5LOVEN5KE
KULTURNE
a k c m e
Leto V - 2 VOCERO DE LA CULTURA E SLO VE N A 31. 1. 1958
VARNA OBRAMBA
V naše domove vdira moderno življenje z vsemi svojimi! dobrimi in -slabimi darovi. Kdor je v prejšnjem stoletju menil, da -se -bo mogel ustavljati takratnemu pogonu na pr. s tem, -da bi se umikal šoiski izobrazbi in ostal analfabet, je kmalu spoznal, da se novostim že zaradi lastnih -koristi me more uspešno ustavljati in da mora kreniti za časom in njegovimi nalogami. Enako je -danes! Niso vse iznajdbe prijetne: marsikdo mrzi radijski aparat im še bolj zvočnik, -ki mu iz sosednega stanovanja neusmiljeno vsiljuje program, ki mu ne prija in ga moti. V Angliji je na pr. med ljudmi, ki veljajo za spoštovalee kulture in umetnosti, neprimerno imeti na vidnem mestu- v stanovanju televizijski aparat. Noč-eju se podvreči “sili” in- poslušati program ter gledati -slike, ki njihovemu razpoloženju ali okusu ne odgovarjajo. Sicer zaradi tega televizijski aparat ni pregnan iz stanovanja: le na vidnem mestu ne sme biti, in kadar se iponuja program ali je navzoč -gost, ki bi želel slediti programu oddaje, pripeljejo aparat iz garderobe.
Živimo v deželi, kjer jte tehnična civilizacija visoka in ohranja korak s -svetovno, vsaj -v glavnem. Pogosto najdemo po domovih vse najnoivejše naprave, od hladilnika do televizijskega aparata. Tudi knjižnica je v (kotu, pa to že bolj poredko. Še bolj zanimivo pa je, da se knjižnica navadno kupuje kar takrat, ko se kupuje opnama stanovanja. Kripec naroči za -sobo tudi knjižno omaro in ta pride v hišo že kar polna knjig in sicer ne po izbiri tistega, ki bo tie (knjige ibral, ampak napolni omaro dobavitelji mize, stolov, postelj in so knjige v skladu z barvo pohištva. Knjige -morajo biti lepo vezane in opremljene-z zlatimi napisi — knjižna omara- je v- sobi za dekoracijo in -pogosto se lastnik nove opreme niti ne zanima, kakšne vsebine so knjige in kdo so avtorji.
To je en del -slike, ki ni omejen samo na tukajšnje razmere. V listih ubija smisel za lepo besedo takozvani “strip” ko more čitatelj “prezreti” vsebino obsežnega dela klasične literature v 30 ali 40 slikah; radijske oddaje prirejajo dela svetovne dramatike in jih podajajo v tskrajšanih oblikah.
Vsi smo del tega življenja in -smo včasih brez moči. Vendar se moramo znati upreti -drčanju navzdol! Če vdirajo v naše domove listi, radijski in televizijski aparati, ne -smemo postati sužnji časa, ki hoče s svojim tempom zasužnjiti človeka in ga oropati volje reševati po lastni izbiri in ljubezni vsaj nekaj notranjega življenja za uživanje prave lepote in trajnih vrednot.
Nismo sami; poleg nas se -rešuje svet v borbi za ohranitev vrednot. Med božičnimi prazniki -so listi in revij© prinašali vabila za nakup del priznanih in trajnih vrednot. Izbira ni bila majhna. Kdor je resno želel, je mogel kupiti knjigo, ki mu naj obogati dom po njegovi lastni izbiri in okusu. Knjižna omara še je mogla napolniti z zajkladi, iz katerih more z bogastvom čipati duh, ki hoče ostati vsaj v enem področju isvoboden. Domača knjižnica, domača knjižna omara, opremljevana z ljubeznijo in znanjem, postaja edina obramba in zatočišče proti premočnemu pritisku -duha oropane civilizacije. (Dalje na 2 strani )
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA IZŠLE SO VREDNOTE Četrta knjiga
VSEBINA: Pavel Krajnik: -Svoboda mesa pri M. M. Tarejevu. — Vinke Brumen: Krekovo delo v letih 1900 - 1907. — Ivan Ahčin: Filozofija automacije —
Stanko Mikolič: Sodobna razvojna stopnja družabnega nauka. — Tine Debeljak: Iz gradiva o Žaklju-Ledinskem. —
Cena zvedku: 30 pesov (2 dolarja, 800 lir).
