Mlado Juh
Stev. 26.	Nedelja 1. julija	1934
Bogomir Pregelj:
Rusalka
7. Solnce! Solnce!
Rusalka je globoko vzdihnila in odprla oči. Mežikaje je pogledala v luč. »Moj dobri Krvavec, samo da sem spet pri tebi,« je zašepetala in trudno vzdignila roke. Kanalar Peter se je zravnal,
tuji glas, se je strmo veedia in Modno pogledala okrog sebe. Se vedno je v podzeml ju. Samo zdelo se ji je, da je prispela nazaj h Krvavcu. Brliva oljenr ka se rumeno dimi fcraj nje. Nad njo se sklanja tuj mož. Ves je oblečen v črno,
oljnato se svetlečo obleko, s širokim klobukom si je pokril glavo 'kakor s šle-mom. Da ima proste roke, je položil na tla kaveljčasto kopje. Z bežnim pogledom se je ozrla Rusalka na obleko. Pot po odpete oči je uprla, v tujčeve. Iz šriro-
ker ga je že bolel križ, ko je tako dolgo klečal sključen nad nezavestno Rusalko. Dobrodušno se je nasmehnil in dejal: »Krvavec sicer nisem, dobro je pa ie, da sem te še pravi čas potegnil iz reke. Utonila bi.« Ko je slišala Rusaika
klh ornih zenic so se odiprii kakor žarki zlati prameni in se raapletli v rjavi kolobar, kakor da rosi pomladno solnce na pusto mrtvo zemljo. »Dobre oči ima«, je velela Rusalka. »Kdo si?« je Vprašala. »Kanalar Peter sem,« je odvrnil tujec. »Kaj pa počneš tu v kanalih?« — »Reko sem iskala, da bi me nesla domov,« je sklonila glavo Rusalka. »Kako si vendar nepripravna. Tu doli so samo podgane, smrad in mi kanalar-ji,« se je čudil Peter. Zatem je pa skrb-Ijivo vprašal: »Ali moreš hoditi, precej vode si popila.« Pijano je vstala Rusalka. Negotovo se je prestopila. Tiho se je nasmehnila: »Počasi bo že šlo.« Peter si je zataknil leščerbo za pas. Pobral je palico z ostjo. S prosto roko je podprl in lahno vodil Rusalko. Tolažeče jo je bodril: »Samo malo potrpi, da bova prišla na čisti zrak, potem bo pa slabost kar sama prešla. Saj vem, kako je še mene dušilo, ko sem prišel prvič sem doli. Pa tebe ne bi, ko si nežna, kakor kaka kraljičina.« Rusalka je nagnila glavo na njegovo ramo in se težko opirala na njegovo roko. Kako dolga je pot. Novi in novi hodniki zdehajo črno v medli leščerbini luči. Le napol čuje, kar ji pripoveduje Peter: »Danes je že prepozno, da bi te peljal, kjer si doma. Pa še prehladila bi se, ko si tako mokra •kakor miš. Najbolje bo, ako se v moji sobi prespiš, saj je itak prazna,^ ker imam danes nočno službo. Jutri boš pa lepo šla, kamor si namenjena. Kajne, tako bo najbolj prav.« Rusalka je preveč trudna, da bi mogla misliti. Samo topo prikima. Spala bo, to razume. Naj jo vodi človek z dobrimi očmi, kamor hoče...
Bela luč je zapekla Rusalko skozi zaprte trepalnice. Pogledala je. Ravno po obrazu ji pleše solnčni žarek. Torej ni bila sanja, ko se ji je zdelo, da jo je odnesla reka v njen dom h Krvavcu. Rešena je mesta, saj spet sije solnce. Stegnila je roke, kakor bi hotela vjeti solnčni žarek. Potem se je ozrla. Ozka soba s poševnim stropom. Vanj je vrezano okno. Sik oženj lije solnce. Tuja je soba. Pa kaj ji to mar. Iz mesta jo je nesla reka. V solnce. Z obema nogama je hkrati skočila iz postelje in stekla k oknu. Do kraja ga je odlprla. Rdeča streha se je nagiba-la pod njim. Pa ni bila visoka. Saj so se nanjo naslonile zelene veje. Okrog in okrog so sedle nizke hiše z rdečimi veselimi strehami. O, od tu bo Rusalka lahko našla pot domov. Tu je solnce, zato ne more biti daleč do tolmuna v polju.
