125
Slovstvo.
Kratka slovenska slovnica za pervence. Na svitlo dal Dr. J. Muršec, učitelj veroznanstva pri ist. st. meščanski šoli v Gradci 1847.
To lične delce, ki ga imamo pred seboj, ima le 87 strani v osmini; popir je lep, natis razločin, cena samo 10 kraje, v srebru. —
Kar pa notranji obse'g tiče, je v prime'ri z malim prostoram bolj obširin, kakor bi se kdo pri pervim pogledu nadjal. Iz celiga dela se razodeva, de je gosp. pisavec to slovnico s premislikam osnoval, in razsnova-nje skerbno prevdaril. Akoravno se semtertje — kar ni drugači misliti — v besedi, in v vezavi le štajarskimu narečju lastne like najdejo, se vender slovnica po pravici sme „sl o venska" imenovati. Enake dela zlasti sedanji dobi zlo prav pridejo , ker so se ljudje jeli za slovenšino zlo bolj poganjati, kakor kedej popred, in svet čedalje bolj spozna, de slovenšina svoje lastno lice ima, ki so ga učeni slovenci gladili ob času, ko se marsiktere druge slovanske stebla za slovstvo še niso kej menile.                                            *
V marsikterih rečeh se morebiti ne bomo do zobca vjemali, vender se nadjamo, de zastran jezika bomo lahko vselej skupej orali, le to nam bodi pred očmi: „In necessariis unitas". Iz slovnice, ako nje zlog primerimo z drugimi spisi iz uniga kraja, je očitno, de abi je gosp. pisavec prizadeval vsim slovencam zadovoliti, ^ln zavoljo tega je aiarsikje zatajil navado svojiga kraja, kolikor ni slovenska. To je pot, ki nas k namenu pelje, in tako naj bi vsi pisavci delali, zlasti kader za vednost pišejo. Ko se v prid ljudstva z oziram na posebin kraj kej piše, naj se ogled občnosti slovenske sicer ne pogreša, vender naj bo namen, ki ga ima pisavec ravno pred seboj , njegova perva skerb.
Zavoljo tesnosti s časam smo celo slovnico le bolj po verhu pregledali; ne moremo se torej v obširno pre-tresovanje tega hvale vredniga dela podati; nadjamo se pa, de nam gosp. pisavec ne bo zameril, ako v nekterih rečeh svojo misel razodenemo, nekaj, de se sčasama k luči pripravi, kar je mracniga, nekaj pa, de se Slovenci bolj in bolj med seboj bližamo in umemo. Tega jse je s tem bolj nadjati, ker smo s poglavitnimi rečmi v obsegu celiga dela blezo zlo ene misli z gosp. pisavcam; pa tudi v stranskih rečeh nočemo soditi — to gre učenim slovničarjem — ampak le prijazno pomeniti se, kaj, in kako bi bilo bolj prav? — De se lože med saboj umemo, se bomo po večim zaznamkov ali terminov gosp.
pisavca deržali.  Zavolj umljivosti bi bilo dobro, bravcu imenovano slovnico pri roki imeti,  ker se ne more vse
ponavljati, in marsikaka reč se le omeni.-------
(Dalje sledi.)
------   129  -----
Slovstvo.
Kratka slovenska  slovnica  za pervence.    Na
svitlo dal Dr. J. Mur še c učitelj veroznanstva pri et. st.
meščanski šoli v Gradci 1847.
(Dalje.)
Tudi slovenskimu duhu je primerno pravilo, de naj se p o ve dina (predikat), kjer se da, z nasobo (subjekt) v spolu vjema, kakor v latinskim, postavim: Roma victrix in ne victor, — rhetorica, philosophia i. t. d. so v ženskim spolu, ker so si mislili k besedi še: ar s ali scientia. Po tem bi utegnilo tudi pri nas prav biti, ko bi terminologijne besede ali znamnice po tem pravilu vravnovali; bi tedaj ne rekli, postavim: glasnik, tihnik, ustniki, t. d. ampak kakor beremo v „Blažetu in Nežiei", in v „Drob-tincah": glasnice, tihnice i. t. d. ker si mislimo še besedo: čerka, ali pismenka, ktera je prav za prav nasoba k unim povedinam. Tako pravimo na priliko: desnica, levica (roka), kapnic a, s o krovi ca, zel-nica (voda) i. t. d. Dokler se človek v ptujšino ni zapletel, se v ti reči ne zmoti lahko, ker ga natoravodi; otrokam v šoli je bilo rečeno, de lonček za tinto je tintnik, pa hitro so ga spremenili v tintnico (namreč posodo). —
Na pervi strani spodej se bere: -c se včasi v š ali s premeni, kadar t in k sledi; postavimo: devica — devištvo, namesti devičtvo" i. t. d. Tukej je paziti, de tvo in ko niste nikakoršni končnici (Endsvl-ben) , ampak stvo in sko; tedaj za čerko č še vselej poprej s pride, po tem še le t ali k; postavim: devica devič-stvo, in iz tega devištvo; človek človeč-stvo, iz tega človeštvo; c, /t, 6 se tedaj z sam vred končnice stvo v š premene.
