POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI \J.»" jja enkrat mesečno. Letna naročnina Din 18.— (inozemstvo Din 36.—), polletno Din 10.—, posamezna štev. Din 2.—, naročnina za člane • Vzajemnost;« letno Din 12, mesečno 1 Din. Poštni ček. rač. št. 12.249. Uredništvo: Ljubljana, pošt. pr. 290. Uprava: Maribor, Sodna ul.9/II. \Jxa{e*nMt> Svtäoda ILUSTRIRANA KULTURNA IN DRUŽINSKA REVIJA Misli o človečanski ideji in etiki T. G. M a s a r y k Moderni človek ima čudovito geslo: humanost, človečanstvo, človekoljubje — in s tem geslom izraža vse svoje hrepenenje in stremljenje podobno, kakor je človek v srednjem veku zajel vse svoje čutenje in koprnenje v besedi Kristus. Ta ideal humanitete, človečanstva je temelj vseh naprednih stremljenje naše dobe. Izhajajoč od renesanse (to je prerojenje idealov klasičnega starega veka) in reformacije se je dvignil ta novi etični in socialni ideal poleg krščanskega; ta ideal je kmalu postal proti-cerkven in nadkrščanski: človek — ideja človečanstva, human iteta. Ta ideal se razvija polagoma. Z reformacijo (doba prote-stantovstva) se deloma osvobodi razum, nastane morala brez askeze, gospodarstvenost in delavnost postane krepost... istočasno dvigne renesansa in humanizem klasične življenjske ideale, posebno rimske politične kreposti in umetniško življenjsko in svetovno naziranje. Od tedaj se razvija znanost in nova filozofija, ki osvoboja razum od dane cerkvene avtoritete. V novem veku ima država, najprej absolutistična država, velik praktični pomen; podredi si cerkev, to se pravi da polaga večjo vrednost politični strani kakor krščanskim lastnostim,; rimsko pravo in njegove osnove postanejo sestavni del modernih nazorov in moderne družbene organizacije. Nova država postaja sčasoma vedno bolj in bolj demokratična in ljudska in ta bolj ljudska država proglasi v 18. stoletju človeške in državljanske pravice. (Ameriška in francoska revolucija.) Iz teh človeških pravic izvirajo potem narodnostne in jezikovne pravice in vzklijejo socialne in gospodarske pravice (n. pr. pravica do dela, do eksistenčnega minima itd.). In končno se modificirajo tudi pravice ženske in otroka. Tako se razvija človečanska ideja in dobiva živo obliko v novodobnem življenju družbe. Bistvo tega novega človečanskega ideala vidimo tudi v tem, da se proglaša za naravnega. Nova miselnost išče temelje naravne vere, naravnega prava, naravne morale, naravnega pra-stanja družbe in države, in končno se zgradi tudi filozofija na naravnem, zdravem razumu. Tudi nova umetnost stremi vedno zavestneje po naravi, ideal človečanstva je z eno besedo nov ideal nasproti zgodovinskim, starim nazorom. V 19. stoletju se izraža človečansko stremljenje najrazloč-neje v različnih poskusih za utemeljitev človečanske vere (Comte, Feuerbach in drugi). Skratka, vsa novejša filozofija, vsa novejša literatura vseh narodov, vsa napredna politika skuša oblikovati in uresničiti ideal čistega človečanstva. Ta ideal je različen po dobah in ljudstvih. Angleži so ga doslej najbolj vsestransko izoblikovali, filozofsko, etično, socialno in versko. Francozi polagajo važnost na državljansko, politično stran. Nemci na filozofsko in literarno vsebino. Od slovanskih narodov imajo Poljaki nacionalno-politični ideal, mi Čehi pa kulturno-prosvitljeni. Pri nas je bil Kollar ozna-njevalec čiste človečnosti, prav tako Šafarik, Palackf, Havliček in končno Avguštin Smetana. Naš češki humanitizem je naravno nadaljevanje idealov naših čeških »bratov«. (Husa in naslednikov, op. p.) V naših dnevih se izraža človečanska ideja tudi kot narodna ideja. V zadnjem času začenjamo pri nas razumevati, da namreč ni treba, da bi človečanska ideja nasprotovala narodni, temveč, da mora biti narod prav tako, kakor posamezni človek human, človeški, človečanstvo ni nobena abstrakcija, ki bi kraljevala v miselnem svetu nad resničnim človekom — narodi so, kako pravi Herder, naravni del človeštva. V tem smislu sta Kollar in Palacky utemeljila narodnost na človečanski ideji. Kollar je pod vplivom Fichteja delal na obsežni človečanski vzgoji naroda. Mi razumemo idejo človečanstva in narodnosti ljudsko, socialno. Ljudstvo je za nas nekaj drugega in več, kakor narod (samo političen), ljudskost je ideal našega čuvstvovanja in stremljenja. Socializem in človečanstvo Kakor ljudska ideja, tako je socializem sploh izraz iste človečanske ideje. Beseda socializem pomeni približno: združitev, intimnejše tovarištvo ljudi. Koncem 18. stoletja so bile proglašene človeške pravice. V imenu teh človeških pravic se je potem proklamirala in zahtevala in se vse poslej proklamira in zahteva svoboda, enakost, bratstvo. Enakost — ta človečanska zahteva, je temelj socializma. Toda enakost in bratstvo se lahko mnogovrstno in na različne načine pojmuje; mnogo ljudi se tudi zadovoljuje s samim geslom, s človečan-stvom v abstraktnem smislu. Gre pa za to, da si sam človek in da dejansko priznaš svojega bližnjega v njegovih pravicah kot človeka. In radi tega so se zahtevale in se zahtevajo v imenu človečanstva politične in socialne pravice. N. pr. splošna in enaka volilna pravica je zahteva, ki je