tribuna TRIBUftf Glasilo UK ZSMS Ljubljana, letnik XXXVIII št. 6. 17. januar 1989 Uredništvo: Tomi Gračanin (glavni urednik), Ruža M. Barič (odgovorna urednica), Tomaž Toporišič (kultura), Borut Rismal, Brane Senegačnik (lektor), Pac (oblikovanje) Stalni sodelavci: Simon Bizjak, Alenka Cotič, Branko Čakarmiš, Tine Furlan, Jana Pavlič, Jasna Rajh, Jure Rifelj, Matjaž Šuen, Aleksa Sušulič, Zdravko Zupančič. Tiska & priprava: Tiskama Ljudska pravica. Naslov: Kersnikova 4, Ljubljana, Telefon: 319-496, 318-457. TRIBUNA izhaja načeloma vsakih štirinajst dni, med počitnicami pa počivamo. Cena posamezne številke je 1800 din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-170 z dne 22. 1. 1973. Tribuno lahko kupite v naslednjih knjigarnah: Brežice: Knjigarna DSZ. Maribor: Knjigama MK, Partizanska 9. Gosposka 28. Kranj: Knjigarna DZS. Novo mesto: Knjigarna MK. Kočevje: Knjigarna DZS. Zagreb: Znanstvena knjižara Mladost, Preradovičeva 2. Ljubljana: Trubarjev antikvariat, Knjigarna CZ, Trg osvoboditve 7 in Titova 15, Knjigama MK, Miklošičeva 40, Partizanska knjiga, Trg osvoboditve 12, Galerija ŠKUC, K 16 na Filozofski fakulteti. Mimogrede: Sestanki urednišlva se vršijo vsak torek v prostorih Tribune od 18. ure dalje. Vljudno vabljeni! Naslednja številka izide 31. januarja. radio GL4S Ijubijane STEREO * * * V ŽIVO TUDIO VAŠIH PROBLEMIH POKLIČITE NAS: 328-954» 3X8-944 6 SOCIALDEMOKRATI SO STRANKA M intervju s Francetom Tomšičem \ \ 5 ZUNANJEKULTURNI KOMENTAR \ ll\INTERVJU MILANDEKLEVA 14-32 OPOSTMODERNI Janez Strehovec, Tori\Hendriks, Vincent Scullv 23-26 J3U13? A 'nUIBiSojd UI35JS(ipBJ IH BU I|B§F[S °WI 31S(X1 BfnBIB-ldA BŽSl A3JIJ3J :9 pB 3 ui b B(i3Binqni05f al joAoSpo asjiABJd :g pE (ubz ra uod? Bp '3a osladojASslupsJS :f pE BAOU« ojsz BDfsdojAaslupsJs op jod ejba oq '(Bpss 3j3§ t]Bjq3Jd sjspun^ bubitw o8t(mj olupBZ 3isoq 33 'issi 3i3(n«pj (3jdEU 35 Bp 'bjsiuis Eunu '^\x EZ H!?°IP° 3S 31S 3? '3iipos uib^ 'ousEj uissAod 3l 'ojsdo ez in?<>ipo 3S 3is 3? :L pB JEZ^ BJ E UOpEpUO}^ 3p UEIfnf JS 31UBS 3( JOAO8pO U3[UBjd \Z pE q Ep3A3S J0AO8pO USJIABjd 3( 'pfJOUI olBUIIUBZ B8 I^ lI5f§0UI 31S 33 'B J3dS JOAO8pO U3JTABid 3l '35JSU3Z OJBUIIUBZ Oj V\ 'B5fSU3Z 3JS 33 '3 3U q 3U E 3U JOAoSpO U3|IAEld 3( 'pfJOUI 31S 3J 'B JOAO8pO USJIAEjd 3( 'B^SU3? 31S 33 :i pB 4. Vai najljubšl iport je a) tmučanje b) tekčezovire c) golf (ST)19 (RA)30 (GE)tribuna 06.01.8$ Dovolite mi, da začnem današnji preglcd aktualnih dogodkov z zgodovin-skim nagovorom Milana Kučana o stanju, vlogi in razvojnih perspektivah našega družboslovja v Marksističnem ccntru. Vodja jc prisotnc prescnctil s preroškim tonom. Govoril je namreč o tcm, kako sc je nckega dnc odpravil na pot in kako so ga sredi silovite in protislovne dinamikc skušalc iluzije in voluntarizem, prchitevanjc realnih možnosti, oportunizcm, nacionalistične emocije, cenen populizcm, nekritičen odnos do prctcklosti, nezrclo politi-kantsko manipuliranje in nenazadnje birokratski voluntarizcm. A Milan je korakal dalje po začrtani poti, odločen, da sc tokrt skušnjavam nc da tako zlahka kot tedaj, ko je šc delal karicro. In ta odločnost sc mu jc bogato obrestovala. V nekcm jarku je namreč našcl nov programski konccpt socializma. Dovolj je bilo revščine! Naveličali smo se ncustvarjalnosti! Siti smo teptanja človekovih pravic! Ljudstvo jcči po novcm! Milan jc doživel razodetje in sklenil, da se bomo po novem borili za socializem, kot družbcni projekt in prakso, ki bo zgodovinsko naprcdcn, socialno uspcšcn in osebno prijetcn. Kovali bomo ustvarjalncga in svobodncga posamcznika po mcri uspešnega gospodarstva. Nedvomno gre za kopcrnikanski obrat v marksi-stični misli. Ker ste govor Vodje gotovo podrobno preštudirali, vas nc bom utrujal s podrobnostmi. Rad pa bi vam povedal nckaj drugega. Kot je v takšnih prelomnih obdobjih običajno, so se našli politično slepi ljudje, ki trdijo, da smo sedaj »prestopili« v zahodni tabor. Pod vplivom teh pobožnih želja jc v zadnjem času naraslo število prošenj za vrnitev zaplenjene imovinc in za revizijo sodnih fars. Pojavljajo sc nekakšne teorije o avtonomiji posamez-nika. Vendar pa je svoboda vcdno omejena po naravnih in družbenih silah. Svoboda je v tem, da se prepustiš naprednim tokovom. Je mar svobodcn tisti, ki se dotakne žicc z visoko napetostjo? Je figo! Dobro si to zapomnitc, vi vrtičkarji svobode! Vaš ugriz je stekel kot potcpuški pcs, če si zob ne obrusite na rcvolucionarni pravici, vaše misli so praznc koi Česki tramvaj, če se nc prcpustite napredncmu v domišljiji, vaši računi so brcz krčmarja, če se ne pokoritc naši zaščiti! Slovcnija bo tudi v bodočc laboratorij idcj prihodno-sti (in vi poskusni zajci v njcm), še naprej pa bomo tudi iskali vašo lastno pot v 21. stoletje (nc oziraje sc na morebitne uspehe drugih). Zakaj so izumrli dinozavri? Znanstvcniki so za zdaj postregli s številnimi tcorijami, mi bi tcmu rckli, s kopico iz trtc zvitih pletcničenj meščanske znanosti. Pogumni rod dinoza-vrov naj bi pokopala nenadna sprcmemba klimc, jajca so jim žrli scsalci, hranili so se s strupenimi rastlinskimi plodovi, iztrebili so jih obiskovalci iz vesolja itd. Stan Wood, škotski zoolog, je po našem mnenju na slcdi pravega odgovora. V skalovju rodne Škotske je namreč odkril fosilnc ostanke dobro založene knjižnice revolucionarne teorije. Iz tega je logično sklenil, da so se dinozavri (tako kot danes boljševiki) adaptirali na neobstoječe pogoje. In seveda izumrli. Čeprav hladnokrvne živali, so zase vztrajno trdili, da so toplokrvni. Čeprav se je bližala ledena doba, so razpredali o efektu tople grede. V pogojih rastoče revščine so napovedovali državo blaginje. Nedvomno gre za pomembno novo odkritje v zakladnici znanja. Fosili iz Škotske nas bodo prisilili, da revidiramo ne le razvojni nauk, ampak tudi učbenike STM. Na Zahodu nič novega ZKJ, beremo v časopisih, je izgubila svoj zgodovinski kredit. Sedaj lahko le še parazitira na izmučenem ljudskem tkivu. Ljudstvo, ki ne more voliti drugače, voli z nogami. Vendar pa vsi naši sosedi za to nimajo pravega posluha. Medtem, ko nas eni ne spuščajo k sebi niti z veljavnim vizumom, jih drugi uvajajo, tretji pa se o tem odločajo. Značilen je primer Zahodne Nemčije. 14. 12. ZR Nemčija razmišlja o vizumu za Jugoslovane. Do konca novembra je zahtevalo politično zatočišče v ZRN že 16.887 naših državlja-nov. Za vizume se zavzema notranje ministrstvo. 15. 122. ZRN ne bo uvedla vizumov za jugoslovanske državljane. Zunanje ministrstvo takšnega ukrepa ne načrtuje, je pa to tudi stališče vlade. 16. 12. ZRN proti zlorabi azila. Zahodnonemško veleposlaništvo v Beo-gradu je objavilo informacio, v katerije rečeno, da morajo vsi Jugoslovani, ki so zlorabili scdanjo možnost vstopa v ZRN brez vizuma in brez pravice do azila, računati s policijskim pregonom. 21. 12. Vize za ZRN so vendarle »možne«. Zahodnonemški notranji minister je izjavil, da o tem spet razmišljajo. K takšnemu ukrepu bi se bilo morda treba zateči, kolikor ne bo mogoče drugače rešiti velikega števila t.i. azilantov (največ je Romov in Albancev) iz Jugoslavije. 22. 12. Vprašanje o vizumih. Tiskovna konferenca v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve. Predstvnik ZSZZ je izjavil, da so veleposlanika ZRN prosili za dodatna pojasnila. 4. 1. Ponovna zahteva za vizume. Zahodnonemški notranji minister skuša zmanjšati število jugoslovanskih azilantov. Opozoril je, da so bili v zadnjih treh mesecih najštevilnejši med tujci, ki so kot politično preganjani zaprosili za status političnih beguncev (skoraj 21 tisoč). Po izračunih zahodnonem-ških oblasti pa je med njimi le 3 % pravih žrtev komunizma. 7. 1. Vizumi bi prizadeli razvoj odnosov. Lončar je poslal Genscherju pismo, v katerem pojasnjuje jugoslovansko stališče do uvedbe vizumov. Ukrep ne bi ustrezal razvoju in doseženi ravni dvostranskih odnosov, bil pa bi tudi v nasprotju z dogajanji v sodobnem svetu. To ne bi bil primeren način za reševanje problemov, ki občasno spremljajo prosto kroženje ljudi. Glede na to, da je sama Jugoslavija v nasprotju z dogajanji v sodobnem svetu, lahko kmalu pričakujemo omejevanjc kroženja ljudi z naše strani, v obliki pologa, na primer. Poročila s fronte 13. 12. Napisi na vojašnicah kmalu v slovenščini. Zataknilo sč je le pri slovenskem imenu za karavlo, saj stražnica v srbohrvaščini pomeni nekaj povsem drugega. 14. 12. Priznanja za humana dejanja tudi trem iz naše republike. Priznanje »Podvig vojaka« so dobili Jože Pezdirc, pilot helikopterja, vojak Zihni Šahinagič in starešina Šečir Stovrag. 15. 12. Narodna armija v slovenščini. Od 22. 12. bo glasilo oboroženih sil države izhajalo tudi v slovenščini. 17. 12. Kdor napada JLA, želi razbiti Jugoslavijo. Generalpolkovnik Simeon Dunčič je ostro kritiziral pisanje nekaterih glasil, zlasti v Sloveniji. 19. 12. Vojaki pomagali pri napeljavi telefona. Prebivalci Gorjanskega, Brestovice in Pliskovice so se prisrčno zahvalili pripadnikom armade za veliko pomoč pri gradnji obmejnega telefonskega omrežja. 20. 12. Reforme nujne tudi v obrambi. Marsikaj bi bilo treba racionalizi-rati, poenostaviti, deprofesionalizirati in bolj približati ljudem, je bilo slišati na seji sveta za splošno ljudsko obrambo pri predsedstvu SZDL. 20. 12. Dosledna ljudska in enotna sila. Poveljnik LAO Svetozar Višnjič je del slavnostnega govora ob dnevu JLA govoril v slovenščini. V slovenščini je zbranim zaupal, da JLA spoštuje vse narode in narodnosti Jugoslavije. 20. 12. Za vojsko damo najmanj v Evropi. to je izjavil v pogovoru z urednikom Narodne obrambe in Fronta zvezni sekretar za ljudsko obrambo. (Iz česar izhaja, da Švedska, Norveška, Italija, Španija, Avstrija in Turčija niso v Evropi. Če pa upoštevamo še stroške za TO in SLO, Evrope ni več.) 22. 12. V Sloveniji po novem dve vojaški območji. Od 1. 1. bosta v Sloveniji dve vojaški območji, mariborsko in ljubljansko, je v srbohrvaš-čini povedal generalpolkovnik Višnjič na predsedstvu SR Slovenije. Obe poveljstvi bosta neposredno podrejeni zagrebškemu armadnemu območju. Ob žici okupirane Ljubljane Milan Domadenik, načelnik ljubljanske policije, je v intervjuju za Mla-dino med drugim dejal, da odhaja s položaja tudi zato, ker se na odgovorne v ustanovi izvaja pritisk, da ga razrešijo. Ko so to prebrali delegati občine Center, so zahtevali, da se objavi sporno pismo načelnika v katerem seznanja oblasti z aretacijo Janeza Janše. Županja Nuša Kerševan je zanikala vse načelnikove trditve - da je nanj kdorkoli izvajal pritisk, da gre za povsem običajen postopek upokojitve in da pritiska ne bi mogla izvajati, tudi če bi hotela, saj je Domadenik podrejen le republiškemu šefu policije Očitno nekdo laže, saj načelnik policije celo trdi, da se je za odstop odločil prav po pritisku, ki sta ga nanj izvajala šef mestne partije in županja. Vendar pa to ni tako pomembno. Pomembnejše se mi zdi nekaj drugega, kar je Nuša Kerševan povedala občinskim delegatom: »Načelniki UNZ so neposredno podrejeni republiškemu sekretarju za notranje zadeve, z nami samo sodelujejo.« To pomeni, da mestne oblasti nimajo nikakršnega vnaprej predvidenega vpliva na delo policije. Ljubljana - mesto policaj? Končajmo z Radikalno izkušnjo socialistične legalnosti. Najprej je bilo rečeno, da ni zakona, ki bi organizacijo kongresa dovoljeval ali prepovedo-val. To je bilo razumljeno kot zelena luč za pripravo kongresa. Ko je bilo vse že pripravljeno, je bilo rečeno, da naši zakoni kaj takšnega tujim strankam prepovedujejo. Vendar pa ni nihče znal povedti, kateri zakoni so pravzaprav mišljeni. Neizrečena je ostala tudi pritožbena instanca. Ko je to Radikalce začudilo, jim je bilo rečeno, da se obnašajo skrajno neprimerno, saj je jugoslovansko stališče povsem jasno, principialno in večkrat poudarjeno. In res - popolnoma jasno je, da ni jasno nič. Ampak nekaj me pa vseeno čudi - če je res, da tuje stranke pri nas ne morejo organizirti kongresov, zakaj so jih potem lahko komunisti že ducat? Začelo se je pred leti, ko je ta država šele -dobro vstopila v odbobje, ki so mu njeni oblastniki nadeli ime stabilizacija. Prvič je to javno obelodanil tov. S. Do-lanc v TV oddaji o izvozu, namreč to, da se je Jugoslavija po »sedrmih« debelih letih posojil znašla v skoraj nesolventni situaciji, kar pomeni, da ni imela dovolj konverttbil-nih valut za redno poravnavo svojih obvez-nosti. Tako so se v iskanju novih virov napajanja državne devizne blagajne naši oblastniki spomnili, da bi določene rezul-tate pri krpanju juga devizne bilance morda dala popolna ukinitev uvoza tujega časopisja. Čeprav je bilo že ob samem predlogu mnogo argumentiranih ugovorov zoper tako početje, predvsem zavoljo polo-žaja Jugoslavije kot turistične države, so se vseeno drznili povleči to bedasto potezo, ker so verjetno tudi svoje prepričanje o opravičenosti takega dejanja gradili na zmotnih predpostavkah. Ni izključeno, da so zahodno časopisje gledali kot naše. Na-mreč v tistem času so si bile vse edicije dnevnikov in periodike posameznih jugo časopisnih hiš ter z določenimi variacijami tudi časopisne hiše same podobne kot jajce jajcu, ker je bilo v tistih časih praktično vseeno, katerega dne si kupil časopis, saj jc bilo povsod z mastnimi svinčenimi črkami natisnjeno predvsem o prehodnih težavah »prehodnega obdobja«, gibanju neuvršče-nih kot nedosegljivem univerzumu plane-tarnega združevanja narodov ipd. Zahodno časopisje pa je kljub temu, da je v tistih časih Zahod navkljub svoji heterogeni strukturi veljal za kompaktno celoto, za enega glavnih idejnih sovražnikov naše ka-rantenske idejne doktrine, vsebovalo veliko več dinamike. Seveda so rekordno slabi turistični rezultati vplivali na naše oblast-nike, da so spremenili svoje stališče v zvezi z uvozom tujega časopisja. Seveda pa to ne pomeni, da se kaj podobnega ne more pripetiti tudi v prihodnosti, saj nam na ža-lost še vedno vladajo Ijudje, katerih du-hovne dimenzije ne segajo prek skrajšanih izdaj Marxa in Engelsa. O SANCTA SIMPLICITAS! Če sedaj pustimo to, kar smo povedali zgoraj, in se posvetimo najnovejšim »mo-drostim« YU politične elite, nam poteze njenega politikantskega vladanja postanejo* veliko bolj jasne. Ker smo na podlagi med-narodnih obveznosti (stand by aranžma za NMF) bili prisiljeni uvesti restriktivno mone-tarno politiko, želi naša politična elita ustva-riti pri svojih upnikih vtis, da se teh določil tudi dejansko držijo. Tako je v skladu s svojo »modro« zamišljeno »restriktivno« mone-tarno politiko, skušala zato, da bi še naprej ohranjala fasado restriktivnosti, odvzemati sredstva znotraj mašinerije, ki ji pravimo državna uprava. Tako je poslednji umotvor . jugo politične bebavosti zaprtje jugoslovan-skega kulturnega centra v Stuttgartu in dra- POVEJ Ml KDO Sl INPOVEDALTI BOM KAJ Sl stično omejevanje tovrstnih sredstev, med-tem ko se sredstva za ves arzenal, s katerim razpolaga celokupen jugo diplomatsko-konzularni korpus, verjetno niso bistveno zmanjšala. Hkrati s tem bi verjetno morali v knjigo Murphyjev zakon napisati jugoslo-vanskega, ki bi se glasil, da kolikor boljšo kravo molznico imaš, manj ji pokladaš v pri-mitivno-neumnem pričakovanju zvečanja lastnega dobička. Tako so se npr. predstav-ništva Turistične zveze Jugoslavije znašla v takem položaju, da nekje celo računov za telefon ne morejo več plačevati. Po vsem tem ni čudno, da v očeh sve-tovne javnosti prebivalci največje države na Balkanu postajajo čreda neciviliziranih na-cionalističnih topoumnežev, ki se nahajajo nekaj milijonov svetlobnih let stran od ga-laksije, ki se ji pravi evropska civilizacija ob koncu 20. stoletja. Svet nas gleda kot niko-garšnjo deželo v smislu kulturno-zgodovin-ske tradicije, čeprav je prav Jugoslavija dr-žava, ki se lahko ponaša z največjo kulturno polimorfnostjo v tistem geografskem delu sveta, ki mu pravijo Evropa. Ob vsem tem mora biti jasno predvsem nekaj, to je, da na ta način postajamo v svetu anonimna dr-žava, država, ki je še njeni sosedje komaj poznajo, ostalim pa ne pomeni kaj dosti. več, kot ime na spisku gibanja neuvrščenih foto Pac ali članic Organizacije združenih narodov. In če vse to pogledamo z ekonomskega. aspekta, je popolnoma evidentno, da se kupec na svetovnem trgu ne bo odločil za proizvode, ki bodo prihajali \z države, o ka-teri ve malo ali skoraj nič, še tisto, kar pa mu je znano o njej iz svetovnih medijev, pa mu daje takšno predstavo, da bo to državo umestil nekam v civilizacijski krog Cen-tralne Afrike. Res je: če je proizvod slab, ne pomaga še tako dobra prezentacija države v njeni kulturni sferi, vendar je, če dosega vsaj povprečno kvaliteto v skladu s standar-dom razvitih držav, tudi samo ime države poleg znamke proizvajalca svojevrsten trade mark, ki pretehta pri kupčevi odloči-tvi, če tudi cena tega proizvoda ne odstopa preveč od povprečja cene tovrstnih proizvo-dov na svetovnem trgu. Kakšen pa je jugo trade mark v tujini, je že nekaj časa jasno skoraj vsem, očitno le še določenim aparat-čikom ne, ki sebi in nam mečejo pesek v oči z raznimi obveznostmi, ki jih je jugovina dobila v mednarodni skupnosti (npr. imeno-vanje S. Jovič za komandanta UNIFIL na iraško-iranski fronti ali zbor Jugoslavije za gostiteljico summita neuvrščenih) ter s tem poskušajo še naprej širiti pravljico o ugledu, ki ga Jugoslavija uživa v tujini. V očeh svetovne javnosti pa smo v zadnjem času zanimivi le toliko, kolikor se je pri nas začelo nekaj dogajati, medtem ko se drugod po svetu počasi gasijo ognji razplamtelih strasti. Torej le ena od medijskih zvezd svetovne javnosti, ki z zanimanjem kot gledalci na dirkah formule 1, ki pridejo večinoma na ogled dirke, da bi videli kakšno nesrečo, spremlja dogodke pri nas, kjer včasih tudi ne manjka kančka škodoželjnosti, kjer imajo nesporen primat naši severni sosedje. Politična kratkovidnost v obliki rezanja sredstev za prezentiranje kulture jugoslo-vanskih narodov in narodnosti v tujini, ki je tudi tokrat zvezda vodnica našim oblastni-kom, se bo prej ali slej maščevala z mast-nimi obrestmi. Kakšno sliko naj si torej ustvari Zahodna Evropa, ki se pripravlja na združevanje, ki bo imelo za posledico še večje medsebojno prepletanje kultur, kar pa ne pomeni njihove hkratne amalgamacije, o državi, ki zapira svoje kulturne centre, medtem ko ima dovolj denarja za organiza-cijo desetin kongresov in konferenc svojih ustavno dovoljenih političnih grupacij. Tako se začenja proces čedalje večjega oddaljevanja od Evrope in razvitega sveta na sploh. Nisem tudi še slišal za primer, da bi jugoslovanska stran sama organizirala tematsko predstavitev jugoslovanske kul-ture v najširšem smislu, v večjih centrih svetovne kulture, ter brez pretenzij ustvarja-nja kičastega zvarka, ki mu nekateri pravijo jugoslovanstvo. Očitno je, da ostajamo ob-sojeni na samopogin v tej temačni sobani naše politične bebavosti, saj še soseda ne bo, ki bi nam stal ob strani, saj bi se le-ta najprej vprašal: »Kdo pa je sploh tisti tujec, ki tam crkuje, saj ga nisem ne poznal, kaj šele spoznal.« JURE RIFELJ1 --------------------------------C=Lj5 SOCIALDEMOKEATISO STRANKA. Demokratizacija slovenske družbe je prinesla vrsto novih političnih organizacij in interesnih skupin, kot so Kmečka zveza Slovenije, Odbor za varstvo človekovih pravic, Aktiv za demokracijo, Sloven-ska demokratična zveza in Socialdemo-kratska zveza Slovenije. Prišli smo v si-tuacijo, ko smo končno spoznali nujnost omejitve oblasti s kontraoblastjo, kar je sicer zahteval že Montesquieu pred več kot 250 leti. Vprašanje pa je, če je ZK že pripravljena sprejeti nove družbene sile in organizacije kot enakopravne partnerje, saj bi s tem tvegala, da bi prišlo do kom-promitacije in razgalitve obstoječega si-stema do take mere, da bi pokazal svojo nesocialistično podobo. Niso pa samo komunisti tisti, ki se - vsaj v nekaterih okoljih - zoperstavljajo ustanavljanju no-vih organizacij, ki bi s svojimi programi konkurirale ZK. Nasprotovanje je še mnogo hujše v drugih jugoslovanskih re-publikah (predvsem v Srbiji), in prav v tem zavračanju pridobitev »slovenske po-mladi« lahko vidimo eno ključnih točk pro-tislovenskega razpoloženja, ki bi ga lahko poimenovali kafkovska paradigma anti-slovenskega sindroma. O pobudi za ustanovitev socialdemo-kratske stranke, programskih ciljih in nji-hovi realnosti v sedanjem trenutku smo se pogovarjali s Francetom Tomšičem, čla-nom iniciativnega odbora in enim od pobudnikov ustanovitve Socialdemo-kratske zveze Slovenije. ^ l TFMBUN^V. ^ašelin programu se zav- Nzetricfttj ZB^nfimentarno demokracijo, svo^omie^n neposradne volitve, na ka- štOTn nafvolilci demokratično odločijo . ajavaliteti in sp/eje/mljivosti posamez- \jjy programov/stpproti vsakršni dikta- wri... Mai^SDZSTpredstavlja opozicijo "sTstemornejrazgolj znotraj sistema? -—TOMŠHSr-Lahko rečemo, da vsa na- predna gibanja v Sloveniji (pri tem mislim predvsem na Kmečko zvezo, Slovensko demokratično zvezo in našo organizacijo) v tem trenutku predstavljajo opozicijo si- stema. Prepričan pa sem, da bomo na svobodnih in neposrednih volitvah s kvaliteto naših programov dobili podporo volilcev, tako da bomo lahko naše ideje prenesli v skupščine, ki so za nas edini legalni in pravni instrumentarij pretoka različnih idej in interesov. Prva priložnost bodo že skupščinske volitve maja 1990. Če pa bodo volilci smatrali, da je program ZK boljši in njihove kandidate delegirali V skupščine, bomo pač upoštevali voljo Ijudstva. Upam, da bodo komunisti takrat razmišljali o tem prav tako demokratično kot mi danes. TRIBUNA: Veliko jugoslovanskih te-oretikov, ki se ukvarja s problemom večpartijskega sistema pri nas, opo-zarja na nevarnost, da se večpartijski sistem sprevrže v pluralizem nacional-nih ali celo nacionalističnih strank. Iz-kušnje iz stare Jugoslavije to tezo potr-jujejo. Ali je taka bojazen danes še upravičena? TRIBUNA: Pred dobrim letom/ste sprožili idejo o ustanovitvi socraldjemo-kratske stranke, ki naj bi v obwpjfcfcin razmerah delovala kot avtčrtorrmar družbenopolitična organizacijaAAlKg^ potemtakem za težnjo po vzpostevft^p večstrankarskega sistema po zgt^diK zahodne parlamentarne demokracije^ TOMŠIČ: Ideja o ustanovitvi socialde-mokratske stranke je v intelektualnih kro-gih že dalj časa prisotna, odločilen korak k predstavitvi pobude v širši javnosti pa je bil storjen 15. decembra 1987 na izred-nem skupnem zboru delavcev Lito-stroja. Predlog je večina delavcev spre-jela z odobravanjem, zato smatram ta dan za zgodovinski, saj se je zgodilo prvič v novi Jugoslaviji, da se je večja skupina Ijudi javno izrekla proti