STRATEGIJE IN PRAKSE ENERGETSKE OSKRBE V SLOVENIJI STRATEGIJE IN PRAKSE ENERGETSKE OSKRBE V SLOVENIJI 11 11 STRATEGIJE IN PRAKSE ENERGETSKE OSKRBE V SLOVENIJI UREDILA ŽARKO LAZAREVIC IN ALEKSANDER LORENCIC Ljubljana 2015 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji ©2015, Inštitut za novejšo zgodovino. Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe tega dela ali njegovih delov, bodisi s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanje ali shranitvijo in objavo v elektronski obliki. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 620.9(497.4)(091)(082) STRATEGIJE in prakse energetske oskrbe v Sloveniji / uredila Žarko Lazarevic in Aleksander Lorencic. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. - (Zbirka Vpogledi ; 11) ISBN 978-961-6386-55-5 1. Lazarevic, Žarko 281149184 ZALOŽBA INZ Odgovorni urednik dr. Aleš Gabric ZBIRKA VPOGLEDI 11 ISSN 2350-5656 Žarko Lazarevic in Aleksander Lorencic (ur.) STRATEGIJE IN PRAKSE ENERGETSKE OSKRBE V SLOVENIJI Recenzenta dr. Matjaž Bizjak dr. Jurij Perovšek Jezikovni pregled Bojana Samarin Polona Kekec Oblikovanje Barbara Bogataj Kokalj Tisk Medium d.o.o. Naklada 300 izvodov Založnik Inštitut za novejšo zgodovino Soizdajatelj monografije Znanstvenoraziskovalni center SAZU – Zgodovinski inštitut Milka Kosa; zanju dr. Oto Luthar in dr. Petra Svoljšak Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji VSEBINA Žarko Lazarevic, Predgovor................................................................................................... 5 1 Družbeni in ekonomski kontekst........................................................................7 Žarko Lazarevic, Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji.................................................................................... 9 Nina Vodopivec, Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju......................................................................................................................... 25 2 Tradicionalni viri............................................................................................... 43 Miha Serucnik, Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem................................45 Miha Serucnik, Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja..................... 67 Mitja Suncic, Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice.......................................................................................... 93 Stane Granda, Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo..............................................141 3 Fosilna goriva................................................................................................. 163 Peter Vodopivec, Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu... 165 Katarina Keber, Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga.......................... 181 Mitja Suncic, Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja..................................................................................................... 197 Jože Princic, Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991............................................................................................ 253 Aleksander Lorencic, Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji.................... 275 4 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji 4 Elektrika......................................................................................................... 289 Jože Princic, Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije v casu obnove in centralnoplanske ureditve (1945-1950)......................................... 291 Viri in literatura....................................................................................................................... 313 Imensko kazalo....................................................................................................................... 331 O avtorjih..................................................................................................................................337 Seznam (pomembnejših) kratic............................................................................................341 5 Predgovor V gospodarskem zgodovinopisju je povsem jasno, da je vsaka gospodarska aktivnost pogojena z uporabo dolocenega energetskega vira. Lahko celo zapišemo, da viri in nacini zajemanja energije in njihovo spreminjanje skozi cas dolocajo gospodarsko in socialno strukturo razlicnih družb. Kot zahteven tehnološki, gospodarski, ekološki in socialni proces so nacini in vsebine energetske oskrbe tudi mocno vplivali na strukturo ekonomije in družbe. Problem visoke energetske odvisnosti odlocilno zaznamuje sodobne družbe in njene strategije gospodarskega in družbenega razvoja. Stabilna energetska oskrba je zanesljivo vec kot zgolj tehnološka ali gospodarska paradigma. Dejstvo je, da je ni mogoce zvesti na tako ozke kategorije, scasoma je namrec postala nacin življenja. Pri raziskovanju slovenske gospodarske zgodovine vprašanja energije in energetske oskrbe niso bila opredeljena kot pomemben raziskovalni problem. Obravnavalo se jih je vzporedno, predvsem na primeru premoga, pa še tam bolj s stališca kolicin izkopa ali rudarjev s stališca komunisticnega koncepta delavskega razreda. Povsem so izostali poudarki korelacije med energetskimi viri, a tudi poskusi umešcanja raziskovalnih vprašanje energije, virov in preskrbe v širši družbeni in gospodarski kontekst. Zavedajoc se tega smo pred leti, z združenimi mocmi kolegov, zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino in Zgodovinskega inštituta Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, zaceli s projektom Strategije in prakse energetske oskrbe Slovenije. V spletu srecnih okolišcin je projekt v letih 2011–2014 financno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Pricujoca monografija predstavlja rezultate tega projekta. Med nastajanjem projekta smo objavljali le posamezne, delne rezultate dela. Obdelanih vsebin v obliki razlicnih delovnih študij pa je bilo bistveno vec. Pricujoca monografija je nastala s povzemanjem, priredbo in povezovanjem teh študij. Z njo želimo zgodovinarski in drugim zainteresiranim javnostim predstaviti historicne gospodarske in družbene vidike uporabe razlicnih energentov v slovenskem prostoru: lesa, vode, premoga, elektrike, nafte in plina. 6 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji V zasnovi je monografija razclenjena na dve osnovni ravni. Prva zajema kronološki, druga vsebinski vidik, obe pa se prepletata. V koordinatah casa posamezne obravnave v monografiji zamejuje trajanje zadnjih dveh stoletij, 19. in 20. stoletja. Obe stoletji povezuje sicer zamudniška in pocasna modernizacija gospodarske in družbene strukture, tudi modernizacija energetske oskrbe z enakimi razvojnimi lastnostmi. Casovna zamejitev monografije sledi ustaljenim clenitvam zgodovinskih obdobij v slovenski historiografiji. Je tudi smiselna in vsebinsko utemeljena, saj opozarja na prevladujoce prakse energetske oskrbe. Hkrati pa v casovni perspektivi nazorno izpostavlja temeljni prehod, ki se je zgodil na Slovenskem po drugi svetovni vojni, prehod iz energetske neodvisnosti v zunanjo energetsko odvisnost, iz decentralizirane v centralizirano metodo energetske oskrbe v skladu s tehnološkimi in družbenopoliticnimi zahtevami. S prestrukturiranjem energetske potrošnje in prehodom na uporabo nafte in zemeljskega plina, kar se je v polnem obsegu pojavilo v desetletjih po drugi svetovni vojni, se ni spremenila samo struktura ekonomije, temvec tudi energetska bilanca Slovenije in struktura zunanjetrgovinske menjave. Kakor se je Slovenija približevala industrijski družbi, tako je izgubljala energetsko neodvisnost, ki je znacilnost agrarnih družb. Temu je bilo treba prilagoditi strategijo gospodarskega in socialnega razvoja. Prispevke v monografiji smo pisali glede na postopno opušcanje enostranske energetske oskrbe in nadomestno prakso socasne uporabe vec razlicnih virov energije. Gre torej za postopnost preoblikovanja razlicnih platform energetske oskrbe in virov ter postopno diverzifikacijo energetske oskrbe. Tako lahko v posplošeni shemi 19. stoletje energetsko oznacimo kot dobo lesa (in njegovega derivata oglja) in premoga, ki poganjata industrijsko revolucijo. V prvi polovici 20. stoletja sobivata in se prepletata premog in elektrika. Nagel industrijski in prometni razvoj po drugi svetovni vojni pa v gospodarstvu mocno okrepi še pomen nafte in zemeljskega plina ter ju pridruži že uveljavljenim nacinom izrabljanja pogonskih moci premoga in elektrike. Vsebinsko monografijo zaznamuje locevanje med tradicionalnimi in modernimi energetskimi viri, katerih uporaba sledi splošnim razvojnim potezam slovenske družbe in gospodarstva. S tematizacijami energentov smo želeli nakazati interakcijo in soodvisnost med posameznimi energenti ter med strukturo in dinamiko gospodarskih in socialnih sprememb v slovenskem prostoru. Kot v drugih primerih slovenskega gospodarskega in družbenega razvoja je tudi za energijo oziroma uporabljane energetske vire mogoce zatrditi, da so bili na eni strani gibalo, na drugi pa posledica družbenih in gospodarskih sprememb. Žarko Lazarevic Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 7 1. DRUŽBENI IN EKONOMSKI KONTEKST 8 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 9 Žarko Lazarevic ENERGETSKE TRANZICIJE IN OSKRBA Z ENERGIJO – ORIS HISTORICNIH PROCESOV V SLOVENIJI Oskrba z energijo predstavlja v sodobnih družbah in gospodarstvu enega najpomembnejših procesov v življenju. Je temelj družbene in gospodarske dejavnosti. Sestavine energetske oskrbe v gospodarskopanožnem pomenu združujemo v pojem energetike. Termin energetika vsebuje gospodarske dejavnosti s podrocja odkrivanja, pridobivanja, pretvorbe, prenosa in distribucije energije.1 Pri energetiki oziroma oskrbi z energijo gre za enega osrednjih fenomenov in dejavnosti, ki so vseskozi prisotni v ozadju procesov preoblikovanja gospodarstva in družbe. V literaturi je tako jasno izpostavljena 1 Enciklopedija Slovenije 3, str. 42. 10 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji teza, da obstaja tesna povezava med sposobnostjo ekstrakcije in konverzije energije za vsakdanjo rabo ter doseženo stopnjo družbenega in gospodarskega razvoja.2 Prehajanja na nove vire energije so bili zahtevni tehnološki in družbeni preobrati. Energetski viri so simbol, bolje receno, gibalo in hkrati tudi posledica tehnološkega napredka. Uvajanje novih energetskih virov je rezultat znanstvenotehnicne revolucije, rezultat temeljnih inovativnih in aplikativnih procesov v razvoju tehnologije 19.3 in 20. stoletja.4 Prenos dosežkov v realno življenje je imel v gospodarstvu, krajini, življenju ljudi in družb daljnosežne posledice, in to v tehnicnem, tehnološkem ter gospodarskem in socialnem pogledu.5 Ko govorimo o energetski oskrbi, je treba razlikovati med predmoderno in moderno industrijsko družbo. Tako v gospodarsko tradicionalnih (organskih) kot tudi modernih družbah ima zadostna oskrba z energijo izjemen pomen, le stopnja pomembnosti je razlicna. V predmoderni, tradicionalni agrarni družbi so zahteve po energiji dokaj nizke in enostavno zadovoljene, v modernih družbah pa zelo visoke in tehnološko kompleksne. Pred industrijsko dobo so ljudje zajemali in uporabljali živalsko in cloveško energijo, energijo naravnih tokov (voda, veter) in biomaso (pretežno les), da bi zadostili potrebam za gretje, kuhanje, svetlobo, transport in delo. Razpoložljivost energije je bila omejena z lokacijo. Viri mehanicne energije so bili omejeni na delovno živino, vodna kolesa, vodne in mline na veter, jadra v ladijskem prometu. Uporaba biomase (lesa in oglja), vošcenih svec, tudi oljenk, je bil najbolj razširjen (pravzaprav edini) nacin pretvorbe kemicne energije v toploto in svetlobo. Zajem naravnih tokov energije je bil lociran zlasti na podeželje in skromno prisoten v gospodarski izmenjavi. V tradicionalni agrarni družbi je bilo le malo trgovine z energetskimi viri. Vecina energetskih virov je bila nekomercialnega izvora.6 Z industrijsko dobo se pokaže temeljna locnica med predmoderno in moderno družbo, saj se strukture energetske oskrbe preoblikujejo. Tisocletna tradicija zanašanja na cloveško in živalsko moc, biomaso in delno tudi na naravne tokove energije se je postopno iztekla prav z industrijsko dobo. V ospredje so stopila fosilna goriva, ki ponujajo vecjo zanesljivost, izkoristek in grelno sposobnost.7 S prehodom na fosilna goriva se je spremenila tudi paradigma zajema energije. S premogom, kasneje tudi z nafto in plinom, so se uveljavila goriva omejenega obsega v naravi. Ko jih porabimo, jih ni vec mogoce obnoviti.8 2 Smil, Energy in World History. 3 Smil, Creating the Twentieth Century. 4 Smil, Transforming the Twentieth Century. 5 Rosa, Machlis and Keating, Energy and Society, str. 149–172. 6 Grübler, Transitions in Energy Use, str. 169. 7 Jones, Urbanization and Energy, str. 330. 8 Wrigley, Energy and the English Industrial Revolution, str. 21–25. Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 11 Z omembo izteka predmoderne dobe se s stališca energetske oskrbe pojavlja povsem novo vprašanje. Poti in nacini zamenjave energetskih virov oziroma modeli energetskih tranzicij postanejo kljucni dejavniki. V historicnem loku razpoložljivih virov in nacinov uporabe energije se s stališca strukture potrošnje ponujajo tri energetska tranzicijska obdobja. Prva tranzicija zajema nadomešcanje tradicionalnih, nekomercialnih in obnovljivih virov energije s fosilnimi gorivi, in to že komercialnega znacaja. Razvodnica tega prvega prehoda je bila industrializacija oziroma širitev uporabe mehanicne energije parnega stroja, ki ga je prevladujoce poganjal premog. Druga tranzicija vkljucuje spremembe v strukturi uporabljenih energetskih virov komercialnega znacaja (premog, nafta, naravni plin, jedrska energija in obnovljivi viri energije). S tretjo energetsko tranzicijo pa oznacujemo procese pretvorbe energetskih virov v druge oblike energije, denimo uporabo razlicnih energetskih virov za pretvorbo v elektricno energijo.9 Ob robu posplošenih modelov je nujno izpostaviti še tri pomembne poudarke, ki dodatno pojasnjujejo okolišcine energetskih tranzicij. Prvi poudarek opozarja, da procesov energetskih tranzicij praviloma ni sprožilo izcrpanje prevladujocega energenta, temvec tehnološki napredek. Z njim so nastopile nove potrebe in tudi novi nacini zadovoljevanja energetskih potreb. Iz decentralizirane oskrbe z energijo so z novimi energenti nastajali tehnološko zahtevni sistemi, ne samo pridobivanja ali pretvorbe, temvec tudi distribucije energije. Drugi poudarek izpostavlja procesne znacilnosti energetskih tranzicij. Prehodi na nove energetske vire niso bili absolutni, nasprotno, bili so pocasni in nikakor niso pomenili hipne zamenjave obstojecih virov. Soobstoj oziroma socasna uporaba razlicnih energetskih virov (tradicionalnih in modernih) je bila znacilnost, in ne izjema. Ocitna pa je bila sprememba deleža posameznih virov v energetski bilanci, kjer so, v skladu z modernizacijo gospodarstva in gradnjo potrebne infrastrukture, sodobni energetski viri postopoma nadomešcali tradicionalne. S tretjim poudarkom stopa v ospredje dinamika zamenjave energetskih virov. Energetske tranzicije so bile obicajno sestavljene iz predadaptacijske in adaptacijske faze. Predadaptacijsko dobo je možno opredeliti kot cas spoznavanja novega energenta in njegovih možnih potencialov. Širše uporabe novega energenta še ni oziroma je na ravni zanimivosti. V takih razmerah adaptacija novega energetskega vira zaradi neustrezne gospodarske strukture (tudi infrastrukture!) in odsotnosti trga zaradi izostanka povpraševanja še ni mogoca. Energetske tranzicije so bile torej kompleksni in soodvisni oziroma vzrocno-posledicno povezani procesi. Potekale so lahko le v ustreznem gospodarskem in družbenem kontekstu, odvisne pa so bile od absorpcijske sposobnosti in razvojne dinamike konkretnih okolij.10 9 Grübler, Transitions in Energy Use, str. 170. 10 Smil, Energy Transitions, str. 1–24; Grübler, Transitions in Energy use, str. 169–172. 12 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji V tem kontekstu je treba misliti tudi na vprašanje slovenskih energetskih tranzicij. Z vzpostavitvijo korelacije med strukturo energetske oskrbe in doseženimi razvojnimi gospodarskimi stopnjami dolocamo tudi okvir interpretacije. Gospodarsko in tehnološko sofisticirana družba uporablja bolj kompleksne vire in nacine distribucije energije. S tega izhodišca je povsem jasno, da s kakovostno opredelitvijo znacaja gospodarskega razvoja Slovenije v zadnjih dveh stoletjih socasno opredeljujemo tudi casovni okvir in dinamiko energetskih tranzicij. Kot sta bila gospodarstvo ali družba zamudniška v posvajanju oblik modernizacije,11 tako sta bila, primerjalno gledano, zamudniška tudi v strukturnih obratih pri zajemu, pretvorbi, distribuciji in uporabi energetskih virov. Ob tem je nujno opozoriti, da so termini energetskih tranzicij in njihove vsebine analiticni prijemi. V vsakdanji praksi niso bili tako jasno razvidni in tudi posamezne energetske tranzicije so bile pocasne, gradualisticne z razlicnimi vmesnimi stopnjami, prepletanji. Uporaba razlicnih energetskih virov je globoko zaznamovala prostor in cas. Scasoma je pridobivanje energije in njena distribucija postala zelo pomembna gospodarska panoga, ki je znatno prispevala k bruto domacemu proizvodu, za povrh pa še zagotovila eksistenco množici zaposlenih in njihovim družinam. V predmoderni dobi je bil slovenski prostor ekonomsko strukturiran na prevladi agrarnih dejavnosti, s poudarkom na izrabi cloveške in živalske energije. Druga sistemska znacilnost je bila energetska samozadostnost. Temu se je pridruževala še tehnološka nezmožnost transportiranja in distribucije energije v vecjem obsegu. Navedeni znacilnosti seveda generirata tudi naslednjo, prostorsko dimenzijo. S stališca dimenzije prostorske umestitve je treba poudariti, da so bili v tej zgodnji dobi zajemi, pretvorbe in uporabe energije za razlicne proizvodne in življenjske namene združeni, na istem mestu ali v neposredni bližini. Pridobivanje in pretvorba energije sta bila prostorsko razpršena, brez medsebojne povezave. Hkrati sta bila zajem in pretvorba energije lesa ali vode ekološko najmanj problematicna, najmanj obremenjujoca za okolje. Doba 19. stoletja je bila doba, ko se je v slovenskem prostoru zacel postopen prehod na fosilna goriva, predvsem premog, ceprav so se pojavljale tudi že prve plinarne in elektrarne. Pretežni del 19. stoletja je bil slovenski prostor navezan na tradicionalne vire energije.12 Kot družba z absolutno prevladujocim velikim deležem kmeckega prebivalstva13 ni imela velikih energetskih potreb. Kmetijstvo je bilo temeljna gospodarska panoga. Prevladovale so male razdrobljene kmetije, ki so vecinoma zagotavljale zgolj eksistencni minimum. V kmetijstvu, kjer so bile energetske potrebe dokaj majhne, so za obdelovanje in transport uporabljali 11 Lazarevic, Tranzicija in zamudništvo, str. 275–287 12 Lazarevic, Plasti prostora in casa, str. 115. 13 Lazarevic, Tranzicija in zamudništvo, str. 275–287 Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 13 predvsem živalsko in cloveško moc. Les pa je bil tisti, ki je zagotavljal osnovne potrebe po kuhanju in gretju. Osnovna oskrba z lesom je bila kmetom pred odpravo fevdalizma zagotovljena z institutom služnostnih pravic, po izvedeni defevdalizaciji pa z delnim preoblikovanjem služnostnih pravic v lastninske pravice.14 Pri kmetijski dejavnosti je vsekakor treba omeniti še zajemanje naravnih tokov energije, kar so predstavljali številni vodni mlini in žage na slovenskem ozemlju. Neagrarni proizvodni sektor kot spodbujevalec energetskih tranzicij je bil v 19. stoletju skromen. Prehod iz protoindustrijske v industrijsko dobo je bil zelo pocasen, z vec kot nekajdesetletnim zaostankom za bližnjo severno okolico. V drugi polovici 18. stoletja je sicer v slovenskem prostoru nastopila višja rast neagrarne proizvodnje, ki pa je bila dalec od tega, da bi vplivala na vecjo spremembo strukture gospodarstva kot celote. Približno polovico izpricane rasti naj bi zagotovili manufakturna proizvodnja, fužine in rudarstvo.15 S tem so rasle tudi energetske potrebe. Poglavitni energetski vir je bil les in njegova izvedenka oglje, tradicionalna energetska vira. Zlasti fužinarstvo16 in proizvodnja stekla17 (pa tudi opekarstvo), ki sta bila pomembna stebra neagrarne proizvodnje, sta bila pogojena ne samo z osnovno surovino, temvec tudi z zadostnimi energetskimi viri. Lesa je bilo zaradi visokega deleža gozdov dovolj. Zaradi povpraševanja (razvoj tehnologije!) se je mocno razmahnilo kuhanje oglja. S širitvijo proizvodnje, ki je bila tehnološko enostaven proces in je znana že iz zgodnjih dob, je postalo oglarjenje pomembna gospodarska postavka. Oglarjenje je bilo razširjeno v celotnem slovenskem prostoru. Višek proizvodnje je bil dosežen v 19. stoletju, potem pa je sledilo pešanje zaradi postopnega prehoda na premog. Sredi stoletja naj bi najvec oglja pridobivali na Gorenjskem, samo na Jelovici naj bi bilo leta 1826 kar 838 enot za žganje oglja. Mocno središce oglarjenja je bil Kocevski rog, pa tudi obmocje Trnovskega gozda, od koder so oglje vozili v idrijski rudnik živega srebra. Drugje je bila dejavnost oglarjenja manjšega obsega in s tem tudi manjšega gospodarskega pomena.18 Ravno oskrba fužin, steklarn, rudnikov in drugih manufakturnih obratov je kazala rastoci gospodarski pomen zadostne in kakovostne energetske oskrbe. Tu se pokaže najvecja prednost premoga, ki je v primerjavi z lesom ali njegovo izvedenko ogljem imel višjo energetsko vrednost ob manjših kolicinah. Bil je torej relativno cenejši. To je bila velika in odlocilna prednost premoga, tudi v slovenskem prostoru. Z njim je bila povezana prva energetska tranzicija, to je 14 Bolj podrobno glej Kacicnik Gabric, Kmecke služnosti in njihova odprava. 15 Šorn, Zacetki industrije na Slovenskem, str. 62–63. 16 Mohoric, Dva tisoc let železarstva na Gorenjskem, Prva knjiga, str. 49–180; Šorn, Vzpon in zaton spodnještajerskega fužinarstva, str. 144–156. 17 Glej npr. Slokar, Zgodovina steklarske industrije na Goriškem, str. 64–66; Minarik, Pohorske steklarne; Valencic, Steklarni v Zagorju, str. 186–191. 18 Prah, Zgodovina oglarjenja, str. 53. 14 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji prehod na fosilna goriva. S premogom so se še okrepili tehnološke zahteve in gospodarski pomen pridobivanja in distribucije energije. Z industrializacijo je torej nastopila nova energetska doba, doba prehoda od organskega k energijsko bogatemu gospodarstvu, kot je ta prehod oznacil E. A. Wrigley.19 Nova tehnologija in nov energetski vir sta šla z roko v roki. Izum parnega stroja je pomenil zacetni vzgon industrializacije, premog postane njegovo poglavitno gibalo. Parni stroj je vzpostavil trajno povezavo med fosilnimi gorivi in industrializacijo. Parni pogon strojev, pretvorba najprej energije lesa, kasneje pa izkljucno premoga, je izpostavil številne prednosti. Tako je presegel omejitve zajema energetskih virov zaradi prostorske zamejenosti in naravnih danosti. Možnosti energetske oskrbe so se s pojavom premoga spremenile. Zajem energije se je razširil na druga podrocja, stran od gozdov ali vodotokov. Vzpostavljale so se nove relacije; premog ni bil vsepovsod prisoten, nujno ga je bilo transportirati. Zato se je uporaba energije zgošcala v industrijskih centrih ob železniških progah, da bi amortizirali dokaj visoke prevozne stroške. Železnice so, med drugim, tudi omrežje, ki omogoca pretok energetskih virov, kar dokazuje prostorska razporeditev slovenske industrije ob železniških progah.20 Na slovenskem prostoru se je ob železniških tirih vzpostavil t. i. industrijski Y, kakor je to opredelil Jože Šorn.21 Kljub izjemni inovativnosti uporabe parnega stroja pa je osnovno tradicionalno energetsko nacelo še vedno vztrajalo. Proizvodnja in poraba energije sta bili še vedno prostorsko združeni.22 Proces adaptacije premoga ni bil posledica enega samega hotenja, tudi ni bil ne hiter ne enostaven in ni bil brez posledic. V njem je poleg ekonomskih in tehnoloških dejavnikov imela svojo vlogo tudi ekološka plat oziroma prekomerno izkorišcanje gozda ali lesa kot energenta. Tako Ivan Mohoric piše, da so na Kranjskem porabili za cetrtino vec lesa, kot bi bilo priporocljivo glede na letni prirast gozdov. Obnova gozdov ni dohitevala porabe, kar je dolgorocno vodilo v izcrpavanje. Zaradi tega so oblasti po letu 1830 vezale nove koncesije za uporabo lesa v energetske namene v industriji na že dosežen obseg skupne uporabe lesa23 ali pa na obveznost uporabe kaloricne moci premoga, kot poroca Jože Šorn za spodnještajerske fužine na primeru koncesije iz leta 1826.24 19 Wrigley, Energy and the English Industrial revolution, str. 26–52. 20 Novak, Razmestitev industrije v Sloveniji, str. 69 – 98; Gospodarska struktura Slovenije. 21 Šorn z industrijskim Y opozarja na prostorsko umestitev industrije v smeri Maribor, Celje, Ljubljana, Trst, z odcepom proti Jesenicam v Ljubljani. Šorn, Karakteristicni premiki v industrializaciji, str. 121–125. 22 S pojavom premoga kot osrednjega energetskega vira nastopijo tudi ekološki problemi, tako na mestu pridobivanja premoga (rudniki) kot na oziroma v prostorih pretvorbe energije premoga (kurišca). Vec o tem glej Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki danes in nikoli vec, str. 415–436 in Seher, Zgodovina premogovnika Velenje, Prva knjiga, str. 217–353. 23 Mohoric, Dva tisoc let železarstva na Gorenjskem, str. 176–180. 24 Šorn, Vzpon in zaton spodnještajerskega fužinarstva, str. 151. Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 15 Daljnovidni so videli prihodnost svojih fužin, steklarn in opekarn v uporabi premoga in koksa. Tisti, ki so prisegali na tradicijo ali niso bili sposobni financirati prehoda na premog, so ostali na oglju. »In pri na pol obrtništvu,« kot je zapisal Jože Šorn.25 Šorn je s temi preprostimi besedami plasticno ponazoril energetske dileme casa in prostora 19. stoletja na Slovenskem. Prehod na uporabo premoga je bil vec kot zamenjava energetskega vira. Šlo je tudi za zamenjavo tehnološke paradigme in posvojitev modernega koncepta industrijskega obrata, industrijske proizvodnje. Uporaba premoga je tudi na Slovenskem postala locnica modernizacijskih tendenc. O tem zelo nazorno pricata konsolidacija fužinarstva in oblikovanje sodobnih industrijskih železarskih obratov na Jesenicah,26 Ravnah in Prevaljah27 ter v Štorah.28 Navedeni industrijski obrati so bili postopno z železniškimi povezavami integrirani v širši prometni in gospodarski prostor. Zgovoren je tudi primer steklarn v okolici Celja, kakor sta pisala Orožen in Felicijan. Steklarne so bile gosto posejane v vsej celjski okolici, srecamo jih v Mislinji, na Skomerju, v Rakovici in Oplotnici, na Svetini, v Loki pri Žusmu in Logu ob Sotli, v Jurkloštru in pri Št. Juriju ob Taboru. Vse so živahno delovale, dokler jim je bilo na voljo obilje lesa ali oglja v bližini. Kakor hitro pa se je lesna masa zaradi posekov oddaljevala, so zacele usihati tudi steklarne, kajti prestavljanje mesta proizvodnje, prevoz lesa ali oglja je višal proizvodne stroške. Tak razvoj pri eni od temeljnih proizvodnih sestavin je terjal nujno prestrukturiranje na nov vir energije. Tiste steklarne, katerih lastniki niso imeli možnosti ali kapitala, da bi zaceli kuriti premog namesto lesa, so izgubile tla pod nogami. Preusmeritev na premog so od številnih steklarn na Celjskem opravile le štiri: libojska, zagorska, trboveljska in hrastniška, torej tiste, ki so imele v neposredni sosešcini tudi rudnike premoga.29 S pocasno industrializacijo slovenskega prostora, ki je dobivala vecji zagon šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja, je bila dolocena tudi dinamika širjenja uporabe premoga v gospodarstvu. Neredko so posamezna industrijska podjetja imela v svoji lasti tudi premogovnike, da bi si zagotovila nemoteno preskrbo.30 Gospodinjstva so še v casu med obema vojnama pretežno ostajala zvesta uporabi drv. Ob skromnem domacem podjetniškem povpraševanju obeti niso bili svetli. Pocasna rast izkopa na slovenskem ozemlju temu pritrjuje. Vecjo produkcijo premoga v Sloveniji je spodbudilo šele povpraševanje družbe Južnih železnic po premogu. Do hitrejše rasti izkopa premoga je prišlo v osemdesetih letih 19. stoletja, ko je sovpadlo nekaj procesov. Najprej je treba izpostaviti zgošcanje 25 Šorn, Vzpon in zaton spodnještajerskega fužinarstva, str. 152. 26 Mohoric, Dva tisoc let železarstva na Gorenjskem, 311–395. 27 Šorn, Vzpon in zaton spodnještajerskega fužinarstva, str. 144–156. 28 Brunner, Ustanovitev in zgodnja zgodovina železarne in valjarne Štore pri Celju, str. 145–156. 29 Orožen in Felicijan, Kratka gospodarska zgodovina Celja, str. 31. 30 Šorn, Premogovniki in njihovi rudarji, str. 59–66. 16 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji železniškega omrežja na lokalni ravni,31 ki je postopno krepilo povpraševanje po premogu prek potreb družbe Južnih železnic. Tudi naglejša industrializacija od osemdesetih let dalje je prispevala svoj delež. Novi industrijski obrati so s povpraševanjem spodbujali izkop. Potekalo je tehnološko posodabljanje premogovnikov, ki je zviševalo produktivnost dela v rudnikih.32 In ne nazadnje potekala je tudi koncentracija premogokopne dejavnosti pod okriljem Trboveljske premogokopne družbe (TPD).33 Indeksi rasti izkopa premoga so bili impozantni. V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja so v slovenskih premogovnikih izkop premoga podvojili. Proizvodnja je narašcala vse do zacetka prve svetovne vojne. Leta 1913 so izkopali dvainpolkrat vec kot tri desetletja poprej. Delež TPD je bil neprekosljiv. Samo v zasavskih rudnikih so v dobrega pol stoletja izpred prve svetovne vojne vec kot podeseterili izkop premoga. To je zelo zviševalo mesto in pomen TPD v slovenskem premogovništvu. Delež TPD v celotnem izkopu premoga na slovenskih tleh je v casu od zacetka osemdesetih let 19. stoletja pa do prve svetovne vojne redno obsegal med 80 do 86 %.34 TPD je primer, kako pomemben sektor v sodobnem gospodarstvu je energetika. Taka koncentracija proizvodnje pri enem samem ponudniku energije je pomenila tudi koncentracijo ekonomske moci. Premogovništvo je bilo namrec najpomembnejša veja slovenskega rudarstva, obenem pa tudi ena najpomembnejših neagrarnih gospodarskih panog, ki je zaposlovala najvec delavcev. Med podjetji je imela najvidnejšo vlogo ravno TPD. V obdobju med obema vojnama je veljala za najvecje gospodarsko podjetje v državi. Za tedanje razmere je šlo za ogromno, naravnost kolosalno gospodarsko družbo. Po pomenu in moci je dalec presegala slovenske meje, pa tudi jugoslovanske razsežnosti so ji bile komaj dovolj. TPD je bilo namrec najvecje jugoslovansko podjetje, bilo je lastnik vseh slovenskih rudnikov premoga, poleg tega pa še nekaj opekarn, cementarn in tovarn apna v Revirjih. Velicina TPD je razvidna tudi iz dejstva, da so njene delnice kotirale kar na osmih borzah, treh jugoslovanskih (Ljubljana, Zagreb, Beograd) in v petih tujih financnih središcih: na Dunaju, v Parizu, Pragi, Lyonu in Ženevi.35 Že ti podatki so vec kot dovolj zgovorni, še bolj povedni pa postanejo, ko ob njih postavimo dejstvo, da je delniška glavnica TPD predstavljala kar 35 % vsega slovenskega delniškega kapitala tega casa.36 31 Bogic, Pregled razvoja železniškega omrežja. 32 Mohoric, Problemi in dosežki rudarjenja, Prva knjiga, str. 226–275. 33 Šorn, Premogovniki in njihovi rudarji, str. 21–41. 34 Šorn, Premogovniki in njihovi rudarji, str. 70–73. 35 Compass 1932, str. 549–555. 36 Celoten slovenski delniški kapital je v obdobju med vojnama znašal 560 milijonov dinarjev, delniška glavnica TPD pa 200 milijonov dinarjev. Gosar, Osnovna narodnogospodarska in socialna vprašanja, str. 96. Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 17 V obdobju med obema vojnama je energetski pomen Slovenije v okvirih jugoslovanske države narasel. Slovenski premogovniki so redno krili okoli 40 % jugoslovanskih potreb. Izkop je zelo narasel, bližal se je dvema milijonoma ton, delež TPD je bil okoli 80 %. Rast izkopa je bila posledica širitve in poglabljanja trga. Obseg oskrbovanja železnic s premogom se je razširil, premog je pocasi izpodrival drva v gospodinjstvih, zagnali so nove termoelektrarne.37 V drugi polovici 20. stoletja je premog izgubil nekaj relevantnosti zaradi prestrukturiranja energetske oskrbe. Elektrifikacija in adaptacija nafte in plina je zmanjševala povpraševanje po premogu, tako v transportu, industriji kot tudi v gospodinjstvih. Premog je v prvih povojnih desetletjih odigral vlogo najpomembnejšega energetskega vira socialisticne industrializacije. Elektrika je bila cilj, premog pa na dosegu roke za zapolnitev energetske bilance Slovenije in pretvorbo v elektricno energijo.38 Do konca sedemdesetih oziroma osemdesetih let 20. stoletja je slovenska proizvodnja premoga za trikrat presegla raven izpred druge svetovne vojne. Izkopali so prek 6 milijonov ton premoga, poglavitni potrošniki so bili industrijska podjetja in termoelektrarne. V naslednjih desetletjih se je izkop sukal okoli navedene ravni.39 V precepu med ekonomsko upravicenostjo, izostankom investicij v posodabljanje, potencialnimi zalogami in varstvom okolja so se oblasti konec devetdesetih let odlocile za postopno zapiranje rudnikov v Zasavju.40 S tem je bilo konec tradicije in svojevrstne rudarske kulture, ki se je v zadnjih dveh stoletjih razvijala v Zasavju. Premog sicer ni izginil iz energetske bilance Slovenije (rudnik Velenje in uvoz), a je njegov relativni pomen bistveno manjši kot kdaj koli v 20. stoletju. Ko je bilo premogovništvo na vrhuncu moci in gospodarskega pomena, pa so bili že v polnem teku procesi druge in tretje energetske tranzicije. V teh procesih so vodni tokovi zopet pridobili veljavo, premog pa je ohranil svoj pomen. S predadaptacijo in adaptacijo elektrike na novih tehnoloških osnovah so za zajem in pretvorbo izrabljali moc naravnih vodnih tokov, socasno pa so za proizvodnjo elektrike uporabljali premog. To je bil velik tehnološki in gospodarski preobrat. Nastopila je doba elektrike, ki je revolucionarno spremenila transmisijo energije. Proizvodnja elektricne energije, prenos prek bakrenih žic in razvoj elektromotorja so radikalno spremenili transmisijo in uporabo energentov. Ustvarila so se nova razmerja, vzpostavili so novo energetsko omrežno infrastrukturo z daljnovodi in drugimi napravami. Železnice so postopno izgubile pomen kot energetsko omrežje. Spremenil se je razvojni vzorec ekonomske in prostorske distribucije, kajti nastopil je nov moment. Do obsežne elektrifikacije so proizvodne dejavnosti 37 Mohoric, Problemi in dosežki rudarjenja, Druga knjiga, str. 274–276. 38 Princic, Strategija energetske stabilnosti, str. 158–176. 39 Statisticni letopisi za leta 1953, 1956, 1970, 1981, 1991, 2000, http://www.stat.si/publikacije/pub_ letopis_prva.asp 40 Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki danes in nikoli vec, str. 321–356. 18 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji sledile energetskim tokovom. Z elektrifikacijo pa je prek povezanih omrežij elektricna energija sama prihajala do uporabnika. Prostorske omejitve so dobile nov pomen, orodja in stroje je poganjala energija, proizvedena dalec proc. Podoba in znacaj produkcije sta se spremenila, saj so stroji na elektricni pogon lahko postavljeni kjer koli v dosegu elektricnih omrežij. Presežena je znacilnost prvega obdobja industrijske dobe, nastopila je locitev proizvodnje energije in njene porabe. Poslej sta to dva razlicna prostora, povezana z omrežjem. Hkrati je elektricna energija v sistem nacrtovanja energetske oskrbe vnesla princip centralizacije, saj je bilo nujno enotno in usklajeno upravljanje prenosa energije. Tudi prodiranje elektrike v slovenski prostor je bilo oklevajoce in pocasnejše od bližnje sosešcine, a vendarle z manjšo razliko kot v primeru industrializacije.41 Tudi v tej tranziciji se je potrdil vzorec splošnega gospodarskega razvoja v teh krajih. Na ravni predadaptacije slovenski prostor ni zamujal, kasnili pa so procesi polne adaptacije, torej procesi široke rabe elektricne energije. V nekaterih primerih je bila uporaba elektrike pri nas zelo zgodnja in brez zamudništva. Prva žarnica na Slovenskem je zasvetila v Mariboru leta 1883, štiri leta po njeni iznajdbi. Postojnska jama in kopališce Laško sta bila z elektriko razsvetljena že sredi osemdesetih let 19. stoletja. Nadalje je leta 1894 v Škofji Loki zacela delovati prva javna hidrocentrala, leta 1895 pa dizelska elektrarna, ki je napajala prvi elektricni tramvaj v Piranu. Leta 1897 je zacela na Ljubljanici v Fužinah pri Ljubljani delovati prva hidroelektrarna na trifazni elektricni tok, ki je oskrbovala bližnjo papirnico v Vevcah.42 Vendar so bile to samo posebnosti. Množicne uporabe elektrike še ni bilo, ker je bila za povprecne potrošnike predraga, investicije v naprave in omrežje pa previsoke. Elektrifikacijo slovenskega prostora je spodbudilo povecano domace povpraševanje po energiji. Prvi zacetki elektrifikacije so obsegali samo razsvetljavo tovarn, nato javne mestne razsvetljave in pogon komunalnih naprav (vodne crpalke, tramvaj). Pred prvo svetovno vojno se je le malo industrijskih podjetij (ali rudnikov) zanašalo na elektricni pogon strojev ali elektricno razsvetljavo. Elektrifikacija podeželja je bila v povojih ali v nacrtovanju. V zacetku so uporabljali enosmerni tok, ki ni omogocal prenosa elektricne energije na vecje daljave. Zato so bile prve elektrarne majhne, z 10 do 100 kW moci, namenjene potrošnji elektrike v neposredni bližini. Med dvema vojnama je bilo zgrajenih vec novih in velikih elektrarn. Gradnjo elektrarn, daljnovodno in krajevno elektricno omrežje, povezovalne in razdelilne transformatorske postaje so izvajale Kranjske deželne elektrarne ter številni elektrifikacijski odbori in zadruge, država, banovina in zasebne delniške družbe.43 41 Hughes, Networks of Power. 42 Studen, Modernizacija nacina življenja, str. 36 (29–42). 43 Ob koncu prve svetovne vojne so bile v Sloveniji naslednje vecje elektrarne: Fala z mocjo 35.150 kW, Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 19 Vsekakor je treba opozoriti na 15. avgust 1931. Takrat je bilo v Sloveniji prvic sklenjeno in povezano elektricno omrežje. Avgusta 1931 so v omrežje vkljucili daljnovod Crnuce–Velenje, kjer so na racun nemških reparacij ob rudniku zgradili veliko termoelektrarno. S tem je bilo sklenjeno slovensko omrežje za prenos elektricne energije, kajti povezali sta se dve do tedaj loceni distribucijski smeri. Postavitev tega daljnovoda je omogocila tudi priklop Ljubljane na slovensko elektricno mrežo, kajti Ljubljana se je dotlej oskrbovala z elektriko iz mestne elektrarne in elektrarn v Šiški in Tacnu. Priklop daljnovoda je bil plod širokopotezne elektrifikacije Slovenije v casu med obema vojnama. Potekala je v dveh trasah. Ena smer, ki so jo gradile Kranjske deželne elektrarne, je izhajala iz elektrarne v Završnici na Gorenjskem in je potekala proti vzhodu. Druga smer se je zacenjala v falski elektrarni pri Mariboru in je širila omrežje od severa proti jugu, dejansko na Štajerskem. Elektrifikacija proti vzhodu je potekala hitreje kakor v smeri sever–jug. Razlog je bil v poslovni politiki švicarskega podjetja, Schweizerische Elektrizitäz- und Verkehrgesellschaft iz Basla, lastnika elektrarne v Fali in izvajalca elektrifikacije od severa proti jugu, ki ni kazalo zanimanja za širitev omrežja na podeželju. Daljnovode je gradilo predvsem tam, kjer je bila zagotovljena velika poraba. Po njihovih merilih so bili to kraji z razvito industrijo. Podeželju so elektricno energijo dobavljali le na debelo, tako da so morali odjemalci na lastne stroške graditi razdelilne postaje. Poleg tega so prebivalstvu zaracunavali elektricni tok dražje kot Kranjske deželne elektrarne. Vse to je upocasnjevalo širitev elektricnega omrežja na Štajerskem. Veliko mest in vasi je imelo tudi lastne elektrarne in lokalna omrežja, ki so z odkupi pocasi, zlasti v smeri zahod–vzhod, prehajali v last velikih podjetij za proizvodnjo in prenos elektricne energije. Elektrifikacija je zajela približno slabo polovico prebivalstva Dravske banovine pred drugo svetovno vojno. Dogajala se je tudi konsolidacija elektroenergetskega sektorja. Proizvodnja, distribucija in prodaja so se postopno koncentrirale pri vecjih podjetjih, ki so bila kapitalsko, organizacijsko in tehnološko bolj trdna.44 Šlo je za isti proces, kakor ga je mogoce opazovati na primeru TPD ob koncu 19. in zacetku 20. stoletja, ko je s prevzemi manjših rudnikov intenzivno koncentrirala izkop premoga pod svojim okriljem. Zanimivo je, da je TPD leta 1906 zgradila termoelektrarni v Trbovljah in Zagorju. Leta 1914 so staro opustili in postavili novo termoelektrarno v Trbovljah na Završnica in Bohinj z mocjo 2.250 kW in Ljubljanska mestna elektrarna z mocjo 1.200 kW. Do let pred drugo svetovno vojno so se zmogljivosti elektrarn podvojile. Kranjske deželne elektrarne so gradile predvsem daljnovodno in krajevno elektricno omrežje in odkupile vec krajevnih elektrarn skupaj z elektricnim omrežjem, in sicer elektrarne Bohinj, Zagradec, Žiri in Kocevje s skupno mocjo 1.100 kW. V letih 1929 in 1934 sta bili pri državnem rudniku Velenje zgrajeni dve termoelektrarni skupne moci 7.250 kW, v Trbovljah pa leta 1938 elektrarna z mocjo 12.500 kW. Zgrajenih je bilo tudi vec manjših krajevnih in tovarniških elektrarn. 44 Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945; Rueh, Elektrifikacija Dravske banovine, str. 430–444. 20 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji bregu Save. Leta 1938 pa so jo povsem prenovili in v njej kurili premog slabe, ne prodajljive kakovosti. TPD je s tem utrdila položaj ponudnika elektricne energije za širše okolje. Zmogljivosti elektrarne so presegale njihove potrebe po elektricni energiji za razsvetljavo in pogon strojev v podjetju.45 Tudi mnoga druga industrijska podjetja so kot TPD imela zagotovljeno oskrbo z elektriko iz lastnih virov, podobno kot so v zacetku prehajanja na fosilna goriva nekatera industrijska podjetja imela v lasti svoje rudnike premoga. Po letu 1945 je elektrifikacija, v razmerah komunisticne gospodarske ureditve, poleg gospodarskega vidika pridobila izrazit ideološki naboj. Postala je ne le simbol, temvec tudi ideološko merilo napredka. Hkrati je treba opozoriti, da je podjetniški pristop v procesu elektrifikacije zamenjala izrazita nacrtnost – najprej v okvirih centralno-planskega gospodarskega ustroja, kasneje v skladu z resolucijami kratko- in dolgorocnega gospodarskega razvoja Slovenije. Ti dokumenti so energetsko oskrbo postavili za osrednjo tocko gospodarske politike, z izrazitim poudarkom na elektricni energiji.46 To je vplivalo na organiziranost; elektroenergetski sistem so povsem centralizirali in monopolizirali proizvodnjo, distribucijo in prodajo v okvirih enega samega državnega podjetja. S politicnimi in ekonomskimi reformami je tudi elektrogospodarstvo dobivalo nekoliko vec odgovornosti za lastni poslovni uspeh, vendar se vse do zacetka devetdesetih let 20. stoletja in tranzicijskega obdobja ni izvilo iz opredelitve dejavnosti posebnega družbenega pomena. Ni prav tvegana trditev, da so imele termoelektrarne že od vsega zacetka elektrifikacije pomemben delež v energetski bilanci Slovenije. To je podaljševalo relevantnost premoga kot pomembnega energetskega vira še dalec v 20. stoletje, kar je razvidno iz že omenjene statistike izkopa premoga, a tudi iz razmerja med posameznimi energenti. Z zagonom Jedrske elektrarne v Krškem so se razmerja temeljito spremenila, kar potrjuje znacilnost tretje energetske tranzicije. Jedrska elektrarna Krško je nadomešcalo moc termoelektrarn in tako zmanjševala relativno pomembnost premoga za energetsko bilanco Slovenije. Leta 1960 so tri cetrtine elektrike pridobili iz vodnih virov. Zaradi prikljucitve novih termoelektrarn je ta delež do leta 1970 padel na malo vec kot polovico. Od takrat je delež hidroelektrarn še naprej padal, narašcal pa delež termoelektrarn, ki so do leta 1980 že prispevale vec kot polovico proizvedene elektrike v Sloveniji. Po vkljucitvi jedrske elektrarne Krško v omrežje – v celoti je zacela delovati februarja 1982 – pa so se deleži postavili na novo. Njena vkljucitev v omrežje s polno mocjo je namrec povecala razpoložljivi obseg elektricne energije za malo manj kot 40 %, kar je bil izjemen prirast v vsej zgodovini elektrifikacije v Sloveniji. 45 Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki danes in nikoli vec, str. 363. 46 Princic, Pospešena elektrifikacija, str. 100–120. Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 21 V tem letu so hidroelektrarne v skupno proizvodnjo elektrike prispevale le še 28 %, termoelektrarne 48 % in jedrska elektrarna 24 %. V devetdesetih letih sta se deleža termoelektrarn in jedrske elektrarne tako rekoc izenacila po pomenu, hidroelektrarne pa so prispevale manj kot 30 % proizvedene elektricne energije.47 Pred drugo svetovno vojno so v Sloveniji proizvedli zaokroženo 300 milijonov,48 leta 1992 pa 12.000 milijonov49 kilovatnih ur elektrike. In v tem povecanju se skrivajo globoki procesi družbene in gospodarske modernizacije Slovenije v 20. stoletju. Kaže se kompleksen in zahteven prehod iz nizkoenergetskega v visokoenergetsko gospodarstvo oziroma prehod iz agrarne v industrijsko družbo. Hkrati proizvodnja in potrošnja elektrike razkriva rast obsega slovenskega gospodarstva. Rast proizvodnje je bila posledica strme rasti porabe v industriji in gospodinjstvih. Procesi nagle industrializacije in urbanizacije, ki so zajeli Slovenijo v drugi polovici 20. Stoletja, ne bi bili mogoci brez ustrezne energetske oskrbe. Elektrika oziroma elektroenergetski sistem je odigral kljucno vlogo. Hkrati pa je nagla rast elektroenergetskega sistema pomenila tudi tehnološko posodabljanje družbe in gospodarstva. Pomembna je bila zlasti vkljucitev jedrske elektrarne. S tem se je Slovenija pridružila skupini držav, ki je sposobna uporabe in upravljanja najbolj sodobnih in zahtevnih tehnologij. Rasti proizvodnje in potrošnje elektricne energije niso spremljale samo gradnje novih zmogljivosti,50 temvec tudi širitve in prenove prenosnega in distribucijskega omrežja, da je bil v elektrodistribucijski sistem zajet tako rekoc vsak del državnega ozemlja. Kaže se tudi mednarodna dimenzija, saj se je z navezavo na italijansko in avstrijsko omrežje slovensko elektrogospodarstvo vkljucevalo v evropske energetske tokove elektricne energije, kar pa ne bi bilo mogoce brez tehnološke združljivosti domacega omrežja z mednarodnimi standardi.51 Prehod v visokoenergetsko gospodarstvo je dopolnjeval tudi proces adaptacije nafte in plina v drugi polovici 20. stoletja. Zacetek predadaptacije nafte in plina na slovenskem ozemlju datiramo v sredino 19. stoletja, ko so v severovzhodnih predelih zaceli rocno crpati nafto. Leta 1859 so v Dravogradu zagnali prvo rafinerijo nafte. Z destilacijo so pridobili petrolej in razlicna maziva. S tem je bila za dolga desetletja dolocena osnovna uporaba nafte oziroma njenih derivatov. Na eni strani je šlo za uporabo pri razsvetljevanju mestnih ulic in hiš, na drugi strani za mazanje koles. Vse do zacetkov intenzivne motorizacije je bila 47 Statisticni letopisi za leta 1960, 1970, 1982, 1992, http://www.stat.si/publikacije/pub_letopis_prva.asp. 48 Reuh, Elektrifikacija Dravske banovine, str. 442. 49 Statisticni letopis 1995, http://www.stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=19&leto=1995&jezik=si 50 V petnajstih letih po drugi svetovni vojni so zgradili in vkljucili v omrežje hidroelektrarne Maribor, Dravograd, Savica, Moste in Medvode, Vuzenica, Vuhred in Ožbalt. Zaceli so graditi nove bloke v termoelektrarnah v Trbovljah in Šoštanju. V letu 1970 so se jim pridružile še hidroelektrarna Zlatolicje in termoelektrarne Trbovlje, Brestanica in toplarna Ljubljana, leta 1981 še JEK. 51 Bolj podrobno glej Zgodovina slovenskega elektrogospodarstva. 22 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji to prevladujoca oblika uporabe nafte.52 Tudi predadaptacija in adaptacija plina v Sloveniji je vezana na razsvetljavo zasebnih prostorov in mestnih ulic in trgov, v Ljubljani, denimo, od leta 1861, v Mariboru od leta 1870 in v Celju od leta 1872 dalje.53 Cas med obema vojnama je prinesel nekoliko vec dinamike in tudi rast potrošnje, saj se je povecevalo število avtomobilov. Tako so zagnali novo rafinerijo v Mariboru (1922) in razširili tudi potrebno infrastrukturo z odpiranjem novih crpalk.54 Njihovo skupno število je pred drugo svetovno vojno doseglo 150 enot. V casu med obema vojnama je hrvaška naftna družba crpala nafto v Prekmurju.55 Vecji pomen je naftno-plinska industrija pridobila po drugi svetovni vojni. Povecali so crpanje nafte in plina pri Lendavi. Vrhunec nacrpanih kolicin so dosegli že leta 1951 z dobrimi 72.000 tonami pridobljene surove nafte. Pri plinu je bil vrhunec dosežen kako desetletje pozneje. Nahajališca nafte in plina so bila že v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja tako izcrpana, da niso vec opravicevala nadaljnjih vlaganj in je proizvodnja nafte in plina postopno usihala do zanemarljivih kolicin.56 Slovenija se je v svojih energetskih strategijah odrekla velikopotezni lastni predelavi nafte in se je zanašala na uvoz naftnih derivatov in plina. Zato pa je razvila naftna in plinska distribucijska podjetja ter potrebno infrastrukturo za skladišcenje in distribucijo naftnih derivatov. Že takoj po drugi svetovni vojni sta bili ustanovljeni dve podjetji. Najprej je za distribucijo nafte in plina skrbela slovenska podružnica zveznega podjetja Jugopetrol, imenovana Jugopetrol Ljubljana. Pod tem imenom je podjetje delovalo do leta 1953, ko se je osamosvojilo in preimenovalo v Petrol. Z rastjo potrošnje naftnih derivatov se je povecevalo tudi podjetje. Širila se je maloprodajna mreža crpalk in z njo obseg poslovanja. Leta 1971 so v Petrolu prodali že vec kot milijon ton naftnih derivatov in prodaja je narašcala tudi v naslednjih desetletjih proti dvema milijonoma ton prodanih naftnih derivatov. Hkrati so širili tudi skladišca in razvijali dodatne, dopolnjujoce dejavnosti, kot je bilo gostinstvo ali avtopralnice. Sestavni del Petrolovega delovanja je bila tudi trgovina s plinom. Kot pri naftnih derivatih so dosegali zelo velike stopnje rasti prodaje. Mejnik, ki ga je vsekakor treba posebej izpostaviti, je bilo leto 1978. Takrat je bil celovito zaokrožen plinovodni sistem s panevropsko navezavo na plinska nahajališca v tedanji Sovjetski zvezi, ki je postala pomemben dobavitelj plina Sloveniji.57 Petrol je postal eno najvecjih slovenskih podjetij, v historicni perspektivi je mogoce potegniti vzporednico z znacajem in pomenom TPD v casu pred drugo svetovno vojno. Obe podjetji, tako Petrol kot 52 Brovinsky, Goriva in maziva, str. 116. 53 Studen, Modernizacija nacina življenja, str. 35. 54 75 crpalk je bilo v lasti jugoslovanske podružnice mednarodnega podjetja Standard Oil, 26 v lasti podružnice družbe Shell in 50 v lasti zasebnikov. 55 Brovinsky, Goriva in maziva, str. 117–119. 56 Statisticni letopis 1955 in naprej, http://www.stat.si/publikacije/pub_letopis_prva.asp. 57 Petrol – Sopotnik stoletja, str. 58–75. Lazarevic: Energetske tranzicije in oskrba z energijo – oris historicnih procesov v Sloveniji 23 tudi TPD, pricata o družbenem pomenu in ekonomski moci energetskega sektorja v moderni dobi. Drugo slovensko naftno podjetje, Istrabenz, so ustanovili v Kopru leta 1954. Ustanovitev tega podjetja je bila posledica neurejenega mejnega vprašanja z Italijo. Podjetju so naložili oskrbo tedanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Po dokoncni razmejitvi in prikljucitvi cone B k Jugoslaviji oziroma Sloveniji je podjetje Istrabenz nadaljevalo trgovanje z naftnimi derivati kot regionalni trgovec, na obmocju slovenske in hrvaške Istre v znatno manjšem obsegu poslovanja, kot ga je dosegal Petrol. Vse do leta 1963 so kupovali naftne derivate prek Petrola, nato pa so se osamosvojili ter naftne derivate in plin nabavljali neposredno pri rafineriji na Reki oziroma podjetju Petroplin Kutina.58 Za obsežnost uporabe nafte in njenih derivatov je bila nedvomno najbolj zaslužna motorizacija z množicno uporabo avtomobilov. Ta proces je rekonceptualiziral pojmovanje prometa in osebne mobilnosti ter terjal vzpostavljanje obsežne distribucijske in cestne infrastrukture,59 zlasti v navezavi na policentricno zasnovo gospodarskega in socialnega razvoja, ki je imela za cilj približno enakomeren razvoj posameznih predelov v Sloveniji. Brez posledic za razvoj motornega prometa in rasti potrošnje naftnih derivatov ni moglo ostati. Prav tako je plin z množicno uporabo v industriji in gospodinjstvih znatno presegel zacetno uporabo za namene mestne razsvetljave. Hkrati s širjenjem uporabe je nastajalo tudi distribucijsko omrežje v obliki plinovodov. Kot pri elektriki je tudi pri skokoviti rasti potrošnje naftnih derivatov in plina treba ustrezno pozornost nameniti dejstvu, da so bili to samo zunanji znaki intenzivnega prestrukturiranja in modernizacije gospodarske strukture Slovenije v 20. stoletju. Ob nadaljevanju vzorca locenosti proizvodnje in porabe pa sta nafta in zemeljski plin v delovanje gospodarstva vnesla še dejavnik energetske odvisnosti. Nafta in plin sta namrec prekinila dotedanjo energetsko neodvisnost. Vplivala sta na energetsko bilanco in strukturo zunanjetrgovinske menjave Slovenije. Uvoz energije, naftnih derivatov, zemeljskega plina in tudi premoga je postal pomembna postavka. Energetika kot dejavnost tako pomeni tudi internacionalizacijo slovenskega gospodarstva v 20. stoletju – ne samo po nabavni in prodajni plati, temvec tudi pri prenosu energije prek nadnacionalnih omrežij. Energetika je v 20. stoletju povsem utrdila položaj gospodarske dejavnosti posebnega, strateškega pomena. 58 Lenarcic, Naftno gospodarstvo, str. 309–313. 59 Razvoj motornega prometa je terjal cestno infrastrukturo, ki je vzporedno spremljala rast prodaje naftnih derivatov. O gradnji cestnega omrežja glej Ceste na Slovenskem. 24 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 25 Nina Vodopivec ENERGIJA KOT DRUŽBENI FENOMEN: ENERGIJA V ANTROPOLOŠKEM PREUCEVANJU Antropoloških razprav o energiji, energetiki in energetski predelavi ali oskrbi je vec v zadnjih desetih letih. Glasnejši in bolj odlocni pozivi k preucevanju so nastopili predvsem v casu po jedrski nesreci ob cunamiju in potresu leta 2010 v Fukušimi na Japonskem. Isto leto je bil v okviru ameriške antropološke zveze v ZDA na temo antropologija energije organiziran panel,60 ki so mu sledili na novo razpisani interdisciplinarno zasnovani 60 Panel Energy and Energopolitics na letni konferenci AAA (American Associations of Anthropology) leta 2010. 26 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji univerzitetni programi.61 Antropologija energije (energetska antropologija) se je osredotocila na preucevanje energopolitike, razmerij med energetsko oskrbo, državo, trgom in politikami, a tudi na potrošnjo in kulturo.62 Razprave o energetiki oz. o potrebi po preucevanju energetske oskrbe, predelave ali porabe so bile tudi v širšem družboslovju in humanistiki povezane s katastrofami in krizami: zacele so se bolj intenzivno širiti po naftni krizi v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ponovno po jedrski nesreci v Cernobilu leta 1986, prav tako po že omenjeni nesreci v Fukušimi na Japonskem oz. v casu krize med letoma 2003 in 2008. Krize so opozarjale na omejenost energetskih virov in na odvisnost posameznih držav od energetskih centrov, predvsem Bližnjega vzhoda. Jedrske nesrece so postavljale pod vprašaj moc države oz. njeno zmožnost zašcititi državljane kot tudi avtoriteto znanosti oz. vero v napredek in tehnologijo. Energija je povezana s številnimi vprašanji. Antropologi so opozarjali, da naše razumevanje energije oblikujejo nacini njihove uporabe. Energijo razlagamo glede na to, kako jo uporabljamo: lahko jo vidimo kot nepotrebno, nevarno ali kot sredstvo, brez katerega ni mogoce živeti. Energija kot materialna substanca sama po sebi nima pomena, v tem smislu je energija vedno družbeno umešcena, odvisna od pomena, ki ji ga pripišemo. Predno preidem na podrobnejši pregled preucevanja energije v antropologiji, bom prikazala kratek zgodovinski oris raziskovalnega interesa za preucevanje energije v družboslovju in humanistiki. Kot bom pokazala, pogledi preucevalcev odsevajo (družbene) probleme in interese svojega casa ter prostora. Obravnava energetske oskrbe je tesno prepletena z obravnavo oz. razumevanjem razvoja, napredka in moderne dobe kot tudi povezav med clovekom, družbo in naravo. RAZISKOVALCI O ENERGETSKIH VPRAŠANJIH Raziskovalce je ob koncu 19. in v zacetku 20. stoletja zanimala povezava med energetsko uporabo (izrabo) in družbenim razvojem. Stopnja in nacin energetske uporabe - energija je bila obravnavana kot proizvodno sredstvo oz. sredstvo za delo - naj bi dokazovala materialne razlike med družbami. Vecja je bila energetska izraba, bolj razvite naj bi bile družbe. O tem je med prvimi razglabljal Herbert Spencer let 1862.63 Kemik in Nobelov nagrajenec (leta 1919) Wilhelm Ostwald pa je v energetski uporabi videl temelj družbenih sprememb, le-te naj bi bile odvisne prav od uspešne transformacije surove v uporabno energijo (1909). Ostwald je sledil razmišljanju Herberta Spencerja in zapisal, da vecji kot je bil 61 Vendar pa je antropologija energije v okviru dodiplomskega programa Etnografija energetske politike, ki ga je vpeljala Laura Nader na ameriški univerzi Berkeley, obstajala že leta 1979. 62 Boyer, Energopolitics and the Anthropology of Energy. str. 5. 63 Rosa, Machlis, Keating, Energy and Society, str . 152 Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 27 koeficient uporabne energije, vecji naj bi bil družbeni napredek.64 Med prvimi, ki so opozorili na omejenost energetskih virov, je bil kemik Frederick Soddy (prav tako Nobelov nagrajenec leta 1922). Izhajajoc iz drugega zakona termodinamike, da energije ni moc reciklirati, je zapisal, da je omejenost energije neizbežna. Ker pa je energija kljucna za družbene ter ekonomske aktivnosti, je opozoril, bi se morali s temi vprašanji resneje ukvarjati. A vendar je njegovo opozorilo v javnosti naletelo na gluha ušesa. Akademsko in politicno javnost so preplavljale ideje, ki jih je med drugimi razvijal tudi ekonomist Thomas Nixon Carver. Carver, ki je preuceval transformacijo energetskih valov od soncnega vira k razlicnim uporabnikom v družbi, je izpostavil, da je ne glede na to, da vsa bitja uporabljajo energijo, zgolj clovek tisti, ki jo akumulira, kar pa je povezano z ekonomsko produkcijo in napredkom družbe. Racionalni ekonomski in družbeni sistem, ki maksimizira energetsko dodano vrednost in jo preoblikuje v uporabno, naj bi bil kljucen za družbeni napredek (1924). Takšne ideje je Carver utemeljeval v okviru kapitalisticnega družbenega razvoja. Kapitalisticnega sistema družbenega razvoja ni spremljala zgolj ideologija energetske ucinkovitosti (ucinkovitega spreminjanja energije), t. i. moralni kapitalizem, je potreboval tudi svojo teorijo - energetiko.65 Družbena evolucija je bila utemeljena na tranziciji razlicnih energetskih obdobij: ekotehniški dobi (vodnim in lesnim energetskim virom), paleotehniki (premogovni viri) in modernim elektricnim sistemom. Sociološko usmerjeni pogledi so sicer že takrat (v casu pred drugo svetovno vojno) opozarjali na družbene dimenzije tehnološkega razvoja, na povezave med tehnološkim razvojem in družbenimi vrednotami, a kljub temu je enacaj med tehnologijo, energetsko uporabo, družbenim razvojem in napredkom prevladal evropsko ter ameriško miselnost predvojne dobe. Takšnim tendencam je sledil tudi antropolog in sociolog Leslie White (1943),66 eden prvih, ki se je v antropologiji ukvarjal s temi vprašanji. White je preuceval razlike med družbami v procesu družbene evolucije. Razvoj kulture je povezal s tehnološkimi mehanizmi energetske izrabe. Kulturo je obravnaval kot rezultat energetske ucinkovitosti, zakone družbene evolucije je razlagal v jeziku matematicnih enacb. Njegova teza je bila, da je stopnja kulturnega razvoja odvisna od kolicine energije per capita na leto. Tranzicijo iz nizko v visoko energetske družbe, se pravi od nabiralnih, lovskih do industrijskih družb naj bi torej zaznamovali režimi energetske akumulacije. Kulturni razvoj, kot je zapisal, je s korišcenjem žive energije vetra in vode v 18. stoletju (evro-ameriškega prostora) dosegel višek svojega razvoja. Družba je potrebovala odkritje novega 64 Prav tam. 65 Prav tam, str. 151. 66 Tekst, ki ga je leta 1943 objavil v reviji American Anthropologist, je kasneje nadgradil in objavil v zborniku The Evolution of Culture: The development of civilization to the fall of Rome. 28 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji energetskega vira, tokrat fosilnih goriv, da se je nadalje razvijala. Njegova teza o kulturni evoluciji, utemeljena na energetski intenzifikaciji, je bila deležna številnih kritik s strani antropologov, predvsem naslednikov Franza Boasa, ki so zavracali evolucionisticne teoreticne smernice. Predpostavke o tehnoloških spremembah kot temelju družbenih sprememb (medtem ko je bila tehnologija obravnavana izven družbenih kontekstov) pa so ne glede na to ostale tudi v širšem družboslovju in humanistiki. Med prvimi, ki je ponovno in glasneje opozoril na omejenost energetskih virov, je bil Fred Cottrell leta 1955. Nekaj let za njim je ekonomist Nicholas Georgescu Roegen ostreje napadel ekonomsko ortodoksen pogled brezmejne rasti. Kriticen je bil predvsem do nezmožnosti prepoznanja termodinamicnega opozorila o omejenosti ekonomske rasti. Glede na to, da je ekonomska rast odvisna od energije, je zapisal, energetska rast pa je vendar omejena, prihodnost zaznamuje omejena ekonomska rast. Antropolog Richard Adams (1975) je svoja razmišljanja navezal na Leslieja Whitea, vplive energetske uporabe na družbeno organizacijo pa povezal z razmerji moci. Iskal je vzporednice med fizicnim in družbenim svetom, med energetskimi in informacijskimi tokovi, osredotocil se je na njihove ucinke in na sam prenos kulturnih pomenov.67 V nadaljevanju se je vedno vec avtorjev ukvarjalo z vprašanjem kulturnega razumevanja energetske oskrbe oz. potrošnje, avtorji so se v osemdesetih letih dvajsetega stoletja priceli osredotocati na preucevanje energetskih tokov, na komodifikacijo energije, na preucevanje energije kot potrošniške dobrine. Obravnave energetske oskrbe, potrošnje in predelave so v povojnem casu (in tako je tudi danes) mocno zaznamovali enoznacni pogledi na družbeni razvoj, rast in napredek. Le-ta naj bi se odvijal linearno in enotno. Redki so opozarjali na problematicno enacenje evolucije in napredka. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so se zaceli sociologi resneje posvecati povezavam med clovekom in njegovim okoljem, energija je bila v tem smislu obravnavana kot interakcija med njima. V teh miselnih kontekstih je deloval tudi antropolog Clifford Geertz,68 ki je poskušal energetski potencial konceptualno navezati na razvoj globljega razumevanja družbeno okoljskih interakcij. Geertz je (1963) preuceval procese agrikulturne evolucije v Indoneziji, kjer so Nizozemci sicer že razvitima sistemoma kmetovanja staroselcev vsilili še svojega. Njegovo delo je vkljucevalo dva pogleda, ki so ju vecinoma preucevalci energije pred tem zanemarili: lokalno ekologijo in kulturno dominacijo. Geertz je študiral energetske tokove , ki pa jih je obravnaval kot indeks družbeno okoljskih interakcij. V študiji se je oprl na ekološki pristop in kulturno ekologijo Juliana 67 Rosa, Machlis,Keating, Energy and Society, str. 153. 68 Geertz, Agricultural Involution. Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 29 Stewarda.69 Geertzovi študiji je sledilo vec raziskav, ki niso zgolj dokumentirale energetske tokove produkcije in potrošnje, temvec so tudi kazale, kako so tokovi okoljsko pogojeni in kako posredovani skozi družbene prakse. Takšna je bila med drugim študija Roya Rappaporta (1968),70 ki se je ukvarjala s skupnostjo v osrednjem visokogorskem svetu Nove Gvineje. Skozi ekološko perspektivo in prehrambni energetski sistem je Rappaport dokazoval, da so poleg geografske podnebne pogojenosti (naravni viri) na energetske produkcijske cikle vplivala tudi verovanja, številni rituali, s katerimi je skupnost omejevala energetsko produkcijo in potrošniške prakse. Ritualne prakse so služile kot preventiva prekomernega izkorišcanja habitata. Na podlagi številnih etnografij, podrobnih empiricnih študij, ki so se osredotocile na povezavo med energijo in delom (kmetovalci, lovci, nabiralci) v neevropskih družbah oz. med staroselskimi skupnostmi v raznolikih okoljih, je antropolog Marvin Harris pripravil primerjalni pregled (1971, 1979). Harris je ponudil formulo, ki jo je izracunal na podlagi razmerja med energetsko produkcijo prehrambnih ciklov in potrošnjo v razlicnih družbah (približno izracunana neto producirana prehrambna energetska vrednost glede na potrošnjo, upoštevajoc število vloženih ur v produkcijo). Primerjalne analize so v splošnem potrjevale energetske teorije sistemskega razmerja med stopnjo tehnološke ucinkovitosti, energetskega vložka in velikostjo ter kompleksnostjo družbe. A vendar so prinesle drugacen pogled na vzrocno posledicne razlage tega razmerja. Medtem ko so v družbi prevladujoce zgodnje energetske teorije dokazovale, da je vecja tehnološka ucinkovitost pripeljala do energetske akumulacije in posledicno do rasti prebivalstva ter specializirane družbene organizacije, so novejše teorije zagovarjale prav nasprotno: pritisk prebivalstva, njihovo povpraševanje je spodbujalo tehnološko ucinkovitost in energetsko predelavo. Problematicne pa so se zacele kazati številne teoretske predpostavke, ki so jih takratni antropologi (kot tudi drugi humanisti in družboslovci) crpali iz fizike in kemije. Antropolog Richard Adams je v petdesetih in šestdesetih letih energetsko razpravo v antropologiji navezal na kompleksnejše družbe (antropologija se je namrec ukvarjala s staroselskimi, z ne-evropskimi oz. neameriškimi družbami). Osredotocil se je na preucevanje energetskih tokov v navezavi na družbeno spremembe. Opozoril je na drugi zakon termodinamike (termodinamika je raziskovalcem služila kot teoretski okvir), ki je bil utemeljen na zaprtem (izoliranem) sistemu. Pri še tako razlicnih družbah, je zapisal, pa ne gre za zaprte 69 Kulturna ekologija se je v antropologiji in geografiji intenzivneje razvijala v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Prvi, ki je skovanko uporabil, je bil Julian Steward leta 1930. Preuceval je Šošona skupnost v Severni Ameriki. Zanimalo ga je, kakšni so vplivi ekološke adaptacije, kako je kulturna organizacija odvisna od naravnih virov, ki so skupnosti na razpolago. 70 Rappaport, Pigs for the Ancestors. 30 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji oz. izolirane, temvec odprte sisteme, družbe se namrec spreminjajo. Po Adamsu je bilo antropoloških razprav na temo energije malo prav zaradi problematicnih teoreticnih izhodišc. Le-te so omejevale raziskovanje oz. zavirale oblikovanje novih teoretskih ogrodij. 71 Vedno vec raziskovalcev pa je v tem casu energetsko problematiko že analiziralo v kontekstu razmerij moci in hierarhij. Z novimi poudarki so na dan pricele postopno prihajati ugotovitve, da visoko energetske družbe težijo k podreditvi oz. asimilaciji nizko energetskih družb. Takšna miselnost je vodila do novih zakljuckov tudi kar zadeva okolje: ce odziv na povpraševanje v družbi prinaša intenzifikacijo produkcije, le-ta pa obremenjuje okolje, pomeni pritisk družbe neprestano obremenjevanje okolja. Kljub številnim dilemam je še naprej ostajalo problematicno razumevanje napredka. Koncept je ostajal samoumeven in neproblematiziran, a je bil hkrati temelj oz. sestavni del razlicnih energetskih teorij. Scasoma ga je v družbi zacel izpodrivati koncept rasti, nekaj casa sta se oba uporabljala izmenicno, v zadnjem casu pa ga je slednji celo izpodrinil. Naftni embargo leta 1973/74 je opozoril na omejenost energetskih virov in odvisnost posameznih držav od mednarodnega politicnega prostora. Povezava med ekonomskim razvojem in energetsko oskrbo je opravicevala implementacijo številnih politik in nacrtovanih strategij. Temeljila je na logiki, da družbe stremijo k vecji energetski rasti. V teh družbenih ter miselnih kontekstih so se zacele oblikovati makro sociološke študije, ki so opozarjale na pomanjkljivost ekonomskih predpostavk. Pokazale so, da raven energetske potrošnje ni povezana zgolj z ekonomskimi indikatorji, ampak tudi z zdravjem, izobraževanjem in kulturo. Raziskav na temo energetske potrošnje je bilo vedno vec tudi zaradi vecje okoljevarstvene ozavešcenosti ob koncu šestdesetih let (v okviru razvijajoce okoljske sociologije). Osrednja pozornost je bila usmerjena k povezavi med cloveškim ekosistemom in družbeno ekonomskimi sistemi. Mikro sociološke študije tistega casa pa so se osredotocile na problem nevidnega v energetski potrošnji. Izpostavile so, da potrošnje energije ljudje v vsakdanjem življenju vecinoma ne zaznavamo, energetska potrošnja postane vidna šele takrat, ko moramo placati položnico. Po mnenju avtorjev, ki so se ukvarjali z mikro sociološkimi raziskavami, je bil razlog prekomerne porabe energije, ki je obremenjevala okolje, prav v nevidnosti. Zato so si raziskovalci takšnih usmeritev zadali nalogo, da nevidno naredijo vidno. Njihov cilj je bil zmanjšati energetsko porabo. Predpostavljali so, da bodo ljudje, ce bodo o teh vprašanjih bolj osvešceni, spremenili svoj odnos do energije in njene rabe. Po kasnejših evalvacijah sodec, so bili pri tem uspešni, energetska poraba naj bi se zmanjšala za 15-20 %.72 V 71 Adams, Man, Energy, and Anthropology. 72 Rosa, Machlis, Keating, Energy and Society, str. 162. Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 31 raziskavah sta torej prevladovala dva pogleda: prvi je bil ekonomsko racionalni, drugi se je usmeril na obnašanje ljudi. Predpostavka ekonomsko racionalnih pogledov je bila, da ljudje težijo k maksimiziranju (optimizaciji) uporabnosti, medtem ko je drugi pogled izpostavil pomen percepcij, custev, družbenih ucinkov in vrednotenj. Kot smo že napisali, je z naftnim embargom leta 1973/74 postalo vidno problematicno vprašanje ekonomske in politicne odvisnosti držav od Bližnjega vzhoda. Vlade so zato preusmerile nacionalne energetske politike v razvoj domacih virov. Takšne odlocitve so se odražale tudi na podrocju raziskovanja. V družboslovno humanisticnih študijah je sledila preusmeritev k preucevanju posledic energetskih razvojnih projektov na lokalne skupnosti, predvsem socialnih patologij in družbene izkljucenosti. Vidik je zaznamoval tudi sodobnejše družboslovne humanisticne študije: vprašanja energetske oskrbe, predelave in potrošnje niso vec opredeljena kot kljucni del družbenih sprememb in struktur, temvec kot kljucni in kriticni družbeni problem, problem, ki je povezan z neprestano krizo. V osemdesetih letih dvajsetega stoletja so se študije preusmerile k preucevanju energetskih tokov, k vprašanjem, kako energija potuje, kako se spreminja v dobrino (procesi komodifikacije), kakšne politike jo spremljajo. V kontekstu poudarkov na preucevanju družbenega življenja materialnih stvari so razprave opozarjale na življenjske poti energije kot dobrine. Sodobni pogledi namrec opozarjajo na potencial preucevanja družbenega življenja dobrin (Arjun Appadurai, 1986)73 oz. po besedah Igorja Kopytoff a » njihovih celostnih biografij«.74 Zasledovalci energetskih virov oz. dobrin so govorili o energetskih krajinah75 in tokovih, energijo so namrec obravnavali v gibanju. Opozarjali so, da energetski tokovi, ki potekajo skozi družbene in fizicne prostore, spreminjajo oz. preklapljajo med kulturnimi, družbenimi, ekonomskimi in tehnološkimi okviri. Osredotocili so se na paralele med fizicnimi tokovi in cirkulacijo družbenih, ekonomskih, politicnih odnosov energetskega sistema. Pri energetski transformaciji (spreminjanje naravnih virov v uporabne vrednosti) gre dejansko za družbene spremembe, so trdili, v katerih so implicirana razmerja moci, kar pa se tesno prepleta z idejo napredka, rasti, razvoja in tehnologije (ter kulturnimi pomeni, vezanimi na koncepte). Antropološke raziskave, ki so bile (pogosto) reakcijsko naravnane - antropologi so nastopili v kritiki in kot zagovorniki marginaliziranih oz. »nevidnih« skupin so izpostavljale porast konfliktov, nasilja in vojn, do katerih je prišlo v boju za nadzor nad energetskimi viri, opozarjali so na problem podnebnih sprememb, kršitev clovekovih pravic in pravic staroselcev do teritorija ter samostojnega 73 Appadurai, The Social Life of Things. 74 Kopytoff, The Cultural Biography of Things. 75 Strauss, Rupp, Love, Powerlines: Cultures of Energy, str. 11. 32 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji življenja, navajali so primere iskanja alternativnih virov energije. Razprave so se navezovale na vprašanja sodobnega upravljanja države in politicne ekonomije, izpostavljale so, da energije ni moc preucevati, ne da bi jo obravnavali v razmerju moci, antagonizma in neenakosti. Kljucno pa je bilo opozorilo, da je energijo moc preucevati (zgolj) v njeni družbeni umešcenosti. Ce povzamem, v metodološkem smislu se poleg študija energetskih krajin oz. energetskih tokov antropologi ukvarjajo s povezavo med energijo, družbo in znanostjo, osredotocajo se na študij energetskih transformacij in problematizirajo koncept razvoja. Študije opozarjajo na povezavo med energetsko uporabo, oskrbo in politiko. Na drugi strani pa so študije, ki izpostavljajo razmerje med energijo (energetsko uporabo, rabo, oskrbo) in kulturo. Analize kulturnih konceptualizacij energije opozarjajo, da energija – kljub temu da bi na prvi pogled rekli, da je nekaj materialnega in oprijemljivega, nikoli ne obstaja sama po sebi, saj ljudje razmišljajo o njej, jo izkušajo, osmišljajo na zelo razlicne nacine - od animisticnega do strojnega fetišizma. ENERGOPOLITIKA Sodobne razprave o energopolitiki opozarjajo na preoblikovano vlogo države in obliko vladanja v sodobnem svetu. Boj za nadzor in upravljanje energetskih virov je sicer zaznamoval tudi preteklost, a je treba upoštevati redefinirano vlogo nacionalnih držav in transformirana oblastna razmerja globalnega kapitalizma, kar zahteva drugacno teoretsko izhodišce, je zapisal antropolog Dominik Boyer (2011).76 Takšni pogledi izpostavljajo potrebo po preucevanju procesov t. i. demokratizacije energetske politicne arene oz. vkljucevanja javnosti v procese odlocanja. Timothy Mitchell je v knjigi Demokracija ogljika77 procese demokratizacije družbe povezal z naftno prevlado, ki je intenzivno zaznamovala drugo polovico dvajsetega stoletja. Pokazal je, kako je moderna država oz. politika državnega upravljanja prepletena z ogljikovimi gorivi. Industrializacijo in urbanizacijo je povezal z razvojem premogovništva, z oblikovanjem železniške infrastrukture in z vzpostavljanjem demokracije. Mitchell, ki se je osredotocil na zahodne (predvsem severno ameriške) politike in razmerja z Bližnjim vzhodom, je analiziral povezave med razlicnimi prostori energetske proizvodnje in predelave, na vpliv ameriškega dolarja, transnacionalnih ekonomskih institucij, orožarskih poslov in trgovinskih neravnovesij. Premog je poganjal tako industrializacijo kot politicno mobilizacijo širše družbe, je zapisal, kar pomeni, da ni omogocil zgolj industrijskega vzpona, spreminjal je tudi eksistencni prostor, 76 Boyer, Energopolitics and the Anthropology of Energy, str. 5. 77 Mitchell, Carbon Democracy. Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 33 kjer so se delavci lahko priceli združevati, in to je omogocilo novo obliko politicne avtonomije. Naftna proizvodnja se je oblikovala v nasprotju le-tega in se kaže kot nedemokraticna: korporativne sile so zavirale in onesposobile organiziran odpor oz. avtonomijo delavcev. A da lahko razumemo naftni razcvet v družbeno politicnih kontekstih, tako Mitchell, je treba pogledati v preteklost. Družbeno tehnicni sistemi, ki so se oblikovali okoli ogljika (le-tega ne gre razumeti zgolj kot vir per se) so omogocili širšo družbeno politicno mobilizacijo. Mitchell razmišlja o tehno-politiki kot strateški praksi oblikovanja in uporabe tehnologije za politicne cilje. Gre za skovanko, s katero lahko razkrivamo, kako sta moc in oblast sestavni del tehnicnega znanja in znanosti. Dominik Boyer je energo politiko povezal z genealogijo sodobne oblasti ter vodenjem države, s konceptom bio-politike (nadzor nad življenjem in prebivalstvom). Razmišljanju Michel Foucaultja o razvoju zapora, tovarn, šol in bolnišnic je dodal nov pogled: modernih institucij namrec ne bi bilo, ce ne bilo elektricnih sistemov, parnih pogonov, transmisij, naftnih režimov ipd. Za to, da bi razumeli miselnost energetskega upravljanja (energy governmentality), je za Boyerja kljucno obravnavati vlogo sodobnih multinacionalnih korporacij, podjetij in transnacionalnih organizacij, preoblikovano vlogo nacionalnih držav in razmerja med trgom, državami ter podjetji.78 Sodobne antropološke študije, ki sledijo takšnim tendencam, so se zato osredotocile na energetsko upravljanje v širšem globalnem prostoru, v kontekstu mednarodnih politik razvoja in korporacijskih ekspanzij. Na tej tocki se študije energetske oskrbe najtesneje povežejo s politicnim vprašanjem, z bojem staroselskih in etnicnih skupin ter lokalnega prebivalstva oz. manjšin za prost dostop do ozemlja, na katerem bivajo, za lastninske pravice, za dostop do naravnih virov in pravico do njihovega upravljanja ter za neodvisen družben razvoj. V raziskavah je vec poudarka na širšem mednarodnem kontekstu: na mednarodnih (razvojnih) politikah, korporativnih interesih, razmerjih moci, na geopolitiki vednosti in znanja. Nekateri antropologi so se usmerili v analizo mednarodnih kontekstov, spet drugi so opozarjali, naj raziskave temeljijo na etnografijah, ki bi razkrivale specifike na mikro ravni. Dominik Boyer je skupaj z ženo Cymene Howe preuceval politicno, kulturno in energetsko tranzicijo v navezavi na obnovljive vire v zvezni mehiški državi Oaxaca.79 Kot je ugotavljal, se je mehiška vlada zaradi padca nacionalne naftne produkcije odlocila za investicijo v razvoj vetrnih virov in vetrnic v Oaxaci. Boyer in Howe sta preucevala regionalne in nacionalne politike ter odzive na njih, 78 Boyer, Energopolitics. 79 Gre za raziskavo, ki je trenutno v teku, predstavila jo je Howe v ameriški reviji Anthropology News (Howe, Logics of the Wind, str. 8. Dostopno na: http://www.aaanet.org/publications/upload/52-5- Cymene-Howe-In-Focus.pdf, 13.2. 2015). 34 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji analizirala sta jih kot prostor nacionalnega, ekonomskega razvoja in politicnega zamišljanja. Odlocitev mehiške vlade za razvoj energije na veter je, kot sta pokazala, treba brati v kontekstu družbeno politicnih razmerij in pogajanj na mikro ravni: na eni strani je treba upoštevati nezaupanje lokalnega prebivalstva do državne politike oz. do nacionalne vlade, na drugi korupcijo uradnikov, menedžerjev, na tretji pa boj staroselcev za lokalno avtonomijo, zemljo in za kolektivne zemljiške pravice.80 To so specificni konteksti, v katerih lahko beremo o dinamiki energopolitike v vsakdanjem življenju. Koncept energo-oblast (energopower) naj bi po Boyerju odprl vpogled v preplet oblasti, energetskih infrastruktur in distribucije s politicnimi institucijami in praksami. Norveški antropolog John-Andrew McNeish,81 ki se je tudi ukvarjal z energetsko geopolitiko v Latinski Ameriki, je prav tako opozoril na potrebo po vzpostavitvi drugacne vednosti o energiji. Skoval je koncept suverenosti energetskih virov (resource sovereigneties), s katerim je poskušal zajeti prakse ljudi, ki živijo na obmocju Venezeule in Bolivije, privatizacijske prakse multinacionalnih energetskih podjetij ter raznolike nacine konstruiranja identitete lokalnega prebivalstva in njihove politicne ter pravne zahteve (ki so, kot sem že zapisala, povezane z lastninskimi pravicami, z zahtevo po lokalni avtonomiji in dostopu do naravnih virov). Študije sodobnih politik energetskega upravljanja v Latinski Ameriki razkrivajo intenzivno privatizacijo ozemlja, rek, gozdov in naravnih virov v državah te celine, ter množicen odziv nanje. Analize navidezno konkurencnih energetskih suverenosti kažejo na vec nivojske in zgodovinsko zaznamovane vrednosti. Kot kažeta obe študiji Boyerja in McNeisha, je v ospredju zahteva po dostopu do energetskih virov oz. po odpiranju politicnega prostora, kjer bi se odlocalo o energetskih vprašanjih. Gre za zahtevo po vkljucevanju izkljucenih, ljudi, ki v politiki ter razpravah niso smeli sodelovati. Venezuela in Bolivija nastopata kot študija primera, kjer se bijejo konflikti med razlicnimi modeli upravljanja z nafto in modeli družbenega razvoja, med zahtevami po politicnem odlocanju med vlado, naftnimi podjetji, sindikati in njihovimi delavci. Zahtev po lokalni (ali pa nacionalni) kontroli nad naravnimi viri kot tudi samostojnem družbenem ter ekonomskem razvoju v Latinski Ameriki ne gre obravnavati izven problematicnih procesov privatizacije. Vprašanja so povezana s korupcijskimi domacimi elitami, s transnacionalnimi korporacijami, z zahtevami po vecji vlogi civilne družbe in možnosti odlocanja o redistribuciji nacionalnega naftnega premoženja. 80 Vprašanja je treba umestiti v zgodovinski kontekst predkolonialne, kolonialne in postkolonialne dobe, ki so mocno zaznamovale sodobne boje za lastninske pravice. 81 McNeish in Logan, Flammable Societies. Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 35 Kljub temu da gre za konflikte, ki se intenzivno bijejo v Latinski Ameriki (in med staroselci severne Amerike) oz. so tam vsaj raziskovalno najbolj zabeleženi, pa so procesi širši. Širše gledano študije odpirajo vprašanje o razmejevanju oz. razmerju med javnim in privatnim, problem okoljske degradacije, kažejo na zahtevo po decentralizaciji energetske proizvodnje, ki bi prinesla manjše vplive na okolje in se prepleta z zahtevo demokratizacije energetske politicne arene. Tovrstna usmeritev antropologije ne poziva zgolj k politicni antropologiji energije, temvec k eksplicitni politiki energetske tranzicije, ki bi jo antropologija lahko sooblikovala. Takšna družbena vprašanja, zahteve in pricakovanja so vstopali tudi v Slovenijo. Vse glasnejše so postale civilne iniciative po odpiranju politicnih razprav o energetskih vprašanjih, zahteve po upravljanju in odlocanju o energetski predelavi ter oskrbi v širši družbi, zahteve po decentralizaciji in iskanju novih nacinov upravljanja ter strateškega nacrtovanja. Civilne iniciative82 so kriticne do (konkretnih primerov) zasebno javnih partnerstev (politicno ekonomskih interesov), do politicno ekonomskih energetskih režimov ter institucionalnih mehanizmov odlocanja, do strukturnih preprek, ki onemogocajo preusmeritev od politik ponudbe k politikam povpraševanja (varcevanje z energijo, obnovljivi viri).83 Antropološke in druge družboslovno oz. humanisticno usmerjene analize se s takšno preusmeritvijo fokusa niso vec osredotocale zgolj na preteklost in sedanjost, temvec tudi na prihodnost. Po besedah nemškega politika in borca za obnovljive vire Hermanna Scheera je moderna ekonomska doba sicer oblikovana po v prihodnost usmerjenih zahtevah, dejansko pa »fosilisirana v svoji srži«. »Moderna doba nima prihodnosti. Mi živimo v fosilni ekonomiji (ekonomiji fosilov).«84 Razvoj energetske futurologije zajema iskanje razlicnih alternativ. Pozivi so aktivno naravnani, a hkrati izpostavljajo, da je treba logiko energetskega razvoja raziskovati v povezavi z družbenimi institucijami in tehnologijami, v kontekstu zgodovinskih politicnih relacij in razlicnih družbenih ter kulturnih interpretacij energije. To nam bi pomagalo pri kriticni obravnavi in dekolonizaciji politicnih diskurzov o energetski tranziciji. KULTURNI IMAGINARIJI Antropološke analize energopolitike so opozarjale, da si globalnega energetskega režima, ki ga je v 20. stoletju zaznamovala nafta, ne moremo (oz. ga ne bi smeli) misliti izven postkolonialnega, se pravi zgodovinsko zaznamovanega 82 Misli navajam po pogovoru Tomislava Tkalca, ki se kot doktorski študent na podiplomskem programu na FDV ukvarja s politološkimi aspekti decentralizacije proizvodnje elektricne energije. 83 Kitschelt, Institucionalni pogoji za inovacije. 84 Wilhite, Why Energy Needs Anthropology. 36 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji kulturnega režima ter politicne organizacije (kolonialne in postkolonialne dobe). To pomeni, da je treba poleg politicne moci, družbenih in ekonomskih neenakosti ter hierarhij upoštevati družbene in kulturne imaginarije, nacine zamišljanja energetske modernizacije, nacionalizacije ter družbenega razvoja. Energetska predelava ter oskrba sta namrec, kot sem že zapisala, tesno prepleteni z nacini, kako mislimo modernizacijo, kako nacrtujemo družbeni ter ekonomski razvoj. To pomeni, da v antropološki analizi enegetske predelave in oskrbe kriticno sprašujemo, kdo je tisti, ki razvoj nacrtuje, za koga in kako se ta t. i. drugi na nacrte odziva. Antropolog Douglas Rogers je raziskoval, kako sta v sodobni Rusiji korišcenje in oskrbovanje z nafto povezana z blagovno menjavo.85 V etnografski študiji ruskega podjetja Lukoil-Perm, najvecje privatne ruske naftne družbe, je v analizo zajel tako politicno areno v Kremlju kot tudi v regiji Perm v Uralu, programe družbene odgovornosti, ki so financno podprti in promovirani s strani podjetja, širši sistem sovjetske naftne in plinske infrastrukture, redefinirano pojmovanje in odnos prebivalstva/družbe do lokalnega prostora in oblikovanje lokalne oz. regionalne identitete. Pokazal je, da Lukoil Perm, podjetje v uralski regiji, obvladuje zelo raznolike prostore: podjetje oblikuje sodobno infrastrukturo, organizira družbene in prostocasne dejavnosti: od pocitnic otrok, festivalov do upravljanja in predstavljanja kulturne dedišcine ipd. Vlogo podjetja v lokalnem prostoru in pri oblikovanju lokalne identitete je Rogers povezal s socialisticno preteklostjo. V sklopu programov družbene odgovornosti se sicer podjetja po svetu kitijo s podobnimi dejavnostmi, je zapisal, a v tem primeru ne gre zgolj za to, temvec za kontinuiteto s sovjetsko preteklostjo in specificne postsovjetske kontekste. Skozi analizo številnih projektov, ki jih podjetje razpisuje in organizira, je Rogers pokazal na kljucno dimenzijo sodobnih politik vodnih virov in fosilnih goriv. Petro-menjavo (naftno blagovno menjavo) je predstavil kot zavestno družbeno dejanje izogibanja denarju, kar naj bi bilo povezano z lokalnim odzivom na mednarodne petro-dolarske politike z vzpostavljanjem regionalne samostojnosti in lokalne identitete kot tudi s specificno privatizacijsko shemo naftnih korporacij. Njegova empiricna študija je nafto povezala s politicnim imaginarijem in z oblikovanjem identitete, medtem ko je Fernando Coronil na primeru Venezuele pokazal, kako je postala nafta za ljudi in politike v venezuelski družbi sinonim za denar,86 je Rogers pisal o tem, kako se na nafta-denar povezavo odzivajo razlicni protagonisti v ruskem primeru. Nafta je v uralski regiji služila za legitimacijo razlicnih politicnih interesov in identitetnih pozicij, do cesar je prišlo zaradi zavestnega zavracanja vsiljenih identitet, politik, sinonimov in kulturnih 85 Rogers, Oil without money. 86 Coronil, The Magical State. Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 37 povezav. Gre za upor proti identitetnem markiranju od zunaj. Vprašanje je povezano, kot sem že zapisala, tudi z vlogo države v imaginariju ljudi. Na pomen kulturnih imaginarijev v povezavi z energetskimi režimi je sicer na nekoliko drugacen nacin pokazala tudi analiza Chelsee Chapman,87 empiricna študija nacionalnega parka in zavetišca za divje živali na yukonski planoti na Aljaski, v ZDA. Chapmanova je boj med razlicnim politikami in energetskimi izkušnjami prikazala kot prostor, kjer se srecujejo zahteve za staroselske pravice, težnje po upravljanju plina, interesi okoljevarstvenikov, ekonomskih politik in nacrtovalcev razvoja. Chapmanova se je ukvarjala s konflikti, pritiski in pogajanji, do katerih je prišlo ne zgolj zaradi raznolikih politicnih in ekonomskih interesov razlicnih protagonistov, temvec tudi zaradi razlicnega razumevanja in obravnavanja energije, zaradi razlicnih vedenj in znanj o energiji. Vprašanje energetskih vrednosti je namrec povezano z vprašanjem, kako energijo razumemo. Chapmanova se je v raziskavi osredotocila na staroselsko88 vednost o energiji, hkrati pa konflikt prikazala v zelo kompleksni luci. Pisala je o ontologiji, s konceptom pa je zajela predvsem staroselske epistemologije. Avtorica je izpostavila, da naravni viri kot na primer zemlja, voda, divjina niso staticne in nevtralne dobrine, temvec gre za kategorije, ki so tesno povezane s specificnimi nacini vedenja. Plin, nafta in obnovljivi viri so družbeno konstruirane vrednosti (ne obstajajo same po sebi), lahko jih prepoznavamo kot multinacionalne materialne substance, ki krožijo med državami, ekonomijami, merilnimi sistemi in drugimi oblikami naftno-kapitalnih povezav (petro-capital). A hkrati so tudi multi-naturalne v smislu, da obstajajo v razlicnih naravnih okoljih, v kozmologijah, v specificnih povezavah med družbo in okoljem. Plin in nafta sta na Aljaski mocna simbola, ki predstavljata vec razlicnih dimenzij: sta vir bogastva in staroselskega boja (razlastitve ter opolnomocenja staroselcev) ter hkrati simbol ekološke katastrofe. Avtorica sooca razlicne pripovedi o energiji in energetskih vprašanjih, obravnava jih skozi optiko raznolikih vednosti. Zanima jo, kako le-te delujejo, kako poganjajo interakcijo med zvezno, regionalno, lokalno in staroselsko vlado, med znanstveniki in drugimi v regionalno politiko razvoja vkljucenimi protagonisti. Pri staroselski intelektualni tradiciji gre za relacijsko ontologijo energije, je ugotavljala avtorica, kar pomeni, da energija ne nastopa v vlogi naravnih virov, temvec so skozi vire posredovane dolocene dolžnosti in odgovornosti lokalnega prebivalstva do okolja, flore in favne. Bivanje (obstoj) prebivalstva se namrec vzpostavlja v odnosu do okolja in z okoljem. T. i. naravni viri urejajo odnose med ljudmi in necloveškimi dimenzijami. Študija opozarja, da pri naravnih virih ne gre za nic naravnega, samo od sebe danega, temvec 87 Chapmanm, Multinatural Resources. 88 Gre za vednost staroselske skupnosti yukonske planote na Aljaski. 38 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji za družbeno konstruirane realnosti oz. danosti. Dacho Alexander, staroselski glavar in predstavnik yukonske vlade, je posledice zemljiško trgovskih pogajanj portretiral s spremenjeno energetsko krajino: »(zdaj ima) vsako drevo svoj listek s ceno, vsaka trava ima svoj listek s ceno, vsaka pižmovka, ki plava po potoku, svojega.«89 Chapmanova je pokazala, da energetske politike ne unicujejo zgolj ekonomske dejavnosti lokalnega prebivalstva, specificne oblike družbenosti, njihov življenjski prostor temvec tudi njihov telesni, duhovni, miselni obstoj, gre za unicenje v epistemološkem in ontološkem smislu. V besedah enega od razpravljavcev v javni debati leta 2008 vidimo: »Kar jemo, kar imamo v naših želodcih, nam daje moc v našem telesu. Kar delamo na zemlji, prav tako: kakorkoli posežemo v zemljo, ucinkuje nanjo. Naša zemlja, voda, zrak, ki ga dihamo, to nas hrani, nam daje moc, mi tako živimo«.90 V zahtevi proti obravnavi yukonske planote kot naravne substance, kjer prihaja do »neizbežne« predelave energije, se staroselske skupine sklicujejo na drugacen nazor. Energija je v tem primeru relacijsko utemeljena, vzpostavlja se v kroženju, v povezavah med cloveškim in necloveškim (naravo, rastlinami, živalmi, ipd) ter oblikuje eksistencni prostor. Pri pripovedih in razlagah o »neizogibnem« (med katerimi so tudi ekološke politike) je v ospredju vprašanje, kako razvijati energetske vire, medtem ko je pri staroselcih vprašanje, ali jih sploh razvijati in predelovati. Študija med drugim odpira vprašanje naravnega, odnos do narave in odnos z naravo obravnava v okviru kozmologije, v kontekstu bivanja in bivajocega. Chapmanova se ukvarja z enoznacnim ter univerzalnim vedenjem o energiji, pod vprašaj postavlja znanost oz. teoreticni okvir, na katerega se raziskovalci sklicujejo v raziskavah. Spodbuja nas, da besedne zveze staroselskih kozmologij ne bi dojemali zgolj kot metafore, temvec kot nacine vedenja, v tem primeru kot znanje in vedenje o energiji. Analizi Chapmanove je podobna študija antropologinje Adriane Petryna, ki je z etnografijo Cernobila in jedrske nesrece raziskovala medicinske diagnoze in kompenzacijske sisteme.91 Skozi optiko medicinske antropologije je opozorila na politicni kontekst medicinskih ocen jedrske nesrece in njenih posledic. Pokazala je na številne primere, ko se je poškodovanim namesto diagnoze pripisalo psihološke ucinke radiofobije. Petryna je razkrivala politicne in družbene kontekste diagnoz v sovjetski medicini, znanstvenih ocen nesrece oz. tveganj kot tudi koncnih zakljuckov o bioloških vplivih radiacijske nevarnosti. Problematiko je obravnavala v specificnem geopoliticnem prostoru. Diskurzi o nesreci so se namrec vzpostavljali v konfliktnem prostoru med SZ in ZDA. 89 Chapman, Multinatural Resources, str. 105. 90 Prav tam. 91 Petryna, Biological Citizenship. Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 39 Zsuzsa Gille je odnos med socializmom, kapitalizmom in okoljevarstveno degradacijo obravnavala v kontekstu treh diskurzov. Prvi je bil partijski in je okoljevarstvene probleme predstavljal kot problem privatnega pohlepa, drugi - tržno usmerjena družba - je nesreco obravnaval kot tehnološko pomanjkljivost Vzhoda, tretji pa se je razvijal v kritiki moderne dobe in absolutni veri v tehnologijo, industrijsko ekspanzijo in rast.92 Krista Harper je preucevala, kako se ljudje spominjajo cernobilske nesrece, kako se o njej pogovarjajo v Budimpešti ob obeleženju desete obletnice nesrece. Zanimalo jo je, kako je jedrska nesreca zaznamovala osebna življenja in postsovjetsko politicno kulturo. Pogovarjala se je s starši, ki so imeli v casu nesrece majhne otroke. Harperjeva je pokazala, da je bila izkušnja jedrske nesrece mocnejša prav za mlade starše zaradi izkušnje negotovosti (ne strahu pred direktnimi poškodbami), zaradi nemoci po zašciti svojih otrok.93 Cernobil ni postal le simbol okoljske krize, temvec tudi krize politicne kulture, državnega paternalizma, specificne oblike državljanstva (tako v socializmu kot kapitalizmu). Cernobilska nesreca je postavila pod vprašaj avtoriteto državnih birokracij in znanosti, izpostavila je negotovost okoljskih tveganj, razkrila nezmožnost države, da bi zašcitila državljane, njihove družine in domove. Dilema je, kot je pokazala Harperjeva, v Madžarih spodbudila iskanje lastnih rešitev in aktiviranja v civilnih iniciativah ter gibanjih. Ulrich Beck je cernobilsko jedrsko nesreco poimenoval antropološki šok (skliceval se je na Zahodno Evropo). Nesreca je postavila pod vprašaj dobo, ki sta jo kljucno zaznamovali vera v znanost in napredek. Odprla je vrata družbeni negotovosti, nemoci, kot tudi novim nacinom zamišljanja državljanstva in osebne odgovornosti.94 SKLEP Z naftno krizo v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so v politicno evro-ameriško areno, kjer se je razglabljalo o energetskih vprašanjih, priceli vstopati novi akterji — potrošniki energije. Postopoma so se zacele postavljati zahteve po vecjem lokalnem nadzoru, po javni participaciji, ki bi prelomila s tradicijo racionalnega nacrtovanja strokovnjakov, kar pomeni preusmeritev od centraliziranega, zgoraj-dol postavljenega modela k decentraliziranem in participatornemu energopoliticnemu sistemu. Procesi so se sicer odvijali postopno in vprašanja so aktualna še danes. V areno so vstopale teme trajnostnega razvoja 92 Ceprav so številni zatrjevali, da Fukošima ni bil Cernobil, sta antropologinji Adriana Petryna in Sarah Phillips, obe medicinski antropologinji, ki sta preucevali cernobilsko nesreco, ugotavljali podobnosti med dogodkoma. 93 Harper, Chernobyl Stories. 94 Beck, The Anthropological Shock, str. 254. 40 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji in iskanja alternativih energetskih virov. Po prelomu stoletja je bilo teh raziskav kot tudi študij o obnovljivih virih vec, povezave med energetsko predelavo ter oskrbo in klimatskimi spremembami pa ostajajo še danes redke. Leta 1902 je predsednik ameriške kemijske družbe napovedal, da bodo ZDA do leta 1970 živele na soncni energiji. Danes je, kot ugotavljajo številni antropologi, raziskav o soncni energiji v antropologiji malo. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je Laura Nader, ki so jo kot antropologinjo povabili v Svet za jedrsko energijo in alternativne energetske sisteme (Committee on Nuclear and Alternative Energy Systems) pri Akademiji znanosti, ugotavljala, kako številni tabuji zavirajo razpravo o alternativnih energijah. Beseda v akademski razpravi ni skoraj nikoli nanesla na soncno energijo, ni se razmišljalo o ukinitivi oz. zmanjšanju jedrskih programov oz. iskanja alternativ, razprava ni zajela družbenih posledic teh programov, nihce v razpravi ni niti enkrat uporabil besede varnost (javna varnost). Ce bi bila antropologinja iz Nove Gvineja, je zapisala Naderjeva, in bi kot tujka iz kulturne distance opazovala razprave, bi opozorila na velik razkorak med tistim, kaj vodje govorijo, in tistim, kar delajo. Ameriška vlada nima nobenega interesa razvijati soncne energije, konference o soncni energiji, ki jih sponzorira vlada, so kot rituali sprave. Energetski problem, je zakljucila, ni tehnološki, temvec družbeni problem. Clanek, kjer je Laura Nader na zacetku osemdesetih let opisala svoja razmišljanja, je zaradi aktualnosti ponovno izšel leta 2002 v reviji The Industrial Physicist. 95 Kljub temu da gre pri tem za ZDA, je njeno vprašanje, kako razmišljati o energiji in alternativnih virih, aktualno tudi drugod. Naderjevo je zanimalo, ali lahko pri razmišljanju o energiji pogledamo izven akademskih in politicnih paradigem, ali je možno iskati alternative, katere prepreke te procese onemogocajo in zakaj. Raziskovala je prevladujoce znanstvene diskurze, preucevala znanstvene skupnosti, analizirala poglede znanstvenikov in inženirjev. Opozorila je na njihovo paradigmatsko in institucionalno lojalnost, le-to povezala s sistemom njihovega izobraževanja in s sindromom skupinskega mišljenja. Naderjevo je zanimalo, kako organizacija dela (v laboratorijih) vpliva na to, kako razmišljajo znanstveniki in inženirji. Ugotavljala je, da raziskovalci niso zmožni sprejeti drugace zasnovanih argumentov. Razloge za to je pripisovala problematicnim modelom, ki so temeljili na konceptu rasti, metodološkim predpostavkam, družbenim in kulturnim mejam, ki so oteževale razmišljanje izven tehnoloških okvirov. Antropoloških študij energije (raziskovalnih in univerzitetnih programov) je najvec v ameriškem akademskem prostoru, zato sem se v prispevku sklicevala predvsem na ameriški akademski prostor, a pozivi k antropologiji energije prihajajo tudi iz Evrope.96 Kljub raznolikim poudarkom 95 Nader, Barriers to Thinking New about Energy. 96 Wilhite, Why Energy Needs Anthropology. Vodopivec: Energija kot družbeni fenomen: energija v antropološkem preucevanju 41 in metodološkim pristopom lahko za konec povzamem, da antropološke študije energije izpostavljajo pomanjkljivosti (makro)ekonomskih in razvojnih modelov ter opozarjajo na prepad med politikami, smernicami in prakso. Antropološki pristop zagovarja perspektivo, da energetska predelava, oskrba in distribucija nikoli ne sledi zgolj logiki ekonomske ucinkovitosti, temvec ljudje preklapljajo med razlicnimi referencnimi okviri, med tehnološko, ekonomsko in kulturno logiko. Kljucna pa je misel, da energija sama po sebi ne obstaja, temvec jo je moc obravnavati zgolj v njeni družbeni (kulturni in zgodovinski) umešcenosti, v razmerju moci, antagonizma in neenakosti. Razprave o energiji so v družboslovju in humanistiki povezane s katastrofami in krizami: zacele so se bolj intenzivno širiti po naftni krizi v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ponovno po jedrski nesreci v Cernobilu leta 1986, prav tako po nesreci v Fukušimi na Japonskem leta 2010. Krize so opozarjale na omejenost energetskih virov in na odvisnost posameznih držav od energetskih centrov, predvsem Bližnjega vzhoda. Jedrske nesrece so postavljale pod vprašaj moc države oz. njeno zmožnost zašcititi državljane kot tudi avtoriteto znanosti oz. vero v napredek in tehnologijo. Antropologi so opozarjali, da naše razumevanje energije oblikujejo nacini njihove uporabe. Energijo razlagamo glede na to, kako jo uporabljamo: lahko jo vidimo kot nepotrebno, nevarno, ali kot sredstvo, brez katerega ni mogoce živeti. Energija kot materialna substanca sama po sebi torej nima pomena, v tem smislu je energija vedno družbeno umešcena, odvisna od pomena, ki ji ga pripišemo. V prispevku pokažem, kako so raziskovalni pogledi na energijo povezani z družbenimi problemi in interesi konkretnega casa in prostora. Obravnava energetske oskrbe je tesno prepletena z obravnavo oz. razumevanjem razvoja, napredka in moderne družbe kot tudi povezav med clovekom, družbo in naravo. Raziskovalce je ob koncu 19. in v 20. stoletju zanimala predvsem povezava med energetsko uporabo (izrabo) in družbenim razvojem. Obravnave energetske oskrbe, potrošnje in predelave so v povojnem casu (in tako je tudi danes) mocno zaznamovali enoznacni pogledi na družbeni razvoj, rast in napredek. Le-ta naj bi se odvijal linearno in enotno. Redki so opozarjali na problematicno enacenje evolucije in napredka. V sedemdesetih letih 20. stoletja so se zaceli sociologi resneje posvecati povezavam med clovekom in njegovim okoljem. Vedno vec raziskovalcev pa je v tem casu energetsko problematiko že analiziralo v kontekstu razmerij moci in hierarhij. Študije so se pricele usmerjati k preucevanju energetskih tokov (vedno vec razprav je bilo v antropologiji) k vprašanjem, kako energija potuje, kako se spreminja v dobrino (procesi komodifikacije), kakšne politike jo spremljajo. V kontekstu novih poudarkov na preucevanju družbenega življenja materialnih 42 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji stvari so razprave opozarjale na življenjske poti energije kot dobrine. Zasledovalci energetskih virov oz. dobrin so govorili o energetskih krajinah in tokovih, energijo so namrec obravnavali v gibanju. Opozarjali so, da se energetski tokovi, ki potekajo skozi družbene in fizicne prostore, spreminjajo oz. preklapljajo med kulturnimi, družbenimi, ekonomskimi in tehnološkimi okviri. Osredotocili so se na paralele med fizicnimi tokovi in cirkulacijo družbenih, ekonomskih, politicnih odnosov energetskega sistema. Pri energetski transformaciji (spreminjanje naravnih virov v uporabne vrednosti) gre dejansko za družbene spremembe, so trdili, v katerih so implicirana razmerja moci, kar pa se tesno prepleta z idejo napredka, rasti, razvoja in tehnologije (ter kulturnimi pomeni, vezanimi na koncepte). Antropologi so energetsko problematiko obravnavali v navezavi na konflikte, nasilje in vojne, do katerih je prišlo v boju za nadzor nad energetskimi viri, opozarjali so na kršitev clovekovih pravic in pravic staroselcev do teritorija ter samostojnega življenja, navajali so primere iskanja alternativnih virov energije. Razprave so se navezovale na vprašanja sodobnega upravljanja države in politicne ekonomije, izpostavljale so, da energije ni moc preucevati, ne da bi jo obravnavali v razmerju moci, antagonizma in neenakosti. Kljucno pa je bilo opozorilo, da je energijo moc preucevati (zgolj) v njeni družbeni umešcenosti. Vecina sodobnejših antropoloških raziskav izpostavlja pomanjkljivosti (makro) ekonomskih modelov, ki ostajajo osredotoceni na ekonomsko rast, konkurenco in zaposlovanje ter na prepad med politikami, smernicami in prakso. 2. TRADICIONALNI VIRI Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 45 Miha Serucnik IZRABA VODE KOT ENERGIJSKEGA VIRA NA SLOVENSKEM VODNO KOLO – IZUM STAREGA VEKA V casu pred izumom parnega pogona je bila voda poleg vetra edini vir energije, ki je nadomešcal cloveško in živalsko silo za pogon strojev. Pred nekaj desetletji je veljalo, da je bil prvi pogon na vodno kolo v rabi v drugem stoletju pr. Kr. v Mali Aziji, od tam pa naj bi ga prevzeli Rimljani.97 V starem veku naj bi vodna kolesa uporabljali tako rekoc izkljucno za mletje žita in šele v srednjem veku naj bi prišlo do diverzifikacije njihove rabe, kot je bila znana v srednjem novem veku.98 Raziskave s podrocja zgodovine tehnologije so v zadnjih desetletjih pritegnile znatno število dodatnih virov in danes slikajo precej drugacno podobo o razvoju vodnega pogona. Kot verjetni kraj izuma vodnega pogona se kaže ptolemajski Egipt, kjer so v zadnji cetrtini 3. stoletja pr. Kr. uvedli vodni pogon za namakanje polj. Raziskave kažejo, da je kljucno vlogo pri vpeljavi inovacije odigral aleksandrijski Museion.99 97 Struna, Vodni pogoni, str. 34–35. 98 Starec, Speljati vodo, str. 9; Braudel, Strukture vsakdanjega življenja 1. 99 Wilson, Machines, str. 8. 46 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Spremembe so se pojavile tudi v pogledih glede razvoja mlinov. Do zacetka sedemdesetih let 20. stoletja je veljalo, da je bilo v starem veku širjenje mlinov na vodni pogon pocasno, ker so prevladovali nazori, zaradi katerih so ljudje zviška gledali na uporabna oziroma tehnicna znanja.100 Raziskave v zadnjih treh desetletjih, ki so pritegnile številne nove papirusne spise in arheološke najdbe, so pokazale precej vecjo razpršenost tako namakalnih naprav kot mlinov na vodni pogon, kot se je nekdaj domnevalo. Redkost omemb v pisnih virih anticnega sveta v primerjavi s srednjim in novim vekom kaže zato pripisovati bolj slabši ohranjenosti virov kot pa tehnicni stagnaciji starega veka.101 Toda spremembe v zgodovinskih razlagah se ne koncajo tu. Novejše raziskave so pokazale, da je že v anticnem obdobju prišlo tudi do t. i. diverzifikacije vodnih pogonov, pojava, ki so ga pred tem umešcali v srednji vek. V casu Rimskega cesarstva so se razvili vsi tipi rabe vodnega pogona, ki jih pozneje ponovno srecamo šele v novem veku. V viru iz cetrtega stoletja po Kr. se na primer v okolici nemškega Triera omenjajo žage za marmor.102 Pisno omembo je nato potrdila še najdba kamnitega reliefa na sarkofagu iz Hierapolisa, mesta na zahodu današnje Turcije. Na upodobitvi je mogoce videti vodno kolo, ki je prek ekscentra in ojnice poganjalo dve žagi.103 To je nacin pogona, ki so ga lesne žage pri nas uporabljale od renesanse do sredine 20. stoletja. Iz rimskega obdobja so se ohranili tudi dokazi o težkih kladivih, ki so jih uporabljali za drobljenje rude in morda tudi v železarstvu. Prenos kineticne energije z vodnega kolesa na kladivo je bil urejen s pomocjo odmicne gredi.104 Rimljani so torej poznali vse tehnicne rešitve, ki so poganjale protoindustrijske oziroma zgodnjeindustrijske obrate vse do 19., marsikje pa še globoko v 20. stoletje. Nacini rabe so se v dolocenih pogledih sicer razlikovali od tistih v poznejših obdobjih. To je najbolj opazno ravno pri težkih kladivih, za katera se je ohranilo najvec nedvoumnih dokazov o njihovi uporabi v rudnikih zlata in srebra, o uporabi v železarstvu pa so na voljo le domneve na podlagi posrednih dokazov z britanskega otocja.105 Enako velja tudi za žage, kjer so na voljo nedvoumni dokazi o njihovi intenzivni uporabi v kamnolomih marmorja, ni pa na voljo nobenih omemb glede njihove uporabe v lesni industriji. Po koncu Zahodnega rimskega cesarstva so v Evropi, po vseh dokazih sodec, vodni pogoni prišli iz rabe. V svetu Bližnjega vzhoda je bilo drugace. Tu je tehnološka tradicija preživela v Bizantinskem cesarstvu, za njim pa je, tako kot 100 Prav tam, str. 4–6. 101 Prav tam, str. 10. 102 Prav tam, str. 16. 103 Primerjaj interpretacijo reliefa v: Ritti, Grewe in Kessener, A Relief, str. 148. 104 Wilson, Machines, str. 16–17. 105 Prav tam, str. 16, 21–23. Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 47 številna druga dognanja, vodne pogone prevzel tudi arabski svet. Srednjeveški muslimanski svet je precej verjetno igral vlogo posrednika, prek katerega se je tehnologija izrabe vodne sile vrnila v kršcansko Evropo. Študije islamskih dežel kažejo, da so bili vodni pogoni v casu križarskih vojn splošno v rabi od osrednje Azije prek severne Afrike do muslimanskega juga Španije. Poganjali so namakalne naprave, mline, naprave za valjkanje sukna, lušcenje žita, lesne žage, drobilce rude, papirne mline in mline za sladkorni trs.106 Po eni od možnih razlag se je vnos tehnologij iz arabskega sveta v Evropo zgodil prek Katalonije, v kateri so se iz obdobja visokega srednjega veka ohranili arheološki dokazi o razširjeni uporabi vodnih pogonov v železarstvu, za lesne žage, valjkanje in papirne mline.107 Kljub navedenemu pa bi bile za nesporno potrditev gornje teorije potrebne sistematicne študije dogajanja na Iberskem polotoku. Slednje še vedno dopušca možnost, da je v srednjem veku v zahodni Evropi prišlo do neodvisnega »ponovnega izuma« tehnologij, vezanih na vodne pogone.108 Ne glede na izvor ponovne oživitve vodnih pogonov na evropskih tleh so se do 13. stoletja kot vodilno obmocje z najvec mlini vseh vrst uveljavile dežele na obmocju današnje Francije. Na drugem mestu je bila Italija, v ostale dežele pa se je tehnologija vodnih pogonov postoma širila. Opozoriti velja, da tu tece beseda v prvi vrsti o t. i. »industrijskih mlinih«, torej o napravah, ki niso bile povezane z mletjem žita in poljedelstvom. Žitni mlini so se v tem obdobju že zelo uspešno usidrali po vsem Evropi, medtem ko so se druge naprave morale šele uveljaviti. Intenzifikacija protoindustrijskih panog, ki so jo omogocali in zaznamovali vodni pogoni, je bila tesno povezana z rastjo prebivalstva ter dostopom posameznih dežel do lokalnih in širših trgov. V Angliji 13. in 14. stoletja je bilo na primer kar 90 odstotkov vseh vodnih pogonov žitnih mlinov, skoraj vsi preostali vodni pogoni pa so bili namenjeni valjkanju sukna. V istem obdobju je v Franciji izpricana zelo mocna diverzifikacija vodnih pogonov, ki jih je uporabljala cela vrsta dejavnosti.109 MLINI S pojavom poljedelstva in gojenja žita se je zacelo pridobivanje moke z mletjem. Zaradi te povezave s poljedelstvom mlinarstvo v predstavah ljudi ni sodilo med obrti, marvec so ga obravnavali kot sestavni del kmetijske dejavnosti.110 106 Lucas, Industrial Milling, str. 10. 107 Prav tam, str. 11. 108 Prav tam, str. 22. 109 Prav tam, str. 25–28. 110 Melik, Mlini na Slovenskem, str. 3. 48 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji V obdobju zgodnjega srednjega veka zgodovinski viri o mlinih na našem ozemlju molcijo. Prva omemba tako izvira iz 11. stoletja in se nanaša na Tržiško Bistrico. Sledijo tri omembe iz 12. stoletja, v 13. stoletju pa se je njihovo število povzpelo na 50.111 Mlini na vodni pogon so bili odvisni od hidroloških znacilnosti vodotokov, ob katerih so stali, predvsem od njihove vodnatosti – tako glede kolicine kot tudi glede stalnosti ter vodnega padca. Na njihovo delovanje so vplivale tudi zimske razmere – ob zamrznjenih vodotokih nekateri mlini v zimskih mesecih sploh niso mogli obratovati. Zaradi naštetih dejavnikov je obstajala »gornja višinska meja«, nad katero mlinov ni bilo. Redki gorski mlini so bili na nadmorskih višinah 900 do 1000 metrov. To so bili tipicno mlini »na gornjo vodo«, pri katerih je bila voda speljana po rakah na zgornjo stran pogonskega kolesa. Pri tem tipu mlina je moralo biti vodno kolo izdelano na korce, v katere se je lovila padajoca voda.112 Ponekod so izrazito mocan vodni padec izkorišcali z majhnimi vodnimi kolesi z navpicno osjo, ki so bila po delovanju podobna mnogo poznejšim turbinam. Ti horizontalni mlini so na slovenskem ozemlju izpricani v Martuljku v Zgornjesavski dolini ter na Pohorju, sicer pa so znani tudi na severnem Koroškem pod imenom Flodermühle.113 V dolinskih predelih so bili najbolj pogosti mlini na spodnjo in na srednjo vodo. Pri slednjih je bila voda speljana na kolo v višini njegove osi, glavni povod za takšno tehnicno rešitev pa je bilo nihanje vodostaja ob premajhnem padcu, zaradi cesar niso mogli vode speljati na gornjo stran.114 Na Gorenjskem so velika nihanja recne gladine Save reševali z mlini »na vago« oziroma mlini vitlovci. Pri njih so vodna kolesa po potrebi dvigovali in spušcali s posebno dvigalno pripravo. Primer takšnega mlina se je v precej dobrem stanju ohranil še do srede 20. stoletja v Tacnu pod Šmarno goro.115 Zaradi nadzora nad dotokom vode na pogonsko kolo so bili mlini od nekdaj povezani z urejanjem vodotokov. Mlini praviloma niso stali na naravnih bregovih vodotokov, ampak so vodo do njih speljali po umetni poti. V »preprostejši izvedbi« je šlo za sistem žlebov ali rak, ki je dovajal vodo do vodnega kolesa. Drugje so se lotili preurejanja brežine ob mlinu, kjer so pozidali posebno korito za vodo in postavili vodno zapornico.116 Najvecje posege so predstavljali izkopi 111 Sgerm, Še o Casovi žagi, str. 304. 112 Melik, Mlini na Slovenskem, str. 5; Prim. sliki v Žontar, Mlini na Gorenjskem na str. 30. 113 Struna, Vodni pogoni, str. 348–350; Tovrstne mline najdemo na odrocnejših obmocjih po vsej Evropi, od Orkneyjskih otokov, Irske, južne Francije, Romunije do Grcije. Uporabljali so jih tudi v Perziji in celo na Kitajskem. Glej: http://sihs.co.uk/features-waterwheel.htm [zadnji dostop 7. 4. 2015]. 114 Struna, Vodni pogoni, str. 142–143. 115 Prav tam, str. 316, 350–351. 116 Prav tam, str. 46–49. Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 49 posebnih kanalov ali mlinšcic, ki so vodo speljali od glavnega vodotoka mimo vec mlinov in nato nazaj v potok ali reko. Takšne rešitve so seveda prišle v poštev predvsem v ravninskih predelih. Lastništvo mlinov je bilo zelo raznoliko – od grašcinskih in tistih bogatejših zasebnih, ki so premogli po vec pogonskih koles,117 do najpreprostejših z enim samim pogonom. Kmecki mlini so bili pojmovani kot obrtniški obrati, lahko pa so bili namenjeni zgolj za domace potrebe. Seveda so tudi v slednjih lahko mleli za druge in si tako zagotavljali dopolnilen vir dohodkov. Prav zaradi možnosti zaslužka, ki so jih mlini omogocali, ni bilo redko, da so se mlini izlocili iz kmetije in se osamosvojili. Ce je mlinar nato dokupil zemljo, je pridobil status bajtarja oziroma tretjinske kmetije.118 Gradnjo novih mlinov je urejala zakonodaja. Pod vladavino Marije Terezije izdani mlinarski red za Kranjsko iz leta 1770 je dolocal, da brez privolitve deželnih oblasti na glavnih deželnih rekah ne sme biti zgrajen noben nov mlin.119 Leta 1814 izdani mlinarski red za Kranjsko Franca I. je to dolocilo posplošil na vso deželo. Za dovoljenje za postavitev novega mlina je smel prositi vsak, oblasti pa so odobrile le tiste obrate, ki so predstavljali koristno pridobitev za uporabnike in niso ovirali dotoka vode že obstojecim mlinom v bližini. Prav tako so morali soglasje k izgradnji dati vsi mejaši. Z mlinom je upravljal mlinar, ki je moral biti obvezno izucen svoje obrti; neukim ni bilo dovoljeno niti, da bi bili mlinarski hlapci. Kljub temu je lahko moko mlel kdorkoli, ki jo je prinesel v mlin, vendar v tem primeru mlinar ni odgovarjal za kakovost moke. Mlinarjeve dolžnosti so obsegale skrb za cistoco, vzdrževanje mlinskih kamnov, korektnost mer itd., za kar je tudi gmotno in kazensko odgovarjal.120 Mreža mlinov pri nas kot tudi v širšem avstrijskem in evropskem prostoru je bila precej gosta: konec 19. stoletja je bilo na Kranjskem približno 1500 mlinarskih obratov.121 Visoko gostoto mlinov sta pogojevala dva dejavnika. Vodna kolesa so dajala izkoristek le nekaj konjskih moci, zaradi cesar so bile njihove proizvodnje zmogljivosti v primerjavi s sodobnimi stroji precej omejene.122 Drugi omejujoc dejavnik je bil drag in zamuden prevoz v predindustrijski dobi. Za lokalne potrebe je bilo najbolj prirocno mletje žita v bližini kmetij, zato so mlini stali povsod, kjer so imeli zadostne razmere za delovanje.123 117 Grad Luknja v bližini Novega mesta je imel sedem vodnih koles, turjaška Soteska pa štiri velika in eno manjše, da omenimo le dve. Prav tam, str. 251–252. 