Narodopisna češko-slovanska razstava v Pragi 1.1895. (E. ttangl.) II. Š o I st v o. ^rireditelji češkoslovanske narodopisne razstave v Pragi so odkazali narodnemu šolstvu odlično mesto. Gospodje, ki so na malem prostoru z vstrajnim in češkemu narodu lastnim požrtvovalnim delovanjem nakopičili veliko, tako impozantno zgodovino razvoja svojega naroda, vedeli so gotovo, da je narodna ljudska šola kamen, na katerern se je jelo graditi poslopje narodove prebuje in njega tako velikanskega napredka. Sirom oeške domovine, tamkaj po onem ravnem svetu in ob obmejnem ponosnem in bogatem gorovji stoje vstrajno in mirno delujoče ljudske šole, ki širijo narodno zavest in ljubezen do dela daleč na okrog. In to delo sega od jedne šole do druge, od vasi do vasi — kakor nekaka mreža je razpleteno po češkem svetu, kakor veriga, ki speta sama s seboj, niraa nikjer konca, nikjer kraja! In razpasti ne more, zakaj vzdržuje jo napredno in narodno češko učiteljstvo, ki z jednakim duhovstvorn daruje sile svojega telesa in duha svojemu narodu. Iz s kakim navdušenjem, s koliko radostjo! Prepričal sem se o tem sam za svojega bivanja v Pragi in v nje okolici. Toda o tem poznejel Na razstavi torej, precej blizu vhoda, sta stala dva paviljona. Lesena sicer, a okusno zgrajena — podobna drugim v razstavi. »Školstvi" — z velikirai črkarni zapisano sem čital to besedo nad vhodom v prvi, večji paviljon. Od zunaj torej jednoličnost, notri šolstvo — duša narodova! Kakšna je neki ta? 0, velika je od svojega početka do dneva, ko se je v polni svoji lepoti, v cvetu svojem prostrla očem onega naroda, raed katerira je vzrasla, katererau je postala last — prostrla na upogled zato, da jo gleda ljudstvo, da vidi v nji, kaj zna, kaj zmore že takrat, ko koraaj začne govoriti. In prepričan sera, da je stopal pred dušnira očesom mnogoterega Ceha, ki si je ogledoval ravno to razstavo, rod za rodom. Tiho, kakor je začel živeti, vedno glasneje — z mečem v roki, s slavno, krvavo pisano knjigo zgodovine, hrupno, odločno, zraagovalno, dalje in dalje, rod za rodom, do onih dnij, ko je s prosveto oslavljen, močan in velik v svoji kulturi dosegel mesto, na katerem stoji danes, s katerega zre pod seboj na lastni svet, ki ga dičijo prirodne krasote, a bolj še krasote velike doraače zgodovine! In v zadnjih vrstah-med mladim zarodom je zagledal tudi znan obraz starega znanca! Kdo neki je ta? Ob pogledu nanj stopa rau živo pred oko ona doba, katero je preživel v prvi šoli, ko je delal to, kar vidi tu pred seboj, ko se je učil ljubiti svojo domovino z onim ognjem, ki še dane_ plapola v njega prsih. Kako je bil srečen tedaj! Spodbudna beseda učiteljeva je vzbudila v njem hrepenenje po uku, po domači pesrai, doraačem pismu, domači besedi. Z vso marnostjo svojo je živel mlade svoje dni ponosen na slavne može rodne zemlje, katerih čine mu je opisovala ljudska šola, katere je skušal posnemati otrok še z delom, ki nosi domu korist. 0, mlada domovinska ljubezen v raladi duši, kako plemenito deluje na vse poznejše otrokovo delovanje, na delovanje raladenicevo, raoževo, starčevo! Dasi se stara po letih, ostaja mu mlado srce in v srci to, kar mu je plemenitega dala mladost. Saj se je vsak v onih dneh na slovanskem severu prepričal o navdušeni domovinski ljubezni, o ponosu sleharnega Ceha na svoj dotn, o gostoljubji njegovem, o čednostih, katerim ne vem pravega imena. In od kod bi prišlo vse to, da nima narod narodne šole? — Ko torej zre znanec naš svojemu znancu v obraz, zna, da je ravno on tisti, ki je pil v oni svoji dobi vir čiste navdušenosti in Ijubezni do