DANES NI ČAS NOVIH MEJA str. 2 PRIŠLA KUKANCA... str. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 12. avgusta 1999 Leto IX, št. 16 "Porabska srečanja" Pod tem geslom se bodo v petih slovenskih vaseh Porabja in v Monoštru med 15. avgustom in 12. septembrom odvijale razne prireditve. Prireditve bodo delno financirane iz Phare CBC programa. Nekatere so podprli tudi Javni sklad za narodne in etnične manjšine, obe osrednji slovenski organizaciji v Porabju in Svetovna banka. 15. avgust v Andovcih. Ta dan organizira Samouprava v Andovcih "Srečanje Andovčanov". Najmanjša vas v Porabju ima malo več kot 60 prebivalcev, ob takih priložnostih se pa zbere več sto ljudi, kajti domov pridejo vsi tisti Andovčani, ki so se odselili, in seveda tudi njihovi potomci. Nekateri le iz drugih krajev Porabja, nekateri iz bolj oddaljenih madžarskih krajev, so pa tudi taki, ki na ta dan pridejo iz tujine. 15. avgusta pričakuje rojstna vas svoje bivše prebivalce od pol desete ure naprej. Uradni program se bo začel ob 10.45 z blagoslovitvijo obnovljenega obcestnega križa in z dvojezično mašo na prostem. Po skupnem kosilu se začne popoldanski program (razstava "Andovski kejpi", nastop kulturnih skupin, kmečke igre... ). Ta dan bo odprta meja pri Andovcih od 10. do 22. ure. 5. september v Sakalovcih. Ta dan bodo v Sakalovcih praznovali prvo obletnico blagoslovitve grba in praporja. Na vaški dan bodo povabili gasilce iz Grada, radi bi pa povezali svojo osnovno šolo s šolo v Gornjih Petrovcih. 9. in 10. september v Monoštru. Zveza Slovencev prireja v Slovenskem kulturnem in informacijskem centru konferenco o turizmu v ob- mejnih regijah. S konferenco bi radi opozorili na še neizkoriščene možnosti v Porabju in na Goričkem. Po prvem dnevu posvetovanja si bodo lahko udeleženci tudi v "živo" ogledali del Porabja in Goričkega. 10. september na Gornjem Seniku. Ta dan bo namenjen srečanju šolske mladine OŠ Gornji Senik in OŠ Kuzma. Ti dve šoli že več let sodelujeta, tako učenci kot učiteljski zbor. Ob kulturnem in športnem programu bo seveda čas tudi za pogovore o nadaljnjem sodelovanju v šolskem letu 1999/2000. Ob srečanju učencev in učiteljev pa naj bi se ta dan srečali tudi člani gornjeseniške samouprave in svetniki občine Kuzma. 12. september na Dolnjem Seniku. To nedeljo se bodo zbrali na Dolnjem Seniku člani gasilskih društev iz Gornjih Slaveč na Goričkem in iz Modincev/Mogersdorfa v Avstriji, da bi z domačimi gasilci podpisali listino o prijateljstvu programov, kot je otvoritev likovne razstave g. Ernesta Bransbergerja ali vaške igre. 12. september na Verici in v Ritkarovcih. To prireditev bi lahko poimenovali tudi kot "Dan odprte meje", kajti meja bo začasno odprta od 12. do 24. ure. Prav ta kraj v slovenskem Porabju je bil tisti, za katerega je zadnja leta veljalo - zaradi drugačne usmerjenosti bivšega župana -slovensko kulturno zatišje. Na njihov prvi vaški dan pričakujejo sosede iz Čepinec. Na podlagi posameznih programov "Porabskih srečanj" je vse bolj očitno, da kraji, organizacije in društva z obeh strani meje vse večkrat in vse lažje najdejo poti eden do drugega. Še lažje bi pa bilo seveda, če bi imeli stalni mejni prehod med Verico in Čepinci. M. Sukič 2 Ob 80. obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji Danes ni čas novih meja Nedavno smo bili priča razpada socialističnega imperija. Velika Sovjetska zveza, za katero so mislili, da bo obstajala večno, se je sesula kot hiša iz kart, Čehoslovaška se je mirno razdelila na Češko in Slovaško, bivša Jugoslavija pa je krvavela. Dandanes vsi vemo, da so nekje v daljnem Daytonu navidezno pomirili sprte strani v Bosni, a si hkrati ne moremo zatiskati oči, da so meje znotraj Bosne narisali na podlagi prelite krvi in, če smem parafrazirati frazo iz zgodovinopisja, modernega "preseljevanja narodov". Podobna slika se je dogajala po I. svetovni vojni. Velik avstro-ogrski imperij je bil poražen, narodi, ki so več kot pol stoletja živeli pod dvojno krono, pa so se zavedali, da je nastopil njihov dan D. Tako je nastala v srednji in južni Evropi cela vrsta novih držav (Čehoslovaška, Madžarska, Avstrija, Poljska, Jugoslavija, Albanija... ), ki so si seveda prizadevale, da bi čim več svojega prebivalstva, seveda gleda na narodnost, spravile pod svojo streho. Prevratni časi po koncu I. svetovne vojne so seveda zajeli tudi "med Muro in Rabo živeče Slovence". Seveda so bili takratni prebivalci na jezičku tehtnice: ali nazaj pod vladavino Madžarov ali v skupnost novoustanovljene kraljevine SHS. Propagandni stroji obeh strani so mleli po svoje, za ta košček plodne, a takrat zaostale pokrajine, so napeli vse sile, da si ga pridobijo. Vilmoš Tkalec, madžarski poročnik in trgovski mešetar, je celo 29. maja 1919 oklical svojo Mursko republiko, ki pa je vzdržala le nekaj dni. Naj samo zapišem, da so Prekmurci preživeli takrat v enem samem letu kar ducat oblasti, vendar so se odločili, kar je pokazal tudi avgustovski veliki shod v Beltincih, na katerem se je zbralo več kot 20. 000 ljudi, da se ne mislijo več vrniti pod svetoštefansko krono. Tudi izvedenec za Prekmurje na pariški mirovni konferenci dr. Matija Slavič je dokazoval s statističnimi podatki, da je to ozemlje slovensko (slovansko) in da bi bilo najbolje, če se združi s svojimi južnimi brati. Tako se je tudi zgodilo in že 1. avgusta 1919 so smele vkorakati v Prekmurje vojaške enote takratne kraljevine SHS. Ravno 1. avgust so si izbrali za svečano obeležitev priključitve Prekmurja k matici slovenski. Na svečani akademiji v nedeljo, 1. avgusta v Murski Soboti, je tudi slovenski predsednik Milan Kučan poudaril, da naj se obletnice praznujejo, vendar dandanes ni čas, da bi se risale nove meje, temveč čas, ko se morajo še bolj razrahljati, bolje rečeno, izginiti. In prihodnost tako Slovencev in Madžarov je v združeni Evropi, v kateri se bodo tudi zgodovinske rane zacelile, v Evropi, v kateri se gradijo mostovi čez še tako nepremagljive reke. In prav zato nima smisla pogrevati nekih zgodovinskih "krivic", ki so se obudile z nedavno lendavsko plakatno provokacijo, ki sta jo obsodila tako predsednik Milan Kučan kot Arpad Goncz, seveda kalijo sožitje