IZIDE v februarju (M E D D O B J E III/5-6. TISKA SE: Ruda JURČEC: LJUBLJANSKI TRIPTIH.
Dne 1. januarja 1858 je Anton Janežič v Celovcu izdal prvo številko lista “Glasnik slovenski”. Bil je to glasnik slovenskega kulturnega zedinjenja ter zlate dobe ustvarjalne romantike med Slovenci. Pred njim je bilo na Slovenskem že več poskusov ustvariti Slovencem literarno poučni list, a so vsi po krajšem času zamrli. Deset let je Janežič v listu bodril, vzgajal, likal in grajal slovenske pisatelje in pesmike. V prvi številki je Janežič podaj svoj program, ko daje navodila svojim sodelavcem in sotrudnikom:
“Posebno zaželjeni bodo sestavki pisani v a) čisti pravilni slovenščini : narbolj prileže se sercu domača beseda, po ptuje našoper-jena ilada preseda. Če nikakor ne zalezemo domačega izraza, še le tedaj s’3 podajmo no posodo do bližnjih bratov slovanskih. Tmen novo-skovanih se varimo, rajši se držimo splošno evropejskih; b/ lahko umevno in mikavno, da jih bo umel in rad prebiral vsak še nekoliko izobražen Slovenec; drugači se je ne ujemajo z namenom lista leposlovnega; c) čedno in pošteno, v duhu katoliškem, bolj v požlah-tovanje uma in srca, kako v podpihovanje strasti človeških; d) novele in povesiti, osnovane po domačih predmetih, naj bodo živo ogledalo domačega življenja. Naj bolj prikupile se bodo tiste; katere slikajo naše ljudstvo v njegovih dogodbah. žalostnih in veselih, v njegovih šegah iu navadah na sploh v celi njegovi ob-hoji; h kterim se vpletajo razni koristni nauki, poetiški popis do>-mačih krajev in drugih zanimivosti.”
Okrog Janežiča se kmalu zbero vsi tedanji slovenski kulturni u-stvkrjalci. Galerija sodelavcev oblaga imena: Levstik, Cegnar, Valjavec, Stritar, Gregorčič, Cimperman, Mandelc, Erjavec, Jurčič, Zarnik, Štefan, Ogrinec, Tušek, Volčič, Šubic.
V prvem letniku je že izšel “Martin Kerpan z Verha”. Z njim je Levstik pokazal, kako je treba obdelovati umetniško tudi preprosto ljudski snov. Obenem je izhajal znamenit Levstikov esej o slovenskem pisanju “Od Litije do Čateža. Tudi balada “Ubežni kralj” je izšla v Glasniku. Fran Erjavec je objavil spis “šnakšnepkovski”.
Posebno zanimivost so listu dajali dopisn iz različnih krajev. Dopisniška mreža je zajela vse slovensko ozemlje.
IZLET
Slovenske kulturne akcije na Hiawat!to v nedeljo 9. februarja, ob 9.30 zbirališče v pristanišču Tigre — Na otoku bo tudi sveta maša —
Na sporedu kramljanje o Long-fellowu in njegovi Hiawathi.
(Nadaljevanje s 1. strani.)