2. §. Ključica A nad e (e~) zaznamnjuje prav za prav le dolgo odperto ali široko e postavim: tele, žene, ne pa kratkiga, ki ima samo na sebi ta glas. Ako vem, de „Je" pomeni: er isst, mi ni potreba znam-njati z nikakoršnim znamnjem Tjeu er i s t. V Novicah so se semtertje take zaznamnjevanja tudi terpele, pa zavoljo tega še nimajo veljave, pa so tudi tukaj le redke bile. Ako pišemo: vse, je, njegov, detetu i. t. d., po tem nima prosto e nikakoršine službe. Radi verjamemo, de se v krajih gospod-pisavca v teh in enacih besedah nekoliko drugači izrekuje, vender menimo, de znamnja (A) mu ni treba.
Kadar stoji e pred rain še z enim tihnikam, *) se izgovarja že,  pa  bolj vozko ali zamolklo kot sicer,
*) De se ložej  umemo,  bomo   po  vecim zaznamke ali termine rabili, kakoršni so v slovnici.
torej bi utegnilo pravilo veljati, de naj se sicer piše , pu brez znamnja, kadar se ima tako izgovarjati, le kader se zateguje, naj bi se mu dalo znamnje ( ) na priliko: vernost, zmernost; nasproti pa: versta, perst, kert, sme rt. Brez glasnika enake besede pisati, pa menimo, de bi ne bilo svetovati, ker to oko žali, blagoglasje bega, in je ptujcam v spodtikljej. Tudi je gotovo, de Serbljanje in graničarji vse bolj zagoltno izgovarjajo, postavim besede: smert, kerst, kert, i. t. d., kakor Slovenci, per kterih se e v enacih besedah dosti razločno zlasti, po nekterih krajih izgovarja.
V tim odstavku se bere tudi: „L pred tihnikam se prerodi v o (ii, a).u To pravilo velja le za nektere kraje, ki so bližej Hervaškiga, sploh pa, kolikor nam je znano, se po Slovenskim Z v besedi pred soglasnikam izgovarja kakor v, postavimo: dolg, volk, izgovarja dovg, vovk, in ne dog, vok, ali pa dug, vuk, kakor pri Ilirih ali južnih sosedih; na koncu pa se izgovarja: al kakor a v, al kakor o v (ali av), el kakor ev, el kakor ev ali u, il kakor i v, il kakor u (ali iv) , o i kakor o v, ul kakor u v.
Permeri Lehrgebiinde der slav. Sprache von Fr. Serapln Metelko, Laibach 1825. — V ptujih besedah, in pa v tacih, ki v množnim rodivniku (genit. pl.) glasnik odmetivši l na koncu imajo; v imenih, ki so s končnico tel izličene, in v nekterih druzih, l na koncu večidel svoj glas ohrani. De bi se pri tacih besedah l kakor v ne izgovarjal, so jih začeli že zlo z Ij pisati; pa bi utegnilo bolj prav biti, de bi jih ne jotirali, zakaj: de se l kakor v izgovarja, je prav za prav razvada, ki se je v navado vmuznila, in ta razvada nima pravice siliti, de bi pisali, postavimo: apostelj, učitelj, delj, darilj, čebelj, kmalj i. t. d., namesto: apostel, učitel, del, daril, čebel (genit, pl/)i.t. d. Kako napčno de je postavim pisati: u^itr se razodene iz nategnjene besede učitelja, desiravno nihče ne izgovarja — učitelja ampak učitel a; pri apostel in enacih naj bi se že Ij pisalo, ako je komu drago, ker se po nekterih krajih tudi v govorjenji sliši.
(Dalje sledi.)
------   130   ------
141
Slovstvo.
Kratka slovenska  slovnica  za pervence.    Na
svitlo dal Dr. J. M ur še c učitelj veroznanstva pri st. st.
meščanski šoli v Gradci 1847.
(Dalje.) 3. §. Raba prašavnih, kazavnih in oz i ravni h zaimen je pri naših  štajarskih sosedih po nekoliko zbegana. Na 29. etr. 2. so te zaimena lepo razložene, in je opomnjeno,  de  vsakimu vprašavnimu  zaimenu se oziravno in kazavno protimerja,  vender se v djanji ali praktiki gosp. pisatel derži navade svojih deželanov, ki je ondi v govorjenji uterjena,  ter  piše postavim na 4. str. 3. §. „Koliko glasnikov ... toliko zlogov;" desiravno je očitno, de po slovniških vodilih bi namesto „koliko",   moglo  oziravno   „kolikora   stati;  ker  se namreč kazavno in oziravno takole vjemate: Kolikor, toliko; ali pa: toliko kolikor. Oziravno utegne tudi pred kazavnim biti; na to ni gledati, ktero pred drugim stoji. — Na 9. str.   spodej   pod * pa   se  bere :   „ Vidiš germa ali brega (to je strašno debeliga človeka), kakor sem kobaca?"   Tukej  pa je oziravno ^kakor" namesto prašavniga (ali bolje  reči,  kazavniga)   „kakou. — V začetku 27. §. se bere: „Kdo govori, je perva; komu se govori, je druga;   od koga se govori, je tretja osoba."    Tukej   so pa prašavne:  kdo,  komu, koga spodrinile   oziravne:   kdor,   komur,   kogar.    Enaki stavki so namreč zagoltni, to se pravi, de je nekaj za-molčaniga;   ako  bi  hotli  uni  stavek  polno   spisati,   bi mogli reči  na  priliko:  ta,  kdor  govori, je  perva; uni komur  se  govori,  je druga;  tisti,   od kogar se govori, je tretja osoba.   Ravno unimu nasproti se zopet  govori   (tudi  nekodi  na Krajnskim)   „nihčer", namesto „ nihče".    Enake  premene   se  najdejo tudi v začetku 32. §., v 33. §. I., in semtertje po ti slovnici, iz česar se vidi, de seje raba tih zaimen pri štajarskih Slovencih po nekterih krajih drugači razvila in vstano-vila,   kakor po Krajnskim,   čimur se pa ni čuditi,  ker ta razmera  med  vprašavnimi,   oziravnimi in kazavnimi zaimeni, glede n^a njih obliko (formo), je last ni j a slovenskiga   narečja,  ki je  ni  v  družin  slovenskih narečjih.    Precej pri Hervatih v ti reči, kakor v mnogo  druzih,  vsa  druga  šega vlada,   desiravno  nekteri menijo,   de je naše narečje podnarečje tako imenovanima ilirskiga narečja,   in de bi se z unim v eno stopiti dalo, in stopiti moglo, in de bi se po Slovenskim namesto slovenskiga tako imenovano ilirsko narečje v pisarnice vpeljalo. Nam je ilirsko narečje ljubo, vender razločki  med slovenskim in ilirskim narečjem
