KATOLIŠK GKRKVEN LIST, „Danica" izhaja vsak petek na eeli poli, in velja po pošti za celo leto 4 gl. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za četert leta 1 gl. 30 kr. V tiskarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 gl.. ako zadene na ta dan praznik, izide -Danica" dan poprej. Tečaj XL. V Ljubljani, 20. vel. travna 1887. List 20. 261 mučencev, ki so bili na Angleškem zavolj sv. vere pomorjeni. V 16. stoletji je bilo grozovito preganjanie katoličanov in sv. Cerkve ter sovraštvo zoper rimskega papeža. Divjalo je preganjanje v omenjenem stoletji in naslednjič posebno na Angleškem. Iz vsih stanov verniki so terpeli zaničevanje in psovanje, tepeže, prenašali železje in ječo in mnogi neusmiljeno smert za sv. vero. Z morijo, pobijanjem in raznoterim preganjanjem so nečloveški trinogi namerjali katoliško vero do čistega izkoreniniti in zatreti. Toda častitljive marternike so verniki precej začeli častiti, in kri mučencev je bila seme kristjanov. Neprijazni časi so zaderževali. da taki mučenci niso bili že precej v začetku od sv. Cerkve za svetnike razglašeni, dasiravno so med Angleži in med verniki vsega sveta veljali za take. Odkar pa se je na Angleškem zopet vstanovila cerkvena vlada (hierarhija), kar se je tako močno želelo; so ondotni katoliški škofje zbirali starodavne pisma in dokaze, ter se je v Vest-miinsterskem škofijstvu pričelo preiskovanje ali tako imenovana cerkvena pravda o mučenstvu. vzrokih mu-čenstva, kakor tudi o znamnjih ali čudežih 350 služabnikov Božjih, ki so bili iz sovraštva do sv/ vere pomorjeni. Nasledek teh preiskovanj je bil poslan papežu v Rim. Nato zdajci so se jele pošiljati v Rim tudi prošnje iz vse Anglije, in sicer ne le od škofov, ampak tudi od premnozih preslavnih cerkvenih in deželskih mož, da naj bi se tem spričevavcem skazovala očitna čast sv. Cerkve. Sv. Oče so to zadevo zročili sv. zboru za obrede, kteri je vso reč natanko preiskaval in sv. oče Leon XIII so 4. grud. 1886 privolili, da o 261terih izmed onih 350 se sme preiskava dalje gnati, o druzih je treba pa še novih spričevanj in dokazov. Med temi 261 je: 1 nadškof, 130 mašnikov, 15 benediktinov, 12 frančiškanov, 1 avguštinec, 1 minorit, 26 jezuitov, 3 vitezi sv. Janeza Jeruzalemskega, 72 svetnih. Frančiškanski časnik v Rimu „Acta ord. Mino-rum" našteva po imenih redovnike frančiškane, ki so bili pomorjeni med 1. 1537—1679. Kardinal nadškof Manning je 1. 1879 poterdil prav ginljivo molitev k tem marternikom in omenjeni fran- čiškanski časnik opominja sobrate svoje, naj to molitev zasebno včasi molijo. Tako-le se glasi: Molitev, ki naj se zasebno moli, da se tem mučencem doseže slovesno prištetje med marternike. Predglas. Videl sem pod oltarjem. Psalm 78. O Bog! narodi so prihruli v tvojo dedino, oskrunili so tvoj sveti tempelj; spremenili so Jeruzalem v grobljo. Dajali so merliče tvojih služabnikov v jed ticam pod nebom, meso tvojih svetih zverinam na zemlji. Prelivali so njih kri kakor vodo krog Jeruzalema; in ni ga bilo, *da bi jih pokopaval. Doklej, Gospod, se boš serdil brez preneha, (doklej) bo gorela tvoja gorečnost kakor ogenj? Ne spominjaj se naših nekdanjih grehov; naglo naj nas prehiti tvoie usmiljenje, ker silno smo poterti. Pomagaj nam, Bog, naš Zveličar! in zavoljo slave svojega imena reši nas, o Gospod! prizanesi našim grehom zavoljo svojega imena; Da ne rečejo kje narodi: Kie je njih Bog? In da se zve med narodi pred našimi očmi maščevanje za prelito kri tvojih služabnikov. Pride naj tebi pred oči zdihovanje jetnikov; po velikosti svoje roke ohrani otroke smerti. Čast bodi Bogu Očetu itd. Predglas. Videl sem pod oltarjem duše pomorjenih zarad besede Božje in zarad spričevala, ki so ga imeli; in so klicali z velikim glasom, rekoč: Doklej, Gospod (sveti in resnični), ne sodiš, in ne tirjaš naše kervi od njih, ki zemljo gospodujejo? Pod prestolom Božjim vsi sveti kličejo. O. Maščuj našo kri, Gospod naš Bog. Molimo. Dodeli, prosimo, vsegamogočni Bog, da ki smo častitljive mučence spoznali serčne v njih spričevanji, tudi njih dobrotno priprošnjo pri Tebi občutimo. O Bog, ki preslavljaš nje, kteri Tebe proslavljajo, in ki si češčen s češčenjem svojih svetih; prosimo, dodeli milostno, da kri mučencev, ki so bili "^Jtngljj^ umorjeni, ker so Jezusu spričevanje dajali, slovesni sodbi Tvoje Cerkve preslavljevana. tem Kristusu, Gospodu našem. O. Amen. Oče naš. Češčena Marija. Verujem. Presvitli gospod kardinal nadškof TVestmiinsterski so to molitev poterdili, in podelili so 3. sveč. 1879 100 dni odpustka tistim, ki jo pobožno molijo. Časi očitnih prošenj. Križev teden gre h koncu, ne pa časi molitev in prošenj, kar je vedno potrebno. In da si to bolj v spomin in v serce vtisnemo, naj nam služi naslednje branje. Mamert, škof Vienski na Francoskem, je 1. 