enopartijskemu sistemu. Lahko rečemo, da od takrat živi v slovenski javnosti ideja o pluralistični družbi in parlamentarni demokraciji. Izraz večstrankarski sistem je kar ustrezen, če-prav naša ustava tega zaenkrat ne predvi-deva. Sicer pa je za nas socialdemokrate povsem nepomembno, kako se imenu-jemo, važno je le, da smo avtonomna, popolnoma samostojna in neodvisna družbenopolitična organizacija. Če pa hočemo to postati, moramo spremeniti ne-katera določila, ki veljajo v okviru SZDL Gre predvsem za pojmovanje ZK kot vo-dilne in avantgardne sile. Taki pogledi so že zdavnaj preživeti in mislim, da podobno razmišlja vsaj polovica, predvsem mlajših članov ZK. TOMšlč: Mislim, da je to zgolj propa-gandni trik ZK, ki je prepričana, da lahko le ona ohrani enotnost Jugoslavije. Tako tezo lahko spodbijemo s primerom švice, kjer živijo skupaj tako različni narodi, kot so Germani, Romani in Retoromani. Pri nas pa vendarle veliko večino predstav-Ijajo slovanski narodi. Ne vem, zakaj bi bila prav ZK tista edina sila, ki lahko po-veže jugoslovanski živelj. Kar so spo-sobni komunisti, zagotovo zmoremo tudi socialdemokrati. TRIBUNA: Nekateri se bojijo, da ZK ne bi bila pripravljena sestopiti z obla-sti, če bi SDZS postala stranka. Ali se strinjate s tem mnenjem? TOMŠIČ: Komunisti se pripravljajo na sestop z oblasti že nekaj desetletij, zato v tej sintagmi ne moremo videti resnega namena, ampak zgolj prazno frazo. Sicer pa nam je popolnoma vseeno, ali mislijo s sestopom resno ali ne, pomembno je namreč, kakšne rezultate jim bodo dale svobodne volitve. Le-te bodo namreč odločile, kdo si zasluži podporo Ijudi in kdo naj bo torej na oblasti. TRIBUNA: Dr. Jovan Mirič je zapisal, da je samoupravni pluralizem hkrati politični, saj samoupravljanje pred-stavlja tudi politični odnos. To pomeni, da lahko govorimo o političnem plura-lizmu, ki ni nujno tudi večstrankarski. Ali se strinjate s takšno ugotovitvijo? TOMŠIČ: Brez sistema, v katerem si konkurira več strank z različnimi programi, ne moremo vzpostaviti političnega plura-lizma, hkrati pa tudi ne moremo omejiti oblasti. Če nas je strah sintagme več-strankarski sisterti, lahko tako ureditev imenujemo kako drugače. V tem kontek-stu je treba omeniti, da ZK ni bila nikoli zveza v Marxovem smislu, ampak stranka in celo super stranka, ki je držala vse niti v svojih rokah. TRIBUNA: Obnova sistema, ki jo predlagate, torej pomeni tudi konec partijske države in ustavnega sistema, v katerem je oblast demo.kratično ome-jena? TOMŠIČ: Točno. Absurdno je konec 20. stoletja govoriti o partijski disciplini, avant-gardni vlogi ZK, demokratičnem centra-lizmu... To so ideje iz prejšnjega sto-letja. Verjamem, da je bil leta 1917, ko je prišel na oblast Lenin, takšen sistem učin-kovit in morda celo bolj produktiven od tistega, kar je takrat ponujal Kerenski. Ver-jetno pa bi Kerenski že deset let kasneje dosegel večje uspehe, kot jih je Stalin. TRIBUNA: Samoupravljanje je pome-nilo poskus oslabitve državnega apa-rata in približanje oblasti delovnemu človeku. Kje so vzroki za propad njego-vega koncepta? TOMŠIČ: Samoupravni pluralfzem je bil poskus uveljavitve mehanizmov nepo-sredne demokracije, ki pa danes že za-radi velikega števila Ijudi ni možna. Sa-moupravljanje je privedlo do tega, da pre-več sestankujemo, da razpravljamo o stvareh, o katerih nimamo pojma... Za-upati moramo strokovnjakom, preprečiti diktat politike nad ekonomijo, sicer bo naš standard še naprej padal, inflacija pa nezadržno rasla. Direktna demokracija je torej nemogoča, edina moderna oblika je parlamentarna demokracija, ki se je po-kazala kot najustreznejša v vseh napred-nih bogatejših civilnih deželah. TRIBUNA: SDZS naj bi delovala v ok-viru SZDL. Ali menite, da je SZDL do-volj široka organizacija, da bi - taka, kot je danes - omogočila artikulacijo in uresničevanje vaših interesov? TOMŠIČ: Odločili smo se, da ne vsto-pimo v SZDL, dokler nam ne bodo zago-tovili enakopravnega položaja z ZK. Ne moremo namreč pristati na to, da bomo zgolj objekt, ne pa avtonomen političrii subjekt. Nevzdržno je, da neki politični stranki samo zaradi njenega imena dajejo predpravice. Zavzemamo se za tako spre-membo statuta in programa SZDL, ki bo omogočila resnično svobodno izražanje različnih interesov, to pa seveda zah-teva, da se SZDL otrese tutorstva ZK. TRIBUNA: Vaš program pa ne po-udarja samo političnih, ampak tudi eko-nomske cilje. Kaj bi po vašem mnenju morali spremeniti, da bi bila povprečna plača leta 2000 bližja 1000 kot 100 do-larjem? TOMŠIČ: Politika je v največji meri ekonomija, saj je njena naloga razdelitev ustvarjenega družbenega produkta. Sa-moupravni sistem je na prvi pogled zelo humanističen in prepričan sem, da bi tudi marsikateri mlad čtovek iz zahodnih držav plediral zanj, če bi ga opazoval le z ene plati. Na žalost pa je povsem neprodukti-ven. Treba ga je obnoviti, tako da se vsakemu posamezniku omogoči kreativna vloga. Preprosto povedano gre za to, da se končno uresniči fraza, ki jo že deset-letja ponavljamo - vsakemu po njego-vem delu. Nujna pa je tudi odprava par-tijskega diktata, ko gre za postavljanje Ijudi na vodilna mesta. Prav v tem je bistvo negativne selekcije, ki nas je pripeljala v nezavidljivo ekonomsko situacijo. TRIBUNA: Sprememba vloge posa-meznika, delavca v združenem delu pa je povezana z reorganizacijo sindikata, ki mora postati resnični zastopnik inte-resov delovnih Ijudi. TOMŠIČ: Prav gotovo. Mi smo tudi v sindikatu za pluralistično gibanje. Prvi pogoj za to je seveda - recimo temu - prostovoljno članstvo v sindikatu. Po-sameznik naj se sam odloči ali bo vstopil v sindikat, ne pa, da je vsak zaposlenj tako rekoč avtomatično član sindikata. Bmo za konkurenco v sindikalnem gibanju, kot jo imajo npr. Nemci ali še bolj izrazito Itali-jani. Delavci sami pa naj se odločijo ali so za dva, tri ali več sindikatov. TRIBUNA:Ali je SDZS nacionalna or-ganizacija? TOMŠIČ: SDZS je svetovna organiza-cija. Upam, da se bodo po našem usta-novnem zboru pojavile socialdemokratske zveze tudi drugod po Jugoslavijj. Ne smemp pozabiti, da so prve politične orga-nizacije nestanovskega značaja v svetu prav socialdemokratske, daleč pred ko-munističnimi. TRIBUNA: Razmišljate morda tudi o sodelovanju s socialdemokratskimi strankami v zahodni Evropi? TOMŠIČ: Zagotovo bo prišlo do sodelo-vanja, saj smo že navezali stike s social-demokrati iz Avstrije, Nemčije, Francije in Italije. Predstavniki teh strank bodo prišli tudi na naš ustanovni zbor, kjer se bomo podrobneje dogovorili o izmenjavi progra-mbv, idej in različnih pobud. SOCIALDEMOKRACIJA NEKOČ IN DANES Socialdemokracija je splošni na-ziv za delavske socialistične stranke, ki so nastale v številnih državah v drugi polovici 19. stoletja. Naziv socialdemokrat se prvič po-javi leta 1864 v delu nemškega de-lavskega gibanja, ki je bil pod vpli-vom F. Lassallea, leta 1875 pa je bila ustanovljena Socialdemokrat-ska partija Nemčije, prva moderna delavska stranka v svetu. Termin socialdemokracija je vse do prve svetovne vojne označeval relativno enotno grupacijo revolucionarnih delavskih strank, ki so zahtevale večjo stopnjo demokracije v družbi, in za katere demokracija ni pome-nila zgolj politične svobode, pač pa tudi preseganje obstoječih najemni-ških odnosov v družbi. Spopad reformističnih in revoluci-onarnih tendenc v delavskem giba-nju in odgovarjajočih ideologij po prvi svetovni vojni in Oktobrski re-voluciji je privedel do razcepa soci-aldemokracije na levo (komuni-stično) in desno krilo. Današnje socialdemokratske stranke zavračajo revolucijo kot sredstvo socialistične preobrazbe, so proti diktaturi proletariata, zavze-majo se za državo blaginje z nadra-zredno vsebino in institucijami ter za večstrankarski politični sistem in demokratični socializem kot edino veljavno obliko demokracije in pre-hoda v socializem. Socialdemokrat-ske stranke so povezane v Socjali-stično internacionalo. / EVROPSKA SOCIALDEMOKRA-CIJA DANES Razvejana strankarska dejavnost v deželah zahodne in severne Evrope otežuje pregled nad delova-njem posameznih strank. Ker se proklamirane strankarske ideje marsikdaj razlikujejo od dejanske politike, je morda pregled evropske socialdemokracije mestoma po-manjkljiv in celo netočen. VELIKA BRITANIJA - Laburi-stična stranka (The Labour Party), ustanovljena leta 1900 v Londonu z imenom Komite za delavsko pred-stavništvo. Leta 1906 je dobila da-našnji naziv. Zavzema se za re-forme, ki ne bi zaostrovale razred-nih nasprotij, za državno-kapitali-stično intervencijo pri reševanju no-tranjega ekonomskega položaja, za t. i. mešano gospodarstvo, v kate-rem bi obstajala tako državni kot zasebni sektor, za izboljšanje polo-žaja delavstva... Na zunanjepolitič-nem področju zastopa politiko za-hodnega zavezništva. Laburisti so bili med pobudniki ustanovitve Soci-alistične internacionale in imajo še danes v njej velik vpliv. Laburistična stranka je danes najbolj množična delavska stranka v razvitem svetu. ŠVEDSKA - Socialdemokrat-ska delavska stranka švedske (Socialdemokratiska Arbetarepar-tiet Sveriges - SAP), ustanovljena leta 1889 v Stockholmu. Temelj zu-nanje politike, ki jo zastopa, je t. i. oborožena nevtralnost. V notranji politiki postavljajo socialdemokrati za svoj osnovni cilj razvijanje demo-kracije kot »temeljne značilnosti vseh ustanov in podlage medčlove-ških odnosov«. Glavno glasilo stranke je Morgontidningen. ZR NEMČIJA - Socialdemo-kratska stranka Nemčije (Sozial-demokratische Partei Deutschlands - SPD)je naslednica prve socialde-mokratske stranke vsvetu, kije bila ustanovljena na kongresu v Gothi leta 1875. Obnovljena je bila leta 1946, danes pa se deklarativno zavzema za rast blaginje ter pra-vično sodelovanje vseh v delitvi na-rodnega dohodka. Glasilo stranke je list Vorvvarts. AVSTRIJA - Socialistična stranka Avstrije (Sozialistische Partei Osterreichs - SPO), usta-novljena leta 1889 kot Socialdemo-kratska delavska stranka. Odklanja vsako sodelovanje s komunisti in se zavzema za načela demokratič-nega socializma. Izdaja časopis Ar-beiterzeitung. ITALIJA - Socialdemokratska stranka Italije (PSDI), Sociali-stična stranka Italije (PSI), ŠPA-NIJA - Španska socialistična de-lavska stranka (PSOE), PORTU-GALSKA - Socialdemokratska stranka (PDS), FRANCIJA - Soci-alistična partija Francije, DAN-SKA - Socialdemokratska stranka Danske (SFD), FINSKA - Socialdemokratska stranka Finske (SSDP), ŠVICA - Švicar-ska socialdemokratska stranka (SPS oz. PSS), BELGIJA - Belgij-ska socialistična stranka (PSB oz. BSP), NORVEŠKA - Norveška delavska stranka (DNA), NIZO-ZEMSKA - Stanka dela (PvdA)... An, ban, pet podgan ZAKAJ NE? Koncno, končno smo dočakali veliki dan X (bolje rečeno velikc leto X), ko vse bolj postaja jasno, da se bo politična strukturj morala spremeniti. Hočeš - nočeš smo temu priča vsak dan vprašanje je le, kam bodo' spremembe šle. Najpametneje b seveda bilo, da bi obstoječe politične strukture popustile poc pritiskom raznih zvez in gibanj, ki zahtevajo svoj Lebensraum Zgodi pa se lahko tudi vse kaj drugega. V strahu pred državnirr udarom smo že živeli poleti, tudi sedaj mislimo z nelagodnostjc na to. Možno je, in garancije, da se to ne bo zgodilo, ni, da se bo t i. pomlad močno ohladila in da bpsta slana in sneg uničila ves potencial, ki danes nastaja, še preden bodo vsa vrenja obrodilc sadove. In tukaj smo vsi skupaj v pasti. če dvomimo v to, potem se avtomatično postavljamo v vlogo ovc v klavnici, ki lahko samo še čakajo, kdaj bodo spustile dušo. Če dvomimo, potem uresniču-jemo (pa naj se to še tako bedasto sliši) ravno tisto maksimc povojnih dni, ki pravi, da se moramo pripravljati na jutrišnjo vojno pa čeprav delamo za stoletni mir. Zaradi tega prihaja do posa-meznih histeričnih izpadov na »eni« ali »drugi« strani, do tega, de komunisti ne dovoljujejo nekakšne socialdemokracije, ki milc rečeno ni nekakšna, ampak je takšna, kakršna je in kakršno lahko vsak dan spremljamo na sestankih na Kersnikovi 4, Hkrati pa prihaja tudi do rahlo nervoznega nastopa s strani »opozicije«, ki z vsemi topovi tolče po Partiji, ki tudi ni, resnici na Ijubo, tako zelo umazana, kot bi lahko celo bila. Jasno je, da slavno prehodno obdobje ne more brez zaletavo-sti in velikih napak, jasno je tudi, da tokratno eventualno zatiranje demokracije nikakor ne bo minilo brez morja krvi, zato bi bilc najbolj smotrno sproducirati (s strani oblasti) pravo pravcatc encikliko, ki bi zaradi novih teoloških elementov (bratstvo in različnost, enakopravnost, nacionalna suverenost, ekonomski bum...) prepoznala zahteve po osvajanju oblasti s strani novih skupin, ki se danes oblikujejo, kot nekaj povsem normalnegaij] civilizacijsko pogojenega. /s Vendar ne. Kot pijanec plota se vsi skupaj držimo ob&qj3c$ vojne zakonodaje, ki prepoveduje in hkrati ne pretrayedji|e ustanavljanja novih strank. Ali drugače rečeno, ko jc/uštang^ Ijaš, se ne zgodi nič, lahko celo delaš in se mečes \/ila pb sestankih, če želiš, takoj pa, ko prekoračiš mejo dovo\mem)os si predes iniran za Dob. In kje je meja dovoljenega? TeflVlfoMta danes nihče. Meja se bo pomikala v levo in desno, raptspln nazaj ravno tako, kot bo to ustrezalo dnevni politiki. vane^ očitno ni meja dovoljenega sama ustanovitev, kar dokazujetudj ustanovni zbor Slovenske demokratične zveze. Danes je meja samo ime nove stranke. Tragikomično je, da imenujemo stranko z nekim povsem nespodobnim imenom in da so Ijudje v nekakš-nih zvezah, društvih in v gibanjih. Seveda, vsi se strinjamo v tem, da red mora biti, vendar je težava v tem, da red, ki prenaša dvojno moralo, ki smo ji priča danes, ne more biti nič dobrega, še manj pa naprednega. Komu koristi skrivanje interesov za skrpu-cali obdobja, ki bi ga morali že vsi zdravo preživeti. Komu koristi to, da boj za oblast prepoznamo kot nekaj vulgamega ali pa, na drugi strani kot nekaj prepovedanega. Prepoved je vedno rodila škandaloznost in masakriranje, nobene usluge nam ne dela nihče, ki nas skuša »obvarovati« pred bavbavom zahodnih držav. Tfsoč cvetov in vse to Zaradi tega lahko dvomimo v pripravljenost Oblasti, da je sploh kdaj želela doživeti eksplozijo »novih družbenih gibanj«, kajti vsa zgodba prej spominja na produciranje nezaželjenih otrok in s tem v zvezi so vsa pričevanja, ki jih prebiramo v dnevnem časopisju in ki so naravnana proti tem pojavom, bolj podobna obisku slučajno noseče ženske v ginekološki ambulanti kot pa racionalni politiki. Česa je strah bodoče aborterke pred abortusom? Priznanja, da je sama seksala in priseksala nezaželjeni plod, fastne neumnosti morda. In česa je strah ginekologa, ki plod odstranja? Neuspeha najverjetneje ne, prej tega, da bo deležen kritike out side, kritike tistih, ki enkrat splav dovolijo in^Jrugič spet ne. Vse to, kar se dogaja, je žalibog še najbolj podobno Kitajski. Na daljnem Kitajskem je zacvetelo tisoč cvetov, vendar so cveteli le zato, da bi bili pohojeni. Mi očitno ponavljamo isto zgodbo, s to razliko, da akterji, ki bodo na svoja pleča prevzeli slavo in zagate novih herojev, še niso znani. O čem govorimo? Živimo v času, v katerem je drastično opazno pomanjkanje novih svetinj, relikvij in ostalega orodja, h kateremu se Ijudje zatekajo v svoji nemoči spreminjanja sveta. Štari heroji se izgubljajo v prahu in pepelu lastnih kreacij, novi pa še niso toliko utrjeni, da bi jih prepoznali kot take, kot zmago in kot uspeh. In tukaj smo pri slavnem Ecovem dialogu med dvema menihoma, med enim, ki na v$ak način skuša zaustaviti napredek in širjenje radovednosti, znanja in drugačnosti, ki se boji smeha kot orožja proti oblasti in katerega ves svet je omejen s samostanskimi zidovi. In drugim menihom, ki skuša spoznavati in doživljati Prepovedano na lastni koži, pa čeprav je cena zato ne velika, pač pa huda - vedno znova bi moral zoperstavljati svoje znanje in svoje ideje nasproti drugim znanjem in drugim idejam. Drugi menih v Imenu rože zmaga. Vendar samo navidezno, kajti tisto, česar si ni želel in zaradi česar je zgorela veličastna zakladnica "pretektosti, je na koncu zmagalo. "^Če^neSaL se ne bi sploh pogovarjali o tem, koliko so stranke ^eva«af^\koljko nas lahko ogrozijo in kako jih bomo uničevali. SpOTVsnetiraega veka se še vedno nadaljuje, žalostno pri vsem ran\pajjfcAo\ oa tako eni kot drugi pristajamo nanj in ga prc.ongi-#nd^aprej) < > ^ AlešDvoržak Moj prijatelj Samo Resnik je znova dokazal, da je še kako živ, čil, sposoben ustvarjati novo in sploh iti v korak s časom. Ker sem bila ravno v času, ko je svetu (ljubljanskim študentom) tolmačil svoj nov predlog Pravil o organiziranosti in delovanju Zveze študentov Ijubljanske univerze in njenih organov, odsotna, mi ne ostane nič drugega, kot da Samu povem svoje pripombe na predlog Pravil v tej obliki. Pri Samu sem vedno občudovala to, da je rekel bobu bob in UK ZSMS Zveza študentov. Temu se ni izneveril niti tokrat, še več - v svoji odkritosti je šel tako daleČ, da je skušal uveljaviti Članstvo v Zvezi študentov na prostovoljni osnovi (Člani zveze študentov ljubljanske univerze so tisti študenti te univerze, ki želijo biti člani Zveze). Edino, kar me moti v teh prvih dveh členih je morda premajhna radikalnost, ki sem jo od Sama navsezadnje pričako-vala. Žveza študentov naj bi bila članica ZSMS. Nerazumljivo je, zakaj Samo naenkrat ne pristaja na radikalnost mariborskih štu-dentov (Boža Novaka na primer), ki so se hoteli odcepiti od ZSMS. Konec koncev to ne bi bilo nič tragičnega, zato ne razumem, zakaj Samo tega ni tudi zapisal in javno zahteval, kajti Samo je znan po nenehnih skrunitvah sakralnega in navsezadnje smo vsi prestrašeni s tem, kaj bi taka odcepitev pomenila. Nič takega kot to, da bi bila potrebna nova zahteva, namreč da Zveza študentov ni članica, pač pa enakopraven del ZSMS, njeno pred-sedstvo pa na istem nivoju kot Predsedstvo RK ZSMS. Edina težava pri taki odcepitvi bi bila pravne narave, kajti ponovno bi bilo potrebno spreminjati tako pravila igre z denarjem, ki doteka na UK ZSMS, kot tudi Prvila o organiziranju same RK ZSMS. Če nadaljujemo po členih, lahko nekaj naslednjih mirno pre-skočimo, ker so deklarativne narave in velike besede kot demo-kratičnost, enakopravnost, drugačemislečnost ipd. zapisuje v svoje dokumente tudi tako zelo osovražena Partija, torej nič novega. Ustavimo se spet pri petem členu, v katerem Samo preimenuje sedanje OO ZSMS v Zveze študentov posamezne fakultete. Nič novega torej, samo sprememba imena, kar smo lahko zasledili tudi lani v raznih predlogih, v vrenju, ki je na koncu porodilo tudi ustanovitev Študentskega parlamenta na Filozofski fakulteti, katerega glasnik je bil, kakor se morda še spominjate, Iztok Aberšek. Tudi glede pravnih norm tukaj ni nič novega, kajti delovna telesa, nadzorni odbor in podobne stvari se lahko ali pa tudi ne mirne duše izvolijo v OO/Zvezi študentov neke fakultete. Zanimiv pa je razvoj predloga Pravil, ki vse preveč začenjajo spominjati na Programsko izjavo Slovenske demokratične zveze. Tudi v Samovem predlogu se pojavi magično število 50, ki očitno postaja novo Ijudsko število ravno tako kot 3, 7, 9... Samo najprej razširi sedanjo strukturo UK na konvent, predsedstvo in razsodišče. Konvent sestavljajo poslanci študentskih skupin, člane razsodišča voli konvent, člani predsedstva pa so izvoljeni nepo-sredno, torej tako, kot so to bili doslej. In sedaj pridemo do 50 (50, 50, mlad perspektiven kader, namesto glave radar...). Štu-dentske skupine se paČ zberejo in izvolijo svojega poslanca, problem je le v tem, da mora biti teh študentov kar 50. Lahko bi jih bilo tudi 10, 40 ali milijon, ostaja pa dejstvo, da je tukaj kot pri partiji pokra odprto vprašanje kupovanja teh glasov. Da, dobe-sedno kupovanja, kajti glasove lahko kupujemo s flašami piva, z dobrim žurom, prijateljstvom, priljubljenostjo ipd___Samo je, tako kot mnogi drugi pozabil, da je najboljšo definicijo demokra-cije postvil sedaj že umrli Heraklit, ki je zapisal nekaj takega, kot da je demokracija to, da sto neumnežev preglasuje enega pamet-nega človeka. Zaradi tega, pa ne samo zaradi tega, je neumno postavljati kakršne koli kvote, kajti zlorab in zakulisnih igric (ki jih midva s Samotom še kako poznava, kajti nekatere sva občutila tudi na svoji koži) ne more preprečiti nobeno magično število, pa čeprav je deljivo s pet. Nadvse presenetljivo pa je tudi implicitno negiranje tajnosti volitev, kar je, pričakujem, vsekakor lapsus, kije ušel Samu. Podpisani študenti (tistih 50 seveda) morajo ob volitvah priložiti potrdila o vpisu. S tem dosežemo najmanj učinkovit nadzor nad politično, programsko in osebnostno orientacijo posameznikov, da o široki možnosti kaznovanja niti ne razmišljamo. Nadzorova-nje in kaznovanje v malem skratka. Najbolj smotrno bi bilo prvič pustiti možnost samoevidentiranja, ki jo poznamo, danes in dru-gič pozabiti na vse administrativne kvote, s katerimi smo navse-zadnje vsi rahlo preobremenjeni, kar je posledica planskega go-spodarstva, ki ni izpustilo niti naših možganov. Spodbudno pri vsem tem predlogu Pravil je to, da se Samo tankočutno zavzema za veliko večjo javnost volitev. Nekateri se še spominjamo zapletov glede izvolitve v. d. odgovornega ured-nika Tribune in silovitih odstopov posameznih članov Predsedstva UK, ki so temu sledili. zato je Samov predlog o nujnosti objav posameznih & skupinskih (eventualno) kandidatur nadvse smo-trna poteza, ki je ne gre pozabiti. No, nekaj členov kasneje (12-ti člen) sledi znova retrospektiva Programske izjave Slovenske demokratične zveze. Srečamo se z vso »orožarno« te zveze, kajti referendumi in peticije kar mrgolijo v predlogu Pravil. Nejasno ostaja vprašanje, kdo in pod kakšnimi pogoji bi lahko sklical referendum, kajti ob kontradikci-jah (z referendumom lahko študentje odpokličejo tudi predsed-stvo ali razsodišče) je jasno, da predsedstvo na primer ni toliko neumno, da bi samo sebe odpokJicaJo s pomočjo referenduma, ravno tako pa lahko, če je ta že zahtevan s strani 5 % študentov Ijubljanske univerze, tega zadrži za določen čas ali pa ga »nestro-kovno izvede«. Najbolj svetla točka programa Pravil je sestava razsodišča. Samo je naredil back to future, kajti ponovno je ustoličil pravilo, naj o določenih stvreh odločajo kompetentni ljudje. Razsodišče naj bi bilo tako sestavljeno iz dveh članov, ki sta bodoča pravnika in iz dveh tudi bodočih ekonomistov. Še vedno pa je vprašljivo namen pisanja Pravil, kajti kakšen smisel ima sploh reorganiziranje neke organizacije tako, da jo oplemenitimo s tradicijo socialdemokratskega sveta (v naših raz-merah), razširimo možnost manipulacij in spremenimo ime. Morda bi bilo začetno navdušenje veliko, vendar je bistvo UK-ja takega, kot ga poznamo danes, jasno vsebovano v Samovih pravilih. Ne gre za to, da bi njegov predlog v celoti zavračala, gre za to, da bi se bilo o njem potrebno pogovoriti in ga izoblikovati tako, da ne bi bil več nekaj takega kot reforme ju-gospodarstva, kjer vedno obstoječi strukturi primešamo še malo nadiha demo-kracije, pa je stvar rešena. Kajti če bomo študentje sploh kaj spreminjali, potem tudi spreminjajmo, ne pa da se zadovoljimo vedno z nekakšnimi make-up operacijami, struktura sistema, odločanja, vladanja in razporejanja denarja pa ostane vedno ista, še več - Samo je denarne zadeve ovil s tančico misterioznosti, kajti sedaj je še manj jasno, kako bo denar s Kersnikove 4 odtekal in komu bo denar odšel. Ravno tako se bojim, da nedokončano preoblikovanje UK-ja ni garancija za bolj učinkovito in celo bolj pošteno institucijo, kajti Zveza študentov po receptu Sama Res-nika je lahko samo sedanji UK zvkalkuiirano možnostjo za sproš-čanje nezadovoljstva in za večjo odpornost na spremembe v druž-benem in političnem okolju. In konec koncev, vedno se o nekakšnih reorganizacijah pogo-varjamo eni in isti ljudje, večina tistih, ki jim je vse to namenjeno, pa vztrajno molčijo. Zaradi tega tudi pišem ta tekst. Morda pa bo le kdo prišel na to našo Kersnikovo 4, vzel programe in sproduci-ral nekaj boljšega. R. M. BARIČ lllflaft Dšfleva Pogovarjal se je Tomaž Toporišič , foto Bontr Krajnc Tribuna: Začniva kar v hiši. Leta 1971 si izdal svojo prvo pesniško zbirko Mushi, Mushi. V tem času si bil v uredništvu Tribune, knjiga je izšla v okviru, recimo, založniškega servisa študentskega časopisa. Postaviva prvo vprašanje: Kdaj si začel pisati poezijo, verjetno že pred svojimi prvimi študijskimi leti? Milan Dekleva: Prve objave sem imel že precej prej, ko sem bil še v osemletki. To je bilo v Mladini, v Obzorniku in kaj še vem kje. To so bili prvi poskusi. Kasneje sem se odločil in šel študirat elektrotehniko, jo tudi končal. Šel sem še naprej, na elektro faks, naredil en letnik. Potem pa sem kar naenkrat padel v nek vakuum in si rekel, to ni tisto, kar želim. Na srečo so me pri tem podprli starši, mi rekli: »Kaj bi pa rad študiral«. Literaturo. Ampak seveda sploh nisem vedel, kje se to lahko naredi. Rekli so, naj grem na Filo faks in si pogledam seznam predavanj. Odločil sem se za komparativo, šei delat sprejemne izpite, kjer me je Dušan Pirje-vec seveda gladko vrgel. Povsem upravičeno, ker sem v veliki tremi, da moram bit dober, pameten, popolnoma odpovedal. Prišel sem domov, rekli so: »Kaj pa zdaj. Jaz pa, ja drugo leto bom šel še enkrat delat sprejemni izpit.