150
Kratkočasnica,
Strah za Cekinovim gradom nad Ljubljano.
To se je godilo, preden je blagi cesar Jožef II. postavo dal, da morejo kmetje svoje zajemnice (Miethuben) od svojih gosposk v last si kupiti. Bil je neki kmet v Sent-Vidu ali v okolici na dobri zajemnici, ki jo je pridno obdeloval s svojo družino; al on se je nekako zameril pri grofu Se . .. *), svojemu gospodu, na gradu, ki se je tako razserdil, da je kmetu ukazal, naj zemljo zapusti; ni se dal nikakor potolažiti, če ga je tudi kmet lepa ponižno prosil. Lahko si mislimo, da je kmet na vse kraje premišljeval, kam in kako bi si v ti veliki nadlogi pomaga!,, ker bo mogel zapustiti svoj dom in svojo lepo in pridna obdelano zemljo.
Pred veliko leti je bil pred Cekinovim gradom velik smrečji log, kakor priletni bravci še dobro pomnijo, ki je segel Mizo sedanjega drevoreda in do Tivol, delec v hrib in proti Šiški, kamor so učenci ljubljanskih šol hodili ob četertkih in torkih žogat in se sprehajat in še marsikdo drug z dobrim in slabim namenom.
Na enkrat slišijo v gradu glas iz smrečja: „krivica, krivica!" in zopet ^krivica, krivica", preden se imeli spat iti. To je terpelo več časa, pa ne vsaki večer. Družino je bilo tako groza, da je mislila službo zapustiti, češ, da bo utegnil strah tudi nazadnje v grad priti. Grof Sechenv je torej poslal v Ljubljano po vojakov, da so šli za tem strahom ga spodit iz grajske okolice. Šli so torej v log, kjer so ga mislili dobiti; al kmalo se je strah bliže Tivol oglasil: „krivica, krivica"; ko vojaki tje pridejo, se je zopet zgorej pod hribom oglasil: „krivica, krivica!" Ko ga več ur love, pa ne dobe, grejo zopet v grad, in tako so delali nekaj večerov, dokler so popolnoma obupali. Strah pa ni obupal, ter se je dal marsikrat še slišati: „krivica, krivica!"- Poslali so še po kapucine v Ljubljano, od kterih pa le toliko vem, da se jim je berž zdelo, da ta strah se ne da ne z molitvijo ne z žegni odpraviti.   Tudi oni so šli nazaj v samostan.
Zadnjič pride žlahni grofinji na misel, in reče grofu: ^Morebiti zato straši, ker hočeš unega kmeta iz zemljiša pregnati; pusti ga, naj še ostane. Grof že od strahu in praznega zasledovanja omečen, je storil po^ svetu svoje dobre žene, ter je dal kmetu vediti, naj še ostane, kakor je bil do zdaj, pa naj, kakor dober podložen svojega gospoda spoštuje in uboga, kar je tudi ta revež z veselim sercom obljubil.
On je namreč včasih svoja dva sina in dva hlapca na smreke poslal, da so kričali rkrivica, krivica". Kadar so vojaki do enega prišli, je omolknil, drugi pa se je oglasil, in tretji in četerti, dokler se ni vsa krivica poravnala; tako je strah jenjal.
Menim, da je še marsikter strah človešk, ki bi se dal razodeti, ako bi ljudje pametneji in serčniši bili. V svojih otročjih letih sem slišal, da je neki študent dekle snubil, pa mu je oče ni hotel dati, in zato je začel strašiti; ko mu je pa dekle dal, je strah jenjal.                                D.
*) Od tega imena izvira popačeno ^Cekinov gradu.