Za nabavo knjig gotovo danes ne more biti težav; ikdor le more, bo uvidel, da je knjiga razmeroma še vedno poceni. Iz domovine smo med drugim prinesli tudi ljubezen do 'knjig. Sprejemajmo jih radi s svoje domove, naj bogate naše domače knjižnice in naj pričajo, da spadajo prav one med glavne branilce naših najdražjih vrednot.
odmevi
Kulturna delavka, ki živi v Italiji, nam je pisala in pravi med drugim:
‘“Prav je da ste ponatisnili Štihovo kritiko o U-gaisli literaturi; bila je toliko nujna, kot dež presušeni zemlji... Dokler se nisem prešel'la, sem bila res na tekočem o kulturnem gibanju v domovini. Poznam dokaj mladih in svežih umetnikov, med njimi jih je nekaj, ki bi s svojimi stvaritvami zadovo jili svetovno javnost. Zaradi monopola pa lahko na žalost pričakujejo le sledeč odgovor: “...vre to Vam priznamo, toda sprejet boste takrat, ko nas bo Vaše obnašanje zadovoljilo..(iz pisma predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani 1. 1953).
...Pohvaliti zato sedaj zamisel in delovanje Slovenske kulturne akcije je vse premalo. Vse premalo, saj cfostoj in aktivnost te organizacije predstavlja isvetu Slovence še v drugi luči. Vsak od nas pa, kateri je bil prisiljen zapustiti domovino in se iz tujine ni mogel več wn:ti domov, je b:l kot brezdomec. Domotožje je še večje. Zato je ta organizacija vredna največjega in najglobljega spoštovanja, saj nudi vsem izgnancem nov dom., človek bi se od ganjenosti zjokal. ..
, Iskreno želim mnogo uspeha v tem letu vsem vam. ki ^se žrtvujete is sodelovanjem, da s tem ohranjate našo trdo. a lepo s'ovensko besedo in tako vzbujate apet in spet narodu zavest..
Prijatelj iz Londona piše:
“Jaz sam isem tukaj že dvakrat predaval o Slovenski kulturni akcji v okviru predavanj o kulturnem delu slovenske emigracije in sicer enkrat v Slovenskem društvu v Londonu, drugič v kuiturnem odboru Podpornega društva svobodnih državlianov Jugoslavije, ki je edino tukajšnje društvo, v katerem so Srbi, Hrvati in Slovenci... Srbi in Hrvati, ki o kulturnem delu s ovenrke emigracije niso vedeli mnogo, o Slov. (kult. akciji na nič. so otrudoval; slovensko kulturno delo — zlaisti SKA. Priredil som jim majhno razstavo — vse, kar je SKA doslej izdala. sem jim v predavalnici pokazal”.
“DUH. ŽIVLJENJE”” O DVEH KNJIGAH SKA
“Duhovno življenje" prinaša v svoji decemberski številki, 1957. pod zaglavjem “Nove knjige” kritični poročili o dveh knjigah, ki sta izšli pri Slovenski kulturni akcji. Znani pesnik Slavko Srebrnič pravi med drugim:
“Neki argentinski zdravnici sem pokazal številko Meddob.ja z reprodukcijo Goršetovjh del. Dal sem ji pur pojasnil o naslovu revije in vsebini. Ko je kn;i:igo prelistala, je rekla: Ne razumem jezika, sedeč po opremi, reprodukciiah kiparjevih del in značilnem naslovu1, imam vtis, da to publikacijo izdajajo ljudje z visoko kulturo. — Lepo piriznauie - in mislim, da ni uamo prazen pok'oin. saj Kulturna akcija s svojimi deli stremi za višio kulturo in nas poskuša ohrandi v taktu s sodobnim kulturnim življenjem doma in po svetu. To dokazu-'eta tudi nieni zadn;l dve knjig-: Zorko Simčič: Človek na obeh straneh stene in France Papež: Osnovno govorjenje.
... Velik pisatelj in v-dec in prerok, čeprav učitelj. Morda bo kdo očital Simčiču, da je psihološki
obrazi in obzorja
V poletni dobi prireja Slovenska kulturna akcija za svoje č.ane in prijatelje izlete, ki naj bi po možnosti imeli tudi program, ki hi odgovarjal namenom društva. Tako je bil predlanskim izlet v La Plato, pezneje izlet v starodavni grad pri Lujanu — oboje je bilo združeno z ogledom kulturnih in zgodovinskih znamenitosti.