« No, potem sem za eno leto vpisal biotehniško fakulteto in se malo ukvarjal z lesarstvom. Po enem letu sem šel spet na izpit, tokrat že malo bolj izobražen, z manj treme. Naredil sem ga, kljub temu, da mi je Anton Ocvirk rekel: Vi, s tako nečisto izobrazbo, pa kar na čisto komparativo!« In mahnil s svojo palico po mizi. Vpisal sem komparativo in jo tudi končal. Takrat sem tudi že začel delat na Tribuni. Leta so bila zelo zanimiva, kot si rekel, 70., 71., leta velikih nemirov, zasedb fakultete, študentskih nemirov, literarnih maratonov, stvari, kate-rih žarišče je bila Tribuna. Okrog časopisa je bila takrat ena zelo zanimiva generacija. Če se poskušam spomnit nekaterih: Marko Slodnjak, Aleš Berger, ki sicer ni bil v uredništvu, je pa sodelo-val, Jaro Skrušny, Jernej Novak, takrat je začel tudi že Jaša Zlobec, potem Tone Stojko. Nov tehnični urednik je bi! Kostja Gatnik, ki je dal časopisu novo podobo. Mislim, da se je takrat Tribuna prvič prebila iz ene anonimnosti. Tribuna: Se pravi, da je bila Tribuna takrat v bistvu kultuma revija ? M. D.: Ja, mislirm, da se ta situacija v nekem smislu ponavlja, da je med današnjo in takratno Tribuno nekaj sorodnega. Tako kot v vašem novem programu, je šlo za prepričanje, da je revolucijo, če tako rečem, možno delat v glavi, ne pa s konku-retno akcijo. Ne smemo pozabit, da je bila za to usmeritvijo skušnja Perspektiv in vseh akcionašev, ki je naša generacija ni več hotela ponavljat. To je bil duh časa: Way of life je revolucija, spremenit sebe skoz način življenja. Zato so na zasedbi nastajale take zanimive reči, kot je bil študentski jazz band, katerem naj bi Ijudje zaigrali na inštrumente, ki so si jih zmeraj želeli igrat, čeprav niso imeli možnosti. Ali pa literatura kot boksarski ring, ena poetika izpodriva drugo, kar se spet vrača v času avtopoetik. Gledališki eksperimenti, jazz klubi. Ali pa ideja Matjaža Koc-beka, igrat pink ponk v popolnoma zatemnjeni sobi s flores-centno žogco. Tribuna: Zanimivo je mogoče to, da kljub nekemu elanu, le niste nastopali kot izrazita skupina, skupine, ampak kot posa-mezniki. M. D.: Dobivali smo se na uredništvu Tribune, padale so ideje, metali smo jih na papir in poskušali s tem zapolnit recimo literarne maratone ali zasedbo fakultete. Tribuna: Tvoja zbirka Mushi, Mushi je izšla pri Tribuni? Ste imeli kakšen jasen program ? M. D.: Res je, to je bila knjižnica Tribune, izšlo jepribfižno pet knjig, v precej kratkem času, stroški niso bili veliki. Stvari so nastajale pod okriljem Tribune, ampak vse je bilo v glavnem odvisno od energije posameznika, ki je zadevo izpeljal do konca. Seveda pa teh knjig ni bilo težko plasirat. Cela študentska populacija je bila na nogah. Moja zbirka je bila natisnjena v rela-tivno visoki nakladi, 1500 izvodov. Razprodal sem jo brez proble-mov. Postavil sem se na štant v avli Filofaksa ali pod arkadami in prodajal. Seveda so lepo funkcionirale zveze med Radiom štu-dent, Škucem in Tribuno. Delali smo na več koncih. Škuc in RŠ sta se takrat ustanavljala, škuc je bil inštitucija, ki je funkcioni-rala. Aleksander Zorn je nosil v aktovki pečat, to je bila inštitucija na cesti, v dobesednem pomenu; ki pa je speljala vrsto zanimivih akcij, koncertov, predstav. Tribuna: Kajpa glasba. Kdaj si se začel z njo aktivno ukvarjat? M. D.: Klavir sem igral že od osnovne šole dalje, kasneje se sicer nisem odločil za študij muzike, včasih mi je za to kar malo žal. Sem pa že kot osemletkar igral v kakšnih bendih, na manjših koncertih. Imeli smo npr. tudi dixieland band v KUD France Prešeren. Zdaj po tolikih letih sem se tja vrnil in dvorana je bila popolnoma enaka, z istim odrom, istimi stoli. Belina v kredi Popokale so lobanjice bistrih otrok. S postaj so sneti vozni redi. V razum vsesan je nečisti bog. V Ijubezni utriplje čas, belina je večno v kredi. Medtem ko kmetje rahljajo nebo, poganjajo mišim peruti. Vse več se ve, a ničesar ne sluti. V izpraznjenih vrčih si dedje dedne viie pojo. Stojijo domovi, rezljani po ienski meri. Na pragu se tisočkrat stara isti odtis. V sobi je zbrana jantarna gluhost zvezd, nič ne pomagajo dvakrat opasane dveri. Tribuna: Si se moral enkrat odločit, poezija ali glasba? Al/je. šlo tudi to po spontani poti? M. D.: No, čim sem se odločil, da ne grem študirat na akade-mijo, sem glasbo seveda zanemaril. Nikoli je nisem popolnoma opustil. Vzel sem jo kot neke vrste zabavo, nekaj, brez česar ne bi bil to, kar sem. Tako kot npr. šport, s katerim sem se intenzivno ukvarjal vse do tridesetih, ko sem šel v vojsko. Najprej z vaterpo-lom, kasneje z rugbyjem. Zdi se mi, da je športna igra prav tako nekaj plemenitega, če jo jemlješ kot ustvarjalno dejanje. Sama igra brez denarnih, ideoloških ribarij je lahko ravno tako velik užitek kot muzika ali literatura. Tribuna: Kaj pa sodelovanje s skupino Salamander. Kdaj je tvoje igranje, komponiranje prišlo do neke stopnje resnosti? M. D.: Idejo za Salamander je dal Tomaž Pengov. Šlo nam je za skupino, ki bi se ukvarjala s poskusom združitve poezije in muzike. Ko sem prišel iz vojske sem se zaposlil v Pionirskem domu, kjer sem učil otroke muziko. Tudi tam je šlo za poskus učenja muzike na drugačen način, ne ustvarjat profesionalce, ampak naučit Ijudi dojemanja in uporabe te težke strukture glasbe. Pomagat jim preko likovnosti, filma, kipa. Se pravi v ok-viru nekega multimedialnega projekta. Preko aktivnega posluša-nja muzike za srednješolce, pogovorov o različnih zvrsteh mu-zike. Takrt je nastal Salamander. Zbrali smo lepo število Ijudi, ki se še danes aktivno ukvarjajo z muziko, Jerko Novak in drugi. Komponisti naj bi bili vsi, vsak naj ima svojo vizijo muzike, potem nastaja skupna tvorba, kot da bi nastajal nek teaterski dogodek. Potem koncenzus, skupno čutenje, koncert kot poskus najti temu čutenju najustreznejšo podobo. Nekatere stvari so bile kar zani-mive, na žalost pa se niso ohranile. Ves čas smo se ukvarjali z vprašanjem, do katere mere naj gre za spontano improvizacijo., Vprašanjem, s katerim se je ukvarjala tudi glasbena avantgarda. Tribuna: Kaj pa teksti za vaše skladbe? M. D. Tekste sva pisala Tomaž in jaz. Trlbuna: Med tvojo prvo in drugo pesniško zbirko je kar velik časovni razmak. Je bilo to povezano z izkušnjami v zvezi z mu-ziko? M. D. Mogoče. Moram reči, da sem v poeziji dolgo časa iskal nek prostor. Mogoče je to povezano s tem, da so bile takratne mlajše generacije, ki so bile precej bolj udarne, tudi odmevne, priključene času modernizma, eksperimentov. Mene ti precej radikalni besedni poskusi niso nikoli izrecno zanimali. Zmeraj sem vztrajal na neki bolj ezoterični, tihi poeziji. In mislim, da sem s svojimi zadnjimi tremi pesniškimi zbirkami našel prostor, ki sem ga ves ta čas iskal. Tribuna: In kakšenje ta prostor? M. D.: Poezija je tisti prostor, križišče, v katerem se resnica čovekove eksistence razkrije kot nekaj, kar ti je najbolj blizu, če gledamo križ, odpira vse štiri strani neba, vso spiraličnost časa in prostora. Tribuna: S tem vzvezise mi zdi zanimivo še nekaj. Nekajčasa si se predvsem v Dnevniku ukvarjal tudi s kritiko poezije. Kakšno možnost kotpesnik, se pravi nekdo, kije, ko postane kritik, človek na tej in oni strani, vidiš za pisanje, tudi kritično o poeziji ? M. D.: Res sem kar precej pisal kritiko poezije. Postavljalo pa se mi je vprašanje, ki je zelo kočljivo. Nisem pristaš tega, da se o poeziji ne piše. Mislim, da poezija rabi svojo presvetlitev, refleksijo, tudi kritiko. Vprašanje je, kako se vsega tega lotevaš. Jaz sem poskušal tako, da sem kot pogoj postavil, da sem nagovorjen od te druge poetike, kot npr. tale najin pogovor. To je nekaj časa šlo, potem pa se videl, da sem to, kar sem imel za povedati, že povedal. Vse je bilo povezano z mojim gibanjem v času, staral sem se in nekatere stvari so me nehale zanimat: najprej literarna teorija, kasneje tudi znanost. Ta krog se je zmeraj bolj ožil. Na koncu je ostalo samo pravo zanimanje za literaturo. Moram reči, da sem zdaj samo še hvaležen bralec. (smeh) Zelo nam je pri razčiščevanju odnosa med poezijo in refleksijo le-te pomagal profesor Plrjevec. Če nam je kaj vbil v glavo že na začetku študija, je bilo to, da je povlekel mejo med znanostjo in literaturo. Znanost vedno jemlje literaturo kot svoj predmet. Literatura pa seveda je tvorba, ki je vedno na razpo-lago. Je tvorba, ki jo je možno tudi zlorabit, ali pa se z njo tudi zabavat, stopit v ekstatično igro med tema dvema poljema. Določil je mejo, do kod lahko seže znanost, seveda pa tudi do kod literatura. Tribuna: Kajpa proza? M. D.: Proza me izredno zanima. Vendar sem pisal zaenkrat samo prozo za otroke. Da jo dokončam, me še čaka knjiga kratke proze za otroke. Drugače pa sem se precej ukvarjal z dramskim pisanjem. Literatura je ta presneti monološki jezik. Zmeraj je to pesniška zbirka: Mushi, tnushi, 1971 Dopisovanja, 1978 Nagovarjanja, 1979 Narečja telesa, 1984 Zaprisešeni prah, 1987 Odjedanje božjega, 1988 poezija za otroke: Pesmi za lačne sanjavce, 1981 pripoved za otroke: Ob devetnajstih zjutraj, 1985 drame: Sla boeme, MGL, 1981 Vonj po mrtvecih, Maske 1987 drame za otroke: Bikec Ferdinand, Sanje o govoreči češnji, Magnetni deček, Lenča Flenča neko narcisovsko početje. Zato je bilo treba stopit še v eno drugo skrajnost, zanimala me je predvsem komedija, kot možnost izrabe zelo profanih jezikovnih situacij, ki jih kar naprej živiš, pa se zgubljajo v tej hitrici časa. Zdi se mi, da sem svojo slo po tej skušnji z jezikom dodobra uporabil v teh svojih komedijskih tekstih. Tribuna: Od pisanja tekstov je možna pot k pisanju scenske glasbe, spet za gledališče. Kakoje to potekalo? M. D.: To je bilo nekaj izkušenj z gledališčem. Ena teh, ko sva s šedlbauerjem delala v Drami na Letoviščarjih Gorkega. Nekaj takih stvari smo naredili še po eksperimentalnih gledališčih. Kaj več pa nisem delal. Potem pride čas, da se spet vrneva k poeziji, k Odjedanju božjega, ki je pred nekaj tedni izšla pri založniškem servisu Emonica. Tribuna: Odjedanje božjega je izdaja, ki ni izšla v okviru programov velikih založb. Zakaj si se odločil za izdajo v okviru zbirke Emonica, se pravi finančni riziko? M. D.: Dušan Cunjak in Vlado Žabot sta me povabila. Rekla sta, da lahko izdata zbirko v štirinajstih dnevih. Jaz sem hitro finiširal rokopis, tako da je knjiga izšla še pred novim letom. Ko se lotim nekega projekta, ga rad hitro zaključim. Zato sem se odločil za Emonico. In mislim, da tako v moje kot njuno zadovoljstvo (smeh). Važno se mi zdi, da spremljaš rokopis, ki nastaja vse do oddaje. In da med tvojim zaključkom in izdajo ne preteče preveč časa. Dokler je še na nek način tvoj. Pred kratkim se mi je s tem v zvezi zgodilo nekaj zanimivega. V Kamniku smo imeli nastop za srednješolce. Ti so pripravili recital moje starejše poezije. Ob zaključku sem dijakom rekel, da je to res en zanimiv pesnik, da res piše prav dobro. Zdelo pa se mi je, kot da jih ne bi napisal jaz. Malo so me debelo gledali ampak upam, da so me potem razumeli. Tribuna: Pesniški jezik je v tvoji novi zbirki še bolj zgoščen kot v Zapriseženem prahu. Kot da bi se v Odjedanju božjega v moč-nejši meri čutili eksistencialni trzljaji, ki so v ozadju nastajanja zbirke. Po drugi strani pa je to mogoče tudi rezultat boja res primarnih sil telesa v vseobdajajočim ga nihilom, vztrajanje v tem svetu. M. D.: Tudi meni se zdi, da je »las smisla« zmeraj bolj tanek. Gotovo pa je poezija govorica, ki opravlja selekcijo sama v sebi. Zgoščevanje, o katerem govoriš, je najbrž logična konsekvenca tega, da pesnik piše en sam teks, ki se mu skozi koncentrične kroge nekako bliža. V sladkh mukah, kot jaz pravim temu. Do tega stržena je najbrž vredno poskušat prit. Mogoče čovek s sta-ranjem pot, ki jo prehodi, začne vedno bolj čutit kot neke vrste entropičnost, v fizikalnem smislu. Morda je potem kristalizacija poetične forme, zgoščevanje izraza neko nenehno skušanje sta-bilizirat to porušeno ravnotežje entropičnosti, ki ti jo življenje nalaga. Aleš Berger duhovito zaključuje besedo na zavihku, da se v igri entropije in poskusa harmoniziranje sveta še vedno izvijam v remi. Pred kratkim sem bral izvrstno definicijo Antona Trstenjaka. Pravi, da se moramo kar naprej zavedati, da smo mrtvi na dopustu. (smeh) To se mi zdi sijajna podoba tega, kar poezija skuša stalno vračat v zavest. To je ta inovacija, o kateri jaz govorim. Poskus nagovarjanja stvari, sveta v najbolj plemeni-tem pomenu te besede. Da ne gospoduješ stvarem in jeziku, da se je treba včasih umakniti za korak nazaj, prisluhnit stvarern, tudi jeziku. Tribuna: In kaj potem, ko je zbirka dokončana in izide tako hitno, da še ni napisanih veliko novih pesmi? M. D.: Zmeraj si na nek način izpraznim baterije. Treba je počakati nekaj časa. Nikdar nisem hotel mešat poezije in dela za preživljanje. Ta beda zmeraj bolj pritiska na vse nas. Zato je treba literaturo popolnoma postavit v tiste sladke nočne urice, ko je v hiši tišina, delat počasi. Zdaj bi rad presekal, napravil morda še eno zbirko za otroke. Od prve je minilo že kar nekaj časa. ton heNdriks ZGODBE BREZ BESEDi imno \% fotografija - jezik - slikarstvo »Neuspeli poizkus fotografirati realnost. Kako neumno od mene verjeti, da je kaj takega lahko. PomeŠal sem prisotnost dreves in Ijudi z realnostjo samo in si mislil, da bo fotografija teh blodečih prikazni lahko fotografija realnosti. Melanholična resnica je, da jih ne morem nikoli posneti, da sem obsojen na večni neuspeh. Sem odsev, ki fotografira druge odseve znotraj še enega odseva. Fotografirati realnost je posneti nič.« (1) Tako pieš Duane Michals in enkrat za vselej potrjuje tragedijo fotografske predstavitve. S pojavom folografije je paradoksalen odnos med realnostjo in njeno reprezentacijo prvič v zgodovini postal bistvenega pomena. Fotografija je kot mehanska repro-dukcija namreč najbolj neposredna iri najžvestejša reprodukcija realnosti. Prav ta zvestoba reprodu.kcije realnosti je bila tista, ki je tako očarala pionirje fotografije. »Zdaj v naše slikarstvo lahko vpeljemo raznolikost najmanjših detajlov, s tem stopnjujemo resničnost in realizem posnemave,« je poln upanja psisai leta 1944 Fox Talbot. Vse so danes smo bili priča neštetih dvomov o domnevani resničnosti fotografije, enega teh ponazarja tudi zgornja izjava Duane Michalsa. Duane Michals: So stvari, ki jih na fotografiji ne vldite Zakaj fotografija ni reprezentacija realnosti za kar se ima? Zakaj je prepuščena nedoločnosti, po kateri plava kot po oceanu? In končno, kako lahko fotografija funkcionira v tekstualnem kontek-stu? Ker se je v okviru semiologije fotografijo tolikokrat zmotno predstavljalo kot jezik, bi jo v pričujočem spisu rad sopostavil jeziku. To bom poskušal izvesti gledea na tri določila: linearnost, znak in realnost. Ko bom osvetlil specifične lastnosti fotografije, se bom posvetil njenim možnim vzporednicam z jezikom. VVilliam H. Fox Talbot: Drevo pozlmi, ok. 1840 LINEARNOST Enatemeljnih lastnosti jezika je njegova linearnost. Jezik zaradi nje funkcionira v času, pač v nasprotju s podobo, ki funkcionira v prostoru. Jezik lahko z svo eminentnostjo opiše ne samo zgodovinske dogodke, ampak tudi naravne procese. To lastnost jezika bi lahko označil s terminom »analiza«. Je razkrivanje, ki ga omogoča logika. Fotografija te možnosti nima. Kot dvodimenzionalna ploskev ni zmožna repreducirati kronoloških struktur. Zmeraj predstavlja trenutek, ki, če ga iztrgamo iz tokatrenutkov, ki sestavljajo njegovo eksistenco, izgubi svoj prvotni položaj, s tem pa tudi pomen. Ni torej čudno, če je Cartien - Bresson poskušal priti do »določenega trnutka«, trenutka, v katerem bi se ves pomen strnil v eni sami podobi. Kljub temu, da njegove teorije ne prakticirajo vsi fotografi, lahko rečemo, da fotografija eksistira kot nekaj trenut-nega. V tem smislu fotografija vodi k frugačni eksistenci kot jezik, saj lahko prikaže samo določen trenutek. Se pravi, da ji umanjka sposobnost analize. V fotografiji ne obstaja logika. Ali drugače, fotografija kot podoba ni sposobna določevanja pomena. To, kar jezik razgrajuje, fotografija združuje v neko ploskev. Fotografija sintetizira in zgoščuje. Linearnost je kot osnova jezika globoko ukoreninjena v zahodni kulturi. Predpostavlja dialektiko, idejo o napredku, koncepte, ki so globoko povezani z našo kulturo; njeno potjo navzgor, začrtano tako v marksistični utopiji kot krščanski eshatologiji. V svoji knjigi »Fur eine Philosophie der Fotografie« filozof Vilem Fjusser potegne povezavo med zgodovinsko mislijo in iznajdbo pisave. Trdi, da je pisava temelj kultur, v katerih prevladuje linearno, zgodovinsko mišljenje. Flusser loči med tremi kultumimi obdobji. Prvo, ki bolj ali manj soupada s prazgodovino, je tisto primitivnih podob. Potem pride obdobje pisav, ki ustoliči zahodno kulturo, racionalnost, pripoved, mišljenje, zgodovino in seveda pisavo. S pomočjo te je ta kultura formirala svetovni nazor, v katerem prevladuje nujnost po razlagi stvari. Kar je najlepše razvidno iz znanosti in filozofije. Tretje obdobje je po Flusserju obdobje, v katerem živimo, obdobje tehničnih podob (fotografija, film, video). Začetek tega obdobja soupada z dezintegracijo linearnosti. Po Flusserju smo v klasificiranju vesolja prišli že tako daleč, da se je možnost razumetja le-tega dejansko zmanjšala. Ekstremna abstrakcija realnosti se v tem obdobju rekonkretizira s pomočjo tehničnih podob. »Smo na točki, ko se bomo spustili na nov nivo zavesti, kjer bo raziskavo globljih povezav, razlago, sumiranje, preverjanje - na kratko, zgodovinski, znanstveni, tekstualni, linearni pristop - za-menjal nov, imaginaren, površinski način mišljenja.