med madžarsko skupnostjo in Slovenci v Sloveniji ter porabskimi Slovenci in Madžari na Madžarskem. Prihodnost je torej v prepletanju vezi in kulture. Samo to nas bogati, kajne? Milan Vincetič Foto: Jože Herman Že pa, že pa, že pa, že pa, že pa, že pa Tau je tak bilau, ka sam ge mejla edno tetico. Ženska so sploj radi meli pa razmeti hejc, zatok so pa oni na svejti nika nej preveč Žalostno gorvzeli. Moja tetica so se prej gnauk spovedavati - tau so mi oni sami gučati - pa gospaud, ki so nji spovedavali, so tü meti žilo za hejc. Etak si pa njiva v spovedamici tak pripovejdala. Med tejm je moja tetica vsigdar etak vcuj prajla: Buma, buma. Gospaud so ji pa tak prajti, naj tau rejč ne nüca, ka se tau njim ne vidi. Depa moja tetica, Baug vej Zakoj, po tistim so včasin včasin pa samo tak prajti: buma, buma. Te so se pa gospaud malo razčemeriti pa so njim etak šugtivali v spovedamici: že pa, že pa, že pa! Pa je tau tak šlau drgauč tü. Mislim njiva dva sta se med tejm pod nousom dobra smejala. Ta mala zgodbica mi je napamet prišla te, gda se je tak pred ednim mejsecom v našom rosagi pá nika takšoga Zgodilo, ka človek ne zna, če se z njega norčujejo ati pa nistarni sami iz sebe norca delajo. Zgodilo se je, ka je MTI (Madžarska tiskovna agencija) na znanje dala nam vsem, nedužnim državljanom tü, ka je prej te pa te minister tau pa tau pravo. Pa te je rabuka nastanila. Stranke (pártok) so vküp skočile, od toga ministra so pa včasin vöpovedti, ka je prej že prejk staupo v drugo (opozicijsko) stranko pa ka ga je te pa tisti narato. Od toga so mi vlastje kumaj šli zatok, ka je tau trganje takšo bilau, kak gda se moji vnuki trgajo med seboj, ka si včasin ne vejo, ka bi si začnili. Pa bi delo meti. No, tej velki bi tü meti delo, če smo pa puno nevol. Depa nej. Pa te ka se je zgodilo za dva dni, gda se je že rosaga najvekši človek tü not zmejšo v tau korenjé? Te je MTI tak pravo, ka prej te minister dünok nej tau pravo pa nej tak, kak so oni pisati. Pa so včasin od ministra prositi, naj njim odpüsti, ka je on nej tak pravo, kak so oni raznesti. Že pa, že pa, že pa! Vrag je takšo nej vido! Vej pa gnes je že takša tehnika, ka nej guč, eške misti človeki vönajdejo. Pa te sé takšo leko zgodi? Tej lüdje iz nas ati sami iz sebe norca delajo. Naj mi nekak povej! I. Barber Spremljajte televizijske oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13. 25 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 17. avgusta 1999. Ponovitev v sredo, 18. avgusta, ob 17. 00, na 2. programu. Porabje, 12. avgusta 1999 3 Srečanje po 31 lejtaj Gnauk sprtolejt sam v Monoštri bila pa dvej moje nekdanje šaularke, Klara Fodor pa Eržika Bedi sta prajle, ka bi se dobro bilau srečati s tistimi učenci, steri so osnovno šaulo končali 1968. leta v Števanovci. Mislila sam si, da s toga tak nika nede. Pa je bilau. Na konci juniuša je poštaš pismo prineso, v šterom so me pozvali na srečanje. Taumi klasi sam gez bila razredničarka (osztályfőnök). 32 nas je bilau, tau je bijo völki klas - razred. Te šče v števanovskoj šauli dosta mlajšov bilau. Srečanje je bilau 17. juliuša v soboto pred bučov. V Števanovci majo 18. juliuša v nedelo veliko bučo - proščenje. Mislila sam si, ka je Zdaj s tejmi "mlajši"? Z večino sam se dugo nej srečala. Ka delajo? Kak živejo? Ali so srečni? Kaj jim je življenje prinesle, kam so se raztrausili? Radovedno (kíváncsian) sam se pelala v Števanovce. Pred šaulo in cerkvije so se že zbirali bivši učenci pa učenke. Baug, mo je poznala? Vsakšoga sam spoznala. Nej Zaman, tau je bijo tisti razred, ka sam ga sploj rada mejla. Malo smo se vanej pogovarjali pa smo te šli notra v šaulo. O ta šaula! Kakšne lejpe spomine zdaj mamo! Pa te pred trestimi lejtami je dosta žmetnoga tö bilau. Tau smo že pozabili. Na srečanje so prišli tisti školnicke tö, steri so te razred včili. Tak Iren Labodi, Karel Krajcar, Rudolf Unger pa z nami je bijo sedanji ravnatelj šaule Laci Kovač. Razredniško vöro smo držali. Eržika Bedi je javila, da jij pet fali. 27 učencev je prišlo na tau vöro. Leko povejm, da iz pau rosaga. Emo Wiener je doma bijo z Ritkarovec, Zdaj je pa prišo iz Slovakije. Žive pri Bratisla- vi. Življenje nas je raztrausilo kak veter drejvino listj|; prišli so iz Budimpešte (Marija Bikki), iz županije Somogy (Julija Domiter). Največ ji je pa ostalo v Porabji v domačem kraji pa v Železni županiji. Na tej vöri je vsakši učenec pravo, kak žive, dej dela, kelko mlajšov ma, ka vse se je zgodilo z njim tresti lejt. Nister- ni dosta delajo pa težko življenje majo. Rame so zidali, mlajše gori oprajli. So med njimi, ka so bogati postaji, so takšni, ka nejmajo dela. Življenje je takšno, enomi se posreči, drugomi nej. So takšni, steri so se tadale včili pa delajo v kancelarijaj, majo lejpe funkcije, včijo na šaulaj. Po tistim so pa školnicke povedli, ka se je z njimi Zgodilo v tej dugi lejtaj. Naprej so prišle norčije tö, ka so vse probali šaularge s školniki naprajti. Te smo sé čemerili, zdaj pa smejali. Laci Kovač je pravo, ka nas vsikdar čaka stara šaula, samo naj pridemo. Iz šaule smo šli na graubišče pa püšao položili na grob takratnega župnika Lajoša Markoviča. Molili smo pri njegvom grobi slovenski in Vogrski. Ta župnik je splo bijo za slovenski jezik pa za slovensko molitev. Potejm nas je paut pelala v vaško gostilno, na prijateljski večer. Gostilna je tö vse ovaša. Lepau so vse vönaprajli. Tü smo jedli, pili, nazdravili še na bodauča srečanja in se tadala pogučavali. Domačo lüstvo je prajlo, dobra ka smo tau pripravili, ka je šče v Števanovcaj takšno nej bilau. Radi smo bili, da so tau priznali. Cejlo do pau edenajste smo vödržati. Splo lejpi večer smo meli vküper školnicke pa učenci. Rejsan smo prijatelji postali. Žau nam je bilau, da je čas tak brž odišo. Dobro volo smo meli in gda smo se najlepše meli, smo mogli raznok titi. Splo smo se veselili eden drügomi. Ta večer sem vidla nasmejau obraze, veselje, radost. Škoda, ka nej mogo vsakši priti. Najlepše se zavalim Eržiki Bedi, Klari Fodor, Margitki Zankoč, da so tau srečanje organizirale, pa vsakšomi na vesi, steri je pomago pri tejm, da je te den takšen lejpi bijo, ka ga ne pozabimo. Irena Pavlič Prijateljsko