Letos prirejamo izlet na Hiawatho, Otok v Tigrah. Mnogo slovenskih skupin je že bilo tam, SKA prireja tokrat že dragi izlet na to lepo posestvo. Vendar najbrž le malokdo ve, da je ta otok v lepi zvezi s slovensko zgodovino. Ime otoka je povzeto po znameniti pesnitvi pesnika ameriške romantike ilenryja Wad.swort.ha Longfellowa (živel od leta 1807 do 1882) in nosi ep ime “The Song of Hiawatha — Pesem o Hiawathi”. Pesnitev opisuje folklorno življenje indijanskega plemena Očipvejcev in je bila napisana v letu 1855, to je v dobi, ko je haš slovenski misijonar in škof Irenej Fn derik Bcvmga deloval ravno med tem plemenom Indijancev. Pesnik Longfe".low je med drugim na potovanju iz Evrope na ladji srečal duhovnika Smolnikarja, ki je odhajal v misijone k Baragi in so o tem' srečanju zapisani sledovi. (Glasi, 1. IV, štev. 3.) Ob devetdeseti obletnici Baragove smrti prinašamo v prevodu Tineta Debeljaka ml. “Pesem o Hia.wat-hl”, ki bo podana na izletu, 'kjer bodo dodane kulturne .zanimivosti, ki so s pe-enitvijo in dobo v zvezi.
Henry W. Longfellow:
PESEM O HIAWATHI Uvod
Vprašate, odkod te zgodbe?
Te povest^ običaji s takim vonjem po gozdovih, z roso in meglo na jasah, s kodri dima iz šotorov v stenah se odbijajočim, da mogočno odjekuje in z bobnenjem rek vel kih, kot grmenje med gorami?
Odgovarjam vam in pravim:
“Iz gozdov in iz prerije, s severnih Vel kih jezer, iz dežele Očipvejcev,
iz pokrajine lotov,
od gora, moč
v skalnatih Pela mu ,per. po močvarah po otožnem F v vodi: ‘ohetowaik’, l^ž oznanja,
in barij
kjer ‘lahu-shua’ se in čaplja hranita med tem ločja.
Le ponavljat ar mi pel je Zadaha,
,TOki pevec. Naw,ada'ha
včasih stari slavni godec Vprašate,
našel je te d: pesmi, te povesti, iciie?
Odgovarjatam dn pravim:
‘V ptičjih giiih divjih gozdov, v tesnih hivi^h bobrov, za sledjo biz<^ divjih,
Ščih orlov! je divja Po bar j ih,
ptiček ‘mahn in ‘shu-ohtH
ter petelin nfadasa.
Če pa vipr; Kdo pa bil Daj, povej š<
Vam lahkt^ prav z opisoi
gos divja ‘wawa’, sinja čaplja
'že še več me: ,^awadaha? Nawadahi!
to odvrnem sledi tu:
Tam v dol Tawasentha v tihem in #em dolu je ob prijetnjtoku reke živel pevec Fadaha.
Krog njega v indijanska, travniki in y polja, a gozdovi 'ter zadaj, smrekov logi]z vrhi poje, v zimi bel, rt v poletju, poje... pojej Vedno poje... In prijetni tj reke se ti kaže pil doline kot deroči spomlad, kot zelenje ^ .Poleti, sivkasta me! leseni, in kot temnejša v zimi. Njej na br^lvel pevec je v dolini vasentha v tihem in A dolu.
Tam je pel ‘f *awathi, pesem to o V^athi: o njegovem f Vu> žit ju, o molitvi binjUi delovanju itptienju, da plemen©11] Pomagal, ljudstvo isvor’1 k napredku.
_______________________________
Ti, ki vabi te narava, ljubiš sončni sij n,a trati, ljubiš senčnate gozdove, ljubiš veter med vejami, dn nalive, snežne vihre in bobnenje rek mogočnih skozi ograd smrek visokih in grmenje nad gorami, kjer odmevi neštevilni,
(krilijo kot orli v stenah: daj, prisluhni divjim zgodbam, pesmi tej o Hiawathi!