118 Štukl, Vodni pogoni na Škofjeloškem, str. 30. 119 Kropatschek (ur.), Sammlung2, str. 240. 120 Kolaric, Slovenski mlinski red, str. 296–298. 121 Struna, Vodni pogoni, str. 308. 122 Za pogon mlinskega kamna je potrebnih približno 3,5 konjske moci, kar je enako 2,5 kW. Prim. prav tam, str. 46. 123 Prim. Melik, Mlini na Slovenskem, str. 3; Braudel navaja med 500.000 in 600.000 »na vecer pred industrijsko revolucijo«. Glej: Braudel, Strukture vsakdanjega življenja 2, str. 123. 50 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Ko so se v dvajsetem stoletju dokoncno uveljavili industrijski mlini, je njihova proizvodnja povsem zasencila vodne mline. K temu je treba prišteti še uredbe o obvezni oddaji pridelkov, ki jih je po koncu druge svetovne vojne uvedla oblast, kar je za marsikateri mlin pomenilo usoden upad posla.124 ŽAGE Žage na vodni pogon so pogosto delovale skupaj z mlinom pod istim lastnikom, lahko pa je šlo tudi za povsem samostojne obrate. Prve mehanske žage v evropskem prostoru so izpricane v Franciji v 13. stoletju.125 V nemškem prostoru se zacnejo žage pojavljati v okolici Augsburga v prvi polovici 14. stoletja, do srede 15. stoletje pa so se zacele pojavljati po vsej Evropi.126 To je cas, ko imamo tudi na Slovenskem nesporno izpricane prve tovrstne obrate.127 Prva žaga v 15. stoletju se omenja v dolini potoka Velka na Pohorju leta 1408, druga pa ob benediktinskem samostanu v Gornjem Gradu leta 1422, ki ji je kmalu sledila še ena v okolici vasi Šmiklavž.128 Seznam žag na vodni pogon, ki ga je izdelal Franjo Sgerm, kaže, da je že v 15. stoletju prišlo do njihove zgostitve na obmocju Pohorja, na Gorenjskem pa so se pojavljale na obmocju Zgornjesavske doline ter v okolici Stare Fužine, Železnikov in Škofje Loke. Gruce žag se v virih pojavljajo tudi v Vipavski dolini, na Postojnskem in v okolici Ilirske Bistrice. Na Dolenjsko so pred iztekom 15. stoletja žage šele zacele prodirati, saj je v virih mogoce zaslediti le dve ob Iški in eno pri Velikih Lašcah.129 Glede tehnicnega ustroja zgodnjih žag še vedno ostaja precej nejasnosti. Najstarejša znana risba žage iz severne Francije avtorja Villarda de Honnecourta (okrog leta 1230) prikazuje mehanizem, ki uporablja odmicno gred za navpicno premikanje žaginega lista. Na podlagi omenjene risbe se sklepa, da je bil to prvotni princip delovanja žag, ki so ga uporabljali v Franciji.130 Žage, ki jih je 124 Bogataj, Mlinarji in žagarji, str. 150 ssl. 125 Ta tip žage je imel pogon na vodno kolo, ki je potiskal list žage navzdol, navzgor pa ga je vracalo vzmetno deblo, ki je bilo napeto na vrhnjem delu naprave. Struna, Vodni pogoni, str. 106; Finsterbusch in Thiele, Vom Steinbeil po Cimperšek, Zgodovinski razvoj, brez navedbe strani. 126 Struna, Vodni pogoni, str. 107. 127 Do srede osemdesetih let 20. stoletja je veljalo, da je najstarejša žaga na slovenskem ozemlju izpricana že leta 1348 – teza, ki jo je že 1867 postavil Anton Globocnik, z njo pa se je strinjal tudi Pavle Blaznik (1928). Temu je oporekal v svojem clanku Franjo Sgerm, ki je trdil, da gre za napacno interpretacijo listinskega vira. Prim. Sgerm, Najstarejše žage, str. 190–193; Sgermovi tezi je v Loških razgledih oporekal Darko Cafuta, Sgerm pa je njegove pomisleke zavrnil v reviji Les. Cafuta, Prva žaga; Mitja Cimperšek je v svojem nedavno izdanem clanku podprl Cafutovo kritiko in s tem obstoj Casove žage. Cimperšek, Zgodovinski razvoj, str. 337–338; 128 Sgerm, Žage na Slovenskem, str. 340–341. 129 Prav tam, str. 345–347. 130 Finsterbusch in Thiele, Vom Steinbeil, str. 101–103; Jürgen Gaebeler svari pred prehitrim sklepanjem; Villardova skica žage vsebuje nejasnosti, ki mecejo senco dvoma od dejanskem obstoju takšnega Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 51 poganjala odmicna gred, so še v zacetku 19. stoletja gradili v odrocnejših predelih južnonemških dežel, Švici in Alzaciji. Do danes se je ohranilo nekaj primerkov na obmocju Schwarzwalda in v Švici, ki so jih preuredili v muzeje na prostem. V nemškem prostoru so jih poimenovali trkajoce žage (Klopfsäge) zaradi znacilnega zvoka, ki ga proizvajajo med delovanjem, oziroma udarjajoce žage (Schlägelsäge).131 Naslednji korak v razvoju pogonskega mehanizma se zgodil v Italiji, kamor so žage prispele morda že v zacetku 13. stoletja v casu cetrte križarske vojne.132 Z uvedbo rocice (oziroma kolenaste gredi) in ojnice je bil omogocen neposreden prenos kineticne energije iz vrtecega gibanja vodnega kolesa v premo gibanje žaginega lista. Omenjena inovacija je po mnenju nekaterih nastala že zelo zgodaj.133 Središce širjenja novega tipa žag so predstavljale Benetke, zato se je naprave prijelo ime venecijanka. Benetke, ki so bile v tem obdobju v gospodarskem in politicnem vzponu, so potrebovale ogromne kolicine lesa tako za gradnjo mesta kot za svojo obsežno trgovsko in vojno mornarico. Les so pridobivali iz zalednih alpskih dežel, ki so bile bogate z gozdom, kot posledica pa se je na teh obmocjih razširila nova tehnologija žaganja.134 Venecijanke so tipicno poganjala majhna vodna kolesa oziroma vretena, ki so imela premer od 50 do 80 cm, v dolžino pa so merila približno 2 m. Glavni namen konstruktorjev vodnega vretena je bil doseci cim vecje število vrtljajev, saj so le-ti pogojevali število hodov jarmenika. Tipicna venecijanka je naredila približno 100 nihajev jarmenika v minuti, vendar ob le 25-odstotnem izkoristku vodne sile.135 V ravninskih predelih derocih voda ni bilo, zato so žage poganjala precej vecja vodna kolesa s premeri 2,5 m in vec. Da so dobili želeno hitrost žaganja, so v pogonski mehanizem dodali zobniški menjalnik in tako dosegli 80 do 90 nihajev jarmenika v minuti. Tovrstne naprave so v strokovni literaturi dobile ime augsburške žage.136 Dosegale so precej vecji izkoristek vodne sile (do 75 %), so mehanizma. Ali je avtor poskušal izboljšati nacrt naprave, ki ga je videl v živo? Si je mehanizem zamislil sam? Glej: Gaebeler, Sammelsurium2, str. 29. 131 Gaebeler, Die Frühgeschichte2, str. 3; Primeri obnovljenih žag: http://www.schwarzwaldregionbelchen. de/de/ausflugsziele/ausflugsziel.php?id=20 [zadnji dostop 28. 4. 2015]; https://www.youtube.com/watch?v=Oq730CLiqyI&feature=youtube_gdata_player [zadnji dostop 29. 4. 2015]; https://www.youtube.com/watch?v=yvCYoWfZ2MY&feature=youtube_gdata_player [zadnji dostop 29. 4. 2015]. 132 Cimperšek, Zgodovinski razvoj, str. 335; Gaebeler, Sammelsurium2, str. 27. 133 Gaebeler, Sammelsurium2, str. 27. 134 Cimperšek, Zgodovinski razvoj, str. 335. 135 Prav tam. 136 Prav tam, str. 336; Ime je v svoji disertaciji vpeljal Herbert Jüttemann, vendar ni splošno sprejeto. Jüttman, Wassergetriebene Bauernsägen; Prim: Finsterbusch in Thiele, Vom Steinbeil, str. 114. Slika 5/22 prikazuje mehanizem z menjalnikom, vendar je v komentarju k sliki navedeno, da gre (v 52 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji pa bile tudi gradbeno zahtevnejše; financni vložek vanje je bil za okoli 40 % vecji kot pri »klasicnih« venecijankah. Za bolj gladko delovanje in manjšo obrabo so vgrajevali tudi vztrajnik. Na Slovenskem so prevladovala vecja podlivna pogonska kolesa s premeri od 3 do 3,5 m.137 Diferenciacija razlicnih tipov žag glede na ustroj pogonskega mehanizma je navedla Franja Sgerma, da je v drugi polovici osemdesetih let preteklega stoletja predlagal dopolnjeno tipologijo žag na vodni pogon na Slovenskem ter izdelal teorijo njihovega širjenja. Graditelji prve pohorske žage naj bi po Sgermu prišli iz okolice Volšperka/Wolfsberga, žaga pa naj bi bila »prvotnega augsberškega tipa«.138 Kljucnega pomena za Sgermovo teorijo je bila skica Leonarda da Vincija, datirana okoli leta 1480, ki prikazuje dovršen pogon z rocico in ojnico ter hkrati mehanizem za samodejno pomikanje debla. Gre za najbolj znano risbo mehanizma venecijanke, ohranjeno v t. i. Codex atlanticus, zbirki Leonardovih rokopisov in risb, ki jo hranijo v milanski Biblioteci Ambrosiani. Še vedno najstarejša znana upodobitev »beneške žage« je da Vincijevega sodobnika, arhitekta in slikarja Francesca Di Giorgia Martinija, ki je nastala okrog leta 1465139 in je bila podlaga za kamniti relief, ki krasi vojvodsko palaco Urbino.140 Sgerm je na podlagi obeh upodobitev predlagal vpeljavo novega poimenovanja firenški tip žage (da Vinciju je pomotoma pripisal njegovo iznajdbo), ki naj bi se razlikoval od zgodnejših beneških žag. Bistvo novega tipa žage (»firencanke«) naj bi predstavljal zgoraj opisani prenos gibanja z rocico in ojnico. Sgerm je menil, da naj bi se firenške žage na ozemlju slovenskih dežel zacele pojavljati po letu 1480. Starejše žage naj bi bile ali prvotnega augsburškega tipa, ki se je širil s koroškega prostora, ali prvotnega beneškega tipa, ki naj bi ga postavljali na zahodu, na primer na Vipavskem. Od konca 15. stoletja dalje naj bi »firencanke« izpodrinile oba starejša tipa.141 Sgermova razlaga razvoja mehanskih žag na ozemlju današnje Slovenije je problematicna zaradi dveh razlogov. Viri, ki se nanašajo na vodne žage, so v zgodnjem obdobju skoraj izkljucno pisni. Iz njih ne izvemo dosti glede natancnega ustroja pogonskega mehanizma zgodnjih žag. Argumentirati je mogoce, da je pogon na odmicno gred, ki se je ohranil v Švici in južni Nemciji, konstrukcijsko preprostejši in manj ucinkovit od mehanizma z rocico in ojnico, in iz tega sklepati, da gre za starejšo razvojno stopnjo pogona. Toda žal za zdaj ni znana niti ena risba žage s pogonom na odmicno gred, ki bi bila starejša od obeh približnem prevodu) za »prototip zakljucne stopnje razvoja venecijanke z menjalnikom«. Tudi sicer avtor izraza augsburška žaga ne uporablja. 137 Cimperšek, Zgodovinski razvoj, str. 336. 138 Sgerm, Žage na Slovenskem, str. 340. 139 Gaebeler, Die Frühgeschichte2, str. 3. 140 Delo kiparja Ambroggia Baroccija, datirano okrog 1480. Glej: Finsterbusch in Thiele, Vom Steinbeil, str. 120–121. 141 Sgerm, Najstarejše žage, str. 193; Sgerm, Žage na Slovenskem, str. 343; Kocar, Vodni pogoni v Borovniški kotlini, str. 7 (Spremna beseda Franja Sgerma). Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 53 omenjenih upodobitev italijanskih žag z rocico in ojnico. Najstarejše upodobitve naprav z odmicno gredjo izvirajo šele iz 16. stoletja (1557).142 Villardovo skico »samodejne žage« iz prve polovice 13. stoletja je resda razlagati kot razlicico mehanizma z odmicno gredjo, vendar se narisana naprava po nacinu delovanja kljub temu precej razlikuje od ohranjenih nemških in švicarskih žag.143 Sgerm je glede predhodnikov »firenškega« tipa, torej pri »prvotnem augsburškem « in »beneškem« tipu žag, sklepal, da nista imela neposrednega prenosa sile z vodnega kolesa na jarmenik (tega je pac izumil Leonardo da Vinci). Starejša tipa naj bi oba imela jarem, razlikovala pa naj bi se glede tehnicne rešitve pomikanja debla.144 Žal Sgerm v razpravah ni podal argumentacije za svoja izvajanja, zato se moramo pridružiti nedavni kritiki Mitje Cimperška, da je Sgermovo poimenovanje zmotno.145 Druga težava, ki je povezana s Sgermovo tezo, je dejstvo, da delo tujih (nemških) avtorjev ne podpira njegove tipologije.146 Ob rob pravkar zapisani kritiki je treba pripomniti, da je Sgermovo delo prispevalo pregled vrste najzgodnejših omemb žag na vodni pogon v listinskih in urbarskih virih na ozemljih historicnih dežel Kranjske in Štajerske ter s tem dopolnilo zgodnejši poskus pregleda zgodovine žagarstva na Slovenskem.147 Casa nastanka oziroma izuma venecijanke ni mogoce natancno dolociti. Pogonski mehanizem z rocico in ojnico se je nato v eni od obeh izvedenk – z manjšim vodnim vretenom ali z vecjim vodnim kolesom – obdržal vse do 20. stoletja. V naslednjih stoletjih je število žag postopoma narašcalo. V zacetku 18. stoletja se je država pod vplivom merkantilizma lotila izboljšave cestnega omrežja. Ena pomembnejših povezav skozi slovenske dežele je bila merkantilna cesta, ki je povezovala Dunaj in Trst, to pa je povzrocilo porast tovorništva in trgovine. Zato je zacela rasti tudi cena lesa.148 Sredi 19. stoletja se ocenjuje, da je na Slovenskem delovalo vec kot 1300 žag venecijank.149 Zemljiška odveza in socasna izgradnja južne železnice150 sta dali nov zagon izkorišcanju gozdov in število žag se je zacelo povecevati.151 Leta 1849 uzakonjena zemljiška odveza je odpravila podložništvo ter spremenila zemljiška gospostva v veleposestva. Razdeljevanje dela gozdov 142 Gaebeler, Die Frühgeschichte2, str. 3. 143 Prav tam. 144 Sgerm, Žage na Slovenskem, str. 343. 145 Cimperšek, Zgodovinski razvoj, str. 335. Tudi izraz beneška žaga oziroma venecijanka naj bi vpeljal J. Wessely in gre morda za umetno vpeljan pojem, ki ni prišel iz žive rabe. Glej prav tam, v podnaslovu 3.2, brez navedbe strani. 146 Primerjaj: Gaebeler, Die Frühgeschichte2; Finsterbusch in Thiele, Vom Steinbeil. 147 Primerjaj: Sevnik, Žagarstvo na Slovenskem. 148 Prav tam, str. 179. 149 Prav tam, str. 174. 150 Železnica doseže Ljubljano 1849, Trst pa 1857. 151 Sevnik, Žagarstvo na Slovenskem, str. 176. 54 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji kmetom, ki so postali zemljiški posestniki, in odkup služnostnih pravic v gozdovih sta mocno spremenila gospodarjenje z lesom. V novih razmerah je število vodnih žag zacelo narašcati. Natancnejši podatki so nam na voljo za obdobje 25 let med 1885 in 1910, za ozemlje slovenskih dežel brez Prekmurja. Rast števila žag je bila v celotnem obdobju zmerna, nekoliko opaznejši sta povecanji števila med letoma 1885 in 1890 ter 1905 in 1910. Skupaj navedeni podatki izkazujejo porast števila žag na 139 % vrednosti iz leta 1885 oziroma 164 % vrednosti iz leta 1850. Število žag na Slovenskem brez Prekmurja (Vir: Sevnik, Žagarstvo na Slovenskem, str. 174, 189.) Cas okrog marcne revolucije je tudi obdobje, ko se na Slovenskem pojavijo prve žage na parni pogon. Prvo so postavili v Kocevju leta 1844, kmalu pa so ji sledile še tri dodatne. Socasno, okrog leta 1850, je bila ustanovljena tudi prva parna žaga v Ljubljani.152 Tretji žagarski obrat na parni pogon je nastal leta 1852 v vasi Travnik sredi gozdov zahodno od Ribnice. Lastnik nove žage Karel Obreza je bil prevoznik in trgovec z lesom iz Cerknice. Ocitno je znal dobro oceniti spremembe, ki jih je prinašala gradnja južne železnice, in jih je uspešno izkoristil. Železniška proga je leta 1856 dosegla Rakek, že leto zatem pa tudi Trst. Socasno je bila obnovljena in deloma na novo zgrajena tudi cesta od Rakeka do Travnika, s cimer je imela Obrezova žaga idealno povezavo z najvecjim pristanišcem habsburške monarhije. Po letu 1862 je žaga izgubila monopolni položaj pri izkorišcanju okoliških gozdov, 152 Prav tam, str. 177. 2500 2000 1500 1000 500 0 Število žag 1850 1300 Leto 1885 1540 1890 1778 1895 1855 1900 1962 1905 1980 1910 2138 Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 55 saj so v sorazmerni bližini zacele obratovati nove žage v Kocevju in hrvaškem Prezidu. K temu so se prištele še težave, ki jih je v trgovini z lesom prinesla avstrijsko-italijanska vojna, zato se je Obreza leta 1866 odlocil za prodajo žage. Kupec je bila kocevska grašcina, v kateri je imela sedež uprava Auerspergove kocevske posesti. Ker gospodarjenje v lastni režiji ni bilo dovolj donosno, so žago zaceli oddajati v najem.153 Parni pogoni so omogocali predelavo precej vecjih kolicin lesa kot vodni pogoni, hkrati pa niso bili odvisni od hidroloških razmer. Z vpeljavo polnojarmenika, pri katerem je bilo v en okvir vpetih dovolj žaginih listov, da je bil mogoc razrez celega hloda v enem prehodu skozi žago, se je zmogljivost žag dvignila do 3000 m3 hlodovine letno.154 Vodni pogoni z enim žaginim listom so v primerjavi s tem zmogli le okrog 100 m3 hlodovine letno. Z dodajanjem žaginih listov v jarmenik in drugimi izboljšavami ocenjujejo, da so se kapacitete vodnih žag dvignile celo do 800 m3 na leto.155 Tudi izraba hlodovine na parnih žagah je bila obcutno višja kot pri starih venecijankah. Slednje so zaradi širokih rezov dosegale izkoristke med 52 % in 60 %,156 medtem ko so bili ti pri uporabi polnojarmenika okrog 65-odstotni.157 Kljub temu nove vrste pogonov še dolgo niso izrinile iz rabe številnih venecijank, ki so delovale še vse v petdeseta leta 20. stoletja. Raziskava, ki so se je v tridesetih letih 20. stoletja lotili sodelavci Delavske zbornice v Ljubljani, navaja 1681 »primitivnih žag« (venecijank)158 s skupno kapaciteto 507.410 plm3 (polnih kubicnih metrov) in povprecno kapaciteto žage 300 plm3. Turbinskih žag na vodni pogon naj bi bilo 179, parnih žag 151, elektricni motorji so poganjali 79 obratov, 13 pa plin.159 Venecijanke so torej po številu še vedno predstavljale 80 % vseh obratov, je pa zato njihova kapaciteta obsegala komaj 26 % vseh zmogljivosti.160 Le približno polovica venecijank je bila prijavljenih kot obrt, druge žage so zadovoljevale individualne potrebe svojih lastnikov.161 153 Prav tam, str. 197–181. 154 Prav tam, str. 177. 155 Prav tam, str. 158. 156 Prav tam. 157 Prav tam, str. 177. 158 Podatki gozdnega (šumarskega) odseka kraljevske banske uprave Dravske banovine Naši gozdovi in žage, str. 42; Ocene Antona Šivica (Gozdarski vestnik letnik 4/1938) se nekoliko razlikujejo: 1966 venecijank, 36 polovicnih jarmenikov in 230 obratov z modernimi polnojarmeniki. Prav tam, str. 41; Cimperšek navaja za obdobje pred gospodarsko krizo celo številko 2500 venecijank, za leto 1940 pa 1860 obratov. Glej: Cimperšek, Zgodovinski razvoj, str. 338; Sgerm navaja za ozemlje Dravske banovine številko 2700 venecijank (oz. »firencank«) za leto 1930. Glej: Sgerm, Žage na Lovrenškem Pohorju, str. 220. 159 Naši gozdovi in žage, str. 42; Tabela s podatki objavljena tudi v: Sevnik, Žagarstvo na Slovenskem, str. 199. Podatki se nanašajo na leto 1937. 160 Skupna kapaciteta žag v Dravski banovini je po ocenah gozdnega (šumarskega) odseka kraljevske banske uprave Dravske banovine 1.919.810 polnih m3. Glej: Naši gozdovi in žage, str. 42. 161 Prav tam, str. 10. 56 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Zmogljivosti žag so konec tridesetih let 20. stoletja mocno presegale celo naravni prirast lesa v gozdovih. Strokovnjaki so ocenjevali prirast velikih gozdnih kompleksov reda velikosti 160 ha s približno 4 m3 na 1 hektar gozdne površine, dejanski prirast majhnih kmeckih gozdov pa naj ne bi presegal 2,95 m3 na hektar gozda.162 Ob tem so imele žage na obmocju okraja Škofja Loka163 zmogljivost 4,5 polnih m3 na hektar gozdne površine, v Logatcu164 pa celo 4,75 polnih m3 na hektar. Izkorišcenost žag v Dravski banovini za leto 1937 je bila ocenjena na 37 % skupne zmogljivosti.165 Opisane razmere in ton citiranega porocila kaže razumeti v kontekstu posledic velike gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja. V zadnji polovici dvajsetih let so v Dravski banovini cene rezanega lesa rasle. Leta 1930 je bila povprecna cena rezanega mehkega lesa 120 % vrednosti iz leta 1927. Že v naslednjem letu so cene doživele 30-odstotni padec. V letih 1933 in 1935 je bila cena lesa najnižja in je znašala le še 60 % višine iz leta 1927, nato pa se je postopoma popravila do 75 % v letu 1938. Padec cen se je odražal v gibanju plac, ki so v obdobju predhodne konjunkture rasle.166 S študijami, ki so jih izvajali tudi po ostalih delih Kraljevine Jugoslavije, so oblasti poskušale pridobiti pregled nad stanjem v dejavnosti, ki jo je, tako kot druge dele gospodarstva, kriza mocno prizadela.167 Porocilo je zato izpostavljalo nekatere dejavnike, ki so nižali izkoristek gozdarske oziroma lesarske dejavnosti, v prvi vrsti potratnost žaganja v venecijankah, pri katerih je okrog polovica hloda koncala v žagovini. Veliko število žag je povzrocalo slabo zasedenost proizvodnih zmogljivosti in vodilo v prekomerno izkorišcanje gozdov. Režijski stroški obratov so bili zato višji, rentabilno poslovanje pa oteženo. Ob naštetih argumentih se je sama po sebi ponujala ocena, da so zastarele kmecke žage povzrocale slovenski lesni industriji precejšnjo škodo in bi jih bilo najbolje odpraviti.168 Manj kot dve leti po izdaji citiranega porocila je v Jugoslaviji izbruhnila druga svetovna vojna, ki je ponovno prinesla izredne razmere. Po osvoboditvi so se nove oblasti skladno z naceli planskega gospodarstva odlocile racionalizirati lesnoindustrijsko panogo in zmanjšati število malih žag. Vojna je poškodovala 72 industrijskih žag in okrog 300 venecijank, kar je znašalo približno tretjino skupnih zmogljivosti panoge.169 Zaradi težav, ki jih je povzrocila osamitev 162 Prav tam, str. 41. 163 Dve parni žagi in nekaj venecijank glede na zemljevid Pregled lesne industrije l. 1936 v: Naši gozdovi in žage. 164 Štirinajst parnih in 3 vecje vodnoturbinske žage, zemljevid Pregled lesne industrije l. 1936 v: Prav tam. 165 Prav tam, str. 42. 166 Prav tam, str. 52. 167 Primerjaj: prav tam, str. 3. 168 Prav tam, str. 10. 169 Sevnik, Žagarstvo na Slovenskem, str. 200–202. Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 57 Jugoslavije med informbirojevskim sporom leta 1948, so morale oblasti zacasno odstopiti od nacrtov o ukinjanju malih žag in so bile celo prisiljene v ponovno odprtje nekaterih obratov, ki naj bi bili opušceni.170 So pa v prvih povojnih letih izvedli podržavljanje žag, pri cemer so se usmerili predvsem na industrijske obrate, ki so v 80 % prešli v državno last, zadnja petina pa pod lesne zadruge. Od venecijank jih je pod državo prešlo le 5 %.171 Po letu 1952 so zaceli zmanjševati število žagarskih obratov – tako industrijskih kot venecijank. Med prvimi so zaprli industrijske parne žage v gozdnih kompleksih na Kocevskem, Dolenjskem, na Pohorju, Bohorju in na Visokem Krasu. Hkrati so povecevali zmogljivosti perspektivnih obratov.172 Proti zasebnim vodnim žagam so nastopali z razlicnimi administrativnimi ukrepi. Žaganje na venecijanki je lastnika lesa obremenilo z visokim, 27-odstotnim davkom na promet.173 Leta 1954 je bil sprejet še zakon o registraciji žag, zaradi katerega so številne venecijanke prenehale obratovati. Na primeru Lovrenškega Pohorja, ki ga je preucil Franjo Sgerm, lahko vidimo, da se je upadanje števila žag (na omenjenem obmocju) zacelo že v drugem desetletju 20. stoletja, in to zelo opazno, za kar 17 % glede na najvišje stanje (84 obratov) desetletje poprej. Upad je verjetno povezan tudi s posledicami prve svetovne vojne. V naslednjih dveh desetletjih je sledilo postopno upadanje in celo ob koncu kriznega desetletja je še vedno delovalo kar 62 žag. Nato je do leta 1950 sledil drasticen upad na samo 10 obratov.174 Žal omenjena statistika ne pokaže, koliko žag se je zaprlo med vojno in koliko so na to vplivali ukrepi povojnih oblasti ter družbene spremembe. 170 Prav tam, str. 203. 171 Prav tam, str. 204. 172 Prav tam. 173 Davek, ki je bil vpeljan leta 1947. Glej: Bogataj, Mlinarji in žagarji, str. 156. 174 Sgerm, Žage na Lovrenškem Pohorju, str. 210. 58 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Statistika žag na vodni pogon na Lovrenškem Pohorju (Vir: Sgerm, Žage na Lovrenškem Pohorju, str. 210.) Žage na vodni pogon lahko štejemo med naprave, ki so sooblikovale podobo in gospodarstvo zgodnjega novega veka in obdobja industrijske revolucije. Njihova tehnologija se je v osnovnih nacelih izoblikovala do konca 15. stoletja in se nato glede na lokalne potrebe dopolnjevala. V 19. stoletju so se pojavile alternativne tehnologije, ki so omogocale boljše izkoristke in hitrejši razrez hlodovine, vendar to ni pomenilo zatona klasicnih žag na vodni pogon. V drugi polovici 19. in prvem desetletju 20. stoletja se je število vodnih žag še obcutno povecevalo. Trend se je obrnil šele z izbruhom prve svetovne vojne, do koncnega usihanja dejavnosti pa je prišlo šele v obdobju druge svetovne vojne in v desetletjih po njej. Razvoj v tej smeri so pravzaprav že nakazovale študije, ki so jih v okolišcinah velike gospodarske krize tridesetih let 20. stoletja opravljali pri delavski zbornici in so bile namenjene iskanju nacinov, kako v prihodnje prepreciti socialne in gospodarske probleme, ki so jim bili prica. Študije so ugotavljale velike kapacitete v lesni dejavnosti na Slovenskem, ki so jih ocenjevali kot predimenzionirane. Eden kljucnih predlogov za izboljšanje pogojev delovanja lesne industrije je bil zapiranje malih vodnih žag, ki so imele slabe izkoristke in so spodbujale prekomerno izkorišcanje gozdov. Zaradi izbruha druge svetovne vojne so predlagani ukrepi ostali na papirju do druge polovice 40. let, ko so jih izpeljale nove (komunisticne) oblasti, saj so se ujemali z naceli planskega gospodarstva in industrializacije. 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 Število žag 1825 37 Leto 1880 80 82 83 84 70 69 62 10 6 4 3 1890 1900 1910 1920 1930 1940 1950 1960 1970 1980 Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 59 VODNI POGONI V ŽELEZARSTVU V železarstvu je voda sprva poganjala težka kladiva, t. i. norce. Prve nesporne omembe tehnologije se v pisnih virih pojavijo okrog leta 1200 v Angliji, Franciji in na Švedskem. Obstaja celo verjetnost, da so vodne pogone v Franciji in Španiji uporabljali za kovanje že okrog zacetka 12. stoletja, vendar gre pri tem še vedno za domneve.175 Leta 1214 sledi prva omemba vodno gnanih mehov iz Italije.176 Omemba vodnega pogona v povezavi s plavžem je mlajšega datuma in izvira s konca 14. stoletja, natancneje iz leta 1384.177 Na Slovenskem se je po cezuri zgodnjega srednjega veka železarstvo znova razvilo, najprej na severozahodnem delu Gorenjske, ki je bila razdeljena na gospostva Bela Pec, Bled, Radovljica in Škofja Loka. Prve neposredne omembe železarjev na Gorenjskem v pisnih virih so iz leta 1348 v Železnikih. Leta 1381 sledijo še omembe v Planini (?) in nato leta 1403 na Jesenicah in Javorniku.178 Na obmocju loškega gospostva so železo pridobivali že pred tem. V casu vladarskih podelitev obsežnih zemljiških kompleksov blejskega in loškega gospostva škofijama v Bambergu in Freisingu v 10. in 11. stoletju je bilo obmocje severozahodne Gorenjske redko poseljeno, poznejša fužinarska naselja pa še niso obstajala.179 V tem obdobju železarjev kot posebnega družbenega sloja pri nas še ni bilo. S pridobivanjem železa so se ukvarjali kmetje, ki so uporabljali kmecke peci, preproste talilne jame, ki so jih postavljali kar na rudišcih. Te so nasledile t. i. vetrne peci, ki so za vpihovanje dodatnega zraka in s tem dvigovanje temperature v peci izkorišcale stalen veter na izpostavljenih lokacijah pobocij v bližini rudišc. Sledovi kmeckega železarstva so se ohranili kot ostanki žlindre, ki so jih raziskovalci poznali že v 18. in 19. Stoletju, na primer v okolici vasi Jamnik, na železniški strani Jelovice na Štalci in pri Dražgošah.180 V 13. stoletju so se talilne peci z višinskih obmocij zacele seliti v doline. Peci so postale vecje, predvsem pa so se ustalile na enem mestu, kar je povzrocilo nastanek posebnih železarskih naselij.181 Oba nacina pridobivanja železa – kmecko železarstvo in zacetek specializirane proizvodnje – sta na Gorenjskem izpricana ob koncu13. stoletja. Leta 1291 175 Lucas, Industrial Milling, str. 15–17, 22. 176 Prav tam, str. 22. 177 Prav tam, str. 15. Iz angleškega izraza »blast frunance« gre sklepati, da se navedba nanaša na naprednejši plavž in ne na preprostejšo pec na volka, za katero se v anglešcini uporablja izraz »bloomery«. Glede na to, da se je vodno kolo tudi v primeru peci na volka uporabljalo za pogon mehov, ter glede na 170 let zgodnejšo prvo omembo vodno gnanih mehov gre verjetno (?) za zgodnjo omembo naprednejše talilne peci. 178 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 126. 179 Prav tam, str. 124, 125. 180 Baš, Slovenska pec, str. 22. 181 Prav tam, str. 26. 60 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji se v urbarju loškega gospostva omenja kmetija »Ob Savi«, ki je bila obvezana k dajatvi pol mase železa letno.182 V istem viru se omenjajo tudi štirje t. i. prazniki, ljudje brez zemlje, ki so freisinškemu posestvu v Loki letno oddajali 80 mas železa.183 Pri kmeckih in vetrnih peceh je pridobivanje železa iz rude potekalo brez izrabe vodne sile. Kdaj so v taljenje rude in kovanje železa vpeljali prve vodne pogone pri nas, iz do sedaj znanih virov žal ni mogoce oceniti. Omenjeni železarji iz Mojstrane so imeli, ce so dejansko imeli fužino v kraju, razmere za postavitev vodnega pogona, ki bi gnal težko kladivo in mehove, toda vir o tem žal molci. Kot najstarejša znana talilna pec na našem ozemlju velja leta 1953 odkrita slovenska pec v Dnu nad Kropo, katere nastanek se datira v prvo polovico 14. stoletja, delovala pa naj bi do srede 15. stoletja. Avtorja študije o odkriti peci Franjo Baš in Ciril Rekar sta glede vodnega pogona v sklopu slovenske peci podala nasprotujoci mnenji. Franjo Baš je, izhajajoc iz literature o razvoju železarstva na Štajerskem in Koroškem, ugotavljal, da so morali v pec vpihovati zrak z mehovoma, ki so ju gnali »na roke«.184 Prav tako naj bi v okolici izkopane peci ne bilo nobenih sledov o vodnem pogonu,185 zaradi cesar je Baš sklepal, da gre pri odkritem plavžu za primer avtohtone peci, ki se je razvila iz predhodnih vetrnih peci.186 Študija Cirila Rekarja v vecini tock soglaša z Baševimi izvajanji, vendar zatrjuje, da so v obratu nedvomno izkorišcali vodno silo kot pogon za para mehov, ki naj bi imel kapaciteto 300 litrov,187 in tudi za norca.188 Obrat je bil po opustitvi temeljito izpraznjen, zato je Rekar svoje sklepanje izpeljal iz izracunov, ki so temeljili na dimenzijah odkrite peci in predpostavkah o metalurškem procesu v peci. Analiziral je tudi vzorce žlindre z notranje stene peci ter s tal pred pecjo. Vzorci so pokazali, da je pec proizvajala mehko kovno železo z zelo nizkim odstotkom ogljika in žlindro, ki je vsebovala nizek odstotek železa.189 Dejstvo je, da se obe interpretaciji najdbe glede obstoja vodnega pogona opirata na posredne dokaze. Uporaba vodne sile pri taljenju rude se, ob 182 Blaznik, Urbarji freisinške škofije, str. 130. Kmetija se je nahajala v Gorenji Savi pri Kranju (gl. Prav tam, op. 6). Hvala kolegu Matjažu Bizjaku, ki me je opozoril na omembo. 183 Blaznik jih locira v Mojstrano. Prav tam, str. 166; Železna masa, »massa ferri«, je bila kolicina železnega volka, ki je ostal po enem taljenju v plavžu. Njena velikost se je spreminjala glede na velikost in ucinkovitost talilnih peci. V 12. stoletju naj bi znašala 10–15 kg, v 13. stoletju pa že 30–40 kg. Baš, Slovenska pec, str. 22–24. 184 Baš, Slovenska pec, str. 30 in 33. 185 Prav tam, str. 28; Baš v prvem delu clanka na opiše najdbo kamnitih rak, za katere ne da interpretacije njihovega namena. Primerjaj: Prav tam, str. 4. 186 Baš, Slovenska pec, str. 33–34. 187 Rekar, Slovenska pec, str. 70. 188 Prav tam, str. 62. 189 Prav tam, str. 64–66. Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 61 upoštevanju primerjav iz evropskega prostora, v predlaganem casovnem okviru ne zdi nemogoca, žal pa zanjo nimamo dodatnih potrditev v drugih virih. Sredi 14. stoletja se zacnejo na gorenjskih gospostvih naseljevati furlanski železarji – kovaci. Že omenjeni Železniki so nastali prav z njihovo naselitvijo okrog leta 1340.190 Sledili so jim še drugi priseljenci, ki so izvirali iz širšega severnoitalijanskega prostora in so tvorili jedro gorenjskega železarskega stanu. Številne italijanske priimke železarjev tako najdemo še med železarji na Jesenicah in v Bohinju.191 Priseljenci so s seboj prinesli izpopolnjene oblike talilnih peci. V virih 16. stoletja tako najdemo razlikovanje med slovensko pecjo in boljšo bresciansko pecjo. Pri obeh je najverjetneje šlo za pec na volka (nem. Stückofen), ki se je na Gorenjskem obdržala še vse do konca 18. stoletja.192 Nadaljnji razvoj je vodil v združevanje talilnih peci in težkih kladiv v enoten obrat z imenom fužina, ki naj bi nastal okrog zacetka 15. stoletja.193 Proizvodni postopki so se postopoma razvejali v zapleten sistem specializiranih obratov, ki se je obdržal vec stoletij dolgo in je zacel ugašati šele s prehodom na industrijski nacin dela v 19. stoletju.194 Kladiva na vodni pogon so se delila na dve skupini. Prva so bila težka kladiva ali »norci«, s katerimi so ob koncu taljenja razdelili železno maso oziroma volka na manjše dele, ki jih je bilo laže transportirati in obdelovati. Poleg teh so bila v rabi tudi lažja, hitro udarjajoca kladiva ali »repaci«. Slednji so ostali v rabi še vse do srede 20. stoletja, saj so se ohranili v predelovalnih kovacnicah še dolgo po tem, ko so taljenje rude prevzeli veliki plavži in je bila izraba slovenskih najdišc »gozdnega železa« opušcena. V obeh primerih je vodno kolo prek odmicne gredi dvigovalo kladivo, slednje pa je nato prosto padalo in udarjalo po nakovalu.195 Na enak nacin je deloval tudi pogon mehov, ki jih je navadno gnalo loceno vodno kolo.196 Kladivom in mehovom so se v kovacnicah scasoma pridružile še naprave za valjanje in izdelovanje žice, katerih izvedba je zahtevala bolj izpopolnjen prenos gibanja prek zobniških prestav.197 V 18. stoletju so se pod vplivom merkantilisticnih idej pojavila prizadevanja 190 Gašperic, Gorenjsko železarstvo, str. 6. 191 Glej: Müllner, Geschichte des Eisens, str. 126–127. 192 Balthasar Hacquet je leta 1777 opisoval delo s pecjo na volka v Železnikih in v Bohunju. Glej: prav tam, str. 239. 193 Gašperic, Gorenjsko železarstvo, str. 7. 194 Vec o sistemu fužinskih obratov glej v: Šorn, Zacetki industrije, str. 137–168. 195 Struna, Vodni pogoni, str. 358–362; Za graficne upodobitve kladiv na vodni pogon glej: prav tam, str. 104–105. 196 Primerjaj tloris fužine na Pozabljenem opise kovacij v: Struna, Vodni pogoni, str. 359–363; Risbe mehov na vodnih pogon glej: Prav tam, str. 102–103. 197 Struna, Vodni pogoni, str. 105–107; prav tam, str. 359. 62 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji za dvig proizvodnih zmogljivosti. Hkrati je prišlo tudi do dviga povpraševanja na italijanskem trgu, kamor so železarne z obmocja Štajerske, Koroške in Kranjske prodajale vecino svojih izdelkov. Videti je, da v prvi polovici 18. stoletja vsaj na Kranjskem proizvodnja ni zmogla slediti povpraševanju na trgu, k cemur so pripomogle nezadostne financne zmogljivosti železarskih založnikov pa tudi tehnicna opremljenost železarn.198 Razmere so se spremenile v drugi polovici 18. stoletja, ko je glavni založnik gorenjskih železarn, nato pa tudi lastnik vec obratov postal Michelangelo Zois, kmalu zatem pa se je kot lastnik fužin na Jesenicah pojavil še Valentin Ruard. Oba veletrgovca sta v prizadevanjih za rentabilnost svojih podjetij zacela modernizacijo fužin.199 Na prelomu iz 18. v 19. stoletje se je pojavila železarska konjunktura, ki so jo spodbujale priprave na drugo in tretjo koalicijsko vojno proti Napoleonu, tej pa je sledila precej izrazita recesija po letu 1809.200 Kot rezultat opisanega razvoja so na Kranjskem vse bolj stopali v ospredje plavži. Ceprav manj številcni kot stare peci na volka je proizvodnja prvih konec 18. stoletja kolicinsko prekašala skupni produkt slednjih.201 V obdobju po koncu Ilirskih provinc in obnovitvi avstrijske oblasti je prišlo do ponovnega pojava železarske konjunkture. Slednja se je odražala v vnovicni rasti proizvodnje, ki so jo dosegali predvsem zaradi poostrovanja delovne discipline in vpeljave dodatnih naprav, na primer valjarnih strojev.202 Žal nimamo na voljo študij, ki bi bile posebej posvecene vodnim pogonom s konca 18. in prvih desetletij 19. stoletja, kar je med drugim posledica dejstva, da se je o vecini vecjih obratov tega casa pri nas ohranilo bolj malo tehnicne dokumentacije. Najbolje dokumentiran je obrat fužine v Trenti, ki je v svojem sklopu imel pec na volka. Omenjena naprava je imela par mehov, ki ju je gnalo vodno kolo s pomocjo odmicne gredi (risba fužine – v tlorisu in prerezu – je nastala leta 1780).203 Vpihovanje zraka je torej v zadnji cetrtini 18. stoletja še vedno poganjala enaka naprava, kot je bila v rabi že vec stoletij in kaže na dolgoživost preproste tehnicne rešitve. Posledice napredka v metalurški tehnologiji 19. stoletja so prvi cutili prav plavži. Do šestdesetih let 19. stoletja so še dvigovali svojo proizvodnjo, temeljeco na stari tehnologiji, nato pa je železarska industrija na Kranjskem zašla v težave. Proizvodnja železa, temeljeca na gozdnem železu, preprosto ni bila vec rentabilna. Gorenjsko železarstvo je našlo rešitev v koncentraciji kapitala in v gradnji 198 Šorn, Zacetki industrije, str. 146; O zastarelosti železarn v 18. stoletju glej tudi: prav tam, str. 148. 199 Šorn, Pregled našega železarstva, str. 257–258. 200 Šorn, Zacetki industrije, str. 145–146; Šorn, Pregled našega železarstva, str. 252. 201 Šorn, Pregled našega železarstva, str. 261. 202 Prav tam, str. 271. 203 Prav tam, str. 254. Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 63 Siemens-Martinove peci, ki je našla svojo vlogo kot predelovalni obrat tržaških plavžev. V casu krize šestdesetih let je vodilno vlogo po kolicini pridelanega surovega železa prevzel plavž na koks železarne na Prevaljah.204 S tem se je do konca 19. stoletja zakljucilo obdobje klasicnih vodnih pogonov v proizvodnji surovega železa. Manjše kovacnice, tovarne kmetijskega orodja in podobno so vodne pogone ohranile precej dlje, ponekod še vse do srede 20. stoletja. Na koncu poglavja o železarstvu velja omeniti poseben sistem dovajanja zraka v kovaške peci. Gre za t. i. vodna puhala, ki po delovanju niso pogoni v ožjem pomenu, saj nimajo nobenega gibljivega dela oziroma mehanizma. Sistem je bil sestavljen iz dvignjenega vodnega zbiralnika in iz navpicne cevi, skozi katero je odtekala voda iz zbiralnika. Na straneh cevi so bile odprtine, skozi katere je voda zaradi venturijevega principa srkala zrak.205 Na tleh je bil postavljen drug zbiralnik, ki je imel dve odprtini – eno pri vrhu za odvajanje zraka, drugo pa na dnu za odtok vode. Zgornja odprtina je bila po cevi povezana s kovaško pecjo, ki je tako dobivala neprekinjen dotok zraka pod pritiskom. Primer vodnega puhala je našel Alphons Müllner v kovacnici nad Cabrom, drug primerek pa je sredi 20. stoletja dokumentiral Albert Struna v kovacnici v Jagnjenici zahodno od Radec.206 Puhalo, po svoji funkciji pravzaprav preprost zracni kompresor, je bilo izumljeno v Italiji, verjetno v 16. stoletju. Že v 17. stoletju so vodna puhala izpricana v španski Kataloniji, kjer so se, po vsem sodec, precej uveljavila in postala sestavni del »katalonskih peci«. Od tod so katalonsko pec španski izseljenci zanesli v Ameriko. V razlicnih predelih Združenih držav so bile katalonske peci v rabi nekako do srede 19. stoletja.207 Puhala so bila poznana tudi v francoskem prostoru in videti je, da so prav francoski pisci, ki so jih preucevali, zaslužni za razširjenje izraza katalonska pec.208 Oba primera puhal iz našega prostora tako predstavljata dokajšnjo uganko. Po doslej opravljenih opisih in raziskavah železarstva pri nas ju lahko oznacimo za tehnološko posebnost, za katero ne moremo podati preproste razlage. Puhali sta prostorsko loceni, pa tudi po tehnicni izvedbi razlicni. Zato ostaja neodgovorjeno vprašanje, kako se je sistem pojavil pri nas in kakšna je povezava med obema primeroma. 204 Prav tam, str. 274. 205 Venturijev princip danes izrabljajo razne naprave, med drugim tudi crpalke za prezracevanje akvarijske vode. 206 Struna, Vodni pogoni, str. 381–382; Müllner, Geschichte des Eisens, str. 566–567. 207 Tomŕs, The Catalan process, str. 225–226, 299–230. 208 Prav tam, str. 227. 64 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji NAMESTO SKLEPA V pricujocem prispevku smo poskusili podati pregled uporabe vodnih pogonov na Slovenskem v treh dejavnostih, ki so jim raziskovalci v našem zgodovinopisju in etnografiji namenjali razmeroma dosti pozornosti. Slednja je po eni strani posledica gospodarskega pomena, ki so ga imeli v preteklosti mlinarstvo, železarstvo in žagarstvo, po drugi strani pa tudi številcnost in dostopnost virov, ki so bili oziroma so na voljo raziskovalcem. S tem se seveda nabor dejavnosti, v katerih so uporabljali vodne pogone, še zdalec ne zakljuci. Zelo pomembna dejavnost je bilo na primer steklarstvo. V preteklosti se je pojavljalo na vecini ozemlja današnje Slovenije, do 19. stoletja pa se je njegovo težišce ustalilo na vzhodu našega ozemlja. Glavni naravni vir za proizvodnjo stekla je bil poleg kremencevega peska les, ki je rabil za kurjenje steklarskih peci ter za proizvodnjo pomembnega aditiva stekleni masi – pepelike. Kljub temu je pomembno vlogo pri proizvodnem procesu igrala tudi voda, s pomocjo katere so poganjali brusilne kamne, ki so omogocali izdelavo zahtevnejših izdelkov iz kristalnega stekla. Drugi pomemben izdelek, ki se mu v pricujocem prispevku nismo posvetili, je papir. Vodna kolesa so od novega veka poganjala posebne stope, v katerih so papirnicarji tolkli cunje ter s tem pridobivali papirno maso. Precej povedno dejstvo o pomenu vodnega pogona za papirnice je ime tovrstnih obratov, saj so jim v preteklosti rekli »papirni mlini«.209 Vodni pogon je imel velik pomen tudi v rudarstvu, saj je v novem veku zacel poganjati vodne crpalke ter prezracevalne naprave za rudnike. S tem so omogocili kopanje v vecjih globinah in tako precej povecali intenzivnost rudniške proizvodnje. V casu pred 19. stoletjem lahko takšen pogon pri nas srecamo le v idrijskem rudniku živega srebra. Na izjemnost vodne crpalke oziroma velikega kolesa – »kamšti«, ki je poganjala napravo, kaže omemba pri Valvasorju. Kranjski polihistor, ki se na primer z opisovanjem mlinov in žag ni posebej ukvarjal, je namenil kamšti nekaj vrstic v pesmi o Idriji in pove, da se je drži velika slava ter da »gre noc in dan«.210 Vodno crpalko so od njene postavitve v zacetku 16. stoletja veckrat predelali in tehnicno izpopolnili, v svoji koncni obliki pa je delovala vse od zadnjega »remonta« leta 1790 do ustavitve leta 1948 (!). Ne glede na to, da so v drugih jaških rudnika delovale modernejše naprave, se je obnesla dovolj dobro, da je obratovala (v koncni izvedbi) vec kot stoletje in pol.211 Novoveški razvoj rudarstva in metalurgije je (ponovno) mehaniziral tudi pripravo nakopane rude, natancneje njeno pranje, drobljenje in razvršcanje 209 Za upodobitve vodnega pogona glej: Struna, Vodni pogoni, str. 56–58; za pregled zgodnjega razvoja glej: Šorn, Starejši mlini. 210 Valvasor, Cast in slava, 1. zvezek, 3. knjiga, str. 400. 211 Struna, Idrijska »Kamšt«, str. 6–7. Serucnik: Izraba vode kot energijskega vira na Slovenskem 65 oziroma separacijo.212 Tudi v tem pogledu je v dobi pred razvojem premogovnikov pri nas prednjacil idrijski rudnik, medtem ko so pri pridobivanju rude za kranjske železarne uporabljali precej bolj preproste postopke. Še v drugi polovici 18. stoletja so rudo za Zoisove fužine v Bohinju kopali bajtarji iz okoliških krajev nad dolino, najvec jih je bilo iz Gorjuš. Ruda je bila praviloma drobna, vecji kosi so bili izjema. Za pranje rude so rudarji imeli na voljo tri naprave (ki žal niso natancneje opisane) v Bohinjski Bistrici.213 Dodaten namig o nacinu priprave rude za fužine v 18. stoletju daje tudi bakrorez v Hacquetovi Oryctographii, ki prikazuje rudarje, kako s kladivi razbijajo nakopano rudo pred rudniškim rovom.214 Vodni pogoni so vse od zgodnjega novega veka krojili usodo številnih obrti in protoindustrijskih panog. Po uveljavitvi novih tehnologij v 19. stoletju se je njihov cas zacel iztekati, vendar so kljub temu izkazali presenetljivo trdoživost, saj so dokoncno izginili iz rabe šele po koncu druge svetovne vojne. Precej je k temu gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo stare, že obstojece naprave mogoce izkorišcati brez velikih investicij, ki so bile potrebne za nakup novih strojev. V casu politicnih in gospodarskih pretresov prve polovice 20. stoletja je financni dejavnik nedvomno igral veliko vlogo. Po koncu druge svetovne vojne so oblasti v Jugoslaviji težile k modernizaciji in industrializaciji ter so zacele to svojo usmeritev uveljavljati tudi z upravnimi vzvodi. K zatonu vodnih pogonov, vsaj v dejavnostih, kot sta bili mlinarstvo in žagarstvo, so torej poleg tehnoloških in ekonomskih sprememb pripomogli tudi državni ukrepi. 212 Primera strojev za pranje rude in stop za drobljenje rude glej v: Struna, Vodni pogoni, str. 99 in 100. 213 Verbic, Bohinjsko rudarstvo, str. 9–10. 214 Hacquet, Oryctographia Carniolica, III. knj., Tab. 6. 66 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 67 Miha Serucnik IZRABA TRDIH GORIV NA SLOVENSKEM DO DVAJSETEGA STOLETJA Les je bil v preteklih obdobjih osnovni energent in hkrati surovina za oglje, poleg tega je bil tudi eden osnovnih gradbenih materialov. Na Slovenskem je bil les zaradi podnebnih in geografskih danosti tako rekoc vseprisoten. V srednjeveški fevdalni ureditvi so bili gozdovi prvotno vladarjev regal, ki pa je marsikje z darovnicami scasoma prešel v last teritorialnih gospostev. Kmetje so imeli pravico, da svoje potrebe po lesu za kurjavo kot tudi za stavbni les pokrijejo iz gozdov svojega fevdalnega gospoda. Proti koncu novega veka je izraba gozdov postala zvezana z dajatvami, vendar se je kritje osnovnih potreb kmetov po lesu iz gospošcinskih gozdov obdržalo vse do srede 19. stoletja, ko so bili po marcni revoluciji odpravljeni fevdalni odnosi.215 S prehodom v novi vek je prišlo do porasta neagrarnih tržno usmerjenih dejavnosti, ki so temeljile na termicni obdelavi oziroma predelavi surovin. Najbolj intenzivni glede porabe lesa sta bili železarstvo in steklarstvo. Velik porabnik lesa je bil tudi Idrijski rudnik živega srebra, ki je poleg stavbnega lesa za podporo rovov kuril tudi velike kolicine drv v procesu predelave 215 Blaznik idr. (ur.), Zgodovina agrarnih panog I, str. 439. 68 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji živosrebrne rude. Šele v drugi polovici 18. stoletja so vpeljali t. i. španske (aludelne) peci za žganje cinobra, ki so bile bolj varcne, vendar so bili gozdovi pod upravo rudnika še naprej mocno obremenjeni.216 Rudnik živega srebra je bil seveda vezan na nahajališca rude in njegovo delovanje ter vplivi so bili, ceprav veliki, omejeni na Idrijo in širšo okolico. Surovine, potrebne za delovanje steklarn, so po drugi strani precej bolj razširjene, zato so se s proizvodnjo stekla v razlicnih obdobjih ukvarjali na vecini današnjega slovenskega ozemlja. Zaradi tega smo se v pricujocem prispevku odlocili, da izrabo lesa kot vira energije prikažemo na primeru steklarske panoge. Drugi energent, ki ga obravnavamo, je oglje in je povezano z železarsko dejavnostjo. Železarstvo se je v novem veku najbolj zgošceno razvilo na obmocju Gorenjske, kjer je mocno zaznamovalo zgodovino tega dela današnje Slovenije. Od 18. stoletja so bili novi železarski obrati ustanovljeni tudi drugod – na Koroškem, Štajerskem in v Istri, v 19. stoletju tudi na Dolenjskem in v Beli krajini. Obdobju najvecje številcnosti fužin in intenzivnosti proizvodnje sta sledila kriza in nagel zaton dejavnosti, ki se ji je do zacetka 20. stoletja uspelo obdržati zgolj na Jesenicah ter Ravnah na Koroškem. Tretji obravnavani energent je šota, ki predstavlja posebnost, saj je njeno izkorišcanje v industrijskih dejavnostih omejeno casovno predvsem na drugo polovico 19. stoletja, prostorsko pa na Ljubljano. Prav tako se od prvih dveh kuriv razlikuje po tem, da njeno pridobivanje ni povezano z gozdnim gospodarjenjem, ampak je bilo odvisno od izkorišcanja in kolonizacije njenega nahajališca – Ljubljanskega barja. LES IN STEKLARSTVO Steklarne so za svoje delovanje v prvi vrsti potrebovale dovolj bogate gozdove, iz katerih so se oskrbovale s kurivom. Druge potrebne surovine so vkljucevale še kremencev pesek, glino (za gradnjo peci) ter vodno silo. Les so porabljale za taljenje surovin v stekleno maso, hkrati pa je bil pepel vir za pepeliko (kalijev karbonat), pri cemer je bilo med njenim proizvodnim procesom ponovno potrebno intenzivno kurjenje.217 Najzgodnejše steklarne na Slovenskem najdemo že v 16. stoletju v Ljubljani in njeni okolici. Prva je delovala nekje znotraj mestnega obzidja že prvi polovici stoletja. Njena lastnika Andrej Dolenik in Zoan Francesco Catanio sta zašla v financne težave in upnik Volbenk Polž je terjal poplacilo dolgov. Medtem ko je mestno sodišce zadevo obravnavalo, sta 216 Verbic, Idrijska steklarna, str. 29. 217 Pepel so namocili v vodi, da je raztopila topne snovi, ostanek pa se je usedel na dno. Lug so nato odlili in ga kuhali, dokler niso odparili vse vode. Nato je bil na vrsti še postopek cišcenja s pomocjo suhega žarenja, dokler niso dobili bele snovi – pepelike. Za posebej cisto pepeliko je bilo treba postopek nato še ponoviti. Minarik, Pohorske steklarne, str. 36. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 69 drug za drugim umrla oba steklarja. Iz njune zapušcine so terjali poplacilo še drugi upniki in iz njihovih zahtevkov je mogoce ustvariti grobo skico dejavnosti steklarne. 218 Edini izdelek, ki se ga omenja med terjatvami, so šipe,219 poleg njih pa se omenja še svinec,220 ki je bil dobavljen iz Benetk.221 Iz navedenega verjetno ni prevec sklepati, da je steklarna poleg oken izdelovala tudi luksuzne izdelke iz kristala. Med terjatvami se omenja še vec drugih dobavljenih surovin – npr. vrbov pepel (346 goldinarjev), (obicajni) pepel (19 goldinarjev in 10 krajcarjev), 18 košev apna ter les.222 Steklarna je bila ocitno glede vecine surovin odvisna od dobaviteljev in ni razpolagala z lastnim gozdom. Zanimiva je tudi njena umešcenost znotraj mestnega obzidja, ki je predstavljala posebnost med tovrstnimi podjetji. Kljub temu je še vsaj nekaj casa zmogla uspešno poslovati. Leta 1541 so jo na dražbi prodali Vidu Khislu, ki je bil takrat ljubljanski župan, ter Janezu Weilhamerju. Po Khislovi smrti leta 1547223 je steklarno upravljal njegov sin Janez z materjo.224 Khisli so sicer imeli steklarno tudi na domacem Fužinskem gradu, ki pa je prenehala delovati pred letom 1584.225 Janez Khisl je od vojvode Karla Notranjeavstrijskega prejel privilegij, na podlagi katerega so imeli on in njegovi dedici izkljucno pravico za postavitev steklarn. Na podlagi tega privilegija je leta 1581 Khisl odvzel njenemu lastniku Petru Andrianu (konkurencno) steklarno, ki je delovala v Trnovem na obmocju današnje Eipprove ulice ob Gradašcici.226 Kljub temu se je steklarski obrat na Trnovem obdržal vsaj do srede 17. stoletja, vmes pa je nekajkrat zamenjal lastnike. Kot zanimivost velja omeniti, da naj bi trnovska steklarna v proizvodnem procesu uporabljala sodo iz španske Alicante, ki so jo morali zaradi beneškega monopola tihotapiti.227 V osemdesetih letih 17. stoletja je v okolici Ljubljane nastala steklarna na Rakovniku, ki je zaposlila beneškega steklarja, vendar je delovala zelo kratek cas.228 Socasno je delovalo še nekaj steklarn na spodnjem Štajerskem. V okviru gospošcine Gornji Rogatec na južnem pobocju Maclja je od okoli 1640 delovala Stara Glažuta, ki je ugasnila 1710.229 Pred letom 1672230 je bila ustanovljena še glažuta v okviru kartuzije Žice, 218 Valencic, Še nekaj steklarn, str. 61. 219 Volbenk Polž je zahteval izplacilo šip »v naravi« v protivrednosti 200 dukatov. Prav tam. 220 Svinec je dodatek, ki se uporablja za izdelavo trdega, kristalnega stekla. 221 Za dobavljeni svinec je bila steklarna dolžna 90 dukatov mestnemu sodniku Vidu Khislu. Valencic, Še nekaj steklarn, str. 61. 222 Apno oziroma kalcij je dodatek, ki omogoca izdelavo cistega, prosojnega stekla. Prav tam. 223 Žabota, Rodbina Khisl, str. 4. 224 Valencic, Še nekaj steklarn, str. 61. 225 Žabota, Rodbina Khisl, str. 11; Valencic, Še nekaj steklarn, str. 61. 226 Valencic, Še nekaj steklarn, str. 62. 227 Prav tam. 228 Prav tam. 229 Becan, Steklarstvo na Pohorju, str. 11. 230 Minarik razpravlja o možni prvi steklarski peci v Žicah že v 16. stoletju. Glej: Minarik, Pohorske steklarne, str. 65. 70 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji ki je verjetno delovala do osemdesetih let 18. stoletja.231 Zahodno od Vitanja na Paškem Kozjaku je morda že pred iztekom 17. stoletja nastala glažuta, ki se je obdržala do druge polovice 18. stoletja.232 V 18. stoletju se je število steklarn v slovenskih deželah še povecalo. Najvec jih je nastalo na Štajerskem. V okolici Rogatca so delovale tri: Stara Glažuta od okoli leta 1700, Ceca vas na južnem pobocju Boca med letoma 1750 in 1843 ter od leta 1794 do 1890 Log (vzhodno od Rogatca). Vec steklarn je nastalo na pobudo gospošcine Žusem v Loki pri Žusmu ter v bližnjih Hrastniku in Dobrini. Dve steklarni, Stara in Nova Glažuta, sta stali še v Veterniku zahodno od Kozjega (nastala v okviru gospošcine Podsreda). Bolj proti zahodu je med letoma 1778 in 1800 delovala steklarna v Polani severno od Lisce, ki se je pozneje preselila v okolico Jurkloštra in tam delovala do leta 1859.233 Naštetim steklarnam je skupno, da so jih ustanavljale gospošcine, ki so z njimi od svojih gozdov dobile višje donose, kot bi bili sicer možni. V osemnajsto stoletje segajo tudi zacetki treh steklarn v celjski okolici, in sicer Svetli dol pri Svetini, Ojstrica pri Taboru in Liboje. Libojska steklarna je vredna omembe, saj je bila po navedbah iz 19. stoletja prva na obmocju avstrijske monarhije, ki je v proizvodnem procesu uporabljala crni premog (od leta 1794).234 Na obmocju Pohorja je, ce sem štejemo tudi že omenjeno na Paškem Kozjaku, v 18. stoletju delovalo šest steklarn – Šumik ob izlivu Lobnice v Dravo pri Rušah, Hudi Kot nad Ribnico na Pohorju, ki je bil dom dveh steklarn v lasti grašcine Puhenštajn, Stara Glažuta nad slapom Šumik nad Smolnikom in Stara Glažuta v Mislinjskem grabnu.235 Na Goriškem se je v 18. stoletju razvila steklarska dejavnost sredi Trnovskega gozda na obmocju Gorenje Trebuše. Prva glažuta je nastala leta 1722 na pobudo avstrijske Orientalske družbe. Ker je Beneška republika svoje steklarsko znanje ljubosumno varovala, so za delo pridobili hamburške steklarje. Ko je bila družba leta 1741 ukinjena, so zaprli tudi steklarno.236 Njena naslednica se je pojavila leta 1759, le kakih 300 metrov odmaknjena od stare lokacije. Z eno pecjo in kakimi 20 steklarji je po dvanajstih letih obratovanja iztrošila lokalne zaloge lesa, zato so jo preselili v Mrzlo Drago nad Cepovanom. Obrat je tokrat imel dve peci, ki sta delovali med letoma 1771 in 1794. Ko so izcrpali gozdove, se je steklarna vnovic preselila v približno 7 km oddaljeno Mojsko Drago. Tu so steklarji ponovno 231 Becan, Steklarstvo na Pohorju, str. 13; se sklicuje na: Varl, Valentina: Glas von Pohorje/Bacherngebirge. 232 Steklarno je »odkril« Franc Minarik. Glej: Minarik, Pohorske steklarne, str. 77–82; Minarikov opis lokalizacije danes ni vec uporaben, saj je prišlo do spremembe krajevnih imen. Nahajališce, ki ga opisuje, danes sodi pod Srednji (in ne Spodnji) Dolic 51. 233 Becan, Steklarstvo na Pohorju, str. 11–12. 234 Prav tam, str. 13. 235 Prav tam, str. 13–14. 236 Slokar, Zgodovina steklarske, str. 64. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 71 uspevali dobrih dvajset let, dokler niso med letoma 1814 in 1817 obrata še zadnjic preselili, vendar tokrat le na majhno razdaljo. Ob izteku dvajsetih let 19. stoletja so steklarji znova poskušali seliti proizvodnjo, vendar jim oblasti tega niso vec dovolile.237 Trnovski gozdovi, ki so steklarnam omogocali delovanje, so bili, v nasprotju z drugimi steklarnami, v lasti države. Slednja je koncesije za delovanje glažut odobrila pod pogojem, da njihovo delovanje ne bo ustvarilo pomanjkanja drv. Tega pogoja pa steklarne v trnovskem gozdu niso zmogle izpolniti.238 Glavni izdelek steklarn s Trebuše in okolice so bile steklenice, s katerimi so zalagale tovarne rozolja239 v Trstu, poleg tega pa še vrsto drugih artiklov, od okenskih šip do pešcenih ur, retort in podobnega. V poskusu, da bi se osamosvojil od trnovskih steklarjev, je tržaški proizvajalec rozolja Giacomo Balletti leta 1774 ustanovil novo steklarno v bližini Cerknice na Notranjskem. V ta namen sklenil je pogodbo z grašcino Haasberg o izrabi gozda na Javorniku za pridobivanje drv. S proizvodnjo, ki jo je vodil pooblašcenec Balletti, ni bil zadovoljen, zato je steklarno že po nekaj letih prodal cerkniškemu kmetu Karlu Obrezi.240 Slednjega sta kmalu nasledila tržaška trgovca s steklom, brata Kreidl. Kratka doba delovanja in hitro menjavanje lastnikov kažeta, da steklarna ni bila uspešna. Balthasar Hacquet, ki je obrat obiskal okrog leta 1777, je sicer pohvalil izdelke, predvidel pa je, da bo steklarna v okolici kmalu izsekala les, ker naj z gozdom ne bi ravnali smotrno. Poleg tega so morali pesek in glino (za obnovo peci) uvažati od drugod.241 Brata Kreidl sta pepeliko nadomešcala z morsko soljo, ki jo je bilo treba uvažati iz Trsta. Za takšno potezo sta se verjetno odlocila, da bi zmanjšala secnjo v gozdu, iz katerega so dobivali drva. Kljub temu je v devetdesetih letih lesa zacelo primanjkovati, na kar kaže pritožba haasberških podložnikov, ceš da steklarna ogroža njihovo pravico secnje. Vprašljivi rentabilnosti se je pridružilo še usihanje edinega energenta in steklarna je ugasnila svoje peci v prvi polovici devetdesetih let 18. stoletja.242 Njena naslednica je bila ustanovljena leta 1816 slabih 6 kilometrov južneje na obmocju katastrske obcine Otok. Kot njena predhodnica je za svoje potrebe sklenila pogodbo o uporabi gozdov v lasti gospošcine Haasberg. Njena veljavnost je bila izrecno omejena na dobo dvajsetih let. Pogodba je dolocala ceno 40 krajcarjev za seženj 5 ceveljskih drv in najemnino 1 krajcar za kvadratni seženj zemljišca steklarskega obrata.243 Med izdelki so imele pomembno mesto šipe, ki 237 Prav tam, str. 65. 238 Prav tam. 239 Sladki liker. 240 Slokar, Zgodovina steklarske, str. 65. 241 Valencic, Steklarni na notranjskem, str. 87–88. 242 Prav tam, str. 89. 243 Prav tam, str. 90. 72 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji jih je prek Trsta uspešno prodajala v Italijo in Grcijo. Zanimivo je, da lastnik po dvajsetih letih z gospošcino Haasberg ni obnovil pogodbe, ki se je iztekla leta 1836, a je steklarna kljub temu še naprej delovala. Kurjenje drv in priprava pepelike iz bukovega lesa v domacih gozdovih sta terjala svoj davek. Ko se je steklarna leta 1841 zacasno ustavila, je bil to povod, da je postojnska kresija ugotovila zapadlost koncesije za obratovanje. Sledili so postopki, v katerih so ugotavljali soglasje gozdnih upravicencev za podaljšanje koncesije, to pa je privedlo do pritožb vaških obcin o »devastaciji« gozdov. Koncno se tudi lastnik haasberškega gospostva ni vec strinjal s steklarno, zato je morala leta 1845 zapreti svoja vrata.244 Kot je ocitno iz zgoraj opisanih primerov, je bil dostop do lokalnih virov lesa oziroma drv tisti dejavnik, ki je najbolj pogojeval uspešno delovanje steklarn. Taljenje kremencevega peska je energetsko zelo intenziven proces, pri katerem so porabili precejšnje kolicine drv. Lokalna proizvodnja pepelike je energetske zahteve steklarne še dodatno povecevala. Gozdovi praviloma niso bili v lasti steklarn, ampak so slednje za pravico secnje lesa placevale vnaprej dogovorjeno ceno. Zaradi takšne ureditve se je dogajalo, da niso poskrbeli za obnavljanje gozda in so postopoma potrošili vse zaloge lesa v gozdu, ki jim je bil dodeljen. Vseeno pa usode vseh steklarn še zdalec niso bile tako enoznacne, kot bi se dalo sklepati iz pravkar zapisanega. Najbolj izstopa primer limbuške ali gornje glažute pod Arehom na Pohorju, ki je na nadmorski višini 1054 metrov vztrajala od okoli leta 1760 do 1889. Pri tem je treba pripomniti, da steklarna ni imela na voljo idealnih razmer za delovanje. Tako kot pri drugih pohorskih steklarnah je šlo za obrat, ki je bil odmaknjen od drugih naselbin. Poleg tega je imel skromne vodne vire in tudi surovine so morali dobavljati od drugod. Glavno vodilo in tudi gibalo obstoja steklarne je bilo, še bolj kot drugje, izkorišcanje gozdov, ki so jo obdajali.245 Kljub temu pa tudi pri preskrbi z lesom ni vedno šlo brez težav. Glažuta je drva dobavljala iz gozdov, ki so bili v lasti grašcine Fala.246 Okrog leta 1815 je upravnik falske posesti zacel odklanjati prodajo lesa steklarni. Obrat je rešilo dejstvo, da je bil lastnik Kaindelsdorfer polovicni kmet, podložen radvanjski grašcini, zato ni bil popolnoma odvisen od falske grašcine za dobavo energije. Razmere so se obrnile na bolje po letu 1820, ko je država falsko grašcino prodala, Kaindelsdorferju pa je nato uspelo z novim lastnikom skleniti pogodbo o secnji po ceni 30 krajcarjev za seženj.247 Steklarna pod Arehom je bila zanimiva tudi zaradi geografske umešcenosti. Od bližnjih Ruš jo je locilo le dobre 4 kilometre zracne razdalje, a kar 700 metrov višinske razlike. V drugi polovici 19. stoletja 244 Prav tam, str. 91–92. 245 Glej: Minarik, Pohorske steklarne, str. 116–152. 246 Dvorec Fala je bil do leta 1782 v lasti benediktincev iz Šentpavla (St. Paul) v Labotski dolini, nakar je bil podržavljen. 247 Minarik, Pohorske steklarne, str. 126. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 73 je steklarno z dolino povezovala pot oziroma cesta, ki je vodila mimo kmetij Cander in Repolusk (pri Lobnici) do vasi Bezna, od koder so izdelke vozili do železniške postaje v Rušah. Druga, starejša cesta je vodila iz Maribora skozi Spodnje Radvanje in je bila bolj položna. Po njej se je steklarna preskrbovala s kremencevim peskom in drugimi potrebšcinami, tudi s hrano.248 Težave, ki jih je povzrocala odrocna lokacija steklarne, vseeno niso preprecevale uspešnega delovanja steklarne vse do konca osemdesetih let 19. stoletja. Njene izdelke so prodajali na Balkan v Srbijo in Turcijo, leta 1873 pa so bili celo prisotni na dunajski svetovni razstavi.249 Leta 1889 so obrat zaradi preobremenjenosti, kot piše Minarik, ustavili in naselbina, ki je preživljala številne rodove steklarjev in drugih pomožnih poklicev, je opustela.250 V Rakovcu pri Vitanju je leta 1781 nastala steklarna, ki je uspešno delovala 93 let. Stala je na posesti Rakovec, ki je bila sprva del gospošcine Vitanje, nato pa je s prodajo leta 1795 postala samostojna.251 Od leta 1850 je lastnik posesti in steklarne postal Jožef Wokaun iz Celja, ki se je predvsem osredotocal na lesno trgovino in manj na steklarno. Wokaun je v prizadevanjih za izboljšanje donosnosti svoje posesti sadil predvsem iglavce. Slednja je v tem casu že tako ali tako drva pridobivala pretežno izven gozdov domace posesti, zato je lahko delovala še naprej. Leta 1874 je Wokaun sklenil, da je trgovina z lesom bolj donosna kot vzdrževanje steklarne, in jo je ukinil. Naselje kljub temu ni opustelo, saj se je uspešno preusmerilo v gozdarsko dejavnost in se tako ohranilo do danes.252 Druga najdlje delujoca pohorska steklarna je nastala tik pred iztekom 18. stoletja na Podlesnikovi hubi. Steklarska naselbina je pozneje prerasla v kraj Josipdol. Preskrbo z drvmi so zagotavljali gozdovi grašcine Puhenštajn. Drugace kot pri vecini drugih steklarn je tu gospošcina soglašala s placilom po letnem pavšalu v višini 500 goldinarjev, pogodba pa je veljala za dobo 40 let.253 Leta 1838 so steklarno skupaj s pripadajocimi gozdovi izlocili iz dominija Puhenštajn in je bila poslej samostojno posestvo z imenom Josipdol, ki je v najvecjem obsegu merilo 1100 hektarov.254 V tem se je bistveno razlikovala od drugih steklarn svoje dobe in je verjetno zaradi tega tudi zmogla obstati vse do zacetka 20. stoletja. Josipdolska steklarna je nacrtno skrbela za prirast lesa v svojih gozdovih in jih vzdrževala v dobrem stanju. Sprva so pepeliko pripravljali doma predvsem iz lesnih odpadkov, v poznejšem obdobju pa so jo dosti kupovali iz Ogrske in Bosne, 248 Prav tam, str. 138–139. 249 Prav tam, str. 145. 250 Prav tam, str. 149. 251 Prav tam, str. 153–154. 252 Prav tam, str. 162. 253 Prav tam, str. 177. 254 Prav tam, str. 182–183. 74 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji sodo pa so dobavljali iz Ceške.255 Letna poraba drv je sredi 19. stoletja dosegala 1100 sežnjev dolžine 5 cevljev (3297 m3).256 Njihovi izdelki so dosegali visoko kakovost in so jih prodajali predvsem na obmocje Italije. Do osemdesetih let 19. stoletja je steklarna dosegla najvecji obseg z dvema talilnima pecema – vsaka je imela po deset talilnikov in eno veliko talino kad, ki je trajno gorela.257 Okrog leta 1880 je v proizvodnji delalo približno 60 steklarjev in drugih delavcev, poleg njih pa je obrat zaposloval še 20 do 25 drvarjev.258 Skupaj z njihovimi soprogami in otroki je kraj preživljal okrog 230 ljudi.259 Kljub skrbnemu upravljanju, ki je skozi celotno stoletje zagotavljalo redno preskrbo s kurivom, ter širjenju proizvodnih zmogljivosti je josipdolska steklarna kmalu po zacetku 20. stoletja zašla v težave. Zaporedje dogodkov, ki so vodili v zaprtje obrata, je sprožila smrt dolgoletnega lastnika Julija Gasteigerja leta 1905. Ker ni imel moških potomcev, je vodenje dedišcine, ki je pripadla njegovi hcerki Jozefini, pripadlo zetu Ervinu Fabriciju. Slednji ocitno ni imel gospodarske žilice in že leta 1906 je njegova žena – formalna lastnica – steklarno prodala angleškemu podjetju iz Manchestra, ki je imelo v Rechbergu na Koroškem tovarno celuloze. Njihov glavni interes je bil izkorišcanje lesa iglavcev v josipdolskem posestvu, kar je omogocalo nadaljevanje steklarske proizvodnje, ki je temeljila na bukovem lesu.260 Vendar pa takšne razmere niso mogle dolgo trajati. Angleška firma je leta 1908 posest prodala podjetniku z Vrhnike Josipu Lenarcicu, slednji pa je že naslednje leto proizvodnjo ustavil.261 Lenarcic, ki je za obrat s posestjo odštel 600.000 kron, je ocitno ocenil, da steklarna ne bo dovolj donosna. Razloge za to je treba verjetno iskati v proizvodnih postopkih, ki so kljub vsemu še vedno temeljili na kurjenju bukovega lesa, tako kot na zacetku obratovanja steklarne. Kraj Josipdol oziroma njegovi prebivalci so kljub zaprtju steklarne imeli sreco, saj so se lahko preusmerili v kamnolom tonalita, zaradi katerega kraj ni opustel, kot se je to zgodilo v številnih drugih primerih na Pohorju.262 Edina pohorska steklarna, kjer so poskusili slediti inovacijam v tehnološkem procesu, je delovala v dolini potoka Lobnice v neposredni bližini Ruš. Nastala je leta 1833, ko je Benedikt Vivat sem preselil obrat z Lamprehcice pod Kopnim vrhom. V casu obratovanja steklarne so naselje imenovali Benediktov dol (Benedictthal). Že takoj na zacetku je Vivat pokazal veliko zanimanja za tehnicne 255 Prav tam, str. 181, 182. 256 Prav tam, str. 182. 257 Prav tam, str. 185. 258 Prav tam, str. 184. 259 Primerjaj: Special Orts-Repertorium von Steiermark 1883, str. 256. 260 Minarik, Pohorske steklarne, str. 189–191. 261 Prav tam, str. 192. 262 Prav tam. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 75 izboljšave proizvodnje, ki so dvigale kakovost izdelkov. Posebno skrb so namenili glini za negorljive opeke. Tako so talilne peci zmogle delovati 15 do 18 mesecev, preden jih je bilo treba obnoviti, medtem ko so v stari steklarni lahko delali le po 6 mesecev naenkrat.263 Izboljšali so tudi proces drobljenja kremencevega peska, saj so namesto obicajnih stop uporabili poseben mlin, ki je surovino hkrati tudi sejal.264 Steklarna je v zgodnjih štiridesetih letih 19. stoletja zaposlovala 160 delavcev in 40 delavk, poleg njih pa še 52 otrok, mlajših od 14 let.265 Samo delovna sila je bila torej vecja kot celotna naselbina zgoraj opisane steklarne v Josipdolu. Že od samega zacetka je bila usoda Vivatove steklarne povezana z gosposko Fala, saj je v njenih gozdovih pridobivala drva. Najemna pogodba je steklarni dovoljevala secnjo na 900 oralih.266 Sobivanje s falskim gospodom Martinom Liebmannom, baronom Rastom, je bilo vse prej kot enostavno. Kljub veljavni pogodbi, ki jo je imel z Vivatom, je poskušal pregnati glažutarske drvarje iz svojega gozda. Leta 1844 je zato svojim ljudem narocil, naj podrejo lesne drce, ki jih je steklarna zgradila za spravilo lesa v dolino. Hkrati je baron Rast grozil, da bodo drvarje, ki jih bodo ujeli v njegovih gozdovih, prisilno poslali v vojsko. Vivat je šel z zadevo na sodišce in zmagal, falski grašcak pa je moral placati globo.267 Po tej epizodi je videti, da so se odnosi s falsko grašcino nekoliko umirili, in steklarna je lahko obratovala naprej. Liebmann je leta 1860 Falo prodal Kunu Kettenburgu in tako je bil Vivat rešen neprijetnega sogovornika. Toda tudi Kettenburg ni bil naklonjen pravicam secnje, ki jih je uživala Benediktova steklarna.268 Leta 1867 je Benedikt Vivat umrl in steklarno je prevzel njegov sin Edvard.269 Slednji je podjetje vodil le pet let do nenadne smrti 1872. V casu od Benediktove smrti so na steklarno vpisali precejšnje dolgove, ki so verjetno nastali v zvezi z dedišcino Edvardove sestre.270 Ko je Edvard Vivat umrl, je bila zato steklarna še vedno v dolgovih in njegova vdova, ki je morala skrbeti za številne majhne otroke, se je odlocila za prodajo. V zgodbo se je vmešal falski gospod Kettenburg, ki ni želel, da bi pravice do secnje na njegovi posesti prešle na neznane osebe, zato je steklarno kupil ter poplacal dolgove. Steklarna ob Lobnici je tako postala del falske gospošcine, vendar je tudi pod novim lastnikom lahko nadaljevala z delom. Kettenburg je nato že leta 1875 celotno gospošcino prodal italijanski grofovski družini Zabeo, ki je za steklarno organizirala samostojno upravo, 263 Prav tam, str. 216. 264 Prav tam, str. 217. 265 Prav tam, str. 218. 266 Prav tam, str. 227. 267 Prav tam, str. 217. 268 Prav tam, str. 230. 269 Prav tam, str. 229. 270 Ko je Edvard Vivat prevzel steklarno, jo je bremenilo približno 55.300 gld dolgov, na katere so tekle 7-odstotne obresti. Prav tam, str. 228–229. 76 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji vendar jo je obdržala v sklopu posesti.271 Grof Giovanni Zabeo je za upravitelja steklarne postavil Jožefa Minarika, po rodu Ceha, ki je pred tem vodil steklarno v Voigtsbergu blizu Gradca. Pod njegovim vodstvom so v steklarni priceli uvajati novosti, ki so proizvodni proces dvignile nad raven drugih steklarn na Pohorju. Motivacija za tehnicne izboljšave je prišla neposredno od denarnih zahtev gospostva. Steklarna je za kurjenje svojih peci smela uporabljati le najslabše kurivo, saj je lastnik v njej ocitno videl prirocen nacin, kako unovciti les, ki ga drugace ne bi mogel. Hkrati je po navedbah steklarnine uprave falski upravi morala placevati za ta drva bistveno višjo ceno, kot so jo imele v svojih pogodbah zagotovljene druge steklarne.272 V sedemdesetih letih so cene stekla padale, kar se sklada z ohlajanjem gospodarstva v Avstro-Ogrski po borznem zlomu na Dunaju leta 1873. Upravnik Minarik si je zato po zgledu steklarne v Voigtsbergu zacel prizadevati, da bi tudi na Rušah postavili nove plinske peci.273 Minarik je izdelal potrebne izracune o prednostih novih peci, ki so poleg manjše porabe goriva vkljucevali tudi dvig proizvodnih kapacitet, ki so bile posledica hitrejšega taljenja steklene mase. Z argumenti, podprtimi s številkami, je preprical grofa Zabea, da je odobril gradnjo nove peci. Nova linija je zacela obratovati leta 1881 in je za vec kot petino dvignila proizvodno kapaciteto steklarne. Kljub vloženim naporom investicija dolgorocno ni rešila težav, s katerimi se je spopadala steklarna. Peci so še vedno kurili s slabim lesom, pravzaprav z odpadki, ki so v osemdesetih letih v falskih gozdovih zaceli pohajati. Hkrati so cene drv scasoma še rasle. V takih razmerah so se seveda dobicki steklarne manjšali.274 Uprava falskih posesti, ki je delovala na Dunaju, je zato že v letu, ko so na Rušah zagnali posodobljene peci, racunala s postopnim zmanjševanjem produkcije v steklarni. Hkrati so zaceli iskati nekoga, ki bi celotno steklarno vzel v najem, vendar pri tem niso bili uspešni.275 Upravnik Minarik je rešitev za steklarno videl v opustitvi lesa, vendar se je zapletlo pri izbiri pravega premoga. Prve poskuse so opravili s premogom iz koroških Leš, ki pa se ni obnesel. Minarik je na lastno pobudo v obstojecih peceh še naprej preizkušal premog iz razlicnih virov, dokler ni spomladi leta 1892 dobil odpovedi. Slednja je bila le še zakljucno dejanje v agoniji preskrbe s kurivom, ki jo je steklarna izkušala že od leta 1890.276 Vzroki za krizo ruške steklarne so se 271 Prav tam, str. 230. 272 Letni strošek steklarne ob Lobnici je znašal 8400 gld, medtem ko je sosednja steklarna v Lovrencu placevala isti upravi 5564 gld, torej je bila cena za Ruše kar za 50 % višja. Tudi v primerjavi s ceno, ki so jo upravi gospošcine Fala placevali pod prejšnjim lastnikom, je bilo razmerje enako. Leta 1876 je seženj drv steklarno stal 4,72 gld, leta 1881 pa 7 gld. Prav tam, str. 245 in 251. 273 Plinska pec je bila izumljena leta 1856. Pri njej so s kurjenjem energenta segrevali zrak, ki je nato segreval dve talilni komori. Sistem je dosegal višje temperature, pri vsaj za cetrtino manjši porabi goriva. Prav tam, str. 246. 274 Prav tam, str. 249. 275 Prav tam, str. 251–252. 276 Konec decembra je upravnik steklarne prosil gozdarsko upravo Fale za 100 sežnjev obljubljenih drv, Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 77 poleg zunanjih gibanj na trgu skrivali še v financnem stanju lastnika, ki mu je primanjkovalo denarja. Zato je želel iz svoje posesti dobiti cim višje donose, kar pa ni moglo ugodno vplivati na steklarno. Kljub temu je treba poudariti, da je stari grof Janez (Giovanni) imel posluh za Minarikova prizadevanja in ga je veckrat podprl. V zacetku devetdesetih let pa je v poslovnih zadevah že odlocal tudi njegov sin Alfonz, ki je januarja 1892 upravi falskih gozdov prepovedal dobavo lesa steklarni. S tem se je že nakazoval nadaljnji potek dogodkov – steklarna se je ustavila v zacetku maja istega leta.277 Vzporednice z usodo, ki jo je krojila in koncno zapecatila navezanost na les kot energent, lahko najdemo tudi pri steklarni v Oplotnici, ki je delovala med letoma 1871 in 1894. Grad Oplotnico je leta 1828 od države odkupil knez Windischgrätz. Pod zasebnim lastništvom je bila gospošcina mocno usmerjena v gozdarsko dejavnost in je sredi 19. stoletja skozi celo leto zaposlovala med 800 in 1300 drvarjev. Med pripravo posekanega lesa za prodajo se je v gozdovih scasoma nabrala velika kolicina lesnih odpadkov, ki so jih sklenili izkoristiti v steklarskem obratu.278 V prvem desetletju po ustanovitvi je steklarna delovala uspešno. V obratu sta stalno delovali dve talilni peci, pri katerih je delalo 16 steklarskih mojstrov. Njeni steklarski izdelki so bili po mnenju takratnih poznavalcev visoke kakovosti. Težišce prodaje je bilo v Trstu, od tam pa so mnogo izdelkov prodali naprej »na Orient«.279 Z letom 1880 pa so se zacele težave. V oplotniških gozdovih je pricelo primanjkovati odpadkov oziroma »tovarniškega lesa« in steklarna je zacela varcevati z lesom. Poleti tega leta so proizvodnjo omejili le na eno pec, presežek delavcev pa odpustili. Hkrati so prenehali dobavljati strankam, ki so zamujale s placili.280 S temi ukrepi je steklarni uspelo preživeti še v naslednje desetletje. V zacetku devetdesetih let 19. stoletja pa se je zacel njen dokoncen zaton. Cenenega lesa je zacelo dokoncno zmanjkovati. Prehoda na premog v Oplotnici niso zmogli izvesti, ceprav je Južna železnica leta 1892 do kraja zgradila ozkotirno železnico. Med letoma 1893 in 1894 je steklarna dokoncno prenehala delovati. Lastnik Windischgrätz je steklarniško poslopje oddal najemniku, ki je v njem uredil tovarno pohištva iz krivljenega lesa.281 Uporaba premoga za taljenje steklene mase se je dejansko uveljavila zgolj ob njegovih najdišcih. Kot energent je premog uporabljala steklarna v Zagorju ob Savi, ki so jo leta 1804 ustanovili z državnimi sredstvi, da bi zagotavljala steklenice za živo srebro iz idrijskega rudnika.282 Zdi se, da je uprava idrijskega rudnika od srede leta 1891 pa sledi vrsta prošenj, v katerih so vsakokrat navedene cedalje manjše zaloge lesa. Prav tam, str. 255. 277 Prav tam, str. 256. 278 Prav tam, str. 259–260. 279 Prav tam, str. 264. 280 Prav tam, str. 266. 281 Prav tam, str. 272. 282 Verbic, Idrijska steklarna, str. 30. 78 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji zaradi iztrošenosti gozdov, ki so bili pod njeno upravo, sklenila, da bo »njena« steklarna uporabljala premog. Zato so zaceli iskati nahajališca premoga na Krasu, v okolici Trsta, v Istri ter v idrijski okolici.283 Pomembno vlogo pri izbiri kraja za novo steklarno je imela tudi dvorna pisarna na Dunaju, ki se je zavzemala za izrabo premoga in je na primer zavrnila predlog za ustanovitev steklarne v Litiji, ker bi le-ta uporabljala klasicen postopek s kurjenjem drv.284 Pri tem je treba pripomniti, da je šlo za odlocitev za novo in nepreizkušeno tehnologijo, ki naj bi jo v tem casu obvladovali le v Franciji, postopek pa so skušali obdržati v tajnosti. Prve peci na premog so bile zato zgrajene šele po letu 1809, ko je Zagorje postalo del Ilirskih provinc. Postopek taljenja s premogom je kranjskim steklarjem delal težave še dalj casa in zaradi tega v državni steklarni dolgo niso bili sposobni izdelovati kakovostnega prozornega stekla. Ob nalaganju peci se je namrec dvigoval premogov prah in umazal stekleno maso.285 Tudi sicer sprva kakovost zagorskih izdelkov ni dosegala želene stopnje. Predvsem vecje steklenice za živo srebro so v ognju pokale in so bile zato za idrijski rudnik neuporabne. Poleg tega so bili prevozni stroški za blago iz Zagorja tako visoki, da je bilo njihovo steklo v Idriji za 22 krajcarjev dražje od ceškega (!).286 Že od zacetka so v Zagorju nameravali izdelovati tudi steklo za trg in so v ta namen zgradili kar šest talilnih peci, pri cemer naj bi že s prvima dvema pokrili potrebe Idrije.287 Po ustanovitvi Ilirskih provinc so nastale nove težave. Izdelkov ni bilo vec mogoce prodajati v notranjost avstrijskih dežel, trgi v Trstu in na Balkanu pa so bili že precej zasiceni. Kljub temu so v casu francoske okupacije steklarno nadgradili in ji dodali peci za izdelavo ravnega stekla. S tem so bile ustvarjene osnovne razmere za konkuriranje obstojecim domacim steklarnam.288 A vsem vloženim naporom navkljub so težave z dragim transportom ostale in tudi izdelava luksuznih izdelkov iz brušenega stekla je ostala zgolj v poskusni fazi. Zato je steklarna poslovala z negativno bilanco in leta 1817 so proizvodnjo ustavili. Po štirih letih so jo prodali zasebniku, sicer nekdanjemu direktorju steklarne,289 ki je nato v poslu vztrajal do konca tridesetih let 19. stoletja. Nato je še nekaj let delovala v omejenem obsegu, dokler je niso leta 1843 ustavili in obrat preuredili v cinkarno.290 S tem pa zgodba 283 Prav tam, str. 29–30. 284 Prav tam, str. 30. 285 Prav tam, str. 30 in 31. 286 Prav tam, str. 31. K temu je pripomoglo predvsem veckratno pretovarjanje s colnov na vozove, ki je bilo potrebno v Zagorju, Zalogu, Ljubljani in na Vrhniki. Znaten delež steklenic se je med prevozom tudi razbil. 287 Prav tam, str. 30. 288 Prav tam, str. 33. 289 Janez Schwarz je bil upravnik steklarne od 1815 do 1819, zadnji dve leti je skrbel za odprodajo zalog steklarne. Valencic, Vlado: Steklarni v Zagorju. V: Kronika, 37, 1989, št. 3, str. 188 (v nadaljevanju: Valencic, Steklarni v Zagorju). 290 Prav tam, str. 189. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 79 steklarske dejavnosti v Zagorju ni bila zakljucena, kajti leta 1861 so v Toplicah (danes del Zagorja) ustanovili nov steklarski obrat, ki je, v nasprotju s svojim predhodnikom, uspešno posloval. Ko je leta 1880 steklarno skupaj z rudnikom kupila Trboveljska premogokopna družba, so steklarji že delali z novimi pecmi na plinsko regeneracijo in dosegali zavidljivo visoko produkcijo 8050 centov (80 ton) letno.291 Trboveljska družba je nato posodabljanje tovarne zanemarila in v zacetku 20. stoletja je bil obrat zastarel in v težavah. Leta 1912 jo je TPD oddala v najem podjetju Viljema Abdela, lastniku steklarne v Hrastniku. V drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja naslednica Viljema Abdela, družba Zedinjenih tovarn stekla, z zagorsko proizvodnjo ni bila vec zadovoljna, ceprav je imela steklarna veliko narocil iz tujine. Ko je leta 1928 izbruhnila stavka, so proizvodnjo ustavili in obrat zaprli. Steklarji so se izselili v Hrastnik, Rogaško Slatino in Paracin, kjer so Zedinjene tovarne stekla imele svoje obrate.292 Steklarne so v preteklosti vedno bile najtesneje povezane z gozdovi in lesom kot virom energije. Do 19. stoletja, pravzaprav do njegove druge polovice, je bilo kurjenje z lesom edini nacin taljenja kremencevega peska v stekleno maso. Hkrati so vse do 19. stoletja steklarne marsikje predstavljale enega redkih dobickonosnih nacinov izkorišcanja gozda in so jih kot take tudi priporocali lastnikom gozdov in grašcinskim upravam. V 17. stoletju je avtor Wolf von Hohberg izrecno svetoval, ce lastnik ne najde drugih nacinov za prodajo lesa, naj uredi steklarno, in nadaljeval s prakticnimi nasveti, kako k stvari pristopiti.293 Gospodarjenje z gozdom in skrb za prirast v vec opisanih primerih nista bila na najvišji ravni, kar je scasoma pripeljalo do iztrošenosti gozda oziroma do njegovega iztrebljenja, ceprav je glede na zelo nenatancne opise verjetno priporocljiva previdnost pri tovrstnih sodbah. Vsekakor je na primeru steklarn na obmocju Trebuše na Goriškem bila izcrpanost gozda tista, ki je vedno znova pripeljala steklarno do tocke, ko se je morala preseliti na novo lokacijo. V primeru Cerkniških steklarn dejavniki, ki so pripomogli k zaprtju steklarn, niso bili tako enoznacni, saj sta ta obrata imela težave tudi z drugimi surovinami, a jima je kljub temu uspelo delovati vec desetletij. Glede gospodarjenja z lesom je treba vsekakor upoštevati tudi dejstvo, da gozd ni bil neposredna last obravnavanih steklarn, ampak so ga imele le pravico izkorišcati. Hkrati so bile površine, namenjene za preskrbo steklarn, dolocene v pogodbi z lastniki – gospošcino ali državo – in so torej imele omejen, ceprav na prvi videz znaten obseg. Videti je, da je steklarnam v 19. stoletju uspevalo bolje gospodariti z gozdovi in so vsaj v nekaterih primerih rešile vprašanje vzdržne preskrbe z energijo. S takšno sodbo soglaša tudi Franc 291 Prav tam. 292 Prav tam, str. 190. 293 Hohberg: Georgica curiosa aucta. I, str. 85. Navedeno po Minarik, Pohorske steklarne, str. 106. 80 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Minarik, ki poudarja, da so pohorske steklarne z gozdom smotrno gospodarile. Edina znana izjema naj bi bila steklarna pod Arehom, za katero pa avtor meni, da je do takšnega sekanja gozda prihajalo v zgodnejšem obdobju njenega obstoja.294 Ce so steklarne scasoma pricele skrbeti za prirast lesa v gozdovih, iz katerih so se oskrbovale, pa so njihovo donosnost in posledicno tudi obstoj zacele ogrožati rastoce cene lesa. Zaradi njih so gospošcine kot lastnice gozda pricele od steklarn terjati višje cene in omejevati kurivo na najslabše vrste lesa. Najbolj izstopajoc primer te dinamike je bila falska gospošcina, ki je bila tudi najvecja lastnica gozdov na Pohorju. Prav zaradi teh dejavnikov je ruška steklarna, ki je že od nastanka v prvi polovici 19. stoletja imela tradicijo tehnicnih izboljšav proizvodnega procesa, poskušala modernizirati svoj obrat in celo opustiti les kot energent. Ker je po spletu okolišcin postala neposredno zvezana s posestjo Fala, je na koncu postala odvisna od volje njenih lastnikov, ki v kriticnem obdobju niso zmogli cakati na razplet poskusov kurjenja s premogom, in podjetje je zato propadlo. Prav tako je ozko grlo predragega energenta zapecatilo usodo steklarne v Oplotnici, ki so jo ustanovili z izkljucnim namenom porabe gozdarskih odpadkov na tamkajšnji posesti. Ker jim ni uspelo preiti na kurjenje s premogom, se je steklarna zaprla. Tehnologijo taljenja stekla s pomocjo premoga so v 19. stoletju razvili v Zagorju ob Savi in v Hrastniku, kjer so bili vezani na zasavska najdišca rjavega premoga. V primeru Zagorja je bila steklarna vsaj del svojega obstoja tudi lastniško povezana z rudnikom. Edini drugi primer izrabe premoga v tem casu je bil obrat v Šalki vasi pri Kocevju, ki pa je deloval le do srede osemdesetih let 19. stoletja.295 Zanimivo je, da so steklarne še razmeroma dolgo poslovale tudi po tem, ko je v drugi polovici 19. stoletja slovenske kraje povezalo železniško omrežje in so celo znaten del svoje proizvodnje prodajale na tujem. Težave zaradi zastarele tehnologije so se praviloma zacele šele v zadnji cetrtini stoletja in prav navezanost na les kot energent, ki je postal predrag, je bila zanje usodna. Edino izjemo je predstavljala steklarna v Josipdolu, ki je, verjetno prav po zaslugi gozdov v lasti podjetja, preživela vse do leta 1909. OGLJE IN ŽELEZARSTVO Oglje je bilo do dobe industrijske revolucije edini energent, ki je omogocal pridobivanje železa iz rude. Železova ruda je bila ena od strateških surovin, saj je bila kljucna za oborožitev, velik pomen pa je imela tudi za mirnodobne potrebe družbe. Kompleks tehnicnih inovacij in družbenih sprememb, do katerih je prišlo ob koncu srednjega in v zacetku novega veka, je povzrocil, da je v 16. stoletju 294 Minarik, Pohorske steklarne, str. 28. 295 Valencic, Še nekaj steklarn, str. 66–68. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 81 mocno porastla železarska oziroma fužinarska dejavnost, ki je zajela tudi naše kraje. Habsburški vladarji so zato zaceli posvecati pozornost pridobivanju železa in hkrati gozdovom, ki so rudnike in fužine preskrbovali s potrebnim lesom. Cesar Maksimilijan I. je z augsburškim libelom leta 1510 na podlagi regala razglasil rudnike, fužine in visoke gozdove za podrejene dvorni komori. Sledil je Maksimilijanov rudniški red za spodnjeavstrijske dežele (Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko) iz leta 1517, ki je razglasil, da je rudniški regal pod pristojnostjo deželnega kneza.296 Skoraj pol stoletja pozneje so v rudniškem redu Ferdinanda I., izdanem leta 1553, sledila natancnejša dolocila. Z njim so vsi visoki gozdovi, ki niso bili v zasebni lasti, postali komorni, torej v lasti deželnega kneza. Zemljiška gospostva so morala rudnikom in fužinam odstopiti višek lesa za zmerno odškodnino. Vsi gozdovi v oddaljenosti pol milje od obstojecih obratov so pripadli rudnikom oziroma fužinam, glede na razmere pa se je to obmocje lahko tudi povecalo.297 Ferdinandovemu je leta 1575 sledil še Karlov rudniški red, ki je predhodnikova dolocila dopolnil s prepovedjo krcenja rovtov ter paše koz v deželnoknežjih in gosposkih gozdovih.298 Z rudarskimi redi so vladarji sicer uveljavljali staro pravico regala, vendar so hkrati posegli v pravice teritorialnih gospostev, ki so se izoblikovale skozi srednji vek in so temeljile na vladarskih darovnicah. Maksimilijan I. in njegovi nasledniki so rudniške rede izdajali postopoma in v njih vsakic znova razglašali svoje pristojnosti nad rudniki, fužinami in gozdovi, kar kaže na to, da te pravice sprva niso bile samoumevne. Zato je Ferdinandov rudniški red pri zemljiških gospodih povzrocil veliko nejevolje in pritožb nad ravnanjem fužinarjev in oglarjev, ki so po njihovem mnenju nedopustno posegali v lastninske pravice gospostev. Po drugi strani so fužinarji na podlagi istih zakonov terjali od deželnega kneza, da jim omogoci uveljavljanje pravic, ki so jim jih zagotavljali rudarski redi, saj so jih zemljiški gospodje na razlicne nacine poskušali ovirati. Na loškem gospostvu je na primer v šestdesetih letih 16. stoletja upravnik posesti Lienhard von Siegesdorf aktivno spodbujal krcenje in poseljevanje rovtov na obmocju Selške doline, s cimer je ta obmocja spreminjal iz gozda v kultivirano zemljo. Fužinarji iz Železnikov so se zato leta 1568 pritožili nad njegovim ravnanjem in opozorili, da gredo pri tem velike kolicine lesa, ki bi ga sicer lahko porabili oni, v nic.299 Siegesdorf je fužinarjem prepovedal tudi secnjo v loških gozdovih, kar je ponovno sprožilo pritožbe nad njim. V obeh primerih so deželne oblasti – vicedom in deželni glavar – presodile v prid Železnikov.300 Problematika nastajanja rovtov se seveda ni koncala s tem prvim sporom, ampak so se pritožbe nad ravnanjem loškega gospostva nadaljevale tudi v 17. in 18. 296 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 128. 297 Blaznik idr. (ur.), Zgodovina agrarnih panog I, str. 442. 298 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 137–138. 299 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 206. 300 Prav tam, str. 207–208. 82 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji stoletju.301 Z blejskega posestva, ki je bilo v lasti briksenške škofije, so se oskrbovale tako fužine v Bohinju kot tudi one na Jesenicah, Javorniku in druge v savski dolini. Briksenški škof se je leta 1601 nad secnjo in oglarstvom pritožil vladarju, a je v odgovor dobil pojasnilo, da odvzem lesa ni nova, ampak stara pravica, in da gre za regal.302 Fužinarji so se po drugi strani, podobno kot njihovi kolegi iz Železnikov, pritoževali nad »unicevanjem lesa«. Iz leta 1770 se je ohranilo porocilo o vasi Ravne v Bohinju. Lokalno prebivalstvo, v jeziku pritožbe sami unicevalci gozda (lauter Waldschädigern), se je ukvarjalo z izdelavo lesene posode, ki so jo prodajali na Tolminsko, znašla pa naj bi se celo v Beneciji. Pri secnji naj bi jim ostajalo veliko odpadka, ki so ga pušcali, da je neizrabljen propadel v gozdu.303 Problem naseljevanja v rovtih in posledicni spori s fužinarji pa niso bili omejeni le na Gorenjsko. Enake težave so imele tudi fužine v Zagradcu v Suhi krajini, ki so dobivale oglje iz gozdov gospostva Cušperk. Fužine v okolici Ljubelja so prav tako opozarjale na pomanjkanje goriva, ki je bilo posledica izsekavanja in nastajanja rovtov. Številne koze, ki so jih naseljenci gojili na izkrcenem ozemlju, so zacele zavirati pomlajevanje gozda.304 Rast prebivalstva in interesi zemljiških gospostev so predstavljali glavno gibalo za nastajanje rovtov, ki ga kljub vsem protestom fužin in odlokom oblasti ni bilo mogoce prepreciti. Pri tem je zanimivo, da so fužinarji v svojih pritožbah praviloma uporabljali argumente o unicevanju gozda in zapravljanju lesa (Waldschwendungen) od kmetov oziroma rovtarjev, ceprav je tudi intenzivno oglarjenje, ki je šlo v korist železarstva, lahko mocno obremenjevalo gozd.305 Železarski oziroma fužinarski del zgodbe o izkorišcanju gozdov so pogojevale tehnicne inovacije v pridobivanju železa in jekla. Fužinarska obrt je oglje uporabljala tako za taljenje rude kot za izdelavo koncnih izdelkov. V 16. stoletju se je za taljenje rude uveljavila t. i. pec na volka, ki je ostala v rabi vse do zacetka 301 Prav tam, str. 212–213. 302 Blaznik idr. (ur.), Zgodovina agrarnih panog I, str. 443; Podrobneje o tem s prepisom odgovora: Müllner, Geschichte des Eisens, str. 335–336. 303 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 336. 304 Blaznik idr. (ur.), Zgodovina agrarnih panog I, str. 443. 305 Opisanim pritožbam navkljub pa v gozdu vendarle ni vladal nered, ampak so se oglarji držali dolocenih obicajev. Gozd je bil rajoniziran na t. i. kopišca – obmocja, ki so merila med 3 in 5 orali (1,7–2,9 ha), s katerih so oglarji dobili les za svojo kopo. Sprva so kopišca dobili od fužin v zajem, ki pa je scasoma prehajal v dedno lastnino oglarjev. Ce je fužinar, ki je kopišce oddal, umrl, je oglar kopišce lahko priposestvoval in ga prenesel na svojega sina ali celo prodal. Ta praksa je scasoma pripeljala do nejasnosti glede lastništva v izkorišcanih gozdovih. Že leta 1784 je gubernij s posebno okrožnico preklical deželnoknežji rezervat (pravico fužin do izkorišcanja okoliških gozdov) in vrnil užitek zasebnih gozdov v polni meri njihovim lastnikom. Kmetje, ki so medtem še naprej kuhali oglje po gozdovih, se svojim obicajem seveda niso odpovedali tako zlahka. Še leta 1866 so oglarji iz vasi z obrobja Jelovice oporekali komisiji za zemljiško odvezo, da so svoja kopišca že od nekdaj prosto prodajali in dedovali. Zato so se postopki v zvezi z zemljiško odvezo mocno zavlekli in obravnava lastninskih pravic na Jelovici je bila zakljucena šele leta 1891. Koncna sodba je fužinarskim skupnostim v Kropi in Kamni Gorici za izgubljene pravice na Jelovici dolocila odškodnino v višini 68.123 goldinarjev. Müllner, Geschichte des Eisens, str. 265–266. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 83 19. stoletja. V 18. stoletju so jo zaceli nadomešcati vecji in zmogljivejši plavži, 306 vendar se je starejši nacin predelave rude ohranil celo do 19. stoletja. V 18. stoletju so plavži stali v fužinah na Savi, na Plavžu (ustavljen 1774) in v Javorniku, obrat v lasti države v Cabru pa je imel eno pec na volka in en plavž. Bohinjska Bistrica je obratovala s pecjo na volka skoraj do konca 18. stoletja, Stara Fužina pa še v zacetku 19. stoletja. Skupaj je bilo v tem casu pri nas 12 obratov, ki so lahko talili rudo in proizvajali surovo železo. Ob talilnih peceh so v sklopu fužine delovali še predelovalni obrati, ki so izdelovali polizdelke in koncne izdelke. Ostale fužine so, v 18. stoletju jih je bilo 14, delovale brez talilnih peci.307 Naštete fužine so nastale že pred letom 1700, v 18. stoletju pa jih je nastalo le pet, in sicer: Mislinja, Bistrica-Retna, Kamniška Bistrica, Podljubelj (nov obrat, ki se je pridružil starejšemu) in Trenta. Od mlajših fužin so plavže postavili v Kamniški Bistrici in Mislinji, v Trenti pa so delali s pecjo na volka.308 V obdobju med letoma 1785 in 1820 je po celotnem slovenskem ozemlju nastalo še 12 novih fužin, od katerih jih je 6 imelo plavže. Peci na volka v tem casu niso vec gradili.309 Ustanavljanje novih fužin je povezano s konjunkturo, ki je panogo zajela konec 18. stoletja. Povezana je bila s širjenjem zgodnje industrializacije in pripravami avstrijskih dežel na vojno z revolucionarno Francijo. Kljub temu je razvoj železarstva na Kranjskem in v slovenskem delu Štajerske pocasnejši kot v severnejših avstrijskih deželah. Po nastanku Ilirskih provinc je produkcija kranjskih fužin padla za približno 66 %.310 V prvi polovici 19. stoletja je sledilo obdobje dvigovanja produktivnosti z izboljšavami naprav (plavžev in drugih peci) ter vecanjem števila obratovalnih dni. Plavži na obmocju Jesenic so priceli rasti v višino, ceprav še vedno ne skokovito. Plavž na Savi je tako v zadnji cetrtini 18. stoletja meril 7,5 metra, sredi 19. stoletja pa 12 metrov.311 Hkrati s posodabljanjem naprav so se vecale tudi zahteve lastnikov do delavcev po delovni ucinkovitosti. Že leta 1831 je Zois od svojih kovacev zahteval brezhibne izdelke. Kdor je presegel 25-odstotni izmecek pri delu, je bil odpušcen. Z manjšanjem napak je zagotavljal pocenitev svojih izdelkov in vecjo konkurencnost. K temu je treba dodati, da je v tem casu proizvodni proces še vedno temeljil predvsem na rocnem delu. Visok odstotek ponesrecenih izdelkov je dodatno zacela zmanjševati šele vpeljava strojnih naprav. Kljub vsem izboljšavam pa je železarska ozi306 V peci na volka so rudo žgali z ogljem, dokler niso dobili žarece gmote – volka, ki ga je bilo treba izvleci s klešcami. Plavži so dosegali višje temperature, zato je bil njihov produkt pocasi tekoce železo, ki so ga ulili v kalup. Produkt so imenovali uliv ali ulivek, na Koroškem tudi celek. Glej: Šorn, Pregled našega železarstva, str. 244. 307 Pri tem niso upoštevane fužine severno od Karavank. Prav tam, str. 252–256. 308 Prav tam, str. 256. 309 Prav tam, str. 258. 310 Prav tam, str. 251–252, 263. 311 Prav tam, str. 273–274. 84 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji roma fužinarska dejavnost na Kranjskem ostala odvisna od izkorišcanja oglja. Prvi veliki premiki od klasicnega nacina proizvodnje so se zgodili v koroških Prevaljah, kjer so dunajski Rosthorni leta 1835 dogradili novo železarno s šestimi pudlovkami – takrat najmodernejšimi pecmi za predelavo železa, ki so jih kurili s premogom iz leškega premogovnika.312 Prevaljska železarna je s prehodom na premog predstavljala velik korak naprej ne le v okviru slovenskih dežel, ampak tudi v avstrijskem merilu. Še leta 1871 je na obmocju Avstro-Ogrske delovalo 132 plavžev, od katerih jih je samo 9 uporabljalo koks za taljenje rude in med njimi je bil tudi prevaljski (prižgan komaj leto poprej). Šest plavžev je uporabljalo mešanico koksa in oglja, dva pa premog in oglje.313 Medtem so leta 1862 kranjske železarne oziroma fužine dosegle višek svoje produktivnosti, ki je bila s 6744 tonami vec kot štirikrat višja od tiste iz leta 1832.314 Sredi šestdesetih let je sledila kriza, ki je konec desetletja pripeljala do ustanovitve Kranjske industrijske družbe. Slednja je najprej prevzela lastništvo nad Zoisovimi obrati, nekaj let nato pa še nad Ruardovimi. Gorenjski plavži so, kljub koncentraciji obratov pod okriljem Kranjske industrijske družbe, še naprej ostajali v krizi, saj so bili zastareli, pa tudi kolicine domace rude niso vec zadošcale potrebam proizvodnje. Jeseniški kot je dejansko reševala proizvodnja feromangana na Javorniku, saj so ga v bessemerovih konverterjih in siemens-martinovih peceh uporabljali za pridobivanje jekla.315 Za dejansko posodobitev železarskih obratov na Gorenjskem je Kranjska industrijska družba morala pridobiti tuj kapital, ki so ga zagotovile dunajske in berlinske banke. Na ta nacin so zmogli investicije v gradnjo sodobne siemens-martinove peci, ki je zacela delovati na Savi leta 1890. Nova pec je potrebovala veliko vecje kolicine vložka, kot so ga lahko zagotovili na Kranjskem, dobava koksa in rude na Jesenice od drugod pa ni bila rentabilna. Zaradi tega so se pri Kranjski industrijski družbi odlocili za gradnjo sodobnega plavža v Škednju pri Trstu. Novi obrat, ki je bil dograjen leta 1897, je mogel delati zaradi zelo kakovostne rude, ki so jo v Trst pripeljale ladje na povratku iz Afrike, Grcije in od drugod.316 Železarna na Jesenicah je postala sekundarni obrat škedenjskega plavža in je lahko uspešno delovala ter širila svoje obrate. S tem je bilo tudi konec zadnjih starih plavžev na Gorenjskem. Plavž na Stari Savi so zaprli že leta 1897, na Javorniku pa 1904.317 Od drugih železarn, ki so v 19. stoletju delovale na Slovenskem, so se ohranile le Ravne na Koroškem, ki so se specializirale za plemenita jekla.318 312 Prav tam, str. 271. 313 Prav tam, str. 275. 314 Prav tam, str. 274. 315 Lacen Benedicic, Pridobivanje železa, št. 12, str. 76. 316 Prav tam, str. 77. 317 Prav tam. 318 Šorn, Oris zgodovine železarstva, str. 69. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 85 Nekdaj najnaprednejša železarna na Prevaljah v devetdesetih letih 19. stoletja ni bila vec konkurencna in njeni lastniki so jo ukinili, tamkajšnjo valjarno pa preselili na sever v Donawitz. Zadnji obrati na Prevaljah so se zaprli leta 1899.319 ŠOTA Izraba šote kot energetskega vira na Slovenskem je povezana predvsem s prostorom Ljubljane in Ljubljanskega barja. O njeni rabi kot kurilnem sredstvu se poroca tudi z obmocja Pohorja, vendar je imela tamkajšnja šota nižjo energetsko vrednost kot ljubljanska, saj je vsebovala vec lesa.320 Prvo znano uporabo šote kot energenta v okviru (proto)industrije v Ljubljani je mogoce umestiti v drugo polovico 18. stoletja. Prva omemba šote je povezana s prizadevanji dunajskega dvora, da bi obrti, ki so delale z ognjem, prešle s kurjenja drv na premog ali šoto. Dvorni dekret iz leta 1751 je po holandskih zgledih priporocal kurjenje šote. Leta 1766 so sledila navodila o pridobivanju šote, ki so si s posebnimi dolocili prizadevala sprožiti preusmeritev obrti oziroma industrij na omenjeni energent. Pomocniki, ki naj bi napredovali v status mojstra oziroma mešcana, naj bi se obvezali, da bodo v svoji dejavnosti uporabljali le še tretjino drv.321 Ljubljanski magistrat je na odlok odgovoril s pojasnili, da v bližini mesta ni premoga, šoto pa edini izkorišca Anton Avguštin Kapus. Z njo je pokrival potrebe tovarne solitra, vendar njegova produkcija ni zadošcala, da bi šoto lahko prodajal tudi drugim. Kapus, sicer inšpektor solitra in smodnika v Ljubljani, je v šoti ljubljanskega barja videl poslovno priložnost, zato je že leta 1766 z Dunaja poskušal pridobiti izkljucno pravico za pridobivanje in predelavo šote v »šotno oglje«. Njegova prošnja je bila zavrnjena, kar pa ga ni odvrnilo od nadaljnjega ukvarjanja s pridobivanjem šote. Za lažji prevoz je dal izgraditi manjši prekop in postavil dve skladišci za šoto, za kar je leta 1770 z dvornim dekretom prejel nagrado 1000 gld.322 Kljub Kapusovi dejavnosti pa šota ni bila uspešna kot glavni energent v ljubljanskih proizvodnih obratih. Poskusi z njeno vpeljavo (in vzporedno s premogom) so se v Ljubljani nadaljevali še ves preostanek 18. stoletja, dokler niso leta 1801 dokoncno zamrli.323 Glavno oviro za izkorišcanje šote v Ljubljani je predstavljala težka prehodnost Barja – dejavnik, ki se ni spremenil vse do intenzivnejših izsuševalnih del v drugi cetrtini 19. stoletja. Barjansko pokrajino je izvorno pokrival od 30 do 65 cm debel 319 Keber, Rudarji premogovnika Leše, str. 285. 320 Ložar, Ljudska kurjava, str. 108. 321 Slokar, Zgodovina ljubljanskih, str. 44. 322 Prav tam, str. 45. Prekop je bil 600 sežnjev dolg, širok 2 sežnja in globok seženj in pol. V metricnih merah to znaša 1138 m × 3,8 m × 2,8 m. 323 Prav tam, str. 46. Tega leta je opekarna na Brdu, kjer so poskušali kuriti s premogom, prešla v roke novega lastnika, ki pa je proizvodnjo ponovno zagnal z drvmi. 86 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji sloj mahu, pod katerim je bila plast šote, debela od 60 cm do 2,20 m. Še globlje je bila siva, rumena ali bela ilovica. Teren je bil mocno prepojen z vodo, kar je zelo oviralo ali celo onemogocalo prehod. Na dolocenih mestih je raslo nizko drevje, ki ni presegalo metra in pol višine. Pogoste so bile tudi površine, kjer je bila šota povsem na površini.324 Barje pred izsuševanjem ni bilo poseljeno; izjemo so predstavljali le osameli grici – Vnanje in Notranje Gorice, Plešivica, Bevke, Blatna Brezovica. Okoliške grašcine so nad Barjem imele pravico lova325 in ribolova,326 sicer pa ga niso izkorišcale. Srenje okoliških vasi so na Barju pasle živino tudi na osrednjih predelih, vendar so intenzivneje uporabljali predvsem obrobne predele bliže vasem. Sicer so travnate predele tudi kosili za steljo, ki so jo lahko pospravili šele pozimi, ko so tla zmrznila.327 Prvi zabeleženi poskus kmetijske izrabe Barja predstavlja projekt Franca Mateja Zorna pl. Mildenheima, upravitelja tobacne režije, ki je v letih 1762–1769 z lastnimi sredstvi izsušil 215 oralov (približno 124 ha) veliko zemljišce.328 Uspeh Zornovega podjetja je vzbudil zanimanje cesarice Marije Terezije, da je narocila izdelavo študije o možni izsušitvi celotnega Barja. Projekt izsušitve je izdelal jezuit, pater Gabriel Gruber, ki je nato tudi vodil in nadzoroval izgradnjo 2 km dolgega prekopa med Grajskim hribom in Golovcem. Dela so izpeljali med letoma 1872 in 1780. Gruberjev prekop je povzrocil delen upad voda na Barju, vendar ni imel tako obširnih ucinkov, kot so se jih nadejali, saj je še naprej prihajalo do poplav in osuševanje je ponovno zastalo.329 Iztek 18. stoletja ni bil naklonjen vecjim projektom, saj se je po francoski revoluciji leta 1789 zacelo obdobje napoleonskih vojn, ki je za dalj casa ustavilo tovrstne podvige. Šele ponovna pozornost vladarja, tokrat Franca I., ki se je v Ljubljani leta 1821 mudil na kongresu Svete alianse, je dala projektu osuševanja vnovicnega zagona. Nacrti za izsuševanje so bili izdelani do leta 1824, z deli pa so zaceli 1825. leta. Dela so vkljucevala poglobitev strug Ljubljanice in Gruberjevega prekopa ter odstranitev vseh jezov (mlini) in drugih ovir, ki upocasnjevale pretok vode. Na samem Barju so izkopali mrežo kanalov in manjših jarkov, ki so šele omogocili temeljitejše odvodnjavanje mocvirnih tal. Hkrati je nastala mreža cest in manjših 324 Melik, Kolonizacija, str. 5. 325 Pravico lova so imele Komenda nemškega viteškega reda v Ljubljani, Bistra, Boštanj, Ig in Logatec. Prav tam, str. 6. 326 Pravica ribolova je bila v lasti Komende nemškega viteškega reda in samostana Bistre. Prav tam. Izsuševanje Barja je mocno spremenilo vodni režim, zaradi cesar je ribolov v Ljubljani zacel upadati. Leta 1826 sta se pogreznila oba bregova Ljubljanice, zaradi cesar so bila unicena drstišca. Sušile so se vecje in manjše mlake, življenjski prostor rib se je mocno skrcil. Zato se je število ribicev v Krakovskem predmestju Ljubljane v zacetku tridesetih let 19. stoletja vec kot prepolovilo. Valencic, Gospodarska in poklicna struktura krakovskega predmestja, str. 153. 327 Melik, Kolonizacija, str. 6–7. 328 Prav tam, str. 7; Gspan, idr. (ur.): SBL 4, str. 859. Zornovo zemljišce je bilo južno od Tržaške ceste in vzhodno od Brezovice pri Ljubljani. Glede lokacije glej: Hochenwart, Die Entsumpfung. Zemljevid v prilogi: Situations-Plan des Laibacher Morastes wie er im Jahre 1780 bestand. 329 Melik, Kolonizacija, str. 8. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 87 kolovozov (t. i. »štradonov«), ki so prvic odprli Barje za kopenski promet. Opisana dela so zakljucili leta 1829.330 Že naslednje leto, torej 1830, je ljubljanski magistrat zacel s kolonizacijo osušenih predelov. Na ozemlju mestne obcine na Barju je nastalo prvo naselje, ki so ga imenovali Carolinengrund oziroma Karolinska zemlja.331 Glavni namen novega naselja, izražen v pogojih, ki jih je mesto postavilo naseljencem, je bil izgradnja bivališc (naselja) in gospodarskih poslopij ter vzdrževanje osuševalnih jarkov okrog dodeljenih zemljišc. Oblasti so se torej nadejale pridobiti kmetijska zemljišca in izraba šote se ni niti omenjala.332 Naseljevanje na Barju med prebivalstvom ni uživalo zaupanja in dejansko je bila izredno nizka cena zemlje edini povod, da so se ljudje odlocali za naseljevanje. Zaradi tega je nova naselbina pritegnila le najrevnejše sloje, ki bi drugace ne mogli priti do lastne zemlje: obcinski pastirji, hlapci in dekle, bajtarji itd. Pridelki na novi zemlji so bili zelo slabi in naseljenci so zmogli vztrajati le zaradi župana Janeza Nepomuka Hradeckega, ki je poskrbel za (brezplacno) preskrbo z živili.333 Naslednji projekt mestnih oblasti je bila naselitev ozemlja, imenovanega Ilovica. Licitacijo zemljišc so izvedli leta 1838, leto pozneje pa je na tem obmocju pricela nastajati še »vzorna postaja« Kranjske kmetijske družbe, imenovana Franzenshof. Kljub velikim upom, ki so jih imeli pri nacrtovanju nove kolonije, je naseljevanje na Ilovici napredovalo zelo pocasi in leta 1860 je tu še vedno obstajalo le šest kmetij. Zgodnejša Karolinska zemlja je medtem pocasi, vendar vztrajno rasla. Leta 1860 je štela 60 kmetij (od prvotnih 17).334 Tretje obmocje, kjer so leta 1840 razdelili zemljišca med prebivalce Krakovega in Trnovega, so bile Havptmance. Tu je razvoj naselja zamujal in mestna obcina je svoja neizkorišcena zemljišca prodala na dražbi šele leta 1871.335 V tridesetih letih 19. stoletja šota kot kurivo ni bila zanimiva. Z njo so seveda kurili novopeceni Barjanci, saj je je bilo v izobilju, medtem ko je lesa primanjkovalo. Po drugi strani je bila šota v prvi polovici 19. stoletja kot energent industrije pozabljena. Obicajna praksa iz tega casa je bila, da so jo zažigali kar in situ. Zemljišce, namenjeno za njivo, so najprej preorali in nato šoto zažgali. Ogenj so nato vzdrževali z razmetavanjem po zemljišcu, dokler niso dosegli nivoja talne vode. Pepel, ki je 330 Prav tam. 331 Ime novega naselja je bilo posvetilo soprogi cesarja Franca I. Gre za današnjo Crno vas in zgornji (severni) del Ižanske ceste. 332 Kolonisti so zemljišca dejansko kupili od mestne obcine – oral (0,56 ha) je stal 20 krajcarjev. Glej: Schmid, Od dręnaže, str. 237. Ce naseljenec po treh letih ne bi pricel obdelovati svojega zemljišca, so imele mestne oblasti pravico zemljišce ponovno odvzeti. Sicer je bila lastnina naseljencev nad parcelami nepreklicna. Glej: Melik, Kolonizacija, str. 16–18; Upanje na pridobitev obširnega obmocja, na katerem bi pridelovali žito, je obstajalo že v 18. stoletju in je motiviralo gradnjo Gruberjevega prekopa. Glej: Prav tam, str. 11–12. 333 Melik, Kolonizacija, str. 20. 334 Prav tam, str. 20–21. 335 Prav tam, str. 22. 88 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji ostal, je služil kot gnojilo. Ta nacin obdelovanja se razširil po vsem Barju in je pripomogel k tanjšanju šotne plasti.336 Že leta 1835 so oblasti prvic s posebnim razglasom poskušale požiganje šote na Barju zamejiti na cas med godovoma sv. Mihaela (29. september) in sv. Jurija (23. april). Razglas naj bi najpozneje po marcni revoluciji 1848 »prešel v pozabo« in požiganje šote se je zopet izvajalo skozi celo leto. Deželne oblasti so na to podrocje ponovno posegle konec petdesetih let 19. stoletja – najprej s provizornimi odloki, nato pa še s pravim zakonom, ki je požiganje omejeval na cas med 1. septembrom in 15. oktobrom. Leta 1863 je sledil nov zakon, ki je dovoljeni cas požiganja razširil na obdobje od 16. avgusta do konca oktobra.337 Požiganje šote je proizvajalo velike kolicine dima, ki se je v znanih podnebnih razmerah Ljubljanske kotline zadrževal pri tleh in motil prebivalce Ljubljane (ter seveda ostalih naselij okrog Barja).338 V štiridesetih letih 19. stoletja so se razmere nenadoma spremenile. Podjetnika Leopold Gasperotti in Ivan Baumgartner sta prevzela v zakup mestne opekarne in se lotila obnove iztrošenih peci. Nove naprave so bile prilagojene za kurjenje s šoto in tako je v Ljubljani nenadoma nastalo povpraševanje po viru, ki ga poprej ni bilo.339 Še istega leta je Ignac Scaria v sodelovanju z neko dunajsko firmo ustanovil podjetje za izkorišcanje šote, s katero je zalagal ljubljansko sladkorno rafinerijo (cukrarno). Podjetje je zaposlovalo od 100 do 150 ljudi in je bilo precej uspešno. Šoto je rezalo v bližini Crne vasi in je za transport izkopalo štiri velike kanale, ki so omogocali dostop do Ljubljanice.340 Zgledu prvih dveh tovarn so kmalu sledila tudi druga podjetja v Ljubljani: predilnica, svincena talilnica na Škofljici in vrsta opekarn v Ljubljani in na Vrhniki. Šoto je uporabljala celo tovarna smodnika v Kamniku, kamor jo je bilo treba voziti po cestah z vozovi.341 Nenaden porast zanimanja za šoto je prinesel velike spremembe za Barje. Rezanja šote so se lotili vsi, tako prebivalci novih naselij kot kmetje iz vasi z barjanskega obrobja, ki so do tedaj na svojih zemljišcih predvsem pasli živino ali v najboljšem primeru pridelovali seno. Premožnejši ljudje so zaceli kupovati nepremicnine na Barju z namenom izkorišcanja šote, revnejši sloji pa so si pri njih našli službo kot dninarji oziroma delavci. Dodatne vire zaslužka pa je ponujal tudi transport novoodkritega energenta. 342 Zato je bilo poljedelstvo za nekaj desetletij, 336 Melik, Ljubljansko mostišcarsko jezero, str. 166. 337 Prav tam, str. 167; Melik tu povzema po: Kramer, Das Laibacher Moor, str. 168–169. Požiganje šote so zamejili tudi prostorsko na obmocja visokega barja. 338 O tem glej npr. porocilo dr. Jožefa Orla v: Annalen, str. 28 ... »die Stadt und ihre Umgebung zu seinem auffallenden Nachtheile mit einem widrig riechenden Rauche belästeget« ... 339 Melik, Kolonizacija, str. 23; Slokar, Zgodovina ljubljanskih, str. 48. 340 Ignac Scaria je bil pripadnik družine, ki je imela v lasti grašcino Tuštanj pri Moravcah. Za nekaj osnovnih podatkov o njegovem življenju glej: Preinfalk, Rodbina Scaria, str. 211; Melik, Kolonizacija, str. 23. 341 Melik, Kolonizacija, str. 24. 342 Prav tam. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 89 kolikor je trajala ta »barjanska šotna mrzlica«, potisnjeno v ozadje. Najbolj ilustrativen primer tega dogajanja je bilo zemljišce Kranjske kmetijske družbe Franzensgrund na Ilovici, ki naj bi rabilo kot zgledno kmetijsko posestvo, vendar so na njem zaceli predvsem rezati šoto. Že leta 1847 je Komisija za osuševanje Barja opozarjala Kmetijsko družbo, da na njihovem zemljišcu v šotnih jarkih prihaja do zastajanja vode in da se ponovno tvori mocvirje. To je bilo v nasprotju z namenom posestva, ki naj bi bilo zgled osuševanja in kultiviranja Barja.343 Šotna industrija je spodbudila nov val priseljevanja, ki ga tokrat ni bilo treba spodbujati. Priseljenci so iskali zemljišca, ki bi se jih v tridesetih letih poskušali ogniti. Najbolj zaželen je postal še neizkorišcen šotni svet, na katerem so si priseljenci postavili lesene hiše in zaceli kopati šoto. Najbolj ocitno je bilo naseljevanje na Havptmanicah, kjer leta 1869 ni bilo še nobene hiše, sedem let pozneje pa jih je stalo že 14. Širiti se je zacelo tudi naselje Lipe, zahodno od Crne vasi.344 Za ljubljansko šoto se je zacela zanimati tudi država, ki jo je želela izkorišcati kot energent za lokomotive na Južni železnici. Leta 1856 so na ravnici med Plešivico in Vnanjimi Goricami postavili tovarno za predelavo šote, ki je vkljucevala ozemlje 600 oralov (342 ha), številne industrijske tire in poseben stroj za predelavo šote. Direktor tovarne je bil J. Gurnig, ki je pred tem opravljal službo železniškega oskrbnika v Gradcu. Grunig je leta 1857 predelovalni postopek predstavil tudi v ljubljanskem Muzejskem društvu.345 Glede tehnologije so se oprli na zglede iz Bavarske, postopek so razvili na šotišcih mocvirja Haspelmoor. Namen predelave je bil spremeniti vlaknasto strukturo šote v homogeno »kašnato« snov, ki je v peceh lokomotiv lepše gorela. Nasekljano šoto so nato stisnili in posušili v opeke. Njihova gostota je bila 28 funtov na kubicni cevelj (496,6 kg/m3)346 in so bile primernejše za skladišcenje in transport kot navadna sušena šota. Po Grunigovih navedbah so bili proizvodni stroški nižji kot pri premogu, pa tudi vzdrževanje in cišcenje lokomotiv je bilo preprostejše.347 Toda Grunigov optimizem se je izkazal kot neutemeljen, saj so tovarno zaradi nerentabilnosti kmalu zaprli in stroje odpeljali drugam. Od tovarne se je ohranilo le ledinsko ime »Švajc«, ki ga na nadrobnejših zemljevidih (merila 1 : 25.000) najdemo med Podplešivico in Žabnico.348 V šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja je bilo povpraševanje po šoti v Ljubljani in okolici zelo veliko. Zato se ne kaže cuditi, da so zaloge šote na Barju pricele pohajati že v osemdesetih, še bolj ocitno pa v devetdesetih letih 19. stoletja. 343 Prav tam, str. 24–25. 344 Prav tam, str. 25. 345 Novak, Zgodovina brezoviške župnije, str. 40; Deschmann, Jahresheft 1858, str. 114–115. 346 Povprecna gostota lesa je npr. 700 kg/m3. 347 Deschmann, Jahresheft 1858, str. 113–115. 348 Novak, Zgodovina, str. 41. 90 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji K temu je treba prišteti še požiganje, ki ga tudi v tem obdobju niso opustili, in naravno preperevanje šote ob stiku z zrakom, do katerega je zacelo prihajati takoj, ko so z osuševalnimi deli znižali višino talne vode. Zaradi izcrpanosti najdišc so velika podjetja, ki so dobavljala šoto, prenehala delovati. Nastali sta sicer še dve podjetji, ki pa šote nista prodajali kot energenta, ampak kot sredstvo za posipanje greznic. Prvo, v lasti Josipa Kozlerja, je delovalo med letoma 1888 in 1898 ob Ižanski cesti, drugo pa pri Babni Gorici med letoma 1898 in 1914. Leta 1904 je Ernest Kramer ocenjeval, da je površina vseh šotišc na Barju znašala le še 1500 hektarjev.349 Barjani so se postopoma ponovno preusmerili v poljedelstvo in živinorejo, ki se je zdaj lahko usmerila v preskrbo mesta Ljubljane. Obdržali so se seveda le solidni kmetje, ki jim je v casu rezanja šote uspelo dobicke vlagati v svoje posesti in živino. Najrevnejši sloj je po drugi strani ostal brez edinega vira dohodka in številni so se pridružili valu izseljevanja v Ameriko, ki se je ravno v tem casu najbolj razmahnil.350 S tem se je zakljucilo obdobje industrijskega izkorišcanja šote, ki je v casu štirih do petih desetletij predstavljala pomemben, ceprav nikoli edini energent za industrijske obrate v Ljubljani. Šota je v drugi polovici 19. stoletja ponujala cenen in lokalno dosegljiv energent v obdobju, ko se je glavno mestno Kranjske zacelo zares industrializirati. Še vecji vpliv je imelo pridobivanje šote na poseljevanje Ljubljanskega barja, saj je na to prej zelo slabo izkorišceno obmocje privabilo številne ljudi. Hkrati je bila šota glavni dejavnik, ki je oblikoval krajinsko podobo Ljubljanskega barja, kot jo poznamo danes. SKLEP V dobi pred 19. stoletjem sta les in njegov derivat oglje predstavljala osnovni vir energije za protoindustrijske dejavnosti na našem ozemlju. V casu razsvetljenskega absolutizma so oblasti pricele spodbujati rabo premoga in šote. Pravzaprav je šlo za neke vrste priporocilo, izdano leta 1766 v obliki dvornega dekreta.351 V njem moremo videti prizadevanja oblasti, da bi vplivala na vecjo smotrnost gospodarjenja z gozdom. Slednji je postal pripoznan kot dragocen vir, za katerega je treba skrbeti, da bi ga bilo mogoce izkorišcati tudi v prihodnosti.352 Kljub tovrstnim prizadevanjem so se »alternativni« energenti zaceli uveljavljati šele v drugi polovici oziroma zadnji cetrtini 19. stoletja. Les je bil tudi v prvi 349 Melik, Kolonizacija, str. 26. 