srečanje v domanjoj gostilni Školnicke pa šaularge na dvauri šaule Pismo iz Sobote SUNČNI MRK ali MRK MALO OVAK Gda sunce grata srejdi dneva kmično, te pravimo, ka je prišlo do sunčnoga mrka. Dapa, lidge ne poznamo samo sunčnoga mrka. Do mrka leko pride pri lidaj tö. Do takšoga mrka pa pride te, če kakšnomi človeki kmica na oči spadne. Ka tou pravzaprav zaznamüje, ka človeki spadne na oči kmica? Mislim, ka je najboukše, ka vam tou raztumačim skouzi edno zgodbo, ka se mi je zgodila: Možakari so sedeli v krčmej in metali karte. Pomali so, kak se tou šika, kcuj pili. Bole kak so metali, bole njim je v glavej brnelo, bole so s kartami mlatili po stouli pa menje so gledali in menje so vidli, Sto kaj liči ta na küp. V ednom ijpi se eden od možakarov zdere: - Pišta, ti si pa nej prle farbo, zdaj se pa vöpokazalo, ka si meu tikev v rokej! " Na, te pa tej Pišta povej nazaj: - Ge sam nika nej znoro! Vej pa vejš, ka ge vsigdar pošteno kartam. Te njemi pa un nazaj povej: - Ne guči ti meni, vej sam pa dobra vido! Dapa Pišti se nej dau doj poglednoti: - Če bi ti dobra vido, te bi vido tou tö, ka cejla ves vidi. Za stolom je čidale bole vrelo. Oba možakara sta že stanola s stoucov in se grdou gledala, drugi možakari pa so oči obrnouti ta nekam čistak fkraj, kak če bi nika nej čüli. Dva kokouta pa sta ške tadale tirala vsikši svoje: - Nika ti meni ne guči od veški klajf! - Tou so nikše klajfe nej! Ti vidiš, ka sam ge nej farbo, ne vidiš pa, kak na tvoje dveri klonckajo možakari, gda tebe nega doma. Pištini so se lampe pofarbale na že skur na čarno: - Od moje žene ti tou ne boš gučo! - Vej pa ne gučim ges, liki cejla ves. Nej samo, ka si slejpi, glüpi si tö! Te pa je Pišti zgrabo glaž in se zdrou: - Zdaj mi je pa kmica spadnola na oči! Te pa z glažom vdaro po kartaškom pajdaši. Po tistom je nej kmica bila samo na njegvij očaj, liki po njegvom cejlom tejli, gda so se za njim zaprle dveri vouze. Pišta je tö spadno v nekši takši mrk, dapa, so njemi Padarge glavou vküpzašili in zdaj že pa vidi vse sveklo. Tak je, vidite, če človeki mrk na oči spadne. Dapa, ške skouz je boukše tej sunčni mrk, ka smo ga leko gledali po našoj krajini. Mogouče Zdaj stoj samo bole slabo vidi, če je nej s pravimi oukolami gledo ta v tou našo sveklo sunce. Aja, na tiste Pištinove dveri pa niške več ne kloncka, zato ka njemi tak brž kmica na oči spadne. Miki SLOVENSKA SLOVNICA Slovenska slovnica Franceka Mukiča se dobi na Zvezi Slovencev v Monoštru (Deak Ferenc u. 17. ). Cena: 1. 000 forintov. Porabje, 12. avgusta 1999 SZLOVÉN NYELVKÖNYV Mukics Ferenc Szlovén nyelvkönyve megvásárolható Szentgotthdrdon a Szlovén Szövetségen (Deák Ferenc út 17. ). Ára: 1.000 forint. 4 OD SLOVENIJE... Drnovšek dobiva številne želje za uspešno okrevanje Predsednik slovenske vlade Janez Drnovšek še naprej prejema številne telegrame in pisma z najboljšimi željami za hitro in uspešno okrevanje. Dr. Janez Drnovšek je bil pred kratkim operiran v ljubljanskem Kliničnem centru. Zdravniki so mu odstranili ledvico s tumorjem in žolčnik. Predsednik Kučan v Sarajevu Slovenski predsednik Milan Kučan je na vrhunski konferenci pakta stabilnosti v jugovzhodni Evropi ponovil, da Slovenija pozdravlja pakt in bo v njem tudi aktivno sodelovala, saj sta mir in razvoj regije v njenem interesu. Obenem pa je poudaril, da bi zamisel o posebni politično-gospodarski regiji držav prejemnic in bližnjih donatork ponavljala zgodovinske napake. Po Kučanovih besedah je treba presoditi oddaljenost vsake države, ki ji je pakt namenjen, od ciljev pakta. Na podlagi te ocene bi nato zagotovili skladnost delovanja pri uveljavljanju temeljnih človekovih pravic in pravne države, gospodarski obnovi in razvoju, tržnih reformah in vključevanju podjetij JV Evrope v globalne gospodarske projekte. Slovenski predsednik je poudaril, da je Slovenija kot srednjeevropska država skupaj z državami iz bližine nestabilnega območja, kot so Italija, Avstrija, Madžarska, Grčija in Turčija, pripravljena prevzeti poseben del evropske odgovornosti za demokratizacijo in gospodarsko obnovo JV Evrope. Predsednik Kučan je ob tem spomnil, da je Slovenija pripravila tudi projekte sodelovanja, ki pa bodo učinkoviti, če bodo del skupnega načrtovanja. "Korenine zla na Balkanu segajo daleč v zgodovino. Čas je, da se Evropa poveže tudi pri skupnem premisleku o globljih vzrokih tragedij v JV Evropi. To nam bo dalo tudi dobre skupne usmeritve za trajne rešitve, " je še poudaril slovenski predsednik. Porabska vzgojiteljica na Prekmurskom konj! Zavod za šolstvo OE Murska Sobota je že 4. organizira poletni tabor v Prekmurji za mlajše pa njine mamice in vzgojiteljice iz porabskih vrtcov. Iz šesti Porabski vrtcov bi leko šlau vsevküper 30 udeležencev- kak do togamau -za keden dni. Večletne izkušnje (tapasztalat) so, ka je z najmlajšimi eške težko delati v tabori. Etak so se ga letos leko udeležili mlajši od 5 do 10 lejt. Z dobre vole se je zbralo 6 mlajšov pa 5 mamic (med njimi ena vzgojiteljica pa dvej varuhinji) pa tau samo iz dva vrtca, iz Slovenske vesi pa Sakalovec. Vejmo, ka Vsakša držina ma svojo brigo, etak trucati nikoga ne moremo, eške v en dober tabor nej. Pauleg malo lidi so organizatori tabor skrajšali na tri dni. Za porabsko deco se je že drügo leta vzeo vrtec v Murski Soboti. S toga vrtca odijo pomagat vzgojiteljice Porabskim vzgojiteljicam mejsečno dvakrat. Vera se spravla z mlajši v Slovenski vesi pa Sakalovci, Marjeta pa na Gorenjom pa Dolenjom Seniki. Etak so letošnjo porabsko deco onadvej mele vküper s svojimi mlajši. Vzgojiteljica s Slovenske vesi Iluška Bartakovič-Nagy je edina v Porabji, stera vsakšo leto z veseljem dé v té tabor. Pravi, ka gnesden človek redno mora biti pripravlen, če dobra želi obrediti svojo delo. Zatok trbej takšne dobre prilike vöponücati, gde se človek dosta nauvoga leko navči, dobi dobre ideje, spoznava lepote Prekmurja pa batrivno nüca slovenski gezik. Zvün toga pa zadobi nepozablena doživetja, spomine. Nej čüda, če tau pridno, prijazno vzgojiteljico tak deca kak stariške trno radi majo pa go poštüvajo. Njene bogate štiriletne izkušnje so me napautila k njej po tanače za naslednja leta. Iluška, ka brodiš o tejm, ka