so preveliki, de bi se to zamoglo zgoditi; kdor obe narečji pozna in zna, mora to spoznati, če resnico ljubi. Razloček med slovenskim in ilirskim narečjem je veči, kot med češkim in slovaškim (pri ogerskih Slovencih), vender so se tudi poslednji v slovstvu od Cehov ločili, ko so jeli svoje lastno slovstvo dvigati, desiravno so bili ž njimi že več sto let poprej v ti reči večidel sklenjeni; Slovenci pa s Hervati še nikoli niso bili v slovstvu sklenjeni.
(Dalje sledi.)
142
145
Slovstvo.
Kratka slovenska  slovnica   za  pervence.    Na
svitlo dal Dr. J. M u r s e c učitelj veroznanstva pri st. st.
meščanski šoli v Gradci 1847.
(Dalje.)
Pravijo :   „Kmet se bo že naučil ilirskima jezika ,
ako se v kancelije vpelje."   Pa povejte nam priljudno,
alije kmet zavoljo   kancelij, ali  so kancelije
zavoljo kmeta? Pustimo kmeta, naj se uči kmetijstvo
dobro opravljati, ob praznicih pa po duhovnim opravilu koristne reči brati, ne pa mu podtikati, de se bo ptujih narečij učil, ki še „šest resnic" lahko pozabi, desiravno jih tolikrat sliši. „Man muss dieSache so ne hm en, wie sie ist," so nam kedej modri in skušeni profesor rekli. Mnogi častniki po Slovenskim se se slovenšine v p i samice boje, ki jim je vender večidel znana; kaj bodo še le rekli, ako jim bo kdo iliršino vsiloval, ktere bi se mogli še taki učiti, ki že kej let ilirske knjige prebirajo; kako pa še le uni, ki še slovensko komej za silo znajo! In pa— ali ni slovenšina naš mater ni jezik, ki ga nas je mati Slovenija učila? Kteri hvaležni sin se bo prederznil mater iz hiše vreči, in namesto nje svojo teto, akoravno je materna sestra, v hišo vzeti? Ali bi ne bila krivica, slovenšino odvreči, ki je tako čista, bogata v oblikah (formah) , in lepoglasna , de se z vsakim slovanskim narečjem zamore skusiti ? Pravijo: „Slovencov nas je premalo, de bi slovenšino v šolah in pisarnicah imeli." — Ko bi kdo rekel: „Pojdi-mo kopat, orat, trebit, bomo slovenšino vsejali, jo bomo potem ple'li, ji stregli in prekopovali, de bo iz nje lepo drevesce zraslo, kteriga bomo v pisarnico — v šolo presadili : tu bi bilo treba delavcov , in bi uni ugovor kej veljal. Ker je pa drevesce lepe slovenšine že zrašeno — in pa lično zrašeno stoji; torej se le v šole in pisarnice presadi, in Slovenci bodo z veseljem od njegoviga sadu vživali, akoravno jih ni 377 milijonov, kakor Kitajcov ali Kinezov. Kar je pa na tim drevesu še gerč, ptujih izraskov, ali grintovih korenin, — vse to se bo sčasama nekaj oklestilo , nekaj bo po natori močno drevo samo odverglo. — Ako pa kdo pravi, de Slovenija nikakoršniga slovstva nima, de si naj torej slovstvo druziga narečja prilasti; se nam to ne zdi pametno. Slovenija, pri vsim tim, de se je zavoljo nemškiga nasiljstva komej po slovensko ganiti smela , vender brez slovstva ni. Kar pa ni, še bo; de ?o Slovenci k temu zmožni, kažejo poslednje leta, odkar so Novice jele izhajati. Pisavcov ee tudi v Slovenii nikoli ni manjkalo, kar so pa Nemcam pisali, to zdaj Nemci imajo, ne Slovenci. — Tisto pa, kar so Dobrovčanje v šestnajstim in sedemnajstim stoletji pisali, sebi prilastovati, ne pomaga nič, ker naše ni. Kej druziga je, se enacih pomočkov z nami vrodnih bratov poslužiti v ta namen, de se domače slovstvo dviga. — Menitev pa, de naj se narečje z narečjem zmeša in zblodi, je ostarela in je še bolj v djanji, kot v besedi odstranjena; tega nas prepričujejo naj posled-nejših dob razmere med Slovaki in Cehi, pa tudi med Slovenci in Iliri, med Lužičani in Cehi, med Moravci in Cehi i. t. d. Pomnivne so besede Dra. Gj. Avgu-s t in o vi č a „o mešanju v jeziku i pravopisu" v tim oziru: „Kao sto se obično neodobrava mešanje jednog slavjanskog narečja drugim n. p. ilirskoga ruskim , isto tako nemože se odobriti ni mešanje jednog podnarečja drugim; jer medju najglavniim zakonima cele naravi taj nalazimo : da sve što na svetu jest, ovakvo kakvo jest, u svojoj celoj bitnosti uzderžati se tersi, i „„gi-imti počimlje ,CUi kako najmanje štogod od svoje bitnosti zgubi." i. t. d. (Glej, Drja. Gj. Augusti novica misli o i li rs kom pravopisu u Beču 1846.). --Nadjamo se, de nismo nikogar razžalili, svoje in mnogih slovesnih Slovencov misli mimo grede spoštovanim bravcam v ti reči razodevši, ki v našo dobo močno zadeva. (Dalje sledi.)