350 Prav tam, str. 27. 351 »Alle Handwerker, bei welchen die Tuhnlichkeit mit Steinkohlen zu arbeiten sich zeiget, sollen hiezu verhalten werden. Hofdecret vom 18. Weinmonat 1766.« Gl. Sammlung aller k. k. Verordnungen, št. 885, str. 134. 352 Takšne vrste argumentacije lahko v 18. stoletju srecamo tudi drugod po Evropi in jih lahko oznacimo za plod fiziokratske doktrine, ki se je uveljavila sredi tega stoletja. Glej: Hürlimann, Schlussbericht Projekt »Holznot«, str. 13–14. Serucnik: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja 91 polovici omenjenega stoletja še vedno dovolj poceni, da je omogocal rentabilno poslovanje steklarn in fužin. V primeru steklarstva je videti, da je do koncnega preobrata prišlo v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je prodaja lesa – pa naj je šlo za stavbni les ali za drva – postala bolj dobickonosna od prodaje drv po pogodbeno dolocenih cenah steklarnam. Kljub racionalizaciji ravnanja z gozdom zato vecina steklarn ni docakala zacetka novega stoletja. V železarstvu je bila uporaba oglja povezana z dejstvom, da ob glavnih nahajališcih železove rude pri nas ni bogatih žil premoga. Prvi zabeležen poskus taljenja železove rude s premogom pri nas je leta 1794 izpeljal Ruard v svoji fužini na Savi (danes del Jesenic). Premog je dal pripeljati iz svojega rudnika v Zagorju ob Savi, in ceprav je bil poskus uspešen, s prakso niso nadaljevali, saj je bil transport goriva preprosto predrag.353 Sredi 19. stoletja je tudi slovensko ozemlje povezala železnica, ki je stara razmerja glede dostopnosti surovin in izdelkov mocno predrugacila. Metalurško dejavnost na celini je že nekoliko prej zajel prvi od valov tehnicnih inovacij, ki so s seboj prinesle skokovite dvige proizvodnje. Obstojece fužine oziroma železarne na Kranjskem in Štajerskem so na te izzive odgovarjale z dvigom proizvodnje in izboljševanjem starih postopkov, ki so jih izvajali že vso prvo polovico 19. stoletja. Ta dinamika je vztrajala do zacetka šestdesetih let, nato pa so železarne prešle v obdobje krize, ki je trajala skoraj do izteka stoletja. Vpeljava novih postopkov je bila povezana z velikimi denarnimi vložki, ki so tudi pri nas pripeljali do koncentracije kapitala v Kranjski industrijski družbi. Kljub temu pa so gospodarske in tehnološke razmere zadnje cetrtine 19. stoletja terjale od železarstva na Slovenskem globoke strukturne spremembe, ki sta jih od centrov dejavnosti uspešno preživela le tista na Jesenicah in v Rušah. Nahajališca železove rude po Gorenjskem in Dolenjskem – v literaturi je govora o gozdnem železu – v tej dobi niso vec zadošcala, zato je kranjska industrijska družba svoj plavž zgradila pri Trstu, surovino pa je kupovala iz uvoza. Uporaba šote v industriji na Slovenskem je povezana z njenim najvecjim nahajališcem na Ljubljanskem barju. V nasprotju z lesom in ogljem pade obdobje njene intenzivne izrabe, ce zanemarimo zgodnje zacetke, v cas druge polovice 19. stoletja. Primer šote je zanimiv, ker pri njej težje govorimo o omejitvah, povezanih s transportom. Ljubljana – glavni odjemalec šote – leži na robu Barja, vodni transport pa je bil v casu pred železniškim prometom najcenejša oblika prevoza dobrin. Kljub temu se zgodnji poskusi izkorišcanja šote v drugi polovici 18. stoletja niso prijeli. Zdi se, da v primerjavi z lesom preprosto niso dajali zadostnih ekonomskih prednosti. V prvi polovici 19. stoletja je sledil projekt izsuševanja Barja, katerega cilj je bil pridobiti ravninski svet med Ljubljano in južnim robom Ljubljanske kotline za pridelavo žita. Nekajdesetletni napori so dali le skromne rezultate, dokler sredi petdesetih let ljubljanski podjetniki niso 353 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 430–431; po njem tudi: Šorn, Premogovništvo, str. 14–15. 92 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji v šoti odkrili cenenega vira energije. Sledilo je obdobje intenzivnega rezanja šote, ki je obenem spodbujalo tudi kolonizacijo Barja in vzpostavilo nekakšno vzvratno vzrocno zanko obeh procesov. Zato so se zaloge šote že pred iztekom 19. stoletja tako izcrpale, da so ljubljanska industrijska podjetja morala preiti na drug energent – premog. Prebivalcem Ljubljanskega barja je tako preostala ali odselitev ali preusmeritev v kmetijstvo. Izkorišcanje obravnavanih virov energije je bilo torej povezano z vrsto vzrokov, na primer prometno povezanostjo, razvitostjo tehnologije in z njima povezano gospodarsko upravicenostjo proizvodnje. Hitro sosledje tehnoloških sprememb, ki mu lahko s cedalje vecjo pogostostjo sledimo v 19. stoletju, je predstavljalo prelomnico v gospodarski zgodovini. Njene posledice so se odrazile na vseh podrocjih gospodarskega in družbenega življenja tistega casa in pomenijo zacetek moderne dobe. Pri energentih se to odraža v prehodu proizvodnih panog na izrabo premoga. V steklarski dejavnosti je tehnološko prestrukturiranje za vecino podjetij predstavljalo prevelik zalogaj. To je še posebej vidno v primeru pohorskih steklarn, pri katerih se njihova navezanost na izkorišcanje cenenega lesa iz okoliških gozdov kaže še posebej izrazito. Z železarskimi obrati se je godilo podobno, vendar je tu dinamiko v drugi polovici 19. stoletja spremenil jeseniški feromangan. Proizvodnja te tržno zelo zanimive zlitine je Kranjski industrijski družbi omogocila preživetje in prestrukturiranje. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 93 Mitja Suncic PORABA TRDIH GORIV NA SLOVENSKEM V PRVIH ŠTIRIH DESETLETJIH 20. STOLETJA IN NJENE POSLEDICE PREMOG IN ELEKTRIFIKACIJA Ker je pretvorba toplotne energije, ki jo je mogoce pridobiti s pomocjo premoga, v elektricno energijo najpomembnejša in najizrazitejša novost obravnavanega obdobja, jo bom obravnaval prvo. Zgodovinski vzorec, opazen v zvezi s pretvorbo toplotne energije premoga v elektricno energijo, je isti v vseh 94 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji slovenskih rudnikih vecjega obsega: termoelektrarne so bile po pravilu najprej zgrajene za potrebe delovanja rudniškega kompleksa, kar pomeni, da so bile v lasti premogovnih podjetij in na obsežnejša elektroomrežja so bile prikljucene šele pozneje, s cimer je bil izpolnjen pogoj za širšo uporabo tako ustvarjene elektrike. Tako kot pri uvajanju drugih novotarij je tudi v zvezi z vpeljavo elektricne energije v obratih prednjacila TPD, ki je z elektrifikacijo zacela leta 1904 in njeno prvo fazo zakljucila leta 1909.354 Elektrika je tedaj rabila za »pogon rudniških naprav: dvigal, ventilatorjev, crpalk, itd.«, a cilj njenega uvajanja ni sledil zgolj poslovnim ciljem: »Specialno v rudnikih se je uvajal elektricni pogon vec iz sigurnostnih nego iz ekonomskih razlogov«, a še sredi 30. let so bili celo nekateri rudniki TPD »še vedno urejeni na manj sigurni parni pogon«.355 Naslednji korak je bila elektrifikacija delavskih kolonij, ki se je v primeru TPD zgodila s približno desetletnim zamikom, kot rezultat delavskih bojev.356 Posledica vedno vecje porabe elektricnega toka je bilo povecevanje kapacitete termoelektrarne (ki so jo leta 1914 prestavili k Savi v bližino rudniške separacije), 357 a še v casu po prvi svetovni vojni je zasavske kraje z elektriko oskrbovala hidroelektrarna v Fali,358 medtem ko je trboveljska termoelektrarna (dalje TE Trbovlje) vskocila kot njena zamenjava v casih nizkega stanja vode reke Drave; bila je torej njena »kaloricna rezerva«.359 Šele konec tridesetih let, po še enem povecanju njene kapacitete, se je TE Trbovlje prikljucila na javno omrežje Dravske banovine. Pobuda za to je prišla od banovine, ki si je v Beogradu že od leta 1936 neuspešno prizadevala za povecanje velenjske termoelektrarne, zaradi cesar se je bila prisiljena povezati z zasebnikom. Leta 1938 je bila podpisana pogodba, zaradi katere je Slovenijo pricela osvetljevati trboveljska elektrika.360 Ta je postajala cedalje pomembnejša in že naslednje leto je bil zgrajen daljnovod, ki je vezal »elektricno centralo TPD z omrežjem Kranjskih deželnih elektrarn« (dalje KDE), kar je pomembno prispevalo k povecanju oddaje toka in zaslužka KDE.361 Izgradnja termoelektrarn ob rudnikih se je, vsaj pri zasavskem premogovnem bazenu, izkazala tudi za ekološko umno dejanje, ki je sicer prispevalo k onesnaževanju ozracja, a razbremenilo z odplakami preobremenjene vodotoke. TPD je namrec za ustvarjanje elektricne energije izrabljala »velikanske množine premo354 Šorn, Premogovniki, str. 41. 355 Šuklje, Trošarina, str. 2. 356 Leta 1919 je bil eden od sklepov pogajanj med delavci in TPD naslednji: »Elektricna razsvetljava se vpelje v rudniška delavska stanovanja.« Sejni zapisniki, 2. del, str. 63. 357 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 363. 358 Le-ta je bila med vojnama »najvecja elektrarna v Sloveniji«. Rueh, Elektrifikacija, str. 434. 359 Prav tam. 360 Prav tam, str. 440. 361 Trgovski list, 16. 2. 1940, št. 20, Banovinski proracun zvišan, str. 3. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 95 govnega prahu iz separacije«, ki so ga bili prej »neizrabljenega metali v Savo«.362 Tak razvoj ni ugodno vplival le na okolje, ampak se je izkazal za gospodarnega, saj je podjetju zagotavljal nov vir zaslužka. To potrjuje Ruehova navedba, da sta banovina in delniška družba sklenili »za oba pogodbenika ugodno pogodbo«.363 Poslovno smotrnost oddaje dela proizvodnje rudniških podjetij za potrebe elektroomrežja je izpostavil tudi Alojz Král, podjetnik, inženir in pedagog, ko je med gospodarsko krizo leta 1934 zatrdil, »da bo izgradnja kaloricnih central v premogovnikih in njihova vkljucitev v celotno elektricno gospodarstvo koristila ne le splošni elektrifikaciji, temvec v izdatni meri tudi premogovnikom samim«. Proizvajalcem premoga je pri tem šel na roko tehnološki razvoj, saj je bilo mogoce »z moderno opremo kotlov doseci izredno velik ucinek z najmanjšimi obratnimi stroški in pri tem izrabiti ves manjvredni material«, kot je bil v primeru TPD premogovni prah, material, ki »ne prenese dolgega transporta po železnici«, 364 ker so transportni stroški presegali vrednost proizvoda. Po navedbah Franca Rueha je bila ravno želja po smotrni izrabi prahu, ki se je pridobival »pri cišcenju premoga«, vzrok, da je TPD »zgradila novo, moderno elektricno centralo za 12.500 kW«.365 S trditvami Ceha Krála se je strinjal Igo Pehani, ki je v drugi tocki programa za povecano izrabo v casu razcveta slovenskega premogovništva v 20. letih vzpostavljenih, a zaradi gospodarske krize in spremenjene politike nabav države neizrabljenih kapacitet slovenskih rudnikov predlagal sistematicno izvajanje »elektrifikacijskega programa za vso državo s termicnimi centralami predvsem na premogovnikih, katerih premog vsled slabše kakovosti ne prenese daljšega prevoza«.366 Tudi Šentjanški premogovnik (dalje ŠJP) se je elektrificiral že pred prvo svetovno vojno, med letoma 1907 in 1913, ko so tedanji lastniki zgradili manjšo termoelektrarno (s 185 kW). Po prvi svetovni vojni se je pod novimi lastniki, industrialcem Andrejem Jakilom in njegovimi sinovi, ki so kot bistven pogoj nadaljnjega razvoja rudnika razumeli »povecanje elektricne centrale«, elektrifikacija obrata velikopotezno nadaljevala.367 Elektricno centralo so tako zelo povecali, da je bila zaradi nje »elektrificirana vsa šentjanška in mirenska dolina«,368 kar je Kranjske deželne elektrarne spodbudilo k sklenitvi dogovora s 362 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 363. 363 Rueh, Elektrifikacija, str. 441. Za uporabo daljnovoda Trbovlje–Laško za prenos trboveljske elektricne energije, ki je bil v lasti elektrarne Fala, so morale Kranjske deželne elektrarne s slednjo skleniti posebno pogodbo. Prav tam. 364 Král, Gospodarstvo, str. 63. 365 Rueh, Elektrifikacija, str. 440–-441. 366 Pehani, Rudarsko gospodarstvo, str. 109. 367 KLDB, str. 638. 368 Prav tam, str. 639. 96 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji podjetjem »za sodelovanje pri oskrbi Dolenjske z elektricnim tokom«.369 Razen s ŠJP je imela banovina pogodbo o prejemanju rezervne ali oddajanju viškov elektricne energije še z elektrarno enega manjšega rudnika, in sicer državnega rudnika rjavega premoga v Zabukovici, pa tudi z elektrarnami nekaterih industrijskih podjetij.370 Za elektrifikacijo obmocja med Senovim in Brestanico je bila zaslužna Termoelektrarna Senovo, zgrajena 1924. Ta je »do leta 1940 zanesljivo oskrbovala z elektricno energijo premogovnik, pokrivala pa je tudi potrebe po dolini«.371 Socasno in zaradi enakih teženj (tj. povecanje produkcije z nje racionalizacijo in modernizacijo) kot pri ŠJP so prve termocentrale zrasle okoli državnih rudnikov v Bosni in Srbiji. Gonilo njihove gradnje ali obnove, ki je pri Senjskem rudniku in pri rudnikih v Kreci ter Zenici potekala konec dvajsetih let, so bile reparacije, medtem ko so rudniki v Mostarju, Kaknju in Banja Luki obnovo in vecanje kapacitet elektrarn financirali iz lastnih sredstev.372 Že tedaj je bil v državnem gospodarskem sektorju živ nacrt širokopoteznejšega pretvarjanja (predvsem slabših vrst) premoga v elektricno energijo, ki bi dosegla porabnike onkraj ozkega obmocja industrijskih obratov in njihovih delavskih kolonij.373 V vseh opisanih primerih je šlo za rudnike, ki so zaradi kakovosti rude, ki so jo proizvajali, imeli odjemalce v železnicah ter industriji, zaradi cesar je bila zanje oddaja za elektrarne zgolj postranskega pomena. Toda v obravnavanem casu je na slovenskem ozemlju delovalo rudarsko podjetje, za katero sta pridobivanje in oddaja premoga predvsem za proizvodnjo elektricne energije zaradi nizke kaloricne vrednosti njegovega proizvoda374 predstavljala edino možnost za obstanek in rentabilno poslovanje. Gre seveda za rudnik lignita v Velenju, ki so ga po prvi svetovni vojni neusmiljeni zakoni tržnega gospodarstva prisilili v vlogo, ki jo ima še danes. Nova država južnih Slovanov je rudnik po prvi svetovni vojni podedovala od razpadle habsburške monarhije, ga najprej preimenovala v Rudarsko oskrbništvo SHS v Velenju in kmalu zatem, septembra 1919, v Državni premogovnik Velenje375 (dalje DPV). Kljub temu da je bila Šaleška dolina »velikanski rezervoar energije«,376 je imela ruda, katere obilje se je skrivalo pod njenim površjem, vse pomanjkljivosti lignitov, vrste rjavega premoga »mlajših formacij«377 – veliko vsebnost vode in pepela, zaradi cesar znaša delež negorljivih snovi v lignitu od 30 do 50 odstotkov, kar pomeni, da se ga ne splaca prevažati 369 Rueh, Elektrifikacija, str. 439. 370 Prav tam, str. 442. 371 Janežic, Rudnik rjavega premoga, str. 68. 372 Turina, Deset godina, str. 81. 373 Prav tam, str. 64, 82. 374 Kukoleca navaja vrednost med 2400 in 2800 kalorijami. Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 348. 375 Sejni zapisniki, 2. del, str. 358. 376 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 1299/22. 377 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941, št. 1513, 7. 2. 1927. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 97 na daljše razdalje, saj transportni stroški presegajo vrednost rudnine.378 Zaradi tega edino možnost za gospodarno izrabo lignita predstavlja njegova uporaba v neposredni bližini izkopa.379 Vseh teh težav so se novi oblastniki, ki so bili obenem tudi novi lastniki, dobro zavedali, a kronicno pomanjkanje premoga v prvih povojnih letih je (podobno kot velika potreba po premogu in njegova forsirana proizvodnja med prvo svetovno vojno) velenjskemu rudniku ponujalo možnost za razmeroma neproblematicno oddajo proizvodnje; dodatna ugodnost je bilo nadaljevanje državnega nadzora nad proizvodnjo in distribucijo v mirnodobni cas, ki je državi omogocalo, da je za ceno zasavskega rjavega premoga strankam prodajala izdelek precej slabše kvalitete.380 Izredno ugodne razmere za velenjski lignit odlicno ponazarja dokument iz marca 1921, v katerem je mogoce prebrati, da se je velenjski premog prevažal in prodajal v kraje, ki so bili od rudnika oddaljeni vec kot 200 km. Ti kraji so ležali predvsem na Hrvaškem in predsedništvo Deželne vlade je bilo do strank iz oddaljenejših krajev tako velikodušno, da jim je odobrilo popust za vsak stot kupljenega premoga zaradi visokih prevoznih stroškov, a do odjemalcev, ki so bili bliže rudniku, ni pokazala enakega razumevanja.381 O istem fenomenu prica tudi prošnja podjetja Westen iz Celja, da se mu »dovoli dnevno 2 vagona premoga« po sicer znižani ceni,382 pri cemer je presenetljivo predvsem to, da je neki industrijski obrat sploh hotel uporabljati velenjski lignit. Premogovnik v Velenju je tedaj lignit dobavljal tudi raznim javnim ustanovam na Štajerskem in Kranjskem, tako npr. Mestnemu uradu (60 ton mesecno) in Okrajnemu glavarstvu (40 ton mesecno) Ptuj ter ljubljanskemu mestnemu magistratu.383 Ker pa je bilo opisano stanje posledica izrednih razmer in potemtakem obsojeno na prehodnost, je marca 1921 že mogoce brati pricevanja o tem, da se je DPV zacel soocati s problemom oddaje, saj tega, kar je ponujal, potencialne stranke (vsaj po državno dolocenih cenah) niso hotele vec kupovati; vodja poverjeništva za javna dela je namrec na seji deželne vlade porocal, da »v zadnjem casu zastaja odprodaja velenjskega premoga«. Dnevno je bilo za vzdrževanje rentabilnosti podjetja treba oddati 17 vagonov lignita, kar je dolgorocno postajalo nemogoce. Zaradi tega so sklenili, »da se Ministrstvo za šume in rudnike naprosi, da dovoli izvoz velenjskega premoga v Italijo in Avstrijo«. Kot strategijo za prihodnost 378 »Pri našem velenjskem premogu je treba poleg ogljika prevažati in prekladati tudi okoli 60 odstotkov vode, kisika, pepela in drugih primesi, tako da so režijski stroški kljub primerno nižji ceni lignita vendar dosti vecji kot pri vporabi« kakovostnejših vrst premoga. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 1299/22. 379 Turina, Deset godina, str. 64. 380 V zvezi s podtikanjem lignitov glej Suncic, Iz zgodovine ... 381 Sejni zapisniki, 3. del, str. 278. 382 Sejni zapisniki, 3. del, str. 279. 383 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941. 98 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji je vlada tedaj predlagala zgolj obuditev starih in neuspešnih poizkusov bivšega lastnika384 za oplemenitenje lignita in njegovo preobrazbo v kaloricno vecvredni koks in osrednjemu uradu državnih montanisticnih obratov so predlagali preucitev vprašanja »glede zgradbe naprav za izdelovanje koksa v Velenju, in da se sestavi proracun«.385 Cez nekaj mesecev je vlada predložila nov nacrt, ki je predvideval zmanjšanje produkcijskih stroškov s povecanjem proizvodnje. V ta namen so vodstvu DPV narocili izdelavo proracuna, »iz katerega naj bo razvidno po kakšnih cenah bi bilo mogoce razprodajati pri sedanjih obratnih stroških velenjski premog, ce se produkcija kar najbolj mogoce dvigne«.386 Omeniti je treba, da je vlada zvišanju proizvodnje pripisovala velik pomen za narodno gospodarstvo.387 Že v zacetku aprila 1921 vlada cene lignita ni mogla vec vzdrževati na isti ravni in jo je bila prisiljena spustiti, ker se »velenjski premog po sedanjih cenah ne more razpecati«. Glede na oddaljenost in prevozne stroške so zato dolocili štiri cenovne cone, tako da so kupci bliže rudniku za stot premoga placevali vec kot oni iz oddaljenejših krajev.388 Zaradi te nove politike so ukinili dotedanje nižje cene za Cinkarno Celje (ravno tako državno podjetje, podedovano od prejšnje države) in za namene aprovizacije. Vlada je tudi sklenila izreci opomin oddelku za premog zaradi samovoljnega znižanja cene premoga Južni železnici in Vošnjakovemu industrijskemu podjetju v Šoštanju (na 35 kron za stot) ter ga pri tem opomnila, da »spada dolocanje cen premoga v kompetenco Deželne vlade po predlogu poverjeništva za javna dela, kateremu sta državna premogovnika podrejena«. Na isti seji je vlada obravnavala še eno zagato v zvezi z velenjskim premogom, zaradi katerega je prišla v spor s prometnim zavodom za premog. Udeleženci seje so izvedeli, da je poverjeništvo za javna dela iskalo alternativni distribucijski kanal in je zato »stopilo v neobvezna pogajanja z veletrgovcem Oswatitschem v Celju, ki se je izjavil, da je pripravljen prevzeti razprodajo velenjskega premoga«. Pogoji, ki jih je celjski trgovec postavil, so bili za državo sicer ugodni, a poverjeništvo so ustavili pomisleki: »(…) bi bilo kocljivo z njim skleniti pogodbo, ker je Nemec 384 Vec o tem glej: Suncic, Iz zgodovine … 385 Sejni zapisniki, 3. del, str. 279. 386 Enako mnenje je najti v oceni velenjskega rudnika, ki ga je marca 1922 podala Tvornica za dušik Ruše, d. d.: »/…/ se more zadobiti uspeh šele potem, ce bi bili proizvajalni stroški premoga v rudnika mnogo nižji kakor danes. Ce se upošteva slaba kaloricna kvaliteta in neugodne lastnosti pri kurjavi tega /…/ se vidi, da je cena previsoka zlasti za prevoz na vecje daljine (vozarina) – nujna je zato modernizacija naprav pri izkopavanju, ki bo povecala in pocenila produkcijo.« ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941, št. 2754, 19. 3. 1922. 387 Sejni zapisniki, 3. del, str. 313. 388 »V prvi coni, ki sega do Celja in Dravograda, znašajo cene za 100 kg in sicer za lignit 42 K, za kosovec 40 K, zdrob 35 K; v drugi coni, ki sega do postaj Sava, Poljcane in Sevnica za lignit 39 K 50 v, kosovec 37 K in zdrob 32 K 50 v. V tretji coni, ki sega do postaj Ljubljana, Maribor, Špilje, Radgona, Ormož, Zagreb se dolocijo cene za lignit 37 K, kosovec 35 K in zdrob 30 K. Cetrto cono obsegajo še bolj oddaljeni kraji. Zanjo veljajo zaenkrat iste cene, kakor za tretjo cono.« Prav tam, str. 290. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 99 in bi tak sklep gotovo izzval kritiko in odpor v javnosti«.389 Zato so sklenili, da z omenjenim trgovcem pogodbe ne bodo sklepali, in so se raje odlocili za obnovitev pogajanj s prometnim zavodom, ki se je »izjavil pripravljenega za nova pogajanja«;390 ta so se kmalu zatem uspešno zakljucila in vladi je uspelo od prometnega zavoda doseci prevzem komisijske prodaje »razpoložljivih kolicin velenjskega premoga v kolikor ga premogovnik sam ne proda«.391 V tem casu, ko so se poslovne razmere naglo spreminjale v smer svobodne trgovine, se je deželna vlada odlocila za togo cenovno politiko in odklanjala prošnje raznih poslovnih subjektov (npr. Južne železnice)392 za nabavo lignita po ugodnejših cenah, kot so bile uradno dolocene, ter si tako prizadevala iz rudnika iztisniti vsak vinar. Toda s približevanjem konca administrativnega dolocanja cen je pridobivanje strank, ki bi bile pripravljene pokupiti rudnikovo proizvodnjo, postajalo vedno težje dosegljiv cilj, zaradi cesar si je poverjenik za javna dela »še zlasti z ozirom na državni premogokop v Velenju, ki že sedaj ne more razpecevati svojih zalog, pri prosti trgovini bi pa mogel še manj konkurirati«, sredi leta 1921 prizadeval za ohranitev sistema vezanih cen za premogovne proizvode.393 Res je, da so upravitelji velenjskega rudnika ponavljali napake njegovega prvotnega lastnika Daniela pl. Lappa, ko so brezuspešno poskušali oplemenititi tamkajšnji lignit,394 toda obuditev ene od poslovnih idej tega okretnega in iznajdljivega poslovnega moža se je izkazala za uspešno: gradnja vecje termoelektrarne v bližini rudnika.395 Pricetek delovanja pristojnih organov v tej smeri pade v zacetek 20. let, ko se je koncalo obdobje državnega nadzora nad proizvodnjo in razpecevanjem premoga. Pokrajinski namestnik v Ljubljani Ivan Hribar je januarja 1921 predsedoval konferenci, posveceni vprašanju velenjskega rudnika, na katero so bili povabljeni predstavniki ljubljanskih in celjskih denarnih zavodov. Beseda je tekla o usodi obrata in temeljni sklep se je glasil, da je edino možnost za rentabilnost slednjega pomenila poraba proizvoda v bližini izkopa, kajti »misliti samo na navadno razpecevanje velenjskega premoga bi bilo usodepolno«, saj bo »pri neizogibni invaziji visoko-kaloricnega tujega premoga396 (…) vecja in 389 Prav tam. 390 Prav tam, str. 291. 391 Prav tam, str. 312. 392 Prav tam. str. 311. 393 Prav tam., str. 327. 394 »Proizvodnjo polkoksa in polkatrana so opustili že po nekaj mesecih po tem, ko so leta 1927 nabavili strojno opremo.« Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 44. 395 »Lapp je hitro spoznal potencial predelave lignita v elektricni tok. Nacrtoval je postavitev vecje termoelektrarne za odjemalce v Celju, Mariboru, Celovcu in Gradcu, a mu je nacrte preprecila smrt. Ideja se mu je porodila ob izgradnji termoelektrarne za potrebe obrata.« Prav tam, str. 36. 396 Kot sem pokazal v razpravi Iz zgodovine …, do slednje zaradi državne gospodarske politike ni prišlo, a bojazen je bila še kako upravicena, saj je bilo na jugoslovanskem trgu po normalizaciji razmer dovolj kakovostnega rjavega premoga, zaradi cesar so bile potrebe potrošnikov po kakovostnem rjavem premogu zadovoljene in ti niso bili primorani posegati po velenjskem lignitu. 100 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji direktna razprodaja tega [velenjskega] premoga izkljucena« in zaradi tržnih zakonitosti slejkoprej omejena le »na neposredni okoliš premogovnika«.397 Hipoteticno bi lignit zato »kot kurivo« vecjo vlogo igral »le tam in takrat kadar mu ne dela izdatne konkurence crni premog, antracit ali pa visoko-vredni rujavi premog, kakršni je npr. trboveljski premog«. Zaradi tega so udeleženci posveta sklenili, da je za »dovoljno in uspešno« izrabo tega rudnega bogastva treba narediti naslednje tri korake: »1) da se pretvori na licu mesta kaloricna energija premoga s pomocjo elektricnih priprav v elektricno energijo, 2) da se premog v neposredni bližini rudnika razstavi tako, da pridobimo v njem nahajajoce se ali iz njega lahko nastajajoce tvarine. Te sestavine se uporabljajo v razne industrijske svrhe; 3) da se oplemeniti naš malovredni premog v visokovredno kurivo – v brikete.« V skladu s sprejetimi smernicami so poleg termoelektrarne nacrtovali še gradnjo kemicne tovarne (za delo s katranom, ki bi nastal pri pretvorbi lignita v koks) in briketarne. Kot je bilo omenjeno že zgoraj sta proizvodnja katrana in briketov kmalu padli v vodo.398 Relevanten je v naslednjih letih ostal le nacrt gradnje velike termoelektrarne, ki je izviral še iz casa pred prvo svetovno vojno; na omenjeni konferenci je namrec znameniti elektroinženir Milan Vidmar prisotne obvestil, da je bilo Velenje že pred vojno »mišljeno kot rezerva za Falo katere tok je bil namenjen za industrijo Srednje in Gornje Štajerske«,399 kar dodatno pojasnjuje, zakaj se je habsburška monarhija leta 1914 odlocila za njegov nakup. Na konferenci je že bil predstavljen s konkretnimi kolicinami odjema podprt seznam odjemalcev bodoce centrale: najpomembnejšo stranko na seznamu je predstavljala tovarna usnja Woschnagg v Šoštanju (900.000 kWh na leto); drugo mesto je zasedal DPV, tretje pa, z vec kot dvakrat manjšim predvidenim konzumom elektricne energije kot šoštanjsko industrijsko podjetje, mesto Celje (400.000 kWh);400 sledili so drugi odjemalci kot »Tovarna Hanke v Šoštanju« (57.000 kWh), »mali motorji« (42.000 kWh) in »mali odjemalci za razsvetljavo« (30.000 kWh).401 Številke kažejo, da so se nacrtovalci zavedali pogojev za uspešnost elektrarne, ki so jih v ekspertizi zapisali nemški premogovni strokovnjaki: elektricna centrala 397 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 1922/22. 398 Zanimivo je, da so nemški strokovnjaki, ki so jih Slovenci prosili za ekspertizo, že marca 1922 zaradi lastnosti lignita, ki so ga testirali v svojih, z industrijskimi obrati zvezanih laboratorijih, odsvetovali izgradnjo koksarne. V vseh drugih tockah pa se njihovo mnenje pokriva z onim domacih strokovnjakov in nacrti vlade: velenjski lignit vsebuje veliko vode in ima majhno kaloricno vrednost, zato je ekonomicna edino takojšnja poraba na mestu izkopa brez prevoza. Stroški obratovanja in vzdrževanja rudnika so bili previsoki v primerjavi z nizko vrednostjo premoga. Povrh tega ga je rudnik prodajal veliko predrago. Nujno potrebna sta zato bila povecanje produkcije in modernizacija rudnika. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 2754, 19. 3. 1922. 399 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 1922/22. 400 Nacrt je predvideval tudi izgradnjo 20 km dolgega daljnovoda do Celja. Prav tam. 401 Prav tam. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 101 se bo splacala zgolj, ce bo vecjega obsega. Zato je bilo treba z gradnjo široke porabniške in distribucijske mreže za elektricni tok pridobiti veliko porabnikov, kar bi imelo za posledico tudi pocenitev lignita.402 Nadaljnji razvoj je res šel v to smer in konec tridesetih let je velenjska termoelektrarna postala »pomemben steber slovenskega elektrogospodarskega sistema«.403 Pridobljeni status je za rudnik predstavljal pomemben razlog obstoja ali kot je pri analizi podatkov o njegovi produkciji zapisal Lojze Zupancic: »Državni rudnik Velenje je leta 1912 produciral 100.000 ton ter je produkcijo leta 1922 podvojil na 202.000 ton. Po prestani krizi je produkcijo obdržal na današnjih 100.000 tonah. Glavno zaslugo za to ima (…) elektricna centrala, ki je mocan odjemalec premoga.«404 Podobno kot pri bosanskih in srbskih rudnikih v državni lasti so tudi pri vzpostavitvi elektricne centrale pri rudniku Velenje pomembno vlogo igrale reparacije. Ne le, da je na njihov racun rudnik konec dvajsetih let prejel opremo za briketiranje lignita in njegovo suho destilacijo, torej za projekta, ki se, kot je bilo že omenjeno, nista obnesla, ampak je socasno dobil tudi prvo pomembnejšo in vecjo elektricno centralo, ki je obsegala dva agregata po 1000 kW.405 Leta 1929 sta slednja postala del novozgrajene parne centrale z ucinkom 2000 kW. Socasno je ban Marko Natlacen z ministrom za gozdove in rudnike v Beogradu, Antonom Korošcem, sklenil pogodbo, »na podlagi katere prejemajo KDE iz centrale velenjskega rudnika vso ono elektricno energijo, ki je velenjski rudnik sam ne potrebuje v lastne svrhe«. To umno dejanje je slovenske banovinske oblastnike razbremenilo vlaganj v gradnjo elektrarn in jim omogocilo preusmeritev v postavljanje vecjega števila daljnovodov in krajevnih omrežij »in tako elektrificirati cim vec krajev«. V casu banovanja inženirja Dušana Serneca je zato prednostni projekt postal gradnja zveznega daljnovoda med Crnucami in Velenjem in ta daljnovod, dolg 65 kilometrov in pol, je bil zgrajen do poletja 1931.406 Šele slednji je omogocil, da je elektrarna Velenje zacela resno sodelovati pri elektrifikaciji slovenskega ozemlja, pri cemer je bilo izredno pomembno dejstvo, da se je na pobudo Državnih železnic nanj prikljucila Ljubljana in avgusta 1931 »je na kolodvorih v Ljubljani ter v Crnucah prvic zasvetila velenjska elektrika«.407 Doseg velenjske elektrike pa se ni omejil zgolj na ozemlje bivše dežele kranjske, temvec je njegove darove užila tudi Štajerska, ko so KDE »prevzele v svojo last od rudnika v Velenju omrežja v Velenju in Šoštanju in naprave v Savinjski dolini pri Žalcu 402 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 2754, 19. 3. 1922. 403 Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 45. 404 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 359. 405 Turina, Deset godina, str. 75. 406 Rueh, Elektrifikacija, str. 436. 407 »Spomladi leta 1931 je banovina sklenila z Ministrstvom za železnice pogodbo za prikljucek ljubljanskih kolodvorov na banovinsko omrežje. V ta namen so KDE položile od Crnuc do Ljubljane 7 km dolg kablovod 20.000 voltov.« Prav tam, str. 437. 102 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji in Št. Petru [tj. Šempetru v Savinski dolini]«. V letu 1932 se je elektrifikacijska infrastruktura pospešeno širila, saj so bili »dograjeni daljnovodi in omrežja zaceti v letu 1931 za elektrifikacijo med Domžalami, Kranjem in Kamnikom. V Podlogu v Savinjski dolini je bila dograjena provizoricna transformatorska postaja ter je bila zvezana s 6 km dolgim daljnovodom z obstojecimi daljnovodi za oskrbo Žalca, Novega Celja in Zabukovce z elektricnim tokom iz Velenja.« Hkrati se je velenjska elektrarna prek novozgrajene transformatorske postaje povezala s pomembno gorenjsko hidroelektrarno Završnico.408 Sledila sta dva pomembna koraka, ki sta velenjsko elektrarno naredila za enega najpomembnejših proizvajalcev elektricne energije v slovenskem prostoru; prvi je bil razširitev centrale s povecanjem njene kapacitete, tj. z dodatkom novega agregata z mocjo 5250 kW,409 ki se je zakljucila konec leta 1934 in ustvarila razmere za naslednji korak – prikljucitev Ljubljane na banovinsko elektricno omrežje. S tem so KDE dobile »dohodke, ki so jim bili potrebni za amortizacijo velenjskega daljnovoda in za izvajanje nadaljnje elektrifikacije«. Ljubljana se je na banovinsko elektricno omrežje tako prikljucila konec leta 1934.410 PORABA TRDIH GORIV V INDUSTRIJI, PROMETU IN GOSPODINJSTVIH A) PREMOG IN PROMET Bistven vzrok za nastanek in razvoj slovenskega premogovništva je bila železnica. Že leta 1873 je bil dalec najpomembnejši potrošnik zasavskega premoga Južna železnica.411 Odvisnost TPD od ene vrste odjemalca je bila v drugi polovici 19. stoletja tako mocna, da je leta 1888 »pretila nevarnost, da bodo morali premogovnik ustaviti, ker je železnica odpovedala velik del narocil v korist ostrovskih premogovnikov, ki so imeli nižjo ceno premoga« in kaloricno kakovostnejši izdelek. Zagata se je uredila tako, da je TPD svojemu premogu ceno znižala za 10 odstotkov.412 Kot sem omenil v spremljajoci razpravi Iz zgodovine…, je oddaja železnicam vse do konca 20. let 20. stoletja predstavljala temeljno prodajno postavko. V casu pred prvo svetovno vojno je slovenska premogovna industrija železnicam dostavila približno 900.000 ton letno, ostalo »produkcijo približno 530.000 ton je vecinoma konsumirala industrija na obmocju današnje Slovenije 408 Prav tam. 409 Ker je Nemcija ravno takrat prekinila z reparacijskimi dobavami in ker ministrstvo za gozdove in rudnike ni imelo potrebnih sredstev, je morala montažo agregata kriti kar banovina sama. Prav tam, str. 438. 410 Prav tam. 411 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 89. 412 Prav tam, str. 110. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 103 ter Koroške in deloma Gornje Štajerske«;413 cca. 63 odstotkov produkcije je bilo torej namenjene železnicam, ostanek pa industriji. Kljub spremenjeni strukturi odjema slovenskega premoga, ki se je uveljavila v 30. letih 20. stoletja, so bile (državne) železnice tudi tedaj še tako mocan odjemalec, da jih je Crtomir Nagode zaradi njihove moci, da »vplivajo na tržne razmere«, oznacil za nadpovprecno mocnega porabnika,414 nekje drugje pa zapisal, da je bila »sestava konsumnega trga« premoga v tujini mnogo pestrejša kot v Jugoslaviji, in poudaril, da so »pri nas najvažnejši konsument državne železnice (…) Predvsem moramo ugotoviti, da so državne ali v državni upravi nahajajoce se normalnotirne proge glavni konsument naših rudnikov.«415 Državne železnice so torej tudi v medvojnem casu predstavljale stalnega odjemalca in rudniki iz Dravske banovine so med letoma 1925 in 1935 po Nagodetovih izracunih »dali državnim normalnotirnim železnicam od 75 do 38 odstotkov potrebnega premoga; leta 1932 nekako 50 odstotkov«.416 Za potrebe železnic je pristojno ministrstvo ob progi na obmocju zasavskih premogovnih revirjev v zacetku 20. stoletja gradilo posebna namenska skladišca, kamor je TPD dovažala premog. Taka naprava, ki so ji sodobniki rekli »premogišce«, je npr. bila na železniški postaji Zagorje.417 Za pogon lokomotiv je TPD izdelovala posebno premogovno mešanico, ki so jo imenovali prevozni premog in je bila zmes »kosovca, grobega in finega zdroba«.418 Clancic v reviji Tehnika in gospodarstvo pojasni, da je bila tovrstna praksa nujna, saj je bil »koristni efekt pravilne mešanice premogov znatno vecji kot pri cistih premogih«. Mešanice so strokovnjaki tvorili iz »drobnega crnega premoga in debelejšega rjavega raznih kvalitet. Sam drobni crni premog izgoreva radi nezadostnega dostopa zraka nepopolno, kar spoznamo iz obilne žlindre in velike množine saj. Tudi žlindra sama je nezaželjena, ker zelo moti pravilno gorenje ter ima kurjac ogromno delo, da ohrani delo v redu. Debelejši rjavi premog bo pa nasprotno radi preobilnega zraka prehitro zgoreval. S pravilno mešanico obeh vrst premoga odstranimo nedostatke enega in drugega.« Zato so državne železnice v medvojnem obdobju izvajale laboratorijske poizkuse »z rjavimi premogi iz rudnikov Laško, Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Št. Janž, Paklenica, Liboje, mešanimi z drobnim crnim premogom iz rudnika Rtanj«. Raziskave so med drugim pokazale, da »nudi npr. mešanica iz rudnikov Št. Janž-Rtanj v razmerju 3:1 za 5,6 enot, oz. procentov vecjo koristnost kot poedina premoga, porabljena v istem razmerju (3:1). Še boljša je mešanica premogov Paklenica-Rtanj (razmerje 3:2), ki nudi za 413 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 360. 414 Nagode, K proucitvi, str. 115. 415 Nagode, K položaju, str. 150. 416 Prav tam. Vec o vzrokih za obcuten padec odstotkov oddaje je najti v moji razpravi Iz zgodovine… 417 ARS, AS 188, t. e. 20, št. 28.702. 418 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 109. 104 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji celih 9,83 odstotkov vecji koristni efekt (izparjenje vode).«419 Kako pomemben je bil kakovosten premog oz. njegova dobra mešanica, nazorno pricajo prometne težave po koncu prve svetovne vojne, ko je v casu velikega pritiska na TPD zaradi pomanjkanja premoga podjetje železnicam dobavljalo slabo separiran premog iz zunanjih kopov; naglica pri proizvodnji je imela za posledico hude izgube casa, saj so vlaki vozili z zamudami, kot prica dopis Poverjeništva za promet Poverjeništvu za obrt in javna dela pri Deželni vladi v Ljubljani: »V zadnjem casu imajo vlaki posebno na južni železnici velike zamude. Vzrok temu je slab premog. TPD oddaja železnicam nesortiran premog v katerem je gotovo tretjina prsti, ledu, kamenja in razlicnih drugih snovi. Imenovana družba je oddajala preje premog iz rovov, sedaj pa oddaja izkljucno za železnice samo premog, katerega se dobavlja na površju zemlje. Od vseh strani prihajajo pritožbe radi velikanskih zamud vlakov.« Podjetje so oblastniki zato pozvali, naj oddaja samo »izbran premog iz rovov«.420 A železnice premoga niso uporabljale zgolj za pretvorbo toplotne energije v pogonsko silo, ampak tudi za ogrevanje vagonov in postajnih poslopij, pri cemer pa so kdaj tudi varcevale na racun udobja potnikov. Tako je npr. poslanec kranjskega deželnega zbora Franz Ritter von Langer-Podgoro aprila 1900 porocal, da je odnos Južne železnice do strank brezsramno izkorišcevalski, saj vagoni na glavnih linijah celo v zimskih mesecih, »v casu najostrejšega mraza«, kdaj sploh niso bili ogrevani, na stranskih linijah pa nikoli. V nasprotju z vagoni so bile cakalnice, po poslancevih besedah, celo »pregrete«.421 B) PREMOG V INDUSTRIJI IN OBRTI Dejstvo je, da so slovenski premogovniki povecali in modernizirali produkcijo zaradi potreb železnic in da so slednje dolgo casa predstavljale njihovega glavnega odjemalca, a že v 19. stoletju so majhni rudniki lahko našli odjemalce v neposredni okolici. Ce so železnice pomenile kupca, ki je pogojeval in spodbujal moderni tip premogovne proizvodnje, so majhna industrijska in obrtna podjetja zagotavljala obstoj majhnih, predmodernih rudniških obratov. V moji razpravi Iz zgodovine … so omenjeni štajerski rudniki, ki so s premogom zalagali okoliške obrtnike – v prvi vrsti kovace – in manjša industrijska podjetja, zato bom tu kot primer navedel zgolj rudnik rjavega premoga Senovo, katerega glavni odjemalci v 19. stoletju so bili »manjši obrtniki, železarska podjetja in redke tovarne razlicnih panog. V bližnji in daljni okolici Senovega ni bilo pravih odjemalcev; manjše kolicine so kupovale kovacije, žganjekuhe, apnenice in opekarne.«422 419 Tehnika in gospodarstvo, 1934, št. 1, Mešanje domacih premogov, str. 21. 420 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 1389, 1. 12. 1919. 421 Obravnave od 29. 12. 1899 do 5. 5. 1900, 41. zvezek, Ljubljana 1900, str. 116. 422 Janežic, Rudnik rjavega premoga, str. 67. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 105 Po izracunih Lojzeta Zupancica, avtorja temeljne razprave o slovenskem premogovništvu med obema vojnama, je strukturne spremembe v porabi premoga zaznati po prvi svetovni vojni, v casu naglega razcveta slovenske industrije in nekoliko zmanjšane porabe železnic: »Železnice so v letu 1920 prevzele komaj nekaj nad polovico predvojne tonaže in so šele leta 1929 dosegle predvojni železniški konsum«, zaradi cesar so premogovniki zaceli iskati »trg v industriji«. Dvajseta leta so bila cas postopne spremembe, saj je bil za to, da sta povojna prodaja in produkcija ostala na isti ravni kot pred vojno, zaslužen razmah industrije v Sloveniji, ki je konsumirala »stalno vec premoga ter se je prodaja premoga zanjo podvojila od leta 1920 do leta 1937, ko je narasla na približno 450.000 ton«. Tudi industrija drugih delov Jugoslavije je do leta 1929 porabljala vedno vec slovenskega premoga za industrijske namene. Na vrhuncu leta 1929 so industrije izven Dravske banovine porabile toliko premoga kot industrija Dravske banovine, a po letu 1929 je »konsum našega premoga v industriji v drugih banovinah nekoliko padel ter se sedaj drži stalno na približno 200.000 tonah«. Glavna prelomnica v strukturi porabe slovenskega premoga je bila velika gospodarska kriza in po njenem koncu leta 1937 je bila »struktura odvzema popolnoma druga. Pred vojno so železnice konsumirale skoro dve tretjini našega premoga, sedaj komaj eno tretjino. Zato se je pa dvignil industrijski in ostali konsum, ki znaša okrog dve tretjini skupne prodaje.«423 Razmerje v kolicini porabljenega premoga med industrijo in železnicami se je obrnilo leta 1936, ko je znašal odjem industrije 664.000 ton (leta 1935 472.000 ton), železnic pa 632.000 ton (leta 1935 453.000 ton).424 Samo industrija v Ljubljani in okolici (tj. na obmocju »velike Ljubljane«) je v letu 1939 porabila okoli 30.000 ton rjavega premoga.425 Tehnološki napredek je, tako kot v prometu, stremel k vedno boljšemu izkoristku energije, ki se je sprošcala pri kurjenju premoga. Moderni kotli iz medvojnega casa so omogocali dosego velikega ucinka »z najmanjšimi obratnimi stroški« in obenem zagotavljali izrabo vsega manjvrednega premogovnega materiala. 426 Zato ne preseneca, da so ravno v casu gospodarske krize, ko se je bilo pogosto treba odlociti med propadom ali modernizacijo podjetja,427 številni jugoslovanski industrialci preuredili »svoje kotlovne naprave ne samo za uporabo cenejših vrst, nego tudi cim manjših kolicin premoga«.428 To pot je ubrala delniška 423 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 361. 424 Trgovski tovariš, 1939, št. 3–4, Naše rudarstvo in topilništvo, str. 48. 425 Med porabniki so bila naslednja podjetja: »Horvat & co., Akcijska družba za kemicno industrijo, Kemicna tovarna, Kolinska tovarna, Šumi nasl., Stora d. d., Saturnus d. d., Golob & co.« itd. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 6. 8. 1941. 426 Král, Gospodarstvo, str. 63. 427 Tovrsten razvoj je na mikronivoju mogoce opaziti pri usnjarski industriji. Glej: Suncic, Podjetništvo, str. 125–-127. 428 Pehani, Rudarsko gospodarstvo, str. 108. 106 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji družba Združene papirnice, katere tehnicno vodstvo je neutrudno iskalo vedno nove nacine, kako bi bilo mogoce prihraniti pri proizvodnih stroških.429 Takšen razvoj je bil v poslovnem interesu TPD, saj ji je omogocal prodajo drobnih vrst premoga (»grah, zdrob in prah«), ki jih v dobi pred tehnološkim napredkom stranke niso hotele, kajti v Sloveniji se je »uporabljal samo kosovec, kockovec in še orehovec«. Zato je TPD z dejavno prodajno politiko in vztrajnim prepricevanjem »pridobila mnogo industrij, da so opremile svoje kurilne naprave na drobnejše vrste in so radi nižje cene tudi cenejše obratovale«.430 Poleg elektrike so se v obravnavanem casu v industriji kot premogu konkurencni energent pojavili nafta in njeni derivati, ki »imajo vecjo kurilno vrednost, se lažje natovarjajo, lažje pošiljajo, dopušcajo izdaten prihranek v prostoru ter pomenijo razen tega v obliki direktne pogonske snovi toplotnogospodarski napredek«.431 Veckrat sem že omenil, da slovenski rjavi premog zaradi nizke kaloricnosti ni mogel zadovoljiti potreb vseh industrij, zato je bilo iz tujine treba uvažati kaloricnejše vrste tega minerala, kot sta koks in crni premog. Za to posredništvo je skrbel prometni zavod za premog, 432 ki je v arhivu Zbornice za TOI zapustil dopis z natancnimi podatki o tem, katere tovarne so bile najvecje porabnice uvoženih trdih kuriv. Zaradi odvisnosti od tehnoloških postopkov, ki lahko uspešno potekajo zgolj pri zelo visokih temperaturah, so med njimi prednjacili obrati železarske industrije; slednja je bila najvecji potrošnik tujega koksa in premoga v Jugoslaviji. Uporabljala ga je predvsem za visoke peci, za izdelavo jekla, taljenje in ulivanje metalov. Na Slovenskem so bili v tej industrijski veji veliki potrošniki koksa in crnega premoga železarna na Jesenicah, železarna v Muti, jeklarna v Ravnah, pet livarn v Št. Vidu in okolici, železarska zadruga Plamen, Kropa- Kamna Gorica, livarna Crnomelj in Zadobrova, tovarna verig Lesce, Železarna Štore, Tovarna svinca Mežica, Cinkarna Celje, ki je edina uvažala antracit, in druga podjetja. Pred izbruhom druge svetovne vojne sta se koks in crni premog uvažala predvsem iz Cehoslovaške republike (pa tudi iz Nemcije), po okupaciji slednje in izbruhu vojne pa iz nemškega rajha. V kemicni industriji se je premog uvažal za proizvodnjo karbida pa tudi dušika, saj je Tovarna dušika Ruše na leto uvozila nekaj vec kot 10.000 ton antracita iz Nemcije.433 429 ZAL, LJU 132, t. e. 1, a. e. 1. 430 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 20.134, 20. 10. 1941. Tako je npr. Kemicna tovarna Moste v konjunkturnem letu 1940 uporabljala velike kolicine zdroba, Združene papirnice pa velike kolicine grahovca. Prav tam. Zdrob je konec 30. let uporabljala tudi Tovarna za papir in lepenko J. Bonac, sin, Ljubljana. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 15.431. 431 Pehani, Rudarsko gospodarstvo, str. 108. 432 Njegov predsednik Avgust Praprotnik se je Zbornici za TOI pohvalil, da »ima« njegovo podjetje »skoro vse potrošnike v Sloveniji ter vsled redne dobave kakšna druga firma ne more konkurirati«. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941, št. 15.700, 6. 8. 1940. 433 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941, št. 18.246, ex 1940. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 107 C) UPORABA TRDIH KURIV ZA KURJAVO IN PROIZVODNJO PLINA Glavni namen tega razdelka je pokazati, da je vprašanje uporabe trdih kuriv za kurivo v gospodinjstvih precej zapleteno vprašanje, na katero popolnoma zadovoljivo ne odgovarjata ne sodobna ne moderna literatura, predvsem pa je kot prenagljeno in prevec splošno treba ovreci trditev gospodarskega zgodovinarja Jožeta Šorna, da so že v 19. stoletju »skoraj vsa gospodinjstva razen kmeckih (…) kurila s premogom«.434 Kot bo razvidno iz spodnjih podatkov, takšno stanje ni bilo doseženo niti na predvecer druge svetovne vojne zaradi naravnih danosti slovenskega ozemlja, posestne strukture gozdnih površin in poklicne strukture prebivalstva. Obenem Šornova drzna trditev velja deloma celo za urbana gospodinjstva, ki so se precej zanašala na drva za kurjavo. Pretežna uporaba premoga v gospodinjstvih je bila omejena na ozek del populacije, predvsem one, ki je bila zaposlena pri rudarskih podjetjih in je živela v zasavskih rudarskih krajih. V medvojnem obdobju delujoci statistiki so izracunali,435 da so prebivalci slovenskega ozemlja v Jugoslaviji v primerjavi z industrijsko razvitimi državami Zahoda porabili malo premoga za kurjavo: »Medtem ko so npr. Nemcija, Francija in Švedska leta 1928 porabile 3,2 odnosno 1 kg na dan na prebivalca, smo v Jugoslaviji potrošili le 0,1 kg.« Po mnenju Crtomirja Nagodeta sta bila za to dva vzroka: »Šibka industrializacija ter gozdno bogastvo, ki preskrbuje domacinstva z energijo sta temu glavni vzrok.«436 Izredni pomen gozdnih posestev za široke sloje slovenskega prebivalstva je konec 30. let natancno pojasnil Ivan Mohoric: »Gozdno gospodarstvo pomeni torej podlago gospodarstva v Dravski banovini, ker pripada od 680.922 ha gozdne površine 581.703 ha ali nad 80 odstotkov individualnim gozdnim posestnikom, katerih je 138.886. More se v resnici reci, da je gozdna posest v Sloveniji prava narodna lastnina in sicer malega cloveka. Ce pomislimo, da je v Dravski banovini nad 200.000 gospodarstev, pomeni, da dve tretjini gospodarskih edinic razpolagata tudi z majhnim gozdnim posestvom, pa naj bi bilo to še tako majhno. (…) Od prosperitete in depresije gozdnega gospodarstva zavisi materialno stanje najširših delov Slovenije. Od 1,200.848 prebivalcev je bilo v kmetijstvu in gozdarstvu v Sloveniji zaposlenih 369.905 oseb«,437 torej približno 31 odstotkov. Obenem je treba upoštevati, da se je po podatkih popisa prebivalstva iz leta 1931 s kmetijsko dejavnostjo v Dravski banovini ukvarjalo okoli 60 odstotkov prebivalstva,438 v »mestih, manjših mestnih naseljih in industrijskih središcih« pa je živelo le okoli 24 odstotkov oz. cetrtina prebivalstva.439 434 Šorn, Premogovniki, str. 4. 435 Uratnik, O gospodarskih, str. 104. 436 Nagode, K položaju, str. 148. 437 Trgovski list, št. 63, 2. 6. 1939, Gospodarska struktura in problemi Dravske banovine. 438 Kresal, Perovšek, Razvoj prebivalstva, str. 180. 439 Prav tam, str. 178. 108 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Ne preseneca torej, da se je v drugi polovici 30. let letna poraba premoga gibala »v povprecju komaj nekaj nad pol tone na rodbino na leto«,440 kar pomeni, da so za kurjavo in kuho porabili toliko vec lesa oz. da so v te namene uporabljali predvsem slednjega. Vendar navedeni podatki o porabi premoga niso popolnoma zanesljivi, saj je isti avtor istega leta v neki drugi razpravi navedel, da je letna potrošnja premoga za kurivo »komaj presegla« 220.000 ton, kar je pri približno enakem številu gospodinjstev znašalo okoli eno tono premoga na rodbino na leto,441 torej dvakrat vec, kot je Uratnik navedel v prvem, zgoraj citiranem clanku. Prvi omenjeni statisticni izracun je Uratniku omogocil postavitev hipoteze, da »se potroši v Sloveniji na rodbino na leto po 4« prostorninske metre (prm)442 drv, kar je dalo letno 880.000 prm.443 Naslednji izracun, ki je nastal na podlagi meritev in opazovanja delavskega in uradniškega gospodinjstva, je pokazal, da je prvo letno potrošilo 7,2 prm, drugo pa 11 prm drv.444 Tudi z izracunom razmerja med letno kolicino za drva posekanega lesa in številom slovenskih gospodinjstev je Uratnik prišel do višje povprecne kolicine porabljenih drv kot prvic, in sicer naj bi slovensko gospodinjstvo porabilo povprecno 7,3 prm drv letno.445 Za drva se je uporabljal zlasti les listnatih dreves,446 in ker je bil delež slednjega »znatno vecji v manjših kmetskih gozdovih kakor v gozdni veleposesti«, so se z izdelavo drv ukvarjali vecinoma kmetje in drugi majhni gozdni posestniki.447 V Dravski banovini so na leto posekali od 2,5 do 3,5 milijona kubicnega metra lesa, od cesar je na drva za oglje in gorivo odpadlo okoli 60 odstotkov.448 Ker se drva vecinoma niso prevažala po železnici, je kot trg zanje prihajalo v poštev predvsem slovensko ozemlje.449 Obilje lesa je za posledico imelo nizko ceno drv, zaradi cesar so si 440 Da je ta kolicina res majhna, prica podatek, da je premogovnik Leše uradniški družini za kurjavo in kuho dajal tono premoga na mesec. Doberšek, Vpliv, str. 34. 441 Uratnik, Odlomki, str. 277. 442 Gre za posebno mersko enoto, ki se v lesnem gospodarstvu uporablja predvsem za merjenje prostornine drv: »Strogo moramo lociti od kubicnega (polnega) metra prostorni meter ali kratko ‚meter‘, ki predstavlja prostor kubicnega metra, v katerem so zložena polena, med katerimi je vec ali manj praznega prostora. Zato ima prostorni meter vedno manj lesa kot kubicni meter. Medtem ko tehta kubicni meter bukovega lesa od 740 do 1010 kg, tehta prostorni meter le 450 do 600 kg. Povprecno racunamo, da je v prostornem metru 25 do 50 stotin lesa manj, kakor v kubicnem metru. Navedeni odstotek se ravna po kakovosti lesnega izdelka in po vestnosti, s katero je skladovnica založena. /…/ Les za kurjavo zložimo, na polena razrezan in razcepljen, v sklade. Te sklade merimo v višino, širino in dolžino. Ako te mere pomnožimo med seboj, dobimo kolicino drv izraženo v prostornih metrih (oziroma v sežnjih). Pri svežih drvah je navada, da se jim doda nadmero od 5 do 10 odstotkov.« Novak, Merjenje, str. 1. 443 Uratnik, O gospodarskih, str. 277. 444 Uratnik, Odlomki, str. 276. 445 »Po naših poskusih je potrošila delavska rodbina, ki je kurila samo s trdimi drvmi, za samo kuho na dan 10 kg drv; mešcanska rodbina, ki je kuhala vec jedil, pa 15 kg drv dnevno.«. Prav tam, str. 277. 446 Gre za t. i. mehki les, zlasti bukov. Prav tam, str. 279. 447 Uratnik, O gospodarskih, str. 104. 448 Šivic, Razvoj gozdarstva, str. 347. 449 Uratnik, O gospodarskih, str. 104. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 109 jih lahko privošcili najširši sloji potrošnikov, ceprav so glede na tip naselja cene precej variirale: tako je imel 1 prm »drv v raznih krajih po navedbah ankete zelo razlicne cene. Medtem ko je stal 1 prm sežaganih trdih drv450 v Ljubljani 120 Din in 1 prm mehkih drv v Mariboru 97 Din«, je v (z gozdovi obdanem) Kocevju 1 prm drv dosegal ceno 75 in v Koprivniku, naselju na obmocju Kocevskega Roga, le 58 dinarjev. V Zgornji Savinjski dolini, natancneje v Mozirju, je moral potrošnik za 1 prm drv odšteti 30 dinarjev, na ravno tako gozdnatem Gorenjskem pa so bile cene najnižje – kljub temu da je šlo za mestni naselji, so si prebivalci Kamnika in Tržica 1 prm drv lahko privošcili že za 20 dinarjev.451 Premog je potemtakem lesu lahko konkuriral zgolj v najvecjih urbanih središcih in premogovniških krajih, cemur pritrdi tudi Filip Uratnik, ko zatrdi, da se v mestih na splošno porabi vec kuriva ali, natancneje, predvsem vec premoga,452 in za prihodnost predlaga naslednje: »Ako bi nastopila pri nas kdaj potreba, da bi z drvmi za kurivo štedili, bi bilo misliti zato na razširitev konsuma premoga predvsem po mestih, kjer so drva dražja.«453 Po Uratnikovih navedbah je v mestih prihajalo do kombiniranja trdih kuriv: »V Ljubljani se je uvozilo leta 1934 cez trošarinsko mejo 19,03 tisoc prm mehkih in 85,35 tisoc prm trdih drv, skupno 104,38 tisoc prostornih metrov drv. Ako razdelimo to kolicino na 13,5 tisoc rodbinskih gospodarstev, kolikor smo jih v Ljubljani takrat imeli, pridemo do povprecne potrošnje 7,8 prostornih metrov na rodbino in leto. To bi povprecni potrošnji v vsej Sloveniji nekako odgovarjalo. Toda v Ljubljani se je potrošilo istocasno 48,8 tisoc ton premoga za kurivo ali 3,6 ton na osebo in leto. To odgovarja 9 prostornim metrom drv. Ako bi se premoga ne trošilo, bi potrebovali v Ljubljani na rodbino in leto povprecno 17,8 prostornih metrov drv (na dan okrog 24 kg). To je velika kolicina.«454 Opozoriti je treba zlasti na dejstvo, da se je v Ljubljani porabilo trikrat vec premoga, kot je bilo slovensko povprecje, in na to, da v zgornjih številkah niso bili zajeti pisarne in gostilniški obrati, ki so potrošili »znatne kolicine kuriva«.455 Zanimivo je, da so rezultati raziskave Uratnika presenetili, saj so podatki o porabi kurjave v urbanih naseljih presegali prejšnje ocene. To ga je zaradi manka empiricnih podatkov o porabi kurjave na podeželju (kjer se je uporabljal zgolj les) pripeljalo do številnih domnev; tako npr., da se je na podeželju porabilo bistveno manj kuriva (cetudi so tam kuhali tudi za živino, zlasti prašice)456 ali pa da se je v Sloveniji preprosto trošilo vec drv, kot so znanstveniki 450 Šlo je zlasti za smrekova drva. Uratnik, Odlomki, str. 279. 451 Prav tam, str. 275. 452 Prav tam, str. 277. 453 Prav tam., str. 279. 454 Prav tam, str. 277. 455 Prav tam. 456 »Ako je to tocno, potem nastane vprašanje zakaj morejo izhajati na podeželju s toliko manjšimi kolicinami drv? Kakšno vlogo igrajo pri tem razlicni nacini kuhanja /…/? Vprašanje najboljše izrabe 110 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji predpostavljali.457 Naj se vrnem k razliki v ceni kot dejavniku, ki je drva delal za bolj razširjeno in priljubljenejšo vrsto kuriva. Filip Uratnik je s sodelavci izracunal razmerje med kurilno vrednostjo obeh vrst trdih kuriv458 in izpeljal zakljucek, da med cenami ni »bilo pravega razmerja«, saj je cena drv po ugodnosti za potrošnika precej prekašala ceno premoga: »Ceni 400 Din za tono premoga bi odgovarjala cena 154 Din za tono žaganih drv; ceni 110 Din za žagana bukova drva bi odgovarjala cena Din 285 za tono premoga.« Dokler je obstajala tovrstna razlika v ceni, je bilo po avtorjem mnenju »nadomešcanje drv s premogom (…) po naših mestih neekonomicno«. Ce se nakup premoga ni izplacal mešcanu, se je podeželanu še toliko manj: »Za podeželje, tudi za podeželskega delavca, ki je blizu gozdu, ki kupi drva morda v stojecem stanju, bo nadomešcanje drv s premogom tem bolj ekonomsko nemogoce«.459 Navedeni zakljucki so odlicna ilustracija premoci, ki so jo drva kot kurivo na Slovenskem v obravnavanem casu uživala pred premogom, kajti podeželje, ki je tedaj predstavljalo vecino slovenskega ozemlja, je bilo enklava, ki je bila za premog, razen v zelo specificnih primerih, neprebojna. Ce je verjeti novinarju Ptujskega lista, je bilo stanje kratek cas, nekako od leta 1917 do poletja 1920, ko naj bi se bil premog naglo tako podražil, da si ga je navadni potrošnik veliko težje privošcil, torej v obdobju strogega državnega nadzora nad gospodarskim življenjem, ravno obratno; samo tako si je namrec mogoce razlagati njegovo izjavo, da »premog rabijo po mestih in trgih, da ž njim kurijo, ker so drva predraga«.460 Napisano pridobi verodostojnost, ce se upošteva podatek, ki ga posreduje Milko Brezigar, da je v »zadnjem casu pred vojsko [tj. prvo svetovno vojno], posebno pa med vojsko, cena« drv »neizmerno poskocila«.461 V vsakem primeru je novinar z navedenim zapisom potrdil pomen premoga za ogrevanje domovanj in stavb v urbanih naseljih; v casu povojnih stavk delavcev TPD naj bi namrec ljudje »po mestih tožili in zmrzovali«.462 Razen relativno visoke cene je bil za manjšo uporabo premoga za kurivo pri zasebnikih, živecih v urbanih naseljih, verjeten razlog tudi dejstvo, da ga je bilo pogosto težko kupiti. Kot kaže naslednji citat iz leta 1905, ki se nanaša na Ljubljano, kuriva pri kuhanju jedil in gretju prostorov se nam odkriva tako kot važno gospodarsko vprašanje.« Uratnik, Odlomki, str. 278. 457 »To vodi takoj do drugega vprašanja: Kako je to mogoce? Ali je pri nas prirastek drv vecji kakor se to splošno ocenjuje? Ali izcrpavamo zaloge drv? Do kakšnih posledic mora voditi za naše toplotno gospodarstvo krcenje gozdov in zmanjševanje obsega listnatih gozdov ter vecanje iglastih gozdov?« Prav tam. 458 »En kg na zraku posušenega bukovega ali smrekovega lesa = 0,78 kg trboveljskega premoga; en prostorni meter na zraku posušenega bukovega lesa = 385 kg trboveljskega premoga/smrekovega lesa = 288 kg trboveljskega premoga; ena tona trboveljskega premoga = 2,6 prm bukovih drv; ena tona trboveljskega premoga = 3,3 prm smrekovih drv.« Uratnik, Odlomki, str. 278. 459 Prav tam, str. 279. 460 PL, 1. 8. 1920, št. 31, str. 1. 461 Brezigar, Osnutek, str. 64. 462 PL, 1. 8. 1920, št. 31, str. 1. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 111 periodicna pomanjkanja niso bila omejena zgolj na vojna leta (vec o tem v mojem kronološkem pregledu Iz zgodovine …), temvec so se pojavljala tudi v popolnoma normalnih, mirnodobnih letih: »Osobito lansko leto, ko nas je trla dolgocasna [tj. dolgorocna] huda zima, se prebivalstvo dobro spominja na zadrege, v katerih je bilo glede dobave premoga.«463 Vzroke za tovrstno stanje je iskati v strukturi oddaje slovenskih premogovnih podjetij, ki je bila usmerjena predvsem na transportne in industrijske potrebe, in ne toliko na trg zasebne potrošnje. Nerazvitost slednjega je bila posledica majhne, na tipe naselij omejene potrošnje in njen rezultat je bila razmeroma nerazvita trgovinska mreža za zalaganje zasebnih potrošnikov s premogom. Nekaj podatkov o zalaganju trga zasebne potrošnje se je ohranilo iz casa takoj po koncu prve svetovne vojne, ko je morala TPD del svoje proizvodnje nameniti za aprovizacijo (tj. organizirano preskrbo) prebivalstva. Za tovrstno potrošnjo je bila namenjena vrsta premoga, imenovana kosovec (tudi kosovni premog),464 kar se ni nanašalo na njegovo kaloricno vrednost, temvec zgolj na njegovo velikost; kosovec je bil sploh najbolj prodajana in najvec proizvajana vrsta trboveljskega premoga, saj so ga uporabljale tudi industrija in železnice.465 Novembra 1919, z zimo pred vrati, je dnevni kontingent kosovca po ukazu oddelka za premog pri deželni vladi, za rudnike TPD znašal 13 vagonov,466 tj. 130 ton, kar je bila relativno majhna kolicina, upoštevaje dejstvo, da se je v tem casu nakopalo približno 2000 ton oz. 200 vagonov trboveljskega premoga na dan.467 Pri aprovizaciji prebivalstva je TPD izkazala tudi dobrodelnost, ko je poleti 1920 vladi na razpolago dala okoli 1000 vagonov premoga po znižani ceni za oskrbo »revnejših slojev in v druge dobrodelne namene«.468 Podobno je za aprovizacijske namene velenjski lignit ceneje prodajala tudi država sama.469 Kot je videti iz podatka, da je TPD ljubljanskemu županu podarila 200 vagonov premoga »za ljubljanske reveže«, je v tem mestu pozimi leta 1920 domove nižjih slojev grela tudi ta vrsta trdega kuriva.470 Razen za del delavstva, zaposlenega v specificnih industrijskih vejah, je iz virov mogoce izvedeti nekaj tudi o porabi trdih kuriv pri uradniškem sloju. Iz prošenj, naslovljenih na deželno vlado po koncu prve svetovne vojne, je razvidno, da se potrošne navade uradništva niso razlikovale od onih preostalega prebivalstva, saj so v veliki meri uporabljali drva. Tako se v zapisnikih sej deželne vlade najde (zavrnjena) prošnja »okrajnega glavarstva v Kamniku, da se ondotnim 463 Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 116. 464 Sejni zapisniki, 2. del, str. 415. 465 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941, št. 21.898, 7. 11. 1941. 466 Narodnogospodarski vestnik, 1919, št. 12, Premog in naša industrija, str. 107. 467 Sejni zapisniki, 2. del, str. 210. 468 Zdi se, da je TPD to storila v zameno za vladno odobritev zvišanja cen njenega premoga. Sejni zapisniki, 3. del, str. 97. 469 Prav tam, str. 30. 470 Prav tam, str. 123. 112 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji uradnikom dovoli podpora 6 do 8000 K, da poravnajo stroške za nabavo drv«.471 Uradništvo, zaposleno v rudarski upravi, si je junija 1919, drugace od omenjenih, zaželelo nakazila »brezplacnih deputatov premoga«, a je njihovo prošnjo deželna vlada zavrnila472 in kurjavo so si morali nakupiti z osebnimi dohodki. Cetudi oblastni organi kurjave uslužbencem niso hoteli podarjati, pa so skrbeli za to, da so jih, v sodelovanju z njihovimi stanovskimi organizacijami, z njo oskrbeli, in to najverjetneje po cenah, ki so bile nižje od onih na prostem trgu. O tovrstni praksi lepo prica nabava 5000 kubicnih metrov drv, ki jih je poverjeništvo za javna dela deželne vlade konec poletja 1919 nabavilo od tvrdke S. Benedik (društvo za industrijo drva v Zagrebu) in jih uskladišcilo v Crnomlju. Polovica drv je bila namenjena za ogrevanje ljubljanskih uradov, »ostanek pa naj bi se razdelil med ljubljanske državne in deželne uslužbence, ki zahtevano kolicino takoj placajo«. Deželna vlada je predlogu pod pogojem, da zasebniki dobavljeno kurjavo takoj placajo, pritrdila in za »pokritje stroškov prevoza drv iz Crnomlja v Ljubljano ter iz kolodvora v Ljubljani do posameznih uradov in drugam« odobrila najem posojila. Zanimiv je dostavek k sklepu, ki je veleval, da je treba paziti na pravicno razdelitev drv, kar je pomenilo predvsem to, da se ni smelo pozabiti na gmotno šibkejše predstavnike nižjega uradništva in upokojence.473 Aprila 1920 je vlada od istega ponudnika kupila malce vecjo kolicino drv »za kurjavo uradnih prostorov«, preostanek katerih je prodala uradništvu.474 Obenem je vlada poverjeništvo za javna dela pooblastila nakupiti še toliko drv, »kolikor se jih bo, sporazumno z organizacijami državnih uslužbencev, za prihodnjo zimo še potrebovalo«.475 Na isti nacin so država in njeni zaposleni aprila 1921 poskrbeli za toploto v prihajajoci zimi.476 Pravilniki o urejanju deputatnega sistema za višje in visoke uradnike, kot so bili sreski nacelniki in bani, ki so uživali brezplacna stanovanja, kurjavo in razsvetljavo, so pri kategoriji kurjava na prvem mestu vedno omenjali »pravico do drv«, šele nato je sledil dostavek, da se je smelo uradniku »namesto drv ali dela drv« dajati »tudi premog v kolicini, ki se ujema z nakupno vrednostjo teh drv«.477 Od leta 1927 je bilo z uredbo o krajevnih in oblastnih šolskih odborih do deputatnega kuriva upraviceno tudi uciteljstvo. Ravno tako kot pri višjem uradništvu so tudi v primeru uciteljev kurjavo predstavljala drva, zanimiv pa je pristavek, da so se smela nadomešcati s »sorazmerno kolicino premoga« glede 471 Sejni zapisniki, 2. del, str. 81. 472 Prav tam, str. 259. 473 Prav tam, str. 357. 474 Sejni zapisniki, 3. del, str. 13. 475 Prav tam, str. 30. 476 Prav tam., str. 292. 477 Uciteljski tovariš, 30. 12. 1929, št. 20, str. 2 (za sreske nacelnike), str. 3 (za bane). Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 113 na krajevne razmere,478 kar je najverjetneje letelo na šole v premogovniških in industrijskih krajih. Z lesom se je potemtakem kurilo tako v uradih kot tudi v uradniških domovih (kjer se je les verjetno uporabljal tudi za kuhanje). Toda podatek, da so po koncu prve svetovne vojne med odjemalce velenjskega rudnika spadali uradi,479 prica o tem, da se je v teh prostorih kurilo tudi s premogom. Pa tudi v uradniških domovih se je (najverjetneje kot dopolnilo lesu) uporabljal premog, kot je mogoce sklepati iz porocila poverjenika za javna dela, »da je uradništvo poverjeništva za javna dela oziroma gradbene direkcije narocilo skupaj okroglo 10 vagonov premoga«. Ker uradniki pošiljke niso mogli placati takoj, kot je to zahteval oddelek za razdeljevanje premoga, je znesek pokril oddelek za premog in uradnikom dovolil, da dolg odplacajo v petih mesecnih obrokih.480 V ugodnejšem položaju kot uradništvo, ki je moralo za kurjavo placevati iz svojega žepa, so bili uradniki, zaposleni neposredno pri državnih rudnikih, saj so bili (podobno kot delavstvo v revirjih) deležni ugodnosti deputatnega premoga (premog so torej prejemali kot del placila), kar je pri drugem uradništvu vzbujalo zavist. O tem se je mogoce prepricati iz prošnje uslužbencev osrednjega urada državnih montanisticnih obratov v Ljubljani, naslovljene na deželno vlado, v kateri so prosili, »da se jim dovoli primerna kolicina premoga iz državnega premogovnika v Zabukovci brezplacno ali pa vsaj po znižani ceni«, in prošnjo opravicili »s tem, da dobivajo tudi uslužbenci pri obratih zadostne deputate premoga«. Kljub temu je vlada prošnjo odklonila z obrazložitvijo, da je treba varovati nacelo, da so omenjene ugodnosti deležni zgolj oni uslužbenci državnih premogovnikov, »ki imajo opravila neposredno pri obratu«.481 Kmalu zatem je iz istih razlogov vlada zavrnila še prošnjo »delavstva državne cinkarne v Celju, da se mu dovolijo gotovi deputati premoga«.482 Zanimivo je, da navadni delavci v državnem rudniku Velenje, verjetno zaradi kaloricne šibkosti lignita, za ogrevanje niso prejemali rude, temvec odpadni jamski les; z jalovišca so »na sekiri« vsak dan po šihtu domov odnašali »puklež – to so bili trije ali štirje leseni kloci – napol prežagane, polomljene stojke in si tako pocasi pripravljali drva za zimo«. Odpušceni rudarji so se morali znajti drugace – družinski ocetje so drva in suhljad nabirali v gozdu, njihovi potomci pa so vsak dan na jalovišcu nabirali iz jame deponirana premog in les. Ker so les odnesli že zaposleni rudarji, so se morali nabiralci zadovoljiti predvsem s premogom.483 Kljub kakovostnejšemu premogu so tudi v rudniku Zabukovica delavska bivališca, natancneje dom za purše, ogrevali z drvi, ki so jih 478 Uciteljski tovariš, 22. 9. 1927, št. 10, str. 1. 479 Sejni zapisniki, 2. del, str. 414. 480 Sejni zapisniki, 3. del, str. 124. 481 Prav tam., str. 319. 482 Prav tam, str. 341. 483 Crno-zlati spomini, str. 39. 114 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji za kurjavo nasekale cistilke;484 v pisarnah so kurili predvsem s premogom, pa tudi z drvi.485 V središcu slovenskega premogovništva, v zasavskih revirjih, so rudarji tako kot njihovi velenjski tovariši za ogrevanje kot deputat dobivali odpadni jamski les, a tudi premog.486 Deputatno kurivo, tj. kurivo, ki so ga zaposleni od delodajalca prejemali kot del placila, je bila v obravnavanem casu precej razširjena in uveljavljena praksa zalaganja delavskih in namešcenskih slojev z materijo, potrebno za ogrevanje in kuho. Pomen tega sistema dokazujejo statisticni podatki: anketa 362 rodbin, izvedena leta 1938, je pokazala, da so družine za kurjavo mesecno dale povprecno 4,75 odstotka zaslužka; raziskava iz leta 1928 je dala podoben rezultat – 5 odstotkov mesecnega zaslužka. Raziskovalci so »ta nizka povprecja« pripisali dejstvu, da je »dobival del anketiranih rodbin kurivo zastonj, ali pa po zelo znižanih cenah. Rodbina, ki kupuje v mestu kurivo, mora izdati zanj vsaj 7 odstotkov delavskih in namešcenskih mezd.«487 Filip Uratnik navaja, da so »velike kategorije delavstva« v Sloveniji dobivale »kurivo ali povsem brezplacno ali pa po zelo znižanih cenah. Sem spadajo predvsem rudarji in delavci v šumsko-žagarski stroki. Pa tudi nekatere vecje industrije dajejo delavcem kurivo po nižjih režijskih cenah. Poleg tega je treba upoštevati, da kupuje delavstvo, ki stanuje na deželi, drva cesto že v gozdu v polizdelanem stanju.«488 Navedbe je avtor podprl s tabelo, ki prikazuje letno potrošnjo kuriva pri anketiranih gospodinjstvih.489 Deputate kuriva, ki so jih anketiranci – vsi pripadniki delavskega sloja – prejemali, je mogoce razvrstiti v tri skupine: v prvo so spadala gospodinjstva, ki so kot kurivo prejemala zgolj les, v drugo ona, ki so prejemala zgolj premog, in v tretjo ona, ki so prejemala obe vrsti kuriva. Upoštevaje dejstvo, da so apneniški delavci in del rudarjev prejemali le tri tone premoga na leto, je mogoce domnevati, da so potrebe po kurjavi zadovoljevali z nakupi drv ali premoga na prostem trgu. 484 Hercog, Hribar, Veber, Delavke knapovke, str. 26. 485 Prav tam, str. 92. 486 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 118. Pravila razdeljevanja deputatnega premoga in lesa je vodstvo družbe natancno dolocilo: »/…/ tri tone kockovca in tri tone orehovca letno so dobili poroceni delavci 1. kategorije; 1,5 ton kockovca in 1,5 ton orehovca letno so dobili poroceni delavci 2. kategorije, ce so bili zaposleni vsaj 8 let pri družbi; 1,5 ton orehovca in 1,5 ton kockovca letno so dobili tisti poroceni delavci, ki so bili zaposleni vsaj osem let pri družbi; 1 tono kockovca in 1 tono orehovca so dobili vsi delavci v skupnem rudniškem stanovanju. Drva, ki so jih pridobivali iz jame, so po razpoložljivih kolicinah pri posameznih rudnikih enakomerno razdelili vsem delavcem, ki so imeli pravico do deputatnega premoga.« Posebno kategorijo so predstavljale »pri družbi zaposlene ženske, ki so vodile skupno gospodinjstvo z otroki ali starši«; le-te so »imele pravico do najvec dveh vožickov premoga po znižani ceni«. Druga posebna kategorija so bili »upokojenci, katerih sinovi so bili zaposleni pri rudniku, a niso imeli pravice do deputatnega premoga«, in so bili ravno tako kot ženske upraviceni do dveh vozickov premoga po znižani ceni. Prav tam, str. 153. 487 Uratnik, Odlomki, str. 275. 488 Prav tam, str. 276. 489 Prav tam. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 115 Vsekakor je iz tabele razvidna prevlada drv, saj so tri skupine anketirancev prejemale zgolj drva, tri oboje, pri cemer je bila kolicina drv v vseh primerih vecja od slovenskega povprecja (ki ga navaja Uratnik) in obenem od kolicine prejetega premoga, medtem ko sta le dve kategoriji prejemali zgolj premog (obe sta bili najverjetneje zaposleni pri TPD). Omeniti velja, da so tudi vsi navedeni deputati premoga presegali povprecno slovensko porabo, pri cemer so še zlasti izstopali rudarji. Skratka, že iz majhnega vzorca populacije je razvidno, da je kot kurjava prevladoval les in da je bil premog – razen pri delavstvu, zaposlenem pri najvecjem slovenskem proizvajalcu te rude – zlasti dopolnilno kurivo. Povrh vsega omenjeni vzorec ni bil reprezentativen za celotno slovensko populacijo, ki je bila predvsem kmecka. Ravno tako ni zajel uradniškega sloja, a na sreco je za slednjega, kot je razvidno iz predhodnih vrstic, v virih na voljo kar nekaj podatkovnih drobcev, ki omogocajo delni vpogled v potrošne navade pripadnikov tega sloja. Vpogled v deputatni sistem preskrbe s kurjavo na mikrozgodovinski ravni ponuja študija o socialnih razmerah v Prevaljah, ki so bile do konca 19. stoletja pomembno središce železarske industrije, k razcvetu katere je pripomogel tudi rudnik rjavega premoga Leše, a so se v medvojnem casu, ki ga omenjena študija obravnava, že spremenile iz kraja s cvetoco v kraj s propadajoco premogovno in cez mejo odseljeno železarsko industrijo, ujet v dolgotrajno recesijo. V Prevaljah je bilo v 20. letih 20. stoletja delovno aktivnih še okoli 500 rudarjev (»in drugega delavstva«).490 Uradniki rudnika rjavega premoga Leše so imeli pravico do »kuriva z dovozom (do 10 stotov491 premoga mesecno)«, s katerim so ogrevali stanovanja, ki jim jih je ravno tako priskrbelo podjetje. Tudi uradniki, zaposleni v tovarni celuloze, so imeli »prosto stanovanje in kurivo«. V manj ugodnem položaju so bili državni namešcenci, ki so morali z osebnimi dohodki placevati tako stanovanja kot tudi kurivo.492 Pri premogovniku zaposleni pazniki, ki so spadali v višjo kategorijo delavstva, so bili deležni enakih ugodnosti kot namešcenci, saj so imeli »prosto stanovanje in kurivo, ki se jim dostavlja na dom«.493 Navadnim rudarjem so pripadali naslednji deputati: »prosto stanovanje, premoga pozimi mesecno 4,5 stotov, poleti pa 3 stote in drv ˝ m3 vsak mesec. Kurivo morajo zvoziti sami domov.«494 Uradništvo pri rudniku je torej prejemalo tono premoga na mesec, delavstvo pa nekaj manj kot pol tone, kar omogoca sklep, da je uradništvo za kurjavo in najverjetneje tudi za kuho uporabljalo le premog, medtem ko so morali delavci uporabo premoga kombinirati z drvmi. Ne glede na to so bili leški 490 Doberšek, Vpliv, str. 21. 491 stot = 100 kg. 492 Doberšek, Vpliv, str. 34. 493 Prav tam, str. 37. 494 Prav tam, str. 38. 116 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji rudarji s kurjavo dobro založeni, kajti Doberšek poroca, da »spi deca premogarjev navadno v dobro zakurjenih sobah, ko nastopi hladno vreme«.495 Zdi se, da so bili v svojem lokalnem okolju med pripadniki nižjih slojev rudarji glede uporabe premoga za ogrevanje izjema, saj so njihovi sokrajani, delavci državne železnice, za kurjavo od delodajalca prejemali zgolj les, in sicer »neporabne železniške prage«.496 Drugace je bilo v Ljubljani, kjer so si železniški delavci kurili tudi s premogom; tako je nabavljalna zadruga uslužbencev Državnih železnic za zimo 1939/1940 svojim clanom nabavila približno 800.000 kg premoga.497 Podobno je vodstvo majhnega premogovniškega podjetja Belokrajina septembra 1941 v Ljubljano porocalo, da je izkopano rudo, med drugim, dobavljalo »železnicarjem in drugim ustanovam za hišno kurjavo«, in podrobneje pojasnilo, da je šla »oddaja premoga debelejših vrst (…) v vecini železniškim namešcencem in privatnikom, deloma tudi industriji in drugim ustanovam«.498 Podobno kot v Lešah in v zasavskih premogovnikih je radij uporabe premoga tudi v železarski Beli Peci segal do zunanjih meja delavskega naselja, kot je mogoce razbrati iz dopisa podjetja, da so delovne prostore jeklarne in »stanovanja« (najverjetneje delavska ter namešcenska) pozimi ogrevali z »debelim premogom« (Grobkohle).499 Med agrarnim prebivalstvom so bili v sistem deputatne oskrbe s kurivom vkljuceni vinicarji: na leto je štajerska vinicarska rodbina prejemala 15 kubicnih metrov drv v vrednosti 375 dinarjev, tj. 25 din za kilogram po sistemu »lastno spravljanje«.500 Ravnokar navedeni podatek o uporabi lesa za kurjavo pri vinicarjih je eden od piclih konkretnih dokazov, ki mi jih je uspelo najti v zgodovinskih virih, dokazov, ki govorijo v prid tezi, da se je v obravnavanem obdobju na podeželju kurilo in kuhalo predvsem z drvi. V pisanjih sodobnikov pogosto implicitno prisotno trditev, da se je na podeželju kurilo predvsem (ali bolje zgolj) z lesom, eksplicitno potrjuje zlasti pisanje etnologa Rajka Ložarja, ki razpravo Ljudska kurjava in razsvetljava zacne z naslednjimi besedami: »Obicajno gorivo v naših podeželskih gospodinjstvih je les. Hrano kuhajo z drvmi, kadar pa pripravljajo pec za peko kruha, zakurijo ‚grmado‘ z butarami.« Zimsko ogrevanje je zahtevalo razvoj posebne tehnike: »Pozimi, ko je treba ‚hišo‘ [tj. glavni prostor v kmecki hiši] stalno segrevati, vzdržujejo ogenj v peci s tem, da nakladajo nanj velika polena, grce in štore, ki potem pocasi dogorevajo.«501 Ložarjevo pricevanje dobro dopolnjuje 495 Prav tam, str. 73. 496 Prav tam, str. 39. 497 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 6. 8. 1941. 498 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 16.283, 11. 9. 1941. 499 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 7840, 2. 10. 1918. 500 Uratnik, Poljedelsko delavstvo, str. 84. 501 Ložar, Ljudska kurjava, str. 108. Starejšo in lokalno omejeno vrsto kuriva je predstavljala šota: »Drugo gorivo, znano v naših krajih, je šota, ki je bila zlasti v rabi na Ljubljanskem Barju in v okolici. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 117 Milko Brezigar, ki je bil prica trdni zakoreninjenosti in nespremenljivosti navad glede uporabe kurjave na podeželju v obravnavanem obdobju; za cas pred prvo svetovno vojno (in med njo) je namrec v njegovem Osnutku slovenskega narodnega gospodarstva mogoce prebrati tole: »Pri nas pa se porabi manj premoga kakor povprecno v celi Avstriji.« Poleg manj razvite industrije je razlog za to videl tudi v razširjenosti uporabe drv za kurjavo: »V drugih deželah se kuri ne le v mestu, ampak tudi po deželi vsaj deloma s premogom, medtem ko se rabi za kurivo, posebno na Kranjskem, skoro izkljucno les.«502 Pri dokazovanju pravilnosti Uratnikove trditve, da se je na podeželju porabilo manj kurjave kot v urbanih naseljih, se je mogoce opirati le na posredne in anekdoticne dokaze; prvega od njih nudi ponuja študija Josipa Jurancica Iz šole za narod, ki opisuje življenjske razmere v revni, hribovski obcini Remšnik sredi 20. let 20. stoletja. Študija potrjuje, da se je na podeželju kurilo predvsem z lesom, kajti osnovno šolo, na kateri je bil avtor zaposlen, so ogrevali izkljucno z lesom.503 Obenem je avtor jasno zatrdil, da je kmeckemu prebivalstvu primanjkovalo lesa, »ki ga nimajo niti dovolj za kurjavo«,504 kljub dejstvu, da je bilo gozdarstvo najpomembnejša gospodarska dejavnost v, za velikopoteznejše poljedelstvo neprimerni, obcini. Toda mali gozdni posestniki so proizvajali tehnicni les in drva za trg, in torej les uporabljali kot sredstvo za pridobitev gotovine, brez katere niso mogli shajati. Zaradi take gospodarske usmeritve, ki je povzrocala pomanjkanje kurjave, so v kmeckih domovih mraz preganjali kar s toplotno energijo cloveških teles; tako so otroke k sebi v posteljo »posebno radi« jemali »stari ljudje, da jih deca pozimi greje«.505 Na neekonomicno izrabo kuriva, ki je morda vplivala na pomanjkanje trdega kuriva v podeželskih gospodinjstvih, je opozarjal Ivo Pirc, zdravnik in strokovnjak za higieno, ko je v svojem odmevnem spisu Asanacija naselja navedel tole napako, ki so jo kmetje delali pri ogrevanju svojih domov: »neenakomerno kurjenje v zimskem casu, segrevanje ob plamenih pri ognjišcu, tako da pece v prsa, istocasno pa zebe v hrbet«, ki se mu je pridruževalo »prehudo in prehitro izmenjavanje vrocine in mraza v zimskem casu«.506 Zapis dopušca domnevo, da so se v nekaterih kmeckih gospodinjstvih celo v zimskem casu ogrevali zgolj ob nezavarovanem ognju; tovrstna ognjišca so se praviloma nahajala v kuhinji V Krakovem so v marsikaterem gospodinjstvu še pred 20 leti kurili s šoto, pa tudi za peko kruha ž njo pec segrevali in sedaj, ko je stiska za gorivo, se zopet množe porocila o njeni uporabi. S šoto so kurili tudi na Pohorju, vendar ker je vsebovala prevec lesa, ni imela iste vrednosti kot ljubljanska.« Prav tam. 502 Brezigar, Osnutek, str. 99. 503 Jurancic, Iz šole, str. 84. 504 Prav tam, str. 14. 505 Prav tam, str. 18. 506 Pirc, Asanacija, str. 28. 118 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji in so jih uporabljali za kuhanje. Nekateri kmetje pa so morali varcevati celo z drvmi za kuhanje; tako so prebivalci prekmurske vasi Turnišce raziskovalcem Higienskega zavoda v Ljubljani leta 1936 zaupali, da »kuhajo dvakrat dnevno, nekaj radi pomanjkanja živil, precej pa tudi radi štednje drv«.507 Podobno je bilo v Vanci vasi, kjer so poleti kuhali enkrat ali dvakrat dnevno s pojasnilom, »da ni casa in drv«, medtem ko so pozimi kuhali trikrat na dan.508 Tisti kmecki domovi, ki so imeli dovolj kuriva za ogrevanje dnevnega prostora, v katerem se je nahajala krušna pec, so les prav tako uporabljali neekonomicno, saj so bili njihovi dnevni prostori pogosto prevroci.: »Pri nas daje velika kmecka pec prevec toplote, soba je prevec segreta, ravno tako ljudje v njej«, ki so »tudi pozimi« težko prenašali »visoko toploto«, ki je bila posledica nesorazmerja med velikostjo peci in sobe, v kateri se je nahajala.509 Iz raziskave vasi Drašici v Beli krajini, ki jo je v 30. letih izvedel geograf Marko Šuklje,510 je razvidno, da majhni gozdni posestniki niso mogli kriti vseh potreb po kurivu in so morali drva dokupovati; tako je imel Martin Pecaric iz Drašicev v lasti posestvo v obsegu 4 hektarjev (spadal je torej v kategorijo malega kmeta),511 od katerih so 2 hektarja obsegale njive, 16 arov vinograd, preostanek pa gozd in travniki. 7-clanska rodbina je od 5978 dinarjev letnih izdatkov 250 dinarjev namenila za nakup drv.512 Vzroke za pomanjkanje drv v kmeckih gospodinjstvih je najverjetneje treba iskati v posestni strukturi slovenskih gozdov in pomanjkanju gotovine med kmetstvom, ki je slednjega prisililo v tržno plasiranje lesa. Kot je nakazal že Uratnikov citat, je bil eden od pomembnih dejavnikov, ki je prispeval k temu, da se je v mestih porabilo vec premoga, prisotnost številnih javnih ustanov v urbanih okoljih. Kot pricajo ohranjeni podatki, so le-te uporabljale razmeroma velike kolicine premoga; Bolnica Kandija pri Novem mestu je tako npr. aprila 1919 porabila 20 ton trboveljskega premoga na mesec, dvakrat vec kot podjetje Peter Kozina, Tržic, in isto kolicino kot ljubljanska tovarna Kolinska; tamkajšnja Ženska javna bolnica je porabila 10 ton mesecno. V Arhivu republike Slovenije so ohranjeni zanimivi dokumenti, ki so nastali v obdobju državnega nadzora nad proizvodnjo in razdeljevanjem premoga v casu po prvi svetovni vojni, t. i. razdelilni nacrti, ki so se ohranili za slovensko 507 Pirc, Prehrana, str. 90. 508 Prav tam, str. 91. 509 Pirc, Asanacija, str. 39. 510 V okviru diplomske naloge Gospodarska in socialna struktura Drašic v Beli krajini, 1937. Šarf, Domovi, str. 10. 511 Po kategorizaciji relevantni za vas Drašice. Prav tam, str. 32. 512 Pirc, Prehrana, str. 86. Drva so bila med srednje visokimi izdatki družine: zZa obleko in obutev so letno zapravili 1500, za pšenico 750, za cigarete 700, za prašica 500, za meso 340, za vreco moke 270, za žegnanja in zabave 250, za krmo 250, za petrolej in vžigalice 200, za priboljške ob bolezni 200, za davek 198, za 60 kg soli 180, za 30 kg galice 180, za milo 100, za šolske potrebšcine 80 in za revijo Domoljub 30 dinarjev na leto. Prav tam. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 119 Štajersko513 in Kranjsko. Na podlagi dostopnih podatkov je mogoce zakljuciti, da je bil s 30 tonami velenjskega premoga dnevno in 300 tonami zagorskega mesecno, Mestni magistrat Ljubljana v tistem casu najvecji porabnik premoga med javnimi ustanovami. Na splošno so bile zaradi razvite šolsko-vojaškoupravno- zdravstvene mestne infrastrukture, ustanove s sedežem v Ljubljani in okolici velike porabnice in narocnice premoga.514 Za manjše obcine so premog nabavljali in razpecevali razlicni zasebni posredniki – trgovci; ustanove v Kocevju in njegovi okolici je preskrboval bližnji rudnik.515 Arhivsko gradivo posredno omogoca zakljucek, da je postal premog priljubljena in široko razširjena vrsta trdega kuriva »za kurjenje javnih poslopij« že v casu pred prvo svetovno vojno,516 niso pa na voljo podatki, kakšno vlogo so pri tem igrala drva, cetudi zgoraj citirani primeri narocil drv, ki jih je z namenom ogrevanja uradov naredila Deželna vlada za Slovenijo, omogocajo zakljucek, da so se javne ustanove ogrevale s kombinacijo obeh vrst trdih goriv. Poseben tip porabe v Sloveniji nakopanega rjavega premoga predstavlja njegova uporaba za ustvarjanje plina v plinarnah ali železarnah. Za to dejavnost je v poštev prihajal predvsem mineral iz rudnika Laško, ki je bil del rudniškega kompleksa TPD. Zaradi nizkega odstotka žvepla in pepela je imel laški premog prednost pred ostalimi rjavimi premogi Slovenije, »delno celo Jugoslavije«, zaradi cesar so ga uporabljali zlasti »za proizvodnjo plina v generatorjih železarn, ker je pri dobrem uplinjanju izlocil plin z nizkim odstotkom žvepla«.517 Premog TPD je bil, ce je verjeti poslanici Zveze industrijcev iz leta 1919, za slovenske mestne plinarne518 in 513 Neki drug razdelilni nacrt iz istega obdobja prinaša podatek, da so na slovenskem Štajerskem premog, med drugim, za ogrevanje in kuho uporabljale naslednje ustanove in zavodi: Mestna klavnica, Maribor (60 ton mesecno), Javna bolnica, Maribor (30 ton mesecno), Jetnišnica Maribor (10 ton mesecno), Kaznilnica Maribor (70 ton mesecno), Obcina Rogatec-trg (10 ton mesecno), Zdravilišce Rogaška Slatina (110 ton mesecno), Mestni vodovod Maribor (20 ton mesecno), Gospodarsko poslovna zadruga civilnih državnih uslužbencev, Šmarje pri Jelšah (10 ton mesecno), Okrajni gozdarski urad, Ljutomer (15 ton mesecno). ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941. 514 Med njimi so bile Gimnazija Št. Vid pri Ljubljani (30 ton mesecno), Deželna blaznica, Studenec (40 ton mesecno), Vojaško oskrbovališce, Ljubljana (180 ton mesecno), Vojaška pralnica Vevce (80 ton mesecno), Prva jugoslovanska vojaška bolnica, Ljubljana (40 ton mesecno), Garnizijska bolnica, Ljubljana (40 ton mesecno), Marjanišce, sirotišnica na Spodnjih Poljanah (30 ton mesecno), Pehotna vojašnica (80 ton mesecno), Gluhonemnica, Ljubljana (10 ton mesecno), Višje deželno sodišce, Ljubljana (40 ton mesecno), Prisilna delavnica, Ljubljana (20 ton mesecno), Deželna bolnica, Ljubljana (5 ton mesecno), Hiralnica Sv. Jožefa, Ljubljana (15 ton mesecno) itd. Prav tam. 515 Med tamkajšnjimi narocniki so bili: Mestni vodovod Kocevje (5 ton mesecno), Okrajno sodišce Kocevje (3 tone mesecno), Otroški vrtec Kocevje (2 toni mesecno), Državna gimnazija Kocevje (6 ton mesecno), Ljudska šola Kocevje (2 toni mesecno), Boletni urad, Stara Cerkev (0,7 tone mesecno), Marijin dom, Kocevje (10 ton mesecno), itd. Prav tam. 516 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 4215, 13. 10. 1915. 517 Pikl, Rudnik Laško, str. 72. 518 Iz razdelilnega nacrta rudnika Trbovlje, dela rudniškega kompleksa TPD torej, za april 1919 je razbrati, da je javno podjetje Mestna plinarna, Ljubljana, dnevno dobivalo 15 ton premoga. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941. 120 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji elektrarne519 velikega pomena, kajti po navedbah podjetnikov so mestne uprave mešcanom zaradi povojne stiske s premogom odrekale »luc in kurjavo« in jih »obsojale na mraz in temno zimo«.520 Vendar pa slovenski rjavi premog plinarnam, med katerimi so bile najprominentnejše Mestne plinarne Ljubljana, Maribor in Celje,521 ni zadostoval in za svoje obratovanje so potrebovale tudi crni premog in koks iz tujine, ki se je ob koncu prve svetovne uvažal iz Cehoslovaške republike, natancneje iz moravsko-ostravskega premogovnega bazena.522 VPLIV PREMOGOVNIŠTVA NA NARAVNO OKOLJE Kot vsaka druga industrijska dejavnost, ki se je intenzivno izvajala na omejenem prostoru, je tudi premogovništvo negativno vplivalo na naravno okolje. Iz piclih virov, na katere sem naletel med raziskavo, je mogoce zakljuciti dvoje; prvic: bolj problematicno kot onesnaževanje zraka je bilo onesnaževanje vodotokov, in drugic: stanje se je s casom izboljšalo. Prve odmevnejše pritožbe zaradi onesnaževanja reke Save so iz leta 1913, torej leta najvecje premogovniške konjunkture pred izbruhom prve svetovne vojne. Oktobra omenjenega leta je kranjski Deželni zbor soglasno sprejel nujni predlog poslancev Frana Povšeta, dr. Evgena Lampeta »in tovarišev«, tj. poslancev dolenjskih obcin, ki so mejile na Štajersko, »v zadevi onesnaževanja Save po tovarnah in premogovnikih«. Akcijo so poslanci zaceli zaradi pritožb ob reki bivajocega kmeckega prebivalstva. Kljub temu, da so, po pricevanjih sodobnikov, odplake iz zasavskega industrijskega kompleksa vodo onesnaževale že mnoga leta, je bila v letih tik pred prvo svetovno vojno dosežena kriticna tocka, ko so deželni oblastniki spoznali, da je nekaj treba storiti: »Že vec let se opaža, da se voda v Savi, osobito v progi od Zagorja, Trbovelj naprej zelo onesnažuje. Ker so od kmetovalcev, prebivajocih ob tej vodi, se množile pritožbe, da ne morejo rabiti vode tudi za napajanje živine, da pešajo travniki v rasti, združile so se c. kr. kmetijske družbe štajerska in kranjska s kr. vlado hrvaške, da po svojih delegatih, izvedencih preišcejo Savo v progi pod navedenimi tovarnami in premogovniki in doženejo, v koliko so utemeljene vedno ponavljajoce se pritožbe kmetovalcev in ribiških društev.« Ugotovitve na teren poslane komisije so bile porazne: »Ta ogled se je vršil te dni in dognal, da je voda Save tako onesnažena, da, v stanju, v kakršnem je, ni vec sposobna za gospodarsko in tehniško porabo, ter da povzroca poleg tega tudi prav posebno vidno škodo na kmetijskih kulturah ob bregovih. Ker 519 Iz v prejšnji opombi omenjenega razdelilnega nacrta je razbrati, da je javno podjetje Mestna elektrarna in vodovod, Ljubljana, dnevno dobivalo 10 t rjavega premoga. Prav tam. 520 Narodnogospodarski vestnik, 5. 10. 1919, št. 12, Premog in naša industrija, str. 108. 521 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 18.246, ex 1940. 522 Prav tam, str. 109. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 121 je vsled tega dejstva prav posebno prizadeto kmetijstvo in trpi tudi obrt in celo zdravstvo ob Savi ležecih krajev, je jasno, da se tem razmeram nadaljnjega onesnaženja Save stori brez odlašanja konec.«523 V ta namen so se oblastva, ki so pri raziskavi sodelovala, odlocila storiti vse potrebno za preprecitev nadaljnjega unicevanja naravnega okolja: »(…) bo kr. hrvaška vlada podvzela v tej zadevi posebno odlocne korake v obrambo pravic hrvatskega ljudstva, ki prebiva ob Savi. Tudi obcine dežele Štajerske, ob bregu Save ležece, so se odlocile pridružiti se protestu in zahtevi, da javne oblasti takoj vse odrede, da se to onesnaženje vode prepreci.« Najbolj prizadete so bile kranjske obcine, ki so ležale ob Savi (Zagorje, Radece, Boštanj, Krško, Leskovec in Jesenice na Dolenjskem), a voda je bila še na Hrvaškem »za rabo nezdrava in za napajanje nerabna«. Deželnemu odboru so poslanci narocili, da se obrne na dunajsko vlado s prošnjo, »da takoj vse odredi kar je potrebno, da se onesnaženje Save v bodoce prepreci in prebivalstvu zagotovi obramba njegovega gospodarstva«. Onesnaževanje z odplakami je najbolj prizadelo kmecko prebivalstvo: »Že nekaj casa so se pritoževali kmetovalci osobito s štajerske strani o onesnaženju Save in so naprosili c. kr. kmetijsko družbo štajersko, da bi ona kaj storila v obrambo njihovih pravic, ker imajo veliko škodo onesnaženja Save, katere ne morejo rabiti za napajanje živine, in ker imajo veliko škodo, kadar voda preplavlja travnike, ker se trava na rasti ne more razvijati«. V njihovem imenu je akcijo proti onesnaževanju zacel Fran Povše: »Ko sem jaz kot clan in zastopnik dežele Kranjske v državnem kmetijskem svetu stavil samostojni predlog in prosil, da kmetijsko ministrstvo obrne svojo pozornost na škodo, ki se dela kmetijstvu in gozdarstvu po tovarnah, bodisi vsled onesnaženja vode, bodisi vsled izhlapevanja pare, obrnila se je c. kr. kmetijska družba štajerska na c. kr. kmetijsko družbo kranjsko, da skupno postopamo v obrambo kmetovalcev na Štajerskem in Kranjskem. Te akcije se je udeležila tudi zemaljska vlada za Hrvaško in Slavonijo v Zagrebu, in tako se je zgodilo, da si je 2. in 3. oktobra ogledala onesnaženje Save posebna komisija s tem, da se je v colnih vozila od Sevnice do Zagreba. Te komisije se je udeležil jako spreten kemik dr. Hinter, ravnatelj kmetijsko-kemiškega preizkuševališca v Gradcu, in ker se jaz nisem mogel udeležiti komisije zaradi delovanja našega deželnega zbora, sem prosil inženirja kemije gospoda Turka, da je zastopal našo kmetijsko družbo. Ravno tako je kmetijsko društvo odposlalo svojega zastopnika vseuciliškega docenta, ki je dognal veliko škodo, ki se godi vsled onecišcenja. Našli so, ko so se vozili proti Brežicam, vec colnarjev, ki so lovili premog. Na vprašanje, ce to veckrat store, so rekli, da to delajo skoro vsak dan, in da nekateri dan nalove po 6 stotov premoga. (Poslanec – Dr. Lampe: ‚Saj to je dobro!‘) Zanje je to dobro, ampak za kmetovalce ne, ker to so odpadki iz premogovnika. Torej pod Brežicami je popolnoma nehala 523 Obravnave od 23. in 24. 7. 1912 in od 24. 9. do 10. 10. 1913, 48. zvezek, Ljubljana 1913, str. 733. 122 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji rasti trava, in tudi drugod ljudje, ki pijejo to vodo, veliko trpe v zdravstvenem oziru. Prizadeti so tukaj vsi interesi in zato se je združila kmetijska družba štajerska s kmetijsko družbo kranjsko in hrvaško vlado v to, da se branijo interesi prebivalstva, ki živi ob Savi. Zaradi tega mislim, da je opravicen ta nujni predlog, ki meri na to, da tudi deželni zbor kranjski, ki ima cuvati interese produktivnih stanov, povzdigne svoj glas zahtevajoc, da vlada vse stori, da se to onesnaženje docela odpravi in omogoci pravilna kultura.«524 Februarja 1914 je poslanec Julij Mazelle, predstavnik volilnega okraja Novo mesto-Višnja Gora-Crnomelj-Kostanjevica-Krško-Ribnica, skupaj s tovariši na deželnega glavarja Ivana Šušteršica naslovil interpelacijo »radi onesnaženja Save od Zagorja naprej«. Dokument je zanimiv zato, ker poudari prispevek cvetoce industrijske proizvodnje apna, cementa in kemicnih tovarn, ki jih je imela v svojih rokah TPD, pri onesnaževanju, sicer pa je pojasnilo vzrokov za interpelacijo zaradi silnosti in plasticnosti njegovih apokalipticnih podob vredno navesti (skoraj) v celoti: »Kakor je splošno znano, pritece Sava do Zagorja kristalno cista ter se v njej še nahajajo dobre vrste rib, se more v njej kopati, itd. V Zagorju pa že pritece v Savo popolnoma crna Medija, ki vsebuje razlicne odpadke, pripeljane od premogovnika trboveljske premogokopne družbe v Zagorju, od apnenic te premogokopne družbe in nekaterih zasebnikov. Od pralnice premoga se zmece vsakih dvanajst ur najmanj 30 do 40 vozov (huntov)525 ali 60 do 80 vozov na dan v Savo. Vrhu tega pa ima premogokopna družba sama devet apnenic, Mihelcic dve in še drugi zasebniki nekaj. V vsaki apnenici zgori vsakih štirinajst dni do tri tedne ena pec in od vsake peci gresta najmanj dva voza (hunta) nesnage in smeti v Savo, tako da se zmece v njo526 samo iz apnenic vsake štirinajst dni do 24 huntov nesnage. Že od Zagorja naprej postane vodovje Save radi tega umazano in nezdravo. Najvec nesnage pride pa v Savo iz Trbovelj. Vsakih dvanajst ur se spušca najmanj 70 do 80 huntov odpadkov iz rudnika v Savo, tedaj na dan 140 do 160 huntov! Vrhu tega pa pridejo v poštev tudi odpadki iz cementne tovarne, kjer se zmece vsak teden tudi najmanj 15 vozov nesnage v Savo. Od Trbovelj naprej tece Sava skoraj že popolnoma crna proti Hrastniku. V Hrastniku zmece trboveljska premogokopna družba prilicno enako nesnago v Savo kakor v Zagorju, to je 70 do 80 huntov na 24 ur. Najgršo nesnago pa spušca kemicna tovarna v Hrastniku v Savo. Z odpadki iz te tovarne se voda v Savi popolnoma okuži, da ne more živeti na dalec nobena riba v savski vodi, ter da savske vode še pri Krškem in Brežicah živina ne pije. Vrhu tega pa se mece iz treh Rüklovih apnenic vsakih štirinajst dni najmanj 6 huntov odpadkov v Savo; tudi kemicna tovarna ima svojo apnenico, iz 524 Prav tam, str. 734. 525 Hunt = ozkotirni rudniški vozicek za prevažanje tovora, zlasti premoga. 526 Obravnave od dne 5. 2. do 3. 3. 1914, 49. zvezek, Ljubljana 1914, str. 44. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 123 katere spušcajo odpadke v Savo. Nadalje zmecejo v Savo iz hrastniške steklarne vse odpadke. Koncno pa gredo iz vseh treh velikih industrijelnih krajev Zagorja, Trbovelj in Hrastnika vse fekalije v Savo.« Cena, ki sta jo za naglo industrializacijo placevala prebivalstvo in narava v Zasavju, je bila torej zelo visoka. Od Zagorja naprej se je iz ciste alpske reke Sava spremenila v »crno maso onesnaženega vodovja, v katerem se nahaja vse polno strupenih snovi. Radi tega so zamrle v Savi od Zagorja do Hrastnika in dalec naprej vse ribe; voda je tako okužena, da je živali nocejo piti ter morajo kmetje pri tem, ko tece po savski dolini, goniti živino napajat na gorske potoke. Prati se ne da nobeno perilo, ker ga savska nesnaga le še bolj umaže. Vsi posavski kraji bi bili krasni letovišcni kraji, ako bi bila Sava, ki dela sicer svojo dolino podobno renskim krajem, toliko cista, da bi se moglo v njej kopati, ali se imelo veselje po njej voziti in jo gledati.« Umazanija in strupi iz Zasavja so se po besedah poslanca Mazelleta z recnim tokom širili dalec na Balkan: »Nesnaga Save sega noter do Zagreba. Po dolenjem Posavju, do Zagreba in Siska, se dobijo ubožni ljudje, ki zbirajo že iz Save premogov pesek, kar spricuje, v koliki množini ga pride še do te daljave, da se tako delo izplaca. Nasledki nametavanja odpadkov premoga se poznajo do Belgrada.«527 Vzporedna, simbioticna ekonomija pobiranja v vodotokih plavajocega premoga se je zacela že v Zasavju, v neposredni okolici premogovnikov: »Zaradi slabega cišcenja premoga so velike kolicine koncale v Mediji in Savi. Za zbiranje tega premoga so bila potrebna posebna dovoljenja rudarskih oblasti.«528 Veliko je k povecani onesnaženosti prispevala nova, vecja rudniška separacija, zgrajena ob reki: »Glede Trbovelj pride v poštev, da je trboveljska premogokopna družba šele pred kakimi štirimi do petimi leti napravila novo pralnico tik ob progi južne železnice in v veliko vecji meri, kakor je bila napravljena stara pralnica v trboveljski dolini sami. Celjsko okrajno glavarstvo je dajalo seveda vedno vse koncesije, kakor bi bilo naravnost protivno interesu slovenskih krajev.« V zakljucku tistega dela interpelacije, ki je bil posvecen unicujocim posledicam industrijskega onesnaževanja, so pisci poudarili škodo, ki jo zaradi brezobzirne industrije, ki je centre odlocanja imela izven slovenskega etnicnega ozemlja, trpijo slovenski kraji in njihovi prebivalci: »Celo Posavje trpi radi onesnaženja Save v higijenicnem in gospodarskem oziru silno škodo. Vsako leto utrpi celo Posavje radi tega ogromne tisoce škode, docim pa premogokopna družba in druga industrijska podjetja pac izkorišcajo našo zemljo in jo bodo v 30 do 40 letih, kakor se sliši, tako izkoristili, da se bodo koncale, pustile pa v uboštvu domace prebivalstvo s stotinami in tisoci revnih rodbin, ki so postale v teh krajih pristojne. Drobtinice od dobicka 527 Obravnave od dne 5. 2. do 3. 3. 1914, 49. zvezek, Ljubljana 1914, str. 45. 528 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 111. 124 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji družbe, ki odpadejo na domace prebivalstvo, so le te, da živi v teh krajih vec ljudi, pri cemer je pa upoštevati, da se dobavlja trgovsko blago za delavske konsume v najvecji množini iz tujih krajev. Ves dobicek ima le premogokopna družba. Pa brez tega ne bi se smelo ozirati toliko na industrijo v enem samem kraju, da bi smela ta brezprimerno vecjo škodo povzrocati celi savski dolini, kakor se dela koristi Zagorju, Trbovljam in Hrastniku, za katere kraje pa je ta korist od industrije z ozirom na le še kratko dobo, ko bodo še ti premogovniki obstajali, tako jako dvomljiva.«529 Na koncu govora je poslanec predlagal nekaj alternativ, ki bi vsaj malo omejile nemarno postopanje TPD s slovenskimi naravnimi bogastvi: »Vse odpadke, ki se zmecejo v Savo, bi industrijska podjetja lahko izvažala v za to nalašc napravljene greznice, ali v nekatere popolnoma neplodovite jarke in doline, ki so celo last trboveljskega premogokopa. Najmanj pa bi se lahko to storilo, da bi se ta nesnaga pred svojim odtekanjem v Savo vsaj malo ocistila.« Toda glede prihodnje izvedbe navedenih razumnih zahtev ni dobro kazalo, saj se »kljub vsem tozadevnim urgencam (…) štajerske politicne oblasti nikdar ne ganejo in ocividno protežirajo industrijska podjetja.«530 Kot je mogoce sklepati iz odgovora tedanjega kranjskega deželnega glavarja Ivana Šušteršica na vloženo interpelacijo, vse le ni bilo tako crno, saj je ta poudaril, da oblasti že nekaj mesecev skušajo doseci izvedbo ukrepov, ki bi zmanjšali onesnaževanje, pri cemer so se opirale tudi na široko podporo in zavzetost lokalnih skupnosti: »Ta zadeva je prišla pred deželni zbor že v zadnjem jesenskem zasedanju vsled nujnega predloga poslancev Povšeta, dr. Lampeta in tovarišev. Tudi deželnemu odboru direktno je došla obširno utemeljena vloga županstva Krško, sopodpisanega od obsavskih obcin Sveti Križ, Radece in Boštanj na Kranjskem ter Sevnica, Rajhenburg [danes Brestanica] in Videm na Štajerskem. S sklepom 10. oktobra 1913 je deželni zbor narocil deželnemu odboru, da se obrne na c. kr. vlado z nujno prošnjo, da takoj vse odredi kar je potrebno, da se onesnaženje Save v bodoce prepreci in prebivalstvu, osobito kmetijstvu, zagotovi obramba njegovega neoviranega gospodarstva. Izvršujoc ta sklep, je deželni odbor z dopisom 19. novembra 1913, št. 21.533, naprosil c. kr. deželno vlado za Kranjsko, da brez odloga in energicno stori vse potrebne korake v smislu sklepa deželnega zbora ter spomenice omenjenih obcin, ter da k komisionelnim ugotovitvam obstojecih nedostatkov in potrebnih odredb za njih odpravo povabi tudi kranjski deželni odbor. Do sedaj deželni odbor še ni prejel odgovora v tej zadevi. Prepisa svoje vloge na c. kr. deželno vlado je deželni odbor izrocil tudi c. kr. namestništvu in deželnemu odboru v Gradcu z vabilom, da 529 Zgodovino izgradnje separacije prinaša Lebar: »Leta 1909 so zaceli graditi železo-betonsko separacijo premoga.« Naslednje leto »so jo opremili z najmodernejšimi napravami in v juniju zaceli s poizkusnim obratovanjem«. Lebar, Zasavski premogovniki, str. 107. 530 Obravnave od dne 5. 2. do 3. 3. 1914, 49. zvezek, Ljubljana 1914, str. 45. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 125 se tudi odlocno zavzameta za odpravo, oziroma preprecenje onesnaženja Save v interesu prizadetega prebivalstva štajerske dežele.«531 Da so intervencije oblasti v resnici imele dolocen pozitivni ucinek, je mogoce prebrati v monografiji Irene Lebar, ceprav avtorica pozitivne spremembe v smeri povecane skrbi za varovanje naravnega okolja umešca v cas pred zgoraj navedenimi akcijami, kar je mogoce razložiti ali s tem, da so bili ukrepi TPD nezadostni, ali pa tako, da se zgoraj predstavljeni izsledki in odkritja Irene Lebar ne ujemajo kronološko. V vsakem primeru tako iz mojega kot tudi njenega raziskovanja izhaja, da je bila nova, ob Savi zgrajena separacija tista, ki je sprožila kriticno povecanje onesnaževanja. Tako je v delu Irene Lebar mogoce prebrati, da so se pritožbe »zaradi onesnaževanja Save« zaradi mokre separacije kar vrstile, zaradi cesar je »kmetijsko ministrstvo že leta 1910 odredilo ogled. Posledica je bila, da so pri separaciji zgradili cistilni bazen, cez dve leti pa uredili še laboratorij za analiziranje premoga.«.532 Kljub tehnicnim izboljšavam in novim investicijam, je ostala problematika onesnaževanja prisotna in pereca skozi ves cas, ki ga razprava zajema. Leta 1938 je tako banska uprava na pobudo banovinskega turisticnega sveta »odredila, da mora TPD izvršiti potrebna dela na Savi, v Laškem, Hudi Jami in Rajhenburgu, da se Sava ne bo vec onecišcevala«.533 Toda navedenemu podatku navkljub se zdi, da je v medvojnem casu zaradi izgradnje TE Trbovlje prišlo do resnicno pomembne prelomnice glede zmanjšanja onesnaževanja voda. Termoelektrarno je TPD zgradila z namenom, da bi »premogovni prah«,534 velike kolicine katerega so bile stranski produkt separacije, porabila bolj ekonomicno tako, da bi ga pokurila v elektrarni in z njim »ne bi vec onecišcala Save«.535 K boljši izrabi manjših vrst premoga, za katere TPD dolgo casa ni imela odjemalcev, zaradi cesar je »šlo veliko tega premoga v Savo«, pa ni prispevala le termoelektrarna, temvec tudi tehnicni napredek industrijskih podjetij, ki so svoje kurilne naprave modernizirala in prilagodila za uporabo manjših, prej odpadnih, vrst premoga.536 O RAZMERAH NA SLOVENSKEM PREMOGOVNEM TRGU Že v razpravi Iz zgodovine … sem sumarno opisal glavne znacilnosti ekspanzivne poslovne politike TPD, ki je bila usmerjena k ustvarjanju monopolnega položaja v produkciji in prodaji premoga na dolocenem geografskem prostoru. Toda vsaka težnja po monopolu je prostorsko omejena in vecji kot je premer 531 Prav tam, str. 107. 532 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 107. 533 Trgovski list, 16. 3. 1938, št. 32, Zasedanje banovinskega turisticnega sveta, str. 2. 534 Rueh, Elektrifikacija, str. 440. 535 Prav tam, str. 441. 536 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941, št. 20.134, 20. 10. 1941. 126 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji koncentricnih krogov, ki se širijo od središca monopola, manjši je vpliv ekonomskega subjekta, ki je monopol ustvaril. Zato lahko tudi v primeru TPD njen tržni vpliv, v grobem, razdelimo na dve ravni: lokalno in državno. Prva je ustrezala slovenskemu nacionalnemu ozemlju, druga pa se je ravnala po spremenljivem položaju slovenskega premogovništva (utelešenega v TPD) znotraj habsburške monarhije in nato Kraljevine Jugoslavije. Kot je jasno razvidno že iz kronološke obravnave zgodovine premogovništva, se položaj TPD na prvi ravni z leti ni kaj prida spreminjal, saj je podjetje ves cas prispevalo okoli štiri petine slovenske produkcije premoga, medtem ko je bilo na drugem nivoju vec pretresov: v casu habsburške monarhije je slovenska premogovna industrija v okviru državne produkcije zavzemala sicer obroben položaj, a je bil slednji kot del nacionalne sheme delitve industrijskega dela in trgov stabilen, zanesljiv in predvidljiv. S prehodom v prvo jugoslovansko državo se je kot sencna plat neprimerno pomembnejšega položaja, ki ga je na ravni državne premogovne produkcije zavzemala TPD, izpostavil proces njenega nacrtnega izrinjanja iz notranjega tržišca, proces, pri katerem je osrednjo vlogo igral dejavnik, ki v casu obstoja habsburške monarhije (v casih mirnodobnega gospodarstva) ni bil prisoten kot agresiven in tekmovalen udeleženec na svobodnem trgu: država in podjetja v njeni lasti. Eden od glavnih vzrokov za monopolni položaj TPD na lokalni ravni je bila kakovost njenega produkta. Dostopni viri namrec dopušcajo sklep, da so si bili uporabniki edini, da je bil trboveljski premog najboljši med na Slovenskem nakopanimi. V tem pogledu je najbolj ilustrativen osnutek dopisa na Deželno vlado za Slovenijo, ki ga je najti v arhivu Zbornice za TOI, v katerem je bila besedna zveza »trboveljski premog« precrtana in nadomešcena z besedno zvezo »dobre vrste premoga«, kar pomeni, da je bil prvi metonimicni pojem kvalitete.537 Med prvo svetovno vojno je kakovost premoga TPD izpostavila Zbornica za TOI sama, ko je v dopisu na železniško ministrstvo zapisala, da pride na obmocju dežele Kranjske tako za potrebe industrije kot tudi za potrebe ogrevanja v poštev skoraj izkljucno premog TPD.538 Dva meseca prej, oktobra 1915, so predstavniki Zbornice ravno tako poudarili visoko kakovost trboveljskega premoga, ko so zapisali, da se po rudnini iz ŠJP »v splošnem ne sega tako rado«, ampak, da bi bilo v obdobju vojnega pomanjkanja »velike važnosti, da bi imeli tukajšnji zastopniki te družbe tudi zaloge tega premoga«.539 Že kmalu po izbruhu prve svetovne vojne so ljubljanski industrialci zatrdili, da je trboveljski premog neizogibno potreben za obratovanje številnih lokalnih industrij in nezamenljiv z dolenjskim premo537 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 8829, 17. 11. 1920. 538 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 12. 12. 1915. 539 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4215, 13. 10. 1915. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 127 gom, tj. z onim, ki ga je kopala ŠJP.540 Isto so slovenski industrialci ponovili v prvem letu po prvi svetovni vojni: »Znano je, da mora biti za naše železnice in industrije edinole premog iz premogovnikov trboveljske družbe (…) Kajti vsled malovredne kakovosti ne pride pridelek drugih jam v poštev niti za lokomotive niti za tvorniške peci in kotle, nikar pa za mestne plinarne.«.541 Tudi majhni (mestni) potrošniki, ki so premog kupovali za ogrevanje in kuho, so bili v veliki meri odvisni od TPD; le tako si je namrec mogoce razlagati izjavo Zbornice za TOI, nastalo pozimi leta 1941, da je bila Ljubljana glede preskrbe s kurjavo »navezana izkljucno na trboveljski premog«.542 Od leta 1915, ko je ista Zbornica železniško ministrstvo obvestila, da glede aprovizacije dežele Kranjske s premogom, tako z onim za industrijo kot tudi za ogrevanje, v poštev pride »skoraj izkljucno« TPD,543 se torej razmere na slovenskem tržišcu niso spremenile. V nekem drugem dopisu iz casa prve svetovne vojne je Zbornica za TOI opozorila na preferenco trgovske panoge do zasavskega premoga: »Za aproviziranje mesta Ljubljane, ki rabi prav znatne množine premoga na leto, prihaja v prvi vrsti v poštev premog TPD, in sicer premog iz Trbovelj in Zagorja kakor tudi kocevski premog. V manjši meri prihaja v poštev šentjanški in pa mirenski premog. Trgovci s premogom oz. prodajalci premoga v Ljubljani ponajvec prodajajo trboveljski premog.«544 Zgornji citat predstavlja primerno izhodišce za razmišljanje o taksonomiji slovenskih rudnikov in z njo zvezanim položajem ŠJP na deželnem trgu. Jedrnata razvrstitev rudnikov na obmocju Dravske banovine, ki jo je na podlagi številk o dnevni produkciji sredi tridesetih let 20. stoletja oblikoval Alojz Král, zadovoljivo odgovori na zastavljeno vprašanje o taksonomiji: s prvega mesta je senco metal velikan TPD s svojimi rudniki »v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Hudi jami, Rajhenburgu in v Kocevju«, ki so imeli vsi skupaj kapaciteto okoli 600 vagonov545 dnevno. Na drugo in tretje mesto sta se uvrstila državna premogovnika v Velenju z okrog 80 vagoni na dan in rudnik Zabukovica z 20 vagoni. Upoštevaje spodnjo mejo najmanj 10 vagonov na dan, je na ozemlju Dravske banovine v poštev prišel le še premogovnik v Št. Janžu.546 Vsi ostali premogovniki, katerih, kot pricata obsežna zgodovinopisna literatura in zgodovinski viri, na slovenskem ozemlju ni bilo malo, so bili torej majhna podjetja, ki niso bila sposobna tekmovati niti na lokalnem slovenskem tržišcu in so doloceno vlogo igrala zgolj pri zadovoljevanju krajevnih potreb. Ob tem se poraja vprašanje, kako je lahko tovrstnim podjetjem 540 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4001, 11. 8. 1914. 541 Narodnogospodarski vestnik, 1919, št. 12, Premog in naša industrija, str. 107. 542 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 1029, 17. 1. 1941. 543 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 12. 12. 1915. 544 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 4215, 13. 10. 1915. 545 vagon = 10 t. 546 Král, Gospodarstvo, str. 63. 128 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji kljub nekonkurencno visokim proizvodnim stroškom547 (in posledicno cenam produkta)548 sploh uspelo preživeti. Odgovor tici v kakovosti (tj. kaloricnosti) njiho vega produkta,549 ki se je po pravilu oddajal »bližnjim industrijam in privatnikom «,550 trgovcem, kovacem,551 itd. Tržni domet tovrstnih podjetij je dobro povzet v predstavitvi premogovnika Presika pri Ljutomeru: »Vsa produkcija se plasira momentano samo v najbližjo okolico.«.552 Tovrstni rudniki niso imeli zgolj majhne produkcije in majhnega števila zaposlenih – pa še teh je bilo pogosto prevec za racionalno poslovanje553 –, temvec jim je primanjkovalo kapitala za investicije, kar jih je zaradi tehnološke zaostalosti delalo še manj konkurencne;554 k temu je prišteti še dodatno oviro razvoju, dejstvo namrec, da so se tovrstni rudniki pogosto nahajali na odrocnih krajih, odrezani od glavnih prometnih poti.555 V enem od predhodnih odstavkov sem navedel vire, ki pricajo o nezaželenosti premoga iz ŠJP pri dolocenem delu uporabnikov (kar bi bilo navsezadnje lahko 547 Inšpektor Osrednjega urada montanisticnih obratov Deželne vlade za Slovenijo je pri pregledu majhnega premogovnika v Mirni porocal o visokih režijskih stroških podjetja; »Izdatki za vodstvo, pazništvo, pisarno, bratovsko skladnico, davke in pristojbine, državni nadzor itd., so z ozirom na neznatno produkcijo preracunani na tono dobljenega premoga mnogo vecji kakor pri vsakem drugem podjetju.« Takratna produkcija sploh ni krila proizvodnih stroškov rudnika. Edini nacin, da se preneha poslovanje z izgubo, je inženir videl v modernizaciji, mehanizaciji in racionalizaciji proizvodnje. ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 1595, 2. 6. 1919. 548 Za majhen rudnik v Zrecah (blizu Slovenskih Konjic) je deželna vlada za Slovenijo marca 1921 ugotovila »izredno visoke proizvajalne stroške, ki presegajo izdatno najvišjo sedaj v Sloveniji dovoljeno prodajno ceno za premog«, in ga zato izvzela iz sistema nadzorovanega razpecevanja premoga ter mu dovolila prosto razpolaganje s produkcijo. Sejni zapisniki, 3. del, str. 279. 549 To velja zlasti za štajerske rudnike, kjer so se tovrstna podjetja pojavila že pred prvo svetovno vojno, ko se je v okolici Zrec kopal »kovaški, dobro koksan crn premog«, vse dokler lastniki rudnikov niso opustili zaradi majhnih zalog premoga in neugodnih naravnih razmer. Letna produkcija je znašala zgolj 2000 ton. Lajh, Zacetki, str. 90. V medvojnem casu je bilo v miniaturnem rudniku Slavia v okolici Poljcan med letoma 1924 in 1934, ko je podjetje obratovalo, zaposlenih zgolj 10 delavcev in nadzornik, ki so pridobivali »dober kovaški premog velike kaloricne vrednosti«. Podoben, a vecji je bil rudnik v Stanovskem pri Poljanah, ki je ravno tako deloval v medvojnem casu. Bedjanic, Premogovništvo, str. 111. 550 Predstavitev podjetja Premogokopna združba Belokrajina, Crnomelj, v: KLDB, str. 638. 551 Predstavitev podjetja Rudnik Stranice, L. Hasenbichel, Slovenske Konjice, v: Prav tam. Vec o tem rudniku glej: Baraga, Premogovnik na Stranicah, str. 52–-77. 552 KLDB, str. 638. 553 Deželna vlada za Slovenijo je maja 1919 na predlog poverjenika za javna dela sklenila opustiti državni nadzor na premogovnikom v Stranicah pri Konjicah, »ker bi bilo prevzetje zaradi visokih dobavnih cen in male produkcije pri visokem številu delavcev neekonomicno. Posestnik sme nadalje prosto disponirati s premogovnikom.« Sejni zapisniki, 1. del, str. 212. 