LOKALNO - REGIONALNO - NACIONALNO
RAZPRAVA SEDMIH VZPOREDNIC MED SLOVENSKO IN HRVAŠKO
ETNOLOGIJO V LENDAVI
Uvodna opomba in opravičilo: manjši del popoldanske razprave prvega dne ni posnel, ker ga je voditelj - ki je bil hkrati tudi snemalec * po nerodnosti zbrisal. Na nekaterih mestih jc bil poškodovan tudi trak, na katerem je posnet razgovor drugega dne. Pri branju boste zalo zaman iskali nekatere misli in trditve, na katere se nanašajo replike. Vendar sem po spominu nekatera mesla dopolnil, tako da je razprava berljiva. Na srečo jc leh nerodnosti malo in razprava drugega dne je takorekoč popolna. Kjer sem govorca dopolnjeval po spominu sem njegove besede pisal v tretji osebi, vse ostale, oz. posnete replike pa so v prvi osebi, tako kot sem jih transkribiral z magnetofonskega traku. Razprava ni avtorizirana, zato se opravičujem predvsem hrvaškim kolegom za morebitne slovnične pomanjkljivosti.
DUNJA RI HTM AN
U prvom referatu, koji je ovdje p r očitan, autorice Daše Hribar, opei je jednom spomenuta "kriza etnologije". Nc znam ločno odkad, ali zacijelo več od šezdesetih godina govori sc u svijelu o loj krizi. O toj krizi počelo se govoriti i kod nas, u Hrvatskoj i u Sloveniji u sedamdesetim godinama, kad smo pokušavali staviti pod upilnik osnovne predpostavke tadašnje kulturnohistorijske etnologije, i njen temeljni pojam, od kojeg je sve poČinjalo, i na kome je svako istraživanjc završavalo. Bio je to u kulturnohistorijskoj etnologiji neupitant pojam narod, Volk, koji jc, kako smo tada konslatirali, pripomogao, da se narodna kultura u dvadesetom stolječu još uvjek promatrala romantično, kao šlo jc to bilo u minulom devetnaestom. Nije se uvidala socijalna slojevitosl svih tih društvenih i kulturnih skupina što tvore narod.
Smctalo nam je lakoder i to, što je etnologija, kod nas u Hrvatskoj, bila bez teorije, ili bare m bez jasno iskazane teorije. Teorijske su se predpostavke uvijek samo podrazumijcvale, ali gotovi) nikakda se eksplieite nisu iskazivale.
Dok je kulturnohistorijska etnologija imata za cilj dokazivali stvaralaštvo naroda, zapravo naroda-nacijc, i sktipljanjcm obilja grade argumentirati njegov identitet, naša jc kritika upozoravala da narod nije statičan fenomen, jednom zauvijek dat, i da ga tvori složen proces soeijalnih grupa i slojeva. To jc kritika, takoder, zastupala hipotezu da narodni identitet ne počiva samo u drevnoj prošlosti, nego se idntitet pojedinih soeijalnih i cLničkih odnosno nacionalnih grupa stvara, pa i mjenja, i u neherojskoj današnjici.
Neki su interpretirali kritiku pojma narod kao odslupanje etnologije od istraživanja povijesnog naeionalnog identiteta narodne kulture, šlo naša kritika nikad nije ustvrdila, iako jc točno, da bavljcnjc soeialno-kulturnim procesima, istraživanje
122
smisla i značenja kulturnih simbola i njihova interpretacija nemaju kao rezultat izradu slike plešucih hrvatskih ili slovenskih seljaka, ni poniranje u prednosti etničkih kvaliteta narodne kulture.
Iako mi se čini da vrijeme i potreba te kritike nisu zauvijek prošli, etnologija se u Hrvatskoj, U Sloveniji, u Jugoslaviji (ako etnološka misao na razini Jugoslavije uopče postoji) danas mora krilički zapitati o minulom razdoblju socijalizma i o svojoj egzisteneiji u njemu.
Jedna anketa o etnologiji kao profesiji, koju je 1989. godine, kao posljednji svoj završeni rad, obavila naša pokojna kolegica Lydia Sklevicky - pokazala je da se elnolozi u Hrvatskoj ne ponašaj 11 kao profesija i da zapravo nikad, i!i samo rijetko ili iznimno, javno zastupaju i krilički se odnose prema društvu i politiČkom sustavu na onim područjima svoje struke za koja su osposobljeni. No kao i svaka pojava i taj društveni ili politički neangažman etnologije ima svoje naličje, u ovom slučaju čini mi sc pozitivno. Hrvatska etnologija, doduše, iako vrlo rijetko kritična i angažirana, gotovo nikad nije bila služkinja sistema ili ideologije. Tako naprimjer, naši etnolozi nikad nisu sudjelovali u oblikovanju soeialističkih praznika, kako su to radili etnolozi u nekim soeijalističkim zemljama, ili j oŠ prije njih, u hitlerovskoj Njemačkoj. Nc bi sc moglo reči ni da su si etnolozi dopustili etnička i etička prekoračenja u slučaj cvima kad su bili organizalori i konzultanti različitih manifestacija popul smotri folklora, iako bi se moglo govoriti o organizaciji poliličkog folklorizma nekad i sad.
Posiojale su, medulim, različite tabu teme u kojima je djelovala najmočnija od svih cenzura - avtocenzura. Bilo je cijelih područja s kojima se nismo bavili poput pučke pobožnosli. Taj fenomen ne ulazi u okvire promatranja kulturnohistorijske etnologije jer nije "izvoran"; riječ je prvenstveno o odnosu čovjeka prema prirodi i bogu. Pri odredivanju toga odnosa u našim povijesnim okolnostima ipak prvu riječ ima službena religija i njeni utjecaji. No odnos iz.medu službene religije i njenog naučavanja i pučke filozofije i pučke pobožnosli područje je islraživanja par excellence etnološko.
Nismo se, lakoder, bavili poliličkim ritualom ili širim područjem političke antropologije, jer je lo bilo, a možda je još uvijek, prilično opasno. Politička simbolika i njene zabrane, do kojih je dolazilo u prošlom režimu (naprimjer škandali pri upotrebi hrvatske trobojnicc, naravno bez zvijczde, u folklornim programima), i ni ¡jene, odnosno uspostavljanje hrvatskih nacionalnih simbola u aktuelnom režimu - mogu biti izazov etnološkom islr uživanju. Jer, nota bene, do tako intenzivnih mijena simbola ne dolazi u Sloveniji, a u Hrvatskoj dolaz.i - premda obje republike naglašavaju kako imaju sličan postsoeijalistički razvoj. Moglo bi sc reči da dobar dio aktuclnog nezadovoljstva Srba u Hrvatskoj valja pripisali upravo mijeni simbola! Ili manipulaciji lom mijenom?
