MLADIKA Št. 4 maj 2003 € 3,00 Poštnina platana v gotovini - maj 2003 • Spcdi/ionc in a.p. art. 2 coinma 20/c Icgge 602/96 l iliale
  • Ljubo doma Pravzaprav nisem imela veliko izbire! Prijateljstvo je po vseh mogočih variantah ena velika past, če imaš prijatelje, ki so ti naklonjeni in imajo moralni čut, so pa tudi taka, veliko obetajoča prijateljstva, ki te pogubijo, recimo, tisto, ki naju je v šolskih klopeh vezalo z Brikijem. Kaj je vse govoril in govoričil o meni, da bi me prekosil na službenem mestu! In me je spodil! No, sedaj pa je tu tujec, verjetno željan kontaktov s tistimi, ki poznajo, kot se temu reče, “teren” in si želijo tudi lepih pogovorov. En dan z njegovimi vprašanji in presenečenji me nikakor ne bo prikrajšal v čemerkoli. Mimogrede se oglasim doma, kjer moram o-četu vseeno dati v pogled, kaj se z mano dogaja, da sem uslužbenka z donosno plačo, da mi je delo všeč, da bi kar rabila njegovo znanje francoščine, čeprav je to varianta iz druge svetovne vojne, pa vendar: neka pogovorna oblika, ki je ne poznam. Oče me povabi k svojim najljubšim rastlinam in povoha v zrak, a zavoha moj parfum! “Za koga pa se tako odišavljaš?” “V službi moram biti tip-top!” “Če praviš, da si kaj takega lahko privoščiš! Toda jaz ti bom dal košarico najboljših hrušk in ivančnega grozdja, da bodo tvoji sodelavci presenečeni, kako je dobro!” Pokimam. “Morda pa kaj novega kuhaš s tako uglajeno oblekco!” “Nikakor. Morda imam kakega prijatelja, veliko dobrih znank in znancev, prav vsak dan potovanja vredne ljudi.” “S čimer si zadovoljna.” “Lepše mi je kot pri časopisu. Je manj intrig, čeprav je veliko več odgovornosti.” “Si predstavljam.” “Ti kar naprej misliš name.” “To je usoda. Tako je hotela tvoja mama, saj veš!” “Čeprav je dokaj neprijazna.” Ah, prijazni so moji odjemalci in še posebej moje sodelavke. Rade potujejo in tako prizanašam s strogostjo, ker, začuda, meni je tokrat bolj všeč, če sem na licu mesta in razmeščam potnike po njihovih željah. Občudujem matere, ki tako rade odletijo, zlasti poleti na daljne otoke, pa čeprav gre z njimi jata otrok. Včasih se na dolgo pogovarjam s kako mladostnico. Mladina najraje potuje v London ali Amsterdam. Prav jim pride mondeno vzdušje, velike množice njihovih sovrstnikov, pa nenavadne dogodivščine. Velemesta poznajo bolje od mene in zadnje čase vse dere poleti v Petersburg in Moskvo. Zares, nove dimenzije očarujejo te nove generacije vsaj v toliki meri, kot so nekdaj zasanjano potovali v Indijo. Potem so indijski princi morali zbežati ali v Evropo ali v Severno Ameriko, če so hoteli ostati živi. To vem jaz, ki sem se skrivala v majhnih pritličnih hiškah ob vojnem vulkanu. No, ti indijski princi so izgubljali posestva, cele pokrajine, veličastne palače, a so preživeli. Kako blizu sem njihovemu pojmovanju sveta! Bežati iz zasede, izogniti se letečim smrtonosnim kroglam, ali pa padcem, padcem v globoke luknje, ki zevajo na Sarajevskih ulicah leta 1990! Saj bi bila, jaz kot časnikarska delavka, lahko vzela dopust in odletela na Jamajko ali na kake oceanske otoke s cvetličnim okrasjem, kanujskimi vožnjami, dišavami alla Van Gogh ali Gaugin, moj Bog, saj sem v deliriju! In v tem spominskem deliriju se pred mojimi očmi pojavlja še en nevaren faktor: SAID/ALŽI-REC! Poleg tega, da sem pozvedela, da je zares neoženjeni študent na tržaški univerzi, da je rojen istega meseca kot jaz, da je hitro osvojil v svojem Alžiru univerzitetno diplomo in se, očitno, ukvarja s politologijo, je značilno za mojo vznemirjenost ob tem človeku, ki mi je ponudil moje pozabljene cigarete še to, da je njegova babica pravzaprav Francozinja, ki je kot tajnica delala na francoski ambasadi v Alžiru. Pa ne, da me bo zdaj ganilo Saidovo evropsko poreklo! Said je vendar musliman in bi mi moralo biti jasno, da je s tem konec vsakega mojega odnosa z njim! Nisem feministka, a vem, da v njegovem svetu veljam skoraj toliko kot eden od petih želodcev njegovih kamel. Ampak, saj Said nima kamel, ampak samo voljo do študija in do pogovorov z menoj, mar ne? Seveda se mi ob veličastnih občutkih, ki jih uživam, ko se pogovarjam in ob tem ironično gledam Saida, pojavljajo dvomi, ko sklepam, da nočem imeti nič skupnega s tem študentom! Dvomi so zelo hudi: Arafat, recimo, se je bil poročil z amerikanskim dekletom, srečno in čisto nič po kamelje, to je po muslimansko! Arafat je izbral svojo ljubezen! Niti ni njegova ljubezenska izbira vplivala na intifadske strasti! Tamkaj je bil moderen zakon enačba za posrečeno družinsko ljubezen, za