Ti, ki ljubiš ljudske zgodbe, ljubiš narodne balade, ki z glasovi iz davnine dajejo nam znak kot z .roko, naj prisluhnemo jim tiho tej otroški preprostosti, ko uho težko razloči, govori-li ali poje:
,čuj legendo indijansko, pesem to o Hiawathi!
Ti, ki imaš srce preprosto,
Bogu zvest si in Naravi,
■ki veruješ, da v vseh časih človek čutil je človeško, da še najbolj divja srca hrepenijo po dobroti v tihi nezavedni slutnji, da se plahe, slabe roke, slepo tipajoče v noči, božja dobra dlan dotakne, in ji moč da in poguma: daj, prisluhni skromni zgodbi, pesmi tej o Hiawathi!
Ti, ki včasih na sprehodu po stezah v zelenih poljih, kjer z osamljenega grma rdeče jagode visijo preko sikale, obrasle z mahom, postojiiš ob starem grobu, premišljuje stare verze, zbrisane na pol od časa, pisane s preprosto roko neučeno, a vse črke polne upa in bridkosti, polne nežnega zanosa Zemskega in Onostranstva: stoj in beri v takih verzih pesem to o Hiawathi!
Poslovenil Tine Debeljak, ml. Opomba: Hiawatha beri: Hafcrvatha.
doma in po svetu
— Ljubljanska opera je uprizoril edno opero, ki jo Je kompomral Marij Kogsj “Črne maske”. Delo je bilo prvič predvajano pred 30 leti in je bilo takrat proglašsno za nerazumljivo. Sedaj s a jo dala na odsir Samo Hubad in Hinko Leskošek. Ljubljanska kritika je u-gotovila izredno svežost in veli-č.no dela in priporoča, da se
•ll.
nekatera mesta opere op1^ nakar bi moglo delo na svetal odre, ker je možno konkurn z vsakim sodobnim evropS*’. glasbenim delom.
— Prosvetno društvo ga ” v Torontu je prir®1, Balantičev večer. Na spot' je bilo predavanje o Balam. (ipiredaval S. Pleško) in d®* macija pesmi.
— Glavne francoske književ-nenagrade zaleto 1957 so prejeli: Prix Gionciourt je dobil Roger Vailland za roman La Loi, Prix Femina je prejel Christian Megret za roman Le Correfour des Solitudes, Re-naudot pa je bil prisojen Mi-chelul Butom za roman La Mo-dification.
-—• Francoski pesniki so ustanovili posebno vsakoletno knji-
ževno natgrado. Čez leto zbirajo med seboj prispevke in kolikor nabero, podele potem nagrado tistemu pesniku, ki je v tistem letu izdal pesniško zbirko, pa je hkrati v težkem materi j alnem položaju (bolezen, pomanjka nje, izredni življenjski udarci). Tako nagrado je za leto 1957 prejel pesnik Robert Lorho. Nabrali so v letu 313.000 frankov (približno 1000 dolarjev).
fotograf, iki lovi v lečo svoje duše begotne sence sodobnikov — če ni morda ta “Človek na obeih straneh stene” simbol človeka meddobja, ki se nemirno premetava na gnmadi svojih spominov kot gad na žerjavici in ne najde realne poti v bodočnost.. . Ker je knjiga, idejno sporna, je zanimiva in pri ponovnem branju človek z večjim užitkom 'bere skoraj' brezhiben slovenski tisk na dnu sveta... Upam, da s® Simčič .spusti še v nove globine človeške duše”.