so letos samo vekši mlajši leko šli v tabor? "Gvüšno, ka je z najmlajšimi eške v domanjom vrtci težko redno delati, nej pa v tijinskom. Z njimi se pomalek pa ovak dela kak z vekšimi. Oni so ške trno navezani na svojo mater - ka je normalno. Tau smo vidli v prejšnji lejtaj v tabori. Če so mamice posaba bile, so djaukali za nje, če so vküper bili, so nej staupili vkraj od nje. Tau tü vejmo vsi, ka je za nji slovenski gezik težki. Eške tem vekšim dostakrat trbej pomagati pa tolmačiti. Po mojom je takšen tabor za najvekšo iz vrtca pa za male šaulare, sploj pa te, če se na šauli tü včijo slovenski gezik. Letos smo trno dobra skupino meli. Vsi smo vküperdržali, vseposedik smo vküper bili, tak dobro smo se razmeli kak ena vekša držina. Tak mlajši kak mamice so vse z dobre vole pa pridno delate. Dobro smo se počütili vsi, tau gvüšno smejm prajti. " Ka za programa ste meli v trej dnevaj? "Prvi den smo se najbole spoznavali med seov. Popodneva smo se veselo kaupali na bazeni, večer pa poglednili Varaš. Etak je deca že prvo nauč spala, kak če bi je bujto. Drügi den smo začnili s telovadbo, naj se vsi redno gorzbidimo pa vönagibamo. Program toga dneva je biu povezan z domačimi živali. Najprvin smo med igrov ponavlati imena živali. Vejmo, ka mlajši radi malajo, farbajo, etak je vsakši svojo najljubšo žival dau na papir. Domanje vzgojiteljice so že naprej mele pripravleno vözrejzene živali iz filca, ka smo s pomaučjov mamic vküpzašili pa vönadenili. (V tau minuti je že mala Renata skaučila po vönadenjenoga psa, steroga je ona redla. ) Popodneva smo se pa pelali na izlet. Najprvin smo šli na eno velko kmetijo, gde so Vsefale živali, mašini bili. Najvekšo veselje je bilau, ka smo leko gorsedli na konja. Tomi smo sé eške eni odrasli veselili. V Soboti v parki se je pa deca redno leko sprostila, vönašpilala. Izlet je trno dobro biu pripravlen. Z nami so šli domanji mlajši s svojimi mamicami tü. Nisterni oče od domanji mlajšov nas je pa med pautjov s friško pijačov čako. Vsi so velko brigo meli za nas. Pa tau vse tri dneve. Furt so nas spitavali, ka bi radi, kakšne želje mamo. Na tretji den smo se pogučavali, spejvali, špilali pa pripravlali na zaključek. " Po tvojom je tri ali pet dnevov valaun meti te tabor? "Tau je težko pitanje. Če bi stariške naprej vedli, ka mo letos samo tri dni, bi ji gvüšno več prišlo. Ena mati ležej pisti doma držino za tri dni kak za keden dni. Če pa gledam na delo, na rezultate, te je tau kratek čas. V dvaujo-traujo dneva se dosta ne da naprajti. Zatok so nam pa organizatori bole izletniški program naprajli za letos. " Erži Časar-Nemeš s Sakalovec je s svojim menšim sinom Matenom letos bila najprvikrat v tabori. Kak se vama je vido tabor? "Samo njaj, vej pa gda je maloga oče po nas prišo, je Mate že od daleč kričo, ka on eške nede domau. Dja sam ranč nej brodila, ka mo sé tak dobro meli. Dobro, ka je spoznana vzgojiteljica, Vera bila z nami. V trej dnevaj smo Vsefale leko delali. Smo se včili živali, malali, popejvali, sprehajali, kaupali, na izleti smo bili. V tau vrtci so nam za vsakši stopaj poskrbelo takšno brigo so meli za nas, ka človek z rečami ne more tapovedati. Tau lüstvo je prijazno, rado gunči. Zbrodi si, ka so ške mojo žlato pozvali. Pa kelko reči mi je na pamet prišlo v knjižnom geziki! Gvüšno, če bi človek dugši čas bijo v Sloveniji, bi dosta bola vedo gunčali slovensko. Kak dobro, ka se človek s porabsko rečjauv tak leko sporazmej v Prekmurji. Mlajši se pa ške brezi reči tü dobro razmejo. Tak nagnauk so se znajšli. Nikša nevola nej bila z njimi. Lepau so baugali, delali so, ka je trbelo. Naš mali je doma vsakšomi pripovejdo svoje spomine, eške ma Zdaj dostakrat kaj napamet pride. Tak mislim, ka je telko časa ranč zavolé biti od dauma, sploj pa tak, ka človek več mlajšov ma. Tau tü istina, ka malo ne škaudi z daumi titi, spoznavati drügi rosag, lidi pa doživeli lejpe trenutke. " K. Fodor Porabje, 12. avgusta 1999 5 Z glasbov na svejti vse leko "na znanje" daš Vsakši narod pa Vsakša mala skupnost ma svojo glasbo. V Porabji smo slovenski lüdje, etak je pa naša glasba slovenska. Pa kelkokrat smo že povedli, ka prej slovenski človek zna lepau spejvati, tej nistarni pa v žilaj nosijo glasbo. Inda svejta, gda ešče nej bilau radiona, televizije, je eške lepše bilau. Po vasnicaj so bili harmonikaške, goslarge. Če G. Senik vzemamo, leko povejmo, ka je na vsakšoj kiklej bio eden harmonikaš. Po nedelaj popodneva se je čülo iz več delov v vesi, ka so igrali, se veselili. Mladi človek, s šterim si malo pripovejdam, je tisti cajtov nej preživo, on se je že na te moderni svejt naraudo. Pa kakoli je nej dosta čüjo od stari muzikantov, leko povejmo, ka je z harmonikov prišo na svejt. Feri Šulič, kak ma v vesi pravijo naš Djančko, je gnes v vesi leko povejmo sam, šteri že dugo-dugo lejt aktivno špila na harmonike. Feri, kak je bilau, gda si najoprvin harmonike v roké vzeo? "V našoj družini so dejdek bili harmonikaš. Igrali so prej s frajtonercov. Oni so bili Djančkin Francli. Žau, ge se ne spominjam nji, depa tak vögleda, ka sam erbo njino glasbeno žilo. Ešče sam samo v vrtec ojdo, gda me je že zanimala harmonika. Vido sam, kak tej velki, Kolarin Laci, stari Ferdi igrajo, pa tau se mi je vidlo. Etak sam se pa začno moliti materi, naj mi küpijo harmonike. Na pa te je mati več nej mogla poslüšati mojo djajckanje za harmoniko pa mi je küpila edno harmonike na dva reda. Gda so harmonike domau prinesli, sam trepeto od radosti. Pa te se je zgodilo, ka so mi jo naaupak na pleča djali. Kakoli sam nigdar nej emo na plečaj harmonike, mi je nika nej štimalo pa sam proso, naj mi go obrnejo. Tak je bilau. Pa te hajde, na pašo sam gnau krave pa harmoniko na pleči neso. Sploj mali sam bio, zatok sam si eden štokedli neso na pašo pa cejli den vlačo fude: inja, inja, inja, inja.... Krave pa, vejga Baug, gde vse so ojdle. Kak sam etak vlačo tau harmonike, je staupo k meni z vesi eden starejši pojep pa mi je z roke vzeo fude pa je začno malo igrati. Trnok lagvo mi je spadnilo, ka mi je vkraj vzeo mojo najvekšo vrejdnost. Depa gda sam ga čüjo igrati, te sam z lampami pa z očami nagnauk pazo, ka on dela, ka njemi ta pa ta melodija "vöpride" iz toga inštrumenta. Pa te sam nateltja pazo, ka nej dugo sam pomaleg sam gor prišo. Nigdar ne pozabim, ka sam se najoprvin navčo igrati pesem: Micika v püngradi. " Kak so pa tau doma tvoji vzeli? Radi so bili, ka si za harmoniko ali so ti branili? "Doma so radi bili, moja mati je gnesden ponosna na tau, ka špilam. Samo ka njej te nagodim, če ji s frajtonercov potegnem. No, pa te sam prišo v šaulo, starišje so me dali med tiste harmonikaše, ka so tistoga reda Čabai Bandi bači meli. Pa te so mi starišje mogli mojo gombasto harmoniko na dva reda doj meniti na tangoharmoniko, zatok ka so drugi podje tü na takšaj špilali. Te lejta sam se dobro navčo igrati, (h)vala Bandi bačini tü. " Vsakši zna od tebe, kaže dugo lejt si pri folklornoj skupini, si njini spremljevalec. Pa tau tü, ka ste v vesi nistarni dugo-dugo lejt vküp bili stanjeni kak goslarge pa ste igrali. Kak se je tau začnilo? "Tak se je začnilo, ka je v vesi bio eden narodnostni orkester, od šteroga je harmonikaš odišo k sodakom. Kumaj 15-16 lejt sam star bio, gda so me zaprosili, naj stanem med nji, pa baudem njini harmonikaš. Pa je tak bilau. Več lejt smo vküp igrali. Ge sam odo v poklicno šaulo pa sam mogo meti posebno dovolenje od šaule, ka leko Odim igrat. " Vašo banda gde je vse igrala? "Igrali smo po veselicaj, igrali smo gostüvanje, pa kak je že v ednoj vesi šega, pa potrejbno. Po gostüvanjaj je bilau najbole fajn. Tistoga reda so eške dva dni meli gostüvanje. Od Cifra smo snejo domau sprevajali pa te se je začnilo gostüvanje doma dva dni. Kelkokrat smo mogli igrati gor na oslicaj, gor na drejvi ali pa zraven na streji tü. Sto plače, tisti dirigera. Etak smo pa mogli naprajti na željo kaj takšoga, ka so nam včasin vlastje gor stanili. " S harmoniko igrati -sploj pa dva dni neprestanoma - je nej leko delo. Kak si ti tau lado pa ladaš fizično? "Tau se moreš vcuj vzeti. Fude moje vagajo 16, 5 kg. Nej gnauk pa dvakrat so mi pleča pa roke žülnaste gratale pa puno majerov sam daubo. " S seniško folklore že dugo odiš, njim igraš. Kak je gnes prifolklori? "Gnes je dobro pri folklori zatok, ka cejli orkester smo, ki njim igramo. Dugo lejt sam sam igro njim, pa mi je tau dostakrat težko bilau. Daubo sam edno frajtonarco, zdaj edno željo mam, da bi z njauv vse bole znau igrati. Lepau bi bilau nazaj prinesti tisto glasbo, stera je gnauksvejta bila na vesi. Za tau lüdje eške gnes majo "vüje". Pa pri folklori je tü najbaukše s frajtonarcov igrati. " Znam od tebe, da igraš gitaro tü pa eške tau tü, ka pesmi pišeš. Ka tebi tau znamenüje? "Gitaro sam pred lejtami püsto. Tau je nistarna lejta fejst v modi bilau, zdaj si pa tak premišlavam, ka vse več staro bi trbelo nazaj v ves prinesti. Zatok tačas nemo Zmerom, ka s frajtonarcov nemo znau cejlak dobro igrati. Ka pesmi pišem? Po mojem je tak, ka človek z glasbov na svejti vse leko naznanje da. Če sam žalosten, če sam zalübleni, če sam veseli, se vse da zaigrali. Etak pa ge mam svoje pesmi, ka se je sam vönajšo. Med tejmi so Vesele pa žalostne tü. Edno mojo najlepše pesem sam tak vönajšo, ka sam ponoči odo za edno deklov pa v zimi, v strašnom mrazi sam üšo več kilometrov domau. Vse zmantrani, vküp zmrznjeni sam prišo domau, pa mi je te že v vüjaj bila lepa lübezenska pesem. " S folklore maš priliko po svejti ojti. Tau ti je strokovne na hasek? "Tau je nej za povedati. Ge takšoga reda ne vidim pa ne čüjem drugo, samo glasbo. Nika posebno je meni tau, če Vidim orkestre, harmonikaše. Pazim je, kak oni delajo s frajtonarcov. Pa sam se buma dosta dosta navčo. Najbole tau, ka je tau nej šala. Moreš biti pravi majster, če se tau leko navčiš. " Ka bi bilau, če bi ti eden den nekak tak pravo, ka več ne smejš v roke vzeti harmoniko? "Tau je nej mogauče. Tau meni na svejti nišče ne more prepovedati tačas, ka mo živo pa mo zdrav. Tau je del mojoga živlenja. Moji, mati, bratje, sestra, tau najbole znajo. " I. Barber Feri Šulič ... DO MADŽARSKE Torgyan pri premieru Prejšnjo sredo sta se na štiri oči pogovarjala predsednika' koalicijskih strank, premier Viktor Orban (FIDESZ) in minister za kmetijstvo Jozsef Torgyan (FKGP). Pozitivno sta ocenila prvo leto vladinega delovanja. Po nekaterih informacijah naj bi premier opozoril ministra za kmetijstvo, naj se pogosteje udeležuje vladnih sej (baje je bil le na polovici sej) ter naj manj potuje v tujino, kajti v tem smislu prekaša madžarskega zunanjega ministra. O previsoki zahtevi resorja (413 milijarde forintov) za proračun vi. 2000 se premier in minister nista pogovarjala. Otvoritev razstave ob sončnem mrku Popolni sončni mrk v Monoštru v Slovenskem kulturno-informacijskem centru so pričakali z otvoritvijo likovne razstave Zsuzse M. Keresztes, ki dela svoje slike iz tekstila, kakor sama pravi, iz krpic. Razstava bo na ogled do konca meseca. Prireditve • 8. avgusta je folklorna skupina iz Sakalovcev nastopila v Oszku, vasi v Železni županiji, kjer trenutno poučuje nekdanja članica sakalovske folklore. • Od 9. do 15. avgusta poteka v števanovskem mladinskem taboru kolonija za spoznavanje okolja: Kolonije se udeležujejo učenci vseh treh porabskih šol. S pomočjo domačinov v Števanovcih, Andovcih, na Verici in v Ritkarovcih se učenci spoznavajo z zgodovino krajev, z navadami in običaji v teh krajih. Med izletom k Črni mlaki pa opazujejo tudi floro in favno tega okolja. Kolonijo organizira OŠ Števanovci. • 18. avgusta bo v Monoštru mednarodna folklorna prireditev, na kateri bosta nastopili skupini iz Grčije in s Sicilije. Program se bo začel ob 18. uri na dvorišču Kulturnega centra. Porabje, 12. avgusta 1999 6 S kravo vred " disidirali" Prišla kukanca... Gda sva z Ano Dončec na G. Seniki pri Cifri na dvorišči sedela, so cuj k nama prišli Kolarina Anuška pa so Ančika pitali: " Pa si Bog dragi, ti nej Vancarne Line či iz Kanade? " Ka prej čisto takšo formo ima kak njena mati. Koralini pa Vancami so sosedje bili. Strina Anuška so pravili, ka gda je l. 1956 vövdarila revolucija na Vogrskom, te je Ančikin Oča (Šporarin Djali) večkrat k njim prišo radio poslüšam ka ka je novega... Dve Ani sem Včasik mogo pred cerkvov fotografirati, ka de prej Ančika kejp domau v Kanado nesla kak lepi spomin. Ka