Nikdar ni kanalar Peter tako težko čakal, da bo končal šiht. Vsak čas je
pogledal na debelo jekleno uro ki kar malomarno je hitel s pregledovanjem odduškov in jezov. Končana je služba. Z dolgimi koraki hiti po še praznih cestah v predmestje, kjer ima podstrešno stanovanje. Kako grdo škripljejo vrata. Sezul si je čevlje, da ne bi ropotal. V ognjišču tiho žubori plamen. Na mizo je postavil veliko porcelanasto čašo. Zlat rob ima in prelepo sliko, kako sedi ob potoku mlada gospodična s svedrastimi lasmi. V roki pa drži kresnico in trga z nje cvetne liste: »Rad me ima. Iz srca. Boleče. Malo. Prav nič...« Nekdaj je imela čaša tudi ročaj. Pa se je odkrhnil. Danes je Petru neprijetno, ker ima oskrbljeno čašo. Dišeče se je zapenilo vroče mleko. Dvignil je Peter čašo z vročim mlekom, pod pazduho je stisnil rogljiček in potrkal na sobina vrata: »Ali si se že zibudila? Malo zajtrka ti gotovo ne bi škodilo.« — »Vstopite!« je dejala Rusalka. Sredi sobe je stala. Nalahno se je oprla z levico ob mizo in gleda s široko odprtimi očmi Petra, ki je motovilasto odprl vrata in nese krčevito previdno v dlani čašo vročega mleka, »Tukaj imaš malo mleka, da se boš pogrela,« je dejal in postavil čašo na mizo, zraven je položil rogljiček, katerega je s komolcem popolnoma zmečkal. Skrbno je pogladil prt in pozval: »Prosim!« Tiho je dejal sladek glas kraj njega: »Kako ste prijazni in dobri z mano. Kaj naj vam dam zato.« Petrove oči so se vjele v zlati soj, s katerim je pokril solnčni žarek Rusalkino glavo. Saj je kraljična pri meni, je pomislil. Znova je vprašala Rusalka: »Kaj naj vam dam za dobroto?« V težkem valu je zalila kri Petrov obraz: »Dajte mi rožo, kraljična, z vaših prsi za spomin, ko se boste vrnili v kraljeve dvore.« Krčevito je oklenila Rusalka cvet, ki je temno gorel v solnčnem prhu. Stisnila je ustne. Ne, je hotela odkimati. Svojega srca ne dam. Ključ mi je za tolmun, za srečo, do katere sem našla pot nazaj. Pogledala je Petra. Težike trde roke so trudno visele. Upogibanje v kloakah mu je zgrbilo hrbet. Ostre črte je zajedla samota v njegov obraz. Oči pa so ostale sredi teme čiste. Vanje se je zagledala Rusalka. Saj so dva solnca, ki v polje sijeta. V rjavo polje. Sredi njega je tolmun. Ves črn in temen. Na dnu pa se zlato svetlikajo strehe Krvavčeve palače. Rusalka, kaj še iščeš poti do tolmuna? S tenkimi prsti je odipela cvet in ga ponudila, široke dlani so se nežno zgrnile krog njega. Rusalka je vedela, te roke ne bodo vrgle rože v smeti. »Ali naj vas vodim v kraljeve dvore, kraljična?« Trpko je odvrnila Rusalka: »Dvori niso meni od-
prti.« — »Pa kam hočete? — »Ne vem.« — Nerodno menca Peter, še močneje je zardel. Jeclja: »Pa kaj, ako bi hoteli ostati pri meni?« Višnjeve oči so se vpr-le vanj. Uporno vprašujejo: »Pa kaj mi boš dal zato?« Hripavo vriska: »Svoje srce!« Rdeča roža se je razcvela. Dišeče kaplja njen vonj. V Rusalkinih prsih spet živo utripa. Od solz hrapav glas vprašuje: »Pa kako ti je ime?« Sladiko-trudno odgovarja: »Rusalka!« Peter poje: »Kraljična Rusalka — moja kra-ljična!«	Dalje prihodnjič.
