ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 prejeto: 2003-04-15 U D K 341.234(450=863)" 1797/1947" PRAVNI POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K ITALIJI LETA 1866 Branko MARUŠIČ Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRCSAZU, S I-1000 Ljubljana, Novi trg 2 e-maii: branko.marustc@gucst.arnes.si IZVLEČEK Avtor je razdelil pravni položaj beneških Slovencev skozi zgodovino na dve poglavitni časovni in problemski razdobji. Pivo obdobje gre do razpada beneške države leta ¡797, clrugo pa od leta 1866 dalje; vmesni čas, skoraj sedemdesetih let, je izrazito prehoden. Največ poudarka daje. razmeram po letu ¡866, ko so Beneški Slovenci prešli pod Italijo. Avtor pri tem opisuje pisanje časopisja, kije razlagalo osnovno vodilo, in sicer da imajo Beneški Slovenci enak položaj kot ostali, novi in stari državljani italijanske kraljevine, to pa je vodilo k njihovi asimilaciji; šole so bile na primer samo v italijanščini. V štiridesetih letih se pravni, položaj teh Slo- vencev ni prav nič spremenil. Čeprav so nekateri (na primer čedajski odvetnik Carlo Podrecca} opozarjali oblasti, je italijanska kraljevina vodila dalje tako politiko, da jezikovna in narodnostna posebnost Slovencev Benečije v odnosu do večinskega naroda ni prišla do izraza. Ključne besede: Slovenci, Italija, Beneška Slovenija, narodne manjšine, 1866, pra- vice manjšin LEGAL STATUS OF THE VENETIAN SLOVENES ON ANNEXATION TO ITALY IN 1866 ABSTRACT The author divided the legal status of Venetian Slovenes into two major periods of history in respect to time and the complex issues involved. The first period covers the time prior to the fall of the Venetian state in 1797, the second, from 1866 on- wards; die intermediate time, almost seventy years, is explicitly transitional. Special emphasis is given to the situation after ¡866, when the Venetian Slovenes came under the rule of Italy and soon began to experience its negative attitude towards them. In this respect, the author describes the texts written in newspapers, including the basic guideline, according to which the Venetian Slovenes had the same status as the rest — 1 ACTA HI STRIAE • 11 • 2003 • 2 Rrasif» MARUŠ1Č: PRAVNI POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K ITALiJ! LETA i8S6, 1-18 new and old citizens of the Italian Kingdom — which eventually led to their assi- milation; schools, for example., were only Italian. In forty years, the legal status of these Slovenes did not change at all, in spite of the fact that some people, such as Carlo Podrecca, a barrister from Cividale (Čedad), warned the authorities that the Italian Kingdom engaged, in such politics tlu.it the special linguistic and ethnic features of the Venetian Slovenes could not be manifested in relation to the majority nation. Key words; Slovenes, Italy, Venetic Slovenia, national minorities, 1866, minority rights Pravni položaj Beneških Slovencev ima skozi zgodovino dve poglavitni časovni in problemski obdobji. Prvo sega do razpada Beneške republike leta 1797, drugo pa od leta 1866 naprej. Vmesni čas, skoraj sedemdesetih let, pa je izrazito prehoden. Prvo obdobje je vabilo k proučevanju predvsem pravne zgodovinarje, njihovo ra- ziskovanje se je osredinjalo ob svojevrstni samoupravi, ki so jo Slovenci ob reki Nadiži in njenih pritokih uživali in uresničevali. Svojevrstnost je bila pravzaprav le v tem, da seje tu najdlje ohranila stara slovanska ureditev, ki je skozi stoletja delovala v skupnosti več občin, imenovanih banke. V Beneški Sloveniji sta bili landarska in mjersinska banka, ki staji načelovala velika župana. Ob skupnosti sta se enkrat letno sestajali v tako imenovanem Parlamenta della Schiavonia in sklepali o zadevah z nadrejenimi beneškimi oblastmi.1 Delovanje teh skupnosti je bilo povezano s pri- vilegiji, ki jih je beneška oblast dajala Beneškim Slovencem, Čuvarjem severovzhod- nih meja drŽave. Med letoma 1797 in 1866 je nastopilo prehodno obdobje z menjavo državne pri- padnosti Beneške Slovenije (v okviru videmske pokrajine), najprej avstrijski monar- hiji (1797-1805), nato Napoleonovemu kraljestvu Italije (1805-1814) in po sklenitvi pariške mirovne pogodbe (30. maja 1814) znova Avstriji. Ta je tudi določila meje (cesarski dekret z dne 9. oktobra 1814) med starimi avstrijskimi ozemlji (Koroška, Goriška) in ozemlji nekdanje Beneške republike, med katere je sodila tudi Videmska pokrajina z Beneško Slovenijo vred. Pokrajina, sodila je v Lombardsko-beneško kraljestvo, je obsegala 6555 km3 in štela 335.623 prebivalcev (v Vidmu je 1. 1815 živelo 17.124 ljudi) (Morassi, 2002, 5-6). Razvoj dogodkov po letu 1866, zlasti njegovi pravni vidiki, so bili obravnavani le delno, in še to za čas, ko je lahko matična domovina, tudi z možnostjo mednarod- nopravnega učinka, posegla v reševanje problemov Beneških Slovencev kot sestav- nega dela slovenskega naroda in sestavnega dela slovenske manjšinske skupnosti v I Tudi Henrik Turna (1933, 231-243), Sergej Vilfan (1978, 576-584; 1996, 333-334). 2 ACTA HISTRIAE • I I • 2003 • 2 Branko MARUŠI t PRAVNI POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKUUClTVI K ITALIJI LETA 1S6S, M S Italiji po prvi. zlasti pa po drugi svetovni vojni. Pri tem pa je prav problem Beneških Slovencev aH natančneje slovenske narodne skupnosti v videmski pokrajini, kot je zapisal Paolo Leon, postal "klasičen primer nacionalističnega pritiska" (Leon, 1978, 43), seveda večinskega naroda. S pravnim položajem Beneških Slovencev po letu 1866 se po formalnopravni plati ni veliko dogajalo, ker se imeli enak položaj kot preostali, novi in stari dr- žavljani italijanske kraljevine. Na svojo etnično in jezikovno posebnost so v deset- letjih, ki so sledila njihovi vključitvi v italijanski državni prostor, sami opozarjali,2 podobno kot so opozarjali nekateri italijanski avtorji (Pacifico Valussi, Giovanni Marinelli, Michele Gortani itd.) in poznavalci beneškoslo venski h razmer iz drugih evropskih držav in dežel (npr. Čern ,̂ 1906) ter predvsem matični Slovenci (Andrej Znidarčič, Rihard Orel, Henrik Tuma itd.). Na ta opozorila pa se državni organi, sodeč po praksi in po tistem, kar zdaj vemo, niso ozirali. Bolj kot katerokoli ozemlje, naseljeno s Slovenci, je Beneška Slovenija z Rezijo doživela od konca 18. do sedemdesetih let 19. stoletja največ upravnih in političnih sprememb na mednarodni ravni. Spremembe je začela vojna francoske republike z njenimi nasprotniki, med katerimi so bili tudi Habsburžani; pri tem se je Beneška republika, kamor so beneški Slovenci sodili, zadržala nevtralno. Francozi so že mar- ca 1797 prišli v Slovensko Benečijo in Napoleon je !. maja 1797 napovedal vojno beneški državi. Dva meseca nato, 23. junija, je bila postavljena začasna furlanska vlada, sestavljali sojo simpatizerji Francozov. Vlada je delovala v duhu zamisli fran- coske revolucije in v kratkem času svojega delovanja izvedla nekaj pravnih in uprav- nih sprememb, ki so sledeč geslu "svoboda in enakost" posegle tudi v beneško- slovenski prostor. Toda 17. oktobra 1797 je bil podpisan kampoformijski