474 začel dni očitnih prošenj v križeveiu tednu. Povod temu bile so hude nadloge, ki so terle ondotne prebivalce. Posebno veliko škode so napravili potresi in dereče živali. Že celo leto so terpele te nadloge. Ljudstvo je upalo, da bode v velikonočnem času Bog odvernil te nadloge: a ravno nasprotno se je zgodilo. Velikonočno nedeljo med sveto mašo se je vnela kraljeva palača in ogenj je žugal vse mesto upepeliti. Zbegano ljudstvo hitelo je iz cerkve, da bi ustavilo požar, a škof je pa klečal pred altarjem iu goreče prosil, naj odverne ljubi Bog nesrečo, in glej. škofova molitev bila je uslišana, ogenj se je pogasil. Ko se je približal praznik vnebohoda Jezusovega, napovedal je škof svojim ovčicam post in druge pobožne opravila. Nato jele so se nadloge manjšati, in kmalu potem so pojenjale. To se je po vsej Cerkvi razglasilo io pobožne vaje so se vedno bolj in bolj šitile, tako, d*" so dosegle dandanašnjo podobo. Namen teh iu tacih očitnih prošenj je ta, da bi z gorečo molitvijo od Boga pridobili dobrot za dušo in za telo. Ker so ti anevi ravno spomladi, priporočamo božjemu varstvu posebno kaleče setve, io zatoraj gredo sprevodi po polji. Ravuo to pa opominja, da naj verniki tudi naualje goreče molijo v ta namen in da naj ne kličejo z razuzdanim življeniem pravice božje na maščevanje. Vsled greha rekel je Bog Adamu: »Prekleta bodi zemlja zaradi tvojega dejanja!- (Moz. 3, 17.) Pod tem prekletstvom zdihuje človeštvo. Res je Jezus, Sin Božji, zadostil za grehe in po svetih zakramentih se vdele-žujemo zadostenja, da zamoremo doseči zveličanje svoji duši, ako smo z grehi zveličanje zapravili. Nebesa so nam zopet odperta, pa sveti raj je zgubljen. Pc Božji previdnosti je za nas boljše, da se pervotni čez vse srečni stan človeštva nič več ne poverne, samo da se le to doseže, kar je naši duši na korist. Nadloge in reve ne bodo človeštvu nič več oduzete, da ž njimi zadostujemo za greh; »kajti vsi smo grešili po Adamu.-Po odrešenji ni bilo prekletstvo sneto z zemlje, bilo je le zmanjšano. Da očistimo svojo dušo zlega, dani so nam sveti zakramenti; da pa oprostimo zemljo prekletstva, ima sveta Cerkev zakramentalije, ali blagoslovila iu blagoslove, molitve; to so sredstva, s katerih pomočjo smemo upati, da sprosimo od Boga. da nam zmanjšuje naše reve. ako nas tega vredne spozna. Kai storimo toraj, ako gremo s križem, znamenjem odrešenja, pod mili nebes? Prosimo Boga, naj razteza blagoslov odrešeuja tudi nad zemljo, da naj od nje uzame prekletstvo, katero je nakopal greh; prosimo ga, naj nam da vgodno vreme, naj nas varuje pred nevihtami, treskom in točo. Ker končamo procesijo s sveto mašo iu tako obhajamo spomin kervave daritve, odpremo s tem prebogati vir, iz katere teče blagoslov odrešenja. Res, prav primereu čas prositi Boga, da naj blagoslov odrešenja razteza tudi nad ukleto zemljo, je velikonočna, pa tudi še povelikonočna doba. Kajti sedaj spominjamo se dni, v katerih so nebesa premagala pekel, in prav sedaj, ko smo po prejemanji svetih zakramentov očistili si duše in postali opravičeni nas bode Gospod ložej uslišal. V posebno lepi zvezi so prošnji dnevi s praznikom Gospodovega vnebohoda. Po Veliki noči počiva sveta Cerkev tako rekoč na Jezusovem uaročji. In sedaj ko bode šel k Očetu, mu razodeva naše reve in nadloge, da bode ko Sin človekov pri Očetu prosil za nas. Prošnje, molitve, solze sv. Cerkve bode Jezus izročil svojemu Očetu. Sv. Cerkev Jezusa v procesijah, bi djal, spremlja do Oljske gore, od koder gre v nebesa, kjer je naš posrednik. Prositi ga pa moramo, da bode posredoval zlasti za naš dušni blagor, posebno, da bi ohranili milost Božjo, ki smo jo prejeli v velikonočni spovedi iu se bolj in vedno bolj vnemali za večne dobrote. „Ako ste s Kristusom vstali, iščite to, kar je gori, kjer je Kristus na desnici svojega Očeta, in ne mislite na to, kar je tukaj!" (Kol.3, 1.2.) Tega moramo pred drugim prositi in potem bomo uslišani, ako kličemo: »Da sad zemlje daj in ohrani: prosimo Te, usliši nas!" Ako se ravnamo po navodu, ki nam ga daje sveta Cerkev v litanijah vseh svetnikov, gotovo bodemo prav ravnali in v svesti si smemo biti pomoči svetuikov, ki stoje pred prestolom Božjim! Tako naj se moli, ravna in živi ne samo po deželi, ampak tudi po mestih. Kajti za meščane je ravno tista pot proti nebesom, kakor za priprosto ljudstvo po deželi. Če tudi se oni ne pečajo s pridelovanjem živeža, vendar pa ga rabijo v svoje ohranjenje in to še bolj kakor kmetje. Kar kmetje boljega pridelajo, to večinoma pripeljejo v mesto, in le kar je slabšega, sami vživajo. O kako grozno nehvaležno delajo meščani, ako se ne vdeležujejo procesij in druzih očitnih molitev, pri kterih se moli za dobro letino! Zato so pa tudi šibe, ki zadevajo meščane, veči del bolj hude in občutljive, kakor pa one, ki tepejo ljudi po kmetih. Gorje n. pr. družini, ako v mestu hiša in prodajalnica poprej premožnega posestnika gre na boben! Čeravno je pomanjkanje in stradež tudi po kmetih; vender ni toliko beračev in odbobnanih postopačev, kakor po mestih. Še veliko bolje pa bode po kmetih, ako se bratovščina treznosti vkorenini ter ljudje opuste nesrečni »šnops" in vražji »špirit/ česar reši ljube Slovence, o Gospod! Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljnbljane. (Katoliški misijon na Danskem.) BOG DAJ SREČO! Milostni gospod knezo-škof Ljubljanski, dr. Jakob Missia, so blagovoljno dovolili, da smemo v Ljubljanski škofiji nabirati milodarov za katoliški misijon na Danskem, ki se sicer veselo in lepo razvija, pa je vedno v velikih zadregah in stiskah. Za časov Martina Lutra so bili katoliško vero v Danskem kraljestvu popolnoma zaterli, tako, da ne ena sama družina ni mogla svojim otrokom ohraniti edino izveličavne sv. vere. In do leta 1849 se ni smel pover-niti noben Danec v naročje katoliške cerkve, če ni hotel zapasti smertni kazni. V teh žalostnih časih napravila si je edino le Avstrija za svojega poslanca v Ko d a nji (Kopenhagnu), glavnem mestu Danskega kraljestva, majhno kapelico in še to le z veliko težavo. Kakor iskrica pod pepelom skrita, tako je tlela katoliška vera na Danskem. V novejših časih pa je začela luč prave vere, ki je bila po severnih deželah najprej ugasnila, ravno na Danskem, kjer je bila za katoliško cerkev popolnoma zgubljena, v novo goreti, in žarke svoje razprostira po vseh severnih deželah. Cesar bi človek ne bil pričakoval, zgodilo se je: število tistih, ki se vračajo v katoliško cerkev, narašča se od dne do dnč, in sicer iz vseh stanov, tudi iz učenih in visokih krogov. Noben misijon ne more reči, da bi v novejših časih tako veselo napredoval, kakor ravno Danski. Sodanj, poglavitno mesto Danske, kjer znanosti cveto kakor v starih Atenah, je še pred kratkim štel komaj nekaj stotin katoličanov; sedaj pa jih šteje že kakih tri tisoč; — in to mesto nima razun male kapelice avstrijskega poslanca še nobene cerkve! Da sedanje katoličane v sv. veri ohranimo in še novih pridobimo, ne smemo rok križem deržati. — Potrebno pa je pred vsem, da zidamo katoliško cerkev ▼ Kodanji. V ta namen nam je živo treba hitre in izdatne podpore. Ako se naša prošnja usliši in dobimo potretne podpore, bodo se kmalu razlegali veseli glasi, kašo lepo se v severnih deželah razširja katoliška vera. Naj se tedaj dobra serca usmilijo ter nam pomagajo, dokler je čas. Nikjer ni pomoč bolj potrebna, in tudi nikjer ne obeta več sadu, kakor ravno pri Danskem misijonu; kajti pri njem gre v resnici za to, da si luteranske severne dežele ali katoliški cerkvi nazaj pridobimo, ali pa da začne — ako potrebne pomoči ne dobimo, kar Bog obvaruj, — luč katoliške vere na Danskem pojemati, da morebiti za vselej ugasne. Da to zabranimo, trudili se bomo misijonarji z vsemi močmi. Naj nam ljubi Bog k temu ne odtegne svojega blagoslova in svoje pomoči! Slabotni smo sicer misijonarji osamljeni; močne in srečne pa se čutimo zedinjeni z našo ljubo materjo, sv. katoliško cerkvijo. Katoliško sercč je namreč bogato, bogato v veri, bogato v ljubezni. Katoliška serca se bodo zato, kakor za časov sv. Ansgarija, Danskega apostola, tako tudi še danes milostljivo ozirala na zgubljene ovčice severnih krajev; — tudi na katoličane, ki prebivajo v Islandiji in Grenlandiji, kajti tudi ta dva otoka spadata k Danskemu misijonu. Pervič — odkar živi Danski misijon — pervič si upa klicati na pomoč kerščansko ljubezen in dobrot-ljivost. To jasno priča, kako terda se godi sedaj temu misijonu. Ako se nam toliko potrebna pomoč odreče, je nevarnost velika, da naše delo, ta cveteči in nadepolni misijon, razpade in pogine. V imenu vseh Danskih duhovnov in katoličanov tedaj prav serčno in lepo prosim, da se nas v hudih stiskah usmilite in podpirate z milimi darovi naš tako nadepolni misijon. Prosim tudi, priporočajte nas svojim znancem kerščanskega duha in serca. Podpirajte tedaj vsi, bogati in revni, vsak po svoji moči, to delo kerščanske ljubezni. Darujte vsak en kamniček za hišo božjo, ki se bo zidala v Kodanji v čast nebeški Materi, Kraljici sv. rožnega venca. To svetišče nebeške Kraljice v mestu na severu, imenovanem »Kraljica severnega morja", pričalo bo še poznim rodovom, kako goreče časte kranjski katoličani nebeško svojo Mater, kako živo plamti v njih sercih ljubezen do Kraljice sv. rožnega venca. Vsako, tudi najmanjše darilce bode se hvaležno sprejelo; in vsi misijonarji in katoličani na Danskem bodo pri ss. mašah in molitvah spominjali se svojih dobrotnikov in Boga prosili, naj jim vsak darček sto-terno poverne. Dr. Jos. Albert Ferus, Danski misijonar, sedaj stanujoč pričč.oo. Lazaristih v Ljubljani. Katoliški misijon na Danskem se veleč, duhovnikom in vernikom Ljubljanske škofije najtopleje priporoča. V Ljubljani, meseca majnika 1887. Jakob, knezo-škof. Darovi, ki se oe bodo osebno meni izročili, pošiljajo naj se, prosim, preč. knezo-škofijski pisarni v Ljubljani. Sprejemali jih bodo tudi v Ljubljani: Čč. oo. L a z a r i s t i, čč. oo. Frančiškani, čč. gg. IJ r š u 1 i n k e, čč. U s m i lj en ke sv. Vincencija Pavljanskega, čč. Šolske Sestre III. R. St. Fr. v Marijanišči in vredništvi ;,Slovenca" in „Z g od nje Danice Došli darovi z imeni dnrilcev priobčili se bodo v ,, Slovencu14 in v ,,Zgodnji Danici". Iz Ljubljane. (Katoliški in prostomišl jaški velikonočni čas; procesije in izleti; romanje in hribolazve, in še kaj več podobnega.) Velika nočna doba, katera se sedaj že h koncu bliža, se začne z nedeljo septuvagezima ali tretjo predpostno nedeljo. Perve tri tedne se katoliški kristjani pripravljajo na postni čas; v postnem času se pa pripravljajo na Veliko noč, da bi vredno prejeli Velikonočno JagLje, Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu. K tej dobi spada še šest nedelj in tednov po veliki noči, o katerih se veselimo zmage našega Zveličarja čez smert, pekel in satana. Iu sem se štejejo še binkoštni prazniki s tednom pred Binkoštml in 8 tednom po Binkoštih. Ta prazniška doba se konča z binkoštuo osmino, in imamo v tej dobi premišljevati neskončno ljubezen večne Besede, katera je zavoljo nas meso postala, premišljevati življeuje Sinu Božjega, njegove nebeške nauke in čudežne dela, njegovo britko terpljenje in smert, njegovo sveto vstajenje in čuaežni vnebohod. Kakor v ti dobi predvelikonočni zavoljo terpljenja in smerti Božjega Sina cerkev žaluje in iz duhovnih molitev in pri službi božji vse izpušča, kar spominja na veselje; tako se pa cerkev veseli v velikonočni dobi vstajenja Božjega Sina; kinča se kot nevesta svojemu Ženinu, razlega se vesela Aleluja in pozdravlja se nebeška Kraljica s prelepim predpevom (astifono): Veseli se, Kraljica nebeška, Aleluja i. t. d. Vsak pravi katoliški kristjan se duhovno, pa tudi pošteno telesno veseli Kristusovega vstajenja, kajti to vstajenje mu je porok, da tudi on bo enkrat, kakor Kristus, v poveličanem telesu iz groba vstal, ter bo vidil v svojem mesu Boga svojega Zveličarja (Job). Ker se o velikonočnem času narava iz zimskega spanja prebudi, se katoliški kristjani vesele tudi tega obujenja — vstajenja, pa le v Bogu, stvarniku, gospodu in za-povedovalcu narave, kateri zamore v svoji vsegamogoč-nosti postave, naravi dane. premeniti ali celo odmakniti, ako je njegova sveta volja, kakor je Zveličar ne po naravnih postavah vstal od mertvih, ampak iz lastne moči kot vsegamogočni zapovedovalec narave. Katoliškemu kristjanu je tedaj vstajenje Kristusovo neizrekljivo imenitnejši, kakor obujenje — vstajenje narave, to obujenje nam katoličanom služi v poveličevanje vstajenja stvarnika in gospoda narave. Nasproti pa pri prostomišljakih, pri nevernih, sla-bovernih tako zvanih „auch-katoličanih", ako vender že, je veličastno vstajenje Gospodovo »stafaža k obujenju, k vstajenju narave o spomladanskem času." Tega se lahko prepričamo iz wpodlistekov" nekterih časnikov, ali iz brošur, iz spisov, po katerih se le narava pre-slavlja in kot boginja časti, — ne daj pa, da bi se v pervem katoliškem pomenu vpletla kaka beseda o vstajenji našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa! Le redkokrat in le memogrede ti ljudje govore o velikonočnih praznikih, in tistih večkrat le kot od cerkvene vlade ali od papežev povoljno vstanovljene šege in navade. Enako se je bralo v neki brezverski knjižuri glede božičnih praznikov, češ, ua so papeži tiste zato vstanovili v terdem zimskem času, da bi ljudje v dolgočasni zimi kako spremembo imeli! (Opomba: ali je uukraj ravnika naše zemeljske .krogle 25 decembra tudi terda zima ?) Velika nočna doba ima še to posebnost, da morajo katol. kristjani v tej dobi (v naši škofiji do vuebohoda) spolniti četerto cerkveno zapoved, glede spovedi in velikonočnega obhajila, sicer bi se smertno pregrešili in bi se sami izobčili (izločili) iz katoliške Cerkve. Tedaj pride v tej dobi vsih pet cerkvenih zapovedi k spolno-vanju. Kateri cerkvenih zapovedi ne spolnuje, tistemu Cerkev mati biti ne more; kateremu pa Cerkev mati ni, ta tudi Boga za očeta imeti ue mure; tedaj taki laže, ako moli: „Oče naš.' (Dalje nasl.) Iz PredosHj. (Sveti misijon). „Sveti in zlati čas svetega misijona. o da smo učakali tudi ga mi! Milosti svoje on z večnega trona svojim otrokom zdaj Oče deli." Resnice teh Slomšekovih besedi smo se tudi v Predosljih prepričali, ko se je tukaj od 24. aprila do 2. maja po visoko častitih oo. jezuitih Doljaku, Kosu in Sajovicu obhajal sv. misijon. V resnici je to „sveti in zlati čas*4, v kterem nebeški Oče deli posebne in nenavadne milosti. Sicer tudi navadni duhovni pastirji v nedeljah iu praznikih Božjo besedo velikrat in z vso vnemo oznanujejo; vender ue s toiiKim vspehom. kakor se to godi v sv. misijonu. Če navadni pridigar govori le nekoliko čez pol ure. je muogim že predolgo: ali v misijonih terpi navadno celo uro. in vender kristjani radi poslušajo. Božja beseda le ob nedeljah in praznikih oznanovana, če tudi enega ali druzega poslušavca nekoliKO gane in