8 9 Volkci (Neuroptera: Myrmeleontidae) so družina mrežekrilcev (Neuroptera), ki spadajo med žuželke s popolno pre- obrazbo. Njihove ličinke so plenilske. Prehranjujejo se z različnimi majhni- mi členonožci, najpogosteje mravlja- mi. Živijo v različnih tipih substratov, predvsem v pesku in zrahljani zemlji. Plenijo tako, da s svojimi velikimi če- ljustmi zagrabijo plen, ga omrtvijo s strupom, vanj vbrizgajo prebavne en- cime in skozi čeljusti posesajo preba- vljeno vsebino utekočinjenega plena. Pri lovu uporabljajo različne strategi- je. Ličinke večine vrst v zasedi, na po- vršini ali deloma zakopane v substrat, čakajo na svoj plen in ga zagrabijo, ko se jim približa, ali ga po potrebi zasle- dujejo (t. i. nelijakarji). Ličinke pribli- žno 10 % vrst volkcev pa v substratu, v katerem živijo, gradijo lijakaste pa- sti – lijake (t. i. lijakarji), s katerimi si povečajo uspešnost lova. Poleg pajkov, ličink nekaterih vrst mladoletnic in ličink dvokrilcev iz družine črvastih volkcev spadajo t. i. lijakarji med red- ke členonožce, ki pri lovu uporabljajo v ta namen izdelane pasti. SIGNALI IN ČUTILA ZA ZAZNAVANJE PLENA Ličinke volkcev plenijo tako podnevi kot tudi ponoči. Poleg tega na svoj plen ča- kajo zakopane v substrat, kar pomeni, da oči ne predstavljajo glavnega čutila pri njihovem zaznavanju. Najpomembnejši vir informacij za zaznavanje prisotnosti in lokacije plena so vibracije, ki jih plen povzroča s hojo po podlagi (substratu). Vibracije plena volkcev (majhni členonož- ci) so zelo šibke in jih ponavadi merimo s pomočjo občutljivih akcelerometrov ali laserskih vibrometrov, prikazujemo pa jih s pomočjo oscilogramov in spektrogra- mov. Frekvenčno območje signalov plena v pesku je do 4 kHz. Ličinka volkcev je sposobna zaznati te šibke vibracije, ki se od vira (plena) širijo po substratu. Čutila za zaznavanje vibra- cij podlage, torej mehanskih dražljajev, imenujemo mehanoreceptorji. Ti se pri volkcu nahajajo na telesu v obliki ščetin ali dlačic. Najpomembnejši naj bi bili šopi ščetin, ki so nameščeni lateralno na telesu živali, verjetno pa je čutil za zaznavanje vibracij po telesu ličinke še precej več. Zaznavanje plena pri ličinkah volkcev Besedilo in foto: Jan Podlesnik ZAZNAVANJE SMERI Proces plenjenja je najbolje dokumen- tiran pri pegastem volkcu (Euroleon nostras), lijakarju, ki je splošno razširjen po Sloveniji. Volkec negibno čaka na svoj plen, zakopan na dnu svoje lijakaste pasti. Ko zazna prisotnost plena, v pripravlje- nosti razširi svoje čeljusti. Če plen zaide v lijak, ga zagrabi s čeljustmi in usmrti. Če pa plen ne pade v lijak, začnejo volk- ci lučati pesek ven iz lijaka. To predvido- ma počnejo, da zmedejo ali zavedejo svoj plen in povečajo verjetnost, da ta zaide v lijak. Lučanje peska je zanimiv fenomen, pri katerem pesek naložijo na glavo in če- ljusti ter ga nato, s silovitim gibom nazaj ali na stran, zalučajo. Ta vedenjski vzorec lijakarjem omogoča tudi gradnjo lijaka. Z vedenjskimi poskusi so ob opazova- nju lučanja peska ugotovili, da so ličinke volkcev sposobne iz vibracijskih signalov zaznati tudi smer, v kateri se plen nahaja, saj pesek lučajo v smeri nahajanja plena. Zaznavanje plena in njegove lokacije na podlagi vibracij je značilno tudi za neli- jakarje. To lahko opazujemo pri ličinki volkca Synclisis baetica, ki zakopana v pe- sku čaka in brez vidnega dražljaja zazna prisotnost plena. Ko je plen dovolj blizu, glavo in protoraks stegne iz peska v smeri plena in ga zagrabi. Vibracije so pomemben vir informacij za številne vrste živali. Kljub razširjenosti zaznavanja vibracij v živalskem kraljestvu pa obstaja na tem področju še ogromno neraziskanega. Pri raziskovanju vibracij- ske komunikacije je treba poleg vedenj- skih študij raziskati tudi fizikalne lastno- sti substratov, ki pomembno vplivajo na prenos vibracijskega signala, lastnosti čutil za zaznavanje vibracij in mehanizme v centralnem živčevju, ki sodelujejo pri procesiranju pridobljenih informacij. Odrasel samec volkca Myrmecaelurus trigrammus. Lijak v pesku, ki ga ličinke nekaterih volkcev zgradijo za lov. Ličinka pegastega volkca (Euroleon nostras), ki gradi lijakaste pasti. Posnetek vibracij, ki jih ustvari mokar (Tenebrio molitor) pri premikanju po pesku (zgoraj – oscilo- gram; spodaj – sonogram). Odrasel volkec Palpares libelluloides. Šopi ščetin, s katerimi ličinka volkca zaznava vibracije podlage, so nameščeni lateralno vzdolž telesa. Naj- bolj izrazite so na torakalnih členih. Ličinka volkca Neuroleon microstenus, ki spada med nelijakarje. 