"•           t                  I
Žalostna pot.                                         1
Razšarja solnce širno ravan,       '         »Prišel je sinoči sovrasnik v naš grad,       ¦
kraljič mlad jezdi črez mirno ravan.    in padel je oče in pcuiel je brat.                 I
Oj, solnce se smeje sladko tako,           Sovražnik je vničil deželo mi vso,               I
kraljiču pa lice vse je bledo.                  oj, vničil jo z mečem, z ognjeno rokd.
JPo kelihih roznih rosa bledi,                  Jaz sam sem se rešil,  s konjicem sam
in solza v oleh kraljiču drhti.               bežim, bežim . . . ah, in ne vem, kam!
In dalje hiti — naprej, naprej              Naprej me nese konjič, naprej
do nedoglednik, sinjih rnej ...             do nedoglednih, sinjih mej . . .«
Nad širno poljano ptica leti                  Na širni ravani solnce gori,
in mehko kraljiču zažvrgoli:                 črez širno ravan kraljič hiti . . .
»Kaj žali, kraljii moj, te tako}             In ptica v višinah poje slovo,
Zakaj ti solzno je mlado oko ?«¦             oj, poje mu mehko, poje tako:
Povesi solzne kraljič oči                         »Ko tretjič razžari solncc ravan,
in šalosten ptici tako govori:                rešenja pride veseli ti dan:
Na širni ravani lcšal boš,
oj, ležal mrtev sred tihih roš . . .«
1                                                              '                                     Cvetko Slavin