O (Papeževi zbirki “Osnovno govorjenje” pravi:
“... Vse pesmi so pisane v prostih stihih, zato je pesnik deloma svobodnejši v oblikovanju, pa je po drugi strani bolj vezan v tehtanju izrazov, da ne postane pesem proza ali pa neke vrste ritmična, filozofija. Če se bomo na Papeževe pesmi tako privadili kot smo isie na pesmi v prozi Rabindranata Tagoreja — porečemo, da je velik peismik... Škoda, da ‘je knjižica izš’a brez vsakega /primernega uvoda, ki bi lahko z nekaj stavki pomagal pri razumevanju pesmi, ki niso vedno razvidne. Sicer .se sme reči o sliki, da je lepa, čeprav ne vemo, kaj pomeni in bi isto lahko trdili o pesmi, vendar to ne velja za pesem, ki je bolj misel kot podoba...”
V tržaškem štirinajstdnevniku Gospodarstvo je dne 26.julija 1957 V. B. napisal naslednja oceno o Človeku na obeh straneh stene: “Človek na obeh straneh stene je naslov novele, ki je izšla kot knjiga na 170 straneh v Buenos Airesu. Napisal jo je mladi pisatelj Zorko Simčič, ki je bil prva povojna leta v službi na tržaškem radiju, potem pa se je izselil v Argentino. Knjiga je nedvomno najboljše pripovedno delo', kar jih je po vojni izšlo med Slovenci v tujini. Simčič je v skrbnem jeziku in pretehtanem modernem slogu prikazal na zunaj nezanimivega junaka in slabiča, slovenskega begunskega izobraženca v Argentini, ki je notranje ves razdvojen, brez volje in moči. Novela sicer izzveni mračno in bo dala kritikom povod za razne pomisleke, toda napisana je napeto in polnokrvno. Odigra se - kajpada z bogato naslonitvijo na minulost - v Buenos Airesu v nekaj nočnih urah med soboto in nedelio. Žal je tu in tam malo prezgoščena in zato /manj jasna. O kaki tendenčnosti ni govora. Ta knjiga ne bo branje za ljudi, ki so vajeni naših večerniških povesti, vsaka težja ■stvar pa jim je pretežka. “človek na obeh straneh stene” je novela za č’oveka, ki zna misliti in videti lepoto v najmaniših podrobnostih. Takega bralca pa ho knjiga pritegnda in mu šla do srca. O njej ho še veliko napisanega. Nihče, ki bo preučeval našo književnost po letu 1945, ne bo mogel mimo uje”.
KNJIŽNA DELAVNOST V LJUBLJANI
Državna založba Slovenije v Ljubljani je za leto 1958 /pripravila obsežen knjižni program in namerava izdati 150 raznovrstnih 'knjižnih izdaj. Med temi bo tudi 50 slovenskih del pestre vsebine.
Pio večletnem premoru bodo letos izšla tudi izvirna dela ,slovenskih pisateljev. Napovedana sta .dva romana Miška Kranjca, obširnejši roman o slovenskih izseljencih je pripravil pisatelj Anton Ingolič, Boris Pahor ie sp:sal povest o medvojnih koncentracijskih taboriščih, Vera Miheličeva pa roman iz slovenskega meščanskega okolja. Pričakujejo pa tudi izbor novel Alojza Rebule ib Ivana Pdtrča ter pesniško zbirko Lili Novy.
Založba bo nadaljevala svoje ustaljene zbirke in sicer Zbrana dela starejših -slovenskih pesnikov in piinateljev. Izšli bodo nadaljni zvezki Otona Župančiča, Josipa Stritarja, Ivana Tavčarja. Frana Levstika in Janeza Trdine. Posebnost bo obsežna razprava o Simonu Gregorčiču, ki jo je pripravil dr. France Koblar. Iz srbohrvaščine bodo prevedli de'a Iva Andriča, Ivana Dučmeliča, Jovana Slkeriiča in iz makedonščine Dmitra Mitreva. Iz svetovne književnosti bodo prevajali in objavili dela italijanskega pisatelja ATbsrha Moravi e, iz angleščine Oscarja Wil-da, ameriške Faulknerja, rutke Puškina. Dostojevskega. iz antike Plutarhovo Življenje velikih Grkov, TukidideVo Peloponeško vojno ter Ovidova Pisma.