oklepaj, ki je vreden občudovanja! Ojoj! Mar sem se zares zaljubila v alžirskega Saida? Da takole iščem pretveze za srčno stisko? Mar ni Said dvodušno bitje? Strogi musliman doma in evropsko asimiliran v naši študentski masi? Ko je doma, misli, da so hoteli Francozi s svojo tehnologijo obrniti in uničiti njihovo identiteto, ko je v Evropi, si privošči vsako tehnološko razkošje, ki se mu ponudi. V Evropi bo doštudiral, doma pa zavladal. Morda že spada v vladno plast in bi lahko jaz bila le eden od “velblodjih želodcev”. Razen, če ne bi začela študirati alžirščino in vso zgodovino tamkajšnjih ljudstev. To bi bila ena velika avantura in to prav zdaj, ko imam donosno službo, dober krog znancev in ljubeče starše. Varneje bo, če bom do Saida ravnodušna. Če bom? Zakaj je Said tako zaverovan v mojo zaupljivost? Mar ve, da mi razburja misli in srce? Seveda ve, ker bi mi ne pripovedoval vseh podrobnosti iz svojega otroštva, kako se je namreč z očetom skrival v podzemlju in kako so alžirski uporniki jedli koreninice, da so prestali mogočno okupacijo tujske legije. Njegove zgodbe bi se lahko kosale z ameriškimi vojnimi grozljivkami, le da so v njegovih pripovedih namesto zahrbtnih drakul nastopali vojaki generala Aussaressesa, preprosti domačini, kateremu je pripadal Said in njegovi, pa so nedolžni preganjanci še vse do dandanes, tako ji je namreč zaupal. Da, Said mi je pripovedoval o dogodkih, ki bi me zamaknili v pisanje, če bi bila ostala pri časopisu, sedaj pa me začuda privlačuje njegov glas, njegova mimika, gestikuliranje in navidezna iskrenost. Njegova gorečnost, ko o teh stvareh pripoveduje, kot bi bilo za njegovo resnico vredno umreti. Ne upam si oporekati njegovim svetim resnicam o francoski krivdi, da se je alžirska osamosvojitev vlekla na dolgo in izterjala toliko nedolžnih žrtev. Čakam, da se Said umiri in mu potem porečem, da se zaradi nesloge dogajajo še vedno hude stvari tam v njegovi domovini. A sem tiho. O čemer mi on pripoveduje, sem stokrat prebrala v raznih revijah, tednikih, časnikih in političnih biltenih. Namesto da bi mu postavila vprašanje, zakaj se sedaj razni alžirski ljudje med seboj pobijajo, zakaj si raje ne privoščijo sodišča, to je miroljubnih sredstev, se zagledam v Saidove čarne oči. Rečem mu, da so bili tudi pri nas pošastni časi, ko je moja babica prevažala na biciklu ilegalno literaturo, bila ujeta, bila mučena, ni pa bila na vekomaj zaverovana v osvoboditeljstvo, ker jo je razočaral povojni stalinizem. Iz rahle zmede v Saidovem pogledu sklepam, da bi morala razložiti na dolgo in široko dileme povojnega marksističnega, socialističnega in stalinističnega gibanja. To bi bilo zamudno, Said pa mi je že nekajkrat do poznih nočnih ur razlagal alžirske dileme. Seveda je mislil, da bom jaz pisarila dolge članke o življenju njegove domovine, zato mu moram iskreno reči, da sem rada v njegovi družbi, a naj od mene ne pričakuje nič več. Naj bo to res ali ne, dokazati mu moram, da ne spadam med zagovornike magrebške skupine in se ne nameravam posvetiti njihovim ciljem. Grozno bi bilo kakršnokoli sobivanje z njihovo obliko demokracije, ki je, kot kaže palestinska situacija, vsakdanja vojna. Said na srečo ne bere mojih misli in se prepušča svojim divjim opisom preteklosti, ki se je zaključila srečno za trpeče ljudi. Med katere je spadal tudi on, ki sedaj vneto in resno študira, da bi prinesel v domovino novo znanje. “Vem,” mu rečem, “saj ti bodo hvaležni. Vedo, da jim pripadaš, verjetno so si v tem enotni in ne bodo dlakocepili, da si v tujini doštudiral, ker si vohunil za tujce, kot se je dogodilo nekaterim Afričanom iz kake druge tamkajšnje države.” Said me srdito pogleda, ker je moja pripomba nejasna. “Ne razumem, kaj si hotela s tem reči!” Jezen je, ker zares ne razume, da sem jaz brskala po libanonskih in egipčanskih časnikih in po raznih reportažah znanih novinarjev, ki so si upali v zadnjih letih pešačiti ali drveti skozi slikovita afriška mesta zato, da so potem pisali dokumente brez olepšav. “Nič posebnega nisem rekla, le to, da si lahko srečen, če te ob vsakem povratku v tvojo deželo čakajo ljubljeni svojci.” “Mi nismo katoličani, pa se vseeno še bolje razumemo kot vi med seboj.” “To je tako.” Si oddahnem, ker se je najino prijateljstvo sprevrglo v soočenje med dvema verstvoma. Tokrat se je Said prvi dvignil od mize. Sancta simplicitas, sem si rekla, zdaj je moja skušnjava odpravljena! Peter Merkù Iz spominov na (XXVII.) novembra 1944 sem se počutil slabo: že * - zjutraj sem imel 37,7 stopinj vročine.