do ji mati ja dali valati, ka je či rejsan bila v njini rojstni vesi. Če so že mati nej mogli priti domau... Do tega mau ednok nej. Pa kak na žmetni so odišli!... Lina so več kak 30 let mogli čakati, ka so pá leko zaglednili svoje stariše, šteri so v Kanado odišli, gda so Lina bili sedem let stari. Stariške so nikdar več nej mogli nazaj priti iz tujine, venaj so tö eške deset dece imeli... Doma pa so püstili tri mlajše. Starci so v Kanadi, na žalost, tö nej mogli dobro delo najti, ka teje tam tö žmetno bilo življenje... Tisto noč l. 1956 so vö s štale prignali kravo, mlajša (brat je biu leto pa pau star, Ančika pa tri in pau) pod pazdje in napleče pa na skrüma hajč prek granice! Na Štajerskom so kravico odali. Sreča v nesreči, ka so iz Austrije brž leko prišli v Anglijo, gde je Oča dobro delo daubo na farmi. Samo osem mesecov so tam bili, ka so zmejs materna mati pisali, naj že ednok don pridejo v Kanado... Iz Anglije so več nej peljali kravo, pa nej samo zato, ka bi krava nej stelaprek oceana iti... Mati so komaj spoznali svojo mater pa očo (30 let je zato nej malo cajta! ). Tam so srečali devet bratov pa sestro, štere so samo te spoznali. Gučati z en drugim so nej mogli, ka so njini bratke pa sestra nej znali slovenski, uni pa nej engliški. Prava čüda je, kak leko nekak, štoje kak tri pa pau let staro deje zapüsto svojo rojstno ves (G. Senik), tak lepo slovenski guči, gda za 43 let nazaj pride iz drugoga konca sveta (Kanada). Špajsno je to tö, ka sva prva štiri leta v eni vesi živela, pa sva se don samo za 47 let spoznala. Če bi nej "disidirati", te bi Vancarna (Šporama) Ančika z menov v en klas v šolo hodila. Po eni vöri pogučavanja sva tak bila, kak če bi si osem let vküper glavo trla v šoli. Sojenice so tak osodile?... Ančika se je z G. Senika odpeljala s kravo. Zdaj, za 43 let, se je pripeljala v Budimpešto s fligarom. Na letališči jo je čakala Čukina Jolanka, padaškinja od njene tetice v Kanadi. "Tak strašno édeš gé ta ženska! " Situacija, kak so se srečale, je tö "édeš" bila. Jolanka je v roki držala en veliki papir - eške ji je vendrak roka tö povisnila, ka je eroplan dosta zamüdo -, na šterom je bilo napisano ime od Ančike, ka so se nej poznale... Depa kak koli je lepa Budimpešta, Ančiki se prej don najbolje vidi njena rojstna ves... Srca rada gučim slovenski! ________________ "Srca rada gučim slovenski! Z materj o vsikder slovenski gučim. Istina, ka una ne živi več z menov, liki Sama. Letos bo 79 let stara. Gda ge njo gor poiščem, te vsigder slovenski gučimo... Mi se držimo v Quebeci, ka je poleg Montreala, šteri je tak veliki kak Budapešt. Quebec je leko povejmo tak veliki, kak vaš Varaš (Monošter). 30 let je minilo, ka je oča mrau, eške je samo 57 let star biu, raka je emo na želodci... Moj oča je dosta pretrpo. Ranč včera po meši sem üšla malo v krčmau, pa mi je tam en moški pravo, ka je un z mojim očom vred biu zgrableni v Rusiji. Oča je šest let biu v Sibiriji, ena noga ma je zmrznila, dosta je trpo tam... Pa te v tihinskom rosagi žitek začnili tak, ka ne veš reči. Pa oča več tö nej najbolje mlad biu... Imeli smo farmo, ka smo svinje odavali. Skor deset let... Vanej se je eške en brat narodo, sedem let je mlajši od mene. " Či pri francuski, mati pri engliški meši Gospe iz Kanade se je trnok špajsno videlo, ka vöra v törmi na G. Seniki telkokrat kové. Zmejs pa so večkrat zvonili tö, ka je meša bila za nikšoga pokojnega. Moja intervjuvanka zna očanaš v slovenski reči tö, doma k francuski meši hodi, mati pa k engliški, molijo pa slovenski... "Brat daleč vkraj od mena živi, zofkraj Kanade, ki je strašno velka, se trnok naredko vidimo, bolje se samo po telefoni pogučava. Un tö zna slovenski... Ge sem vse vküper zmešana. Na Madžarskem sem se narodila pa sem nej Madžarka, če rejsan znam malo Vogrski tö. Gda sam v Kanado prišla, sem se najprva mogla engliški včiti, sledik pa francuski, ka je mož kanadski Francuz. Mojiva dva pojba samo francuski govorila... Dugo let sem svoji deci ranč nej pravili ka od kec sem ge. Gda je moj sin eno leto pa pau nazaj nika šinfo lüdi, šteri so Prišli iz drugi rosagov, sem ma pravili ka skrb mej, pojep, ka ti si tö polonje takši gé! Te me pa je samo z velkimi očami gledo. Tvoja mati je tö auslandarka, je doma z G. Senika na Madžarskem... Od tistega mau že ovak misli o drugi narodaj... Zaka se jim nej prva vöpravila? Vendrik zato, ka smo se na začetki s tem mogli spravlati, ka naj škem prva pridemo do svojega novega doma, pa naj nemamo problemov za tö, ka bi nas drugi dojgledati. Gda pa človek starejši gratüje, te začne iskati svoje korenje... Vejte, korenje so strašno globke... Po pravici povedano, gda sem ge 14-15 let stara bila, te je namé tö sram bilo, ka so mo ji stariške nej tak lepo francuski pa engliški znali, pa ka smo mi ovak živeli, kak drugi... Zdaj že vem, ka nika nej trbej tajiti, vsakši more takši biti, kak je na Svet prišo. " Tamadli, šmarnik, lečo, paprikaš, žgonke____________ "Moj oča je tö emo težave s Francuzi. Nej so se ma najbolje videti, ka prej dosta čokoladina jejo, dosta coca-cole pijejo, dosta dece imajo, so manjaki... Mislim, ka bi nej rad biu, če bi znau, ka sem ge Francuza vzela za moža... Mi smo v Kanadi tö tak živeli kak doma. Smo takše jesti jeli, kak napriliko, ka mi je Zdaj na G. Seniki sküjo moj vüjec, moje stare matere brat (Djauklin Djanči) lečo (lecsó), tamadli pa takše. Mi smo tam nej tak bili kak kanadski Francuzi ali Angleži. Mi smo vse tak jeli, kak lüdje tü pri vas jejo (kapüsto, žgonke, nadevano papriko, paprikaš s piščancov, šmarnik, tamadli). Naši stariške so nas tri mlajše v slovenski (in Vogrski) kulturi gor zranili. " Zmejs ka mi Ančika pripovejda, kak strašno dobro zna küjati njen vüjec - leko prej zato tö, ka ima takši špajet na drva, kakšega ešče žitka sveta nej vidla, ednok samo zgrabi svoj fotoaparat pa leti kak fligar. To je prej prava čüda! Kaule, štere vlečejo krave! Takše ešče tö nikdar nej vidla. Če rejsan se je na G. Seniki narodila. Tomi do se v Kanadi čüdivala Istina, ka pri njij prej kaule tö ne vlečejo fligarje, depa velki pavri po štalaj že vse kompjutere majo. Prvič čüla ftiča, šteri "ku-ku" dela________________ "Če mi nej žau, ka sem malo domau prišla? Dje kajpa! Tak sem strašno rada! Dosta dobrega čütenja sem zadobila, Včasik mi skuze pridejo v oči... Včera sem ranč po telefoni gorzvala svojo mater pa sem ji pravili Bog daj, mati! Tü sem na G. Seniki, se z biciklinom vozim, pa sem üšla v krčmo šör pit!... Pa kelko lüdi tü tebe ešče pozna!... Una se je več nej poküsila priti, ka več nej trnok zdrava, pa ka prej tak pa tak tö nede več nikoga nej poznala... V iži, gde sva se zavoljo deža tadale pogučavala, je začnila frnckati ena grda velika müja. Gda sem go začno šinfati, go je Ančika začnila braniti. To grdo, zamazano, škiplavo stvarino?! Vejpa prej nej tak grda gé, nej. Njo je prej tö Bog stvoro... Stvardja vrag! - si mislim ge. Leko ka so tö kak morje globki spomini iz tisti časov, gda so s kravo bežali prek granice pa so jim eške müje tö pomagale vujti? Kak se mi vidi G. Senik? Tak gé, kak je moja mati gučala: dosta bregé gestejo. Zdaj sem prvič čüla tistega ftiča, šteri ku-ku dela. To je tak celo lepo gé! Moja mati mi je celo življenje gučala od toga ftiča. Zdaj sem ga, vala Bogi, don čüla! Pripovedala je, ka takše rože gestejo pa takše, pa dreve, štere Zdaj cvetejo pa iz njini rož krofline pečejo. Takšo rožo mo tö nesla v Kanado. Moji materi strašno vse fali... Lepe zelene dreve, trave, brgé. Zato sem srečna, ka to zdaj ge vse leko Vidim, čüjem in čütim... Pa mo Zdaj ge pripovedala svoji materi. Morem ji vrniti dug, šteroga mi je posodila, gda sem ešče mala bila! Morem ji vrniti to lepoto! " Mati so Ančiki v Kanadi celo življenje pripovedali o kukanci. To so ji pa don pozabili povedati, ka vsakšo leto, gda prvo pot čüješ tega ftiča, te moreš imeti v žepki penaze, ka boš te celo leto emo pölare. Jojjooojjj! Čeprej to tö vala, če človek v turbi ima penaze pa nej v žepki?... Vala Bogi, te dobro, ka de te mela penaze pa te drgoč pá leko pride v svojo rojstno ves!... Ku-ku, ku-ku, ku-ku... Besedilo in posnetek: Francek Mukič Porabje, 12. avgusta 1999 7 Milivoj M. Roš Ali se leko škrat Babilon zalübi? Gvüšno ka se leko, bi stoj pravo, ali... Še škrat Babilon leko zalübi kak se zalübi vözraščeni človek? Se škrat Babilon zalübi, kak se med seuv zalübijo konji in birke? Se škrat Babilon zalübi, kak se ribič zalübi v vodou? Se škrat Babilon zalübi tak, kak se zalübijo droubna deca? Se škrat Babilon zalübi v cvejt kak fčejlica? Ali pa se škrat Babilon zalübi tak, kak se zalübi vsikši škrat? Na vse tou je žmetno kaj nazaj povedati. Žmetno pa je zatou, ka je vsikši škrat čistak ovakšen kak drugi škrat. Zato se škrat Babilon leko zalübi samo kak se zalübi škrat Babilon. Tou pa takvövidi. Bilou je edno lejpo spr- tolejt Takšo lejpo sprtolejt, ka so ške trave spejvale od radosti in veselja nad živlenjom. In rejsan, trave so spejvale! Bar škrat Babilon ji je čüo. Če pa neške čüje, ka trava spejvle ali pa raste, poumni, ka je z njim nika nej vredi. Stoupo je ta dale doj po brgej. Veter je tak milo zašumato v brezini tistaj, ka so se od vsega lejpoga njegve noge čistak same od sebe stavile in njegve velke vüje so čüle, ka njemi vöter pripovedavo. Pripovedavo njemi je o svoji potaj med bregami in dotinami, o velkom snejgi in ledi tam daleč na severi, o vrouči Afriki, o zalübleni fticaj, stere njemi ta držijo svoja krila, o bistri vodaj med skalami, o vsej svoji potaj po tom našom svejti. Škrat Babilon si je samo globoko zdejno in si pravo: Pravijo, ka je lübezen čüden beteg, steri ne nüca padara nej vrastva, samo malo srčnoga bogastvo. Ali, kak aj bou srce bogate, če ne vem, sam zalübleni v sebé ali v šalato. Ja, škrat Babilon je nej vedo, če je zalübleni v sebe, v travo, v zrak v sebe, v drejve, v brejg, v lidi in v vse okouli sebe. Vedo pa je gvüšno, ka je zalübleni. Pa se je te tadale nej nika sekejro zavolo toga. Njemi je bilou tipou, ka je zalübleni in dokejč njemi je bilou tipou, naj njemi bou tipou tadale. Mogouče pa de se gde pokazo kakši škrat, ka de njemi srce ške bole zapopejvale. Samo, ka tisto nede škrat liki una. Una je pa leko samo škratinja. Miki NATEČAJ Svetovni slovenski kongres razpisuje v sodelovanju s Foto klubom Anton Ažbe, Škofja Loka ob slovesu od drugega tisočletja in vstopu v tretje tisočletje, VSESLOVENSKO FOTOGRAFSKO RAZSTAVO SLOVENCI DOMA IN V SVETU. 1. Pravico do udeležbe imajo vsi Slovenci, ne glede na kraj bivanja kjerkoli v svetu. 2. Natečaj obsega dva dela: A - splošni del - prosta tema: Al - fotografije (čmo-bele in barvne) A2 - barvni diapozitivi B - predstavitveno dokumentarni del: BI - fotografije (čmo-bele in barvne) B2 - barvni diapozitivi Posnetki naj prikazujejo življenje in okolje, v katerem avtorji bivajo, svetle in temne strani življenjskega okolja, posebnosti in zanimivosti. Tričlanska ocenjevalna komisija lahko glede na število poslanih del ocenjuje posebej čmo-bele fotografije in barvne fotografije. Vsak avtor lahko v vsaki kategoriji sodeluje z največ štirimi deli in v vsaki kategoriji prejme le po eno nagrado. 3. Vsa dela morajo biti avtorsko delo pošiljatelja. Prireditelj razstave jih lahko uporabi v svojih predstavitvenih publikacijah brez materialnega nadomestila, razen če avtor tega posebej ne prepove. Predloženim delom naj bo priložen seznam del in natančen naslov avtorja. Prireditelj želi, da avtorji priložijo tudi svojo fotografijo, v velikosti formata do 6x9 cm, vendar to ni pogoj za udeležbo na natečaju. 4. Format fotografij je od 18x24 cm do 30x40 cm. Fotografije, manjše od 3040 cm, naj bodo nalepljene na tanko podlago, veliko 30x40 cm. Na hrbtni strani naj bodo napisani podatki o avtorju in kratek naslov dela. 5. Diapozitivi naj bodo v okvirčkih 5x5 cm. Po možnosti naj bodo med stekelci. Na okvirčkih morajo biti podatki o avtorju, naslov dela in oznaka za pravilno lego v spodnjem levem kotu. 6. Ocenjevalna komisija bo v vsaki kategoriji podelila prvo, drugo in tretjo nagrado in glede na število prejetih del po pet diplom - lahko pa podeli tudi posebne nagrade za posamezna področja (pokrajina, portret, delo, arhitektura, šport, veselje, bolečina idr. ) 7. Roki natečaja: - zadnji dan sprejema del: 3. november 1999 - ocenjevanje del do 15. novembra 1999 - poročilo o ocenjevanju do 30. novembra 1999 - razstava bo od 15. decembra 1999 do 15. januarja 2000 - vračanje del do konca februarja 2000 8. Naslov za pošiljanje del: Svetovni slovenski kongres, Cankarjeva 1/IV, 1000 Ljubljana, Slovenija 9. Razstava bo v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, Cankarjeva 1/IV. Avtorji bodo dobili vabilo skupaj s poročilom o odločitvi ocenjevalne komisije. 