mir, z njim je bilo konec beneške države. Avstrija pa je dobila v zameno za Milano in Belgijo večino beneškega ozemlja. Tako je Beneška Slovenija prišla v avstrijsko državo, oblast je prevzela na začetku leta 1798 in odpravila ukrepe začasne furlanske vlade. Obnovljena je bila beneška upravna ureditev, vendar se je začela kmalu prilagajati pravnemu in političnemu sistemu v avstrijskih dednih deželah. Februarja 1798 seje zadnjič sešel furlanski parlament, zadnja skupščina mersinske in landarske banke pa je bila 2. maja 1804. Obdobje prvega avstrijskega vladanja je trajalo osem let. Po bratislavskem miru (decembra 1805) je vse nekdanje beneško ozemlje, ki ga je dobila Avstrija po miru v Campotbrmiju, pripadlo Napoleonu; 30. marca 1806 ga je priključil svojemu ita- lijanskemu kraljestvu. Po tedanji razmejitvi so prišle v italijansko kraljestvo tudi vasi Borjana, Kred, Staro sel o in Potoki. Po novi meji med Napoleonom in Avstrijo seje 2 Zlasti pravnik Carlo Podrecca (1839-1916), pozneje duhovnik ivan Tririko (f 863-1954), v manjši meri pa duhovnik Eugenio Blanchini (1863-1921), zemijepisec Fcancesco Musoiii (1864-1926) in jezikoslovec Bruno Guyon (1868-1943). Število piscev pa se je zlasti povečalo po drugi svetovni vojni. 3 ACTA HISTR1AE • 11 • 2003 • 2 Branko MARLJŠSČ: PRAVNJ POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRiKLJUČITVi K ¡TALU1 LETA f S66. 1-18 Napoleonovo ozemlje pomaknilo daleč na vzhod in reka Soča je 1811 postala meja med italijanskim kraljestvom in litrskimi provincami. Ozemlje Fuvlanije med Sočo in Tilmentom je sodilo v departma s sedežem v Passarianu, razdeljen na štiri distrikte. Cedajski d i stri kt je imel več kantonov, med njimi Špeter Slovenov. Na ozemlju landarske banke so namesto 21 sosedenj (vicinie) nastale 4 občine, na ozemlju mer- sinske banke pa je pet novih občin nastalo iz prejšnjih petnajstih. Septembra 1813 so Furlanijo znova zasedli Avstrijci in 9. oktobra 1814 je bila določena nova meja med Benečijo in matično Avstrijo (Avstrijsko primorje). S cesar- skim patentom z dne 7. aprila 1815 je bilo ustanovljeno avstrijsko Lombardsko-be- neško kraljestvo, z vladama (guberntjema) v Milanu in v Benetkah. Avstrijci so tu ohranili francoski sistem občin. Te so tvorile okraje, okraji pa province (pokrajine). Pod beneško vlado je sodilo osem pokrajin (Benetke, Verona, Videm, Padova, Vicen- za, Treviso, Rovigo, Belluno), tudi videmska z ozemljem Beneških Slovencev. Poseb- nost iz prvega časa delovanja Lombardsko-beneškega kraljestva pa je gotovo namen avstrijske oblasti, da bt v leta 1816 nastajajočo upravno skupnost Kraljestvo Ilirija vključili tudi distrikt Čedad. To pomeni, da bt se v matico vključila tudi večina Be- neških Slovencev. Načrt se ni uresničil in ostala je, pravzaprav nastala je meja med Ilirskim in Lombardsko-beneškim kraljestvom, ki je delovala prav tako močno kot državna meja, "ločila je dva sistema uprave, dve tradiciji, dva svetova" (Melik, 1996, 100). To pomeni, da so bili Beneški Slovenci skupaj z matičnimi združeni pod istim vladarjem, a tesnejše zbliževanje je preprečevala meja, ta je ločevala italijanska ozem- lja od ozemelj, ki so zgodovinsko pripadala Nemški zvezi (Antonini, 1865,471-472). Leto 1848, leto prve italijanske zedinjevalne vojne, je v Beneški Sloveniji minilo v znamenju nasprotovanja Avstriji, ki je po Napoleonovem času nadaljevala postop- no uničevanje beneške tradicije predvsem na področju krajevne samouprave. Avstrija je leta 1833 ukinila zbiranje v sosednjah (vicinie) in leta 1839 začela z zakonom odpravljati srenjska zemljišča (kamunje). V takem ozračju se je revolucionarna Italija leta 1848 pokazala kot naslednik v dobrem spominu ohranjene Beneške republike. (MaruŠič, 1998, 104) Zato tudi vabilo beneškim Slovencem 10. aprila 1848, prihajalo je iz. upornih Benetk: "Bratje Slovenci, ki razumete bolečino Italije, katere dušo je Avstrija tako nenadoma in neusmiljeno napadla." (Quargnolo, 1898, 4-5). To seveda ni bilo prvič, da se je v javnosti omenjala jezikovna različnost prebivalcev Furlanije. Že od srednjega veka sem seje njihovo ozemlje imenovalo kot Schiavonia, v mejnih sporazumih med Avstrijo in Beneško republiko sredi 18. stoletja se imenuje kot Schiavonia Veneta ali Venezia Schiavonia in Veneta Schiavonia. Kasneje so se je pojavljale nove oblike kot na primer Slavia italiana, Slavia ali Alta Slavia vendar po tem, ko je Beneška Slovenija prišla pod italijansko suverenost. Po dogodkih v letih 1848-1849 je Avstrija znova prevzela oblast trdno v roke, toda oblastne strukture so se zelo počasi obnavljale. Oktroirana marčna ustava (1849) je za Lombardsko-beneško kraljestvo predvidevala lastno ustavo. Potem je oktobra 4 ACTA HI,STRI A F • 1! • 2003 • 2 BraiAo MARUŠ1Č: P R A V N I POLOŽAJ BENEŠKIH S L O V E N C E V O B PRIKLJUČITVI K STALUJ LETA (SM. M S 1849 sledila reorganizacija avstrijske oblasti v italijanskih deželah na podlagi Na- vodil o začasni ureditvi civilne uprave v Lombardsko-beneškem kraljestvu (Grund- züge für die provisorische Organisierung der Zivil Verwaltung in lombardisch-ve- netiamschen Königreich, 12. oktobra 1849) (Mazohl-Walini g, 1981, 34-35), V skla- du z navodili je bil imenovan generalni vojaški guverner, ki je imel v osebi feld- maršala Radetzkega izjemno moč, vojaško in civilno (sestavljali so jo civilna in vojaška sekcija ter urad predsedstva). Dve namestništvi (luogotenenzc) v Milanu in v Benetkah naj bi bili podrejeni notranjemu ministru. Toda vmesni organ je postal üener a I-Gouvernement, ki si je uzurpiral oblast in si podredil namestnika. Radetzky je.vladal s trdo roko, vzpostavil je pravzaprav vojaško oblast. Trdost njegovega na- stopanja je omilil februarja 1857 novi guverner, cesarjev brat nadvojvoda Maksi- milijan (Meriggi, 1987, 365). Še pred njegovim nastopom je avstrijska vlada omeje- vala moč vojaških oblasti v deželah Lombardšja in Benečija (Veneto), prava civilna oblast se je dokončno vzpostavila šele leta 1855, a le za kratek čas. Leta 1859, v drugi italijanski zedinjevalni vojni, je Avstrija izgubila Lombardijo, Ta sprememba je napovedovala napredovanje procesa italijanskega združevanja in pri Italijanih pa tudi v evropski politiki je ostajala presumpcija, daje avstrijska Benečija del nedograjene Italije. Rodila je krizo vladanja v preostanku avstrijske italijanske posesti v Benečiji (Venetu). Očitno je bilo, da Avstrija ni bila uspešna niti z ustavnimi spremembami in njihovim uresničevanjem v letih 1860 in 1861. (Ghisalberti, 1969, 34) Koje bil z oktobrsko diplomo (1860) in februarskim patentom v avstrijski monarhiji uveden parlamentarni pravni red, je za bil za Lombardsko-beneško kraljestvo določen v 6. členu februarskega patenta - potem ko se bo pokazal primeren čas - poseben deželni statut. Za ta prehodni Čas pa so dali obema kongregacijama (v Milanu in Benetkah) pravico, cla v dunajski državni zbor pošljeta dvajset poslancev. Poslance naj bi prav- zaprav izbralo 16. aprila 1861 skupaj 844 volilnih mož z območja Benečije in po- krajine Mantova. Slab mesec dni (17. marca 1861) je bila