k dobremu nagiba, veiiuer terdovratnega grešnika le redkokrat do spreoberiiienja in dobre skesane spovedi gine. V misijonih se resnice razlagajo bolj skupno, z neuavadno vnemo, in vsak dan večkrat, ter grešnika tako dolgo meči in nagiba, da ga poslednjič nagne, da gre k spovedi iu terdno sklene se v resnici pobolišati, na kar že dolgo ni nič mislil. Skušnja uči, da celo taki, ki so bili mnogim velikim pregreham vdani in so poprej zoper sv. misijon strastno in zauičljivo govorili in strašno prekliujevali, so bili kmalo vsi ginjeni, v sercu spre-obernjeni in so šli skesani k spovedi, in to berž, ko so eno ali drugo misijonsko pridigo slišali. Znani so nam taki zgledi. Zares! ,milosti svoje z večnega trona otrokom zdaj Oče deli." Zatoraj ni boljšega pripomočka kako duhovnijo prenoviti, kakor je sv. milijon. Pa nekteri ugovarjajo, rekoč, da je sv. misijon slamuati ogenj, ki naglo splameni in kmalo ugasne. Ali rekel je na to eden izmed misijonarjev: „Pa tudi slamnati ogenj bi dolgo gorel, ako bi se mu neprenehoma slama prikla-dala.- Zato je treba po misijonu na to delati, da se spomin sv. misijona ohrani, iu da pričeto delo pobolj-šanja napreduje. V ta namen je potreba, da se obletnica sklepa sv. misijoua in praznika najdenja in povišanja sv. križa nekoliko slovesno obhaja; da pred temi dnevi zvečer zvoni z misijonskim zvonom; da se o dnevih samih pri sveti maši pojejo misijonske pesmi in se ljudstvu v nedeljo poprej oznani popolnoma odpustek, kterega zamorejo zadobiti vsi tisti, kteri spolniio zapovedane pogoje. Zraven tega je treba v pridigah po sv. misijonu pogostoma opominjati na sv. misijon. Brez tega, kaj pa da, je sveti misijon kmalo pozabljen, in rea nekako — slamnati ogenj, ki rad ugasne. Opomniti se mora tudi, da je potreba v dosego verega vspeha sv. misijon v kaki duhovniji obhajati tak čas, v kterem imajo ljudje naj manj dela. da lahko hodijo k misijonskim pobožnostim in se odtegujejo od časnih saerbi; ne bilo pa bi svetovati sv. misijon ob- hajati ob času obilnega dela, ko imajo ljudje veliko skerbi zarad vsakdanjih opravil. Ravno to je bilo posebno vgodno za sv. misijon v Predosljih. Kar je bilo potrebnega dela na polji, so ljudje pred sv. misijonom vse opravili, in tako so imeli čas, se sv. misijona vde-leževati, in so se ga res tudi prav goreče vdeleževali ne le domači duhovnjani. ampak tudi iz sosednjih du-hovnij, tako, da je bila prostorna cerkev pri vsih govorih napolnjena. Koliko duš se je ta čas z Bogom spravilo in zgubljeni dušni mir doseglo, je le Bogu znano. Kot poseben vspeh svetega misijona pa se naznani, da se je po želji milostljivega knezo-škofa in po gorečem pripo-ročevanji v. č. misijonarjev v pridigah in pred svetim stanovskim obhajilom vstanovila družba treznosti, zlasti zoper nezmerno žganjepitje, in se jih je že do zdaj nad šest sto vpisalo in se še zapisujejo. In tako se je s pomočjo sv. misijona doseglo, kar se poprej ni moglo vkljub prizadevanja doseči, da se je vstanovila tolikanj potrebna družba treznosti. Ker se je pa ta prekoristna in potrebna družba, kakor slišimo, začela že v več duhovnijah naše škofije, je po nasvetovanji v. č. misijonarjev jezuitov le še to močno želeti, da bi se mogle kmalo dobivati za to družbo (morebiti v katoliški bukvami v Ljubljani) primerne podobice na eni strani s podobo Matere Božje čistega Spočetja, ali sv. Jožefa, na drugi strani pa naj bi bile ob kratkem tiskane pravila družbenikov, iu tudi odpustki, ktere bodo, kakor upamo, naš milostljivi kuezo-škof od svetega Očeta papeža za to družbo izprosili. Zvonček iz Zagreba. (Dalje.) Družba III. reda sv. Frančiška ima tudi družbo treznosti v sebi in velike pomočke za njo. Da kaka pobožna družba in bratovščina ima v sebi pravi živelj in rodi sad, je potrebno, da se udje večkrat zbirajo k posebni cerkveni službi Božji, k ss. zakramentom, in da imajo o tej priliki vneto pridigo in nauk, opomine in svarila, oserčevanja in spodbude, posebej za dolžnosti svoje družbe i. t. d. V Hervaški, Slavoniji in v Bosni je deželska vlada pritisnila na strašno pošast žganjepitja, posebno nšnopsa-. Tu je zapovedano strogo, da ne jeden ne sme dati „špiritau drugači, kakor onemu, ki ima od dotične oblasti dozvoljni list. Toraj rokodelci, kteri potrebujejo „špiritau za svoj posel, morajo iti k oblastniji; tu je pretehtano, koliko ga potrebuje za svoj rokodel; zapiše se mu v dozvoljni list, kolikor mu ga sme tergovec dati; tergovec mora list spraviti, da ga pokaže pri preiskavi špirita; ako mu manjka več mere špirita, kakor ima na listkih zapisano, je kaznovan. Vse pijače iz „špiritaw, toraj „šnopsa, se preiskujejo; ako se najde sleparija, se mu vsa taka pijača vzame, poleg tega se še strogo kaznuje. Poznam tergovca v slavonski vojaški pokrajini, kteremu so za več tisuč žgane pijače zapečatili; nekoliko vzeli, ga poslali v Zagreb, v kemiški „laboratorium- v preiskavo. S tem so preprečili silno