     146
161
Slovstvo.
Kratka slovenska   slovnica  za  pervence.    Na
svitlo dal Dr. J. M u r š e c učitelj veroznanstva pri st. st.
meščanski šoli v Gradci 1847.
(Dalje.) 8. §. K zapominku od spodej (&) bi bile morebiti tudi pristaviti imena: priča, dekle, deklic. —
10. §. Beseda „skloa" namesto dosedanjima rabot-niga ;,padeža" je mnogo ličniši od poslednjiga; to velja tudi od marsikterih druzih imenovavk te slovnice, tako postavimo , se nam imena posamesnih sklonov: „imeno-vavnik, rodivnik" i. t. d. bolj pripravne in podvizne (praecis) v zaznamovanji zde, kakor ko bi v podobi prilogov: „imenovavni, rodivni", i. t. d. bile. Kako po-dvizno se postavim erste Endung der vielfachen Zahl sachlichen Geschlechtes zamore po slovensko reči: množni srednji imenovavnik i. t. d. Namesto „druževnik (Social.) bi utegnilo boljši biti „druživnik" naravnost iz nedolo-čivnika (infinit.) „družiti, druživen". Sčasama bodo slovenski slovničarji imenoslovje ali terminologijo bolj in bolj vgladili, ter pričelili in vličili, de se bode z eno ali z malo besedami mnogo reklo.
Nekaj od sklanjanja imen.
11.   §. Dobro bi bilo za terdno vstanoviti, de možki in srednji enobrojni prisvojivnik (dat. sing. mase. et neut. gen.) naj bi imel vselej končnico u, kakor je bilo redno v staroslovanskim jeziku (jazun možkih, ki so prirastliko dobivale ; permeri „Dobrovsky — institut, ling. slav. str. 460 in dalje.); naj bi že po tem v mestniku (lokal) bilo u in i na zbiranje , desiravno bi tudi tukej u utegnil boljši biti, (razun morebiti pri imenih, ki pred mestnikovo končnico čerko j imajo). Zakaj i je vozek ali tesen glasnik, ki ima nar manj pol-noglasja, — pevci in govorniki nič prav za-nj ne marajo. Češki učeni pred kej časam so menili kej delati, ker so prav pogosto polnoglasnice s tesnejšimi zamenjevali, ali jih tudi celo odmetovali, ter pisali postavim: 5,če-kati, jitro, smeh, mšica, psati" namesto: „čakati, jutro, smeh, mušica, pisati in sila veliko enaciga velikrat zoper navado ljudskiga govorjenja. Pa sedanji jim niso za to nič hvaležni (primeri ^Elemente der altbohm. Gramm. von P. J. Safarik, herausg. v. Jordan, Leipzig str. 14. in dalje). Eden zmed poglavitnih vzrokov, zakaj de so se Slovaki Cenam v slovstvu jeli odtegovati, in v lastnim narečji pisati, terdi učeni Stur de je, ker so vSlo-vaki pervotne oblike jezika bolj ohranili, kakor Cehi. Tudi Slovencam bodo morebiti nasledniki bolj hvaležni, ako se jim polnoglasin jezik ohrani, de se namreč glasniki ne kerčijo, de bi namesto širokih tesnejši pisali, (razun kjer lastnost jezika ali pa blagoglasje ozke tirja) in tudi ne izpušajo. —
Sosebna lastnost slovenskiga jezika je dvobroj Ldual), kteriga so vsi drugi Slovani že zdavnej zgubili; torej smemo ž njim ponosni biti. Kako terdo se ga Slovenec derži, se iz tega razodeva, de ga v govorjenji v dvobroj-nim mestniku, kjer se je njegov nekdanji sklon u zgubil, kterikrat rajši z druživnikam dvobroja namesti, kakor de bi ga iz mnogobroja ravno tistiga sklona (mestnika, vzel. To je mende tudi gosp. spisavca nagnilo, v dvobroji mestnika skozi in skozi druživniku enaciga postaviti , desiravno končnica dvobr. mestnika (lok. dual.) ni orna — ama, ktera je druživnikova. Nekdaj je mestnik v dvobroji z rodivnikam vred imel u , zdaj pa je vender večidel enak z mestnikam mnogobroja. To po-očititi, tukej postavimo dvobrojno sklanjo imena ;;slon":
Po gosp.Muršecovi slovn.