razglašena ustanovitev Kraljestva Italije in med Italijani v Benečiji je bilo veliko protiavstrijskega razpo- loženja. Svojo navzočnost na volitvah so odrekli volilni možje in kandidati v duhu 'junaškega, a zakonitega upora zoper vlado" (Giusti, 1981, 62). Na podoben način so svojo nenaklonjenost avstrijski državi in vladi pokazali tudi italijanski poslanci v istrskem deželnem zboru, ko so z besedo "nessuno" odrekli sodelovanje Istre v du- najskem deželnem zboru (Quarantotti, 1936, 3-209; Barbalič, 1954, 292-300), po- dobno so ravnati Italijani na Južnem Tirolskem (Tridentinskem) (Sestan, 1961, 81-82). V takih okvirih je bilo vprašanje obstoja slovenske etnične skupnosti v Benečiji in njene samoodločbe obrobno in pomembno le za Slovence. Sicer so Beneški Slovenci ohranjali do Italije in italijanskega vprašanja podobna stališča kot leta 1848. Nekateri so sodelovali v pripravah za p rot i avstrijski upor v Furlaniji leta 1864, in ker je bil upor odpovedan, so na primer v Podbonescu skrili zalogo orožja v seniku, ki je bil last občinskega sekretarja Antona Crucila iz Ronca (Pilosio, 1966, 239, 259, 367). 5 ACTA HISTRIAE • 11 •2003 • 2 BRANKO M A R U I I Č : P R A V N I P O L O Ž A J B E N E Š K I H S L O V E N C E V O B P R I K L J U Č I T V I K I T A L I J I L E T A 1866, 1 -18 Ozemlje Beneških Slovencev je sodilo - kot smo že zgoraj povedali - v videmsko pokrajino. Pred tretjo italijansko osvobodilno vojno leta 1866 je bilo le še del be- neškega kraljestva oziroma videmske pokrajine, porazdeljene na 19 okrajev in na skoraj dvesto občin. Občine so bile treh stopenj: pokrajinska središča (Benetke, Ve- rona, Vicenza, Padova, Rovigo, Videm, Treviso, Belluno in kraljevsko mesto Bas- sano), občine s prek tristo posestniki in preostale; delovanje občin je nadziral okrajni glavar, pravico do lastne občinske uprave pa so imele le občine z več kot 3000 prebivalci. Slovenci so živeli predvsem v okrajih Čedad, Špeter Slovenov, Humin, Možac in TarČent. Pokrajino je upravljala pokrajinska kongregacija (Congregazione provinciale) v Vidmu, sestavljalo jo je osem članov, ki jih je na predlog občin imenovala osrednja kongregacija (Congregazione centrale) v Benetkah; dva delegata je pokrajina izbirala za sodelovanje v delu centralne kongregacije (Morassi, 2002, 8- 12). Kongregacije niso bile prava ljudska predstavništva, pač pa so se "morala zadovoljiti z vlogo običajnih birokratskih organizmov in posvetovalnega telesa" (Tessitori, 1966, 50). Po priključitvi k Italiji leta 1866 je nova videmska pokrajina štela 17 okrajev in 182 občin z okoli 480.000 prebivalci. V vojni leta 1866 je bila Avstrija sicer na italijanskem bojišču uspešna, toda usodo njenih italijanskih posesti je vendarle odločil njen poraz v boju s Prusijo. Ker so bili dogodki leta 1866 od- ločilni tudi za usodo Beneških Slovencev, naj bo naša pozornost najprej namenjena vojaškim dogodkom. K temu lahko še dodamo, da so se posamezni prebivalci na ozemlju Beneških Slovencev pripravljali tudi na upor zoper avstrijsko oblast, po- dobno kot leta 1864 (Blaas, 1866, 55; Leicht, 1911, 138-141). V vojna dogajanja leta 1866 je bil poleg vojskujočih se držav, predvsem Avstrije, Italije in Prusije, vpleten tudi francoski cesar Napoleon III., podpiral je zedinjevaine težnje Italije. Prav njegovo posredništvo je Italiji omogočilo, da je postajala suveren nad ozemljem Benečije v Času, ko je vojna še trajala. S preliminarno mirovno pogodbo, podpisano v Mikolovu 26. julija 1866 med Avstrijo in Prusijo, seje slednja obvezala, da bo pridobila premirje na italijanskem bojišču, kakor hitro bo francoski cesar izjavil, da bo dal Benečijo Italiji. To je cesar storil že naslednji dan, 27. julija, in tako je tudi določal Šesti člen 23. avgusta 1866 podpisane mirovne pogodbe med Avstrijo in Prusijo (ratificirane 30. avgusta), da je Benečija za Italijo pridobljena in da ji bo predana, takoj ko nastopi obdobje miru. S tem se je strinjal, kot povedano, avstrijski cesar in njegovo privolitev je nato vseboval tudi tretji člen mirovne pogodbe med Avstrijo in Italijo, podpisane na Dunaju 3. oktobra 1866.3 Določila preliminarne pogodbe iz Mikolova (26. julija 1866) s soglasjem avstrijskega cesarja in iz nje izvirajoče mirovne pogodbe med Avstrijo in Prusijo (23. avgusta 1866) je tako mogoče razumeti kot priznanje suverenosti Italije nad Benečijo 3 V knjigi Milice Kacin Wohinz irt Jožeta Pirjevca Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000 (2000, 17) je naveden datum 10. avgust 1866, ko si je Italija s podpisom mini zagotovila Benečijo. Taka napaka v tako ugledno knjigo ne sodi. 6 ACTA HiSIKJ AE • 11 • 2003 • 2 BRACKO M A R U Š 1 Č : P R A V N I P O L O Ž A J B E N E Š I C I H S L O V E N C E V O B P R I K L J U Č I T V I K I T A L I J I L E T A 1S66, 1-1$ in seveda nad videmsko pokrajino v smislu pactum in favorem tertii. (Beran, 1996, 97-120) Italija je to dejstvo upoštevala zlasti od dne, ko je njena vojska 25. julija 1866 prišla v Videm trt se je nato začela pomikati proti avstrijski meji. Toda prehod čez Sočo je Italiji preprečilo premirje v Krminu, 12. avgusta 1866. V premirju na- vedena določila so poleg drugega postavila tudi razmejitveno črto. po kateri so v okrajih Tolmezzo - Tolmeč, Moggio - Možac, Čedad, Humin, Tarčent, Špeter Slo- venov in Pa!manova začasno ostale avstrijske čete. Tako je Italija v času prodiranja njene vojske proti severu, ob koncu julija in na začetku avgusta 1866, ha osvojenih ozemljih delovala kot suveren, ozemlja je ime- novala "Provincie italiane liberate dalla dominazione austriaca". Vendar je 19. julija 1866, še pred podpisom premirja v Mikolovu, izšel dekret o sodni oblasti "ne! le provincie venete liberate dall'occupazione austriaca" (RULD, 1). Dne 4. avgusta 1866 je izšel kraljevi odlok, kije odločal, da so "vsi državljani enaki pred zakonom, ne oziraje se na veroizpoved; vsi uživajo enako vse civilne in politične pravice" (RULD. 2). Tako si so si sledili ukrep za ukrepom, med njimi so bili tudi taki kot odlok 28, julija 1866 o objavi italijanske ustave oziroma statuta (4. marca 1848), dekret o spremembi občinskih uprav (1. avgusta 1866). Med mnogimi dekreti je bil tudi tisti z dne 8. avgusta 1866, odpravil je telesno kaznovanje s palico (moški) in s šibo (žensk) v deželah, ki so bile osvobojene avstrijske dominacije (RULD, 3). Za območje Furlanije je pomemben ukrep imenovanje Quintina Selle za posebnega komisarja (Commissario straordinario) za videmsko pokrajino le tri dni po tem, ko so prve italijanske čete prišle v Videm. Sella je 17. avgusta 1866 razpustil videmski mestni svet in pokrajinsko kongregacijo, oba organa je nato obnovil v novi sestavi. Bil je obseden z mislijo, da je treba v okolju - v katerem bi bilo lahko pričakovati avstrijski protinapad - kjer ga je motila navzočnost avstrijakantov, konservativnih katoličanov in Slovanov ("slavi nelle zone isontine"), utrditi avto- riteto italijanske države (Ghisaiberti, 1969, 34). Navedenim kraljevim dekretom je sledil dekret o volilnih seznamih (L septembra 1866), 10. oktobra pa je izšel odlok, s katerim se je naznanjalo število in vsebina dekretov, ki so bili v pokrajinah Verona, Veoezia iti Mantova že izdani za "ita- lijanske pokrajine, osvobojene od avstrijske okupacije." (RULD, 4) Vse to zakonsko gradivo pa se tedaj ni moglo uresničevati v Beneški Sloveniji, kjer je bila še vedno avstrijska vojska. Tako piše dopisnik "Iz št. Petra nad Čedadom", da so 26. avgusta 1866 prišli v Spefer Slovenov italijanski ("laški") vojaki: "Mi Slovenci, ki spadamo v videmsko pokrajino, imamo posadko avstrijsko, postave pa laške; nobenega avstrij- skega gerba ni videti več pri nas ... Vradniki eni so zbežali k Lahom v Videm, eni so pa ostali in so plačevanj od Lahov. Pravijo eni, da laška meja bode segla so Soče; to pa se ne ve, ali bo resnično." (Zgodnja danica, 10. 