« (3) V tem nekoliko okornem stavku Flusser naznanja novo kulturno ob-dobje, ki ga med drugim povezuje tudi s fotografijo. To, da govori o tem novem načinu mišljenja kot o »površinskem«, nas navede na več izjav teoretikov, ki imajo »površinskost« za eno najočitnej-ših značilnosti fotografije. Zakaj? Zakaj je fotografija obsojena na to, da ostane »površinska«? Zakaj ne more analizirati medseboj-nih zvez, kot to uspe jeziku? ZNAK "Jezik lahko definiramo kot najprimarnejši način, s pomočjo katerega lahko prenesemo naše misli,« pravi Umberto Eco v svoji knjigi Teorijasemiotike.. Svojo misel izvaja iz pomembne lastnosti jezika, iz dejstva, da je sestavljen iz bolj ali manj standardiziranih enot, črk in besed. V vsakem jeziku obstaja določen sporazum glede pomenov besed. Tako se beseda »konj« nanaša na real-nega konja, »hiša« pa na realno hišo. V angleščini in francoščini lahko obstajajo za te pojave različni izrazi, toda sporazum glede pomena le-teh je v principu enak. Znotraj semiologije lahko govorimo o fiksiranem odnosu med znaki in njih pomeni. Nočem prezreti (še vedno) nejasno definiranega fenomena postmodernizma, ki dvomi prav v evidentnost te navidezne jasno-sti. Postmodernistični pisatelji in filozofi namreč domnevajo, da pomen besede še zdeleč ni fiksiran, ampak je odvisen od kontek-sta. Začetnik lingvistične semiologije De Saussure govori o istih stvareh. No, to ne spreminja dejstva glede osnovne lastnosti jezika, se pravi, da znaki nastanejo na bazi dogovora. So nekaj arbitrarnega. Ne nanašajo se samo na vidljive stvari, ampak tudi na misli. Lahko se nanašajo na abstraktne stvari, npr. lepoto, represijo, dialektiko. Lahko bi šlo celo tako daleč, da bi rekli, da dejansko vse besede predstavljajo neke koncepte. »Hiša« je konec koncev koncept, saj je zbir dejstev, ki jih zbiramo pod tem pomenom. Povsem jasno je, da jezik v procesu percepcije igra pomembno vlogo. Besede, ki se jih nauči otrok, močno vplivajo na njegovo percepcijo, jo lahko celo popolnoma determinirajo. Se pravi, da je percepcija posredno oblikovana preko določenosti s kulturo. Enako seveda velja za posnetke, npr. fotografijo. Eden prvih umetnostnih zgodovinarjev, ki je nakazal ta problem, je bil Gom-brich. Govori o »duševnih sistemih«, znotraj katerih umetniki dojemajo in slikovno oblikujejo svet. Fotografija se je zdelo, da prelamlja s tem. Talbot si je mislil, da se realnost enkrat za vselej da objektivno ujeti. Seveda pa ni nič dalj od resnice. Še posebej zato, ker je fotografija mehanični produkt, ni bliže realnosti ampak percepciji le-te. Tudi fotografija posnema realnost glede na kul-turni model percepcije. Tako kot pisatelj izbira besede, s pomočjo katerih bo povedal svojo zgodbo o realnosti, fotograf izbira znake, da bi »napisal« svojo zgodbo. Toda prav tu obstaja velika razlika med fotografijo in jezikom. Jezik lahko uporablja dogovorjene znake, medtem ko je fotogra-fija nujno vezana na svoj predmet. Fotograf lahko bodisi pos-name to, kar vidi, bodisi posname to, kar si skonstruira v mislih. V obeh primerih se ne more poslužiti nedvoumnega sistema znakov. Seveda obstaja zgodovina fotografije in umetnosti, v ka-teri spoznavamo vedno znova se pojavljajoče oblike in simbole. Na podlagi teh lahko poudarimo, da stebri na Paul de Noodierje-vih fotografijah spominjajo na barok. Toda tu gre bolj za refe-rence, ki sugerirajo nek pomen, kot pa za znake, ki posedujejo točno določene pomene. V svoji knjigi ,Philosophie de la Photographie' Henry Vanlier podaja liričen opis ambivalentnega odnosa med znaki in pomeni znotraj fotografije. Pravi, da med znaki in pomeni ne obstaja točno določen sporazum, ampak na desetine, stotine takih spora-zumov. ,Z drugimi besedami,' zaključuje svojo misel, Jdeje ali koncepti so semiološke iluzije'. (5) Prav odsotnost nedvoumnega odnosa med znakom in pomenom pa se mu zdi ena največjih prednosti fotografije. To si bomo lahkojasneje predstavljali ob primeru: Kakšen je pomen fotografije ,La buena fama dormiendo' mehiškega foto-grafa Alvarez Brava? Prva reakcija na tako vprašanje je seveda, da ne predstavlja ničesar. Fotograf lahko največ sugerira kakršen koli bolj ali manj določen pomen. Nočem zanikati, da obstajajo na fotografiji določeni znaki, ki nam omogočajo interpretiranje. Eden takih znakov je dekletova golota, ki lahko sugerira ranljivost, krhkost in odprtost. Obveze okoli njenih bokov samo še poudar-jajo ranljivost. Bodičasti kaktusovi piodovi pa na drugi strani sugerirajo neko nevarnost, mogoče bojazen. Bravo na nekem mestu pravi, da se ti kaktusovi plodovi imenujejo »abreojos«, kar bi dobesedno lahko prevedli kot »odpiralci oči«. Zanj simbolirajo odprtost oči za novo dimenzijo. Mogoče je zanimivo tudi dejstvo, da je Brava za fotografijo zaprosil Andrš Breton z namenom, da jo uvrsti v katalog razstave nadrealistične umetnosti. Sanjska dimenzija fotografije zelo dobro sugerira koncept nadrealizma. Tudi če fotografija lahko sugerira ali se nanaša na nekaj, ne premore jasnega pomena. Lahko bi rekli, da nas fotografija kot sistem znakov pušča v negotovosti. S tem se spopadajo tudi fotografi, ko opažajo, da njihove fotografije ne izražajo točno tistega, kar so hoteli pove-dati. V zadnjih nekaj letih je to zavedanje med fotografi in kritiki še posebej z nastopom postmodemistov poraslo do te mere, da je ogrožen sam sistem pripisovanja pomenov. Pomen pa za seboj potegne tudi nanašanje na realnost. Nedoločenost in nejasnost fotografije, njena odprta narava so razlogi, zaradi katerih jo večinoma raje kot z jezikom primerjajo z vizualnimi umetnostmi. Fotografija si s slikarstvom deli metafizično kvaliteto, možnost implicitne reference. Prizadevanje za to kvaliteto reference se mi zdi bolj smiselno od slepe ulice, v katero se zdi, da se usmerja postmodernizem. Kot piše Ernie Tee: »Podoba je kot znak razpadla, porušila seje, ker so ji naložili pretežko breme, namreč, da bi stremela k življenju kot celoti, ga v njegovi celosti izrazila, postala življenje samo.« (6) Rezultat tega je, da zdaj osvobojena fotografska podoba slavi brezreferenčnost. To, da je naivna predstava semiologije, namreč, da tako kot jezik tudi vsaka druga podoba nakazuje nek pomen, premagana, da jo je zamenjala novejša predstava o »nerazložljivem«, po mojem mnenju ne vodi nujno k zanikanju možnosti nanašanja na realnost. To nanašanje je implicitno in ni vezano na točno fiksirane znake. Fotografijo bi tako lahko poimenovali kot odprt sistem znakov, ki se nanaša na določeno trajanje v času, s katerim sama ne razpolaga. Fotogra-fija torej bazira na določenem trenutku, katerega trajanje je sugerirano s pomočjo tega, kar je posneto. Manuel Alvarez Bravo: La buena fama durmiendo, 1938 REALNOST Tretji možni način primerjanja jezika in fotografije je, v kakšnem odnosu do realnosti sta oba. Že samo pisanje o realnosti je na nek način precej nenavadno, saj se zdi, da s pojmom operiramo, kot da bi točno vedeli, kaj predstavlja. Besedo realnost fotografi in kritiki še vedno uporabljajo pod predpostavko, da glede pojma obstaja koncenzus. Ko človek govori o realnosti v zvezi s fotografijo, se vedno nanaša na vidno. Fotografija reproducira realnost, ki nas obkroža samo do točke, do katere sega vidno. Po Platonu je vidno samo del realnosti. V zvezi s tem je uporabil analogijo z nekom, zaprtim v jami. Na stenah te kletke vidi projekcijo senc resnično bivajočih stvari. Ker pa ne pozna nič več, jih ima za realnost. Samo tisti, ki bi se obrnili, bi lahko spoznali trike projekcije. Vizualna realnost, ki jo posnema fotograf, je primerljiva s sencami v Platonovi jami. Do prave realnosti, tiste večnih idej, se lahko po mnenju grškega filozofa dokopljemo samo s pomočjo dialektične igre jezika, z drugimi besedami, filozofije. Platonovo stališče je dobra ponazoritev pomembnosti, ki jo je zahodna kultura dodelila jeziku - jeziku kot sredstvu in možnosti za razumevanje realnosti. V mitu o jami so podobe v primerjavi s pravim razumevanjem, do katerega pridemo s pomočjo jezika, nekaj inferiornega. Podoba nas seveda ne more oskrbeti z idejo. Danes realnost ni več predstavljena v skladu s Platonovim modelom. Sodobni filozofi, še posebej francoski postmodemisti, jasno zanikajo kakršno koli intelektualno predstavo o realnosti. Po njihovem mnenju se po filozofični poti ni vč mogoče dokopati do razumevanja realnosti. Kot piše v svojih »Sencah tihe večine« Jean Baudrillard: »Celotna metafizika razpada. Ni več ogledala realnosti ali predstave o le-tej.« (7) Kot da bi napovedoval propad tekstualnega mišljenja, o katerem govori Flusser. Prvi filozof, ki je oznanil konec koncepta o realnosti, je bil Nietzsche, ki se je bolj kot kdorkoli drugi spopadel s tistimi filozofi, ki so se delali, da so posvečeni v največje tajne realnosti. »Nobenih dejstev ni,<< je pisal. »Vse je v gibanju, uhaja nam iz pogleda; najbolj trajne stvari so naša mnenja.« (8) Njegove misli so zelo blizu budistični filozofiji, katere evropske verzije pridigar je bil. Budizem premore radikalno, antimetafizično predstavo o realnosti, kije zelo blizu postmodernističnim predsta-vam. Izhaja iz dejstva, da sije realnost nemogoče predstaviti alijo opisati, saj nobena beseda ali misel ne moreta v zadostni meri predstaviti stalnega toka sprememb, iz katerega je sestavljena realnost. Najbolj bistvena značilnost realnostije njena prehodnost, njena nemožnost ostati enaka. Kakršna koli substanca, nosilec predmetov, ne obstaja. Termin, s katerim budizem označuje realnost, je »sunyata«, kar bi lahko prevedli kot ,prazna'. S to besedo pa ni mišljena praznost realnosti, ampak praznost posku-sov opisa le-te. Vsak opis ali predstavitev je nujno popačenje perspektive. Lahko bi rekli, da sta tako jezik kot podoba konstrukciji realno-sti, konstrukciji, ki jih človek uporablja, da bi zbral skupaj in klasificiral množico vtisov, ki jih zazna. V tem smislu imata jezik in podoba enako funkcijo.Tako kot nas vsaka beseda oskrbi s pred-stavo o stvari, lahko tudi predstavitev te stvari združi in ohrani naše izkušnje s stvarjo. Kot piše Susan Sontag: ,Fotografirati je približati stvar, ki jo fotografiramo. '<9> Potreba po predstavitvi realnosti je stara kot človeštvo. Njen izvor lahko najdemo v primarni potrebi obvladovati svet. Podoba lahko človeku omogoči, da posname stvari, ki jih izkusi v vrsti lepo urejenih, nepremičnih slik. Znotraj določene kulture te slike lahko postanejo ikone: slike, ki predstavljajo kolektivne doživljaje ali zberejo skupaj individualne doživljaje. Te vrste ikone so v foto- Robert Frank: Political Rally, Chicago, 1956 grafiji dobro znane. Fotografija Roberta Franka, na kateri je moški skorajda popolnoma skrit za tubo, je že ena takih, saj uokvirja kritično in ironično vizijo Amerike. Lahko bi navedli še več primerov. Fotografija matere, ki kopa svojega otroka, ki jo je posnel Eugene Smith, je podobne narave. Potreba o posnemanju je v bistvu čista magija: Človek se poskuša s pomočjo predstavitve dobesedno dokopati do realno-sti. To je lepo razvidno tudi iz prazgodovinske umetnosti, ki je eksplicita izpolnjevala magično funkcijo. Ni samo razlagala ali dajala svetu red, tudi ohranjala ga je. Gombrich v svoji zgodovini to ponazori z dobrim primerom: ,Vstarodavni mehiški umetnosti sveta pernata kača ni bila samo ponazoritev pernate kače. Lahko je postala simbol strele, s tem znak, s pomočjo katerega so lahko opisali ali celo poslali nad nekoga nevihto.^ Tudi jezik ima seveda v lasti magično funkcijo. Dejansko so vse molitve ma-gična zaklinjanja. Na eni strani naj bi priklicale bogove, na drugi pa naj bi osebo, ki zaklinja, privedle do višje stopnje duha. Pesmi in spisi nekaterih modernih filozofov imajo podoben magičen efekt. V fotografiji je gotovo nekaj misterioznega in to prav v njeni sposobnosti, da večno se spreminjajočo realnost obdrži v okviru statične slike. Fotografija zaklinja realnost, obenem pa tudi osebo, ki si jo ogleduje. Susan Sontag ima torej povsem prav, ko trdi, da večina Ijudi uporablja fotografijo ne kot umetniško sred-stvo, ampak kot orožje, kot obrambo pred strahom - strahom pred minevanjem življenja. Fotografijo še najlaže primerjamo s spominom. Je kemično--optično pričevanje o tem, kar bi si radi zapomnili. Fotografija ne reproducira realnosti, saj nejasni sledovi, ki jih uspe ujeti iz neukrotljivega toka dogodkov, ne nosijo nikakršne podobnosti s širšo igro sprememb. Nosi pa naš odnos do realnosti, način, na katerega to vidimo, način, na katerega jo doživljamo, pa tudi način, na katerega smo jo sposobni in jo hočemo ohraniti v spo-minu. V tem smislu fotografija beleži nekaj zelo globokega, našo filozofijo realnosti namreč, našo konstrukcijo. BREZ BESED Mogoče je prav zato fotografija tako skrivnostna in nedoločna: beleži dogodke, portretira Ijudi, je pričatrpljenja, navzame si obliko lepote, in vse to, ne da* bi izrekla eno samo besedo. Skrivnost je v tem, da fotografija izraža naše doživljanje realno-sti, ne da bi to artikulirala, ne da bi kar koli poimenovala, o čemer-koli sodila, karkoli razlagala in klasificirala. V bistvu prikaže misel. In to tako, da iz vidnega spektra fiksira en sam trenutek. Fotografija ustavi zgodovino in kot prst pokaže na človeško skušnjo. Je ploskev, na kateri se vse odvija simultano, brez začetka in konca. Je čisto pri miru, ne da bi govorila, in vendar si želi, da bi jo razumeli. Pri fotografiji me je vedno najbolj vznemirjalatišina. Prav tišina jo namreč bistveno razlikuje od jezika. Kako je možno, da mi fotografija, ne da bi kar koli govorila, nekaj pove? Kako lahko pove zgodbo, ne da bi za to uporabila eno samo besedo? Roland Barthes je za fotografijo kot pogoj postavil tišino, da mora biti tišina, ali pa da vsaj deklarira svojo tišino. Njegov čisto oseben pristop k fotografiji se zdi, da se nagiba k neke vrste fotografskemu misticizmu. Fotografija se mora manifestirati kot božanstvo, zato mora biti njen duh v stanju meditacije. Po mojem mnenju je treba tišino fotografije povezati z dvodel-nostjo naših možganov. Raziskave so pokazale, da je levi del možganov center analitične, logične misli, desni pa center izraža-nja, vsebuje zmožnost prepoznavanja in zapomnjenja podob. Podoba je torej povezana s specifično, neverbalno obliko zavesti, ki ji pravimo tudi intuicija. Intuicija je za nas sposobnost zavesti, da v trenutku dojame strukturo. Prav to se zgodi, ko si ogledujemo fotografijo. V enem samem trenutku nam postane jasna zgodba, za katero bi jezik potreboval množico besed, se pravi določeno časovno trajanje. Res upravičena je torej francoska revija Pari-s-Match uporabljala slogan ,Lepoidde mots, le choc desphotos.' Fotografije nas ne šokirajo, ker prikazujejo nekaj šokantnega, ampak zato, ker so podobe. Podobe, ki nas informirajo s hitrostjo udarca pesti. Ta vizualna neposrednost razpolaga z ogromno emocionalno močjo, saj deluje na intuitivni del možganov. Prav zato je Barthes strmel k meditativni tišini. Edino na ta način se lahko namreč govor, jezik in intelekt umaknejo in pustijo prostor za emocionalno razsvetljenje s pomočjo strele, ki ga premore foto-grafija. Opombe: 1. Duane Michals: Photographs, Sequences, Texts 1958-1984 2. William Henry Fox Talbot: El lapiz de la natureleza 3. Vilem Fluser: v Universum technischen Bilder, 1985 4. Henry Vanlier: Philosophie de la Photographie, 1083 ,^- 5. Ernie Tee: Immorele beelden, 1985 ^ • 6. Jean Baudrillard: 1986 ^ 7. Friedrich Nietzsche: Aus dem Nachlass der Achtziger jahre 8. Susan Sontag: On Photography, 1977 9. E. H. Gombrkh: Eeuwige schoonheid, 1984 Po približno petili desetletjih. agonije, v katerih sem lahko opazOVal, kakoje ameriška mesta degradirala necivllizirana arhlteittufa, sem prišel do tegale spoznanja: mesta morajo biti zgrajena s pomočjo enostavnili tipov stavb in kompleks-nih. odnosov med temi. Njiliovi novi deli morajo biti s sta-rimi nujno v odnosu civiliziranega dialoga. Naši ameriški prednlki na tem kontinentu so kot boga mesta postavili boga smrti, saj je prav mesto tisti prostor, v katerem prllia-jamo v stik z našimi predniki, naši nasledniki pa z nami. Omogoča torej najbolj flzičen stik z nesmrtnostjo, kar omo-goča življenje. Prav zaradi tega ne morein drugega kot verjeti, da je bilo oživtyjfunje lokalizmov in klasične tradiclje, njena reintegra-cijat glaviie tokove arhitekture, najpomembnejši napredek v arhitekturi, ki sem ga doživel v svojem življenju. Z rasto-čim zanlmanjem za ohranjanje in restavracijo nam je omo-gočilo, da smo spet lahko začeli razmišljati o mestu kot celott, o urbanem kontekstu in ne več samo o enem samem, ]jubosumilem modernizmu. Modernizem ni mrtev. Njegove razvaline se še vedno dr-žjjo nad vodno gladino. Največja pomanjkljivost internacii onalnega stlla, njegova nezmožnost spoprijeti se na primeren način, njegovo sovraštvo do tradi^ škega in evropskega urbanlzma, je posledica č#fe. vzrokov: njegovega mita o arhltektu heroju inj možnčsti ločevanja med arhitekturo in slikar Obš, fenomena lahko najdemo že v renesans; VINCENT SCULLV v radlkalni meri spremenil človekov odnos do sveta, takrat se je pojavU mit o kreaciji. S pomočjo nove »božanske« perspektive renesančnega slikarstva, so lahko umetniki skozi iluzyo ustvarjali bolj celovlta oko^ja, jl2i napolnjevali z bolj omikanimi bitji kot arbltekti in kiparji, pa naj so ti še tako razpolagali s tridimenzionalnim prostorom. Slikar je postal ustvarjalec, vsaj polbožansko bit^je, zdaleč najsvobod-nejši med vsemi umetniki. Boy inventiven je bil, bo]jše. Ob izteku 19. stoletja je slikar lahko ustvaril oblike, katerili svežina in moč je bila tako rekoč brez primere. Približno v tem času se je slikarjevo temd konstantne inovativnosti začenjalo povezovati s pojmom »avantgarde«. Termina, ki so si ga izposodili iz vojaškega življenja in je izvrstno označeval stanje francoske družbe po revoluciji. Slikar je bll skupaj s pisate]ji in krltiki spet tisti, ki je vodil spremembe. V začetku dvajsetega stoletja je arbltekt postal »]jubosu-men« zaradi njegove herojske vloge, mu zavidati njegove izvrstne dosežke na formalnem podrodju. Še posebej tisti arhitekti, ki so vztrajno prepričevali, da je slikarstvo podre-eno a^fcA^ekturi, so tudi sami z vztrajnostjo iskali nove iiaM. Ni slttšajnost, da je Frank Lloyd Wrlgh.t, katerega T^j\vrtiunecleompleksnili agonjj umetnosti devetnaj-|le1}ja, vztrajal ne samo na tem, da s svojimi stav-, arja kontrolo nad celotnim okoljem, ampakJa-Kn i le-teb. s pomočjo svojega abstraktngga jezika. •rvi »arhitekt heroj« dvajsetega^st^^a. PORAZ ARHITEKTA HEROJA LcoNA^Do Toda zmožnosti posameznika, da nadzira okolje in izum-]ja nov jezik, so omejene.Wrigh.tu je vse skupaj uspevalo samo v dokaj ozkib. projektih., njegov največji naslednik Ludwlg Mies van der Rohe pa je "bil prisiljen zožiti nov jezik še v večji meri. Inspiriran s slikarji De Stljla je "bil - ne glede na to, da je najbo]j klasičen med arliitekti internacionalnega stila - Mies zmožen reducirati in abstraliirati arlutekturno go-vorico do tega, kar je Imenoval »skorajda nič«. Prav zato Olass House Phllipa Jolinsona iz leta 1949, ki pripelje Miesov design do logičnega zakJjučka, ostaja najbolj raci-onalna ponazoritev tega, kar je moderna arhitektura dejan-sko hotela biti in je v zgodovini dejansko v najslavnejši podobi tudi bila: minlmalistični pripomoček, s pomočjo ka-terega se je posameznika laliko pripustilo k naravi, k sko-rajda prvinskemu oko]ju na svetu. Zato je najbolj idealen modernistični program tisti dru-žinske biše na deželi, po možnosti daleč od katere koli druge stavbe. Takega pavillona, se dejansko ne da povezati z osta-limi pavlllonl v kakršno koli tradicionalno urbanistično grupacijo. Po svojem bistvu je bila Glass House konec skup- nosti. Laliko se jo je sicer zlepilo skupaj z drugimi steklenlmi hišami, pač s pomočjo železobetona, tako sestavilo nebotič-nlk. Toda resne pomanjkljivosti tovrstnili stavt) so kmalu postale evidentne. Na primer Lever House v Wew Yorku, kjer sta skrb za abstraktno oblikovanje in odpor do elemen-tov urbanega, vodila h kreaclji neuporabljivega gradu. In ne samo to. Prišlo je do velike luknje v strukturi Park Avenue, uničenja izvrstne arliitektonske zgradbe ulice. Do konca petdesetih. let je večina ameriškib. arliitektur-nili šol spoznala večino teli mesijanskili pomanjkljivosti. Toda - kar je spet tipično - da bi jili popravlli, so si izbrali ravno napačno pot. Kot vodnika so si izbrali Le Corbusi-eija - arlietipskega heroja arhitekta in avantgardnega sli-karja v eni osebi. Medtem ko je ameriška izgradnja uniče-vala ameriška mesta po kriterijih Corbusierjeve heroične urbanistične arhitekture, so se šole z vso antikvarsko obse-denostjo osredotočale na čarobne oblike stavb izpred tride-setih. let. Le Cortousier sam, ki je najprej izumil svojo estetiko v dvajsetlh letth, da bi jo kasneje kar na vrat na nos zavrgel, je obenem zavrgel vse kompleksnosti in kontradiktornosti evropskega urbanizma - ali celo vse stoletne civilne artii-tekture - in se tako ni mogel obrniti nikamor drugam kot k primitivnemu. Njegova pozna dela so tako utelešala strali starodavnili religioznili stavb v naravnem okolju, titanskih. kreatur, ki so s svojimi oblikami evocirale grobost ruševln. Še več. Ker so bile moderne stavbe, so bile obenem tudi abstraktno slikovite, inventivne v smislu ameriškega ab-straktnega ekspresionizma istili petdesetih. let. Le Corliu-sieijevo Sodišče v Čandigarlm v Pakistanu in ostale stavbe tega obdobja so tekmovale s slikami Franza Kllneja, ki so prizadele naše najglobje živčne centre, učinkovale na nas na zelo fizičen način. Vse to je bilo lepo v okviru abstrakt-nega ekspresionizma — in mogoče epično v povezavi z oza-djem Himalaje v primeru Čandigarlia - toda z vpeljavo v moderno mesto je postalo prava polomija. VsUjeno je uničilo civilizirani urbani kontekst, ga rušilo kot npr. Mestna stavba v Bostonu, kot nekakšen monstrum iz kamene dobe, ki opleta okoli sebe s svojimi neandertal-skimi udi. V tem smislu je šlo Corbusierjevo pozno delo, njegov »briitalizem« z roko v rokl z urbanistično teorjjo. Njun skupni namen je bil lahko samo uničitl moderno mesto. Kako je lahko kdor koli od nas — in dejstvo je, da se je to zgodilo - vzel katerega koli od teh nesmislov kot resno arnitektonsko stvar? Brez dvoma je bil prav Robert Venturi tisti, ki nas je skorajda osamljen prebudil iz teh. čudnih sanj. Njegova knjiga Kompleksnost in kontradikoija v arhitekturi iz leta 1966 ni samo načenjala bo]j razumsko civiliziranega di-aloga o realnosti arhitekture, ampak tudi - in predvsem - vnašala tok kontekstualnega mišljenja, ki je v zadnjili dvajsetili letih. v tolikšni meri izboljšal urbano situacijo. Njegovo razmiš]janje je odprlo prostor za obujanje lokal-nega in klasične tradicjje — vsem manično—b.erojskim in morbidnim poizkusom ponovnega oživljanja internacional-nega stila, npr. dekonstruktivističnega nastopa v new yor-škem Muzeju moderne umetnosti; vsem trudom ohra-njanjamita o heroju arhitektu v večini arhitekturnth šol, ki tako laska študentom in profesorjem, navkljub. Venturl nam je s tem, ko je heroično moško flguro vitruvianske tradicije, človeka dovršenili mer, zamenjal s fotografijo njegove matere, ki sedi pred vhodom v njiliovo nišo, v samem centru platonskega kroga in kvadrata, poda-ril osrednjo podobo. Izpustil je vsakršno macho podobo vesolja in evociral fandamentalno osvobajajočo lastnost svoje generacjje. Žensko osvobajanje, osvobajanje črncev, osvobajanje gayev — vsako od teh je nas vse osvobodilo od različnili oblik stereotipnega mišljenja, prav takp kot smo bili v istib. letih. osvobojeni dominance enega samega, mo-dernega stila, s pomočjo katerega naj bi stavbe razkrivale prezir nad skupnostjo. Breuerjev Wliitney Museum, ki brutalno »napada« ulico, je eklatantna slika tega, Wrigh-tova Ouggenhelm Colleotion nekoliko nežnejši primer. Po Venturlju so arhitekti spet lahko začeli razmiš]jati o sebi ne kot o h.erojili, ampak kot o »zdravnikili«, ki vlagajo svoje znanje v to, da bi okolje naredili nekoliko bo]j pri-merno za življenje. Usmerjajo svoje delo k skupnemu cllju: zacelitvi ran, ki jih je internacionalni stil prizadejal občut-]jivemu, vse preveč rarJjivemu tkivu naših mest. Z opusti-tvjjo otroško destruktivnega, a še kako težko umr]jivega mita o avantgardi, bo spet lahko prišla do veljave teme]jna, skozi stoletja s težavo pridobljena urejenost mesta. Vincent Sctdly je profesor umetnostne zgodovlne na unlverzl v Yaleu, avtor več knjig: The Shlngle Style, The Earth, the Temple &nd the Ooda: Oreek Sacred Archlteoture... Njegov esej je izšel novembra 1988. »Jabolka so hruške in Stalin je Hitler in Mickey Mouse je slehernik«1, je v svoji razpravi Digitalna metafizika opisal Martin Burckhardt tisto razsežnost videoklipa, ki se kaže kot dejstvo popolne spremenljivosti predmetov, njihove skrajne raztopljeno-sti in zatorej popolnega zmagoslavja načela neidentitete. V vizu-alizirani glasbi videoklipa se uteleša logika »anything goes«, ki lahkotno razobličuje objekte, jih zdrobi in izdere iz trdnih zvez ter napade njihovo označevalno funkcijo. Crash čiste manipulacije simuliranega vzpostavlja veselo vseenost, kaže na to, da je prav vse lahko tukaj nekaj čisto drugega; odpornost ostrih robov predmetnega izginja, pulzirajoči liki se zamenjujejo brez trenja, in ta barviti in gibljivi svet tekočih podob je paradigma za procese digitalnega, za računalniško manipulacijo znakov zvočpeg^lrT^ slikovnega. s /^ž\ Digitalni redukcionizem, računalniško preoblikovanje^pcpavev v številke, v čiste manipulirane znake omogoča pojjubrio kd^tira} nje in obdelave, kajti ne ukvarja se z optičnimi, akustičfiimrali semantičnimi lastnostmi predmeta, temveč z njims qostop^\or-malno; razrešene jih ima v binarnih številčnih kodahyFfLWgj)je minirano načelo predmetne identitete in dešifriranV prs^pietne lastnosti so le še surovina, (genetska) množina vžKjasjj, brez ; čvrstne konture, ki bi kot čarni impulz generirala estetskVzr&nj$~ Napad medijev na predmetno identiteto Videoklip je značilni izdelek sedanje medijske umetnosti, ki vedno bolj rabi dosežke računalniških tehnologij pri sintetičnih postopkih generiranja zvočnega in slikovnega. To je okolje nesta-bilnih medijev, ki vse stavijo na čisto manipulativnost osnovnega elementa slike, kar je mogoče uspešno doseči s postopki raču-nalniške digitalizacije, ki omogoča neskončne metamorfoze in asociacije, zveze in asimilacije. »Na zaslon lahko prikličemo barve, rišemo, zbrišemo, ponovno prikličemo, mešamo, razce- d pimo, prekrijemo in preusmerimo slike in besedila«2 je to lastnost \ računalniške manipulacije opisal Roy Ascott in s tem posredno s opozoril na lahkotnost tovrstnega početja. Lahka, tekoča in kar se da svobodna obdelava gradiva pa je postopek, ki je blizu umetni-škemu načinu in tudi načinu strukturiranja umetniške snovi. Tu zato navajamo značilno misel iz Heglovih Predavanj o estetiki (1835): »Nasprotno je predstava, iz katere črpa umetnost, nek lahak, enostaven element, ki iz svoje notranjosti lahko in gibko jemlje vse, do česar prideta narava in človek v svojem naravnem življenju z velikim naporom.