2 mm 0,5 mm 8 9 Volkci (Neuroptera: Myrmeleontidae) so družina mrežekrilcev (Neuroptera), ki spadajo med žuželke s popolno pre- obrazbo. Njihove ličinke so plenilske. Prehranjujejo se z različnimi majhni- mi členonožci, najpogosteje mravlja- mi. Živijo v različnih tipih substratov, predvsem v pesku in zrahljani zemlji. Plenijo tako, da s svojimi velikimi če- ljustmi zagrabijo plen, ga omrtvijo s strupom, vanj vbrizgajo prebavne en- cime in skozi čeljusti posesajo preba- vljeno vsebino utekočinjenega plena. Pri lovu uporabljajo različne strategi- je. Ličinke večine vrst v zasedi, na po- vršini ali deloma zakopane v substrat, čakajo na svoj plen in ga zagrabijo, ko se jim približa, ali ga po potrebi zasle- dujejo (t. i. nelijakarji). Ličinke pribli- žno 10 % vrst volkcev pa v substratu, v katerem živijo, gradijo lijakaste pa- sti – lijake (t. i. lijakarji), s katerimi si povečajo uspešnost lova. Poleg pajkov, ličink nekaterih vrst mladoletnic in ličink dvokrilcev iz družine črvastih volkcev spadajo t. i. lijakarji med red- ke členonožce, ki pri lovu uporabljajo v ta namen izdelane pasti. SIGNALI IN ČUTILA ZA ZAZNAVANJE PLENA Ličinke volkcev plenijo tako podnevi kot tudi ponoči. Poleg tega na svoj plen ča- kajo zakopane v substrat, kar pomeni, da oči ne predstavljajo glavnega čutila pri njihovem zaznavanju. Najpomembnejši vir informacij za zaznavanje prisotnosti in lokacije plena so vibracije, ki jih plen povzroča s hojo po podlagi (substratu). Vibracije plena volkcev (majhni členonož- ci) so zelo šibke in jih ponavadi merimo s pomočjo občutljivih akcelerometrov ali laserskih vibrometrov, prikazujemo pa jih s pomočjo oscilogramov in spektrogra- mov. Frekvenčno območje signalov plena v pesku je do 4 kHz. Ličinka volkcev je sposobna zaznati te šibke vibracije, ki se od vira (plena) širijo po substratu. Čutila za zaznavanje vibra- cij podlage, torej mehanskih dražljajev, imenujemo mehanoreceptorji. Ti se pri volkcu nahajajo na telesu v obliki ščetin ali dlačic. Najpomembnejši naj bi bili šopi ščetin, ki so nameščeni lateralno na telesu živali, verjetno pa je čutil za zaznavanje vibracij po telesu ličinke še precej več. Zaznavanje plena pri ličinkah volkcev Besedilo in foto: Jan Podlesnik ZAZNAVANJE SMERI Proces plenjenja je najbolje dokumen- tiran pri pegastem volkcu (Euroleon nostras), lijakarju, ki je splošno razširjen po Sloveniji. Volkec negibno čaka na svoj plen, zakopan na dnu svoje lijakaste pasti. Ko zazna prisotnost plena, v pripravlje- nosti razširi svoje čeljusti. Če plen zaide v lijak, ga zagrabi s čeljustmi in usmrti. Če pa plen ne pade v lijak, začnejo volk- ci lučati pesek ven iz lijaka. To predvido- ma počnejo, da zmedejo ali zavedejo svoj plen in povečajo verjetnost, da ta zaide v lijak. Lučanje peska je zanimiv fenomen, pri katerem pesek naložijo na glavo in če- ljusti ter ga nato, s silovitim gibom nazaj ali na stran, zalučajo. Ta vedenjski vzorec lijakarjem omogoča tudi gradnjo lijaka. Z vedenjskimi poskusi so ob opazova- nju lučanja peska ugotovili, da so ličinke volkcev sposobne iz vibracijskih signalov zaznati tudi smer, v kateri se plen nahaja, saj pesek lučajo v smeri nahajanja plena. Zaznavanje plena in njegove lokacije na podlagi vibracij je značilno tudi za neli- jakarje. To lahko opazujemo pri ličinki volkca Synclisis baetica, ki zakopana v pe- sku čaka in brez vidnega dražljaja zazna prisotnost plena. Ko je plen dovolj blizu, glavo in protoraks stegne iz peska v smeri plena in ga zagrabi. Vibracije so pomemben vir informacij za številne vrste živali. Kljub razširjenosti zaznavanja vibracij v živalskem kraljestvu pa obstaja na tem področju še ogromno neraziskanega. Pri raziskovanju vibracij- ske komunikacije je treba poleg vedenj- skih študij raziskati tudi fizikalne lastno- sti substratov, ki pomembno vplivajo na prenos vibracijskega signala, lastnosti čutil za zaznavanje vibracij in mehanizme v centralnem živčevju, ki sodelujejo pri procesiranju pridobljenih informacij. Odrasel samec volkca Myrmecaelurus trigrammus. Lijak v pesku, ki ga ličinke nekaterih volkcev zgradijo za lov. Ličinka pegastega volkca (Euroleon nostras), ki gradi lijakaste pasti. Posnetek vibracij, ki jih ustvari mokar (Tenebrio molitor) pri premikanju po pesku (zgoraj – oscilo- gram; spodaj – sonogram). Odrasel volkec Palpares libelluloides. Šopi ščetin, s katerimi ličinka volkca zaznava vibracije podlage, so nameščeni lateralno vzdolž telesa. Naj- bolj izrazite so na torakalnih členih. Ličinka volkca Neuroleon microstenus, ki spada med nelijakarje. 2 mm 0,5 mm