9. 1866, 206) Tako so se zaradi okoliščin v Beneški Sloveniji kasneje opravile občinske volitve, drugod pa so se sicer 7 ACTA HISTRIAE • U • 2003 • 2 Bra»ko MARUŠ1Č: PRAVNS POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K ITALIJI LETA 1866, I-1S začele že 30. septembra 1866;4 avstrijska vojska je na primer zapustila Š peter Slo- venov dan pred plebiscitom, tj. 20. oktobra 1866 (Giornale di Udi ne. 25. 9. 1866; 23. 10. 1866). Prav v povezavi z demarkacijsko črto, ki jo je določalo premirje v Krminu, je vredno omeniti, da je razmejitev potekala na furlanskem sektorju deloma po jezi- kovni slovensko-italijanski (furlanski) ločnici, kar se je očitno ujemalo s temeljnim pogojem za sklenitev premirja (tako je določila Francija), z načelom uti possidetis (ozemeljsko stanje ob koncu vojnih spopadov) (DDI, 1). Tako razmejitev lahko po- vežemo tudi s poznejšimi dogodki, ko se je narodnostna (jezikovna) posebnost pre- delov Beneške Slovenije (špetrski okraj) pokazala ob določanju nove meje med Italijo in Avstrijo. Avgusta 1867 je slednja predlagala zamenjavo okraja Špeter Slo- venov z okrajem Primiero na Južnem Tirolskem (12.000 ljudi); Italija je zamenjavo odbila z non possumus, ker je pripadnost določil plebiscit leta 1866. (Podrecca, 1887, 151) Čeravno v spisih avstrijske razmejitvene komisije ni bilo o takih zamenjavah nič najti (Beran, 1996, 117), pa je vendar v času, ki je sledil premirju v Krminu, krožil v javnosti glas o zamenjavah bogatih ozemelj v južnem Posočju (Červinjan Cervignano) za revne slovanske okraje (slawische Distrikte) v videmski pokrajini. Avstrijska stran, sodeč po mnenju tržaškega namestnika Ernesta Leopolda Romana Kellersperga, v tako zamenjavo, ni privolila. Očitno je, da sije ozemlja v južnem Po- sočju želela pridobiti Italija. Komisar Quintino Sella je izdelal predlog o odstopu slovenskih vasi v predelu Nadiže (Beran, 1996, 115-1 16). Ozemlja beneških Slo- vencev pa se ni dotikal predlog italijanskega kralja Viktorja Emanuela O., ki je predlagal avstrijskemu veleposlaniku v Firencah Aloysu Karlu Kübecku, da bi za- menjali Avstriji določeno območje Ogleja (20.000 ljudi) za ustrezne predele na Južnem Tirolskem (Sandonä, 1932, 48-49). O demarkacijski črti, ki so jo določili v konvenciji o premirju (Convenzione d'Armistizio) v Krminu, pa je njen sopodpisnik general major Karl Möring sodil, da "zagotavlja polno svobodo pri napadu na italijanski prostor" (Ricaldone, 1992, 130). Rešitev začasnega stanja, kakršno je ustvarilo premirje v Krminu, je bila že omenjena dunajska mirovna pogodba med Italijo in Avstrijo z dne 3. oktobra 1866. 4 V beneškoslovenskih krajih oziroma v občinah, kjer so živeli tudi Slovenci, so bili na ifupanska mesta postavljeni: dr. Luigi Uecaz v Ahtnu. Valentino VelMscig v Stari Gori, dr, Giovanni Port.is v Čedadu, Giuseppe Armelini v Pojdi, Giuseppe Rieppi v Prapetnem, dr. Pietro Rotta v Rtinju, Antonio Tomiutti v Gorjanih (Montenars), Andrea Goriup v Št. Lenariti, Domemeo Btiitolo v Reziji, Giovanni Morandini v Na Bili (Resiuita), Giuseppe Seuderim v Dreki, Giuseppe Craghil v Grraekti, Giuseppe Mati7.ini v Ronen, Giuseppe Goies v Sovodnjah, dr. Luigi Sects v Spelru Siovenov, Antonio Crisetig v Srednjah, Antonio Specogna v Tarcetu (Tarcetto), Pinosa Valentino v Bardu, Giacomo Bearzi v Nemah, Antonio Marzolls v Platiščih m Nicolo Cristofoli v Tarčentu (Giornale di Udine, 22. 11. 1866). Župana Špetra Siovenov (Secli) in Tarčenta (Cristofoli) sta bila imenovana za okrajna šolska ravnatelja že pred plebiscitom z dekretom Quintina Seile z dne 16. oktobra 1866 (Giornale di Udine, 17, 10. 1866). 8 ACTA HISTRIAli. • 1] - 2003 - 2 BRANKO M A R U Š T E P R A V N I P O L O Ž A J B E N E Š K I H S L O V E N C E V O B P R I K L J U Č I T V I K ITALIJ I L E T A ISFIFI. J-18 Pogodba je v tretjem členu določala, da se avstrijski cesar strinja z združitvijo Lom- bardsko-beneškega kraljestva z italijanskim kraljestvom, in v preambuli določila, da je avstrijski cesar odstopi! francoskemu Lombard s ko-beneško kraljestvo in da je pripravljen priznati združitev s pridržkom, da se s tem soglaša tudi prebivalstvo. To pa je bi! seveda plebiscit, in ne navadna avstrijska cesija, ki bi bila za Italijo žaljiva. Plebiscitu na Beneškem (Veneto), dejanju, ki ga je zlasti pogojevala Francija, se to razpravljanje posebej ne posveča. V videmski pokrajini, sestavnem delu Benečije, je za Italijo glasovalo 105,386 glasovalcev, 36 proti, 15 pa je bilo neveljavnih gla- sovnic. Omeniti pa je le treba, daje bil 7. oktobra 1866 izdan dekret o sodelovanju na zborovanjih (comizi), na katerih naj bi se državljani 21, in 22. oktobra 1866 s si in no na tiskanem lističu izrekli za: "Dichiariamo la nostra unione a! Regno d'Italia sotto ii Governo Monarchico costituzionale de! Re Vittorio Emanuele e dei suoi successori" (RULD, 5), Dne 13. oktobra 1866 pa je bil izdan dekret o izvedbi plebiscita v "osvobojenih italijanskih pokrajinah", in sicer je določal, da se ga udeležijo 21 let stari državljani in tisti, ki niso dopolnili 21 let, a so delovali v vojski ali pa bili prostovoljci. Z dekretom z dne 14. oktobra 1866 je bilo objavljeno besedilo dunajske mirovne pogodbe (3. oktobra 1866) in dekret o njenem izvajanju; dekret je postal zakon 25. aprila 1867. Med pomembnejšimi zakonskimi določili, ki so nastala po plebiscitu, omenimo določitev volilnih kolegijev z dne 30. oktobra 1866 (štev. 3296) in 4. novembra 1866 izdani kraljevi dekret, ki je na podlagi rezultata plebiscita določa!, da je beneška pokrajina skupaj z Mantovo postala integralni del italijanskega kraljestva, in je v drugem členu imel določilo, da bo 82. člen italijanske ustave (Statut bo imel svojo polno učinkovitost od dneva prvega zasedanja obeh zbornic) ime! polno veljavo, ko bosta deželi imeli zastopstvo v parlamentu; dekret je dobil obliko zakona, ko sta ga izglasovali obe poslanski zbornici (18. julija 1867). Tako seje tudi formalno začela izvajati italijanska suverenost v novih pokrajinah in s tem tudi v Beneški Sloveniji, Plebiscit je seveda reševal temeljno formalno vprašanje, ne pa številnih problemov, ki so jih prinašale nove državnopravne razme- re. Vzporedno z uvajanjem nove oblasti pa se je postavljalo v ospredje zunanjepo- litično vprašanje - potek nove meje kraljevine Italije z Avstrijo in