Srpski pesnik Guido Tartagiia
Guido Tartagiia živi v Beogradu in piše med drugim tudi za mladino pesmi in povestice. Izšlo je že več njegovih knjig pesmi in proze. Nekatere teh so izšle že v drugi izdaji. Zanima se tudi za slovensko mladinsko literaturo, prevedel je več slovenskih mladinskih pesmic in povesti c in jih izdal v posebni zbirki: »Brača sa Drave«. V tej knjigi so zastopani skoro vsi naši sodobni mladinski pesniki in pisatelji. Ta knjiga je tudi ilustrirana, risbe so od Vladimirja Filakovaca. — »Mlado Jutro« prinaša danes par njegovih pesmic v prevodu, da se tudi Jutrovčki seznanijo z njim.
Guido Tartagiia:
V gori
V gori zeleni, zeleni, v gori so štirje jeleni.
»Kam pa bežite, jeleni, kaj pa drvite tja v les?
Bežite pred puškino cevko? podi morda lovski vas pes?«
»»Drvimo, letimo, bežimo, da skrijemo pravi se čas, ker slišali, mali tovariš, mi lovskega roga smo glas.««
»Nikar ne bežite, jeleni, saj nihče vas zdaj ne lovi, včeraj ta rog sem jaz našel, ko klasje na polju sem bral, pa nanj sem si malo zatrobil, za kratek čas z njim se igral.«
Prevedla Utva.
Resnična zgodba iz živalskega sveta
Ameriški naravoslovec Rutledge pripoveduje naslednjo zgodbo:
»Ni mi zadostovalo, da sem poslušal ptice oponašalke, ki so prepevale v ce-drovcih države Karoline; kot deček sem nekoč sklenil, da si ujamem mladiča ter ga zaprem v kletko, kjer bo prepeval samo meni. In tako sem tudi storil.
Naslednji dan sem opazil, kako je priletela k njemu njegova mati s hrano v kljunu. To mi je bilo po volji, zakaj starka je gotovo bolje od mene vedela, kako je treba streči mladiču in kaj mu prija. Dan po tem je bil moj mali jetnik mrtev... Ko sem o tem pripovedoval znamenitemu ornitologu Arturju Way-nu, je dejal: »Dogaja se, da ptica opo-našalka umori svojega ujetega mladiča s tem, da mu prinese strupenih jagod. Rajši ga vidi mrtvega kakor ujetega!«
Od tistih dob sem bil za vse življenje ozdravljen strasti, da bi svobodne živali zapiral v kletke!«
Plevel j Viktor:
Dve belokrajinski
i.
Nekoč sta dva tatova nakradla orehov. Ponoči sta šla na vaško pokopališče in sedla pod cerkveni zvonik. Eden je pod zvonikom zakuril ogenj in tri orehe, drugi je pa šel krast ovco, da bi jo spekla za večerjo. Zjutraj ob štirih je šel mež-
nar klenkat, pa se je ognja pod zvonikom močno prestrašil. Tekel je po župnika, rekoč, da na pokopališču straši in
gotovo kaka duša trpi, ker ne najde miru. Župniku je tudi malo strah zlezel v kosti, pa se je izgovarjal, da ne more tja, ker ga noge bole. Pa to mu ni nič pomagalo, ker si ga je mežnar naprtil na hrbet in ga zanesel proti cerkvi Tat pri ognju ju je zagledal že od daleč in je mislil, da oni drugi nese ukradenega ovna, pa je zaklical: »Le nesi ga, nesi, ga bomo spekli!« Tedaj pa je dobil župnik na mah zdrave noge, skočil z mež-narjevega hrbta in jo na vso sapo udri proti župnišču, mežnar pa za njim. Tat pa, misleč, da je tovarišu utekla ovcai, steče še sam za njima, da bi pomagal loviti ovna.
2.