Nismo razvili, osim pojedinačnih iznimaka, teorijska i praktična islraživanja etnosa i etničkih odnosa. Teorija Fredcrica Barlha o etničkim skupinama i granicama, objavljena potkraj šezdeselih godina, uza svu nacionalni! isprepletcnost naših situacija tlošla je na naš etnološki tapel tek u drugoj polovici osamdesetih godina!
123
Pažljivijim prisječanjem možda bismo došli do još nekih zancmarcnih tema osim Slovenaca u Rijeci i Bunjavačkih Hrvata...
Zaključujem: čini mi se, da Bansingerov postulat da etnologija bude kritička i empirieka znanost o kulturi još uvijek stoji, i da može biti poticajan i danas. Osobno sumnjam u moč onih teorija, koje idu za dekonstrukcijoni etnologije, no to može bili i stav moje generacije. Zato vjerujem da ču se u razdoblju koje predstoji baviti kritičkim istraživanjem političkog rituala i poliličkih simbola. Naše doba na tom području nudi bogat izazov etnologu. Jednako kako i rasprava o krizi etnologije koja, kako je ja shvačam, nikad nije bila znak kraja etnologije nego upravo nje/j nog novoga zamaha.
BORUT BRUMEN -jc najprej na kratko predstavil nekatere Barthove teze o delitvi ljudstev in o cinični samoidenlifikaciji, ki jih je navezal na razpravo Štefana Smeja. (Smejevih uvodnih misli ni na traku, kakor tudi ne ta de! Brumnovc razprave). Nato je B. Brumen nadaljeval:
Kako sc lahko Pricki in Prckmurci identificiramo kot taki? Prekmursko ljudstvo se identificira in diferencira tudi znotraj samega sebe na Goričance, Sobočance, Varašance itd. Poslavlja se vprašanje, kakšno obliko sožitja potrebujejo ljudstva, ki Živijo znotraj tistega okvira, ki ga Smej imenuje nacija. Ta razmišljanja bi bilo zanimivo navezati na referat Mojce Ravnikove, saj prikazuje tiste sorodstvene vezi, ki so obstajale v Prekmurju. Takšne pojave lahko zasledujemo že od Košiča dalje, le da v zelo ozkih vaških strukturah. Če želimo trditi, daje ljudstvo etnološko-ekološki fenomen (Smej), lahko z isto upravičenostjo trdimo, da je ljudstvo anarhistična skupnost. Če ljudstvu in ljudstvom dodamo nato še Smejeve prilastke arhaična, primitivna itd. vidimo, da sc to navezuje na obliko organiziranosti družbe. Ne moremo gradili na ekološki definiciji ljudstva, ker ga takega formulacija nacije ne more sprejeti, saj sc s tem nacija sesuje.
ŠTEFAN SMEJ: Najprej nekaj omarginalcih. Enkrat mora priti etnolog k hiši z zadnje strani, tam kjer prihajajo "raubšici" in muzikanli. To je aspekt, ki ga mora etnologija tudi uveljavili v raziskovanju. Nekemu režiserju, ki je snemal v Prekmurju sem svetoval, naj si za izhodišče izbere prav marginalne skupine. Ko berem svetovno etnološko in antropološko literaturo o prvobitnih ljudeh vidim, da tudi naše skupine domorodcev v Prekmuiju čustvujejo in mislijo -npr. o ognju- tako kol oni.
Nekaj opomb k Brumnovcm razmišljanju: Moje trditve poskuša Brumen problematizirati z Barthom. Ob tem pa sc sprašujem, kako jc mogoče, da na enotnem ekološkem prostoru obstajajo različne elnije? Rečeno jc bilo, da zaradi identifikacije. Temu bi pritrdil, vendar moram dodati, da prav to potrjuje mojo jungovsko tezo, da duša kot oživljajoče načelo ljubi peslrost. In če duši ustreza, da sc manifestira na različne načine -vendar pa ob istem osnovnem načelu, ki je zame ekološko- pomeni cvctenje stoterih cvetov.
V Veslniku sem videl fotografijo hriba v razkrižkem gričevju, tam čez Muro in nekaj hiš. Podnapis pravi, da gre tu vmes meja med Hrvaško in Slovenijo. Meja jc
124
administrativno vprašanje, ampak meja tu zares obstaja kot etnična meja. To potrjuje tezo, da ljudska duša, mimo političnih imperativov, ljubi raznolikost, ki jo hoče ohraniti. Drugače bi se ta hrib lahko zbrisal kol etnično slovensko in hrvaško. Zaradi notranje identifikacije in zaradi pestrosti, ki si jo duša želi, ta meja dejansko obstaja.
ALEŠ GAČNIK: Želel bi, da mi Smej pojasni tole: Rekel je, da obstaja etnologija Prekmurja, ne obstaja pa definicija Prekmurca. Taka izjava se mi zdi tavlologična. Po Smcju Slovenci torej nc obstajajo, obstaja pa slovenstvo. Po drugi strani pa Smej zahteva, naj etnologija postavi definicijo Prekmurca. Tu nekaj ni v redu.
ŠTEFAN SMEJ: Etnologija Prekmurja obstaja kot terminus. S tem pa ne trdim, da obstaja utemeljena in celostna etnologija, ampak le vrsta poskusov, ki ugotavljajo, kaj je tipično etnološko za Prekmurje. Ta niz definicij se med seboj razlikuje, ker se tudi Prekmurci razlikujemo. In prav v tem vidim tisto etnično moč, ki razbija nacionalne okvire in ki ustvarja kulturni pluralizem. Seveda sc zadeva takoj zaplete, saj se izkaže, da je rahlo dialektična. Narod se ohranja s tem, da se razbija, oziroma se ohranja s lem, ko se razlikuje. Še enkrat poudarjam, da etnologija Prekmurja ne obstaja, ampak le poskusi ugotavljanja etnološke lipikc Prekmurja.
ALES GAČNIK: Ali lahko govorimo o genezi nacionalne identitete? Ali zgodovinsko lahko govorimo o "istem" Slovencu? Kaj imata skupnega Slovenec iz Trubarjevih časov in tisti iz leta 1848? Gledano karakterološko in ne politično. Imata skupni označevalec in relativno isti prostor. Kaj ima skupnega Slovenec današnjega časa s tistim, ki sc bo pojavil čez sto let? Ali bomo takrat sploh še hoteli bili Slovenci v današnjem pomenu besede? Kaj sploh označuje termin Slovence? Je to politični ali etnološko-antropološki pojem, ki karakterizira določen tip ljudi, živečih na tem delu sveta? Ker po Smcju ne morem govoriti o Slovencih in slovenski kulturi, ampak le o slovenstvu oz, o različnih kulturah na Slovenskem, moram potem pojem Slovenec uporabljati zgolj pogojno in s tem terminologijo in mišljenje lažje pripeljemo do absurda.