italijanski no- tranjepolitični problem - privolitev v centralistično ureditev (v videmski pokrajini jo je zastopal komisar Quintino Selia) ali pa federalizem oziroma deželni (pokrajinski) avtonomizem. Večkrat je bilo zapisano, da so Italija, morda država ali pa predstavniki Italijanov v videmski pokrajini, pridobivali Slovence z obljubami, da jim bo dala, v nasprotju z Avstrijo, šole v domačem jeziku in druge ugodnosti, zlasti take, ki so jih nekoč že uživali (Salvi, 1975, 212). O tem pravzaprav nimamo kakih uradnih izjav. Komisar Seila pa je že kmalu po prihodu v Videm ugotavljal, daje treba prikazati prebivalstvu razliko med avstrijsko in italijansko vlado in "onde agire sui paesi limitrofi nei quali 9 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • Z Branko MARUSiC; PRAVNI POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K ITALI.lf LETA 186S, t - IS 1'elemento italiano e molto combatutto da elementi clerieali, slavi e austriacanti" (Salimbeni, 1977, 73). S tem je pokazal na različnost videmskega okolja, kjer je močan proti liberalni odpor kazala zlasti krajevna cerkev. To je bil za nove oblasti kar resen problem in odsev teh razmer je zaslediti tudi v slovenskem tisku, v dopisih iz Beneške Slovenije.5 Ni pa nobenega dvoma, da se je odnos novih oblasti do drugorodcev ravnal po določilih 24. člena Statuta, ki je določal: "Vsi pripadniki kraljestva, naj imajo katerisibodi naslov ali katerosibodi stopnjo, so enaki pred zako- nom. Vsi uživajo na enak način privatne in politične pravice ter se pripuščajo k ci- vilnim in vojaškim ŝlužbam, v kolikor temu ne nasprotujejo izjeme, določene v po- stavah."6 Liberalno določilo je govorilo o enakosti posameznikov, medtem ko ni bilo nobenih jamstev za narodnosti, ali kakor je leta 1978 ugotavljal Emil Cenčič, duhovnik in pravnik, je praksa upravnih organov izključevala "izražanje narodnosti, ki bi ne bila italijanska" (Cenčič, 1978, 251). Italija v svojem državnem pravnem redu ni poznala problema različnih etničnih skupnosti, ie Francozi so v dolini Aoste imeli nekaj pravic, vse preostale skupnosti pa so bile na udaru asimilacije, ker je v Italiji vladalo prepričanje, da mora "država temeljiti na jezikovnem in kulturnem monolitizmu" (Ara, 1990,457-488). Od takega razumevanja je pot vodila le k asimilaciji, k "jasni asimilacijski politiki italijanskih oblasti do Benečanov" (Stranj, 1999, 121). To usmeritev je nakazal tudi dnevnik Giomale di Udine, urejal ga je znani furlanski publicist Pacifico Valussi in je bil v nasprotju z radikalnejšim La Voce del Popolo (glasilo Circoia popoiare) bolj umirjen, ko je. v svoji 9. Številki (12. septembra 1866) zapisal v dopisu iz Špetra Slovenov (takrat še San Pietro degli Slavi oz. Schiavi): "Vsi vedo, da niso Slovani iz Špetra in njegove okolice Italijani po izvoru, toda Italijani so po svojem čutenju in kulturi in tudi po jeziku predvsem tam, kjer lahko uživajo nekoliko izobrazbe ... Nič manj niso Italijani kot ostali." Taka stališča so prevevala odnos nove Italije do slovenskih Benečanov, pojavljala so se kar pogosto, tudi v večkrat citiranem članku Gli Slavi in Italia, ki ga je videmski dnevnik objavil 22. oktobra 1866 (Giomale di Udine, 22. 11. 1866; Petricig, 1977, 50-52; Černo, 1978, 396; Kacin-Wohinz, Pirje- vec, 2000). Uvajanje Benečije v italijanski državni prostor, predvsem na pravni podlagi, je trajalo nekaj mesecev. V sveženj ukrepov m odlokov so sodila tudi gospodarska vprašanja, zlasti povezana z denarnim prometom. Eden značilnih ukrepov so bile nedvomno volitve v državni zbor 25, novembra 1866 kot ena prvenstvenih nalog nove oblasti pa tudi krajevne politike, kije hotela vnovič dokazati utelešenost videm- 5 V Zgodnji daniti ( i . 10. !869, 219) je dopisnik P. (Peter Podreka) iz Špetra Slovenov zapisat: "'Libe- ralci', videti toliko pokorščmo in edinost duhovstva vse nadškofije do svojega ljubljenega nadškofa, so postati oSupljeni, ker upali so, da duhovstvo je razkosano ... marsikter, naveličan 'svobode liberalske', se zaveda, svoje zmote in zapeljevanja" 6 Prevod v: Pravni vestnik {1921, 3). 10 ACTA HIS TRIA E • 11 »2003 • 2 Branko MARUŠiČ: PRAVN! POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K ITALIJI LETA 1866. l - !8 ske pokrajine (v okviru Benečije) v italijanski državni prostor. Za od "Avstrije osvo- bojene kraje" je bilo določeno devet volilnih kolegijev (Videm, San Daniele, Čedad, Humin, Tolmezzo - Tolmeč, Palmanova, San Vito al Tagliamento, Pordenone, Spilimbergo). Ob volilnih okrajih pa je imela videmska pokrajina še 17 upravnih okrajev, Slovenci so živeli predvsem v okrajih Špeter Slovenov, Čedad, Humin, Tar- čent. Zaradi volilnega cenzusa je bilo malo volilnih mož (elektorjev). Volilna zako- nodaja je imela vse prej kot demokratičen značaj, saj je 466.000 prebivalcev videmske pokrajine predstavljalo ie 5985 elektorjev. V čedajskem volilnem kolegiju je rsa prvih volitvah zmagal Pacifico Valussi, zmerno vladno usmerjeni kandidat (konservativni liberalec), tu je bil vnovič izvoljen na volitvah 10. marca 1867 - državnozborske volitve so bile znova po dobrih treh mesecih zaradi padca Rica- solijeve vlade - in ki je svoj volilni program gradil na dejstvu, da je videmska po- krajina mejno območje, "vzhodni Piemont", moč Italije na vzhodu, kot ima na zahodu to nalogo pravi Piemont (Morassi, 2002, 49). Valussi, nekdaj v krogu tržaš- kih intelektualcev, zbranih ob reviji La Favilla pred letom 1848 in simpatizer kulturnega preporoda južnih Slovanov, je z teti spremenil svoj odnos do Slovanov ob Jadranu. Zagovarjal je njihovo asimilacijo tudi z javnim delovanjem v Vidmu, pred prihodom Italije 7 in zlasti po njem. Ustanovil naj bi nekakšno gibanje za poita- lijačenje Slovencev v videmski pokrajini (Primorec, 17. 3. 1867). Naslednji kraljevi dekret, kije zadeval tudi položaj Beneških Slovencev, je bila 2. decembra 1866 uvedba" italijanskega državnega občinskega in pokrajinskega zakona (20. marca 1865).s Na podlagi tega je začeta delovati videmska pokrajina, ki pa je v življenju Beneških Slovencev imela pomembno vlogo mnogo pozneje, takrat, ko je pri njenem delu sodeloval Ivan Trinko, to je od leta 1902. V njegovem dvajsetletnem delovanju mu ni uspelo pridobiti kakih temeljnih zakonskih določil za zaščito svojih rojakov, uspeh njegovega delovanja je bil v pridobitvah na gospodarskem in socialnem področju. Njegovo delo je v pokrajinskem svetu dopolnjeval Francesco Musoni, ki pa ga je z rojaki v nadiških dolinah vezalo bolj rojaŠtvo kot pa narod- nostna pripadnost. Prvi pokrajinski svet v videmski pokrajini pod Italijo je bil izvoljen konec decembra 1866, prvič pa seje sestal 3. januarja 1867. Že kmalu seje srečal s pro- blemom kompetentnosti pokrajinske in centralne oblasti zlasti pri vprašanju nasled- 7 V publikaciji H Friuli. Studi e reminiscenze (Valussi, 1865) je zapisal: "Sara una grande difesa della nazione ilaliana i! poser mosirare ai confini sttoi una civilta diffusiva, la quale ž alta a vincere quella deš tedeschi e ctegli Slavi, ehe da quella parte noti seppeuo finora opporci che la i ona materiale, divestero dinanzi a tci indietreggiare sni suolo itivaso ... Noi non invaderemo colla viotenza i loro paese; ma dspertutto dove i Romani erigevano un tempo i toro fortitizii hingo le Alpi Giulie, porremo qua telle faro deik halica civilii, che rispleocia fino sopra i paesi carantani e de Cragnolirii, e li faccia talora torcerc gli occhi da Vienna ..." 