Nesel je kmet v torbici devet sirov na trg. Sreča ga drugi in ga vpraša: »Kaj pa imaš v torbici?« »Sire«, mu odvrne oni, pa še pristavi: »Če pogodiš, koliko jih je notri pa ti dam vseh devet!« I menda jih je devet«, odvrne drugi. »Glej ga no, kdo ti je pa to povedal!« se za-
čudi oni s siri. »Ej, sam ti vendar; saj si mi pravkar rekel, da mi daš vseh devet, če pogodim, koliko jih je! Zdaj sem pogodil in mi daj sire!
In oni mu jih je res dal, ker je hotei ostati mož beseda!
Kako je Jožko prenočil na Rožniku
Vročega popoldneva se dogovori trojica paglavcev, da jo mahnejo v Rožnik nabirat sladkih borovnic. Bilo je nenavadno vroče in soparno, zato se jim je zahotelo hlada in sence. France isi Tone sta brez skrbi odšla z dcnna, ne da bi komu kaj povedala; tako vsaj oče in mati nista bila tolikanj v Skrbeh za nji-
ju. Oče je moral na delo, pa je vso skrb prepustil materi, ta je pa imela dosti opravka z mlajšimi otroki Ah za Joška je bila zadeva nekoliko težja. Vedoč, da ga mamica ne bo pustila samoga s tovariši, se tiho splazi v kuhinjo, prav oprezno vzame lonec z mize in neopažen izgine skozi vrata. Bil je bos, brez suk-
njiča in pokrivala. Srečno je prišel do tovarišev, ki sta ga čakala za drugim vogalom hiše. Kmalu so izginili, ne da bi jih bil kdo oviral. Tone je vedel za kraj, kjer bi se dalo največ dobiti. Zvabil je tovariša za seboj in res so jo dobro pogodili. Prav pridno so polnili svoje lončke in se kosali, kateri se bo vrnil bogatejši domov. Joško se je začel pomikati više v hrib in se tako nevedoma oddaljil od tovarišev. Misleč, da niso daleč drug od drugega, da jih loči le gosto drevje, je brezskrbno nadaljeval svoje delo v nadi, da potolaži mamico s svojim loncem sladkih jagod, če bi ga hotela oštevati ali pa celo kaznovati. Zdajci pa močno zagrmi. Joško se malce prestraši in gleda za tovarišema; ker ne vidi nobenega, ju začne klicati po imenih, a tovariša se ne oglasita. Joško kliče in kliče — vse zaman. Groza ga je, sam je. Temnilo se je v gozdu čedalje bolj, in že so padale prve debele kaplje.
Že je hotel zbežali, ko mu je prišel na misel lonec, do vrha napolnjen s sladkimi jagodami, dobiček vsega popoldneva. Urno ga vzame, malo še steče navkreber in že je pri cerkvici. Na veliko srečo je bila cerkev odprta. Ulije se ploha, Joško smukne s svojim zakladom v cerkev, se stisne v neki kotiček, lonček postavi poleg sebe in čaka, da bi nehalo deževati, češ, potem se vrne domov. Skrbelo ga je, kaj bo, ko je brez mamičinega dovoljenja ušel z doma in v kakih skrbeh bo mamica, če se kmalu ne vrne. Prekozno kesanje! Nikoli več ne pojdem nikamor brez maminega dovoljenja, tako je sklenil Joško v svojem srcu. V cericvi je bilo še nekaj oseb, ki jih je bila tudi prehitela nevihta. iSidi ti so morali z Joškom vred čakati, da se zvedri. Deževalo je dolgo in močno, zrak je postajal čedalje hladnejši. Jošika je jelo tresti od mraza, saj je bil brez tople obleke in bos. Stisnil se je še bolj, da bi mu bilo topleje. Premaga! ga je spanec in ga kmalu sladko zazibal. Dež je ponehal, ljudje so se polagoma razšli, Joško pa je kar naprej sladko spal. Cerkovnik ga ni opazil, ko je prišel zaklepat cerkvena vrata. Drugo jutro, ko je posijalo solnce in s svojimi žarki pobožalo Joškovo čelo, se je prebudil. Zagledal je poleg sebe lonec, napolnjen z jagodami, in se spomnil, da je močno deževalo, da je hotel počakati v cerkvi in da je v tem zaspal. Začutil je glad in zeblo ga je, čeprav je solnce že prijazno razsvetljevalo božji hram. In zdajci zarožlja ključ v ključavnici. Joško se prestraši: kaj bo pa zdaj? Vrata se odpro. Cerkovnik vstopi; ne da bi opazil Jožka, gre v zakristijo pripravljat, za. sv. •
maša Med tem smukne Joško s svojim
zakladom iz cerkve ter jo ubere naravnost proti domu. Ta dogodek je Joška izmodril, da ni šel nikamor več brez materinega dovoljenja in še danes je iz srca hvaležen mamici, da mu je prizanesla zasluženo kazen.