1.  elon-a                              1. slon-a
2.  slon-ov (nekdaj-u)          2. slon-ov, u
3.  slon-ama                         3. slon-oma, ama
4.  slon-a                              4. slon-a
5.  pri slon-ih (jiekd.-u)        5. pri slon-oma, ama
6.  s slon-ama                       6. s slon-oma, ama.
Spominka. — om, — oma, — om imajo prednost, de so stare oblike ali forme, am, — ama, — am so pa bolj okrogle.    Ako prav sodimo, je nekako lože izgovarjati: si o na m, s Iona m a, kot slonom,slonoma. (Dalje sledi.)
162  
    169
Slovstvo.
Kratka slovenska  slovnica   za pervence.    Na
Bvitlo dal Dr. J. Mu r š e c učitelj veroznanstva pri et. st.
meščanski šoli v Gradci 1847.
(Dalje.) V sklanjanji smo se Slovenci le malo odtegnili od staroslovanskiga jezika ; zlasti Dolenc se terdo derži starih oblik ali form. Štajarc in Gorenc sta v govorjenje semtertje marsiktere premene pripravila, ki jih Dolenc in Znotrajnc večidel nimata. Take so postavim :
1.   V množnim možkim druživniku (instr. pl.) mi, omij  ami namesto goliga i postavim:
z gospodami (-mi, orni)                      j  z gospodi,
z rakami (-mi, orni)          namesto:   |  z raki,
z znancami (-orni)                               )  z znanci.
2.  Unimu nasproti pa v ženskim množ. druživniku goli i namesto -mi ali -imi, postavim:
s kreposti                            J  s krepostimi C~mO
s strasti                               f  s strastimi
,    ...             namesto:  )      ,     . 4.   .
s koristi                               [  s konstimi
z niti i. t. d.                       )  z ni tirni
3.  -ah v možkim ali pa srednjim množ. mestniku, namesto: -ih postavim :
V letah                                        .      \ v letih
a -k •   4-   a        namesto:  }                   ,.,
pri gospodah i. t. d.                         ) pri gospodih.
Take menjave ali mnogoteri skloni imajo sicer to dobro, de je več svobode, zlasti v pesništvu, in kteri-krat tudi blagoglasje in polnoglasje zvikšajo; imajo pa tudi to nevgodno, de edinost begajo, in od staroslovan-skiga jezika udaljujejo.
Ako staroslovanske in nove slovnice jezikoslovno primerimo, ne moremo tajiti, de redno se množni možki in srednji druživnik izhajata v goli i (z nekterimi iz-jemkami, od kterih zdolej) ; ženski pa v -ami, imiymi, postavim: s sloni, z angeli, z gospodi; z glavami, z nitimi, s klopmi; gola končnica i v ženskim množnim druživniku pa bi se težko dala opravičiti, in bo blezo gola sprida (corruptio). Pri možkih in srednjih, kakor je bilo rečeno, množni druživnik v i izhaja, vender se pri tih semtertje v nar starejših bukvah tudi kterikrat končnica mi najde.
Metelkova slovnica, ki je z mnogo umetnostjo izdelana, in se sme po pravici svetilnica slovensine imenovati, le tistim možkiga spola imenam, ki naglas (ton) na končnico vzamejo (postavim dar, u.) v množnim druživniku končnico -mi, namesto goliga -i redno pri-lastuje; srednjiga spola imenam pa nobenkrat ne. Poslednje se tudi v staroslovanskim jeziku nikoli v i ne izhajajo.
Dobrovsky možkiga spola imena v dve sklanji deli (po terdih in mehkih končnih soglasnikih), in glede na množni druživnik pravi na 470. in 47. na str. „Soc. in prima proprie -t (kirilski jeiV), non -mi, neque -ami.
etsi in libris recentioribus inflexiones -mi et -#mLutpote russicos, jam reperias." ... In seeunda plura sunt, quae -mi pro i admittunt (tantum)."
Iz rečeniga se razodeva, de v množ. možkim dru-živniku (izjemši imena, ki naglas na končnico preneso) je končnica -i prav za prav pravna in redovna; v ženskim pa -amiy -imi, -mi po primerah imen, ali se v glasnik, ali soglasnik izhajajo, in, ali naglas na kore-niki obderže, ali pa na končnico preselijo.
Ravno tako je končnica -ih v množ. mestniku (lo-cal. pl.) za možki in srednji spol, za ženski pa le per tistih imenih , ki se v soglasnik izhajajo, in naglas na koreniki obderže; -ah pa za ženske v a izhajajoče imena, postavim :
Množni mestnik možkiga spola                      ženskiga spola
pri gospodih, (ne: -ah)          pri vod-a h
pri slonih, (ne: -ah)               pri nit-i h
v letih , (ne: -ah)                     i. t. d.
Možkiga in ženskiga spola ime'na pa, ki naglas na končnico preselijo, imajo v množ. mest. -eh, ktere bi imele dobiti -ih, postavim: v zob-eh, na klop-eh i. t. d. od klop, -i, in zob, -li (a). —
V teh rečeh se večkrat pisavci begajo,  torej smo jih nekoliko razložili, ne, de bi komu velevali, kako naj piše, ali grajali, če drugači piše, ampak, de se počasi to razodene, kar je prav, in k edinosti pelja. — (Dalje sledi.)
