zeitigte, mindestens was die innere Erneue­
rung des Kapitels anbelangt, erst die Amtszeit von Bischof Konrad Gluschitsch (1571-1578) reichere 
Früchte. 
ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE 
SI-lOOO Ljubljana, Aškerčeva 2/1, tel.: 061/1769-210 
vas vabi, da kot redni član vstopite v eno izmed slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev. 
Društveni člani po nižji ceni prejemajo osrednje glasilo slovenskih zgodovinarjev Zgodovinski 
časopis, imajo popust pri nabavi knjig iz zaloge zveze, lahko sodelujejo pri strokovnih in družabnih 
prireditvah društev (zborovanja, predavanja, strokovne ekskurzije in podobno), brezplačno prejmejo 
zvezino značko in izkaznico ter uporabljajo zvezino knjižnico. Potrjena izkaznica ZZDS omogoča 
brezplačen ali cenejši vstop v številne domače in tuje muzeje in galerije. Člani slovenskih društev s 
popustom kupujejo knjige "Slovenske matice", občasno pa tudi publikacije drugih slovenskih 
založb. 
Članarino in naročnino lahko vplačate vsako dopoldne (od ponedeljka do petka) na zvezinem 
sedežu ali pa s položnico na žiro račun: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 
2, 50101-678-49040. 
Vplačilo članskih obveznosti je možno tudi pri vseh matičnih pokrajinskih zgodovinskih in 
muzejskih društvih. Tu so njihovi naslovi: 
Zgodovinsko društvo Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 
Zgodovinsko društvo v Mariboru, Muzej narodne osvoboditve, 2000 Maribor, Heroja Tomšiča 
5 
Zgodovinsko društvo v Ptuju, Pokrajinski muzej, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1 
Zgodovinsko društvo v Celju, Muzej novejše zgodovine, 3001 Celje, Prešernova 17, pp. 87 
Zgodovinsko društvo za Gorenjsko, Gorenjski muzej, 4000 Kranj, Tavčarjeva 43 
Zgodovinsko društvo v Novem mestu, Dolenjski muzej, 8000 Novo mesto, Muzejska 7 
Muzejsko društvo v Škofji Loki, Muzej na gradu, 4220 Škofja Loka, Grajska pot 
Belokranjsko muzejsko društvo, Belokranjski muzej, 8330 Metlika, Trg svobode 4 
Zgodovinsko društvo v Slovenskih Konjicah, 3210 Slovenske Konjice 
Zgodovinsko društvo za Pomurje, Pokrajinski muzej, 9000 Murska Sobota, Trubarjev drevored 
4 
Klub slovenskih zgodovinarjev in geografov na Koroškem, Postfach 38, 9020 Celovec/ 
Klagenfurt, Avstrija 
Zgodovinsko društvo za Koroško, Koroški pokrajinski muzej, 2380 Slovenj Gradec, Glavni trg 
24 
Zgodovinsko društvo za severno Primorsko, Goriški muzej, 5250 Solkan 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Società storica del Litorale, Pokrajinski muzej, 6000 
Корег/Capodistria, Gramscijev trg 4 
Zahtevajte prijavnico za vpis pri enem izmed pokrajinskih zgodovinskih društev ali na sedežu 
osrednje zveze!