554 Leta 1919 je inženir L. Hasenbichel po pregledu rudnika Stranice zapisal, da je premog sicer kakovosten, da pa je obrat voden neracionalno, saj so bili, npr., transportni jaški predolgi in se je zanje porabilo prevec jamskega lesa. Baraga, Premogovnik na Stranicah, str. 63. 555 Od premogovnika družbe Belokrajina so na 4,5 kilometra oddaljeno železniško postajo premog odvažali s tovornim kamionom. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941, št. 16.283, 11. 9. 1941. Lastnik majhnega mirenskega premogovnika je leta 1911 železniško ministrstvo prosil za izenacenje prevoznih tarif z drugimi rudniki in dodal, da je mogoce obrat narediti dobickonosen in konkurencen zgolj z izgradnjo 1,5 kilometrov dolgega industrijskega tira. ARS, AS 188, t. e. 29, št. 30097. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 129 zgolj posledica predsodkov in ne trezne, neopredeljene presoje).556 Obstajajo pa tudi viri, ki dokazujejo, da je ŠJP imel odjemalce med nekaterimi industrijskimi podjetji,557 kar se lepo ujema s trditvijo podjetja samega, da je premog oddajalo »deloma državnim železnicam, najvec pa industrijam Dravske, Savske in Dunavske banovine«.558 Pri tem preseneca, da je podjetju zaradi ugodnih cen svojih izdelkov uspelo konkurirati celo TPD, kot nazorno prica naslednji citat iz arhiva Združenih papirnic; gre za porocilo, podano na seji izvršnega odbora te delniške družbe dne 9. februarja 1937, s katerim je porocevalec559 zbrane odbornike obvestil, da »so razgovori s TPD glede nadaljnjega znižanja cen za premog žal prišli na mrtvo tocko. Za Goricane je radi tega v zadnjem casu dobival premog iz Jakilovega premogovnika za ceno, ki je za 13,5 odstotkov nižja od cene trboveljskega premoga, že upoštevaje pri tem vecjo porabo.« Ugodnejši ponudnik pa se je moral boriti z monopolisticnimi poslovnimi praksami TPD, kajti »za Vevce te dobave žal ni bilo mogoce vzeti v obzir, ker v smislu dogovora s TPD Jakil ni smel v Vevce dobavljati. Sicer je bila po tem dogovoru tudi dobava za Goricane prepovedana, vendar se je to obšlo. Sedaj bo pa baje ta dogovor ukinjen in mu bo dalo to povod, da bo tudi v Vevcah, cim pridemo dobro v obrat, predvsem preizkusil Jakilov premog na njegov ucinek in nato stavil primerne predloge.«.560 O visokih cenah premoga TPD se je v kranjskem deželnem zboru razpravljalo že v casu, ko se je pripravljala izgradnja železnice Trebnje–-Tržišce–-Krmelj za potrebe ŠJP; monopolni položaj TPD so po besedah poslancev najbolj obcutili mali (ljubljanski) potrošniki, ki so premog uporabljali za kurjavo svojih mestnih prebivališc. Zato so poslanci pozdravili prihod novega podjetja na kranjski trg, saj so v njem videli konkurencni dejavnik, ki bo v prid potrošnika: »(…) tudi iz narodno-gospodarskih ozirov je želeti, da se zgradi ta železnica, ki bo omogocila, da bo prihajal premog Št. Janžki v deželno glavno mesto. (…) Ako se tudi glede tega otvori nov vir tega blaga za kurivo, katerega naši prebivalci tako zelo potrebujejo, dobili bomo tudi potem nekako tekmovanje raznih tvrdk, dobili bomo take cene premoga, kakor jih ustanavlja zdrava konkurenca, ne pa da bi bili, kakor dosedaj, naravnost izroceni lastnikom premogokopov, ki so nam cene diktirali.«561 556 O tem, kako so kakovost šentjanškega premoga ocenili nepristranski strokovnjaki, glej mojo razpravo Iz zgodovine ... 557 Tako npr. tovarna papirja in lepenke J. Bonac in sin, Ljubljana (ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–-1941, št. 15.431, ex 1940), tovarna zaves Stora, Ljubljana (ZAL, LJU 131, t.e. 1) in Združene papirnice Vevce, Goricane, Medvode, d. d. v Ljubljani (ZAL, LJU 132, t. e. 1, a. e. 2). 558 KLDB, str. 639. 559 Isti (v dokumentih omenjen kot R. Jahn) je na seji upravnega odbora podjetja maja 1936 pojasnil, da njegovo prednostno nalogo že dolga leta predstavlja najti nacin, kako zmanjšati stroške za premog »napram monopolu TPD«, zaradi cesar je imel razgovore že z vecjim številom podjetij. ZAL, LJU 132, t. e. 1, a. e. 1. 560 ZAL, LJU 132, t. e. 1, a. e. 2. 561 Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 116. 130 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Toda namen tega razdelka seveda ni dokazovati ocitnega dejstva, da je ŠJP imel odjemalce ves cas svojega obstoja, kar navsezadnje dovolj jasno potrjuje že dejstvo, da je ves ta cas obstal in preživel na trgu, ampak je cilj pokazati, s kakšnimi težavami so se srecevala podjetja, ki so hotela konkurirati na lokalnem trgu. Dokumenti, ki o tem pricajo, izvirajo predvsem iz obdobja pred prvo svetovno vojno, torej iz casa, ko se je mlado podjetje ŠJP skušalo razviti toliko, da bi si lahko osvojilo vsaj mali košcek tržnega deleža na lokalni ravni (konkretno je šlo za trg dežele Kranjske),562 ki je bil do tedaj skoraj izkljucno v rokah TPD563 (pri vstopanju ŠJP na kranjsko tržišce je bila v njegov prid okolišcina, da TPD, po besedah poslanca v državnem zboru Ivana Plantana,564 »ni bila sposobna zadovoljiti potreb dežele Kranjske in še zlasti mesta Ljubljane«, kar se je po eni strani kazalo v periodicnem pomanjkanju premoga, po drugi pa »v narašcanju cen do eksorbitantnih višav«).565 ŠJP je zadani cilj dosegla s kršitvami delavsko -zašcitne zakonodaje tako, da je delovno silo uporabljala onkraj zakonsko dolocenih meja in jo tako preobremenjevala.566 Srcika problema so bili nedeljski (dvojni) šihti, ki jih je bilo npr. julija 1911 pri 5 nedeljah 59, decembra istega leta pa pri 5 nedeljah 85, zaradi cesar so rudarske nadzorne oblasti podjetje veckrat zapored kaznovale z denarnimi globami.567 Vodstvo ŠJP se je branilo s tem, da je zagovarjalo nujnost nedeljskega dela zaradi zelo neugodnih naravnih razmer, ki so zmanjševale po562 ARS, AS 188, t. e. 17, št. 21.788, 25. 4. 1906. 563 Z besedami direktorja šentjanškega rudnika: »Dežela Kranjska je trenutno [leta 1906] glede preskrbe s premogom skoraj popolnoma navezana na TPD, tako da ima slednja skoraj monopolni položaj. Zato gre pri nudenju možnosti obstoja podjetju, ki je sposobno konkurirati firmi, ki zaseda tak [monopolni] položaj, za narodnogospodarsko vprašanje izjemnega pomena.« Prav tam. 564 Andrejka, Plantan, Ivan (1853–1920); pridobljeno 28. maja 2014. 565 K temu je Plantan pribil še, da so poizkusi s šentjanškim premogom v ljubljanski mestni elektrarni dali ugodne rezultate. ARS, AS 188, t. e. 17, št. 21.788, 25. 4. 1906. 566 Julija 1913 je komisijski pregled, ki ga je po prejetju anonimnih pritožb delavstva, v rudnike ŠJP poslal Rudarski urad Ljubljana, ugotovil naslednje nepravilnosti: 1. kršitve zakonsko dolocenega delovnega casa: a) profesionistom (kljucavnicarji, tesarji, kovaci in mizarji) je obrat poleg 11-urnih šihtov (ki so obsegali 10 delovnih ur in eno uro pavze) nalagal dodatna, akordna dela, ki so jih morali opravljati v prostem casu. b) Strojniki v termoelektrarni so opravljali 12-urne šihte brez pavze in so bili tudi brez nedeljskega pocitka. Poleg tega je podjetje tudi strojnikom nalagalo dodatno, akordno delo v obliki cišcenja kotlov, ki so ga morali opravljati v prostem casu. 2. Stanovanjske kasarne buršev so bile v zanemarjenem stanju in so bile nujno potrebne popravil: iz štedilnikov je uhajal dim, da so bili zidovi v kuhinjah in sosednjih sobah crni. Iz zidov in stropov v sobah je odstopil omet in zaradi neravne površine jih ni bilo mogoce cistiti. Na oknih so manjkala stekla. V umivalnici ni bilo lavorjev. 3. Vodstvo podjetja je od prejemkov v zadnjega pol leta prepogosto trgalo prispevek za bratovsko skladnico. 4. Izplacilo mezd se ni vedno izvršilo v okviru zakonsko dolocenih rokov. ARS, AS 188, t. e. 17, št. 2223 de 1913. Navedene nepravilnosti, razen nerednega izplacila mezd, je ŠJP odpravila do septembra 1913: Strojniki so delali osemurne šihte, profesionisti 11-urne z enourno pavzo. Vsem je bil zagotovljen polni nedeljski pocitek. Le v nujnih primerih se je ob nedeljah delalo šest do sedem ur, pa še to delo so opravljali prostovoljno prijavljeni delavci (zaradi vztrajanja pri sistemu nadurnega dela je podjetje imelo zelo kmalu zopet težave). Delavske kasarne naj bi podjetje zacelo obnavljati septembra 1913. Prispevek za bratovsko skladnico se je odtegoval enkrat na mesec. ARS, AS 188, t. e. 17, št. 4307, 17. 9. 1913. 567 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 17.831, 2. 4. 1912. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 131 sameznikovo storilnost in, višale produkcijske stroške, kar je koncni izdelek zelo podražilo.568 Zaradi tega naj bi bilo nedeljsko delo namenjeno predvsem vzdrževalnim in požarno -preventivnim posegom, ki pa naj ne bi bili zajeli vecine delavstva, ki so ga predstavljali okoliški kmetje, ki so nedelje izkorišcali za opravila na domaciji in se jih »za nobeno ceno ne bi dalo angažirati pri nedeljskem delu«, ampak predvsem majhen del v neposredni bližini obrata ali v njegovi koloniji živecih delavcev, ki naj bi se za nedeljsko delo prijavljali prostovoljno. Za konec je vodstvo še potarnalo, da se njihovo podjetje bojuje z resnimi težavami, ki ogrožajo njegov obstoj.569 Januarja 1914 je vodstvo rudnika, ko so ga nadzorne oblasti ponovno zasacile pri kršitvah zakonodaje, le-tem prostodušno priznalo, da so v okolišcinah neusmiljenega konkurencnega boja nadure nujne za nadaljnji obstoj podjetja; ker si slednje ni moglo privošciti izgube niti ene ure rednega delovnega dne, je montažo mokre separacije izvedel del delavstva (ki naj bi se bil k opravilu javil prostovoljno) v obliki nadurnega dela. Podjetje je ravno tedaj povecalo število zaposlenih in produkcijo ter edino možnost, da bi se oba vzdržala na isti ravni, je vodstvo, po lastnih besedah, videlo v povecevanju dela s pomocjo nadur.570 Kljub trudu ŠJP ni vzdržal konkurencnega boja in marca 1914 je zaradi »financnih težav« (beri: prezadolženosti) vodstvo odstopilo in firmo predalo v prisilno upravo upnikom iz Celovca.571 Poleg konkurencnega pritiska je ŠJP težave v casu pred prvo svetovno vojno povzrocalo tudi slabo vodenje podjetja, ki je bilo deloma posledica naglega menjavanja združb lastnikov, kar je verjetno pripisati nehvaležnosti in težavnosti upravljanja naložbe, kot je bil šentjanški rudnik. Konec leta 1913 so tedanji lastniki rudarski nadzorni oblasti v Ljubljani priznali, da jih je prejšnji obratovodja »opeharil za strahotno visoke vsote«, kar jih je pahnilo v zadolževanje, saj so bili prisiljeni izdatke za place »namesto z gotovino« pokriti s krediti. Kljub visoki zadolženosti je podjetje nacrtovalo pri568 Iz inženirskega strokovnega mnenja: »Pridelovalni stroški v šentjanškem premogovniku so izredno visoki vsled neugodnih jamskih razmer, predvsem vsled mocnega pritiska gornine, ki povzroca porabo velikih množin lesa za podpiranje rovov in izkopov; vsled obcutnega oviranja dela po splošni mokroti premogovega sloja samega kakor vseh podzemeljskih prostorov zaradi prepustljivosti krovnih in talnih plasti, vsled nevarnega gorljivega škriljevca v krovu sloja, neposredne bližine izkopanih in zrušenih oddelkov, kateri še pomnožujejo naravni pritisk; in vedno groza z zadušljivimi plini in ognjem, itd. Pri tako težavnih razmerah je delovna zmožnost (Arbeitsleistung) posameznika naravnost minimalna /…/.« Kolicina premoga, ki jo je dnevno izkopal rudar ŠJP, je bila zato v primerjavi z drugimi podjetji zelo majhna. »Že iz samo tega nazora so pridobivalni stroški v Krmelju višji kot pri ugodnejše delujocih premogovnikih. Ti sami na sebi visoki pridelovalni stroški so pa še obremenjeni z amortizacijskim deležem visoke kupne cene premogovnika, kateri je zarad majhne produkcije (10 do 12 vagonov dnevno) obcutljiv, kakor je tudi neprimerna režija (vodstvo, uradništvo, itd.). Pri relativno malem podjetju so taki stroški racunani na produkcijsko jednoto znatno vecji kot pri vecjih podjetjih.« ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 3771, 1. 5. 1919. 569 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 1102, 23. 3. 1912. 570 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 265, 25. 1. 1914. 571 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 1247, 5. 3. 1914. 132 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji dobitev novih prepotrebnih kreditov za izvedbo tehnicne in financne sanacije, a jim je nacrte preprecil izbruh balkanske vojne. Ne le, da je sanacijski nacrt padel v vodo, temvec so upniki od podjetja terjali izplacilo starih dolgov; banke so pricele zasegati denar, namenjen za delavske place, tako da so morali lastniki slednjega priskrbeti iz »zasebnih sredstev«, kar pa zaradi »sedanjega pomanjkanja gotovine« ni bila lahka naloga. TPD vodilnega položaja na lokalnem, slovenskem trgu ni vzdrževala zgolj zaradi svojih obsežnih rudarskih posesti, ki so fizicno onemogocale pojav konkurence na nivoju izkopanih kolicin premoga, temvec tudi z neprestanimi tehnicnimi izboljšavami in racionalizacijo proizvodnih naprav in proizvodnega procesa. V obravnavanem obdobju je mogoce zaznati dva vecja modernizacijska vala. Prvi spada na zacetek 20. stoletja, ko je moralo podjetje, ce je hotelo obdržati priborjeni položaj na trgu habsburške monarhije, slediti spremembam, ki so jih uvajala druga tovrstna industrijska podjetja v deželi. Po besedah Irene Lebar je bilo prvo desetletje 20. stoletja pri TPD v znamenju »tehnizacije rudnika«,572 ki se je izrazila v uvajanju strojnega vrtanja in zasekovanja.573 Menjava cloveške delovne sile s strojno delovno silo je pospešeno napredovala že pred prvo svetovno vojno in do leta 1913, ko je bil dosežen vrhunec predvojne proizvodnje, je podjetju uspelo znižati kolicino delovne sile, kar pride do izraza v podatku, da je na prelomu stoletja zaposlovala 82 odstotkov vseh slovenskih rudarjev, pred prvo svetovno vojno pa je ta delež že znašal manj kot 80 odstotkov.574 Drugi modernizacijsko-racionalizacijski val se je zaradi spremenjenih tržnih razmer po razpadu Avstro-Ogrske zacel kmalu po koncu vojne. Veliko povpraševanje po slovenskem premogu, potreba po odpravi kvarnih posledic vojnega gospodarstva in nove poslovne priložnosti, so vodstvo TPD prepricale, da je nastopil pravi cas za nove investicije. Nacrte o slednjih je najti v dopisu podjetja na Deželno vlado iz zacetka 20. let, v katerem je slednje prosilo za dovoljenje za povišanje cen premoga »za vecje investicije«,575 ki so bile odraz povojne stiske glede preskrbe s premogom, saj je šlo »v prvi vrsti za otvoritev novih premogovnikov Rajhenburg [danes Brestanica] in Huda Jama«.576 Proizvodnjo je podjetje hkrati povecevalo tudi z napredujoco mehanizacijo, ki je zajela površinske kope, kamor je podjetje namestilo »bagre z veliko zmogljivostjo«, in jame, ki so jih opremili s pnevmaticnimi kladivi, kompresorskimi napravami, vrtalnimi stroji in stroji za zasekovanje. Poleg tega so »povecali vozni park in zaceli uvajati transportne 572 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 100. 573 Prav tam, str. 111. 574 Prav tam, str. 117. 575 Sejni zapisniki, 3. del, str. 77. 576 Prav tam., str. 97. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 133 trakove«.577 Posledica mehanizacije v povojnem casu je bilo zmanjševanje števila delavstva, proces, ki se je zacel že pred veliko gospodarsko krizo tridesetih let.578 Kot je ugotovil Lojze Zupancic, je število rudarjev, zaposlenih v slovenski premogovni industriji, vrhunec doseglo leta 1924,579 vendar »vodstva premogovnikov visokega števila rudarjev niso smatrala za normalnega, ker so hoteli iti v koraku z inozemsko produkcijo premoga, ki je obratovanje vedno bolj racionalizirala«. Zaradi racionalizacije obratovanja, ki se je odražala predvsem v mehanizaciji, tj. menjavi cloveške delovne s strojno silo, se je število zaposlenega delavstva do leta 1929, ob vzporednem narašcanju produkcije, zmanjšalo za nekaj vec kot 20 odstotkov.580 Ugotovitve Crtomirja Nagodeta se popolnoma ujemajo z Zupancicevimi: »Velike investicije so (….) nekako od leta 1924 dalje delo v premogarstvu tako racionalizirale, da se je storitev posameznikov bistveno povecala. Tendenca padca [števila zaposlenih] zacenja tedaj že leta 1924 in traja dobrih 10 let.«.581 Spremembe so se izrazile v kolicini proizvedenega premoga na rudarja; medtem ko je leta 1924 en rudar izkopal 33 odstotkov manj premoga kot njegov tovariš leta 1912 (147 proti 220 tonam), se je ucinek enega delavca do leta 1929 zvišal na 227 ton, kar je bilo za en odstotek vec kot leta 1912.582 Navedeni podatek nazorno ilustrira dolgorocne negativne posledice forsiranega gospodarjenja med in po prvi svetovni vojni na delovanje TPD. V prvi povojni razvojni fazi slovenskega premogovništva, ki jo je mogoce zamejiti z letoma 1919 in 1924, je industrija veliko povpraševanje po premogu zadovoljevala z uporabo velikih množin cloveških moci in k rudarskemu delu pritegnila »veliko kmeckih delovnih sil iz vseh krajev Slovenije«, ki sta jih privabila dober zaslužek in 8-urni delavnik. Po množicnih odpušcanjih v letih 1925 in 1926583 se je zato velik del reducirane delovne sile »povrnil k poljskemu delu«.584 Opisani proces modernizacije je prispeval k velikemu zmanjšanju izdatkov za delovno silo: »Pri kalkulaciji produkcijskih stroškov za tono premoga je delež mezde padal vzporedno s povecano storilnostjo od 50 odstotkov pred vojno na 40 odstotkov v letu 1925. Od leta 1929 naprej pa znaša le še 33 odstotkov.«.585 Kljub trditvi Draga Potocnika, da je racionalizaciji dvajsetih let »napravila 577 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 135. 578 Prav tam, str. 151. 579 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 357. 580 Prav tam, str. 358. 581 Nagode, K položaju, str. 145. 582 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 358. 583 Konec leta 1926 je Trgovski tovariš porocal, da je zacela TPD »pricetkom tega leta /…/ z vecjo redukcijo svojega delavstva, navajajoc kot vzrok zmanjšanje povpraševanja po premogu. Število odpušcenih je naraslo na 3000 in izpostavljeni so bili veliki bedi, saj nimamo v naši državi nikakega smotrnega skrbstva za brezposelne.« Podgoršek, Življenjske prilike, str. 154. 584 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 362. 585 Nagode, K položaju, str. 147. 134 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji konec kriza leta 1929 in naslednjih let«,586 so po mnenju rudarskega strokovnjaka Lojzeta Zupancica ob koncu 30. let najvecji slovenski rudniki dosegli zavidljivo stopnjo tehnicne dovršenosti, ki je prekašala ono iz predvojne dobe, in je bila primerljiva »z modernimi inozemskimi premogovniki, ki obratujejo pod istimi tehnicnimi pogoji. Rocno delo na odkopih se je zamenjalo z vsemi sredstvi, ki jih nudi sodobna rudarska tehnika. Uvedli so najmodernejše vrtalne stroje in odkopna kladiva. Prevoz premoga od odkopov so nadomestile stresalke (transportna korita), transportni trakovi, jamske lokomotive, dovlacilna motala in tkzv. brezkoncne vrvi. Separacije, ki premog ocišcujejo jalovine in ga razvršcajo po velikosti, ki jih zahteva trg, so dovršeno izpopolnjene in jih še vedno dalje obnavljajo v koraku z moderno tehniko separiranja, da bi izrabili tudi premog, ki je do sedaj odpadel z jalovino.«.587 Vse to po pišcevem mnenju ne bi bilo mogoce, ce bi ne bilo ugodnih pogojev, »ki jih nudi trg, ki je nastal ob ustanovitvi naše monarhije«.588 Obravnava druge, nacionalne ravni konkurencnega boja se bo posvetila zlasti fenomenu državnih rudarskih podjetij in njihovemu prodoru na nacionalni trg –, fenomenu, ki je bil znacilen za prvo jugoslovansko državo. Po prodaji svojih rudarskih entitet na Spodnjem Štajerskem, ki so pozneje postale last TPD, v 50. letih 19. stoletja,589 se crno-žolta monarhija na slovenskem ozemlju vse do predvecera prve svetovne vojne kot podjetnica ni udeleževala v premogovništvu. Leta 1914 se je vrnila na slovensko Štajersko in od vdove Daniela pl. Lappa odkupila rudnik rjavega premoga v Zabukovci ter rudnik lignita v Velenju iz strateških,590 ali germanizacijskih,591 ali mešanice obeh namenov. Toda na širšem prostoru monarhije je obstajalo geografsko obmocje, kjer je država že v drugi polovici 19. stoletja postala pomemben dejavnik v ekstraktivni in težki industriji – gre za leta 1878 pridobljeno ozemlje Bosne in Hercegovine, kjer je Avstro-Ogrska nastopala kot zakonsko sankcionirana »izkljucna lastnica rudarskih koncesij in kot izkljucna rudarska podjetnica«,592 ki je vsa vecja rudna ležišca »rezervirala za potrebe svoje industrije« in na njih ustanovila podjetja za njih izkorišcanje.593 Z nastankom jugoslovanske države je ta podedovala vso posest svoje predhodnice, med drugim tudi rudnike premoga, in tako je erarna rudarska lastnina v Bih 586 Potocnik, Naše rudarstvo, str. 18. 587 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 358. 588 Prav tam. 589 Šorn, Premogovniki, str. 13. 590 Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 41. 591 Turina, Deset godina, str. 51. 592 Prav tam. Turina izrazi domnevo, da je bila Bosna in Hercegovina okupirana ravno zaradi njenih rudnih bogastev. 593 Prav tam, str. 53. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 135 postala najpomembnejši steber ekonomske moci Kraljevine Jugoslavije.594 Poleg Bosne je tradicijo državne rudarske industrije poznala tudi Srbija, kjer so bile v lasti države pomembne naslage premoga pri Senjskem Rudniku, Ravni Reki, Mišljenovcu in Gorjevnici.595 Predhodna poglavja te razprave dovolj podrobno orišejo kronologijo konkurencnega boja med slovenskim velepodjetjem TPD in državnimi rudniki, ki se je razplamtel konec 20. in se nadaljeval v 30. letih, zato bom tukaj skušal odgovoriti na vprašanje, kako je državnim rudnikom kljub nekaterim težavam, ki so jih pestile, uspelo postati pomemben konkurencni dejavnik na jugoslovanskem tržišcu. Težave z vzdrževanjem rentabilnega poslovanja državnih rudarskih podjetij so v virih dobro izpricane.; Novembra 1919 so bile udeležencem na seji deželne vlade predložene provizoricne bilance industrijskih podjetij v državni lasti, od katerih je z dobickom poslovala zgolj cinkarna v Celju,596 medtem ko sta imela premogovnika v Velenju in Zabukovici izgubo v višini pol in enega milijona kron. Narocilo Osrednjemu uradu državnih montanisticnih obratov, da preuci, »kako bi se pasiviteta, posebno onega v Zabukovici«, dala izdatno znižati, »ce ne že docela odpraviti«, prica o tem, da so bili lastniki z neekonomicnostjo poslovanja obratov dobro seznanjeni in deloma tudi sprijaznjeni. Izgubo je moral velenjski rudnik poplacati s sredstvi, ki so bila na hranilnem racunu pri Mestni hranilnici Celje, a ta znesek, ki je znašal nekaj cez 200.000 kron, je pokril zgolj približno polovico dolga.597 Uprava podjetja je poslovni neuspeh pripisala nestabilni »prehodni dobi s svojimi neugodnimi vplivi na razvoj podjetja, ki so se najbolj pokazali v podraženju vsega materiala, zvišanju delavskih mezd in neprimerno nizki ceni premoga«.598 Zadnji izgovor o »neprimerno nizki ceni premoga« dopušca domnevo, da je vodstvu državnega rudnika manjkal stik z resnicnostjo poslovnega sveta in tržnih mehanizmov: bralec naj se samo spomni pritožb slovenskih industrialcev, da so bile v povojnem obdobju dirigiranega gospodarstva cene za premog dolocene na podlagi onih za trboveljski premog, brez upoštevanja razlik v kakovosti. Po tej interpretaciji je bila cena velenjskega lignita previsoka, ne prenizka, in je bila njegova visoka cena dosežena zgolj zaradi državne intervencije. Pojasnilo vzrokov za izgube, ki ga je dostavilo vodstvo rudnika rjavega premoga v Zabukovici, ki je s tem trdim kurivom preskrboval predvsem državno cinkarno v Celju, se zdi bližje resnici, saj opozori na nekatere temeljne pomanjkljivosti pri vodenju obrata in na njegovo nerentabilnost: »Ta 594 Prav tam, str. 51, 53. 595 Prav tam, str. 53. 596 Ivan Mohoric prinaša podatek, da se je konec 19. stoletja nad poslovanjem celjske cinkarne »vse pritoževalo«. Mohoric, Zgodovina železnic, str. 165. 597 Sejni zapisniki, 2. del, str. 421. 598 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 6183, 3. 12. 1919. 136 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji izguba se utemelji z neugodno obratno dispozicijo zadnjih let, katera je v prvi vrsti vzrok majhne produkcije. Ker se takrat ni polagalo važnosti na pripravo, primanjkuje sedaj odkopov. Drugi vzrok so proti pretecenemu letu relativno previsoke delavske mezde. Daljni vzroki so velika poraba materiala in visoki stroški vzdrževanja jame.«599 Ne preseneca potemtakem, da so lahko državna podjetja preživela zgolj v mreži medsebojno simbioticnih ekonomskih enot. To je v praksi pomenilo, da so državna podjetja premog iz državnih rudnikov dobivala po nižji ceni kot drugi potrošniki, in pa pretakanje denarnih sredstev med njimi. Glede slednjega je zanimiv dokument iz julija 1921, s katerim je Državni premogovnik Zabukovica predsedništvo Deželne vlade prosil za dotacijo v višini 1,500.000 kron za tekoce obratne izdatke; posojilodajalec naj bi bil premogovnik Velenje. Vzrok za prošnjo je bil, da »premogovnik v Zabukovci tacas še ne producira dovoljno množino, da bi se mogel z izkupickom od istega sam vzdrževati, kakor je bilo to predvideno ob casu predložitve proracuna za budžetno leto 1920/21«. Obenem je vodstvo prosilo, da se cene njihovega proizvoda zvišajo na raven onih trboveljskega premoga, »ker znaša sedanji primanjkljaj premogovnika mesecno 526.000« kron in bi ga nove cene uspele znižati za okoli 100.000 kron. Obenem je vodstvo zagotavljalo, da je bil za shajanje »iz lastnih sredstev obrata« potreben predvsem dvig produkcije, katera naj bi, sodec po trenutnih trendih, zadovoljivo raven dosegla v roku dveh do treh mesecev.600 V zvezi s prvim omenjenim tipom poslovne prakse državnih podjetij je isto leto, natancneje aprila 1921, deželna vlada sklenila, da »mora državna cinkarna v Celju placevati velenjski premog po isti ceni kakor druga podjetja«, cemur se je vodstvo podjetja naglo uprlo in navedlo, da bi višji izdatek pomenil konec prizadevanj po racionalizaciji proizvodnje, saj »bi s tem postalo znižanje delavskih mezd in stremljenje ravnateljstva obratne stroške znižati iluzoricno«. Deželna vlada se je na nacelni ravni sicer strinjala, da »se iz principielnih razlogov od strani države državnim industrijskim podjetjem ne smejo dovoljevati priboljški, ki se ne morejo pripoznati i privatni industriji«, a je obenem morala priznati, da je podjetje bilo v »denarnih stiskah«, zaradi cesar mu je dovolila, da premog še naprej dobiva po nižji ceni, a s pridržkom, da mora razliko poravnati v poslovno ugodnejših casih.601 Iz referata inženirja Milana Šukljeta, podanega na zboru Centrale industrijskih korporacij v Beogradu februarja 1927, je mogoce povzeti, da je velenjski rudnik potreboval od državnih železnic odobrene tarifne olajšave zato, da je mogel oddajati premog »na daljše distance« brez vecjih izgub.602 599 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 6397, 29. 12. 1919. 600 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 2878, 26. 7. 1921. 601 Sejni zapisniki, 3. del, str. 311. 602 Trgovski list, 24. 2. 1927, št. 22, Zbor Centrale industrijskih korporacij v Beogradu, str. 2. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 137 Zaradi navedenega so bila podjetja v državni lasti priljubljena tarca nekaterih liberalno usmerjenih gospodarstvenikov. Tako je npr. Fran Novak na pogajanjih o prihodnosti velenjskega rudnika, ki jih je organizirala deželna vlada, kot predstavnik bancnega kapitala podal sodbo, da lahko slednji uspešno posluje zgolj v zasebni lasti: »Dosedanja eksploatacija velenjskega premoga je neracionalna. Država naj prepusti velenjski premogovnik privatnemu kapitalu.« Zdi se, da mu je država deloma pritrdila, ko je bil sprejet sklep, da bo tedaj (v zacetku 20. let 20. stoletja) v Velenju nacrtovana industrija kombinacija zasebne in državne lastnine oz. kapitala.603 Iz teh nacrtov ni bilo nic in zasebni industrijski kapital se v velenjski premogovni bazen ni mešal. Ker je bila svobodna trgovina za državne rudnike neugodna, so se slovenski oblastniki še nekaj let po koncu prve svetovne vojne zavzemali za ohranitev sistema dolocenih cen, »še zlasti z ozirom na državni premogokop v Velenju, ki že sedaj ne more razpecevati svojih zalog, pri prosti trgovini bi pa mogel še manj konkurirati«.604 Ravno iz casa postopnega opušcanja državnega nadzora nad premogovno industrijo izvirajo prvi zametki konkurencnega boja in medsebojnega nezaupanja med državnimi in zasebnimi rudniki, ki ju je mogoce zaznati v pojasnilu Deželne vlade o vzrokih za prekinitev pogodbe o razpecevanju premoga in dostavi materialij s Prometnim zavodom za trgovino s premogom, povezanim z bancnim kapitalom in TPD; v pojasnilu je najbolj povedno in simptomaticno dejstvo, da se predstavniki oblasti obregnejo ob inherentno dobickonosno naravo podjetja: »(…) je Prometni zavod eminentno [tj. iminentno] pridobitveno podjetje, ki ima po svojem ustroju samo znacaj vmesnega trgovca. Posredovanje Prometnega zavoda pri razpecevanju premoga in pri nabavljanju materialij bi bilo za državne premogovnike neprimerno drago in bi donašalo zavodu velik dobicek, državni premogovniki pa bi od tega ne imeli prave koristi. Podana je tudi nevarnost, da bi državni premogovniki prišli v preveliko odvisnost od Prometnega zavoda in TPD.«605 Semena rivalstva, ki je vzcvetelo cez nekaj let, so bila torej zasejana kmalu po prvi svetovni vojni – vojni, ki je pokazala potenciale državnega nadzora in vodstva gospodarskega življenja. Kot že omenjeno, so bile razlicne ugodnosti, ki so jih uživali državni rudniki, deležne javnih kritik; tako je poslanec Ivan Mohoric v beograjski skupšcini na nacelni proracunski razpravi na vlado naslovil naslednje ocitke: »Slišali smo indeksne številke tudi glede našega rudarstva in zvišane rudarske proizvodnje. Zakaj tega ne izkazujejo tudi državni rudniki? In vendar bi morala priti tu konjunktura najbolj jasno do izraza, ker ta podjetja ne placujejo obresti, so oprošcena davkov in imajo še mnoge druge ugodnosti. A kljub temu so znašali 603 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 1299/22. 604 Sejni zapisniki, 3. del, str. 341. 605 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 810, 26. 2. 1921. 138 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji v šestih mesecih sedanjega proracuna izdatki vseh državnih rudnikov 129 milijonov, dohodki pa 146 milijonov, torej ves presežek samo 17 milijonov din.«606 Mohoriceve besede deloma zadovoljivo odgovorijo na vprašanje, ki sem ga zastavil na zacetku – navedene ugodnosti so državnim podjetjem gotovo olajšale tržno tekmo z zasebnimi podjetji. A zgolj upoštevanje te okolišcine še ne poda popolne slike. Zdi se, da je treba za boljše razumevanje moci državnih rudnikov upoštevati vsaj še en dejavnik. Iz maloštevilnih virov, ki mi jih je uspelo zbrati, je mogoce razbrati, da je poleg investicij v tehnicni napredek (velik pomen so pri slednjem imele reparacije) in naklonjene državne gospodarske politike pri prodoru rudnikov premoga v državni lasti na jugoslovanski trg pomembno vlogo igral tudi brezobziren odnos do delavstva, ki ga je lastnica izvajala v imenu višanja produkcije. Implicitno kritiko tovrstnih praks je najti v razpravi Jurija Arha o slabih varnostnih razmerah v jugoslovanskih rudnikih, kjer avtor po tem, ko se obregne ob nemoc nadzornih rudarskih oblastev v zvezi s kršitvami varnostnih in delovnih predpisov, kot glavni vzrok za obstojece stanje navede organizacijski ustroj ministrstva za gozdove in rude, »ki je organizirano tako, da je to ministrstvo obenem poslodavec in nadzorna oblast«, na podlagi cesar zakljuci, da »ne more biti kontrola v rudnikih pravilna kjer je gospodar sam kontrolor«. Posledica takšnega sprevrženega stanja je bila po Arhovem mnenju tudi prirejena statistika, ki je v 80 odstotkih vzroke za nesrece v rudnikih pripisala kar rudarjem samim, v 18 odstotkih nakljucju in zgolj v 2 odstotkih podjetjem.607 Neposrednejši je bil Crtomir Nagode, ki je vzpon državnih rudnikov v BiH in Srbiji pripisal atavisticnemu odnosu do delavstva, ki ga Slovenija tedaj že ni vec poznala, in k temu prištel brezsramno uporabo vseh sredstev, ki jih je imela država na voljo: »Tako stopajo ob stran TPD v snujocih se industrijskih središcih (…) veliki državni obrati, dasi se to ne godi vedno z enakovrednimi delovnimi metodami in pogosto z gospodarsko brutalnimi sredstvi.«608 G. Bajkic je v reviji Narodno blagostanje pritisk na delavce opredelil kot »s strogimi kaznimi izsiljeno vecje fizicno delo, ki naj v breme delovne moci zasigura prosperiteto podjetja«.609 Podobni ukrepi niso bili tuji tudi TPD, saj je bilo omenjeni delniški družbi z državnimi rudniki skupno to, da je proizvodnjo in dobicek povecevala na racun delavstva; priganjaški sistem in železna disciplina610 sta bili orodji za povecevanje storilnosti. V casu gospodarske krize se je temu pridružilo še zniže606 Trgovski list, 18. 3. 1938, št. 33, Proracun in narodno gospodarstvo, str. 1. 607 Arh, Preprecenje nesrec, str. 193. 608 Nagode, K položaju, str. 136. 609 Citirano v: Prav tam, str. 145. 610 Crtomir Nagode omenja »silno strogo disciplino«. Nagode, K položaju, str. 145. Suncic: Poraba trdih goriv na Slovenskem v prvih štirih desetletjih 20. stoletja in njene posledice 139 vanje mezd in števila delovnih dni.611 Neusmiljeni konkurencni boj je imel za posledico »stremljenje po znižanju produkcijskih stroškov«, zaradi katerega se je od delavstva zahtevala vedno vecja storilnost ob socasnem nižanju mezd. Že v 20. letih prisotno tendenco je pojav gospodarske krize »še poslabšal in do skrajnosti zaostril«.612 Temna plat ucinkovitejše in povecane proizvodnje je bilo razclovecenje delavca: »Zmehaniziran in do skrajnosti racionaliziran sistem dela ne vpraša vec po usposobljenosti rudarja, niti ne za tempo produkcije, ki je z varnostjo življenja rudarjev še združljiv, temvec zahteva samo produkcijo in zopet produkcijo«, kajti geslo »rudarskih podjetnikov današnje dobe« je bilo »varcevati z vsem kar bi moglo obremeniti produkcijo«.613 Tudi državni rudniki so se v medvojnem casu modernizirali in mehanizirali; v velenjskem rudniku so zasekovalne stroje zaceli uvajati v 30. letih.614 V drugi polovici 30. let se je uprava velenjskega rudnika lahko pohvalila, da je bil že ves obrat »strojno mehaniziran in elektrificiran«.615 SKLEP Kljub fragmentarni naravi, ki se odraža v bežnem preletu cez številne tematske sklope, ki niso nujno vedno medsebojno trdno povezani, se nadejam, da je razprava dosegla svoj namen – skušati predstaviti ali vsaj nakazati širok in mnogoplasten vpliv premogovništva na številne vidike življenja slovenskega obcestva v obravnavanem obdobju. Gospodarski pomen premogovne industrije je mocno vplival na javno sfero, tako da je ustvaril in oblikoval trg za ta pomemben energent, na katerem so se z njim oskrbovale železnice in industrija; tako prve kot tudi druga so pocasi, a korenito preoblikovale slovensko kulturno krajino ter vplivale na naravno okolje. To je mogoce zatrditi tudi za premogovniško industrijo kot pomemben del infrastrukture kapitalisticne dobe, katere vpliv je segal onkraj urbanizacije in industrializacije prej redko poseljenega Zasavja in vse do kmeckih krajev v bližnji in daljni okolici. Zanje je bil razvoj premogovništva dvorezen mec: po eni strani jim je zagotovil trg za njihove izdelke, po drugi pa je onesnaževanje voda grobo posegalo v ustaljen, starodavni ritem kmeckega življenja. Razen v javno je premogovništvo pomembno poseglo tudi v zasebno sfero; ne zgolj posredno kot vir energije za vlake in tovarne ter javna podjetja kot plinarne in elektrarne, temvec tudi neposredno – kot nova vrsta vira energije, uporabnega za kuho in ogrevanje. Res je, da se je premog v ta namen uporabljal 611 Lebar, Posavski premogovniki, str. 136. 612 Arh, Preprecenje nesrec, str. 192. 613 Prav tam. 614 Pušnik, Premogovnik Velenje, str. 28. 615 KLDB, str. 637. 140 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji zgolj pri dolocenih družbenih slojih, zlasti delavstvu in v industriji zaposlenemu zasebnemu uradništvu, ki sta kurjavo od delodajalca prejemala kot del placila, ter pri prebivalstvu v urbanih okoljih. Toda kot vir luci je premog v medvojnem casu zaradi napredujoce elektrifikacije, h kateri je prispevalo tudi vkljucevanje termoelektrarn, ki so nastale zgolj zaradi potreb rudarskih obratov, v javno elektrodistribucijsko omrežje, spreminjal vsakdan širokih slojev slovenskega življa. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 141 Stane Granda TEHNOLOŠKI NAPREDEK, STROJI IN KMETIJSTVO Univerzitetni ucbenik ljubljanske strojne fakultete Energetski stroji in naprave Matije Tume in Mihaela Sekavcnika616 v kazalu ne napoveduje prakticne uporabnosti za zgodovinarja. Res mu knjiga ni namenjena, še bolj pa je res, da cuti za splošno razumevanje zgodovine rabe energije potrebo, da pobliže spozna poglavja mehanika tekocin, rocni mehanizem in vztrajnik, razlicne crpalke, motorje z notranjim izgorevanjem, parne stroje, turbinske ali pretocne stroje. Veliko bolj prakticno uporabno je uvodno poglavje knjige, kjer dobimo osnovna tehnicna metodološka izhodišca. Kot rezultate clovekovega iznajditeljskega duha skozi zgodovino avtorja omenjata vzvod, sekiro, kolo, preproste srednjeveške stroje in naprave in z veliko, za zgodovinarje težko sprejemljivo casovno luknjo koncujeta z današnjimi kompliciranimi roboti. Cloveštvo je potrebovalo stoletja, da so cloveške pripomocke namesto njegovih mišic zacele poganjati druge vrste energije. To je »skok v blagostanje«. Naravne vire energije, ko je rocno mletje nadomestil mlinski kamen, pri namakanju polj pa crpalke namesto nošenja veder, so zaceli nadomešcati energetski stroji. Vodno 616 Tuma, Sekavcnik, Energetski stroji in naprave. 142 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji kolo kot prvi pomembnejši energetski stroj je zacela izpodrivati para. V tem pogledu izpostavlja Heronovo vrteco se kroglo iz okoli 120 let pred. Kr., kar je bil prvi toplotni energetski stroj, ki pa je verjetno vec kot tisocletje ostal brez prakticne uporabe. Na prakticno rabo pare je nato napeljala iznajdba Giovannija de Branca iz 1629. leta, ki je nakazal poganjanje turbine s paro. Odlocilni prelom vidi v iznajdbi parnega stroja Jamesa Watta 1765. leta. Za zgodovinarje je za razumevanje problematike kljucno dolocilo, da je za vse energetske stroje znacilno pridobivanje ali uporaba mehanskega dela. Po namenu so pogonski, gonilni in delavni. Glede na stisljivost delovne snovi pa se delijo na aerohidravlicne, ki imajo nestisljivo delovno snov, in toplotne, po nacinu delovanja pa na volumenske, izrivne in turbinske ter pretocne. »Pogonski stroji so tisti energetski stroji, v katerih se primarna energija, na primer: kemicna energija goriv, jedrska energija, potencialna energija vode, kineticna energija vetra, sevalna energija sonca, posredno ali neposredno spreminja v obliko, ki je koristna za cloveka: v elektricno in mehansko delo, v toploto, svetlobo in zvok. Vsi drugi energetski stroji so delovni stroji, ki jih žene neki pogonski stroj, lahko pa tudi energija cloveških ali živalskih mišic.«617 Pomembno je tudi lociti energetske stroje od energetskih naprav. Te prenašajo energijo, stroji pa pridobivajo in porabljajo delo.618 Sprememba konjske moci (KM), imena stare merske enote za merjenje moci, ki predstavlja dvig bremena z maso 75 kg v eni sekundi meter visoko, v vat (W), danes je KM 735,49875 W, je najbolj povedna vsebina velike spremembe, ki jo je doživelo cloveštvo od prvotne uporabe trošenja energije do današnjih dni. Zamenjava KM z W zaradi uvajanja metrskega sistema predstavlja tudi vsebino tehnicnih sprememb, od opazovanja dela konjev Jamesa Watta v 18. stoletju do njegovih izboljšav parnega oziroma sodobnih strojev. Energetski problemi naših prednikov so bili stoletja povezani predvsem z vsakdanjim življenjem in delom za biološko in družbeno preživetje, sprva kuhanje in ogrevanje, ki so se jim kmalu pridružili transport, kmetijska dejavnost, mlinarstvo in druge obrti, zlasti rudarstvo, kot nacin gospodarske dejavnosti velike vecine prebivalstva. Kljub vsemu je bilo kmetijstvo do predvecera današnjosti kljucnega pomena. Ne kaže namrec prezreti dejstva, da je bila stoletja za mnoge naše mešcane, ki naj bi bili prvenstveno obrtniki in trgovci, kmetijska dejavnost skoraj enakovredna obrti in trgovini, na kar so še nedavno spominjala velika vhodna vrata njihovih hiš, ki so morala dopušcati uvoz vpregi, in raba pritlicnih prostorov in notranjih dvorišc za shranjevanje kuriva, kmetijskih pridelkov, neredko tudi rejo prašicev 617 Prav tam, str. 19. 618 Prav tam, str. 20. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 143 za lastne potrebe.619 Energija kot sposobnost opravljanja dela je stara toliko kot cloveštvo. Prvo jo je zastavilo poljedelstvo, zlasti ko so v obdelovanje zemlje zaceli vkljucevati orodja kot prednike današnjih kmetijskih strojev in živali, ki so jim pri tem pomagale. Problem z energijo se je zaostril, ko je tržni problem zacel spodrivati preživetvenega. Stoletja je bilo vprašanje energije usmerjeno predvsem na vodo, ki je imela poleg pomembne vloge v prometu kmalu vlogo tudi v mlinarstvu in žagarstvu, nato rudarstvu itd. Kolo tudi sicer velja za enega izmed kriterijev uspešnosti neke civilizacije. Ce je problem energije oziroma strojev najprej izpostavilo kmetijstvo in šele kasneje iz njega izhajajoca obrtna specializacija, pa je dejstvo, da so iznajdbe in napredek obrti kot predhodnice industrije pomagale s stroji olajšati kmecko delo in delo cloveku olajšati z rabo energije. Med agrarno in neagrarno gospodarsko dejavnostjo ni nasprotja, je vzajemnost in komplementarnost. Bolj ko sta svobodna znotraj sebe in med seboj, bolj uspešna je družba. Pred uveljavitvijo parnega stroja je bila pri nas poglaviten vir energije tekoca voda. Njena moc je pomagala ustvariti naše prve industrijske centre in s tem oblikovanje krajine. Na Kranjskem bi posebno izpostavili onega ob gornji Krki od Zagradca navzdol prek Žužemberka do Soteske, kjer je bila osrednji objekt znamenita železolivarna, ki je svojo obcasno blešceco kariero koncala z izdelovanjem sestavnih delov za parne kotle. Ob tem velja omeniti še Ajdovšcino, na katere gospodarski oziroma industrijski razvoj je vplival potok, ki ga zaradi vodnatosti imenujejo tudi reka, Hubelj. Ob gornjem toku skoraj neuporabljiva Soca – izkorišcali so jo predvsem za plavljenje lesa – je ob svojem spodnjem toku na desnem bregu onstran Gorice pomagala ustvariti Podgoro, »goriški Manchester«. Izrabljali so 1780 KM njene energije, kar je skoraj 15-krat toliko kot »idrijski kolos«. Parni stroj pomeni zmago industrijske revolucije. Ceprav v tej zvezi z našim ozemljem omenjamo postavitev prvega parnega stroja v ljubljanski cukrarni leta 1835, ki je poganjal vodne crpalke in »dvigalo«, je dejanska in velicastna zmaga parnega stroja na s Slovenci poseljenem ozemlju splavitev prvega parnika v Trstu in dokoncanje železniške povezave med tem pristanišcem in cesarsko prestolnico. Tam je bil sicer že 1819. leta montiran parni stroj v mlin620 in ti so postali nekakšno gnezdo, iz katerih se je »valila« slovenska elektrika (Maribor, Kranj …).621 Železnica ni bila samo prometna zveza, prav tako ni bila samo demonstracijski primer rabe parne energije kot simbola industrijske revolucije, ampak je bila tudi pospeševalec gospodarskega razvoja in urbanizacije. 619 V Novem mestu še v zacetku druge polovice 20. stoletja skoraj ni bilo hiše, ki ne bi imela na dvorišcu svinjaka. Izjema so bile novogradnje. 620 Šorn, Zacetki industrije na Slovenskem, str. 200. 621 Tudi v Novem mestu so sicer šele po I. svetovni vojni nameravali izkoristiti zajetje mestnega ali Seidelnovega mlina. Neki lokalni veljak je to zavrnil, ceš da bo industrija pripeljala v mesto komuniste. 144 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji To se na slovenskem ozemlju kaže v dveh oblikah. Z izbiro trase je usposobila zasavski premogokopni bazen z rudniki Trbovlje, Zagorje in Hrastnik, ki je na eni strani železnici dajal premog, na drugi strani pa ga je ta razvažala naokoli in omogocala kurjenje številnih parnih kotlov in drugih kurišc ter prispevala k nastanku kemicne industrije oziroma, ker je bila energija pomembnejša od surovinskega vira, vplivala na pojav steklarstva. Železniška proga je posredno z nastankom delavnice Južne železnice v Mariboru in cinkarne v Celju, za oboje je bil njen obstoj kljucen, vplivala na oblikovanje industrijskega znacaja obeh mest. Njima dotlej konkurencni Ptuj je ravno zaradi odsotnosti parne prometne povezave zdrsnil v drugo- ali bolje tretjerazrednost. Zanimivo je dejstvo, da je bila Kranjska leta 1841 po številu parnih strojev in njihovi moci celo pred Štajersko, Primorsko s Trstom vred in Koroško, ki je bila brez njih. Seveda je bilo že sredi stoletja drugace. Izpostavili bi tudi, da so bili stroji narejeni v Angliji, Škotski, Belgiji in ZDA, da o Dunaju ali Pragi niti ne govorimo. Sestavne dele za parne stroje je delala tudi železolivarna Dvor. S stroji, tudi na parni pogon, je povezan nastanek Toenniesove strojne tovarne v Ljubljani leta 1867.622 Razmeroma hitro so se parnih strojev oprijele tudi žage. Na Kranjskem so okoli leta 1860 od 462 žag bile kar 3 parne.623 Leta 1880 je bilo na Kranjskem 643 žag, od teh 7 parnih, in 1604 vodnih ter 4 parni mlini. V zvezi s prakticno rabo energije v našem prostoru je treba na prvem mestu omeniti pri nas zaposlenega Ceha Jožefa Ressla (1793–1857), gozdarskega strokovnjaka, ki ga je še bolj kot skrb za gozdove in pogozdovanje izsekanega Krasa zanimal promet, zlasti vodni. Že v svojem kostanjeviškem obdobju naj bi na Krki preizkusil ladijski vijak. Poskuse z njim je nadaljeval po premestitvi v Trst leta 1821 in ga kronal z njegovim patentiranjem 1827. leta. Ceprav se je poskus na ladjici Civetta koncal z eksplozijo njenega parnega stroja, je izboljšava ladijskega vijaka, njen avtor je Šved John Ericsson, 12 let kasneje vendarle omogocila prvo cezatlantsko plovbo. Za izboljšanje prometa oziroma rabe energije so pomembne tudi njegove izboljšave valjcnih in kroglicnih ležajev kot tudi poizkusi z lokomobilami za prevoz potnikov (1821), pnevmatsko pošto in poseben snemljiv kovinski obroc iz mehkejšega železa za železniška kolesa, ki naj bi varoval tirnice pred obrabo. Posebno mesto v vlogi, velikosti in pomenu parnih strojev na našem ozemlju ima živosrebrni rudnik v Idriji. Bil je edino evropsko in celo svetovno pomembno podjetje na našem etnicnem ozemlju. Sledil mu je Trst, ce ga obravnavamo kot gospodarsko celoto. Po velikem in tragicnem vdoru vode v idrijske rudniške jaške leta 1837 so narocili izdelavo posebne parne crpalke (Wasserhaltung), ki je 622 Šorn, Zacetki industrije, str. 204. 623 Felsenbrunn, Statistische tabellen ueber der direkten Steuern, str. 37. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 145 bila ena prvih tovrstnih crpalk v monarhiji. Vrhunec zunanje monumentalnosti parne energije, hkrati pa najavo njenega verjetno nikoli dokoncanega zatona predstavlja 1893. leta izdelana parna crpalka Kley. Prav za idrijske potrebe jo je leta 1893 izdelalo ceško podjetje E. Škoda Plsen. Tudi njena konstrukcija in izdelava sta povezani z vdorom vode leta 1885. Ne recejo ji brez pomena idrijski kolos. Devetnajst-tonski balansir meri nad 10 metrov. Crpalka je delovala z mocjo med 73,55 kW in 147,1 kW, pri polni obremenitvi pa je izcrpala 2500 l vode na minuto. Parni in drugi stroji – uporabljali so že tudi elektricno energijo – so omogocili, da je rudnik 1913. leta pridobil 820 ton živega srebra, kar velja za rekordno kolicino v njegovi zgodovini. Rekonstruirana parna crpalka iz leta 1893 velja za najvecji ohranjeni parni stroj v Sloveniji, ce ne v Evropi. Podobno kot pri idrijskem rudniku živega srebra so parni stroji kot pogonski agregati za crpalke ali druge stroje, poleg dovolj bogate rude, vplivali na nadaljnji obstoj in razvoj številnih rudnikov, zlasti železnih in premogovnikov v severnih nemških predelih Štajerske in Koroške. Cedalje pomembnejša pri njih je bila tudi železniška povezava, ki je ustvarjala gornjesavski metalurški bazen okoli Jesenic, razmahnila Štore in z nenavzocnostjo oziroma neizgradnjo unicila Dvor. Podobno vidimo tudi v nekaterih predelih slovenske Koroške. Kronološko je parni energiji sledila elektricna. Telegrafa, ki so ga gradili hkrati z železnico Dunaj–Trst, do leta 1846 je bila zgrajena do Celja, leta 1849 do Ljubljane, leta 1856 do Postojne in leta 1857 do koncne postaje, ljudje še niso toliko obcutili kot blaginje elektrike, ceprav je z njo povezan. Vendar je na Slovenskem minilo skoraj 40 let od njene verjetno prve omembe pri Vrtovcu leta 1846 do svetlobe prve žarnice v Mariboru leta 1883. Tamkajšnji lastnik parnega mlina Karl Scherbaum je svoj parni stroj povezal z enosmernim dinamom, ki je imel 5 kW moci, in tako prišel do potrebne in od njega toliko obcudovane elektricne energije. Petega maja naslednjega leta naj bi elektricne oblocnice osvetlile lepote Postojnske jame. Podvig je izvedla dunajska firma Siemens - Halske s pomocjo lokomobile in enosmernega dinama z mocjo 12 kW. Leta 1885 je elektrika dvignila kvaliteto ponudbe tudi v termalnem kopališcu Laško. Vec dinamov je poganjalo leseno vodno kolo na Recici. Z elektricno energijo so crpali vodo in osvetljevali objekt. Od 1888. leta je v topilnici svinca v Litiji 125 kW dinamo osvetljeval tovarno, bližnje naselje, železniško postajo in poganjal stroje. Istega leta naj bi že omenjeni mariborski mlinar ob obisku prestolonaslednika osvetlil velik del Maribora, vendar naj bi se že v naslednjih dneh, vse do casa po I. svetovni vojni, mesto vrnilo v razmere pred tem. V spomin na ta dogodek naj bi ostala le svetilka na hiši Grajski trg 7, kar naj bi bila prva javna elektricna svetilka na Slovenskem. Leta 1890 je tovarna lesovine in lepenke v Ceršaku ob Muri prikljucila na vodno turbino dinamo moci 10,2 kW. Takrat so svojo elektriko 146 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji dobile tudi remontne delavnice južne železnice v Mariboru. Leta 1890 so v Savljah pri Ljubljani uporabili elektriko v zajetju mestnega vodovoda. Mariborskemu mlinarju je leta 1893 sledil njegov kranjski kolega Vinko Majdic, ki je na vodno turbino 300 KM navezal dinamo in mestu ponudil presežke energije. Leta 1893 je elektrarno dobil idrijski rudnik živega srebra. Leta 1894 so na Sori za potrebe škofjeloške tovarne klobukov pognali vodno turbino, ki je gnala 15 kW dinamo. Ker je del energije dobilo tudi mesto, štejemo to za prvo javno elektricno razsvetljavo. Sledile so elektrarne v Jelendolu pri Tržicu, Šmartnem pri Litiji, oboje leta 1895, naslednje leto Jesenice in Javornik ter Cerklje na Gorenjskem 1897. leta, Ljubija pri Mozirju, Ajdovšcina, Log pod Mangartom in Kranj 1898. leta, Mislinja 1899. leta itd. V Kocevju je mesto 1896. leta prvo uporabilo elektriko za javne potrebe. Trifazni tok so prvi proizvedli 1896. leta na Fužinah za vevško papirnico. V Ljubljani je prva žarnica zagorela 1. januarja 1898, ko je mesto dobilo svojo parno elektrarno. Prva mariborska elektricna naprava je bila na parni pogon, z dve leti mlajšo laško pa smo dobili prvo napravo za proizvodnjo elektrike na vodni pogon, takrat še z lesenim vodnim kolesom. V tej prvi razvojni fazi so elektricno energijo proizvajali dinamo stroji in je bila, poleg pogona obrtnih oziroma industrijskih naprav, namenjena izkljucno za razsvetljavo lokalnega znacaja. Šele leta 1888 zagori, ceprav le simbolicno, prva javna elektricna cestna svetilka v Mariboru, od leta 1894 pa imamo na Slovenskem prvo javno elektricno razsvetljavo iz elektrarne mešanega tipa v Škofji Loki. Znacilnost za to prvo obdobje uvajanja elektrike na Slovenskem je v dejstvu, da je kljub sorazmerno ugodni geografski in hidrološki strukturi vodotokov v Sloveniji vodilni parni pogon (95 %), ki mu sledi vodni pogon (5 %). Problematicni naj bi bili visoki stroški zajezitve. Dohodki naj bi težko vracali investicijska sredstva, saj je bilo kupcev elektricne energije zaradi visokih cen malo. Prvi elektricni stroji so bili dragi. Pri gradnji elektrarn je cutiti tudi posredni vpliv Južne železnice. Industrijski in drugi obrati ob tej progi so si v primerjavi z drugimi, odmaknjenimi prej priskrbeli elektricno energijo. Prevladovala je izkljucno enosmerna napetost na manjših razdaljah. Šele ko je Nikola Tesla izumil dvofazni in trifazni sistem, so bili položeni temelji za prodor izmenicnega toka. Ob prelomu stoletja, okoli leta 1900, je bilo v Sloveniji že 35 elektrarn skupne instalirane moci 2959.7 kW, ki so bile pretežno industrijske, manj pa so z elektriko preskrbovale dolocena obmocja mestnih ulic. Tudi cisto tehnicno uporabljeni enosmerni tok ni dopušcal preskrbe na daljše razdalje. V tem casu se prav tako zacne uporaba elektricne energije v obrtnih delavnicah. Kmetijstvo pa je zacelo elektriko uporabljati mnogo pozneje. V prvi fazi elektrifikacije na Slovenskem so bili glede lastništva njeni nosilci zasebni podjetniki, ki jim proizvodnja in prodaja toka za trg ni bila glavni predmet Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 147 poslovanja. V zacetku 20. stoletja je vprašanje elektrifikacije Kranjske vse bolj jemal v lastne roke odbor Kranjskega deželnega zbora, ki je hotel koncati stihijsko fazo gradnje malih lokalnih elektrarn. Leta 1910 so dali izdelati projekt krožnega omrežja Kamnik–Radovljica–Idrija–Litija. Sklenili so zgraditi tri vecje: v Medvodah, Završnici pri Radovljici in termoelektrarno v Krmelju. Leta 1911 je bila v Ljubljani ustanovljena državna delovodska šola, ki je glede na bližnje potrebe imela tudi elektroinštalaterski oddelek. V letih 1912–1915 je bila zgrajena HE Završnica (2500 kW). Elektrificirani so bili kraji do Jesenic oz. od Hrušice do Radovljice in Brezij ter do Bleda in Gorij. Elektrarna s približno 50 km daljnovoda 10 kV in 50 km omrežja, prikljucenega na 35 transformatorskih postaj, predstavlja dejanski zacetek splošne elektrifikacije na Slovenskem.624 Po njeni zaslugi je bila Gorenjska vodilna med slovenskimi regijami po elektrificiranosti. Krono gradnje elektrarn pred I. svetovno vojno pa predstavlja zacetek gradnje Fale na Dravi, ki je bila dograjena poleti 1918. Pri njej so imeli kljucno besedo vojni krogi.625 Bila je izjemno sodobna tako po tehnologiji kot industrijski arhitekturi. Imela je sedem agregatov, ki so jih poganjale Francisove turbine. Inštalirana moc je bila 36.750 kW oziroma 50.000 KM. Letna proizvodna zmogljivost HE je bila 220 milijonov kWh. Posluh za naravo so pokazali z gradnjo ribje steze, za »preteklost“ pa dvokomorna splavnica, prek katere je lahko šlo dnevno 10 do 12 splavov. Ob koncu prve svetovne vojne je delovalo 91 elektrarn. Njihova moc je bila 51.934 kW. Še vedno so prevladovale industrijske. Slovenski prispevek k razvoju in rabi elektricne energije predstavlja 1883. leta razvita metoda Jožefa Stefana za merjenje gospodarnosti elektromotorjev. Motorjev z notranjim izgorevanjem ne gre avtomaticno povezovati z avtomobilom. Prvic zato, ker so za pogon avtomobilov skušali izrabiti tudi parne stroje (Nicolas Cugnot), in drugic zato, ker ima tak pogonski agregat bistveno vecjo uporabnost. Motor z notranjim izgorevanjem, bil je dvotaktni plinski motor, je bil izdelan leta 1860 v Belgiji. Istega leta je že dobil elektricni vžig, ki ga je podražil. Iznajdbo je nadgradil Nikolaus August, ki je zgradil štiritaktni motor. Uporabnost je povecal Daimler, cigar motor je bil lažji in uporabnejši. Pritrjen na štirikolesno konstrukcijo je vozil z 18 km/h. Socasno je poizkuse s svojim trikolesnikom delal Karl Benz. Zadnjima dvema pripada ime konstruktorjev prvega modernega avtomobila. Za prva moderna avtomobila prištevamo že prva izdelka Benza in Daimlerja. Emile Levassor in Rene Panhard, avtomobil z njuno avtomobilsko znamko so pred nekaj leti vozili tudi pri nas, sta izdelala prvo vozilo, ki je imelo motor spredaj. Nadomešcanje zunanjosti kocije, ki se je 624 Razvoj elektrifikacije. Dostopno na: http://www.powerlab.uni-mb.si/novo2012/Download/Razvoj.pdf www.powerlab.uni-mb.si/novo2012/Download/Razvoj.pdf (januar, 2015). 625 Osnovna dejstva so posneta po z elektriko povezanih geslih v Enciklopediji Slovenije. 3. zvezek, str. 27. 148 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji ponujala sama od sebe, je bilo razmeroma hitro. Prizadevala sta si narediti avto, ki bi se bistveno razlikoval od kocije in katerega deli bi v celoti ustrezali delovanju avtomobila. Dvovaljni Daimlerjev motor z 2,5 KM je že zmogel 30 km/h. Leta 1901 je Mercedes skonstruiral izpopolnjeno vozilo s 5,9-litrskim motorjem. Med pionirje avtomobila se je vkljucil še Ford in številni za njim. V zvezi z razvojem in predvsem uporabo motorjev z notranjim izgorevanjem je treba omeniti tudi Johanna Pucha (1862–1914). Ta je bil silno navdušen nad iznajdbami Daimlerja in Benza, zato ju je osebno obiskal. Motorje je vgrajeval v motorna kolesa in razvil 21 razlicnih avtomobilskih tipov. Na svojem vrhuncu je Puchova tovarna v Gradcu izdelala 300 motornih koles in prav toliko avtomobilov. Oboji so izstopali po trajnosti in kvaliteti. Ceprav ne gre podcenjevati razvoja avtomobilov, pa za gospodarski in socialni napredek cloveštva niso nic manj pomembni motorji z notranjim izgorevanjem, ki so bili po avtomobilskem vzoru montirani v traktorje in razlicne delovne stroje. Pri zadnjih so najpomembnejši tisti, ki prek razlicnih prenosov omogocajo vecstransko uporabo. Traktorji so postali samostojna, izredno razvejana vrsta delovnih strojev. Njihova temeljna znacilnost je, da nadomestijo živalsko vlecno moc. Izjemnega pomena je dejstvo, da lahko poganjajo tudi nanje prikljucene ali z njimi povezane delovne stroje. To lahko njihov prvotni namen ali obliko, kot je pri raznih kombajnih, popolnoma spremeni. Sprva jih je poganjala para, kasneje motorji z notranjim izgorevanjem. Danes prevladujejo dizelski, ki ga je 1897. leta razvil Rudolf Diesel. Izraz traktor naj bi bil prvic uporabljen leta 1906. Ime so mu dali v tovarni Hart-Parr. Kot je že bilo nakazano, so parni stroji v zgodovini energetike na Slovenskem odigrali izjemno pomembno vlogo. Na eni strani so delovali neposredno, na drugi pa so igrali posredniško vlogo pri elektrifikaciji naših krajev. Naši podjetniki so se jih oprijeli, kolikor so zmogli hitro, pri elektricnih in tistih z notranjim izgorevanjem, ceprav so bili bolj varni tako glede eksplozij kot požarov, pa je cutiti dolocene zadržke. Ce sledimo casopisnim clankom, oglasom in reklamam, opažamo, da je v zacetku 20. stoletja obstajala dokaj pestra in agresivna ponudba, o prodajnih uspehih dunajskih, moravskih, ceških kot tudi nemških in ameriških prodajalcev in njihovih tukajšnjih zastopnikov pa nimamo natancnih porocil o prodaji. Vsekakor je nekaj kupcev bilo, sicer se reklama, in to v slovenskem jeziku, ne bi povecevala. Uvajanje strojev, od parnih prek elektricnih do onih z notranjem izgorevanjem, je med ljudmi vzbujalo razlicna custva, od odklonilnih do navdušujocih. Vsi poznamo znamenito grafiko, na kateri konji znorijo, ko se srecajo z vlakom. Vemo, kakšne težave sta imela kranjski podjetnik Majdic in kranjski deželni odbor zaradi Završnice, kjer pa je v ozadju tudi povsem ideološko liberalno nasprotje. Svojevrsten primer neumnosti, ce smo skrajno obzirni, pa je dolocilo Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 149 iz leta 1904 o prepovedi vožnje z avtomobili in motorskimi kolesi v novomeškem politicnem okraju. C. kr. deželna vlada za Kranjsko v Ljubljani je sporazumno s kranjskim deželnim odborom prepovedala vožnjo z avtomobili po progi deželne ceste od Gorenje Straže do Marince vasi, po progi deželne ceste od Rumanje vasi do Toplic pa ne le z avtomobili, temvec tudi z motorskimi kolesi.626 Najstarejši turisticni kraj na Dolenjskem je imel takrat in ima še danes najvec težav ravno zaradi slabega dostopa. V krajih s slovenskim prebivalstvom, kjer je do predvecera II. svetovne vojne kot gospodarska dejavnost glede na delež prebivalstva prevladovalo kmetijstvo, je bil problem energije dolgo povezan z obdelovanjem in izkorišcanjem kmetijskih površin, predelovanjem žit in žaganjem lesa. Leta 1910 je bil v slovenskih okrajih Štajerske delež kmeckega prebivalstva med 65,1 % v celjskem in 82,6 % v Mariboru z okolico, 39,3 % v beljaškem in 66,8 % v velikovškem, 43,4 % v radovljiškem in 82,5 % v crnomaljskem, 63,5% v Voloski-Podgradu v Istri,80,4 % v tolminskem in 84,2 % v Prekmurju.627 Zelo velik problem modernizacije in ucinkovitosti slovenskega kmetijstva – delna izjema je Prekmurje – je njegova struktura, tako posestna kot naravna. Ce zacnemo pri zadnji, moramo upoštevati dejstvo, da je pri nas prevladoval gozd, ki je za veleposest celo vecinski in znacilen. Ponekod na Štajerskem in zlasti na Koroškem so imeli kmetje v lasti tudi ogromne površine planin. Podatki o posesti nekaterih kmetij, pri tem ne mislimo na nekdanja zemljiška gospostva, so impozantni, toda brez poznavanja njihove strukture povedo dejansko malo. Gotovo je bilo kmetu Aichelbergerju v šmohorskem politicnem okraju, ki je imel 4061 oralov skupnih površin, od tega kar 3869 planin, težje kmetovati kot pa Kramerju iz okraja Slovenj Gradec, ki je imel le 36 oralov skupnih površin, vendar od tega v oralih 6 njiv, 18 travnikov, 2 vrta, 10 gozda, ali Pišljar iz Logatca, ki je imel 90 oralov skupnih površin, od tega 15 njiv, 27 travnikov, 22 pašnikov, 2 vrta in 26 gozda.628 Pa še pri slednjem smo na dokaj trhlih nogah. Med naravnimi lastnostmi 626 Dolenjske novice, 1. 11. 1904. 627 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, str. 111. 628 Podatki so povzeti iz Agrar-Compass, Jahr- und Adressbuch der oesterreichischen Landwirtschaft. Wien, 1916. Prirocnik je nastajal pred I. svetovno vojno, ki pa ga je vseeno prehitela, saj podatkov za Galicijo in Bukovino niso mogli pridobiti. Njegov nastanek so podpirali avstrijsko ministrstvo za kmetijstvo, ustrezni deželni uradi in kmetijske družbe. V bistvu je »agrarna varianta« tovrstnih prirocnikov za industrijo in trgovino. Prispeval naj bi h komercializaciji agrarne dejavnosti. Urejen je po deželah, njihovih politicnih okrajih in znotraj njih po abecedi krajev. V njih so podatki o poljedelskih kmetijah, ki imajo prek 50 ha ali 87 oralov, ciste ali pretežno gozdne obrate z vec kot 20 ha ali 34 oralov, kar je pripomoglo k navajanju številnih kmetij z našega ozemlja, ciste kmetijske ali gozdne stranske obrate kot trgovsko-umetniške, zelenjavne vrtove, hmeljišca in drevesnice, vecje kot 30 arov ali 800 kvadratnih klafter, vinograde, vecje od 70 arov ali 2000 kvadratnih klafter, o pridelavi sladkorne pese ali cikorije na vec kot 3 ha ali 5 oralih, nasadih maka, špargljev in strocnic, industrijskih rastlin, živinoreji …; o mlekarnah in mlecne obrate vkljucno z zadrugami, razne nakupne, prodajne in posebne združbe in korporacije ter sezname industrije pijac, mlinov, lesne in sladkorne industrije, konzerv, kavnih nadomestkov in tobacne industrije. 150 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji našega ozemlja moramo omeniti izjemno kamenitost, zlasti na krasu, kjer je ta bolj pravilo kot izjema. Rentabilnost kmetijskih obratov, prevladovale so polkmetije, je bila zelo vprašljiva in je še kako vplivala na nakup in siceršnji odnos do strojev. Stoletja je prevladovalo pridelovanje žit in njegovo spravljanje je bilo nekakšen praznik, ki bi ga stroji motili. Celo kosa ni bila posebno zaželena, saj je bila slama, ki jo žetev s srpi najmanj poškoduje, izjemno pomembna zaradi slamnatih streh. Vinogradništvo, ce odmislimo prešo, in hlevska živinoreja je novejšega izvora, prav tako tudi gozdarstvo, ki se je zadovoljevalo s sekirami in žagami, suhimi in vodnimi drcami, ni zahtevalo strojev. Rimljani so dolgo casa, vse do obdobja srednjega veka po letu 1000, uporabljali vodno kolo, ni pa sledov, da bi ga uporabljali tudi na našem ozemlju. Vodno kolo na našem ozemlju, razen verjetno kot otroška igraca, ni bilo v rabi. Vsekakor pa to ni samo prvi pomembnejši energetski stroj, ampak je tudi naravna povezava kmetijstva z obrtjo oziroma neagrarom, kar mlinarstvo in žagarstvo nedvomno sta. Žagarstvo je nacelo problem težjega in zahtevnejšega transporta. Z njim je povezano tudi oglarstvo, kjer je transport eno kljucnih vprašanj, tudi zaradi voluminoznosti oglja. Kljub številcnosti vodnih koles pa nimamo študije o njihovih izdelovalcih. Opazno je mnenje Janeza Trdine iz leta 1870:629 »Posebno mlinov ne zna delati ne Dolenec ne Hrovat – še grajski ne veljajo nic, ce je onegavil okoli njih kak dolenski pijancek … Gorje pa kmetu, ki ne razumi sam nic.« Izraba vodne energije je bila najpomembnejša v žagarstvu, saj so bile zlasti Koroška, Štajerska in Koroška zelo gozdnate. Pokritost z gozdom je znašala okoli 50 %, na Goriškem, zaradi Vipavske doline, malo manj. Ponekod, kot na primer na Pohorju (Sveti Primož) ali na ozemlju nekdanjega politicnega okraja Slovenj Gradec (Arlica), kjer se je z žagarstvom ukvarjal velik del posameznih vasi, ni prišlo do koncentracije obratov oziroma nastanka pomembnejše industrije. Nekoliko drugace je bilo na Koroškem, kjer je bilo tudi veliko žag in je ocitno pod vplivom italijanskega kapitala prišlo do precejšnje koncentracije na organizacijskem podrocju, manj pa pri združevanju obratov. Tako najdemo v Podkloštru lesno podjetje »Union v lesu, družbo z o. j.«, nemško »Holzunion«, ki je imela uradno ime še v italijanskem, angleškem in francoskem jeziku. Obstajala je že od leta 1902. Povezovala je parne in vodne žage na Koroškem, Štajerskem in Solnograškem. Žal ni podatkov o njihovi energetski moci. Ukvarjala se je z izdelovanjem in prodajo žaganega macesnovega in smrekovega lesa, vodila pa sta jo Pij in Alfonz Finzi iz Ferrare. Njen kapital je bil le 60.000 K, kar kaže na nizko tehnološko raven oziroma dejstvo, da za tovrstno dejavnost ni bil potreben velik kapital.630 Podatke so sporocali sami kmetje ali pa so za posamezne vasi imeli pooblašcence. Vsekakor navajanje podatkov ni enotno in gotovo ne popolno. Zato ne gre za absolutne podatke, ampak v prvi vrsti za nakazovanje trendov. 629 Trdina, Podobe prednikov, str. 354. 630 Agrar-Compass, str. 1510. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 151 Kranjska je imela veliko vodnih žag, ki pa zaradi pomanjkanja vode, kar je na Krasu pogosto, veckrat niso delovale. Velik problem je bil tudi transport. Zaledje Trsta je nedvomno vplivalo na razvoj lesarstva na Notranjskem, saj so imeli pred I. svetovno vojno parne stroje žaga lastnika Snežnika kneza Schoenburg- Waldenburg, žaga v Markovcu, ki je imela štiri parne stroje, in Lauriceva žaga. Na Gorenjskem so uporabljali paro za pogon žage v Beli Peci, prav tako so jo uporabljali na Dolenjskem na Gorjancih. Parna žaga je bila tudi na Štajerskem v Arji vasi. Drugih parnih žag nam ni uspelo evidentirati pred I. svetovno vojno. Voda je bila pri nas do 19. stoletja, ce odmislimo les, oglje in v manjši meri premog, edini vir energije. Poleg mlinskega kolesa, ki je poganjalo mline, žage in ponekod kovaške mehove, so se najkasneje v 19. stoletju zacele uveljavljati tudi turbine. Plavajoci mlini niso bili samo na Muri, ampak tudi na Dravi in Savi. Pri Brežicah je imelo vsaj dva gospostvo Šrajbarski turn. Vetra ne smemo popolnoma prezreti; ne samo zaradi jadrnic, ampak tudi povecevanja toplotne moci ognja v talilnih peceh, kamor so ga vpihavali z izrabljanjem naravne vleke ali pa vpihavanjem. Poseben problem je odnos naših prednikov do orodja oziroma strojev. Vecina opisovalcev naših kmetijskih razmer, že v gradivih Franciscejskega katastra, navaja kmecki konservatizem kot eno glavnih ovir napredku. Ta ni bil povsod enak. Najslabše je bilo verjetno na Dolenjskem:631 »Kmetom posebno primanjkujejo vozovi, malo kateri ima vec kot enega, treh skoraj nihce. Orodja tudi cisto malo, ali pa je staro in pohabljeno. Celi kmetje po en plug. Muren632 ima plug, ki je podoben škripci, mal slab, plitvo oroc, mesto vodke pa palico. Vindiš.633 dva pluga noben za nic. Ljub.634 ima le dve motiki pri hiši. Skoraj noben gospodar ne zna si orodja sam prirejati ali popravljati. Redek je, ki ume narediti brano. Smatra se skoraj za cudo umetnosti, da je pri Hrastarju635 domaci sin napravil dober plug sam, brez katerega je hiša životarila. Vse drugace na Gorenjskem.« Cetrti problem našega kmetijstva je bila delovna živina, ki je bila stoletja poleg cloveške glavni vir energije. Predvsem imamo premalo v zavesti, da je bila v preteklih stoletjih bistveno šibkejša in manjša ter da je do izboljšav prišlo po zaslugi kmetijskih družb z nekajdesetletno zamudo v casih, ko so se zaceli uveljavljati parni stroji v prvi polovici 19. stoletja. Pa še tu so velike razlike znotraj slovenskega ozemlja. Že od antike so sloveli noriški oziroma koroški konji.636 Po njih so še posebno sloveli Ziljani, ki so »furali« na cestah proti Benetkam. Sledili so jim Gorenjci, Kraševci in Štajerci. Najslabše je bilo na Dolenjskem, pa še tu 631 Prav tam, str. 285. 632 Kmet iz okolice Straže. 633 Vindišar, oskrbnik Langerjevega gradu Bršljin. 634 Ljubic, kmet iz Dolenje Straže. 635 Kmet iz Bršljina? 636 O konjih glej v ZAP I, str. 381–382. 152 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji so bile razlike med vzhodno oziroma na Šentjernejskem polju in zahodno, kjer so prevladovali »hrovaški« bosancki, ki so jih kupovali v Karlovcu in okolici. Ti so bili obicajni tudi v Beli krajini. Prav to neurejeno stanje pri vlecni živini, kot stoletja glavnega vira energije, je bilo tudi zaradi vojaških potreb – Kranjska je bila soseda Benetk oziroma Italije, s katero se je naša nekdanja domovina stalno bojevala – prvo »energetsko vprašanje«, za katero je država sistematicno poskrbela. In še to bistveno po tem, ko je bila dograjena železniška proga v Trst oziroma Pragersko–Cakovec 1861, Zidani Most–Sisak 1862, Maribor–Celovec 1863 in Celovec–Beljak 1864, Ljubljana–Trbiž 1870, Pivka–Reka 1873. Stihija je bila kljub dejstvu, da je država podpirala konjerejo že od druge polovice 18. stoletja, ocitna. Šele 1869. leta je pospeševanje konjereje prevzela državna komisija kmetijskega ministrstva. Zdi pa se, da je bilo pri tem bolj kot gospodarske vzroke cutiti vojaške potrebe. Tako so bili za pomoc pri transportih prek gora potrebni težki mocni konji (Koroška, Gorenjska, del Štajerske), v širši okolici Maribora, kjer je bilo rekrutacijsko obmocje 5. dragonskega polka, tudi jezdni in podobno na Krasu. Zelo ilustrativni, cetudi odmislimo razlike v površini in prebivalstvu, so podatki o številu konj po okrožjih 1780. leta:637 ljubljansko 9201, postojnsko 3398, novomeško 5680, mariborsko 21.204, celjsko 12.839, beljaško 11.561. V bistvu nam ilustrirajo premožnost tamkajšnjega prebivalstva in njegovo gospodarsko aktivnost, bolj na neagrarnem kot agrarnem podrocju. Novomeško okrožje je bilo gotovo bolj kmetijsko kot ljubljansko, pa ima vendar to nesorazmerno vec konj. Promet proti Trstu in Reki je tu jasno cutiti. Povsem drugace pa je treba brati primerjavo števila konj po deželah v letih 1869/1910:638 Kranjska 19.782/ 27.153 konj, slovenska Koroška 14.288/17.843, slovenska Štajerska 24.565/22.292, Primorska 5330/5361. V slovenski Štajerski se je zaradi gospodarskega in tehnicnega napredka že pojavil dolgotrajni trend upadanja števila konj. Primorska je ostajala prakticno na istem, Kranjska in Koroška sta imeli še vzpon, pri cemer je koroški manjši od kranjskega, celoten trend pa gre navzdol po 1910. letu.639 Pri Kranjski je na pocasnejše upadanje konj verjetno vplivalo notranjsko gozdarstvo oziroma na splošno dovažanje do železniškega omrežja. Gre za tako imenovane lokalne proge, pri cemer pa dolenjsko oziroma belokranjsko težko štejemo v to zvrst: Radgona–Ljutomer (1890), Ljubljana– Kamnik (1891), Celje–Velenje (1891), Ljubljana–Kocevje (1893), Ljubljana–Novo mesto (1894), Brezovica–Vrhnika (1899), Velenje–Dravograd (1899), Prvacina– Ajdovšcina (1899), Grobelno–Rogatec (1903), Hodoš–Murska Sobota (1907) in Kranj–Tržic (1908). Te so bile za konjerejo zelo usodne. Znamenita tekma med 637 Prav tam, str. 393. 638 Prav tam, str. 385. 639 Prav tam, str. 385. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 153 kocevskim vlakom in konjsko vprego, ki se je koncala s smrtjo živali, ni zgolj epizoda. Tako je v desetletju po dograditvi železniške proge do Ljubljane oziroma Trsta število konj najprej upadlo, nato pa narastlo. Vsekakor je bil konec oziroma veliko zmanjšanje furmanstva sredi 19. stoletja eden najvecjih gospodarskih problemov Kranjske640 in Koroške, ki je bila zaradi zapoznele gradnje železnice še bolj prizadeta in je zacela kratkotrajno zaostajati. Na precejšnjih delih slovenskega ozemlja je bil problem transporta povezan tudi z vrsto živine.641 Njena delovna sposobnost je bila odvisna od telesnega ustroja, narave in pasme, izurjenosti, starosti, zdravja, prehrane in opreme konj ter nacina vprege. Konj na uro prehodi 3,6 km in porabi pri malo vecjih vzponih dve tretjini moci za premagovanje lastne teže in premagovanje trenja koles voza. Toplokrvni konji so hitrejši, vendar manj zmogljivi. Pocitek konja mora trajati tretjino delovnega casa. Vol je mocnejši kot konj, njegova storilnost pa je ľ konjske pri isti teži. Vec casa porabi za pocitek zaradi prežvekovanja. Krave, ki so jih uporabljali pri poljskih delih in celo vlacenju hlodov iz gozda, imajo tretjino konjske storilnosti. Na Dolenjskem so napori Kranjske kmetijske družbe, da bi izboljšali pasme tako glede mlecnosti krav kot delovnih sposobnosti, naleteli na skoraj nepremostljivo in iracionalno oviro, ker so kmetje zahtevali enobarvne pasme in so pisane oziroma lisaste bike odklanjali. Za kmetijstvo velja konj praviloma kot manj primeren, zato naj bi silil gospodarja k iskanju dodatnega dela ali bolje zaslužka. Ko je Janez Trdina opisoval življenje in delo kmeckih furmanov, povezanih z dvorsko železolivarno, je zapisal: »… tudi drugi ljudje, zlasti gospodarji si prislužijo lahko lep denar z vožnjo rude, kamenja, drv, etc. ali tudi oni nic nimajo, vse gre fuc, žive slabeje od kmetov, ki ne žive na taki priliki.«642 O furmanstvu in mesarstvu je tudi zapisal: »Že marsikteri je zvozil grunt v Ljubljano, masikteri ga pa je zaklal (= vozarija in mesarija je že mnoge upropastila).«643 Marsikje so v konju videli razsipništvo in bahaštvo, statusni simbol. Še do nedavnega je bil v Prlekiji in na Murskem polju pravi kmet le tisti, ki je imel konja. Kmet brez konja je želar. Konj ima velike prednosti na urejenih in za promet usposobljenih cestah. Pri nas so bile lokalne, zlasti obcinske vaške ceste in poljske poti v zelo slabem, 640 Dr. Janez Bleiweis ni slucajno med drugim napisal publikacije, ki so še kako v povezavi z našim »furmanstvom« Praktisches Heilverfahren bei den gewöhnlichen innerlichen Krankheiten des Pferdes nach den Grundsatzen der praktischen Tierarzneischule in Wien (1838, 1840, 1843, 1847, 1854), Bukve za kmeta, kako se ima pri kupovanju, plemenenju, reji in opravljanju konj sploh obnašati, da bi jih bolezni obvaroval in v njih vnanjih in notranjih boleznih sam sebi svetoval in pomagal (1843, in Was hätte in Innerkrain bei dem in Folge der Laibach-Triester Eisenbahn aufhörenden Fuhrwerkverdienste zur Hebung der landwirtschaftlichen Produktion zu geschehen, und in welcher Art sollte sich die Landwirtschaftgesellschaft in Krain bei dieser wichtigen Frage beteiligen? (1856), ki je pred tem izhajala v nadaljevanjih tudi v Novicah. 641 Bantan, Kmetijski stroji in orodje, str. 21–24, 642 Trdina, Podobe prednikov, str. 291. 643 Prav tam, str. 297. 154 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji pogosto celo neprevoznem stanju. V številnih primerih, cas vecinoma še ni bil tako odlocilen kot danes, je bilo govedo na podeželju pripravnejše. Odslužene vole so zmastili in prodali. Trst je bil nenasiten trg. Konj je bil zaradi svoje obcutljivosti veliko bolj zahteven, pa še prodati ga ni bilo mogoce, saj konjskega mesa vecina naših prednikov ni uživala. Nasploh je bilo za posedovanje konj in zlasti usmerjenost v prevozništvo potrebnih vec parov živali. Na Murskem polju so dolocena dela zahtevala le enega konja, po možnosti neparno število, da ne bi medtem bil parni konj neraben. Trdina v citiranem delu na vec mestih piše, kako so prebivalci ob srednji Krki, zlasti okoli Straže, bili neusposobljeni za prevozništvo. Imeli so slabe vozove in slabe konje. Zato so vecino hlodovine za železniške pragove za progo Zidani Most–Sisak – takrat so tamkajšnje hraste v veliki meri izsekali, odkupovalni center je bil Videm nasproti Krškega – Šentjernejcani prepeljali in dobro zaslužili s svojimi posavskimi konji, ki so jih uvozili iz hrvaškega Posavja. Razširjenost in uporaba konj je bila na slovenskem ozemlju v casu pred I. svetovno vojno zelo enakomerna. Nedvomno je bila vodilna dežela Koroška, zlasti njen zahodni del oziroma Ziljska dolina, ki je imela v konjskem transportu dolgo tradicijo. Ker so bili konji, kljub razvoju železniškega prometa in delno prav zaradi njega, dovoz do železniških postaj, tu kmetje s petimi in vec konji niso redki. Ko so marsikje rasle tovarne pogonskih strojev, so tukajšnji kmetje našli svojo »konjsko« nišo in z njo dobro služili. Kmet Schabus iz Jeniga je imel kar 25 konj, znana družina Rizzi iz Koc 15. Vaška skupnost Skobice, ki je imela 150 ha zemlje, od tega 146 ha gozda in le 3 ha pašnika, je redila kar 35 konj, kar jasno pove, da so imeli veliko travnatih in nekaj njivskih površin (oves) v najemu. Po konjih je slovela tudi Štajerska, zlasti njen severovzhodni del. Tu najdemo celo Konjerejsko zadrugo za sodnijski okraj Laško in Celje s sedežem v Arji vasi, 1. savinjsko konjerejsko zadrugo v Braslovcah, Zadrugo za rejo žrebet v Ljutomeru (za športne je bila posebna tu in v Brežicah), Polskavi. Specializirane zadruge za noriške konje, ki so izrazito delavni, so bile v Slovenj Gradcu, Lipnici, Konjicah, Ormožu in Središcu ob Dravi.644 S konji je verjetno služil tudi Hans Jeschounig iz Arje vasi pri Celju, ki je imel 60 konj. Na Kranjskem je po konjih slovela okolica Radovljice. Ceprav so bili konji nepogrešljivi, pa niso nujni sestavni del velikih kmetij. Pri številnih velikih kmetijah in nekdanjih gospostvih so jih imeli malo ali sploh ne, ampak so jih raje najemali z vozniki vred. Nekateri so hoteli biti glede transporta neodvisni in se ocitno niso zanesli na okoliške »furmane«. To vidimo pri vecjem kmetu Zorku iz Družinske vasi pri Šmarjeških Toplicah, ki je imel 5 konj, ali pa nekdanjih gospostvih, kot so baron Gagern iz tržno usmerjenih Mokric, ki jih je imel 10, njegov sorodnik grof Auersperg iz Leskovca tudi toliko, grof Schoenborn 644 Agrar-Compass, str. 927. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 155 iz Crete, mariborski okraj, tudi 10 konj. Drugace je tam, kjer so se ukvarjali z gozdarstvom, na primer Crni vrh pri Idriji, ali tudi lesno industrijo kot Goriany z Gorjancev z 8 konji ali dr. Bertsche na Pogancih, ki je iz krompirja kuhal špirit in je potreboval 12 konj. Pri takih primerih se clovek sprašuje, ali ni tolikšno število konj tudi pokazatelj konzervativnosti. Pri konjih ne gre zanemariti tudi custvene navezanosti na živali. Le tako lahko razložimo, da je imel Ulm iz Klevevža 32 konj, njegov sorodnik Ulm iz Zavrca pa 19 konj. Pri posestniku Warren-Lippit iz Spodnjega Brega pri Ptuju, ki je imel kar 57 konj, pa gre, poleg ekonomije, verjetno tudi za reprezentanco, ki jo pogosteje vidimo na takratnem Ogrskem. Ne eno ne drugo pa ne bi bilo mogoce, ce ne bi imeli v posesti tudi obcasno zamocvirjenih kislih travnikov, katerih trava konjem zelo ugaja. Cilj mehaniziranja kmetijstva je bilo hitreje in ceneje opraviti doloceno delo. V veliki meri so ga dolocali podnebje, oblike tal, kakovost zemlje, nacini obdelovanja, vrste rastlin, posestna razmerja, razpoložljivost delovnih moci, viri energije, gospodarska moc645. Kmetijski stroji morajo biti zaradi naglega dela dobro izkorišceni. Že tako njihova specializacija, kot so košnja, žetev, mlacev …, omejuje njihovo casovno rabo. Da so rentabilni, morajo opraviti vec dela, kot ga je bilo potrebno za njihovo izdelavo in vzdrževanje. Zahtevajo tudi dodatne prostore za njihovo hrambo in vzdrževanje. Med najstarejšimi kmetijskimi stroji646 je gepelj. Je vprežni »konjski ali goveji« stroj, ki prenaša moc vprežne živine. Ni energetski stroj kot vodno kolo. Fizikalno je v bistvu vzvod z dvema rocicama. Glede na nacin montaže je nizki ali ležeci in visok. Uporablja se na stalnem mestu in je poganjal predvsem mlatilnice, slamoreznice in nekatere druge naprave. Znacilno je, da slabo izkorišca moc delovne živine, hkrati pa jo zaradi enakomerne hoje v krogu še muci. Za delo v slabem vremenu je za živino še dodatno nevaren, prav tako pa je zaradi utrujanja živine v pogonu malo casa, najvec dve uri, ali pa je treba živino menjati. Zahteva tudi veliko ravnega prostora, ki ga na naših kmeckih dvorišcih obicajno primanjkuje. Seveda pa je gepelj dobil pravi smisel, ko je lahko poganjal stroj, ki je bil obicajno pod streho, na suhem in v senci. Predvsem je bil namenjen mlacvi, za katero pa je stroj leta 1786 odkril Škot Andrew Meikle oziroma 1797. duhovnik Benjamin Georg Pesser iz okolice Braunschweiga. Leta 1834 sta Americana brata Pitt naredila mlatilnico, ki je locevala zrnje od plev. Leta 1831 je v Ameriki Mc Cormick razvil kosilnico za žito, nekateri pa tam in v Evropi stroje za spravljanje nadzemnih delov rastlin na travnikih in njivah. Tako so nastali vilasti, kolutasti, grabljasti ali vretenasti obracalnik, žitni kosilniki z napravo za vezanje snopov ali brez nje. Na slovenskem etnicnem ozemlju so se mlatilnice in kosilnice zelo razširile. Najdemo jih prakticno pri vsakem vecjem posestvu. Nekoliko manj je bilo sejal645 Bantan, Kmetijski stroji, str. 39. 646 Prav tam, str. 86. 156 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji nikov in trosilnikov gnoja. Za vse to je bila potrebna živalska vprega, zelo razširjene so bile tudi mlecne centrifuge za izdelavo masla. Ker so se potomci nekdanjih zemljiških gospodov skušali v družbi uveljaviti kot veleposestniki, imamo pri mnogih obcutek, da je bila njihova posest pri nekaterih tudi stvar casti in znak odprtosti. Kako je mogoce biti uspešen v kmetijstvu, je na Kranjskem pokazal plebejski lastnik gospostva Ribnica Anton Rudež. Posest je obsegala 1799 ha, od tega v ha 43 njiv, 4 vrta, 172 travnika, 5 pašnika, 1578 gozda. Redil je 10 konj, 16 govedi, 8 prašicev, 31 kokoši, imel mlin, parno in turbinsko žago, prodajal sloveci ribniški fižol, zelje, sadje, les, mleko, divjacino, klavno in vzrejno govedo, imel pa je le kosilnico in mlatilnico. Seveda so nekateri popolnoma obupali in razprodajali, nekateri pa so v sodobnem kmetijstvu videli edini vir preživetja in možnost življenja, kot so ga poznali njihovi predniki. Že omenjeni baron Gagern z Mokric, ki je imel 1800 oralov zemljišc, od tega 49 njiv, 150 travnikov, 10 vrta in 1591 gozda, je redil 10 konj, 16 govedi, 40 prašicev, 60 kokoši, si pomagal z mlinom in žganjarno, prodajal vse vrste žit, slamo, seno, krompir, deteljno seme, zelenjavo, sadje, sadno vino, les, maslo, ribe, perjad, jajca, drevesnico, divjacino, klavno in vzrejno živino. Imel je 4 sejalnike, 2 kosilnici, mlatilnico in mlecno centrifugo. Vincenc Bachler iz Racjega je bil lastnik najbolj industrializiranega veleposestva na slovenskem Štajerskem. Imel je 1038 oralov zemlje, od tega v oralih 400 njiv, 10 ribnikov, 100 pašnikov, 250 travnikov, 28 vrta, 250 gozda; redil je 12 konj, 110 govedi, 20 prašicev, imel je tovarno bucnega olja, špirita, stisnjenih droži; prodajal vse vrste žit, grah, grašico, slamo, krompir, krmilno peso, zelje, seno, zelenjavo, cvetje, sadje, sadno vino, les, mleko, ribe, divjacino, klavno živino in prašice, vzrejno živino. Imel je 3 sejalnike, 2 kosilnici, mlatilnico, trosilec gnoja in mlecno centrifugo. Podobne primere bi lahko našli tudi na Koroškem. Na Kranjskem647 naj bi že 1835. leta na Fužinah Fidelis Trpinc uporabljal škotsko rocno mlatilnico. V desetih urah je opravila delo 24 mlaticev. Po mnenju našega takratnega vodilnega kmetijskega strokovnjaka Hlubeka naj bi bila rentabilna le tam, kjer pridelajo 500 mecnov žita, to je 1000 mernikov žita. Leta 1837 sta za žitne mlatilnice in cistilnice namesto vejalnika navduševala že omenjeni Trpinc in grof Barbo z Rakovnika, cigar rodbina je bila do I. svetovne vojne ena tehnicno najnaprednejših v kmetijstvu. Rakovniški grašcak je priporocal tudi plug za okopavanje krompirja in koruzni sejalnik, ki pa sta bila primerna le za velike kmete. O konkretni rabi teh prvih strojev nam je za Dolenjsko nekoliko podatkov zapustil Janez Trdina, ki ga je kmetijstvo neverjetno pritegovalo. O oskrbniku gradu Zalog pri Vavti vasi ob Krki nad Novim mestom piše: »Mnogo se dela z mašino. Sejati je poskusil, pa se je prevec neenako sejalo, menda ni mašina bila 647 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 157 prava. Fižol se ruži z mašino, koruzo je mlatil, kako sedaj ne vem. Mlativnico (mašino) naredil mu je nek Vide. Žito se kosi ali žanje …«648 Kasneje je bil ravno tam na obisku po žetvi: »V Brajtenovem mlatilnico gonita po dva konja (par po 2 uri) in zmlati se na dan res da 25 mernikov ali osem mlaticev bi tudi to storilo. Smoletova649 pa na dan po 80 mernikov. Klaricovo je Vide popravil dobro, da ne pušca dosti semena. Pile poganške650 pa ni znal prau udelati, moral jo je narediti v pravem redu Hocevar.«651 Mimogrede smo zvedeli tudi o domacih vzdrževalcih strojev. Klaric je imel na Zalogu 1870. leta tudi plevelni in ogrebni plug. Bolj gremo proti koncu 19. stoletja, vec kmetijskih strojev najdemo na naših veleposestvih. Pogosto dobimo vtis, da so nekateri nekdanji grašcaki, ki niso vec hoteli biti nekdanji plemici in rentniki, iskali svoj prostor v družbi prav v modernizaciji kmetijstva. Oglejmo si opis gospodarstva rakovniške grašcine pri Mirni 25. junija 1890. leta: »Visokorodni g. grof. Barbo… sprejel je nas prav prijazno ter nam zacel sam razkazavati njegovo obširno posestvo. Najpred peljal nas je g. grof v kolarnico, kjer smo videli raznovrstno poljedelsko orodje, kakor Cugmajerjeva orala,652 navadne lesene brane, siksakaste železne brane, travniške brane, železni tridelni valjar, razruševalca, markerja, sejalni stroj s zajemalnimi kolesci, oralo za izkopavanje krompirja itd. Vse to orodje ogledali smo si glede sostave ter slišali, kako važno je za obdelovanje tamošnje zemlje in na kakov nacin ga je rabiti. Najbolj zanimalo nas je med poljedelskim orodjem Sakovo653 rajelno oralo z Slikovo uprežno pripravo. To oralo rabi za globokejše oranje zemlje, ki se dandanes tako zelo priporoca v poljedelstvu. In po pravici. Kajti izkušnje v druzih naprednih krajih nam dejansko spricujejo, da nam v globokeje obdelani zemlji dajejo sadeži dosti lepše in vece predelke. Prav bi bilo, da bi se tudi pri nas pricelo z globokejem oranjem izboljševati rodovitnost zemlje; ki bi nam lahko dajala se dosti lepše pridelke kakor nam jih daje sedaj. To oralo ogledali smo si še tegadelj še posebno natancno in gospod grof ukazal ga je tudi navlasc vpreci, da smo se dejansko prepricali, kako globoko orje. Oralo bilo je vpreženo z dvema paroma volov in je rezalo 36cm. globoko brazdo. Oralo delalo je kaj lepo in hitro tako, da smo bili vsi iznenadeni. Želeti bi le bilo da bi se to oralo tudi drugod pri nas udomacilo, kakor se je že v druzih sosednih deželah, kjer je poljedelstvo na višji stopinji. Po tem ogledu razkazal nam je gospod grof goveji hlev, v katerem smo videli veliko število dobro rejenih vprežnih volov. V hlevu bilo je povsod opaziti 648 Trdina, Podobe prednikov, str. 6. 649 Smole, lastnik gradu Grm nad Kandijo, onstran Krke pred Novim mestom. 650 Žaga gradu Poganci, verjetno ob Težki vodi, kjer je še danes. 651 Trdina, Podobe prednikov, str. 319. 652 Zugmayerjevi plugi. 653 Sackov plug. 158 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji lep red. Posebno pa nas je zanimala tukaj hlevska oprava, ki je zares izgledna Hlev je primerno visok, zracen in svetel. Staje so trdno tlakane, da se ne more nic tekocih gnojilnih snovi izgubili. Odtekajoco gnojnico pa odpeljujejo iz hleva v gnojnicno jamo obzidani jarki. Kaj prakticno napravljene so tudi jasli, ker so pregrajene za posamezne glave, tako dane more živina krme raztrošati. Ob casu frišne krme je korist takšnili jasli posebno ocitna. Jasli so sicer popolnoma lesene, ter bi lahko doticuo pregrajo vsak brez posebnih stroškov sam napravil. Videli smo tudi kako so trosili po stajah gips; katerega priporocajo umni kmetovalci posebno zarad tega, ker pridržuje v sebi vse gnojilne pline, ki bi sicer uhajali v zrak ter se zgubili na škodo poljedelstvu. Poleg hleva ogledali smo si veliko gnojnišce, gnojnižcno jamo in pumpo, s katero pridno zalivajo gnoj. Od tukaj smo izbrali pot pod noge ter odšli proti marofu Dobu.654 Potoma razkazoval nam je g. grof njegovo polje ter razložil uredbo njegovega gospodarstva. Povedal nam je kolobarjenje, s katerim prideluje na polji vecinoma krmo. To zaradi tega, ker mu obeta živinarstvo najvec dohodka. V resnici smo videli na polji pridelovati mnogovrstne krmske rastline kakor deteljo, mešanico grašico z ovsera, turšico, ajdo in goršico. Vsi sadeži bili so lepi, polje pa kaj dobro obdelano. Cez dobre cetrt ure hoda prišli smo na travnike, ležece nizdoli pod marofom na obeli straneh potoka Mirne. Na travnikih videli smo zopet veliko poducnega. Gospod grof pustil je nam na ljubo delati hkrati s tremi stroji, ki rabijo vecim posestnikom za košnjo in za sušenje sena. To so bili kosilni stroji, stroj za obracanje sena, in stroj za grabljenje sena. Delo teh strojev bilo je prav dobro in hitro Lahko se je izmed nas vsak preprical, kako koristno jih je rabiti, kjer je veliko košnje in kjer primankuje v to potrebnih delalnih moci. Nazaj grede postali smo pri podu stojecemu na potoku Mirni. V tem podu ogledali smo si mlatilnico, cistilni mlin, stroj za robkanje turšice in slamoreznico, katere goni mimo tekoca voda s pomocjo vodnega kolesa. Tako vporabljene tekoce vode nahajamo žalibog pri nas malo, klub temu, da bi se je lahko na mnogih krajih izkoristili za enake namene. Od tod odšli smo gor v marof Dob. Tukaj ogledali smo si prostorne svinjake, ki so na novo zidani po angleškem nacinu, kateri so posebno dobro urejeni za hitro pokladenje krme in hitro snaženje korit. Nadalje razkazal nam je g. grof goveji hlev, kateri nas je posebno zanimal. Šteli smo v njem nad 60 glav molzne govede, ki je deloma Belanskega plemena, deloma pa je domace krvi. Gospod grof hoce s casoma rediti le Belansko živino, ker mu ta zaradi izvrstne mležnosti svoje obeta najvec dohodka. Zategadel je zopet pred kratkem nakupil na Koroškem desetero glav izvirne Belanske živine. Lepo rejene živali smo z veseljem gledali. Oprava hleva je isto tako izgledna kakor v Rakovniku. Najbolj iznenadili so nas pa v hlevu trije Bohinjci, ki opravIjajo vsa dela pri živinii. Videli smo jih tudi mlesti, 654 Tako kot Rakovnik požgan med II. svetovno vojno. Danes del najvecjih slovenskih zaporov. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 159 ter se prepricali kako dobro in urno jim gre to delo od rok! Drugace boljše nego pri ženskah. Na Švedskem, Angleškem itd. je obicajno, da možki molzejo. Sicer je pa taka molža povsod priporocIjiva, koder so vecje mlekarije. Ko smo vsi ogledali hlev in živino, napotili smo se v sirarijo. Pred sirarnico pa nas je pogostil g. grof z pijaco in jedilom. Pri tej priliki zahvalil se je vodja gospod Dolenc v imenu zavoda za preprijazni sprejem za dobrovoljno razkazovanje gospodarstva in za veledušno postrežbo. Gospod grof zahvalil se je tej napitnici ter izjavil, da smo ga z našim prihodom razveselili. Po okrepcavi šli smo v sirarnico, kjer smo videli zopet obilno poducnega, V sirarnici nam je g. grof pred vsem razložil uredbo njegovega mlekarstva, ki obstoji v izdelovanji finega namiznega surovega masla in napravljänji pustega sira. Nadalje nas je soznanil z raznimi mlekarskimi stroji in orodjem, ki nam rabijo v dosego njegovega namena. Pred vsem nas je zanimal tukaj stroj za posnemajne mleka po imenu „centrifiža“ ali „separator“, katero odlocuje smetano od posnetega mleka s pomocjo sredobežne sile. Tak stroj je velike važnosti za vece mlekarije; kjer je mogoce mleko takoj po molži posneti, vsled cesar so mlecni izdelki popolnoma sladki. To centrifižo gonijo z roko ter posnemajo v eni uri do 100 1. mleka. Poleg tega stroja videli smo tudi Holstajnsko vertikalno pinjo, katera jim rabi za izdelovanje surovega masla in sirni kotel, v katerim sesirijo razgreto mleko z dodanim sircnikom. Ogledali smo si tudi sirni nož, sirno zajemalko, sirni motric, sirno stiskalnico, katere rabijo pri napravi sira. Nacin izdelovanja sira, kakoršnega tam napravljajo, opisal nam je kaj poucno tamošnji sirar. Iz sirarnice šli smo še v sirno klet, kjer smo videli par sto hlebov sira razlicne starosti, od najmlajsega do popolnoma dozorelega. Naposled bilo je nam ogledati še nacin naprave sladkega sena ali sladko „enzilažo“, katero v novejšem casu tako zelo priporocujejo za kraje, kjer ne morejo sena vsled neugodnega vremena dobro sušiti in katere se je za kmetijski napredek vneti g. grof tudi že pri nas na Kranjskem poprijel. V to nam je bilo iti iz marofa še na St. Rupersko cesto, kjer so na senožeti poleg ceste ležeci napravljali sladko seno. Po kratki vožnji prišli smo na kraj mesta, kjer smo se prepricali o vspešni napravi tacega sena. Gospod grof nam je razložil, kako je treba seno v kupu stiskati, da se segreje do 70° C. in kako je potem ravnati, da ostane sladko ves cas do porabe. Kakor g. grofa dvoletna skušnja uci, je naprava sladkega sena kaj vspešna ter se prau dobro sponaša se posebno z ozirom na to, da mu odpadejo stroški za sušenje sena. Tako stisnena krma ran ostane sladka in popolnonia zdrava, ker se vsled velike vrocine v stisnenem kupu ugonobijo vse glivice, ki bi sicer utegnile kvariti krmo. Bilo je že zvecer blizu 10 ure, ko smo si pri mesecnim svitu ogledali zadnji ta poucni predmet na Rakovniški grajšcini. Gospodu grofu, ki nam je do zadnjega vse blagovoljno razkazoval, zahvalili smo se potem se jedenkrat hvaležnim srcem 160 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji za njegovo požrtovalnost.«655 Opisa mokronoške grašcine, kjer so se ukvarjali z živinorejo, žal ni. Gornji opis je eden redkih, ki nam zelo podrobno opisuje takratno veleposestvo, tudi z vidika rabe strojev. Ocitno so izkorišcali reko Mirno, ki je poganjala vodno kolo, to pa nekatere stroje, niso pa imeli parnega stroja. Pogrešamo omembo konj, ki so jih gotovo imeli, niso pa igrali kakšne pomembnejše vloge. Posebno se velja ustaviti ob dejstvu, da jih ni sprejel ekonom, ampak grof osebno, ki je bil kmetijski strokovnjak, saj je obiskoval ugledni klosteneuburški zavod. Izdelke mlekarne in sirarne je prodajal na Dunaj. Iz nekega opisa veleposestva Klevevž ob obisku grmskih ucencev 22. julija 1902 zvemo,656 da ima veleposestvo na potoku pod gradom montirano lastno turbino, ki je povezana s prenosno kovinsko vrvjo, ki poganja mlatilnico, slamoreznico, reporeznico, rebeljnik za koruzo, žago za drva in poganja dinamo, ki daje elektriko grajski stavbi, hlevom in poganja crpalko za vodo in zalivanje zelenjavnega vrta. Njegovi lastniki Ulmi niso bili tako slavni in ugledni kot grofje Barbo, sloveli pa so kot dobri vinogradniki. Parni stroji so se uveljavljali predvsem v žagarstvu in mlinarstvu. Glede slednjih je treba posebno izpostaviti Petra Majdica (1823–1908), znanega zlasti po kranjskem mlinu, ki ga je opremil z vodnimi turbinami, njegovo delo, tudi z modernizacijo, pa je nadaljeval drugi sin Vinko (1885–1924). Najstarejši Franc je nadaljeval tradicijo prvotnega ocetovega valjcnega mlina v Jaršah, ki ga je gnala para, tretji sin Peter (1862–1930) pa se je uveljavil v Celju oziroma na Spodnji Hudinji in Škofji vasi, a se je kmalu posvetil tekstilu. Cas parnih mlatilnic je pri nas nastopil predvsem po I. svetovni vojni, ko so lokomobile kupovali tudi vecji kmetje. V obdobju, ki ga obravnavamo, so navedbe parnih mlatilnic redke. Navajata jih lastnik Pogancev dr. Bertsche in Ulm iz Zavrca. Parne stroje so uporabljale tudi nekatere zadruge. Mlekarska zadruga v Naklem je imela mlecno centrifugo in parno turbino. To je imela tudi tista v Vodicah z mocjo 10 KM, pa zasebna mlekarna v Medvodah, mlekarna v Dobravi pri Ljubljani je imela pasterizator, dva hladilnika in bazen za mleko, tista v Rovi pri Radomljah pa je imela parni kotel. Neki stroj z 1 KM je imela tudi zadružna mlekarna v Spodnji Polskavi. Motorni pogon, sicer ne pove, kakšen, so uporabljali na žagi Karla Kopaca v Slovenski Bistrici, bencinski motor 28 KM pa v Mariborski mlekarni, centrali za oskrbo s higienskim mlekom. Bencinski motor in parni stroj je imela tudi mlekarna v Šent Lovrencu pri Trebnjem. Podatkov o rabi elektricnih motorjev v kmetijstvu pred I. svetovno vojno – bili naj bi na Škofjeloškem – nam ni uspelo najti. Prav 655 Poducni izlet gojencev kmetijskega zavoda na grašcini Rakovnik in Mokronog. Dolenjske novice, 15. in 31. 7. 1890. 656 Kmetovalec, 31. 8. 1902. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 161 tako ne vemo, ali je kakšen kmetijski stroj poganjala tudi mala hidroelektrarna v Luknji pri Precni na Dolenjskem. Za starejšo zgodovino pogosto trdimo, kako napredno vlogo so imeli samostani v kmetijstvu. Okoli leta 1900 so se pri nas pojavili trije novi. V resnici sta bila Pleterje in Sticna obnovljena, a sta morala dele svoje nekdanje posesti odkupiti od Verskega zaklada. Sticna, ki je bila nekdaj po obdelovalnih površinah najvecji fevdalni gospod na Dolenjskem, je imela 239 ha površin, od tega v ha 39 njiv, 5 vrta, 39 travnika, 7 pašnika in 148 gozda. Redili so 7 konj, 61 govedi, 45 prašicev, 90 kokoši in imeli 25 cebeljih panjev. Imeli so kosilnico in mlatilnico ter mlecno centrifugo pa tudi žago in mlin, ocitno na vodni pogon. Kartuzija Pleterje je imela 1512 ha, od tega 158 njiv, 15 vrta, 113 travnika, 28 pašnika, 1196 gozda. Redili so 6 konj, 14 govedi, 12 prašicev in 40 kokoši. O strojih ni podatkov. Trapisti v Rajhenburgu so imeli 556 ha zemlje, od tega v ha: 44 njiv, 43 travnikov, 33 pašnikov in 227 gozda. Redili so 7 konj, 67 govedi, 16 prašicev, 103 kokoši in imeli 30 cebeljih panjev. Zaposlenih je bilo 80 oseb, vecina je bila verjetno bratov in nekaj zunanjih. Imeli so tovarno cokolade, izdelovali liker in sir ter imeli opekarno. Podatkov o strojih ni. Kot vidimo, je nekaj stikov z modernizacijo kmetijstva imela le Sticna. Kmetijska šola na Grmu pri Novem mestu je bila razmeroma nova. Njen namen je bil izboljšati kmetijstvo na Dolenjskem. Pricakovali bi, da so bili zaradi vzgoje novih kmetov neke vrste idealna vzorcna kmetija. Imela je 60 ha zemlje, od tega v ha 10 njiv, 1 vrta, 2 trtnice, 16 travnika, 2 pašnika in 20 gozda. Gojili so 30 govedi, 20 prašicev, 100 kokoši in imeli 40 cebeljih panjev. Imeli so sejalnik, kosilnico, mlatilnico in 2 mlecni centrifugi. Vinograde so ocitno imeli najete. O konjih in strojih ni podatkov. Ocitno je bilo predrago, vprašljiva je bila tudi rentabilnost. Obravnavano problematiko posredno potrjuje tudi zbirka pogonskih strojev v kmetijstvu v Tehnicnem muzeju Slovenije v Bistri, kjer so razstavljeni gepelj, parni stroji in stabilni motorji. Najstarejša lokomobila je iz leta 1903 in še vedno deluje, najstarejši traktor pa iz leta 1920. Ceprav dobimo številne podatke o strojih na podeželju, pa nam jih o pogonskih manjka. O tem, da bi kdo kupil rabljeno parno mlatilnico 5 KM in 3 parne stroje 6, 12 in 18 KM s kotli vred, ki so jo v slovenskem jeziku oglašali že junija 1888, ni podatkov.657 Ocitno so bili predragi, prenerodni in pretežki. Teža, široka železna kolesa zaradi slabih poti, sklopljiv dimnik z rešetkami, ki je prepreceval izpadanje isker, in predvsem cena so bile previsoke ovire. Lokomobile so se v casu med obema svetovnima vojnama v vecjem številu pojavile na Štajerskem. Spremljanje oglasov in reklamnega gradiva nam kaže, da je bil trg izredno odprt, saj posredniki ponujajo ameriške, angleške, nemške in seveda avstrijske stroje in orodja, ki jih izdelujejo predvsem v Spodnji Avstriji in na Ceškem. V 657 Kmetovalec, 30. 6. 1888. 162 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji obravnavanem casu so pogoste tožbe razlicnih kmetijskih strokovnjakov, da je delavce v kmetijstvu težko dobiti, predvsem pa so predragi. Kljub temu ni mogoce potrditi, da bi prav to pospeševalo nabavo kmetijskih strojev. Kritiki kmetijstva so vedno izpostavljali konservativnost kmetov. Odvisnosti med obsegom kmetije in številom in vrsto strojev ni mogoce potrditi. Morda so izjema mlecne centrifuge, ki pa so delovale na rocni pogon. Vsekakor so bili stroji za majhne kmete predragi, še posebno energetski. Akumulacija je bila v kmetijstvu prenizka. Struktura kmetije in njena specializacija je gotovo imela dolocen vpliv, vendar je bil verjetno kljucen oseben odnos do strojev in napredka. Številne reklame in zastopniki razlicnih proizvodnih in trgovskih podjetij nam potrjujejo predvsem prepricanje, da cas napredka, mehanizacije in vse vecje zamenjave cloveškega in živalskega dela naših krajev ni obšel. Verjetno pa ni nihce pricakoval, da bo to trajalo do druge polovice 20. stoletja. Granda: Tehnološki napredek, stroji in kmetijstvo 163 3. FOSILNA GORIVA 164 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Vodopivec: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu 165 Peter Vodopivec OD VODNIH KOLES K PARNIM STROJEM, OD LESNEGA OGLJA K PREMOGU Kot je v svoji disertaciji Premogovništvo na Slovenskem do sredine 19. stoletja in v vec razpravah o razvoju železarstva v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja opozoril Jože Šorn, so zacele avstrijske oblasti že v zacetku druge polovice 18. stoletja pospeševati kopanje premoga in njegovo uporabo v nekmetijski proizvodnji, zlasti železarstvu, cemur je sledilo živahno iskanje in odkrivanje nahajališc premoga v razlicnih delih slovenskega ozemlja, od Krasa in Dolenjske do spodnje Štajerske in Koroške. Vseeno je bilo uveljavljanje premoga kot kuriva oz. energetskega vira celo v manufakturnih in industrijskih obratih v širšem notranjeavstrijskem prostoru v prvi polovici 19. stoletja še zelo pocasno.658 Od zgodnjih kopov so se obdržali le vecji premogovniki z nahajališci kvalitetnejše rude; marsikje se je pac pokazalo, da so bila nahajališca premoga preskromna ali pa je kopanje prenehalo, ko premoga ni bilo mogoce vec prodati bližnjim porabnikom, saj so bili stroški prevoza preveliki, povpraševanje po premogu pa je bilo omejeno in pravega trga zanj še ni bilo. 658 Šorn, Premogovništvo, str. 67–70; glej tudi clanek Katarine Keber v tej knjigi. 166 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Vojne s Francozi, nastanek Ilirskih provinc in recesija, ki je sledila, so proces posodabljanja nekmetijskih proizvodnih obratov in z njo porabe premoga v notranjeavstrijskih deželah še upocasnili, pri cemer naj bi se zacele razmere spreminjati v drugi polovici tridesetih let 19. stoletja, kar naj bi bila sprva predvsem posledica modernizacije prevaljske železarne bratov Rosthorn in z njo povezanega izkopa premogovnika v Lešah, v štiridesetih letih pa tudi že uveljavljanja tehnoloških novosti in novih proizvodnih postopkov v drugih manufakturnih in industrijskih obratih.659 Prve parne stroje – znanilce nove industrijske dobe so na ozemlju s slovenskim prebivalstvom uvedli v proizvodnjo le nekaj let za tem, ko se je v zacetku tretjega desetletja 19. stoletja v Avstriji zacel pospešen razvoj v smeri moderne industrializacije; že v dvajsetih in tridesetih letih so zacele z delom strojne bombažne predilnice v Ajdovšcini, Ljubljani in Preboldu, tehnicno prenovo pa so doživljale tudi stare in odpirale vrata nove steklarne, opekarne, papirnice in cistilnice sladkorja. Toda modernizacijski procesi so bili na jugu monarhije precej pocasnejši in manj dinamicni kot na njenih industrijsko razvitejših obmocjih. Modernizacijska prizadevanja so se v prostoru med Alpami in Jadranom zvecine omejevala na uvajanje posamicnih tehnicnih izboljšav in nekmetijsko gospodarstvo v prvi polovici 19. stoletja še ni doživelo temeljitejših strukturnih sprememb, kar so zaskrbljeno opažali že sodobniki. Pocasno uveljavljanje moderne tehnologije v industriji v notranjeavstrijskih deželah med drugim ponazarja pocasna rast števila parnih strojev in njihove pogonske moci v primerjavi z rastjo števila in moci parnih strojev v industrijsko najrazvitejših deželah Cislajtanije, pri cemer je po mnenju avstrijskega gospodarskega zgodovinarja Gustava Otrube Avstrija kljub povprecni rasti porabe premoga za 8,6 % na leto, kar je bilo hitreje kot v Nemciji in Franciji, v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja šele vstopala v »obdobje pare«.660 Leta 1841 je bilo v avstrijski polovici monarhije v industriji, rudarstvu in gradbeništvu v uporabi 224 parnih strojev z 2819 konjskimi mocmi, od tega 212 z 2603 konjskimi mocmi na Ceškem, Moravskem, v Šleziji in spodnji Avstriji, le 7 s 166 konjskimi mocmi pa v deželah s slovenskim prebivalstvom (in še ti so delovali le v treh krajih – v Ljubljani, Idriji in Trstu). Na Štajerskem so parni stroj uvedli v proizvodnjo le v cistilnici sladkorja v Gradcu, na Koroškem pa ga v predmarcni dobi še niso postavili v nobenem obratu. Deset let pozneje (1852) je v razlicnih podjetjih v Cislajatniji delovalo 671 parnih strojev s skupno 10.878 konjskimi mocmi, med njimi na slovenskem ozemlju 27 s 515 konjskimi mocmi.661 659 Prav tam, str. 68–70. 660 F. Good, Der wirtschaftliche Aufstieg, str. 51, 60. 661 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 199; Grafenauer, Zgodovina, str. 228–229; Šorn, Zacetki industrije, str. 200. Podatki o številu v industriji in nekmetijskem gospodarstvu delujocih parnih strojev v Cislajatniji v predmarcni dobi se v literaturi nekoliko razlikujejo. Sandgruber tako navaja Vodopivec: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu 167 Nekmetijsko gospodarstvo je torej v notranjeavstrijskih deželah v prvi polovici 19. stoletja še ohranjalo predmoderno, predindustrijsko podobo, glavni energetski vir pa je ostajala voda. Najpomembnejša nekmetijska proizvodna panoga je bilo še naprej železarstvo, ki je na ozemlju s slovenskim prebivalstvom po obsegu proizvodnje in tehnicni plati opazno zaostajalo za železarskimi obrati na severnem Koroškem in severnem Štajerskem. Na Koroškem se je z zviševanjem plavžev, podaljševanjem talilnega casa in z uveljavljanjem pudlanja proizvodnja surovega železa od dvajsetih do srede štiridesetih let 19. stoletja povecala s 14.000 na skoraj 35.000 ton letno, na Štajerskem je v istem obdobju porasla z 12.000 na 37.000 ton, medtem ko se je na s Slovenci poseljenem ozemlju treh dežel – Štajerske, Koroške in Kranjske – dvignila z 2250 na 4650 ton letno.662 V predmarcni dobi so na ozemlju s slovenskim prebivalstvom železovo rudo še vedno iskali in kopali na razmeroma obsežnem obmocju, od Karnijskih Alp, Pokljuke in Jelovice na zahodu do Suhe krajine in novomeške kotline na vzhodu, toda v vecini je bila slabe kvalitete. Najdišca so bila skromna, med železarskimi podjetji pa so prevladovale majhne fužine, železarske delavnice in kovacnice, vezane na tradicionalne proizvodne postopke, vodne pogone in lesno oglje.663 Nekateri vecji podjetniki, kot Ruardi na Jesenicah, Auerspergi v Dvoru in Eggerji na Koroškem, so poskušali proizvodnjo posodobiti in jo združiti s predelavo, drugi, manjši pa so se v novih razmerah težko znašli. Sredi 19. stoletja niso še v nobenem od železarskih obratov na ozemlju s slovenskim prebivalstvom uvedli parnega stroja, prvega so leta 1852 postavili v železarni Štore, še v sedemdesetih letih pa so vodo iz rudnikov marsikje dvigovali s pomocjo cloveške ali živalske sile in tudi kladiva na vodni pogon so bila, kot je opozarjal Jože Šorn, še naprej v rabi. Z gradnjo železnice in vse vecjo porabo se je sicer izkop premoga tudi v notranjeavstrijskem prostoru vse od zacetka štiridesetih let 19. stoletja naglo poveceval, toda na s Slovenci poseljenem ozemlju so še vsa štirideseta leta vec kot 70 % (celo do 78 %) vsega izkopanega premoga nakopali v rudniku v Lešah, ki je dobavljal premog železarni v Prevaljah.664 Železarji in deželni gospodarstveniki na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, ki so od tridesetih let 19. stoletja dalje pozivali h gospodarski modernizaciji in prevzemanju tehnicnih novosti, so bili kljub nacelni podpori razvoju vseh panog obrti in industrije prepricani, da so »najvecji zaklad alpskih dežel njihove gore« in da si gospodarske prihodnosti notranjeavstrijskih dežel ni mogoce predstavljati podatek, da je v Cislajtaniji v industrijskih podjetjih leta 1841 delovalo 224 parnih strojev z 2819 konjskimi mocmi, po Grafenauerju jih je bilo 231, po Šornu pa jih je bilo v avstrijskih »dednih deželah« v uporabi 223. 662 Grafenauer, Zgodovina, str. 232. 663 Šorn, Oris zgodovine železarstva, str. 64. 664 Pickl, Wirtschaftliche und gesellschaftliche Veränderungen, str. 198; Šorn, Zacetki industrije, str. 231– 232; Šorn, Premogovništvo, str. 69. 168 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji brez železarstva.665 Jakob Schelliessnig, železarski strokovnjak, doma iz Libuc pri Pliberku, in pozneje nadzornik železarskega podjetja grofa Eggra, je v porocilu na obcnem zboru koroške kmetijske družbe leta 1835 celo menil, da bi propadu železarskih delavnic na Koroškem sledil propad celotne dežele,666 medtem ko je prvi upravnik vrta kranjske kmetijske družbe Fran Xaver Hlubek v razmišljanju o vplivu gradnje železnice na štajersko gospodarstvo devet let pozneje (1844) ugotavljal, da bi bila »Štajerska brez montanske industrije v financnem oziru enaka nicli«.667Avstrijske alpske dežele, ki so bile sredi 18. stoletja med vodilnimi proizvajalkami surovega železa v Evropi, so v predmarcni dobi – kljub nagli rasti proizvodnje železarskih obratov na Ceškem in Moravskem – še proizvajale okoli dve tretjini avstrijskega surovega železa, pri cemer sta bili najpomembnejši središci notranjeavstrijskega železarstva obmocji Erzberga na Štajerskem in Hüttenberga na Koroškem. Toda avstrijsko in notranjeavstrijsko železarstvo je v predmarcni dobi povprecno 4- do 5-odstotno rast še dosegalo brez temeljitejše tehnološke prenove, saj je bilo uvajanje moderne tehnologije z zamenjavo lesenega oglja s premogom, parnimi stroji, modernimi plavži, pudlanjem in valjarnami zelo pocasno.668 Železarji so med glavnimi vzroki za pocasno modernizacijo železarstva in upadanje prodaje notranjeavstrijskih železarskih izdelkov na tujih, zlasti južnoitalijanskih in levantinskih trgih naštevali previsoke davke in življenjske stroške, pomanjkanje kapitala, previsoke izvozne carine in vse vecjo konkurenco cenenega švedskega in britanskega železa, s katero notranjeavstrijska železarska podjetja, kar zadeva ceno in kolicino proizvodnje, niso mogla tekmovati.669 Avstrijsko železarstvo bi se moralo zato, kot so trdili, usmeriti predvsem na domaci trg, kjer naj bi mu država še naprej zagotavljala monopol in zašcito. Železarji so bili tako med najglasnejšimi zagovorniki togega avstrijskega prohibitivnega sistema, njihove zahteve po zašciti pred tujo, posebej angleško konkurenco pa so še v štiridesetih letih 19. stoletja podpirali tudi v Združenju za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v Gradcu,670 kjer so se sicer tedaj že zavzemali za postopno liberalizacijo avstrijske carinske politike. Nic manj škodljiva kot tuja naj bi bila, kot je v celovški Carinthii že leta 1822 opozarjal Jakob Schelliessnig, nelojalna konkurenca med železarji doma. Schelliessnig se je zato zavzel za povezovanje koroških železarskih podjetij v 665 Blätter für Landwirtschaft und Industrie, I. Heft. 666 Blätter für Landwirtschaft und Industrie, III. Heft, str. 34 667 Hlubek, Einfluss der Eisenbahnen, str. 7. 668 F. Good, Der wirtschaftliche Aufstieg, str. 54–56. 669 Šorn, Zacetki industrije, str. 220; Vodopivec, O socialnih in gospodarskih nazorih, str. 238–239. 670 Nemško: Verein zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und Gewerbe in Innneroesterreich. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1837 in se je po razširitvi na Zgornjo in Spodnjo Avstrijo leta 1843 preimenovalo v Verein zur Beförderung der Industrie und Gewerbe in Inneroesterreich und dem Lande ob der Enns. Glej Vodopivec, O socialnih in gospodarskih nazorih, str. 228–232. Vodopivec: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu 169 združenje, h kateremu bi lahko pristopila tudi železarska podjetja sosednjih dežel, v združenju povezani železarji pa naj bi nato dolocali skupne, za vse obvezne minimalne cene, organizirali skupno prodajo in skladišca ter poskušali s pomocjo avstrijskih oblasti doseci posebne ugodnosti pri prodaji notranjeavstrijskih železarskih izdelkov v Beneciji in Lombardiji.671 Vendar za Schelliessnigove pobude o povezovanju železarskih podjetij med podjetniki na Koroškem in v Notranji Avstriji ni bilo posluha in Schelliessnig je tudi kasneje kriticno opozarjal na »sebicno tajno kramarijo«, ki z nezaupanjem in nelojalnim tekmovanjem škoduje železarstvu. V tridesetih letih je spodbujal k posnemanju povezovanja švedskih in štajerskih železarjev in koroških proizvajalcev svinca, hkrati pa tudi k razširjanju ustreznih tehnicnih in naravoslovnih znanj in ustanovitvi tehnicne šole v Celovcu. Na zboru koroške kmetijske družbe leta 1833 je tako govoril o prelomnih posledicah naglega razvoja mehanike, fizike in kemije in poudarjal, da je rezultat tega razvoja mocna konkurenca, ki se ji lahko postavi po robu le zelo preudaren podjetnik. Brez temeljitih sprememb naj bi pac tudi železarstvo ne imelo prihodnosti, pri cemer pa bi moralo »napredovati s premislekom«, nacrtno in ob kriticnem merjenju lastnih moci. Schelliessnig je bil sicer leta 1833, ko je proizvodnja surovega železa v notranjeavstrijskih deželah opazno rasla, preprican, da »koroška montanska industrija« uspešno stopa v korak z razvojem v drugih avstrijskih deželah, toda v isti sapi je poudarjal, da bo lahko to mesto ohranila le, ce se bo tehnicno izpolnjevala in prilagajala zahtevam casa. Pri tem je še naprej mislil predvsem na izpopolnjevanje železarskih obratov ob tradicionalni uporabi lesenega oglja in šele pozival k raziskovanju možnosti uporabe koroškega premoga pri predelovanju železove rude. Hkrati pa je pritrjeval tudi sicer razširjenemu stališcu, da je notranjeavstrijsko železo boljše od angleškega in torej lahko z njim tekmuje, ce že ne v ceni, vsaj v kvaliteti. Zato bi se morali koroški železarji v prvi vrsti usmeriti ne k povecevanju proizvodnje, temvec k ohranjanju njene kvalitete, saj domaci trg zahteva predvsem kvalitetno blago, le kvalitetno železo pa bo konkurenci cenenega britanskega navkljub našlo kupce tudi na tujih trgih.672 Sredi tridesetih let 19. stoletja je bil tako tudi Schelliessenig mnenja, da industrija »državno upravo« upraviceno poziva, naj zagotovi ne le varnost »oseb in lastnine«, temvec tudi zašcito pred tujino, ustrezne prometne možnosti ter prepotrebne izobraževalne ustanove, ki bodo zaposlene usposobile za soocanje s tujo konkurenco. Med ovirami, ki so oteževale hitrejši razvoj železarstva, naj bi bila sicer tudi pomanjkanje kapitala in vztrajanje železarjev pri starem, ustaljenem nacinu dela, toda med železarskimi podjetniki je vladalo optimisticno prepricanje, 671 Carinthia, 12, N. 3, 19. Jänner 1822, str. 27–30, N. 10, 9. März 1822, str. 83–87. 672 Blätter für Landwirtschaft und Industrie, III. Heft, str. 22–35. 