ŠTEFAN SMEJ: Pri tem so terminološke težave. Nemci uporabljajo besedi Volk in Nationalitact sinonimno. Mi, ki smo majhni in ki se s tem več ukvarjamo pa ta pojma vsebinsko ločimo. To, da se več ukvarjamo s seboj je naša prednost, samoohranitve ni nagon naše duše. Moja teza ostaja: slovenski narod sestavljajo slovenska ljudstva, ki jih narod ohranja zaradi njihove bližine. Če bi bili npr. Prekmurci še naprej pod Madžari, bi jim to nc koristilo pri ohranjanju prekmurstva, medtem ko ga v slovenski nacionalni državi lahko bolje razvijamo. Kot srednjeevropejec in kot regionalist tudi upam, da vedno ne bo tako in tudi ne bo pogoj, ampak se bo vse razvijalo drugače - v polik uit urnost.
ALEŠ GAČNIK; V prvem delu predavanja je Smej omenil, da politika na nek način Opravlja tisto, kar bi morala etnologija. Prišlo je tudi do zanimive simbioze politične in etnološke terminologije. Ali lahko rečemo, da je etnologija politično determi himna? Je poicm etnologija politična znanost? Če pojmujemo znotraj Smejevega pojmovnega aparata narod kol politični termin, ljudstvo pa je etnološki
125
pojem, potem jc (udi Slovence politični, Prekmurcc pa etnološki pojem. Ali ni tudi Prekmuree politični pojem?
Smej trdi, da ljudstvo računa na naravo, narod pa ne. To jc razumljivo, saj gre za konkretne ljudi, ki se navsezadnje odražajo tudi v naravi, ker gre za pojem. Zanima pa me naslednje: Kaj so ekološka gibanja? So ljudski ali nacionalni organizmi? In kaj so znotraj tega konteksta "zeleni" kot politični subjekt? Ali se borijo le za oblast ali jim gre tudi za nacionalni interes, ki je drugačen od ljudskega? Ali pa obstajajo zeleni morda le zalo, da ljudstvu pokažejo na kakšen način komunicira z naravo? Ali pa so zgolj zato, da se delajo norca iz "ljudstva"?
ŠTEFAN SMEJ: Seveda so lahko zeleni čisla politična manipulacija. Ekološka gibanja pa niso le notranji nacionalni pojav, saj ekologija ne pozna meja.
O ljudstvu, narodu in njunih odnosih do narave pa tole: Ljudstvo reciklira v svojem poljedelstvu, ker ne računa na Ruše - na tovarno kemijskih gnojil. Narodu pa reciklaža hi več potrebna, saj svoje ljudstvo zadolži v imenu nacionalnega interesa in pravi: "Vi, npr. Prekmurei, boste pridelovali sladkorno peso. Primorci boste lovili in predelovali ribe itd." Četudi jc lak 'ukaz' povezan z logiko naravnih danosti in možnosti, vendarle preseže svojo mejo. Meja je presežena tisti hip, ko možnosti ne zdržijo več ekoloških kriterijev. Prekmurski kmet npr. zdaj ne računa več na dolgi rok v kmetovanju, ker ima substance, ludi kemične, ki jih vnaša v svoje poljedelstvo. Tega nekoč ni počel, zato je recikliral, zdaj pa tega ne dela več.
O politiki in etnologiji. O tem sem nekoč govoril zalo, ker sem domneval, da bodo politične spremembe izzvalo neko novo plapolanjc ljudske duše, a sem se molil. Če pa politika ne more opraviti etnološkega dela, ostaja delo samo etnologiji Razumljivo je, da sem nekoliko pretiraval, ko sem trdil, da bi morali potemtakem vzpostavljati mitološka obredja, da se mili ne bi izgubili. Vem pa za obredja, ki pričajo o neki novi in drugačni ustvarjalnosti, ampak jih ne bom šc enkrat našteval. Ta stara obredja SO sc pokrisljanila, toda obredja so starejša, so arhelipska in bi jih bilo mogoče reslituirati. Toda zdaj že govorim o viziji raja, o utopiji. Toda prepričan sem, da je to naloga etnologije.
ANDREJ: Kaj narod naloži oz. zapovc ljudstvu? Narod sodi v politično sorodstvo. Če narod nekaj zapovc Prekmurcem ali Primorcem, jc to politični ton. Ali ni lc neka etniteta v narodu, ki nekomu nekaj naloži? Ne morem sprejeti Smejevega razmišljanja, ker nas vodi v bližino božjega. S tem pa pademo v mistiko. Ostanimo na trdnih tleh!
BORUT BRUMEN: Nihče nc more, ludi politika ne, opraviti dela etnologije in zato etnologije nc smemo spremeniti v politiko. To bi bilo nekaj najboj nevarnega, kar sc nam lahko zgodi. S tem se hočem navezali na eno Smcjcvih misii, Če£, ekologija ne pozna meja. Tudi politika nc, zato lahko etnologijo izkoristi. Če pa govorimo o ljudstvu, sc moramo iz te fantazme spustiti v realnost in govoriti o konkretnem ljudstvu. Smej jc večinoma govoril o kmetih. Ljudstvo pa so tudi meščani. Iz etnoloških raziskav sc ni videlo, daje tudi Smej meščan, oz. prebivalec mesta in ti
126
prebiva ki ustvarjajo svojo specifično obliko življenja. Ta pa jc njihov eko prostor. Vse moramo zato bolje precizirati, ker se drugače lahko kaj hitro najdemo blizu Blutt und Bodcn tocrijc. Govorimo o ljudstvu, pri tem pa mislimo na kmeta in hočemo prenesti ta ideal ljudstva v politiko. To sc jc vedno katastrofalno maščevalo.
ŠTEFAN SMEJ: Vsekakor obstajata dva strahova. Strah pred božjim in strah pred RR (Blutt und Boden). Božjega sc ne bojim in nc vem, zakaj bi se ga bal kdo drug. Nadalje pa nikjer nisem trdil, da obstaja imaginaren narod, obstaja le strukturiran nacionalni inleres, ne pa narod kot inkorporaeija. Zato jc najbolj banalno, ko govorimo npr. o "očetu naroda". Kar pa se božjega tiče, se mi spet postavlja vprašanje, zakaj bi se etnologija tega bala.
Blull und Roclen: Etnologija mesl je mlajša od etnologije podeželja in jasno jc, da so ekološki vzorci podeželja neprimerni za mesta. Nc moremo pa zanikati, da so mesta "balung centri", kot temu pravijo Nemci. Zato mora mesto razviti svojo ekologijo, svoj etnično-ckološki vzorec. Vendar se mi zdi, da megapolisi nimajo dolge in gotove prihodnosti. S tem nočem reklamirati podeželja, ampak le trdim, da sc vidijo neke nove potrebe po prestrukturiranju življenja.
Kar pa sc tiče moje trditve, naj bi etnologija opravila delo, ki ga politika ne more, gre v smer, kakršno jc nakazala dr. Rihtmanova. To je, da etnologija lahko gradi politično mitologijo, ki jo potem politika lahko izrabi, na kar je opozoril B. Brumen. Etnologija tega nc more dopustiti. Čc pa to dela, dela zato, da izgradi tip Slovcnca, Hrvata ali Srba in to npr.: "genocidnega" Hrvata, "divjega" Srba ali "sirahopcz.dljivega" Slovenca. To je zloraba mitologije.