utemeljena le na podlagi človečanstva, enakosti človeka s človekom. In zato se na isti podlagi zahtevajo ne samo politične, temveč tudi gospodarske pravice in to je pravi pomen socialističnega gibanja. Na podlagi politične ideje bratstva in enakosti se zahteva ne enakost v splošnem, temveč gospodarska enakost. Tako se na podlagi človečanske ideje, ki naj bo praktično vte-lešena in ki naj ne ostane samo abstraktna, zahteva gospodarska enakost — bratstvo pomeni socializem. Ta pojem so sprejeli od humanitete socialisti vseh šol. Razume se, da se socialistična človečanska ideja in socialistični humanizem spreminja s časom. Tudi socializem se lahko mnogovrstno pojmuje in izvaja. To, kar je socializem danes, nikakor ni bil pred 50 in več leti. Tipična zastopnica modernega socialnega gospodarskega in političnega gibanja je sedaj v vseh civiliziranih in gospodarsko naprednih deželah socialna demokracija. Ta socializem sta v glavnem utemeljila Marx in Engels. Osnovni metafizični Marxov nauk je takozvani historični ma-terializem, nekateri govore o »ekonomskem« materializmu. Ta materializem je nastal iz metafizičnega materializma, torej ateizma in takozvanega psihološkega materializma, iz mnenja, da človek nima neumrjoče duše. Ta materializem je bil v štiridesetih in petdesetih letih v Evropi močno razširjen in sicer nikakor ne iz modroslovnih, temveč iz političnih razlo- gov. Materializem je namreč cesto reakcija proti verski reakciji. Tako se je dvignil materializem v času, ko se je zatrla politična revolucija (1848.), ko so konkordat in reakcionarne sile sploh rogovilile v Nemčiji in Avstriji. Nikdar nisem prikrival, da sem odločen nasprotnik vsakega materializma; vendar bi bil nepravičen, če ne bi priznal, ne mislim upravičenosti materializma, temveč, če ne bi priznal, da je ta materialistični poudarek prišel ravno kot odgovor pristranosti nematerialističnih, v prvi vrsti cerkvenih struj. Prav tako priznavam, da marksizem močno učinkuje s tem, da daje ne samo množici delavcev, temveč vsepovsod povod in pobudo, da se ljudje resno pečajo ne samo z gospodar- Posmrtna maska T. G. Masaryka skimi, temveč tudi s filozofskimi in verskimi vprašanji. Priznavam, da nas je marksizem navadil, da se tudi nravstvenega vprašanja, vprašanja nravstvenega ideala praktičneje lotevamo, kakor je tisto moraliziranje, ki ga vsi tako radi uganjamo. Stari socializem (pred (Marxom, op. p.) je vsekakor tudi moraliziral. Nekoč je bila n. pr. močno razširjena šola Saint-Simona; tudi na Češkem je imela vpliv. Da bi ljudi tesneje združil med seboj in jih okrepil v ljubezni, so n. pr. saint-simonisti uvedli običaj, da se nosijo gumbi na suknjičih zadaj, zato, da bi že pri zapenjanju »brat« pomagal »bratu«. Takih moralnih igračkanj je preobilo. In ljudje bi preradi svojim »bratom« prisili različne gumbe na hrbet in sicer po možnosti tako, da jih sploh ne bi mogli zapeti... Proti takim utopijam in igračkanjem . se je marksizem upravičeno obrnil. Nekaj osnovnih načel človečanske morale Sedaj se hočemo razgovorih o najvažnejših človečanskih, etičnih nalogah. Predvsem naj poudarim razliko med vero in moralo. Med vero in nravnostjo je stvarna razlika; nravnost ni vera in vera ni nravnost. Saj izkušnja uči, da je lahko neki človek zelo veren, svoji cerkvi zelo vdan in vendar ni nraven, temveč je celo nemoralen. Tu ne mislim na svetohlinstvo, temveč poudarjam razliko med vero in moralo. Morala nastaja iz razmerja človeka do človeka; mi potrebujemo moralo v svojih odnošajih do bližnjega. Vera pa izvira iz razmerja človeka do svetovja, posebno do Boga. Vera naj služi kot podlaga nravnosti. Toda meni ne zadošča pozitivna, to je vera cerkva, ki sedaj obstojajo. Jaz hočem nravnost na verski podlagi, toda na podlagi druge vere, ne te, ki jo sedaj oli-cielno oznanjajo. Katera je ta, ne morem tu dobro razložiti. Samo toliko naj še enkrat poudarim, da ne smemo istovetiti vere s cerkveno teorijo, s crkvenim naukom. Zato ločimo mi tudi svojo versko etiko od teološke in cerkvene. Pri vprašanju o osnovah nravnosti se srečamo z važnim, čeprav formalnim vprašanjem: kako spoznamo, kaj je nravno dobro ali slabo? ... Jaz se priključujem tistim, ki utemeljujejo nravnost na čuv-stvu, vendar ne mislim, da bi moralo biti čuvstvo v nasprotju z razumom. Čuvstev je mnogo: lepa, nelepa, plemenita, ne-plemenita, vzvišena, surova — čuvstvena etika se v čuvstvih ne sme izgubiti. Zato mislim, da nam more čuvstvo človečnosti v skladu z razumom biti zanesljiva podlaga nravnosti. Vzemimo najprej staro priznano podlago nravnosti: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! Kdo je bližnji? Po idealu človečanstva ima ta izrek za nas dvojen pomen. Najprej: da si sam človek. Drugič: ozir do soljudi v najširšem pomenu. Vendar vseh na enak način ljubiti ne moremo. Moramo imeti določen cilj. Zato nam mora biti bližnji dejansko blizu. Zato je vsakemu mati, oče, brat, sestra, žena, otrok najbližji. Mi niti ne slutimo, kaj lahko napravimo v ozkem krogu, ki mislimo, da ga ljubimo. Prosim: vsakdo naj izpraša sebe, naj opazuje sebe in svoje razmere do najbližjih oseb in često bomo osupnili, kako malo poznamo svoje najbližje in kako malo jih v resnici ljubimo. In nikakor ne moremo trditi, da ljubimo nekaj, kar zelo slabo poznamo. Najbližji od najbližjih bi vam vsem morali biti otroci. 