170 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji da je tehnicna modernizacija koroškega in štajerskega železarstva z uvajanjem najzahtevnejših predelovalnih in proizvajalnih postopkov le vprašanje casa. Nekateri udeleženci razprav o razmerah v koroškem in štajerskem železarstvu, med njimi profesor kmetijstva in naravoslovja na celovškem liceju Matija Ahacel, so se v drugi polovici tridesetih let zato zavzeli za upocasnitev napovedane gradnje južne železnice, dokler se ne bo avstrijsko železarstvo usposobilo za proizvodnjo železniških tirnic. To bi kljub nekoliko vecjim stroškom, kot je v pismu guberniju v Ljubljani leta 1838 pisal Ahacel, prevoznikom, ki bodo z železnico izgubili pomemben vir zaslužka, omogocilo pravocasno preusmeritev v druge pridobitvene dejavnosti, železarstvu pa cas za razvoj, ki ga potrebuje, da bo zadostilo zahtevam železniške gradnje.673 Na Dunaju se seveda na takšne pobude niso ozirali in so odobrili uvoz angleških tirnic za južno železnico, kar je – kot povsem razumljivo – ocenil tudi Jakob Schelliessenig. Vlada naj bi, kot je zapisal v clanku z naslovom Nekaj dobronamernih besed koroškim železarskim podjetjem, objavljenem leta 1837 v celovški Carinthii, s privolitvijo v uvoz »angleškega železa« rudarskim in železarskim podjetjem jasno sporocala, da imajo vse možnosti za proizvodnjo železa, da pa morajo »quanto et quali« proizvajati, kar se potrebuje, kajti ce tega ne zmorejo ali nocejo, bo »prišlo v deželo angleško železo«, saj zaradi »pocasnega napredovanja in indolence« domacih železarjev ni mogoce »prekiniti železniške gradnje«.674 Schelliessnig je hkrati v clanku ponovno pozval k povezovanju koroških železarjev in jim poocital, da so za razmere v koroškem železarstvu in njegove omejene proizvodne sposobnosti v najvecji meri krivi sami, v Carinthii pa mu je pritegnil tudi grof Georg Thun, lastnik fužin in železarskih obratov v Ravnah na Koroškem. Že v prvem letniku glasila Združenja za podpiranje in pospeševanje industrije in obrti v Notranji Avstriji Notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega lista675 se je razprava o železarstvu na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem preselila tudi na njegove strani. Nepodpisani pisec je oktobra leta 1839 v listu ponovil kritike na racun železarjev, ki se nocejo »seznaniti z novimi teorijami« in vztrajajo pri »slepi empiriji«, med glavnimi ovirami hitrejšega razvoja notranjeavstrijskega železarstva pa naštel zastarelo proizvodno tehnologijo, pomanjkanje energije za uvajanje novosti in »sladko lagodnost« lastnikov železarskih obratov, ki pocivajo na v »preteklih casih od ocetov pridobljenem perju«. Po njegovem mnenju so imele notranjeavstrijske dežele 673 ARS, AS 15, Reg. VIII, 31-3 (1839–40), št. 2748 (podatek mi je že pred leti ljubeznivo posredoval dr. Jože Šorn). 674 Carinthia, 27, N. 24, 17. Juni 1837, str. 98–100. 675 List, ki je zacel izhajati leta 1839 v Gradcu, se je najprej imenoval Inneroesterreichisches Industrie und Gewerbe-Blatt, leta 1844 pa se je preimenoval v Allgemeines Industrie und Gewerbe Blatt. Vnaprej citiram skrajšano IIGB. Vodopivec: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu 171 izjemne naravne razmere za železarsko proizvodnjo, celo boljše kot Anglija, saj naj bi imele bogato, lahko topljivo rudo, vse vrste goriv, ugodna sredstva za njihov dovoz do proizvodnih središc in obilo vodne sile. Zgled »blešcece uspešnih« in »casu primernih« prizadevanj in vlaganj podjetnikov v takšnih razmerah naj bi bili železarni na Prevaljah na Koroškem in v Neubergu na Štajerskem, pa tudi železarska podjetja na Ceškem in Moravskem. »V cem je moc angleške železarske industrije?« se je vprašal anonimni kritik notranjeavstrijskega železarstva. »V mehaniki!« si je odgovoril. Angleški železarski obrati naj bi nedvoumno razkrivali, da je njihova velikanska, za železarje v Notranji Avstriji cudežna proizvodnja prav posledica uvajanja strojev, medtem ko notranjeavstrijske fužine in železarske delavnice zvecine še naprej uporabljajo zastarele proizvodne naprave na vodni pogon. K takšnemu stanju naj bi pripomoglo zmotno prepricanje, da je merilo napredovanja železarske industrije le kvaliteta, ne pa tudi cena in kolicina proizvedenega železa. O kvaliteti notranjeavstrijskega železa naj sicer ne bi bilo dvoma, toda notranjeavstrijsko železarstvo bo lahko z angleškim tekmovalo šele, ko bo tudi kolicinsko povecalo in hkrati pocenilo proizvodnjo. Ugovori železarjev, da v notranjeavstrijskih deželah za živahnejšo rast proizvodnje primanjkuje ustreznih goriv, naj bi bili po prepricanju pisca clanka povsem neutemeljeni. Z uvajanjem strojev naj bi se tako kot cas in material, ki sta potrebna za proizvodnjo, zmanjševala tudi poraba goriv, obenem pa naj ne bi bilo nikjer receno, da je »treba proizvajati tam, kjer goriva ni«. Proizvajalec bi se moral pac kot »nomad« seliti tja, kjer je rude in goriva dovolj, in v »dolinah notranjeavstrijskih dežel« naj bi železove rude, gozdov, vodnih sil in premoga, ce bi se ga potrudili poiskati, ne primanjkovalo. Tisto, kar naj bi notranjeavstrijski železarji potrebovali, naj bi tako ne bili železova ruda, gozdovi in premog, temvec »znanje, pogum, mocna volja, enotnost in združitev razpršenih moci«. Kot naj bi razkrival zgled ceških in moravskih železarskih podjetij, bi lahko z izpopolnjenimi stroji brez vecje porabe premoga in drugih goriv znižali proizvodne stroške in dvojno dvignili proizvodnjo že v obstojecih železarskih obratih, notranjeavstrijske dežele pa naj bi imele tudi vse pogoje za ustanovitev velike akcijske železarske družbe, ki bi »izrinila angleške železarske izdelke iz avstrijskih dežel in pristanišc in z angleškim železom tekmovala na levantinskih in sredozemskih tržišcih«.676 Železarji so takšnim kritikam odlocno ugovarjali in ponavljali, da so možnosti širjenja železarstva v notranjeavstrijskih deželah zaradi pomanjkanja primernega premoga in omejenih zalog lesa omejene, nove tehnike in novi postopki pa resda znižujejo proizvodne stroške, vendar tudi kvaliteto železa. »Napredovanju velikana (tj. Velike Britanije) se je mogoce upreti le s ‹preizkušenim orožjem›, 676 IIGB I, N. 48, 12. October 1839, str. 189–191, N. 49, 16. October 1839, str. 193–4. 172 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji to je s ponudbo »odlicnega notranjeavstrijskega železa ob slabšem in cenenem tujem«, je še istega leta 1839 nepodpisanemu kritiku v Notranjeavstrijskem industrijskem in obrtnem listu odgovarjal upravnik fužin grofa Widmanna v Paternionu na Zgornjem Koroškem, Johann Mentitsch. Po Mentitschevem mnenju so kritiki avstrijskega in notranjeavstrijskega železarstva pocenitvi in povecanju proizvodnje pripisovali prevelik pomen, saj naj bi nižja cena nikakor ne smela znižati kvalitete železa, povecana kolicina proizvedenega cenenega železa pa naj bi sama zase še ne zagotavljala višjega dohodka. Pri tem naj bi razvoj notranjeavstrijskega železarstva, ki je od srede 18. stoletja – kljub »javno priznanemu« problemu pomanjkanja goriv – napravilo velikanski napredek, omejevale naravne razmere. Koroške gore naj bi bile sicer »še vsepovsod pokrite z gozdovi in proizvodnjo železa bi bilo z razpoložljivimi sredstvi še mogoce povecevati«, toda minilo ne bo niti desetletje, ko bodo morale nove in stare fužine zaradi pomanjkanja goriv zapirati vrata. Mentitsch ni pocasnega uvajanja premoga v železarstvu niti omenil, železarjem pa je priporocal, naj se posvetijo premišljenemu in postopnemu izpopolnjevanju svojih obratov, vendar naj pri tem vsega obstojecega ne spreminjajo in nadomešcajo z novostmi po tujih zgledih, zlasti pa ne poskušajo proizvodnje na vsak nacin poceniti na racun kvalitete »priznano dobrega (domacega) surovega železa«. Sicer pa naj bi konkurenca angleškega železa na domacem, avstrijskem trgu ne povzrocala vecje škode, saj naj bi avstrijsko železarstvo ne bilo sposobno zadovoljiti vseh domacih potreb, pred vdorom angleških »špekulantov« pa ga je »šcitila ocetovsko skrbeca vlada«.677 Da je med železarji prevec nezaupanja, kar zadeva uvajanje tehnicnih novosti, je ugotavljal tudi tedaj vodilni štajerski montanisticni strokovnjak in profesor na graškem Joanneumu, Peter Tunner. Po njegovem prepricanju je bil eden glavnih vzrokov, da avstrijskim in notranjeavstrijskim železarjem ni uspelo zadostiti potrebam gradnje železnic, v nesorazmernem in neusklajenem razvoju železarske proizvodnje glede na nagel porast zahtev železniške gradnje. Tunner je tudi sam zastopal stališce, da bi morali gradnjo železnic nekoliko upocasniti in pocakati železarsko proizvodnjo, ki se je – kot naj bi kazala železarska podjetja v Krieglachu, Rottenmannu in Leobnu na Štajerskem in v Mislinji na Koroškem – marsikje z »velikimi žrtvami zacela modernizirati in si prizadevala nadoknaditi zamujeno«. Pri gradnji severne in raabske železnice naj bi tako ne bilo treba uvoziti »niti palice« angleških tirnic, ce bi se z gradnjo za leto dni manj hitelo. Po Tunnerju ni bilo dvoma, da je bilo notranjeavstrijsko gospodarstvo v perspektivi sposobno proizvajati tudi najzahtevnejše vrste tirnic, in to boljše kvalitete, kot so bile angleške, o cemer naj bi se sam preprical v kraju Frantschach na Koroškem, vendar naj bi za to potrebovalo cas. Avstrijske tirnice naj bi bile 677 IIGB I, N. 69, str. 367–368. Vodopivec: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu 173 dvakrat vzdržljivejše kot angleške, ki naj bi se hitro obrabljale, v tej luci pa naj bi bile tudi cenovno ugodnejše, pri cemer naj bi njihova cena še padala. Tudi Tunner je sicer, kot je zapisal, v »gotovem upanju, da se bo ponovno izkazala njegova uporabnost«, podpiral prizadevanja po postopnem uvajanju premoga v proizvodnjo in predelavo železa in jekla, toda pozivanje k naglemu povecevanju proizvodnje in celo gradnji velikih železarskih obratov, ki bi v nekaj letih proizvodnjo povecali za vec sto odstotkov, je bilo po njegovem mnenju – med drugim zaradi negotove trajnejše preskrbe z gorivom (tudi premogom) – povsem nerealno.678 Predmarcna razprava o prepocasni modernizaciji notranjeavstrijskega železarstva in prihodnosti železarske proizvodnje v treh notranjeavstrijskih deželah je bila zvecine omejena na Koroško in Štajersko, v casopisju objavljena razmišljanja pa so se tudi v štiridesetih letih 19. stoletja v glavnem sukala okoli že omenjenih vprašanj: zašcite avstrijskega železarstva pred tujo, zlasti angleško konkurenco, vzrokov za upad prodaje notranjeavstrijskih železarskih izdelkov na sredozemskih trgih, problemov in stroškov transporta, ki so postali za Koroško posebej aktualni, ko je postalo jasno, da jo bo južna železnica obšla, pomanjkanja in nerazvitega trga kapitala ter po prepricanju železarjev posebej težko rešljivega problema preskrbe z ustreznimi gorivi. Železarji so v tem smislu tudi v zadnjem desetletju predmarcne dobe ugotavljali, da so velika težava notranjeavstrijskega železarstva oddaljenost nahajališc premoga od nahajališc železove rude, slaba kvaliteta premoga in visoka cena lesnega oglja, ki naj bi bilo v treh notranjeavstrijskih deželah še naprej najpomembnejše gorivo pri pridobivanju in predelavi železa. V zacetku štiridesetih let so na težave železarstva na Koroškem in v Notranji Avstriji zaradi pomanjkanja in visokih cen premoga opozarjali tudi v tržaškem Journalu avstrijskega Lloyda,679 kjer so sicer napovedovali, da bosta para in premog prej ali slej prevladala kot najpomembnejša energenta v industriji (tema je bila ocitno aktualna tudi drugod v Cislajtaniji, saj so Journalov clanek o razmerah v notranjeavstrijskem železarstvu poleti leta 1840 ponatisnili v Lvivu v Galiciji), vendar problema niso obširneje tematizirali.680 Toda zagovorniki liberalizacije avstrijske zunanjetrgovinske politike v Trstu in na Dunaju, ki so se od zacetka štiridesetih let na straneh tržaškega Journala avstrijskega Lloyda zavzemali za reformo avstrijskega carinskega sistema, so bili v ocenah razmer v avstrijskem železarstvu mnogo bolj kriticni. Nemško pisani Journal avstrijskega Lloyda, ki je zacel leta 1836 izhajati v Trstu kot informativni porocevalec za trgovino in pomorstvo, je v štiridesetih letih 19. sto678 IIGB, N. 63, 4. Dezember 1839, str. 365–357, N. 2, 4. Jänner 1840, str. 5. 679 V nemšcini: Journal des oesterreichischen Lloyd. 680 Galicia, Zeitschrift zur Unterhaltung, zur Kunde des Vaterlandes, der Kunst, der Industrie und des Lebens, 11. Juli 1840, str. 24. 174 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji letja prerasel v vseavstrijsko trgovsko in gospodarsko glasilo, na njegovih straneh objavljena stališca pa niso bila le izraz interesov in gledanj tržaških in dunajskih trgovcev, temvec tudi reformnih teženj liberalneje usmerjenega dunajskega mešcanstva in dela visokega avstrijskega uradništva.681 Journalovi uredniki in dopisniki so tako odlocno zavracali zahteve železarjev po ohranitvi avstrijskega prohibitivnega sistema in zašciti železarstva pred tujo konkurenco in ugotavljali, da je zaostajanje železarstva rezultat monopola na domacem trgu, ki železarjem ob razmeroma skromnih vlaganjih omogoca velike dobicke. V zadnjih dveh letih predmarcne dobe je burno polemiko o razmerah v železarstvu povzrocil Journalov dunajski dopisnik Karl Schindler, ki je v obširnem clanku O avstrijski železarski industriji železarje in fužinarje leta 1846 obtožil, da so ob 10-, 20- in celo 30-odstotnih dobickih v petih desetletjih, odkar jih je šcitil prohibitvni sistem, veliko premalo storili za modernizacijo proizvodnje, pri cemer jih je bolj kot nenaklonjene naravne in gospodarske razmere ovirala njihova cehovska in monopolisticna miselnost. Sicer pa po Schindlerju angleška konkurenca – kljub nespornim prednostim angleške železarske proizvodnje – avstrijskim železarjem ni bila tako kot nevarna, kot so trdili, saj naj bi angleško oz. britansko železarstvo ob povecanem povpraševanju zaradi gradnje železnic komaj sledilo domacim potrebam, povecano povpraševanje pa je spodbudilo tudi dvig cen angleških železarskih proizvodov, kar bi lahko le koristilo avstrijskemu železarstvu. Visoka cena avstrijskega železa in monopolni položaj avstrijskih železarjev na domacem trgu sta po Schindlerjevem mnenju škodila vsem gospodarskim panogam, od proizvodnje hrane dalje, zato bi bilo treba za hitrejšo rast železarske proizvodnje in znižanje cene in dvig kvalitete avstrijskega železa cim prej sprostiti avstrijski carinski sistem in domaci trg odpreti tuji konkurenci.682 Schindlerjev clanek je med lastniki železarskih obratov na Štajerskem in Koroškem, pa tudi drugod v Cislajtaniji, povzrocil veliko razburjenje. Ogorceno so se odzvali na Schindlerjeve ocitke o slabi kakovosti in previsoki ceni avstrijskega železa ter visokih dobickih in premajhnih vlaganjih v razvoj železarstva in vztrajali pri ocenah o številnih prednostih angleške železarske industrije, ki je avstrijski železarski obrati – brez zašcite države – zlepa ne bodo mogli dohiteti. Fužinar Balthasar Mosdorfer iz Weiza pri Gradcu je leta 1846 na straneh Gratzer Zeitung, potem ko je ta ponatisnil Schindlerjev clanek iz Journala, »protestiral« proti kritikam o zaostajanju avstrijskih železarskih izdelkov za železarskimi izdelki drugih dežel, saj naj bi bile te preprosto neresnicne. Železarske obrate, od rudnikov do topilnic, bi bilo tudi po Mosdorferjevem mnenju res mogoce še veliko izboljšati, 681 O tem obširneje E. Coons, Steamships, Statesmen and Bureaucrats. 682 Navedeno po: Gratzer Zeitung, N. 87, 2. Juni 1846, N. 89, 4. Juni 1846, N. 90, 5. Juni 1856, N. 91, 8. Juni 1846. Vodopivec: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu 175 toda »še vedno omembe vredna prodaja oplemenitenih vrst notranjeavstrijskega jekla« in železarskih izdelkov na tujem, o cemer bi se lahko Schindler preprical na nemških in švicarskih trgih, naj bi bila prepricljiv dokaz »njihove neprimerljive, dolgo vzdržljive trdote«, zaradi cesar naj bi oznake avstrijskih železarskih podjetij v tujini neredko ponarejali ali mešali s svojimi in jih nato prodajali kot avstrijske. Kvaliteta avstrijskega železa in jekla naj bi bila po prevladujocem prepricanju rezultat »cistosti rude« in primerne proizvodnje jekla, kar naj bi bilo sicer tocno, je ugotavljal Mosdorfer, a vendar naj bi bila »odlicnost avstrijskih jeklarskih in železarskih proizvodov« tudi rezultat primernega proizvodnega nacina, saj so za obdelavo rude potrebni številni mehanicni in kemicni postopki. Pozivanje k zgledovanju po Angliji,683 njeni velikanski proizvodnji in njenih nizkih prodajnih cenah, ki ni upoštevalo razlik med angleškimi in avstrijskimi gospodarskimi razmerami, velikimi angleškimi zalogami kakovostnega premoga in železove rude, majhno oddaljenostjo njunih nahajališc, dobrimi angleškimi prometnimi zvezami, velikostjo angleškega kapitala in kolosalno angleško svetovno trgovino na eni strani ter skromnimi nahajališci ustreznega premoga, dragim lesnim ogljem, težavnimi prometnimi razmerami in pomanjkanjem kapitala v Avstriji na drugi, naj bi bilo zelo poenostavljajoce in neutemeljeno. Narava naj bi pac avstrijskim železarjem že s kvalitetno rudo »namignila«, naj jo dobro talijo in v prvi vrsti težijo h kvaliteti in ne brezpogojnemu povecevanju proizvodnje, z najboljšim premogom proizvedeno surovo železo pa naj bi bilo znano slabše kot železo, proizvedeno z lesnim ogljem. Celo v Angliji naj bi »smešno nizkim cenam« navkljub še delovala podjetja, ki so pri proizvodnji in predelavi železa uporabljala lesno oglje in pri tem proizvajala najzahtevnejše železarske izdelke. Tudi Mosdorfer je bil mnenja, da je visoka cena avstrijskega in notranjeavstrijskega železa predvsem posledica visoke cene lesnega oglja in težav pri njegovem nadomešcanju z »dobrimi in zadostnimi nadomestki«, saj naj bi bil razpoložljiv domaci premog precej slabši in bi vseboval vec žvepla kot angleški, zaradi cesar celo »z najvecjo preudarnostjo in energijo vodeni železarni v Prevaljah« ni uspelo obcutneje znižati cen železniških tirnic in so bile njene tirnice precej dražje kot angleške. Toda v takšnih razmerah naj bi bilo, tudi ce ne bi poznali »špekulativnega duha Angležev«, jasno, da bi odprava zašcitnih carin, ki bi s svobodno trgovino odprla angleški konkurenci vrata na avstrijski trg, zadala avstrijskemu rudarstvu in železarstvu »smrtno rano«, upad železarstva, ki je bil »temelj narodnega bogastva« in »glavni živec industrijskega življenja«, pa bi povzrocil propad »vse dežele« in »nesreco miljonov« ljudi. Vseeno pa se 683 Pisci v predmarcnem casopisju zvecine omenjajo kot zgled uspešnega industrijskega razvoja predvsem Anglijo, pri cemer pa ocitno mislijo ne le na Anglijo, temvec na Veliko Britanijo z Walesom in Škotsko. 176 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Mosdorfer pri tem ni strinjal z zahtevami po upocasnitvi gradnje železnic, dokler ne bodo avstrijska podjetja sposobna zadostiti potrebam železniške gradnje ali zgraditi proizvodne obrate zanje. »To bi«, kot je zapisal, »škodilo (vsemu) z obrtjo se ukvarjajocemu prebivalstvu«, otežilo razvoj prometa in omogocilo monopolni položaj domacim podjetnikom. Zato naj bi bila mnogo bolj primerna »zlata srednja pot«, ki jo je s privolitvijo v uvoz omejene kolicine angleških tirnic ob zacetku železniške gradnje ubrala »visoka državna uprava«.684 Mosdorfer je v letih 1847/1848 uspešno posodobil svoj železarski obrat v Weizu in z novim mlinom za kovanje srpov obcutno povecal proizvodnjo, v zacetku druge polovice 19. stoletja (1868) pa je pri pridobivanju jekla uvedel tudi Bessemerjev postopek in postal eden vodilnih proizvajalcev srpov v monarhiji.685 V štiridesetih letih so železarske obrate v notranjeavstrijskih deželah, kot so v razpravah o železarstvu in njegovi prihodnosti s poudarkom omenjali železarji, z novimi mehanicnimi orodji in postopki ucinkovito posodobili tudi nekateri drugi podjetniki, med železarnami in premogovniki na s Slovenci poseljenem ozemlju pa sta bila širše v Avstriji še naprej posebne pozornosti deležna železarna v Prevaljah in rudnik rjavega premoga v Lešah.686 Železarstvo v Cislajtaniji naj bi, kot je v odgovoru na Schindlerjev clanek v Journalu avstrijskega Lloyda avgusta 1846 ugotavljal Jakob Schellissnig, od konca gospodarske recesije v dvajsetih letih ne napredovalo tako malo, kot so trdili njegovi kritiki, pri cemer pa se je res razvijalo z dinamiko razvoja avstrijskega gospodarstva, ki je bila glede na to, da je bila Avstrija dolga leta »kmetijska država«, razmeroma pocasna. Cene avstrijskega železa bi zato ne smeli primerjati s cenami železa industrijsko najrazvitejših evropskih držav, kot sta bili Anglija in Prusija, ki sta imeli za železarsko proizvodnjo posebej ugodne naravne razmere, saj avstrijsko železo, razen v primerjavi z najrazvitejšimi deželami, še zdalec ni bilo najdražje.687 Spodbuda, ki naj bi jo potrebovali avstrijski železarji, naj bi po prepricanju njihovih zagovornikov na ta nacin ne bila s svobodno trgovino povzrocena »nuja«, kot je pisal Schindler, tisto, kar naj bi železarstvo predvsem potrebovalo, naj bi bil denar, kapital. Moderna železarska podjetja na Koroškem in Štajerskem, od Prevalij prek Wolfsberga do Neuberga, niso bila rezultat »nuje«, je v Notranjeavstrijskem industrijskem in obrtnem listu pisal fužinar Johann Baum, nastala so ob »carinski zašciti, na tej zašciti utemeljenem upanju v zaslužek in z denarjem in krediti«.688 Kot je razvidno iz povedanega, se udeleženci predmarcnih razprav o razmerah v avstrijskem 684 Gratzer Zeitung, N. 110, 11. Juli 1846, N. 111, 13. Juli 1846, N. 112, 14. Juli 1846. 685 Krauss, Die nordöstliche Steiermark, str. 173–174. 686 Glej Rumler, Bericht der Abteilung für Chemie über den technischen Werth der Braunkohle von Prevali, str. 40 in naprej. 687 Gratzer Zeitung, N. 131, 17. August 1846, N. 132, 18. August 1846, N. 133, 20. August 1846. 688 IIGB, VIII, N. 48, 17. Juni 1846, str. 189–90. Vodopivec: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu 177 in notranjeavstrijskem železarstvu nerešenih tehnicnih vprašanj modernizacije železarskih obratov – kljub obcasnim opozorilom na težave z ustreznimi gorivi in visoko ceno lesnega oglja – niso podrobneje lotevali, opazno ob strani pa je ostajalo tudi vprašanje o povezanosti tehnicne modernizacije z uvajanjem premoga in pare v proizvodnjo in predelavo železa. Zdi se, da železarji in njihovi javni podporniki zamenjavi lesnega oglja s premogom vse do konca predmarcne dobe še niso pripisovali vecjega pomena, saj so problematiko uvajanja premoga v proizvodnjo še presojali predvsem z vidika proizvodnih stroškov in povecanja proizvodnih zmogljivosti in še niso povsem dobro razumeli, da je zamenjava oglja s premogom nelocljivo povezana z uvajanjem moderne tehnologije in prihodnjim razvojem železarstva. Na to je, še preden so se koncale polemike o njegovem prvem clanku o avstrijskem železarstvu, opozoril tudi Journalov dunajski dopisnik Karl Schindler, ki je julija in avgusta 1846 v Journalu avstrijskega Loyda znova dvignil temperaturo železarskih podjetnikov, tokrat s clankom O obrtni svobodi, železarstvu in gozdarstvu. V njem se je zavzel za obrtno svobodo, ki naj bi veljala tudi za visoke peci, peci na volka ter železarske topilnice in fužine, in se posebej ozrl na problem uvajanja premoga v proizvodnjo železa in železarskih izdelkov. Po njegovem mnenju so bile zahteve lastnikov železarskih podjetij, ki so se sklicevali na omejitve v železarstvu v Franciji, Prusiji in drugod v zahodni Evropi in kot glavni argument zoper obrtno svobodo v železarstvu omenjali nevarnost unicenja gozda, povsem brez osnove, saj bi lahko brez posebnih težav uporabljali premog, vendar so se temu izogibali, ker je bilo lesno oglje cenejše. Pocasno uveljavljanje premoga v avstrijskem in notranjeavstrijskem železarstvu naj bi torej ne bilo rezultat omejenih naravnih razmer (slabe kvalitete premoga ter predragega in prezahtevnega transporta), temvec posledica cehovske miselnosti železarjev in njihove izkljucne usmeritve k visokim dobickom. V tej luci pa naj bi bili železarski podjetniki tudi že v nasprotju sami s seboj in lastnimi interesi: na eni strani naj bi se zavzemali za zašcito domace proizvodnje, ki naj bi železarskim obratom omogocila razvoj do stopnje, ko bodo sposobni tekmovanja s tujo konkurenco, na drugi pa naj bi ta razvoj že omejevali z vztrajanjem pri zastarelih postopkih, tehnologiji in omejevanju ustanavljanja novih, sodobnejših podjetij.689 Vseeno so notranjeavstrijski železarji tudi leta 1848 odlocno vztrajali pri dotedanjih stališcih. Štajerski fužinarji in železarji so 18. avgusta 1848 z zbora v Leobnu pozvali nemški državni zbor v Frankfurtu, naj zašciti železarstvo notranjeavstrijskih dežel pred železarstvom »nenemških držav« in ne popusti klicu po svobodni trgovini, za katero se je zavzemala zlasti nastajajoca nemška industrija. Pri tem so ponovili že veckrat navedene podatke o prednostih 689 Journal des oesterreichischen Lloyd, XI, N. 120, 28. Juli 1846. 178 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji angleškega železarstva in »merkantilni premoci« Anglije in ponovno svarili pred usodnimi posledicami, ki bi jih, kot so trdili, z uveljavitvijo svobodnotrgovinske politike povzrocila konkurenca železa »nenemških držav« za nemško in notranjeavstrijsko železarsko industrijo. »Svobodno trgovinska teorija ima s kozmpolitskega zornega kota nedvomno lepo stran«, so zapisali, »toda prakticno ljudstvo se ne sme pustiti prevarati temu prividu« in mora tudi pri narodnogospodarskih vprašanjih spoštovati staro nacelo »salus rei publicae suprema lex«. Štajerska naj bi, obdarjena »z bogatimi nahajališci železove rude in obsežnimi gozdovi«, že dosegla pomembno razvojno stopnjo in ji torej ni mogoce ocitati »der Stillstand«, toda njene razmere se ne morejo primerjati z angleškimi, zaradi cesar bi štajersko železarstvo po odpravi zašcitnih carin postalo žrtev angleške konkurence, »sto tisoc in vec ljudi« pa bi ostalo brez dela. Železarstvo naj bi si poleg tega v Nemciji in Notranji Avstriji – kot so poudarjali štajerski železarji v zapisniku svojega zbora – v vec kot tisoc letih zgodovine pridobilo domovinsko pravico, ki ga je povezala z vsemi vejami obrti in kmetijstva in bi zato njegov upad zelo motece vplival na vsa podrocja gospodarskega življenja, medtem ko naj bi bile tovarne strojev, ki so se pritoževale nad visoko ceno železa, nova ali šele nastajajoca podjetja, ki naj bi ne imela daljnosežnega vpliva na druge gospodarske panoge. Državni zbor v Frankfurtu bi se moral tako pri sklepanju o prihodnji carinski in obrtni politiki premišljeno odlociti, ali bo podprl tisocletno in vplivno obrtno dejavnost, ki je crpala surovine iz bogatih naravnih nahajališc in prinašala v dežele »milijone« denarja, ali pa naklonil podporo novim, kar zadeva uspeh in razširjenost, manj vplivnim obratom šele nastajajoce strojne industrije. Po prepricanju štajerskih fužinarjev in železarjev bi odlocitev ob alternativi »med trajno potrebnim v mešcanskem življenju in zaželeno, vendar minljivo in spremenljivo zahtevo casa« ne smela biti težka, zato so pricakovali, da se bosta frankfurtska skupšcina in njen »narodnogospodarski odsek« odlocala v skladu z njihovimi predlogi in argumenti.690 Predmarcna razprava o razmerah v notranjeavstrijskem železarstvu je bila, kot receno, zvecine omejena na Štajersko in Koroško in v tisku na Kranjskem ni odmevala, ceprav so se koroški in štajerski strokovnjaki sem in tja sklicevali tudi na kranjske razmere. Stališca kranjskih železarjev in fužinarjev, kar zadeva carinsko zašcito pred tujo, zlasti angleško konkurenco, se seveda niso razlikovala od zahtev in predstav koroških in štajerskih lastnikov železarskih podjetij in z njimi povezanih železarskih strokovnjakov. To so nazorno kazala porocila Zoisovih rudarskih obratov in fužin, ki so opozarjala na povecan pritisk konkurencnega angleškega železa na sredozemskih trgih in pritrjevala mnenju, 690 Protocoll der steiermärkischen Gewerken Sitzung in Zollangelegenheiten im Lokal des bürgerlichen Wirtschaftsamtes zu Leoben am 18. August 1848 (razmnoženo kot rokopis). Vodopivec: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesnega oglja k premogu 179 da bi imelo odpiranje avstrijskega trga železu in železarskim proizvodom tuje, neavstrijske proizvodnje unicujoce posledice za domace železarstvo.691 Toda v isti sapi je tudi iz prikazanih stališc in razmišljanj štajerskih in koroških železarjev in železarskih strokovnjakov mogoce skleniti, da se ti – kljub razmeroma podrobnim informacijam o novih strojih, tehnicnih novostih in proizvodnih postopkih – še niso povsem dobro zavedali dolgorocnih posledic uvajanja nove tehnologije in da je ta pomenila radikalen prelom s tradicionalnimi proizvodnimi praksami, ki do tisoc- in vecletne zgodovine ni poznal spoštovanja. 691 ARS, AS 1052, t. e. 6, rudarski spisi (tudi ta podatek mi je pred mnogimi leti posredoval dr. Jože Šorn). 180 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Keber: Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga 181 Katarina Keber ZACETKI UPORABE »CRNEGA ZLATA« IN DOBA PREMOGA […] in kopljejo in izkopavajo in ga vzdigavajo iz temnih jam – Zaklad podzemski, »crni diamant« … (Anton Aškerc, Delavceva pesem o premogu)692 SILA, KI JE POGANJALA INDUSTRIJSKO REVOLUCIJO Proces uveljavitve premoga kot pomembnega in scasoma prevladujocega energetskega vira je bil sprva pocasen in postopen, kasneje pa usodno prepleten s soodvisnostjo v razvoju z novimi tehnologijami, industrijo, železniškimi povezavami in tudi novimi rudarskimi tehnikami izkopa. Vsekakor je bil premog kot novo kurivo med najpomembnejšimi akterji industrijske revolucije. Gospodarsko dogajanje v slovenskih deželah je zaostajalo tako za razvojem v Angliji kot gospodarsko najrazvitejši državi kot tudi za najbolj naprednimi deželami habsburške monarhije, torej za ceškimi deželami in Spodnjo Avstrijo. 692 Ljubljanski zvon, 17, 1897, št. 1, str. 1–3. 182 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Ko se je industrializacija pri nas v prvi polovici 19. stoletja šele pocasi zacenjala, je bil ta proces v Angliji že zakljucen.693 Zaradi pomanjkanja lesa in ob izumih, ki so omogocili uporabo premoga pri taljenju železove rude, so v Angliji premog kot kurivo zaceli uporabljati že v zacetku 17. stoletja in z njim nadomešcati lesno oglje pri taljenju železa. Ceprav so premog v površinskih kopih torej kopali že prej, se je njegova poraba v Angliji skokovito dvignila v casu industrijske revolucije v obdobju od ok. 1760 do ok. 1840 in tudi kasneje, ko se je npr. izkop med letoma 1800 in 1900 povecal kar za petindvajsetkrat (z 10 milijonov ton na 250 milijonov ton).694 Pridobitve »angleške« industrijske revolucije so zaceli v celinskem delu Evrope v širšem obsegu uvajati šele v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja, predvsem zaradi posledic vojn s Francozi.695 Najkasneje v drugi polovici 19. stoletja pa je premog postal najpomembnejši energetski vir za vecino hitro razvijajoce se industrije po vsej Evropi. Množicno uporabo premoga v industriji je omogocil predvsem napredek v tehnološkem razvoju, najpomembnejše so bile inovacije Jamesa Watta (1736– 1819) v zvezi s parnim strojem. Leta 1765 je na podlagi Newkomnove parne crpalke izdelal prvi uporabni parni stroj z locenim kondenzatorjem pare in nato nadaljeval z izboljšavami. Zato se je povecevala tudi poraba premoga kot glavnega goriva za parne stroje, ki so postali pogonska osnova v vseh vejah industrije.696 Poleg števila parnih strojev v letih predmarcnega obdobja odražajo dinamiko zacete industrijske dobe v posameznih habsburških deželah oz. v državi še drugi socasni procesi, kot so rast podjetij z vecjim številom zaposlenih, gradnja prvih železnic, nastanek paroplovnih družb, v štiridesetih letih 19. stoletja porast števila delniških družb ter uveljavitev bancnih in borznih poslov.697 Med pomembne kazalce gospodarskega razvoja pa je sodila tudi tonaža izkopanega premoga.698 POZNAVANJE IN RABA PREMOGA V SLOVENSKIH DEŽELAH V 18. STOLETJU Znano je, da so na slovenskem ozemlju poznali premog že vsaj v prvi polovici 17. stoletja kot »sanguis draconis« ali zmajevo (tudi premogovo) kri, ki so jo 693 Zgodovina Slovencev, str. 414. 694 Zgodovina Slovencev, str. 419–420; Coal Mines in the Industrial Revolution, gl. www. historylearningsite.co.uk/coal_mines-industrial_revolution; http://en.wikipedia.org/wiki/Industrial_revolution. 695 Vodopivec, O gospodarskih, str. 223. 696 www.britannica.com/EBchecked/topic/637673/James-Watt. 697 Vodopivec, O gospodarskih, str. 224. 698 Premog je sedimentna trda snov, ki je nastala iz ostankov odmrlih rastlin v geološki preteklosti, je fosilno gorivo. Je produkt spreminjanja rastlinskih delov pod vplivom bakterij, tlaka in toplote. Premogi se delijo po stopnji pooglenitve, ki doloca tudi toplotno vrednost, v lignit, rjavi premog, crni premog in antracit. Gl. Cebulj, Premog, str. 289. Keber: Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga 183 prodajali v ljubljanski lekarni Franca Cirianija in v novomeški lekarni Jakoba Muharja še izkljucno v medicinske namene. Kasneje je Janez Vajkard Valvasor leta 1689 opisoval »premogovo kri« pri Strahovljah blizu Zagorja ob Savi, kmetje pa so na obmocju Zasavja že zdavnaj poznali nerodovitno »crno zemljo«. Premog v prahu so še leta 1769 prodajali v lekarni idrijskega rudnika živega srebra.699 V medicinske namene so ga uporabljali tudi kasneje, v 19. stoletju so premogov katran uporabljali kot dezinfekcijsko sredstvo.700 Iz casopisnega oglasa izvemo, da je »premogov kotran« v Ljubljani v osemdesetih letih 19. stoletja prodajal trgovec Winkler.701 Katran se še vedno uporablja v farmaciji in medicini.702 Ceprav so prva prava nahajališca premoga tako v Zagorju kot tudi pri Vremah na Krasu zaznali že v tridesetih oz. štiridesetih letih 18. stoletja, pa so prve podelitve rudoslovnih pravic in jamskih mer znane iz druge polovice tega stoletja. Po mnenju Jožeta Šorna lahko o prvih skromnih zacetkih nacrtnega kopanja premoga govorimo le pri Francu Henriku Raigersfeldu (1697–1760) leta 1752, resneje pa leta 1755, ko je postal lastnik kopa premoga v Pešenku pri Zagorju. Leta 1752 je namrec prvih 84 kg premoga poslal cistilnici sladkorja na Reko, katere tehnološko razvitejši nizozemski lastniki so že poznali stroškovne prednosti premoga pred lesom. Januarja 1756 jim je Raigersfeld prodal nadaljnjih 10,8 tone, pri cemer so mu vso kolicino nakopali štirje kmetje v petih dneh.703 Še globoko v miselnem in dejanskem casu cehov in manufaktur je bil Franc Henrik Raigersfeld kameralist praktik, ki se je zavzemal za nove in napredne gospodarske dejavnosti in se aktivno ukvarjal s trgovino. Verjel je, da je aktivna trgovinska bilanca jedro nove gospodarske politike.704 »Bil je nadpovprecno dejavna in vplivna osebnost, ki je v drugi tretjini 18. stoletja v službi terezijanske države sodelovala pri preurejanju gospodarske podobe Avstrijskega Primorja, Kranjske in Notranje Avstrije.«705 Raigersfeldovo epizodo s premogom je torej treba razumeti v kontekstu kranjskega okolja kot osamljeni primer dejavnosti cloveka, ki je živel »pred casom«, saj na Kranjskem za premog še ni bilo dovolj industrijskih odjemalcev in tudi ne potrebne infrastrukture, prebivalstvo pa premoga v zasebnih kurišcih še ni bilo vajeno.706 699 Šorn, Premogovništvo, str. 12; Pancur, »Crno zlato«, str. 44–45. 700 Steinkohlentheer als Desinfectionsmittel, gl. Mayrhofer, Handbuch, 6. Band, str. 599. Premogov katran, ki se pridobiva iz premoga kot stranski produkt, se v nizkih vrednostih lahko uporablja kot lokalno zdravilo, sicer pa danes velja za strupeno in radioaktivno snov. Gl. www.wikipedia.org/wiki/katran. 701 Kmetijske in rokodelske novice, 9. 5. 1883, let. 41, št. 19, str. 152. 702 Katran crnega premoga (Pyroleum lithanthracis, Pix carbonis) se uporablja zunanje kot mazilo proti ekcemom in drugim boleznim kože (gl. Karba, Materija, str. 161). 703 Šorn, Ob 200-letnici, str. 1; Šorn, Merkantilist, str. 81–87. 704 Šorn, Merkantilist, str. 83–84. 705 Kos, Politika, kariera, zasebnost, str. 245. 706 Po Reigersfeldu je leta 1776 kupil premogovnik Anton baron Pillichgraz (Polhograjski), gl. Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki, str. 49. 184 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Osemnajsto stoletje je bilo namrec še vedno doba lesa in oglja, ki so ju uporabljali tako za glavna vira energije v fužinah in drugih zgodnjih industrijskih obratih kot tudi v obrti in za ogrevanje bivališc. Ker pa je bil les tudi glavna gradbena surovina in material za izdelavo razlicnih drugih izdelkov in ker je njegova poraba narašcala, so avstrijske oblasti zacele opozarjati na premajhne zaloge lesa in aktivno spodbujati iskanje in rabo premoga. Poleg državnih dekretov in priporocil Marije Terezije o rabi premoga, ki so spodbujali njegovo rabo v dolocenih obrteh,707 so iskanje spodbujale tudi posamezne dežele, kot sta bili Koroška in Štajerska. Slednja je najditeljem premoga v vsej Notranji Avstriji (torej na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem) obljubila nagrade in odredila financiranje zacetnih kopanj na državne stroške. Razpisane so bile tudi nagrade notranjeavstrijskih kmetijskih družb za tiste, ki bodo odkrili nova nahajališca premoga; vse to naj bi ljudi spodbudilo k mrzlicnemu iskanju novih zalog premoga.708 Premog je postal regal (oz. dobrina, do katere ima predpravico vladar) leta 1766, ko je vladarica prek rudarskih uradov podeljevala ležišca premoga v t. i. rudarski fevd oz. (od rudarskega zakona z dne 23. 5. 1854 dalje) v t. i. podelitev, ki pa je lahko zapadla. Lastnik zemljišca ni mogel prepovedati izkopavanja premoga, imel pa je rudosledno prednostno pravico (Schürfensvorrecht)709 in je bil upravicen do odškodnine. Rudarski fevd je bil podeljen po tem, ko je prosilec dobil najprej rudoslovno dovoljenje z navedbo kraja iskanja, v primeru odkritja premoga pa mu je rudarski urad podelil pravico kopanja oz. rudokopno pismo. Po zacetku kopanja je kopac dobil še potrdilo o podelitvi pravice kopanja oz. fevdno pismo. Enota za izmero »fevda« se je imenovala jamska mera.710 Tako je v desetletju 1766–1776 znano t. i. »drobno« iskanje premoga, ko so bili med iskalci tako zemljiški gospodje in uradniki kot tudi razni obrtniki (kovaci so npr. s premogom še eksperimentirali), rudarji in celo patri. Kot ugotavlja Jože Šorn, so premog našli v skoraj vseh predelih slovenskega ozemlja, pri iskanju pa so sodelovali vsi stanovi.711 V slovenskem delu Štajerske so odkrili nahajališca premoga na obmocju med Slovenskimi Konjicami in Žicami, v okolici Celja, ob vznožju Pohorja pri Mariboru, ob Dravi nasproti Ormoža, pri Šoštanju in pri Zagorju ob Savi. Na Kranjskem so kopali blizu Medvod in pri Krmelju na Dolenjskem. V tej »eksperimentalni« fazi je bil premog na omenjenih obmocjih zgolj najden, pri cemer še ni šlo niti za nacrtno kopanje niti resno izkorišcanje 707 »Handwerken sollen nach Thunlichkeit mit Steinkohlen arbeiten«, dekret z dne 18. oktobra 1766. Gl. Sammlung aller k. k. Verordnungen, Fünfter Band, št. 885, str. 134. 708 Šorn, Premogovništvo, str. 14–15. 709 Uredba z dne 15. oktobra 1768, gl. Sammlung aller k. k. Verordnungen, Fünfter Band, št. 1056, str. 383. 710 Šorn, Premogovništvo, str. 11–12. Jamska mera je merila 4,5 ha, dvojna jamska mera torej 9 ha. 711 Šorn, Ob 200-letnici, str. 2. Keber: Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga 185 premoga. Ker za premog še ni bilo trga, prodaje skorajda ni bilo.712 Kljub državni podpori je pridobivanje premoga zelo pocasi napredovalo, saj nahajališca navadno niso bila v bližini možnih uporabnikov, prometne povezave pa še niso bile razvite.713 Za osemdeseta leta 18. stoletja je znacilno, da je zanimanje za premog nekoliko popustilo, verjetno tudi zaradi manjše podpore državne oblasti, ki je leta 1784 iniciativo v zvezi s premogovništvom prepustila podjetnosti posameznikov (notranjeavstrijski odlok z dne 25. junija 1784).714 Dvorni sklep z dne 13. januarja 1769 pa kaže na pomanjkanje tako lesa kot tudi na nezadosten izkop premoga v ceških in avstrijskih dednih deželah, saj so uvoz obojega oprostili mitnin.715 Težišce kopanja premoga se je v obdobju 1776–1796 premaknilo na Kras (Vremski Britof), od koder so premog vozili na Reko (cistilnica sladkorja na Reki), v Trst in celo na Malto. Že omenjena nizozemska cistilnica sladkorja z Reke je imela svoje lastne kope premoga pri Vremah in Vremskem Britofu, na Krasu pa so iskali in kopali premog tudi lastniki cistilnice sladkorja iz Trsta.716 Šorn ugotavlja, da sta bila prav zaradi tehnološko naprednejših nizozemskih lastnikov reške cistilnice sladkorja oba vremska kopa skupaj najmocnejši slovenski premogovnik v 18. stoletju.717 Državna podpora premogovništvu se je spet pricela krepiti po letu 1795, ko so bili premogovniki oprošceni rudarske desetine, vse vožnje premoga pa oprošcene placevanja cestnih mitnin za tri leta. Država je podjetnike spet spodbujala k uporabi premoga in šote zaradi pomanjkanja lesa in oglja. Še posebej fužinarji naj bi uporabljali samo premog, ostali pa naj bi premog mešali do polovice oz. vsaj do tretjine.718 Poskuse taljenja železove rude z zagorskim premogom so npr. leta 1796 izvajali v Ruardovih fužinah na Savi (del današnjih Jesenic).719 Leopold Ruard je namrec v letih 1795/1796 premog kopal v okolici Toplic pri Zagorju. Ceprav so bili poskusi taljenja železove rude s premogom uspešni, vse skupaj zaradi visokih prevoznih stroškov do fužin na Savi ni bilo rentabilno (za vsakih 56 kg premoga je bilo za 1 fl. stroškov).720 Dvorna komora je leta 1796 priporocila rabo premoga pri žganju živosrebrove rude tudi idrijskemu rudniku živega srebra; rudarji naj bi premog sprva iskali v bližini Idrije, kasneje tudi na Krasu. 712 Šorn, Premogovništvo, str. 15–17; Ob 200-letnici, str. 2. 713 Seher, Premogovništvo, str. 294. 714 Šorn, Premogovništvo, str. 17–18. 715 Dvorni sklep z dne 13. januarja 1769, gl. Sammlung aller k. k. Verordnungen, Fünfter Band, št. 1078, str. 398–399. 716 Šorn, Ob 200-letnici, str. 1. 717 Prav tam, str. 2. 718 Šorn, Premogovništvo, str. 17–19. 719 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 430–433. 720 Šorn, Ob 200-letnici, str. 2–3; Šorn, Premogovništvo, str. 28. 186 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Konec 18. stoletja se je iskanje in kopanje premoga namrec spet okrepilo in razširilo po vsem slovenskem ozemlju. Skoraj vsi znani rudniki premoga izvirajo iz zadnjih let 18. stoletja, pogosto pa so jih ustanavljali fužinarji, ki so premog uporabljali v proizvodnji.721 Sama uporaba premoga se je konec 18. stoletja in v prvih letih 19. stoletja torej uveljavila tudi v delu industrije; poleg reške cistilnice sladkorja so premog uporabljali še vsaj v suknarni Ivana Desselbrunnerja na Selu pri Ljubljani, v vitriolnici Jožefa Pinhaka, v opekarni na Brdu pri Ljubljani, tovarni galuna v Laškem (Friedrich Franc Rath), nekaterih steklarnah (npr. Ivan Friedrich v Libojah722 in država v Zagorju ob Savi),723 fužinah (Katarina Steiss s Krke na Dolenjskem, Joahim Steiss iz Zagradca pri Žužemberku, Franc Dionizij Urbancic ob Bistrici nad Kamnikom, Ignac Rabic iz Krope in Viljem knez Auersperg z Dvora pri Žužemberku) in kovacijah.724 Leta 1799 pa je tudi gubernij v Ljubljani pri Leopoldu Ruardu za ogrevanje svojih prostorov narocil kar 1680 ton premoga; leto kasneje so tudi dunajske politicne oblasti odredile obvezno ogrevanje javnih in državnih zgradb s premogom.725 »KAMNENO OGLJE« V PREDMARCNI DOBI V prvi polovici 19. stoletja se je uveljavljanje premoga v industriji nadaljevalo. Najpogosteje so ga uporabljali v fužinarstvu oz. železarstvu, ki je bilo najpomembnejša deželna industrijska panoga na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Kljub novim tehnološkim dosežkom, povezanim s premogom, pa proces njegove uporabe v železarstvu ni bil premocrten. Kljub znani konkurenci cenovno ugodnejšega angleškega železa so nekateri vseeno menili, da je nujno modernizacijo domace železarske proizvodnje možno izvesti še z uporabo lesnega oglja ob uvedbi zašcitnih carin. Zagovorniki uporabe premoga so tako imeli celo odkrite nasprotnike. Prevladovalo je razmišljanje o samozadostnosti preskrbe z notranjeavstrijskim železom v obstojecih, starih okvirih, pri cemer tehnološke inovacije naj ne bi bile nujne. Kvaliteto železa naj bi dvignili s tradicionalnimi predelovalnimi postopki z lesnim ogljem, proizvodnje pa naj ne bi povecevali.726 Kot ugotavlja Peter Vodopivec, je bilo v predmarcnem štajerskem casopisju le nekaj osamljenih sestavkov, ki so opozarjali, da trem deželam manjkajo nekatere 721 Šorn, Premogovništvo, str. 17–19. 722 Leta 1794 je steklarna sv. Neže v Libojah pri Celju kot prva v vecjem obsegu uvedla uporabo premoga pri kurjenju peci (gl. Valencic, Steklarni v Zagorju, str. 186). Nekoliko drugacno letnico za ustanovitev steklarne navaja Janko Orožen, saj naj bi tovarno galuna iz leta 1794 dr. Andree in Tadej Hofele leta 1807 preoblikovala v steklarno, »ki sta jo kurila s premogom«. Gl. Orožen, O nastanku rudarstva, str. 58. 723 O problemih kurjenja s premogom v steklarskih peceh steklarne v Zagorju gl. Verbic, Idrijska steklarna, str. 28–37. 724 Šorn, Zacetki industrije, str. 168; Šorn, Ob 200-letnici, str. 3. 725 Šorn, Premogovništvo, str. 29. 726 Vodopivec, O gospodarskih, str. 239. Keber: Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga 187 bistvene naravne razmere za ustrezno modernizacijo, kot so na primer zaloge kvalitetnega premoga in majhna oddaljenost nahajališc premoga in železove rude. Širjenje proizvodnje in uvajanje novih tehnologij pa so zavirali tudi omejene transportne možnosti in siceršnje pomanjkanje kapitala.727 V prvi polovici 19. stoletja so bili na slovenskem ozemlju pomembnejši premogovniki v smeri od severa proti jugu naslednji: na Koroškem v Hodišah v Rožu, Št. Lipšu in Zg. Libucah v Podjuni ter na Lešah v Mežiški dolini; na Štajerskem v Starem trgu, Zrecah, Hrastovcu, Pecovniku, Libojah, Govcah, Zabukovici, Hrastniku, Trbovljah in Zagorju ob Savi; na Kranjskem v Krmelju in Kocevju; na Krasu v Vremskem Britofu.728 Ker so premog iskali po vsem slovenskem ozemlju, je bilo manjših premogovnikov oz. kopov premoga in le odkritih nahajališc še vec. Najobsežnejši popis premogovnikov729 jih vsebuje 117, vendar pa je med njimi tudi nedolocljivo število zgolj nahajališc premoga.730 Novejše raziskave Gorana Schmidta razkrivajo, da so bili zaradi geoloških znacilnosti nahajališc premoga v Sloveniji premogovniki vecinoma v nižinskih, urbaniziranih obmocjih in v nestabilnih kamninah, zato je tudi sledov starih premogovnikov malo. Zaradi enolicne parageneze in potencialne nevarnosti metana v desetletja nezracenih rovih je danes raziskovanje na terenu nevarno.731 Za to obdobje sta znacilna še velika intenziteta iskanja in majhen izkoristek v izkopanem premogu. Dinamika dogajanj v premogovnikih je bila odvisna predvsem od izkopa, rentabilnosti oz. zadostne prodaje nakopanega premoga in ne nazadnje sposobnosti njihovih lastnikov, ki so bili v tem obdobju še zasebniki in praviloma hkrati tudi lastniki drugih industrijskih obratov, v delovanje katerih so uvajali premog. Lastniki premogovnikov so premog uporabljali ne le v fužinah in železarnah, ampak tudi opekarnah, suknarnah, vitriolnicah, steklarnah, bombažnih predilnicah in apnenicah, nekaj so ga prodali tudi v mesta, kot sta bila npr. Ljubljana in Celje.732 Kraški premogovniki so po koncu obdobja Ilirskih provinc zamrli, saj je reška cistilnica sladkorja premogovnik v Vremah (Vremski Britof) opustila. Težišce izkopa se je premaknilo v Zasavje, kjer je ostalo do pribl. leta 1835, ko je primat v premogovništvu prevzel koroški premogovnik na Lešah pri Prevaljah. Slednji je ostal naslednjih dvajset let najvecji premogovnik v slovenskem prostoru, in sicer vse do leta 1856, ko se je težišce za vec desetletij spet premaknilo v Zasavje. Vsa proizvodnja premoga v slovenskih 727 Prav tam, str. 239–240. 728 Slovenski zgodovinski atlas, str. 132, gl. Gospodarstvo v prvi polovici 19. stoletja, zemljevid; Gl. Seher, Premogovništvo, str. 294. 729 Dervaric et al., Rudniki in premogovniki. 730 Schmidt, Seznam rudnikov, str. 238. O nahajališcih v 19. stoletju na slovenskem obmocju s poudarkom na geoloških posebnostih, ocenjenih kolicinah in vrsti premoga gl. Zincken, Die Braunkohle, str. 391–395. 731 Schmidt, Seznam rudnikov, str. 238. 732 Gl. Šorn, Premogovništvo. 188 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji deželah je dosegla svoj prvi vrhunec v letu 1810 s 3058 tonami izkopa. Ker je sledilo obdobje recesije, so to kolicino izkopa spet presegli šele leta 1831 s 3237 tonami premoga.733 Domnevamo lahko, da je bila dolgo neugodna tudi sama cena premoga; zaradi premajhnih kolicin izkopa in previsokih stroškov prevoza v casu pred gradnjo železniških povezav verjetno še niti ni mogla biti konkurencna ceni lesa. K pocasnemu, a vztrajnemu vecanju izkopa je pripomogla predvsem poraba premoga v industriji, ki se je selila v bližino nahajališc premoga. Zaradi nerazvitosti trga s premogom so lahko uspešno delovali le tisti premogovniki, ki so imeli v neposredni bližini obrat, ki je lahko premog uporabljal v svojem proizvajalnem postopku.734 Da je premog zacela izkorišcati predvsem industrija v neposredni bližini premogovnikov, je razvidno iz razvoja naslednjih posameznih premogovnikov.735 V Kocevju je s premogom zacel v zacetku 19. stoletja fužinar Viljem knez Auersperg z Dvora pri Žužemberku, leta 1826 je premog kopal Kocevar Ivan Röthl na Trati I za potrebe opekarne, leta 1835 pa Jožef Oberman na Trati II. Do srede 19. stoletja se jih je vse do Trate VI. zvrstilo še vec.736 V okolici Krmelja so iskali in kopali premog v manjši meri tako fužinarji kot tudi zemljiški posestniki, vendar pa pred sredino 19. stoletja ni bilo vecjega povpraševanja, z izjemo tamkajšnje opekarne.737 Nahajališca premoga se v Zasavju vlecejo od Moravc na zahodu prek Zagorja, Trbovelj, Hrastnika in Ojstrega proti Laškemu na vzhodu v dolžini okrog 20 km. Pri Zagorju so široka 2,5 km, v Trbovljah 950 m in v Hrastniku 3 km. Premogov sloj je debel med 23 in 40 metri.738 Premog je v Zagorju poleg že omenjenih Franca Henrika Raigersfelda in Leopolda Ruarda nekaj casa kopal tudi suknar Ivan Desselbrunner, ki pa se je zaradi nerentabilnosti kmalu preusmeril na šoto z Ljubljanskega barja. Bistveno uspešnejši je bil Jožef Pinhak, ki je svojo vitriolnico leta 1802 iz Ljubljane preselil v bližino premogovnika in postal prvi podjetnik, ki je obrat preselil k viru energije. Poleg tega je premog prodajal tudi ljubljanskim odjemalcem vse do obdobja Ilirskih provinc, ko je gospodarsko propadel. Pinhakovo zapušcino (med drugim kop Kisovec) je leta 1818 kupil Janez Baptist Schwarz, ki je v naslednjih nekaj letih dokupil še državno lastnino in 17 jamskih mer ter prvic združil kisovško, loško in kontradeško rudarsko posest s steklarno in vitriolnico. Lastniška razmerja so se spet spremenila leta 1839, ko postane lastnik vecjega dela rudniške posesti in steklarne Viktor Ruard, lastnik fužin v 733 Prav tam, str. 45–47 in 65–67. 734 Šorn, Ob 200-letnici, str. 2. 735 Šorn, Zacetki industrije, str. 231; Šorn, Premogovništvo, str. 68. 736 Šorn, Premogovništvo, str. 23–24. 737 Prav tam, str. 24–26. 738 Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki, str. 31. Keber: Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga 189 Mojstrani, ki pa je premoženje preprodal svojemu tastu Jožefu Atzlu, grašcaku in rudarskemu inšpektorju na Dunaju. Ta je leta 1842 ustanovil Premogokopno združbo v Zagorju ob Savi (Steinkohlengewerkschaft am Saustrome zu Sagor). Pomemben porabnik premoga je bila od leta 1803 tudi že omenjena državna (erarna) steklarna Idrijskega rudnika v Zagorju, katero je s premogom oskrboval državni premogovnik.739 V casu pred železnico so tudi premog prevažali z ladjami po Savi. Kosovni premog so po slabi cesti cez Trojane proti Ljubljani in do Save vozili z vozovi parizarji.740 Premog je v Trbovljah od leta 1804 kopal celjski steklarnar Franc Maurer, pri cemer se je izkop zacel vecati po letu 1820. Prvi industrijski obrat je bila od leta 1824 dalje steklarna. Leta 1857 sta bila odprta dva premogovnika, eden v državni lasti od leta 1847 dalje (K. K. Steinkohlenbergbau in Trifail), drugi premogovnik (Steinkohlenbergbau in Trifail) pa v zasebni lasti Franca Maurerja.741 V Maurerjevem rudniku so v tem obdobju v splošnem nakopali vec premoga kot v državnem, npr. leta 1818 22,4 tone in leta 1857 že 12.924 ton premoga.742 Premog iz slednjega so uporabljali v steklarni, ga dobavljali uporabnikom za žganje apna in železniški upravi za segrevanje parnih kotlov na lokomotivah.743 V Hrastniku so zaceli kopati premog leta 1822. Prvi pomembnejši kopalec premoga je bil ljubljanski trgovec Franc Lusner od leta 1830.744 Po letu 1845 je premogovnik prešel v last Tržaške premogokopne družbe (Triester Steinkohlen- Gewerkschaft zu Hrastnik und Dol), ki jo je ustanovil Karl Ludwig baron Bruck in je bila v lasti tržaških veletrgovcev. Odprtje železnice do Ljubljane leta 1849 je ugodno vplivalo na premogovnik, ki je bil s postajo južne železnice v Hrastniku povezan s krajšim krakom železniške proge (Kohlenbahn) vsaj od leta 1857 (verjetno pa že prej). Okrog leta 1855 so v premogovniku uvedli nov nacin izkopa oz. kopanje od spodaj navzgor po etažah. Uporabnici premoga naj bi bili od leta 1860 dalje tudi steklarna Eduarda Heiderja in tovarna kemicnih produktov F. Gossletha, ki sta porabljali tudi droben premog. Leta 1857 je v premogovniku delalo 500 ljudi.745 Manjši premogovniki so bili na tem obmocju še Ojstro, Sarg in Koblenca.746 Premog sta pri Libojah in Zabukovici leta 1799 zacela izkorišcati zakupnik gospostva Laško Franc Rath in trgovec Daniel Dereani, sledilo je menjavanje 739 Šorn, Premogovništvo, str. 28–38; Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki, str. 50, 52. 740 Ivancic Lebar, Poti, str. 77. 741 Rossiwall, Die Eisen-Industrie … Steiermark, str. 428; Orožen, Zgodovina Trbovelj, str. 303; Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki, str. 57, 62–63. 742 Šorn, Premogovništvo, str. 38–39; Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki, str. 58, 66. 743 Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki, str. 66. 744 Šorn, Premogovništvo, str. 38–39, 64–65. 745 Rossiwall, Die Eisen-Industrie … Steiermark, str. 416–423, 425. 746 Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki, str. 73–76. 190 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji lastništva jamskih mer do leta 1841, ko je lastnik postal Ivan Friedrich, ki je bil lastnik tudi libojske steklarne. Premog sta poleg steklarne porabljala še bombažna predilnica v Preboldu in mesto Celje.747 V Pecovju (pri Štorah) je premog vsaj v petdesetih letih 19. stoletja izkorišcala železarna v Štorah (Puddling- und Walzwerk).748 Premogovnik Govce sta od leta 1835 izkorišcala Tomaž Grilc, direktor Steinerjeve steklarne, ki je premog porabljal tudi v opekarni in apnenici, in Jožef Drasch iz Celja. Grilcev kop je postal državna last, država ga je zacela kopati leta 1844.749 V petdesetih letih 19. stoletja je bil premogovnik del kompleksa Železarne Štore, pri cemer so vecino izkopa že prodali za potrebe južne železnice. Premog so do uro oddaljene železnice vozili z vpregami in imeli zato visoke stroške tovornine ter težave s prevozom v casu kmeckih poljskih del. Posebnost Govc je bil tudi pogosta eksplozija nevarnih plinov.750 V Pecovniku je država zacela s kopanjem premoga leta 1844.751 V kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1856 pripišejo industrijski napredek celjske okolice predvsem »neizcerpljivemu množtvu kurjave v zemlji in nad zemljo […]. Gotovo bi te fabrike ne napredovale, ako bi kurjava v taki obilnosti tu nagradjena ne bila. Premog se skor povsod koplje, pa tudi lesovje ni tako cisto strebljeno, kakor marsikod drugod.«752 Izpostaviti velja državni premogovnik v Hrastovcu, kjer so zaceli kopati leta 1845. Zaradi visokokvalitetnega premoga so ga leta 1847 izkopali kar 1000 ton, dve leti pozneje že 2000 ton. Z izgradnjo koksne peci so zaceli leta 1847 prodajati koks753 kovacijam in v Gradec. Vecja kupca hrastovškega koksa sta bila od leta 1853 naprej po eni strani prevaljska železarna, ki si je kasneje prizadevala kupiti kar celoten premogovnik, po drugi strani pa Južna železnica, ki je kupovala oboje, premog in koks. Tretji veliki kupec je bila Družba za plinsko razsvetljavo v Gradcu, ki je poleg hrastovškega kupovala tudi premog iz manjših državnih premogovnikov Jamnik, Dobrava in Brezje.754 V Starem trgu pri Slovenj Gradcu je premog kopal lastnik fužine v Mislinji Anton Bonaczy pl. Bonazza, in sicer od leta 1835.755 Na Koroškem so znani premogovniki v Št. Lipšu (pri Doberli vasi), kjer so kopali premog tako prevaljski železarnarji Rosthorni (Št. Lipš I) kot tudi samostan v Doberli vasi (Št. Lipš II). V 747 Šorn, Premogovništvo, str. 40–44. 748 Rossiwall, Die Eisen-Industrie … Steiermark, str. 408–411. 749 Šorn, Premogovništvo, str. 44, 56–57. 750 Rossiwall, Die Eisen-Industrie … Steiermark, str. 411, 416. 751 Šorn, Premogovništvo, str. 56. 752 Železnica iz Koroškega na Hervaško, Kmetijske in rokodelske novice, 14, 6. 9. 1856, št. 72, str. 288. 753 Koks je trden ostanek žganja bitumenskih premogov (mastni crni in rjavi premog) z majhno vsebnostjo pepela in žvepla. Pri postopku koksanja (segrevanje premoga nad 1000° C brez prisotnosti kisika) se iz premoga izlocijo voda, plini in katran. Koks ima visoko kaloricno vrednost. Gl. Senegacnik, Osnovne znacilnosti goriv, str. 12–29; http://sl.wikipedia.org/wiki/Koks. 754 Šorn, Premogovništvo, str. 57–59. 755 Prav tam, str. 44–45. Keber: Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga 191 Libucah in okolici je premog izkorišcal fužinar Ferdinand grof Egger, v Hodišah v Rožu pa vetrinjski in celovški suknar Moro in podjetnik Albin baron Herbert iz celovške podjetniške družine, ki je imela tri tovarne svincevega belila (Hodiše II).756 Najpomembnejši predmarcni premogovnik je bil premogovnik na Lešah pri Prevaljah.757 Tu je leta 1818 rjavi premog odkril dunajski magistratni uradnik Blaž Mayer, ki pa je rudarske pravice leta 1824 prodal bratom Rosthorn. Po mnenju Alojza Krivograda je nesporno, da je bil premog na bližnjih Lešah eden glavnih pogojev za gradnjo železarne na Prevaljah.758 Slednja je v štiridesetih letih 19. stoletja postala najmodernejše in po proizvodnji najvecje podjetje v slovenskih deželah.759 Bratje August, Franz in Mathäus Rosthorn760 so na Prevaljah najprej zgradili cinkarno, nato železarno (1835–1899); tu so v letih 1833–1835 postavili drugo pudlarno in valjarno v habsburški monarhiji in najpomembnejšo na Koroškem. Glavni izdelek železarne so bile v duhu industrijske revolucije železniške tirnice. Pec pudlovka je omogocala najsodobnejšo tehnologijo v metalurgiji v celinski Evropi, Rosthorni pa so bili poleg uvajanja pudlovk uspešni še s pomembno inovacijo v kurilni tehniki – s spremembo konstrukcije peci so pod vodstvom Augusta Rosthorna in Josepha Schlegla leta 1838 iznašli nacin uporabe leškega rjavega premoga pri taljenju surovega železa, kar predstavlja pomembno prelomnico v zgodovini metalurgije (do takrat so uporabljali le kaloricno bogatejši crn premog); dosežek je bil izjemnega pomena za celotno železarstvo v alpskem prostoru. Z inovacijami so v železarni nadaljevali in iznašli še stopnicasta rešeta, s katerimi je bilo možno uporabljati tudi premogov drobir.761 Nadaljnji razvoj leškega premogovnika je bil tesno povezan s prevaljsko železarno, saj je bila njegov najvecji odjemalec. Z narašcanjem proizvodnje železarskih izdelkov je torej narašcal tudi izkop premoga. Ce je izkop leškega premoga leta 1829 predstavljal 20 % (oz. 260,5 tone) vse slovenske proizvodnje in leta 1835 že 51 % (oz. 3543 ton), se je leta 1839 povzpel kar na 78 % (oz. 6808,8 tone) celotnega izkopa; enak odstotek je dosegel še leta 1846, pri cemer se je kolicinski izkop premoga na Lešah vec kot pošesteril (38.838 ton premoga).762 Z vecanjem izkopa premoga se je ne nazadnje vecalo tudi število zaposlenih v premogovniku; s 180 zaposlenih leta 1840 je število zaposlenih naraslo 756 Prav tam, str. 48–53. 757 Šorn, Prav tam, str. 45–47, 65–67. 758 Krivograd, Železarna Prevalje, str. 45–47. 759 Gestrin, Oris gospodarstva, str. 69. 760 August, Franz, Mathäus, Daniel in Franz so ustanovili firmo Rosthorn in leta 1817 v Oedu postavili valjarno medenine, v zacetku tridesetih let pa najprej cinkarno, nato železarno na Prevaljah. Leta 1832 so ustanovili Wolfberško železarsko družbo (Wolfsberger Eisenwerksgesellschaft), pet let pozneje so iz družbe izstopili in obdržali le železarno Prevalje in premogovnik na Lešah. Gl. Krivograd, Železarna Prevalje, str. 49; Oder, Odkritje uporabe, str. 2–3; Köstler, Die Familie von Rosthorn, str. 289–338. 761 Oder, Odkritje uporabe. 762 Šorn, Premogovništvo, str. 67, 69. 192 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji na 740 leta 1856.763 Leški premog so leta 1856 za državne statisticne potrebe opisali: »Rjavi premog je crne barve, se školjkasto lomi in je zaradi svoje cvrstosti primeren za transport.«764 Zanimivo je, da so že leta 1835 v delu poti od premogovnika proti železarni speljali t. i. železnico s konji (Pferde-Eisenbahn).765 Lastništvo premogovnikov je bilo torej bodisi zasebno bodisi državno. Med državnimi premogovniki so bili posebnega pomena državni železniški rudniki, ki so bili ustanovljeni zaradi cenejšega dovoza premoga cim bliže železnici. V ta namen so premog iskali še pred umestitvijo železniške proge oz. trase za južno železnico na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, tu predvsem v rudoslovnih revirjih Celje in Slovenska Bistrica oz. Konjice. Ker so v obeh deželah pregledali kar okoli 70 krajev, je nedvomno šlo za obsežen in sistematicen pregled vecjega dela slovenskega ozemlja. Zato so odprli vec premogovnikov, od katerih so se obdržali tisti v Brezjah pri Oplotnici, Pecovniku, Govcah, Jamniku pri Zrecah, Dobravi pri Konjicah, Hrastovcu in Trbovljah.766 »PREMOG, KI NAM KURI, SVETI.« PREMOGOVNIKI IN PORABA PREMOGA V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA »Malo porajtan je bil nekdaj premog (Steinkohle). Leta za letom pa dobiva že sedaj vecjo važnost, – al naši vnuki bojo vrednost njegovo še le prav spoznali, ko jim bo derv za kurjavo zmanjkalo popolnoma.«767 Izkop premoga je v drugi polovici 19. stoletja hitro narašcal tako v evropskih državah kot tudi v ZDA. Leta 1879 so ga še vedno najvec na svetu nakopali v Veliki Britaniji, in sicer 132,6 milijona ton. Istega leta je v Avstro-Ogrski, ki je imela velike zaloge premoga predvsem na Ceškem, Moravskem in v Šleziji, izkop znašal 14,5 milijona ton. Leta 1895 je Velika Britanija s 192,7 milijona ton še ostajala vodilna premogokopna država, vendar so jo že leta 1899 z 230,1 milijona ton izkopanega premoga za sedem milijonov ton prehitele ZDA, ki so v nadaljnjih letih razliko le še povecevale. Težišce izkopa premoga se je v zacetku 20. stoletja premaknilo iz Evrope v Severno Ameriko.768 V okviru nastajanja razlicnih delniških družb se od štiridesetih let 19. stoletja dalje tudi v slovenskih deželah zacenjajo ustanavljati premogokopne delniške 763 Krivograd, Železarna Prevalje, str. 55; Uran, Rudarstvo Mežiške doline, str. 49–87; Keber, Rudarji premogovnika Leše, str. 283–294. 764 Rossiwall, Die Eisen-Industrie … Kärnten, str. 97. 765 Prav tam, str. 104. 766 Šorn, Premogovništvo, str. 54–56. 767 Potovanje po okrajnah natoroznanstva. Od kod premog ali kamneno oglje?, Novice gospodarske, obertnijske in narodske, 14, 2. 4. 1856, št. 27, str. 105–106. Clanek je bil v istem casopisu še enkrat objavljen dne 16. 11. 1881. 768 Šorn, Premogovniki, str. 21–22, 74. Keber: Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga 193 družbe. V premogovništvo se je zacelo resneje investirati in zaradi samega vecanja izkopa obracati bistveno vec denarja. V to rastoco industrijsko vejo so pri nas vlagali predvsem »tuji« investitorji iz Trsta, Dunaja, Salzburga, Innsbrucka in Gradca, domaci, slovenski podjetniki zgolj v manjši meri. Po borznem zlomu leta 1873 pa je v avstro-ogrski bancni sistem intenzivneje zacel pritekati francoski kapital; ta je postajal vse mocnejši tudi v premogovništvu na Slovenskem.769 Tako so v Zasavju nastale že omenjena Premogokopna združba v Zagorju ob Savi leta 1842, ki je bila do leta 1873 tudi najmocnejše premogokopno podjetje v Zasavju, in Premogokopna družba cistilnice sladkorja v Ljubljani leta 1841. Tretja zasavska družba je bila hrastniška – Tržaška premogokopna združba v Hrastniku in Dolu leta 1845. Prodoru gospodarskega liberalizma je leta 1855 sledila prodaja spodnještajerskih državnih premogovnikov, pri cemer so najprej odprodali vse manjše premogovnike in obdržali le najvecjega, trboveljskega. Slednjega je država prodala v letih 1866/1867, in sicer Trbovlje Ojstro in Trbovlje Vode, oz. kasnejša Premogovnik Ojstro (Steinkohlen-Bergbau Oistro) in Združba vodenskega rudnika (Vodestollen-Gewerkschaft).770 To obdobje v industriji zaznamuje združevanje manjših tovarn in družb v velike družbe, kot je npr. koncentracija železarske industrije: v Ljubljani leta 1869 ustanovijo Kranjsko industrijsko družbo (KID), ki je med drugim združevala Zoisove fužine v Bohinju in na Javorniku ter Ruardove fužine na Savi pri Jesenicah. V Celovcu istega leta nastane bistveno vecja Hüttenberška železarska družba (Hüttenberger Eisenwerksgesellschaft), ki je bila takrat najvecja tovrstna notranjeavstrijska družba in je združevala šest velikih koroških železarn, med njimi tudi železarno na Prevaljah s premogovnikom na Lešah. Leta 1881 pa nastane najvecja notranjeavstrijska rudarska in železarska družba, ki je združila kar devet železarskih družb (med njimi tudi Hüttenberško), in sicer Avstrijskoalpska rudarska družba (Österreichisch-Alpine Montangesellschaft) oz. t. i. Alpinka. Združevali so se tudi rudniki kot npr. koroški rudniki svinca leta 1868 v Bleiberško rudarsko unijo (Bleiberger Bergswerks-Union) oz. BBU, ki je imela v lasti med drugim tudi rudnik svinca v Mežici.771 Tudi v premogovništvu se v zacetku sedemdesetih let zacenja proces koncentracije, ko manjše premogovnike prikljucujejo k vecjim družbam. Pri tem že odigrajo pomembno vlogo velike banke, ki pridobivajo moc.772 Pri nas je pomemben predvsem proces formiranja in krepitve Trboveljske premogokopne družbe (TPD) v Zasavju, ki je leta 1874 postala vodilna premogokopna družba na Slovenskem. Leta 1880 so namrec v njenih premogovnikih nakopali kar 769 Gl. Šorn, Premogovništvo; Šorn, Premogovniki. 770 Šorn, Premogovniki, str. 13–15. 771 Šorn, Premogovniki, str. 27–28, 60; Vec o Alpinki gl. Krivograd, Železarna Prevalje, str. 58–59. 772 Šorn, Premogovniki, str. 22, 28. 194 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji 80 % vsega premoga oz. 489.000 ton.773 Vendar pa je tudi TPD najemala velika mednarodna posojila in zato izdajala obveznice, ki so jih vecinoma kupovali Francozi ter s tem vstopali v lastniško strukturo družbe.774 Med letoma 1873 in 1916 so v last TPD prešli naslednji premogovniki in premogovniške družbe: Združba vodenskega rudnika, Maurer-Pongratzov premogovnik v Trbovljah, Premogokopna združba v Zagorju ob Savi, Tržaška premogokopna združba v Hrastniku in Dolu, premogovniki v istrskem Labinu, premogovniki v Kocevju (Trate I-VI), premogovniki Ojstro, Sarga, Liboje, Laško (Brezno-Huda jama), Krapina, Senovo, Raštanj in Wakonigov premogovnik v Zagorju.775 Poleg TPD so imele premogovnike v slovenskih deželah še druge manjše družbe, ki so izkopavale manjše kolicine premoga in bile zgolj lokalnega oz. krajevnega pomena. Nekateri premogovniki so bili tudi v lasti industrijskih družb oz. železarn in posameznih tovarn kot npr. že omenjeni premogovnik Leše, ki je skupaj s prevaljsko železarno prišel v sklop Hüttenberške železarske družbe in kasneje Alpinke; premogovnika Pecovje in Govce kot del železarne Štore; nekaj manjših premogovnikov (npr. Holmec) v Mežiški dolini v lasti grofov Thurnov; družba Južne železnice, ki je imela v lasti nekaj premogovnikov na Štajerskem. Lastnice premogovnikov so bile npr. še Keramicna tovarna v Libojah, Steklarna v Libojah in Cementarna v Laškem.776 V casopisu Kmetijske in rokodelske novice lahko leta 1895 preberemo: »Premog je v današnjem casu velike važnosti za domaco potrebo, še vecje važnosti je pa za industrijo. Gotovo bi vsaj v Evropi bili izsekani vsi gozdovi, da nimamo premoga […].«777 Poraba premoga je bila najvecja v hitro razvijajoci se železarski industriji, vedno bolj razvejanem železniškem prometu in v tovarnah zaradi parnih strojev. Ceprav je bilo na Slovenskem glede na število prebivalstva kar za polovico manj industrijskih obratov, kot pa je bilo siceršnje povprecje v Avstriji, se je industrija vseeno razvijala, izkop in poraba premoga pa sta narašcala. Kljub temu da so premog za taljenje železove rude preizkušali konec 18. stoletja že v Ruardovih fužinah na Savi, ga kasneje v jeseniških plavžih niso uporabljali in so do konca 19. stoletja kurili lesno oglje.778 V modernem železarstvu oz. metalurgiji so rjavi premog prvic neposredno uporabili v železarni na Prevaljah za obdelavo surovega železa v peceh pudlovkah: »Leta 1840 pa je prišlo v eni izmed novih peci na Prevaljah do napake v konstrukciji. Zjutraj so jo zakurili, po eni uri naložili 773 Šorn, Premogovniki, str. 30–41, 72; Pancur, Koncentracija premogovništva, str. 344–346. 774 Zapletena lastniška razmerja in njihovo spreminjanje podrobno opiše Jože Šorn v clanku: Premogovniki, str. 33–41. 775 Prav tam, str. 36. 776 Šorn, Premogovniki, str. 60–66; Slovenski zgodovinski atlas, str. 152, gl. Gospodarstvo pred 1. svetovno vojno (zemljevid). 777 Kmetijske in rokodelske novice, 53, 4. 10. 1895, št. 40, str. 397. 778 Lacen Benedicic, Pridobivanje železa, str. 77. Keber: Zacetki uporabe »crnega zlata« in doba premoga 195 in je gorelo do poldneva, obok odprtine med ognjišcem in kaminom se je zrušil, nastala je vecja odprtina in zaradi tega je nastal mocan vlek in s tem so z rjavim premogom dosegli zadostno vrocino«.779 Prevaljska železarna je bila posebna tudi v tem, da je v plavžih železovo rudo talila izkljucno samo s koksom. Koks je namrec še leta 1871 v talilnem postopku uporabljalo le 7 % vseh plavžev avstrijske železarske industrije. Nekateri so mešali koks in oglje oz. premog in oglje.780 Po letu 1849 so na železnici med Celjem in Ljubljano lokomotive deloma še kurili z lesom, ko pa je leta 1851 (od zasebne Wien-Gloggnitzer Bahn) prevzela železnico država, naj bi zaceli uporabljati samo premog.781 Kmetijske in rokodelske novice po drugi strani leta 1856 porocajo, da je družba, ki je tega leta cesarske železnice vzela v zakup, »zacela hlapone (lokomotive) s premogom kuriti namesto drv.«782 Še leta 1855 naj bi npr. na razdalji 300 milj železnic porabili še vedno milijon sežnjev drv.783 Sklepamo lahko, da je bil prehod z lesa na premog pri lokomotivah postopen in da so vsaj v zacetnem obdobju železniškega prometa lokomotive kurili še z lesom ter bolj postopoma uvajali premog kot novo kurivo. Z izgradnjo železniških prog in narašcanjem železniškega prometa pa je nedvomno narašcalo tudi povpraševanje po premogu. Pomembna prelomnica je bilo leta 1854 odprtje železniškega prelaza cez Semmering, ki je povezal Dunaj in Trst. Železnica pa ni bila samo porabnik premoga, ampak tudi ucinkovita logisticna pot za njegov hitrejši in cenejši transport do drugih bolj oddaljenih trgov. Vecino vecjih premogovnikov so z bližnjo industrijo ali s postajami južne železnice in kasneje tudi drugih železniških krakov povezovale krajše ozkotirne železnice. O veliki porabi premoga v železniškem prometu so leta 1897 pisali tudi v casopisu Dom in svet: »Veliko premoga požre lokomotiva sama. Toliko se ga porabi vsako leto na današnjih železnicah, da bi se iz njega dal narediti kolobar meter debel in meter širok, kateri je dolg dosti, da bi se ž njim opasala okoli in okoli vsa zemlja poleg ekvatorja, kjer je najširša. Torej sné sama lokomotiva leto za letom štirideset in pol milijona kubicnih metrov premoga!! Tako silno plenijo današnje potrebe najcenejše zaklade sveta!«784 Proces privajanja na novo kurivo v gospodinjstvih je bil prav tako postopen. Premog so v zasebnih kurišcih odklanjali še vsaj do srede 19. stoletja, kot kaže primer Celja: »V Celju, ki ima okoli 5000 prebivalcev, niso mogli leta 1849 prodati 779 Krivograd, Železarna Prevalje, str. 51. 780 Šorn, Zacetki industrije, str. 228–229. 781 Ivancic Lebar, Zasavski premogovniki, str. 63. 782 Kmetijske in rokodelske novice, 14, 5. 4. 1856, št. 28, str. 112. 783 Kam bomo prišli, ce bomo z lesom tako gospodarili kakor sedaj gospodarimo? Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari, 13, 3. 2. 1855, list 10, na naslovnici. Na razdalji 2250 km so porabili 1,89 milijona metrov drv. 784 Šubic, Zaloga premoga po Evropi, str. 607. 196 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji 224 ton premoga iz Pecovnika; za privatno rabo se še vedno kupuje les.«785 Iz casopisja izvemo, da so leta 1881 v Ljubljani premog prodajali krice na ulicah »štankolén«. »Kar pred tremi leti ni še bilo v Ljubljani, se zdaj od zore do mraka ponavlja […] Po ulicah mu ne vedé imena slovenskega »premog«, a tudi stotero mešcanov in mešcank je, ki ne vedo, da ‚steinkohle‘ ni kamen«.786 V casopisju so svetovali uporabo pepela za gnojilo ovsa, krompirja, repe in zelja že leta 1854: »Premoga pepel in prah sta dober kup; naj se poskusi, kjer ju imajo.«787 V istem casopisu so še veckrat svetovali, da naj se s pepelom gnoji krompir, saj »dandanes vzlasti po mestih zelo kurijo s premogom in se naredi s tem veliko pepela«.788 V casopisju so bile v zadnjih desetih letih 19. stoletja pogoste še razlicne napovedi o splošnih zalogah premoga oz. napovedi, za koliko casa bodo te zaloge cloveštvu še zadostovale.789 Ocitno je, da so konec 19. stoletja glede premoga hkrati vladali navdušenje nad njim in že tudi skrbi in dvomi o obstoju dovolj bogatih zalog te rudnine za prihodnje rodove. SKLEP Znacilnost obravnavanega obdobja je prepletanje uporabe razlicnih energetskih virov, ki so pravzaprav v spreminjajocih se razmerjih soobstajali ves cas. Ce sta se v zacetnem obdobju uveljavljanja premoga vecinoma uporabljala les in oglje, se od srede 19. stoletja dalje ta razmerja spremenijo v korist premoga. Premog kot glavno in prevladujoce kurivo uporabljajo v industriji in železniškem prometu, pocasi pa se uveljavlja tudi kot kurivo za ogrevanje bivališc, pri cemer se najprej uveljavi v mestnih okoljih. V drugi polovici 19. stoletja oz. v obdobju mocnega porasta izkopa in porabe premoga, ki ga med drugim že predelujejo tudi v plin za osvetljavo ulic, pa se pojavi elektrika. Nastane nova soodvisnost, ko že konec stoletja v rudarstvu zacnejo uporabljati elektriko za razsvetljavo v rudniških rovih, za hitrejši izvoz rude iz rudnikov in hitrejše delo v separacijah. Elektrika torej poveca in pospeši tudi izkop premoga v premogovnikih.790 785 Šorn, Zacetki industrije, str. 232; Pancur, »Crno zlato«, str. 45. 786 Od kod premog ali kamneno oglje? Kmetijske in rokodelske novice, 39, 16. 11. 1881, št. 46, str. 366– 367. Kasneje so na vseh premogarskih obmocjih v pogovornem jeziku uporabljali besedo »koln«. 787 Kmetijska skušnja. Pepel in prah od premoga, Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari, 12, 5. 8. 1854, št. 62, str. 246. 788 Gospodarska skušnja. Premogov pepel dober gnoj za krompir, Kmetijske in rokodelske novice, 35, 11. 4. 1877, št. 15, str. 114. 789 Šubic, Zaloga premoga po Evropi, str. 607; Koliko casa bodo zadošcali premogovi skladi v Evropi, Kmetijske in rokodelske novice, 53, 4. 10. 1895, str. 397–398. 790 Šorn, Premogovniki, str. 41. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 197 Mitja Suncic IZ ZGODOVINE SLOVENSKEGA PREMOGOVNIŠTVA V PRVIH ŠTIRIH DESETLETJIH 20. STOLETJA Razprava je posvecena sosledju zgodovinskih dogodkov, ki se nanašajo na zajem in deloma pretvorbo energenta premoga v casovnem obdobju, ki sega približno od konca 19. stoletja do zacetka druge svetovne vojne, drugi del pa se osredotoca na tematsko obdelavo raziskanega problema, predvsem na razlicne oblike uporabe trdih goriv (kjer se poleg premoga obravnava tudi les), in se na kratko dotakne tudi posledic za naravno okolje, ki jih je imel zajem trdih goriv v obravnavanem obdobju. Glavno trdo gorivo, ki je najpomembnejše zaznamovalo obravnavano obdobje, je premog, zaradi cesar se razprava osredotoca predvsem nanj. Ob tem velja pouda 198 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji riti, da sta imela njegov zajem in pretvorba precej bolj zgodovinski znacaj kot zajem in pretvorba premogovega najresnejšega konkurenta med trdimi gorivi – lesa, ki je porabo premoga na naših tedaj neurbaniziranih in z gozdom bogatih tleh presegal samo kot kurjava med zasebniki. Napredujoca elektrifikacija po koncu prve svetovne vojne, na katero je vplivala srecna okolišcina, da je hidroelektrarna Fala koncala v prvi jugoslovanski državi, je povzrocila, da je v industriji premogu zacela konkurirati elektricna sila, toda še konec 30. let je srbski ekonomist Stevan Kukoleca trdil, da je mogoce vzpostaviti jasno vez med krivuljo rasti pogonskih moci v industriji z ono, ki je prikazovala nihanje produkcije premoga v deželi,791 socasno pa je bilo mogoce v reviji Trgovski tovariš ravno za 30. leta (natancneje, za njihovo drugo polovico) prebrati trditev, da je »vkljub velikemu napredku elektrifikacije v Sloveniji konzum premoga po industriji še znatno narasel«.792 V suhozemskem prometu so se novosti v medvojnem casu odražale v razvoju tovornega in potniškega cestnega prometa, ki so ga poganjali motorji z notranjim izgorevanjem, a razvoj slednjega do zakljucka obravnavanega obdobja v jugoslovanskem prostoru ni zavzel dovolj širokega obsega, da bi lahko resno ogrozil primat železnic.793 Skratka, premog je celotno obravnavano obdobje ostajal najpomembnejši energetski vir v transportu in industriji, manj pa je bila razširjena njegova uporaba za ogrevanje, zlasti v kmeckih domovih izven mestnih naselij. Poudarek na zgodovini premogovništva, ki ga je najti v razpravi, je bil razen z naštetimi razlogi, ki so poudarjali njegovo pomembnost za vsakdanje delovanje modernizirajoce se družbe, pogojen tudi z arhivskimi in tiskanimi viri, na katere sem naletel med raziskavo, kot tudi z obsežnostjo sodobne strokovne ter današnje historiografske literature, posvecene energetskim vprašanjem, ki je v veliki vecini osredotocena na premog. Vzrok tej mocni prisotnosti premogovništva v zavesti je izredni pomen premogovništva za industrializacijo slovenskega ozemlja, kajti v obravnavanem obdobju je predstavljal eno najpomembnejših in najmodernejših industrijskih panog na tem prostoru. Tako kot vsak zgodovinar sem tudi sam skušal osmisliti zmešnjavo zgodovinskih dogodkov in iz tega neprestanega gibanja izlušciti glavne znacilnosti, ki so dajale pecat dolocenemu casovnemu izseku. Tako se je scasoma oblikovala morfologija obdobij razvoja premogovništva na slovenskih tleh, ki je niso oblikovali zgolj ekonomski dejavniki, temvec v skoraj enaki meri številni politicni pretresi; med slednjimi kot za obravnavano industrijsko vejo najusodneje izstopajo spremembe državnih meja v Srednji Evropi. Cas od zacetka 20. stoletja do izbruha druge 791 Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 351. 792 Trgovski tovariš, 1939, št. 3–4, Naše rudarstvo in topilništvo, str. 45. 793 »Pri ogromni razliki med kapaciteto in financnimi silami obeh [cestnega in železniškega prometa] o kakem ogrožanju železnice /…/ ni mogoce govoriti.« Nagode, O avtomobilizmu, str. 217; citirani clanek našteje tudi razloge, zakaj je bilo tako. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 199 svetovne vojne je potemtakem mogoce razdeliti na dve obsežnejši obdobji: prvo obsega cas med letoma 1900 in 1918, drugo pa cas med letoma 1919 in 1941. Vsebinsko zanimivejše so delitve na podobdobja znotraj teh dveh osnovnih razmejitev, zaradi cesar se bo vsebina v nadaljevanju ravnala po njih. OBDOBJE OD LETA 1900 DO LETA 1914: SLOVENSKO PREMOGOVNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI Glavne smernice, ki so opredeljevale in uravnavale zgodovinski razvoj premogovništva v tem obdobju, so korenine pognale že kako desetletje pred zgoraj navedenim casovnim mejnikom, a za njih boljše razumevanje se je treba najprej pomuditi pri kratkem orisu naravnih razmer za pridobivanje premoga na slovenskem ozemlju. Najdišca trdih kuriv – vsaj tista, katerih izkorišcanje je bilo rentabilno in je omogocalo moderno, industrijsko proizvodnjo – so bila vecinoma mlajše geološke formacije, kar je imelo za posledico, da sta bila v vecjih kolicinah za odkopavanje na voljo rjavi premog in lignit, kaloricno manj vredni gorivi kot visokokaloricna crni premog in antracit. Najdišca premoga so se na slovenskem ozemlju raztezala od jugovzhoda (Bele krajine in Dolenjske) v dveh smereh: severovzhodna os je bila usmerjena proti južnemu delu slovenske Štajerske, severozahodna pa proti slovenski Koroški. Geološko je bilo rjavi premog najti »v mlajši in starejši terciarni formaciji. Kot najvažnejšo in najbogatejšo je navesti ono, ki se vlece v smeri zapad–vzhod od Moravc preko Zagorja, Trbovelj, Hrastnika v Laško, od kjer se nadaljuje proti vzhodu. Širina te formacije, utesnjene med zasavske hribe (trias), znaša od 1 do 3 km. V dolinah teh hribov so se razvili (…) naši najvažnejši premogovniki Zagorje, Trbovlje, Hrastnik in Laško.«794 Severno od te crte je bilo najti gospodarsko manj pomembno terciarno formacijo z nahajališci premoga »od Tuhinjske doline v smeri proti vzhodu cez Motnik, Loke (južno od Št. Jurja pri Taboru), Zabukovico, Liboje in Pecovnik pri Celju. Enako prvoomenjeni je tudi ta crta terciara utesnjena v triadno gorovje ter je mocneje prekinjena. Najvažnejša premogovna kotlina te formacije se nahaja v Zabukovici in Libojah z državnim in dvema privatnima premogovnikoma.«795 Poleg teh dveh glavnih terciarnih formacij, ki sta se združeno nadaljevali prek Sv. Križa pri Rogaški Slatini proti Krapini na Hrvaškem, so geološko osamljena terciarna nahajališca rjavega premoga bila še v Kocevju, ki je bilo »v geološkem pogledu popolnoma izolirano« in obenem »izrazito mladoterciarno nahajališce premoga«, ter v Št. Janžu, Crnomlju in Brestanici. 796 794 Mocnik, Rudarstvo, str. 51. 795 V to skupino sta konec 30. let 20. stoletja spadala še dva manjša premogovnika Pecovnik in Motnik. Prav tam. 796 Prav tam, str. 51–52. 200 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Severno od omenjenih najdišc rjavega premoga so se plasti slednjega nadaljevale v smeri slovenske Koroške, kjer so se gospodarsko manj pomembna in hitro izcrpana nahajališca raztezala od Slovenj Gradca do Mežice (Stari trg, Sele, Leše, Holmec, Mežica), medtem ko je bilo na severnem delu slovenske Štajerske najti »kredna in terciarna premogišca v crti od Stranic odnosno Zrec pri Slovenskih Konjicah v vzhodno smer k Bocu. Tu nastopajo premogovni sloji z debelino sloja do 2,5 m, vendar je ta debelina nestalna ter se zoži na gospodarsko neizrabljive dimenzije. V kolikor se v premogovnikih te formacije obratuje, je posledica visoke kaloricne vrednosti premoga ter drugih njegovih kvalitet (malo žvepla). Vsekakor so ta premogišca le lokalne gospodarske važnosti. Na ozemlju vzhodno od crte Maribor-Pragersko nastopajo mladoterciarna nahajališca premoga, ki pa vsled tenkih slojev in manjše kaloricne vrednosti ne dosegajo splošne gospodarske važnosti, pac pa zalagajo lokalni trg z dobro uporabljivim premogom.«797 Manjšo kaloricno vrednost od rjavega premoga ima lignit, ki ga je bilo v izobilju (citirani inženir Josip Mocnik v drugi polovici 30. let 20. stoletja navaja rezerve v kolicini vec kot 300 milijonov ton) najti v Šaleški dolini, natancneje v okolici Velenja. Obrobna nahajališca lignita so bila še v »Stanovskem pri Poljcanah, ki pa predstavlja že nekak prehod iz lignita k rjavemu premogu. Nadalje pa v Otoccu pri Novem mestu ter v Globokem pri Brežicah.«798 Ceprav je zgoraj podani geološko-geografski prikaz nahajališc najpomembnejših trdih goriv na Slovenskem nastal v casu med svetovnima vojnama, se je prostorska razdelitev rudnikov, z izjemo nekaj manjših, ki so imeli povsem lokalni znacaj in pomen, dokoncno izoblikovala v slabem desetletju in pol pred zacetkom prve svetovne vojne.799 To pomeni, da so se v obdobju od leta 1900 do leta 1914 na zgoraj orisanem geografskem obmocju zgodili nekateri premiki. Med njimi kaže tako na Štajerskem kot tudi na Kranjskem izpostaviti povezavo nahajališc premoga s prometno infrastrukturo in s to širitvijo transportne mreže povezan pojav novih premogovnikov na trgu, ki so pomenili majhno, a ne popolnoma nepomembno konkurenco mogocni Trboveljski premogovni družbi (dalje TPD), delniški družbi, ki je celotno obravnavano obdobje obdržala absolutno vodilni položaj v slovenski premogovni industriji. Ker si je z nakupom vseh vecjih nahajališc rjavega premoga že desetletja pred zacetkom 20. stoletja zagotovila monopolni položaj na trgu južnega dela Habsburške monarhije, 797 Mocnik, Rudarstvo, str. 52. 798 Mocnik, Rudarstvo, str. 52. 799 »Važnejši, danes obratujoci premogovniki, so obstajali že leta 1914 ter se od tega leta dalje niso našla v Dravski banovini nova, za gospodarstvo pomembnejša nahajališca premoga. Vsa izdatna, izkopavanja vredna premogišca so bila najdena in raziskana že v predvojni dobi.« Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 356. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 201 novi premogokopi niso mogli resneje ogroziti njene prevlade, a so kljub temu hitro postali nepogrešljiva stalnica na slovenskem trgu in si s tem ustvarili nišni položaj, ki so ga obdržali vec desetletij. Trend izgradnje železniških povezav do nahajališc rjavega premoga in lignita se je zacel v zacetku 90. let 19. stoletja in se zakljucil v prvem desetletju 20. stoletja: prva železnica, ki je bila zgrajena predvsem zaradi želje po zvezi z nahajališcem premoga, je povezovala Celje in Velenje in je – cetudi se je ideja za progo Celje– Dravograd, katere gorec zagovornik je bil tudi inženir Mihael Vošnjak, porodila že sredi 19. stoletja, ko je bila leta 1856 na Dunaju skupaj z Vošnjakovimi tehnicnimi nacrti vložena prošnja za koncesijo800 – nastala zaradi podjetniških ambicij Daniela pl. Lappa, lastnika bogatih nahajališc lignita v Šaleški dolini, ki je v gradbeni projekt vložil tudi lastni kapital,801 potem ko mu je leta 1889 uspelo pridobiti koncesijo. Promet je po železni cesti med Celjem in Velenjem stekel že leta 1891.802 Leta 1893 prometu predana železnica Ljubljana–Grosuplje–Kocevje je predstavljala prvi krak dolenjske železniške povezave med Ljubljano in Novim mestom in je bila zgrajena zlasti zaradi potrebe po povezavi rudnika rjavega premoga v Kocevju, ki je bil od leta 1886 v lasti TPD,803 z osrednjim železniškim omrežjem v deželah Kranjski in Štajerski. Ne le, da izgradnje te proge ne bi bilo brez financnega vložka najvecje premogokopne delniške družbe na slovenskih tleh,804 temvec je udeležba TPD z mrtve tocke premaknila vec kot dve desetletji obstojece, a prah nabirajoce nacrte za izgradnjo dolenjske železnice.805 V prvem desetletju 20. stoletja je bil kot zadnji odmev premogovništva kot spodbujevalca izgradnje prometne infrastrukture zgrajen še en lokalni krak dolenjske železnice, ki je segal od Trebnjega do Krmelja.806 Podobno kot pri dolenjski železnici je bila tudi pri tem njenem kraku pot od zamisli do njene uresnicitve 800 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 159–161. Citirano delo prinaša podrobnejši pregled zgodovine zavzemanja zainteresiranih strani za izgradnjo omenjenega železniškega odseka v 70. in 80. letih 19. stoletja. 801 Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 34. Leta 1899 je bila železniška povezava podaljšana do Dravograda. Prav tam. Premogovnik je prevzel »jamstvo za obrestovanje in odplacilo obveznic štajerskega deželnega železniškega posojila«, medtem ko je denar za izgradnjo proge »priskrbela štajerska deželna uprava, na katero je bila 16. aprila 1891 prenesena koncesija«. K izgradnji so »vecje zneske« prispevale »mestne uprave Celje, okraj Celjska okolica in Šoštanj«. Mohoric, Zgodovina železnic, str. 165. 802 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 164–165. 803 Nagode, K položaju, str. 136. 804 Vodopivec, Prispevek, str. 118–119. Za izgradnjo povezave so imeli interes tudi »lastniki velikih gozdov«, ki so v njej videli priložnost za vecjo konkurencnost na lesnem trgu. Prav tam, str. 121. 805 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 167–173. 806 Za interpretacijo istih dogodkov izpod peresa Ivana Mohorica glej: Mohoric, Zgodovina železnic, str. 209–211. Ker je Slovenija po prvi svetovni vojni izgubila železniški dostop do Jadranskega morja, so (šele) konec 30. let omenjeni odsek podaljšali z izgradnjo železniškega mostu cez Savo do Sevnice, kar naj bi, z nekaterimi dodatnimi deli med Belo krajino in Hrvaško, omogocilo povezavo Zidanega Mosta z Reko. Prav tam, str. 457–458. 202 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji dolga. Zgodba o omenjeni železniški povezavi, ki je neposredno povezana z zgodovino Šentjanškega premogovnika (dalje ŠJP), se zacne konec 19. stoletja, ko je ljubljanski župan Ivan Hribar leta 1893 v govoru pred kranjskim deželnim zborom utemeljeval potrebo po izgradnji železnice cez Mirensko dolino.807 Cez tri leta je ideja dobila konkretnejšo obliko, o cemer prica dejstvo, da je leta 1896 predstavnik financnega odseka kranjski deželni zbor ustno obvestil o ustanovitvi odbora »za gradnjo lokalne železnice, ki bi tekla od Trebanjske postaje dolenjskih železnic cez Mirno in Mokronog v Tržišce in od tam segala z dovlacilnico do Št. Janža«.808 Odbor, v katerem ni bilo predstavnikov premogovnika, ampak so ga sestavljali veleposestniki,809 je deželni zbor zaprosil za financno pomoc pri projektu, a je ta prošnjo zavrnil. V prid izgradnje železnice je spregovoril Franc Košak, v kmecko kurijo izvoljen v volilnem okraju Trebnje-Sticna-Žužemberk- Mokronog-Litija-Radece, sicer pa dolgoletni župan Grosuplja810 in borec za izgradnjo dolenjske železnice,811 ki je poudaril njen pomen za razvoj industrije in se s tem navezal na utemeljitve predlagateljev:812 »Ce kje, sme se glede te železnice trditi, da je potrebna in povsem opravicena. Vezala bi obljudene in rodovitne kraje, ki so bogati ne le na kmetiskih pridelkih, ampak imajo tudi velike zaklade premoga, z glavno progo dolenjskih železnic.«813 Leta 1899 se je deželni zbor zavezal, da bo k izgradnji proge prispeval s prevzetjem 200.000 K glavninskih delnic, in obenem »deželnemu odboru narocil, da sme tudi do 4000 K porabiti za izdelavo natancnega nacrta, ki naj se prouci, da bo mogoce projekt financirati«.814 Sadovi te dejavnosti so se pokazali cez dve leti, ko je clan financnega odseka, baron Jožef Schwegel, poslancem julija 1901 sporocil, da je deželna vlada že privolila v subvencijo in zacela pogovore z interesenti ter dunajsko vlado; brez trosenja puhlic je kot glavni namen nove železniške povezave oznacil povezavo ŠJP 807 Prav tam, str. 209. 808 Obravnave od 28. 12. 1896 do 6. 3. 1897, 38. zvezek, Ljubljana 1897, str. 335–336. 809 21. 1. 1896 so koncesijo za šentjanško železnico dobili dr. Arnold Beck, grašcak v Mokronogu, grof Anton Barbo z Rakovnika in baron Ludvik Berg iz Mirne. Mohoric, Zgodovina železnic, str. 209. 810 Franc Košak (1847–1913) je bil za župana prvic (in nato še sedemkrat) izvoljen leta 1880 in je obcino vodil do smrti. Adamic, Mala kronika, str. 18. 811 »Že kot župan se je vkljucil v boj za izgradnjo dolenjske železnice; leta 1882 je bil clan delegacije dolenjskih županov in poslancev pri ministrskem predsedniku Taaffeju na Dunaju; leta 1883 je ob obisku v Ljubljani delegacijo sprejel cesar Franc Jožef I. Glede na vecje število variant za dolenjsko železnico se je Košak boril in priboril sedanjo smer kocevske in dolenjske proge in lokacijo železniške postaje Grosuplje. Za to je veckrat obiskal Dunaj in za izgradnjo odgovorna ministrstva ter pridobival projektante za svojo varianto /…/.« Prav tam. 812 »V obširni prošnji se pripoveduje, da utegne ta lokalna železnica jako velike koristi biti za kraje, koder bo tekla proga; da je svet todi jako rodoviten; da se je v mnogih krajih nahajala od starine industrija, ki se bo dala oživiti, in da se bodo dala ustanoviti nova industrijalna podjetja, ker je v Mokronoški dolini dosti premoga.« Obravnave od 28. 12. 1896 do 6. 3. 1897, 38. zvezek, Ljubljana 1897, str. 336. 813 Prav tam. 814 Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 115. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 203 z dolenjsko železnico. Ce je verjeti dolenjskemu veleposestniku plemiškega rodu, grofu Josephu Antonu Barbo-Waxensteinu, ki je bil leta 1897 clan omenjenega odbora,815 je bil za izgradnjo slednje že skrajni cas, kajti prevozi premoga (»na stotine in stotine vozov vsak mesec«)816 naj bi silno poškodovali lokalno cesto do Trebnjega. Grofov govor je zanimiv tudi zato, ker vsebuje podatke o razvoju ŠJP: cetudi izvirajo prve podatkovne sledi o obstoju rudnika z zacetka 19. stoletja,817 in je slednji v teku stoletja obcasno obratoval pod okriljem naglo menjajocih se lastnikov,818 je zacetek njegovega vzpona in povecanja produkcije, po besedah grofa Barbe,819 iskati konec 19. stoletja, ko ga je prevzel ljubljanski trgovec Jožef Paulin (za prejšnje lastnike naj bi rudnik namrec predstavljal le »špekulacijski objekt raznih zasebnikov in družb«),820 ki se je povezal s poslovnimi partnerji iz Trsta, od leta 1904 do leta 1913 zbranimi v družbi, imenovani Johannesthaler Kohlengesellschaft s sedežem v Trstu,821 ki so kmalu pridobili vecino deležev rudarskega podjetja.822 Poslanec deželnega zbora je še poudaril, da je bil v Šentjanžu izkopani (rjavi) premog dobre kvalitete, kar je dokazovalo dejstvo, da je šel v Ljubljani za med, in predvsem to naj bi prepricalo investitorje, da bi se železniška proga do Krmelja podjetju Dolenjske železnice obrestovala, saj bi transporti premoga pocenili tedaj drag tovorni promet na dolenjski železnici.823 Projekt je odlocilno prelomnico doživel konec leta 1905, ko je deželni zbor pooblastil deželni odbor »stopiti v dogovor z lastnikom premogovnika v Št. Janžu, in ce mu ta pravnoveljavno poroštvo za garancijo obrestovanja glavninske svote, potrebne v svrho zgradbe te železnice, zagotovi, da izda v imenu dežele zagotovilo garancije za oni milijon goldinarjev, ki je pri zgradnji dolenjskih železnic preostal (…)«;824 pod pogojem, da »mu res akcijska družba, ki je lastnik premogokopa zagotovi pravnoveljavno poroštvo za garancijo in obrestovanja in amortizacije glavninske vsote, potem so (…) zagotovljeni vsi predpogoji za izvršitev te celi deželi koristne železnice«.825 Slednje je bilo že rešeno, saj so premogovni podjetniki sami stopili v stik z deželnim odborom in mu izdali potrdilo o prevzemu formalne 815 Obravnave od 28. 12. 1896 do 6. 3. 1897, 38. zvezek, Ljubljana 1897, str. 336. 816 Obravnave od 19. 12. 1900 do 17. 7. 1901, 42. zvezek, Ljubljana 1901, str. 266. 817 Tako anonimni pisec predstavitve podjetja v KLDB, str. 638. 818 Natancne podatke prinaša Šorn, Premogovniki, str. 54–55. 819 Obravnave od 19. 12. 1900 do 17. 7. 1901, 42. zvezek, Ljubljana 1901, str. 91. 820 KLDB, str. 638. 821 Prav tam. 822 Šorn, Premogovniki, str. 54. O resnosti novih lastnikov je leta 1905 poslance kranjskega državnega zbora poucil poslanec Fran Povše: »Zbral se je konzorcij in prišlo je lastništvo Št. Janžkega premogokopa v roke mož, ki zamorejo tudi financno veljati kot podjetniki. Ta konzorcij je že vec 100.000 K investiral v ta premogokop in je porok, da hoce z resnostjo eksploatirati ta zaklad.« Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 116. 823 Obravnave od 19. 12. 1900 do 17. 7. 1901, 42. zvezek, Ljubljana 1901, str. 91. 824 Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 115. 825 Prav tam, str. 183. 204 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji garancije,826 dobro zavedajoc se, kot je poudaril direktor obrata, inženir Gmeyner, da je železniška povezava življenjskega pomena za nadaljnji obstoj podjetja.827 Poslanec Fran Povše828 je ob tej priložnosti rahlo zagrenjeno povzel, da je od predloga projekta, ki ga je deželna oblast že tedaj prepoznala kot nujnega, preteklo že slabo desetletje, in izkoristil priložnost, da je še enkrat poudaril prednosti omenjene železniške povezave: na trgu dežele Kranjske bi pomenil ta premog dobrodošlo konkurenco absolutnemu monopolu TPD, obenem pa bi kot lokalno dostopen vir energije prispeval k industrijskemu razvoju dežele Kranjske, zlasti Ljubljane in okolice. Zavzetost podjetnikov pri izgradnji železnice je bila razumljiva, saj moderna prometna povezava ni obljubljala le povecanja prodaje, produkcije ter sredstev za investicije, temvec je rudniku zagotovila tudi stalnega in zanesljivega odjemalca, ki je seveda pomenil tudi stalno zagotovljeni dobicek – železnico samo. Tako je poslanec Povše v svojem govoru omenil, da je uspelo upravi ŠJP z železniškim ministrstvom skleniti pogodbo o letnem odkupu 2500 vagonov premoga, tj. 25.000 ton,829 »za ceno po 65 K, tako da bi imelo društvo na leto 162.500 K« cistega dobicka.830 Ambicije podjetnikov so presegale navedene kolicine, saj so racunali na letno proizvodnjo med 6 in 10 tisoc vagoni za industrijo in drugo potrošnjo, kar bi ugodno vplivalo tudi na dolenjske železnice, saj bi pomenilo tako »oživljenje prometa in transporta (…) na dolenjskih železnicah, da se sme trditi, da bi bil s tem dan pogoj za uspešno rentabiliteto tudi glavne proge dolenjskih železnic«.831 Vendar omenjeni sporazum z železniško upravo ni potekal brez zapletov, kajti tako kot so javne osebnosti poudarjale pomen razvoja šentjanškega premogovnika za lokalno gospodarstvo, pomen, ki bi narasel z vzpostavitvijo železniške povezave, je TPD v obratu videla tekmeca na obmocju Kranjske in se zbala za tržni položaj svojega premogovnika v Kocevju. Iz dokumenta, ki je nastal leta 1906 in je ohranjen v arhivu Direkcije državnih železnic v Ljubljani,832 je razvidno, da so na posvetovanju v zvezi z izgradnjo železnice med Trebnjim in Krmeljem predstavniki delniške družbe Dolenjske železnice, ki so delovali v interesu TPD, ker je bila ta pri Dolenjskih železnicah kapitalsko udeležena in je bila obenem njena izkljucna dobaviteljica premoga, poudarili bojazen, da bo širitev ŠJP ogrozila obstoj kocevskega premogovnika. To je poslanec Fran Povše hitro zavrnil 826 Prav tam, str. 116. 827 ARS, AS 188, t. e. 17, št. 21.788, 25. 4. 1906. 828 Fran Povše (1845–1916) je bil v omenjenem mandatu poslanec Katoliške narodne stranke, ki so ga izvolile kmetske obcine okraja Radece-Trebnje-Kocevje. Andrejka, Povše, Fran (1845–1916); pridobljeno 12. 2. 2014. 829 vagon = 10 ton 830 Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 116. 831 Prav tam. 832 Vsi naslednji podatki so, ce ni oznaceno drugace, iz: ARS, AS 188, t. e. 17, 21.788, 25. 4. 1906. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 205 kot neutemeljeno, saj sta dobavo kocevskega premoga železnicam zagotavljala sporazuma, sklenjena med TPD in Državnimi ter Dolenjskimi železnicami. Kot velik zagovornik ŠJP je k temu pribil še, da je premog slednjega boljše kvalitete kot oni iz Kocevja. Glede tega mu je pritrdil predstavnik kmetijskega ministrstva in prisotnim zagotovil, da je po kakovosti šentjanški premog skoraj enakovreden onemu, izkopanemu v Trbovljah. TPD je svoj boj proti konkurentu osredotocila na vprašanje železniških tarif za šentjanški premog. Baron Jožef Schwegel, vodja veleposestnikov v kranjskem deželnem zboru in clan upravnega odbora Dolenjskih železnic, za gradnjo katerih se je bil gorece zavzemal,833 je nastopil kot branilec poslovnih interesov TPD. V svojem govoru je poudaril, da se je slednja ob prevzemu skrbi za zalaganje Dolenjskih železnic nezanemarljivo žrtvovala, ko se je odpovedala najvišjemu možnemu dobicku, modernizirala ter povecala kapaciteto kocevskega rudnika, se obvezala, da bo v primeru, ce ne bo mogla dostaviti kocevskega, le-tega pod istimi pogoji zamenjala s premogom iz kakega svojega drugega rudnika, poleg vsega pa je podjetje z nakupom delnic v vrednosti 200.000 K tudi financno sodelovalo pri ustanovitvi družbe Dolenjske železnice. Iste pomisleke je izrazil direktor Dolenjskih železnic in poudaril, da produkcijski stroški za kocevski premog dosegajo skoraj višino njegove tržne vrednosti. Direktor šentjanškega rudnika je ugovarjal ter dejal, da je dogovor med TPD in železnicami za prvo precej ugoden. Pri tem je poudaril pomen konkurencnega boja na lokalnem, kranjskem trgu, boja, na katerega bi napredek ŠJP ugodno vplival, ter izpostavil kaloricno premoc šentjanškega v primerjavi s kocevskim premogom.834 Sicer pa rudnik, ki ga je vodil, še ni dosegel vecjih kapacitet izkopa, zaradi cesar so bile nujne nove investicije, ki bi bile brez ugodne železniške povezave nesmiselne. Z njim se je strinjal zastopnik kmetijskega ministrstva, ki je podal mnenje, da konkurenca, ki jo bo TPD, dobila ne bo ne huda, ne pomembna, ne odlocilna, torej ne bo segla dlje od prostorsko ozko zamejene tržne niše. Ker deželni zbor tedaj še ni odobril izgradnje železnice niti potrdil svoje financne udeležbe pri projektu (kar je storil naslednje leto), se je železniško ministrstvo vzdržalo uradne razprave o železniških tarifah in zagotovilo, da se bo vprašanja lotilo, ko bo za to nastopil primeren trenutek. Vendar ministrstvo ni stalo križem rok, temvec je svojim uradnikom zaupalo pregled pogodbe s TPD o oskrbovanju dolenjske železnice s kocevskim premogom, ki je bila sklenjena leta 1892, z nalogo, da preucijo in porocajo o morebitnih koristih, povezanih z nastopom na trgu in razvojem ŠJP. Državne železnice so bile z 92.000 tonami na leto, prevzetimi v Ljubljani, precej vecji 833 Uršic, Schwegel, Jožef, baron (1836–1914); pridobljeno 12. 2. 2014. 834 3800 do 4000 kalorij v primerjavi s 3500 do 3700 kalorijami. 206 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji odjemalec kocevskega premoga kot Dolenjske železnice z zgolj 8000 tonami. Po natancnem preracunavanju so strokovnjaki podali svoje mnenje, da je v primeru Državnih železnic šentjanški premog potencialno ugodnejša opcija, saj bi dolocitev primernih železniških tarif podjetju omogocila širitev, modernizacijo tedaj še primitivnih naprav in pocenitev proizvodnje. To bi ŠJP omogocilo, da »nastopi na trgu kot konkurence sposoben dejavnik«, ki bi železnice zalagal s premogom primerljive kaloricne vrednosti, kot je bil najboljši premog TPD, nakopan v rudnikih v Zagorju in Trbovljah, in sicer za vec kot 5 odstotkov ceneje od zneskov, navedenih v omenjeni pogodbi med Državnimi železnicami in TPD. Po isti železniški tarifi, kot je veljala za kocevski rudnik, bi šentjanški premog prispel v Ljubljano za približno 200 vinarjev ceneje. O kakovosti šentjanškega premoga in njegovi možnosti uvrstitve na trgu je po mnenju porocevalca dovolj zgovorno pricalo dejstvo, da je ŠJP zmogel izkop leta 1904 – kljub visokim prevoznim stroškom do najbližje tovorne železniške postaje (v Trebnjem), ki so se poznali tudi na ceni izdelka – uspešno prodati kranjskim, štajerskim in primorskim odjemalcem.835 Toda ambiciozni nacrti ŠJP se, po mnenju Ivana Mohorica, niso izšli v prid podjetja zaradi locenega racunanja tarif »do Trebnjega in od tod do Ljubljane za vsako progo posebej«, kar je »onemogocalo, da bi šentjanški premog prek Ljubljane konkuriral trboveljskemu, ki je imel tarifno ugodnejši položaj ter krajšo in cenejšo pot do glavnih industrijskih obratov in potrošnih središc«. Zato se »racuni, na podlagi katerih so gradili šentjanško progo (…) niso obnesli, ker je bila produkcija premoga predraga«, v cemer je avtor prepoznal vzrok za stecaj podjetja pred zacetkom prve svetovne vojne.836 V letih 1906 in 1907 pod nadzorom ŠJP, ki je podizvajalca našel v neki celovški gradbeni družbi,837 zgrajena železnica od Trebnjega do Krmelja, prometu izrocena novembra 1908,838 je obsegala industrijski tir do rudniške separacije839 835 ARS, AS 188, t. e. 17, št. 21.788, 25. 4. 1906. Da se je ŠJP nato s pogodbo, ki jo je sklenil tako z Državnimi železnicami kot tudi z Dolenjskimi železnicami, res obvezal železniški upravi dostaviti 25.000 ton premoga na leto, kot je bilo omenjeno zgoraj, potrjuje Šorn, Premogovniki, str. 54. 836 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 211. Takole je Mohoric opisal nezavidljivi položaj podjetja: »ŠJP ni imel na Dolenjskem zadosti odjemalcev. Zato je moral izvažati premog na Jesenice ali v Trst. Pri tem je prišel tarifno v nevzdržen položaj, posebno ko so po letu 1909 zvišali železniške tarife. /…/ Voznino so racunali loceno od Šentjanža do Ljubljane, ker so bile dolenjske železnice zasebna delniška družba, po njihovi tarifi, od Ljubljane naprej pa po tarifi državnih železnic, ceprav so tudi na dolenjskih progah obratovale državne železnice. /…/ ŠJP ni mogla konkurirati s TPD, ki je placevala iz Trbovelj do Trsta le 70 vinarjev tovornine«, ŠJP pa okoli 100 vinarjev. »Razen tega je v Trstu šentjanški premog naletel na obcutno konkurenco angleškega premoga, ki je prihajal v Trst poceni po morju in brez carine.« Prav tam, str. 269. 837 Obravnave od 27. 3. 1908 do 29. 10. 1910, 47. zvezek, Ljubljana 1911, str. 868. 838 Zanimivo je, da sta grof Anton Barbo in baron Ludvik Berg koncesijo za gradnjo proge (ponovno) formalno dobila šele 23. maja 1908, ko so se dela že približevala zakljucni fazi. Mohoric, Zgodovina železnic, str. 210. 839 KLDB, str. 638. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 207 in je ugodno vplivala na rast proizvodnje v rudniku, saj so se kolicine nakopanega premoga sunkovito dvigale.840 Toda izvedba gradbenih del je razhudila domacine, ker se je »podjetništvo malo oziralo na zahteve prebivalstva«.841 Tako se »sploh ni oziralo pri trasiranju proge na želje obcin Št. Rupert in Mokronog«, leta 1910 še ni poravnalo kupnin za zemljišca, ki so jih lastniki morali odstopiti za gradnjo železnice, povrh vsega pa je bila proga zgrajena »zelo površno«842 in je bilo veliko odsekov kmalu potrebnih popravil najprej zato, ker so »nanjo položili petnajst let stare, obrabljene tirnice«,843 še zlasti problematicni pa so bili krhki nasipi, za sanacijo katerih sta leta 1909 železniška uprava in podjetje ŠJP morala placati 120.000 kron.844 Tendenca narašcajoce proizvodnje rjavega premoga v obdobju pred prvo svetovno vojno ni bila znacilnost zgolj šentjanškega premogovnika, temvec jo je prepoznati tudi v proizvodnih številkah TPD,845 cetudi je krivulja narašcala manj premocrtno in kaže vecja nihanja v proizvodnih številkah kot ona ŠJP. To prica o pravilnosti teze gospodarskega zgodovinarja Jožeta Šorna, da prva faza naglega narašcanja premogovne proizvodnje na slovenskih tleh doživi vrhunec ravno leta 1900846 in se nato v obdobju do zacetka prve svetovne vojne rast upocasni. Tako so bile proizvodne kolicine iz leta 1900 presežene šele leta 1907, nakar so z manjšimi nihanji narašcale vse do leta 1913, ko je bil (z 1,530.000 tonami na Slovenskem in 1,219.000 tonami pri TPD) dosežen »sploh absolutni maksimum [slovenske] proizvodnje v okviru habsburške monarhije«.847 To ne preseneca, ce se upošteva dejstvo, da je bil cas med letoma 1907 in 1913 »obdobje še zlasti živahne industrijske rasti«.848 Opisani trend umirjenega padanja proizvodnje rjavega premoga v prvi polovici in njena postopna rast v drugi polovici prvega desetletja 20. stoletja od splošnega trenda v Habsburški monarhiji odstopa po negativnem indeksu vse do leta 1907, od tega leta pa se tudi za slovensko premogovništvo 840 Leta 1907 je letna produkcija znašala 4637 ton, naslednjega leta se je povzpela na 9376 ton, leta 1909 na 43.084 ton, leta 1910 pa celo na 50.351 ton. Šorn, Premogovniki, str. 55. 841 Obravnave od 27. 3. 1908 do 29. 10. 1910, 47. zvezek, Ljubljana 1911, str. 868. 842 Prav tam. 843 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 211. 844 Obravnave od 27. 3. 1908 do 29. 10. 1910, 47. zvezek, Ljubljana 1911, str. 868. ŠJP so morali leta 1914 zaradi »financnih težav« lastniki predati upnikom. (ARS, AS 73, t. e. XIV-2). Do leta 1917, ko je rudnik postal last usnjarskega industrialca Andreja Jakila, je bilo podjetje pod prisilno upravo; novi lastnik je rudnik »znatno razširil in dvignil«. (Glonar, Jakil, Andrej (1858–1926); pridobljeno 12. 2. 2014.) Po letu 1928 je rudnik postal last družinske delniške družbe, v kateri so bili udeleženi Andrej Jakil in njegovi sinovi. ARS, AS 448, t. e. 309/4, I-J, vprašalne pole iz let 1931–1941. 845 Za celotni odkop TPD prinaša podatke Šorn, Premogovniki, str. 71–72; odkop po posameznih glavnih rudnikih pa monografija Lebar, Zasavski premogovniki, in sicer na str. 109 za Trbovlje, na str. 112 za Zagorje in na str. 116 za Hrastnik. 846 Z 1,270.000 tonami na slovenskem ozemlju kot celoti, od katerega je TPD prispevala 1,080.000 ton (torej 85-odstotni delež). Šorn, Premogovniki, str. 72. 847 Prav tam. 848 Gross, Economic Growth, str. 906. 208 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji zacne trend pozitivne rasti proizvodnje v primerjavi z letom 1900. Res je sicer, da je na zacetku 20. stoletja proizvodnja te vrste trdega kuriva v Habsburški monarhiji rasla pocasneje kot v prejšnjem obdobju849 in da je enak trend zaznati tudi v slovenskem premogovništvu, a vseeno je vzrok za odstopajoce gibanje trenda slovenske produkcije med letoma 1901 in 1906 najverjetneje pripisati nerazviti industriji v tem delu monarhije in odvisnosti slovenskih premogovnikov od železnic kot glavnega odjemalca. Po letu 1907 je proizvodnja rasla predvsem zaradi povecanih potreb železnic, ki so v tem casu zaradi širitev prometnega omrežja ter rasti prometa povecevale narocila tega nujnega pogonskega sredstva. Pri tem je treba omeniti, da sta na Slovenskem nakopani premog na progah pod svojo upravo, ki so potekale na ozemlju Kranjske, Štajerske, Primorske, Koroške in delno tudi Ogrske, uporabljali podjetji Državne železnice in Južna železnica.850 Drugi, manj pomembni odjemalec premoga, ki je tudi prispeval k vecanju potreb in s tem proizvodnje po letu 1907, je bila v slovenskih deželah razvijajoca se industrija. Med panogami pa je najvecjo potrebo verjetno izkazovala železarska industrija, ki je v tem obdobju, sledec splošnemu trendu v Habsburški monarhiji, zlasti na (avstrijskem) Štajerskem in na Koroškem,851 doživljala fazo preobrazbe, koncentracije in modernizacije (manjša je bila verjetno poraba v lesni in gradbeni industriji, dveh pomembnejših industrijskih panogah na Slovenskem).852 Teza, da je bila pri povecani potrošnji premoga udeležena zlasti železarska industrija, se zdi še toliko bolj verjetna, ker je bila (po izsledkih gospodarskega zgodovinarja Romana Sandgruberja) omenjena panoga na celu gospodarskega okrevanja ter vzpona Habsburške monarhije, ki je v 90. letih 19. stoletja sledil dolgemu obdobju depresije po borznem zlomu leta 1873;853 obenem je bilo železarstvo, zlasti v ceških deželah, zahvaljujoc tehnološkim inovacijam, velik porabnik v teh krajih izkopanega rjavega premoga (eden najpomembnejših odjemalcev je bilo najvecje tamkajšnje podjetje Prager-Eisenindustrie-Gesellschaft).854 To dopušca domnevo o podobnem razmerju med proizvajalci trdega kuriva in železarsko panogo tudi v slovenskih deželah, pri cemer pa je treba poudariti, da je bil domaci rjavi premog kaloricno preslaboten za nekatere metalurške postopke, ki so predpostavljali visoke temperature, in obenem – drugace od ceškega – neprimeren za koksanje, 849 Nachum T. Gross za obdobje 1882–1900 ocenjuje stopnjo rasti porabe premoga v avstrijski polovici dvojne monarhije s 4,1 odstotka, medtem ko v obdobju 1900–1913 slednja pade na 3,6 odstotka. Gross, Economic Growth, str. 902. Glej tudi diagram proizvodnje rjavega premoga v Cislajtaniji v Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 145. 850 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 360. 851 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 292, 294. 852 Suncic, Zgodovina podjetništva, str. 35. 853 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 292. Tudi Gross oznacuje obdobje 1873–1896 kot cas »vélike depresije«. Gross, Economic Growth, str. 911. 854 Good, The Economic Rise, str. 133. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 209 zaradi cesar so si morali podjetniki koks poiskati onkraj lokalnega trga.855 Kot najmanj pomemben dejavnik porabe premoga v slovenskih deželah je treba omeniti gospodinjstva in javne ustanove, ki so premog uporabljali za kurjavo. Manj srece kot proizvajalci rjavega premoga je z odjemom imel Daniel pl. Lapp, lastnik rudnika lignita v Velenju, ki si – kljub denarju, vloženemu v izgradnjo železnice med Celjem in Velenjem ter pozneje še Dravogradom – za svojo nekvalitetno, nizkokaloricno rudnino ni mogel zagotoviti stalnih strank (predvsem železnic), zaradi cesar je proizvodnja rudnika Velenje izrazito nihala, ker je bila odvisna od konjunkturnih nakljucij, ki so dolocala stanje v industriji ter obrti.856 K temu je treba dodati še neugodne naravne razmere, ki so oteževale izkop in povzrocale nesrece v rovih.857 Edinega stalnega in zanesljivega odjemalca velenjskega lignita v tisti dobi je predstavljala celjska Cinkarna, ki je bila v državni lasti.858 Ceprav je Lapp ambiciozno nacrtoval izkop 300.000 ton na leto,859 vse do leta 1913, ko je, tri leta po lastnikovi smrti, njegovo podjetje v sozvocju s slovenskim premogovništvom kot celoto doseglo vrh predvojne proizvodnje, produkcija rudnika ni dosegla vrhunca iz leta 1896, ki je znašal 124.473 ton (leta 1913 je proizvodnja dosegla 138.333 ton). Na izredno negotovost odjema opozarjajo podatki iz vmesnih let, ki beležijo nagle padce in skoke proizvodnje v kratkih (enoletnih) casovnih intervalih.860 V prvem desetletju 20. stoletja se je izkop lignita v Velenju glede na prejšnje desetletje le nekako ustalil in se gibal okoli 80.000 ton letno, torej dalec pod kolicino, ki se je je Lapp ob ustanovitvi podjetja nadejal.861 Delež TPD pri proizvodnji slovenskega premoga (vkljucno z lignitom) je na prelomu stoletja znašal 85 odstotkov. Do leta 1916 ni padel pod 80 odstotkov in v vmesnih letih je nihal med to vrednostjo in 86 odstotki.862 TPD je torej nedvomno obvladovala slovensko premogovništvo, toda za boljše razumevanje je potreben malce širši pogled, ki premogovno industrijo v slovenskih deželah uvrsti 855 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 18.246, ex 1940. Na pomen železarske industrije pri okrevanju habsburške industrije v obdobju od preloma stoletja do prve svetovne vojne nakazuje tudi Grossova ugotovitev, da je uvoz premoga v cislajtanski del Avstro-Ogrske zacel narašcati nekako od leta 1900 naprej in dosegel vrhunec med letoma 1907 ter 1913 (torej v obdobju »še zlasti živahne industrijske rasti«), ceprav je uvoz crnega premoga in koksa že prej igral pomembno vlogo v strukturi porabe premogov. Gross, Economic Growth, str. 905–906. 856 Pušnik, Premogovnik Velenje, str. 28. 857 Najhujša je bila eksplozija metana leta 1893, ki je zahtevala življenje 31 rudarjev. Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 34. 858 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 165. 859 Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 34. 860 Tako je npr. leta 1898 proizvodnja znašala zgolj 36 odstotkov one iz leta 1896, proizvodnja v letu 1900 pa je bila npr. za skoraj 39 odstotkov vecja kot ona v prejšnjem letu. Izracunano po številkah v Pušnik, Premogovnik Velenje, str. 33. 861 Prav tam. 862 Šorn, Premogovniki, str. 73. 210 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji v ekonomsko strukturo države, v okviru katere je delovala. Novejše ekonometricne raziskave, ki jih je s statisticnimi metodami izracuna bruto domacega proizvoda (BDP) izvedel Max-Stephan Schulze, dokazujejo resnicnost omenjene teze Romana Sandgruberja, da predstavlja cas od sredine 90. let 19. stoletja do izbruha prve svetovne vojne obdobje gospodarskega vzpona,863 hitre rasti. Ta je zajela vse sektorje, ki zajemajo ekonomsko življenje, a je bila najbolj opazna v sekundarnem sektorju (industriji in rudarstvu), kar pomeni, da je bil slednji »s precejšnjo procentualno prednostjo najhitreje rastoci sektor« obravnavanega obdobja.864 Izrednega pomena so Schulzevi izracuni letnih stopenj rasti za posamezne industrijske veje, med njimi tudi za premogovništvo; rezultati še dodatno potrjujejo pravilnost Šornove hipoteze in vpetost premogovništva na slovenskih tleh v cislajtanske gospodarske trende, saj prinašajo spoznanje, da se je rudarstvo na splošno (in ne torej zgolj premogovništvo kot njegov del) hitreje širilo v obdobju 1871–1895,865 medtem ko se je v obdobju 1895–1912 njegova letna rast upocasnila,866 s cimer se je »na splošno zmanjšala teža te gospodarske veje v agregatu industrijske tvornosti«867 na racun predelovalne industrije (med hitro napredujoce panoge je spadalo tudi železarstvo), obrti ter gradbeništva. Podobno ugotavlja Otto Hwaletz, preucevalec zgodovine avstro-ogrskega rudarstva, ki poudari, da je produkcija rjavega premoga med letoma 1875 in 1913 sicer narasla za štirikrat in da je bila stopnja rasti višja kot pri crnem premogu, a manjša kot pri proizvodnji železove rude in železa. Glede na rast celotnega BDP je bila rast proizvodnje rjavega premoga nadpovprecna do 90. let 19. stoletja, potem pa podpovprecna.868 Poleg casovne umestitve slovenskega premogovništva v razvojne trende Habsburške monarhije je za njegovo boljše razumevanje potrebna še prostorska, ki jo je treba dopolniti s podatki o deležu na slovenskih tleh proizvedenega rjavega premoga in lignita v okviru proizvodnje celotne države. Geografsko se je premogovništvo v Habsburški monarhiji razvilo zlasti v ceških deželah in kronovini Šleziji, kjer so bili rudniki rjavega in tudi crnega premoga. Od leta 1875 naprej se v center pridobivanja slednjega v avstrijskem delu monarhije razvije Šlezija,869 katere izkop je narastel s 25 do vec kot 60 odstotkov tonaže vsega v 863 Po Schulzevih izracunih je znašala rast BDP-ja v avstrijskem delu Habsburške monarhije v obdobju 1870–1890 0,99 odstotka letno, med letoma 1890 in 1910 pa se je ta številka dvignila na 1,32 odstotka letno. Schulze, Patterns of Growth, str. 317. 