8 Prevelika podrejenost krajevnih avtonomij osrednji državni oblasti je dajala vtis, d a j e Itaiija pravna država, toda z dušo policijske države (Tessitori, 1966, 61). 11 ACTA HISTttiAE • II • 2003 • 2 Bnmfco MARU5IČ: PRAVNi POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K ITALIJI LETA 1866, 1-18 Siva denarnega sklada - Fondo territoriale (ustanovijen septembra 1851). ki gaje pod avstrijsko vladavino upravljala. Na 2, seji pokrajinskega sveta v Vidmu (i. marca ! 867) se je tako predsedujoči, odvetnik G io vami i Bati ista Moretti, spraševal: "Pokra- jina deluje avtonomno. Toda jasno je potreba povedati, da je bilo njeno predstav- ništvo postavljeno pod skrbništvo, Še preden je bilo rojeno." (Tessitori, 1966, 53) Nedvomno se tudi v takih izjavah in stališčih kažejo izvori kasnejšega in še danes delujočega furlanskega avtonomizma. Ta pa dokaznega gradiva za svoj obstoj ni iskal morebiti v posebnih jezikovnih in narodnostnih razmerah, v katerih je videmska pokrajina živela, pač v pravicah, možnostih in posebnostih, ki jih je ustvarjalo in dograjevalo stoletno sožitje z Beneško republiko. Čeravno je opozorila na etnično drugačnost mogoče opaziti, zlasti pri Valussiju, ki je izhajajoč iz te drugačnosti ("le varieta geografiche ed etnografiche del nostro paese") poudarjal svojo "staro mak- simo" o največji možni krajevni samoupravi, pri tem pa naj bi osrednja oblast reše- vala generalna vprašanja, znotraj in zunaj državnega ozemlja (Valussi, 1967, 177). Problem drugorodcev je bil za furlansko politično javnost problem asimilacije, zato ni bilo storjeno prav nič za ohranjanje jezikovnih in etničnih posebnosti v videmski pokrajini. Pač pa so se furlanski politiki še med vojno leta 5 866 in vse do sklenitve poteka nove državne meje med Italijo in Avstrijo potegovali za nove meje na reki Soči. Ko je predsednik italijanske komisije za določitev nove meje med Italijo in Avstrijo grof Carlo Feiice Nicolis Robilant predsedniku vlade in zunanjemu ministru Luigiju Feredicu Menabrei 14. decembra 1867 iz Benetk poročal o koncu dela ko- misije in pogovorov z avstrijsko stranjo, ni niti z besedico omenil narodnostnega po- ložaja ob tistem delu meje, ki je mejil na dežele Primorja. Zato pa je Avstrija v spodnjem Posočju dobila ozemlja - potem ko ni bila dosežena meja po Thalvvegu reke Soče navzgor, od njenega izliva v morje pa vse do pritoka reke Ter oziroma Idrija - naseljena z nedvomno italijanskim prebivalstvom. (DDI, 2) Za del furlanske politične javnosti je potek nove meje (sklepni akt o njenem poteku je bil podpisan v Benetkah 22. decembra 1867) pomenil razočaranje, Furianija je postala "izgubljena straža Italije" (Occioni-Bonafons, 1872-1875, 61-80). Med neraziskanimi problemi ostaja vprašanje odprave fevdalnih obveznosti v s Slovenci naseljenih krajih (in območjih) videmske pokrajine. Vprašanje je Avstrija reševala predvsem z zakonom z dne 17. decembra 1862 in ga ni rešila. Prav tako ne italijanska oblast še tri leta po priključitvi (Manfrin, 1967, 109-110). Rimska po- slanska zbornica je zakon o fevdalni odvezi v pokrajinah Benečije (Veneto) sprejela 11. aprila 1870. Prav mnoga nerešena gospodarska in socialna vprašanja so v začet- nih letih, v tranzicijskem času, postavljala novo italijansko oblast v neroden položaj. Poleg že omenjenega vprašanja zemljiške fevdalne obveze je bila eno temeljnih tudi davčna politika in navsezadnje tudi uvajanje celotne italijanske zakonodaje, kajti po prvem obdobju uvajanja so se pojavili pomisleki, da bi bilo treba določene zakone (trgovski, finančni, procesni) posodobiti. Razprava na zasedanju pokrajinskega sveta 12 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 Branko MARUŠIČ: PRAVNI POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K ITALIJI LETA i 856, i - i S v Vidmu (27. junija 1867) je sprejela sklep, "da se na Beneškem prekine uvajanje kraljevinskih civilnih in procesnih zakonov, ker jih je potreba revidirati" (Tessitori, 1966,58). Pouk v šolah je bil po priključitvi samo v italijanščini. Pred tem so otroke, v avs- trijski dobi, poučevali duhovniki v domačem jeziku (Pahor, 1970, 267), potem pa je bila šola izključno italijanska in šolska mreža je bila v slovenskih krajih slabo razvita in se je šolstvo začelo reorganizirati šele z letom 1867 (Orel, 1908, 29-30). Uradno poročilo o osnovnem Šolstvu za šolsko leto 1869-1870 izrecno omenja, da na primer v občini Casteldelmonte (Castel del Monte - Stara Gora) ni od leta 1847 nobene šole, do takrat je nekakšen pouk opravljal domači župnik (Rosa, 1870, 8). Razprava v pokrajinskem svetu v Vidmu leta 1871 je omenila, da je nepismenost, ki je pri moških v okolišu Špetra dosegala 83,15 odstotka, pri ženskah 96,89 odstotka, po- sledica izvajanja načela "obbiigare gli abitanti della Slavia di parlare la lingua italiana" (Micelii, s. a., 14). O stanju šolstva so bile nenehne tožbe tudi v slovenskem tisku, in ko je leta 1869 izšel katekizem za Beneške Slovence, je dopisnik iz Gorice v Zgodnji daniti menil: "Ne samo za versko stran je novi katekizem silno doželen, ampak tudi za slovenščino, ktero hočejo ondotni Slovenci svojim mlajšim izročiti, kakor sojo od svojih prededov prejeli." (Zgodnja dantca, 19. 3. 1869, 94) Toda 19. aprila 1869 je kraljevi komisar pisal županom slovenskih občin, daje v šolah ostro zapovedano poučevanje le v italijanskem jeziku. (Pahor, 1970, 268) Razmere se kijub pritožbam domačinov niso prav nič spremenile. Očitno je bilo, da so še slovenske pridige v cerkvah zbujale dvom o državljanski lojalnosti beneških Slo- vencev in strah pred iantazmo panslavizma (Blanchmi, 1.901, 8). Prvo strokovno besedo o pravnih in upravnih problemih beneških Slovencev je zapisal čedajski odvetnik Cario Podrecca. Pred njegovimi objavami so na položaj Slovencev v Italiji opozarjali predvsem časopisni članki in vesti v slovenskem jeziku, vendar zelo posplošeno in največkrat neargumentirano. Podrecca je v treh svojih knjigah, ki nosijo skupen naslov Slavia italiana (1884, 1885, 1887), a različne podnaslove, gradil ugotovitve zlasti na lastni pravni praksi in je nenehno mislil tudi na razmere pred prihodom Italije, na čas avtonomije pod Beneško republiko in na avstrijsko obdobje. Misel na tako ureditev ni bila po meri italijanske ustavne ure- ditve. Obnašanje italijanskih oblasti, ki ga je izrazil z vzklikom "Nevednost, biro- kracija in ozkosrčnost!" (Podrecca, 1887, 190), je veljalo tudi za dolinsko prebi- valstvo Furlanije. Podrecca je ugotavljal, da: "La Giustizia e lontana pel montanaro slavo ed anehe pel friulano." (Podrecca, 1887, 169) V svoji analizi obstoječega stanja pa je očitno mislil na vračanje na stare pravne razmere, na čas Beneške republike; na tak retrogradni korak je opozarjal tudi ocenjevalec Podreccove knjige (Rutar, 1889, 366). Podrecca je grajal italijansko politično in sodno oblast ter dajal prednost prejšnjim časom, zlasti avstrijskemu obdobju, tudi ko je govoril o rabi slovenskega jezika v uradnih postopkih. 