2e dolgo je zapisano: spoštuj očeta in mater! Mislim, da bi morali dostaviti: in imej spoštovanje pred dušo svojega otroka! Misli na do-raščajočo generacijo! ... Ljubezen mora biti delovna. Za bližnjega moramo nekaj storiti, za njega delati; toda nemirno, razburjeno iskanje in vrtoglavost ni nobeno delo; mirno, zavestno mora biti delo! Danes se delo že visoko in povsod ceni. Vendar je lahko tudi nedelo — delo; mislim na Miltonov izrek: tisti, ki pazijo na to, kaj se godi! Samo delo ni naš ideal, ni zadnji namen, delo nam je sredstvo. In če smo odkritosrčni, bomo vsi priznali, da hočemo imeti čim več prostega časa. Pri tem pa gre vsekakor za to, kaj počnemo s prosiim časom. Delo pomeni podrobno, neljubo delo. Delo je tisto, česar nihče rad ne opravlja. Toda mi smo romantiki, mi hočemo biti junaki in se proslaviti z velikimi dejanji. Dejanja — samo dela ne. Toda koliko je vojskovodij in herojev in koliko ljudem se posrečijo velika dejanja? Vsi hočemo biti voditelji. Brez dvoma, voditelji morajo biti, toda biti voditelj, se ne TO IN ONO Starostna meja za zaposlitev mladoletnikov je petnajsto leto. Ta predlog je bil izglasovan z 98 glasovi proti 18 na letošnjem zasedanju ženevske mednarodne konference dela. S tem novim mednarodnim dogovorom je zvišana starostna meja za zaposlitev otrok in se ne smejo sprejemati v delo mladoletniki izpod 15 let Pri delu pa, kjer bi bilo ogrožano zdravje, življenje in tudi nravstvenost zaposlene mladine, so države dolžne zvišati starostno mejo na več kot 15 let. To velja za industrijsko delo; za izvenindustrijsko zaposlenje pa je bila določena, oziroma zvišana starostna meja od 12 na 13 let pod pogojem, da vodi delodajalec točen pregled vseh zaposlenih mladoletnikov do 18. leta. V »Pariških pismih«, ki jih vsako nedeljo priobčuje »Slovenec«, po svoji stari navadi hudo mikasti francosko ljudsko fronto in francosko »framasonsko« vlado. V pismu, ki ga je objavil 20. avgusta pa na vse pretege občuduje in hvali francosko katoliško gibanje ter pravi, da je velika sreča za katoliško cerkev v Franciji, da je ostala ločena od državne politike in da se ni dala zavesti v politiko, ki bi jo silila h kompromisom. (Zakaj pa se v nekih drugih državah tako krčevito oprijemlje ravno nasprotnih stremljenj?) Dalje pravi: »Velik ugled uživa zlasti kardinal Verdier, ki si ga celo komunisti prisvajajo in ga spoštuje vsa ljudska fronta. Katolicizem se kljub komunistični vladi lahko prosto giblje in zasleduje svoje cilje.« No torej! Iz kakega vzroka še »Slovenec« neprestano udriha s svojim največjim loparjem po francoski vladi ljudske fronte in vseh njenih prijateljih? Zemljiški davek plačuje v Jugoslaviji 4,327.000 kmetov, a 400.000 jih ne plačuje davka, ker nimajo nobenega dohodka. 78 odstotkov kmetov ima nad 2 hektara zemlje, a od teh ima satno 5 odstotkov dobro, rodovitno zemljo. 21.000 kmetov ima 51 odstotkov rodovitne zemlje, a 4 milijone kmetov je ima samo 40 odstotkov. Koliko je na svetu pripadnikov pravoslavne vere. Na to odgovarja »Slovenec« meseca avgusta t. 1. v posebni beležki, iz katere posnemamo, da jih je on naštel pravi, biti gospod. Dober voditelj bo tisti, ki zna služiti in ki čuti, da se mora tudi on sam podrediti. Gotovo je treba včasih velikih žrtev, toda redko. Ljudje si v svoji fantaziji snujejo situacije, v katerih bi izkazali svojo veličino, v katerih bi, kakor pravijo, radi žrtvovali svoje življenje »za stvar«. Toda to je fantazija, fraza. Človeštvo, naše ljudstvo, naša družina, naša stranka, naš tovariš, potrebuje našega dela. Ljubezen ni čuvstvena omama. Mi srno mnogo preveč sentimentalni (pretirano čuvstveni, op. pr.), toda sentimentalnost je egoizem. Radi se ljubkujemo z otroki, pa tudi z odraslimi, ne poznamo pa zavestne ljubezni. Zavestna ljubezen mora reči: ljubi tudi samega sebe! To se na prvi zvok malo čudno sliši. Vendar ni na tem nič izrednega; že Kristus je rekel: ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe! Toda ljudje ne vedo, kako bi sebe ljubili. Preve-janost in preračunljivost še ni ljubezen do samega sebe. Ljubi samega sebe, to se pravi: skrbi za sebe, izvršuj svojo dolžnost in ne brigaj se za »srečo« drugih. Veliko zlo je v tem, da živimo vedno v strahu, kaj bo sosed dejal o nas. Gre pa za to, da imaš svojo lastno sodbo, svojo lastno osebnost, individualnost. Sklenitro, da bomo samostojni! Na tuj račun, na tujo vest ne smemo živeti. Nravnost sloni na čuvstvu. Toda vsako čuvstvo ni pristno in lepo. Zato moramo stremeti po izobrazbi prav radi tega, ker je čuvstvo slepo, z razumom moramo svetiti čuvstva: Stremeti moramo po praktični, toda tudi po splošni in filozofski izobrazbi! Danes je posebno potrebna tudi zgodovinska in politična izobrazba. Nravnost mora biti tudi politična nravnost. Ne smemo kopati prepada med politiko in moralo. Če pa hočemo izobrazbo, potem moramo biti pazljivi; učiti se moramo misliti, ne smemo pa biti radovedni. Moder