864 Prav tam, str. 318. Tako je prispevek sekundarnega sektorja k BDP-ju v obdobju 1871–1895 letno zrasel za 1,84 odstotka, v casu med letoma 1895 in 1912 pa se je povzpel na 3,34 odstotka. Prav tam, str. 319. 865 Za 4,15 odstotka na leto. Prav tam, str. 320. 866 S padcem na 3,24 odstotka. Prav tam. 867 Prav tam, str. 320. 868 Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 145. 869 Produkcija se je skoncentrirala v premogovnem bazenu Ostrava-Karvina. Good, The Economic Rise, str. 133; Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 211 monarhiji izkopanega crnega premoga, s cimer je Ceška870 pocasi izgubila vodilno vlogo pri pridobivanju crnega premoga.871 Da te rudnine na slovenskem ozemlju skoraj ni bilo, sem že omenil, a tudi v deželah, ki so pozneje postale Republika Avstrija, ni bilo nic bolje, saj so prispevale manj kot en odstotek cislajtanske proizvodnje.872 Ceprav je narava t. i. alpske dežele z nahajališci rjavega premoga bolj obdarila, je zaradi ugodnejših naravnih razmer tudi proizvodnja tega minerala cvetela predvsem v severovzhodnem delu Habsburške monarhije, kjer se je delež Ceške pri nacionalni proizvodnji od sredine 70. let do 90. let 19. stoletja povzpel od 70 do 80 odstotkov; to razmerje se je obdržalo vse do leta 1917. Premogovni bazen, ki se je raztezal med kraji Teplice, Most in Chomutov na severozahodu Ceške, je prispeval vec kot 90 odstotkov proizvodnje rjavega premoga Ceške,873 medtem ko je dežela Štajerska, drugo središce proizvodnje rjavega premoga v monarhiji, prispevala nekaj nad 10 odstotkov produkcije celotne monarhije.874 Na Štajerskem so se rudniki rjavega premoga v vertikalni osi sever-jug raztezali od nemškega v slovenski del dežele; v prvem so bila najpomembnejša nahajališca na obmocjih Voitsberg-Köflauch ter Leoben-Fohnsdorf;875 oba sta bila v lasti Alpine Montangesellschaft, pomembne spodbujevalke te rudarske panoge v deželi,876 v drugem pa rudniki TPD (od katerih je zagorski spadal v deželo Kranjsko). Deželi Ceška in Štajerska sta skupaj proizvajali vec kot 90 odstotkov vsega rjavega premoga in lignita v Habsburški monarhiji.877 V letu 1913, ko je proizvodnja omenjenih rudnin v Habsburški monarhiji dosegla vrhunec,878 je bil delež TPD pri produkciji te rudnine 4,5 odstotka, delež celotne slovenske produkcije pa 5,6 odstotka. Upoštevaje sinhronost na slovenskih tleh delujocega premogovništva z nacionalnimi trendi, ne preseneca, da navedeno razmerje skozi vse tu obravnavano obdobje izkazuje stabilnost; skratka, delež slovenskih dežel pri habsburški proizvodnji rjavega premoga se je od konca 19. stoletja naprej gibal okoli 5 odstotkov (fluktuiralo je med cca. 4,8 (najnižja vrednost) in cca. 5,6 odstotka (najvišja vrednost)), medtem ko je bil delež TPD okoli 4 odstotke (fluktuacija med 4 (najnižja vrednost) ter 4,7 odstotka (najvišja vrednost)).879 Položaj slovenskega premogovništva je bil v primerjavi s ceškim marginalen, a je 870 Plzen in Kladno sta bila tamkajšnja centra proizvodnje. Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124. 871 Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 132; Good, The Economic Rise, str. 133. 872 En odstotek leta 1875 je do leta 1911 padel na 0,6 odstotka, do leta 1913 pa na 0,5 odstotka. Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 132–134. 873 Good, The Economic Rise, str. 133. 874 Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 153. Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124. 875 Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124 876 Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 153. 877 Prav tam. 878 Prav tam, str. 145. 879 Preracunano po podatkih v Šorn, Premogovniki, str. 72–73 in Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 145. 212 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji bil njegov delež pri vsedržavni produkciji primerljiv z onim nemške Štajerske.880 Krvavi, unicevalni dogodki, ki so sledili, so položaj slovenske industrije rjavega premoga (in lignita) v kratkem casu postavili na glavo; toda najprej je morala slednja preživeti štiri leta svetovne morije. OBDOBJE OD LETA 1914 DO LETA 1918: PRVA SVETOVNA VOJNA Kljub temu da so se vojne razmere, po prehodnem upadu v prvem letu vojne, pri proizvodnji rjavega premoga na Slovenskem prvic resno poznale šele v letu 1918, ko je produkcija v primerjavi s predhodnim letom padla za približno 20 odstotkov,881 negativne posledice vojne niso umanjkale, saj so se odražale zlasti pri ciklicno ponavljajocih se problemih s preskrbo ter pri negospodarnem poslovanju rudarskih podjetij. Vojno gospodarstvo je pomenilo državni nadzor nad celo vrsto dobrin, med katere je zaradi svoje strateške pomembnosti nujne surovine, potrebne za delovanje transportne in industrijske infrastrukture, spadal tudi premog. Tako v industriji kot tudi v prometu so seveda imele prioriteto dejavnosti, ki so zadovoljevale vojaške potrebe, zaradi cesar je država prek organov, imenovanih centrale, ki so bile odgovorne za zbiranje in razpecevanje dobrin, dolocanje (tudi maksimiranje) cen in racioniranje preskrbe,882 z nakopanim premogom, ki ji je bil na razpolago, ravnala po lastni presoji. Pri tem si je prizadevala doseci vojne cilje in je iz menjave izkljucila tržne mehanizme, kar je imelo za posledico zanemarjanje potreb dolocenih družbenih segmentov in krajev. Iz glavnega mesta dežele Kranjske so o pomanjkanju premoga prvic porocali že avgusta 1914, ko so tri ljubljanska industrijska podjetja Zbornico za trgovino, obrt in industrijo (dalje Zbornica za TOI) prosila, naj pri oblasteh na Dunaju posreduje, da bi jim omogocile redno dobavo premoga, saj so zaloge že izcrpale, novih dobav pa ni bilo. Zaradi tega so, po porocanju zbornice, »nekateri obrati v Ljubljani in okolici«883 zmanjšali produkcijo ali pa jo popolnoma ustavili. Krivec za nastali položaj ni bila TPD, katere premog so omenjena podjetja obicajno uporabljala, temvec »ahilova peta«884 habsburškega vojnega gospodarstva – železnice.885 Navedeni primer iz dežele Kranjske dobro ponazarja razsežnost in 880 Premogovni revir Leoben-Fohnsdorf je avgusta 1910 prispeval 4, revir Voitsberg-Köflach pa 3,7 odstotka k mesecni produkciji rjavega premoga v Habsburški monarhiji. Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124. 881 Šorn, Premogovniki, str. 73. 882 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 323. 883 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4113, 20. 8. 1914. 884 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 322. 885 Sandgruber navede dva glavna vzroka za slabo stanje železnic: 1. Izgubo in obrabo voznih sredstev, ki sta povzrocili akutno pomanjkanje lokomotiv in vagonov. 2. Izpad osebja zaradi mobilizacije ali po naravni poti. Prav tam. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 213 akutnost transportnega problema Habsburške monarhije med vojno in dobi še dodatno težo, ce se upošteva, da so se podjetniki obrnili na Južno in Dolenjsko železnico, podjetji, ki tedaj sploh še nista bili »tako zelo obremenjeni z vojaškimi transporti«.886 Ceprav je Kranjska spomladi 1915 dnevno dobivala 50 vagonov premoga, ki ga je Alpine Montangesellschaft nakopala v svojem Fohnsdorfskem rudniku, ,887 je naslednji val pomanjkanja mestna naselja v tej deželi dosegel že poleti 1915,888 pozimi pa se je položaj zaostril. V dopisu Zbornice za TOI na železniško ministrstvo je prebrati, da so »zadnje mesece z nabavo premoga v Ljubljani in na Kranjskem na sploh kar najvecje težave. Že mesece je dovoz premoga za industrijo in gospodinjstva popolnoma nezadosten; vlada obcutno pomanjkanje premoga za katerim trpijo predvsem nižji narodni sloji. Dostava premoga trgovcem s premogom, ki je osrednjega pomena za distribucijo premoga med majhne potrošnike, ali popolnoma izostaja ali pa je nadvse picla.«889 Dodatno težavo je predstavljal še tisto leto zgodaj nastopivši mraz. Zbornica in TPD sta za pomanjkanje sicer krivili povecane zahteve Južne in Državne železnice, ki so tedaj znašale nekaj vec kot polovico letne proizvodnje TPD,890 zaradi cesar bi bilo, glede na podobnost strukture porabe na slovenskem nakopanega premoga med vojno z ono v mirnodobnem casu, treba vzrok za pomanjkanje zopet iskati v neurejenih prometnih razmerah.891 Posledica teh je bila, da so bili potrošniki v zaledju pri zadovoljevanju potreb prepušceni nakljucju: »Ljudje so vobce le z najvecjo težavo mogli kupiti ob srecnem slucaju za silo nekaj premoga. Prodajalci premoga so brez zalog, in ce se jim posreci dobiti kak vagon, se ljudje naravnost trgajo za blago.« Težave z dobavo so pestile tudi industrijo, ki ni mogla dobiti premoga »celo po dolgem cakanju in navzlic že zgodnjim narocilom«, ter javne ustanove, kot je bila npr. Mestna obcina Ljubljana, ki je »imela za elektrarno in vodovod resne težave. Še danes mestna obcina daleko nima onih množin premoga, ki so potrebne za kurjenje javnih poslopij.« Svareci pred katastrofo v Ljubljani sta Zbornica za TOI in kranjska deželna vlada od ministrstva za javna dela v prošnji, iz katere je mogoce izvedeti, da je bil zagorski rudnik »s celo svojo produkcijo« dolocen za vojaške potrebe, da je vsa produkcija kocevskega rud886 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4025 ex 1914. 887 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 2059, 14. 4. 1915. 888 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4215, 13. 10. 1915. 889 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 12. 12. 1915. 890 Arhivski viri omenjajo zahtevo po 600.000 tonah premoga (od tega 450.000 ton za Južno in 150.000 za Državno železnico) za leto 1916, leto torej, v katerem je TPD proizvedla 1,190.000 ton premoga. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 10. 12. 1915; Šorn, Premogovniki, str. 73. 891 Domneva postane še verjetnejša, ce se upošteva dejstvo, da je Alpine Montangesellschaft aprila 1915 grozila, da bo zaradi kronicnega pomanjkanja vagonov ustavila dobave kontingentov premoga Ljubljani, proti cemur so odlocno protestirali clani ljubljanske Zadruge trgovcev s premogom in drugimi kurilnimi materiali. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 2059, 14. 4. 1915. 214 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji nika šla za zadovoljitev potreb Državnih železnic, da tudi ŠJP ni imel »proste dispozicije za svoje blago in tako tudi premog te provenience ne prihaja vec v roke prodajalcev in zasebnikov« in da je TPD s svojim najvecjim rudnikom v Trbovljah kljub, po besedah predstavnikov podjetja, za 30 odstotkov manjšemu dnevnemu kopu (kot pred vojno?) morala kriti povecane potrebe Južne železnice, zahtevali razbremenitev premogovne industrije na Kranjskem na racun ceških obratov. S tem so se na Dunaju strinjali in zagotovili, da bodo prošnji ugodili.892 Ko so se na zacetku leta 1916 pri Slovenskem trgovskem vestniku ozirali nazaj na prejšnje leto, so poleg problemov z voznim parkom kot vzroka za nezmožnost premogovnikov zadostiti narocilom potrošnikov navedli pomanjkanje »izvežbanih delavcev«, ki je bilo posledica nediskriminatorne mobilizacijske politike v prvih letih vojne,893 in razcvet industrije894 zaradi »ogromnih in raznovrstnih narocil vojne uprave«.895 Da je bil nastali položaj priložnost za podjetniške špekulacije, prica naslednja zanimiva anekdota: Na zacetku leta 1917 je uprava Papirnice Radece na TOI poslala prošnjo za posredovanje pri TPD, podjetju, ki je industrijski obrat zalagalo s tem prepotrebnim kurivom, katerega zaloge896 je papirnica že izcrpala, zaradi cesar je prišla v stanje kronicnega pomanjkanja.897 TPD se je odzvala s tožbo o skoraj polovicnem padcu produkcije v prejšnjem mesecu,898 toda jedrnati odgovor podjetnikov ni preprical, saj so, opiraje se na v casopisju objavljene vesti, oblikovali lastno domnevo o tem, zakaj je preskrba, ki je celotno leto 1916 potekala brez težav (papirnica je prejemala 200 ton rjavega premoga na mesec), na zacetku leta 1917 nenadoma prenehala: šlo naj bi za izsiljevanje premogovniškega lobija, ki se je s tem uprl vladi, ker ta ni hotela privoliti v zvišanje maksimiranih cen premoga. Dodaten dvom je pri industrialcih vzbudila okolišcina, da je TPD pred kratkim dobila veliko število vojnih ujetnikov ravno z namenom, da se produkcija vzdrži na stalni ravni;899 in res, podatki o produkciji TPD za leto 1916 pricajo o minimalnem padcu v višini 29 ton (torej za nekaj manj kot 3 odstotke) v primerjavi s predvojnim vrhuncem proizvodnje v letu 1913.900 892 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4215, 13. 10. 1915. 893 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 319 894 Sandgruber leto 1915 oznacuje kot dobo »konsolidacije avstro-ogrskega vojnega gospodarstva«. Prav tam, str. 319. 895 Slovenski trgovski vestnik, 1916, št. 1, str. 2. 896 Slednje si je morda industrijski obrat zagotovil v letu 1916 po tem, ko je poleti 1916 ministrstvo za trgovino na Dunaju s posebno okrožnico, ki je bila objavljena tudi v (gospodarskem) tisku (Slovenski trgovski vestnik, 1916, št. 7, str. 59), industrijska podjetja pozvala, naj se pred jesenjo in zimo oskrbijo s primernimi zalogami premoga, saj se je v zadnji cetrtini leta 1916 (najverjetneje zaradi zaostrenih bojev na vzhodni fronti) predvidevala povecana poraba železnic. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 7. 7. 1916. 897 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 711, 1. 2. 1917. 898 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 832, 8. 2. 1917. 899 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 958, 14. 2. 1917. 900 Glej podatke v: Šorn, Premogovniki, str. 73. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 215 Dopisi v zvezi s pomanjkanjem premoga, ki so jih na Zbornico za TOI v letu 1917, ki ga je Sandgruber oznacil kot leto naglega padca industrijske produkcije in leto, v katerem je postalo pomanjkanje surovin akutno,901 pošiljali trgovci, ki so zopet sporocali alarmantne vesti o tem, da so njihove stranke, tako stalne kot tudi obcasne, v mrzlem vremenu ostajale brez kuriva,902 in neprestane prošnje za razdelitev premoga, ki so jih, med drugim, na Zbornico naslovili celo ljubljanski krojaški mojstri, ki so izdelovali vojaške uniforme,903 dovoljujejo sklep, da se je preskrba s premogom v cetrtem vojnem letu poslabšala. Na poslabšanje stanja so oblasti odgovorile s poostrenim nadzorom nad distribucijo in so v zacetku septembra uvedle karte za premog, ki so postale edino placilno sredstvo pri trgovcih, pooblašcenih za prodajo premoga.904 Oktobra je deželni predsednik Kranjske izdal ukaz o »uravnavi porabe premoga, koksa, briketov in drugega kuriva« za kurjavo in kuho, s katerim so bile uvedene izkaznice in prejemnice za premog; prve so bile namenjene javnim ustanovam (šolam, bolnišnicam, razlicnim zavodom ipd.), druge pa gospodinjstvom. Za nadzor nad njihovim razdeljevanjem je bila ustanovljena deželna komisija za premog. Pravico zaprositi za izkaznico so imela le tista gospodinjstva, katerih zaloge niso presegale 200 kg crnega, 250 kg rjavega premoga ali pet kubicnih metrov drv. Dokumentacijo o zalogi je moral predstavnik gospodinjstva predložiti pri pooblašceni poslovalnici, ki jo je dolocil mestni magistrat.905 Kot je bilo že omenjeno, je bila avstro-ogrska industrija v veliki meri odvisna od uvoza visokokaloricnega premoga, uvoza, ki je zaradi vojnih razmer trpel906 in je bil konec leta 1917 dodatno otežen z zapletenim postopkom. Ta je od kupca zahteval pridobitev izvoznega dovoljenja države, iz katere je nameraval premog uvoziti (tj. v prvi vrsti Nemcije), tako da je oddal prošnjo na dunajskem ministrstvu za javna dela.907 Za zadnje leto vojne je znacilen »hiter gospodarski polom«,908 ki je dodatno zaostril že prej stalno problematiko preskrbe mestnih gospodinjstev s kurivom,909 in jeseni 1918 se je v javnih obcilih za zimo napovedovala katastrofa: »Na Dunaju910 901 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 320. 902 Podjetje Fr. Dolenz, Kranj, ki se je med drugim ukvarjalo tudi s prodajo premoga in je na leto od TPD narocilo nekaj vec kot 15 vagonov tega minerala, je že februarja 1917 porocalo, da v mestu Kranj in na Kranjskem na splošno »vlada obcutno pomanjkanje premoga za kurjavo«. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 1000, 16. 2. 1917. 903 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 3126, 1. 6. 1917. 904 Slovenski trgovski vestnik, 1917, št. 9, str. 71. 905 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 5546, 17. 10. 1917. Za podeželje podobnih dolocil ni bilo, kar kaže na to, da so bile uporaba premoga za kuhanje in kurjenje in težave s pomanjkanjem kuriva zgolj domene urbanih okolij. 906 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 322. 907 Slovenski trgovski vestnik, 1917, št. 9, str. 72. 908 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 320. 909 Prav tam, str. 325. 910 Civilno prebivalstvo prestolnice je med vojno še posebej trpelo zaradi nezadostne preskrbe s kurivom. Prav tam. 216 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji peša oskrba s premogom za kuhinje. Kdor se ni mogel preskrbeti do konca julija, mu bo le z najvecjimi težkocami mogoce nabaviti si potrebno kolicino.« Tudi na Ceškem, v srcu habsburške premogovne industrije, je pomanjkanje postalo »tako perece, da se bodo po sporocilih ceških listov zatvorile v Pragi šole cel oktober in november«. V podobnih škripcih so se znašle dunajske šole, zaradi cesar je ravnatelj ene od tamkajšnjih gimnazij, ki je ocitno želel ucitelje in ucence obvarovati trepetanja v nezakurjenih ucilnicah, »odredil, naj se požurijo, da se predela ucna snov, predno nastopi mraz, ker šolska uprava nima premoga ter mora radi tega racunati na daljše zimske pocitnice«.911 Tudi v industriji ni bil položaj nic boljši. Anketa, ki so jo osrednje dunajske oblasti v letu 1918 izvedle med industrialci, ni prinesla zgolj crne napovedi, da bo moralo približno 70 odstotkov vseh industrijskih podjetij »ustaviti obratovanje vsled pomanjkanja premoga«, temvec je pokazala tudi, da je tistega leta »nazadovala avstrijska produkcija za 30 odstotkov« v primerjavi z zadnjim mirnodobnim letom.912 Že poleti 1918 je statistika ministrstva za javna dela ugotovila, da se je zgolj v juliju produkcija premoga (crnega, rjavega in lignita) zmanjšala za vec kot milijon ton, glede na tisto v istem mesecu pred enim letom.913 Rezultat drasticnih mesecnih padcev je bil, da je do oktobra primanjkljaj obeh vrst premoga narasel na skoraj 16 milijonov ton914 v državi, ki je, v svoji cislajtanski polovici, na vrhuncu mirnodobne produkcije na svojih tleh nakopala cca. 53 ton (pri cemer je treba omeniti, da se je izkop crnega premoga med vojno, zaradi težav pri uvozu, povecal za približno pol tone in vrhunec dosegel leta 1917).915 Podobni trendi so obvladovali tudi slovensko premogovništvo. Jože Šorn je izracunal, da je bila slovenska produkcija rjavega premoga v letu 1918 za 20 odstotkov nižja od one v predhodnem letu, k cemur je treba dodati še izracun padca produkcije rjavega premoga (in lignita) glede na leto 1913, ki je bil za 10 odstotkov manjši od avstrijskega in je znašal »zgolj« 21 odstotkov.916 To pomeni, da je bila leta 1917 produkcija na skoraj isti ravni kot v zadnjem predvojnem letu in da je vojno gospodarstvo slovenske premogovnike prizadelo manj kot druge podobne obrate v državi, kar je mogoce pojasniti z manjšo koncentracijo urbanih naselij ter industrije na obmocju, ki so ga zalagali slovenski rudniki, in s to okolišcino povezano strukturo odjema v njih nakopane rude, ki je bila že v predvojnih casih osredotocena na železnice. 911 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 10, str. 79. 912 Prav tam. 913 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 9, str. 70. 914 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 10, str. 79. 915 Po podatkih v: Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 127, 145. Med vojno je bil zelo iskan tudi lignit; drugace si namrec ni mogoce razložiti dejstva, da je Velenjski rudnik leta 1917 dosegel vrh svoje dotedanje proizvodnje. Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 36. 916 Po podatkih v: Šorn, Premogovniki, str. 73. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 217 Sodobni slovenski gospodarski strokovnjaki so pomanjkanje premoga v vojnem casu pripisali povecani porabi železnic, ki se je glede na predvojne case povecala za 50 odstotkov (ta podatek potrjuje upravicenost trditev TPD, ki je pomanjkljivo preskrbo trgovcev in industrijskih podjetij s premogom vedno pojasnjevala s povecanimi potrebami železnic), vojne industrije (zlasti municijskih podjetij, ki so porabila »neizmerne množine«) in »transportnim težkocam«, stalnici avstro-ogrskega vojnega gospodarstva.917 Omenjena je bila tudi problematika delovne sile, ki leta 1918 ni bila zgolj dodatno skrcena,918 temvec je bila zaradi gospodarskega poloma in posledicnih težav s preskrbo tudi nezadostno prehranjena, kar je negativno vplivalo na njeno storilnost.919 Rudarski strokovnjak Lojze Zupancic se je konec tridesetih let sicer strinjal z navedenimi ocenami, a je imel prehrano delavstva zgolj za obrobni razlog za padec produkcije – glavni vzrok se je, po njegovem mnenju, skrival v tem, da so bile »jame proti koncu vojne vec ali manj izropane«,920 s cimer se pojavlja vprašanje poslovanja premogovnih podjetij med vojno. Ker je bila vsa produkcija podrejena zgolj enemu cilju – vojni zmagi – in ker je bilo v imenu slednjega vse gospodarstvo postopoma (najprej njegovi strateško najpomembnejši deli) vkljuceno v sistem, ki ga je Roman Sandgruber oznacil za »super-etatizem«,921 so bila podjetja v zasebni lasti in njih vodstveno osebje postavljena pod državni nadzor, ki ga je predstavljala oborožena in uniformirana roka države, vojska. Podjetja so zato morala proizvodnjo »usmerjati po odredbah vojaških oblasti«,922 ki so »brezobzirno zahtevale cim vecjo produkcijo«. Omenjene okolišcine so pripeljale do tega, da so bile »jame proti koncu vojne vec ali manj izropane«, saj se je delo »osredotocilo skoraj izkljucno na izkop že raziskanih in pripravljenih jamskih predelov«. 923 Osredotocenje na izkorišcanje že odkritih zalog je pomenilo, da sta se delovna sila, ki jo je že tako primanjkovalo in so jo skušali nadomestiti z vojnimi ujetniki, ter strojna oprema uporabljali zgolj za kritje sprotnih potreb, pri cemer se ni mislilo ne na vzdrževanje jam, kar je imelo za posledico skok v številu delovnih nesrec, ne na njihovo gospodarno izkorišcanje,924 ne na sledenje in odkrivanje novih premogovnih slojev.925 V takem neredu in izcrpanosti, tako pri cloveškem kapitalu kot tudi materialni podstati proizvodnje, so torej slovenski rudniki pricakali novo dobo. 917 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 10, str. 79. 918 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 320. 919 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 10, str. 79. 920 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 356. 921 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 323. 922 Lebar, Posavski premogovniki, str. 94. 923 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 356. 924 Prav tam. Leta 1918 se je zgodilo 361 težkih nezgod, leta 1912 pa ob primerljivi produkciji samo 78. 925 Lebar, Posavski premogovniki, str. 94. 218 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji OBDOBJE OD LETA 1918 DO LETA 1941: SLOVENSKO PREMOGOVNIŠTVO V PRVI JUGOSLOVANSKI DRŽAVI Veliki geopoliticni pretresi v Srednji Evropi ob koncu prve svetovne vojne so za slovensko premogovništvo sprva pomenili zgolj odpravo vojaške uprave nad obrati, ki je »omogocila uvedbo mirnodobne proizvodnje«,926 medtem ko so ostale oblike državnega nadzora nad proizvodnjo in distribucijo enake; tako je revolucionarna Narodna vlada za Slovenijo kmalu po svojem nastanku, novembra 1918, razglasila, »1. da veljajo še nadalje dne 31. 10. 1918 veljavne cene za premog, in da ne sme noben lastnik premogovnika samovoljno prekoraciti teh cen; 2. vsa vodstva premogovnikov morajo dnevno produkcijo naznaniti vsak dan po dopisnici premogovnemu nadzorniku (…); 3. vsa narocila za premog se naj odstopijo imenovanemu, ker ima le on pravico dispozicije nad premogom; 4. vsa nacelstva železniških postaj se prosijo, da odpošiljajo le od imenovanega nakazani premog; 5. kot nadzorni organ za razpošiljanje premoga je nastavljen od poverjeništva za javna dela in obrt gospod stotnik Fran Gombac, ki ima pravico na postajah odpošiljanje premoga nadzorovati ter ima pravico vpogleda v knjige in tovorne liste«.927 V razmerah komaj vzpostavljenega miru ter proizvodnih in transportnih težav je poteza novega organa, ki je bil ravnokar prevzel pristojnosti centralnih dunajskih oblasti, popolnoma razumljiva, a pozorni bralec si bo ob tem neizbežno zastavil vprašanje, ali ne bi bilo morda bolje, da bi se prvo povojno obdobje, ki v glavnem pomeni nadaljevanje ekonomskih metod vojnega casa, združilo z obravnavo vojnega casa. Pri tem bi izrazil upravicen sum, da je avtor te razprave podlegel lenobnemu historiografskemu avtomatizmu, ki prelomnost obdobij sodi zgolj po velikih (ali »velikih«) politicnih dogodkih in pri tem ne upošteva, kako se ti odražajo na družbenih podsistemih. Na izražene pomisleke je treba odgovoriti s trditvijo, da je pridružitev slovenskega ozemlja novi državni tvorbi južnih Slovanov za premogovno industrijo imela dolgorocne posledice tako glede produkcije kot tudi strukture porabe, zaradi cesar je izbira leta 1918 kot prelomne tocke za slovensko premogovništvo primerna, saj ustrezno poudarja težo zgodovinskega prevrata, ki ga je le-to prineslo. Pomen razpada Habsburške monarhije za slovensko industrijo zgodovinarji pogosto poudarjajo928 in tudi premogovništvo kot ena od (pomembnejših) industrijskih panog na Slovenskem je bilo zajeto v proces gospodarske preobrazbe. Poglavitna posledica nastanka nove državne tvorbe je bila, da je Slovenija cez noc 926 Perovšek, Gospodarsko-socialne razmere, str. 191. 927 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 11, str. 88. 928 Glej npr.: Lazarevic, Na južnih obzorjih, str. 189–208. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 219 postala industrijsko najbolj razvit in moderen del kraljevine SHS, kar je izdelkom slovenske industrije odprlo obsežen trg na jugu. Slovensko premogovništvo ni uživalo le prednosti moderne, racionalizirane produkcije, ki je tehnicno sledila vzorom v razvitejših zahodnih državah, ter visokih produkcijskih kapacitet, ampak je iz vojne prišlo tudi manj poškodovano kot rudniki na ozemlju okupirane Kraljevine Srbije, ki so jih napadalci po intenzivnem izkorišcanju pustili »v ognju, v ruševinah, medtem ko so bili nekateri popolnoma uniceni«.929 Za njihovo obnovo in ponovno vzpostavitev produkcije je bil potrebno precej casa930 in ravno ta leta pomenijo za slovensko premogovništvo zlato dobo. Zato ne preseneca, da je bilo leta 1919 v Sloveniji proizvedeno kar 61 odstotkov vsega rjavega premoga v Jugoslaviji in 52 odstotkov vsega v Jugoslaviji pridobljenega premoga (tj. tudi crnega premoga in lignita). Že naslednje leto so si premogovniki na jugu države toliko opomogli, da je slovenski delež pri produkciji rjavega premoga padel na 50 odstotkov. Najmanj polovico ali vec te vrste rudnine je (z izjemo leta 1928, ko delež pade na 48 odstotkov) prispevalo slovensko premogovništvo vse do 1930, ko je zaznati strm padec na nekaj vec kot 40 odstotkov. V letih krize se je ta odstotek še zmanjšal, a ni nikoli padel pod 35 odstotkov. Kljub temu da si je slovensko premogovništvo konec tridesetih let opomoglo, slovenski delež pri jugoslovanski produkciji rjavega premoga do izbruha druge svetovne vojne ni vec presegel 40 odstotkov, kar pomeni, da je po letu 1930 slovenska premogovna industrija nepovratno izgubila svoj primat, a je bila kljub temu še vedno eno najpomembnejših premogovnih obmocij v državi. V skupni produkciji vseh vrst premogov je trend identicen, s to razliko, da je delež slovenske proizvodnje rjavega premoga in lignita od približno 40 odstotkov, ki so bili stalnica v 20. letih, v 30. letih padel malce pod 30 odstotkov.931 Opisani položaj neprimerno vecje pomembnosti slovenskega premogovništva v prvi jugoslovanski državi v primerjavi z Avstro-Ogrsko nacenja vprašanje njegovih konjunkturnih nihanj. Kot jasna locnica se ponuja leto 1930; medtem ko krivulja proizvodnje v 20. letih, kljub periodicnim nihanjem v letih 1925–1926 ter leta 1928, izkazuje tendenco narašcanja, pa se z letom 1930 zacne strmi padec, ko kolicina izkopanega premoga do leta 1933, ki oznacuje absolutno najnižjo tocko celotne obravnavane dobe, pade za okoli 50 odstotkov v primerjavi z letom 1929, ki predstavlja absolutni vrhunec produkcije v obravnavani dobi, in za okoli 30 odstotkov glede na vrhunec predvojne produkcije leta 1913. Produkcija se je nato vse do leta 1938 gibala nekje na ravni one iz prvega desetletja 20. stoletja, 929 Uvod. V: Spomen knjiga 1918–1928, str. XLIV. 930 Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 104–105. 931 Izracunano po podatkih v: Naše rudarstvo in topilništvo. V: Trgovski tovariš, 1939, št. 3–4, (dalje Naše rudarstvo in topilništvo) str. 45; D. P.: Naše gospodarstvo v zacetku leta 1940. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 1–2, str. 41. Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 349; Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 357. 220 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji nato pa presegla kolicino iz leta 1913; v letu 1939 se je povzpela na raven iz leta 1927, leta, ki je, po dostopnih podatkih, v obravnavanem obdobju (za letom 1929) na drugem mestu po kolicini produkcije.932 Dolgo je bilo potemtakem obdobje, ki ga je slovenska premogovna industrija potrebovala, da si je opomogla od šoka gospodarske krize, pri cemer se poraja vprašanje, ali je bilo podoben trend zaznati v jugoslovanskem premogovništvu kot celoti. Odgovor je negativen, kajti medtem ko je slovensko premogovništvo stagniralo še dolgo po koncu krize, ki ga je – podprt s statisticnimi podatki o produkciji raznih vrst premoga – srbski ekonomist Kukoleca postavil v leto 1933, se je leta 1934 za jugoslovansko premogovništvo zacela »doba najvecje prosperitete« v casu obstoja prve jugoslovanske države, za katero »ni bilo znacilno zgolj vecanje kapacitete obstojecih rudnikov, temvec tudi odpiranje novih obratov, ki so bili znatno vecjega obsega kot kdajkoli prej«. V tem casu »sta še zlasti napredovali Rudarsko glavarstvo Beograd in Rudarsko glavarstvo Sarajevo«, od katerih je prvo med letoma 1934 in 1938 skoraj podvojilo število zaposlenih, medtem ko je v drugem število delavstva naraslo za cca. 42 odstotkov.933 V drugi polovici 30. let se je torej težišce premogovne proizvodnje premaknilo s severa na jug. Ker so v arhivskih virih najbolje zastopana leta po koncu prve svetovne vojne in gospodarske krize, bodo v nadaljevanju deležna najvec pozornosti. Podrobnejša obravnava omenjenih obdobij pa je pomembna tudi zato, ker natancneje osvetli in pomaga pojasniti usodo slovenskega premogovništva v Jugoslaviji in ponudi eno od možnih interpretacij dolgorocnosti gospodarske krize. Premogovništvo je bilo najpomembnejša veja rudarske proizvodnje Kraljevine Jugoslavije, saj je od vseh vej rudarske industrije imelo najvecjo proizvodnjo in najvec zaposlenega delavstva.934 Premog je bil kot eden temeljnih dejavnikov industrializacije med najpomembnejšimi surovinami, ki so bile na voljo v državi, zaradi cesar ne preseneca, da so premogokopi zavzemali 42 odstotkov rudarskih površin, da je (v dvajsetih letih) proizvodnja premoga znašala 83,5 odstotka vse rudarske proizvodnje935 in da je premogovništvo prispevalo cca. 70 odstotkov narodnega dohodka od rudarstva.936 Kot je bilo že omenjeno, so imeli slovenski rudniki 932 Izracunano po podatkih v: Naše rudarstvo in topilništvo, str. 45; D. P.: Naše gospodarstvo v zacetku leta 1940. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 1–2, str. 41; Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 357; Šorn, Premogovniki, str. 72. 933 Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 106. 934 Petakovic, Prilog, str. 45. 935 Prav tam, str. 47. »Ce navedemo najvažnejše proizvode jugoslovanskega rudarstva vidimo, da je tako po množini kot tudi po vrednosti tudi sedaj še premog na prvem mestu (…). Najvažnejši in najrentabilnejši so rudniki rjavega premoga na katere pride 70 do 75 odstotkov vse premogovne produkcije; 20 do 25 odstotkov odpade na lignit in le 4 do 5 odstotkov na crni premog.« V. Š.: Paberki iz gospodarstva Jugoslavije. V: Trgovski tovariš, 1939, št. 5–6, str. 99. 936 Petakovic, Prilog, str. 49. Leta 1930 je revija Trgovski tovariš objavila naslednje podatke o cisti vrednosti rudarskih proizvodov v Jugoslaviji: »Od skupne vrednosti 1387 milijonov dinarjev je Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 221 pomemben delež pri jugoslovanski premogovni produkciji, pri cemer je nujno omeniti še to, da sta bila rjavi premog in lignit, poleg mežiškega cinka in svinca, edino omembe vredno rudno bogastvo na slovenskem ozemlju. Delež slovenske produkcije v jugoslovanskem okviru je bil tako visok tudi zato, ker se v jugoslovanski državi, zaradi njene ekonomske zaostalosti, ni porabilo veliko premoga, ali kot je posreceno zapisal sodobnik: »Kako majhna je naša proizvodnja premoga je vidno po tem, da vsi premogovniki naše kraljevine proizvedejo letno 4,5 do 5 milijonov ton. To predstavlja toliko kot proizvedejo angleški ali nemški v enem tednu! (…) V primerjavi s Ceško, ki ima skoraj toliko prebivalcev kot naša država, je naša proizvodnja premoga petkrat manjša in ravno takšen zaostanek lahko ugotovimo ob primerjavi s Poljsko, Avstrijo in Italijo!«937 OBDOBJE OD LETA 1919 DO LETA 1929 Premogovništvu v prvih povojnih letih je pecat dajalo nadaljevanje metod diktiranega vojnega gospodarstva. Strm upad proizvodnje v zadnjem letu vojne in dolžnost preskrbovanja južnih delov nove države sta zahtevala nadzor novih oblasti nad produkcijo in distribucijo proizvodnje. Deželna vlada za Slovenijo je zato februarja 1919 »v okviru komisije za prehodno-gospodarski urad« ustanovila poseben pododsek – sestavljen iz zastopnikov poverjeništev za javna dela, za industrijo in trgovino ter za promet –, ki so mu zaupali nadzor nad gospodarjenjem s premogom: »Ta pododsek ima zlasti sestaviti za vsako dekado izkaz produkcije in razdelitev premoga z navedbo namembnega kraja in adresata, katerega predloži omenjenim poverjeništvom in predsedstvu deželne vlade.« K nadzoru je bila pritegnjena tudi železniška infrastruktura, saj je bilo železniškim premogokopnim postajam naroceno, »da predlože predsedstvu deželne vlade uradne izkaze o odpravi vsega premoga z navedbo namembnih postaj in adresatov vsakega 1., 10. in 20. v mesecu«.938 Da je bil nadzor v povojnem casu »krize premoga«, ki je bila najhujša med letoma 1918 in 1920,939 še kako potreben, dokazuje trditev, izustena na seji deželne vlade februarja 1919, da je TPD, neupoštevaje navodila novih oblasti, premog še naprej oddajala v nemško Avstrijo, zaradi cesar so ji novi oblastniki takoj zagrozili z visoko denarno globo za vsak vagon, ki bi ga poslala »drugam kamor tja kamor ji naroci Deželna vlada«.940 odpadlo na crni premog 108, na rjavi premog 771, na lignit 126, na brikete 24, na zemeljski plin 1,4, na železno rudo 47, na baker 292 milijonov« itd. Od skupne vrednosti je na Srbijo odpadlo 521, na Slovenijo 456, na Bosno in Hercegovino 266, na Hrvaško 97 in na Dalmacijo 45 milijonov dinarjev. Trgovski tovariš, 1930, št. 7–8, str. 158. 937 Citirano v: Lebar, Zasavski premogovniki, str. 133. 938 Sejni zapisniki, 1. del, str. 369. 939 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 133. 940 Sejni zapisniki, 1. del, str. 396–397. 222 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Tudi uvoz bolj kaloricnih vrst premoga, ki so bile nujno potrebne v železarski industriji, je prevzela deželna vlada; tako je spomladi 1919 Kranjski industrijski družbi obljubila dnevno dobavo 25 vagonov trboveljskega premoga in ji zagotovila, da bo glede dobave ostravskega crnega premoga posredovala »potom jugoslovanskega poslanika v Pragi«.941 Poverjeništvo za javna dela je premogovno krizo, ki jo je oteževalo pomanjkanje usposobljenih rudarjev, lajšalo tudi s premestitvami delavstva iz državnih v zasebne rudnike; maja 1919 je Rudarsko oskrbništvo v Zabukovici prejelo ukaz, da mora poslati 80 tamkaj zaposlenih rudarjev v Kocevje, kjer je bil premogokop v lasti TPD: »(…)odrejam, da delavce, in sicer izkljucno samce, dolocite, z njimi obracunate mezde in jih odpošljete z njihovimi delavskimi knjižicami v oznaceni premogokop v Kocevju, v oddelkih po 20 mož. En oddelek za drugim naj odpotuje v intervalih petih dni. (…) Motike, kolikor jih je na razpolago, naj vzamejo delavci s seboj. Za oddane motike pošljite racun kocevskemu premogovniku. Prvi oddelek naj nemudoma odpotuje.« Tudi onemu, ki je zgolj bežno seznanjen s plansko-gospodarskimi ukrepi novih oblastnikov iz casa po koncu naslednje svetovne vojne, se bo zgornji ukaz zazdel nepredstavljivo popustljiv in clovecen, ko bo izvedel, da ga je poverjenik za javna dela zakljucil z navodilom, da »ce bi se kateri delavec za delo rajši zahvalil kakor odpotoval v Kocevje, mu ne delajte zaprek«.942 Oddelku za premog je bila zaupana nadzorna vloga nad premogovniki, kar je pomenilo predvsem bedenje nad pravilnostjo oddaje produkcije, ki je morala ustrezati narocilom,943 medtem ko je v pristojnost deželne vlade spadalo dolocanje cen premoga, ki jih je lahko nato v posameznih primerih tudi spreminjala in prilagajala na podlagi prošenj podjetij.944 Temeljno nacelo, ki je uradništvo vodilo pri obravnavanju tovrstnih prošenj, je bilo gibanje proizvodnih stroškov, ki so se – tako npr. novembra 1919, ko so lahko cene premoga dvignila vsa vecja slovenska podjetja – višali zaradi višjih mezd, višjih »stroškov za obratni material« in življenjske potrebšcine.945 Cetudi je bilo administrativno dolocanje cen v kaoticnem casu po koncu vojne nujno, so se iz gospodarskih krogov slišale pritožbe na racun temnih plati odsotnosti tržnih zakonitosti. Ker so bile cene enotne in je bil za merilo pri 941 Sejni zapisniki, 2. del, str. 64. 942 ARS, AS 73, t. e. 2, št. 3808, 20. 5. 1919. 943 »Delo oddelka obstoji v razdeljevanju premoga, v kontroli produkcije in dobav premoga ter v upravi denarja. V svrho kontrole produciranega in oddanega premoga vodi oddelek natancno statistiko, ki se sestavlja na podlagi dnevnih porocil, ki jih pošiljajo oddelku uprave premogovnikov o produkciji in oddaji premoga. Oddaja premoga se kontrolira tudi na podlagi izvestij, ki jih prejema oddelek od odhodnih železniških postaj.« ARS, AS 73, št. 177, 4. 2. 1922. 944 Premogovniku v Lešah na Koroškem je tako npr. vlada dovolila zvišanje cene za »metrski stot premoga«, zato ker je zvišal place svojim uslužbencem. Sejni zapisniki, 2. del, str. 160. 945 Prav tam, str. 414. ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 2314, 21. 6. 1920. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 223 dolocanju cen vzet premog TPD (ki je imel nad 4000 kalorij), je slabšim vrstam premoga cena naenkrat poskocila. Zlasti problematicni so bili »malovredni« ligniti, ki niso dosegali niti 3000 kalorij. Zbornica za TOI v Ljubljani je bila zato mnenja, da »se godi naši industriji in železnicam velika gospodarska krivica, da morajo za polovico slabši premogovni material placati iste cene kot za dober premog«, kar je privedlo do favoriziranja manj ucinkovitih rudnikov z višjimi produkcijskimi stroški, ki so smeli »kar avtomaticno in neupraviceno svoje cene dvigniti na isto višino kakor se je dolocila cena premoga v Trbovljah«. Od deželne vlade je zato Zbornica na pobudo svojih clanov zahtevala, da cene doloci glede na kaloricno vrednost posameznih vrst premoga, toda slednja ni v zvezi s tem nic ukrenila. Tak položaj je povecal izdatke industrijskih podjetij, ker so morala »za polovico slabši premog«, ki ni bil od TPD, »placevati isto ceno«, kar je pomenilo, »da jim je kurjava s tem premogom dvakrat tako draga kot z dobrim trboveljskim premogom«. Zaradi tega so se nekateri obrati odlocili »obratovanje omejiti ali ga popolnoma ukiniti«. Številna podjetja se sploh niso vec odzivala »na nakazila premoga iz lignitskih rudnikov«, preklicala so svoje prošnje in odpovedala dobave.946 Ker je bil najvecji rudnik lignita na Slovenskem v državni lasti, je povojni položaj državi seveda precej godil. Povojnim letom je dalo pecat neprestano pomanjkanje premoga, ki je bilo posledica neugodnih posledic vojne v južnih krajih nove domovine. Za Bosno in Hercegovino, kjer je bilo precej državnih rudnikov rjavega premoga in lignita, v literaturi sicer ni podatkov o vecjih vojnih opustošenjih,947 zato so bile njihove težave ob koncu vojne podobne kot pri slovenskih rudnikih (izcrpanost, zanemarjenost),948 je pa zato opustošenje, ki ga je bilo zaradi okupacije deležno srbsko premogovništvo, v literaturi izdatno zabeleženo. Tako je mogoce v uvodu spominske knjige, ki je izšla ob desetletnici prve Jugoslavije, prebrati, da »je bilo naše rudarstvo v casu osvoboditve in zedinjenja leta 1918 v ruševinah. Vecino premogovnikov je okupator po obdobju intenzivnega izkorišcanja pustil v ognju in ruševinah, nekateri med njimi pa so bili popolnoma uniceni.«949 Stevan Kukoleca to unicenje pripiše dejstvu, da je bilo ozemlje Srbije v vojni od leta 1912 do leta 1918; v tem casu so sicer okupatorske oblasti del v vojnih operacijah 946 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 8829, 17. 11. 1920. 947 Inženir Ivo Turina za bosanske rudnike prinaša naslednje podatke o indeksu proizvodnje: njihov izkop je leta 1913 znašal 812.878 ton; l. 1916 873.635 ton; l. 1917 931.371 ton in l. 1918 841.740 ton. Proizvodnja je pricela rasti šele leta 1922, ko se je v primerjavi s predvojno povecala za približno 10 odstotkov, naslednje leto pa je predvojno presegla za 20 odstotkov. Po tem se je do konca dvajsetih let proizvodnja gibala med 10 in 15 odstotki nad predvojno. Turina, Deset godina, str. 78. 948 Turina navaja, da je bila za povojno povecanje proizvodnje oz. zgolj vrnitev na njeno predvojno raven pri bosanskih rudnikih potrebna renovacija rudniških instalacij, izrabljenih zaradi medvojnega forsiranega obratovanja in neobstoja možnosti pravilnega vzdrževanja. Prav tam. 949 Uvod, Spomen knjiga, str. XLIV. 224 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji poškodovanih rudnikov obnovile in jih pricele izkorišcati, toda vecino jih je bilo treba zaradi nujne sanacije po vojni zacasno (ali celo stalno) zapreti.950 Zato ekonomska zgodovinarka Jelena Petakovic trdi, da je Srbija »za razliko od Slovenije, ki svoje proizvodnje [premoga] med vojno ni opustila in katere infrastruktura ni bila unicena«, po koncu vojne zacela od samega zacetka.951 Tako so opisane zgodovinske okolišcine privedle do tega, da so »takoj po vojni (…) najprej prišli (…) v normalno delo rudniki na zapadu države, docim so se rudniki na vzhodu le pocasi obnavljali in prihajali v poštev na trgu. V teh povojnih letih je nastalo tudi (…) prvenstvo zapadnih rudnikov premoga (…)«.952 V casu, ko so bosanski rudniki rjavega premoga in lignita skušali doseci predvojno stopnjo proizvodnje in ko so bili srbski rudniki še skoraj nedejavni, so južni kraji postali zelo odvisni od slovenskega rjavega premoga,953 kar je povzrocilo velik pritisk centralnih, beograjskih oblasti na deželno vlado v Sloveniji. Njihova neprilagodljivost in aroganca sta dobro razvidni iz incidenta, ki se je zgodil aprila 1919, ko je v Ljubljano dospel uradniški odposlanec ministrstva za promet Matic, ki je v imenu ministrskega sveta Slovencem predložil nov razdelitveni nacrt za trboveljski premog. Z vsemi pooblastili oboroženi uradnik se je, potem ko je odrezavo odklonil povabilo podpredsednika slovenske vlade »na razgovor, da se zadeva sporazumno uredi«, z odgovorom, da ima zgolj izvrševati ukaze, podal v zasavske revirje, kjer je oddal nova narocila, ob katerih je referent za premog pri deželni vladi lahko zgolj zmajeval z glavo: »Nenadno narocilo po katerem naj se brez odloga spremeni ves razdeljevalni sistem, je sedaj tehnicno in gospodarsko neizvedljivo. Južna železnica, katera je težko prizadeta vsled novega nacina razdeljevanja, noce prevzeti transportov. Uvidljivo je, da mora po kljucu, po katerem ima Matic urediti razdeljevanje, Južna železnica vstaviti, ali vsaj zelo omejiti obrat. Tudi industrije v Sloveniji, za katere bi od povprecno dnevno pridelanih 204 vagonov ne ostalo skoraj cisto nic po tej novi razpredelbi, ne bi mogle vzdržati svojih obratov.« Previsoke so bile postavke »po nacrtu ministrstva, ki se ga ima takoj izvesti«, za Srbijo954 in predvsem za Hrvaško,955 zaradi cesar so kršile ne samo nacelo pravicne razdelitve, temvec tudi nedavno sprejete razdelilne nacrte. Soocena z nerazumnimi in sebicnimi zahtevami, se je 950 Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 105. 951 Petakovic, Prilog, str. 55. 952 Potocnik, Naše rudarstvo, str. 18. 953 Leta 1919 je slovenska proizvodnja rjavega premoga znašala okoli 60 odstotkov jugoslovanske. 954 »Za srbske železnice se je dobavljalo 20 vagonov, pa je referent to sam že dvignil na 24 vagonov, kar Srbija sedaj fakticno zahteva, dasi je tudi za te že hotelo imeti ministrstvo šuma in rudnika kar po 63 vagonov.« Sejni zapisniki, 2. del, str. 210. 955 »Samo za Hrvatsko se zahteva zdaj 86 vagonov dnevno, dasi je v pogodbenem zapisniku, pri katerem je sodeloval tudi zastopnik ministrstva, bilo za maj sklenjeno za hrvatsko državno železnico po 33 vagonov, in za hrvatsko industrijo pa 27 vagonov dnevno.« Prav tam. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 225 deželna vlada odlocila v Beograd nemudoma poslati dva višja uradnika, katerih naloga je bila, »da tam pojasnita položaj, ustavita izvajanje ukazov, ki jih ima Matic, in dosežeta sorazmerno, pravicno porazdelitev«, in hkrati upravnikom rudnikov sporocila, da se držijo prejšnjega razdelilnega sistema.956 Rezultat slovenske uporniške akcije je bil nov »modus za razdeljevanje premoga«, ki ga je beograjsko ministrstvo za promet sprejelo maja in v katerem je odlocilo, da Sloveniji »ostane od produkcije trboveljsko-zagorsko-hrastniškega premogovnika 15 odstotkov in poleg tega tisto, kar se producira vec kakor 200 vagonov«. Razdelilni nacrt dobro ponazarja izreden pomen slovenskega premoga za trg novonastale jugoslovanske države. V prejšnji, po površini veliko vecji državi je imelo slovensko premogovništvo predvsem lokalno-gospodarski pomen, saj so slovenski rudniki s premogom oskrbovali industrijska podjetja na obmocju Kranjske, slovenske Štajerske, Koroške in deloma gornje (avstrijske) Štajerske ter železnice »od Št. Vida ob Glini na Koroškem do Trsta in Trbiža« ter »od Trsta do Semmeringa in proti Zagrebu«;957 prostorski vzorec odjema je torej sledil kapilaram železniškega omrežja. Povojni položaj, pri preucevanju katerega pomaga tudi nekaj ohranjenih razdelilnih nacrtov za slovenski premog, ki so nastali v prvih letih po koncu svetovne vojne, ni bil pretirano drugacen: prostorsko razporeditev odjema je še naprej dolocalo železniško omrežje s to razliko, da se je trg za slovenski premog premaknil na jug, pri cemer je doseg slovenskega premoga segal dlje kot prej. Junija 1919 so 55,5 odstotka izkopa slovenskih premogovnikov prejemale (razporejene po višinah kontingentov): Južna železnica, Hrvaške državne železnice, Državna železnica in Srbske železnice; okoli 12 odstotkov je šlo zemaljski vladi v Zagrebu in hrvaški industriji, približno 25 odstotkov pa je dobila slovenska industrija. Aprila 1919 se je iz rudnika v Trbovljah premog na jug pošiljal javnim in zasebnim podjetjem v Zagreb in okolico ter železnici v Zemun.958 Po besedah podpredsednika deželne vlade se je oddelek za premog omenjene distribucijske sheme držal, toda doseženo krhko ravnovesje je porušila samovolja omenjenega komisarja ministrstva za promet Matica, »ki se nahaja v Trbovljah in razdeljuje premog tako, da ga imajo verižniki na Hrvaškem toliko, da ga zopet sem ponujajo. Tako je prišlo, da ne le naše industrije, temvec tudi Južna železnica in hrvaške železnice niso dobivale zadosti premoga.« Vse oškodovane strani so se pritožile na pristojno ministrstvo, toda še preden je slednje posredovalo, je premogovna kriza »dosegla vrhunec. Južna železnica je ustavila promet med Zidanim Mostom in Siskom, tako da vozijo le še ententni brzovlak in vlaki z 956 »/…/ dobi Srbija po 24 vagonov, Hrvatska državna železnica 33 vagonov in hrvatska industrija pa po 27 vagonov« dnevno. Prav tam. 957 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 360 958 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, brez številke. 226 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji vojaškimi transporti«. Podpredsedniku slovenske vlade je uspelo s pogostimi brzojavkami v Beograd od ministra za promet doseci zagotovilo, da bo ustanovil komisijo za razdelitev premoga, v kateri naj bi bile zastopane vse (zasebne in državne) železnice.959 Socasno je slovenska vlada v Trbovlje poslala komisijo, ki je skušala doseci, »da se s premogom napolnita kurilnici v Sisku in Zagrebu«.960 Opisane težave niso ostale brez odziva v javnosti. Zveza industrijcev na slovenskem ozemlju Kraljevine SHS je tako oktobra 1919 objavila precej obsežno spomenico, v kateri je neusmiljeno obracunala z razdelilno politiko nove države. Ker dokument predstavlja unikatno pricevanje o povojnih težavah pri preskrbi z energenti, pa tudi o porodnih krcih, ki so spremljali vkljucevanje Slovencev v prvo samostojno državno tvorbo Južnih Slovanov, ga je vredno podrobneje predstaviti. Podjetniki spis pricnejo s pavšalno ugotovitvijo, da naj bi rudniki v novi državi imeli »toliko premoga, da ob intenzivnem pridelovanju v zadostni meri krijemo svoje nujne potrebe«, še posebej v casih, ko je bil uvoz premoga zaradi vseevropskega pomanjkanja zelo otežen. V nasprotju s slovenskimi politiki in višjim uradništvom, ki so bili prisiljeni iskati kompromisne rešitve, so industrialci posodili glas ogorcenemu javnemu mnenju961 in za pomanjkanje premoga brez olepševanja obsodili »nerazumno brezbrižnost«, »slepi nasilni egoizem« oblasti v Beogradu, ki so jih obtožili, da s svojo kratkovidno in brezobzirno izkorišcevalsko politiko ubijajo idejo »ujedinjenja«. Glavni razlog za nastanek spomenice je tical v podhranjenosti slovenske industrije s pomembnim energetskim virom. Zbiranje podatkov z anketami je zvezi omogocilo priti do približne številke o potrebi slovenske industrije po trboveljskem premogu, ki je znašala 1531 ton dnevno (tj. 38.265 ton mesecno).962 Upoštevaje tako navedene podatke kot tudi odlok ministrstva notranjih zadev (»P. Br. 16.028«) z dne 7. 5. 1919 o razdeljevanju premoga, je oddelek za premog pri deželni vladi v Ljubljani slovenski industriji »kot eksistencni minimum« odkazal 1100 ton premoga na dan, s katerimi naj bi industrija v skrajno zožanem obsegu obratovala, dokler se razmere ne bi izboljšale. Ceprav je bila zveza mnenja, da ta kolicina ni zadošcala niti za životarjenje, kaj šele za prepotrebni razvoj industrije, je sodu izbilo dno dejstvo, da »niti te množine ni dobivala industrija redno v enakih dnevnih kvotah. Njej so se dajali 959 Sejni zapisniki, 2. del, str. 294. 960 Prav tam, str. 295. 961 »Nihce se ne sme cuditi, da povzroca taka metoda razdeljevanja najvažnejše industrijske potrebšcine v velikem delu našega prebivalstva odvisnega od zaslužka v industrijskih delavnicah, skrajno ogorcenje in živo mržnjo do nepoznanih krivcev.« Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, Premog in naša industrija, str. 107. 962 Poleg tega so obrati, ki so v anketi sodelovali, izrazili še potrebo po približno 4570 tonah crnega premoga in koksa na mesec. Le-ta sta v državo prihajala vecinoma z uvozom. Prav tam, str. 106–107. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 227 le slucajni presežki in preostanki, potem ko so bili zadovoljeni vsi prednostni konsumenti našega premoga, namrec poleg naših železnic še hrvatske in srbske železnice in hrvatska industrija (…)«. Celo v najboljših dveh mesecih (poletna julij in avgust) se je »oddalo industriji v Sloveniji povprecno na dan« le 42 (462 ton) in 36 (396 ton) odstotkov »piclega kontingenta, ki nam ga priznava sama pretirana varcnost deželne oblastnije kot zadnji minimum«. Vzrok za to je po mnenju podjetnikov tical v togem razdelilnem nacrtu, ki se je oprl na številke o dnevni produkciji treh najvecjih in najmodernejših slovenskih rudnikov, ki so proizvajali tudi najkakovostnejšo rudo. Od 2000 ton dnevno je slovenskim industrijskim podjetjem pripadlo 15 odstotkov, tj. 300 ton na dan.963 Sedemdeset odstotkov proizvodnje je bilo namenjene za rabo v transportne namene in preostanek industriji, a ta nacrt je bil skregan z resnicnostjo in le-ta je papirnate aspiracije planskega gospodarstva v obravnavanem primeru preobrazila in prilagodila na škodo slovenske industrije: »Ta razdelitev je a priori pogrešena, ker ne pozna, niti zadostno ne upošteva, pomena in obsega Južne železnice ter nje razsežnega obrata. Cisto napacna je domneva, da obratuje Južna železnica zgolj progo Špilje964-Ljubljana-Logatec,965 dasi je ta dvotirna proga zlasti radi antantnih transportov in sicer po živahnem transportu med najvažnejšimi v državi. Poleg imenovane glavne linije obratuje Južna železnica še celo vrsto važnih transverzalk, progo Maribor-Velikovec-Železna Kaplja, potem Špilje- Ljutomer, Pragersko-Cakovec-Donja Dubrava ter glavno progo Zidani Most- Zagreb-Sisak (Zemun) in še vec lokalnih prog v skupni množini 800 km! Za to obsežno omrežje se je Južni železnici dovolilo dnevno zgolj 360 ton, kar niti približno ne odgovarja dejanski potrebi.« V teh okolišcinah je bila zato nujna sprememba razdelilnega nacrta: »V istini dobiva ta železnica dnevno 770 ton in se njej doloceni kontingent dopolnjuje iz kontingenta namenjenega slovenski industriji«, zaradi cesar so se slovenska podjetja zalagala »edinole iz slucajnih in morebitnih presežkov dnevnega pridelka«. To »neznosno pomanjkanje« je povzrocilo, da so »industrijske tvornice po naši deželi« druga za drugo krvavele (kot so se dramaticno izrazili podpisniki spomenice) »na pomanjkanju goriva«.966 963 28 odstotkov (560 ton) dnevno so dobile Hrvaške državne železnice, 18 odstotkov (360 ton) Južna železnica na slovenskem in hrvaškem ozemlju, 15 odstotkov (300 ton) hrvaška industrijska podjetja, po 12 odstotkov (240 ton) vsaka pa državne železnice v Sloveniji in srbske državne železnice. Prav tam, str. 107. 964 Kraj na meji z Avstrijo. 965 Tedanja meja med Kraljevino SHS in Italijo. 966 Težavnost položaja potrjujejo tudi uradne statistike, ki so jih navedli industrialci: »Meseca avgusta t.l. smo na odlok ministrskega sveta oddali 28.488 ton ali 45,12 odstotkov celotne produkcije premoga srbskim in hrvatskim železnicam, hrvatski industriji in mestu Zagrebu, nadalje 23.887 ton ali 37,84 odstotka železnicam v Sloveniji, in to Južni železnici za slovenske in hrvatske proge. Za industrijo v Sloveniji, za vsa državna, mestna in zasebna podjetja nam je ostalo 10.760 ton ali 17,04 odstotka celotne oddaje!« Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, Premog in naša industrija, str. 108–109. 228 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Potem ko so industrialci nove sodržavljane obsodili pregovorne balkanske lenobe967 in jo kontrastirali s slovensko pregovorno pridnostjo,968 izkazali razumevanje do od vojne opustošene srbske premogovne industrije in obenem Srbom priporocili »vec smotrene živahnosti in uspešnejšo skrb za povzdigo prometa« ter oblast okrcali, da s stavkajocimi bosanskimi rudarji ne postopa dovolj odlocno »in da ne vzpostavi reda z železno energijo«,969 so za rešitev krize stvarno ter neusmiljeno predlagali naslednje: »Naredba ministrstva notranjih zadev (…) z dne 7. maja 1919 se nemudoma razveljavi, pokrajinska vlada v Zagrebu se obvesti, da se hrvatski industriji vec ne dobavi trboveljski premog, hrvatskim in srbskim železnicam se zniža kontingent tega premoga na polovico, primanjkljaj imajo kriti iz pecuških,970 bosanskih in srbskih premogovnikov.«971 Industrialci so poslanico zakljucili tako, da so se obregnili ob centralizem in nemoc deželnih vlad ter Beogradu sporocili, naj razdeljevanje premoga uredi v dialogu z vsemi prizadetimi stranmi. Zmanjšana produkcija in pomanjkanje delovne sile pa nista bila edina razloga za povojno pomanjkanje premoga. Prišteti jima je treba težave pri transportu in uvozu. Maja 1919 so bile na seji deželne vlade udeležencem predstavljene tožbe, »da produkcija v naših premogovnikih zdaj peša le, ker povsod primanjkuje transportnih sredstev in se periodicno, osobito v Zagrebu, prometne ovire«. Glavna težava je bila ta, da je bilo iz Hrvaške zelo težko nazaj dobiti prazne vagone, ki so neizkorišceni delali napoto na postajah.972 Podobne logisticne prepreke so v svoji poslanici poudarili tudi industrialci, ko so omenili obupne razmere na slovenskih in hrvaških železnicah zaradi pomanjkanja lokomotiv in vlakov ter prometnih zamaškov na vseh postajah, »od Zagreba do Siska naprej«, 967 »Navzlic svoji zavedni požrtvovalnosti in živemu cutu za skupno stvar ne smemo in ne moremo dovoliti, da se nam unicuje naša industrija zgolj zato, ker v drugih bogatejših pokrajinah držijo križem roke.« Prav tam, str. 107. 968 »Da se v Sloveniji razmeroma redno in s pridnostjo dela ne sme biti povod mnenju, da je treba to pridnost brezobzirno izkorišcati.« Prav tam, str. 108. 969 Vec mesecev trajajoci nemiri v Bosni so se zaceli na pobudo komunisticne partije in komunisticnih sindikatov zaradi prepovedi prvomajskih proslav. Stavka se je zacela 30. aprila v Sarajevu, a so jo oblasti hitro zatrle in pricele s povracilnimi ukrepi, na katere so se rudarji in drugi delavci v premogovniških krajih Zenici, Kaknju, Brezi in Kreki odzvali s solidarnostnimi stavkami, proti katerim so se oblasti borile, toda »protestna pocasna proizvodnja rudarjev« je v nekaterih krajih (npr. Tuzli) »trajala še dva meseca«. Stiplovšek, Prispevki, str. 162. 970 Gre za madžarsko mesto Pécs, ki so ga tedaj, pred podpisom Trianonske mirovne pogodbe, zasedale še srbske vojaške sile. Po besedah slovenskih industrialcev se je tam nahajal premogovnik, »bogat na izbornem crnem premogu in preširno opremljen s povsem modernim aparatom elektriškega obratovanja. Ta premogovnik je leta 1916 še produciral 788.900 ton premoga namenjenega zlasti železnici in parni plovbi. Že 9 mesecev upravlja naša država pecuške jame in ni dvoma, da bi se iz njih ob intenzivnejšem delu mogla preskrbovati Hrvatska in Srbija«. Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, Premog in naša industrija, str. 108. 971 Prav tam, str. 109. 972 Sejni zapisniki, 2. del, str. 229. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 229 ki so nastajali zaradi preobilice tovornih vlakov. Tako vozni park kot tudi same proge so bile dotrajane zaradi medvojne preobremenjenosti in pomanjkljivega vzdrževanja ter zato potrebne popravil, pomembnejši kolodvori so bili premajhni, primanjkovalo je izogibališc, to prometno žalost pa je še dodatno obremenjevalo arbitrarno poseganje vojske v transportni sistem.973 Na »precej neprijetno prometno krizo«, kot jo je leta 1920 oznacil Fran Windischer, je vplivalo tudi pomanjkanje premoga.974 Prometne težave so bile nekaj let stalnica življenja v prvi Jugoslaviji; tako se je inženir Milan Šuklje na izredni glavni skupšcini Zveze industrijcev maja 1926 prvih let nove države spominjal kot casa, ko je »železniški promet zastajal«.975 Tri leta prej je eden od govornikov na 4. redni skupšcini iste Zveze industrijcev »posebno poudarjal potrebo poprave defektnega železniškega voznega parka«, nekdo drug pa je kritiziral pomanjkanje vagonov.976 Še konec dvajsetih let so v Beogradu na zboru Centrale industrijskih korporacij zbrani delegati poslušali referat slovenskega odposlanca o krizi v železniškem prometu, ki jo je povzrocilo pomanjkanje vagonov, in ravno slednje je »mocno obcutila i industrija premoga koja znatnega dela izgubljenih kupcij ne more nadomestiti z naknadnimi dobavami«.977 Uvozni zastoj crnega premoga in koksa v povojni dobi je razen podjetij železarske in gradbene industrije978 prizadel javna, obcinska podjetja979 ter posledicno mestno prebivalstvo, ki je bilo prikrajšano za razsvetljavo in druge »primitivne udobnosti«.980 S postopnim obnavljanjem rudnikov, zaradi cesar se je povecala produkcija, in urejanjem prometnih razmer je postajal strog državni nadzor nad cenami in distribucijo nepotreben. Vendar pa ni bil ukinjen cez noc in ni potekal nekonfliktno. Poleti 1920 je v zvezi z vprašanjem prenehanja nadzora nad premogovno industrijo nastal nesporazum med vlado v Beogradu in deželno vlado v Ljubljani. Poverjenik za javna dela pri slednji je aprila tega leta slovensko vlado opozoril, da so v Beogradu ravno na tem, da sprejmejo sklep, ki je strogo prepovedoval »vsako omejevanje svobodne trgovine v mejah kraljestva in dolocanje maksimalnih cen«. Brez prehodnega obdobja naj bi se torej naenkrat uvedla popolnoma svobodna trgovina s premogom, kar naj bi po poverjenikovem mnenju imelo negativne posledice za Slovenijo, zato se je odlocil kar najhitreje stopiti v stik 973 Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, Premog in naša industrija, str. 109. 974 Meurville, Gospodarski položaj, str. 118. 975 Trgovski list, 16. 1. 1926, št. 7, Državna industrijska politika in naša industrija, str. 2. 976 Trgovski list, 30. 10. 1923, št. 128, Skupšcina Zveze industrijcev, str. 2. 977 Trgovski list, 4. 12. 1928, št. 143, Gospodarski položaj v Sloveniji, str. 1. 978 Tako npr. jeklarno v Ravnah na Koroškem, tovarno bakrenih izdelkov v Slovenski Bistrici, Strojne tovarne in livarne v Ljubljani, cinkarno v Celju, Kranjsko industrijsko družbo na Jesenicah, tovarno cementa v Dovjem, tovarno cementa Zidani Most itd. Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, Premog in naša industrija, str. 109. 979 Npr. mestne plinarne v Ljubljani, Mariboru in Celju. Prav tam. 980 Prav tam. 230 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji z Južno in državno železnico ter TPD, »da se ucinek take uredbe za Slovenijo kolikor mogoce omili«. Pri TPD je želel doseci, »da bo dajala Sloveniji premog po nižji ceni kakor premog, ki ga bo izvaževala v druge pokrajine našega kraljestva«. Bojazen slovenskih vodij je bila nenadna, skokovita rast cen zaradi velikega povpraševanja, ki bi obenem pomenila prilagoditev cen tistim na svetovnem trgu.981 Informacije, s katerimi je poverjenik razpolagal, so se kmalu izkazale za resnicne, saj je ministrski svet na seji dne 16. aprila 1920 na predlog ministra za trgovino in industrijo sprejel odlocbo, ki je odrejala, da je »notranji promet z blagom popolnoma prost«, in jo objavil v Službenih novinah kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca 27. istega meseca.982 Prvi clen odlocbe je dolocal, da se razveljavijo »vse omejitve, ki ovirajo promet z blagom iz ene pokrajine v drugo, oziroma iz enega kraja v drugega« (izjema so bili zgolj predmeti, ki so spadali pod državni monopol, kar pa premog ni bil). Drugi clen je razglasil prost izvoz blaga, a je, med drugim, prepovedal izvoz premoga. Deveti clen je izrecno navedel, da tedaj ko odlocba stopi v veljavo, nehajo veljati »vse odlocbe, naredbe itd., ki se ne skladajo z njo, bodisi da datirajo iz casa pred ujedinjenjem, bodisi da so bile izza ujedinjenja sprejete po ministrskem svetu, posameznih ministrih ali po posameznih pokrajinskih upravah«.983 Podjetniki (beri: TPD) niso izgubljali casa, in še preden je bila naredba o prosti trgovini objavljena v slovenskem uradnem listu, se je morala deželna vlada soociti z zakonitimi zahtevami lastnikov premogovnikov, ki »so se postavili na stališce«, da »za promet s premogom že velja naredba o prosti trgovini, in da se je s tem vzela podlaga oblastnemu razdeljevanju premoga in tudi obstoju oddelka za premog«, stališce torej, ki je bilo glede na zelo jasno dikcijo odredbe popolnoma legitimno. Toda deželna vlada se ni vdala pritisku predstavnikov zasebnega kapitala in je sklenila, ravnaje v dobro lokalne in vsedržavne skupnosti, da »ostane do nadaljnje odredbe pri sedanji ureditvi razdelitve premoga, in da se to naznani vsem prizadetim premogokopom«.984 Podjetniki se niso vdali in so se odlocno postavili »na stališce, da je tudi promet s premogom prost«, ter zaceli ustanavljati mocan premogovni sindikat, »ki bo imel poleg drugih agend dolocati premogovne cene, razdeljevati premog in urejevati razmerje med premogovniki in delavstvom«. Deželna vlada temu sicer ni nasprotovala, a njena prioriteta je bila v veljavi obdržati dotedanji razdelilni nacrt, pri cemer je imela tudi podporo vlade v Beogradu.985 Trgovina je bila torej formalno svobodna, vendar je bil slovenski rjavi 981 Sejni zapisniki, 3. del, str. 30. 982 Uradni list deželne vlade za Slovenijo, št. 59, 18. 5. 1920, str. 58. 983 Prav tam, str. 59. 984 Sejni zapisniki, 3. del, str. 55. 985 »Osrednja vlada na dosedanjem nacinu razdeljevanja premoga ni še nicesar predrugacila in hoce po došlih ji porocilih tudi v bodoce obdržati dosedanji nacin razdeljevanja premoga«. Prav tam, str. 77. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 231 premog za državo predragocen, produkcija v drugih delih dežele pa še prenizka za zadovoljevanje obstojecih potreb, da bi TPD, njega najvecji dobaviteljici, dovolili prosto razpolaganje s to dragoceno surovino; obenem pa je bilo vodstvo tega velikana pripravljeno sklepati kompromise: »TPD bi bila pripravljena pridržati dosedanji nacin gospodarstva s premogom pod sledecimi pogoji: družbi naj se dovoli povišanje cen premoga za vecje investicije (…). 5 odstotkov produkcije naj se pusti družbi v prosto razpolaganje. Cena aprovizacijskega premoga naj se zviša (…). Oddelek za premog naj se dopisuje z obrati trboveljske družbe samo potom reprezentance TPD.« Glavni ugodnosti, ki jih je podjetje zahtevalo, sta bili povecanje zaslužka, kamor je štelo tudi možnost svobodnega razpolaganja z manjšim delom produkcije, in zmanjšanje državnega nadzora. Kljub predlogu poverjenika za javna dela, da »se vsaj deloma ugodi zgoraj navedenim zahtevam«, je deželna vlada odlocanje o sklenitvi kompromisa odložila.986 V casu, ko so bili vedno glasnejši glasovi, da je treba TPD nacionalizirati in njen sedež z Dunaja prenesti v Jugoslavijo, je bila deželna vlada pripravljena privoliti v zvišanje cen zasavskega premoga le »v toliko, v kolikor ima družba radi povišanja delavskih mezd vecje izdatke«, nov dvig cen pa je bila pripravljena dovoliti šele po tem, »ko bo družba svoje knjigovodstvo iz Dunaja preneslo v Ljubljano in bo dana možnost, da navedbe družbe glede investicij revidira posebna komisija« (le-to je vlada imenovala na isti seji junija 1920).987 Spopad med vodstvom TPD in deželno vlado se je nadaljeval, ko je podjetje junija 1920 vložilo novo prošnjo za povišanje cen in pri tem vztrajalo, da »deželna vlada nima pravne podlage, da bi predpisovala TPD maksimalne ali ravnalne cene za premog«, iz cesar je jasno izhajalo, da družba »ne bo priznala od deželne vlade enostransko diktiranih cen katerih deželna vlada sicer ne more uveljaviti«. Kompromisna rešitev je postala nuja in deželna vlada je kmalu za tem potrdila povišanje cen zasavskega premoga in sprejela nacrt TPD, da si z zvišanimi cenami pridobi vec kot 40 milijonov svežega investicijskega kapitala, ki ga je nameravala v najkrajšem casu vložiti »v prvi vrsti za otvoritev novih premogovnikov Rajhenburg988 in Huda Jama«.989 V razmerah velikega povpraševanja po slovenskem rjavem premogu je bil to razumljiv in predvidljiv podjetniški odziv; nove investicije pa so podpirale tudi oblasti.990 986 Prav tam. 987 Prav tam, str. 84. 988 Majhen rudnik rjavega premoga v okolici Rajhenburga (danes Brestanica), ki je pozneje postal znan pod imenom Rudnik rjavega premoga Senovo, je leta 1904 kupila TPD, »da bi s tem izkljucila njegovo konkurenco na hrvaškem tržišcu«. Sicer pa je bila »kakovost tamkajšnjega rjavega premoga /…/ zelo podobna trboveljskemu«. Janežic, Rudnik rjavega premoga, str. 66–67. 989 Sejni zapisniki, 3. del, str. 97. 990 V casu najhujše premogovne krize sredi leta 1919 sta rudarski nadsvetnik Pirnat in gradbeni nadsvetnik Sbrizaj deželni vladi predstavila nacrt, kako »odpomoci pomanjkanju premoga«, ki se je osredotocil na razširitev premogovnika v Rajhenburgu: »Porocilo temelji na komisijskem ogledu, 232 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Ob spremljavi ogorcenih vzklikov nekaterih množicnih medijev in politicnih strank991 je TPD avgusta podražila premog. Novinar Ptujskega lista je ob tej priložnosti objavil naslednjo kronologijo rasti cen rjavega premoga od leta 1917 naprej: »Leta 1917992 jo stala tona še 19 K993 87 v,994 za casa zloma oktobra 1918 pa 41 K 52 v. Polagoma se je nato cena dvignila in je dosegla koncem leta 1919 177 K 50 v. Februarja letos je šla cena na 302 K 50 v, sedaj pa zopet kar za 72% na 523 K. S sedanjim povišanjem stojimo 27-kratno nad ceno leta 1917.« Pisec nato obravnava inflacijsko narašcanje cen, ki je bilo v povojnem casu splošen pojav, pri cemer najprej pohvali TPD, da je v prejšnjih dveh mirnodobnih letih cene višala »za toliko, kolikor vec je potrebovala za svoje delavce in uradnike in kolikor vec je stal material, ki ga rabi pri svojih podjetjih«, nakar zakljuci, da se je premog TPD po novem podražil za nekajkrat vec kot druge življenjske potrebšcine, in družbo obtoži, da namerava nacrtovane investicije pokriti na racun navadnega potrošnika.995 Na koncu clanka avtor še neusmiljeno obracuna z deželno vlado: ki se je izvršil dne 21. marca v Rajhenburgu. 11 km od postaje Rajhenburg se nahaja obilo dobrega premoga. Za prevoz premoga do postaje bi bilo treba zgraditi normalnotirno železnico; ves potrebni material leži že na kolodvoru v Rajhenburgu. Železnico bi bilo mogoce dodelati do konca tekocega leta, do tega casa bi bilo pa odstraniti na dnevnem kopu 125.000 m3 zemlje, nakar bi bilo odkrito okoli 80.000 m3 premoga, to je približno 100.000 ton. Glavna produkcija premoga bi prišla v poštev šele prihodnje leto. Porocevalca sta mnenja, da bi se dalo pomanjkanju premoga odpomoci na dvojni nacin, in sicer s tem, da se ali koncentrira vso moc za produciranje premoga v Trbovljah in Kocevju in da se šele po dosegu tega tudi v Rajhenburgu pricne z obratovanjem, ali pa da se forsirajo Trbovlje, Kocevje in Rajhenburg obenem. Ker pa delavcev v splošnem povsod primanjkuje in bi bilo dobiti le v Rajhenburgu kakih 5 do 600 lokalnih delavcev, se sklene, da naj poskusi trboveljska družba zaceti s kopanjem premoga v Rajhenburgu, izrabljaje domace sile.« V zvezi s predlogi državnih organov za povecanje premogovne proizvodnje v prvem letu po koncu svetovne vojne je nujno omeniti tudi v pravicniškem tonu napisan dopis Osrednjega urada za vse montanske obrate SHS, ki je februarja 1919 priromal na Poverjeništvo za javna dela in obrt v Ljubljani. Tudi ta dokument je ustvaril rudarski nadsvetnik Pirnat: »Neposredno v bližini državnih jamskih mer /…/ v Zabukovci je vecje število mer TPD. Državni premogovnik Zabukovca je tik trboveljskih mer z Barbara šihtom v polnem obratu in dobiva tam najboljši viseci premog (Hangendkohle), medtem ko TPD na svojem posestvu ne obratuje. Pri današnjem pomanjkanju premoga ni nikakor dopustno, da TPD svojo zabukovško posest, kakor jaz domnevam, rezervira za poznejše case. Ce bi to v istini nameravala družba, je to namero mogla v prejšnjih letih utemeljevati s tem, da ni imelo prometnih sredstev za odvažanje premoga k žalski postaji. Danes je vprašanje prometnih sredstev docela ugodno rešeno. Od našega premogovnika do Žalca se je pricela lansko leto graditi železnica, ki bo v kratkem dogotovljena. /…/ Za TPD ni tedaj danes nikakih ovir za obratovanje v njenih jamskih merah, ki mejijo na zabukovški premogovnik.« ARS, AS 73, t. e. 2, št. 1995, 15. 2. 1919. 991 »Nacelstvo Jugoslovanske demokratske stranke je takoj energicno protestiralo proti temu podraženju in zahtevalo, naj se uredi podraženje ce je že potrebno, sporazumno z uporabniki in kolikor je res treba. Isto je zahtevala Narodno socialna stranka.« Ptujski list, 1. 8. 1920, št. 31, str. 1. 992 V clanku je pomotoma navedena letnica 1817. Prav tam. 993 Kron. 994 Vinarjev. 995 »Izracunali so, da dobi Trboveljska družba letos najmanj 72 milijonov, prihodnje leto pa 150 milijonov za svoj premog vec, nego jo bo premog stal. Kdo pa naj placa te ogromne milijone? Odgovoriti moramo: Mi vsi. Ne samo oni, ki premog sami rabijo, nego tudi vsi oni, ki premoga morda niti ne vidijo. Zakaj železnice že obetajo, da zvišajo voznino s 1. avgustom, tovarne zahtevajo za svoje izdelke že sedaj vec in tako se mora podražiti vse, kar clovek kupi in proda. Podražilo pa se ne bo samo za Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 233 »Saj se je podraženje zgodilo z vednostjo naše deželne vlade, z vednostjo tiste vlade, ki se krcevito brani, da bi prišlo vanjo tudi kaj zastopnikov drugih strank, z vednostjo tiste vlade, ki venomer trdi, da dela za ljudstvo proti kapitalistom, ki pa brez vsakega najmanjšega upora dovoli, da veliki kapitalizem izsesa iz najširših slojev meni nic tebi nic letnih 150 milijonov«, kolikor naj bi bil, po izracunih, temeljecih na novih cenah, znašal bruto dobicek TPD.996 Spremenjene razmere na pragu 20. let so se odrazile tudi v likvidaciji oddelka deželne vlade za premog, ki se je zgodila julija 1920,997 in njegovem preimenovanju in preobrazbi v Osrednji urad državnih montanisticnih obratov, oddelek za razdeljevanje premoga, ki je imel še naprej nalogo nadzora »obrata, poleg tega pa vsega notranjega poslovanja in knjigovodstva TPD«. Odziv gospodarskih krogov na spremembe je artikuliral Fran Windischer, ki se je tedaj živahno udejstvoval pri Zbornici za TOI in Zvezi industrijcev,998 ko je v imenu slovenskih podjetnikov deželni vladi predstavil resolucijo, v kateri je bilo jasno izraženo nasprotovanje »nacelu, da je gospodarjenje s premogom prosto«. Podpisniki resolucije, ki je najverjetneje nastala zaradi strahu pred narašcanjem cen, so si bili enotni: »Kontrola države nad premogom mora ostati, ali po obstojecih zakonih ali pa je treba zanje poskrbeti.« Poverjenik za javna dela je na omenjeno tocko resolucije odgovoril, da zakonske podlage za nadaljnji nadzor nad premogovništvom ni vec, a v principu je pritrdil »zahtevi, da se ob bodocih dolocevanjih cen premoga pozove na posvet« predstavnike oblasti in proizvajalcev. Izrazil je tudi strinjanje z zahtevami, izraženimi v ostalih tockah, kot npr. pozivom za smotrno porabo investicijskih sredstev, ki si jih je TPD zagotovila z zvišanimi cenami, in zahtevo za cimprejšnjo nacionalizacijo tega podjetja.999 Vsaj do sredine leta 19211000 se ni obdržal le sistem oblastvenega razdeljevanja premoga, temvec tudi sistem vezanih cen, ki mu je nasprotovala zgolj TPD. Poverjenik za javna dela pri deželni vladi, ki je iz Beograda z ministrstva za šume in rude prejel »brzojavno vprašanje, ce naj se tudi v Sloveniji uvede prosta trgovina s premogom ali naj ostane kakor doslej pri vezanih cenah«, je namrec takrat sklical anketo »merodajnih faktorjev«, ki so se vsi razen TPD izrazili za ohranitev tega sistema.1001 Ankete toliko, da spravimo one milijone, ki jih zahteva Trboveljska družba, pri tem podraženju bo še vse polno drugih prekupcev poiskalo svojega dobicka. Placati bo pa moral tisti, ki ne more zvaliti svojih dohodkov na drugega, tisti, ki si v potu svojega obraza služi svoj vsakdanji kruh, pa naj bo to mešcan, ali kmet ali navadni delavec.« Ptujski list, 1. 8. 1920, št. 31, str. 1. 996 Prav tam. 997 Sejni zapisniki, 3. del, str. 106. 998 Regali, Windischer, Fran (1877–1955); pridobljeno 29. 4. 2014. 999 Sejni zapisniki, 3. knjiga, str. 123–124. 1000 3. junija 1921 je bilo tako v prostorih Zbornice za TOI posvetovanje o prehodu k prosti trgovini s premogom. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4605, 3. 6. 1921. 1001 Sejni zapisniki, 3. del, str. 327. Oktobra 1921 je vodstvo TPD pisalo predsedniku ministrskega sveta v Beogradu in ga pozvalo, naj podjetju dovoli, da Državnim in Južni železnici premog dobavlja po tržnih cenah. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 9673/21, 31. 10. 1921. 234 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji so sklicevali tudi v zvezi z vprašanjem oblastnega nadzora nad distribucijo po tem, ko je vodja poverjeništva za javna dela aprila 1921 izrazil mnenje, »da so odpadli razlogi za oblastveno razdeljevanje premoga«, saj je produkcija premoga stalno rasla, obenem pa se je povecal tudi uvoz tega trdega kuriva.1002 Zaradi izboljševanja stanja je že nekaj mesecev prej, aprila istega leta, deželna vlada sklenila, »da v bodoce odpadejo dnevni brzojavni raporti o množini dnevne produkcije posameznih premogovnikov na oddelek za premog«. Izjema so bili zgolj »izredni slucaji nenavadno majhne ali velike produkcije«, kljub temu pa so bili premogovniki še vedno »dolžni pošiljati dnevna pismena porocila«.1003 Plod in potomka dobe vojnega in povojnega državnega nadzora ter upravljanja premogovništva je bila ustanova, ki si je nadela ime Prometni zavod za premog. Podjetje je zraslo iz spoznanja o profitabilnih prednostih centralnega upravljanja z distribucijo premogovne produkcije. Ustanovljeno je bilo kmalu po razglasitvi svobodne trgovine s premogom poleti 1920, ko se je v sodne registre vpisalo kot družba z omejeno zavezo (d. z o. z.). Poleg uvoza razlicnih vrst premoga, ki jih v Kraljevini SHS ni bilo mogoce dobiti, olajšanja trgovskega prometa ter kreditiranja domace industrije je bila med cilji zavoda tudi priprava prehoda v mirnodobno gospodarstvo. Poleg ugodnosti, ki jih je zavod »kot placilno in obracunsko mesto, in sicer na ta nacin, da placuje mesecno naknadno (…) dobave oddane konzumu po dnevnih, oblastveno dolocenih najvišjih cenah in fakturira za lasten racun prejemnikom dobavljeni premog« in »kot mesto financiranja za te premogovnike s tem, da jim dovoljuje kredite v višini vrednosti njih 3 do 6-mesecne produkcije« ponujal proizvajalcem premoga, si je v danih razmerah zadal nalogo »na poziv služiti državi kot pobudni in posvetovalni organ v slucaju izostanka dobave vsled stavke in force majeures, pri prehodu k predvojnemu gospodarstvu, pri dolocanju cen in poznejšemu znižanju istih, pri razdelitvi inozemske produkcije in sploh razpoložljivega premoga«. V prvotni obliki, skrojeni po meri specificnih razmer, je bil obstoj zavoda dolocen za tri poslovna leta, pri cemer so imeli njegovi ustanovitelji pogled usmerjen v bližnjo prihodnost stabilizacije gospodarskih razmer: »V slucaju, da preneha državno gospodarstvo s premogom v državi SHS pred tem rokom, bodi dovoljeno družabnikom voditi nadalje to poslovanje pod natancneje oznacenimi modalitetami.«1004 Na preobrazbo zavoda podjetniki niso dolgo cakali in že decembra 1920 jim je minister za trgovino in industrijo podelil dovoljenje za preobrazbo d. z o. z. v delniško družbo, ki je bila uradno ustanovljena februarja naslednje leto1005 in v 1002 Sejni zapisniki, 3. del, str. 311. 1003 Prav tam, str. 293. 1004 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 2603, 10. 7. 1920. 1005 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 499, 5. 2. 1921. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 235 trgovski sodni register vpisana aprila 1921.1006 Delniško družbo so, kot prej d. z o. z., skupaj ustanovile banke in TPD; vecinski delež 4-milijonske delniške glavnice so vplacale Jadranska banka, Zadružna gospodarska banka in TPD. Vrhovno telo podjetja, upravni odbor, so med drugim sestavljali Jožef vitez Pogacnik, dolgoletni poslanec katoliške stranke v dunajskem državnem zboru, bivši predsednik narodne vlade za Slovenijo in od leta 1920 clan upravnega odbora TPD,1007 zloglasni1008 bancnik Avgust Praprotnik kot zastopnik Jadranske banke (tedaj je bil še njen ravnatelj) in Ivan Slokar, ravnatelj Zadružne gospodarske banke. Osrednji v statutu podani nameni za nedolocen cas ustanovljene družbe so bili podobni kot oni njene predhodnice: a) osredotocenje in prevzem placilnih poslov v vlogi posrednika med proizvajalci in narocniki; b) financiranje in kreditiranje premogovnikov in s premogovništvom povezanih podjetij; c) uvoz premoga, koksa in specialnih vrst premoga za uporabo v železniškem prometu in industriji ter preprodaja tega blaga v zameno za gotovino ali materialno kompenzacijo; c) »vzpostavitev pogojev, ki bodo paralizirali padanje premogovne produkcije (nastale vsled štrajka ali višje sile) v domacih premogovnikih; pripravljanje prehoda v mirnodobno gospodarstvo in odpravljanje ovir v razvoju domacih premogovnikov«; d) odpiranje novih in razširitev že obstojecih premogovnikov, nakup prostosledov in drugih rudarskih pravic, nepremicnin, premicnin itd.1009 Tako kot je bilo slovensko premogovništvo osredotoceno v rokah enega velikega in mocnega podjetja, je bila v naslednjih dveh desetletjih vsa trgovina s premogom skoncentrirana pri prometnem zavodu za premog, ki je bil v delni lasti TPD.1010 Ceprav se je predsedstvo deželne vlade zmrdovalo, da je prometni zavod »eminentno pridobitveno podjetje, ki ima po svojem ustroju samo znacaj vmesnega trgovca«, in nekaj casa zavracalo možnost, da bi zavod prevzel prodajo proizvodnje državnih rudnikov,1011 je moralo hitro priznati, da je zavod že takoj po svojem nastanku postal nepogrešljivi dejavnik v prometu s premogom. Zato je vlada s podjetjem kmalu zacela pogajanja, katerih namen je bila dolocitev pogojev za prodajo državnega premoga.1012 Stanje v jugoslovanski premogovni industriji v prvih nekaj letih po koncu prve svetovne vojne je torej ustvarilo izredno ugodne okolišcine za delovanje 1006 ZAL, LJU 88, trgovinski register oddelek B, zvezek 1, delniške družbe. 1007 Andrejka, Pogacnik, Jožef, vitez (1866–1932); pridobljeno dne 29. 4. 2014. 1008 Za vzroke zloglasnosti glej: Lazarevic, Princic, Bancniki, str. 81–83. 1009 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 499, 5. 2. 1921. 1010 Kot so zapisali predstavniki Zavoda oktobra 1941 v pojasnilu okupatorskim oblastem, je bilo podjetje ustanovljeno »ravno v svrho centralizacije prodaje vseh rudnikov v Sloveniji (TPD, državnih rudnikov v Zabukovici in Velenju)«. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 20.136, 20. 10. 1941. 1011 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 810, 26. 2. 1921. 1012 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 863, 11. 3. 1921. 236 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji slovenskega premogovništva in mu zagotovilo obvladovanje precejšnjega dela trga v državi ter možnost za vecanje proizvodnje, ki jo je bilo mogoce vso prodati na domacem trgu. Zaradi tega so 20. leta 20. stoletja, kljub manjši (sodobniki so jo poimenovali deflacijska) krizi v letih 1925 in 1926, v virih brez izjem ostala zapisana kot doba razcveta slovenskega premogovništva; tako je Lojze Zupancic v Spominskem zborniku Slovenije poudaril neprestano narašcanje potrebe po rjavem premogu in posledicno neprestano narašcanje njegove produkcije po letu 1919;1013 gradbeni inženir Alojz Král je omenjeno desetletje oznacil za obdobje kratko trajajoce povojne konjunkture, v katerem so rudniki »znatno povecali svoje produkcijske kapacitete«;1014 jedrnat povzetek živahnega povojnega dogajanja je najti v razpravi Viktorja Gostiše: »Po narodnem zedinjenju, ki je dobilo svojo konkretno obliko v prostrani Jugoslaviji, preživlja jugoslovansko rudarstvo case najboljše konjunkture, ki so privabili v rudarstvo znaten kapital za investicije v novih kakor tudi že v obstojecih rudnikih. Tako so se modernizirali in razširili trboveljski in državni premogovniki (…)«.1015 Tudi Crtomir Nagode je v zvezi z analizo indeksov proizvodnje rjavega premoga in lignita na obmocju Rudarskega glavarstva Ljubljana poudaril ugodni položaj slovenske premogovniške industrije v spremenjenih razmerah: »(…) je moglo naše lokalno premogarstvo kljub izgubi zunanjih trgov (zaradi izpremenjenih meja in npr. nove italijanske energijske politike) v poprevratni dobi dobro izkoristiti svoj privilegirani položaj glede tehnicne opreme in prometno-komercialnih razmer«. Indeks slovenske proizvodnje je zato med letoma 1918 in 1929 rasel »neprimerno hitreje nego indeks celokupne svetovne proizvodnje«, a kljub temu zagon slovenske industrije ni bil »tako mocan in impetuozen kot porast celokupne jugoslovanske produkcije«.1016 Nagode podobno kot drugi sodobniki zakljuci, »da je državno zedinjenje dovedlo v razdobju 1923 do 1930, v primeri z razvojem svetovnega trga, do izrednega razmaha in dobickonosnosti premogarstva v Dravski banovini«.1017 Pri obravnavi povojne premogovne krize je bilo mogoce prebrati, da je bila cena te rudnine v Jugoslaviji v tem casu nižja kot na svetovnem trgu. Tozadevni položaj se je kmalu spremenil, saj je državna gospodarska politika ves cas obstoja prve jugoslovanske države domaci izdelek šcitila pred cenejšim tujim in tako postavila temelje razmahu jugoslovanske (in s tem tudi slovenske) premogovne industrije. Potem ko je zakljucila neposredno upravljanje z gospodarstvom po koncu prve svetovne vojne, se država ni popolnoma umaknila iz gospodarstva, temvec je stremela k ustvarjanju razmer, ugodnih za razvoj domace industrije. 1013 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 357. 1014 Král, Gospodarstvo, str. 63. 1015 Gostiša, Pomen rudarstva, str. 8. 1016 Nagode, K položaju, str. 140. 1017 Prav tam, str. 151. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 237 Kaloricno slab mineral jugoslovanskega porekla je imel »skromne izvozne možnosti «, toda v domovini je bil zavarovan. »Poleg Italije, Romunije, Madžarske je tudi naša država zašcitila svoje premogarstvo« s sredstvi carinske zašcite, kot so bili »kontingentiranje uvoza, carine, razne posebne pristojbine na mejah ter favoriziranje domacega blaga v dobavah za javna podjetja, predvsem za železnice«. Tarifna politika železnic je, po mnenju Crtomirja Nagodeta, »do skrajnosti« favorizirala domaco proizvodnjo. Jugoslavija se je po prvi svetovni vojni nacrtno izolirala od tujih pridelovalcev in »nekdanjih dobaviteljev« z obmocja bivše Habsburške monarhije, zaradi cesar je bil tuji premog, z izjemo »posebnih kvalitetnih dobav za industrijske panoge«, izkljucen z domacega trga. V tovrstnih razmerah so lahko producenti domac rjavi premog, katerega kaloricna vrednost se je gibala med 4000 in 5000 kalorijami, zaracunavali po cenah, za katere je bilo na svetovnem trgu mogoce kupiti precej kakovostnejši tuj premog (npr. šlezijski kosovec) s kaloricno vrednostjo med 7500 in 8000 kalorijami. Ravno v dvajsetih letih (natancneje, med letoma 1923 in 1931) so se na »zašcitenem domacem trgu« vzdrževale »neprimerno visoke cene kljub (po mednarodnem merilu) slabi kvaliteti proizvoda«. Od leta 1926 do leta 1929 »je bil naš rjavi premog absolutno dražji od tujega crnega«.1018 OBDOBJE OD LETA 1930 DO LETA 1941 Po izredno konjunkturnem letu 1929 se je za slovensko premogovništvo zacela trdovratna in dolgotrajna kriza, ki jo je povzrocilo sinhrono delovanje dveh razvojnih silnic: prva je bila industrializacija juga države1019 (zlasti osrednje Bosne in vzhodne Srbije),1020 druga pa zmanjšana poraba premoga zaradi krize.1021 Crtomir Nagode navaja leto 1929 kot tisto casovno tocko, ko se je zakljucila povojna obnova rudnikov na jugu.1022 Letnica se v grobem ujema z nacrti za bosanske državne rudnike, ki jih je leta 1928 navedel Ivo Turina, ko je podrobneje predstavil proces povojne obnove bosanskih rudnikov in zgodovinopisni vedi 1018 Prav tam, str. 148. 1019 »Leto 1929 je važen mejnik premogovne produkcije v Dravski banovini. Od tedaj dalje je produkcija mocno padala zaradi nastopajoce gospodarske krize, deloma pa tudi, ker so se v drugih banovinah razvili vecji premogovniki, ki obratujejo po ugodnejših pogojih.« Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 358. 1020 Nagode, K položaju, str. 152. 1021 Ko je primerjal gospodarsko stanje v letih 1929 in 1934, je Rudolf Marn izrecno potegnil vzporednico med produkcijo premoga in potrebami industrije; leta 1929 je bila tako industrija »v splošnem prav dobro zaposlena in je zvišala kapaciteto napram prejšnjim letom. To se najbolj vidi iz znatno zvišane produkcije premoga, kateri zvišek so konzumirale industrije.« Leta 1934 je bil položaj precej drugacen, saj številne od teh istih industrij niso vec delale s polno kapaciteto, reducirale obrat in odpušcale delavce, kar je pomenilo, da »premogovniki delajo z zelo zmanjšano kapaciteto«. Marn, Gospodarski položaj, str. 170. 1022 Nagode, K položaju, str. 140. 238 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji zapustil podroben vir za rekonstrukcijo pomembnega procesa v jugoslovanski premogovni industriji: »Takoj po Osvoboditvi se je na tržišcu pojavilo veliko povpraševanje po rudarskih proizvodih, zlasti premogu, in slednje je zahtevalo, da se ves napor usmeri v povecanje proizvodnje s tehnicnimi pripomocki, ki so bili tedaj na voljo. Na njihovo hitro izboljšanje ni bilo misliti najprej zato, ker bi bil za to potreben velik kapital, ki ga ni bilo na voljo, kot drugo pa zato, ker je bil po Osvoboditvi vpeljan in zakonsko predpisan osemurni delavnik,« zaradi cesar je bila pozornost lastnikov obratov usmerjena h gradnji novih stanovanj. Namen projekta je bila naselitev 25 odstotkov delavcev vec, ki so jih zaradi skrajšanega delovnika potrebovali za vzdrževanje iste ravni produkcije kot za casa avstro-ogrske uprave. Cilj novih lastnikov seveda ni bil zgolj doseci predvojno produkcijo, temvec so jo nameravali scasoma preseci, kajti povpraševanje po premogu je bilo veliko, obenem pa je država s povecanjem proizvodnje nameravala znižati proizvodne stroške. »Zato je bilo na zacetku treba pri vseh rudnikih povecati obstojece delavske kolonije in ustanoviti nekaj novih rudnikov, da bi bilo mogoce zadostiti narašcajocemu povpraševanju po rudarskih izdelkih, zlasti premogu in obenem prepreciti uvoz le-tega.« Ta prva faza, kot jo oznaci Turina, je bila v drugi polovici dvajsetih let že presežena, saj se je gradilo le še obcasno, pa tudi razmere na trgu so se normalizirale. Želja države po (rjavo) premogovni avtarkiji se je uresnicila, zaradi cesar je lahko bosansko rudarstvo vstopilo v drugo fazo, ki so jo v prvi vrsti zaznamovala tehnicna vprašanja, kot sta dostava cim cistejšega in kakovostno sortiranega premoga (koncni cilj je bil brezhibno sortiran in kamna ocišcen premog) in nižanje produkcijskih stroškov, ki so se ga lotili z uvajanjem strojne opreme, za pogon katere so pospešeno gradili nove ali razširjali že obstojece rudniške termoelektricne centrale. Vzporedno je napredovala mehanizacija dela pod zemljo in nad njo. V letih 1927–1928 so se »pri vsakem posameznem rudniku vršile obsežne priprave, da se vsako manuelno delo zamenja s strojnim. S tem se bo prihranilo pri izdatkih za delavstvo in zmanjšali se bodo proizvodni stroški.« Tak je bil nacrt »za izboljšanje tehnicnih pogojev dela«, ki naj bi se, po Turinovih besedah, uresnicil v naslednjih dveh letih, torej ravno nekako med letoma 1929 in 1930.1023 Podoben proces je potekal v srbskih rudnikih: Senjski rudnik, najpomembnejši premogovnik te dežele, je bil v državni lasti in leta 1928 je z njim v zvezi Turina omenil, da se bo produkcija rudnika po obdobju intenzivne obnove, ki je sledila njegovemu »popolnemu unicenju« med svetovno morijo, v roku dveh do treh let »dvignila na predvojno raven in jo po potrebi tudi presegla«.1024 Z izbruhom gospodarske krize je torej sovpadala rast proizvodnje rudnikov premoga 1023 Turina, Deset godina, str. 81–82. 1024 Prav tam, str. 70. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 239 na jugu države, kajti »zlasti« (kot poudari Nagode) med letoma 1929 in 1933 so zaceli ti rudniki zaradi politike »forsirane eksploatacije« postopoma zmanjševati tržni delež premoga iz Dravske banovine.1025 Tako Turina kot tudi Nagode omenjata reparacije tehnicne opreme kot pomemben dejavnik pri napredku bosanskih in srbskih rudnikov.1026 Ivan Mohoric postavlja mejnik preloma nekaj let prej, ko omenja leto 1926 kot prvega znanilca prihodnje strukture odjema rjavega premoga; do leta 1926 naj bi se namrec bili »opremili premogovniki v Srbiji in drugih podrocjih s sodobnejšo mehanizacijo in povecali proizvodnjo ter scasoma nudili premog ceneje, kot pa je stal trboveljski z dovozom. Posledica je bila, da je železniška uprava zacela Trbovljam zniževati dobavne cene. Prva taka velika redukcija cen je bila že leta 1926.«1027 Toda proces napredujoce industrializacije južnih delov države, proces, ki ga je Kukoleca opisal kot »selitev ekstraktivne industrije s severa na jug« in pri tem njegov zacetek postavil v obdobje med letoma 1924 in 1928,1028 je konec 20. in v zacetku 30. let pripeljal do pomembnih sprememb v gospodarski strukturi države – sprememb, ki so prizadele slovensko premogovništvo. Kot eno od gonil tega procesa »pregrupacije gospodarskega razvoja«1029 je treba upoštevati vecje rudno bogastvo drugih delov države, ki se ni omejevalo zgolj na premog, in obcutno cenejšo delovno silo;1030 pomen in delež slovenskega rudarstva sta zato v casu, ko so se odkrivala, raziskovala in za izkop usposabljala »vedno nova ležišca na jugu države«, ki so bila povrh vsega rentabilnejša kot ona na slovenskem ozemlju, neustavljivo nazadovala.1031 Po Kukolecevi kronologiji trendov v jugoslovanskem premogovništvu so se novi rudniki odpirali zlasti v obdobju med letoma 1934 in 1938, casu, ki ga je ekonomist, kot je bilo že navedeno, poimenoval obdobje najvecje prosperitete jugoslovanske industrije, medtem ko se je slovensko premogovništvo primeža krize otreslo šele leta 1937; pri Trgovskem tovarišu so tega leta zapisali, da konjunktura v slovenskem rudarstvu »zelo zaostaja ter se še dalec ne more primerjati z ono na jugu naše dežele«.1032 Ne le, da je kriza v Sloveniji trajala 1025 Nagode, K položaju, str. 140. 1026 Prav tam. Iz Turinove razprave je razbrati, da so reparacije pripomogle predvsem k elektrifikaciji rudnikov in gradnji termoelektrarn. Turina, Deset godina, str. 81. 1027 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 463. »S 1. septembrom so železnice znižale nabavne cene za kosovec iz Trbovelj od 299 na 254 din na tono, za kockovec pa od 283 na 240.« Prav tam. 1028 Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 106. Potocnik 20. leta opiše kot obdobje, ko je »zopet narasla produkcija v Srbiji in dalec prekosila predvojno«. Potocnik, Naše rudarstvo, str. 18. 1029 Mocnik, Rudarstvo, str. 51. 1030 Glede višine delavskih zaslužkov so v Jugoslaviji prednjacili slovenski rudniki, poleg onega v Mežici (v lasti Central European Mines Ltd.) še premogovniki v lasti TPD. V Dravski banovini je znašal povprecni zaslužek na rudarja na delovnik v letu 1935 45 dinarjev, medtem ko je znašal za vse druge banovine skupaj povprecno le 29 dinarjev, torej le približno 65 odstotkov slovenske mezde. Gostiša, Pomen rudarstva, str. 50. 1031 Trgovski tovariš, 1939, št. 3–4, Naše rudarstvo in topilništvo, str. 49. 1032 Trgovski tovariš, 1937, št. 4–5, Naše gospodarstvo oživlja, str. 85. 240 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji dlje, tudi padec proizvodnje je bil veliko hujši kot v drugih delih države: »(…) je naša proizvodnja (…) rjavega premoga padla v letih krize na približno polovico, docim znaša nazadovanje za vso državo samo 28 odstotkov. V naslednjih letih je produkcija narasla v vsej državi na višino pred krizo, v Sloveniji pa dosega komaj tri cetrtine tedanje proizvodnje.« Krizo je oteževalo dejstvo, da premog z obmocja Rudarskega glavarstva Ljubljana pri industrializaciji Bosne in Srbije ni bil pomembneje udeležen.1033 To potrjuje Kukoleceva analiza porabe premoga v Jugoslaviji kot celoti, pri kateri je najbolj povedno dejstvo, da je industrijski konzum premoga v državi kot celoti potrošnjo železnic prehitel že v dvajsetih letih, torej pred nastopom velike gospodarske krize, medtem ko se je isti trend v slovenskem premogovništvu dokoncno uveljavil šele po prestani krizi, tj. v drugi polovici tridesetih let; v Kraljevini SHS je poraba premoga v industriji »rapidno rasla« od leta 1921 naprej in že leta 1923 prehitela železnice. »Ta odnos traja do leta 1927, ko železnice zopet zavzamejo prvo mesto, ki ga zasedajo do leta 1929. Po letu 1930 po kolicini potrošnje industrija zopet pride na prvo mesto in primat obdrži v vseh naslednjih letih.«1034 Po Nagodetovih izracunih, temeljecih na analizi strukture tovora, ki so ga tovorni vlaki iz Dravske banovine odpremljali proti jugovzhodu države, je premog leta 1935 predstavljal 30 odstotkov vsega tovora. Slovenski premog v nasprotju z lesom do morja ni prodrl in je imel le eno odvozno smer: pojavljal se je na hrvaškem trgu severno od Save, kjer je zaradi kaloricne premoci uspešno konkuriral hrvaškim lignitom, in v Vojvodini.1035 Južno od Save, v Bosno in Hercegovino, »mu je dostop vsled razlicne tirne širine in nahajališc bosanskega rjavega premoga onemogocen. Na normalnotirnem omrežju je danes Beograd nekako meja kjer se sreca s premogi iz severne Srbije.«1036 Po podatkih, ki jih za drugo polovico 30. let omenja Lojze Zupancic, je Dravska banovina, vkljucno z železnicami, konzumirala »okroglo 46 odstotkov lastne letne produkcije, ostalih 54 odstotka pa proda v druge banovine«.1037 Podrobne predstavitve posameznih bosanskih in srbskih rudnikov v državni lasti, ki jih vsebuje obsežna razprava Ive Turina, omogocajo delno rekonstrukcijo odjema rjavega premoga in lignita, ki so ga v njih kopali, in tako omogoca dopolnitev zgoraj podane slike o 1033 Nagode, K položaju, str. 140. 1034 Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 351. 1035 V zapisniku seje predsedništva Zveze industrijcev iz decembra 1930 je mogoce prebrati, da je slovenski premog v Vojvodini moral »konkurirati z madžarskim«. Nekaj se ga je tedaj ocitno odvažalo tudi v Dalmacijo, saj so industrialci zapisali, da mora v Primorski banovini slovenski premog za tržni delež tekmovati z angleškim. Trgovski tovariš, 6. 12. 1930, št. 142, Iz seje predsedništva Zveze industrijcev, str. 2. 1036 Nagode, K proucitvi, str. 115–116. 1037 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 361. ŠJP je npr., po lastnih besedah, premog oddajal najvec industrijam Dravske, Savske in Donavske banovine. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 639. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 241 prostorski razporeditvi odjema slovenskega rjavega premoga. Produkcija bosanskih rudnikov je konec dvajsetih let krila potrebe:1038 transporta, kamor so spadale potrebe državnih železnic in parobrodarstva na morju in rekah; industrij Dalmacije, Slavonije, Srbije, Vojvodine in Bosne (premog iz majhnega rudnika v Banja Luki so uporabljala celo industrijska podjetja v Sisku in okolici); okoliških mest, npr. Sarajeva in Bijeline. Rudnik lignita v Kreki je zalagal državne železnice in bosansko industrijo.1039 Pojav premoga iz državnih rudnikov na ozemlju Hrvaške, Vojvodine in SZ Srbije še ne pomeni, da je bil slovenski premog s teh obmocij izkljucen, opozarja pa na to, da je bila konkurenca državnih rudnikov mocna na širokem ozemlju, in na to, da so bila obmocja, kjer bi se bil lahko razplamtel spopad interesov zaradi nejasnih razmejitev vplivnih con (z izjemo Dravske banovine, ki je predstavljala teritorij TPD) med zasebnim in državnim sektorjem, številna. Do konca 20. let so bile glavni odjemalec slovenskega premoga železnice,1040 ki so bile po nacionalizaciji Južne železnice leta 19231041 vecinoma v državnih rokah. Takoj po prvi svetovni vojni je bilo povpraševanje po slovenskem premogu pri jugoslovanskih železnicah veliko, saj so »železnice jemale premog iz slovenskih premogovnikov ne samo za omrežje ljubljanske [železniške] direkcije, marvec tudi za podrocje zagrebške, subotiške in celo za pretežni del beograjske direkcije«, kar je bilo neekonomicno, ker so »morali garniture praznih premogovnih vagonov (…) vracati na daljavo 300 do 500 km nazaj v revirje trboveljskega premogovnega bazena«.1042 V casu krize se je struktura oddaje slovenskega rjavega premoga spremenila v prid (predvsem slovenske) industrije, ceprav se je sredi tridesetih v grobem vzpostavilo ravnovesje, pri katerem sta železnica in industrija vsaka konzumirali nekaj vec kot pol milijona premoga letno.1043 Zmanjševanje odjema železnic je bil, še zlasti v kombinaciji s krizo v industriji, pomemben dejavnik, ki je oteževal krizo v slovenskem premogovništvu in kot takega so ga prepoznali tudi sodobniki.1044 Zanimiv in slovensko javno mnenje tistih težkih casov ustrezno odražajoc je referat generalnega direktorja TPD Riharda Skubeca, podan na plenarni seji Zbornice za TOI leta 1932. V njem je državne železnice oznacil za glavnega potrošnika trboveljskega premoga in odlocujoce za »obseg poslovanja in produkcije naših rudnikov« in poudaril, da za »težko gospodarsko 1038 To je bilo mogoce ugotoviti za naslednje rudnike: Banja Luka, Breza, Kakanj, Mostar, Suhaca, Ugljevik in Zenica. 1039 Turina, Deset godina, str. 71–75. 1040 Nagode, K položaju, str. 140. 1041 Nagode, Naš promet, str. 405. 1042 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 462. 1043 Glej podatke, objavljene v Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 360. 1044 Rudolf Marn je celo trdil, da so premogovno industrijo v Dravski banovini najbolj prizadeli ravno odvzemi dobav za železnice. Marn, Gospodarski položaj, str. 171. 242 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji stanje slovenske premogovne industrije« ni bila kriva le gospodarska kriza,1045 temvec tudi »posledica pri državnih železnicah ponavljajocega se manjšega vpoštevanja naših premogovnikov«. Ceprav je direktor za posredovanje v prid slovenski premogovni industriji prosil tako ljubljansko zbornico kot tudi ministre v Beogradu,1046 ni bilo verjetno, da se bo nova politika železniških dobav spremenila; zanjo je bila znacilna postopna rast deleža državnih rudnikov, ki je od poslovnega leta 1929/1930 do konca leta 1932 skocil (kot se je izrazil govornik) z 28 na 45,1 odstotka, »docim so privatni rudniki ostalih pokrajin obdržali svoj delež približno na isti višini«. Silne investicije v državne rudnike, njih obnovo in modernizacijo je torej morala placati slovenska premogovna industrija: »Kako nepravicno se odrejajo kontingenti železniških dobav kaže najeklatantneje primerjava dobav s celotno potrebo, ki je od leta 1929 padla za 25 odstotkov, docim so dobave našim rudnikom zmanjšane za 67 odstotkov, tj. za eno tretjino.« Dobave kuriva železnici so predstavljale pomemben vir zaslužka za slovensko obcestvo: »Ce bi se železniške dobave porazdeljevale na podlagi prejšnjega kljuca, potem bi samo trboveljski rudniki mesto sedanjih 27.925 ton mesecno dobili 58.700 ton, katera razlika pomeni letni izpadek na dobavah in proizvodnji 370.000 ton. Ta kolicina, racunana po sedanji železniški povprecni ceni, dovedla bi premogovnim podjetjem Din 63,000.000 javnega denarja, na katerem bi bili deležni delavstvo, javna telesa kakor banovina, obcine itd., ter vse naše gospodarstvo v nabavkah materiala. Samo delavstvo in uradništvo izgubi Din 37,000.000 letno na izgubljenih mezdah s pripadajocimi socialnimi dajatvami, naše gospodarstvo, predvsem industrija, obrt in trgovina nad 14,000.000 dinarjev na manj porabljenem materialu, a javne ustanove, zlasti banovine in obcine približno 10,000.000 Din na odpadlih javnih dajatvah.«1047 Kljub hudi krizi, ko je oddaja premoga industriji padla na najnižjo tocko po letu 1929,1048 so državne železnice v teku leta še naprej zniževale kontingent slovenskega premoga, kar 1045 »Lahko je dokazati, da zmanjšanje železniških dobav ni pripisovati splošni gospodarski krizi, ki ima brezdvomno neugoden vpliv tudi na obseg železniškega prometa. V drugem polletju tekocega leta namrec so dobave naših rudnikov železnicam nazadovale napram istemu razdobju leta 1931 za 43 odstotkov, docim so dobave privatnim odjemalcem padle za 19 odstotkov.« Trgovski list, 27. 12. 1932, št. 148, Slovenski premogovniki in državne železnice, str. 1. 1046 Na koncu referata je direktor na železniško ministrstvo naslovil prošnjo za »pravicnejšo razdelitev premogovnih dobav oz. pravicno upoštevanje slovenskih premogovnikov«. Prav tam. 1047 Prav tam. Podobnih misli so bili slovenski industrialci, ki so na osmem rednem obcnem zboru Zveze industrijcev razglasili, da je zmanjšana produkcija premogovnikov prizadela »vse gospodarstvo Dravske banovine«, in zahtevali »enakopravno in pravicno upoštevanje naše premogovne industrije pri vseh javnih dobavah«. Trgovski list, 16. 7. 1932, št. 80, 8. redni obcni zbor Zveze industrijcev v Ljubljani, str. 3. 1048 »Znacilno je, da je padec pri industriji po letu 1929 znašal najvec v letu 1932 in sicer približno 33 odstotkov.« Prav tam, str. 360. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 243 se je nadaljevalo vse do leta 1936,1049 ko je bilo doseženo dno in je znašal padec deleža slovenskega premoga pri dobavah za državne železnice »nasproti letu 1929 celih 55 odstotkov«.1050 Pri uspešni izpeljavi prenosa težišca dobav premoga z zasebnih na državne rudnike sta, kot je opozoril Crtomir Nagode, pomembno vlogo igrala ustroj in predvsem moc, osredotocena v rokah državnih železnic: »Zaradi prevoza po režijski tarifi in koncentracije komercialne družbe ima to podjetje, ki sicer troši premog na podrocju vse države, možnost prilagoditi razpecevalna podrocja posebnim politicno-gospodarskim smernicam.«1051 Ivan Mohoric je nekaj desetletij pozneje zmanjšanje narocil slovenskega premoga osvetlil z dodatnega zornega kota, ko se je posvetil vplivu gospodarske krize na jugoslovanske državne železnice, ki so bile »zaradi padanja tonaže in dohodkov prisiljene znižati svoj proracun postopoma skoraj za milijardo din. Zacele so torej zniževati cene premoga, pri tem pa tudi omejevati kontingente, ki so jih dodelile posameznim rudnikom«, a obenem ni pozabil dodati, da je »bila med krizo železniška uprava prisiljena,1052 da poveca kontingente dobav državnim premogovnikom«.1053 Neusmiljena tržna ofenziva državnih rudnikov v javnih narocilih je privedla do takšnih nesmislov, kot je bil ta, da osnovna šola v Zagorju ni smela kuriti s premogom iz tamkajšnjega premogovnika, temvec so ji dostavljali crni premog »iz na stotine kilometrov oddaljenega timoškega okraja«;1054 podobno nesmiselno je bilo dovažanje premoga za železnice iz južnih delov države v Slovenijo, o katerem poroca Lojze Zupancic.1055 Pri reduciranju premogovnih dobav je bila na udaru zlasti Dravska banovina; leta 1935 je tako nanjo odpadlo »tri cetrtine vseh železniških premogovnih redukcij«.1056 Gospodarstvenik Ivan Mohoric je opisani proces interpretiral kot borbo treh rudarskih bazenov (slovenskega, bosanskega in srbskega); po njegovem mnenju je takšno tekmovanje škodovalo ne le slovenskim premogovnikom, ampak tudi državnemu proracunu, saj so z dobavami premoga »cez vse ozemlje« nastajali »nepotrebni stroški prevoza«.1057 1049 Leta 1935 so na plenarni seji Zbornice za TOI ugotovili, da se je v »politiki sistematicnega zmanjševanja naših dobav napravil zopet nov korak. Docim so v letu 1929/30 naši rudniki dobavljali državnim železnicam še 45,2 odstotka, smo po zadnji redukciji padli na 25,3 odstotka.« Trgovski list, 9. 11. 1935, št. 115, Plenarna seja Zbornice za TOI, str. 2. 1050 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 360. 1051 Nagode, K položaju, str. 150. 1052 Domnevam, da zaradi državne gospodarske politike. 1053 Mohoric, Zgodovina železnic, str. 464. 1054 Trgovski list, 9. 11. 1935, št. 115, Plenarna seja Zbornice za TOI, str. 1. Nesmiselnost tega ukrepa podcrta dejstvo, da je premog spadal med »vrsto robe katere transportni stroški so relativno precej dragi«. Kukoleca, Industrija Jugoslavije, str. 353. 1055 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 360. 1056 Trgovski list, 1. 1. 1936, št. 1, Gospodarsko življenje l. 1935, str. 2. 1057 Trgovski list, 31. 5. 1937, št. 60, Aktualna gospodarska vprašanja, str. 2. 244 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Ob neki drugi priložnosti je Mohoric navedeno interpretacijo dopolnil s trditvijo, da je bil vzrok za zmanjševanje odjema slovenskega premoga v casu gospodarske krize interesni konflikt med javnim in zasebnim kapitalom. Po njegovem mnenju ta konec tridesetih let še ni bil zadovoljivo rešen zaradi nezadovoljive koordinacije interesov: »razdelitev dela in jasna dolocitev smeri razvoja še do danes nista mogli biti doseženi v zaželeni meri. V splošnem interesu gospodarstva kraljevine je, da do te razdelitve dela cim prej pride, ker je zasebna iniciativa v naši državi za bodoci razvoj gospodarstva brezpogojno potrebna«.1058 Kot vojna napoved zvenijo besede direktorja Direkcije državnih podjetij, ki je zasebnim rudnikom leta 1928 zagrozil, da bodo državni rudniki po koncani modernizaciji na jugoslovanski trg mogli zakorakati s »cistim in cenenim izdelkom«, torej s cenami, ki bodo – brano med vrsticami – v prihodnje še pomembno dolocale razmere na trgu, saj bodo zasebnike prisilile k nižanju cen svojih proizvodov.1059 To pricevanje o namerah države razkriva, da je bila slednja odlocena z »intervencijo«1060 na trgu vzpostaviti novo ravnovesje med javnimi in zasebnimi podjetji ter s tem prekiniti prevlado slednjih, pri cemer je bila mišljena predvsem TPD. Posredno je to pomenilo, da je država nameravala potrebe svojih podjetij po premogu kriti s proizvodnjo premogovniških podjetij v svoji lasti in se tako v veliki meri rešiti odvisnosti od zasebnega kapitala. Kljub temu da je Mohoriceva razlaga usode slovenske premogovne industrije kot spopada med interesi velepodjetja v lasti tujega kapitala, ki je imelo svoj sedež v Sloveniji, ter države kot podjetnice – zlasti ce se upošteva dejstvo, da je bila TPD po kolicini proizvodnje na samem državnem vrhu1061 – prepricljiva in utemeljena, ni popolnoma zadovoljiva, kajti v gospodarskem tisku tistega casa je mogoce prebrati, da zasebniki v drugih delih države niso bili izkljuceni od državnih dobav z enako brezobzirno ucinkovitostjo; leta 1935 so se bojda »dobave iz zasebnih rudnikov v južnih delih države« celo povecale in ne znižale, kot je to veljalo za one iz Slovenije. Pri dolocanju kontingenta javnih dobav je torej zelo pomembno vlogo igrala tudi geografska lokacija premogovnika. To tezo potrjujejo navedbe, objavljene v srbski reviji Privredni pogled, ki je, po besedah uredništva slovenskega Trgovskega lista, med beograjskimi 1058 Mohoric, Gospodarska struktura, str. 3. 1059 Turina, Deset godina, str. 82. 1060 Prav tam. 1061 Premogovniki TPD so bili kljub padcu proizvodnje cela trideseta leta po kolicini proizvodnje rjavega premoga trdno na drugem mestu za državnimi rudniki. Leta 1932 je tako npr. TPD izkopala milijon ton, medtem ko so »državni revirji po vsej državi dali 1,3 milijona ton rjavega premoga«. Nagode, K položaju, str. 151. Pred krizo je bilo stanje drugacno: »TPD je veljala za najvecjega proizvajalca premoga v državi do leta 1929 s 44 odstotkov skupne jugoslovanske kolicine premoga. Leta 1933 ji je pripadalo le še 28,5 odstotkov.« Lebar, Posavski premogovniki, str. 135. Velja omeniti, da je bil delež državnih rudnikov pri skupni jugoslovanski proizvodnji leta 1927 skoraj enak, saj je znašal 29 odstotkov. Uvod, Spomen knjiga, str. XLIV. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 245 gospodarstveniki uživala velik ugled. V clanku, katerega namen je bil bralstvu predstaviti slovensko industrijo, je pisec izrazil domnevo, da je bila kriza slovenskega premogovništva tako huda tudi zaradi »stališca, ki ga zavzemajo odgovorni cinitelji v tem vprašanju«. Ti vplivni cloveški dejavniki so namrec trdili, »da leži slovenska industrija na meji, in da se zato ne bi smela pospeševati «,1062 s cimer so se izkazali za zagovornike t. i. Saviceve doktrine.1063 Njeno temeljno vodilo se je glasilo, da je treba vse industrijske panoge, ki so kakorkoli pomembne za narodno obrambo, ustanavljati zgolj v osrednjih delih države, kjer bi obrate obkrožalo le domoljubno, lojalno prebivalstvo. Lastniki teh strateško pomembnih industrijskih podjetij, ki bi se jih smelo ustanavljati zgolj z dovoljenjem vojnega ministrstva, bi lahko bili samo domacini ali, še bolje, kar država sama. Vsa že obstojeca podjetja izbranih panog bi bilo treba preseliti v zaradi naravnih danosti strateško dobro zavarovane bosansko-hercegovske kraje. 1064 Razen tega, da se je Savic v monografiji, posveceni podrobni predstavitvi doktrine, med drugim obregnil tudi ob jeseniško železarno in kemicno industrijo v Hrastniku kot idealna kandidata za selitev v sredino države,1065 je predstavil tudi nacrt energetske oskrbe te nove in/ali prestavljene industrije, ki je temeljil na izkorišcanju bosanskih ter srbskih rudnikov.1066 Teza srbskih gospodarstvenikov pridobi dodatno težo, ce se upošteva, da Savic ni bil osamljeni skrajnež, temvec državni uradnik, zaposlen kot nacelnik na ministrstvu za trgovino in industrijo, in obenem dejaven pisec o raznih ekonomskih vprašanjih, tako da domneva, da si je v odlocujocih krogih pridobil dolocen vpliv, ni brez podlage. Poudariti pa je treba, da so se srbski podjetniki v omenjenem clanku javno postavili na stran slovenskega premogovništva, ko so (psevdo)vojno-strateške motive za zmanjšanje dobav iz slovenskih rudnikov razglasili za cisti nesmisel.1067 Ne glede na številne pritožbe predstavnikov TPD in slovenske premogovne industrije so, kot je zapisal Crtomir Nagode, krizo dalec najhuje obcutile preproste delavske množice,1068 kajti vodstvo najvecjega slovenskega proizvajalca premoga je »napelo vse sile, da vzdrži donosnost obrata navzlic zmanjšani oddaji«.1069 To jim je tudi uspelo, saj je imela družba v casu krize vsako leto nekaj milijonov kosmatega dobicka.1070 Težave zasavskega življa zaradi odpušcanj ter redukcij 1062 Trgovski list, 23. 4. 1936, št. 48, Spoznanje prodira, str. 1. 1063 Vroce debate o slednji je mogoce spremljati v tedanjem slovenskem gospodarskem tisku. 1064 Savic, Državni život, str. 31. 1065 Prav tam, str. 32. 1066 Prav tam, str. 102. 1067 Trgovski list, 23. 4. 1936, št. 48, Spoznanje prodira, str. 1. 1068 Nagode, K položaju, str. 151. Isto je nekaj let prej zapisal tudi Jurij Arh: »Vsa kriza katero preživlja danes naša rudarska industrija se vali edinole na rame rudarjev.« Arh, Preprecevanje nesrec, str. 192. 1069 Nagode, K položaju, str. 146. 1070 Prav tam, str. 138. 246 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji delovnih dni in posledicno mezd, pa tudi delavske boje v teh letih so natancno obdelali tako sodobniki1071 kot tudi zgodovinopisje, zato naj za ilustracijo unicujocega vpliva kriznih razmer zadostuje podatek, da je zaradi izpada na mezdah v najtežjih casih imela »nekako polovica delavskih rodbin manj nego je potrebno za prehrano. Primanjkljaj do prehranjevalnega minima je znašal od 3,5 do 4 milijone dinarjev za leto, kakršno je bilo 1933. Krili so ga krediti pri trgovcih, crpanje prihrankov, posojila in podpore.