škodljivo ^nopsarsko" pijačo. Res je, da po teh treh imenovanih deželah veliko slivovice žgo in pijo; pa ta je tako napravljena, da ima malo več moči „špiritvozne," kakor dobro vino; toraj ni tako zelo škodljiva, ker je bolj naravna pijača. Pregovorimo nekoliko še o družbi sv. rožnega venca, ker te zmagovite molitve je dandanes še posebno in veliko treba, da se zmaga žganjepivstvo in njega hudi nasledki. Vprašal sem lansko leto ravno v praznik sv. rožnega venca v Rimu, v cerkvi Device Marije Sopra-Minerva, kjer je sedež generala reda dominikanskega, o družbi živega sv. rožnega venca. Ali na taki način družbe živega rožnega venca tam nimajo, kakor je pri nas v navadi; na primšr: 15 oseb v jeden venec, vsaki moli mesec dni delček sv. rož. venca z jedno skrivnostjo, o mesecu skrivnost premenijo. Takova družba je nekako težavna; ako kteri ud umerje, ali drugi vse opusti; pak se ne more precej drugi dobiti, je venec raztergan. Takovih, v pervo celih in lepo cvetečih vencev je bilo marsikje mnogo, sedaj so vsi raztergani in ovenjeni, celo posušeni. Toraj bi bilo svetovati na ta način rožno-venške družbe ne vstanovljati, kjer jo še le začenjajo, ampak po rimsko? V Rimu, pri sedežu reda dominikanskega v cerkvi „Sopra-Minerva", je taka-le: Imenuje se tudi živi večni rožni venec. i. Molijo se v teku sedem dni vsi trije deli sv. rožnega venca, kakor kedo hoče, vse tri dele na en dan, ali sedai enega, sedaj druzega, ali tretji del v dneh enega tedna. II. Vsako leto en dan ali noč se zvoli ura molitve, v tej molitveni uri se molijo vsi trije deli sv. rožnega venca, lavretanske litanije, in ako še časa ostaja, po volji kake molitve po namenu sv. Cerkve in družbe sv. rožnega venca. Te ure, v letu enkrat, so tako razdeljene, da je vsako uro v noči in dnevu vse tri dele sv. rož. venca moljeno in to dela živi rožni venec. Omeniti se mora, da te letne molitvene rožno-venške ure so vravcane taKo, da na eno in isto uro več udov ima dolžnost urine molitve, tako, da ko bi kedo odločeno uro bil zaderžan, zamore drugo uro moliti sv. rožni venec itd.. Vendar so vse ure noč in dan leto dni spolnjene. Na ta način zamore vsaki prav lahko postati ud tako imenitne, zaslužljive in koristne družbe živega rožnega venca. Te verste družba naj bi se pri nas vstanovljala; ker je prusta, brez težav in pomotljivosti, pa s s'lo bogatim zakladom ss. odpustkov obdarovana. Po pravice za njo se piše v Rim k generalu reda dominikanov v cerkvi BI. Device Marije Sopra-Minerva. Tu priložim sprejemni družbeni list, iz kterega je razvidno, kako bogata s svetimi odpustki je ta družba, ki se imenuje večni venec. Treba je polno - moči iz Rima od dominikanskega — redovnega generala, potem sprejemni rimski italijanski list popolno vsega prestaviti v slovensko. Kedor ima toraj dobro voljo, serčno hrepenenje za povikšanje časti Božje in češčenja blažene Device Marije, za zveličanje duš in za pravi blagor svojega naroda; dobro delo stori, ako pospešuje tretji red sv. Frančiška, družbo živega rožnega venca; družbo angelj-skega češenja. sv. hišice Device Marije v Loreti.*) Potem bode milost v serca pravičnih in grešnih obilno rosila. se bode pot nadelala bolj k splošnjemu spreobernjenju in poboljšanju. Ondi bodemo zmagali svet. meso in satana; tako bi se začelo vspešno in zdatno delovati z družbo treznosti, nasproti strupeni kači ^šnopsa" in sploh pijanosti. Molitve, molitve je treba, obilne in stanovitne, ako se hoče kaj dobrega, zveličavnega pridobiti, ali kaj hudega odstraniti i. t. d. Te tri družbe pa tudi naj več molitve, naj močuejše, naj lepše molitve opravljajo. Skusite, potrudite se, in prepričali se bodete dobrega sadu in obilnega blagoslova za vse. (Konec nasl.) Iz Gorice, 5/5. 1887. (Edino zdravilo sedanjemu času.) Že več lčt je, kar zadevajo človeštvo vsakoverstne nezgode, n. pr. kužne bolezni, potresi, požari, slabe letine, draginja, vedno huje preteče prekucije, nesloge med posameznimi udi in društvi, disharmonija med vladarji in posameznimi deržavljani, meržnja in sovraštvo med narodi i. t. d. Pri takih znamenjih ne more nihče pričakovati gotove in srečne prihodnjosti. Lahko trese se celi svet, kakor človek verh ognjemetnika (vulkana), iz kterega zdaj pa zdaj bruhne podzemeljski ogenj in lava (žlindra), ki vse okoli in okoli opustoši in pokonča. Mnogi zapazijo v teh prikaznih le naravne prigodke ne *) O tem pozneje kaj. glede na globokejše njih vzroke. Poleg teh tako zvanih neizogibljivih „naravnih prikazni" tiči svet kaj rad v nravni gnjilobi, ktera je, če se dobro preišče, le učinek in posledica odpada od sv. Cerkve, od Kristusa, Boga, in žalosten ostanek zaničevanja, sramotenja in preganjanja svetih naredb. Poglej, dragi bralec, kako se zdaj v šolah mladina odgoja, kako pravičuost in poštenost ceui, kako se medsebojna ljubezeu goji, kako se odkritoserčnost spoštuje in kako ljudstvo s tolikim časopisjem poučuje in