ALOJZIJ PAVEL FLORJANČIČ 
Dr. Ivan Sedej 
(1934 -1997) 
Ni še dolgo, ko je bil med nami. S Prijatelji Loke, z Zvezo kulturnih organizacij Škofja 
Loka, s člani Muzejskega društva v Škofji Loki, z Loškim muzejem ter strokovnjaki in 
tistimi, ki jim usoda Visokega ni prazna beseda, je v uvodnem referatu o kmečkih dvorcih 
v širšem alpskem prostoru dal Visokemu, njegovemu imenu primerno mesto in se, z njemu 
značilno vehemenco, lotil poniglave politike odgovornih za 
stanje, v katerem je Visoko in drugi podobni dvorci pri nas. 
Bilo je to 27. septembra 1996. Bil je večer, kakršnega bi si 
želel nekdanji visoški gospodar Ivan Tavčar, ki je cenil 
zbrano družbo in primeren milje. Pročelje dvorca so 
osvetljevale bakle, na dvorišču so se zbirali imenitni ljudje. 
Najvišji predstavniki akademij, muzejev, škofjeloški župan 
in nekdanji škofjeloški župani s soprogami. Iz Nemčije je 
prišel Herr Wemer Engel s soprogo, da bi z njim 
pokramljali o Die Chronik von Visoko. Kdo je takrat slutil, 
da gori bakla spomina pred Tavčarjevo grobnico simbolično 
tudi enemu izmed nas. Pravzaprav njemu! V pričakovanju 
njegovega pisnega prispevka, pa sem prebral v časopisu: 
Sporočama žalostno vest, ... 
Bil je dragocen človek. Prav v Škofji Loki je začel svojo 
kariero umetnostnega zgodovinarja in etnologa. Leta 1961 
je postal kustos v Loškem muzeju. Cepravje že naslednje leto šel za konzervatorja za 
etnološke spomenike v Zavod SRS za spomeniško varstvo, je morda ravno Škofja Loka 
vplivala na njegovo bodoče delo. Kot sin priznanega slovenskega slikarja Maksima Sedeja, 
starejšega, je bil zaznamovan z umetnostjo. Starodavna Loka in njena slikovita okolica s 
kmečko arhitekturo pa mu je pustila neizbrisen pečat. Zato se je v Loko vedno rad vračal. 
Povedal mi je, da bi se tu rad tudi naselil, pa mu ni uspelo. Zato pa je Loki vračal svojo 
(13. 2. 
Dr. Ivan Sedej 
1934-24. 1. 1997) 
233 
GRADIVO IN SPOMINI 
ljubezen in znanje. V Loških razgledih je objavil devet pomembnih člankov, predvsem o 
kmečkem stavbarstvu. Se posebno pozornost je posvetil bolj imenitnim zgradbam, 
takoimenovanim kmečkim dvorcem, kot sta na primer Zupanovšče v Predmostu in dvorec 
Visoko, pa tudi o socialnih strukturah kmečkega stavbarstva je pisal. Pisal je o podobarstvu 
in o ljudski umetnosti na loškem ozemlju, o ideoloških koreninah slovenske mitologije v 
delih Gvidona Birolle in Maksima Gasparija. Brez prispevkov Ivana Sedeja, bi bili Loški 
razgledi manj sijajni kot sicer so. 
V času zahtevnega dela vodje Jakopičevega razstavišča Moderne galerije med leti 1981 
in 1986, nato pa kot direktor Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani do leta 1995, 
je poleg drugih knjig izdal leta 1988 Sto najlepših hiš na Slovenskem. V pokoju je doživel 
v lanskem decembru še izdajo svojega zadnjega dela Sto najlepših cerkva na Slovenskem. 
Ostalega ne bo več mogel dokončati. Bil je delaven do zadnjega in imel še polno načrtov, 
kot mi je zaupala njegova soproga Albina. 
Njej in njegovim izreka Muzejsko društvo v Skofji Loki iskreno sožalje, z njimi pa 
vemo, da ga bomo ohranili v trajnem spominu. Nas obvezuje, da se mu oddolžimo tako, 
da mu posvetimo načrtovani zvezek doneskov Dvorec Visoko, kjer je bil eden njegovih 
zadnjih javnih nastopov. 
234