13 ACTA HISTRIAE >31« 2003 • 2 Branko MARUSlČ: PRAVNI 5'OLOŽAj BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K 1TAL1.51 LETA [866. [-15 Ko seje v ponatisu prve Podreccove knjige Slavia iialiana (1884) pisec spremne besede spraševal, komu je bila ta knjiga namenjena, je ugotavljal, "da večina beneških Slovencev njenega sporočila ni mogla sprejeti. Med preprostimi ljudmi tudi ni bilo krožkov, društev in ustanov, ki bi mogli pospeševati Šiijenje nazorov, ki jih knjiga prinaša." (Petricig, 1977, 61) Sicer pa ljudstvo svoj jezik rabi "iz naravnega zakona, a niti v glavo mu ne pride, da bi prosilo za slovenske šole. Misli, da mora tako biti, kakor je, hočeš nočeš, kakor n. pr., ne more biti drugače, nego da se državi davek plačuje. In v tem prepričanju molči s fatalistično vdanostjo." (Orel, 1907, 64- 65) Po štirih desetletjih življenja v Kraljevini Italiji se pravni položaj Beneških Slo- vencev ni prav nič spremeni l ali drugače povedano, njihova jezikovna in narodnostna posebnost v odnosu do večinskega naroda, se ni kazala v kakem drugačnem položaju in dodeljenih jim pravicah. S tem v zvezi bi bilo treba pregledati poročanja o Beneških Slovencih v videmskem in furlanskem tisku, odnos videmskega pokrajin- skega sveta in občinskih uprav do beneškoslovenskih problemov ter političnih strank in državnih poslancev. Potovalec (Rihard Orel) je leta 1907 ugotavljal, da Beneška Slovenija, ki jo Italijani imenujejo s skupnim imenom Slavia Italiana, "ne tvori nikake posebne enote niti v administrativnem niti v cerkvenem oziru. Zato Slovenci nimajo v državnem zboru [poslanska zbornica ali senat v Rimuj lastnega zastopnika ali poslanca (de- putato), ker jih ni v nobenem političnem okraju toliko skupaj, da bi ga sami volili ali vsaj imeli večino. V deželni zbor [pokrajinski svet] tudi ne volijo sami, ampak združeni v štirih volilnih okrajih s furlanskimi sosedi; toda nediških je vendar toliko, da lahko nekaj zahtevajo; od šestero odbornikov Čedadskega okraja, kateremu so priklopljeni, sta zdaj dva Slovenca [Francesco Musoni in Ivan Trinko]." (Orel, 1907, 63) Orel ugotavlja dalje, daje v Beneški Sloveniji dvanajst Čisto slovenskih občin, ki poslujejo v italijanščini, ker vlada ne prizna slovenščine. Če je mogoče na občinskih sejah govoriti v domaČem jeziku, morajo pa biti zapisniki napisani v italijanščini. Za to skrbi "vladni patentirani uradnik", ki ima vso občinsko upravo v svojih rokah, župane nastavlja vlada. V cerkvi je s slovenščino bolje, v Šolah pa je strogo prepo- vedana. Pravni položaj beneških Slovencev je bil v obdobju do sprejetja nove italijanske ustave leta 1947 enak pravnemu položaju preostalih italijanskih državljanov. Nova ustava, nastala skoraj natanko celo stoletje po sprejetju Statuta, je uzakonila, kot seje izjasnil pravnik Alessandro Pizzorusso, "svobodno in spontano, lasten princip zaščite jezikovnih manjšin" (Pizzorusso, 1978, 67). Kakšen je bil potlej in je še vedno pravni položaj Beneških Slovencev, pa govorijo drugi sodelavci tega zbornika. 14 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 Brailko MAÍt l jS lC: PRAVNI POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB P iUKUUČITVI K ITALIJI LETA ISGfi, M S LA SITUAZIONE GIURIDICA DEGLÏ SLOVENIDELLA SLAVIA VENETA ALL' EPOCA DELLA LORO ANNESSIONE ALL'ITALIA NEL 1866 Branko MARüSlC Istisuto di storia Mifko Kos, ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Novi îrg 2 e-mail: brauko. mains ic@ gués Lara es. si RIASSUNTO Nella relazione l'atitore osserva che la situazione giuridica degli Sloveni délia Slavia Veneta va suddivisa in due periodi. principad: uno riguarda il faîtore tem- porale, l'altro invece la problemática.. Il primo arriva fino alla dissoluzione délia Repubblica di Venezia nel 1797, ¡neutre il secando inizia nel 1866. Il periodo inter- medio, hmgo quasi seltant'antii, è un periodo típicamente transitorio, Il primo è stato esaminato soprattutto dagli storici del diritto. Le loro ricerche sono infatti imperniate nella particolare autonomía che gli Sloveni lungo il ftume Natisone e i suoi affluenti han.no poluto usufruire e realizzare. La Slavia Veneta e la Resia, pià di qualsiasi altro territorio abitato dagli Sloveni, han no vissitto, a partiré dalla fine del diciassettesimo secolo fino agli aiini settanta del diciottesimo secolo, numeróse trasformazioni atnministrative e politiche a livello internazionale. Dopo il 1866, allorquando gli Sloveni délia Slavia Veneta entrarono a far parte dello Stato italiano, ebbe inizio nei loro confronti un atteggiamento ostile e una política assimilatrice. A dir vero la situazione giuridica degli Sloveni délia Slavia Veneta da.l punto di vista giuridico fórmale non registra grandi novità, poiché si son trovati nelle stesse condizioni di. tutti 't. cittadini, nuovi e vecchi, del Regno d'italia. Ma taie política conduceva la popolazione verso l'assimilazione. L'insegnamento scolastico, per esetnpio, venue impa.rti.to dopo l'annessione soltanto in lingua italiana. Una prima dissertazione critica in mérito ai problemi giuridici ed am.ministrativi degli Sloveni délia Slavia Veneta era stata redatta dall'avvocato Carlo Podrecca di Cividale. Nei propri scritti egli arriva aile constatazioni dettate soprattutto dalla prassi giuridica avendo considéralo constantemente anche le condizioni. prima dell' avvento dell'Italia nonché il periodo di autonomía durante la. Repubblica di Venezia e il periodo austríaco. Podrecca ebbe parole di biasimo nei confronti delle autorità politiche e giudiziarie italiane e privilegiava i periodi precedenti, soprattutto quello austríaco, anche quando pcirlava di uso délia lingua slovena nei procedimenti ufftciali. Ma cio non era conforme all'ordinamento costituzionale italiano. Durante i quattro decenni di vita nel Regno d'italia la situazione giuridica degli Sloveni délia Slavia Veneta non cambio affatto. La loro pecu.liari.tci lingüistica e nazionale nel rapporti con Ici maggioratun non si poteva esprimere. Agit Sloveni. délia. Slavia Veneta non vennero riconosciuti i loro diriiti. 15 ACTA HISTIUAE < 11 • 2003 * 2 Bratsko MARUSlČ: P (LAVNI POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRIKLJUČITVI K. ITALIJI LETA ISfiiS. t - iS Parole cluave: sloveni, Italia, Slavi.a veneta, minoranze nazionali, 1866, diritti delle minoranze LITERATURA DDI, 1 - I documenti diplomatici italiani (DDI). Prima serie, 7. Roma, 1983, 182- 183. DDI, 2 - DDI. Pi ima serie, 10. Roma, 1988, 3. . RULD, 1 -Raccolta ufficiale deile leggi e dei decreti del Regno dltalia (RULD), a. 1866 (2754-3487), 15. Torino, št. 3066, str. 1103. RULD,2-RULD,a. 1866 (2754-3487), 15.Torino, štev. 3216, str. 1516-1517. RULD, 3 - RULD, a. 1866 (2754-3487), 15. Torino, štev. 3151, str. 1595-1596. RULD, 4 - RULD, a. 1866 (2754-3487). 