vsega, kar daje, kar ustvarja, kar snuje domača zemlja in nje rod. Sto in tisočkrat blagruje šolo, ki mu je odprla vhod v širi domači svet. Ni mi moči, da bi poročal natančno o šolstvu na narodopisni razstavi v Pragi. Cas mi je bil prekratko odmerjen, nego da bi si mogel vse ogledati tako, kakor je vestnemu in natančnernu poročevalcu potreba. Trebalo bi po mojih mislih in po mogočnem vtisku te izložbe najmanje dobrih štirinajst dnij, ko bi hotel podati jasno sliko tega, kar je zbrala dolga doba neumornega, vzglednega delovanja obiskovalcu v kritiško ogledovanje. Vem, da je prišel gledalec za gledalcem v oni paviljon in tako naglo obračal oko na levo in desno, kakor človek, ki ga dovede pot spomladi v cvetoči vrt, ko hoče z jednira pogledom prenesti v svojo dušo lepi obraz božje-krasne vesne. In bil sem tudi jaz tak, zakaj odzunaj je res vrgla pomlad češkega dela slave svoje lice na prej prazni svet, in njemu, ki je prisel od daleč, bilo je treba hiteti s korakom, z očesom, z duhorn in s srcem. In hitel sem, kolikor se je dalo. Danes poročam nekoliko po tem, kar sem si ohranil v sporainu, nekoliko po svojih zapiskih in nekoliko po ,,Katalogu školskeho oddeleni na narodopisne vystave českoslovanske v Praze." Ta katalog, ki natančno opisuje omenjeni šolski oddelek, šteje v mali osmerki 251 stranij! JitfjžnUi? Glavni paviljon je tako razdeljen: 1. Muzej Komenskega. 2. Slavnih pedagogov dvorana. 3. Statistični pregled sedanjega stanja narodn. šolstva. II. Te 1 esna vzgoja geških otrok. 4. Antropologija. 5. Zdravoslovje. 6. Telovadba. 7. Društva za uravnavo igrišč, bivanja v počitkih, za hrano in obleko otrok. III. Vzgoja zunaj šole. 8. Igra, igrače, pesmi in govor. 9. Otroška gledališča. 10. Literatura za mladino. 11. Materne šole (zavetišča.) IV. Učni predraetivljudski in meščanski šoli. 12. Nravna vzgoja. 13. Računstvo. 14. Risanje v ljudski šoli. 15. Zenska ročna dela. V. 16. Ceški jezik. 17. Pisanje. 18. Petje in godba. 19. Deška roona dela. VI. 20. Risanje v raeščanski šoli. 21. Risanje. 22. Zemljepisje in zgodovina. 23. Prirodopisje. 24. Prirodoslovje. VII. Stara šola. 25. Zgodovinski statistični pregled. Učni predmeti. 26. Verouk. 27. Jezik češki. 28. Računstvo. 29. Pisanje. 30. Risanje. 31. Zemljepisje in zgodovina. 32. Prirodopisje in prirodoslovje. Nravna vzgoja. 33. Pohvala in kazen. Notranja šolska uprava. 34. Red in zakon. 35. Matrike, katalogi, izkazi itd. 36. Izpričevala. 37. Šolske kronike. Učiteljstvo. 38. Spominki zaslužnih učiteljev. 39. Službe. Organizacija učiteljstva. 40. Osrednja društva. 41. Učiteljska društva. Dela učiteljev. 42. Pedagoška literatura za učitelje. 43. Učiteljski časopisi. 44. Strokovni tečaji. 45. Specijelni diagrami iz posameznih okrajev o šolah, učiteljstvu in šolski mladini. VIII. 46. Načrti, modeli in slike šolskih poslopij. V drugem paviljonu so ti razdelki: I. Ženski zavodi. 1. Mestna dnevna nadaljevalna šola v Pragi. 2. Trgovska in obrtnijska šola z obrtom se pečajočega ženstva v Pragi. 3. Nadaljevalni teoaj na Kraljevih Vinohradih. 4. Kmetijska šola v Brnu. 5. Gospodinska šola v Stežerah. 6. Cipkarska šola v Vambergu. II. Nadaljevalne šole za knjigo vodstvo. 7. Nadaljevalna trgovska šola. 8. Nadaljevalna obrtnijska šola. 9. Nadaljevalna gospodinska šola. 13. Zavod za gluhonerae. 14. Zavetišca. 15. Johaneum. 16. Sirotišnice. III. Humanitni zavodi za mladino. 10. Vzgojevališča. 11. Zavod za idijote. 