Guido Tartaglia:
Okopanec
Ta ciganček neopranček, mali pastir Miče, danes se je kopat šel, v vodico čisto, v vodico bistro gorskega potoka.
Ko iz vode je prišel, bil je čist in bel; toda potok, jojmene, ves je počrnel.
Prevedla Utva,
Guido Tartaglia:
Opanke
Tista dva opanka, prinesli smo za Janka če sta pa premajhna za njegove noge, ju dobi pač Stanka.
Sestrica, ta mala, komaj ju že čaka; hitro bo pritekla in veselo rekla: »Meni sta pa čisto prav, sam Bog ju je dal!«
Prevedla Utva.
Guido Tartaglia:
Crtac
Mali bata črta, pilice i plovke — črta bez p res tanka i lomi olovke.
Toliko pilica, plovke i plovana ne bi mogli pojesti za godisu dana.
JUTROVČKI PIŠEJO
Zebra in polž. Nekoč sta se srečala zebra in polž. Zebra je počasi lezla proti gozdu, med tem ko je polž počival ob studencu. »Tako sem že trudna«, je vzdihnila zebra, »dragi polžek, ali mi ne bi hotel pomagati?« — Polž je hitro vstal in prijazno odvrnil: »Zakaj pa ne, draga zebra, prav rad te posadim na svojo hišico in te odnesem v gozd!« Kakor je rekel, tako je storiL Hitro je sedla zebra polžu na hišico, in polž jo je urnih nog ubral v gozd. Kakor bi trenil, sta bila pri zebrinem domu, kjer ju je prijazno sprejel zebrin mož. »Hitro si se vrnila, draga ženka, nu, saj ni čudo, ko te je nesel polž, najboljši tekač v naši deželi!« Tako je govoril zebrin mož in v zahvalo podaril polžu zavitek dobrih čokoladnih bonbončkov, ki jih polži tako radi jedo.
Ivan Detela, uč. V. razr. v Celju, Gaber je
Dragi stric Matic! Tvoj novi natečaj mi je zelo všeč! Napisala ti bom nemogočo zgodbico o svoji porcelanasti puži-ki. Za božič sem dobila lepo porcelanasto pužiko, ki ima lepe temnorjave lase, Ondan sem ji postrigla lase na balin, in glje čudo! — drugi dan je imela pu-žika spet prav tako dolge lase kakor prejšnji dan. Hitro sem vzela škarje v roke in ji spet ostrigla lase na balin — pa tudi to pot so ji čez noč zrasli novi lasje. Zdaj, dragi stric Matic, strižem svoji pužiki vsak dan iznova lase, ki ji zmerom čez noč spet zrastejo, in z od-striženimi lasmi je dala mamica natlačiti vse naše žimnice, in še sosedom smo jih dajali in tudi tebi jih pošljem, če hočeš, Prav lepo Te pozdravlja
Zori ca Mejač, uč. IV. razr.
Sv. Peter v Savinjski dolini
Dragi stric Matic!