10. Prireditelji bodo z deli ravnali skrbno, ne prevzemajo pa odgovornosti za morebitne poškodbe ali izgubo dela med pošiljanjem. Zato pošljite natečajna dela v vami embalaži, ki bo primerna tudi za vračanje. Če kdo ne želi, da mu dela vrnemo, ampak da ostanejo v arhivu organizatorja, naj to pripiše na prijavnici. Kloce pa druge dobrote Porabska deca, najbole tisti, ka ške odijo v osnovno šolo, so v počitnicaj nej samo doma. Bar vsi nej. Eni so šli na eden, drugi na drugi ati tretji tabor. Gabor Ropoš in Norbert Geček sta vküper s 13 šolarji iz Prekmurja tri dni preživela v Otovcih na turistični kmetiji Smodiševih. Bila je to mednarodna otroška delavnica, ka so jo poimenovali Goričko jabolko. V sodelovali s puconsko občino pa Smodiševimi je delavnico organizejro Razvojni center Sinergija. Pa ka de se še bole čedno čülo, delavnico je podpro tüdi program Phare, to pa pomejni, ka je tüdi Evropska Unija nekaj pejnez dala, da so se mlajši lepše meti pa ka so se tüdi kaj navčiti. Biu je petek, vöra pa je šla proti poudnevi, gda sam jih obiskala. Kak vidite po fotografiji, so mladi "sadjari" v rouki držati nože pa so djabke rezati. Na velki rešetaj pa so se že prve kloce sišile. Mladim "delavničarom" pa je nika nej falilo. Tü pa tam se je vidlo, ka so vsi nej včeni noža, da pa prsti so še vsi na rokaj biti. Nej so pa mladi samo djabke rezati. Najprvlé so jih v sadovnjaki doj pobrali. Povedati pa so mi, ka do ške delati v soboto pa nedelo. Vsakši od njih de cejpo svojo djablano, stero do te pozimi odnesli na svojo šoulo pa jo tam posadili kak Pharovo djablano. Vlado Smodiš pa jim je pokazo tüdi, ka vse se da z djaboke napravili. Nej samo kloce, tüdi sok, marmelado, palinko... Ka se djabke da speči ob tabornom ognji, so mlajši spoznati prvi večer. Po sobotnom popoldnevnom izleti na tromeji pa k Gradi pa se je v nedelo že trbelo posloviti. Ka je bilou slovo ležje, je poskrbo tüdi harmonikaš Feri Geček pa njegvi padaš s Senika. S. E. Porabje, 12. avgusta 1999 Hotel Lipa SLOVENSKI INFORMACIJSKI IN KULTURNI CENTER Hotel Lipa, novi hotel v Monoštru (v Szentgotthardu), Vas vljudno vabi s svojimi storitvami. S svojimi dvaindvajsetimi - okusno opremljenimi - sobami in dvema apartmajema nudi 50 gostom istočasno odlične možnosti za oddih. V prijetni restavraciji za 150 oseb Vas pričakujemo z okusnimi jedmi in kakovostnimi storitvami. Konferenčna dvorana z 200 sedeži je primerna za organiziranje znanstvenih konferenc in različnih sestankov. Szentgotthárd új szállodája, a Hotel Lipa, tisztelettel várja Önt szolgáltatásaival. Huszonkét - a kor igényeinek megfelelően berendezett - kétágyas szobájában és két apartmanjában 50 fő pihenhet egyidőben. 150 főt befogadó hangulatos éttermében ízletes ételek és színvonalas kiszolgálás várja Önt. A 200 fős konferenciaterem tudományos konferenciák és tanácskozások megtartására alkalmas. Hotel Lipa, the new hotel of Szentgotthard waits for you with its services. Its twenty-two - nicely furnished - double bedrooms and two suites provide a pleasant rest for fifty people. In our 150-seat cosy restaurant you can enjoy tasteful specialities and excellent service. Our 200-seat conference hall is convenient for scientific conferences and other gatherings as well. Hotel Lipa - das neue Hotel der Stadt Szentgotthärd -erwartet Sie höflichst mit seinen Dienstleistungen. In den 22 Zimmern und 2 Appartementen - die den Ansprüchen der heutigen Zeit entsprechen - können gleichzeitig 50 Personen auf einmal untergebracht werden. Im gemütlichen Speisesaal für 150 Leute erwarten Sie schmackhafte Gerichte und eine niveauvolle Bedienung. Der Konferenzraum mit 200 Sitzplätzen ist für wissenschaftliche Konferenzen und Tagungen geeignet. Lastnik tega bona dobi v restavraciji Lipa v Monoštru do 31. avgusta 10 % popusta. Ezen szelvény tulajdonosa 1999. augusztus 31-ig 10 %-os kedvezményt kap a szentgotthárdi Lipa Étteremben. Ta mesec je v Monoštru v gledališki dvorani na ogled lir kovna razstava Zoltana Ordoga, ki je bil rojen l 1933 v Sepsieszentgydrgyu v Romuniji, kjer je delal kot profesor likovne vzgoje. L. 1988 seje s svojo družino preselil na Madžarsko. Od takrat živi v Debrecenu. K Monoštru ga vežejo sorodniške vezi, od l. 1974 redno prihaja v mesto ob Rabi. Ustvarja v olju in akvarelu. Njegove slike izžarevajo njegovo navezanost na prvotno domovino Transilvanijo-Erdely. Nika za smej Vej pa ranč tau Naša Veronika etognauk pakira moži na edno dugšo slüžbeno paut pa ma etak pravi: "Vejš, moj dragi Rudi, napona sam tak nemima, gda tak daleč odide! " Rudi pa: "Draga moja žena! Nika ne boj nemirna. Ge mo prva doma, kak bi si ti mislila. " Veronika pa: "Vej pa ranč za toga volo sam nemirna. " Drugo ne dobi pa šlus Angela je že tri možé pokopala pa se je za toga volo etognauk na cintori ednoma človeki etak taužila: "Vejte, človek, ge sam pa ja nej mejla sreče z moškimi. Že sam tretjoga pokopali" "Pa ka njim je bilau, ka so tak ta pomrli? " pita te človek. "Dva prviva sta naure gobe pogejla pa sta etak mrla. " "Strašno. Pa te tretji? " pita človek. "Oj, te srmak je pa po glavej takši (u)darec daubo, ka je v tistom mogo mrejti. " "Pa kak je tau bilau? " pita človek. "Tak, dragi človek, ka je nej sto gesti nauri gob. " I. BARBER 25. julija je bil v Beltincih že tradicionalni folklorni festival, na katerem je že 11. nastopila tudi folklorna skupina z Gornjega Senika. Nataša Juhnov jih je poslikala med povorko. Dan pred festivalom je v Monoštru nastopila in požela veliko avplavza FS Tine Rožanc iz Ljubljane. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Dedk Ferenc ut 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: po rabje@mail. datanet. hu Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062 Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.