«3 Mišljen je poseben, kot videz opredeljen status umetniških del, ki - za razliko od naravnih praktičnih delovanj in stališč - implicira lahkotnost, razpoložlji-vost, naglo manipulativnost, posrečenost brez težkega načina. Videti je, da gre tu za dela brez »teže sveta«. Lastnost, da umetnine ne bremeni »teža sveta«, pa so teoretiki umetnosti opisovali kot videz in s tem poudarjali njeno razliko od statusa naravnih, realnih predmetov. Trendi medijskosti družbenega življenja, ki implicirajo vstop tehnološkega totalitarnega načela na mesto ideološkega, so usmerjeni zoper avtoriteto z estetsko konturo zamejenega pred-meta. Že omenjena logika videoklipa in procesi digitalizacije pri računalniški animaciji kažejo na svojevrstni napad medijev na hic et nunc predmetnega in na načelo identitete. Lahak umetniški način in vzbujanje (na)videznega je postalo postal pomnoženo prisoten v okolju, katerega temeljna razsežnost je scena in njen osnovni element slika. To pa je okolje telematične interaktivne in pluralistične kulture, umeščene v virtualni prostor kot mesto izkušnje časovnega. Telematična kultura je globalna in vseprisotna; mogoče je v sedanjih procesih totalne inscenacije, ko ni nič več skrito, temveč je relevantno le, če je uprizorjeno, postavljeno na sceno. To razsežnost sedanjega življenja je teoretik in praktik medijske umetnosti Peter VVeibel opisal z besedami: »Odrske maske ne postajajo imitacija življenja, temveč mediatizirane maske proizva-jajo življenje samo kot od moči nadzorovane oblike inscenacije in reprezentacije, kot spektakel, pri katerem sovpadata uprizoritev in realnost. V tem je smisel Shakespearovih besed: »Ves svet je OPOMBE: 1 M. Burckhardt, Digitale Metaphysik, Merkur 6/1988, s. 528 2 R. Ascott, Art and Education ln the Telematic Culture, Leonardo - Electronic Art, 1988, s. 9 3 G. W. Hegel, Asthetik, Berlln, 1955, s. 189 4 P. Weibel, Kunst der Szene, katalog Ars Electronlce, 1988, s. 26 5 P. Weibel, Pictorialer Raum in der elektronischen Kunst, kata-log Ars electronice, 1986, s. 133 6 P. Virilio in S. Lotringer, Der reine Krieg, Berlln, 1983, s. 11 7 G. Youngblood, Metadesign, katalog Ars electronlce, 1986, s. 238 8 W. Benjamin: »Kar smo imenovali umetnost, se začenja šele dva metra oddaJJeno od telesa.« (Navajamo po R. Tiedemann, Stu- "dlaiizur Phllosopliie Walter Benjamlns, Prankfurt, 1973, s. 107 ~^Ž\Ascott, že omenjena razprava v Leonardo - Electronic Art, ^8Š^>3 X2^\o\shemo rekonstrulramo temeljne odnose umetniškega TJ^^^JjjUerAretlranega v smislu njegove plastne in modalnoontolo-¦a^o^fodelAe strukture (ospredje - ozadje), ki jo ugotavljajo ra-zifcne femomenološke estetike. NDderV* Blvanje na spektaklski, iz dneva v dan z mediji vedno bolj ^todupifani sceni je bivanje v koordinatah čiste površine; vse je _zufl% na cesti ali pod reflektorji, nič ni več zadaj, kar bi bilo torej pogreznjeno v skrito globino. Metafizika se umika fiziki, slednja se členi na univerzum mikrofizik in prehaja že v hiperfizično simulacijo slikovnega. Univerzum mikrofizik postaja pluriverzum slik (in slik-idej), kajti uprizorjenemu totalu je tuja enosmiselnost in vistosmerjenost. Kar je na sceni, je razvidno, postavljeno vsliko, in če lahko vokviru totalne inscenacijegovorimo okakem naddoločenem načelu, potem je to načelo slike kot edina domi-nanta nad mrežami simuliranih elementov. Implodirani prostor kronopolitičnega Kar stopa na sceno, gre, dobesedno, v prizor; vstopa zato, da bi prišlo v sliko. Tu naj omenimo tisto razsežnost današnje umetnosti, ki se kaže kot sinestezija, kot totalno vzburjenje vseh čutov, kar je značilnost tako videoklipov kot mixed means perfor-mancev. Poudarek pri sinesteziji je na vizualizirani glasbi in vidnem svetu teksta (in ne obratno), kar nam kaže že zgodovinski razvoj t.i. optofonetskih strojev. Cilj sinestezije je prignati tudi tiste dražljaje, ki vzburjajo sluh in otip, v vizualizirani medij. Načelo slike pa triumfira tudi pri tisti usmeritvi sedanjega gledališča, ki jo poosebljajo dela Roberta VVilsona (od The Civil Wars do The Forest), kjer gre dobesedno za gledališče slik. Tekst in glasba sta pri teh delih ločena od slik, ki se impresivno in sanjsko nizajo po atraktivni sceni. Slikovno tu ni vključeno v homogeno celoto teksta, zvoka in giba, temveč je osamosvojeno in dominantno. Pripoved in zvoki so spremljava, kvečjemu komentar tistega, kar je očarljivo vidno, uprizorjeno. Scena je dolgočasna, če ni sprememb. Sedanja ni, kajti nizi slik se menjavajo z veliko hitrostjo. Kandidatov za vstop v prizor je toliko, da je nujna nagla menjava slik. Današnja scena ne pozna uokvirjenih statičnih slik, temveč gibljive, zamenljive, bežeče, švigajoče. Sedanje izkustvo časa opedeljuje njen prostor, ki je dejansko »prostor-čas«, kajti naravni prostor je z elektronskim medijem kot najbolj avtentičnim medijem sedanjosti dobil mo-ment časovnega. Mediatizacija prostora je izrinila zavest o tem primamem, naravnem, ekskluzivno z našimi čutili zaznavnem prostoru. Prostor je postal pospešen, skrčen in implodiran. Peter VVeibel: »Če obkroži satelit Zemljo v 90 minutah, kar je še pred stoletjem trajalo 80 dni in to v znanstveni fantastiki, potem komaj še lahko govorimo o materialnosti prostora spričo tistih nekaj centimetrov, ki jih obsega n.pr. Avstrija za orbitalni pogled.«5 Implodirani prostor je izgubil svoje čvrste konstante in prešel iz področja vidne zaznave v mikro, makro in vmesne prostore, dostopne aparatom. Znani teoretik dematerializiranega prostora je J. F. Lyotard, raziskovalec hitrostnih fenomenov sedanjosti pa Paul Virilio, ki je na vprašanje, v kakšnem političnem prostoru se danes nahajamo, odgovoril v knjigi Čista vojna z besedami: »Danes se nahajamo v kronopolitičnem prostoru. Geometrija je mera prostora. Po drugi svetovni vojni se je geografija spremenila s transportnimi vektorji in nosilnimi raketami. Prišli smo do ana-lize prostora, ki je vezana na čas-prostor. To je geografija časa, kar se v zemljepisu imenuje azimutalna projekcija. To ni več geografija meteorološkega dneva, temveč hitrostnega. Že danes lahko skozi okno letala, kadar se ob določenem letnem času vračamo iz Los Angelesa ali New Vorka v Pariz, pri preletu polov opazujemo vzhajajoče in zahajajoče sonce.«6 Dejstva pospešenega časa - prostora je Virilio povezal tako s spremembami konceptov urbanega in vojne kot umetnosti. Hitrost je uničita prostorsko mesto in ga preložila v čas. Ne naseljujemo več postanka, temveč čas spreminjanja kraja. Nove prestolnice niso več prostorske, ne nahajajo se več na križiščih cest, temveč na križišču časa oziroma hitrosti. Tudi vojna se je iz prostora prenesla na čas, postala je časovna vojna, za katero je značilno, da je odločitev o vojni in miru spričo korenitega zmanj-šanja časovnih limitov spričo sedanjih tehnologij prepuščena avtomatiziranim kibemetičnim sistemom. In spremembe na po-dročju umetnosti? Tu gre za prehod od estetike pojavljanja k estetiki izginjanja, od stanovitnih oblik k nestanovitnim, kar značilno izraža danes že tradicionalni (analogni) film, temelječ na slikovnem, ki »beži« s hitrostjo 24 stik na sekundo. Interaktivne in instant umetnine Časovni prostor je tudi elektronski in telematičen; teoretik novih medijev Gene Youngblood v tej zvezi uporablja termin »virtualni prostor« in z njim misli tistega, ki ni geografsko omejen in je popolnoma transparenten za telematične povezave. Prostor scene, na katerem potekajo medijski spektakli, je čas-prostor; opredeljen je s procesi dematerializacije in pospešene temporali-zacije. Medijske tehnologije napadajo in minirajo tisto razsežnost čutnega, z nevvtonsko mehaniko razložljivega sveta, ki ga je Tomaž Šalamun v Pokru izrazil z verzi o krutem svetu »ostrih robov«. Scena tudi ni več na odru, ki bi bil dvignjen nad profanim parterjem, temveč je oder vse in zato ga hkrati ni več nikjer - mišljeno seveda v tradicionalnem smislu. Njegov total pa ni zamejen z enim središčem in z ireverzbilnimi procesi usmerjanja, ki bi iz njega izhajali, temveč je - v smislu načela o pluriverzumu slik, ki vključuje tudi slike—misli in slike-ideje - večsrediščen in opredeljen z interaktivnimi odnosi. Telekomunikacijski elektronski prostor namreč omogoča demokratizacijo (množičnih) medijev v smislu prehoda od centraliziranega outputa k decentralizira-nemu inputu, od nacionalne države h globalni elektronski vasi, od mesta kot nacionalne prestolnjce moči k »resničnostnim skupno-stim« (Youngbloodov termin) kot novim družbenim oblikam, »ki nastajajo preko telekomunikacijskih mrež in zato niso določene po geografskem položaju, temveč po zavesti, ideologiji in želji« 7. Decentralizirani input predpostavlja večsrediščnost in pluriver-zum vstopov v omrežje, zato je tudi »šansa« za sedanje medijske umetnike; v videocityju računalnikar postaja flaneur. Temeljno načelo v tej novi konstelaciji je zato interaktivnost, ki nadomešča enosmerno linearnost starih modelov, za katere je značilna toga komunikacijska vez med izvorom (oddajnikom) in sprejemnikom, na kateri se gradi stabilen in homogen idejno enodimenzionalen svet. Interaktivnost pa nasprotno predpostavlja pomoženost ra-zličnih pogledov, idej in želja, skrajno razlikovano kulturo torej, za katero so značilne prekinitve in procesnost nestabilnih oblik. Mednje se umešča tudi umetnost, ki je bila v svojih predmedij-skih, na renesančni prostor in prakso objektivacije vezanih obli-kah identična z avtoritarnimi, v sebi zaključenimi, načelo identi-tete potrjujočimi umetniškimi deli. Za normo umetnine kot art work je veljalo nekaj, kar je v sebi zaključeno in oddaljeno zaperstavljeno pasivnemu, š kontemplacijsko recepcijo oprede-Ijenemu opazovalcu 8. Telematična scena pa omogoča tudi za umetnike skrajno spremenjeno konstelacijo, ki generira umetnine kot proces, fluid, izmenjavo, mogočo na podlagi aktivnega vstopa sprejemnika v sam koncept umetniških del. In sedanji umetniki se aktivno odzivajo na tisto priložnost, ki se Royu Ascottu kaže kot dejstvo, da so »telematične mreže vseprisotne in lahko dosegljive 06 virtualno poljubne lokacije - od doma, iz javnih ustanov, knjižnic, bolnišnic, zaporov, lokalov, s plaž in s planinskih vrhov, kot tudi iz studiov, galerij, muzejev, akademij in kolidžev - dejansko od vsepovsod, kjer so dosegljive s telefonom, vključno s prenosnimi telefoni v avtih, vlakih, na ladjah in v letalih 9. Interaktivnost je v umetniških procesih prisotna tako na področju metadesigna kot pri oblikovanju umetnin, ki se še vpisujejo pod pojem avtoritar-nega umetnostnega objekta. Tu mislimo na kibernetična dela, pri katerih je dejavnost (gibanje, ravnanje, input) opazovalca progra-mirana v njihov koncept; takšnih del ni, če ni v njihovem območju opazovalca (publike), ki mora očitno nekaj početi in s tem počet-jem dopolnjevati in dograjevati delo, po umetniku razumljeno kot proces z vrstami variabel. a) NORMA PRAVILNE UMETNINE ospredje Umetnine, ki »rastejo« proti opazovalcu Interaktivnost preusmerja težišče od odnosa med umetniškim objektom in ozadjem na odnos umetniško delo - sprejemnik. Členjenje v globino postane nadomeščeno z »zidanjem« v ospre-dje, ki vzpostavlja »ospredno globino« kot strukturirano, z zaple-tenimi mehanizmi novih tehnologij obdelano površino, pravza-prav površino različnih nivojev in plasti. Dela, koncipirana za interaktivnost, so umetnine brez temeljev oziroma korenin, ki bi segale v nekakšno matafizično globino ali bi bile skrivni proizvod dominantnih odnosov različnih nosilcev zavednega in nezaved-nega; nasprotno gre za dela, ki sodijo pod zakon simulacije kot razdejanjenja (nasprotni postopek ostrorobnemu udejanjenju, praktični dejavnosti v smislu 11. teze o Feuerbachu) in implo-zivne dematerializacije (modalno so tekoča, instant). Um6tnine, na katere mislimo pri tem, so dela elektronsko generiranega slikovnega, predvsem tista računalniške animacije, lesarskih en-vironmentalnih skulptur, kibemetičnih luminokinetičnih instalacij in holografije. Ta dela so sicer oblikovana tudi z zvočnimi učinki in vzbujajo (pri 3D animaciji) taktilna reagiranja sprejemnikov, ven-dar najbolj napadajo vid (očesni čut), kajti prvenstveno so delana kot instant elektronske (prižgane in izginjajoče) slike. Njihova osnovna struktura implicira spremenjeno plastno členitve 10 v na-slednjem smislu: ozadje (plasti od I-IV) b)SHEMA »NEPRAVILNE« ELEKTRONSKE UMETNINE ^. ^- ^*y sprejemnik I je smer percepcije v smislu prehajanja skozi globinske transpa-rentne plasti; tradicionalne interpretacije lahko tukaj ugotavljajo še nadaljnjo členitev, predvsem pa lahko indentificirajo dejavnike (S 1, S2...), ki so generirali posamezne plasti ospredje (O-i do 04 so plasti ospredja, ki se lahko še nadalje členijo, vertikalno ali horizontalno) In če je takšno delo interaktivno, se lahko sprejemnik prema-kne iz svojega kontemplativnega mesta iz začne vplivati na posamezne plasti ospredja (točki »sprejemnik I in II«). Tu lahko opažamo svojevrstno razvejanost samega ospredja. Energije ne prejemajo takšna dela (med letošnjim omenimo Forfero Buckyja Schvvartza, Instalacijo za nastabilni medij skupine V2, Samo-portret z Eifflovim stolpom Jefreya Shawa in Potovanja v nič-nost Franza W. Klugeja) preko metafizičnih »korenin« iz ne- ozadje kakšne ontološko irealne globine, temveč iz rizomatično razpore-jenih virov površine same. Ne moremo reči, da rastejo \z zraka, ne le v mataforičnem, temveč tudi v fizikalnem smislu pa lahko ugotavljamo njihovo črpanje »življenja« iz svetlobe. JANEZ STREHOVEC LMA K06L&R M4l*IM **« H©*$1* ToTftdLATi^t >AC H01CA P6T Ttn—troNfrc? noaui fr\Hec LIH*4 Oi^OLT RevOluUija Se Ubrača v UroBu Če se nekdo znajde v dolgovih, pomeni, da je živel preko svojih realnih zmožnosti ali pa je v težave zabredel zaradi brezdelja. V vsakem primeru se je iz rdečih številk težko izkopati, kajti poleg vračanja dolgov morajo biti plačane tudi obresti nanje. Manjši so obroki odplačevanja, slabši so pogoji vračanja, oziroma višje obresti. Če človeku dolgovi zrastejo čez glavo, se mora znova zadolžiti, da bi lahko vračal stare dolgove, seveda pod še slabšhpi-" pogoji. Ko ne gre več naprej, je zadolženec prisiljen kos za kdsoja-razprodati vso imovino (če jo ima), dokler ni zrel za nyn\pKT\gP) plažo. Kakor zabredejo v brezno dolgov posamezni Ijuidjftj^ct v podobno godljo zagazile tudi skoraj vse države v razvojn. iC^k61 to? ( Xr\ \ Kar se nam danes dozdeva kot naravna katastrofa, me^aJtetaN svet, je v resnici relativno mlad pojav. Še sredi sedemdeseK{WrJL\ znašala vsota vseh dolgov na svetu komajda 50 milijard ^pfiinbi^; eksplozija se je začela šele takrat. Sprožilo jo je več dejavn^bv^. v vodilnih, najhitreje se razvijajočih industrijskih državah sL"je-vzporedno z naftno krizo pojavilo gospodarsko mrtvilo, zaradi česar so se investicije močno zmanjšale. Ker so podjetja imela preveč gotovine, so jo množično vlagale v banke, ki z nenadno poplavo denarja niso vedele kam. Poleg tega so države proizva-jalke nafte imele tako velike dobičke, da so na svetovno tržišče vrgle dodatno maso denarja, tako imenovane petrodolarje. Goto-vino, ki se je naenkrat znašla izven obtoka, je bilo nujno nekam vložiti. Cene posojil (obresti) so močno padle, banke so bfle zagrizen boj za vsakega potencialnega investitorja. Ker se je v industrijskih državah gospodarska rast ustavila, oziroma zelo upočasnila, so prišle v vizir bank države v razvoju. Prepoteni managerji so voditelje teh držav z vso možno ljubeznivostjo prepričali v smiselnost častilakomnih »razvojnih programov« in jim velikodušno ponudili neznanske vsote denarja, ki naj bi jim omogočile nakup (seveda v industrijsko razvitih deželah) za izpe-ljavo teh projektov potrebne tehnične opreme. Tako sta bili z enim zamahom eleminirani dve sitni muhi - denar je bil vložen in beležke podjetij zopet zapolnjene z naročili. V Mehiki skrbi široko razvejan in ne ravno cenen aparat državne birokracije, korumpiranih sindikatov in vladajoče stranke za spodoben izgled fasade lojalnosti. Odkritje ogromnih ležišč nafte sredi sedemdesetih let je zbudilo silne upe. Da bi lahko pričelo s črpanjem, je državno naftno podjetje z izposojenim denarjem v ZDA kupilo naprave in opremo. Začelo je izkoriščati tudi polja, ki so do takrat veljala za nerentabilna. Z močno povečano količrno načrpane nafte je Me-hika na žalost sama doprinesla k preveliki ponudbi na svetovnem tržišču. V začetku osemdesetih let je cena nafte zdrknila pod zemljo in z njo visokoleteči mehiški načrti. 1982 je bila Mehika brez prebite pare. Krivec za to ni bil samo drastičen padec iztržkov od prodaje nafte, mehiške glavne izvozne dobrine, tem-več predvsem dogodki v sosednji, bratski deželi. Z Reaganovim prihodom na oblast je namreč v ZDA zavel drugačen gospodarski veter. S pomočjo gigantskega oboroževalnega programa je sever-noameriška industrija dobila nov, umetno sprožen zagon. (ZDA so se v nekaj letih do take mere zadolžile, da čemijo danes prav tako do vratu v dolgovih.) Zaradi velikih investicij se je povpraše-vanje po denarju zopet skokovito dvignilo, kar je obresti izstrelilo v za nekatere nedosegljive višine. Ljubki krediti iz sedemdesetih let so mutirali v mlinske kamne na plečih zadolženih držav. Ko je Mehika razglasila plačilno nesposobnost, je nastala panika. Z naj-večjo hitrostjo so se začela pogajanja za njeno vnovično vzpostavi-tev. Cilj je bila prerazpodelitev dolgov, torej dogovor o nqyih pogojih vračanja. Z raztegovanjem kreditov je bila kriza odri-njena v prihodnost. Da se čez nekaj mesecev cela zadeva ne bi znova ponovila, so bili ukazani ukrepi za »ozdravitev« gospodar-stva. »Varčevanje« je bilo predpogoj za dodelitev novih posojil. Mednarodni monetarni sklad (MMS) je masivno stopil na prizo-rišče. Zahteval je državne garancije za privatne dolgove, drastično zvečano odprtost države za uvoz, jačanje izvozno usmerjene produkcije, tesnejše vezi z ameriškim trgom. Beri okupacija skozi zadnja vrata. Za nekaj časa se je stanje izboljšalo. Leta 1985 so cene nafte znova padle, nujno je bilo vnovično reprogramiranje dolgov. MMS je zaukazal zmanjšanje državnega proračuna za 4%, privatizacijo 236 državnih podjetij, odpustitev 22.000 uradni- kov. Avgusta 85 je bila Mehika nagrajena z novimi posojili. Mesec dni kasneje je močan potres opustošil glavno mesto (odlikoval se je s tem, da so tovarnarji iz ruševin najprej reševali stroje, šele *ftato4judi, in da država tri dni ni storila absolutno ničesar). Dežela -j©-iw^t>sDotrebovala svež denar. Banke so se obotavljale, na $bmoErte priskočil MMS. Na sporedu je bilo novo reprogramira- nje rafelgicm. aokaj dolgoročno celo, da bi se zagotovila politična ac funkcionarji sodelujejo. Odločati sem moral namreč o Ijudpn,yiso sodelovali s sovražnikom, se borili proti partizanom -alt-^&so grobo kršili partijsko oziroma vojaško disciplino. Skoraj -veco tem je zapisano v mojih spominih. Navedei vam bom samo nekatere nesmisle iz različnih zgodb. V nekaterih zgodbah me obtožujejo, da sem jaz kriv za streljanja v Črni gori. Predvsem bi bilo treba raziskati, koliko je bilo teh streljanj, zakaj je do njih prišlo... Vem, da je šlo tudi za pretiravanja. Drugič - ko se je to dogajalo v največji meri, me ni bilo v Črni gorr.«4 Če so Matvejevičeve obtožbe resnične, pa se moramo vpra-šati, zakaj se o tem ni spregovorilo takoj po vojni, ko je bil Djilas eden vodilnih jugoslovanskih politikov? Ali ne gre tudi v tem primeru za dvojno moralo? Tudi to bi se moral vprašati Predrag Matvejevič, ki - po lastnih besedah - pripada generaciji, ki išče resnico brez zadržkov in pogajanja. Po vojni je bil Djilas v najožjem državnem vodstvu in ni naključje, da je imel partijsko knjižico številka 4 (številke ena, dve in tri so imeli Tito, Kardelj in Rankovič). Književnik Jevrem Brkovič je o Djilasu iz tega časa zapisal: »Povojni Djido je bil partijski gospodič brez listnice, ideolog, malone posinovljenec Josipa Broza, Markov intimus, Tempov, Pekov in Blažev idol, človek, ki sta ga Bevc (Kardelj, op.p.) in Svileni (Bakarič, op. p.) morala trpeti. Za Kidriča je bilo to, kar počne Djilas (ideologija) delo za nadarjene in privilegirane. Za Črnega (Žujoviča, op, p.) je bil Djilas Buharin, ki ne bo izdal, za Hebranga pa violentna osebnost, slepilec, človek brez konkretne zadolžitve in velika Titova slabost, skratka ,enfant terrible' jugoslovanske revolucije.