zabava. Družine, družbe, sploh javno življenje je brez kristjanskega duha. Vsakdauja že so zločinstva premnogotera. Celo najvišji nauki, resuice in pravice se bolj in bolj zgubljajo. — Mnogi zaslepljenci, kteri veljajo sicer v javnem življenji za voditelje in velike dobrotnike, vidijo v sedanjem teka časa: prostost, nap edek, prosvito in verhunec Kulture. Poglejmo malo v uepristransko zgodovinsko knjigo, ktere vsak list ima dve strani; pervo stran lahko prebiramo z očesom naravnega spoznanja, drugo pa le z očesom sv. vere. Komur se pogreša oko prave vere, ue more zadobiti pravega svetovnega pregleda. Tako ne morejo priti ljudje brez sv. vere do nobene zveze med nravnim in naravnim zlom, ter ne morejo razumeti, da morejo vplivati na naravne prikazni in nezgode tudi čeznaravni uzroki. Vsak veren človek pa zapazi tesno zvezo med moralnim in naravnim zlom. Kakor ima vsak učinek svoj vzrok, imeti ga morajo tudi zgoraj navedene pozemeljske nezgode. Zna mi kdo ugovarjati: rPrerok Amos pravi (v 3. pogl. G. versti): rrJe-li ktero zlo v mestu, kterega bi ne bil Gospod učiuil Vau toraj je Bog vzrok naših nezgod in naše nesreče." Res hoče iu pripusti Bog hujave in nesreče; a tako storiti mora vsled svoje večne pravičnosti in dobrotljivosti. Pravi vzrok našega zla ni Bog. ampak je le greh. Saj pravi Salomon v Pregovorih (14, 34): rPravičnost povzdiguje ljudstvo (v blagostanji), greh pa ga verže v nesrečo.- — Teh nezgod in nesreč, ktere nam Bog pošilja vsled grehov, ne odpravi nobena človeška modrost iu nobena poze-meljska moč. Dasi se vsa vednost, umetnost in vse naravne moči uporabljajo, da bi se našel pripomoček in zdravilo našemu bolnemu času; vendar raste vesoljno zlo zmirom bolj. In sicer zato, ker se zmirom vekša tega pravi vzrok, t. ;. greh. Saj nam to dokazuje sam Bog, v čegar rokah je naša sreča in nesreča, naše zdravje in bolezen, naše življenje iu naša smert. Toraj vsak je sam Kovač svoje sreče. Če hoče človek od Boga blagoslova, kajti kakor pravijo Pregovori (26, 1. 2): „Če Gospod ne zida hiše, delajo zidarji zastonj", prenehati mora biti grešnik in sovražnik Božji, in sicer ako se v zaKramentu svete pokore z Bogom spravi in sprijazni. Recimo kar naravnost, da je svet zato taki, ker ne spozna sv. spovedi za zdravilo sedanjega časa, ter le posluša in posnema sebične ^človekoljube", ki obrekujejo spoved za du-hovsko izmišljotino in brezpotrebno cerimonijo. Dokler se svet ne bode spovedal, taval bode še zmirom v tmini obupa in strahu. Kdor se pogosto in pravilno sjjoveduje, ne more tovarševati s prekucuhi, ne more goljufovati, krasti, odirati, krivice delati, žene in otrok v nesrečo pahati s svojim razuzdanim življenjem, občini in družini s pohujšanjem škodovati, ob kratkem, ne more izzivati božje jeze in njegovih kazni. Kdor se spoveduje, kakor je dolžnost, živi sam seboj, z bližnjim in z Bogom v miru, ter se čuti celo v nesrečah srečnega. Toraj spoved veliko pomore proti nezgodom našega časa. Nasprotniki sv. spovedi pa kriče na vse gerlo: „Resuično, noben nauk ni škodljivejše vplival na nravnost (moralo) človeštva, kakor nauk o odpuščenji grehov pri spovedi!*1 Kot odgovor na tako zlobno obrekovanje ne navedem spričal onih, ki ae večkrat resno spovejo in tako iz laatne skušnje ravno nasprotno te zlobne ter-ditve dokažejo; ampak sklicujem se le na spričbe poganov, nevernikov in sovražnikov katoličanstva, kteri so vsi sklepali le iz zunanjih učinkov in posledic prave spovedi na znotranje vzroke. Že Seneka, poganski učitelj krutega Nerona. govoril je o spovedi, kakor o vstanovi, ki boljša in blaži življenje, in sicer iz njegove sodbe o spovedi da se sklepati. Kakor bi se bil dal ponižno poučiti o tem po sv. Pavlu, ki piše: »Zakaj noče kdo obtožiti se svojih grehov? Ker tiči rad v njih. Pripovedovati o sanjah je delo zbujenega, svoje grehe spoznati pa je znak zdravia." Narveči sovražnik katoličanstva, glasoviti Volter, pioe na več krajih svojih neslišanih spisov (kakor n. pr. v rDict. Philos. art. Catech. du Cure. — Annal. de 1' Empire. Tom. I. pag. 41. etc.): »Spoved je morda najmodrejša naprava; izverstna reč, uzda za vkoreninjene hudobije, prav dobra ustanova, ki brani marsikomu poverniti se v stare grehe, ki nagiba od nevoščljivosti iu sovraštva razjedana serca k spravi in prijateljstvu i. t. d." Rousseau (r. Ruso>. dobro znani brezbožnik in zakleti sovražnik sv. Cerkve, vender piše (v »Emil. Tom. III. pag. 201."): rKake povernitve na blagu in časti, kaka zadostila provzroči pri katolikih spoved!" Znamenit prot. pisatelj piše: »Vsak razumen duh, če pomisli, kaj je storil, se prepriča, da je spoved edino zares vspešno zdravilo proti moralnim boleznim ter vir vseh čednosti, ki stvarjajo srečo in gotovost posameznih družin in deržav in zamore gospodovati s svojo moralno močjo nad razumom in voljo, ter nado-mestovati vse postave." Ko bi se bili oni nesrečni katoličani pošteno spo-vedovali. prej ko