SLAVKO KREMENŠEK: Razpravo bi rad navezal na tiste prvine, ki jih je nakazal kolega Smej in na to, kar so načeli diskulanti. Tematiko bi bilo moč pridružiti tisti terminologiji, ki sem jo uporabil v uvodnih besedah in o kateri smo pred dvemi leti že začeti razpravljati, a naše razprave nismo zaključili. C3re za t.im. domoznanski aspekt v etnologiji. Mislim, da jc etnologija izrazito domoznanska disciplina in da je Smejeva terminologija (ekološko-ctnološki zorni kot) pravzaprav le druga beseda za domoznanstvo. Vsak domoznanee (delavec na področju, ki še nekoliko diši po naftalinu, kot smo rekli pred dvema letoma), bo vendarle skušal združiti družboslovni (etnološki) in geografski zorni kot z naravoslovnim. Združitev teh vidikov v okviru nekega domoznanstva je stvar, ki je zelo blizu določevanju regionalizma.
Kolcgica Hribarjeva sc v svojem referatu sprašuje, ali imajo etnologi sploh izdelan inšlrumentarij za raziskovanje regionalizma. Tudi kolega Brumen je v včerajšnji razpravi dovolj dobro in kritično ocenil našo topografsko akcijo. Pred desetimi leti smo naše topografsko delo imenovali rajonizacija. Skušali smo se truditi, da bi slovenski etnični prostor vendarle pregledali iz etnološkega zornega kota ¡11 to po regijah in tudi po "ljudstvih", čeprav mi ta beseda v tem kontekstu ne ustreza, saj ima v etnologiji določeno konotacijo, ki smo jo dovolj pretresli. Zdi se mi, da smo jo kar ustrezno postavili na zgodovinsko mesto.
V razpravi jc bilo opozorjeno na mestno kulturo. Če pogledamo npr. prekmurstvo -
127
kakorkoli ga že pojmujemo - ga ne moremo gledati zgolj z zornega kota prekmurskega kmetovalca. Tudi ta kmetovalec je urbaniziran. Človek rojen leta 1952, ki gospodari npr. v Beltincih, se po načinu razmišljanja in dela popolnoma loči od očeta, ki jc bil rojen leta 1905. Poznam obe pojavnosti. Torej že ta prekmurski kmet ni več kmet iz prejšnje gcneracije. Se toliko bolj se razlikujejo Sobočanci, Varošanci pa Lendavčani, ki se prav tako čutijo Prekmurce. Kolega Smej ne živi od kmetijstva , ampak od sadov intelektualnega dela kot mi. Jc simpatičen glasnik Prekmurstva. Od kod kolegu Stneju ta naravnanost, ponuda, oz. glasnost prekmurske duše? Končno je tudi on, glede na način življenja, vendarle odtrgan od zemlje. Ali se, kolega Smej, vračate k zemlji z nekim določenim hotenjem?
ŠTEFAN SMEJ: Najprlej tole: Določeni pojmi so seveda odprti in problematizirani. Bojim se lega ali onega pojma. Blutt und Boden deluje kot strah. Vedno, ko se približaš zemlji, ti nekdo prilije nekaj krvi in ti pravi, da si fašisloiden. Toda tudi domoznanslvo mora biti v bližini lega, čeprav lemclj podpiram iz etimološkega razloga. Ekos, ekologija v grščini pomeni hiša, dom, gospodarstvo. Pojem (iomoznanstvo jc stigmaliziran. Ce pa pojem premislimo na novo, vidimo, da je primeren prav za združevanje ekologije in etnologije. Termin domoznanstvo torej nakazuje etimološko bližino: ekologija izhaja iz korena dom.
Šc enkrat o regionalizmu: to je upor proti nacionalni histeriji. Trdim sicer, da je ljudstvu, ki šele postaja narod, histcrizacija začasno potrebna, saj nismo postali naeija takrat kot drugi. To Hribarjansko distinkcijo sem uporabil v tistem delu svojega refrena, ko sem govoril o razmerju med ljudstvom in narodom. Menim, da jc to upravičeno, toda pozorni moramo biti, da sc vse skupaj ne sprevrže v tako politično mitologijo, ki izdeluje stereolipe in o čemer sta že govorila prof. Rihlmanova in kolega Brumen.
NOVINARKA: Nisem iz vaših strokovnih krogov, ampak bi vseeno rada rekla naslednje: V pokrajini, kjer ste, je bilo do nedavnega bogokletno govoriti o Prckmurju iu prekmurstvu. Vse je bilo le Pomurje. Posebej govoriti o Prekmurcih, Prlckih, Štajercih itd. je bilo težko. Nekoč mi jc kolega iz novinarskih vrst prepovedal uporabljati izraz prekmurska duša v našem časopisu. S tem jc negiral vlogo Mure, ki jo jc kot meja nekdaj imela in jo ima deloma šc danes. Danes lahko svobodno govorimo o Prekmurcu, Prlcku itd.
Kljub temu pa sc ne morem strinjati, da bi sc morali regionalistično identificirati na lak način, kot ga zagovarja Smej, ki trdi, da slovenstvo jc, ni pa Slovenca. Ali sc na tak način lahko pogovarjamo, posebej Še zaradi obremenjenosti s preteklo politiko, ko se ni smelo bili Prckmurec? Ne morem se strinjati, da jc regionalizem zdaj kar naenkrat tako odločujoč in pomemben dejavnik, da se o Slovencu ne bi dalo več govoriti, ampak da moramo razmišljati samo še regionalno.
ŠTEFAN S MEJ: Biti Prekmurec ali Prlek ne pomeni vzpostavljanje novega zaplotnišlva, ampak jc le ugotavljanje lislcga, kar dopušča bivanje različnega. Npr. na travniku so različne cvetice, vendar gre za en sam travnik. Ta jc tisti, ki izgrajuje laka in drugačna razmerja med seboj kakršna so. Seveda me lahko spet nekdo
128
obsodi biologi zma ali kot pristaša samoraslosti. Nisem to. Trdim le, da se pojavljajo neki novi bivanjski vzorci, ki rastejo iz izkustva ekološke krize. Do ekološke krize pa je prišlo zaradi nacionalnih interesov, ki so ignorirali etnične in ekološke danosti.