« Zanimivo pa je, da je znani češkoslovaški politik Edvard Beneš že leta 1946 po srečanju z Djilasom izjavil: »Ta človek bo komunistično kariero končal kot krivoverec.«5 Leta 1954 je bil zaradi člankov v Borbi in Novi misli izključen iz CK ZKJ, aprila istega leta pa je sam izstopil iz ZK. Veliko piše, ne samo politične in memoarske tekste, pač pa tudi leposlovje, ukvarja se z literamo zgodovino in je avtor v tujini dobro sprejete študije o velikem črnogorskem vladarju in poetu Petru Petroviču-Njegošu. Poleg tega je v srbohrvaščino prevedel Miltončv Izgubljeni raj. Po vojni je devet let preživel v zaporu (prvič od konca leta 1956 do začetka leta 1961, drugič od sredine leta 1962 do konca leta 1966). Leta 1968 je po krizi na Češkoslovaškem (Djilas sam navaja ta vzrok) dobil potni list in obiskal Anglijo, Italijo, Avstrijo in ZDA, kjer je nekaj mesecev predaval na univerzi Princeton. Srečal se je z ustaškim ideologom Bogdanom Radico, s profesor-jem vvashingtonske univerze dr. Brankom Pešeljem, ki je bil dolgoletni sekretar Vlatka Mačka ter z vodjo slovenske politične emigracije Cirilom Žebotom. Zanimivo, da je bilo to njegovo prvo potovanje v tujino po letu 1953, ko je predstavljal Jugoslavijo na kronanju kraljice Elizabete. Leta 1967 je Djilas dobil ,posebno priznanje', ko se je v ameriški National Revue njegovo ime znašlo v rubriki »Antiko-munistična dvorana slave«, decembra 1968 pa je v New Yorku prejel nagrado Svoboda, ki se podeljuje državnikom in javnim delavcem, ki se borijo za svobodo. Na bronasti plaketi, ki jo je prejel Djilas. piše: »Herojskemu vodji in uporniku, ki sta ga razum in vest obrnili proti tiraniji.« Potni list so mu ponovno odvzeli leta 1970, po dveh zavrnjenih prošnjah pa ga je spet dobil januarja 1987, kar je odmevno odjeknilo v tujini. Tako je radio Deutsche Welle objavil posebno oddajo z naslovom .Demokratizacija politične klime v Jugosla-viji?', italijanski dnevnik Corriere della sera članek z naslovom Razbijanje tabujev, sin Milpvana Djilasa Aleksa, ki živi v Lon-donu, pa je v intervjuju za BBC povedal dva vzroka za odločitev jugoslovanskih oblasti: pritisk mednarodnih organizacij za člove-kove pravice, ki so se pismeno obrnile na OZN ter seveda razvoj dogodkov v SZ. Sicer pa se Djilas pogosto pojavlja v tujem časopisju, pri nas pa samo takrat, ko proti njemu organizirajo gonjo, kot Djilas sam to imenuje. To pa je bilo predvsem ob kazenskih obravnavah ali pa tedaj, ko so v tujini izhajale njegove knjige. V začetku sedemde-setih let so ga v Vjesniku obtožili, da je ukradel Njegošev Gorski venec. Leta 1979 je bil obsojen na denarno kazen, ker je bil eden od sodelavcev ilegalnega, na šapirograf razmnože-nega časopisa časovnik. Leta 1980 je bil izvoljen za podpred-sednika Komiteja za pomoč demokratskim disidentom v Ju-goslaviji, ki je bil ustanovljen v New Yorku. Aprila 1984 je dobila veliko publiciteto doma in v tujini Tanjugova vest, da se je v zasebnem stanovanju zbrala večja skupina Ijudi, med katerimi je bil tudi Milovan Djilas. Ker je bilo med njimi več takih, ki so že bili kaznovani zaradi sovražne dejavnosti in so pri njih našli določene materiale in spise, je mestni SNZ začel preiskavo. Djilas je bil po osemnajstih urah sicer izpuščen, vendar je tudi tokrat izkoristil priložnost za izjavo tujim novinarjem. Dejal je: »Oni, to je oblast, so mi določili mejo. Jasno je, da je bilo to zato, da me spomnijo, da je moja aktivnost omejena... Oni, to je oblast, v bistvu nadaljujejo enako politiko do mene kot v preteklosti, leda so sedaj nekoliko bolj prijazni... Toda oni mi želijo pokazati, kako daleč lahko grem.«6 Aprila leta 1987 je zahodno javnost razburila vest o prepovedi objave intervjuja z Djilasom v Mladini (intervju je bil nato objavljen v začetku lanskega leta), maja pa je bil zaplenjen časopis In-tervju, ker je na nslovnici objavil fotografijo Milovana Djilasa. Prvi jugoslovanski časopis, ki je po letu 1954 dal besedo Djilasu, pa je bil mariborski študentski list Katedra marca 1987. Djilas je spet prišel v ospredje po svojem nastopu na pariškem Forumu (19.-21. november 1987), ki so ga organizirali francoski center Pen, ustanova Mednarodni odpor ter uredništvo časopisa Kontinent, ki se ukvarja z vprašanji dežel sovjetskega bloka, in v katerem je eden od urednikov tudi Aleksa Djilas. V lanskem letu je Djilas prvič po letu 1954 javno nastopil pred domačim občinstvom in sicer na tribuni v Mariboru. Poleg tega je dal več intervjujev, med katerimi je morda najbolj odme-ven tisti, ki ga je objavil dunajski dnevnik Der Standard, in v katerem Djilas kritično ocenjuje dogajanje v Jugoslaviji. (se nadaljuje) SIMON BIZJAK 1 D. Markovič, S. Kržavac: Zašto su smenjivani, str. 61 2 Ljudska pravica, 26.10. 1953 (iz govora na predvolilnem zborovanju v Titogradu) 3 Danas, št. 302, 1. 12. 1987, str. 29 * Mladina, št. 7, 19. 2. 1988, str. 29 5 Oslobodenje, 14. 11. 1987 (Oilas sam protiv sebe - 5) • Danas, št. 116, 8. 5. 1984 Spoštovani tovariš urednik, pošiljam vam svoj tekst z naslovom »Kronologija zla in slabosti« ter vas prosim, da ga objavite v Tribuni. Zame je pomembno, da ga čim prej objavite, če ste pripravljeni in je to mogoče. Če jga pa ne želite objaviti, vas prosim, da me obvestite, saj bom v tem primeru poskušala v ka- | kem drugem časopisu. S spoštovanjem DUNJA HEBRANG KRONOLOGIJA ZLA IN SLABOSTI prekaša falsifikate; je bogatejša, močnejša, mo-gočnejša. Andrija Hebrang je bil član KPJ od 1919, član Politbiroja CK KPJ (od vseh članov PB je imel najdaljši partijski staž v KPJ), sekretar CK KPH 1942-44, organizator glavnega štaba Hrvaške (1941) in ZAVNOH (1942), v prvi vladi FNRJ minister za industrijo in tvorec prve petletke FNRJ 1947-1951 do dneva aretacije 8. 5. 1948 v Beogradu. V času šestojanuarske diktature je bil 1929 obsojen na dvanajst let zapora. Kazen je odsedel do zadnjega dneva. Februarja 1942 ga je prijela ustaška policija, \z taborišča ga je s partizansko akcijo zamenjave spravi! Karlo Mrazovič. Falsifikate so podtaknili v času njegovega trp-Ijenja v ustaških zaporih. Leta 1948 so ga prijeli skupaj s Sretenom Žujevičem, ki pa je bil izpuščen. Andrijo He-branga so v zaporu umorili, v omenjeni knjigi pa so ga proglasili za ustaškega in gestapovskega agenta, ki je izginil brez sledu, brez uradnega poročila. Brez kakršnega koli poročila. Nikoli tudi ni bil obsojen. foto Lado Jakša Spoznala sem mnogo prijateljev svojega očeta, uglednih Ijudi, kot so Miroslav Krleža, Karlo Mrazovič, dr. Zlatan Sremec in drugi, ki so ga poznali, spoštovali in zanikali laži in falsifi-kate. Ko sem vprašala, zakaj je moj oče izginil, je policija postala pozorna name. To je pomenilo: lahko končaš fakulteto, toda siužbe zate ne bo. Tudi pišeš lahko, toda težko boš kaj objavila. (Službo sem komaj našla, nekaj malega pa sem tudi objavila.) Leta 1977 sem zaprosila upravnika Novega pokopališča v Beogradu, naj ugotovi, kje je grob mojega očeta. Odgovorili so, da ne vedo in da naj se obrnem na Sekretariat za notranje zadeve. Junija 1980 sem Zveznemu sekretariatu za notranje zadeve poslala pismo s prošnjo, da naj identificirajo grob mojega očeta. Podpisal se je tudi moj brat Andrija. Odgovor ni prišel nikoli. Ali točneje: prišel je. Odgovor je bila kampanja objavljanja falsifikatov v jugoslovanskem tisku. Naenkrat so se ustrašili, da je grozljiva knjiga policijskih falsifikatov Primer Andrije Hebranga pozabljena. Začeli so \o ponatiskovati v vseh oblikah. Ko je bila I. 1952 objavljena knjiga z naslo-vom Primer Andrije Hebranga, sem imela osem let, zna\a sem brati, in to je b/lo dovo\\, da so me Ijubeznivi Ijudje privedli do vrat dtalnice na periferiji Zagreba in mi pokazali knjigo: »Poglej, o tvojem očetupiše.« V tem času, ko sem prebi-rala šolske knjige, nisem vedela, kaj je politični falsifikat, ker je bil Indijski ocean v vseh atlasih zmeraj na isti geografski širini, padec Bastilje je bil v vseh šolskih knjigah označen z istim datu-mom 14. 7. 1789, Pitagorov izrek pa se v dva tisoč letih ni spremenil. Deset let kasneje, ko sem prišla do začasno pozabljene knjige Primer Andrije Hebranga, sem z grozo spoznala, da obstoje knjige, ki so napisane zato, da lažejo. Celoten sistem šole in znanja se je rušil pred mojimi očmi. Sredstvo spoznanja in resnice, pisana beseda, je bilo upo-rabljeno za politično patologijo. Neki Ijudje so hoteli svet znanja in razuma pahniti v prepad teme in s pisanimi lažmi vzpostaviti patološko fikcijo namesto resničnosti. V ta namen so uničili mnogo dokumentov iz vseh faz Hebrangovega življenja. Na srečo ne vseh. Resničnost zmeraj -AD: KRONOLOGIJA-2- 1981 17. 9. 1981 sem napisala pismo Miroslavu Krleži ter ga naprosila, naj s svojo avtoriteto onemogoči objavo pravkar najavljenih falsifika-tov v llustrovani politiki. Krleža mi je s smrtne postelje sporočil, da ga neizmerno veseli, da sem se obrnila nanj, da pa ne more več pisati, ker je čisto »na koncu«. Kmalu je Krleža umrl. Tisk, tedniki in dnevniki so začeli z neverjetno vztrajnostjo raznašati falsifikate. 20. 9. 1981 sem poslala llustrovani politiki brzojavko, naj prenehajo objavljati feljton s srh-Ijivim naslovom Operacija Trojanski konj, av-torja Živorada Mihajloviča Šilje. Zaman. Feljton najmračnejših laži je bil objavljen (22. 9. - 3. 11.1981). 1982 21. 2. 1982 sem redakciji Praktične žene po-slala izvlečke iz dveh pisem Karla MrazoviDt zaobsegajo vse vrste, ki smo jih imenovali fraktali (trdimo lahko, da D-Dt predstavlja neke vrste dimenzionalnueks-ces. Zato Mandelbrot predlaga naslednjo definicijo: »Fraktal je definiran kot vrsta/ niz za katero velja. da Hausdorff-Besico-vitcheva dimenzija (D) obvezno presega topološko dimenzijo (Dt)« op. 8 Mandel-brot nadaljuje z predlogom - ker je ugoto-vil, da pravzaprav sploh ne obstaja nobeno ime, ki bi označevalo vrste/nizi za katere velja D > Dt - da bi matematične struk-ture, ki so povezane s temi vrstami ločili od topoloških struktur. Obe vrsti struktur je možno hitro zamenjati, ker se obe uk-varjata z različnimi oblikami forme. Tako je skoval besedo FRAKTAL in Hausdorff-Besicovitchevi dimenziji mirne duše re-čemo tudi fraktalna dimenzija. Dobro bi bilo, da si ogledamo še neka-tera od spoznanj, ki nam jih ponuja Man-delbrot, saj bo v tem primeru razumevanje nastanka računalniških grafičnih rešitev, ki si jih bomo kasneje ogledali, precej lažje. Vsekakor je tukaj potrebno omeniti PRO-STORSKO HOMOGENOST, ki nam go-vori o najbolj uporabnihoblikah v Evklid-skem prostoru, ki da so hkrati tudi najbolj preproste: premice, ravnine, omejene po-vršine, na katere homogeno in enako-merno delujejo fizikalni pojavi, na primer gostota, temperatura, pritisk, hitrost, ipd. Naslednje, kar tudi velja omeniti, je SA-MOPODOBNOST (self similarity) ali PE-RIODIČNOST STRUKTURE, ki je. kot bomo videli kasneje, pravzaprav zelo po-memben dejavnik pri razumevanju »frak-talov«. Tako samopodobnost kot pridev-nik fraktalu, torej kot beseda, v to pomen-sko zvezo vnaša red, ki nam ga sama be-seda (pojem) fraktal Še ne nudi. Poudarek pa Mandelbrot daje »vedenju«, da posplo- ^!J3 ševanje samopodobnosti preko premic in ravnin sploh ni nova v matematiki, niti v znanosti in pomeni, da je že leta 1926 Levvis F. Richardson postavil domnevo, da je vrtinčenje sestavljeno iz manjših samo-podobnih vrtincev. Kljub temu pa se zdi ideja samopodobnosti, tako Mandelbrot, bližje novejšim, toda še vedno nesistemat-skim fizikalnim idejam fizikov o meritvah renormalizacijskih skupin. Mogli pa bi tudi govoriti o geometričnih pogledih na samo-podobnost v naravi. Prav bi bilo, da se seznanimo še z »vede-njem«, da so fraktali nov »pripomoček« v znanosti, in da sami o sebi ne nosijo nobene praktične funkcije, niti sami po sebi ničesar ne rešujejo. Vendar se da z njimi pojasniti marsikaj, kar je bilo prej nerazumljivo in so se znanstveniki izogi-bali reševanju teh problemov, ker jih pač z običajnimi znanstvenimi metodarni ni bilo mogoče rešiti. UPORABNOST FRAKTALOV V ZNANO-STI Do sedaj smo si ogledali, kaj to sploh je! Spoznali smo tudi nekaj idej, ki izvirajo iz spoznanja o fraktalih. Oglejmo si še, kako so to do sedaj izkoristili v znanosti, ki ji je ta »iznajdba« namenjena! V pričujočem tekstu se ne bom ukvarjal z vprašanji o smiselnosti in namenu ome-njenih raziskav (kajti, morda bi se našel kdo, ki bi mi taka vprašanja hotel postav-ljati), saj bi s tem že presegal namen te naloge in prestopal v druga področja, ki me ne zanimajo! Omenili smo že, vendar zelo na kratko, meritve angleške obale in sedaj si ta pri-mer oglejmo natančneje. Takoj lahko ugo-tovimo, da je dolžina obale enakovredna ali enako dolga dolžini ravne premice, ki jo postavimo zraven krivulje. Torej, če bi bila obala ravna, bi bil problem rešen že v prvem koraku. Vendar vemo, da so obale malo bolj razčlenjene, saj se nam že na prvi pogled pokaže, da je daljša. Man-delbrot nam v nadaljevanju predstavi štiri alternativne metode merjenja, katerih pa si mi ne bomo ogledali, saj nas prven-stveno zanima samo končni rezultat, ki pa je pri vseh isti. Zatorej si poglejmo samo človeka, ki bi hodil vzdolž obalne črte in bi bil od nje samo za predpisano razmerje med dolžino merilne palice in oddalje-nostjo od obalne črte. Jasno je, da mora i izbirati najkrajšo pot. V naslednjih meril-nih korakih vedno znova krajša dolžino na merilni palici in prilagaja razmerje. Potem ' ko izračunamo posamezne korake se dol-žina obale daljša v neskončnost. Pri meri- ¦ tvah obale so dokazali oziroma »iznašli« tudi samopodobnost. Že samo bežen po-gled na različno velike akte, recimo z me-rili 1:500.000, 1:100.000, 1:10.000, 1:1.000 in manjše, nam to potrdi. Splošni mehani-zem bi lahko primerjali s kaskadami ali pa italijanskim ognjemetom, kjer vsaka stop-nja prinaša detajle, manjše od tistih iz prejšnje stopnje. Tako se lahko zgodi, da je vsak del obalne črte, seveda če govo-rimo statistični jezik, podoben celoti. Se-veda z izjemo specifičnih delov detajlov, ki pa jih statistika lahko zanemari. Tako lahko govorimo pri obalni črti, da je samo-podobna. Skozi Mandelbrotova raziskovanja franktalov, njih dimenzije in grafike, pa so se v svetu hkrati pojavili tudi znanstveniki, ki jih je povsem zanimal kaos kot osnovni problem in so jim bili fraktali samo pripo-moček. Tako so na različnih področjih uspeli rešiti dotlej nerešljive probleme. Morda bi kot zanimivost navedel poda-tek oziroma teoretično dokazano trditev, ki se humorno imenuje »metuljev efekt«, govori pa o vedenju ozračja in gibanju zračnih mas. Raziskovalci meteorologije so namreč dokazali, da lahko metulj, ki danes zamahne s krili v Beijingu, čez me-sec dni povzroči nevihto v New Yorku. Tudi biologom je nova »raziskovalna tehnologija» pri delu zelo pomagala, saj so imeli, recimo pri spremljanju ribje popula-cije večne težave, ko jim je po prekoračitvi določenega nivoja pričela populacija oscili-rati, ne da bi se zaustavila pri kakšnem stabilnem številu, temveč na dveh različnih številih v menjajočih se letih. In če bi se spremenljiva, bujna in ekspanzivna koli-čina tudi v naprej menjavala, bi se obdobje oscilacije ražvleklo na štiri leta in naprej na osem let in tako dalje, dokler ne bi postal ta zarod popolnoma kaotičen, menjajoč se iz leta v leto na nepredvidljiv način. To so tudi poimenovali »periodična podvojitev«. X (r«l) 5. tako se je Mandelbrotu prvič prikazala množica imenovana »Molekula otoka« ali »Mandelbrotova množica« na računalniku z osnovno formulo Z - >z2 -C. To se je zgodii" l. msrca 198° 6-7. avtorjevi risbi, 1988 11. Uzvočni obrazci navidez kaotično kapljajoče vode iz pipe V zvezi s periodično podvojitvijo bi vse-kakor veljalo omeniti Mitchella Feigenba-uma. Dokazal je matematični izraz, ki go-vori, s kakšno hitrostjo določen sistem podlega periodični podvojitvi na svoji poti v kaos - in to vedno. To je število 4,6692... imenovano tudi Feigenbaumovo število Morda bi počasi zaključili s spoznava-njem fraktalov in kaosa in si ogledali samo še raziskave Roberta Shawa in Richarda J. Cohena. Zadnji se ukvarja z raziskavami kaotičnosti bitja srca - ventrikularna fibri-lacija - ki nastopa kot posledica blokade arterije in povzroča odmiranje tkiva. Co-hen pa raziskuje okoliščine in trenutke, v katerih se pričnejo težave, ki kasneje povzročijo najhujše. Če bi v teh raziskavah uspeli, bi lahko že vnaprej preprečili taka dogajanja. Robert Shaw pa že nekaj let raziskuje kaotičnost kapljajoče pipe. S tem se ukvarja kot s teoretičnim obrazom KA-OSA (glej sliko 11). Omenil bi samo še nekaj mnenj znan-stvenikov o kaosu in njegovem pomenu. Predvsem gre za drug princip razmišljanja o problemih v naravi. S tem se menja tudi njihova znanstvena intuicija o možnih od-govorih, kar pa spet menja vprašanja. Tako kaos postaja ena izmed znanstvenih metodologij, hkrati pa tudi konceptualni okvir, kamor lahko teoretiki »obesijo« svoja spoznanja ali dvome o delovanju ve-solja. Nekateri znanstveniki pa tudi trdijo, da je kaos (kot znanstvena metoda) po vsej verjetnosti najava smrti idej verjetnosti mehanike kvanta. Za konec tega dela, kjer se spoznavamo z znanstvenimi teorijami, bi citiral razmi-šljanja Michella Feigenbauma, ki je na po-dročju kaosa v znanosti oziroma v fiziki največ napravil: »Več kot očitno je, da sveta okoli nas ne poznamo v podrobnostih. Umetnikom se je posrečilo prebiti do spoznanja, da je le malo stvari, ki bi imele svoj globji pomen, ter razločiti, katere so te stvari. Tako jim je uspelo nekaj narediti zame. V resnici si želim vedeti, kako je treba opisati oblake. Vendar: reči, da so tam na nebu neki oblaki, ki so toliko in toliko gosti, zraven njih drugi z drugo gostoto - zbirati te natančne podatke, mislim, da to ne pelje nikamor. To vsekakor ni način, kako člo-vek opaža okolico, še manj pa, kako to okolico doživlja umetnik. V vsakem pri-meru, beleženje parcialnih diferencialnih enot ne pomeni, da smo napravili vse v zvezi z rešitvijo tega problema! Iskati moramo različne poti. Moramo raziskovati STRUKTURNE GRADACIJE - za tem, kako se veliki deli vedejo do manjših de-lov. Opazovati moramo razburkanost te-kočin, KOMPLEKSNE STRUKTURE, v katerih se je ponekod pojavila enotnost, povzročena z nekim trajnim procesom. Na določenem nivoju obseg samega procesa niti ni tako pomemben - lahko je velik za zrno graha ali pa v velikosti košarkaške žoge. Za sam proces sploh ni pomembno, kje se razvija, kakor tudi ne, kako dolgo traja. Edine stvari, ki bi v nekem smislu lahko bile univerzalne so strukturne grada-cije teh stvari. Umetnost je v neki meri teorija o tem, kako je svet predstavljen človeškim očem. Čudežna obljuba Zemlje je pravzaprav v obstoju stvari, ki so lepe same na sebi, čudežne in zanosne, ki jih človek skozi svoje delo želi spoznati.« op. 6. Tako smo spoznali, kako so te stvari sprejeli znanstveniki in kako o njih razmi-šljajo. Vidimo lahko, da so nad temi najd-bami zelo navdušeni. Preden se lotimo zaključnega dela, bi še pogledali, kako sami znanstveniki poizkušajo ta spoznanja uporabiti kot pripomoček za umetniško računalniško grafiko. Kakor smo spoznali osnovna izhodišča in temelje te računalni-ške in fraktalne geometrije, bomo sedaj pogledali še nadaljne raziskave, in kako na računalniku dobimo to sliko. Ogledali si ¦ bomo, kako je svoje raziskave nadaljeval Benoit B. Mandelbrot s sodelavci Peitge-nom, Richterjem in drugimi. Kar zadeva matematikoin samo računal-niško tehniko oziroma programski jezik, bi morda pogledali samo eno enačbo - zelo preprosto seveda - ki zajema vse temeljno znanje in vedenje o programiranju. Opo-zoriti moram, da gre za kvadratno enačbo v kompleksnem prostoru ki se glasi: AD: NEKAJ O KAOSU - 3 Z - > Z2 + c Iz katere izhajajo vsi nadaljnji dinamični procesi fraktalov in nenazadnje pripeljejo tudi do celičnih avtomatov, ki jih bomo na kratko pogledali. Če se dogovorimo za naslednjo logiko: daje in 0 - ŽIVA CELICA 344 - MRTVA CELICA ter postavimo osnovna pravila ali trditve: 0*0 000 ** * * * * 0 * * 0 * * * * 0 * * o bo računalnik po teh pravilih razvijal sliko, ki bo nastajala na ekranu (glej slike 5, 8, 10). Za natančno razlago na videz tako pre-prostih trditev, bi izgubili preveč prostora. Zato naj za namen tega teksta ta kratka informativna pojasnila zadostujejo. Kdor bi si želel o teh stvareh izvedeti precej več, mu predlagam v branje knjigo Heinz-Oto PEITGEN in Peter H. RICH- TER THE BEAUTY OF FRACTALS Images of Complex Dynamical Systems op. 10 ter morda še ostalo literaturo, ki je nave-dena v bibliografiji. 8-10. računalniška grafika Mandelbrotove množice in »Popotovanje v računalnik«, dimenzionalno struktu-riranje, barvni Xerox Skrivnostno je lajaičc^katero koli čttetro med zaupnlmi pryateljl, in v vsakem primeru je neko razmerje skrivnostno za tiste, ki dotičnih ne pemetfo. ^ XV Kakšnl s^M^^oa^^e^f«K5o, DaŽMem in Bunuelom so imeli možnost pobližje spoznati njiliovl prijatelji, posebno tisti, ki so žtyatijyi&pi v(sw^nteKrera^an^>Osfcalo jili je še nekaj, kl se trojice živo spominjajo. Bafael Alberti, Peplu Bello in... flafflnJBMiTTodrfTn^ogis^ki dbjfe^oziiaJiVavPrimer še živečlm iz gledališke skupine La Barraca, pomeni seksualna definicjja ^bcijj&dva^reM^Dfe akaSpSEal. vpretoglosJJr^p-^ia španskili tleh. gnali puritanizem v skrajnost do take mere, da so se naravni feJTOttft^lAiSOTen&ga živ]jenja^tfepft^irv skrivnostne in nerazuirdjive. 0 skrivanju teh preprostih. resnic in pristnili čustev ^hifeAikm)aLčte/&nala več pov^tLtfrateTCerkev. V Času Lorcove, Dalijeve tn Bunuelove mladosti je namreč še vedno odmeval gtes pMj^arJa, 8a$daja, *i Ig^mžal: »Liberalizem je greli!