15. Torino, štev. 3250, str. 1895-1903. RULD, 5 -RULD, a. 1866 (2754-3487), 15. Torino, štev. 3236, str. 1854-1858. Antonini, P, (1865): II Friuli orientale. Milano, Francesco Vallardi. Ara, A. (1990): Scuola e minoranze nazionali in Italia. Studi trentini di Scienze Storiche, 69. Trento. Barbaiič, F. (3954): Prvi istarski sabori (1861.-1877.). Zagreb, Rad lugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, 281-429. Beran, J. (1996): Plebiscit in razmejitev v Benečiji (1866 in 1867). V: Marušič, B, Granda, S., Svoljšak, P. (eds.): Zahodno sosedstvo. Slovenski zgodovinarji o sio- vensko-italijanskih razmerjih do konca prve svetovne vojne. Ljubljana, Zgodo- vinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Biaas, R. (1968); Dalla rivolta Friulana nelFautunno 1864 alla cessione dei Veneto nel 1866. Veriezia. Blanchini, E. (1901): La Slavia. Cividale del Friuli, Associazione Don Eugenio Blanchini. Cenčič, E. (1978): Pravni aspekt slovenske manjšine v Italiji - Aspetto giuridico della minoranza slovena in Italia. V: Atti. Conferenza sui gruppi etnico Imguistici della provincia di Udine. Udine. Černo, V. (1978): Zgodovinsko-pravni vidiki Slovencev v videmski pokrajini. V: Atti. Conferenza sui gruppi etnico Imguistici della provinca di Udine. Udine. Čern?, A. (1906); U italskych Slovanu. Praha. Ghisalberti, C. (1969): Aspetti di vita pubbiica e amministrativa ne! Veneto intorno al 1866. Vicenza. Giomale di Udine. Udine. G i usti, R. (1981): U Veneto: 1859 1866. V: Valsecchi, F., Wandruszka, A. (eds.): Austria e province italiane 1815-1918. Potere centrale e amministrazioni locali. Bologna. 16 ACTA HISTRIAE* I I • 2003-2 Branko MARUŠIČ: PRAVK! POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB PRSK.UUC.lTVi K ITALIJI LETA 1Š66, i - I S Kacin Wohinz, M.. Pirjevec, J . (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000. Ljubljana, Nova revija. Leicht, P. S. (1911): Appunti su Cividale ed il suo territorio tiei fatti del risor- gimento dal 1859 al 1866. Atti della Accademia di Udine, íV S - L Udine. Leon, P. (1978): Economía e gruppi étnico iinguistici. Y; Atti coitferenza sui gruppi étnico iinguistici della provincia di Udine. Udine. Manfrin, L. (1967): Friuli risorgimentale. Aspetti della vita económica, política e sociale del Friuli prima e dopo l'annesione ali'ítalia (1859-1871). Pordenone, Tip. .Sanmarco, Marušič, B. (1998): Beneški Slovenci in Slovenija. V: Slovenija 1848-1998: iskanje lastne poti. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Mazohl-Wallnig, B. (1981): Cioverno centrale e amministrazione lócale. II Lom- bardo-Veneto, 1848-1859. V: Valsecchi, F., Wandruszka, A- (eds.): Austria e province italiane 1815-1918. Po tere centrale e amministrazioni local j. Bologna. Melik, V. (1996): Beneški Slovenci (1797-1866). V: Marušič, B, Granda, S., Svolj- šak, P. (eds.): Zahodno sosedstvo. Slovenski zgodovinarji o slovensko-italijan- skih razmerjih do konca prve svetovne vojne. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Meriggi, M. (1987): II regno Lombardo-Veneto. Torino, UTET. Micelli, F. (s. a.): La Provincia di Udine e il decentramento amminislrativo (1866- 1955). V: Rizzi, A. (ed.): II Palazzo della Provincia di Udine. Udine. Industrie grafiche editorial!. Morassi, L. (2002): II Friuli, una provincia ai margini (1814-1914). V: 11 Friuli - Venezia Giulia. Torino. Occiom-Bonafons, G. (1872-1875): I nostri confmi oriental!. Atti della Accademia di Udine, 3. Orel, R. (1907): Beneški Slovenci. Koledar (Vestnik) šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za prestopno leto 1908,22. Ljubljana. Orel, R. (1908): O šolstvu med beneškimi Slovenci. Koledar (Vestnik) šolske družbe sv. Cirila in Metoda za navadno leto 1909,23. Ljubljana. Pahor, D. (1970): Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja. V: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Ljubljana, Slovenski šolski muzej. Petrscig, P. (1977): Cario Podrecca. Biografska študija. V: Podrecca, C.: Slavja italiana. Trst, Editoriale Stampa Triestina. Pilosio, L. (1966): II Friuli ed i Friulani negii anni cruciali (1859-1866). Note di cronaca. II Friuli nel Risorgimento, 2. Udine. Pizzorusso, A. (1978): Le comunitá étnico linguistiche in rapporto al loro rico- noscimento giuridico nello stato italiano. V: Atti conferenza sui gruppi étnico liguisüci della Provincia di Udine. Udine. 17 ACTA HISTRIAE • 11 » 2003 • 2 Branko MARUŠIČ: PR.AVNI POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV OB ¡ 'RIKIJUČ1TVI K ÍTA1.UI LETA ¡ 8 « . 1 - i S Podrecca, C. (1887): S! avia Italiana, Le vicinie. Isti tu ti arami nistrati vi e giudiziari in relazione a quelli del Friuli ed alia storia comune. Cividale, F. Giovanni tipo- grafo-editore. Pravni vestnik (1921): Pravni vestni k, í/1921. Trst, Podružnica društva "Pravnik". Primorec. Gorica, Andrej Gabršcek. Quarantotti, G. (1936): Istria nel Risorgimento. Storia della dieta del Nessuno. Atti e memorie della Societá istriana di archeologia e storia patria, 48, 3-209. Quargnolo, M. (1989): 1848-1898. Cinquatesimo anniversario del quarantotto. V: Quargnolo, M.: Ricordi friulani. Udine, Societá Veneta Editrice, 4-5. Ricaldonc, L. (1992): Diario di un caro nemico. Guerra, politica e amori di un generale austríaco nel Véneto e nel Friuli degií anni 1860. Gorizia, Editrice goriziana. Rosa, M. (1870): Suli'istruziofie primaría nelle províncíe di Udine e Belluno nell'an- no scolastico 1868-1869. Udine. Rutar, S. (1889): Slavia italiana. Le vicinie. Ljubljanski zvon, 9. Ljubljana, Tiskov- na zadruga. Salimbeni, F. (1977): II problema delle minoranze slave al confine orientale del Véneto dopo il 1866. Studi Goriziani, 46. Gorizia, Tipografía sociaSe, Salvi, S. (1975): Le lingue tagliate. Storia delle minoranze linguisíiche in Italia, Milano, Rizzoli. Sandona, A. (1932): L'irredentismo nelle lotte politiche e nelle contese diploraatiche italo-austriache, 1. Bologna, Zanichelli. Sesían, E. (1961): L'opposizione alie riforme costituzionaii del 1860-1861. V: La crísi dell'impero austríaco dopo VilMranca. Trieste, R, Monciatti. Strajn, P. (1999): Slovensko prebivalstvo Furlaníje - Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi. Trst - Ljubljana, Slovenski raziskovalni inštitut - Na- rodna in študijska knjižnica Trst - Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Tessitori, T. (1966): Friuli 1866: Uomini e problemi. Udine, Del Bianco. Turna, II. (1933): Avtonomna uprava Beneške Slovenije. Pravni vestnik, 57. Trst, Podružnica društva "Pravnik". Valussi, P. (1865): II Friuli. Studi e reminiscenze. Milano, Tip. internazionale. Valussi, P. (1967): Dalla memoria d'un vecchio giornalista deil'epoca del Risorgi- mento italiano. Udine, Tip. A. Pellegrini. Vilfan, S. (1978): L'Autonomía della Slavia Italiana nel periodo patriarcale e Veneto. V: La storia della Slavia italiana. San Pietro al Natisone - Trieste, Editoriale Stampa Triestina - Centro di studi Nediža. Vilfan, S. (1996): Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska matica. Zgodnja danica. Ljubljana, Janez Krizostom Pogačar. 18