170
177
Slovstvo.
Kratka slovenska  slovnica   za  pervence.    Na
svitlo dal Dr. J. Mur še c učitelj veroznanstva pri st. st.
meščanski šoli v Gradci 1847.
(Dalje.)
Hči in hčer Krajnc dobro loči, ker pervo je ime-
novavnik (nom.), drugo kazavnik (accus.) , kakor tudi mati in mater.
15. §. Kakor poprejšnje, tako je tudi prilog dobro in lično obravnan. — Kar tiče: iga-ega, imu-emu ini-em ima vsako svoje vzroke. Nam se bolj lično in bolj pripravno zdi: -iga -imu, -im, nekaj za to, ker veči del Slovencov tako piše , in so tudi od nekdej pisali, tudi ni vzroka, ne sile novinariti v ti reči; — še bolj pa za to, ker - e g a, -emu, -em ima v teh oko-lišinah — kakor se namzdinekej — neukretniga in tež-kiga v sebi, kar se zlasti zraven spreminljivih soglas-nikov razodeva in pri j , postavim : svojega , druzega , velicega , tacemu, globocemu i. t. d. Cerka j že po svoji lastnosti hoče / zraven sebe imeti, ker ste si z i bliže v rodu, kakor z e; torej je postavimo, neprijetno slišati: zajec, ujec, ptujec i. t. d. namesto: zajic, ujic, ptujic.
Ne tajimo pa tudi, de to je velikrat bolj všeč, česar je človek bolj vajen; kdor je pametin, se nad tim ne spodtikuje, naj bo tako, ali tako pisano, de je le slovniško ali gramatikalno.
(Dalje sledi.)
   218
Slovstvo.
Kratka slovenska slovnica za pervence. Xa svitlo dal Dr. J. Murše c učitelj veroznanstva pri st. st. meščanski šoli v Gradci 1847. (Dalje.) Z a ime. Osebne zaimena: jez, ti, on i. t. d. so v slovenskim že v glagolu zapopadene, kakor pri latin-cih , torej se le tedaj pišejo in govore, kader si pomen stavkov nasprotva, postavim v stavku: jutri poj dem popotovat, — ni treba zaimena „jez"; treba pa ga je v naslednjim stavku: „jutri pojdem jez popotovat, ti doma ostaneš." Na nemško kopito navajeni, večkrat v ti reči nemčujemo. — Tudi nemškiga: mein, dein, sein, unser i. t. d., zlasti kader je enako našima: „svoj", ni treba v slovenskim ravno vselej pisati, kjer je v nemškim , zakaj velikrat je stavek brez prisvojav-niga imena dosti razločin. —
§. 27. Dvobrojni rodivnik in kazavnik tretje za-imenske osebe imata poleg sklona jny tudi ji. —
§. 30. Kaj in kej nekteri ločijo in bi djal, de prav. Kaj je prašavno, kej pa služi, kakor je v t i m odstavku v 5. št. razloženo, ako namreč hočemo kako reč manj razločno povedati, postavim! ?,Kaj kej počnete?" „Ali se ti kej zdi, kaj bo?" „Kaj bom delal, ko nimam kej?" —
§. 34. Hvalno in posebne vrednosti je , de se zastarane oblike (forme) in pregibi, ki še kje v Slovenii žive, na dan pokličejo, kakor so v tim odstavku pozabljeni pregibi glagola biti, namreč:
I. Enobrojnik. )   1. beh (bih) to je: si m, si, je, bil 2. be                                          i. t. d.
J  3. be Dvobrojnikl   1. behova moški /  2. besta J   3. besta ženski j   1. besve 2. beste \  3. beste Mnogobrojnik. i  1. behomo \  2. beste I 3. beho (bese)
II.
bejah to je: si m, si, je, bival i. t. d.
bejase
bejaše
bejahova
bejahota
bejahota
bejasve
bejaste
bejaste
bejahomo
bejaste
bejaho
I. je
I.  je minljivo-pretekli čas, kakor: sim bil, fui, ich bin gewesen ;
II.  pa ponavljavno- ali poprijemavno-pretekli čas, kakor: sim bival, eram, ich war. Vender so te, in enake forme tako zaptujene, de bi jih smel morebiti ko-mej pesnik le v visokim petji kterikrat sukati. Sčasama bi utegnile morebiti kej okrevati. Ako Slovenija vstane, se bo še marsikej ž njo vred zbudilo.