« "CVodacaanes j^drl^^e^a^alce, razen tisttb. nekaj, ki jlh tlači staromodna morala se ne bo spotlkala nad tem, kar se zdaj ja^mo razk^tvavT- (feap^^rCekaterl Ijubili. ^g^dor^^rtnn^^iion, ki je zbral dokumente, poročila in druge dokaze in jih. tudi natančno analiziral, skrivnosti ne vaj^^vdSc^stptn^ze izginil. Opirajoč se na svoja raziskovanja brez dlake na jeziku, pove, da je bil Lorca zaJjuttjen v Oallja. Škoai& jb, d^S^ae oliranila samo Dalljeva pisma, pisma tega neozdrav]jivega plaš]jivca, namenjena Lorci, ne pa tudi tista, ki jih je j)iB^liorca Daliju. Neznana so nam tudi ona, ki pripadajo posebnl priči te Ijubeznl, ^ubosumnežu, ki je hotel par razdretV^Lulsu Bunuelu. Skrivnostno razmerje? Da, še naprej lahko ostane skrivnostno, ker se priče, ki Še življo, bojijo indiskretnosti kot hudič križa. Še zmeraj misljjo, da čast teh umetnlkov zahteva spomin, v katerem odsevajo njiliove osebnosti tako, kot narekujejo norme neke morale, kl se je že zdavnaj spremenila v arheološki material. Toda, kako bi lahko postala boleča deflnlclja Loroove osebnosti - veličastnega pesnika in dramatdka, moža, ki je zaradi svojlh idej umrl - zaradi še nekaj točnejšth podatkov o njegovem okusu in načinu življenja, ki so vendar del njegovega bitja? Samo hinavci se zgražajo nad dostojnim in poštenim predlogom, da spoznamo, kakšen je bil v resnici odnos med temi umetniki. Brez dvoma je zgodovlnar Ian Oibson tisti, ki se je najbo]j poglobil v Lorcovo življ enje in ga tudi najzanesljivejše analiziral, zato lahko zelo natančno interpretira zgodbo tega prljateljstva. Če bi se omejil samo na pričanje Lulsa Bunuela, bi bil potek" te zgodbe zelo nejasen. Ian Gibson pripoveduje: »Bili 90 trjje genialni fantfe, kl so izhajali iz dobrih provlnciadnih dmžin. Spoznali so se na zelo preprost način. V M&drid ao prišli, ko je bila Španska kultura v razcvetu in po nakJJučju so atanovali v iatem študentskem domu. To je bilo obdobje ultraizma Ouillerma de Torreja in Rafaela Cansinoa — Assenaa * In še mnogo druglh izumov. Prevladovala je obaedenostt z Evropo. Luis Bunuel je prišel v glavno mesto leta 1917. Najprej je hotel študirati agronomjjo, potem pa se Je odločil postatd mženir vindustriji. Obojejepustil in si izbral študJJ naravoslovnih znanosti - entomologljo In žužkoslovje, od koder prlhaja njegova obsedenoat s pajki in drugim mrčesom. Zaključil paje s študlranjem zgodovine. Oblačil seje športno in naokrogje hodll bos. Loroajeprišel vMadndjeseni 1919, začel študiratd OlozoSjo in pravo in alednje tudi končad. »Slab študent,«je izjavil nekdo od njlh, »kot odvetnik ne bo nikoli spravil družbe v nevarnost.« Dali se jima je pridružil septembra 1922 in se takoj vpisal na akademjjo San Fernando. Salvador je bil patološko plašen, nato pa se je skril pod masko ekshibicionizina. Vsak dan so se videvall v študentskem domu, kjer so živeli pod vplivom novih. smeri, raznlli izmov. Seveda so se tudi zabavali skupaj. Vsako noč so hodili v Palaoe. V neki kleti je imel svoj prostor ^Rectofa Club, kjer je orkester igral jazz. Člani te glasbene skupine, ki so t>lH črne rase, so se z mladiml študenti zelo spoprljateljili. Zapravljali so denarce svojili očkov brez vsakršne zadrege, kot so to sami priznali. Vse tri, Federlca, Salvadoija in Lulsa so takrat klicali »uporniški trikotnik« Bunuel je pisal pesmi v revjjo Ultra, hotel je postati pisate]j,TDil pa je že ateist, anarhist in protiburžuazno orientiran. Tudi Dall je pisal. Prijatelji so govorill, da je boljši pesnik kot slikar. Lorca pa je risal in igral na klavlr. Kako pa se je razvilo prljate]jstvo med pesnlkom in sllkarjem, je treba povedati po resnici: Lorca se je noro zaJjubil v Dallja. Ta ga je za vellkonočne praznlke povabil k sebi v CadaqušB. Dall nl bll homoseksualec, toda pestili so ga razni dvoml In bojaznl, tako kot Bunuela. Oba sta pozneje storila vse, kar je bilo v njunili močeh, da sta dokazala svojo moškost. Federlco in Salvador sta sovražlla žensko telo. Na nekaterib. Dalijevlli slikah. iz tistega obdobja lahko prepoznamo Lorcov profil ali postavo. Vlogo, kl jo je tu igral Bnnuel, je bila ta, da je hotel par ločiti, kot razkriva neko pismo, ki ga je napisal Peplnu Bellu, ki še živl. V pismu pravl, da Lorca unlčuje Palija. Čas od leta 1925 do leta 1928 je bil čas ločitve in tišine. V trldesetlh letih je hotel Dali to razmerje obnoviti. Manjkajo pisma Iz tistega obdobja: Lorcova Daliju in Bunuelova Daliju. Slikar je spoznal Galo in se, kot vemo, navdušll nad svojim odkritdem. Salvador je bll človek, kl ga je bllo homoseksualnosti neznansko stra2i, bll je bolezensko plašen in poln kompleksov. Zelo dobro vemo, kako se jili je rešil. Tudi o Lorci, ki se je pritožil, da ga je Bunuel osmešil s svojim filmom Andaluzijski pes, vemo vse. Člsta resnlca o razmerju med tremi velikimi umetnlki, kot je že povedal Vidal 8, pa še vedno ostaja skrivnost.« Opombe: ' Guillermo de Torre je eden od predstavnikov ultraizma v Španiji; najprej je objavljal v reviji Ultra, potem pa je od leta 1927 do leta 1931 skupaj z Ernestom Gimenezom Caballerom, izdajal eno od najpomembnejših ultraističnih revij La Gaceta Literaria. Rafael Cansinos - Assens je začetnik španskega ultraizma; lea 1918 je objavil manifest z naslovom Ultra. 2 Agustfn Sanchez Vidal je za svojo knjigo o Dalfju, Lorci in Bunuelu nedavno tega prejel nagrado Espejo de Espana (Zrcalo Španije). To je nagrada za literaturo o socialni resničnosti Španije. Dragi Federico! Pišem ti poln duševne vedrosti In svetega miru; že se je začelo slabo vreme v tem blaženem septembru, dežuje, pilia, barka je zasidrana v pristanlšču; to daje močneje čutiti notranjost in prijeten hrup nežnega in mirnega notranjega delovanja... Poleg mene, blizu okna, moja sestra šiva belo perilo, v kubinji delajo marmelado in govorijo o sušenju grozdja; jaz sem slikal vse popoldne, 7 trdlh in mrzlili valov, kot so tisti na morju... jutri jih. bomo nasllkal še 7; miren sem, ker sem jlli nasllkal dobro, poleg tega pa je morje vedno bolj podobno temu, ki ga slikam jaz. Izkazalo se je, da je sveti Sebastijan x gospodar Cadaquesa; se spominjaš samotne kapele svetega Sebastjjana na gori Peni? Torej, obstaja neka zgodba, ki mi jo je povedala LidJja, zgodba o svetem Sabastjjanu, ki poskusi tisto, kar je privezano na steber in varnost nedotaknjenega na svojem hrbtu. Nisi pomislil na to ne da bi poškodoval rit svetega Sebastljana? Toda dosti o tem, odgovorll bom na tvoje pismo o dogodkih, kot tvoj star prjjatelj, kar sem že. Nasprotoval ne boš ničemur; prepričaj svojega očeta, da ti pusti mirno živeti brez teb. skrbi aagotovltvl prlliodnosti, delu, osebnemu trudu in drugili stvareb...., izdaj svoje knjige, to ti lahko prlnese slavo... Amerika itd., s pravlm lmenom, ne pa z legendarnlm kot je zdaj, vsi bodo uprizazjali to, kar delaš itd., itd. Sanjam o odliodu v Bruselj, da bi tam v imizejukopiral Holandce; moj oče je z načrtom zadovoljen... Priti v Granado? Nočem te slepiti, ne morem priti; za božič nameravam v Barceloni pripravlti razstavo, fant, to bo nekaj norega; v naslednjih meseoih. moram delati tollko kot zdaj, ves božji dan brez misli na Kaj Drugega. Ne moreš si misliti, kako sem se predal svojim slikam, s kakšno nežnostjo slikam svoja okna, odprta na morje in skale, svoje košarice 8 kruhom, svoja šivajoča dekleta, svoje rltoe ln svoja nebesa kot klpe! Adljo, zelo te imam rad, nekega dne se bova spet vldela. Kako imenitno se bova Imela! Piši. Adjjo, adljo. Grem k sllkam svojega srca. Salvador Dali Opombe: 1 San Sabastijan je svetnik homoseksualcev, kajti sumi se, da je imel zelo intimne odnose z rimskim cesarjem Avgustom. Dragi Federico! Zaradi svoje razstave sem bil skoraj en mesec v Barceloni, zdaj pa se vračam v Figueras, kjer se bom imel čudovlto z novo zalogo gramofonskili plošč in z neskončno vellko starega in novega čtiva. In z veliko slikami že na konlcah. prstov, ne pa v glavi. Kot vldiš, te »vabim« k svojemu novemu tipu svetega Sebastdjana, ki teme]ji na čisti spremembi Puščice v Morski llst. Začetek eleganoe je spravll svetega Sebastijana v slastno agonjjo. V njem je neki neeleganten pomen, ki ga strahopetno vodi k oadravltvl; toda moralo je biti tako, za nekaj časa ti to predlagam, mogoče bova s to spremembo nekega dne našla pravo hladno temperaturo puščic starega svetnika. Svetnik Rigol mi je govoril o tebl in še o drugih stvareh. Upam, da je res, da bodo lzšle tvoje nenavadne knjige. Ali si prejel Oaseto de les Arts z reprodukcijami? Adjjo. Pozdrave nekaterlm izbranim z Literala1 Bomo videli, če bom o tebi kaj slišal. ZakaJ mi tako malo plšeš? »V Hospitalitetu mi je neko popoldne Barradas pokazal »klovnsko« fotografljo, na kateri sta ti in Maroto. Skoraj sem planll v lok. Kakšna čudovita japonska čokoladka Such.ard si ti! Salvador Dali, 1926 Opomba: V tem pismu je polno risbic in raznih drugih krac, ki pa jih zaradi pomanjšane fotokopije originala ni mogoče dobro videti. Narisan je plesalec charlestona, konj in zadnja stran golega telesa. Revija, ki sta jo ustanovila Emilio Prados in Manuel Altolaguirre, da bi pomagala generacijo 1927. Dragi fant! v ŽtfLi8T76?6l) ?f ,te ^6 ^1"6810^- Po Pi°assu je on izrazil nove stvari; ne vem, če sem ti povedal da sem z Miroiem v stiku, in da je prišel v Figueras, zdaj pa se bo vrnli v Cadaques, da bi vldel moje zadnje slike- Miro?e poTsebltenTčistoat m tci ima veliko duso. Verjame, da sem dosti boljši kot vai mladi v Parizu, in mi piše^a taain vse čndo^to ^vzTencli dozivlm tamkaj velik uspeh. Najbrž veš, da je bil tudi on zelo uspešen pA ogromni prodajT cuaovito Pripravljeno, da Mčesar ne reci toda jaz verjamem, da bom naredil mogočne stvari. Slikam s strašno sUovitostjo kot kakšna kruta zver D&d1eb™fV^m^rnt"o9rde?' l6Pe? Ha ta ha hi " « °ilj 2 'aSki m°j ^ M°> ™' Mmmmmoi ^ Se ti ne zdi, da smo resnični pesniki, edini, ki resnično ustvarjamo novo poezjjo, mi slikarii? Da! sliSp!^ Za YUana Ram6na' Be^^ **«^> * - druge veli^e BVnTJE. Miro Ti moraš biU prvi novi pesnik, misllm, da taklH ni, Breton je zelo inteligenten, mogoče vsak dan bolj vendar pa m za plaž? S6 ^ naPr6J ^ * **»***" to ^aJ^ M so hoteli odstranlti tisto postavo, ki je ležaTa na nekaiJšS Tvoj DALI ^zpf^- "¦ '"¦'" >»> • -•—-¦»«* - -".-. -.»,, reviio ,ož, _ pa ga ie neki francoski Hioinjk ie Članek Eduarda G. Rica je preveden in prirejen iz revije Interviu, marec 1988. ' prevod in priredba Marjeta Drobnič iiiiii i 1118 HII I | laiSI ! |§as ^iif »1 ^^"a ^ flll *a|! 1 5 sfe i Mli tiifff f I Js.il I; • i |li ifllil i ! II! I } ! fiifjlIliS " IiN^Ji ? ' llllflfll^I Ifllall I ! .!lfis3"l8žSf|S5|l|ii I 1 ! »Sinhr 10 pojasnilo je sama žrtev plus njen izho- dek. Zasnovala se je namreč domneva, da se glasbena revolu-cija skoz zgodovino pripeti toliko laže, kolikor več možnosti ima, da se pripeti na Dunaju. Meritev zanesljive roke znano-sti je pokazala, da tla pod mestom Dunajem združujejo sestav kamnin spod vse druge Evrope. Če Dunaj resnično povzema vse tisto, kar ima možnost za to, da vznikne in otrdi na raznih koncih Evrope, nič čudnega, da vsake toliko petri-ficira lojalno konkurenco umetnostnih in drugih praks. Še več, če obstajajo paraznanosti - in takšna je antropozofija - ki jim šele govor o skrivnostih uspehov vseh dunajskih šol pomeni vzgib, da priznajo znanstvenost vzroka za sam uspeh (geologija!), je to že pol resnice. Druga polovca je omenjena »diahronija«: žrtvovalo se je od sonat proti svobodnim for-mam valčka, polke, hitre polke, galopa, landlerja, čardaša itn. Ker Johann StrauB, Jr., nosilec preroda za kazen zavoljo prevratniškega greha ni mogel živeti prejšnjega življenja ene kamnin spod Dunaja, mu je morala Avstrija spričo vnanjih kakovosti pričarati kombinacijo magmatnic, globočnin, pre-dornin, usedlin in metamorfnic, s tem da mu je postavila konglomeratni pomenik. Straufi, Jr. (1825-1899), ta kakor solza čista kronološka sredina med Goethejem in Steinerjem, je izdal antropozofe tako 1) formsko (kar sam je izvedel žrtvovanje ustaljenih koncertnih form) kakor 2) ontološko (vedel za prevaro tipa »oblastništvo«; bil »naprednih idej«, eden prvih na barikadah 1848, se zameril cesarju, kljub temu zajemal življenje z »veliko žlico« in nesramno čakal na Franca Jožefa naklonilo, da bi bil smel dirigirati v veliki operi, in ga tudi.prejel). Bil je predvsem »vogelni kamen in kamen spotike« (Jožef Muhovič), preveč je imel po življenju raztresenega populističnega gradiva, da bi mu bilo vredno trudoma iskati podzemeljske ekvivalente sfer, pa hkrati pre-malo, da bi to napeljevalo k izvirnim biografijam. Če si StrauBove glasbe ne moremo razlagati s telesnimi simboli, tudi ni vzroka, da bi imela povezavo z energoni kamnin. Novoletni koncert Dunajskih filharmonikov glede Stra-ufiov ohranja domacnost, kakor hitro pa se Avstrija nameni v zvezi s to rodovino iskat zunajglasbene srži življenj in del, mora preskusiti transnacionalne sposobnosti, katerih per definitionem nima veliko na zalogi. Še zlasti v primeru najmlajšega, Schanija, je tako, tudi eksplicite, saj pomnimo, kako je iz užaljenosti večkrat zapustil domovino (restrikcije z dvora, le tako je mogel uresničiti željo po poroki z ovdovelo Judinjo ipd.) Franz Antel se je lotil o tem in še o čem celo filma, a ni vedel, da kdor snema o okusu množic, pa si pri tem množico posameznikovih neokusnosti izbere za vodilo zgodbi, ne pa za vezni, neobvezni tekst med vižami, naleti na neodobravanje množičnega okusa. Uporabljanim vižam za navrh še sugerira negacijo plehkega namena, ker navrže dobre izvedbe. Tehnična kakovost se temu sicer upre, kar pa ni vzrok, ki bi jim kakovost jemal. Sociologija StrauBove glasbe postane v spodrsljaju preresno podjetje, da bi se našel še kdo, ki bi ne verjel, da je imel »Schani« res širok krog oboževalstva: nič ni odkriti; kar bi šele moralo postati kon-stituant zgodovine, je v biografiji kar del njene determina-cije. Oliver Tobias/Johan »Schani« StrauB, Jr. se vrši na ravni antimanihejca. Sebe zapove kot Boga, vsemu božjemu pa krati pravico do izživetja božanske sreče, ki se mu ponuja. Niti za hip ni jasno, čemu dirka (namreč del zgodbe!), ko znameniti kritik in teoretik Eduard Hanslick in vdova Adela StrauB s predstave Netopirja zdivjata ustavljat stroje, s kate-rimi hoče ljubosumni in zavistni brat Edi tiskati spomine na brata. Ne gre v kontekst, ko pa se potem taisti spomini razvijejo bodisi skoz vehemenco prve osebe (mar gre za premalo poudarjeno avtobiografijo??), torej Johanna, bodisi s fantomskim glasom našedobnega pripovedovalca (morda duha tretjega brata, Josepha, torej Edijevega in Johannovega drugega (brata)). Kvalifikator dobre biografije toplo priporoča narativno jasnost. Mar se literatje in režiserji ne lotevajo glasbeniških biografij spričo vtisa o utvari, da lahko z vključitvijo kakega komada ali omembo kakega naslova komada pojasnijo, zakaj so se odločili ustvarjalno počivati in delati glasbeniško bio-grafijo? Vsa resnica te utvare je, da obvelja šele v pravilno Antropozofi se, vtem ko človeška telesa delijo - vzemimo eno od možnosti - podolž na sonatne sta&Wjp9prek pa po" pripadnostih metempsihotskim sorta^/nehotis^srečujejo s težavo, ki bi ji bili celo sami prejko^e/OTavilnsp^temolo- ška, ko bi se bili kdaj seznanili z iskajf^ern^dnostnezttws$jj delitev jim ponuja koordinatno peseci^ertmi p^hočejo natoa prej ko mogoče nasnuti vzorčno jpojasnilo, M|f\n dr^igSga kakor dokazana šibkost vseh lažnu/ea^ftriko^V^or pfehy- tro proklamira prepričanje, /Lralarn\r& jvneprepričljivost. V oholem ravnanju mistika yV^jšarm«ntnejšim izrazom duhovne kreposti« je njihov v^Mirti doseg hkrati sankncore-/ nina določbe, po svojem suei^sb^^ksaktne. J^Hce sta M^n/, izsegajoči točki, zgornja in sp>>d^]axtudi\^^o čmaUŠČe/ razlagalnega zagona, ni čudno, da n^l^ctijOKUVied hrW) m njenim uživalcem. Oznanjajo obrat Horkhmrhei^eve pVilike o revnih pesnikih, katerima - ker ju ceni! -"bb^astnij/iiudi preskus doslednosti skoz mamljive denarne nagraek^JiJn na mig drugega ostaja zvest nekdanji lakoti in pojmovanju financ kot neugodne umazanije, drug napreduje v dvornega poeto. Ponudba ni ponudba komurkoli, vedno narveč ohra- nja položaj oblastne ponujenosti; ko se sprevrže v videz mikavne posledice za reveža, je sploh več ne zanima raven odločitve. V ignoranci omogoča celo skupnost starega življe- i nja z novim prilivom denarnih sredstev; kakor bi porekel i Horkheimer: »naprednih idej« in življenjskega sloga »velike | žlice«. Tako Frankfurtska šola, obrnjeno in skromno pa i antropozofi, neukemu pač dvoje iz ene literature; za vedo ! o prevari tipa »oblastništvo« pa se je venomer dozdevalo, da ! je bila veda ukega. Naj so bili »lačni« ali »palačni« (Andjelko ¦ Vuletič/Bogdan Gradišnik), tihega triumfa sitih, naj si priz-najo, niso pričakovali. Če se je že implicite vdela v sistem antropozofske delitve i matrica glasbenika, če je že vidno v njej mesto človeka, ga ¦ kaže navezati še na mesto v svetu. Razmerje med ordinato in ¦ absciso v lažni ezoteriki sramežljivo davaporira v razmerje « diahronega in sinhronega - spačkom zboljšav ni težko doka-. zovati že na telesu. Fama est, kako je tistile ali onile sklada-I telj prevalil stisko s pisanjem sonatne izpeljave (»obdelave teme«) v svoji umetnini v stisko z ustvarjanjem sonatne reprize (»bolj ali manj modificirane ponovitve tematične | razvrstitve«), tako da si je.bil prisiljen - narrata refero - vozlišče energonskih (energonische) usmeritev iz (izpelje-valne) krožeče gmotnosti, torej trebušnega območja ezote-rike lastnega telesa, povrniti v (reprizi) srčeve preskušenosti. Dodaja se še, da se tako pleteta dialektiki Zahodne formalne prežetosti (sonata) in Vzhodne prežete formalnosti (njena uglasitev), nečesa kar prežamejo s formo zenačitve, čeprav se tega lotijo samo zato, ker se jim zdi po hitrem zaključku čar nerešljivosti. Dokazati s tem zahodnjaški princip, jim ne pomeni ovire. Identiteta kot prazna kapaciteta obljubljanja se ne more sramovati identičnosti, dokler ne razrešuje poziti-vistične strasti. In Antropozof, ki si ne sme privoščiti nejas-nosti, se rad poloti konkretnega osebja, kar ga je napočilo med Johannom Wolfgangom v. Goethejem in Rudolfom Ste-inerjem, mora poleg povabljencev precizirati še prehod iz , kolobarja (»trebuh«) v notrino (»srce«). Pri tem porablja . besedje o vrhuncu pasivniško-pridobitniškega ravnanja, to se pravi da govori o krizi terčnega sistema, ki s prehodom : svetovne glasbene scene na Dunaj (»klasični slog«) podeli • subjektu preglednost in bistvo ležernega, napovedljivost. , Samohvala gre, da antropozofija razkriva objekt te ležerno-. sti, telo, v katerem se odmirajoča zvrst glasbe dogaja ne , glede na to,' ali je živo ali mrtvo. Anatomija pokazateljev ; zamenja nekoč nujno zvedbo za kažoče. Kar je bila predpo-= stavka evropske sonate, izvedba, se v isti sonati razodeva kot razdeljeni subjekt. Holizem, ki je bil še malo pred tem preve-;val edino moč ezoterike, sam preskok v propad, prejme 'funkcijo organske delitve. Strah bi vladal, če bi propadel cel. * Poslušalca je treba razkosati, da si vbije v glavo sonatni ' stavek. Pred tem si velja zamisliti povedko o paralelizmu neženiranosti, ki da vlada med senilno sonato in njeno lahko dojemljivostjo. Toliko kar zadeva tisto »diahrono« in razlago aktivnega poslušanja, ki si skoz žrtvovanje klasične forme H »privošči prehode iz glave v srce, trebuh in nazaj. K PETROGRAFIJI JOHANNA STRAUBA, JR. razmeščenih besedah svoje zunajglasbene razglašenosti. Ker o njej govorijo, obstaja. Zavest o takšnem obstoju nam tudi razjasni, kakšne so skrite nadarjenosti moža, ki v StrauBo-vem orkestru igra triangel. Njegov inštrument je sprva eno-barven, ne premore prikrivati zvena niti ne skriva indicij o ubožnem muziku. Toda »Schani« si je za sekretarja izbral prav moža tolkalske odgovornosti. S tem nam je navrgel eno redkih samoumevnosti, ki nas v filmu neumevnih razsežnosti sploh pripravijo, da ob vseh slabostih pomislimo, ali bi morda ne bilo mogoče umevati Johanna »Schanija« Straufla, Jr. res kot tistega, ki je prekinil s sonatno formo, kamni in preprosto telesnostjo. MIHA ZADNIKAR Kaj narediti, ko se narn zahoče glasbenega filma? Privoš-čimo si ogled v soboto ob pol štirih. S čutno nazornim zanosom dunajskega valčka drsimo mimo pripovedovalca tako v naracijo kot v retrospektivo Johanna Straussa. Dve uri kasneje smo pobljuvani s »pokušino operete«, a uporabno vednost smo le odnesli: »Pri plesu moraš ob zasuku z nogami po tleh le drseti in nikakor poskakovati.« Zatorej pomislimo na nov film z novo zgodbo, na okronanega kralja; le glasbi pustimo, da ostane. Namesto zapleta v smeri valčevske verige s poudarkom na prvo dobo (neznani pripovedovalec), nalahnega zastoja na drugo (Hanslick je že vedel, kakšna je njegova vloga v filmu) in podaljšave na tretjo (klasično: zgodba o J. Straussu, mlaj-šem), za uverturo izberemo tablo z napisom: 15. oktober 1844 - Strauss gegen Strauss. Srao mar iz filma izvedeli, da je Meister der Tanzmuzik od svojega sina zahteval brezpogojno poslušnost in je skrival glasbo p.red njim, dokler ga ni sama-našla. Ni kaj! Vsekakor primernejši nastavek za vpoklic OFOHANN STRAUSS - KRONA ZA KRALJA Freuda v zgodbo, kot pa histerično stanje utišane ljubezni. „ Zgodovinska dejstva ponujajo boljše izhodišče kot pa vari-"aei^nSNtemo Kajna in Abla, kjer Kajn posthumno mori s svojinft ;5pomini. Tako in drugače. Razodanemo le še to: ¦^ScftoiielZiTtiA je svoje memoires izdal v knjižni obliki. Tega ni I inp^J^ii^pfečiti niti šampanjec Eduarda Hanslicka, čeravno ^^iilrm^/preišnjega življenja ostaja edini pravi kralj: kralj P&riim>#; ki zamuja priložnost, da zaosti o formi in vsebini .Jtudfna platnu. A vrnimo se k naši zgodbi. V igro vključimo dosti več protagonistov, kot bi si jih lahko zmislil Straussov triangel-ski tajnik. Povabilu se odzoveta Brahms - spoštljivo dvigne klobuk - in Wagner, ki somrak bogov razsvetli z besedami »Johann, najmuzikalnejša glava 19. stoletja.« Do petinštiri-desetega leta jo pustimo zavito v slutnjo in potrdimo le vrednost mojstrstva dunajskega valčka. Treba je pridati, da se nemški ples in landler v Straussovi obdelavi združita v sočnem približku sonatne forme, novo lahkotno ritmično eruptivnostjo, izstopajočo iz valčevske sheme, kar življenj-ska praksa potrdi v umetniškem vodji in dirigentu znameni-tih Dvornih plesov. Iz starega filma izrežemo le kader z neiz-črpno melodično invencijo, a iz zgodbe povzamemo igro o neproblematičnosti Straussovega ustvarjalnega procesa, s katerim je belil glavo bolj svojim ženskam kot pa sebi. Vse se ujema do tedaj, ko na prizorišče spustimo očka Offen-bacha, ki Straussa vzpodbudi, da preide na odrsko področje. In tako bodoči glasnik operete nenadoma stoji sredi doga-janja, ki meče senco na Offenbacha, Scotta Joplina ali Ge-orga Gershvvina. Luč se prižge šele s preskokom v veliko formo, sestopom iz valčka, šlagerja, songa The Entertainer. Kako uskladiti drugačnost mišljenja z usposobljenostjo or-kestra in zmožnostjo širše zastavljene instrumentacije, film ne pove. Zato se vračamo k opereti. »Vedno sem bil navdušen nad opereto kot formo, po mojem mišljenju najsrečnejšo, kar jih je dalo gledališče...