biti, to je naš namen. Mnogotero in površno znanje ne osrečuje. Svoje moči in znanje moramo kolikor mogoče harmonično razvijati. Ne samo duha, temveč tudi telo! Verjeti moramo v napredek, da se življenje tako posameznika, kakor celote zboljšuje in izpopolnjuje, da bo šlo vedno bolje. Kdor veruje v napredek, ne bo nestrpen. Napredovati, pomeni premagovati slabo. Človek je po naravi slaboten, toda ni v vsem slab. Zato s skupno pomočjo lahko napredujemo. Resnična ljubezen sloni na upanju, na upanju večnega življenja. Toda večnost se ne začne šele s smrtjo. Večnost je že sedaj, v tem, v vsakem trenutku. In zato ne smemo ničesar odlagati na neko daljnjo večnost. S pogledom uprtim v večnost, ne zaničuj materije, ne zaničuj telesa, češ da je duh višji. Materija, telo ni brez vrednosti. Ni materija in ni telo vir zla, temveč duh! Nečistost ne korenini v materiji, v telesu, temveč prihaja mnogo bolj iz duha. Ne bodi brezdelen, toda ne razburjaj se, ker si večen. Vse dobro pretehtaj; česar pa ti ne boš storil, bodo drugi dokončali. Skepsa, dvom za delo ni dober. Toda naša vera ne more biti več slepa, mora biti popolnoma utemeljena. Imeti moremo le tako vero, ki prenese ogenj kritike, to je prepričanje... Vse to, kar sem povedal, ni nič novega. Toda če hočemo resnično rešiti skrivnosti in naloge življenja, potem sploh ne smemo pričakovati bog ve kakšnih novih razodetij. Vedno se spominjam na bogatega mladeniča v evangeliju. Od mladih let je poslušal vseh deset zapovedi in hotel doseči večno življenje. Kristus mu je svetoval, naj proda vse svoje premoženje in sledi njemu, če hoče biti popoten. Ko pa je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel, kajti imiel je veliko premoženje. Vedno sem razmišljal o tem, če je samo zato žalosten odšel, ker bi moral prodati svoje premoženje. Očitno je bil to prav dober mladenič, izobražen mlad mož, ki je živel po oficijelni morali in oficijelni veri, a je čutil njeno pomanjkljivost. Zato je šel k mojstru v upanju, da bo slišal nekaj res novega, velikega. Mojster mu je pa dal samo ta nasvet: imej rad ljudi! .. . Tudi mi ne smemo iskati skrivnostnih, nad vse globokih in novih formul, ne smemo pričakovati zadnje besede za vse uganke življenja. Te uganke so stare in odgovori na nje so tudi stari. In mnogo odgovorov je dobrih in pravilnih. Vsekakor bodo pravilni za te, če boš sam razumel njihov smisel v tvojih, tebi lastnih razmerah Potem dobi nov smisel miarsikaj, kar smo že slišali. Saj napredujemo s tem, da tisto, kar smo že poznali, zajamemo v novi luči, da se nam na starem odpirajo popolnoma nove strani. V tem se kaže globina mišljenja in razumevanja, ako moremo spoznati nekaj prav na tistem, kar nam je že dolgo znano, kar vsak dan slišimo in o čemer smo bili prepričani, da smo že prav dobro razumeli. Op. ur.: Prinašamo te odlomke iz Masarykove knjige »Ideali člo-večanstva«, kjer so zbrana njegova poljudna predavanja na praški univerzi, da pokažemo s samimi Masarykovimi besedami njegov odnos do človeštva, demokracije in socializma. Mislimo, da smo s tem več prispevali k poznavanju nesmrtnega Masaryka, kakor če bi priobčili kak članek o njem, ker je že »Delavska Politika« prinesla dobro razpravo o stališču socialistov do Masaryka in ker v današnjem ženskem vestniku tudi mi priobčujemo misli A. V. o Ma-sarykovem življenju. Ta ali ona misel se vam bo zdela tuja, toda iz vsega, smo prepričani, da bo vsakdo spoznal, da je češko ljudstvo in kulturno človeštvo izgubilo z njegovo smrtjo državnika, ki je bil velik človek in nad vse resnicoljuben in ki mu je šlo res za ljudstvo in napredek. T. M.: Prepolno krivic je današnje življenje, premnogo pogubnih usod ga teži. Kdo bi pretehtal vso bedo, trpljenje, kdo bi preštel vse te solzne oči! PREPOLNO KRIVIC Hinavstvo, prevara, brezsrčnost so v modi, preko trupel koraka nasilje in zlo; zahtevam pravice ob stenah se sodi, prosveta, resnica, na grmadah se žgo! A seme nekoč iz trpljenja bo vzklilo in prepredlo vso zemljo v pisani cvet blaženstva solnce nanj žarke bo lilo, izpolnjen takrat nam bo davni obet! po vsem svetu samo 35,575.500 duš. Da mu je bil račun bolj enostaven, je Ruse krat-kotnalo prezrl in je na ta način 200 milijonov srečno zreduciral na 35 milijonov. Pri štetju katoličanov pa ni tako širokogru-den; par dni prej je poročal, da je katolikov na svetu daleč preko 400 milijonov in da se že bliža to število 500 milijonom, čeprav statistike govore, da jih je približno 300 milijonov. »Vsak Hrvat hvali svojo torbo.