SIAVKO KREMENŠEK: Mikroproblematika je bila v znanosti odločno preveč zanemarjena. Geografi za svojo vedo ugotavljajo, da je pokrajinska geografija -včasih zelo razvita - danes v zaostajanju. Med disciplinami, s katerimi se občasno srečujemo, pa so Še zgodovina, sociologija, antropologija. Te vede računajo z globalnim zgodovinskim in družbenim procesom, torej s človekom v celoti. Medtem, ko je tistih dejavnosti, ki bi se posebej zanimale samo za Prekmurje ali samo za Goričko, Bellinec ild., malo. Tu ima etnologija svoje temeljno mesto. Izhaja iz mikroobmočij in prav v tem smislu je etnologija domoznanska. Če pa je domoznanstvo še spoj ekološkega in družboslovnega, toliko bolje. Ekološka determinanta, o kateri je kolega Smej dovolj prepričljivo govoril, ne velja le za vas, ampak tudi za mesto. Če gre za os misije vanje, jc treba upoštevati zlasti urbano okolje. Tu je etnologija jasna, prav tako njena vloga. Živahna razprava o regionalizmu je pokazala, kako so ljudje dejansko občutljivi na ta vprašanja. Z vsemi našimi dosedanjimi paralelami smo bili in smo prav na tem poprišču. Zalo se ne bi strinjal s kolegico Hribarjevo oz. z njeno kritiko etnologije, češ da ni bila prisotna ob problemih, kakršne je načela 57. številka Nove revije. Seveda ne bi bilo slabo, če bi takrat etnologi v njej sodelovali, kar pa tudi ni škoda, saj smo bili strokovno le nekoliko nepripravljeni. Danes smo že bolj, še posebej po razpravi, ki jo je izzval kolega Smej.
Temu jc popoldne sledila razprava o ostalih referatih, ki so bili objavljeni v Zborniku in o predavanjih, ki so jih avtorji predstavili Šele na posvetovanju v Lendavi.
Študentka etnologije iz Prckmurja se je ustavila ob tezi dr. Klcmenčiča, ki je omenjal tudi zaprtost meje med Slovenijo in Madžarsko. Omenila je, da bo kmalu odprt mejni prehod Kobilje, temu pa bodo sledili še drugi.
Kolegica je marca 3991 sodelovala na seminarju o narodnostnih manjšinah v Strassbourgu. Bila jc presenčena, da Evropa nič ne vc o primeru idealne dvojezičnosti in sožitja na lendavskem področju, ki bi bil lahko vzorčen. Naša študentka je drugim sodelavcem in seminar i.slom iz Evrope razložila lendavski printer, nad katerim so bili navdušeni. Sama pa je bila razočarana in ogorčena, ker Slovenija in Jugoslavija Evrope ne seznanjala dovolj s stanjem pri nas. V Lendavi se ji je v njenem protestu pridružil še Marko Terscglav, ki je ponovno opozoril na vlogo etnologije, ki bi morala sodelovati pri slovenskih vladnih projektih, bodisi v ministrstvu za Slovence pO svetu ali v ministrstvu za zunanje zadeve in v drugih resorjih. Opozoril je Se, da jc že na slovensko-hrvaških etnoloških vzporednicah v Kumrovcu govoril o tem, kako bi politika laže reševala tudi notranje etnične konflikte, če bi k delu povabila še etnologe. Povabila najbrž ne bomo dočakali, saj politiki komaj vedo, kaj je etnologija, še manj pa jim je znano, s čim se stroka ukvarja in s čim jim lahko pomaga. Zalo pa je potrebna večja prodornost etnologov samih.
VLADIMIR KLEMEN Č1Č: Obstajajo različna mnenja o položaju manjšine in o
129
dvojezičnem šolstvu. Težko je izpeljati pouk na ustreznem pedagoško-didaktičnem in znanstveno lingvističnem nivoju. Strinjam se, da je tu še veliko vrzeli. Vendar pa sem sam delal na osmih jezikovno mešanih področjih in videl sem okrog sto mešanih krajev po svetu, a takega primera kol je Lendava ni.
V svojem prispevku poudarjam ekonomsko vprašanje, saj gre v našem primeru za velike zaposlitvene težave, V preteklosti sc je na lendavskem področju izvršila skoraj prehitra industrializacija, ki pa ni prinesla tistega, kar bi morala. Zato bodo Še v prihodnosti velike težave.
Imamo dvojezično izobraževanje, Madžari pa lahko študirajo na Madžarskem. Ustvarja sc torej inteligenca, ki pa ne dobi v tem prostoru ustreznih delovnih mest. In lo je vprašanje funkcionalonc dvojezičnosti. Vsi družbeni sloji nimajo možnosti zaposlitve v Lendavi, zato ta postaja demografsko ogroženo področje. Nacionalno mešan ost bi morali upoštevati pri planiranju. Utrjevalo se je samo nacionalno mešano ozemlje, niso pa se razvijala ostala področja.
Odprta meja nam ne bo dosti pomagala, če bodo na obeh straneh meje reveži. Obe Strani (Prekmurje in Porabje) sta danes socialno šibki. Če hočemo pomagati Porabju, moramo ekonomsko razviti obmejno področje, predvsem listo, ki meji na Porabje, Le to področje bo ekonomsko in kulturno izhodišče za sodelovanje, šele potem bo Porabje nadoknadilo tisto, kar je v desetletjih izgubilo. Če je preko meje še bolj revna pokrajina kol Porabje, polem ni nobene osnove niti za kulturno pomoč. Rešitev Porabja in utrjevanje madžarske skupnosti pri nas je v gospodarskem razvoju prostora. Že če greste malo ven iz Lendave, pridete takoj na makadam. Imamo kvalitetno dvojezično šolo v Prošenj a ko vei h, kamor vozijo otroke iz širšega območja, vendar pozimi in v slabem vremenu sc ne morejo odpeljali v šolo.
Opozoriti hočem predvsem, da je ob ustvarjanju pogojev za normalen kulturni razvoj obeh narodov treba lo podpreti z ekonomskim razvojem.
IVAN ZVONAR: (tu nam je spet ponagajal magnetofon, tako da diskusije dr.Zvonarja ne morem prenesti dobesedno, posebno pa ne tam, kjer je citiral različne hrvaške in slovenske dialektologe)
Svoju diskusiju bih počeo sa dva, tri kralka citata iz referata gospoda Puconje: "Omenili smo že, da je kajkavski jezik zelo podoben vzhodni štajerščini, saj ju veže
isti panonski naselitveni tok"..... Dalje: "Kolonizacija je v precejšnji meri potekala Z
jugovzhoda, torej......hipotetično slovenskost vzhodnoštajerskega področja
postane vprašljiva......Na osnovi povedanega, gre tudi za vprašljivo hrvaštvo". Ja tu
ne želim ništa svojega dodavati, samo bih vam rado pročiiao nekoliko kratkih ulomaka, šlo su drugi o tome napisali. Činjcnica je da postoji velika grupa učenjaka, koja je proučavala kajkavski dialekt i ta sc grupa nekako podelila.
Poznali srpski filolog Aleksander Belič bio je avtor pravopisa, koji je u Srbiji vaŽio sve do pravopisa dviju Malica. Dotlc su Srbi pisali po Beliču, a Hrvati su imali (Joraničev pravopis. Sad smo dobili dva: Pravopis Stjepana Babica i pravopis prof. Aniča i prof, Siliča.