«1072 Uradni podatki o upadu zaslužka rudarjev so bili zastrašujoci: »po statistiki OUZD je padla dnevna mezda za 4 Din, kar da na leto 96 milijonov Din. (…) Zaslužek rudarjev pri TPD je padel od 180 na 60 milijonov Din«, torej kar za trikrat.1073 Razmerje mesecnega zaslužka pri TPD zaposlenega delavstva v letih 1913, 1929 in 1933 je znašalo 100 : 135 : 55.1074 Pricevanja velenjskih rudarjev dopušcajo sklep, da v slovenskih državnih rudnikih zaposlenemu delavstvu ni bilo postlano prav nic mehkeje, saj so krizo spremljali premestitve rudarjev v srbske rudnike,1075 odpušcanja, upokojitve in reduciranja števila delovnih dni za one, ki so še bili zaposleni. Slednji so v službo hodili le dvakrat ali trikrat na teden in v prostem casu »delali kot dninarji po kmetijah v okolici, na gradu Turnu pri Golu in drugje«,1076 medtem ko so bili drugi zaradi pomanjkanja hrane prisiljeni prosjaciti za delo »pa tudi za kruh«.1077 O izredno nizki življenjski ravni rudarjev prica naslednji opis bivanjskih prostorov para, ki je živel v »nekem gospodarskem poslopju« (v naselju Migojnice), para, pri katerem je bil v zabukovškem državnem rudniku zaposlen le soprog: »Imela sta dve sobici. Eno, ki je bila bolj hodnik brez oken kot soba, sta namenila za kuhinjo. Iz te kuhinje se je po dveh stopnicah, zbitih iz desk, prišlo v spalnico.« Oprema v kuhinji je bila ravno tako ubožna kot stanovanje samo: »(…) mizo, dva stola, zaboj za kurjavo in še dve stenski polici je oce na tesarski nacin, ki ga je spoznal pri svojem ocetu, izdelal iz rocno obdelanih desk. Poleg pa sta imela še pec, izdelano iz bencinskega soda, ter nekaj kosov posode. Ponoci je mati na vrvici, napeti vzdolž kuhinje, sušila nekaj kosov perila in plenice.« 1078 V tistih težkih casih se je na rudarskih mizah, ki so stale v kuhinjah, podobnih opisani, »kadila le ena slaba in nezadostna jed ali pa še tiste ni bilo in so morali obiskovati kuhinjo za brezposelne«.1079 V delovnem okolju so se negativne posledice krize za rudarje kazale tudi tako, da so, zaradi od lastnikov podjetja zaukazane gonje 1071 Glej zlasti Mencej, Trbovlje: socialni prerez. 1072 Nagode, K položaju, str. 147. 1073 Trgovski list, 4. 4. 1935, št. 38, Naš boj s posledicami krize, str. 1. 1074 Nagode, K položaju, str. 147. 1075 Crno-zlati spomini, str. 33. 1076 Prav tam, str. 35. 1077 Prav tam, str. 46. 1078 Prav tam, str. 37. 1079 Pavcic, Ob jedilniku, str. 283. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 247 po cim vecji storilnosti, pogosto zanemarjali lastno varnost: »Že itak velika brezposelnost v rudarski industriji in strah rudarjev pred novimi redukcijami ter nizke mezde so tista gonilna sila, katera divje goni rudarje za vedno vecjo storitvijo ob zapostavljanju svoje osebne varnosti, kar premnogokrat vodi v njih lastno pogubo.«1080 Medsebojni vpliv naglega povecevanja proizvodnje slovenskih rudnikov po koncu prve svetovne vojne zaradi velikega povpraševanja v novi državi po eni ter gospodarske krize po drugi strani je v tridesetih letih prispeval k pojavu problematike neizrabljenih kapacitet. Pri TPD je nastal tak položaj, da so bili obrati predvideni za proizvodnjo »od okrog 1,700.000 do 1,800.000 ton letne produkcije premoga, oddaja pa je padla na 1,200.000 ton«, kar je neposredno bremenilo podjetja z visokimi režijskimi stroški (npr. za vzdrževanje jamskih polj, ki se zaradi nizke oddaje niso odkopavala kljub temu, da so bila že pripravljena za eksploatacijo). »Skratka, vsa režija, ki je bila normalizirana na normalno produkcijo, je morala ostati tudi pri zmanjšani produkciji. Naravno je, da so podjetja pricela na vseh straneh štediti in prizadeto je bilo tudi delavstvo.«1081 V casu gospodarske krize, leta 1934, je v osnutku programa za poživitev slovenske premogovne industrije rudarski inženir1082 Igo Pehani zapisal, da »kapaciteta pretežne vecine naših premogovnikov danes še od dalec ni izkorišcena«; to se je med drugim odražalo tudi v nizkem številu delovnih dni: »V marsikaterem premogovniku, in to v najvecjih, se dela v tednu le 3 do 4 dni.« Negativni posledici sta bili narašcanje brezposelnosti in padanje »splošnega življenjskega standarda« in odpraviti ju je bilo mogoce zgolj z dvigom potrošnje premoga in posledicno stopnje »izrabe kapacitete premogovnikov«.1083 Po poznem izvitju iz primeža krize v drugi polovici 30. let so se za slovensko premogovno industrijo zopet priceli boljši casi. Do leta 1939 o rasti produkcije pricajo statisticni podatki, za zadnje mirnodobno leto pa je o nadaljevanju istega trenda mogoce sklepati na podlagi opisnih (ne numericnih) pricevanj, ki jih je najti v virih. Pomembno novost za slovensko premogovništvo je v tistem casu predstavljal izvoz premoga v Italijo, ki se je zacel oktobra 1939; o novici je prešerno porocal Trgovski tovariš: »Pomembno za naše gospodarstvo je, da je TPD zakljucila za dobo 6 mesecev dobavo 200.000 ton1084 premoga v Italijo.«1085 Izvoz se je nadaljeval v letu 1940 in se, po besedah odgovornih pri TPD, izvajal po navodilih višjih oblasti (ki so se tedaj vse bolj približevale silam osi) »v interesu 1080 Arh, Preprecevanje nesrec, str. 192. 1081 Zupancic, Rudarstvo Slovenije, str. 363. 1082 Pehani, Igo (1886–1942); pridobljeno 27. 5. 2014. 1083 Pehani, Rudarsko gospodarstvo, str. 108. 1084 Približno 12 odstotkov vse slovenske produkcije rjavega premoga v letu 1939. Statisticki godišnjak 1940, knjiga 10, Beograd 1941, str. 186. 1085 D. P.: Naše gospodarstvo v zacetku leta 1940. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 1–2, str. 41. 248 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji državne obrambe«.1086 Poleg povecanja oz. sploh pojava omembe vrednega izvoza so na ponovni razcvet slovenskega premogovništva ugodno vplivale vojne razmere, zaradi katerih je izostal uvoz premoga v Jugoslavijo, posledica cesar so bila povecana narocila industrije.1087 Gospodarski publicisti, ki so na zacetku leta 1940 prejeli podatke o proizvodnji TPD, so zapisali, da »gre produkcija še vedno navzgor«, in rast pripisali rastocim potrebam industrijske porabe.1088 Arhivski dokument iz avgusta 1940, ki ga je Zbornici za TOI poslala TPD, dodatno osvetljuje, kako zelo konjunkturna je bila za podjetje doba postopnega uvajanja vojnega gospodarstva, saj je družba tedaj povecala produkcijo do skrajnih zmožnosti, znatno zvecala število delavcev ter z neprestanimi investicijami ustvarjala razmere za neoviran in povecan obrat v rudnikih. Tudi dobave TPD za železnice, ki jih je bilo treba pod grožnjo kazni »tocno izvrševati«, so se povecale tako zelo, da je morala »celo omejiti ali celo odreci dobave premoga stalnim odjemalcem«.1089 Vtis ponovnega razcveta dodatno okrepi podatek, da je zagorski premogovnik leta 1940 »dosegel rekordno proizvodnjo v vsem [od zacetka obratovanja] obdobju« zaradi »priprav na vojno«.1090 Cetudi je bila doba pred invazijo na Jugoslavijo za rudarsko industrijo zaradi spleta okolišcin ugodna, je bila za navadnega potrošnika premoga, ki je tega uporabljal za kurivo, zelo težavna, kajti druga svetovna vojna in okupacija sta pomenili pojave, zelo podobne onim iz prejšnje svetovne vojne: državni nadzor nad produkcijo in distribucijo ter pomanjkanje, ki se je pojavilo, še preden so sile osi sploh zavzele in razkosale Jugoslavijo. Že marca 1940, torej še preden je Jugoslavija uradno uvedla racionirano preskrbo, so se trgovci z drvmi in premogom pritoževali, da je »kljub konjunkturni zimi« trgovina s kurilnimi sredstvi »propadla, ker ni premoga«.1091 Dopis Združenja trgovcev na Zbornico za TOI iz januarja 1941 potrdi zgornji podatek, saj so podpisniki trdili, da je pomanjkanje premoga trajalo »že od pretekle zime nepretrgoma«, zaradi cesar trgovci svojih odjemalcev niso mogli oskrbeti niti poleti, še manj pa pozimi; in leta 1940 je zima nastopila zgodaj. S premogom so se mogli založiti le »bolje 1086 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 15.431, ex 1940. 1087 Prav tam. 1088 Trgovski tovariš, 1940, št. 1–2, Premog Jugoslavije, str. 168. 1089 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 23.520, 28. 11. 1940. Kot je mogoce razbrati iz ekspozeja bana Marka Natlacna na zasedanju banskega sveta, se je trend glede železniških dobav obrnil že leta 1938: »Železnice so povecale svoje nabave premoga v Sloveniji od 453 na 632 tisoc ton /…/«. Trgovski list, 2. 6. 1939, št. 63, Zasedanje banskega sveta, str. 2. 1090 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 140. Dejstvo, da podobnih rekordov nista dosegla ne trboveljski ne hrastniški rudnik (zanju je, tako kot za slovensko premogovniško industrijo v celoti, proizvodni vrhunec še naprej ostajalo leto 1929), dopušca domnevo, da je bila povecana proizvodnja predvsem posledica izvoza v tedaj že vojskujoco se Italijo in kritja potreb na vojno pripravljajoce se Kraljevine Jugoslavije. 1091 Trgovski list, 22. 3. 1940, št. 34, Resen apel na oblasti, str. 2. Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 249 situirani sloji, medtem ko so socialno šibkejši narocniki – in teh je v uradniškem mestu kakor je Ljubljana 80 odstotkov – vezani na nabavo za sproti«. Revno prebivalstvo je bilo zato prisiljeno z nakupom odlašati na cas, ko je zaradi ostrega mraza »že v preteklem mesecu nastopila res skrajna potreba po kurivu«. Vzrok za pomanjkanje premoga je bil isti kot med prvo svetovno vojno, in sicer »prenatrpanost na železnicah«, ki je privedla do popolnega zastoja v dobavah za ljubljanski trg. Ce je bilo na zacetku decembra 1940 »za privatni konzum« na razpolago še nekaj premoga, je bila Ljubljana v drugi polovici istega meseca že brez njega. Kot med prvo svetovno vojno je morala tudi sedaj TPD »vso svojo produkcijo oddati železnicam, nadalje vojski in državnim ter samoupravnim ustanovam«, zaradi cesar za male uporabnike ni ostalo nic. Povecanje državnega nadzora nad razdelitvijo premoga se je kazalo v oblastnem dolocanju mesecnih proizvodnih in distribucijskih kvot; po izkušnjah ljubljanskih trgovcev kvota, namenjena zasebni potrošnji, ni dosegala »niti tretjine za vsakega trgovca nujno potrebnih kolicin«, pa še teh skromnih tonaž TPD ni mogla dostavljati v celoti.1092 Kronicno pomanjkanje premoga na trgu je, v kombinaciji z zimskim mrazom, ustvarilo napet položaj: »(…) narocniki pritiskajo z dneva v dan, isto tako pa zaostanki v narocilih rastejo iz dneva v dan. Nastaja položaj, da je v Ljubljani danes vecina prebivalstva brez premoga. In to onega prebivalstva, ki že itak najtežje obcuti današnje breme izrednih razmer, kajti iz narocil vidimo, da so to mali narocniki, ki nujno potrebujejo vsaj kakih 500 kg premoga, a jim ga dati ne moremo.« Trgovcem so zmanjkala suha drva, in ker sveža niso bila primerna za kurjavo, so podjetniki dopis sklenili z zlovešco prerokbo, da bodo Ljubljancani »v najkrajšem casu dobesedno zmrzovali«.1093 Dokumenti, ki spremljajo citirani dopis, dovoljujejo sklep, da je intervencija trgovstva obrodila uspeh. Toda ta je bil zgolj zacasen, kajti junija 1941 (torej že pod italijansko okupacijo) je Združenje trgovcev v Ljubljani Zbornico za TOI obvestilo, da »pomanjkanje premoga in drv sili brezposelne povsod kjer se jim nudi prilika k tatvini. Številne tatvine se vrše predvsem na glavnem kolodvoru, to je na razkladalnih in nakladalnih tirih. Ugotovljeni so bili slucaji, ko je manjkalo pri enem vagonu do 1000 kg premoga. Tatvine se vrše najvec v nocnih urah, ko ni varnostne straže.«1094 1092 Januarja 1941 je tako TPD trgovcem dostavila zgolj 25 odstotkov mesecne kvote. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 1029, 17. 1. 1941. 1093 Prav tam. 1094 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 10.129, 28. 6. 1941. 250 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji SKLEP Iz predstavljenega zgodovinskega pregleda izhaja, da je slovenska premogovna industrija v prvi polovici 20. stoletja preživela marsikateri pretres in preizkus in da so bila obdobja mirnega razvoja prej izjema kot pravilo. Kot tako je mogoce opisati zgolj desetletje in pol pred zacetkom prve svetovne vojne; gre za cas, v katerem se je izoblikovala struktura slovenskega premogovništva tako z najpomembnejšimi rudniki kot tudi transportno mrežo, struktura, ki je bila znacilna za slovensko premogovništvo v naslednjih nekaj desetletjih. Enako kot skoraj vse veje gospodarstva je z izbruhom prve svetovne vojne tudi slovenska premogovna industrija izkusila vse za gospodarsko življenje v 20. stoletju znacilne inovacije, katerih skupni imenovalec je bilo poseganje države v ekonomijo. Nasploh je iz razvoja slovenskega premogovništva v izbranem casovnem izseku mogoce izlušciti jasen vzorec njegove razvojne povezanosti z državo. Ce je bilo med prvo svetovno vojno in v prvih letih po njej premogovništvo pod neposrednim državnim nadzorom, se je z daljnosežnimi geopoliticnimi spremembami na obmocju Srednje Evrope po letu 1918 vpliv države nanjo kazal manj ocitno, a ni bil zato nic manj pomemben in odlocilen za nadaljnji razvoj slovenske premogovne industrije – s tem ko je slovensko premogovništvo postalo del nove, južnoslovanske državne skupnosti, je njen pomen izredno narasel. Iz lokalne industrije, ki je skrbela za lokalne potrebe in katere produkcija zaradi nerazvitosti slovenske industrije in navezanosti na dobave Južni železnici je v casu pred prvo svetovno vojno nihala med stagnacijo in zelo umirjeno rastjo, se je cez noc preobrazila v eno glavnih dobaviteljic te izjemno pomembne surovine na nacionalni ravni. Tako je, vsaj zacasno, v novi južnoslovanski državi slovenska premogovna industrija postala nekakšen ekvivalent ceškemu premogovništvu v Habsburški monarhiji. Tak položaj je slovenskemu premogovništvu v dvajsetih letih dajal možnost za nesluteno rast, ki sta jo poleg oskrbe jugoslovanskih državnih železnic pospeševali tudi domacim proizvajalcem premoga naklonjena gospodarska politika in nagla industrializacija slovenskega (deloma pa tudi hrvaškega in vojvodinskega) prostora v dvajsetih letih, ko so potrebe po pogonski sili v industriji naglo narašcale. Državna zašcita domace premogovne industrije se je izkazala za dvorezen mec: s casovno omejenim naslanjanjem na slovensko premogovništvo je ustvarila razmere za njen razmah, a obenem tudi nerealen položaj, milni mehurcek, ki mu je bilo usojeno, da se slej ko prej razpoci. Obdobje brezprecedencnih produkcijskih viškov in povecevanja proizvodne kapacitete, ki pa so vseeno zaostajali za indeksi rasti proizvodnje rjavega premoga in lignita na jugoslovanski ravni, se je koncalo konec 20. let, ko sta se na jugu države, v Bosni in Srbiji, vzpostavili mocni središci premogovne Suncic: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja 251 industrije. Medtem ko je bilo za slovensko premogovništvo v obravnavanem obdobju znacilno, da je ena velika delniška družba v lasti zasebnega kapitala tuje provenience absolutno obvladovala celotno industrijsko panogo, je bilo za premogovništvo na jugu znacilno državno lastništvo produkcijskih sredstev. Po desetletju odpravljanja vojne škode, modernizacije in povecevanja proizvodne kapacitete so premogovniki na jugu države priceli s polno paro in cenejšo delovno silo obratovati okoli leta 1929. Pojav države kot resne konkurentke na premogovnem trgu je sovpadel z veliko gospodarsko krizo in slovensko premogovništvo iz vrtoglavih višav v proizvodnem smislu rekordnega leta 1929 pahnil v hudo krizo, med katero je proizvodnja v Sloveniji padla celo pod raven one izpred prve svetovne vojne – krizo, ki se je koncala šele v drugi polovici tridesetih let in v kateri je slovensko premogovništvo trpelo tri leta dlje kot tisto v drugih delih Jugoslavije. Tako kot je po koncu prve svetovne vojne z lakoto po slovenskem premogu, ki je poganjal lokomotive državnih železnic, jugoslovanska država v veliki meri spodbudila širjenje slovenske premogovne industrije, jo je z brezobzirnim zmanjševanjem njenega deleža pri javnih dobavah premoga za železnice obsodila na dolgotrajno krizo, ki so jo na svojih plecih obcutile predvsem preproste delavske množice v premogovniških krajih. Pri tem ne gre pozabiti, da so se odgovorni možje v prestolnici odlocili slovenski delež pri javnih narocilih mocno zmanjšati ravno v casu, ko je zaradi gospodarske krize primanjkovalo odjemalcev premoga tudi v industriji. Za dolgotrajnost in ostrino krize v slovenski premogovni proizvodnji je bila potemtakem delno kriva tudi nespametna državna gospodarska politika, ki je v že tako kriznih casih neusmiljeno sledila cilju nove razdelitve kvot premogovnih dobav za državne železnice. Konec gospodarske krize je tako za slovensko premogovništvo prinesel temeljite spremembe v strukturi odjema njenega proizvoda – železnice, glavni potrošnik rjavega premoga od odprtja prvih zasavskih rudnikov naprej, so po kolicini potrošnje pristale na drugem mestu, prvo mesto pa je zavzela (slovenska) industrija, ki se je po prvi svetovni vojni razvila v izredno pomembnega in zanesljivega odjemalca domacega premoga. Zadnja leta pred napadom sil osi na Jugoslavijo zaznamuje ponovni produktivni zagon slovenske premogovne industrije, ki ga je v letih 1940 in 1941, ko je Jugoslavija uvajala in tudi uvedla dirigirano vojno gospodarstvo, spremljalo pomanjkanje premoga na trgu, ki je bilo zelo podobno onemu iz prve svetovne vojne. 252 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 253 Jože Princic STRATEGIJA ENERGETSKE STABILNOSTI TER PRIDOBIVANJE IN PORABA PREMOGA V LETIH 1945-1991 V letih po koncu druge svetovne vojne je razvoj energetike postal eden glavnih dejavnikov ekonomske rasti. Obveljalo je pravilo, ki ga je ekonometrija potrdila, da naprednejši stopnji razvoja ustreza tudi bolj ekonomicen vir energije in da z majhno porabo energije na prebivalca ni mogoce ustvarjati visokega družbenega proizvoda. Analize razvoja svetovne porabe in proizvodnje energije so pokazale skokovito narašcanje potreb po energiji. V strukturi proizvodnje primarne energije, ki jo sestavljajo hidroenergija, premog, nafta, naravni plin in nuklearna energija, so se kazale tendence zmanjšane udelež 254 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji be premoga in hidroenergije na racun vecje udeležbe nafte in plina. Velik pomen energije za ekonomski razvoj je prihajal do izraza tudi v intenzivnem iskanju novih energetskih virov in v stalni rasti energetske proizvodnje v vseh delih sveta. Evropa, ki je imela leta 1929 še presežek proizvodnje energije, je do sredine petdesetih let že v precejšnji meri izrabila možnosti pridobivanja elektricne energije iz hidroelektrarn in je morala pokriti z uvozom že 20 odstotkov svojih potreb. Po osvoboditvi leta 1945 je v Jugoslaviji prevladovalo prepricanje, da ima država velike in raznovrstne energetske vire. Kmalu se je pokazalo, da so ta predvidevanja napacna in da bodo v tem pogledu nastopile velike težave. Po letu 1963 se je država znašla v permanentni energetski krizi, razlika med proizvodnjo in porabo energetskih virov se je samo še stopnjevala. V zadnjem desetletju obstoja Jugoslavija ni imela jasne in operativno izvedljive energijske strategije in je še vnaprej trmasto vztrajala na politiki energetske samozadostnosti za vsako ceno. Tudi zato je Slovenija energetsko krizo v sedemdesetih letih docakala nepripravljena in je bila do razpada države deficitarna pri vseh energetskih virih. Možnosti za izboljšanje energetskih razmer pa so bile zaradi gospodarske krize in premajhne akumulativnosti gospodarstva zelo omejene. ENERGETSKA STABILNOST V ZVEZNI IN REPUBLIŠKI GOSPODARSKI POLITIKI V pogojih splošnega prepricanja, da ima Jugoslavija dovolj naravnih bogastev in pogojev za razvoj proizvajalnih sil, se je zdela odlocitev, da mora energetika postati temelj pospešene industrializacije, še toliko bolj prepricljiva in uresnicljiva. Že v casu obnovitvenih del in vzpostavljanja pogojev za zacetek pospešene industrializacije je centralizirana gospodarska politika namenila elektrogospodarstvu in programu smotrne elektrifikacije posebno pozornost. V Sloveniji so pricakovali, da program ne bo zajel zgolj obnove poškodovanih naprav in objektov, temvec tudi posodobitev obstojecih zmogljivosti, povecanje proizvodnje elektricnega toka in gradnjo prenosnega omrežja, ki bo zagotovilo boljšo izrabo energetskih zmogljivosti in doseženih presežkov. Z uresnicevanjem takega programa bi postala vsa Slovenija eno samo veliko elektricno omrežje.1095 Elektrifikacija je postala eden od temeljev razvojne politike, ki jo je dolocil Zakon o petletnem gospodarskem nacrtu FLRJ za leta 1947-1951. Zakon je zasledoval tri osrednje cilje: povecanje proizvodnje cenene elektricne energije z zgraditvijo novih hidro in termo central, izboljšanje dispecerske službe, boljšo izrabo prenosnih naprav ter bolj preudarno gospodarjenje z obstojecimi gorivi. Predvidel je vecjo in sodobnejšo proizvodnjo v premogovnih bazenih, kot sta 1095 Pomembni ukrepi za nacrtno elektrifikacijo Slovenije, Slovenski porocevalec, 19.10.1945, str. 5. Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 255 bila tudi trboveljski in velenjski, ter smotrnejšo porabo premoga v prometu in industriji. Predvidel je omejitev uporabe lesa za kurivo v industriji in gospodinjstvih. Peto in šesto poglavje zakona sta predpostavila povecanje proizvodnje elektricne energije v Sloveniji v naslednjih petih letih za 3,6 krat, proizvodnje premoga za 137 odstotkov, delež izkorišcanja slovenskih gozdov pa dvigniti na 15,5 odstotkov od celotnega državnega plana, kar je bila glede na gozdne površine v Sloveniji in njene zaloge zelo visoka obremenitev.1096 V okviru omejenih pristojnosti se je Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva LR Slovenije v letih 1947-1951 za panogi 111 (elektrogospodarstvo) in 112 (premogovništvo) omejil na povecanje proizvodnje1097, na izgradnjo manjših hidroelektrarn, razširitev elektricnega omrežja in elektrifikacijo podeželja.1098 Na novo naj bi odprli vec premogovnikov in opravili obsežna raziskovalna dela.1099 Glede porabe lesa za kurivo je bilo v republiškem petletnem planu zapisano, da se mora do leta 1951 (v primerjavi z letom 1939) v mestih in industrijskih središcih zmanjšati za 240.000 kubicnih metrov in nadomesti z drugimi gorivi, predvsem s premogom in plinom. V tem casu naj bi se secnja v gozdovih precej zmanjšala. Zunanji pritiski in številne notranje težave so državno partijsko vodstvo prisilile na korenito spremembo prvotne razvojne usmeritve. Politika kljucne kapitalne graditve, sprejeta jeseni 1948, je postavila v ospredje pospešeno graditev elektroenergetskih objektov ter povecanje proizvodnje v najrentabilnejših premogovnikih. V tem casu je morala Slovenija težave pri pridobivanju nafte blažiti s povecano proizvodnjo premoga, prevzeti je morala velik del vsedržavnega izvoza lesa in lesnih polizdelkov na konvertibilen trg, ter preusmeriti za republiško izgradnjo predvidena denarna in materialna sredstva v gradnjo majhnega števila kljucnih, to je zveznih objektov. Zaradi sistemskih sprememb se je leta 1950 povecala vloga republike pri razvoju energetskih zmogljivosti. V naslednjih letih je Izvršni svet LR Slovenije namenil energetiki precej pozornosti. Zacel je omejevati gradnjo novih proizvodnih objektov, ki niso imeli zagotovila za redno dobavo elektrike in ustanovil komisijo za energetiko, ki je zacela pospešeno pripravljati razvojne plane. Kljub prizadevanjem pa sta do sredine petdesetih let 1096 Petletni plan FLRJ, str. 66-69. 1097 Proizvodnja elektricnega toka v republiških elektrarnah naj bi do leta 1951 dosegla 25 milijonov kWh, proizvodnja premoga pa dvignila na 306.000 ton. 1098 Po investicijskem planu Državnih elektrarn Slovenije (DES) naj bi do leta 1951 na ozemlju LRS zgradili 9 hidroelektrarn (HE), 18 razdelilnih postaj (RP), 304 transformatorskih postaj (TP), 722 km daljnovodov 35 kV, 625 km daljnovodov 20 kV, 259 km daljnovodov 10 kV in 395 km nizkonapetostnega omrežja. 1099 Na novo naj bi odprli premogovnike rjavega premoga v Libojah, Pecovniku in Kanižarici ter rudnik lignita Globoko pri Brežicah. Zaradi premajhnih zalog naj bi Pecovnik zaprli leta 1951, kot nadomestilo pa leta 1948 odprli premogovnik Štore pri Celju. V nacrt so prišla tudi obsežna raziskovalna dela v premogovnikih Zabukovica, Št. Janž in Kanižarica. 256 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji proizvodnja elektricne energije in z njo povezana gradnja novih zmogljivosti vse bolj zaostajali za potrebami. Zaradi slabe izrabe energetskih zmogljivosti je bilo pomanjkanje energentov vsako leto bolj perece. Kljub težavam pa so se zacele napovedane strukturne spremembe. Do leta 1954 je namrec udeležba elektricne energije v skupni proizvodnji energije narasla na 32,4 odstotka, proizvodnja premoga pa se je zmanjšala na 63,3 %.1100 V tem casu je poraba energije v Sloveniji že za vec kot dvakrat presegala državno povprecje. V primerjavi z razvitimi državami pa je bila ta stopnja še vedno zelo nizka. Konec leta 1955 je bila sprejeta zasnova nove državne gospodarske politike, ki je postavila hitrejši razvoj energetike med prioritetne naloge. To je v prvi vrsti pomenilo, da bo treba v naslednjih letih doseci »pravilen proporc« med stopnjo industrializacije in proizvodnjo elektricne energije.1101 Drugi petletni zvezni družbeni plan, sprejet leta 1957, je energetiko uvrstil med posebne panoge, katerim je treba zagotoviti nadaljnji razvoj. 1102 Do leta 1961 naj bi se fizicni obseg energetske proizvodnje poveceval za povprecno 12 odstotkov na leto. Nekoliko nižje, to je 10,5 odstotno, je bilo predvideno letno narašcanje vrednosti skupne energetske proizvodnje v državi, kar je bilo posledica sprememb strukture industrijske proizvodnje, strukture posameznih oblik energije in stopnje njihove izrabe.1103 Poleg maksimalne izrabe razpoložljivih virov, zamenjave lesa kot kuriva z drugimi primarnimi viri in vecje uporabe sodobnih tehnicnih postopkov, je plan zacrtal tudi ustvarjanje pogojev za uporabo jedrske energije kot dopolnilnega in samostojnega energetskega vira. Družbeni plan gospodarskega razvoja LRS 1957-1961 je moral slediti osnovnim smernicam zveznega družbenega plana, zato je povecanje proizvodnje energije, zlasti z boljšo izrabo vodnih zmogljivosti in premogovnih ležišc, postavil med osnovne cilje gospodarskega razvoja.1104 V primerjavi z letom 1956 naj bi se do leta 1961 skupen fizicen obseg energetske proizvodnje v Sloveniji povecal za 44 odstotkov, proizvodnje elektricne energije pa za 58 odstotkov. Investicije v energetiko naj bi se, v primerjavi s preteklim planskim obdobjem, povecale za 13 odstotkov, pri cemer naj bi dobilo prednost premogovništvo. V elektrogospodarstvu je bilo predvideno povecanje investicij v razdelilno in prenosno elektricno omrežje. V strukturi primarne energije naj bi se nadaljevalo zmanjševanje deleža drv kot kuriva in sicer od 19,8 odstotkov (leta 1956) na 12,8 odstotkov (leta 1961) v korist ostalih energentov. 1105 1100 Povh, Prerez skozi gospodarstvo, str. 116. 1101 Borak, Lazarevic, Princic (ur.), Od kapitalizma do kapitalizma, str. 385. 1102 UL FLRJ, št. 662/53, 25.12.1957, Družbeni plan gospodarskega razvoja Jugoslavije od 1957. do 1961. leta. 1103 ARS, AS 223, šk. 683, Material za perspektivni plan FLRJ 1957-1961, junij 1957. 1104 UL LRS, št. 6/3, 23.1.1958, Družbeni plan gospodarskega razvoja LR Slovenije za razdobje od 1957. do 1961. leta. 1105 ARS, AS 223, šk. 663, Dokumentacija k družbenemu planu razvoja LRS 1957-1961. Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 257 Družbeni plan Jugoslavije za leta 1961-1965, ki je bil po dveh letih preklican, je pri obravnavi energetskega podrocja izpostavil dvoje. To je »ustrezno« povecanje energetske podlage kot pogoja za hitrejši gospodarski razvoj ter spodbujanje vecje uporabe energije z boljšim izkoristkom predvsem z ekonomskimi ukrepi.1106 Resolucija o programu perspektivnega razvoja LR Slovenije v obdobju 1961-1965 je kazala še vedno veliko zavzetost republike za pospešeno razvijanje tistih energetskih virov, za katere so obstajali najbolj ugodni ekonomski pogoji. V primerjavi s preteklim planskim obdobjem je predvidela nekoliko manjše letno povecanje proizvodnje skupne primarne energije, pri cemer pa naj bi se še naprej povecevala proizvodnja premoga, udeležba drugih vrst pa bi se zmanjšala. Vlaganja v energetiko so ostala na isti ravni. V skladu s potrebami nadaljnjega razvoja je resolucija predpostavila veliko povecanje porabe elektricne energije, ki bi jo Slovenija lahko v vecji meri uvozila iz drugih jugoslovanskih republik.1107 Skoraj do sredine šestdesetih let je imelo energetsko gospodarstvo Slovenije aktivno energetsko bilanco. Kolicina proizvedene elektrike se je v dvanajstih letih potrojila, premoga pa podvojila, zato je proizvodnja obeh presegala domaco potrošnjo v tolikšnem obsegu, da so presežki, ki so jih oddajali ostalim republikam, pokrivali energijo, ki so jo dobivali od tam.1108 Kljub temu pa je postajala Slovenija v tem casu glede energetskih virov vse bolj zaostala republika. Strokovnjaki so opozarjali na vedno vecje nesorazmerje med proizvodnjo in porabo energije, zaradi cesar naj bi Slovenija pri normalni rasti porabe elektricne energije kljub predvideni gradnji novih objektov postala ob hidrološko srednjih letih že do leta 1972 ponovno pasivna in odvisna od nabave energije od zunaj. Zavod za gospodarsko planiranje SRS in Republiški sekretariat za industrijo sta pripravila študiji, v katerih sta nujnost nadaljnje razširitve energetske podlage, proizvodnje in porabe v Sloveniji utemeljila z argumentom, da v bližnji prihodnosti zaradi slabega položaja placilne bilance ne bo mogoce racunati na vecjo spremembo strukture energetskih virov v korist nafte in plina, kot se je to dogajalo v razvitih državah. V takih razmerah je bila ta razširitev mogoca le s povecanjem proizvodnje hidro in termo energije. Slednja, na kateri je bil tudi poudarek, saj naj bi se delež termoelektrarn pri proizvodnji elektricne energije od tedanjih 27 odstotkov povecal na 45 odstotkov, je bila pogojena z vecjim izkopom premoga in s predelavo velenjskega lignita v plin.1109 Na simpoziju novembra 1965, na katerem so razpravljali o možnosti graditve novih objektov, so opozorili še na nezanesljivo dobavo elektricne energije iz drugih republik. V zvezi s 1106 UL FLRJ, št.684/53, 31.12.1960, Družbeni plan gospodarskega razvoja Jugoslavije od leta 1961 do 1965. 1107 UL LRS, št. 31/3, 2.2.1961, Resolucija o programu perspektivnega razvoja LR Slovenije v razdobju od 1961. do 1965. leta. 1108 ARS, AS 1128, t. e. 51, Problematika energetike v SR Sloveniji, november 1964. 1109 ARS, AS 1128, t. e. 97, Zabeleška o delovnem sestanku odbora za industrijo in promet, ki je obravnaval problematiko razvoja energetike v SR Sloveniji, 28.12.1964. 258 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji to problematiko je izšel v Delu clanek z navedbo, da »tece elektrika po Savi navzgor tako nerada, kot voda in denar«. Nacrtovalci Družbenega plana razvoja SR Slovenije v letih 1966 do 1970 so v celoti upoštevali opozorila in priporocila strokovnjakov, da se je Slovenija znašla na prelomnici in mora zaradi vse vecje energetske pasivnosti zaceti s posodabljanjem energetske strukture. Prav s tem namenom so postavili med temeljne družbeno ekonomske cilje »pravocasno« dograditev energetske podlage, predvsem elektricnih central s prenosnimi napravami ter razširitev geoloških raziskav nahajališc premoga na vse slovensko ozemlje. To pa zato, ker »zaostajanje izgradnje energetske osnove, zlasti elektroenergetskih zmogljivosti narekuje odlocnejšo usmeritev na gradnjo novih zmogljivosti, da bi pravocasno zagotovili zadostne zmogljivosti, kar je podlaga za ves nadaljnji razvoj.« Družbeni plan je predvidel spremembo strukture porabe energije: od leta 1965 do leta 1970 naj bi se delež elektricne energije v celotni porabi energije dvignil od 15 odstotkov na 18 odstotkov, delež premoga pa zmanjšal od 68 odstotkov na 38 odstotkov na racun povecanja porabe bolj ekonomicnih virov, zlasti nafte in plina. Plan je še predvidel primanjkljaj elektricne energije do leta 1968, ki pa bi ga do leta 1970 z dograditvijo novih central in posodobitve napetostnega omrežja iznicili.1110 Nova nacela, ki jih je prinesla gospodarska reforma, so v drugi polovici šestdesetih let vnesla nove razsežnosti v reševanje problemov slovenske energetike in v nacrtovanje njenega razvoja. Podjetja posameznih energetskih panog so se vse resneje soocala s problemom prodaje svojih proizvodov.1111 Gospodarski analitiki pa so se vse bolj zavedali, da predstavlja to obdobje zacetek razkoraka med možnostmi domace proizvodnje in potrebami porabe v slovenski energetiki, ki ga bo treba kriti z uvozom raznih energetskih virov. Postajalo je jasno, da pricakovanja, da bi z izgradnjo novih hidro in termo elektrarn vsaj kratkorocno odpravili ta razkorak, niso vec realna, kot tudi, da reševanje tega problema zadeva tako obstojece vire, kot rast potrošnje in njeno strukturo. Osnutek programa razvoja energetike v SRS do leta 1980, ki je bil strokovni javnosti predstavljen aprila 1968, je med izhodišci za reševanje predstavljenih problemov predvidel, da bi se v bodoce zagotavljanje »optimalne ekonomicnosti posameznih energetskih virov« prenesla v vecji meri od vira proizvodnje na potrošnika. Družbeni nacrt Jugoslavije za dobo od leta 1971 do 1975 je napovedal visoko, to je 8,9 odstotno povprecno stopnjo rasti energetske proizvodnje ter še vecje, to je 13,7 odstotno povecanje deleža v strukturi industrijske proizvodnje. Tolikšno povecanje proizvodnje je predpostavljalo graditev novih elektrarn in prenosnega 1110 UL SRS, št. 13/4, 9.2.1967, Družbeni plan razvoja Slovenije v letih 1966 do 1970. 1111 ARS, AS 1165, šk. 352, Zapisnik 8. seje odbora za energetiko upravnega odbora Gospodarske zbornice SFRJ (GZJ), 7.10.1969. Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 259 omrežja, posodobitev izkopa v rudnikih rjavega premoga in lignita.1112 Zaradi politicnih pretresov, povezanih z odstavitvijo Staneta Kavcica, je prišlo v Sloveniji do precejšnjega zamika pri sprejemanju novega srednjerocnega plana. Resolucija o dolgorocnem razvoju SR Slovenije, ki jo je pripravil še Kavcicev izvršni svet, je predvidela velik porast potreb po energiji. Za njihovo »konstantno pokrivanje« bi morala Slovenija poleg vecjega uvoza premoga s pomocjo vodnogospodarskih ukrepov zajeti še nove vodne vire in zaceti graditi akumulacijske hidroelektrarne ter zagotoviti potrebna sredstva za gradnjo novih termoelektrarn in tudi prve slovenske jedrske elektrarne. Do leta 1985 naj bi na podrocju primarne energije prevzela primat nafta in plin, struktura korišcenja energije pa naj bi se spremenila tako, da bo 22 odstotkov odpadlo na trda goriva, na elektricno energijo pa 25 odstotkov.1113 Med temeljnimi razvojnimi cilji Družbenega plana razvoja SR Slovenije 1971do 1975, ki ga je republiška skupšcina sprejela šele februarja 1973, je bilo tudi znatno povecanje naložb v energetiko in hitrejšo rast fizicnega obsega njene proizvodnje. V obrazložitvi tega cilja je bilo zapisano, da je intenzivnejši razvoj energetike nujen zato, ker je to podrocje v preteklih letih vedno bolj zaostajalo za »dinamiko splošnega gospodarskega razvoja«. Zaradi neskladnosti v gospodarskem razvoju se je Slovenija znašla v položaju, ko ji bo leta 1975 primanjkovala polovica primarne energije, od tega elektricne kar za 600 GWh. Zaradi deficitarnosti v primarni energiji je plan predvidel poleg uvoza elektrike iz drugih republik tudi povecanje zmogljivosti obstojecih elektrarn, vecjo proizvodnjo v velenjskem in zasavskih premogovnikih, zgraditev jedrske elektrarne ter zacetek proizvodnje v rudniku urana v Žirovskem vrhu in v njegovem obratu za oplemenitenje uranove rude. Do leta 1975 naj bi v Sloveniji v glavnem koncali z izdelavo geološke karte Slovenije in z regionalnimi hidrogeološkimi raziskavami. 1114 Leta 1975 je bilo v Sloveniji izdelanih vec analiz. Bile so si enotne, da na energetskem podrocju Sloveniji ni uspelo rešiti najbolj perecih strukturnih problemov. Zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja proizvodnih in prenosnih objektov zaostajala za nacrti. Gospodarjenje z energijo se ni izboljšalo. Rezerve primarne energije, ki so znašale 6,6 odstotka vseh rezerv v državi, se niso povecale, zato je bilo treba v letu 1975 uvoziti 44 odstotkov potrebne primarne energije. Problem rezerv je bil najbolj perec v panogi 111, kjer je daljši izpad vecjega agregata pomenil redukcije in zastoje v proizvodnji vseh vecjih industrijskih podjetij. Tudi v panogi 112 so bile velik problem premajhne zaloge in z njimi povezana kronicna nelikvidnost podjetij. Poleg tega pa je bilo treba najti rešitve 1112 UL SFRJ, št. 341/35, 6.7.1972. 1113 UL SRS, št. 132/13, 29.3.1972, Resolucija o dolgorocnem razvoju Socialisticne republike Slovenije. 1114 UL SRS, št. 23/4, 7.2.1973, Družbeni plan razvoja SR Slovenije v letih 1971-1975. 260 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji za nerentabilne premogovnike, za manjše obrate, ki bodo še delali pa izdelati sanacijske programe in cim prej izvesti potrebne posodobitve.1115 Primerjava s preteklimi leti je pokazala slabo obvladane spremembe v strukturi porabe in proizvodnje energije, neustrezno cenovno politiko in tudi premalo ucinkovit sistem financiranja. Delež porabljene energije v industriji se je sicer zmanjševal, kljub temu pa je bil še precej vecji kot v vecini razvitih držav. Struktura porabe energije po podrocjih v letih 1960-1975 (v odstotkih) 1960 1965 1970 1975 Industrija 54,9 54,7 49,4 48,0 Promet 22,6 20,4 23,2 23,6 Ostalo 22,5 24,9 27,4 28,4 (Vir: ARS, 1264, šk. 4, Makroprojekt: Študija kompleksne energetike SRS, avgust 1976.) Struktura porabe po vrstah energije v SR Sloveniji 1960-1975 (v odstotkih) 1960 1965 1970 1975 Kaloricna energija 89,2 86,0 83,9 82,5 Elektricna energija 10,8 14,0 16,1 17,5 (Vir: ARS, 1264, šk. 4, Makroprojekt: Študija kompleksne energetike SRS, avgust 1976.) Z ustavo SFRJ iz leta 1974 je postala energetika dejavnost posebnega družbenega pomena, zato je v Družbenem planu Jugoslavije za leta 1976 do 1980 ohranila položaj prioritetne gospodarske panoge z rastocim deležem v strukturi industrijske proizvodnje. Plan je težišce njenega razvoja prenesel na hitrejšo izgradnjo termoelektrarn in maksimalno izrabo domacih virov.1116 Snovalci republiškega srednjerocnega plana so morali poleg izhodišc zveznega plana upoštevati tudi energetske bilance, ki so kazale, da Slovenija svojih potreb ne more kriti iz lastnih virov, temvec mora manjkajoco energijo nabaviti iz drugih republik ali iz tujine.1117 Te bilance so tudi pokazale, da je v naši republiki od vodnih sil izkorišcena le polovica »izkoristljivega hidropotenciala«, da je pretvorba energije, zlasti elektricne, povezana z velikimi izgubami energije in da je po posameznih gospodarskih sektorjih racionalna poraba energije še vedno zelo slaba.1118 Po Družbenem planu SRS 1976-1980 je energetika spadala v prvi razvojni steber, ki je hkrati predstavljal nujen pogoj in generator hitrej1115 ARS, AS 1264, šk. 26, Porocilo k »Energetski bilanci za leto 1975« in k »Informaciji o pripravah in izgradnji energetskih objektov«, 19.5.1975. 1116 UL SFRJ, št. 492/33, 23.7.1976, Družbeni plan Jugoslavije za dobo od leta 1976 do leta 1980. 1117 Leta 1975 so v Sloveniji iz lastnih energetskih virov pokrili le okoli 60 odstotkov potreb po energiji. 1118 ARS, AS 1264, šk. 99, Selbaher Henrik, Prikaz stanja racionalne porabe energije v SR Sloveniji, 1976. Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 261 šega gospodarskega napredovanja republike. Do leta 1978 naj bi Slovenija vložila znaten del predvidenih celotnih investicijskih sredstev v gradnjo elektroenergetskih zmogljivosti - tudi v drugih republikah - ter v posodobitve proizvodnje v najrentabilnejših premogovnikih. V skladu z rastjo porabe naj bi se vecal tudi delež uvožene energije iz drugih republik. Cene energetskih virov pa naj bi se zacele oblikovati tako, da bodo pokrivale vsaj stroške tekoce proizvodnje oziroma enostavne reprodukcije.1119 V drugi polovici sedemdesetih let je bil energetiki namenjen najvecji kos investicijske pogace. Poleg tega so bili leta 1977 sprejeti ukrepi za racionalno pridobivanje, pretvarjanje, transport in porabo energije ter za intenzivnejše raziskovanje nahajališc premoga in vodnih virov.1120 Naslednje leto pa je zakon o energetskem gospodarstvu predvidel obvezno povezovanje proizvajalcev in porabnikov energetskih virov v samoupravne interesne skupnosti z namenom, da prisili proizvajalce in porabnike k dogovornemu reševanju problemov energetske oskrbe in na ta nacin poudari družbeni interes za racionalno pridobivanje, pretvarjanje in porabo energetskih virov. Vsa ta prizadevanja pa niso prinesla pricakovanih rezultatov, saj se je stanje v slovenskem energetskem gospodarstvu še poslabšalo. Do leta 1979 se je energetska odvisnost povecala na 58 odstotkov, nacrtovana odvisnost pa je bila 51,6 odstotkov. Po strokovnih ocenah je do tega prišlo zaradi omejitev pri financiranju raziskav lastnih energetskih virov, prehitre rasti porabe primarne energije, nezadostnih ukrepov za smotrnejšo porabo in ukrepov za preusmerjanje na povecanje porabe domacih virov ter prepocasnega reševanja problema slabe reprodukcijske sposobnosti panoge in njenih podjetij, zaradi katere v letih 1976 do 1979 vecji del energetskih dejavnosti ni pokrival stroškov enostavne reprodukcije oziroma tekoce proizvodnje. Poseben problem so predstavljala elektroenergetska podjetja, ki so skušala težave reševati s povecevanjem cene energije, kar je vse bolj nacenjalo konkurencno sposobnost intenzivnih porabnikov elektricne energije, kot so bila podjetja crne in barvaste metalurgije, cementna industrija, del kemicne industrije. 1121 Gospodarska kriza je zahtevala nov razmislek o nacinu reševanja energetskih problemov v državi in še posebej v republiki, ki je z ustavo leta 1974 dobila vec »odgovornosti« pri urejanju elektroenergetskega gospodarstva in premogovništva. Stališca, oblikovana v Sloveniji leta 1980, so poudarila troje. Prvic, da bo potrebno v vecji meri upoštevati odvisnost stopnje rasti proizvodnje vseh energetskih virov od stopnje rasti možne porabe te energije ter zato nameniti vecjo skrb varcevanju zlasti uvožene energije. Drugic, da na dohodkovnem podrocju v naslednjem 1119 UL SRS, št. 947/20, 10.8.1976, Družbeni plan Socialisticne republike Slovenije za obdobje od leta 1976-1980. 1120 ARS, AS 1264, šk. 99. 1121 ARS, AS 1264, šk. 66, Ocena stanja v energetskem gospodarstvu 1976-1980, junij 1979. 262 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji srednjerocnem obdobju ne bi smeli vec nadaljevati z negativnimi trendi, temvec napraviti kakovosten zasuk, ki bo omogocil bolj realne cene energentov ter zagotovil vecje združevanje sredstev za gradnjo novih elektrarn in elektricnega omrežja. Pri tem je Republiški svet za energetiko SR Slovenije nasprotoval prizadevanjem, da bi se to združevanje uredilo z obveznim dogovorom na ravni federacije. Vztrajal je, da se mora odlocanje o tem prepustiti dogovorom med posameznimi republikami. Tretji poudarek v sprejetih stališcih je zahteval prenos razvojnega težišca iz konvencionalnih energetskih virov na jedrskega.1122 Pri oblikovanju Družbenega plana Jugoslavije 1981-1985 zvezni nacrtovalci niso upoštevali slovenskih predlogov. Na energetskem podrocju so nadaljevali razvojno politiko iz preteklega desetletja, ki je temeljila na hitrejšem in vecjem izkorišcanju domacih energetskih virov ter povecanih naložbah v gradnjo hidroelektrarn, premogovništvo, proizvodnjo jedrskih surovin, v povecanje zmogljivosti omrežja za prenos in transformacijo elektricne energije. Zvezni plan je predvidel tudi združevanje sredstev za skupno graditev najpotrebnejših energetskih objektov.1123 Družbeni plan SRS 1981-1985 je poudaril druga razvojna izhodišca. Kljucni nalogi sta bili zagotavljanje zadostnih energetskih virov, zaostritev varcevanja z energijo in s tem zmanjšanje povprecne letne porabe izkorišcene energije. Ta naj bi znašala 3,9 odstotkov na leto. Za uresnicitev prve je predvidel vecje in boljše izkorišcanje lastnih virov, povecano nabavo in zakup energije v drugih republikah, pospešitev priprav za gradnjo hidroelektrarn na Soci, Savi in Muri ter jedrske elektrarne v Prevlaki. Za uresnicitev druge naloge pa racionalnejše pridobivanje, pretvarjanje, transport in porabo energije, usmeritev v proizvodnjo, ki potrebuje manj energije, ter pospešeno izvajanje geoloških raziskav. Med prioritetnimi nalogami tega srednjerocnega nacrta je bila tudi ustreznejša politika cen, ki bi, poleg pokrivanja stroškov proizvodnje, zagotovila tudi del pokrivanja stroškov izgradnje.1124 Tako kot v celotnem gospodarstvu so se morali tudi v energetiki v prvi polovici osemdesetih let sprijazniti z vedno bolj zaostrenimi razmerami. Zaradi stabilizacijskih ukrepov (zamrznitev cen) in z njimi povezanega velikega zmanjšanja razpoložljivih financnih sredstev, visoke stopnje inflacije, težav pri zagotavljanju deviz za uvoz opreme, pomanjkanja domacih materialov in opreme, visokih obrestnih mer in majhne kreditne sposobnosti dobaviteljev, je prišlo do zastoja na podrocju investicij, do vedno vecjih težav pri oskrbi z energijo in s tekoco likvidnostjo. Energetska podjetja so se povzpela na sam vrh seznama najvecjih izgubarjev. 1122 ARS, AS 1266, šk. 2, Mnenja in predlogi k nekaterim temeljnim vprašanjem nadaljnjega razvoja energetike v naši državi, 1.7.1980. 1123 UL SFRJ, št. 17/152, 20.3.1981, Družbeni plan Jugoslavije za obdobje 1981-1985. 1124 UL SRS, št. 12/729, 21.4.1980, Družbeni plan Socialisticne republike Slovenije za obdobje 1981-1985. Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 263 Analize, napravljene leta 1985, so pokazale, da je bila v Sloveniji razpoložljiva primarna energija za 0,3 odstotka manjša kot leta 1984 in da se je za 4,1 odstotek zmanjšala energetska odvisnost. Poraba skupne izkorišcene energije se je dvignila za 1 odstotek, pri cemer pa je bilo zaskrbljujoce, da se je v vecjem obsegu kot dotlej nadaljevalo »prestrukturiranje porabe« v korist elektrike. 1125 Zadnji srednjerocni plan Jugoslavije je bil glede na poglabljajoco gospodarsko in politicno krizo v državi zastavljen zelo ambiciozno. Težišce razvoja energetike je bilo na bistveno povecani proizvodnji in oplemenitenju premoga in na povecanju investicij v energetiko (dosegle naj bi 15 odstotkov gospodarskih in 35 odstotkov vseh industrijskih investicij), kar bi pospešilo gradnjo novih hidro, termo in tudi jedrskih elektrarn. Plan je namenil vecjo pozornost politiki cen, ki bi morala biti naravnana v odpravo nesorazmerja pri ceni energentov. Med najbolj spornimi cilji plana je bila povecana centralizacija tudi na energetskem podrocju, ki je vodila k vzpostavitvi enotnega energetskega sistema države, v katerem bi »skupaj« in na enem mestu nacrtovali razvoj energetskih zmogljivosti ter sprejemali merila za delitev ustvarjene dohodka.1126 Družbeni plan SRS za leta 1986-1990 je nadaljeval razvojno politiko republike iz preteklih let. Energetska politika je še naprej temeljila na zagotavljanju sredstev za raziskovanje nahajališc domacih energetskih virov, na vecjem varcevanju in racionalnejšem gospodarjenju z njimi, zmanjšanju deleža uvožene energije, preusmerjanju industrijske in druge proizvodnje na proizvodnjo z manjšo porabo energije na enoto proizvoda in na nadaljevanju sovlaganja v energetske zmogljivosti v drugih republikah. Predvidel je velik delež od skupnih gospodarskih investicij za naložbe v energetiko, ter zmanjšanje povprecne porabe energije na 2,4 odstotka letno, kar je bilo pocasneje od rasti družbenega proizvoda.1127 Smele zamisli o racionalnejši porabi energije in pospešeni gradnji novih zmogljivosti so se že leta 1986 pokazale za neuresnicljive. Denarja za vecje naložbe ni bilo vec mogoce zbrati, cene elektrike so bile tako nizke, da niso pokrivale niti stroškov enostavne reprodukcije, in so kot take dajale »potuho« energetski potratnosti. Tretjo oviro je predstavljalo razpadanje enotnega jugoslovanskega energetskega sistema na devet vedno bolj neodvisnih in zaprtih podsistemov. Leta 1987 se je z nezaupnico razvojnemu nacrtu energetike ter zavrnitvijo Strategije dolgorocnega razvoja energetike Jugoslavije v Sloveniji zacel pripravljati prostor za uveljavitev nove, bolj narodnogospodarsko usmerjene energetske politike. Na problemski konferenci, ki jo je aprila pripravilo vodstvo slovenske SZDL, so ugotovili, da je treba koncati s razvojno politiko neprestanega 1125 ARS, 1264, šk. 280, Porocilo o izvajanju energetske bilance v SR Sloveniji za leto 1985. 1126 UL SFRJ, št. 75/967, 31.12.1985, Družbeni plan Jugoslavije za obdobje 1986-1990. 1127 UL SRS, št.2/167, 31.1.1986, Družbeni plan Socialisticne republike Slovenije za obdobje 1986-1990. 264 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji pospeševanja vecje proizvodnje premoga in elektrike, saj ne daje pravih rezultatov. Glavnega krivca so videli v prizadevanjih jugoslovanskih nacrtovalcev, ki so pri izbiranju meril razvoja v energetiki vztrajali na rasti energetske porabe, namesto da bi tako, kot v razvitih državah, postalo merilo razvoja zmanjšanje porabe energije na enoto proizvoda. Zaradi take politike je lahko industrija, ki je ustvarila le tretjino družbenega proizvoda, porabila vec kot polovico vse razpoložljive energije. In namesto, da bi po prvem naftnem šoku presekali z energetsko razsipnostjo in umazanimi tehnologijami, so še naprej, nedovzetni za opozorila, vztrajali na ekstenzivnem razvoju energetike, saj je bilo med petnajstimi najvecjimi naložbami v državi kar devet iz energetike. »Ce bomo še naprej tako veliko vlagali v energetiko,« so opozarjali strokovnjaki na tej konferenci, potem »bo zmanjkalo sredstev za razvoj drugih podrocij.« Na tej konferenci so med tremi razvojnimi možnostmi podprli mehko ali nicelno varianto, ki je predvidevala, da bodo po letu 1995 v Sloveniji prenehali s povecevanjem energetske porabe ob hkratnem povecanju družbenega proizvoda.1128 Septembra 1987 je bil Republiški svet za energetiko zelo kriticen do programa Strategije dolgorocnega razvoja energetike Jugoslavije. V svoji oceni je zavrnil prevec »avtarkicno« usmeritev na domace nekakovostne energetske vire (kot je bil premog) ter predlagan prenos pristojnosti za urejanje zadev s podrocja energetike na federacijo. Opozoril je na nerealno planiranje letnega porasta proizvodnje in porabe energije in na zapostavljanje ekoloških problemov ter ukrepov za racionalizacijo, nadomestitev in varcevanje z energijo.1129 V tem casu je Slovenija še kazala pripravljenost za oblikovanje »modela« medrepubliškega prelivanja naložbenih sredstev, ki bi zagotavljal »ekonomsko valorizacijo pravic republik do naravne rente na svojem obmocju, pa tudi realno vrednotenje in ohranjanje vrednosti investicijskega vložka in pravico do samoupravljanja investitorja v skladu z njegovim naložbenim deležem medrepubliške dobave energije.« 1130 Nove projekcije proizvodnje in porabe energije, ki so bile izdelane leta 1988, so pokazale, da so zaloge energetskih virov, zlasti premoga in uranovega oksida v Sloveniji vse manjše1131 in da bo zato treba popraviti usmeritev iz dolgorocnega plana. Sprejeti je bilo treba novo strategijo razvoja energetike, ki bo zagotovila 1128 Konec idealov o tonah in megavatih, Gospodarski vestnik, 17.4.1987, str. 8 1129 ARS, AS 1266, šk. 14, Mnenja in predlogi republiškega družbenega sveta za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko ob obravnavi Temeljnih vprašanj uresnicevanja strategije dolgorocnega razvoja energetike Jugoslavije, 28.9.1987. 1130 ARS, AS 223, šk. 5568, Nekatera odprta vprašanja delovanja in razvoja velikih tehnicno-tehnoloških sistemov, 29.9.1987. 1131 Raziskave so pokazale, da bo v Sloveniji po 30 letih zmanjkalo rjavega premoga in da bodo zaloge uranovega oksida v Žirovskem vrhu zadostovale za 20 letno obratovanje jedrske elektrarne; Z ognjem moramo varcevati, Gospodarski vestnik, 7.8.1987, str. 9. Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 265 zanesljivo oskrbo s kvalitetno energijo ob optimalno najcenejši proizvodnji in nabavi, ter še bolj smotrni porabi energije in hitrejšem preusmerjanju gospodarstva v proizvodnjo z manjšo koncno porabo energije na enoto družbenega proizvoda. Nova usmeritev je predpostavljala spremenjeno dinamiko in strukturo graditve energetskih objektov, zmanjševanje obremenjenosti okolja z izgradnjo cistilnih naprav, uporabo ekološko sprejemljivih goriv in spremembo strukture porabe energije v prid kakovostnejših goriv. Predvidela je še pokrivanje energetskega primanjkljaja z nakupi in sovlaganji v drugih republikah po ekonomskih kriterijih in povecanje zanesljivosti oskrbe z energijo s povezovanjem v jugoslovanske in mednarodne energetske sisteme. Naslednje leto je slovenska politika skupaj z energetskim gospodarstvom nadaljevala s snovanjem novih temeljev dolgorocnega razvoja energetike v letih 1986-2000. Pri tem je namenila posebno pozornost uvajanju tržnih odnosov, kar je predpostavljalo uveljavitev ekonomsko bolj ustreznih cen energentov ter vecjo povezanost z drugimi energetskimi gospodarstvi v Evropi. Oboje naj bi zagotovilo postopno izlocanje stroškovno predragih, energetsko intenzivnih in za okolje škodljivih proizvajalcev energije ter vecjo zanesljivost in kakovost oskrbe. Naslednja dva pomembna cilja dolgorocne energetske politike v Sloveniji sta postala raznovrstnost investicij v smislu projektov s kombinirano proizvodnjo elektricne in toplotne energije ter nova organiziranost energetskega gospodarstva.1132 Demosova vlada je nadaljevala z uveljavljenjem nove energetske politike. V razvojni plan za leto 1991 je zapisala, da je treba v bodoco energetsko politiko vgraditi elemente tržnosti in podjetništva, investicijsko politiko pa »koncipirati le na osnovi narodnogospodarskih koristi«, med katerimi je izpostavila ekološke, financne in razvojne. Slednje je pomenilo, da mora med naložbami v energetsko proizvodnjo ali racionalizacijo dobiti prednost tista, ki bo »na vložena sredstva dala najvecje koristi« in bo zagotavljala varcnejšo porabe energije. Izgradnja novih elektroenergetskih zmogljivosti pa je bila postavljena v drugi plan. 1133 Leta 1991 sta se panogi 111 in 112 soocali z velikimi, zlasti financnimi težavami, saj sta že v prvem polletju skupaj ustvarili 21 odstotkov vseh izgub. Potrošnja in poraba energije sta bili sicer nižji kot v letu 1990, zato pa se je prvic zgodilo, da so cene energentov rasle hitreje od cen drugih industrijskih proizvodov.1134 1132 »Evropa 92« in energetika v Sloveniji, Gospodarski vestnik, 13.10.1989, str. 27. 1133 ARS, AS 1279, šk. 56, Plan razvojne politike, 25.1.1991. 1134 ARS, AS 1165, šk. 2362, Poslovanje energetike v obdobju januar-junij 1991, 5.9.1991. 266 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji PRIDOBIVANJE IN ENERGETSKA PRETVORBA PREMOGA Ob koncu vojne je bilo v rudarskih knjigah vpisanih 44 premogovnikov. Najvec je bilo premogovnikov rjavega premoga, ki so bili osredotoceni v zasavskih revirjih s središcem v Trbovljah, v okolici Celja, v Šentjanžu, Kocevju, Crnomlju, v okolici Ptuja in Ljutomera. Po kakovosti in kaloricni vrednosti so bili razdeljeni na vec kategorij.1135 Glavni odjemalci tega premoga so bila industrijska podjetja in državne železnice. Lignit v Velenju, ki je predstavljal najvecje premogove rezerve, je bil predviden kot energetska podlaga za razvijanje industrije aluminija v Kidricevem in za razvoj kemicne industrije. Premogovni drobiž in prah je predstavljal glavno surovino za termoelektrarne v Trbovljah, Rajhenburgu in Velenju. Obnovitvena dela v vseh vecjih premogovnikih so se zacela avgusta 1945, tako da je do konca leta 1945 vecina premogovnikov že obratovala. Po koncanju obnovitvenih del je postala prednostna naloga nove oblasti ugotavljanje premogovnih zalog. Leta 1946 so bile opravljene prve raziskave za Zagorje, Brestanico, Hrastnik, Pecovnik in Kanižarico. Te in pa še druge raziskave nahajališc, tudi v manjših premogovnikih, ki so bile opravljene v naslednjih letih, so pokazale, da »vecjih presenecenj pri odkrivanju novih zalog premoga v Sloveniji ni pricakovati.«1136 »Vidne, verjetne in možne« rezerve crnega premoga so bile neznatne. Rezerve nahajališc rjavih premogov so presegale 200 milijonov ton; najvecje so bile v premogovnikih Trbovlje in Zagorje, kjer bi jih po dotedanjem nacinu lahko izkorišcali še najmanj 70 let. Zaloge v rudnikih Laško- Pecovnik, Zabukovca in Liboje, kjer so kopali najboljši rjavi premog, so bile že skoraj izcrpane. Po teh analizah so zaloge v Kocevju, Kanižarici in Šentjanžu sicer zadošcale še za nekaj desetletno proizvodnjo, vendar je bil to premog slabše kaloricne vrednosti. 1137 Najbolj bogata so bila nahajališca lignita v okolici Velenja, ki so jih ocenili vkljucno z možnimi kolicinami na vec kot milijardo ton.1138 V drugi polovici petdesetih let je Geološki zavod LR Slovenije opravil najvec globinskih vrtanj v okolici Velenja in v severnem delu Šaleške doline, pa tudi na obmocju Zrec in Makol, kjer so iskali nahajališca crnega premoga. Kartiranje premogovnih nahajališc je potekalo na Dolenjskem, v Slovenskem Primorju in 1135 V kategorijo A (crni premog) sta bila uvršcena premogovnika Orle in Stranice. V kategorijo B (rjavi premog) premogovniki: Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Rajhenburg, Laško, Zabukovca,Pecovnik, Liboje, Kanižarica, Ljutomersko-Ptujski premogovniki, Kocevje, Št. Janž. In v kategorijo C (lignit) rudniki: Velenje, Globoko, Otocec. 1136 ARS, AS 245, šk. 1, Letno porocilo Sveta za energetiko in ekstraktivno industrijo vlade LRS. 1137 Razvoj rudnikov v Sloveniji, Gospodarski vestnik, 7.5.1952, str. 3. 1138 Rezerve crnega premoga so bile ocenjene na 3.717.540 ton, rezerve rjavega premoga pa na 202.418.723 ton. Od tega je na premogovnika Trbovlje in Hrastnik odpadlo 2.687.900 ton oziroma 1.768.900 ton. Zaloge lignita so znašale 1.020.024.700 ton. Najvec jih je bilo v Rudniku Velenje, kjer so vidne zaloge dosegale 11.570.000 ton, verjetne 413.500.00 t in možne 557.000.000 t. - ARS, 245, šk. 21, Analiza premogovnih rezerv v premogovnikih LRS, 1950. Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 267 v Krmelju. Z geološkimi študijami in raziskavami so se v letih 1956 do 1960 do tedaj znane zaloge rjavega premoga povecale za 34 odstotkov, lignita pa za 16 odstotkov. Geološke zaloge premoga v Sloveniji leta 1960 ( v 1000 tonah) Ugotovljene zaloge Verjetne zaloge Domnevne zaloge Skupaj Crni premog 2.710 1.782 3.900 8.392 Rjavi premog 70. 472 45.090 107.716 223.278 Lignit 628.638 56.079 24.812 709.529 (Vir: ARS, 223, šk. 557, Material za perspektivni plan LRS za obdobje 1961-1965, 1.12.1960.) Raziskave, ki so potekale v prvi polovici šestdesetih let, so komercialne zaloge v slovenskih premogovnikih ocenile na 651,042.423 ton. Od tega je odpadlo na crni premog 0,67 odstotka, na rjavi 32,53 odstotka in na lignit 66,80 odstotka. Vecina rezerv rjavega premoga so ugotovili v zasavskem premogovnem bazenu. V sedemdesetih letih so raziskave v premogovnikih izvedli z ciljem, da prekategorizirajo rezerve in ugotovijo pogoje dela oziroma proizvodnje. Najvec zalog rjavega premoga so ugotovili v Zagorju (okoli 10 milijonov ton) in Senovem (okoli 800.000 ton). Za premogovnik v Laškem so izracunali, da so zaloge manjše, kot so jih napovedovali v preteklih letih. V Hrastniku pa novih zalog niso odkrili. 1139 Do leta 1983 je Geološki zavod opravil raziskave v Kotredežu, Trbovljah, Hrastniku, Laškem, Senovem, Globokem, Kanižarici, Velenju, Šoštanju, na obmocju med Zagorjem in Moravcami in v severovzhodni Sloveniji (Benica, Murska šuma). Leta 1985 je bila izdelana Študija o možnosti za raziskave in odpiranje opušcenih premogovnikov. Obravnavala je 28 opušcenih premogovnikov, ki jih je razvrstila v vec skupin. V prvo so prišli premogovniki, ki naj bi jih najprej raziskali in v njih tudi obnovili proizvodnjo.1140 Zaradi pomanjkanja sredstev pa so bile raziskave že leta 1986 skorajda ustavljene. Pospešena vlaganja v panogo 112 so se zacela leta 1947. Plan zveznih investicij za to leto je predvidel sredstva za racionalizacije, rekonstrukcije, raziskovalna dela in graditev stanovanj1141 ter za uvoz razlicne opreme iz Madžarske in Italije.1142 1139 ARS, AS 1264, šk. 98, Porocilo o realiziranih raziskavah primarnih virov na podrocju energetskih sredstev v obdobju 1976 do 1980, 1978. 1140 V prvi skupini so bili premogovniki Krmelj, Ilirska Bistrica, Leše, Holmec in Otocec iz katerih bi lahko v obdobju 15 do 20 let pridobili skupaj 220.000 ton premoga. Te naj bi najprej raziskali. V drugo skupino premogovnikov, ki bi še prišli v poštev za raziskovanje in eventualno odpiranje, so prišli Pojerje, Secovlje, Vremski Britof, Orle, Štore in Šega-Makole. V njih bi bilo v 10 do 15 letih mogoce izkopati skupaj 107.000 ton premoga. - ARS, AS 1264, šk. 275, Porocilo o ugotovitvah študije o stanju in možnostih odpiranja opušcenih premogovnikov v SR Sloveniji, 7.10.1985. 1141 ARS, AS 226, šk. 20, Investicije v premogovnike Slovenije za leto 1947. 1142 ARS, AS 284, šk. 32, Plan investicijskih obvez za leto 1947. 268 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Republiški investicijski plan je namenil najvec sredstev odpiranju rudnika lignita Globoko pri Brežicah. Leta 1948 so v zveznem investicijskem planu ostali le še vsi trije zasavski rudniki rjavega premoga. Zato pa je bil republiški plan zastavljen zelo široko, saj je naložbam v rudarstvo namenil 29 odstotkov vseh industrijskih investicij, od tega najvec za rudnik Velenje, za katerega so bili že izdelani regulacijski in investicijski elaborati za zgraditev novega izvoznega jaška in naprav za zacetek delovanja nove termoelektrarne. V nacrtu je bila tudi izgradnja kemicnega kombinata za predelavo lignita in proizvodnjo plina. Leta 1950 je Planska komisija LRS izdelala program razvoja slovenskih premogovnikov v naslednjih letih.1143 Zaradi velikih zalog in »mnogovrstnih možnosti za njihovo izkorišcanje«, je bilo postavljeno težišce na izkorišcanje lignita v Velenju. Kot »perspektivna« sta bila ocenjena premogovnika v Hrastniku in Zagorju. Nadaljevanje proizvodnje v Trbovljah, Senovem in Zabukovici je bilo pogojeno s posodobitvijo separacije in z dokoncanjem še nekaterih, že zacetih naložb. V preostalih premogovnikih so bile zaloge skorajda že izcrpane, zato je program predvidel, da njihova proizvodnja ni vec utemeljena. V petdesetih letih je bilo na vec sestankih v Beogradu ugotovoljeno, da obstojece zmogljivosti ne morejo pokrivati vedno vecjih potreb industrije in domace porabe. Sklenili so, da je treba pomanjkanje premoga rešiti z vecjimi investicijskimi vlaganji in smotrnejšo porabo premoga. Za Slovenijo je bilo sprejeto, da z novimi investicijami doseže najvišjo možno proizvodnjo. Najvec sredstev je bilo predvidenih za povecanje proizvodnje v velenjskem rudniku. Pregled opravljenih investicij do leta 1960 pokaže, da je ta rudnik dobil najvec posojil iz Splošnega investicijskega sklada. Namenil jih je za izgradnjo novega izvoznega jaška in separacije z nakladalno napravo, ureditev glavnih jamskih poti, mehaniziranega transporta in zgraditev vec stanovanjskih objektov za svoje delavce. Do leta 1960 so v Trbovljah in Zagorju povecali obrate, odprli nova polja v Hrastniku, racionalizirali so proizvodnjo v Zabukovici, Senovem, Kanižarici, Kocevju, Laškem in Šentjanžu. V premogovnikih Šega in Secovlje so obnovili proizvodnjo. Z vecjimi težavami se je soocil le premogovnik v Pecovniku, ki ga je konec leta 1959 zalila voda. Na zacetku šestdesetih let so pri nacrtovanju razvoja premogovništva poudarili potrebo po graditvi novih termoelektrarn v Trbovljah in Šoštanju ter toplarn v treh najvecjih slovenskih mestih. Iskali so možnosti za posodobitev proizvodnje v tehnološko zaostalih premogovnikih. Tako kot v preteklosti, je bilo najvec sredstev namenjenih investicijam v Velenje in v zasavske premogovnike. Tako je ostalo tudi v naslednjih dveh desetletjih. Do leta 1950 je proizvodnja v slovenskih premogovnikih strmo narašcala. Ta panoga je bila ena redkih, ki je že v prvem povojnem letu presegla proizvodni 1143 ARS, AS 284, šk. 43, Rudarstvo LRS, 1950. Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 269 nacrt. Namesto pricakovane 50 odstotne, je konec leta 1945 povprecna proizvodnja dosegla 72 odstotno predvojno raven.1144 Oktobra 1946 je obseg proizvodnje predvojno raven že presegel za 22 odstotkov, tako da so do konca tega leta nakopali 2.025.710 ton premoga. Leta 1949 je proizvodnja znašala 2.702.690 ton, od cesar je bilo crnega premoga 4820 ton, rjavega 2.223.470 ton in lignita 474.400 ton. Naslednje leto je skupna proizvodnja dosegla 2.833.860 ton.1145 Leta 1953 se je prvic po vojni zgodilo, da je bila proizvodnja manjša od povpraševanja. Šele konec leta se je ta trend obrnil. V letih 1956 do 1961 so premogovniki v Sloveniji dosegli predvideno proizvodnjo. V naslednjih letih je proizvodnja narašcala, s tem pa tudi problemi. Najbolj je primanjkovalo železniških vagonov za transport in deviz za nadomestitev zastarele in dotrajane opreme in strojev. Proizvodnja trdih goriv 1950-1968 (v 1000 ton) Proizvodnja 1950 1960 1968 Skupaj 2826 4888 5604 Crni premog 7 40 11 Rjavi premog 2313 2646 2531 Lignit 506 2202 3062 (Vir: ARS, AS 1279, š. 56, Elektricna energija.) V letih 1966 do 1976 je zacelo kurilno olje vse bolj nadomešcati premog, zato se je obseg proizvodnje v premogovnikih mocno zmanjšal. Najprej se je z manjšim povpraševanjem soocil rudnik v Velenju, kjer se je proizvodnja od 3,4 milijone ton leta 1966 v naslednjem letu zmanjšala na 2,8 milijonov ton, kar je povzrocilo veliko odpušcanje rudarjev. Pri rudnikih rjavega premoga se je krizno obdobje zacelo v sedemdesetih letih, se potem z nezadržnim tempom nadaljevalo in izkop je drsel pod nivo domacih potreb. Vse do leta 1980 je na upad proizvodnje slovenskih premogovnikov dodatno vplivalo nezadostno financiranje in do leta 1985 je proizvodnja zaostajala za planskimi nacrti. Premoga je primanjkovalo povsod po državi. Leta 1983 uveden nacin za pospeševanje proizvodnje s pomocjo naftnega dinarja ni v celoti dosegel svojega namena, saj je proizvodnja zaostajala za potrebami, zato je bilo treba premog še vedno uvažati. Še najmanj odstopanj, tako pri proizvodnji, kot porabi in uvozu, je bilo pri lignitu. Do leta 1988 je proizvodnja lignita za 4 odstotke zaostajala za planirano kolicino, proizvodnja rjavega premoga pa za 14 odstotkov.1146 Tudi leta 1990 so 1144 Princic, Obnova slovenske industrije v letu 1945, str. 71. 1145 ARS, AS 226, šk. 150, Porocilo o proizvodnji za leto 1950. 1146 ARS, AS 1165, šk. 1487, Analiza izvajanja srednjerocnih planov energetike v obdobju 1986-1988. 270 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji premogovniki obratovali z znižanim obsegom. V devetih mesecih tega leta so nakopali 1032.981 ton rjavega premoga in 3.225.700 ton lignita, kar je bilo za 17,4 odstotkov oziroma za 6,8 odstotka manj kot v preteklem letu. V desetletju po koncu druge svetovne vojne so bili glavni odjemalec premoga, vecinoma lignita in drobnih vrst, termoelektrarne in druga industrijska podjetja, ki so skupaj porabila 56 odstotkov nakopanega premoga. Drugi najvecji porabnik so bile železnice, ki so dobile 23 odstotkov nakopanega premoga. Za široko porabo je ostalo 6 odstotkov premoga, ki je v tem casu predstavljal drugi pomemben vir za toplotno ogrevanje. Že v petdesetih letih je poraba premoga narašcala, kot je tudi njegov delež v energetski bilanci Slovenije. Nezadostna ponudba premoga je postajala vedno vecji problem, tako za potrebe industrije kot široke porabe. V šestdesetih letih se je zaradi vecjih potreb termoelektrarn pomanjkanje premoga še zaostrilo. Poraba trdih goriv 1955-1968 (v 1000 ton) Poraba 1955 1960 1968 Skupaj 2940 3909 5039 Crni premog 138 136 88 Rjavi premog 1761 2182 2287 Lignit 1041 1591 2646 (Vir: ARS, AS 1279, š. 56, Elektricna energija.) V letih 1968 do 1972 se je poraba premoga tako znižala, da so v republiki iz lastnih virov krili potrebe po lignitu in po rjavem premogu. Po prvi naftni krizi se je poraba premoga za široko porabo in za najvecje elektroenergetske objekte hitro povecala. Pritisk na debelejše vrste rjavega premoga je tako porasel, da potreb niso mogli pokriti iz domacih virov. Povpraševanje po drobnih vrstah premoga, ki so ga kopali predvsem v Zasavju, pa je vztrajno padalo. V osemdesetih letih se ta trend ni spremenil. Poraba lignita je bila vsako leto nekoliko višja, potrebe po rjavem premogu pa so bile vse manjše. S sprostitvijo tržnih odnosov na zacetku petdesetih let se je ekonomski položaj slovenskih premogovnikov zacel slabšati. Njihova najvecja problema sta bila nerentabilna proizvodnja in prodajne cene, ki so rasle precej pocasneje kot materialni stroški. Zaradi vedno vecjih financnih težav in pomanjkanja lastne akumulacije in zato, ker so po tehnicni opremljenosti še naprej zaostajali za povprecjem v industriji, so bili v prvi polovici šestdesetih letih deležni številnih olajšav (ukinitev rudniškega prispevka, znižanje obrestnih stopenj za kredite, povecanje izvoznega tecaja). S temi ukrepi se je ekonomski položaj Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 271 premogovnikov nekoliko popravil,1147 tako da so do leta 1971 poslovali na meji rentabilnosti.1148 Reforma ni izboljšala pogojev za njihovo rentabilno poslovanje, saj so proizvodni stroški narašcali, povpraševanje po premogu pa se je zaradi preusmeritve na mazut in nafto zmanjšalo. Manjši premogovniki so v tem casu opustili proizvodnjo. V sedemdesetih letih se je problem pokrivanja izgub zaradi negativne razlike med proizvodnimi stroški in prodajno ceno premoga še zaostril. Premogovniki v Kanižarici, Zagorju in Laškem so poslovno leto 1974 zakljucili z izgubo 14 milijonov din. Ostali premogovniki so poslovali na meji rentabilnosti. V tem letu so pri Republiškem sekretariatu za gospodarstvo ustanovili solidarnostni sklad za pokrivanje teh izgub, ki pa je le zacasno omilil slab likvidnostni položaj v posameznih podjetjih. Leta 1977 je izpad dohodka vseh slovenskih premogovnikov znašal 237 milijonov din. 1149 Naslednje leto je bil njihov financni položaj še slabši. V osemdesetih letih se je najbolj poslabšal likvidnostni položaj premogovnikov rjavega premoga, ki so izgubili nekatere bonitete, pridobljene zaradi energetske krize. V tem desetletju temeljni problem premogovnikov ni bila vec proizvodnja, temvec prodaja premoga. Zato so se zasavski premogovniki zavzemali za gradnjo nove termoelektrarne Trbovlje III in bili zelo ogorceni, ker je Slovenija prispevala znatna sredstva za gradnjo TE Ugljevik II. Leta 1990 je nova vlada predvidela, da bo v naslednjih letih z ustrezno reorganizacijo mogoce potrebne kolicine premoga proizvesti s precej manjšimi stroški. Slovenija je bila v pridobivanju crnega premoga pasivna, zato ga je uvažala iz Hrvaške (Raša). Rjavi premog je deloma izvažala, deloma uvažala iz drugih republik. Kolicine so bile v posameznih letih odvisne od domace produkcije in potreb po premogu v drugih republikah. Leta 1945 in 1946 je naša republika izvozila v Hrvaško, Srbijo in Vojvodino skoraj tretjino nakopanega premoga.1150 Leta 1951 je bilo treba zagotoviti Srbiji znatne kolicine premoga in lesa. Naslednje leto pa znaten del nakopanega premoga oddati državnim železnicam, elektrarnam in metalurškim podjetjem v drugih republikah. 1147 ARS, AS 1128, t. e. 48, Informacija o položaju rudnikov po sprejetih spremembah cen, 3.2.1964. 1148 ARS, AS 1264, šk. 4, Makroprojekt: Študija kompleksne energetike SRS, avgust 1976. 1149 ARS, AS 1264, šk. 113, Problematika slovenskih premogovnikov, 16.6.1978. 1150 Leta 1946 je Slovenija Hrvaški dobavila 14,8%, Srbiji 8,7%, Vojvodini 3,84% in Makedoniji 0,11% od skupne kolicine nakopanega premoga. 272 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Proizvodnja v LRS in izvoz rjavega premoga v druge republike v letih 1956-1959 (v 1000 ton) Leto Proizvodnja v LRS Izvoz v Hrvaško Izvoz v ostale republike 1956 2381 256 112 1957 2383 220 114 Prva polovica 1958 1158 116 52 Plan za 1959 2410 230 110 (Vir: ARS, 1136, šk. 8, Problematika plana proizvodnje rjavega premoga leta 1959.) Do leta 1985 je Slovenija iz Bosne in Hercegovine, pa tudi iz drugih republik, uvozila znatne kolicine lignita in rjavega premoga za potrebe termoelektrarn in široke porabe. Leta 1985 pa se je kolicina uvoženega premoga precej zmanjšala; uvoz rjavega premoga je bil za 62 odstotkov nižji kot leta 1984 in za 35 odstotkov manjši od predvidene kolicine. SKLEP Po osvoboditvi leta 1945 je v Jugoslaviji prevladalo prepricanje, da ima država velike in raznovrstne energetske vire. Kmalu se je pokazalo, da je to prepricanje zmotno in da bodo v tem pogledu nastopile velike težave. Po letu 1963 se je država znašla v permanentni energetski krizi, razlika med proizvodnjo in porabo energetskih virov se je samo še stopnjevala. Jugoslavija v zadnjem desetletju obstoja ni imela jasne in operativno izvedljive energijske strategije, temvec je še naprej trmasto vztrajala na politiki energetske samozadostnosti za vsako ceno. Skoraj do sredine šestdesetih let je bila za energetsko gospodarstvo Slovenije znacilna aktivna energetska bilanca. Kolicina proizvedene elektrike se je v dvanajstih letih potrojila, proizvodnja premoga pa podvojila, zato je njuna proizvodnja presegala domaco potrošnjo v takem obsegu, da so presežki, ki so jih dajali ostalim republikam, pokrivali energijo, ki so jo od tam dobivali. Energetsko krizo v sedemdesetih letih je Slovenija docakala nepripravljena in je bila do razpada države deficitarna pri vseh energetskih virih. Možnosti za izboljšanje energetskih razmer so bile zaradi gospodarske krize in premajhne akumulativnosti gospodarstva zelo omejene. Nove projekcije proizvodnje in porabe energije, ki so bile izdelane leta 1988, so pokazale, da so zaloge energetskih virov, zlasti premoga in uranovega oksida v Sloveniji vse manjše in da bo zato treba popraviti usmeritev iz dolgorocnih planov. Nova usmeritev je predpostavljala spremenjeno dinamiko in strukturo graditve energetskih objektov, zmanjševanje obremenjenosti okolja z izgradnjo cistilnih naprav, uporabo ekološko sprejemljivih goriv in spremembo strukture porabe energije v prid kakovostnejših goriv. Sredi šestdesetih let sta Princic: Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945-1991 273 zaceli v Sloveniji proizvodnja in poraba premoga upadati. Po prvi naftni krizi je poraba premoga zopet zacela hitro narašcati, izkop v slovenskih premogovnikih pa je, predvsem zaradi nerentabilnega poslovanja, ostal pod ravnijo domacih potreb vse do razpada jugoslovanske države. 274 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Lorencic: Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji 275 Aleksander Lorencic RAZVOJ NAFTNOPLINSKEGA GOSPODARSTVA V SLOVENIJI POLOŽAJ ENERGETSKEGA GOSPODARSTVA NA ZACETKU DEVETDESETIH LET MINULEGA STOLETJA Slovenija ne proizvaja surove nafte in plina, saj vse potrebne kolicine v celoti uvaža. Proizvodnja v Sloveniji (severovzhodni), kjer je do leta 2000 obratovala rafinerija (Lendava), je simbolicna. Proizvajamo le metanol iz uvoženega zemeljskega plina, za Slovenijo pa sta pomembna dva naftovoda. Raziskave in pridobivanje surove nafte imajo sicer v Sloveniji vec desetletno tradicijo, a so se naftovodi uspešno razvijali predvsem do leta 1963, ko je bil ukinjen zvezni sklad za raziskave za pridobivanje nafte in plina. Slovensko tržišce tekocih goriv in zemeljskega plina je relativno majhno, je pa ena od znacilnosti slovenskega tržišca tekocih goriv dovolj veliko število sodobnih in ekološko osvešcenih bencinskih servisov. 276 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Kakovostna prenova slovenskega gospodarstva je bila leta 1990 eno od osrednjih podrocij v strategiji razvoja Slovenije. S konkurencnim usposabljanjem slovenskega gospodarstva in njegovo razvojno prenovo je bilo tesno povezano tudi reševanje problemov na podrocju energetike in onesneževanja okolja.1151 Že junija leta 1990 je vlada sklenila, da bo država pri energetiki na poslovni ravni obvladovala interese preko javnega podjetja za oskrbo Slovenije z energijo, to pa bo opravljalo le tiste dejavnosti, ki jih je treba obvladovati neposredno (vodenje sistema, nabave in prenos elektricne energije, vecje vodne elektrarne) oziroma posredno (distribucija, transport plina in drugo), sicer pa naj bi javno podjetje vplivalo na energetsko gospodarstvo z naložbami in upravljalskimi pravicami na podlagi kapitalskega deleža. Predvideno je bilo, da bodo za znatni del dejavnosti energetskega sektorja ustvarjene takšne razmere gospodarjenja, da bodo naložbe osnovane na realnem interesu. Vlada je še ocenila, da bosta zaradi stanja potrebni zacasno subvencioniranje proizvodnje premoga in prilagoditveno subvencioniranje nekaterih vrst porabnikov (gospodinjstva, delno tudi veliki odjemalci). Jasno je bilo, kot je ugotavljala vlada, da se slovensko gospodarstvo brez ustrezno razvite gospodarske infrastrukture ne more ucinkovito vkljucevati v razvojne procese Evrope 92.1152 V elektrogospodarstvo in premogovništvo (EGP) je bil prenesen del problemov ostalega gospodarstva, tudi s podcenjeno energijo. Od lastnih slabosti se je v EGP nakopicila kar tretjina vseh izgub v gospodarstvu. Primanjkljaj je jeseni leta 1990 znašal približno 200 milijonov nemških mark oziroma 1400 milijonov dinarjev. Vlada je uvajala potrebne spremembe postopno in je v mejah svojih pristojnosti ter odgovornosti blažila najhujše vzporedne probleme - med drugim tudi s preprecevanjem stecajev. V tem casu je bil ustavljen oziroma je prenehal obratovati rudnik urana Žirovski vrh, in sicer zaradi izjemno visoke razlike med lastnimi proizvodnimi stroški in realno tržno vrednostjo. Tudi sicer so premogovniki v tem casu obratovali z znižanim obsegom, ker so se zmanjšale potrebe po premogu. Kot je predvidevala vlada jeseni leta 1990, naj bi bilo v nadaljnjih letih možno izkoristiti dotedanje premogovnike in proizvajati potrebne kolicine premoga z manjšimi stroški kot do tedaj – delno na osnovi reorganizacije, in to posebej v rudnikih rjavega premoga.1153 Z odlokom o ustanovitvi javnih podjetij leta 1990 se je pricelo prilagajanje elektrogospodarstva, predvsem z željo, da bi bilo slednje bolj usmerjeno k zadovoljevanju realnih potreb prebivalcev in gospodarstva kot v ekstenzivno rast. Zmanjševanje in ustalitev porabe elektricne 1151 ARS, AS 223, šk. 4872, 29. seja IS, Ocena stanja v gospodarstvu Republike Slovenije s predlogi ukrepov za ureditev razmer na posameznih podrocjih, 24. 10. 1990, str. 13. 1152 ARS, AS 223, šk. 4872, 8. seja IS SRS, Programske usmeritve IS SRS, 26.6. 1990, str. 19-20. 1153 ARS, AS 223, šk. 4872, 29. seja IS, Ocena stanja v gospodarstvu Republike Slovenije s predlogi ukrepov za ureditev razmer na posameznih podrocjih, 24. 10. 1990, str. 13. Lorencic: Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji 277 energije je posebno pri velikih porabnikih omogocalo investicijski predah, kjer se je dala prednost naložbam za manjše onesnaževanje. Vlada je prav tako umikala nekatere nacrtovane naložbe v elektrarne in je s tem zmanjševala zahteve po naložbenih sredstvih za energetiko. Jeseni leta 1990 si je zadala cilj, da do konca istega leta izbere takšne lastninske in upravne ureditve, ki bi dopušcale cim vec podjetnosti in inovativnosti ter hkrati zagotavljale zanesljivo oskrbo z vsemi oblikami energije.1154 V dokumentu Razvojna politika Slovenije na zacetku 90. let je bila opredeljena tudi strategija v elektrogospodarstvu. Gospodarska strategija v energetiki naj bi v tem casu upoštevala realno gospodarsko in družbeno ucinkovitost porabljene energije in možnosti ter omejitve za iskanje najugodnejših razmerij med energetiko in preostalim gospodarstvom, se pravi na tržnih odnosih.1155 Proizvodnja elektricne energije v elektroenergetskem sistemu Republike Slovenije je v prvih devetih mesecih leta 1990 znašala 6. 829 GWh, kar je bilo 0,1 odstotka manj kot v enakem obdobju leta 1989. V prvih devetih mesecih leta 1990 smo nakopali 1.032.981 ton rjavega premoga, kar je bilo za dobrih 17 odstotkov manj kot leto poprej, poveceval pa se je delež nakopanega lignita. Elektrogospodarstvo in premogovništvo sta imela v prvih devetih mesecih leta 1990 za 2.584 milijonov dinarjev nekrite izgube, zato je bila tudi likvidnostna situacija omenjenih panogah slaba. V dejavnostih proizvodnje prometa in prometa z naftnimi derivati in zemeljskim plinom pa ni bilo izgub pri poslovanju.1156 Iz porocila o izvajanju energetske bilance Slovenije za leto 1991 je razvidno, da smo v letu 1991 porabili 5,2 odstotka manj energije kot leta 1990, od tega v industriji 10,3 odstotka manj energije (znižanje industrijske proizvodnje), v prometu 8 odstotkov manj (slaba turisticna sezona, padec prometne dejavnosti), ostala poraba pa je bila za 4 odstotke vecja. Energetska odvisnost Slovenije v letu 1991 je bila za 18,5 odstotka vecja kot leta 1990. Uporabniki so porabili v letu 1991 9.242 GWh elektricne energije (6,6 odstotka manj kot v letu 1990), 3.930 tisoc ton lignita (13,3 odstotka manj kot v letu 1990), 1.457 tisoc ton rjavega premoga (6,7 odstotka manj kot v letu 1990), 15,5 tisoc ton antracita (50,3 odstotka manj kot v letu 1990), 0,6 tisoc ton crnega premoga, kar je pomenilo enako kot leto poprej, 55 tisoc koksa (20,5 odstotka manj kot v letu 1990), 837 milijonov Sm3 zemeljskega plina oziroma 5 odstotkov manj kot leta 1990, 2.077 tisoc ton naftnih derivatov (6 odstotkov vec kot v letu 1990), 8.594 TJ daljinske toplote (15,3 odstotka vec kot leta 1990 in 11.415 TJ lesa in lesnih odpadkov. 1157 V letu 1992 je bila poraba koncne energije v Sloveniji za 3,6 odstotka manjša kot v letu 1991, v industriji za 12 odstotkov, povecala pa se je v prometu za približno 1154 Prav tam, str. 14. 1155 Razvojna politika Slovenije na zacetku 90. Let, str. 15. 1156 Ocena gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji v letu 1990, str. 27. 1157 Ocena gospodarskega in socialnega razvoja Slovenije v letih 1991 in 1992 (Majska analiza), str. 17. 278 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji 4 odstotke in ostala poraba za 1,6 odstotka. proizvodnja v hidroelektrarnah je bila v letu 1992 nižja za 5,8 odstotka, v termoelektrarnah pa je bila višja za 0,1 odstotka. Za elektroenergetska podjetja je bil glavni problem poslovanje z izgubo, po principu zbirne bilance so znašale izgube elektroenergetskega sistema v letu 1992 41,6 milijarde SIT, po principu konsolidiranega prikaza pa 21,5 milijarde SIT. V letu 1992 je bilo vec kot 50 odstotkov proracunskih sredstev za energetsko infrastrukturo namenjeno racionalni rabi energije (male hidrocentrale), približno tretjina pa ekološki sanaciji in zapiranju rudnikov. V smislu prestrukturiranja energetskega sistema je bil naravnan tudi proracun za leto 1993. Tretjina sredstev za investicije v energetiko je bila namenjena ekološki sanaciji, cetrtina za ekološke ciste vire (HE Vrhovo in male hidrocentrale), ostala sredstva pa so bila namenjena investicijskemu vzdrževanju, rekonstrukcijam in zapiranju rudnikov. V tem obdobju je zacela obratovati hidroelektrarna Golica, prav tako pa je aprila leta 1993 Evropska banka za obnovo in razvoj Dravskim elektrarnam Maribor odobrila posojila za obnovo v višini 142,6 milijona nemških mark. Investiranje v energetsko infrastrukturo se je financiralo tudi s povecanjem cene elektricne energije.1158 Energetska bilanca za leto 1994 je predvidevala 4,9-odstotno letno rast skupne proizvodnje elektrike. Prišlo je do obcutnega povecanja hidroenergije in jedrske energije, zmanjšala pa se je proizvodnja termo energije.1159 V letu 1995 se je glede na leto poprej precej zmanjšala proizvodnja rjavega premoga. Medtem ko se je pridobivanje rjavega premoga zaradi zacetka zapiranja rudnikov Zagorje, Senovo in Kanižarica kot tudi zaradi zmanjšanja povpraševanja, zmanjševalo, proizvodnja lignita pa se je povecevala. Razlogi za to so bili v dejstvu, da se je pri proizvodnji lignita dosegalo solidno produktivnost in konkurencnost. Po drugi strani pa je bila na cetrtem bloku šoštanjske termoelektrarne, kjer so za gorivo uporabljali velenjski lignit, uspešno dokoncana izgradnja odžvepljevalne naprave in prvi preizkusi so pokazali, da je odlicno opravljala svojo funkcijo.1160 Proizvodnja premoga se je zmanjšala tudi v letu 1996. Po le majhnem znižanju proizvodnje elektricne energije v letu 1995 je tudi v letu 1996 prišlo do znižanja. Slednje je bilo v vecji meri posledica daljšega in temeljitejšega rednega letnega remonta JE Krško (zmanjšanje proizvodnje za 11 odstotkov).1161 1158 Gospodarska gibanja v Sloveniji leta 1993 in perspektive do leta 1997 (Pomladansko porocilo), str. 16. 1159 Analiza gospodarskih gibanj v Sloveniji v letu 1994 s projekcijo razvoja v letu 1995 (Jesensko porocilo), str. 11. 1160 Analiza gospodarskih gibanj v Sloveniji v letu 1995 s projekcijo razvoja v letu 1996 (Jesensko porocilo), str. 6-7. 1161 Analiza gospodarskih gibanj v Sloveniji leta 1996 s ciljno projekcijo razvoja do leta 2000 (Pomladansko porocilo), str. 18-19. Lorencic: Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji 279 RAZVOJ NAFTNO-PLINSKEGA GOSPODARSTVA V SLOVENIJI Za boljše razumevanje je smiselno opredeliti pojem naftno-plinskega gospodarstva in goriva, ki ju štejemo v to podrocje. Med tekoca goriva po navadi strokovnjaki uvršcajo utekocinjeni naftni plin, motorni bencin, aviobencin, letalski petrolej, petrolej za motorje, petrolej za peci, dizelsko gorivo, kurilno olje ekstra lahko, kurilno olje srednje, biodizel, bioetanol, metanol in utekocinjen vodik. Plinasta goriva, do katerih se mora Slovenija po mnenju stroke posebej dolgorocno razvojno opredeliti, pa so zemeljski plin, komprimiran zemeljski plin in utekocinjen zemeljski plin.1162 Po podatkih se je izkorišcanje nafte v Sloveniji pricelo leta 1940, ko so pri Petišovcih pri Lendavi odkrili zaloge nafte. Tudi edino doslej odkrito nahajališce zemeljskega plina v Sloveniji se nahaja pri Lendavi. Plinifikacija Slovenije se je torej zacela v sedemdesetih letih minulega stoletja. Novoodkrita nahajališca zemeljskega plina v Sovjetski zvezi in v Alžiriji ter narašcajoce potrebe po energiji ob gospodarskem razcvetu Evrope so aktualizirale zemeljski plin kot ekonomicen in prakticen vir energije. Z novozgrajenimi plinovodi v Avstriji in Italiji so postala uresnicljiva tudi razmišljanja o možnostih dobave zemeljskega plina v Slovenijo, saj Slovenija lastnih zalog plina nima. S prikljucitvijo plinovoda na plinovode sosednjih držav v Avstriji in Italiji je plinovodni sistem postal tudi integralni del evropskega plinovodnega omrežja. Leta 1974 je bilo z namenom realizacije »programa gazifikacije v Sloveniji« ustanovljeno podjetje Petrol Zemeljski plin. Po treh letih intenzivnih priprav se je zacela gradnja hrbtenice magistralnega plinovodnega omrežja, ki je bila razdeljena v tri faze, in sicer na: 1. Ceršak – Rogatec – Vodice – Ljubljana; 2. Vodice – Jesenice in 3. Ljubljana – Nova Gorica – Anhovo. Leta 1978 je po novozgrajenem plinovodu stekel transport ruskega zemeljskega plina za Hrvaško, prve kubicne metre plina pa sta v Sloveniji zacela uporabljati Tovarna lesovine in lepenke Ceršak ter Sladkogorska s Sladkega Vrha.1163 Do leta 1980 je bilo zgrajenih 630 km pretežno magistralnih plinovodov, postavljen je bil dispecerski center v Ljubljani in vzdrževalna centra v Ljubljani in v Mariboru. Plinovodno omrežje se je zatem še dograjevalo, do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja sta bila položena tudi magistralni plinovod do Novega mesta in regionalni do Radec. Danes je v Sloveniji skupna dolžina plinovodnega omrežja, ki se nenehno dograjuje, že preko 1000 km. Pri gradnji plinovodnega omrežja so bile že od samega zacetka upoštevane vse okoljevarstvene zahteve za cim manjše posege in vplive na okolje. Na celotni trasi gradnje se po koncanih 1162 Pripombe Slovenskega nacionalnega naftnega komiteja pri Svetovnem naftnem svetu (SNNKWPC) na predlog »Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije«. 1163 Plinovodi. Dostopno na: http://www.plinovodi.si/o-druzbi/zgodovina/, (15. 12. 2012). 280 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji gradbenih delih vzpostavi prvotno stanje zemljišca, tako da samo znacilne oznacevalne table in merilno-regulacijske postaje na površju zemljišca pricajo, da se pod nedotaknjenim površjem vrstijo kilometri plinovodnih cevi.1164 V dokumentu Razvojna politika Slovenije na zacetku 90. let je poleg strategije v elektrogospodarstvu, v premogovništvu in uranovi rudi opredeljena tudi strategija za naftno in plinsko gospodarstvo. Kot je razvidno iz dokumentov, naj bi naftni derivati zacasno nadomešcali domace premoge v široki potrošnji in delno tudi v industriji. Za izboljšanje oskrbe dela Slovenije z naftnimi derivati je bila ponujena 1. faza posodobitve rafinerije Lendava, in sicer za proizvodnjo kakovostnega bencina (tudi neosvincenega), s katero bi se obcutno zmanjšala kolicina odpadnih snovi. Po rekonstrukciji, takšen je bil cilj, bi podjetje Nafta Lendava lahko uspešno nastopalo kot ponudnik kakovostnih derivatov v Avstriji in na Madžarskem. Zaradi nadomestitve z zemeljskim plinom v industriji in tudi v široki potrošnji se je pricakovalo tudi znižanje porabe mazuta in lahkega kurilnega olja.1165 Iz omenjenega dokumenta je prav tako razvidno, da je tedanja slovenska vlada nacrtovala zgostitev razdeljevalno plinskega omrežja. Prav tako je predvidevala, da bo zemeljski plin, glede na to, da minimalno obremenjuje okolje, in ker so sanacijski posegi enostavnejši, nadomestilo za domaci premog in tekoce gorivo. Slovenija si je vecino zemeljskega plina zagotavljala z dolgorocno pogodbo s SZ, ki se je obnavljala vsakih pet let. Ker je zaradi gospodarskih in politicnih težav v SZ dobava postajala vedno manj zanesljiva, je vlada leta 1990 zaradi zanesljivosti in neodvisnosti oskrbe predvidela nov vir, in sicer plin, ki bi vstopal v Slovenijo po zahodnem kraku. Povezava slovenskega plinovodnega sistema z italijanskim naj bi bila predvidoma zgrajena do konca leta 1991, za takrat se je predvidevalo, da bi bila dograjena tudi dodatna povezava slovenskega plinovodnega sistema z avstrijskim pri mejnem prehodu Vic. V istem obdobju naj bi bil prav tako zgrajen odcep magistralnega plinovoda M2 za Dolenjsko in Posavje (130 km).1166 Uvoz zemeljskega plina iz Sovjetske zveze je bil v prvih devetih mesecih leta 1990 za 13,3 odstotka nižji kot v enakem obdobju leta poprej, porabniki so ga prevzeli za 6,1 odstotka manj. Uvoz je bil manjši zaradi korišcenja zemeljskega plina iz zalog, delno pa zaradi izboljševanja likvidnostnega položaja Petrol – DO Zemeljski plin in zaradi manjšega povpraševanja pri porabnikih v gospodarstvu. V Republiki Sloveniji smo v prvih devetih mesecih leta 1990 glede na kolicine iz leta 1989, nacrpali 95 odstotkov kolicin surove nafte in 65 odstotkov kolicin zemeljskega plina. Pridobivanje zemeljskega plina je bilo vezano na proizvodnjo metanola, povpraševanje po metanolu pa se je leta 1990 zmanjšalo. Nafta Lendava še ni bila usposobljena za oddajo zemeljskega plina v plinovodno omrežje. Predelava 1164 Prav tam. 1165 Razvojna politika Slovenije na zacetku 90. Let, str. 18. 1166 Prav tam, str. 18. Lorencic: Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji 281 surove nafte v Nafti Lendava je bila vecja v prvih devetih mesecih leta 1990 za 12 odstotkov, proizvodnja bencinov za 24 odstotkov, od tega super bencina za 41 odstotkov, proizvodnja kurilnega olja za gospodinjstva za 25 odstotkov in dizelskega goriva za 5 odstotkov. Le proizvodnja srednjetežkega kurilnega olja se je zmanjšala za 39 odstotkov v primerjavi s prvimi devetimi meseci leta 1989. Celotna prodaja naftnih derivatov je bila v prvih devetih mesecih leta 1990 za 0,7 odstotka vecja kot leto poprej.1167 Kot je znano, Slovenija danes uvaža zemeljski plin iz Rusije (60 odstotkov) in Alžirije (40 odstotkov) na osnovi dolgorocnih pogodb.1168 Potem ko je leta 1992 zacel zemeljski plin pritekati še iz Alžirije, se je bistveno povecala zanesljivost oskrbe, hkrati pa je bil s tem omogocen razmah uporabe zemeljskega plina tudi v široki potrošnji. Od leta 2001 zemeljski plin priteka tudi iz tretjega vira, in sicer iz Avstrije.1169 Glavni distributer zemeljskega plina v Sloveniji je Skupina Geoplin iz Ljubljane, ki ima v upravljanju preko 930 km plinovodov razlicnih tlakov in premerov, z letno prodajo nad 1 milijardo m3 svojim 187 kupcem v Sloveniji. Geoplin je torej najvecji trgovec z zemeljskim plinom in eno kljucnih podjetij na podrocju energetike v Sloveniji z dolgoletno tradicijo. Geoplin trguje, zastopa in posreduje na trgu z zemeljskim plinom v Sloveniji in v sosednjih državah, za kar ima ustrezno licenco Javne agencije Republike Slovenije za energijo. V letih 1979–2004 smo bili v Geoplinu prica veckratnemu statusnemu preoblikovanju podjetja, širitvi plinovodnega omrežja, prikljucevanju novih odjemalcev in krepitvi zanesljivosti oskrbe z uporabo najetih skladišc in dobavi zemeljskega plina iz Alžirije (1992) ter Avstrije (2001). Leto 2004 prav tako oznacuje zacetek odpiranja trga zemeljskega plina v Sloveniji.1170 Raziskave in pridobivanje surove nafte imajo v Sloveniji vecdesetletno tradicijo. Uspešno so se razvijali do leta 1963, ko je bil ukinjen zvezni sklad za raziskave in pridobivanje nafte in plina. V severovzhodni Sloveniji, pretežno v okolici Lendave, je bilo izvrtanih okoli 200 plitkih in 10 globokih vrtin ter proizvedenih okoli 700 tisoc ton visoko kakovostne surove nafte in okoli 700 milijonov m3 zemeljskega plina. Geološka struktura podrocja ni nadpovprecno obetavna. Zato je bilo težišce raziskav in pridobivanja surove nafte okoli leta 1960 preneseno v druge jugoslovanske republike. Sedanja proizvodnja, ki še poteka in kaže tendenco upadanja, zagotavlja 400 ton surove nafte in 4 milijone Sm3 zemeljskega plina letno. V svetovnem merilu so pricakovane kolicine na lendavskem podrocju majhne. Za Slovenijo sta pomembna dva naftovoda: naftovod v Sloveniji, ki je že zgrajen, in naftovod za »kaspijsko nafto« (PEOP), za 1167 Ocena gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji v letu 1990, str. 26. 1168 Pripombe Slovenskega nacionalnega naftnega komiteja pri Svetovnem naftnem svetu (SNNKWPC) na predlog »Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije«. 1169 Plinovodi. Dostopno na: http://www.plinovodi.si/o-druzbi/zgodovina/, (15. 12. 2012). 1170 Zgodovina Geoplin, d. o. o. Dostopno na: http://www.geoplin.si/o-druzbi/zgodovina, (15. 12. 2012). 282 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji katerega obstajajo nacrti, po katerih bo preckal Slovenijo. Naftovod v Sloveniji je bil zgrajen kot del jugoslovanskega naftovoda JUNA in predan v uporabo 22. decembra leta 1979. Njegova skupna kapaciteta (podatki iz leta 2009) je 34 milijonov ton surove nafte letno. Krak za rafinerijo v Lendavi je dolg 72 km (5 km poteka po slovenskem ozemlju, 67 km pa po hrvaškem) in ima premer 12 ľ‚ kar omogoca s crpalkami zmogljivosti 300 m3 na uro, letni transport pa je 2 milijona ton.1171 Lendavsko naftno podjetje je uradno zacelo svoje delovanje 21. decembra 1945 v okviru zagrebškega Kombinata za nafto in plin z imenom „Izvori nafte - Dolnja Lendava“. Postavljena je prva rafinerija v vasi Dolina (parna destilacija) za potrebe Rdece armade. Pomembno prelomnico predstavlja leto 1981. Dne 11. februarja 1981 je namrec po jugoslovanskem naftovodu „JUNA“ v lendavsko rafinerijo pritekla prva nafta Dubay. Kljub temu je zaradi spremenjenega stališca takratnega politicnega vodstva SR Slovenije izgradnja že nabavljene nove rafinerije bila 20. marca 1981 ustavljena. Do takrat uspešno podjetje Nafta Lendava se je cez noc znašlo v težki situaciji, ker je moralo samo odplacati 45 milijonov ameriških dolarjev vredno že popolnoma dobavljeno rafinerijsko opremo, prav tako pa je moralo priceti odplacevati rezervirano kapaciteto naftovoda po pogodbeni klavzuli „prazno za polno“. Decembra leta 1985 je Smelt prodal novo lendavsko rafinerijo kitajski firmi GPW, v Lendavi pa so se pricele priprave za prevoz opreme na Kitajsko. Izguba zaradi prodaje nove rafinerije Kitajcem je znašala 26 milijonov ameriških dolarjev. Ce pa k temu po prodaji rafinerije dodamo še obresti, stroške preprojektiranja in dokupa opreme ter ostale stroške, je izguba zaradi prodaje znašala približno 36 milijonov ameriških dolarjev. Kljub temu udarcu je Nafta Lendava uspela z majhno, zastarelo rafinerijo do sredine 90. let minulega stoletja sama odplacati novo prodano rafinerijsko opremo in neizkorišcene kapacitete naftovoda. Vendar je, kot lahko preberemo pri navedbi zgodovine družbe, odplacevanje tako velikih obveznosti podjetje financno izcrpalo in ji povzrocilo najmanj 20 let zaostanka v razvoju.1172 Leta 1994 je bila Nafta Lendava z odlocbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti podržavljena. Petrol in Republika Slovenija sta z namenom sanacije Nafte Lendava novembra 1994 sklenila družbeno pogodbo o ustanovitvi družbe Nafta Lendava, d. o. o., po kateri je Petrol postal 55-odstotni, država pa 45-odstotna lastnica Nafte Lendava, d. o. o. Enovito družbo so odtlej sestavljali štirje sektorji: RPNP, Rafinerija, Petrokemija in Strojegradnja in Uprava družbe. V zacetku leta 2000 je Uprava družbe podrobneje predstavila dopolnilne ekološko naravnane dobickonosne razvojne programe in predlog, kako sanirati Nafto Lendava. Zaradi neizvedene celovite 1171 Pripombe Slovenskega nacionalnega naftnega komiteja pri Svetovnem naftnem svetu (SNNKWPC) na predlog »Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije«. 1172 Družba Nafta Lendava, d. o. o. Dostopno na: http://www.nafta-lendava.si/sl/o-podjetju/zgodovina (10. 1. 2013). Lorencic: Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji 283 sanacije Nafte Lendava, za katero sta se v preteklosti dogovorila lastnika, in zaradi tehnološke enostavnosti in zastarelosti rafinerije je 14. oktobra 2000 prišlo do zaustavitve edine slovenske rafinerije.1173 17. maja 2002 sta lastnika družbe, Vlada Republike Slovenije in Petrol, d. d., podpisala Sporazum o zagotavljanju osnovnih pogojev za sanacijo družbe, katerega namen je bil financno, statusno in poslovno preoblikovanje družbe. Sklenjeni sporazum je bil tudi podlaga za prodajo Petrolovega poslovnega deleža Vladi Republike Slovenije. Na podlagi tega je Republika Slovenija postala edini družbenik Nafte Lendava. Prav tako je bila leta 2002 ustanovljena družba Geoenergo z dejavnostjo raziskovanja in pridobivanja nafte ter zemeljskega plina, katere lastnika sta postala Nafta Lendava in Petrol, d. d., vsak s 50-odstotnim deležem. Iz proizvodnih sektorjev je Nafta Lendava v avgustu leta 2002 ustanovila naslednje hcerinske družbe: EKO Nafta, d. o. o., Nafta Geoterm, d. o. o., Nafta Petrochem, d. o. o., in Nafta Strojna, d. o. o. V naslednjih letih je nastalo še nekaj hcerinskih družb. Omenimo še dva pomembnejša dogodka. Leta 2004 je bila zakljucena prisilna poravnava. Okrožno sodišce v Murski Soboti je namrec na predlog družbe Nafta Lendava 23. julija 2004 pricelo postopek prisilne poravnave, ki je bil koncan 26. novembra istega leta. V postopku prisilne poravnave je Janaf kot upnik prijavil svojo terjatev, ki je bila v velikem delu priznana, delno pa prerekana. Zoper sklep Okrožnega sodišca v Murski Soboti je Janaf vložil pritožbo, ki pa je bila s sklepom Višjega sodišca v Mariboru, z dne 20. januarja 2005 zavrnjena kot neutemeljena. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je s tem postal pravnomocen in prisilna poravnava je bila zakljucena. Omenimo še odprtje prvega lastnega bencinskega servisa Nafta marca leta 2010. Družba Nafta Lendava, d. o. o., je danes v stoodstotni lasti Republike Slovenije in deluje kot maticna družba, ki ima v lasti sedem hcerinskih družb in se ukvarja s strateškim vodenjem poslovne skupine, nacrtovanjem in razvojem, pridobivanjem financnih virov, strateškim marketingom in kadrovskimi storitvami.1174 Slovenija je torej imela do leta 2000 rafinerijo v Lendavi, ki pa je predvsem zaradi tehnološke zastarelosti in okolju neprijazne proizvodnje prenehala s proizvodnjo, proizvodne naprave so bile odstranjene, ostal je le naftovod z letno zmogljivostjo dveh milijonov ton in navezavo na Jadranski naftovod v Virju na Hrvaškem.1175 Slovenija je imela v Lendavi rafinerijo s kapaciteto 600.000 ton letno (12.000 bbl/d). Obstajale so naprave za atmosfersko destilacijo, rafinacijo bencina z natrijevim hidroksidom in redestilacijo bencina za proizvodnjo alifatskih topil z zmogljivostjo 20.000 ton letno. Rezervoarske kapacitete so zadošcale za 1173 Prav tam. 1174 Družba Nafta Lendava, d.o.o. Dostopno na: http://www.nafta-lendava.si/sl/o-podjetju/zgodovina (10. 1. 2013). 1175 Prav tam. 284 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji skladišcenje 40.000 m3 surove nafte in 100.000 m3 tekocih goriv. Od tekocih goriv so proizvajali surovino za motorne bencine (primarni bencin), dizelsko gorivo, kurilno olje ekstra lahko in kurilno olje srednje. Za proizvodnjo 95- in 98- oktanskega motornega bencina so morali visoko oktansko komponento uvažati iz Budimpešte ali z Reke. V zadnjih desetih letih obratovanja so s svojo predelavo oskrbovali okoli 20 odstotkov slovenskega trga. Kljub temu da je bila stopnja izkorišcenosti okoli 85-odstotna, niso poslovali pozitivno, ker cena in kakovost tekocih goriv nista bili konkurencni drugim ponudnikom. S petrokemicno dejavnostjo (proizvodnja metanola, formalina, ureaformaldehidnih topil, fenolformaldehidnih smol in lepil) so v NAFTI Lendava zaceli leta 1963, ko je bila zgrajena prva tovarna metanola s kapaciteto 6.000 ton letne proizvodnje. Sedanja letna proizvodna kapaciteta metanola je 150.000 ton. Od leta 1991 poteka oskrba Slovenije s tekocimi gorivi zanesljivo brez zapletov, kljub temu da nimamo lastne surove nafte in lastne proizvodnje. Slovenija ima okoli 420 bencinskih servisov.1176 Zanimivo je, da so drobnoprodajne cene naftnih derivatov v Sloveniji bile jeseni leta 1996 precej nižje kot v državah Evropske unije, in to predvsem zaradi nižjega prometnega davka. Država se je namrec do tedaj zavestno odpovedovala višji obdavcitvi v skrbi za cim nižjo inflacijo. Na ta nacin, z nizko stopnjo prometnega davka, se je v rezervi ohranjal potencialni davcni vir. Dejanska svetovna nabavna (tolarska) cena nafte (vrste North Sea Brent) se je v zacetku leta 1996 mocno povišala. Rafinerijam so namrec pošle zaloge nafte po vecmesecnem pricakovanju vrnitve Iraka na svetovni trg, kar bi okrepilo ponudbo in znižalo cene. Ker se to ni zgodilo, so morale zaloge obnoviti, na spot trgu so povecale povpraševanje in s tem tudi ceno. Položaj je zaostrila vecja poraba energije zaradi ostre zime na severni polobli. Temu se je pridružilo še povišanje tecaja USD, v katerem so se sklepale pogodbe za nakup nafte. Tako je svetovna cena nafte poskocila za 21 odstotkov glede na leto poprej.1177 V okviri dejavnosti oskrba z elektriko, plinom in vodo je najvecji del leta 1996 predstavljala proizvodnja elektricne energije, za celotno omenjeno dejavnost, se pravi oskrbo z elektriko, plinom in vodo, pa je bila v letu 1996 predvidena 3-odstotna rast.1178 Po podatkih je v Sloveniji leta 2007, torej pred izbruhom globalne financne in gospodarske krize, v strukturi porabe koncne energije najvecji delež pripadal tekocim gorivom, in sicer 48 odstotkov, na tretjem mestu pa je bil zemeljski plin s 17 odstotki. Slovensko tržišce tekocih goriv in zemeljskega plina je razmeroma majhno, saj je skupna poraba tekocih goriv znašala 2,3 milijona ton, zemeljskega 1176 Pripombe Slovenskega nacionalnega naftnega komiteja pri Svetovnem naftnem svetu (SNNKWPC) na predlog »Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije«. 1177 Analiza gospodarskih gibanj v Sloveniji leta 1996 s ciljno projekcijo razvoja do leta 2000 (Pomladansko porocilo), str. 49-50. 1178 Analiza gospodarskih gibanj v Sloveniji (Jesensko porocilo), str. 12. Lorencic: Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji 285 plina pa 1,1 milijarde Sm3. Znacilnost slovenskega tržišca tekocih goriv je dovolj veliko število sodobnih, ekološko ustreznih bencinskih servisov, ki zagotavljajo zadovoljivo oskrbo potrošnikov s kakovostnimi tekocimi gorivi in veliko produktivnost prodajnih mest, saj je letna prodaja tekocih goriv na bencinski servis nad evropskim povprecjem. Žal je zaradi prenizkih marž ekonomski uspeh prodaje tekocih goriv pod evropskim povprecjem. Perspektiva razvoja ni velika, pricakovan je razvoj distribucijskega sistema za alternativna tekoca goriva. V Nafti Lendava proizvajajo metanol, ki naj bi predvidoma še pred letom 2030 prevzel vecinski delež v oskrbi s tekocimi gorivi. Oskrba z zemeljskim plinom v Sloveniji poteka po tehnološko odlicno vzdrževanem 970 km dolgem plinovodnem omrežju, ki ima 125 tisoc odjemalcev. Perspektiva razvoja glede tega je velika, viri dobave so trije, tudi možnosti vkljucitve dodatnih virov obstajajo.1179 Aprila leta 2009 je Slovenski nacionalni naftni komite pri Svetovnem naftnem svetu (SNNK-WPC) na predlog »Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije« podal svoje pripombe. V tem predlogu oziroma porocilu so ugotavljali, da v Sloveniji skoraj ne proizvajamo surove nafte in zemeljskega plina in da vse potrebne kolicine v celoti uvažamo. Proizvodnja v severovzhodni Sloveniji je simbolicna, proizvajamo pa metanol iz uvoženega zemeljskega plina.1180 PETROL, NAJVECJA SLOVENSKA ENERGETSKA DRUŽBA Petrol je najvecja slovenska energetska družba, najvecji slovenski uvoznik, eno najvecjih slovenskih podjetij po prihodkih, socasno pa tudi ena najvecjih slovenskih trgovskih družb. Osrednjo poslovno dejavnost družbe predstavlja trgovanje z naftnimi derivati, plinom in ostalimi energenti. Gre za poslovno podrocje, na katerem Petrol ustvarja vec kot 80 odstotkov vseh prihodkov od prodaje.1181 Petrol je leta 1985 odprl prvi samopostrežni bencinski servis v Sloveniji. To je bil servis v Ljubljani na Dunajski cesti 70. Junija 1986 je zacel s prodajo neosvincenega bencina v Sloveniji, s cimer se je zelo zgodaj prikljucil skupini evropskih držav s takim gorivom. Maja 1990 je Petrol zacel namešcati prve osebne racunalnike na bencinske servise in skladišca, konec leta 1994 so jih imeli že vsi servisi, skladišca in poslovni prostori. Junija 1991 so na Petrolovih bencinskih servisih zaceli s prodajo plina v jeklenkah.1182 Leta 1994 je Petrol 1179 Pripombe Slovenskega nacionalnega naftnega komiteja pri Svetovnem naftnem svetu (SNNKWPC) na predlog »Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije«. 1180 Pripombe Slovenskega nacionalnega naftnega komiteja pri Svetovnem naftnem svetu (SNNKWPC) na predlog »Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije«. 1181 Petrol, d.d. Dostopno na: http://www.petrol.si/o-podjetju (17. 10. 2012). 1182 Petrol, d.d. Dostopno na: http://www.petrol.si/o-podjetju/petrolova-zgodovina/1985-do-92 (2. 11. 2012). 286 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji nabavil prve avtocisterne za naftne derivate, ki imajo vgrajene sodobne elektronske števce najvišje kakovosti za merjenje pretoka goriv. V letu 1995 so v skladu s spremembami zakonodaje uspešno izpeljali lastninjenje. Ob vpisu v sodni register je bil Petrol z vec kot 95 tisoc delnicarji najvecja delniška družba v Sloveniji. V tem letu je Petrol odprl novo podjetje na Hrvaškem in zacel mocneje prodirati na hrvaški in bosanski trg, v Sloveniji pa je na razpisu Družbe za avtoceste Republike Slovenije pridobil 13 lokacij za gradnjo novih bencinskih servisov ob avtocestah. Leto 1997 je bilo eno uspešnejših let v Petrolovi poslovni zgodovini - vec kot dva milijona ton prodanih naftnih derivatov, od tega skoraj desetina na trgu Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Leta 1998 je bila z vlado RS podpisana pogodba o zagotovitvi pogojev za poslovanje Nafte Lendava - podjetja, v katerem je bil Petrol vecinski lastnik. Leto 1999 je bilo krizno leto. To je bil namrec cas pricetka tretjega naftnega šoka in obdobja velikih nesorazmerij med domacimi prodajnimi cenami goriv in tovrstnimi gibanji na svetovnem nabavnem trgu. Petrol je zato izdelal in Vladi RS posredoval predlog Modela za oblikovanje cen naftnih derivatov, po katerem bi se domace cene ažurno prilagajale gibanjem na svetovnem trgu. Hkrati je oblikoval tudi novo korporativno vizijo in strategijo, po kateri se je nameravalo v prihodnosti razvijati predvsem kot mednarodno trgovinsko podjetje in kot slovenska energetska družba.1183 V franšizno mrežo Petrola je bilo leta 2000 vkljucenih skoraj 60 odstotkov vseh Petrolovih bencinskih servisov. Aprila leta 2000 je bil sprejet leto prej predlagani Model za oblikovanje cen naftnih derivatov. Na podrocju slovenske plinifikacije je Petrol postal eden resnejših tržnih igralcev. Leta 2002 sta Petrol in Vlada Republike Slovenije glede sanacije družbe Nafta Lendava sklenila sporazum, po katerem Petrol do Nafte Lendava ni imel vec nobenih obveznosti in terjatev. Julija 2002 je družba Petrol od podjetja Nafta Lendava odkupila 70 tisoc kubicnih metrov skladišcnih zmogljivosti. Upravljanje z njimi je prevzela novoustanovljena odvisna družba Petrol skladišcenje. Skupina Petrol je z nakupom dveh energetskih podjetij, Energetika Ravne, d. o. o., in Energetika Štore, d. o .o., postal eden vecjih zasebnih proizvajalcev elektricne energije v Sloveniji. Leta 2003 je pricela poslovati družba Petrol, d. o. o., Beograd, ki je bila v 100-odstotni lasti Petrola, d. d. Družbi Energetika Ravne, d. o. o., in Energetika Štore, d. o. o., ki sta bili v skupino Petrol vkljuceni leta 2002, pa sta od aprila 2003 dalje poslovali kot eno podjetje Petrol Energetika, d. o. o. Temeljni razlog za združitev je bila v vecji stroškovni ucinkovitosti in v boljših možnostih razvoja. Petrol, d. d., in Zavod Republike Slovenije sta za obvezne rezerve nafte in njenih derivatov septembra 2003 podpisala pogodbo o gradnji in dolgorocnem najemu 1183 Petrol, d.d. Dostopno na: http://www.petrol.si/o-podjetju/petrolova-zgodovina/1993-do-99 (10. 12. 2012). Lorencic: Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji 287 rezervoarjev za srednje destilate, po kateri naj bi Petrol, d. d., v Lendavi zgradil in upravljal z dvema rezervoarjema skupne zmogljivosti 40 tisoc kubicnih metrov. Leta 2004 sta bila v Lendavi zgrajena omenjena dva dodatna rezervoarja s skupno zmogljivostjo 40 tisoc kubicnih metrov. Petrol, d. d., in NIS - Naftna industrija Srbije sta podpisala protokol o sodelovanju, po katerem sta družbi skupaj vlagali v gradnjo in posodabljanje mreže bencinskih servisov v Srbiji. Leta 2005 je družba Petrol Plin, d. o. o., z obcino Slovenska Bistrica sklenila pogodbo, po kateri naj bi na obmocju obcine zgradila plinovodno omrežje ter tako Slovensko Bistrico in njeno okolico oskrbovala z zemeljskim plinom. Plinska koncesija v Slovenski Bistrici pomeni 21. v nizu plinskih koncesij, ki si jih je do konca leta 2005 pridobila Skupina Petrol.1184 Znotraj energetske oskrbe Slovenije ima danes osrednjo vlogo naftnoplinsko gospodarstvo. Leta 1990 je bila eno od osrednjih podrocij v strategiji razvoja Slovenije kakovostna prenova slovenskega gospodarstva. Z odlokom o ustanovitvi javnih podjetij leta 1990 se je zacelo prilagajanje elektrogospodarstva, in sicer predvsem z željo, da bi bilo slednje bolj usmerjeno k zadovoljevanju realnih potreb prebivalcev in gospodarstva kot v ekstenzivno rast. Vlada je uvajala potrebne spremembe postopno in je v mejah svojih pristojnosti ter odgovornosti blažila najhujše vzporedne probleme. Med drugim tudi s preprecevanjem stecajev. V tem casu je bil ustavljen oziroma je prenehal z delovanjem rudnik urana Žirovski vrh, in sicer zaradi izjemno visoke razlike med lastnimi proizvodnimi stroški in realno tržno vrednostjo. Poleg strategije na podrocju premogovništva in uranove rude je vlada imela strategijo tudi za podrocje naftnega in plinskega gospodarstva. Kot je razvidno iz dokumentov, naj bi naftni derivati zacasno nadomešcali domace premoge v široki potrošnji in delno tudi v industriji. Za izboljšanje oskrbe dela Slovenije z naftnimi derivati je bila ponujena prva faza posodobitve rafinerije Lendava, prav tako se je zaradi nadomestitve z zemeljskim plinom v industriji in tudi v široki potrošnji pricakovalo znižanje porabe mazuta in lahkega kurilnega olja. Zaradi tehnološke zastarelosti in okolju neprijazne proizvodnje je rafinerija v Lendavi prenehala s proizvodnjo, proizvodne naprave so bile odstranjene, ostal je le naftovod z letno zmogljivostjo dveh milijonov ton in navezavo na Jadranski naftovod v Virju na Hrvaškem. V Nafti Lendava danes proizvajajo metanol, ki naj bi predvidoma po mnenju strokovnjakov še pred letom 2030 prevzel vecinski delež v oskrbi s tekocimi gorivi. Slovenija prav tako nima lastnih virov plina, zato je v celoti odvisna od uvoza iz tujine. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so zgrajeni mednarodni tranzitni plinovodi preko Avstrije do Italije nakazali možnost uvedbe oskrbe Slovenije z novim 1184 Petrol, d.d. Dostopno na: http://www.petrol.si/o-podjetju/petrolova-zgodovina/2000-do-05 (10. 12. 2012) 288 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji energentom, zemeljskim plinom. Zacetek plinifikacije se je zacel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je ustanovilo podjetje TOZD Petrol Zemeljski plin, ki je pricelo s transportom in prodajo plina leta 1978. V tem casu je bil zgrajen osnovni magistralni plinovodni sistem premera 500 mm in za obratovalni tlak 50 barov. S prikljucitvijo plinovoda na plinovode sosednjih držav v Avstriji in Italiji je postal tudi integralni del evropskega plinovodnega omrežja. Leta 1992 je prišlo do diverzificiranja dobavne poti tako, da je prišlo do nadgradnje dobave zemeljskega plina iz Rusije z dobavami iz Alžirije. Kljub temu da v Sloveniji nimamo lastne surove nafte in lastne proizvodnje, je potekala od leta 1991 oskrba s tekocimi gorivi zanesljivo in brez zapletov. Znacilnost slovenskega tržišca tekocih goriv je dovolj veliko število sodobnih, ekološko ustreznih bencinskih servisov, ki zagotavljajo zadovoljivo oskrbo potrošnikov s kakovostnimi tekocimi gorivi in veliko produktivnost prodajnih mest, saj je letna prodaja tekocih goriv na bencinski servis nad evropskim povprecjem. V letu 2007 je v Sloveniji v strukturi porabe koncne energije najvecji delež pripadal tekocim gorivom, in sicer 48 odstotkov, na tretjem mestu pa je bil s 17 odstotki zemeljski plin. Vstop Republike Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 je pomenil vstop na enotni evropski trg za zemeljski plin in organizacijsko prilagoditev družbe evropskim institucionalnim spremembam. Oskrba z zemeljskim plinom v Sloveniji poteka po tehnološko odlicno vzdrževanem plinovodnem omrežju, ki ima približno 125 tisoc odjemalcev. Perspektiva razvoja na tem podrocju je po mnenju stroke velika, viri dobave so trije in tudi možnosti vkljucitve dodatnih virov obstajajo. Sedaj je zelo aktualen projekt plinovoda »Južni tok«, ki naj bi potekal iz južne Rusije in v katerega bo (kot kaže) vkljucena tudi Slovenija. Lorencic: Razvoj naftno-plinskega gospodarstva v Sloveniji 289 4. ELEKTRIKA 290 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji 4. ELEKTRIKA Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 291 Jože Princic POSPEŠENA ELEKTRIFIKACIJA TEMELJ ENERGETSKE STRATEGIJE SLOVENIJE V CASU OBNOVE IN CENTRALNOPLANSKE UREDITVE (1945-1950) Poleg politikov so še posebej javna glasila utrjevala med prebivalstvom prepricanje o neizcrpnem energijskem bogastvu. »Globoko pod zemljo ležijo zakladi Prekmurja. Kaj je tona pšenice, ki uspeva tudi drugod, proti enemu vrelcu nafte? Nic. Zato se njive in travniki umikajo 292 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji nafti. (...) Nafta je kri tehnike. In mi imamo nafto,«1185 je zapisal avtor clanka v Slovenskem porocevalcu. Prispevek na podlagi dosegljivega gradiva najprej obravnava vojno škodo in ponovni zagon proizvodnje energetskih zmogljivosti v slovenskem prostoru v letih 1945 do 1946. V nadaljevanju avtor analizira prizadevanja planskih nacrtovalcev v letih 1947 do 1950 za vzpostavljanje vecje soodvisnosti energetskih virov, za vecjo in stabilnejšo energetsko oskrbo. V svojem argumentiranem zapisu zajame vpliv tujih zgledov pri oblikovanju nove organizacijske podobe in vzpostavljanju nacinov poslovanja energetskega gospodarstva, pa tudi njegovo povezavo s sosednjimi elektrogospodarskimi sistemi. Izpostavljeni predstavniki slovenskega partijskega vrha so v svojih javnih nastopih poudarjali, da ima naša republika, tako kot cela Jugoslavija, še posebno »kolosalne« pogoje za elektrifikacijo.1186 Imela naj bi velike zaloge premoga, pa tudi nafte je bilo v »globinah zemlje vec, kot je je potrebovala.