« če pomislimo, da živi na svetu preko dve milijardi ljudi, si sodbo lahko sami ustvarimo. Radijskih aparatov ima na vsem svetu približno 50 milijonov naročnikov. Od teh je na prvem mestu Amerika s 183 aparati na tisoč prebivalcev, na drugem nnastu pa Danska s 176 aparati na tisoč prebivalcev. Število zaposlenih na Čehoslovaškem se je od julija lanskega leta do julija letos zvišalo za 217.000. _ Nad 100.000 Kč dohodkov letno ima na Čehoslovaškem 9342 oseb. Razpuščena francoska fašistična organizacija »Ognjeni križarji«, ki so bili našemu »Slovencu« tako pri srcu, je imela 300.000 članov, od teh je bilo 60.000 rezervnih oficirjev. Vodja te organizacije je bil polkovnik De la Rocque, ki sta mu bivša ministrska predsednika Tardieu in Laval iz tajnih vladnih fondov nakazovala velike vsote kot podporo za to organizacijo. Sestanek nacijonalno-socijalističnib agentov za inozemstvo se je pred kratkim vršil V Berlinu. Razpravljali so predvsem o vzrokih, zakaj je hitlerjevska propaganda na Finskem doživela neuspeh. Sklenjeno je bilo1, da se zviša financiranje teh agentov in da se poveča njih število, zlasti v severnih evropskih državah, kjer naj se intenzivira propaganda pod geslom: »rdeča nevarnost preti severni Evropi«. Nacijonal-ni socijalizem hoče z inozemsko propagando prekositi kominterno, čeprav udriha po internacijonalizmu. Pa kakor posnema s svojo štiriletko in drugimi metodami komuniste, tako tudi z internacijonalno propagando. Rusko pesem »Bratje le k solncu. svobodi...«, ki jo tudi naši delavci radi pojo, so lhtlerjevci napravili za svojo himno, seveda z lastnim besedilom. V nemških radijskih postajah jo cesto oddajajo. Ustavno- i/pcašoHie> v Jufradai/iii Ustavno vprašanje je še vedno najbolj pereče vprašanje našega javnega življenja. Vendar še vedno ni pravega poznavanja stvari in deijstev, ki so v zvezi s tem vprašanjem;. Doslej je bila pač skoro nemogoča vsaka resna javna razprava o tem. Prejšnji mesec je izšla v socialistični založbi »Oslobodje-nje« v Beogradu brošura, ki jo je o ustavnem problemu spisal Jovo Jakšič*). Jakšič je bil že na zadnji državni socialistični konferenci v Beogradu leta 1934 poročevalec o teh vprašanjih. Jakšičeva razprava ne prinaša nobenega dokončnega načrta o ustavni ureditvi in samo želi, da bi se sprožila o teh problemih javna diskusija, ki naj bi omogočila, da bi socialisti v tej važni stvari zavzeli utemeljeno, objektivno in primerno stališče. Jakšič poudarja, da je jasnost in objektivnost v teh vprašanjih življenjska potreba ne samo naše državne zajednice in vsega ljudstva, ampak tudi delavskega gibanja, ki mora računati z vsemi delavci neglede na to, kateremu narodu in veri pripadajo in v kateri pokrajini prebivajo. Da se socialistov ne tičejo narodnostna vprašanja, je že davno premagano stališče. Tudi socialistično gibanje računa z nacionalnimi občutljivostmi. Nevaren pa je enostranski nacionalizem in za delavsko gibanje pravi strup. Zato je potrebno, da socialisti z vso dobro voljo vplivamo na pomirjevanje nacionalnih strasti, na ustvarjenje narodnega sporazuma, na reševanje ustavnega vprašanja in na uposta-vitev demokratične vladavine. Priporočamo vsem bralcem, da preberejo Jakšičevo razpravo. Naslednje pripombe na naj vzpodbude bralce, da tudi sami razmišljajo o vprašanjih, kako bodi urejena država, da bi se odprla pot razvoju in napredku. * Mnogo zmešnjave v razgovorih in razpravah o ustavnih vprašanjih povzročajo razna gesla, ki so prav dobra za agitacijo. ki pa v resnici nič določenega ne povedo in lahko vsakdo pod njimi razume, kar si sam želi. Govori se o centralizmu, federalizmu, decentralizaciji, dekoncentraciji, avtonomiji, samoupravi, široki samoupravi, unitarizmu, separatizmu. zloženi državi, konfederaciji, o naciji, narodu, plemenu itd. Nekatere teh krilatic imajo po raznih krajih različen, nrijeten ali pa zoprn prizvok. Tako je na primer centralizem, ki sam po sebi pomeni zelo važno organizacijsko načelo, pri nas sedaj splošno na hudo slabem glasu. Avtonomija, ki tako prijetno zveni slovenskemu ušesu, vzbuja dalmatinskemu Hrvatu zoprn občutek, ker pa spominja na dalmatinske avtono-maše, ki so želeli Dalmacijo poitalijančiti. Srbu je avtonomija odvratna, ker mu kliče v spomin makedonske avtonomiste, ki so proglašali slovansko prebivalstvo v Makedoniji za prave *) Jovo Jakšič, Ustavno pitanje u Jugoslaviji. Izdalo »Oslobodje-nje«, Beograd, Knjeginje Zorke 19. Cena 2 din. in popolne Bulgare. Razprave o ustavnih vprašanjih bi bile mnogo bolj jasne in bi izostal marsikateri nesporazum, če bi se izogibali takih izrazov in vsako stvar in vsako misel točno izpisali. Če pa že uporabljamo take krilatice zaradi krajšega izražanja, naj se tako tisti, ki tako izraz zapiše, kakor tudi tisti, ki ga bere, zavedata, da so to samo kratke označbe za pojme, ki so večkrat zelo komplicirani. Pri bodoči državni organizaciji ne gre za federacijo, avtonomijo ali decentralizacijo, ampak za tako ureditev države, ki bo jamčila tako Slovencem, kakor Hrvatom in Srbom enakopravnost in popolno samostojnost v vseh stvareh, ki se samo njih tičejo in ki zanje lahko tudi sami skrbe iz svojih lastnih sredstev. I Pst, pst, tiho, da se ne zbudi moj mali, ki mi pod srcem spi. Zdaj sanja in glavico sklanja k mojemu srcu ter prisluškuje utripom krvi. Pst, pst, tiho, naj sanja, naj spi. Tiho, tiho stopajte noge, rahlo, rahlo utriplji, srce, naj on še ne sluti, naj zdaj še ne zve, kolikšno je moje gorje. Saj jih je sedem že, osmi bo on. Osmi iz trpljenju za trpljenje rojen. Osmi, vzgojen ocl jetične matere iostni od očeta pijanca vedno tepen. Joj, vsa trepečem. — tako se bojim! In vendar — vreče, vroče želim, da bi že skoraj rodilo se in bi ljubeče objelo me moje osmo dete — najmlajše, Pesem oktobrskih dni... najljubše... hia Slokanova nost. Mož bo prisiljen, da bo spremenil obnašanje proti tej ženi, ki se mu bo tudi v tem pogledu približala.