130
(Potem je prof. Zvonar citiral različne dialektologc, kaj menijo o izvoru kajkavščinc. Rclič je menil, da gre za posebno narečje, ki je v lesni zvezi s srbohrvaščino, tako po vsebini in po svojem poreklu, kot tudi po nekaterih medsebojnih podobnostih. V turških časih pa so v kajkavščino prodirale slovenske sestavine in tako naj bi kajkavščina postala dragocena vez srbskohrvatskega jezika s slovenskim. Prof. Zvonar je nato citiral še Stanojevičevo enciklopedijo.)
Vidjeli ste i sami. 1 jedan i drugi znanstvenik uzima stanje kakvo je bilo u momentu, kada se bavio lim problemom, odnosno kada je pisao taj tcksl za enciklopediju. Jedan i drugi pokušava na manjc ili više duhoviti način objasniti neku pojavu, ali sa znanstvenim principom to nema puno veze. Bez obzira na to, sad mi navijali da li je to slovenski ili hrvatski dijalekt. Iz tih stavova nikakvih čvrstih dokaza nemarno niti za jednu nili za drugu tezu. Ali Stjepan Babic kaže: "U stvari još prije nego Sto su se zapadni juž neslovenski govori razvijali u dvijc razvojne zajednice, slovenski i hrvatski ili srpski jezik, kajkavština bila je posebnom jedinicom,..nezavisna prema svojim jugoistočnim susjedima čakavštini i zapadnoj štokavštini, isto kao prema zapadnim odgovarajučim slovenskim jezicima." Mi smo na hrvalskoj strani imali neke sintetieke povijesti Hrvatske, u kojima nedoslaje puno detalja, Odkad su zapuhali novi vjetrovi, na jedan pul smo dobili nekoliko vrlo zanimljivih dijela u tzdanju Matice Hrvatske. (Nato je avtor citiral nekaj leh del).
Avlor je rialo prešel na svoj referat iz katerega je citiral nekaj medžimurskih ljudskih pesmi, ki imajo variante na prekmurskem in prleškem področju in jih vsebinsko in jezikovno primerjal.
MARKO TE RS EG LAV: Za današnje posvetovanje sem napisal ko referat k prispevku kolega Zvonarja. Rad pa bi dodal še nekaj besed k naši diskusiji.
Kolega Zvonar je primerjal nekatere medžimurske in prekmurske pesmi po tckslološki strani in ugotavlja, da se vsaj izbrane medžimurske pesmi v ničemer ne razlikujejo od prekmurskih variant. Za primerjavo je vzel Žgančcvo zbirko medžimurskih in Dravčevo zbirko prekmurskih ljudskih pesmi. Zvonarjcvi korektno izbrani primeri potrjujejo postavljeno hipotezo o prepletanju duhovne kulture dveh sosednjih pokrajin. Vendar bi želel nadaljevati primerjavo tam, kjer jo je dr. Zvonar končal, da bi bili rezultati najinih pogledov lahko primerljivi, sem se ludi sam oprl na isti zbirki (na Dravčevo in Žgančcvo). Vendar so najini zaključki različni.
Tematsko in deloma jezikovno je vzhodno slovensko in kajkavsko prepletanje res neproblematično in res nastaja vtis enotnega jezikovnega in kulturnega prostora. Ve ndar je primerjava nekaj pesmi premalo za tako daljnosežne zaključke. Spregovoriti želim predvsem o razlikah v ljudskem pesništvu obeh pokrajin.
Informacija, da tematsko-jezikovno prepletanje in sorodnost obstajata je nepopolna, dokler ne dodamo še etnomuzikoloških paralel. In prav te so bistvenega pomena za vsako resnejšo etnološko študijo o prepletanju ali akulturaciji ali o razlikah med etnosi. Včasih šele glasbene analize pokažejo, da so lematsko in jezikovno popolnoma enake pesmi sila različne in da zato pesmi pripadajo dvem različnim kulturam, čeprav so si še tako blizu.
131
Opozoriti pa jc treba Še na dejstvo, da je pri dveh sorodnih etnosih in pri njihovih kulturah laže pokazati na podobnost kot na razlike, ki terjajo več poglobljenega raziskovanja.
Le ena tretjina primerjanih pesmi, ki jih pojejo tako v Medžimurju kot v Prckmurju ima podobno melodijo. Vendar pa še te "iste" oz, podobne melodije kažejo razlike v ritmu, načinu petja, v tempu itd. Etnomuzikološke analize, ki jih etnologi nahitro večkrat označijo za drobnjakarske, kažejo, da etnične skupine - ki v antropološki posplošenosli zgledajo še tako podobne - gradijo svoje, med seboj različne identitete prav na teh "drobnjakarskih" podobnostih. To so tiste težko spreminjajoče tradicionalne prvine, ki jih Barih imenuje vgnezdena jedra. Eno takih jeder je prav gotovo t.im. glasbena identiteta nekega etnosa. Ta velikokrat, ob težko ločljivih primerih prepletanja, prežemanja in akulturacije najbolj razločno pokaže razlike med podobnimi ciničnimi skupinami. Raziskovalcu se zalo zlasti na mejnih področjih vseeno postavlja vprašanje, zakaj npr. Prekmurci, ki so sprejeli medžimursko pesem, niso le sprejeli z. melodijo vred. To preprečujejo prav Barthova vgnezdena jedra, oz. zavezanost tradicionalni dediščini, ki je za nek etnos edino sprejemljiva, isto velja za Medžimurce, ko v svoj repertoar sprejmejo prekmurske pesmi in jih prilagodijo svojim melodičnim in metričnim obrazcem. Z glasbenega vidika sta dve taki "isti" pesmi različni, Čeprav sta lahko jazikovno identični. Čeprav pri preučevanju razlik in podobnosti dveh kultur oz. etnosov igra pomembno vlogo tudi jezik, to ni dovolj, če se primerjave naslanjajo samo nanj. Premalo se zavedamo, da je na podlagi glasbenega "jezika" laže določiti identiteto ali razmejitveno črto dveh sorodnih etnosov. Če govorim slovensko ali hrvaško, sem najverjetneje ludi Slovenec ali Hrvat. Le s ležavo pa sprejemamo dcjslvo, da nas Slovence in Hrvate deli še glasbeni jezik, Štefan Smej je v svoji razpravi dejal, da na razkriških gričih ni videti slo vensko-hrvaške meje, vendar jo je čutiti in jo ludi sam čuti. To njegovo čutenje meje se da še natančno dokazali z glasbenimi analizami. Te pokažejo, da poteka meja tam, kjer jc in kjer jo Štefan Smej čuti. Zakaj se mejo lahko "čuti"? Zato, ker etnosi gradijo in "branijo" svojo identiteto ne le z notranjimi, povezovalnimi simboli, ampak tudi s t.im. demarkacijskimi črtami, ki potekajo v duhovni kulturi. To se pravi, da se etnos ali nacija identificirata kot skupnost z jasno izraženimi razlikami navzven, do drugih etnosov ali naeij, Medetnične razlike in specifične manifestacije utrjujejo spoznanje o notranji identifikaciji nekega etnosa.
