GEOLOGIJA 37, 38, 7-21 (1994/95), Ljubljana
V spomin prof. dr. Franzu Kahlerju
Vsi, ki smo osebno poznali izredno živ-
ljenjsko trdnost in strokovno vnemo 95-let-
nega prof. dr. Franza Kahlerja, nas je pre-
sumía vest, daje 6. avgusta 1995 na naglo
preminil svetovni strokovnjak za stratigra-
fijo karbona in perma ter izredni poznava-
lec fuzulinidnih foraminifer.
Prof. Kahler se je rodil 23. 6. 1900 v Ka-
rolinenthal pri Pragi kot sin cesarsko-kra-
Ijevega stotnika in kasnejšega generalmajorja
Franza Kahlerja in njegove žene Anne Kah-
ler, rojene Russheim. Zaradi očetove ofi-
cirske službe se je družina selila po raznih
krajih širom po takratni monarhiji. Šolo je
Franz ml. obiskoval v Pragi, Cavaleseju,
Prachatitzu, Sillianu in Innsbrucku. V Ce-
lovcu je leta 1918 maturiral, abiturientski
tečaj je opravil na celovški Trgovski akade-
miji. V letih 1920 do 1939 je bil bančni
uradnik kreditne banke v Celovcu. Od leta
1923 je bil častni zaslužni sodelavec Koroškega pokrajinskega muzeja.
Poleg bančne dejavnosti je na Univerzi v Gradcu študiral geologijo, paleontolo-
gijo in mineralogijo pri profesorjih Heritschu, Angelu in Schwinnerju. Leta 1932 je
doktoriral z disertacijo Med Vrbskim jezerom in Karavankami. Študija o področju mladega
gorovja. Leta 1935 se je poročil z Gustavo Aigner, ki mu skozi življenje ni bila samo
zvesta spremljevalka, ampak tudi izredna znanstvena sodelavka pri raziskavah fuzu-
linidnih foraminifer. Leta 1939 je kot geolog v Beljaku obdeloval inženirsko-geološke
probleme pri načrtovanju preboja Alp. Vojna vihra ga je zanesla na Norveško kot šefa-
geologa, kjer je sodeloval pri načrtovanju tras železniških prog. Leta 1944 je habiliti-
ral na Tehniški visoki šoli v Gradcu z delom Geologija Ljubeljskega predora. V svoj
Celovec se je zopet vrnil septembra 1945, kjer je dve leti opravljal službo namestnika
višjega računovodje pri Koroški deželni hipotekami banki. Leta 1949 je postal kustos
na Oddelku za mineralogijo in geologijo pri Koroškem deželnem muzeju. Leta 1950
postane pogodbeni uslužbenec dežele Koroške in leta 1952 deželni muzejski višji svetnik
Deželnega muzeja. V letih 1951-1978 je bil predsednik Prirodoslovnega društva za
Koroško. Naslov honorarnega profesorja na Univerzi v Gradcu je dobil leta 1956, kjer
8	Stanko Buser
je predaval o tehnični geologiji. Od leta 1959 je bil dejaven pri Koroški deželni gra-
dbeni direkciji, leta 1960 je postal deželni geolog. Delal je na vseh področjih upora-
bne geologije. Leta 1961 je prejel naziv dvornega svetnika. Konec leta 1965 je dočakal
upokojitev.
Z upokojitvijo se je v prof. Kahlerju še glasneje prebudil konjiček za geologijo.
Nadaljeval je s svetovalnimi dejavnostmi na vseh področjih uporabne geologije: gra-
dnja cest, vode, topli izviri in gradnja predorov. Izredno je okrepil raziskovalno deja-
vnost o paleontologiji in biostratigrafiji. Močno ga je prizadela smrt njegove žene leta
1987. Iz svojega dragega Celovca se je začasno preselil k svoji hčerki Gertrudi in zetu,
slavnemu profesorju Eriku Fluglu v Erlangen. Poleti se je sprva še vračal v Celovec,
kasneje pa v St. Veit, vendar mu je postal drugi dom Erlangen. Kljub visoki starosti
se je še vedno posvečal vrhunskim znanstvenim raziskavam pri preučevanju fuzulinidnih
foraminifer Karnijskih Alp. Trdna volja in neustavljiva moč sta ga skoraj do konca življenja
še vedno nekaj ur dnevno priklepala k mikroskopu.
Prof. Kahler je zapustil okoli 200 znanstvenih publikacij. Bil je dopisni član Av-
strijskega geološkega zveznega zavoda na Dunaju, častni član Univerze v Innsbrucku,
častni član Prirodoslovnega društva za Koroško, dopisni član Prirodoslovno-zgodovinskega
muzeja na Dunaju. Bil je častni član Avstrijskega geološkega društva in nosilec me-
dalje Eduarda Suessa, za zasluge za Republiko Avstrijo pa je prejel Veliko zlato častno
značko. Bil je tudi zunanji dopisni član Akademije znanosti v Bologni.
Znanstvene raziskave iz paleontologije in biostratigrafije karbona in perma v Kar-
nijskih Alpah je prof. Kahler dopolnjeval tudi na sosednjih ozemljih. Že pred 60 leti
je zašel tudi na slovenski del južnih Karavank. V Dolžanovi soteski je v spodnjepermskem
črnem apnencu odkril veliko fuzulinidno foraminifero, ki sta jo skupaj z ženo leta 1937
opisala kot novo vrsto Pseudoschwagerina camiolica. Ime sta ji izbrala po kranjski
deželi, ki ji je prof. Kahler vedno dajal pomembno mesto pri raziskavah karbonskih
in permskih plasti. Iz rdečega apnenca Dolžanove soteske sta prof. Kahler in njego-
va žena leta 1941 opisala tudi novo vrsto Pseudoschwagerina citriformis. Pomem-
bno vlogo je imel prof. Kahler pri stalnem zanimanju za rezultate raziskav mlajše-
paleozojskih plasti v Sloveniji, ki jih je kritično ocenjeval in jih s citiranjem posredoval
širnemu znanstvenemu svetu. Bil je izreden in kritičen sogovornik, kot človek pa skromen
in do vsakega odprt. Vsi, ki smo ga dolga leta poznali, smo ponosni, da smo z njim
sodelovali in da smo bili njegovi sodobniki.
Ko je bil prof. Kahler pred dobrim letom še zadnjikrat v Dolžanovi soteski na obisku
pri slovenskih geologih, smo menili, da je neminljiv in da ga nobena sila ne more iztrgati
iz vrst izrednih znanstvenikov. Le kdo bi si takrat mislil, da smo z njim zadnjikrat skupaj.
Njegove pronicljive oči so v Dolžanovi soteski opazile nevarno propadanje naravnih
opornih kamenitih stebrov pri predoru. V nekaj dneh po obisku soteske nam je že
poslal svoje videnje o sanaciji predora v njemu tako dragi Dolžanovi soteski.
Mnogi veliki ljudje nikoh ne umrejo. Tako je tudi s prof. Kahlerjem! Svoje neiz-
merno znanje je zapustil zapisano v znanstvenem tisku in v glavah mladih razisko-
valcev, ki že nadaljujejo njegovo delo.
Stanko Buser