12. Zavod za slepe. Sama ta razdelitev nam kaže, kako natančno je bila urejena in sestavljena razstava češkega šolstva. Zanjo so delali vsi ceški ueitelji in učiteljice. In delati so raorali mnogo časa, da so storili to, kar se je videlo. Z ureditvijo in razdelitvijo razstave same pa je iraelo posla 63 najboljših čeških šolnikov, kateri so si raed seboj razdelili primeroma ogrorano delo. Jeden je prevzel ureditev razstave stare šole, drugi nove šole, tretji meščanske šole, četrti nadaljevalnih šol; učiteljice so urejevale sosebno dekliških šol razstavo, drugi učitelji zopet rnladinske spise, pedagoške knjige in časopise, izdelke šolske mladine bodisi pismene, risarske ali ročna dela. Kratko rečeno: h končnemu delu, k razporedbi nakopičenega, od vseh krajev češke zemlje doposlanega blaga so stopili učitelji in učiteljice, ki so se čutili dovolj močne, da so zmogli toli veliko nalogo tako, da je bila nje rešitev v čast in ponos skupnega češkega učiteljstva in šolstva. A tudi kdo drugih, ki je videl razstavo češkega šolstva, rečem naravnost, da tudi jaz sam — zahrepenel je gotovo v raisli na svojo domovino, da bi zamogel kdaj gledati na rodnem svetu tako podobo prve in glavne narodove oraike, da bi z jednim samim globokim pogledom raogel presoditi njega izobrazbo, razvoj in napredek, kateremu je podlaga ljudska šola. Po izobrazbi prostega naroda se sodi moč celega naroda. In mislim, da bi iz naše razstave našega šolstva tudi tuji učitelji nesli vroče srce polno prepričanja, da naš rod več ne životari, ampak že davno živi in to krepko živi! Iz ravno tega vzroka, iz vzroka namreč, da je mogel kolikor toliko pazen ogledovalec šolske razstave v Pragi posneti pojern o izobrazbi češkega kmeta, o delovanji narodne češke šole v mestu in vasi, o nje odločilnem vplivu na razvitek prostega ljudstva in zato na bodočnost celega naroda, bila je na razstavi zastopana samo ljudska šola, življenska potreba narodova, in poleg nje meščanska šola — torej samo to, kakor je priporanil neki čuvaj pri vhodu v glavni paviljon, kar je res narodnega in narodovega. Gas in prostor sta mi prekratko odmerjena, da bi mogel vse oddelke natančneje opisati. Hočem samo nekatere. Obiskovalcu razstave je gotovo najbolj irnponoval muzej Komenskega in slavnih pedagogov dvorana. V sredi paviljona je stala velika soha Komenskega. Komenski zre z resnim obrazom pred se, v desnici drži pisalo, v levici svoj orbis pictus. Ob vznožji podstavka so stali štirje doprsni kipi, raed njimi pa omare z razstavljenimi predmeti. Po stenah vise razne Komenskega podobe in spominki, na zadnji steni za veliko soho pa krasna Brožikova slika, ki predstavlja Komenskega, ko piše svojo didaktiko. Drugih predmetov je v tein muzeji 293. In to so razni medaljoni, slike, reprodukcije rokopisov, prepisov in prvih natiskov njegovih knjig; kraji, kjer je Komenski živel; filozofski, nabožni, historiški in poetiški spisi Komenskega in končno spisi o Komenskem. Videl sem tu knjige češke, laške, francoske, nemške, hrvaške, ruske — raed nemškimi tudi Laibacher Schulzeitung — a našel nisem nikjer slovenske, dasi sta naša šolska lista o Koraenskern mnogo pisala in dasi imarao njega didaktiko v svojern prevodu. Ne veni in tudi pozvedeti nisem mogel, kje je temu vzrok. Ta rnuzej je prav za prav stalen. Ustanovili so ga v Pragi v letih 1890.—93., sedaj so ga le na razstavišče prenesli. Ta muzej hrani časten in vreden spomin velikega pedagoga, nesrartnega rojaka Jana Amosa Komenskega! Dvorana slavnih pedagogov je razdeljena v tri skupine. V njih so hranjene slike, spisi in opisi znarnenitih čeških pedagogov in šolnikov: Jana Husa, Karla Sl. Amerlinga, J. Svobode, J. K. Skode, G. Ad. Lindnerja itd. --- (Dalje prih.)