« Jedro vseli Masarykovih razprav o ženskem problemu je zavest, da tu ne gre za neko posebno žensko vprašanje, temveč za rešitev občeiloveškega, socialnega problema, v katerega območje spada tudi zdrav odnos med možem in ženo. kakor tudi med starši in otroki. Znano je, da je Masaryk pristaš enoženstva. Nastopa proti prostituciji v kakršnikoli obliki, tudi proti tisti, ki se skriva pod krinko zakona. Prav tako pa govori proti asketstvu: »Celibat nikakor ni vzvišen nad lepim zakonom .« Lepo in zdravo razmerje v zakonu je pa mogoče samo tam, kjer sta mož in žena enakopravna. Po njegovem mnenju odpirata editiole enakopravnost in enakovrednost pot k lepšemu in srečnejšemu življenju spolov. Pri razpravah o materinstvu poudarja, da bi bilo več poudarka dajati očetovstvu in dolžnostim, ki zrasejo iz njega in katerih se očetje v veliko primerih kaj radi otresejo in jih naprtijo materi. Ma-saryk je prepričan, da je družinsko življenje razdrapano v prvi vrsti radi zanemarjanja dolžnosti od strani očetov. Ne samo Čehoslovakinje, ampak žene vsega sveta žalujejo danes za enim izmed najboljših in najodkritejših zagovornikov njihovih pravic in ne samo v zgodovini narodov, ampak v srcih milijonov žena bo njegovo ime nesmrtno. A. V. nočiti na toplem, niti enkrat si ni mogla izprositi kaj toplega za želodec. Povsod so jo neprijazno odslavljali. Prenočevati je morala v najhujši zimi pod kozolci in v senjakih. Osmi dan se je s težavo privlekla do škofijskega posestva Betnave pri Mariboru, kjer se je za silo zarila v nek seneni stog. Tu pa so ji že prvo noč noge zmrznile, da se ni mogla nikamor več ganiti. Šele sedmi dan po tem so jo našli neki otroci napol mrtvo, nakar so jo pripeljali v mariborsko bolnico, kjer so ji pa morali obe nogi odrezati... Zakaj smo zabeležili to zgodbo? Zato, da naši čitatelji tudi na tem primeru vidijo, kako se godi danes brezposelnim, obenem pa, da pokažemo, kaka je v praksi toliko hvaljena gostoljubnost in usmiljenost pobožnega človeka. Na Češkem je bila nedavno imenovana ga. dr. Marta Johanovska za ministrskega svetnika, kar so doslej bili le moški. Ga. dr. Johanovska se je zaslužno udejstvova-la na polju zdravstvenega skrbstva, zlasti ima mnogo zaslug pri zatiranju alkoholizma, tuberkuloze in sifilisa. Dr. Sofija Lazarsfeld, avstrijska socija-listinja in profesorica pedagoške psiholo- gije, ki je vzbudila veliko pozornost s tudi pri nas znano knjigo »Kako ženska doživlja moškega«, je bila radi ilegalne socialistične propagande na Dunaju obsojena na 3 mesece zapora. Ker je kazen že prestala, bo odpotovala v Anglijo na predavalno turnejo. V Parizu obstoja knjižnica, ki jo je osnovala navadna uradnica brez vsake podpore. Zbrala je 1200 del in dokumentov o ženskem vprašanju in feminizmu. Po njeni smrti so njeni prijatelji začeto delo nadaljevali; sestavili so odbor, ki skrbi, da se knjižnica ohrani, razširi ter vodi tudi v bodoče. Tako je omogočeno onim, ki se zanimajo za ženska vprašanja, proučevanje njih zgodovine daleč nazaj v preteklost. V Turčiji je bil narodnemu predstavništvu predložen zakonski osnutek, ki določa vojaško obveznost tudi za žene. V kitajski vojni svet je bila imenovana žena kitajskega ministrskega predsednika čankajška, katera tudi pri posvetih nan-kingške vlade aktivno sodeluje. Ga. Roosevelt, žena predsednika Združenih držav ameriških, je vneta zagovornica priznanja gospodinstva kot poklic. Nedavno je izzvala veliko senzacijo z go- vorom, v katerem je zahtevala, da sa prizna popolno enakopravnost gospodinjskemu delu z drugimi poklici. Tudi v tem poklicu naj se uvede osemurni delavnik, da bo imela gospodinja čas za potreben počitek in za izobrazbo. Tudi v drugih državah se hore žene za to priznanje. Pri nas si je to nalogo postavila Gospodinjska zveza. NASVETI ZA GOSPODINJO Limonina juha. Kuhaj 2 litra vode, v katero si nastrgala 1 limonovo lupino, in 60 gramov pšenične moke, zmešane z malo vode. To vse skupaj se mora prekuhati. Po 20 minutah prideni še 1 jajce, sok 1 ci-trone in sladkaj po okusu. Govedina v hrenovi omaki. Pripravi ploščato zrezane kose skuhane govedine (40— 50 dkg) v nizko kožico. Posebej daj kuhati V4 1 juhe, v katero si dala 2 žlici kisle smetane, žlico in pol nastrganega hrena, žlico moke, malo popra, žlico kisa in osoli. To naj vre 2 minuti, nakar odstavi, ko se ohladi, prideni 1 rumenjak in ga v omaki žvrk-Ijaj. Omaka je gotova, vlij jo na pripravljeno meso, potresi z drobtinami (pol pesti), če imaš parmezana, ga tudi nastrgaj in vse to polij z žlico surovega raztoplje- llliv Jesenski vihar je pi i hrumel v deželo v Zena v pravu Jugoslavije (N a d al i e v an i e) Poleg teli dveh stališč govori za splav še cela vrsta načelnih razlogov. Ce priznamo ženi kot osebi popolno svobodo, ji s tem priznamo tudi pravico na njeno telesno nedotakljivost. Ženina nedotakljivost se ščiti proti vsakomur, s tem pa, da se ji zabraui splavljauje, se ta njena zaščita bistveno okrni. Kako je taka ureditev tega vprašanja