Zdi se mi, da pri ugotavljanju posebnosti dveh sorodnih in sosednih etnosov in narododv zelo radi stvari posplošimo. Kolega Zvonar je zaradi nekaterih pesemskih podobnosti in enakosti bolj izenačil dve pokrajini, dva etnosa in dva naroda, kot to v resnici je. Komparativno ugotavljanje podobnosti je na nek način lažje, ker je na prvi pogled vse bolj razvidno. A pri tem obstaja nevarnost posploševanj.
Raziskovalec je vedno v skušnjavi, da neko pesem ali pojav hitro "udomači" ali jih "nacionalizira". Seveda jc to možno, vprašanje pa jc, kako se lega loti. Pri tem mora upoštevali t.im. folklorni milje. Folklorno ali tradicionalno okolje ne pozna teoretične samorefleksije kot znanost, zalo bodo Prekmurci ali Belokranjei vzeli za svojo tudi hrvaško pesem, če jim bo všeč. Lahko jo bodo peli v hrvaščini. "Slovenskost" pa ji bodo vtisnili najprej z melodijo in z melodičnim izvajanjem. To pa potegne za sabo
132
šc jezikovno preoblikovanje. Problem izvora sc nc postavlja več. Za primer naj navedem znano prekmursko pesem Vsi so venci beli, ki je danes popolnoma prekmurska oz, slovenska, čeprav vemo, da so tekstovne različice znane ne samo v Medžimurju in Zagorju, ampak segajo preko Korduna, Like in Dalmacije vse do Boke Kotorske, Melodične različice te pesmi pa segajo preko Slavonije in Vojvodine.
Kako določili izvor pesmi na mejnih področjih? Najbolj splošna metoda je gotovo ugotavljanje razširjenosti pesmi. Če jc ta npr. množično zastopana po celi Sloveniji od Gorenjske do Prekmurja, na Hrvaškem pa se pojavlja le v obrobnih kajkavskih področjih, potem skoraj lahko z gotovostjo rečemo, da so Hrvati sprejeli pesem od Slovencev, oz. Mcdžimurci od Prckmurcev. Taka pesem jc npr, Marija in brodnik, ki ji je šc pred leti dr. Zvonar pripisoval kajkavsko-hrvaški izvor.
Pot je seveda tudi obratna. Neka pesem je znana le v Prekmurju in Prlekiji, drugod v Sloveniji je ni zaslediti, pač pa je znan po celem hrvaškem ozemlju. Gre torej za hrvaški izvor. Tak primer jc medžimurska balada o daleč omoženi nevesti, ki jo kol Kalo Katalcno poznamo v Prekmurju, ali pa pesem o treh vilah, ki iztrgajo mladeniču srce, ki se je iz Hrvaške preselila v Prckmurjc, Belo krajino in vzhodno Štajersko.
Opozoril pa bi šc na t.im. cho efekt, ki dokazuje, kako jc pol nekaterih pesmi zapletena. Balada o kraljeviču Matjažu, ki reši svojo ugrabljeno ženo je najbrž preko Belokranjcev zašla na Hrvaško, kjer se jc razširila. Tam jc dobila svojo specifično jezikovno in melodično podobo. Na slovenskem jc pesem izumrla. Čez nekaj let pa so Slovenci spet dobili to pesem "nazaj" po isti poti, v hrvaški preobleki. Posredniki so bili Belokranjei.
Ko smo žc pri Beli krajini bi opozoril šc na tole: Srbi v Beli krajini so v svoj pevski repertoar sprejeli mnogo slovenskih pesmi {Dekle je po vodo šla ild), ki jih pojejo v slovenščini. Sprejeli so seveda tudi melodijo, ki pa se močno razlikuje od slovenskega petja. Melodijo so prilagodili svojemu tradicionalnemu dinarskemu načinu. Slovenci - belokranjei pa večkrat prevzelo srbsko pesem pojejo v srbščini, a v slovenskem glasbenem jeziku, kar smo slišali na našem posvetovanju v Dolenjskih Toplicah. Vse te primere navajam zgolj zato, da opozorim, kako problematični so lahko zaključki o izvoru neke pesmi zgolj iz primerjav jezikov. Ker sem bil ves Čas našega posvetovanja voditelj razprave, sc nisem sproti mogel vključevati v diskusijo, zato mi dovolite, da to storim zdaj.
Kolega Zvonar zameri jezikoslovcem, da so tako različno pojasnjevali izvor in razvoj kajkavščinc in so jo razlagali le v tistem času, ko so jo raziskovali. Celovit pogled na jezik je seveda nujen, toda razumljivo je, da SO jezikoslovci ugotavljali stanje kajkavščinc v svojem času, oz, takrat, ko so živeli. Torej so rezultati nujno različni, ker se jezik hitro spreminja. Znanstveniki pa so vsakokrat zabeležili le trenutno stanje živega jezika, kakršno jc bilo takrat, ko so ga raziskovali. Zato so razlike v pogledih nujne, a vendar znanstveno korektne. Tu so izjeme le srbski lingvisti, ki so na podlagi hrvaških leksemov v kajkavščini le-to na silo povezovali s srbohrvaščino oz. srbščino. Če znanstveniki jezika nc bi raziskovali vsak v svojem času, potem bi nam ostala le še "praosnova" nekega jezika, torej stanje staroslovanščine.
133
Ob (cm se Se enkrat potrjuje nujnost zgodovinskega mišljenja v znanosti, še posebej v etnologiji. Stalno moramo biti pozorni na spremembe in zgodovinske plasti, ki se bodisi nekatere izgubljajo, nekatere pa trans formirane prehajajo v druga obdobja. Do današnjega dne se je v ljudski kulturi "naložilo" veliko plasti, po katerih smo si bolj podobni ali različni. Ugotavljamo pač stanje, kakršno je danes. Današnji pogled pa ne moremo brez škode projecirati na preteklost in jo posplošiti.
Ob razpravi Štefana Smcja sem začutil tisto dvojnost (Človeško in znanstveno), o kateri je govorila dr. Rihtmanova. Prepričan sem, da družbeno-politični način razmišljanja Še kako močno vpliva na raziskovalca - etnologa. Štefan Smej je govoril
0	regionalizmu, o prekmurstvu in njegovi cmancipacîji. V razmišljanju politika je regionalizem gotovo nekaj negativnega. Vendar je to državni, oblastveni pregled, z željo po vsesplošnem centraliziranju. Z etnološkega stališča pa je prav gotovo prijetno poslušati Smejeva razmišljanja in spremljati razvoj in utrjevanje lokalne zavesti in identifikacije. Etnologa mora veseliti dejstvo o obstoju različnih kultur znotraj naroda. Šele cclota vseh različnosti in posebnosti da celovito sliko nacionalne kulture in njene pisanosti. In tu nastane kratek stik med politiko in znanostjo, saj hommo politikus s centralistično logiko ne bo vesel regionalne emancipacije in je tudi ne bo sprejel. Prišlo bo tudi do pritiskov na znanost. V replikah nekaterih razpravljaleev je bilo nekaj lega "političnega" pogleda čutiti, Še bolj pa so oponenti zamerili Smcjevo čustvenost. Mislim pa, da je Smejcv pogled, kljub nujni čustvenosti, predvsem filozofski, torej je znanstven.