« Krizo opere 20. stoletja opereta lahkotno preskoči, koketira z jaz-zom in sodobnim šansonom in rešuje enigmo politične satire. Ne glede na paradoks, da so »resni« muziki podpisovali listo zoper »sentimentalnost in površnost glasbeno scenske forme za malomeščanski okus«, ki so jo raztrgala prisluškovanja in prepevanja pred vrati dunajskega gledališča AN DER WIEN! Dunaj, ki je edini lahko ponudil singspiele in burke kot izvirna tla za opereto. Pustimo v miru Franza von Sup-peja in njegov spoj Offenbacha z dunajskim singspielom. Hočemo popolno zmago avtohtonega elementa, tradicijo ljudske glasbe in slavje dunajskega nacionalnega duha. Toda kaj ko je bil J. Strauss brez čuta za odrske efekte, predvsem čisti muzik in ne glasbeni dramatik, po svojih nagnjenjih plesni skladatelj, ki se je šele ob koncu življenja naučil kako dramatsko funkcijo izpeljevati iz plesne osnove. Nič zato. Scenarij prikimava filmskemu Netopirju že zavoljo zasiče-nosti godalnega zvoka in izstopajoče pozomosti prvih violin-plod izvajalske prakse Stehgeigerja, zavoljo briljantne ka-rakterizacije oseb (ki je v filmu samo na odru in nikjer drugje). S petjem in plesom hočemo opereto zgrabiti za vrat, se opiti s pravim meščanskim gledališčem, pa naj je to cesarju po volji ali ne. Revolucionarno 1848 se proslavlja na odru, gospodje filmarji. Nekaj pa bi v novem scenariju pravgotovo ostalo nespre-menjeno. Vstavek, vzklik in zahteva: Najdite mi dobrega libretista! Poiščite ustrezno literamo predlogo, ki ne bo ponudila zmaličene podobe o življenju in delu nekega dunaj-skega komponista in se ovekovečila v glasbenem filmu kot poskusu ustvarjanja totalnega spektakla. Pri tem totalno propade in svoj smisel izgubi v razvezavi vizualnih, koreo-grafskih in zvočnih elementov fiktivne zgodbe, kateri je rdeča nit omejeno število žensk, mijavkanje Noči iz Benetk in poslednji sen Cigana barona. Življenje se ne odvija in poplesuje pod krmežljavim pogledom samega presvetlega cesarja, ki menda še dunajskega valčka ni znal plesati. Bogme, če bi po takšnem filmu Richard Strauss še vedno izrazil željo, da bi v Kavalirju z rožo združil najboljše kvali-tete Mozarta in Johanna Straussa mlajšega, naj vrag odnese -še krono za kralja. CVETKA BEVC cc BIENALE 88, BOLOGNA, ITAUEJA TBIČTBAČ Neki poet je pričel razglabljati, kako je sestavljen iz dveh oseb. Presunila me je globoka zavist. Kaj vse bi jaz počel s takim darom! Najprej bi seveda na upravi Bienala dvignil dvojne bone za obroke, ki smo jih jedli v študentski menzi in niso bili slabi. Pravzaprav kraljevski, če se spomnim svinjarij, ki so jih (in jih verjetno še) kuhali v menzi ljubljanskega študentskega naselja. Noč ima svojo moč Od enih do štirih ponoči se je vsako noč dogajala predstavitev po ene države. Prva je bila Italija, in ko sem gledal neke rosne mladoletnice, ki so brezupno migetale in plesuljile na odru, pretvarjajoč se, da so plesna skupina, sem ugotovil, da sem strašen konzervativec. Stalno sem namreč premleval nekaj o tem, kako naj se vsak nauči vsaj obrti, preden se odpravi na oder. Zato me v eni naslednjih noči portugalska plesna skupina sploh ni ganila. Stali so in si počasi slačili in znova oblačili enobarvne majice z dolgimi rokavi. Impresivno. Se vsaj ni videlo, kako so kot mulci špricali ure baleta. Jugoslovanska noč je pisalo v sporedu, in moram reči, Jugoslavci smo se je udeležili. Noben sicer ni parkiral avta pred dvorano, odprl prtljaž- nika in prodajal večnih modelov iz krzna, blazine za morje itd___ a bili smo tam. V eni sami kratki točki je grupa Suhadolnik Bros predstavila trenutno stanje v rodni deželi: Na začetku prizora sedita na odru dva možakarja v gatah in v se, v polomljeni angleščini, pogovarjata o Afriki (dolžniška kriza, neuvrščenost), zatem skoči eden od bratov na oder in prične se (insceniran? incestuiran?) pretep (bratstvo i jedinstvo), nakar jih vse skupaj odvleče z odra orjaški vunbacitelj (Slobo?). Video sam te, Max! Med ogledom drugega dela modne revije (kjer je bilo opaziti tudi metanje prižganih cigaretnih ogorkov v publiko) in Osole-tovo video projekcijo (s pogostimi pojavitvami avtorjeve slike na platnu), sem spoznal, da se moram Še veliko naučiti. V svojo naslednjo knjigo bom, tako, neopazno, med tekst, vrinil nekaj svojih fotografij in položil par prižganih cigaretnih ogorkov med strani. Se bo po povitih prstih vsaj videlo, kdo bere moja dela! In tudi to, da me bralci spoznajo po slikah, vsaj sodeč po podplutbah na mojem obrazu. Godba Brez heca in lokalpatriotizma, Yu predstavniki so (smo?) bili med boljšimi na Bienalu. Če se samo spomnim neke italijanske grupe, ki naj bi bila kao najboljša alter reggae zadeva in med katere koncertom sem postal strašno lačen. Če človek že posluša hotelsko godbo, pričakuje tudi natakarja z večerjo. Borghesia je bila standardna, in ker nikoli nisem preveč padal nanjo, sem jih kmalu zapustil. Miladojka Youneed je bila brez bobnarja. Ritem mašino so imeli sprogramirano za 25 minut in v moji navzočnosti so jo pognali dvakrat. Prvič na Jugoslovanski noči in drugič v jazz klubu, kjer se je publika, navajena penzionerskega popihavanja v sax, ki ga je bilo tiste dni obilo slišati, mašila ušesa. Na Jugoslovanski noči sem bil v prvih linijah, kar se ni zgodilo že od punk časov, in veselo poplesaval, sploh še zato, ker v celi dvorani ni bilo nobenega stranišča. Med koncertom se mi je zazdelo, da vidim v prvi vrsti Marka Crnkoviča. Ni bil on, saj je imel popol-noma drugačno postavo, rast, obraz, obleko in čiroki frizuro, le edini ni migal. Strokovno rečeno, bil je straight, cool & fancy. Petits Slovenes en Prose Tole nima zveze z Bologno, a vseeno: ko sem prvič slišal od Amaliettija, da namerava v knjigi izdati prispevke, ki sta jih Crnkovič in Novak objavljala v Teleksu pod naslovom Ura kul-turne anatomije, sem ga najprej opozoril na njegovo mentalno stanje in prerokoval, da bo knjiga strašanski flop. Pri tem zadnjem še vedno ostajam, moram pa povedati naslednje: tekst v knjigi je bil postavljen s črkami moje izdelave, in zato sem vzel v roke krtačne odtise, da pregledam, kako se črke obnašajo v praksi. Sam ne vem, kdaj me je iz tipografske kontrole zaneslo v branje. Saj sem prispevke prebiral ob njihovem izhajanju, a zdeli so se mi le zabavni, tokrat pa sem ob njih prav užival. Res škoda, da knjige nihče ne bo bral. Pa je tega vredna in zelo bi me razveselilo, če bi se v svojih črnogledih prerokbah zmotil. Tako. Sedaj pa nazaj v Bologno, na kratek sprehod po razsta-vah. Slike z razstave Naj nadaljujem s tipografijo. Videl sem kazalo za knjigo, pri katerem je avtor uporabil čuda različnih črk in pisav. pa je bilo kljub temu skladno. Škoda, da se je Ivo Štandeker prejšnji dan vrnil v Yugo in mu primerka nisem mogel pokazati. Pri industrijskem oblikovanju so šibali Italijani in Francozi. Kiosk in blagajna sta kazala obline (kot čelade marsovcev v stripih o Den Derry-ju) in se vračala v petdeseta. Pri kiparstvu so mi padle v oči edino skulpture iz ostankov drv in lesa za kurjenje, ki jih je v vsaki kleti vse polno. Približal sem se in si zadevo ogledal z razmislekom. Na koncu sem ugotovil, da je verjetno mama poslala avtorja po kurjavo, temu pa se drv ni ljubilo vlačiti po stopnicah in se je raje izgovoril na umetnost. Kar seveda ni nič narobe. Na tem mestu bi rad opozoril novorevijaše in Cirila Zlobca, da naj združijo sredstva ter odkupijo Italijana, ki je razstavil sliko z naslovom Pesnikova duša. Videti je bila takale: vse črno, ob levem robu človeški obris, in v višini srca košček bleščeče žare-čega ogledala. Iz opisa se da razbrati, kako je avtor latentni Slovenec, ki ječi pod kapitalizmom, in-moramo storiti vse, da ga čimprej odkupimo, njegovo sliko pa pribijemo v PEN klub, pod fotografije onih, ki so podlegli zastrupitvi v tej cenjeni prehranje-valnici. Eco in odmevi Na faksu v Bologni predava tudi Eco, katerega Foucaltovo nihalo (25000 LIT) je videti pod mnogimi pazduhami," ki zapuš-čajo knjigarne. Šel sem pogledat, kakšen je zgledal avtor y naturi. Občinstvo je viselo z vrat kot prezrelo grozdje,"in ko sem se končno zbasal v predavalnico, nikakor nisem opazil, da bi Eco »vršio prozivku« in grozil s kaznimi neprisotnim. Verjetno ne poučuje SLO. Kdo je kastriral Rogerja Rabitta? Zadnji dan sem si ogledal Rogerja Rabitta (Spilberg produk-cija, Zemeckis režija, originalni naslow Who framed Roger Ra-bit?). Film je krimič, v katerem se mešajo animirani junaki z igralci, in narejen je perfektno! Sploh ne more propasti. Saj ima vse. Štose za vse starosti (detektiv strelja s pištolo po ljudeh in ko se mora spopasti z risanimi osebami, jo odvrže in pograbi narisano orožje), drobne cake za poznavalce (detektiv skriva Rabitta pod plaščem in ta mu seveda na mestu pod popkom naredi izboklino. Detektivova ženska ga ogovori z besedami Mae West, ki so pred pol stoletja razburkale Ameriko), prekrasno vožnjo z (narisanim) avtomobilom, odličnega glavnega igralca (malo se je zredil od Mona Lise). Vse, razen jajc. Italijani so ga prevedli z Chi ha incastrato Roger Rabitt? in od tod mi naslov podpoglavja. Bojda bo film kmalu v Ljubljani. Se vidirrto na premieri. VVelcome back, my friends, to the show that never ends Tako. Bienala je konec; občutek, da bi iz vsega skupaj z rnalo selekcije naredili deset ogleda vrednih predstav, pa je ostal Prebrodil sem obvezno fazo prilagajanja ria socializem, v kan spada zajebavanje carinikov na meji (mi smo vas čakali minut, ko ste šli v Duty Free, sedaj pa nas vi čakajte & strah, da ti je prek oči zrasla siva mrena, ko se prvi dan n ješ po mestu, pomilovalen nasmešek, ko slišiš kako novoletno okrasili Ljubljano itd. To je to. Včasih je dobro oditi. Če si tu, ne opaziš. MIHAEL MAZZINI Goodbye to Marx S<> 1 01 ]JV>V> Bil sem že na stopnicah, s kovčkom v rokah/TK^naldi spoftnil/ na Newsweek, ki sem ga kupil prejšnji dan. Za braty^med^<«BnicA sem si pripravil krimič in se tako oskrbel z najnui^^imVrajukv temu sem se vrnil po časopis, ne zaradi nuje, ampak/iz pfpjferno-sti, saj je bila udarna tema z velikimi črkami napfis^a-tez prvo stran. Pisalo je GOODBYE TO MARX. L^ Artisti V Bologni je bilo letošnje srečanje mladih umetnikov iz sredo-zemskih držav, in tudi organizacija je bila sredozemska. Programi prireditev so zamujali, in ko smo jih dobili v roke, povečini tako ali tako niso držali. Prireditve so prestavljali levo in desno, pri miru so pustili le razstave, ker so Italijani malo bolj len narod in se jim ni ljubilo prenašati panojev in eksponatov. Vsak od sedemsto udeležencev je dobil zeleno belo etiketo z napisom ARTISTI, in moram reči, da toliko artistov še nisem videl na kupu že od dne, ko je v hokejskem delu Jesenic, imenovanem Kurja vas, gostoval Grand American Cirkus, in je indijanski poglavar z mogočno perjanico, okrog katerega so švi-gali tomahavvki (vsakega je pospremil s prezirljivim Howg!), razburjeno zavpil v ozadje, ko je slonu ušla majhna nerodnost: »Jebo ga, usrao se slon!« Organisation horrors Na bienalu se naj bi mladež spoznavala med sabo, in naj bi zato organizatorji v ta namen pripravili pogovore in debate med ljudmi, ki se bavijo z istovrstnim ustvarjanjem. Za pisateljske zadeve je bilo to videti takole: predzadnji dan sem se slučajno zaletel v tipa z imenom Sergio, ki je bil zadolžen za literaturo in za katerim sta capljala dva (kot se je izkazalo kasneje) pisatelja in ker smo bili.že trije, se je Sergiu utrnila misel, kaj če bi poklepe-tali. Pobrskal je po bifeju, nabral še nekaj pisočih, potelefoniral po hotelih, zvabil skoraj vse preostale, in sedli smo za mizo. Po uri razpravljanja smo se dogovorili, kje in kdaj se bomo naslednji dan dobili in o čem se bomo pogovarjali. Sestanek je mogoče res bil, a ne v dogovorjenem prostoru in čisto ob drugi uri, pa še z drugimi ljudmi povrhu, saj sem v dogovorjeni dvoranici srečal vse tiste, s katerimi naj bi sestankoval, za omizjem pa je tekla neka X de-bata. Povrh vsega avtorske primerke knjige štorij, ki je izšla na Bienalou, niso ravno razmetavali. Dali so mi enega samega, tako da sem jih moral še nekaj na.*icati oziroma nakrasti. Se je pa lepo videti prevedenega v italijanščino. Kaj bi šele bilo, če bi kaj razumel! Coca Cola Kid Spada še k prejšnji točki: med pogajanji o razgovoru sem _^5faskaJ po ustni votlini z izsušenim jezikom in sanjal mehurčke , \Copi fTole, kako se mi blagodejno razblinjajo v grlu. Končno i-flisep^č zdržal. Vskočil sem v debato z vprašanjem, zakaj ne bi ^aJet^oTam govorili za šankom. Grška pesnica se je zmagoslavno zare|&a in takoj zatrdila, kako je vedela, da bom jaz predlagal Anekjig t^oea, saj: »you have a face of heavy drinker!«. GARY GRAYf ROŽLJANJEIN BRENČANJE Z novim letom in sorodno navlako je hvalabogu konec. Praznovanja postajajo vse daljša, in tokrat je bilo prvi teden še kar zabavno, drugi naporno in na koncu že kar preveč. V svetu šou biznisa so tačas tekmovali, kateri priložnostni štiklc bo na vrhu lestvic za božič. V vsesplošni zmedi sem spregledal rezultate te tradicionalne dirke, ampak to niti ni bistveno, saj vemo da je bil božič in lani. Letos je nedvomno out: če bi bil še v trendu, nam agencija Triglav na dan Armade ne bi servirala v Hali Tivoli nekakšnega bratstva in različnosti, temveč kuncert božičnih pesmi. Sled-nje je storil Cankarjev dom, kar je še en dokaz, da je božič out. Outje tudi Bogo Božič. Ja, potem so bili v tem času v bivšem Gleju razuzdani rVr žuri z bendom Nori Pes, ki je v resnici dosti bolj Mad, kot se dela na odru. Končno je odstopila še vlada, ki sicer še vedno vlada, ampak to ni tema za moj prispevek. Pravzaprav sem hotel narediti inventuro leta 1988, kar mora storiti vsak pošteni music critic (to si dal je na vizitko natisniti eden sarajevskih kolegov). Zatu sem se lotil brskanja po neprebranih decembr-skih časopisih, da bi ukradel kakšno pronicljivo misel drugim music critic. Pa so bili očitno tudi ti preveč prazničnu evforični. Tako se jim je v STOPU zapisalo, da »brez Rattle and Hum niste živeli v 88«, v za-grebškkem STUDIU pa (sumljivo podobno), da »brez plošče Rattle and Hum niste živeli z rockom 1988. leta«. Vsa čast U 2 in njihovim 42. milijonom dolarjev zaslužka, ampak tudi oni so znali bolje. Moja mama recimo sploh nima Rattle and Hum, pa je za silvestra veselo žurirala, jaz pa ploščo seveda imam in sem za silvestra gledal nekakšen darkerski koncert Davida Bovvia, ki je bil videti, kot bi ga snemala ekipa Škuca v Discu FV. • No ja, sem si rekel, pustimo pri miru žuto štampo, ki tripa na U 2 in se lotil Mladine. Ampak tam je bil šus še hujši. Najprej so bivši darketji kakih sedem let prepozno odkrili elektro pop v preobleki Fantov iz trgovine s hišnimi Ijubimci, potem pa napisali še nekaj lepih besed o Agropopu. Ku sem to povedal bivšemu punkerju Poldetu Poljanšku, se je skoraj onesvestil. Kasneje sem iz zaupnih virov izvedel, da pozitivna ocena v Mladini lahko zniža ceno bendu na nekaterih plesiščih tudi do 30%. Ni čudno, da se je človek hotel onesvestiti. Ja, ja, menda šteje samo fotka v Anteni ali Osi. Če se torej sprašujete, ali mi znameniti estradni umetniki grozijo s silo zaradi napisov v tej rubriki, vedite, da sem v resnici njihov podkupljeni agent. Vaški menažerji se namreč informirajo iz naših listov, in čim kakšen alternativec kaj popljuva, vedo, da je to tisto pravo za narod. Tako je! Tiste race o post-trash-hard-coru iz province so čista izmišljotina Ijubljanskih music critic, ki se potem sami našemijo naprimer v bend Polska malca, da bi imeli o čem pisati. Tudi alternativa je biznis. Toliko sem imel za napisati o glasbenih tokovih v minulem decembru in minulem letu nasploh. Ker še nisem zapolnil zahtevanega prostora, bom dodal še nekaj misli u bratskem tračoidu Stop. Fantje so sredi decembra bistveno povečali obseg, predvsem na račun televizijskih programov. Bravo! Če bi v programih v bodoče inieli več sreče z ugibanjem, kdaj bo kakšna oddaja na sporedu, pa z vsebinami filmov, bi bilo sploh O. K. Tisto, kar je pred in za TV programom, je tako bolj za šalo. V skladu s tem je Stop pu novem revija ne le za TV, radio, film itd., temveč tudi za »kratek čas«. Verjetno je mišljen kratek čas branja, saj količina tekstov ne zadostuje niti za resnejši obisk določenih prostorov, če razumete kaj hočem reči. Med inovacijaimi z glasbenega področja je treba omeniti Elitni klub 20, lestvico dvajsetih najbolje prodajanih kaset in plošč v Sloveniji. Zadeva me je hudo zaintrigirala, saj je tak Top 20 precejšen zalogaj. Ampak fantie so v spremnem tekstu nemudoma pojasnili svojo »metodo«. Citiram: »Ze na prvem potepu po trgovinah smo opazili nekaj zanimivih dejstev in sestavili lestvico dumačih in licenčnih izdaj.« Konec citata. Medtem ko se pu svetu mučiju z najsodobnejšimi informacijskimi sistemi, čuvajo podatke o izbranih prodajnih mestih in imajo nekaj ravni kontrole. greš iahko pri nas malo na putep, opaziš zanimiva dejstva in lestvica je tu. Kakršna politika, tak šou biznis. Tudi politiki z gnusom zavračaju večino neputrebnih postopkov meščanske demokracije in za-deve rešujejo po dumače. In če lahko na pudlagi nekaj telegramov podpore ugutovijo, da niso potrebne neposredne volitve ali referendum, zakaj ne bi potem na usnuvi potepa po trgovinah sestavili lestvice, a ne? a 1 I Ko gledam njeno roko na ovojnici, meprešine drget. Ko svojemu srcu razlagam ritual, ona piše zvezdam. Ko čista pravila ustvarjajo polnost, najin redek prihod prekrije rokopise. To so oblačila, kijih nosiva pred očetom. Zazrem se v svojo roko in znamenja, kijih pušča napapirju. Nevešči prsti oblikujejo poševni slog Ijubezni. Njene roke strežejo bogovom in zapisujejo črke. S čembala manj not kot običajno, a vsakaje sonce. Njen glas bo govoril o Ijubezni, a njene rokejo morajo dokazati v svetu. (tt) peterporter Starejša ženska, zatrjuje ovitek plošče, poje o smrti v svetu mladosti — žarporočne obleke, odblisk svetlobe na krsti. Nemška umetnost, kako je prevela naše dolgočasne popoldneve! Sinovi Dunaja, ki potujejo po preprogah potokov in pokopališč. ,So lasst mich scheinen...!' Nekega dne se bo Mignon vzpel čez Alpe proti Ameriki in Avstraliji, jima ponudil smrt, da si osladkata svoje ntrtve pesmi. (»> I i IISTOKOSOJNIK -ROMANOROŽl HffiMHHHH___, V jesenskem in zimskem paketul Islovenskih založb je knjiga /^total Osojnika skupaj z Antigono fodefal IKrstiča izjema, ki potrjuje pravilo.l Gre namreč za izredno kvalitetno zbirko, lahko. bi rekli kar roman v pesemskih fragmentih, »verzifici-l \rano zgodovino nekega mučenja«,\ jče parafraziramo avtorja. Osojni-\ \kova knjiga vsebuje vse zahtevke Iza roman: junaka-lirskega subjekta, [njegova duševna stanja, geografski jprostor dogajanja, ki je neverjetno Irazvejan. Seveda je Roman o roži Irezultat ekstremne lirizacije roma-Ineskne zvrsti, ampak Osojnika take Iformalne zadeve ne zanimaio: 3og pošilja svoje sle utelešenel \med turistične agente, da mi sporo-[ \čajo njegovo naklonjenost...« Bi Jvas po vsem tem še zanimalo, alil jste napisali roman ali pesniškoj zbirko? ISerge DutLoy / Dominique Farran / Michael Sadler IZGODOVInA RocK iGLASbe Zgodovina rock glasbe, ki jol Ije v stripu pri nas izdala Po-I Imurska založba, je zanimival Ipredvsem kot založniški pod-l Ivig. Istočasno je namreč izšlal |v srbohrvaščini in slovenščini. [ IPrej pa seveda v originalu, sej Jpravi v francoščini. Za tiste, ki Ine morejo brez stripov in brez Irocka, pa je seveda zanimiva Itudi zaradi drugih stvari. Rock IDANEZAJC I- POŽGANA TRAVA VENOTAUFER I- SVINČEVE ZVEZDEl Dve pesniški zbirki, ki bi ju I Imorala obe v daljnem letu 1958,1 Jse pravl točno pred tridesetimi jleti, izdati Cankarjeva založba, Idve zbirki, kl sta bili takrat-1 Inemu uredniku nadvse všeč, |a ju ni mogel izdati, ker ni dobil »blagoslova« Stalinovega lučenca gospoda Borisa Ziherla,! [ki je bil vletih dlamatskega so-l crealizma ln Stalinovega rodu jeden vodilnih »Intelektualcevj Ipolitikov«, ki so bili zaslužnil Ipredvsem za različne prepovedij lizgone, zapiranja in podobnel Istvari. V obeh primerih. gre zal [reprinta teme]jni2i del sloven-l Iskega neomodemizma v poeziji, I Idve izjemno kvalitetni knjigi [poezij, pesmi, M jlh. danes latiko Inajdemo celo v čitankah za šole. JKnJigi, kl sta ju spet v izdaji, ki jjo niso preskrbele »velike za- jložbe« (CaiLkarjeva založba je Ikot krlvec na svoj spodrsljaj iz-[ jpred tridesetih let odgovorilaj js še enim spodrsljajem; kot da[ bi pozabila na svojo dolžnost) vesela tudl pesnika sama. Za-I ložba Emonica pa potrjuje pra- vilo letošnje v knjigah izdane Ipoezlje: skoraj vse kvalitetne I zbirke so izšle pri malih založ- jbah, vellke tiskajo samo še dru- I gorazredna dela! Požgana trava in Svlnčene zvezde se morajo I zarezati v zavest vsakega prebi- jvalca teh krajev. i"AN REMIC I- OPAZOVALNICA Treba je res paziti. Opazovalnical Štefana Remica je gotovo ena naj-\ \boljših pesniških zbirk leta 1988,. Zato nas ne sme premotiti dejstvo, \ \da je izšla v okviru Male Čufarjevel \knjiinice na Jesenicah. Remiceva\ Ipoezijti je gojišče neštetih zgodb, [ Iprosforov in Časov, ki se ves čas\ 1 izrisujejo in zabrisujejo pred bralče-\vim očesom. Zdaj je na preii, z na-\ \petimi očmi sledi šumom, zvokom, \ \stopinjam, svoji preteklosti in pri-\ \hodnosti; potem ga potegne v ne-\ Ipregledno stepo likovne ikonogrA \fiie, izmisliivih in neizmisljivihl I Jože Udovič: Pesmi Zunanja značilnost, po kateri so si verjetno skoraj vsi, ki $o se kdaj pozabavali z Udovičevim pesniškim opusom, 2;apomnili [njegovo ime, je gotovo ta, da je |v vsej svoji pesniški in prevajalski karieri izdal samo dve pesniški zbirki: prvo leta 1961, drugo pa I. 1975. Arhpak ta značilnost ne po-meni nič drugega kot to, da je bil Udovič v slovenski kulturni sceni za svojega življenja pravi feno-men, pesnik, ki se je izrazito usmeril v kvaliteto, ki mu kvanti-teta sploh ni bila nikakršen pogoj, niti v minimalnem smislu ne. No, JiOJiga-jEgsm/ kljub temu prinaša jB^-rajetno^količino Udovičevih aeimi^^Tnleto^i zbrana dela na vea, ko\ 3,tiriaoJ.straneh. Magoče *e\adi ^ufflpoparnpak o njegovih «rranih pesmihije treba govoriti, na/vih oj^žo/ti, saj Udovičeva ^sogzfta tfifi vfeč kot v desetih le-l ^j^^^nz+du njegove zadnje *WcC\m izgubila na kvatiteti. Vdfivfcje gotovo najboljši od sta-rejših pesnikov, ki so svoja^ dela izdajali po vojni. Njegovd po-J ezijo je treba vzeti v roke ;ri-pre-j brati tako kot Zajč«"Vf>. "5(.,,^i. o,j Tauferievo... ;;'_^1 \zgodb, ki mso mc dmgčgtN$ot po> Ipredmetenje večnem i\ptešhwnja \o samem sebi. Opmm^fe&fadpira \pogled na pokra]'ine\y^merev