35. §. Trojni glagolski pregib v-am, -em, -im poočititi, bi utegnilo bolje biti, de bi se v zgledih na 35. str. tudi veznica (Bindungsvocal) -a, -e, -i h končnici -m privzela, ter bi: k a Nam, pelin-em (pah-n-em),sus-im, namesto: kala-m,pehne-m, suši-m stalo. — Veznica v pregibih je lepa ravnoličnost ali analogija z greškimi spregami. —
37. §. I. 1. — V tim odstavku se bere: ^Glagoli na ..-jim (namreč v 1. osebi zdajn. časa) zaveržejo -jim, in nič ne pristavijo. Govorjenje je v izličenji velevnika (imperat.). To pravilo ne velja sploh, za Krajnce že celo ne, kteri pri glagolih 4. sprege (4. form), ki se namr. v nedoločivniku (infinit.) v -iti izhajajo, -i v velevniku , (razun druge enobrojne osebe) čversto zategujemo. Prav bi bilo po unim pravilu postavim: poj, stoj in enake, ki niso 4. forme; ne pa: doj, taj, roj, ampak: doji, taji, roji. Ako jih nategnemo, -i noglas dobi, namreč: dojite, tajite, rojiva i. t. d. Ravno pri glagolih 4. forme je razlika v naglasu med štajarskimi in krajnskimi Slovenci, takole:
Krajnsko:                           Stajarsko:
Sedajnik \ učiva              Sedaj ni k \ učiva
(praesens) i govorite                            i govorite
f dobimo                              F dobimo
S ^tajimo                                \tajimo
vabimo                              [
vozimo                              1
čistite i. t. d.                      J Velevnik .učiva             VelevnikN učiva (učva)
(imperat.) /govorite                             /govorite (govorte)
f dobimo                               ' dobimo (dobmo)
>tajimo                                )tajimo (tajmo)
(vabimo                              (vabimo (vabmo)
zvozimo                              \
^čistimo i. t. d.                    /
39. §. Glagoli L sprege (1. forme, ki se v infin. v — ti končajo) z ločivnima čerkama (karakteristikama) g in hy spreminjajo ločivne v sedajnim času (praes.) v inn c, postavim: strig-el,vlek-el, sedajnik: stri*-em, vlee-em. Po pravilu te slovnice — se ve, de na ondišnje vsakdanje govorjenje opertim — taki glagoli tudi v velevniku (imperat.) šumeča soglasnika % in d ohranijo; vender je bolj pravilno, kar gosp. pisavec od tacih glagolov v pazki f pravi, de namreč glagoli pod brojem 4. in 5. imajo včasi v velevnim načinu tudi c in % postavim: peci,., pecimo, sezi i. t. d. — Namesto včasi, je želeti, de bi se zmiraj tako pisalo, ker bi se s tim tudi vele vn i k (imperat.) od nedoločivnika (infinit) lahko ločil. Tako bi tedaj bil velevnik: reci, peci, tšci, tolci, vle'ci, lezi, sezi, strizi i. t. d.; ne-določivnik pa: reči, peči, teči, tolči, vleči, leči, seči, striči i. t. d. Da je ta oblika pravna, ni dvomiti, ke'r veči del Slovencov tako govori, staroslo^ venska slovnica poterdi, in druge sedajne slovenske ali slavijanske narečja pričajo.
V razverstovanji glagolov v šest redov je red uče-
niga Dobrovskiga in njegovih nasledovavcov nekoliko
spremenjen,  ker so  namreč  glagoli tiga ali tiga reda
semtertje v druziga preneseni. Tako so postavim: nekteri
i ----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
219
z odperto koreninico: da-m, da-ti, zna-m, zna-ti, nadja-m (se), -ti, iz perve sprege v peto; stojim^ sta-ti, bojim (se), ba-ti, pa iz perve v tretjo prestavljeni i. t. d.
(Dalje sledi.)
Slovstvo.
Kratka slovenska  slovnica  za pervence.    Na
svitlo dal Dr. J. Muršec učitelj veroznanstva pri st. st.
meščanski šoli v Gradci 1847.
(Konec.^)
Predlog. 48. §. Pri obravnavi predlogov bi bilo spominu nekoliko perlajšano, ako bi bili pravi predlogi ločeni od unih, ki so prav za prav narečja ^Adverb.). Predlogov s samim drugim sklonamje razun sostavljenih, ki so lahko spoznati, le pet, namreč: do, od, iz, brez,prek. Narečij namesto predlogov pa je mnogo, ki imajo to dobro, de se skorej vse z rodivnikam (Genit.) vežejo. —
Predlog s, z, ž ima sicer več pomenov, kakor tudi nekteri drugi; vender bi bilo težko spričati, de sta bila
kedej dva ločena predloga, kar nju pisanje tiče. *) Pervi poglavitni pomen tega predloga je : „mit, zusammen, -cum", in v tim pomenu se vprega z druživnikam ; drugi pomen je: von, ab, herab, auf^de) i. t. d. in ima rodivnika per sebi. Iz sostavljenih besedi se vidi, de se je poprejšnji z o pisal fkedar je namreč glasnik k sebi vzel) postavim: sopotnica, sovodinj , sopraznik, sovra ; — pri poslednjim se v vsakdanjim govoru tudi e sliši, postavim: se gnati weg- ali herabtreiben , se-sesti se herabsinken ; nasproti pa pomeni s o gnati zu-sammentreiben, s o sesti se sich miteinander setzen. Redar se komii zdi, una predloga z glasnikam pisati (so, zo, se, ze), bi morebiti po rečenim ne bilo ravno napak, ako