nedosledna pokaže tale primer: Posiljena žena ne sme splaviti. Zakon kaznuje na eni strani posilstvo s težko kaznijo do 10 let robije. Je to eden najtežjih prestopkov našega kaz. zakonika. S to kaznijo je zaščitil zakonodajalec ženino telesno nedotakljivost in njeno spolno svobodo. Vsled prepovedi splavljanja pa je prišel zakonodajalec v nasprotje s samim seboj. Posiljeni ženi zatranjuje odpraviti plod, ki ga je neprostovoljno spočela z zločincem, ki je s tem uničil vso njeno bodočnost. Obsojena je, da bo mati otroku, ki ga ji je usilil surov slučaj. Obsojena je. da se bo celo življenje brigala za otroka, ki ji je prinesel popolno propast in nesrečo. Če bo pa splavila, postane ona zločinka. Nedoslednost v naši kaz. zakonodaji je torej dovolj jasna. Proti svobodnemu splavljanju se dalje navaja, da je imelo za posledico nemoralo, popolno pokvarjenost in da bi vsaka žena stremela za tem, da bi se materinstvu izognila. Ta trditev je za ženo predvsem krivična in žaljiva. V vsaki ženi je že po naravi močna težnja po materinstvu. Šele če pride nekaj, kar je močnejše od njene težnje po materinstvu, se mu odpove. To močnejše je danes težnja po samoohranitvi, ki v današnjih težkih razmerah in splošnem pomanjkanju sili ženo, da se odpove materinstvu, če nekoličina gospa splavlja radi vitke linije, nismo upravičeni vreči ta očitek ogromni večini delovnih žen, ki splavljajo prisiljene po razmerah, ki vladajo. Končni razlog proti splavu je, da je to umor živega bitja, da je to nemoralno. Če hočejo pristaši takega gledanja biti dosledni, morajo tudi uporabljanje preventivnih sredstev, ki sprečujejo zaploditev označiti enako za umor. Tako dosledni pa so redki med njimi, ker bi s tem označili večino državljanov za vsakodnevne morilce. Če že postavimo vprašanje moralnosti oz. amoralnosti splava, smemo zastaviti tudi vprašanje: aH je moralno siliti posiljeno dekle, da postane mati nezaželjenemu bitju? Ali je bolj moralno siliti k takemu porodu, ali dopustiti, da s® s splavom odpravi posledica zločina? Po katerem zakonu je moralno roditi -večne reveže in zločince?! Zaključujem ta razglabljanja o razlogih za in proti svobodnemu splavljanju z ugotovitvijo: »Žena ni samo aparat za razmnoževanje, marveč predvsem človek z vsemi pravicami in dolžnostmi človeka. Plod je njen del in žena ima pravico, da odloča o usodi tega svojega dela. Če ji to pravico odrekamo, tedaj v tem oziru ukinjamo njeno telesno nedotakljivost. To omejevanje pa izvira le iz spolnih razlik. Ono negira tudi že samo ženino pravno sposobnost« (Čulinovič). Ono je najbolj jasen izraz zapostavljenosti žene v sodobnem pravu. Oglejmo si končno še učinkovitost kazenskih norm proti splavu. Kl.iub temu, da se splavljanje kaznuje v vseh državah, izvzemši Rusije, Poljske, Perzije in Kitajske, sega vendar število tajnih splavov v milijone. V Nemčiji se letno izvrši okoli 1 milijon tajnih splavov. V Franciji 800.000. V Srbiji splavlja po domnevi čulinoviča 70% žen Pri nas domneva šef ginokološke ambulante OUZD v Ljubljani, da pride na 100 porodov 30—35 splavov. V desetih letih obstoja OUZD se je nega m^sla. Za nekaj minut postavi v pečico, da se segreje. K tej omaki serviramo lahko rezance, špagete ali kruhove cmoke. Vloženo sadje. Na litru vode kuhaj 15 minut IV4—VA kg sladkorja, in pobiraj z njega pene. Dodaj nato žličko (kavino) sa-licila, dobro premešaj in dodeni pripravljeno, oprano in posušeno sadje (5 kg), ki si ga razrezala na poljubno velike kose. Ko malo prevre, ga takoj naloži v dobro segrete kozarce, ki jih takoj zavezi z dvojnim pergamentnim papirjem. Kozarec dobro pokrij z odejo ali čim sličnim, in pusti, da se sadje čez noč tako pari. Nato pa shrani kozarec na suhem in hladnem prostoru, da ti dolgo ostane. Zlasti za bolnike je tako sadje priporočljivo. Na ta način lahko vložiš češnje, marelice, slive, breskve. hruške. Breskve prej olupi, tudi hruške, dočim moraš slivam kožico prebosti, da se med vretjem ne razpočijo. Steklenice in stekleni kozarci za vkuha-no sadje ti ne popokajo vsled hitre spremembe temperature, če jih deneš v hladno slano vodo, ki naj polagoma zavre. Ko se nekaj .časa kuha, jo odstavi in pusti, da se spet polagoma ohladi. Tudi glinasto in porcelanasto posodo, lahko na ta način obvaruješ pred popokanjem. Da postanejo blazine, oz. prevleke za perje nepropustne, jih 11a notranji strani premaži s kosom suhega, dobrega mila (kot ga rabiš za pranje perila). Da bo delo boljše in temeljitejše opravljeno, položi blazino na trdo podlago, n. pr. na stol. Tako pripravljena prevleka ti gotovo ne bo več propuščala perja. Krompir prereži na polovico, ga potresi s prahom od opeke in z njim obdrgni nože in vilice, ki se bodo lepo svetili. Da se mleko ne prismodi, ga kuhaj vedno v posodi, kjer je bila že dalj časa voda, ali pa posodo prej dobro splahni z vodo. Če je mleko mešano z vodo se prepričaš na ta način: na noht kani kapljico mleka, če ostane cela, je mleko pristno, če pa razpade, pa je mešano z vodo. Iz citrone iztisneš več soka, če jo razrezano segreješ ali pa vsaj povaljaš z roko po mizi. izvršilo 653 dovoljenih splavov, 1253 članic se je zglasilo k preiskavi ali so nosne, ne da bi povedale zakaj žele to preiskavo; 51 jih je izrecno zahtevalo splav. Poleg tega se je zdravilo 2098 žen na boleznih spolnih organov, ki dado domnevati, da so posledica splava. Vse te številke vodijo do sklepa, da se močno približujemo številkam v Nemčiji, kjer je bilo 1. 