V prihodnji številki Glasu bomo objavili knjižni program za leto 1958, ki je v glavnem že pripravljen.
kronika
— Kipar France Ahčin je od 19. do '31. januarja razstavljal v Mar del Plata svoja dela v salonu umetniškega združenja Agrupacion Ar-tisticos Plasticos M.arplatenses. Na razstavi je bilo 28 del, ki so bila že razstavljena na umetnikovi de-cemberski razstavi v Buenos Airesu. V galeriji Velazquaz v ulici M'aipu pa je bila kolektivna razstava umetniškega združenja ME-ERA. Dela je razstavilo nad 100 tumetnikov. vsak z enim delom. Ob otvoritvi so bile podeljene nagrade za najboljša dela in je kipar France Ahčin prejel II. nagrado za žgano glino “Materinstvo'’.
—• Dne 30. januarja se je začela v Buenos Airesu mednarodna regionalna konferenca delegatov PAX ROMANAE iz petih držav Južne Amerike. Zasedanje je tokrat vodila Argentina. Na slavnostni otvoritveni seji je imel uvodno predavanje dr. Milan Komar.
doma in po svetu
— Italija je slavila dvestoletnico rojstva kiparja Canova. Kritika, italijanska in mednarodna je soglasno ugotavljala ob tej priliki. da je bil Canova zadnji veliki italijanski kipar.
— Francoski literarni tednik Les Nouvellaa Litterairas je razpisal anketo o Goncourtovih nagradah v zadnjih petdesetih letih. Vprašanja so dostavili 100 najbolj znanim članom akademij, književnikom. kritikom, likovnim umetnikom. List je prejel 87 odgovorov. Marcel Proust je dobil največ glasov (57) : prejel je Goncourta leta 1919 za roman A 1’Ombre des Jeu-nes Filles en FLeurs. Drugi je An-dre Malraux: prejel je 44 glasov i n 1. 1933 nagrajeno delo je bilo La Condition humaine (delo je izšlo v Ljubljani pod naslovom Vihar v Šanghaju). Tretji je sedanji član akademije Georges Duha-mel za delo Civilisation (nagrajeno 1. 1918). Četrti je Henri Bar-buisise za delo Le Feu (prejel je 10 glasov). Delo je izšlo v slovenskem prevodu in sicer kmalu po prvi svetovni vojni. Zanimivo je, da mnoga dela, podeljena v zadnjih letih, niso dobila niti po tri glasove. Urednik ankete objavlja namreč še tiste avtorje, ki so prejeli vsaj tri glasove.
— Francoski pisatelj in filozof Gabriel Marcel je obiskal Japonsko in imel tam več predavanj o francoski literaturi in o evropski “GLAS” je Štirinajstdnevnik. Izdaja ga
filozofiji. Bil je isprejet tudi pri japonskem cesarju.
—• Ko 'so nagrajenca Michela Butora (Prix Renaudot) vprašali, kaj misli o kritikih, je odgovoril: “Navadil sem :se dobro prenašati zlobne kritike in neumne kritike. Ne morem pa prenesti kritika, ki je neumno zloben”.
—	Ignac Koprivec, pisatelj motivov iz Slovenskih goric, je objavil nov roman iz istega okolja Hiša pod vrhom’. Kritiki dela ne hvalijo in mu očitajo, da se ni znal otresti črnolbelega opisovanja.
—	V Ljubljani je izšla nova številka tretjega letnika časopisa Jezik in slovstvo. List je sicer namenjen slavistom, pa je po vsebini tako pester, da menijo, da je to ena najbolj zanimivih revij v domovini. — Izšel je tudi Zgodovinski časopis, ki ga vsako leto izdaja Društvo slovenskih zgodovinarjev. Nosi pa šele letnico 1955, ker je zaradi raznih ovir izhajanje zaostalo. V tem sešitku sodelujejo Milko Kos, Bogo Grafenauer, Franc Zwitter, prof. Žontar in drugi.