bi se v pervim pomenu pisalo: so, zo, v drugim: se, z e. Vender na tem ni kej ležeče; zlo pa je napčno pri nekterih pisavcih, ki ne vedo, de je „ s, z " vse kej druziga, kakor pa „iz, 'z", aus, ex. Drugo je, ako rečem: sim s hriba peršel (vom Berge herab), kakor pa : iz hriba (aus dem Berge) ; z lica von der AVange herab, iz lica aus der Wange ; s konja pasti, ne pa: iz konja; oblačilo s človeka stergati, in ne: iz človeka; z zemlje von der Erde, iz zemlje aus der Erde; z neba vom Himmel herab, iz nebes vom Himmel (aua dem Orte der Seligen) , i. t. d. — Razloček v pisanji je pa ta: s se piše pred terdimi soglasniki: c, č, f, h, k, p, s, š, t; % pa pred mehkimi soglasniki in pred glasniki; i nekteri pišejo pred /izpostavim: ž njim. Tako pisati veleva slovnica, vsakdanji govor, in narava slo-venšine , kar se zlasti iz sostavljenih besedi razodeva. Piše in govori se, postavim: zbrati, zve za ti, zložiti, zmešati, zmota, in ne: sbrati, svezati, složiti torej zloga, ne sloga, smešati, smota i. t. d. nasproti pa: spoditi, shod, stopiti, i. t. d. in ne: zpoditi, ztopiti, zhod i. t. d. Iz, 'z pa se nikdar redovno ne spremeni, ampak stanovitno ostane pred terdimi in mehkimi soglasniki.— Ušesce L') pri k7, v% s7, z7, h7, bi djal. de je nepotrebno, ker pisavca mudi, in tudi očesu ni všeč. Ušesca tudi drugi Slovenje: Cehi, Poljaki ne pišejo. Ko bi se mislil kak pisavec s pisanjem ušesca muditi, naj bi mar že pripraven glasnik zraven zapisal. — Naprej je berže narečje, ko predlog. 55. §. 2. nV vsih odrečivnih (zanikavnih) stavkih stoji 2. sklon (jrenit.) meste 4tiga (Accusat.)." Zoper to pravilce na 65. str. hvalne slovnice se skorej narveč greši. In ta zmota je gosposka skaza, ki nerazvajenimu ušesu ravno tako neprijetno na uho udari, kakor če sliši vmnožniku (plural) govoriti, kedar je dvojnik (dual). Ta lastnija slovenšine ima toliko več vrednosti, ker smo jo Slovenci zmed vsih slovanskih stebel nar bolj čisto ohranili iz prestarih časov. Torej se je je treba terdo deržati, in ne 4tiga, pa tudi ne liga sklona staviti namesto druziga, kedar je stavek zanika ven. Napčno bi bilo, postavim, govoriti ali pisati: „Kdorne ljubi delo, ne najde srečo. Ne smemo moriti svobodo. Kdor ne ljubi svojo domovino, ne bo jedel njen kruh. Gospod ni doma. On ni per nas; i. t. d.; ampak tako: Kdor ne ljubi dela, ne najde sreče. Ne smemo moriti svobode. Kdor ne ljubi svoje domovine, ne bo iedel njeniga kruha. Gospoda ni doma. Ga ni per nas; i. t. d.
58. §. Všeč nam je mrsel gospod-pisavca, de naj bi se velike čerke bolj redkama pisale. Razun, kar je ondi opomnjeno , bi tudi nič ne kazilo , ako bi se imena mescov, dni in tednov vedno z malimi čerkami pisale. Tudi pri r e d i v n i h številkah (Ordinalia) bi mogla številka velika biti — ako bi tako imeli — ne pa naslednja čerka, zakaj pika per nji (1. 2. 3...) ne pomeni kon-čaja, ampak je le znamnje, de je številka verstivna, in jo loči od osnovavnih (Cardinalia), per kterih se ne piše pika. '
*) Dobrovskv ju v pomenu loči, v pisanji ne.
 223
224
III. Del. Besedna premenav V ta razdelik so prav prilično spravljene sosebne nektere lastmje slovenskima jezika, namreč: Pomanjšanje in povikšanje, in premena imen in prilogov, in razen pomen besed. Kar poslednje tiče , je v 67. in naslednjim §. nekej omenov danih , v kterih je mnogo lepote in prednosti našiga jezika , in slovoslovcam da perložnost, dalje misliti. Lepota in bogastvo slovanskima jezika, kterimu se sostavljanje, zlasti iz večzložnih besed, toliko dobro ne poda, je namreč v končnicah (Endsilben) ; te prav sukati, je pa treba poznati prirojeni duh našiga jezika.
Kdor ima to umetnost, bo lepo, in tudi slehernima Slovencu umevno pisal, in ne bo se mu bati, de bi mu kdo nemškutovanje očital. Nemec mora večkrat dolge sostavljene besede imeti, Slovenec pa kar z eno samo besedo opravi, ki jo s permerno končnico per-čeli, postavim: verehrungs\vurdig častitljiv, Rauchfang-kehrer stergar, Glockengiesserhiite zvonarnica , Lein-wandhandlersfrau platnarica, DichtwaIdbewolmersvveib gošavka, Mostbirnwein tepkovec, LoskauftarifF odkupnina, Fuhrmannslohn voznina, das Beschaftigetsein mit der Vollendung des Urtheils razsojevanje i. t. d. —
V tem razdelu, ali per sklanjanji bi bilo želeti tudi kratke razlage , kako naj se lastne imena tujih jezikov v slovensini pričeljujejo. ker zoper to reč so pomote zlo pogoste. Sploh je slišati postavim: gimnazjum , gu-bernijum , Cicero, Pius, Cahevs , Jonas, Jeremijas, Palas , Ceres , Likurgus, Dijogenes , Aristoteles i.' t. d. namesto: gimnazija, gubernija, Ciceron, Pij i, Cahej, Jona, Jeremija, Palada, fferera, Li-kurg, Dijogen, Aristotel, i. t. d.