1928. pri zavarovanih delavkah 41% splavov. (Nadaljevanje sledi) Dr. V. K. l/HiadinsUa Si/afoda VOLK IN PES V neki nenavadno hladni zimi je prignal gladi volika do neke osamljene hiše. Tam je naletel na domačega psa, ki je začel lajati. Volk je poskušal, da bi psa pomiril. Skliceval se je na njuno so-, rodstvo. Oba imata iste pradede in sta takorekoč neke vrste brata, čeprav eden živi v hlapčestvu, a drugi v svobodi. Mesto, da kliče gospodarja, naj rajši odvrže verige in z njim zbeži v prostrane gozdove. Ali pes ni hotel ničesar slišati o sviobodi iv stepah in gozdovih. Tako življenje je negotovo. Je polno neprilik in nevarnosti, polno lakote, skrbi in pomanjkanja. V službi pri človeku pa je zagotovljena eksistenca. In to mu je drago. »Ti imenuješ tako življenje zagotovljeno eksistenco,« se je roigal volk, pozabljajoč na svoj glad. »Ko te gospodar vklepa v verige, ko te neusmiljeno biča, dokler mu ne poližeš roke in se ne splaziš pod njegove noge, je po tvojem zagotovljena eksistenca in brezskrbno življenje? In si hvaležnosti za zagotovljeno eksistenco dovoliš, da te porablja zoper tvoje lastne brate?« Pes, čeprav obsut s takimi grenkimi očitki, je ostal pri svojem mnenju. »Bič začutim včasi, dia«, je priznal. »Ali zaio vse svoje življenje nisem poznal ¡skrbi, kaj bom jedel. In zdaj najdem vedno polno skledo pri svoji pasji hišici. Ti pa mled tem moraš gladovati, se potikati po gozdovih. Lepota gozdov in step ti ne pre|ganja lakote. Če si pameten, vpiši se tudi ti v službo mojega gospodarja. In videl boš, da ti bo glad tuj.« Volku so se od groze kar naježile dlake. »Strašno«, je zatulil. »Da more moj bližji sorodnik pasti tako nizko, da smatra celo svojo sramoto za vzor, to je nekaj neverjetnega. Ne, svoje svobode ne prodam za poln želodec.« V tem hipu je prasknil strel. Volk se je zgrudil. »Vidiš«, je triumfiral pes. »To imaš od svoje toliko opevane svobode. Ta svoboda te pušča najprej igladoivati, potem ti pa še prinaša smrt. Zato ostajam rajši v slulžbi človeka. Kajti živemu psu je še vedfao boljše kakor mrtvemu volku.« »A jaz rajši umrem kot volk, nego da živim, kakor pes«, je prezirljivo odgovoril smrtno ranjeni volk in izdihnil. F. Fechenbach. KonzumnodruStvo za Mežiško dolino r. z. r o. z. v Prevaljah Poštni predal štev. 3. Telefon interurban štev. 5. Poštni čekovni račun 12.048. Brzojav: Kodes Prevalje. Osrednja pisarna in centralno skladišče v Prevaljah Podružnice: Prevalje, Leše, Mežica, Črna I, Črna II, Sv. Helena, Guštanj, Muta, pekarna v Prevaljah ter 7 lastnih zadružnih domov v Mežiški dolini. Zadruga nudi svojim članom vedno sveže blago po najnižjih cenah. Hranilne vloge sprejema centrala v Prevaljah in njene podružnice ter jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Prodaja se le članom, član društva lahko postane vsak. Delež znaša samo Din 100.—. Delavke, delavci, nameščenci, kmetje in obrtniki ter sploh vse ljudstvo, kupujte življenjske potrebščine le v svojih zadrugah! V slogi je moč, v delu rešitev! i Ali si že poravnal naročnino ? Splošna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko r. z. z o. z., Jesenice-Fužine, Cankarjeva 3. Prodajalne: Sava, Jesenice, Borovlje, Kor. Bela, Dobrava, Sp. Gorje, Mojstrana. — Zadružne gostilne: na Savi v Del. domu, na Kor. Beli, nasproti postaje. — Zadružni kino: Radio poleg Del. doma. — Delavska domova: na Savi-Jesenicah, v Sp. Gorjahl KONZUMNO DRUŠTVO RUDARJEV Hrastnik, r• z. z o. z. — Ustanovljeno 1906 Ima 3 prodajalne, zadružno gostilno in pekarno. Član postane lahko vsak. Delež Din 100.—. Sodrugi, sodružice podpirajte Vašo zadrugo, Vaš Delavski dom. Mestna UcanitnUa v l/Kauktou, Oto&Mva ulica Z Ustanovljena 1862 sprejema hranilne vloge na hranilne knjižice in tekoči račun in jih obrestuje najkulant-neje. Za vse obveznosti jamči mestna občina mariborska z vsem svojim premoženjem in vso davčno močjo. Nove vloge izplačuje brez vsakih omejitev! Telefon 20-03. Poštni čekovni račun 11.427. Slovenska narodna podporna jsdnova največja slovenska gospodarska in dobrodelna zadruga v SEVERNI AMERIKI. — Najboljša zavarovalnica za življenje, za bolezen, poškodbe itd. — Posluje v Zedinjenih državah in Kanadi. — Ima približno 50.000 članov v obeh oddelkih in blizu 635 podružnic po raznih krajih Amerike. PREMOŽENJE HUD 6,000.000 - DOLARJEV Za nasvete in informacije se je obrniti na: Glavni urad S. N P. J , 2657-59 So. Lawndale Ave., Chicago, III. Knjigarna Kleinmayr & Bamberg Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. / Telefon 31-33 najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavir in druge instrumente. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času. Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Zastopnik: Viktor Eržen v Mariboru. Izdaja in urejuje v imenu konzorcija: Bruno Petejan v Mariboru.