«1187 Podobno optimisticno je bilo tudi stališce jugoslovanskih gospodarskih strokovnjakov, da so naravni energetski viri Jugoslavije relativno veliki in raznovrstni, da pa njihovo razvijanje zahteva velika materialna sredstva in tudi precej casa. Podobno optimisticno je bilo tudi stališce jugoslovanskih gospodarskih strokovnjakov, po mnenju katerih so bili naravni energetski viri Jugoslavije relativno veliki in raznovrstni, da pa njihovo razvijanje zahteva velika materialna sredstva in tudi precej casa. V pogojih splošnega prepricanja, da ima Jugoslavija dovolj naravnih bogastev in pogojev za razvoj proizvajalnih sil, se je zdela odlocitev, da mora energetika postati temelj pospešene industrializacije, še toliko bolj prepricljiva in tudi uresnicljiva. Jugoslovanski gospodarski nacrtovalci so po sovjetskem zgledu med posameznimi energetskimi panogami dali vso prednost razvoju elektrogospodarstva. Uvrstili so ga med tiste osnovne oziroma vodilne industrijske panoge, preko katerih je mogoce pospešiti celoten gospodarski in družbeni razvoj, zagotoviti njegovo usmerjanje ter zbiranje potrebnih materialnih in denarnih sredstev za splošne in posebne družbene potrebe. Velik pomen so pripisovali tudi »bitki za premog«, ki je igrala veliko vlogo pri uresnicevanju proizvodnih planov v drugih gospodarskih podrocjih. Prvi petletni plan je predvidel strmo narašcanje proizvodnje vseh pomembnejših energentov, to je elektrike, premoga in nafte, ter predvidel njihovo bolj racionalno porabo. Zmanjšanje proizvodnje in tudi porabe je veljalo le za les, ki so ga uporabljali za kurivo. V casu njegovega uresnicevanja petletnega plana je nezadostna oskrba z vsemi energetskimi viri postala pereca. To in še druga 1185 V borbi za vecjo proizvodnjo nafte, Slovenski porocevalec, str. 3. 1186 Kidric, Sabrana dela IV., str. 296. 1187 Prav tam, str. 221. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 293 vprašanja, ki so se pojavila v toku prve petletke, so pokazala, da je energetska problematika precej bolj kompleksna in povezana, kot se je kazala v prvem povojnem letu. NALOŽBE V CASU OKUPACIJE IN VOJNA ŠKODA Po kratki aprilski vojni leta 1941 so energetske zmogljivosti na slovenskem ozemlju prišle pod upravo tujih delniških družb in bile v polni meri vkljucene v vojno-gospodarske nacrte in prizadevanja zasedbenih oblasti. Slednje so hotele energetske danosti v cim vecji meri izrabiti, zato so bile pripravljene vložiti potrebna sredstva, pritegniti raziskovalne in druge ustanove. Med posameznimi okupatorji je bil najbolj prizadeven nemški, ki je povecal in posodobil proizvodnjo v posameznih obstojecih energetskih objektih, zgradil nove objekte ali pa zanje opravil raziskave in izdelal potrebne nacrte. Ob tem je treba dodati, da je ob koncu vojne okupator te objekte namerno poškodoval ali odpeljal njihove stroje, opremo in dokumentacijo, kljub temu pa so dobili pomembno mesto v nacrtih za povojno industrializacijo Slovenije. Za preskrbo Nemcije z elektricno energijo so Nemci ustanovili družbo AEW a.g. s sedežem na Dunaju. Ta naj bi postopoma izvedla gradnjo elektroenergetskih objektov v alpskem svetu. Med posameznimi rekami je dobila prednost Drava. V izdelanih elaboratih so Dravo od Maribora navzdol razdelili na vec stopenj, pridobljeno elektricno energijo pa so hoteli uporabiti za proizvodnjo aluminija v tedanjem Sternthalu (Strnišcu). Leta 1941 so zaceli graditi hidroelektrarno (HE) Dravograd, leta 1943 pa HE Mariborski otok. Za HE Vuzenica so pripravili generalni nacrt, predvideli pa so še graditev HE Brezno in HE Ožbalt. Gradnjo elektrarn na Savi in Savinji je prouceval oddelek v Gradcu, kjer so izdelali delne elaborate. Po vec variantah so se odlocili za cenejšo varianto nizkih stopenj.1188 Nemški okupator je precejšnjo pozornost namenil tudi termoelektrarnam (TE). Povecal je zmogljivosti v TE Trbovlje ter leta 1943 zgradili TE Rajhenburg, nacrt za zgraditev TE Velenje pa je ostal nedokoncan. V letih 1941 do 1945 so Nemci hoteli cim bolj izkoristiti slovensko elektricno energijo. Na Štajerskem so zgradili 77 km visokonapetostnega 110 kV omrežja1189 ter 18 daljnovodov na srednje napetostni in nizko napetostni prenosni mreži.1190 Tudi na Gorenjskem so zasnovali vec elektroenergetskih projektov in zgradili nekaj vecjih prenosnih naprav. Italijani so bili ob razdelitvi slovenskega ozemlja razocarani, saj so pricakovali, da bodo dobili premogovniški bazen v revirjih. Dobili so gospodarsko in surovins1188 ARS, AS 226, t. e. 47, Vodna energetika porecja Save, Od Sotle do Ljubljane bi zgradili 14 stopenj, od Zidanega Mosta do Celja pa pet, 4. 5. 1946. 1189 Novo 110.000 voltno omrežje Slovenije je v glavnem zgrajeno, Slovenski porocevalec, 1. 8. 1951, str. 3. 1190 Razvoj elektroenergetike Slovenije, str. 182-183. 294 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji ko manj bogato obmocje, kjer je bil les najpomembnejše bogastvo.1191 V t. i. Ljubljanski pokrajini si z vprašanjem oskrbe elektricne energije niso dosti »belili glave«,1192 saj so bili glede tega odvisni od svojega zaveznika. Zato so ustavili pred okupacijo zaceta dela, novih naložb se niso lotili, kot tudi niso poskušali uvajati sprememb pri oskrbi z elektricno energijo. Do kapitulacije Italije je Belo krajino oskrbovala z elektricno energijo HE Ozalj. Ko pa so ustaši dobavo elektrike ustavili, je bila oskrba osvobojenega ozemlja prepušcena lastnim virom. Okupatorjeve naložbe v slovenske premogovnike so bile omejene na tista raziskovalna vrtanja, nakupe strojne opreme, mehanizacije, transportnih naprav in sredstev ter gradbena dela v jamah in izvoznih jaških, ki so zagotavljali vecjo proizvodnjo. Nekaj sredstev je okupator porabil tudi za izdelavo nacrtov za izrabo velenjskega lignita kot glavnega vira toplotne in elektricne energije za tovarno aluminija v Strnišcu.1193 V Sloveniji so Nemci od zacetka julija 1943 do konca januarja 1944 na širokem obmocju, ki je zajemalo okolico Slovenske Bistrice, Ptujskega polja, Slovenske in Ljutomerske gorice ter Haloze in Prekmurje, iskali nafto in plin. Opravljena so bila merjenja, strukturna vrtanja in mikropaleontološka raziskovanja.1194 Leta 1944 je madžarsko-nemška družba Manat na obmocju Dolnje Lendave postavila tri stolpe za crpanje nafte. Ob umiku so Nemci odpeljali vse vrtalne naprave.1195 Od konca vojne pa do jeseni 1946 je slovenska Komisija za vojno škodo napravila vec popisov in tudi izracunov vojne škode. Najvec škode so utrpele elektricne centrale, napetostno prenosno omrežje in še drugi elektrogospodarski objekti in naprave na obmocju severovzhodne Slovenije. Slovenski premogovniki so v casu okupacije imeli najvec škode zaradi nenacrtnega, prekomernega in nestrokovnega izkorišcanja ter izgubljenega dobicka.1196 V obravnavanih letih se je zaradi nacrtnega izsekavanja in še drugih posegov v slovenske gozdove obseg razpoložljive lesne mase precej zmanjšal, najbolj ob prometnih poteh. OBNOVA PROIZVODNJE 1945-1946 Prvi nacrti o obnovi in povojnem razvoju energetskih zmogljivosti na slovenskem ozemlju so nastali leta 1944 na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. Zasnovali so jih clani ustanov in gospodarskih odsekov pri predsedstvu SNOS in jih v obliki elaboratov in referatov predstavili na sejah oziroma sestankih Študijske 1191 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 74. 1192 Razvoj elektroenergetike, str. 183. 1193 ARS, AS 226, šk. 97, Investicije v casu okupacije. 1194 ARS, AS1136, šk. 6, Jelenc, O raziskovanju, str. 13, 16. 1195 Nadaljnji razvoj industrije nafte v Sloveniji, Slovenski porocevalec, 26. 6. 1950, str. 1. 1196 Tako je velenjski rudnik prijavil stvarno škodo skupaj z izgubljenim dobickom v višini 109,4 milijona din, premogovnik Zabukovca pa 71,2 milijona din. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 295 komisije in drugih ustanov narodnoosvobodilnega gibanja. V njih so ugotavljali, da Slovenija v zadostni meri razpolaga z obema najpomembnejšima oblikama energije, nacrtovali graditev novih termo- in hidroelektrarn ter prenosnih vodov, in se zavzeli za to, da po osvoboditvi država po sovjetskem vzgledu prevzame popoln nadzor nad energetskim gospodarstvom.1197 Po obnovitvenih nacrtih, ki so jih zasnovali po koncu vojne, naj bi se v Sloveniji obnova energetike zacela šele na zacetku leta 1946. V predlogu letnega obnovitvenega nacrta, ki ga je februarja 1946 Planska komisija LRS poslala Gospodarskemu svetu vlade FLRJ, je 770 milijonov din oziroma skoraj polovico predvidenih sredstev za industrijo namenila investicijam v panogo 111, to je v elektrogospodarstvo.1198 Pricakovanja republiške vlade, da bo velik del teh sredstev pridobila z zveznimi krediti, se niso uresnicila, zato se je morala odpovedati prvotnemu obnovitvenemu nacrtu. Razprave o obnovi energetike, ki so potekale v okviru ekonomske komisije CK KPS, PK LRS in gospodarskih ministrstev, so najvec pozornosti namenjale elektrogospodarstvu. Ne samo zaradi gospodarskih razlogov in izracunov, ki so pokazali, da obstojece elektrarne že v naslednjih letih ne bodo zmogle zadostiti potrebam hitrejšega družbenega in gospodarskega razvoja. V ospredju je bil tudi politicni razlog, povezan z elektrifikacijo podeželja, ki je potekala pod geslom: v vsako hišo elektricno luc. Smotrno izvedena elektrifikacija ni predpostavljala le obnove poškodovanih naprav in objektov, temvec tudi posodobitev obstojecih zmogljivosti, povecanje proizvodnje elektricnega toka in gradnjo prenosnega omrežja, ki bo zagotovila boljšo izrabo energetskih zmogljivosti in doseženih presežkov. S tem pa bi vsa Slovenija postala eno samo veliko elektricno omrežje.1199 Ob osvoboditvi leta 1945 je bilo v Sloveniji petnajst elektrarn, od tega osem s proizvodnjo nad 1000 kilovatnih ur (kWh) in sedem z ucinkom od 100 do 1000 kWh. Med hidroelektrarnami je bila najvecja HE Fala, druge so bile manjše in bolj lokalnega znacaja. Med termoelektrarnami je bila najvecja v Trbovljah, velika je bila pri premogovniku v Rajhenburgu (Brestanici), precej manjša pa v Velenju. Poleg javnih je bilo še okoli 700 industrijskih in zasebnih elektrarn. Jedro prenosnega elektricnega omrežja so predstavljali daljnovodi (DV) 110 kV (Velenje - Dravograd, Laško - Brestanica-meja s Hrvaško), DV 80 kV (Fala – Radvanje - Laško s 35 kV podaljškom do Trbovelj) in DV 60 kV (Velenje - Crnuce). Vse te DV je bilo treba preurediti za obratovanje z napetostjo 110 kV. Urediti je bilo treba vse prikljucke k starim elektrarnam in razdelilnim transformatorskim postajam (RTP). V drugi polovici leta 1945 na obnovo elektricnih naprav v pravem smislu še ni bilo mogoce misliti. Ni bilo niti casa niti materialnih in drugih sredstev. 1197 Podrobneje glej Cepic, Zamisli o gospodarski ureditvi. 1198 Princic, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, str. 24. 1199 Pomembni ukrepi za nacrtno elektrifikacijo Slovenije, Slovenski porocevalec, 19. 10. 1945, str. 5. 296 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Vodilo vseh prizadevanj sta bila »improvizacija in provizorij«: kakorkoli in cim hitreje usposobiti elektrarne in prenosno omrežje in tako zagotoviti elektriko za vecja mesta in industrijska središca, za tovarne, opekarne in žage, ki so delale za obnovo.1200 Še posebej zavzeto je bilo treba popravljali zvezne daljnovode, da bi še pred zimo tudi drugim delom države zagotovili redno in zadostno oskrbo. S provizoriji je bila junija 1945 zagotovljena dobava elektricne energije vsem porabnikom na obmocju severovzhodne Slovenije. Avgusta 1945 pa so se zacela obnovitvena dela na elektrarnah in na vodih visoke in nizke napetosti,1201 ki se potem do konca leta niso ustavila. Leta 1946 so obnovitvena dela dosegla vecji razmah. Znaten del od 190 milijonov dinarjev zveznega kredita so porabili za nadaljevanje gradnje HE Mariborski otok in HE Dravograd, obnovitvena dela na HE Fala, poškodovanih elektrarnah na Gorenjskem ter termoelektrarnah v Velenju, Trbovljah in Brestanici. Preostali del teh sredstev so skupaj z lastnimi vložili v obnovo 134 km daljnovodov visoke in srednje napetosti, 281 km lokalnih napeljav in 37 transformatorskih postaj.1202 Proizvodnja elektricnega toka se je v tem letu zelo povecala. Do konca julija 1946 se je povzpela na 410 milijonov kWh, s cimer se je proizvodnja na prebivalca Slovenije od 245 kWh v letu 1938 povecala na 249 kWh.1203 Najbolj je zaostajala elektrifikacija podeželja. Napovedi, da bo do konca leta 1946 imela luc vsaka slovenska vas,1204 so se pokazale kot mocno pretirane. So pa v tem casu elektrifikacijski odbori s pomocjo lokalnega gospodarstva in družbene skupnosti izboljšali preskrbo z elektricno energijo v posameznih delih Dolenjske, Notranjske, Bele krajine in v vzhodnih predelih Štajerske. Vecji del Primorske je bil v letih 1945 do 1947 sestavni del Cone B Julijske krajine, zato so bila obnovitvena prizadevanja na tem obmocju še zelo omejena. Elektricno omrežje ni bilo povezano s Slovenijo, temvec s cono A in Italijo. Italijanske družbe, ki so bile lastnice central in so upravljale omrežje,1205 niso imele interesa investirati na »spornem« ozemlju. Tudi jugoslovanska vojaška uprava in civilna oblast je odlašala z obnovitvenimi deli, dokler ni bilo jasno, da bo to ozemlje pripojeno k maticni domovini. Tako so v teh letih zgradili le 1200 Razvoj elektroenergetike, str. 17. 1201 Avgusta 1945 se je zacela obnova DV Vrhnika - Borovnica in Trbovlje Laško. V tem letu so obnovili daljnovode Velenje - Podlog, Podlog - Trbovlje, Fala - Laško, Trbovlje - Laško, Laško - Brestanica. Do konca leta 1945 je bil provizoricno obnovljen tudi DV Velenje-Dravograd. 1202 Princic, Slovenska industrija, str. 25. 1203 ARS, AS 284, šk. 27, Energijski problemi Slovenije v zvezi z nacrtnim gospodarstvom. 1204 Elektrifikacija podeželja, Ljudska pravica, 22. 11. 1945, str. 4. 1205 Podrocje Primorske so oskrbovala tri distribucijska podjetja in eno proizvodno prenosno. Družba SADE s sedežem v Benetkah je upravljala centrali Doblar in Plave, prenosne vode 132 kV in 50 kV. Družba AIESA z malimi centralami na Soci, HE Podmelec in HE Hubelj je napajala del tolminskega obmocja do Cerknega, celotno Vipavsko dolino ter obmocje Postojne, Pivke in Ilirske Bistrice. Ta družba je upravljala tudi DV 26 kV Hubelj - Crni Vrh - Idrija. Preostali del omrežja je bil v lasti družb SELVEG in SVEM. Obratovalo je še nekaj manjših elektrarn in distribucijskih podjetij. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 297 22 transformatorskih postaj in dogradili DV 26 kV Šempeter (Pivka) - Ilirska Bistrica.1206 Obnova je predstavljala prvo stopnico k pospešeni industrializaciji, zato so bili že v tem casu pripravljeni prvi nacrti za zgraditev novih in posodobitev obstojecih energetskih objektov. Med tistimi, ki so bili obravnavani na zvezni ravni, je bila najpomembnejša študija z naslovom Plan elektrifikacije Jugoslavije v letih 1946-1954. Ta etapni projekt pa ni ustrezal slovenskim pricakovanjem, saj je predvidel investicije le v dve elektrarni, vec daljnovodov in transformatorskih postaj.1207 Precej bolj širokopotezni so bili idejni nacrti, ki jih je narocila republiška vlada, usmerjala pa Planska komisija LRS. Slednja se je zavedala slabosti pri obratovanju slovenskih vodnih elektrarn, ker so imele reke dovolj vode le spomladi in jeseni, poleti in pozimi pa ne, zato je ing. Franca Jenka in še druge strokovnjake opozorila, da naj pri »oživitvi« nacrta gradnje hidroelektrarn na Savi, Dravi, Soci, Idrijci in na kraških poljih vec pozornosti namenijo projektom, ki jih bodo lahko povezali z vodnimi akumulacijskimi bazeni v »dolinah in hribih«. Prednost je bila zagotovljena tudi nacrtom za sodobnejše termoelektrarne, ker so obstojece slabo izkorišcale toplotno energijo pokurjenega premoga, ter izgradnji elektricnega omrežja, ki bi povezalo Slovensko Primorje in Istro z omrežjem ostale Slovenije, Slovenijo s Hrvaško ter najvecje odjemalce s posameznimi centralami.1208 Ob koncu vojne je bilo v rudarskih knjigah vpisanih 44 premogovnikov. Osredotoceni so bili na premogovnike rjavega premoga v zasavskih revirjih s središcem v Trbovljah, v okolici Celja, Šentjanžu, Kocevju, Crnomlju, v okolici Ptuja in Ljutomera. Po kakovosti in kaloricni vrednosti so bili razdeljeni na vec kategorij.1209 Glavni odjemalci tega premoga so bila industrijska podjetja in državne železnice. Lignit v Velenju, ki je predstavljal najvecje premogove rezerve, je bil predviden kot energetska podlaga za razvijanje industrije aluminija v Kidricevem in za razvoj kemicne industrije. Premogovni drobiž in prah sta predstavljala glavno surovino za termoelektrarne v Trbovljah, Rajhenburgu in Velenju. Obnovitvena dela v vseh vecjih premogovnikih so se zacela avgusta 1945. Do konca leta 1945 je vecina premogovnikov že obratovala. Od maja se je njihova proizvodnja povecala 1206 Razvoj elektroenergetike, str. 27. 1207 V prvi etapi naj bi dokoncali dela na HE Dravograd (dokoncanje vseh predvidenih del do leta 1947) in TE Brestanica (1947) ter daljnovodih: Trbovlje - Crnuce (1946), Velenje - Trbovlje (1946), Crnuce - Sv. Peter (1947), Dravograd - Hoce (1947), Crnuce - Kranj (1948), Maribor - Hoce (1948) in Hoce-Ptuj (1948). V drugi etapi bi se nadaljevala graditev TE Velenje in daljnovodov Kranj - Jesenice, Ptuj - Varaždin in Fala - Hoce. V tretji etapi bi se koncala dela na TE Velenje. - Princic, Slovenska industrija, str. 30-31. 1208 Borak, Lazarevic, Princic (ur.), Od kapitalizma do kapitalizma, str. 296. 1209 V kategorijo A (crni premog) sta bila uvršcena premogovnika Orle in Stranice. V kategorijo B (rjavi premog) premogovniki: Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Rajhenburg, Laško, Zabukovca,Pecovnik, Liboje, Kanižarica, Ljutomersko-ptujski premogovniki, Kocevje, Št. Janž, in v kategorijo C (lignit) rudniki: Velenje, Globoko, Otocec. 298 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji za dvainpolkrat, povprecna dnevna storilnost rudarja pa se je od 200 kg dvignila na 600 kg.1210 Zato je bila ta panoga ena redkih, ki je že v prvem povojnem letu presegla proizvodni nacrt. Namesto pricakovane 50-odstotne je konec leta 1945 povprecna proizvodnja dosegla 72 % predvojne ravni.1211 S tem je bil prvi del pri obnovi premogovništva uspešno zakljucen. V drugem obnovitvenem letu je moralo premogovništvo doseci predvojno proizvodno raven. S tem namenom, in tudi zato, da bi lahko premogovniki zadostili precej vecjemu planskemu povpraševanju, je bilo panogi 112 za leto 1946 odobreno 114 milijonov din kreditnih sredstev za dokoncanje obnovitvenih del in za najnujnejše racionalizacije. Naložbe in velika prizadevnost zaposlenih so omogocile, da je do oktobra 1946 proizvodnja slovenskih premogovnikov prekoracila predvojno raven za 22 %. Do konca leta 1946 so nakopali 2.025.710 ton premoga. Na zacetku leta 1946 so se v Planski komisiji LRS zaceli pripravljati na nove investicije v premogovnike. Prvi nacrti so bili namenjeni raziskovalnim delom v Zagorju, Brestanici, Hrastniku, Pecovniku in Kanižarici ter predelavi velenjskega lignita v koks. Premogovniki na obmocju Cone B Julijske krajine so bili leta 1945 in 1946 izven proizvodnje. Med njimi je bil najpomembnejši v Secovljah, ki je po takratnih izracunih v svojih plasteh imel še okoli 100.000 ton crnega premoga. Tako kot rudnik crnega premoga Vreme pri Divaci je bil zalit z vodo. Staro nahajališce rudnika lignita Snežnik v Ilirski Bistrici je bilo že izcrpano. Izkorišcanje novega nahajališca z okoli 200.000 tonami pa bi postalo rentabilno šele po izgradnji industrijskega tira in še v nekaterih drugih naložbah. Slovenija se je prištevala med izrazito gozdnate dežele. Po koncu vojne je bilo na ozemlju federalne Slovenije, torej brez Primorske, 158.722 ha gozdov.1212 Po inventarizaciji, ki je bila izpeljana leta 1947, se je gozdni obseg povecal na 832.920 ha, kar je predstavljalo 13,6 odstotkov od celotne površine LR Slovenije. Leta 1945 je bila celotna kolicina lesa v gozdu dalec pod normalno mejo, saj je po ocenah strokovnjakov znašala le okoli 160.000 kubicnih metrov lesa.1213 Tudi letni prirastek lesa je bil manjši kot v predvojnih letih. Temu primerno skromna je bila tudi zaloga drv za kurjavo: konec maja 1945 je znašala 50.000 kubicnih metrov. Slovenija pa je potrebovala letno okoli 1.200.000 kubicnih metrov drv, od tega najmanj 500.000 za potrebe mest in javnih ustanov. Federalno ministrstvo za gozdarstvo je zacelo o problemu oskrbe z drvmi razmišljati že poleti 1945. Izdelalo je podroben nacrt poseka 120.000 kubicnih metrov lesa za drva. Gozdna gospodarstva so ob pomoci politicnih organizacij ta plan sicer presegla za okoli 70.000 kubicnih metrov, toda zaradi težav pri prevozu 1210 Povest naših premogovnikov, Slovenski porocevalec, 11. 1. 1946, str. 1. 1211 Princic, Obnova slovenske industrije v letu 1945, str. 71. 1212 ARS, AS 284, šk. 1, Mesecno porocilo za december 1945, 12. 1. 1946. 1213 Problemi našega gozdarstva, Slovenski porocevalec, 13. 7. 1945, str. 5. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 299 je precejšnji del lesa ostal v gozdu.1214 Zato je problem redne in zadostne preskrbe prebivalstva z drvmi (pa tudi s premogom) ostal perec do spomladi naslednjega leta. Najbolj je kuriva primanjkovalo v najvecjih mestih, to je v Ljubljani,1215 Mariboru in Celju. Druga vecja mesta so v glavnem dobivala le drva. Proizvodni nacrt ministrstva za gozdarstvo za leto 1946 je predvidel vecji posek lesa kot v preteklem letu. Vecje kolicine premoga so bile tudi v tem letu predvidene le za najvecja mesta. V obravnavanem obdobju gospodarska politika izvorom nafte v Prekmurju pri Lendavi, ki so bili nadaljevanje madžarskih naftnih polj, ni namenila vecje pozornosti. Za njihovo izkorišcanje še ni bilo pogojev. Že tako majhno dnevno produkcijo surove nafte, ki je maja 1945 znašala 20 ton, so morali predelovali v cistilnicah v Mariboru. Nacrt, da bi po obnovitvi železnice nafto v predelavo vozili v Trst, je kmalu propadel. 1216 Neuspešna so bila tudi prizadevanja, da bi preko sovjetskih predstavnikov iz arhivov madžarske družbe Manat prišli do tehnicnih podatkov in rezultatov geoloških raziskovanj te družbe v Prekmurju v casu vojne. ENERGETIKA, ENERGETSKA STABILNOST IN (SO) ODVISNOST V NACRTNI EKONOMSKI POLITIKI Zakon o petletnem gospodarskem nacrtu FLRJ za leta 1947-1951, ki ga je zvezna skupšcina sprejela 28. aprila 1947,1217 je predpisoval temeljna razmerja med posameznimi gospodarskimi podrocji in dolocal smeri njihovega razvoja. Ta obce državni plan je bil zbirni plan, katerega jedro sta predstavljala zvezni plan industrializacije in elektrifikacije. Elektrifikacijski nacrt je zasledoval dva osrednja cilja: elektrifikacijo, to je povecanje proizvodnje cenene elektricne energije, in spremembo oziroma izboljšanje gospodarjenja z obstojecimi gorivi. Po tem zveznem planu naj bi do leta 1951 povecali proizvodnjo elektricne energije za 400 % v primerjavi z letom 1939. Proizvodnjo elektricne energije naj bi povecali predvsem z graditvijo hidroelektrarn in še drugih hidroenergetskih naprav ter z graditvijo kaloricnih central »na bazi« premogovnih odpadkov, ki niso bili primerni za daljši prevoz. Poleg tega naj bi pri razdelitvi elektricne energije izboljšali dispecersko službo ter zagotovili cim boljše izkorišcanje prenosnih naprav s »proucitvijo in izkorišcanjem pridobitev sodobne tehnike«. 1214 ARS, AS 284, šk. 1, Proizvajalni nacrt za leto 1945, 14. 2. 1946. 1215 V Ljubljani so v drugi polovici leta 1945 gospodinjstva na nakaznico, ki je veljala za 3-6 oseb, prejela 300 kg drv in 700 kg premoga. Ljubljana je mesecno za preskrbo gospodinjstev, ustanov in uradov potrebovala okoli 37.000 ton premoga in 10.000 ton kubicnih metrov drv. 1216 Vecina naših rudnikov že dela, Slovenski porocevalec, 9. 6. 1945, str. 5. 1217 Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva FLRJ 1947-1951, str. 66-69. 300 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Plan gospodarjenja z gorivom je predpostavljal povecano uporabo elektricne energije, vecjo uporabo drobnih vrst premoga in s tem povezano preureditev industrijskih kurišc, zgraditev kombinatov za oplemenitenje lignita (pol koksa in briket) ter postavitev toplotnih central pri potrošnikih, ki so potrebovali velike kolicine toplote za produkcijske postopke. Znotraj tega sklopa je bilo tudi premogovništvo, ki naj bi tako zelo povecalo proizvodnjo, da bi leta 1951 nakopalo 16,5 milijona ton premoga. Povecanje proizvodnje v najvecjih premogovnih bazenih, med katerimi sta bila tudi trboveljski in velenjski, naj bi dosegli predvsem z boljšo in vecjo mehanizacijo ter sistematicnim raziskovanjem nahajališc, v prvi vrsti crnega premoga. Zvezni petletni nacrt je poleg smotrnejše porabe premoga v prometu in industriji predvidel še zamenjavo lesa kot goriva v industriji ob istocasnem varcevanju z drvmi v gospodinjstvih. Tudi glede nafte je zvezni nacrt predvidel povecanje proizvodnje, tako da bi leta 1951 proizvedli 450.000 ton surove nafte. Do tega leta naj bi zgradili novo rafinerijo in izvedli obsežna raziskovalna dela. Prvi petletni gospodarski nacrt je dolocil tudi naloge oziroma obveznosti posameznih republik v okviru vsedržavne elektrifikacije. Njegov osnutek z zacetka leta 1947, ki se je imenoval Generalni plan industrializacije FLRJ, je bil široko zastavljen, saj je predvidel, da bodo do leta 1951 na ozemlju LR Slovenije zgradili šest velikih in petnajst malih elektricnih central, številne nove daljnovode in transformatorske postaje.1218 Poleg tega bi opravili še vrsto rekonstrukcij in razširitev na obstojecih elektroenergetskih objektih. Zakon o petletnem gospodarskem nacrtu FLRJ je bil že manj obetaven. Njegovo peto in šesto poglavje je predvidelo, da mora Slovenija v naslednjih petih letih za 3,6-krat povecati proizvodnjo elektricne energije ter proizvodnjo premoga za 137 %.1219 Zakon je predvidel tudi vrednost zveznih investicij v slovensko elektrogospodarstvo in premogovništvo v višini 30 milijard dinarjev. Za panogi 111 in 112 se je Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva LRS 1947-1951 omejil le na naloge oziroma izgradnjo tistega dela, ki je spadal v republiško pristojnost. Predvidel je torej izgradnjo manjših hidroelektrarn, razširitev elektricnega omrežja in elektrifikacijo podeželja.1220 Proizvodnjo elektricnega toka v republiških elektrarnah naj bi do leta 1951 povecali za 3,5-krat v primerjavi z letom 1939, tako da bi dosegla 25 milijonov kWh. Proizvodnja premoga naj bi se povecala za 137 % in se leta 1951 dvignila 1218 Princic, Slovenska industrija, str. 44-45. 1219 Petletni plan FLRJ, str. 109, 127. 1220 Po investicijskem planu DES naj bi do leta 1951 na ozemlju LRS zgradili 9 hidroelektrarn, 18 razdelilnih postaj, 304 transformatorskih postaj, 722 km daljnovodov 35 kV, 625 km daljnovodov 20 kV, 259 km daljnovodov 10kV in 395 km nizkonapetostnega omrežja. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 301 na 306.000 ton.1221 Na novo naj bi odprli premogovnike rjavega premoga (Liboje, Pecovnik in Kanižarica) ter rudnik lignita Globoko pri Brežicah. Zaradi majhnih zalog naj bi Pecovnik zaprli leta 1951, kot nadomestilo pa bi leta 1948 odprli premogovnik Štore pri Celju. 1222 V nacrt so prišla tudi obsežna raziskovalna dela v Zabukovici, Št. Janžu in Kanižarici. Za naložbe v energetske zmogljivosti republiškega pomena je bilo od skupnih republiških investicij (12.684 milijonov din) namenjeno elektrifikaciji 700 milijonov, rudarstvu pa 202 milijona din. Glede porabe lesa za kurivo je bilo v republiškem petletnem planu zapisano, da se mora do leta 1951 (v primerjavi z letom 1939) v mestih in industrijskih središcih zmanjšati za 240.000 kubicnih metrov in nadomesti z drugimi gorivi, to je s premogom in plinom. V tem casu naj bi se precej zmanjšala secnja v gozdu. Že leta 1947 pa je prav pri slednji nalogi prišlo do korenitega zasuka. Na zvezni ravni je bila sprejeta odlocitev, da mora Slovenija prevzeti velik del izvoza lesa in lesnih polizdelkov na konvertibilni trg. Naslednjega leta je bilo treba v Sloveniji zaradi informbirojevskih dogodkov po besedah Mihe Marinka še »bolj globoko zarezati v gozdove«, zaradi težav pri pridobivanju nafte pa dvigniti proizvodnjo premoga.1223 V letih 1948 in 1949 je bilo treba za republiško izgradnjo predvidena sredstva preusmeriti v gradnjo majhnega števila kljucnih, to je zveznih objektov. Zaradi sistemskih sprememb se je leta 1950 vloga republike pri razvoju energetskih zmogljivosti znova povecala. Planski dokumenti, ki so bili sprejeti leta 1947, so problematiko energijskega gospodarstva v precejšnji meri poenostavili in osredotocili zgolj na veliko povecanje proizvodnje posameznih vrst energije in na njihovo smotrno porabo oziroma razdelitev. Vsa druga vprašanja in problemi so se zdeli manj pomembni, vsaj s kratkorocnega gledišca, zato so jih (še) pustili ob strani. Nekatera med njimi so postala pereca že v casu prve petletke, zato so se morali z njimi soociti. Najbolj problematicna so bila pomanjkanje energentov zaradi hitrejše rasti porabe od rasti proizvodnje, slaba izraba energetskih zmogljivosti in ugotovitev, da so nahajališca posameznih energetskih virov precej manjša od napovedanih. Vse te probleme je gospodarska politika reševala loceno po posameznih virih in šele takrat, ko so postali prevec moteci. Po drugi svetovni vojni se je elektroenergetski položaj Slovenije poslabševal in postajal kriticen tako zaradi prenizkega vodostaja rek v zimskem casu in v poletnih mesecih kot tudi zaostajanja proizvodnje elektricne energije za rastjo njene porabe. Od konca vojne so se potrebe po elektricni energiji povecale za 1221 Med posameznimi rudniki naj bi se najbolj povecala proizvodnja v Rudniku lignita Velenje, in sicer za 400 %. Tako bi postal premogovnik z najvecjo proizvodnjo v državi, ki bi zagotavljal eno desetino vsega potrebnega premoga. 1222 ARS, AS 284, šk. 10, Petletni plan za rudarstvo 1947-1951. 1223 Od kapitalizma do kapitalizma str. 315. 302 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji 150 %, zmogljivost elektrarn pa se je povecala le za 30 %.1224 Poraba elektricne energije na prebivalca v Sloveniji je rasla precej hitreje od jugoslovanskega povprecja. Podoben trend je bil tudi pri porabi elektrike v gospodinjstvih. Slednje je bil rezultat intenzivne elektrifikacije podeželja, pa tudi nizkih cen elektricne energije in težav pri preskrbi s kurivom. Poraba kWh na prebivalca 1946 1947 1948 1949 1950 FLRJ 73 93 127 136 148 LRS 321 379 621 623 670 (Vir: Gospodarski vestnik, 1. 1. 1954, Razvojne crte industrije in obrti Slovenije, str. 1-2.) Poraba elektricne energije v LRS za pogon in v gospodinjstvih 1946-1949 V odstotkih: 1946 1947 1948 1949 Pogon 60,6 67 51 54,4 Gospodinjstva 6,4 10,2 8 9,6 (Vir: Elektricno energijo moramo racionalno izkorišcati, da bo zagotovljeno nemoteno obratovanje industrije, Slovenski porocevalec, 5. 5. 1949, str. 3.) Reševanje slabega elektroenergetskega položaja je zahtevalo racionalno izrabo dosegljive elektricne energije. To so hoteli doseci z zmanjšanjem porabe v casu svetlobnih konic (zjutraj in zvecer), ko je poraba še posebno velika, nadalje s splošnim varcevanjem z elektriko na vseh podrocjih in z boljšim izkorišcanjem central in daljnovodov. Na drugi strani pa je kritje narašcajocega primanjkljaja narekovalo hitrejšo graditev elektrarn, tudi manjših hidroelektrarn za pokrivanje lokalnih potreb. Med izdanimi ukrepi za izboljšanje kriticnega položaja slovenskega elektrogospodarstva so svoj namen dosegli le ukrepi za zmanjšanje porabe elektrike v gospodinjstvih in za ogrevanje peci v industriji. Rezultati ukrepov za vecjo izrabo zmogljivosti pa so bili dalec od pricakovanj. Nic bolje se niso iztekla prizadevanja za zacetek gradnje novih elektroenergetskih objektov. Za to ni bilo niti sredstev niti podpore zveznih organov. Zvezni svet za energetiko je zavrnil predlog za zacetek graditve TE Šoštanj, kot tudi ni hotel dati podpore za študijske projekte, s katerimi bi projektanti Hidroelektroprojekta v Ljubljani proucili možnosti za graditev akumulacijskih hidroelektrarn v Sloveniji.1225 1224 Elektricno energijo moramo racionalno izkorišcati, da bo zagotovljeno nemoteno obratovanje industrije, Slovenski porocevalec, 5. 5. 1949, str. 3. 1225 ARS, AS 245, šk. 1, Letno porocilo Sveta za energetiko in ekstraktivno industrijo vlade LRS. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 303 Do zacetka petdesetih let so se v Sloveniji že sprijaznili z dejstvom, da vecjih presenecenj pri odkrivanju novih zalog premoga v Sloveniji ni pricakovati.1226 Analiza premogovnih nahajališc je pokazala, da so bile »vidne, verjetne in možne« rezerve crnega premoga neznatne. Rezerve rjavih premogov so presegale 200 milijonov ton; najvecje so bile v premogovnikih Trbovlje in Zagorje, kjer bi jih po dotedanjem nacinu lahko izkorišcali še najmanj 70 let. Najboljši izgledi so bili pri zalogah lignita, ki so jih ocenili vkljucno z možnimi kolicinami na vec kot milijardo ton.1227 Kopnece zaloge premoga so zahtevale varcevanje in cim bolj smotrno porabo premoga slabše kakovosti. Kakovostnejši premog naj bi uporabljali le za nujno potrebne zadeve, bistveno pa bi povecali porabo lignita.1228 Ta in še podobne ugotovitve so velenjski bazen postavile v središce slovenske energetske in tudi širše razvojne politike. Njegova bogata nahajališca naj bi zagotovila dovolj elektricne energije za potrebe široke potrošnje, za potrebe metalurgije, kemicne in ostale industrije kot tudi daljinsko preskrbo s plinom. Do konca leta 1950 so v Sloveniji poleg proucevanja možnosti za uporabo velenjskega lignita sprejeli predpise o kvaliteti premoga, ki je povecala možnosti za izrabo slabših vrst premoga. V letih 1947 do 1950 so se v Sloveniji okrepila prizadevanja za varcevanje ter bolj smotrno porabo lesa za kurjavo. Pristojni organi so opozarjali, da lesa ni mogoce trošiti neomejeno, da z njim ne varcujejo tako, kot bi morali, in da je skrajno nesmotrno boljše vrste lesa nameniti za kurjavo.1229 Izracunali so, da je poraba precej vecja od gozdnega prirastka in da je kolicina lesa, porabljenega za kurjavo, samo v nekaj letih trikrat presegla predvojno povprecje.1230 V svojih elaboratih so se zavzeli za sprejem nacela trajnosti gozdnega gospodarstva, po katerem gozd »ne sme služiti le pridobivanju lesa, temvec mora služiti še drugim potrebam in koristim«.1231 Predlagali so zacetek nacrtnega pogozdovanja in »umne eksploatacije«. Problematika panoge 113 se je leta 1950 osredotocila na zemeljski plin. Republiški gospodarski svet je sklenil odpreti strokovno razpravo, v kateri naj bi najprej ugotovili, ali se lahko pri planiranju preskrbe z energijo racuna s tem energetskim 1226 ARS, AS 245, šk. 1, Letno porocilo Sveta za energetiko in ekstraktivno industrijo vlade LRS. 1227 Rezerve crnega premoga so bile ocenjene na 3.717.540 ton, rezerve rjavega premoga pa na 202.418.723 ton. Od tega je na premogovnika Trbovlje in Hrastnik odpadlo 2.687.900 ton oziroma 1.768.900 ton. Zaloge lignita so znašale 1,020.024.700 ton. Najvec jih je bilo v Rudniku Velenje, kjer so vidne zaloge dosegale 11.570.000 ton, verjetne 413.500.00 t in možne 557.000.000 t; ARS, AS 245, šk. 21, Analiza premogovnih rezerv v premogovnikih LRS, 1950. 1228 ARS, AS 245, šk. 17, Zapisnik konference pri zvezni upravi za napredek proizvodnje, 11. 7. 1950. 1229 Potreba štednje z lesom in racionalnega izkorišcanja odpadkov lesa, Slovenski porocevalec, 4. 5. 1946, str. 5. 1230 Pred drugo svetovno vojno je povprecno vsak Slovenec porabil 0,56 kubicnega metra drv, konec štiridesetih let pa že 1,25 kubicnega metra. 1231 ARS, AS 284, šk. 24, Osnovni problemi naše gozdne gospodarske politike. 304 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji virom, potem pa pregledali možnosti proizvodnje zemeljskega plina v Lendavi in oskrbe s plinom industrije in široke porabe v Sloveniji.1232 Svet za energetiko in ekstrativno industrijo je navezal stike s podjetjem v Lendavi in zacel razgovore o izrabi plina s tega obmocja za potrebe industrije, prometa in tudi široke porabe. Obe strani sta soglašali, da je treba s pripravami pohiteti. GRADITEV NOVIH ZMOGLJIVOSTI IN RAST PROIZVODNJE V LETIH 1947-1950 Po sprejemu prvega petletnega nacrta se je graditev novih energetskih zmogljivosti zelo pospešila, velik obseg so dobile tudi naložbe za povecanje proizvodnje v obstojecih objektih in prenosnih omrežjih. Po letu 1948 pa se je obseg nacrtne investicijske graditve omejil le na manjše število kljucnih kapitalnih objektov zveznega pomena. V Sloveniji so bili to hidroelektrarne Medvode, Moste, Vuzenica in Mariborski otok, premogovnika Zagorje in Velenje ter Nafta Lendava. Izgradnji energetskih objektov je država namenila znaten del narodnega dohodka.1233 Do leta 1950 je strmo narašcala tako proizvodnja elektrike kot tudi premoga in surove nafte. Zmanjšala se je le proizvodnja drv. Leta 1947 je bil nacrt zveznih investicij v elektrogospodarske objekte v Sloveniji precej bolj širokopotezen, kot je bil nacrt republiških investicij. Do konca leta sta doživela številne popravke in nista bila izpolnjena. Najbolj so napredovala dela na elektrarnah, zgradili so tudi vec kot 300 km daljnovodov in nekaj transformatorskih postaj. Pripravljeni so bili idejni osnutki projektov na Savi, Krki in Mislinji,1234 sprejeta je bila lokacija za TE Velenje II. Zvezna planska komisija je poleti 1948 sprejela nov investicijski nacrt, v katerega je uvrstila le prioritetne objekte zveznega pomena, med katerimi so bile tudi hidroelektrarne Mariborski otok, Moste, Vuzenica, TE Velenje, TP MB in še nekaj daljnovodov. Financiranje izgradnje na nekaterih objektih iz opušcenega investicijskega nacrta za to leto pa je komisija prenesla v breme Ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS. Slednje je najvec denarnih in materialnih sredstev vložilo v graditev hidroelektrarn Medvode in Savica ter okoli 130 km daljnovodov s pripadajocimi transformatorskimi in razdelilnimi postajami. Zaradi zastojev pri nabavi tuje in tudi domace opreme je bilo treba investicijske nacrte za leto 1949 med letom veckrat spremeniti. Da bi pospešili dela na najvecjih gradbišcih, jim je tudi republiški proracun namenil znatna sredstva. Preostala za to panogo dolocena sredstva v tem letu so namenili obnovi daljnovodov in elektrifikaciji 1232 ARS, AS 245, šk. 17, Izkorišcanje zemeljskega plina iz Lendave, 10. 8. 1950. 1233 Razvoj privrede FNRJ, str. 133. 1234 ARS, AS 284, šk. 4, Porocilo o pregledu Krke, Save in Savinje za idejni osnutek gospodarskega nacrta, 7.-9.11. 1947. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 305 vasi. V leto 1950 je stopila Slovenija s 35 elektrarnami. Od novih sta do tega leta zaceli z obratovanjem hidroelektrarni Mariborski otok (september 1948) in Savica (december 1949). Do leta 1950 je podjetje Elektroprenos zgradilo 350 km daljnovodov visoke napetosti, tako da mu je za izpolnitev petletnega nacrta ostal le še DV 110 kV Velenje - Ljubljana.1235 Najvec jih je bilo zgrajenih oziroma prikljucenih na sistem leta 1948.1236 V tem in naslednjem letu je bilo zgrajeno tudi prenosno omrežje, ki je povezalo obe elektrarni na Soci s slovenskim elektroenergetskim sistemom.1237 Od leta 1945 naprej je proizvodnja elektricne energije v Sloveniji strmo narašcala. Po izracunih Planske komisije je leta 1946 znašala 439.800 MWh, 1947 leta 523.000 MWh, 1948 leta 866.560 MWh in 1949 leta 877.750 MWh. 1238 Od tega je najvecji del elektricne energije prihajal iz hidroelektrarn. Za panogo 112 je plan zveznih investicij za leto 1947 predvidel sredstva za racionalizacije, rekonstrukcije, raziskovalna dela in graditev stanovanj1239 ter uvoz razlicne opreme iz Madžarske in Italije.1240 Republiški plan je najvec sredstev namenil odpiranju rudnika lignita Globoko pri Brežicah. Leta 1948 so v zveznem investicijskem planu ostali le še vsi trije zasavski rudniki rjavega premoga. Zato pa je bil republiški plan zelo široko zastavljen, saj je naložbam v rudarstvo namenil 29 odstotkov vseh industrijskih investicij. Od tega najvec za rudnik Velenje, za katerega so bili že izdelani regulacijski in investicijski elaborati za zgraditev novega izvoznega jaška in naprav za zacetek delovanja nove termoelektrarne. V nacrtu je bila tudi izgradnja kemicnega kombinata za predelavo lignita in proizvodnjo plina. 1241 Tako kot v preteklem tudi v tem letu predvidena dela niso bila do kraja 1235 V Sloveniji naj bi že letos izpolnili petletni plan gradnje daljnovodov, Slovenski porocevalec, 11. 4. 1950, str. 1. 1236 Leta 1948 so bili dograjeni DV 110 kV Dravograd-Maribor-Pekre, Laško-Velenje, Crnuce- Radovljica in Laško-Trbovlje. Med vecjimi sta bila v leta 1949 na sistem prikljucena visokonapetostna daljnovoda TE Šoštanj- RTP Klece in Dravograd-Maribor. 1237 Leta 1948 je bil dograjen DV HE Plave-TP Kromberk ter novi odsek DV 110 kV Gorjansko-Sežana, leta 1949 pa DV 110 kV HE Doblar-Godešic in DV 35 kV HE Plužna – Idrija. V tem letu je DV 60 kV povezal HE Plave in HE Doblar. 1238 ARS, AS 284, Proizvodnja in potrošnja elektricne energije v LRS 1939-1951. 1239 ARS, AS 226, šk. 20, Investicije v premogovnike Slovenije za leto 1947. 1240 ARS, AS 284, šk. 32, Plan investicijskih obvez za leto 1947. 1241 Februarja 1948 je republiška vlada dobila porocilo ing. Borisa Lavrencica o rezultatih dela na investicijskem projektu za izkorišcanje lignita v Velenju. Do takrat si je Lovrencic skupaj s kolegom iz Zavoda za industrijska raziskovanja najprej v Frankfurtu, nato pa še v Mostu v Sudetih, ogledal delovanje tlacnih generatorjev nemške družbe Lurgi, ki so bili najbolj primerni za pridobivanje plina iz slabših vrst premoga. Po vrnitvi je Ministrstvo za industrijo in rudarstvo sklicalo konferenco, kjer je Lavrencic pred povabljenimi strokovnjaki predstavil elaborat, v katerem je predlagal, da bi v prvi fazi zgradili daljinsko plinarno s plinskim daljnovodom preko Celja do Strnišca. Vecina udeležencev je po sestanku poslala pismene ocene, s katerimi so potrdili upravicenost projekta. Po tem so sklicali drugi sestanek, na katerem so udeleženci podprli predlog o povezavi s tujimi partnerji in o izvedbi preizkusa primernosti velenjskega lignita za uplinjevanje v omenjenem podjetju v Sudetih. Februarja 1948 je bila sprejeta tudi lokacija za graditev TE Velenje II in za 306 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji uresnicena, v Velenju in še v nekaterih premogovnikih pa tudi slabo opravljena. Leta 1949 je med slovenskimi premogovniki pravico do crpanja razvojnih sredstev dobil le rudnik v Velenju. Že zaceta dela v preostalih premogovnikih pa je bilo treba upocasniti ali zaustaviti. Šele leta 1950 so se možnosti za pridobitev investicijskih kreditov izboljšale. V tem letu je investicijski nacrt glavne direkcije za premog LRS znašal okoli 2000 milijonov din.1242 Kljub temu da nacrtovane kolicine premoga v posameznih letih niso bile dosežene, so slovenski premogovniki vsako leto povecali obseg proizvodnje. Leta 1949 je znašala 2,702.690 ton, od tega je bilo crnega premoga 4820 ton, rjavega 2,223.470 ton in lignita 474.400 ton. Naslednje leto je skupna proizvodnja dosegla 2,833.860 ton.1243 Leta 1950 je Planska komisija LRS izdelala program razvoja slovenskih premogovnikov v naslednjih letih.1244 Zaradi velikih zalog in »mnogovrstnih možnosti za njihovo izkorišcanje« je bilo njegovo težišce na izkorišcanju lignita v Velenju. Kot »perspektivna« sta bila ocenjena premogovnika v Hrastniku in Zagorju. Nadaljevanje proizvodnje v Trbovljah, Senovem in Zabukovici je bilo pogojeno s posodobitvijo separacije in z dokoncanjem še drugih že zacetih naložb. V preostalih premogovnikih pa so bile zaloge skorajda že izcrpane, zato njihova proizvodnja ni bila vec utemeljena. Prvi vsedržavni petletni plan je dolocil zelo visoko izkorišcanje slovenskih gozdov, saj je njegov delež znašal 15,5 odstotka od celotnega državnega plana, kar je bila glede na gozdne površine v Sloveniji in njene zaloge visoka obremenitev. V naslednjih dveh letih je morala Slovenija zaradi izvoznih potreb odstotek poseka še povecati. Po opravljanih izracunih je bilo v letih 1947 do 1949 v Sloveniji posekano preko 18 milijonov kubicnih metrov lesa, pri cemer je v teh letih gozdni prirast znašal samo 7,5 milijona kubicnih metrov. Zaradi prevelikega poseka se je zaloga lesa, ki so jo ugotovili leta 1947, zmanjšala za 10 odstotkov.1245 Kemicni kombinat Velenje. 1242 ARS, AS 245, šk. 14, Izvršitev plana financiranja investicij za leto 1950, 15. 6. 1951. 1243 ARS, AS 226, šk. 150, Porocilo o proizvodnji za leto 1950. 1244 ARS, AS 284, šk. 43, Rudarstvo LRS, 1950. 1245 Borak, Lazarevic, Princic (ur.), Od kapitalizma do kapitalizma, str. 337-338. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 307 Posek za plansko distribucijo povprecno na 1 hektar gozdne površine po posameznih republikah v letih 1947-1949 v kubicnih metrih1246 Ljudska republika 1947 1948 1949 Srbija 0,44 1,27 0,97 Hrvaška 1,09 1,41 2,02 Slovenija 2,31 3,25 3,61 Bosna in Hercegovina 1,07 1,40 1,83 Makedonija 0,11 0,15 0,22 Crna gora 0,35 0,42 0,47 FLRJ povprecno 0,93 1,49 1,88 (Vir: Borak, Lazarevic, Princic (ur.), Od kapitalizma do kapitalizma.) Proizvodnja drv je bila leta 1947 še enkrat vecja kot v preteklem letu. V naslednjih treh letih pa se je zmanjšala.1247 Zaradi ponavljajocih se težav pri oskrbi kuriva za zimo so leta 1948 k pripravi drv pritegnili množicne organizacije, ki so s pomocjo delovnih brigad prevzele vsa dela pri pripravi in prevozu lesa za kurjavo za posamezna industrijska središca, podjetja in ustanove. V edinem slovenskem podjetju industrije nafte Nafta Lendava, ki je vse obravnavano obdobje spadalo pod zvezno upravo, so nacrtovali, da bodo v casu prve petletke glavnino potrebne opreme za pridobivanje surove nafte dobili iz vzhodnih socialisticnih držav, naprave za globinsko vrtanje pa tudi iz ZDA. Ta pricakovanja se niso uresnicila. Iz vzhodnih držav so do poletja prejeli le nekaj nepopolnih in zarjavelih vrtalnih garnitur, ki so jih gnali izrabljeni tankovski motorji. Po resoluciji Informbiroja so sicer dobili nekaj strojev, naprav in motorjev iz CSSR, ki pa so se zaradi jeklenih opilkov v najobcutljivejših delih strojev hitro pokvarili. Tudi uvoženo orodje se je zaradi slabega materiala izkazalo za neuporabno. Tako so v tem casu težave s strojno opremo reševali z uvozom iz Italije.1248 Zvezno ministrstvo za rudarstvo je znatna sredstva predvidelo tudi za graditev proizvodnih objektov v Lendavi. Po zacetni vnemi se je leta 1949 obseg teh del zelo omejil. Ustavila so se tudi raziskovalna vrtanja v Prekmurju. Šele leta 1950 se je investicijska graditev znova pospešila.1249 1246 Prav tam, str. 338. 1247 Leta 1947 je proizvodnja drv za kurjavo znašala 73.359 kubicnih metrov, leta 1948 je bila 41.260, leta 1949 je bila 54.841 in leta 1951 48.560 kubicnih metrov; ARS, AS 1136, šk. 52, Mesecni statisticni pregled LRS, 1/1953. 1248 Zmagovita rast naše mlade industrije nafte, Slovenski porocevalec, 25. 8. 1949, str. 1. 1249 Investicijski nacrt podjetja Nafta Lendava za leto 1950 je obsegal graditev zbirnih postaj, gazolinske, kompresorske in telefonske centrale, vec montažnih hal, velikega naftnega rezervoarja v Murskem Središcu, vec kilometrov naftovodov, visokonapetostne vode, industrijski tir in še vec manjših objektov. 308 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Od leta 1947 naprej je bila proizvodnja surove nafte v Sloveniji vsako leto vecja. 1947 je znašala 669 ton, leta 1948 se je povecala na 943 in leta 1949 na 2171 ton.1250 Leta 1950 je bil tudi na proizvodnem podrocju napravljen velik korak naprej. Podjetje Nafta Lendava je v prvem polletju prvic prekoracilo proizvodni plan. Avgusta je iz vrtalne sonde št. 77 prvic brizgnila nafta. V Petišovcih so do konca septembra proizvodnji izrocili toliko vrtin kot prej tri leta skupaj in tudi nacrpali surove nafte osemkrat vec kot leta 1945. Do konca leta 1950 so skupaj nacrpali 4782 ton surove nafte, kar je predstavljalo štiriodstotni delež v skupni rudarski proizvodnji LRS. Leta 1949 je podjetju v Lendavi uspelo zajeti tudi zemeljski plin, ki je vseboval poleg metana še etan, propan, butan in gazolin. S pomocjo domacih strokovnjakov je izdelalo napravo za izlocitev teh plinov.1251 Leta 1950 je podjetje na podrocju predelave zemeljskega plina doseglo nov uspeh. Z napravami za degazolinažo je zacelo pridobivati utekocinjeni butan. V Sloveniji so leta 1950 proizvedli skupaj 9290 kubicnih metrov plina. ORGANIZACIJA, POSLOVANJE, TUJI VZGLEDI IN POVEZAVE Povsem drugacen odnos, kot ga je imela pri materialni obnovi, je pokazala oblast na podrocju gospodarske organiziranosti in poslovanja. Stare oblike in nacine je hotela cim prej odstraniti in jih nadomestiti z novimi, ki so ustrezale njeni revolucionarni naravi. Pri tem ni iskala kompromisov niti ni izbirala sredstev. Takoj po vojni je energetska podjetja, ki so bila v rokah domacih ali tujih zasebnih delniških družb, na razlicne nacine podržavila. Ta podjetja so bila potem preoblikovana v državna gospodarska podjetja, ki so glede na svoj pomen že leta 1946 postala podjetja splošno državnega, republiškega in lokalnega pomena. Pristojna ministrstva oziroma direkcije so podjetja upravljala na administrativen in centralisticen nacin. Oktobra 1945 je federalna vlada ustanovila podjetje Državne elektrarne Slovenije (DES) s sedežem v Ljubljani, ki je prevzelo izvajanje nacrtne elektrifikacije in še vse druge elektroenergetske dejavnosti na vsem ozemlju LRS. Najprej je prevzelo premoženje KDE, potem pa je postopoma prikljucilo še druga podjetja. Elektrarna Fala je do prve nacionalizacije ostala izven neposredne uprave DES, je pa svoje obratovanje povsem podredila njenim zahtevam. Od leta 1946 pa so organiziranost slovenskega elektrogospodarstva dolocali v Beogradu. Nekaj casa so se slovenski zastopniki še upirali popolni centralizaciji. Na konferenci konec aprila 1946 so glasovali proti ustanovitvi Zvezne uprave za elektrogospodarstvo (UPEL), ker so menili, da razmere za to še niso primerne. Po njihovih besedah 1250 ARS, AS 1136, šk. 52, Mesecni statisticni pregled LRS, 1/1953, str. 35. 1251 Zmagovita rast naše mlade industrije nafte, Slovenski porocevalec, 25. 8. 1949, str. 1. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 309 naj bi ustanovitev zvezne uprave dobila »svojo življenjsko upravicenost šele po daljši razvojni dobi, ko bo po vseh narodnih republikah elektrifikacija že prešla v štadij republikanske elektrifikacije«.1252 Julija 1946 so bila vsa vecja slovenska podjetja v panogi 111 proglašena za podjetja splošno državnega pomena. Oktobra 1946 je bila z odlocbo zveznega ministrstva za industrijo ustanovljena glavna uprava za elektriško gospodarstvo (UPEL) s sedežem v Zagrebu, ki je upravljalo tudi s slovenskimi zmogljivostmi. Istocasno je to zvezno ministrstvo ustanovilo podjetje za elektrifikacijo zahoda (Elektrozapad) v Zagrebu, ki je upravljalo tudi z elektricnimi napravami zveznega pomena v Sloveniji. 19. novembra 1946 so razdelili naprave med DES in Elektrozapadom, ki je obdržal vse najpomembnejše zmogljivosti. Ta organizacijska oblika se je kmalu pokazala kot prezgodnja, zato je po devetih mesecih podjetje prešlo v likvidacijo, ki je trajala vec let. Po ukinitvi podjetja Elektrozapad sta bili na ozemlju Slovenije ustanovljeni dve podjetji: Elektro Ljubljana, ki je imelo svoj sedež najprej v Mariboru in nato v Ljubljani, ter Podjetje za razdeljevanje elektricne energije s sedežem v Ljubljani. Leta 1950 je elektrogospodarstvo v celoti prešlo pod republiško pristojnost. Takrat je bilo v njegovi sestavi pet elektrarn in tri mehanicne delavnice. Ustanovljeni sta bili dve direkciji in svet za energetiko in ekstraktivno industrijo. Izven maticnega ozemlja je še ostala Cona B STO. Na tem obmocju je do leta 1949 vso skrb za omrežje obdržal SELVEG. Nato je OLO Koper za vzdrževanje nizkonapetostnega omrežja ustanovil svoje podjetje ELTE, srednje napetostno omrežje pa je do konca te cone še vzdrževalo italijansko podjetje iz Trsta. Leta 1945 je rudarski oddelek Ministrstva za industrijo in rudarstvo Narodne vlade Slovenije še lahko razdeljeval premog manjšim potrošnikom. Od januarja leta 1946 pa je z vsem nakopanim premogom v državi razpolagalo edino zvezno ministrstvo za industrijo in rudarstvo. Postalo je glavna centrala za delitev premoga nacrtovanim interesentom v posameznih republikah. V tem letu so vsi pomembnejši premogovniki prišli pod zvezno pristojnost, bili potem nekaj casa pod republiško, leta 1949 prišli pod zvezno republiško ministrstvo za rudarstvo, leta 1950 pa je upravo nad 14 premogovniškimi podjetji in Centralno rudarsko delavnico v Trbovljah prevzelo Ministrstvo za rudarstvo LRS. V tem letu so si premogovniki brez uspeha prizadevali, da bi termoelektrarne, ki so uporabljale njihov premog, izlocili iz elektroenergetske sestave in jih prikljucili posameznim rudarskim podjetjem. Naftna polja pri Dolnji Lendavi so leta 1945 prišla pod upravo Kombinata za nafto iz Zagreba. Nad objekti v Petišovcih je bila junija 1946 uvedena zacasna državna uprava, tri mesece kasneje pa so prišli v državno last. Julija tega leta je 1252 ARS, AS 284, t. e. 3, Porocilo o konferenci energetskih strokovnjakov FLRJ v Beogradu, 29. 4. do 5. 5. 1946. 310 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji bilo podjetje Nafta Lendava proglašeno za podjetja splošno državnega pomena, ki je kot tako ostalo tudi po decentralizaciji leta 1950. Za izvedbo proizvodnega nacrta na podrocju gozdarstva je bila leta 1945 ustanovljena Komisija za izdelavo drv in lesa. Januarja 1946 je njeno nalogo prevzelo državno gozdno in lesnoindustrijsko podjetje LES, ki je državne gozdove upravljalo, gojilo in izkorišcalo s pomocjo 22 državnih gozdnih uprav. Te so bile v naslednjem letu preoblikovane v manjše število gozdnih gospodarskih podjetij. V casu planske ureditve ekonomski odnosi med energetskimi in drugimi podjetji in ustanovami niso bili vzpostavljeni. Cene energetskih virov so bile predpisane oziroma normirane za vso državo. Vsa sredstva za prodano elektricno energijo so zbirali na skupnem racunu, iz katerega so potem posameznim elektrogospodarskim podjetjem po predvidenih dispozicijah in v skladu z doseženo izpolnitvijo družbenega plana nakazovali sredstva za pokrivanje predvidenih stroškov. Ti so obsegali sredstva za placilni fond, za materialne izdatke, za storitve ter amortizacijo oziroma investicijsko vzdrževanje. Januarja 1946 so DES predpisale enotno tarifo za prodajo elektricne energije v Sloveniji.1253 Z novo tarifo leta 1947 so se cene elektricne energije povecale za okoli 10 odstotkov.1254 V casu obnove so si partijski ideologi in gospodarski nacrtovalci prizadevali, da bi v cim vecji meri sledili sovjetskim zgledom. To je še zlasti veljalo za »veliko vlogo, ki jo mora imeti elektrika v razvoju proizvajalnih sil« in pri elektrifikaciji podeželja, ki je v Sovjetski zvezi dobila znacaj vseljudskega gibanja.1255 Poudarjali so, da so v Sovjetski zvezi najprej ustanovili državno komisijo za elektrifikacijo, ki je poskrbela, da so bile velike hidroelektrarne zgrajene, še preden se je zacela prva petletka. Z zagotovitvijo zadostne kolicine elektricne energije je bil izpolnjen najpomembnejši pogoj za zacetek pospešene industrializacije. V skladu z ideološkimi razlogi so se podjetja skupaj s pristojnimi ministrstvi trudila, da bi v vzhodnih socialisticnih državah sklenila pogodbe za uvoz strojev, rezervnih delov in še drugega materiala, ki je bil potreben za vzdrževanje tekoce proizvodnje, odpiranje novih izkopov in naftnih vrtin. Po prekinitvi že sklenjenih trgovinskih in investicijskih pogodb s temi državami v letih 1948 in 1949 je bilo treba poiskati nove partnerje v zahodnih državah kapitalisticnega sveta in se v vecji meri povezati z domaco industrijo. Izvoz slovenskih energetskih virov v tujino je bil do konca nacrtnega obdobja še zelo omejen. HE Možnica je redno oskrbovala italijanski rudnik Rajbelj, ki pa dobavljenega toka ni hotel 1253 Tarifa je bila razdeljena na dva dela, na splošno tarifo, ki je zajemala mali odjem, in na industrijsko tarifo. Splošna tarifa ni zajemala posebnih odjemalcev, s katerimi so bile sklenjene posamicne dobavne pogodbe. 1254 Ukinjena je bila cena za nocno porabo in sezonska tarifa. Z novo tarifo je bila spremenjena razvrstitev odjemalcev v skupine. Skupina drobnih odjemalcev je bila ukinjena, v drugih skupinah pa sta bili vpeljani nižja in višja tarifa. Na zacetku leta 1948 so bile tarife le malenkost spremenjene. 1255 Elektrifikacija vasi v Sovjetski zvezi leta 1947, Slovenski porocevalec, 14. 11.1946, str. 3. Princic: Pospešena elektrifikacija temelj energetske strategije Slovenije 311 placevati.1256 V sosednjo Avstrijo je Slovenija preko Jugometala Beograd izvozila nekaj velenjskega lignita in trboveljskega rjavega premoga. V jugoslovanskem planskem sistemu, ki se je zacel vzpostavljati v letih 1945-1946, je dobilo slovenske energetsko gospodarstvo vlogo aktivnega izvoznika oziroma glavnega proizvajalca. To je pomenilo, da je moralo del proizvodnje odstopati porabnikom v drugih republikah. Sosednji Hrvaški, ki je s Slovenijo predstavljala enoten elektroenergetski sistem, je vsako leto zagotavljala dolocene kolicine elektricne energije.1257 Z njenimi predstavniki je veckrat razpravljala o možnostih za skupno izrabo vodotoka Kolpe za energetske namene. Poleg lesa je drugim republikam dobavljala dolocene kolicine premoga. Najvec v prvih dveh povojnih letih, ko je v Hrvaško, Srbijo in Vojvodino izvozila skoraj tretjino nakopanega premoga.1258 SKLEP Po koncu druge svetovne vojne je v Jugoslaviji vladalo splošno prepricanje, da so njeni energetski viri veliki in raznovrstni, zato se je zdela odlocitev, da mora postati energetika temelj pospešene industrializacije, vec kot razumljiva. Prvi petletni gospodarski plan je predvidel strmo narašcanje proizvodnje vseh pomembnejših energentov, to je elektrike, premoga in nafte, ter predvidel njihovo bolj racionalno porabo. Zmanjšanje proizvodnje in tudi porabe je veljalo le za les, ki so ga uporabljali za kurivo. Gospodarski nacrtovalci so po sovjetskem zgledu med posameznimi energetskimi panogami dali vso prednost razvoju elektroenergetskega gospodarstva. Uvrstili so ga med tiste osnovne oziroma vodilne industrijske panoge, preko katerih je bilo mogoce pospešiti celoten gospodarski in družbeni razvoj, zagotoviti njegovo usmerjanje ter zbiranje potrebnih materialnih in denarnih sredstev za splošne in posebne družbene potrebe. Velik pomen so pripisovali tudi »bitki za premog«, ki je igrala veliko vlogo pri uresnicevanju proizvodnih planov v drugih gospodarskih podrocjih. Zaradi gospodarske blokade Sovjetske zveze in drugih vzhodnih socialisticnih držav, pa tudi številnih notranjih težav, cilji prvega petletnega nacrta niso bili uresniceni. Ob zakasnitvi pri graditvi energetskih objektov je nezadostna oskrba z vsemi energetskimi viri postala vse bolj pereca. Ta in še druga vprašanja, ki so se pojavila do zacetka petdesetih let, so pokazala, da je energetska problematika precej bolj kompleksna in povezana, kot se je kazala v prvem povojnem letu. 1256 ARS, AS 247, šk. 46, Porocilo, 11. 1. 1952. 1257 Leta 1947 je Slovenija zagotovila Hrvaški 8,95 % proizvedene kolicine elektrike, leta 1948 je poslala 18,21 in leta 1949 je poslala 21.2 % proizvedene elektrike. - ARS, AS 284, šk. 45, Proizvodnja in potrošnja elektricne energije v Sloveniji 1939-1951. 1258 Leta 1946 je Slovenija Hrvaški dobavila 14,8 %, Srbiji 8,7 %, Vojvodini 3,84 % in Makedoniji 0,11 % od skupne kolicine nakopanega premoga. 312 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Viri in literatura 313 Viri in literatura ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 15 – Gubernijska registraturna direkcija v Ljubljani, 1747–1849 AS 73 – Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Tehnicni oddelek 1919–1941 AS 188 – Direkcija državnih železnic v Ljubljani, 1896–1941 AS 223 – Vlada Republike Slovenije, 1945–1992 AS 226 – Ministrstvo za industrijo in rudarstvo, 1939–1951 AS 245 – Svet vlade LRS za energetiko in ekstraktivno industrijo, 1948–1952 AS 284 – Planska komisija LRS, 1946–1951 AS 448 – Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, 1850–1948 AS 1052 – Zois pl. Edelstein, rodbina, 1606–1901 AS 1128 – Republiški sekretariat za splošne gospodarske zadeve SRS, 1956–1965 AS 1136 – Zavod LRS za gospodarsko planiranje, 1947–1961 AS 1165 – Gospodarska zbornica Slovenije, 1952–2012 AS 1264 – Republiški komite za energetiko SRS, 1975–1985 AS 1266 – Republiški družbeni svet za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko, 1978–1990 AS 1279 – Zavod Republike Slovenije za družbeno planiranje, 1965–1991 ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 88 – Okrožno gospodarsko sodišce v Ljubljani, 1848–1978 LJU 131 – Tovarna zaves Stora v Šentvidu nad Ljubljano LJU 132 – Združene papirnice, Vevce, Goricane, Medvode, 1841–1990 314 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji CASOPISNI VIRI Allgemeines Industrie und Gewerbe Blatt, Graz Blätter für Landwirtschaft und Industrie, Klagenfurt Carinthia, Klagenfurt Dolenjske novice Galicia, Zeitschrift zur Unterhaltung, zur Kunde des Vaterlandes, der Kunst, der Industrie und des Lebens, Lemberg Gospodar Gospodarski vestnik Inneroesterrechisches Industrie und Gewerbe, Graz Journal des oesterreichischen Lloyd, Triest Kmetijske in rokodelske novice Kmetovalec Ljudska pravica Narodnogospodarski vestnik Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari Ptujski list Slovenski porocevalec Slovenski trgovski vestnik Trgovski list Trgovski tovariš Uciteljski tovariš Verhandlungen des niederösterreichischen Gewerbsvereins, Wien Uradni list Deželne vlade za Slovenijo. Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije. Uradni list Socialisticne federativne republike Jugoslavije. Verhandlungen des niederösterreichischen Gewerbsvereins, Wien. LITERATURA Adamic, France. Mala kronika obcine Grosuplje: Pricevanje in spomini. Zbornik obcin Grosuplje, Ivancna Gorica, Dobrepolje: Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika. Grosuplje: Skupina obcanov, 1996, str. 18–25. Viri in literatura 315 Adams, Richard. Man, Energy, and Anthropology: I Can Feel the Heat, But Where‘s the Light? American Anthropologist, 80, 1978, št. 2, str. 297-309. Agrar-Compass, Jahr- und Adressbuch der oesterreichischen Landwirtschaft. Wien, 1916. Analiza gospodarskih gibanj v Sloveniji leta 1996 s ciljno projekcijo razvoja do leta 2000 (Pomladansko porocilo), Urad za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek, št. 1, 1996. Analiza gospodarskih gibanj v Sloveniji v letu 1994 s projekcijo razvoja v letu 1995 (Jesensko porocilo), Zavod za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek, št. 10, 1994. Analiza gospodarskih gibanj v Sloveniji v letu 1995 s projekcijo razvoja v letu 1996 (Jesensko porocilo), Urad za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek, št. 6, 1995 Andrejka, Rudolf. Plantan, Ivan (1853–1920). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi431981/#slovenski-biografski-leksikon Andrejka, Rudolf. Pogacnik, Jožef, vitez (1866–1932). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi441634/#slovenski-biografski-leksikon Andrejka, Rudolf. Povše, Fran (1845–1916). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi453680/#slovenski-biografski-leksikon. Appadurai, Arjun. The Social Life of Things: Commodities in Cultural Perspective. Cambridge: Cambridge University Press, 1986. Arh, Jurij. Preprecenje nesrec v rudnikih. Tehnika in gospodarstvo, 2, 1935–1936, št. 11– 12, str. 190–196. Aškerc, Anton. Delavceva pesem o premogu. Ljubljanski zvon, 1897, let. 17, št. 1. Bajt, Drago in Vidic, Marko (ur.). Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. Bantan, Tone. Kmetijski stroji in orodje. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950. Baraga, Jože. Premogovnik na Stranicah. Rudniki, premogovniki in kamnolomi v Dravinjski dolini. Zrece: Obcina, 2011, str. 52–77. Baš, Franjo. Slovenska pec v Dnu nad Kropo. Slovenska pec. Vodnik po zgodivinskem plavž v dnu nad Kropo, 1954. Beck, Ulrich. The Anthropological Shock: Chernobyl and the Contours of a Risk Society. Berkeley Journal of Sociology, 32, 1987, str. 153-165. Becan, Rok. Steklarstvo na Pohorju (seminarska naloga). Gradec, Karl-Franzens- Universität Graz. Geisteswissenschaftlische Fakultät, 2006. Url naslov: [http://www. lovrencan.si/datoteke/jespa/steklarstvo-na-pohorju/steklarstvonapohorju.pdf, dostopano 4. 11. 2014]. Bedjanic, Mojca. Premogovništvo med Poljcanami in Makolami. Rudniki, premogovniki in kamnolomi v Dravinjski dolini. Zrece: Obcina, 2011, str. 109–122. 316 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Blaznik, Pavle. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 4, Urbarji freisinške škofije. Viri za zgodovino Slovencev = Fontes rerum Slovenicarum 4. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1963. Blaznik, Pavle. Grafenauer, Bogo. Vilfan, Sergij. Zwitter, Fran (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklopedicna obravnava po panogah], Zgodovina agrarnih panog. Agrarno gospodarstvo. Zvezek 1, Ljubljana: Državna založba Slovenije 1970. Bogataj, Janez. Mlinarji in žagarji v dolini zgornje Krke. Knjižna zbirka Iz dolenjske zakladnice Novo mesto. Ljubljana: Dolenjski list: Dolenjski muzej: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja 1982. Bogic, Mladen. Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici. Ljubljana: Slovenske železnice, 1998. Borak, Neven. Lazarevic, Žarko. Princic, Jože. Od kapitalizma do kapitalizma: Izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. Boyer, Dominik. Energopolitics and the Anthropology of Energy. Anthropology news, May 2011, str. 5. Braudel, Fernand. Strukture vsakdanjega življenja: mogoce in nemogoce, Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje. 1. del. Studia humanitatis Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1988. Braudel, Fernand. Strukture vsakdanjega življenja: mogoce in nemogoce, Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje. 2. del. Studia humanitatis Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1988. Brezigar, Milko. Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva. Celje: Omladina, 1918. Britovšek, Marijan. Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1964 Brovinsky, Boris. Goriva in maziva za motorna vozila, pridobivanje in oskrba z njimi na Slovenskem. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, Zvezek 13–14, 1998, str. 109–134. Brunner, Walter. Ustanovitev in zgodnja zgodovina železarne in valjarne Štore pri Celju. Casopis za zgodovino in narodopisje, 47, Nova vrsta 12, 1976, št. 1, str. 145–156. Ceste na Slovenskem skozi cas. Ljubljana: DRC, 2014. Cafuta, Darko. Prva žaga na vodni pogon na Slovenskem? Loški razgledi, 33, 1986, str. 65–73. Chapman, Chelsea. Multinatural Resources: Ontologies of Energy and the Politics of Inevitability in Alaska. V: Strauss, Sarah idr. (ur.). Power, Practices, Technologies. Walnut Creek: Left Coast Press, 2012, str. 96-109. Cimperšek, Mitja. Zgodovinski razvoj vodnih žag = The historical development of water mills. Gozdarski vestnik, 72, 2014, št. 7–8, str. 331–341 Viri in literatura 317 Compass 1932, Finazielles Jahrbuch. Wien: Compassverlag, 1932. Coons, Ronald E. Steamships, Statesmen, Bureaucrats. Wiesbaden: Fritz Steiner Verlag, 1975. Coronil, Fernando. The Magical State: Nature, Money, and Modernity in Venezuela. Chicago: University of Chicago Press, 1997. Cebulj, Avgust. Premog. Enciklopedija Slovenije, 9. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 289–291. Cepic, Zdenko, Zamisli o gospodarski ureditvi po drugi svetovni vojni v narodnoosvobodilnem gibanju. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1988 Crno-zlati spomini: spominski utrinki iz življenja velenjskih premogarjev. Velenje: Univerza za tretje življenjsko obdobje, 2005. Dervaric, Evgen et al. Rudniki in premogovniki v Sloveniji. Nazarje: Argos, 2005. Deschmann, Carl. Zweites Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums. Laibach: Druck von Ign. v. Kleinmayr & Fedor Bamberg 1858. Doberšek, Karel. Vpliv socijalnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah. Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1929. Družba Nafta Lendava, d. o. o. http://www.nafta-lendava.si/sl/o-podjetju/zgodovina, (10. 1. 2013). Enciklopedija Slovenije, 3. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989. Finsterbusch, Edgar , Thiele Werner. Vom Steinbeil zum Sägegatter: ein Streifzug durch die Geschichte der Holzbearbeitung. Leipzig: VEB Fachbuchverlag 1987. Fontaine von Felsenbrunn, Karl. Statistische tabellen ueber der direkten Steuern im herzogthume Krain mit nöthigen historischen bemerkungen und sachgemässen Erläuterungen. Laibach, 1866. Gaebeler, Jürgen. Die Frühgeschichte der Sägemühlen (1200-1600) als Folge der Mühlendiversifikation. 2. Izdaja. Remagen: Verlag Kessel 2006. Gaebeler, Jürgen. Volkskundlich-historisches Sammelsurium über Sägemühlen und Sägen. 2. Izdaja. Remagen: Verlag Kessel 2009. Gašperic, Jože. Gorenjsko železarstvo v XIV. in XV. stoletju. Kronika, 7, 1959, št. 1, str. 5–10. Geertz, Clifford. Agricultural Involution: The Processes of Ecological Change in Indonesia. Los Angeles: University of California Press, 1963. Geodetski inštitut Slovenije. http://www.gis.si/egw/GSS_T10_P06/index.html (10. 12. 2012). Gestrin, Ferdo. Oris gospodarstva na Slovenskem v obdobju agrarne revolucije in prevlade manufakturne proizvodnje. Kronika, 17, 1969, št. 2, str. 65–71. Glonar, Joža. Jakil, Andrej (1858–1926). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenskabiografija. si/oseba/sbi246119/#slovenski-biografski-leksikon. 318 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Godeša, Bojan, Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995. Good, David F., Der wirtschaftliche Aufsteg des Habsburgerreiches 1750–1914. Wien- Köln-Graz: Böhlau Verlag 1986. Good, David F. The Economic Rise of the Habsburg Empire 1750–1914. Berkeley/Los Angeles: University of California Press, 1984. Gosar, Andrej. Osnovna narodnogospodarska in socialna vprašanja Slovenije. Bohinjski teden – zbornik predavanj akademskega kulturno-socialnega tedna SKAD Zarje v letu 1939. Ljubljana: Zarja, 1940. Gospodarska gibanja v Sloveniji leta 1993 in perspektive do leta 1997 (Pomladansko porocilo), Zavod za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek, št. 8, 1993. Gospodarska struktura Slovenije v luci poklicne statistike in delavskega zavarovanja. Ljubljana: Socialno ekonomski institut, 1939. Gostiša, Viktor. Pomen rudarstva za narodno gospodarstvo. Tehnika in gospodarstvo, 3, 1936/1937, št. 1–2, str. 8–14. Grafenauer, Bogo. Zgodovina slovenskega naroda, V. zvezek. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Gross, Nachum T. Economic Growth and the Consumption of Coal in Austria and Hungary 1831–1931. The Journal of Economic History, 31, 1971, št. 4, str. 904–910. Grübler, Arnulf. Transitions in Energy Use. V: Cleveland, Cutler (ed.). Encyclopedia of Energy, vol. 6, Elsevier Science, 2004, str. 163–177. Gspan, Alfons. Munda, Jože. Petrč, Fran (ur.). Slovenski biografski leksikon. 4, Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1980. Harper, Krista. Chernobyl Stories and Anthropological Shock in Hungary. Anthropological Quarterly, 74, 2001, št. 3. Hacquet, Baltazar. Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbarten Länder. III. kniga, Leipzig: bey Johann Gottlob Immanuel Breitkopf 1784. Hercog, Sonja. Hribar, Jože. Veber, Breda. Delavke knapovke. Griže: Etnološko društvo Srecno, 2011. Hlubek, Franz X., Einfluss der Eisenbahnen auf die Landwirtschaft des Herzogthums Steiermark. Graz: Landwirtschaftsgesellschaft für Steiermark, 1844. Hochenwart, Franc Jožef Hanibal: Die Entsumpfung des Laibacher Morastes. 1. Laibach: gedruckt bei Joseph Blasnik 1838. Hohberg, Wolf von. Georgica curiosa aucta. I. zv. Nürnberg, 1695. Howe, Cymene. Logics of the Wind, Development desires over Oaxaca. Anthropology News, 2012, str. 8. Dostopno na: http://www.aaanet.org/publications/upload/52-5-Cymene- Howe-In-Focus.pdf (13. 2. 2015). Viri in literatura 319 http://en.wikipedia.org/wiki/Industrial_revolution, (22. 9. 2014). http://sihs.co.uk/features-waterwheel.htm (10. 06. 2015). http://sl.wikipedia.org/wiki/Koks (1. 10. 2014). http://www.britannica.com/EBchecked/topic/637673/James-Watt (22. 9. 2014). http://www.historylearningsite.co.uk/coal_mines-industrial_revolution (22. 9. 2014); http://www.schwarzwaldregion-belchen.de/de/ausflugsziele/ausflugsziel.php?id=20 (10. 06. 2015). http://www.ucis.pitt.edu/nceeer/2012_825-04_Rogers.pdf (13. 2. 2015). https://www.wikipedia.org/wiki/katran, (15. 9. 2014). https://www.youtube.com/watch?v=Oq730CLiqyI&feature=youtube_gdata_player (10. 06. 2015). https://www.youtube.com/watch?v=yvCYoWfZ2MY&feature=youtube_gdata_player (10. 06. 2015). Hughes, Thomas P. Networks of Power, Electrification in Western society 1880–1930. Softshell Books, 1993. Hürlimann, Katja. Schlussbericht Projekt »Holznot« (18./19. Jahrhundert) zuhanden des Wald- und Holzforschungsfonds. Zürich: Eidgenossische Technische Hochschule, 2004. Hwaletz, Otto. Die österreichische Montanindustrie im 19. und 20. Jahrhundert. Wien/ Köln/Weimar: Böhlau Verlag, 2001. Ivancic Lebar, Irena. Poti in prevozna sredstva v Zasavju. Trbovlje: Zasavski muzej, 2012. Ivancic Lebar, Irena. Zasavski premogovniki danes in nikoli vec. Trbovlje: Zasavski muzej, 2004. Janežic, Diana. Rudnik rjavega premoga Senovo. Rudniki in premogovniki v Sloveniji. Nazarje: Argos, 2005, str. 66–68. Jones Donald W. Urbanization and Energy. Cleveland, Cutler (ed.). Encyclopedia of Energy, vol. 6. Elsevier Science, 2004, str. 329–335. Jurancic, Josip. Iz šole za narod. Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1930. Jüttman, Herbert. Wassergetriebene Bauernsägen in Mitteleuropa, insbesondere im Schwarzwald, bis etwa zum Jahre 1850. Karlsruhe: Universität Karlsruhe 1982. Kacicnik Gabric, Alenka. »To smemo že tako dolgo«. Kmecke služnosti in njihova odprava. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Karba, Dušan. Materija medika, II. del. Ljubljana: Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, 1966. Keber, Katarina. Rudarji premogovnika Leše pri Prevaljah v 19. stoletju. Kronika, 59, 2011, št. 2, str. 283–294. Kidric, Boris. Sabrana dela IV. Beograd: Komunist, 1985. 320 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Kidric, Boris. Sabrana dela V. Beograd: Komunist, 1985. Kitschelt, Herbert. Institucionalni pogoji za inovacije na podrocju energetske politike. Casopis za kritiko znanosti (Energetika: politika), 1996, št. 180-181, str. 193-205. Kocar, Tomaž. Vodni pogoni v Borovniški kotlini. Borovnica: Turisticno društvo 1997. Kolaric, Rudolf. Slovenski mlinski red 1814. Slavisticna revija, 10, 1957, št. 1–št. 4, str. 296–306. Kopytoff, Igor. The Cultural Biography of Things: Commoditization as a Process. V: Appadurai, Arjun (ur.). The Social Life of Things: Commodities in Cultural Perspective. Cambridge: Cambridge Studies, 1986, str. 64-91. Kos, Dušan. Politika, kariera, zasebnost. Miselni svet in kariera kameralista in svetovljana Franca Henrika barona Raigersfelda (1697–1760) v luci njegovih gospodarsko-politicnih elaboratov, službenih in privatnih spisov. V: Mihelic, Darja (ur.). Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine. Ljubljana: Založba ZRC, 2014, str. 245–254. Köstler, Hans Jörg. Die Familie von Rosthorn im Kärntner Eisenwesen des 19. Jahrhunderts mit besonderer Berücksichtigung der Werke in Prävali und in Buchscheiden. Carinthia I, 179, 1989, str. 289–338. Kropatschek, Joseph (ur.). Sammlung aller k. k. Verordnungen und Gesetze vom Jahre 1740. bis 1780., diu unter der Regierung des Kaisers Josephs des II. theils noch ganz bestehen, theils zum Theile abgeändert sind, als ein Hilfs- und Ergänzungsbuch zu dem Handbuche aller unter der regierung des Kaisers Joseph des II. bür die k. k. Erbländer ergangenen Verordnungen und Gesetze in einer chronologischen Ordnung. Sechster Band. 2. Izdaja. Wien: verlegt bei Joh. Georg Mößle k. k. priv. Buchhändler 1786. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Král, Alojz. Gospodarstvo s pogonsko energijo v SZ delu Jugoslavije. Tehnika in gospodarstvo, 1, 1934, št. 3, str. 58–65. Kramer, Ernest: Das Laibacher Moor, das grösste und interessanteste Moor Österreichs in naturwissenschaftlicher, kulturtechnischer und landwirtschaftlicher Beziehung: mit 3 Karten und 43 Abbildungen. Laibach: I. Kleinmayr & F. Bamberg 1905. Krauss, Ferdinand, Die nordöstliche Steiermark, Eine Wanderung durch vergessene Lande. Graz: Leykam 1888. Kresal, France. Perovšek, Jurij. Razvoj prebivalstva. Slovenska novejša zgodovina 1. Ljubljana: Mladinska knjiga: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 180–181. Krivograd, Alojz. Železarna Prevalje 1835–1899. V: Oder, Karla (ur.). Prispevki k zgodovini koroške krajine. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej, enota Ravne na Koroškem, 2004, str. 49–69. Kukoleca, Stevan. Industrija Jugoslavije: 1918–1938. Beograd: Balkanska štampa, 1941. Lacen Benedicic, Irena. Pridobivanje železa v jeseniških plavžih. Kronika, 47, 1999, št. 1–2, str. 73–88. Viri in literatura 321 Lajh, Emil. Zacetki in razvoj premogišc na obmocju Zrec od sredine 19. stoletja do njihove ukinitve v zacetku 20. stoletja. V: Rudniki, premogovniki in kamnolomi v Dravinjski dolini. Zrece: Obcina, 2011, str. 85–92. Lazarevic, Žarko. Princic, Jože. Bancniki v ogledalu casa: življenjske poti slovenskih bancnikov v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Združenje bank Slovenije, 2005. Lazarevic, Žarko. Na južnih obzorjih: gospodarska izkušnja Slovencev v prvi jugoslovanski državi. Nova revija, 14, 1995, št. 156/157, str. 189–208. Lazarevic, Žarko. Plasti prostora in casa. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Lazarevic, Žarko. Tranzicija in zamudništvo: refleksije o slovenskem gospodarskem razvoju v moderni dobi. V: Mihelic, Darja (ur.). Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine. Ljubljana: Založba ZRC, 2014, str. 275–287. Lebar, Ivancic Irena. Zasavski premogovniki danes in nikoli vec. Trbovlje: Zasavski muzej, 2004. Lenarcic, Stane. Naftno gospodarstvo na Slovenskem. Ljubljana, 1993. Ložar, Rajko. Ljudska kurjava in razsvetljava. Etnolog, 17, 1944, št. 17, str. 108–111. Lucas, Adam Robert. Industrial Milling in the Ancient and Medieval Worlds. A Survey of the Evidence for an Industrial Revolution in Medieval Europe. Technology and Culture, 46, 2005, št. 1, str. 1–30. Marn, Rudolf. Gospodarski položaj Dravske banovine danes in pred petimi leti. Tehnika in gospodarstvo, 1, 1934, št. 10–12, str. 170–173. Mayrhofer, Ernst. Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst in den im Reichsrathe vertretenen Königreichen und Ländern mit besonderer Berücksichtigung der diesen Ländern gemeinsamen Gesetze und Verordnungen, VI. Band. Wien: Manzsche k. u. k. Hof-Verlagsund Universitäts- Buchhandlung, 1900. McNeish, John-Andrew. Owen, J. Logan. Flammable Societies: Studies on the Socio- Economics of Oil and Gas. London: Pluto Press, 2012. Melik, Anton. Kolonizacija Ljubljanskega barja. V Ljubljani: Tiskovna zadruga, 1927. Melik, Anton. Ljubljansko mostišcarsko jezero in dedišcina po njem. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1946. Melik, Anton. Mlini na Slovenskem. Geografski vestnik, 25, 1953, str. 3–26. Mencej, Martin. Trbovlje: socialni prerez. Ljubljana: Mala biblioteka, 1936. Meurville, L. C. Gospodarski položaj Slovenije. Narodnogospodarski vestnik, 17, 1. 8. 1920, št. 14, str. 118–119. Mihelak, Vinko. Premogovnik Velenje: Mejniki. Velenje: Premogovnik, 2010. Minarik, Franc. Pohorske steklarne, Maribor: Založba Obzorja, 1966. Mitchell, Timothy. Carbon Democracy: Political Power in the Age of Oil. London, New York: Verso, 2011. 322 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Mohoric, Ivan. Gospodarska struktura in problemi Dravske banovine. Trgovski list, 22, 2. 6. 1939, št. 63. Mocnik, Josip. Rudarstvo. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo v Ljubljani, 1937, str. 50–54. Mohoric, Ivan. Dva tisoc let železarstva na Gorenjskem, 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969. Mohoric, Ivan. Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja, 1978. Mohoric, Ivan. Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1968. Müllner, Alfons. Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien und Leipzig: Verlag von Halm und Goldmann, 1909. Nader, Laura. Barriers to Thinking New about Energy. The Industrial Physicist, 2002, August/September, str. 24-27. Nagode, Crtomir. K položaju naše industrije. Misel in delo, 3, 1937, str. 136–142. Nagode, Crtomir. K proucitvi odvoza lesa in premoga iz Slovenije. Tehnika in gospodarstvo, 3, 1936/1937, št. 7–8, str. 115–116. Nagode, Crtomir. Naš promet. Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 403–408. Nagode, Crtomir. O avtomobilizmu drugod in pri nas. Misel in delo, 2, 1936, str. 216–220. Naši gozdovi in žage. O gozdnem gospodarstvu in o socialnih razmerah in težnjah šumsko-žagarskega delavstva v Sloveniji. Ljubljana: Delavska zbornica v Ljubljani, 1939. Novak, Josip: Zgodovina brezoviške župnije. V Ljubljani: [samozal.] A. Žgur, 1907. Novak, Mirko. Razmestitev industrije v Sloveniji. Geografski vestnik, 15, 1939, št. 1–4, str. 69–98. Novak, Viktor. Merjenje v gozd. gospodarstvu. Gospodar in gospodinja, 10, 1943, št. 50, str. 1–2. Obravnave – Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani. Ocena gospodarskega in socialnega razvoja Slovenije v letih 1991 in 1992 (Majska analiza), Zavod za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek, št. 2, 1992. Ocena gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji v letu 1990, Zavod RS za družbeno planiranje, nov. 1990. Oder, Karla. Odkritje uporabe rjavega premoga pri pudlanju na Prevaljah in njegove posledice v Sloveniji. Predavanje na simpoziju Alpe-Adria »Eduard Fillafer« v Hüttenbergu 24.–27. junija 2010, http://www.kleindenkmaeler.at . Orožen, Janko. Felicijan, Justin. Kratka gospodarska zgodovina Celja in okolice. Celje: Odbor za proslavo 500-letnice mesta Celje, 1952. Viri in literatura 323 Orožen, Janko. O nastanku rudarstva in industrije v Celju in njegovem zaledju. V: Grobelnik, Gustav (ur.) et al. Celjski zbornik. Celje: Svet za prosveto in kulturo mesta Celja, 1951, str. 53–66. Orožen, Janko. Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola. Trbovlje: Obcinski ljudski odbor, 1958. Pancur, Andrej. »Crno zlato« v Trbovljah. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kronika XIX. stoletja. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 44–45. Pancur, Andrej. Koncentracija premogovništva. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kronika XIX. stoletja. Ljubljana: Nova revija, 2003, str. 344–346. Pavcic, Marjan. Ob jedilniku trboveljske rudarske dece. Tehnika in gospodarstvo, 5, 1939, št. 11–12, str. 279–283. Pehani, Igo. Rudarsko gospodarstvo in naša zakonodaja. Tehnika in gospodarstvo, 1, 1934, št. 5–7, str. 106–116. Pehani, Igo (1886–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Perovšek, Jurij. Gospodarsko-socialne razmere. V: Slovenska novejša zgodovina 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 191–193. Petakovic, Jelena. Prilog proucavanju industrijske konjunkture u Kraljevini Jugoslaviji – proizvodnja uglja od 1920. do 1938. godine. Tokovi istorije, 19, 2011, št. 2, str. 32–49. Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva FLRJ 1947–1951. Beograd: Zvezna planska komisija, Beograd 1947. Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva FLRJ 1947–1951. Beograd: Zvezna planska komisija, 1947. Petrol – Sopotnik stoletja. Ljubljana: Petrol, 1996. Petrol, Slovenska energetska družba, d. d. http://www.petrol.si/o-podjetju (17. 10. 2012). Petrol, Slovenska energetska družba, d. d. http://www.petrol.si/o-podjetju/petrolovazgodovina/ 1985-do-92 (2. 11. 2012). Petrol, Slovenska energetska družba, d. d. http://www.petrol.si/o-podjetju/petrolovazgodovina/ 1993-do-99 (10. 12. 2012). Petrol, Slovenska energetska družba, d. d. http://www.petrol.si/o-podjetju/petrolovazgodovina/ 2000-do-05 (10. 12. 2012). Petryna, Adriana. Biological Citizenship: The Science and Politics of Chernobyl- Exposed Populations. Osiris (Landscapes of Exposure: Knowledge and Illness in Modern Environments), 19, 2004, str. 250-265. Pickl, Othmar, Wirtschaftliche und gesellschaftliche Veränderungen in der Steiermark bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts. Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 82/14, Graz, 1983. Pikl, Matjaž. Rudnik Laško. Rudniki in premogovniki v Sloveniji. Nazarje: Argos, 2005, str. 69–72. 324 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Pirc, Ivo. Asanacija naselja. Socialni problemi slovenske vasi. Zv. 1. Ljubljana: Socialno ekonomski institut, 1938, str. 26–42. Pirc, Ivo. Prehrana prebivalstva. Socialni problemi slovenske vasi. Zv. 1. Ljubljana: Socialno ekonomski institut, 1938, 87-–104. Plinovodi. http://www.plinovodi.si/o-druzbi/zgodovina/ (15. 12. 2012). Podgoršek, Anton. Življenjske prilike slovenskih delavcev v francoskih rudnikih. Trgovski tovariš, 23, 1926, št. 7–8, str. 154. Potocnik, Drago. Naše rudarstvo. Trgovski tovariš, 35, 1938, št. 1–2, 18–20. Povh, Vlado. Prerez skozi gospodarstvo LR Slovenije v prvem desetletju po osvoboditvi. Ekonomska revija, 1955, št. 2, str. 105–130. Prah, Jože. Zgodovina oglarjenja. Gozdarski vestnik, 67, 2009, št. 1, str. 53–56. Preinfalk, Miha. Rodbina Scaria na Tuštanju. Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Moravcah, 2009, str. 201–220. Princic, Jože. Obnova slovenske industrije v letu 1945. Kronika, 1988, št. 1–2, str. 68–71. Princic, Jože. Pospešena elektrifikacija – temelj energetske strategije Slovenije v casu obnove in centralno-planske ureditve (1945–1950). Prispevki za novejšo zgodovino, 53, 2013, št. 2, str. 100–120. Princic, Jože. Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu. Novo mesto: Dolenjska založba, 1992. Princic, Jože. Strategija energetske stabilnosti ter pridobivanje in poraba premoga v letih 1945–1991. Prispevki za novejšo zgodovino, 54, 2014, št. 1, str. 158–176. Pripombe Slovenskega nacionalnega naftnega komiteja pri Svetovnem naftnem svetu (SNNK-WPC) na predlog »Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije« (april 2009), Slovenski nacionalni naftni komite svetovnega naftnega sveta(SNNK-WPC). Protocoll der steiermärkischen Gewerken Sitzung in Zollangelegenheiten im Lokal des bürgerlichen Wirtschaftsamtes zu Leoben am 18. August 1848 (rokopis). Pušnik, Peter. Premogovnik Velenje. Rudniki in premogovniki v Sloveniji. Nazarje: Argos, 2005, str. 25–37. Rappaport, Roy. Pigs for the Ancestors. New Haven: Yale University Press, 1968. Razvoj elektrifikacije. www.powerlab.uni-mb.si/novo2012/Download/Razvoj.pdf (januar, 2015). Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1976. Razvoj elektroenergetike Slovenije 1945–1980. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1982. Razvojna politika Slovenije na zacetku 90. let. IS RS, Ljubljana, 11. 2. 1991. Regali, Josip. Windischer, Fran (1877–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi841080/#slovenski-biografski-leksikon. Viri in literatura 325 Rekar, Ciril. Slovenska pec v Kropi naš železarski spomenik. Slovenska pec. Vodnik po zgodovinskem plavžu v dnu nad Kropo, št. 2, 1954, str. 55–74. Ritti, Tullia, Grewe, Klaus, Kessener, Paul. A relief of a water-powered stone saw mill on a sarcophagus at Hierapolis and its implications. Journal of Roman Archaeology, 20, 2007, str. 138–163. Rogers, Douglas. Oil without money, The significance of bartered oil (and beyond) Russia. Washington: National Council for Eurasian and East European Research, University of Washington, 2012. Rosa, Eugene A., Machlis, Gary E. and Keating, Kenneth M. Energy and Society. Annual Review of Sociology, Vol. 14, 1988, str. 149–172. Rossiwall, Josef. Die Eisen-Industrie des Herzogthums Kärnten im Jahre 1855. Eine Darstellung des dortigen Eisenhüttenwesens nach seinem Stande und Betriebe sammt Beschreibung der vorzüglicheren Eisenwerke mit ihren Eisenstein- und Braunkohlen- Bergbauen und ihren Torfstichen. Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik im K. K. Handels-Ministerium, 5, III. Heft. Wien: K. K. Hof- und Staatsdruckerei, 1856. Rossiwall, Josef. Die Eisen-Industrie des Herzogthums Steiermark im Jahre 1857. Eine Darstellung des dortigen Eisenhüttenwesens nach seinem Stande und Betriebe sammt Beschreibung der vorzüglicheren Eisenwerke, Braunkohlen-Bergbaue und Torfstiche. Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik im K. K. Handels-Ministerium. Wien: K. K. Hof- und Staatsdruckerei, 1860. Rudarska i topionicka statistika Kraljevine Jugoslavije za 1919–1926 godinu. Beograd 1938. Rudarska i topionicka statistika Kraljevine Jugoslavije za 1927–1930 god., sa dodatkom: Pregled proizvodnje i broja zaposlenih radnika za god. 1919–1926, Beograd. 1932. Rueh, Franc. Elektrifikacija Dravske banovine. Spominski zbornik Slovenije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 433–439. Sammlung aller k. k. Verordnungen und Gesetze vom Jahre 1740 bis 1780, die unter der Regierung des Kaisers Josephs des II. theils noch ganz bestehen, theils zum Theile abgeändert sind, als ein Hilfs- und Ergänzungsbuch zu dem Handbuche aller unter der Regierung des Kaisers Joseph des II. für die k. k. Erbländer ergangenen Verordnungen und Gesetze. Fünfter Band. Wien: 1786. Sandgruber, Roman. Ökonomie und Politik: Österreichische Wirtschaftsgeschichte von Mittelalter bis zur Gegenwart. Wien: Wirtschaftsverlag Ueberreuter, 1995. Savic, Milivoj M. Državni život i industrija. Zagreb: Union, 1931. Sevnik, Franjo. Žagarstvo na Slovenskem: prispevki za zgodovino lesarstva. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 4, 1979, št. 4, str. 145–235. Schmid, Miroslav: Od dręnaže na Ljubljanskem mocvirju. Kmetijske in rokodelske novice, 11, 1853, št. 60, str. 237–238. Schmidt, Goran. Seznam rudnikov na Slovenskem. Zgodovinski casopis, 68, 2014, št. 1–2, str. 236–256. 326 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Schulze, Max-Stephan. Patterns of Growth and Stagnation in the Late Nineteenth Century Habsburg Economy. V: European Review of Economic History, 5, 2000, št. 3, 214–221. Seher, Anton. Premogovništvo. Enciklopedija Slovenije, 9. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 294–296. Seher, Anton. Zgodovina premogovnika Velenje. Velenje: Premogovnik, 1998. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1998-2002. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 2. del: od 28. feb. 1919 do 5. nov. 1919. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije, 1999. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 3. del: od 22. marca 1920 do 9. julija 1921. Ljubljana: Arhiv republike Slovenije, 2002. Senegacnik, Andrej. Osnovne znacilnosti goriv. Študijsko gradivo pri predmetu Goriva in zgorevanje. Ljubljana: Fakulteta za strojništvo, Katedra za energetsko strojništvo, 2005. http://lab.fs.uni-lj.si/kes/goriva_in_zgorevanje/gz-predavanja.pdf. Sgerm, Franjo. Najstarejše žage na vodni pogon na Slovenskem. Gozdarski vestnik, 44, 1986, št. 5, str. 190–199. Sgerm, Franjo. Še o Casovi žagi. Les, 42, 1990, št. 9–št. 10, str. 303–305. Sgerm, Franjo. Žage na Lovrenškem Pohorju. Les, 43, 1991, št. 7/8, str. 202–220. Sgerm, Franjo. Žage na Slovenskem v XV. stoletju. Les, 42, 1990, št. 11–št. 12, str. 336–348. Slokar, Ivan. Zgodovina ljubljanskih opekarn od leta 1732 do leta 1860. Kronika, 8, 1960, št. 1, str. 40–50. Slokar, Ivan. Zgodovina steklarske industrije na Goriškem. Kronika, 12, 1964, št. 1, str. 64–66. Smil, Vaclav. Creating the Twentieth Century:Technical Innovations of 1867–1914 and Their, Lasting Impact. Oxford: Oxford University Press, 2005. Smil, Vaclav. Energy in World History. Westview Press, 1994. Smil, Vaclav. Energy Transitions. Praeger, 2010. Smil, Vaclav. Transforming the Twentieth Century: Technical Innovations and Their Consequences. Oxford University Press, 2006. Special Orts-Repertorium von Steiermark = Obširen imenik krajev za Štajersko. Wien: Herausgegeben von der k. k. Statistischen Central-Commission, 1883. Spomen knjiga 1918–1928: Deset godina Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Zemun: Uprava Spomen knjige, 1928. Starec, Roberto. Speljati vodo na svoj mlin: vodni mlini v Istri = Portare l’acqua al proprio mulino. Knjižnica Annales Majora Koper (Darovec, Darko, Sedmak, Mateja (ur.)). Viri in literatura 327 Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slovenije 2002. Statisticki godišnjak Statisticni letopis RS, http://www.stat.si/publikacije/pub_letopis_prva.asp. Stiplovšek, Miroslav. Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanje na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja, 1989. Strauss, Sarah. Rupp, Stephanie. Love, Thomas (ur.). Power, Practices, Technologies. Cultures of Energy. Walnut Creek: Left Coast Press, 2013. Struna, Albert. Idrijska Kamšt. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, 1954. Struna, Albert. Vodni pogoni na Slovenskem: (gradivo za zgodovino). Ljubljana: Knjižnica Titovih zavodov »Litostroj« 1955. Studen, Andrej. Modernizacija nacina življenja na prelomu stoletja. V: Cepic, Zdenko (ur.). Preteklost sodobnosti, Izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1999, str. 29–42. Suncic, Mitja. Podjetništvo na podrocju usnjarske industrije v medvojnem obdobju. V: Usnjarstvo na Slovenskem: zbornik referatov. Šoštanj: Obcina, Zavod za kulturo, 2009, str. 124–128. Suncic, Mitja. Zgodovina podjetništva na Slovenskem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne: doktorska disertacija. Ljubljana, 2011. Šarf, Fanci. Domovi v Drašicih s posebnim pogledom na stanovanjsko raven. Slovenski etnograf, 20, 1967, št. 20, str. 8–14. Šivic, Anton. Razvoj gozdarstva in lova v Sloveniji. V: Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 345–349. Šorn, Jože. Karakteristicni premiki v industrializaciji slovenskega prostora 1873–1929. V: Medunarodni kulturnopovijesni simpozij Mogersdorf 1978. Osijek, 1982, str. 121–125. Šorn, Jože. Merkantilist Franc Rakovec-Reigersfeld (1697–1760). Kronika, 3, 1955, str. 81–87. Šorn, Jože. Ob 200-letnici premogovnika Zagorje ob Savi. Kronika, 5, 1957, št. 1, str. 1–5. Šorn, Jože. Oris zgodovine železarstva na Slovenskem. Zgodovinski casopis, 31, 1977, št. 1–2, str. 63–70. Šorn, Jože. Pregled našega železarstva za stoletje od okoli 1760 do okoli 1860. Zgodovinski casopis, 32, 1978, št. 1–2, str. 243–277. Šorn, Jože. Premogovniki in njihovi rudarji v obdobju 1848–1918. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 8–9, 1968–1969, št. 1–2, str. 3–101. Šorn, Jože, Premogovništvo na Slovenskem do sredine 19. stoletja. Zgodovinski casopis, 18, 1964, str. 7–74. Šorn, Jože. Starejši mlini za papir na Slovenskem. Zgodovinski casopis, 8, 1954, str. 87–117. 328 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Šorn, Jože. Vzpon in zaton spodnještajerskega fužinarstva. Kronika, 10, 1962, št. 3, str. 144–156. Šorn, Jože. Zacetki industrije na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja, 1984. Štukl, France. Vodni pogoni na Škofjeloškem, Gradivo 1, Stara obcina Stara Loka. Loški razgledi, 39, 1992, str. str. 27–46. Šubic, Simon. Zaloga premoga po Evropi. Dom in svet, 10, 1897, št. 19, str. 607. Šuklje, Milan. Trošarina na elektricno strujo. Trgovski list, 18, 19. 9. 1935, št. 93, str. 2. Tomŕs, Estanislau. The Catalan process for the direct production of malleable iron and its spread to Europe and the Americas. Contributions to Science, 1, 1999, št. 2, str. 225–232. Trdina, Janez. Podobe prednikov: zvezek 1. Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZSMS, 1987. Tuma, Matija. Sekavcnik, Mihael. Energetski stroji in naprave. www.ssfs.si/download/ Energetski%20stroji/ESt%20Skripta-01.pdf (januar, 2015). Tuma, Matija. Sekavcnik, Mihael. Energetski stroji in naprave: osnove in uporaba. Fakulteta za strojništvo: Ljubljana, 2005. Turina, Ivo. Deset godina državnog rudarstva. V: Spomen knjiga 1918–1928: Deset godina Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Zemun: Uprava Spomen knjige, 1928, str. 67–82. Uran, Stanko. Rudarstvo Mežiške doline. V: Poberžnik, Rajko (ur.). Med Peco in Pohorjem, zbornik ob 20-letnici Ravenske gimnazije. Maribor : Založba Obzorja, 1965, str. 49–87. Uratnik, Filip. O gospodarskih in socialnih razmerah v slovenskem šumskem gospodarstvu in lesni industriji v razdobju od leta 1927–37. Tehnika in gospodarstvo, 5, 1939, št. 5–6, str. 104–110. Uratnik, Filip. Odlomki iz študije o rodbinskih gospodarstvih delavskih in namešcenskih rodbin v Sloveniji. Tehnika in gospodarstvo, 5, 1939, št. 11–12, str. 268–277. Uratnik, Filip. Poljedelsko delavstvo v Sloveniji. Socialni problemi slovenske vasi. Zv. 2. Ljubljana: Socialno ekonomski institut, 1938, str. 82–88. Uršic, M. Schwegel, Jožef, baron (1836–1914). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi552327/#slovenski-biografski-leksikon. Valencic, Vlado. Steklarni v Zagorju. Kronika, 37, 1989, št. 3, str. 186–191. Valencic, Vlado. Gospodarska in poklicna struktura krakovskega predmestja. Kronika, 19, 1971, št. 3, str. 152–157. Valencic, Vlado. Steklarni na notranjskem Javorniku. Kronika, 3, 1955, št. 2, str. 87–93. Valencic, Vlado. Še nekaj steklarn na Kranjskem. Kronika, 5, 1957, št. 2, str. 61–68. Valvasor, Janez Vajkard. Cast in slava Vojvodine Kranjske. 1. zvezek, Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska 2009. Varl, Valentina. Glas von Pohorje/Bacherngebirge. Graz, 2004. Viri in literatura 329 Verbic, Marija. Bohinjsko rudarstvo in fužinarstvo konec 18. stoletja (po Zoisovem opisu leta 1778). Kronika, 4, 1953, št. 1, str. 6–14. Verbic, Marija. Idrijska steklarna v Zagorju ob Savi (1804–1817). Kronika, 24, 1976, št. 1, str. 28–37. Vodopivec, Peter. O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Vodopivec, Peter. Prispevek k zgodovini kocevske železnice. Kronika, 30, 1982, št. 2, str. 118–127. White, Leslie. The Evolution of Culture: The development of civilization to the fall of Rome. New York: McGraw-Hill, 1959. Wilhite, Harold. Why Energy Needs Anthropology. Anthropology Today, 21, 2005, št. 3, str. 1-2. Wilson, Andrew. Machines, Power and the Ancient Economy. The Journal of Roman Studies, 92, 2002, str. 1–32. Wrigley E. A. Energy and the English Industrial Revolution. Cambridge University Press, 2010. Zgodovina Geoplin, d. o. o. http://www.geoplin.si/o-druzbi/zgodovina (15. 12. 2012). Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. Zgodovina slovenskega elektrogospodarstva. Ljubljana: Elektrotehnicna zveza Slovenije, 2007. Zincken, Carl Friedrich. Die Braunkohle und ihre Verwendung, 1. Die Physiographie der Braunkohle. Hannover: Carl Rümpler, 1867. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi410877/#slovenski-biografski-leksikon. Zupancic, Lojze. Rudarstvo Slovenije. Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 356–359. Žabota, Barbara. Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu. Kronika, 51, 2003, št. 1, str. 1–26. Žontar, Majda. Mlini na Gorenjskem: razstava Gorenjskega muzeja. Kranj: Gorenjski muzej 1974. 330 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Imensko kazalo 331 Imensko kazalo Abdel, Viljem 79 Adamic, France 202 Adams, Richard 28, 29, 30 Andrejka, Rudolf 130, 204, 235 Andrian, Peter 69 Appadurai, Arjun 31 Arh, Jurij 138, 139, 245, 247 Aškerc, Anton 181 Atzl, Jožef 189 Auersperg 55, 154, 167 Auersperg, Viljem, knez 186, 188 August, Nikolaus 147 Bachler, Vincenc 156 Balletti, Giacomo 71 Bantan, Tone 153, 155 Barbo-Wachsenstein, Joseph Anton 156, 157, 202, 203, 206 Barocci, Ambroggio 52 Baš, Franjo 59, 60 Baumgartner, Ivan 88 Beck, Arnold 202 Beck, Ulrich 39 Benz, Karl 147, 148 Berg, Ludvik 202, 206 Bertsche 155, 160 Blaznik, Pavle 50, 60, 67, 81, 82 Bleiweis, Janez 153 Boas, Franz 28 Bogic, Mladen 16 Bonaparte, Napoleon 62 Bonazza, Anton Bonaczy, plemeniti 190 Borak, Neven 256, 297, 306, 307 Boyer, Dominik 26, 32, 33, 34 Branco, Giovanni de 142 Britovšek, Marijan 156 Brovinsky, Boris 22 Bruck, Karl Ludwig, baron 190 Brunner, Walter 15 Cafuta, Darko 50 Carver, Thomas Nixon 27 Catanio, Zoan Francesco 68 Chapman, Chelsea 37, 38 Cimperšek, Mitja 50, 51, 52, 53, 55 332 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Ciriani, Franc 183 Coons E., Ronald 174 Coronil, Fernando 36 Cottrell, Fred 28 Cugnot, Nicolas 147 Cepic, Zdenko 295 Dacho, Alexander 38 Daimler, Gottlieb 147, 148 Da Vinci, Leonardo 52, 53 De Honnecourt, Villard 50 Dereani, Daniel 189 Desselbrunner, Ivan 186, 188 Diesel, Rudolf 148 Di Giorgio Martini, Francesco 52 Dolenik, Andrej 68 Drasch, Jožef 190 Egger, Ferdinand, grof 191 Felicijan, Justin 15 Ferdinand I., cesar 81 Finzi, Alfonz 150 Finzi, Pij 150 Fontaine von Felsenbrunn, Karl 144 Foucault, Michel 33 Franc I., cesar 49, 87 Friedrich, Ivan 186, 190 Gagern, 154, 156 Gasperotti, Leopold 88 Gasteiger, Ervin Fabricij 74 Gasteiger, Jozefina 74 Gasteiger, Julij 74 Geertz, Clifford 28, 29 Globocnik, Anton 50 Glonar, Joža 207 Gmeyner 204 Godeša, Bojan 294 Gombac, Fran 218 Good, David F. 166, 168, 208, 210, 211 Goriany 155 Gossleth, F. 189 Gostiša, Viktor 236, 239 Grafenauer Bogo 166, 167 Granda, Stane 141 Grilc, Tomaž 190 Gross, Nachum T. 207, 208, 209 Gruber, Gabriel 86 Grübler, Arnulf 10, 11 Gurnig, J. 89 Hacquet, Balthasar 61, 65, 71 Harper, Krista 39 Harris, Marvin 29 Heider, Eduard 189 Herbert, Albin, baron 191 Hlubek, Franz X. 156, 168 Hohberg, Wolf von 79 Howe, Cymene 33 Hradecky, Janez Nepomuk 87 Hribar, Ivan 99, 114, 202, Hughes Thomas P. 18 Hwaletz, Otto 208, 210, 211, 216 Ivancic Lebar, Irena 14, 17, 20, 94, 95, 102, 103, 114, 123, 124, 125, 132, 133, 139, 183, 188, 189, 195, 207, 217, 221, 244, 248 Jahn, R. 129 Jakil, Andrej 95, 207 Janežic, Diana 96, 104, 231 Jenko, Franc 297 Jeschounig, Hans 154 Jones Donald W. 10 Jurancic, Josip 117 Imensko kazalo 333 Kacicnik Gabric, Alenka 13 Kaindelsdorfer 72 Kapus, Anton Avguštin 85 Keating, Kenneth 10, 26, 28, 30 Kettenburg, Kuno 75 Khisl, Janez 69 Khisl, Vid 69 Kidric, Boris 292 Kitschelt, Herbert 35 Kopac, Karl 160 Kopytoff , Igor 31 Korošec, Anton 101 Košak, Franc 202 Král, Alojz 95, 105, 127, 236 Kramer, Ernest 88, 90, 149, Krauss, Ferdinand 176 Kreidl, Franz Anton 71 Kresal, France 107 Krivograd, Alojz 191, 192, 193, 195 Kukoleca, Stevan M. 96, 198, 219, 220, 223, 224, 239, 240, 243 Lajh, Emil 128 Lampe, Evgen 121, 124 Langer-Podgoro, Franz Ritter von 104 Lapp, Daniel 99, 134, 201, 209 Lavrencic, Boris 305 Lazarevic, Žarko 5, 9, 12, 218, 235, 256, 297, 306, 307 Lenarcic, Josip 74 Lenarcic, Stane 23 Levassor, Emile 147 Liebmann, Martin 75 Lorencic, Aleksander 275 Ložar, Rajko 85, 116 Lusner, Franc 189 Machlis, Gary E. 10, 26, 28, 30 Majdic, Peter 160 Majdic, Vinko 146, 148 Maksimilijan I., cesar 81 Marija Terezija, cesarica 184 Marinko, Miha 301 Marn, Rudolf 237, 241 Matic 224, 225 Maurer, Franc 189 Mayer, Blaž 191 Mazelle, Julij 122, 123 Mc Cormick 155 McNeish, John- Andrew 34 Meikle, Andrew 155 Mencej, Martin 246 Meurville, L. C. 229 Mihelak, Vinko 99, 101, 134, 201, 209, 216 Mihelcic 122 Minarik, Franc 13, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 79, 80 Minarik, Jožef 76, 77 Mitchell, Timothy 12, 33 Mocnik, Josip 199, 200, 239 Mohoric, Ivan 13, 14, 15, 16, 17, 107, 135, 137, 138, 201, 202, 206, 207, 209, 230, 241, 243, 244 Moro, suknar 191 Muhar, Jakob 183 Müllner, Alphons 59, 61, 63, 81, 82, 91, 185 Muren 151 Nader, Laura 26, 40 Nagode, Crtomir 103, 107, 133, 138, 201, 236, 237, 239, 240, 243, 244, 245, 246 Natlacen, Marko 101, 248 Novak, Fran 137 Novak, Josip 89 Novak, Mirko 14 Novak, Viktor 108 334 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Oberman, Jožef 188 Obreza, Karel 54, 55 Orel, Jožef 88 Orožen, Janko 15, 186, 189 Ostwald, Wilhelm 26 Oswatitsch 98 Otruba, Gustav 166 Owen J. Logan 34 Panhard, Rene 147 Paulin, Jožef 203 Pavcic, Marjan 246 Pecaric, Martin 118 Pehani, Igo 95, 105, 106, 247 Perovšek, Jurij 107, 218 Pesser, Georg 155 Petakovic, Jelena 220, 224 Petryna, Adriane 38, 39 Phillips, Sarah 39 Pickl, Othmar 167 Pikl, Matjaž 119 Pinhak, Jožef 186, 188 Pirc, Ivo 117, 118 Pirnat 231, 232 Plantan, Ivan 130 Podgoršek, Anton 133 Pogacnik, Jožef 235 Polž, Volbenk 68, 69 Potocnik, Drago 133, 134, 224, 239 Povh, Vlado 256 Povše, Fran 120, 121, 124, 203, 204 Prah, Jože 13 Praprotnik, Avgust 106, 235 Princic, Jože 17, 20, 235, 253, 256, 269, 291, 295, 296, 297, 298, 300, 306, 307 Puch, Johann 148 Pušnik, Peter 139, 209 Rabic, Ignac 186 Raigersfeld, Franc Henrik 183, 188 Rappaport, Roy 29 Rast, baron 75 Rath, Friedrich Franc 186, 189 Regali, Josip 233 Rizzi 154 Roegen, Nicholas Georgescu 28 Rogers, Douglas 36 Rosa, Eugene A. 10, 26, 28, 30 Rösthorn, August 84, 166, 191 Rösthorn, Franz 190, 191, 192 Rösthorn, Mathäus 190, 191, 192 Röthl, Ivan 188 Ruard, Leopold 185, 186, 188 Ruard, Viktor 188 Ruard, Valentin 62 Rudež, Anton 156 Rueh, Franc 19, 94, 95, 96, 101, 125 Rükl 122 Rumler, Carl 176 Sandgruber, Roman 208, 210, 212, 214, 215, 217 Savic, Milivoj 245 Sbrizaj 231 Scaria, Ignac 88 Schabus 154 Scheer, Hermann 35 Schlegel, Joseph 191 Schmidt, Goran 187 Schoenborn 154 Schulze, Max-Stephan 210 Schwarz, Janez Baptist 78, 188 Schwege,I.Jožef 202, 205 Seher, Anton 14, 185, 187 Sekavcnik, Mihael 141 Selbaher, Henrik 260 Sernec, Dušan 101 Imensko kazalo 335 Siegesdorf, Lienhard 81 Skubec, Rihard 241 Slokar, Ivan 13, 70, 71, 85, 88, 235 Smil, Vaclav 10, 11 Soddy, Frederick 27 Spencer, Herbert 26 Steiss, Joahim 186 Steiss, Katarina 186 Steward, Juliana 29 Stiplovšek, Miroslav 228 Studen, Andrej 18, 22 Suncic, Mitja 93, 97, 98, 105, 197, 208 Šarf, Fanci 118 Šivic, Anton 55, 108 Šorn, Jože 13, 14, 15, 16, 61, 62, 64, 83, 84, 91, 94, 107, 134, 143, 144, 165, 166, 167, 168, 170, 179, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 203, 206, 207, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 216, 220 Štefan, Jožef 147 Šuklje, Marko 118 Šuklje, Milan 136 Šušteršic, Ivan 122, 124 Taaffe, Edvard 202 Tesla, Nikola 146 Tkalec, Tomislava 35 Trdina, Janez 150, 153, 154, 156, 157 Trpinc, Fidelis 156 Tuma, Matija 141 Turina, Ivo 96, 97, 101, 134, 223, 237, 238, 239, 240, 241, 244, Turk 121 Ulm 155, 160 Uratnik, Filip 107, 108, 109, 110, 114, 115, 116, 117, 118 Urbancic, Franc Dionizij 186 Uršic, M. 205 Valencic, Vlado 13, 69, 71, 78, 80, 86, 186 Valvasor, Janez Vajkard 64, 183, Veber, Breda 114 Vidmar, Milan 100 Vivat, Benedikt 74, 75 Vodopivec, Peter 165, 168, 182, 186, 201 Vošnjak, Franz ml. 201 Vošnjak, Mihael 201 Warren-Lippit 155 Watt, James 142, 182 White, Leslie27, 28 Wilhite, Harold 35, 40 Windischer, Fran 229, 233 Windischgrätz, Alfred Adolf Filip 77 Windischgrätz, Weriand 77 Winkler, trgovec 183 Wokaun, Jožef 73 Wrigley, E. A. 10, 14 Zabeo, Giovanni 75, 76 Zorko 154 Zorn, Franc Matej 86 Zupancic, Lojze 101, 103, 105, 133, 134, 200, 208, 217, 219, 220, 225, 236, 237, 241, 243, 247 336 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji Imensko kazalo 337 O avtorjih Dr. Stane GRANDA se poleg dogajanju v revolucionarnem letu 1848/49 raziskovalno posveca predvsem socialni in gospodarski zgodovini ter zgodovini Cerkve od srede 18. stoletja do najnovejše dobe. Temeljne probleme slovenske zgodovine, kot na primer zadružništvo, zavarovalništvo, bancništvo in obrt, raziskuje obicajno na mikroravneh, kjer mu študije omogocajo nova temeljna spoznanja. Znacilnost njegovih raziskav je delo z neobjavljenimi viri, zlasti iz avstrijskih in italijanskih arhivov. Svoja spoznanja je, razen v strokovnih in poljudnih clankih ter znanstvenih monografijah, predstavil tudi na številnih mednarodnih simpozijih v Italiji, Ceški, Madžarski, Nemciji, Hrvaški in Avstriji. Poleg obsežnega raziskovalnega in publicisticnega dela predava predmeta Zgodovina javne uprave na Slovenskem na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani in Pravna zgodovina na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Dr. Katarina KEBER je diplomirala in magistrirala iz zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, M. A. je kot štipendistka Zavoda za odprto družbo opravila na Central European University v Budimpešti. Leta 2006 je doktorirala s temo o epidemijah kolere in njihovem vplivu na razvoj javnega zdravstvenega sistema v 19. stoletju na Kranjskem. Ukvarja se s socialno zgodovino medicine, v okviru katere se posveca zdravstveno-socialnim razmeram v 19. in v zacetku 20. stoletja v slovenskih deželah Avstro-Ogrske. Preucuje tako pojav epidemij kot tudi razvoj javnega zdravstvenega sistema ter s tem v zvezi socialno politiko takratne družbe. Preucevala je socialni položaj rudarjev premogovnika Leše, in sicer v clankih Rudarske bratovske skladnice kot ena od prvih organiziranih oblik 338 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji zdravstvenega in socialnega zavarovanja v habsburški monarhiji (Kronika, 2011), Rudarji premogovnika Leše pri Prevaljah v 19. stoletju (Kronika, 2011) in Die Bergleute des Kohlebergwerks Leše (Liescha) bei Prevalje (Prävali) (Carinthia I, 2013). Je avtorica knjige Cas kolere: Epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju (2007) in soavtorica dela Patriae ac humanitati. Zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte (2011). Zaposlena je kot višja znanstvena sodelavka na ZRC SAZU, Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa v Ljubljani. Dr. Žarko LAZAREVIC se prvenstveno ukvarja z gospodarsko zgodovino. S svojimi raziskavami vsebinsko posega na razlicna podrocja gospodarskega razvoja Slovenije. Tako tematika njegovega raziskovalnega dela sega od preucevanja razvoja kmetijstva, procesa industrializacije, razvoja financnega sektorja, zadružništva, podjetništva, nacionalizma v ekonomiji/nacionalnega interesa, oglaševanja in blagovnih znamk ter vsebin upravljanja z zgodovino v Sloveniji. Temu se pridružuje tudi raziskovanje vpliva gospodarskih procesov na družbeno strukturo in v tem okviru zlasti dolgorocno strukturno spreminjanje gospodarsko-socialne podobe Slovenije. Kot znanstveni svetnik je zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, na Univerzi v Novi Gorici, Fakulteti za humanisticne študije, pa kot redni profesor predava gospodarsko zgodovino. Dr. Aleksander LORENCIC je znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino, kjer je težišce njegovega raziskovalnega dela sodobna gospodarska zgodovina. Kot raziskovalec se je dodatno študijsko usposabljal v Pragi in Beogradu. Poleg sodelovanja na znanstvenih simpozijih, uredniškega dela in pisanja recenzij je avtor vec znanstvenih clankov tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Spomladi 2012 izšla njegova znanstvena monografija z naslovom Prelom s starim in zacetek novega: Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990–2004). Monografijo je znanstveni svet za humanisticne vede Agencije za raziskovalno dejavnost RS prepoznal kot izjemni znanstveni dosežek v letu 2012, raziskovalec pa je leta 2014 za omenjeno delo prejel nagrado Ervina Dolenca za najboljši prvenec v zgodovinopisju. Dr. Jože PRINCIC je doktoriral leta 1991, znanstveni svetnik pa je postal 2001. Osrednje podrocje njegovega raziskovanja je gospodarska zgodovina Slovencev. Sprva se je posvetil industrializaciji, podržavljenju, modernizaciji, nato pa se je osredotocil na gospodarsko sodelovanje Slovenije s sosednjimi državami, na bancno zgodovino, razvoj posameznih mest in regij, gospodarskih podrocij, uspešnih politikov in direktorjev. V zadnjih letih se je najvec ukvarjal z amerikanizacijo slovenskega prostora, razvojem energetskega gospodarstva, O avtorjih 339 oblikovanjem slovenske narodnogospodarske suverenosti in podjetniško dejavnostjo Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem. Je avtor ali soavtor 13 znanstvenih in 6 strokovnih monografij ter vrste razprav in clankov. Dr. Miha SERUCNIK je doktoriral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani s temo Trtna uš na Kranjskem in njeni vplivi na gospodarske in socialne razmere v vinorodnih obmocjih med 1880 in 1914. Od leta 2006 je sodelavec ZRC SAZU, Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, najprej kot mladi raziskovalec, nato kot asistent. Njegovo raziskovalno podrocje se osredotoca na obdobje 19. stoletja in na tematike gospodarske oziroma agrarne zgodovine, pozornost posveca tudi historicnim zemljiškim katastrom. Njegova bibliografija vkljucuje monografijo in vec znanstvenih clankov. Je tudi urednik vec znanstvenih publikacij. Leta 2011 je izšla njegova znanstvena monografija Trtna uš, ta strašno drobna pošast. Dr. Mitja SUNCIC je študiral zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi se je leta 2006 kot mladi raziskovalec zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino. Doktorat na temo slovenskega industrijskega podjetništva je na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete uspešno zagovarjal leta 2011. V casu usposabljanja je objavljal razprave na temo podjetništva ter se udeležil znanstvenih razprav doma in v tujini. Dr. Nina VODOPIVEC je diplomirala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, doktorirala pa leta 2006 s podrocja socialne antropologije na Fakulteti za humanisticni študij ISH. Od leta 2006 je zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer se kot znanstvena sodelavka ukvarja z vprašanji socialnega spomina, antropologije vednosti, antropologije postsocializma in dela, s študiji spolov ter z medkulturno komunikacijo. Kot raziskovalka in predavateljica se osredotoca na procese postsocialisticne transformacije, predvsem na nacine, kako makrospreminjanja doživljajo in jih sooblikujejo industrijske delavke in delavci, na transformacijo industrijskega dela, etike in organizacije dela, na spremenjene industrijske odnose, razmerja ter delavske subjektivitete v navezavi na širše procese globalnih preoblikovanj. Dr. Peter VODOPIVEC je študiral zgodovino in sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se na njej leta 1971 tudi zaposlil. Leta 1990 je bil izvoljen za rednega profesorja. Izpopolnjeval se je v Franciji in ZDA, bil je gostujoci profesor na univerzah v Celovcu, Gradcu, Clevelandu in Budimpešti. Od leta 340 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji 1999 do upokojitve decembra 2012 je bil znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Raziskuje zgodovino mešcanstva, nacionalnega oblikovanja, socialnih, politicnih in nacionalnih ideologij ter socialno, gospodarsko in kulturno zgodovino 19. in 20. stoletja. Je dobitnik vec domacih in tujih priznanj in odlikovanj. Najpomembnejše knjižne objave: Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja (Ljubljana 2006, 2007, 2010); O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju (Ljubljana 2006); Slowenische Geschichte (skupaj s Petrom Štihom in Vaskom Simonitijem) (Graz 2008); Francoski inštitut v Ljubljani 1921–1947/L'institut français de Ljubljana 1921–1947 (Ljubljana 2013). Seznam (pomembnejših) kratic 341 SEZNAM (POMEMBNEJŠIH) KRATIC BDP – Bruto družbeni proizvod CK – Centralni komite DES – Državne elektrarne Slovenije DPV – Državni premogovnik Velenje DV – Daljnovodi EGP – Elektrogospodarstvo in premogovništvo FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija GWh – Gigavatna ura HE – Hidroelektrarna JUNA – Jugoslovanski naftovod KDE – Kranjske deželne elektrarne KID –Kranjska industrijska družba KM – konjska moc KPS – Komunisticna partija Slovenije KWh – Kilovatna ura LRS – Ljudska republika Slovenija SNOS – Slovenski narodnoosvobodilni svet SZDL – Socialisticna zveza delovnega ljudstva ŠJP – Šentjanški premogovnik TE – Termoelektrarna 342 Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji TJ – Bilanca toplote TOI – Zbornica za trgovino, obrt in industrijo TOZD – Temeljna organizacija združenega dela TPD – Trboveljska premogokopna družbe UPEL – Zvezna uprava za elektrogospodarstvo W – vat STRATEGIJE IN PRAKSE ENERGETSKE OSKRBE V SLOVENIJI 11 Cena: 20 EUR ISSN 2350-5656