so se odcepili od edinozveličavne sv. Cerkve, bili bi še vživali ljubezen in sladkosti poprejšnje Matere, kakor mi dandanes. Koliko poznejših krivic, bogoskrunstev, hudobij in koliko kervavičnih bojev bilo bi takrat prav lahko prihranjenih, edino s prav opravljeno spovedjo. Nobena modra roka, postava in moč orožja ne vodi in ne berzda uma in serca bolje, kakor božja modrost in moč prave kat. spovedi. (Konec naal.) Iz Gorice. (Poročilo o družbi sv. Vincenca Pavli. za L 1886.) (Konec.) Konferenca sv. Hilarija in sv. Roka, z italijanskim poslovnim jezikom, je prevzela skerb a) za uboge omenjenih župnij, b) za dijaški »konvikt." a) Skerb za uboge. Podpora se je delila, kakor pri prej omenjeni konferenci in sicer tekom leta 30 revnim družinam, od katerih je ostalo koncem 1886 leta 18. Redne seje so bile vsako nedeljo. Oddelek je štel mnogo marljivih delavnih udov in veliko število podpirateljev. Pregled računov nam kaže: Dohodke: Ostanek leta 1885 .........gld. 13.69 v pušico so podali delavni udje .... » 179.71 od verhovnega sveta........„ 137.92 dobrotniki podarili.........m 35.60 za odločene namene........m 16 50 skupno gld. 383.42 Stroške: Veljavnice za moko, riž, meso itd. . . . gld. 304.35 za najemnino ubogim......... 16.40 obleka ubogim..........gld. 3.— za odločene namene in izvanredne podpore . » 31 50 razni stroški............ 8.85 skupno gld. 364.10 Ce od dohodkov.......... 383.42 odštejemo stroške.......... 364.10 ostane še v tem oddelku gld. 19.32 b) Konvikt, začet s 1. oktobrom 1885: sedaj v nunskih ulicah, hiš. št. 8. v prostorih »Vincentišča". Zavod služi revnim in talentiranim dijakom, ki dobivajo pod varnim nadzorstvom bivališče, hrano, pouk in moralno vzgojo. Pri-četkom šolskega leta 1886/7 je bilo v konviktu 15 dijakov; trije iz ljudske šole, 5 iz pripravnice in 7 iz gimnazije. Dohodki so: Ostanek leta 1885 ........gld. 1033.23 od častuih udov in podpirateljev ... „ 1084.07 darilo v blagu............196.69 male vplače dijakov..........256.— obresti...............38.— razno ...............3.37 Skupaj gld. 2611.36 Stroški pa za leto 1886: Nakup pohištva..........gld. 139 99 obleka dijakom........... 43.11 hrana, šolske priprave in druge potrebščine za 15 dijakov.......... 867.84 hišna najemnina........... 232.— čč. sestram odškodnina........ 80.— razno .............. 51.53 Skupaj gld. 1414 47 Če od dohodkov........... 2611.36 odštejemo stroške.......... 1414.47 ostane.............gld. 1196.89 Skupaj vsih dohodkov teh naprav tedaj je bilo 643 gld., stroškov pa 4026 gld. Za vse to dolžna čast in hvala Bogu! PoslednjiČ izreka odbor v svojem imenu in v imenu ubogih, bole-havih in mladih podpiranih ljudi preserčno hvalo vsem delavnim udom, podpirateljem in dobrotniaom za obilno materijalno in duševno pomoč. Družbi sv. Vincencija nakloni pa Vsegamogočni veliko novih prijateljev in podpornikov! V GORICI, meseca aprila 1887. DE ORNANDIS ALTARIBUS PRO CULTU DIVINO. Animarum pastor etiam liturgus dicitur. Qua tališ liturgiam sacram sive cultum divinum publicum digne, devote ac decenter celebrare tenetur. Hoc i Ili Ecclesia praecipit: „Quanta cura adhibenda sit, ut sacrosanctum missae sacrificium omni religionis cultu ac veneratione celebretur, quivis facile existimare poterit, qui cogitarit, maledictum in sacris literis eum vocari, qui facit opus Dei negligenter." (Con. trid. sess. XXII decr. de observ. et evit. in celebr. missae). Ideo curare debet, ut omnia, quae ad functiones sacras pertinent, et Dei maiestatem et retum sanctitatem venustatemque spirent, ita ut corda fidelium ad Deum eleventur in eisque pia et sacra de-sideria excitentur. Sunt proinde e cultu divino omnia profana eliminanda. Hic locus e88et plura diceodi de cantu, de rubricis, de decretis ss. Rituum Cougregationis, de ceremooiis etc., quae in cultu divino observanda sunt. Sed haec omnia aliis, qui in his versati sunt, relinquens volo tantum pauca notare. quomodo altaria omari debeant, et qualem in, fluxum ornatus altaris et ecclesiae generatim in animos fidelium exerceat. „Altare operiatur tribus mappis ab episcopo vel aliu habente potestatem benedictis, simul ornetur anti-pendio; super altare collocetur crux in medio, et can-delabra saltem duo cum candelis accensis io otroque eius latere, ad crucis pedem ponatur tabeila, Secretarum appellata." (Rubr. Mias. XX). Haec sunt, praescindendo de altari ipso eiusque partibus integraiibus, quae ex praecepto Ecclesiae in quolibet altari adesse debent, ut s. missae sacrificium celebrari possit. Sed quaeritur, an et alia oruamenta in altaribus collocari possint? In nostris ecclesiis videmus super altaria plura candelabra cum candelis, reliquias in vasis, imagines sanctorum, palmas florum artefactorum et flores recentes sive naturales, tapeta, cussinos. Quid de his sentiendum? 1.) Eccleaia utitur lumiue in qualibet functione sacra ad symbolice designandum Christum Dominum,