—	Med knjigami Prešernove družbe za leto 1958 je izšel tadi nov roman Miška Kranjca. — Pri založbi Obzorja v Mariboru je izdal zbirko svojih novel Andrej Hieng. Zbirka nosi naslov Usodni rob. — Tone Seliškar je objavil mladinsko knjigo Indijanci in gusarji. Dejanje se dogaja med otroki ljubljanskega predmestja.
—	V samostanu Monte Calvario pri Domodošsoli je umrl eden najboljših sodobnih italijanskih pesnikov duhovnik Clemente Rebora. Njegovo poezijo označujejo kot eno najbolj iskrenih pesniških izpovedi našega časa. Rodil se je 1. 1885, v samostan pa je vstopil 1. 1930. Iz ponižnosti je nehal pesr-niti; ko je pred nekaj leti zbolel, so ga predstojniki vzpodbudili, da je spet začel pesniti. Tik pred smrtjo je izšla knjiga njegovih zbranih del.
—	Pri Državni založbi v Ljubljani je izšel “Slovenski zdravstveni besednjak”, ki na 700 straneh obsega prinaša slovenske izraze za latinske medicinske pojme. Besed-nijak je bilo življenjsko delo pok. dr. Mirka Černiča, znanega kirur-
ga in primarija v Mariboru, ki je lansko leto umrl. Po njegovi smrti so njegovi prijatelji že zbrano delo uredili in sedaij objavili.
—• Četrti festival avstrijske književnosti in glasbe je bil v Št. Vidu na Koroškem v oktobru tJ. Udeležili so se ga številni vodilna književniki mlade avstrijske generacije. Med gosti iz tujine sta bila nemški pisatelj Rudolf Hagelstan-ge in slovenski pisatelj dr. Branko Kreft iz Ljubljane. Na željo prirediteljev festivala je predaval o pomenu kulturne izmenjave ter o prevodih avstrijske književnosti v slovenščino.
—	Za profesorja biologije na univerzi v Milwaukee je bil imenovan dr. Jože Goršič. Svoje študije je začel kot begunec na univerzi v Gradcu, pozneje pa jih nadaljeval na univerzi v Chicagu. Ko je dosegel doktorat so mu ponudili mesto profesorja na univerzi v Mil-waukee.
—	Založba Lipa v Kopru je izdala prvo delo slovenskega pisatelja Vasje Ocvirka. Roman obravnava partizansko življenje med vojno.
—- Diego Fabbri, avtor dram Preiskava, Sodba Jezusa Kristusa je pred kratkim bil da1j časa v Parizu, kjer pripravljajo uprizoritev njegovih del, tako tudi Preiskave. Časnikarjem je izjavil, da mu je pisatelj Francois Mauriac na ponovno njegovo prošnjo dovolil, da sme dramatizirati njegov roman Therese Despueyroux. Fabbri pra vi, da bo moral delu dodati nekaj vložkov.
—• Krščanska ikmltufina zveza v Celovcu je im,e’a občni zbor in je bil izvoljen ta odbor: predsednik prof. dr. Pavle Zablatnik, zvezni tajnik je urednik Kronike Albert SUdjak, odborniki so: Janko Tol maj ei!, Milka Hartmanova. Loj-zd Gregarič, Janko Olip, Vinko Zaletel in Baumgartner.
—	Društvo slovenskih književnikov je koncem novembra 1957 razdelilo svoje vsakoletne nagrade. Za roman je dobil nagrado Miško Kranjec zla delo Zemlja se z nami premika, Kajeton Kovič za pesniško zbirko Prezgodnji dan in Filip Kalan-Kumbatovič za zbirko esejev Veseli veter.
ZALOŽBA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Zorko Simčič:
ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE Knjiga, ki je vzbudila splošno zanimanje
France Papež:
OSNOVNO GOVORJENJE Zbirka ,moderne poezije
Stanko Kociper:
NA BOŽJI DLANI Roman liz pivih dni vojne
Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejla, FCNDFS. Bs. As., Argentina. Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Federico Grote”. (Ladislav Lenček C.M.), Montoj de Oca 320, Buenos Aires.