IVAN ZVONAR: Zaisla posluje razlike, kako kaže kolega Terseglav. Ja bih sada mogao ovdje citirati isto toliko razlika, koliko sam ja ovdje navco sličnosti. Ali tema našeg ¡zlaganja bila je da tražimo paralele i sličnosti pa je zato i referat bio koncipiran ovako. šlo se melodija tiče, imam ja slično mišljenje kao Sto ima kolega Terseglav, ali ja ovoga ptita nišam htio iznosili puno svojih mišljenja s tim u vezi. Bit če prilika
1	za to. Ja sam vam samo pročilao ono, šlo su drugi relevantnoga o tem rekli, pa da na temelju loga onda eventualno probamoi i sami nekaka v zakjučak izvcsii.
Predlogi za prihodnje slovensko-hrvaško etnološke vzporednice
DUNJA RIHTMAN: Moj mandat predsednico društva ističe ovoga Ujeta, a ja se obavezujem, da čemo i narednom odboru staviti na dušu paralele. Vidim dvije mogučnosti. .ledna je da možda, u koliko bi naše kolege iz Istre bili za to raspoloženi, da odemo u Istru. Druga jc mogučnost obraditi temu Hrvati u Ljubljani, Slovenci u Zagrebu. Ali za to bi trebalo provesti istraživanja. Pitanje je, dali bi sc to za narodne dvije godinc uspjelo napraviti. Svakako je to tema za razmišljanje. Ja bih vrlo rada primila još sugestija za teme od ovog skupa ovdje. Ja se obavezujem da ču prenesti narednom odboru Hrvatskog etnološkog društva i da ču i sama sudjelovati u organizaciji paralela.
GRAFIK: Mi imamo idejo za paralele, ki bodo čez štiri leta. Zvedeli smo, da imajo Leildavčani namen postavili razstavo ljudske kulture pokrajine Heleš. Ob tej priložnosti bi bilo lepo, če bi slovensko, hrvaško in madžarsko etnološko društvo
134
skupaj organizirali posvet o konkretni muzeološki problematiki in pa teoretično o vprašanjih ciničnih in regionalnih skupin.
ALEŠ GAČNIK: Podprl bi zgornji predlog. Večina etnologov je zaposlena v muzejih. Poslavlja se vprašanje, kako na muzeološki način dokumentirati in predstaviti neko etnično identiteto. Vprašati bi se bilo treba, kakšno identiteto kultur ustvarjajo muzeji v Sloveniji in na HrvaŠkem in za kakšno identiteto sploh gre. Zato predlagam tole temo: Dokumentacija, interpretacija in reprežentacija identitete v muzejih kot generatorjih kulture.
Zdi se mi smiselno govoriti še o inteligenci na podeželju. Na kakšen način delujejo intelektualci v manj razvitih okoljih? Ali drugače, kako se intelektualec lahko identificira kot npr. Štcjcrc, čc je po prepričanju kozmopolit. Torej, inteligenca in provinca, jc moj drugi predlog.
BORUT BRUMEN: Ostanimo pri problemu politične mitologije, ki ga jc načela dr, Rihimanova. V našem času jc polno takih stvari. V zadnjih 45-ih letih pa se je nabralo ogromno gradiva, ki bi se ga dalo s pridom uporabiti in pripraviti dober posvet.
SLAVKO KREMENŠEK: Poleg tematskih vprašanj jc treba spregovoriti še o lokaciji paralel. Podpiram pobudo dr. Rihtmanovc, da bi bile naslednje vzporednice v Istri. Spet bi se srečali s podobno problematiko kot tu. Imeli bi tudi tretjega partnerja v pogovorih - Italijane. Lahko bi izkoristili spoznanja, ki smo jih dobili v Lendavi in v Istri bi bolj načrtno in usmerjeno odprli teme ob izkušnjah, ki smo jih imeli ob tretjih paralelah v Portorožu. Takrat je bila slovensko-hrvaško-italijanska triada že predmet naših pogovorov. Na podlagi analize portoroških vzporednic in z lendavskimi izkušnjami, bi lahko prišli do pomembnih zaključkov. Če bodo hrvaški etnologi imeli možnost, sem za naslednje srečanje v Istri.
Rad pa bi vas seznanil šc z željami kolegov iz Rogatca. SED je bilo pred meseci tam na ekskurziji, kjer smo si ogledali lokalni skansen. Ta je nastal zgolj iz pobude domačinov in ob pomoči kolega Hazlerja iz celjskcga Zavoda. Oblikovalci skansena so bili za to, da bi bile paralele kdaj pri njih, V Rogatcu bi bile lahko devete paralele, ko bo spet na vrsti Slovenija. Tam bi bile zanimive take teme, kot jih jc predlagal kolega Gačnik. Čire tudi za vprašanje, kako so trgi vplivali na pospeševanje in utrjevanje slovenstva ob slovensko-hrvaški meji. Podobno najbrž tudi velja za hrvaško Zagorje. Že na prejšnjih vzporednicah smo opozarjali na Slovence na Hrvaškem, na kar je v teh dneh ponovno opozorila kolegica Daša Hribarjeva. Sam pa sem že v Dolenjskih toplicah iskal partnerja za raziskavo Slovencev v Zagrebu. Upam, da bom za naše deveto srečanje pripravil referat o tem. Jasna je podoba emigrantskega in imigranlskega področja. Spominski park Trebče pa bi najbrž pomagal pri organizaciji manjšega tabora, v katerega bi vključili nekaj naših in nekaj hrvaških Študentov. Opozoril bi le na eno faro na slovenski strani, od koder seje po letu 1918 usmeril močan tok ljudi proti Zagrebu.
Pozdravljam tudi idejo dr. Grafika - njegovo temo lahko vključimo in v osme in v devete vzporednice. Kot vem, pripravljajo Prekmurci letos na Goričkem etnološki
135
raziskovalni tabor. V povezavi s to akcijo bi lahko prišlo do vzporednega dogajanja na naša posvetovanja, kar bi bilo lahko stalno vezano na ta prostor, ki smo ga zdaj prvič temeljiteje pretresli.
Posebnih zaključkov udeteženci simpozija niso sprejeli, saj so se dogovorili, da počakajo na odgovor Hrvaškega etnološkega društva o možnostih za pripravo naslednjega posvetovanja. Vse ostale stvari pa bosta usklajevala odbora pri obeh društvih.
Po magnetofonskem zapisu jc razpravo za tisk priredil
Marko Terseglav
"Gum ne urite" (vrata na giintno) s trikraljevskimi križci - Suha (okraj Velikovec)
m