V deželi Narobesvet je bilo nekega dne polet', sneg je pravkar naletaval, in Tonček je po zraku plavaL Pa je gledal doli na zemljo in videl strašno je nesrečo: riba z brega je v vodo omahnila, reva je gotovo utonila... In glej, že spet nove nesreče: kaj vidi tamkaj, kaj naj reče? Ovca leva je brcnila, vse kosti mu polomila! A Tonček je truden in kmalu zaspi, vendar ga vetrček spet prebudi
in je še dalje potoval
in novih vesti mi je poslal.
Vmes je bila tudi ona,
da muha je napadla slona
in komarju podkve podkovala
in ga h stricu Matiou v Ljubljano poslala
A komar se je še pri meni ustavil,
saj Ti bo gotovo sam že pravil.
Moje naročilo:
da se Ti srčno zahvalim za poslane knjigo!
Francka Tavčar, učenka 13L razreda meščanske šole na Jesenicah.
Nemogoča zgodbica. Ko sem bil majhen, sem imel velikega sina. Ta sin me je poslal krave past. Ko je nastopil mrak, sem hotel gnati krave domov. Toda ena krava je manjkala. Vedel sem, če pridem brez krave domov, me bo sin oštel. Kaj sem hotel; napotil sem se iskat izgubljeno kravo. Pa pridem do votlega drevesa, v njem je bilo veliko pečenih prepelic. Jaz si mislim: »Krava me bo že počakala, lačen sem, in prepelice tako prijetno dišijo.« Grem v drevo in se najem prepelic in hočem ven iz drevesa. Toda joj, zredil sem se bil in nisem mogel iz drevesa. Pa se domislim nekaj pametnega. Tečem domov po sekiro, si napravim večjo luknjo, grem ven in nadaljujem iskanje. Ko grem tako svojo pot, zaslišim lepo petje. Pogledam, kdo poje, pa zagledam kravo, ki si je na drevesu delala gnezdo in pela. Jaz posekam drevo, in krava pade na tla. Prijel sem jo za roge in jo odpeljal domov. Ta moja pot do doma je pa trajala toliko časa, da je senca nihala naše stenske ure naredila luknjo v zid.
Jože Reisner, dijak I.b razreda klasične gimnazije v Ljubljani, Gorupova ul. 12.
Muha in slon. Nekega deževnega dne sta pridirjala pod praprot slon in muha. Ker je bila muha lačna, je požrla slona. Postala je pa žejna in šla pit. Z vodo je pa popila tudi ribe. Nato je zletela in sedla baš v kapljico vode, kjer je žalostno utonila.
Anton Gole, učenec, Grosuplje št. 17.
Dragi stric Matic! Srčno se Ti zahvaljujem za prelepo darilo, ki sem ga z največjim veseljem sprejela. Ohranila ga bom za hvaležen spomin in se Ti še enkrat najisikreneje zahvalim z lepimi pozdravi
Erbežnik Dragomira, V. razred, Laznica pošta Limbuš pri Mariboru.
Kako je postal Pobac bogat mož. Nekoč je živel majhen deček, ki ni imel na vsem svetu nikogar, ki bi se zanj pobrigal. Siromaček je hotel iti v Ameriko, da hi tam poizkusil svojo srečo. In res! Nekega dne se je vkrcal v ladjo in odpotoval v Ameriko, kjer se je seznanil z mladim Indijancem. Indijanec je imel Pobaca tako rad, da mu je zaupal veliko , skrivnost. »Veš, mi Indijanci se po večini hranimo s solato. Solato pa napravimo iz ptičjega perja, M ga poprej namočimo v kis.« Pobac je hitel nabirati ptičje perje in ga namakati v kis. Perje £e je takoj izpremenilo v solato, ki jo je potem Pobac na trgu prodajal. Tako je zaslužil mnogo denarja in postal je najbogatejši človek Amerike. Janko Brglez, učenec V. razreda v Celju
Zgodba o človeku z dolgimi nogami
Živel je človek, ki je imel strašno dolge noge. Bival je v Sibiriji v polževi hiši. Nekoč se navali na hišo velika množina rib in so ga prepodile iz njegove hiše. Človek z dolgimi kraki jo je popihal čez hribe in dolžine in pritekel v deželo kratkonogov. Ravno tajkrat so imeli kratlkonogi velike vojaške vaje, ker so jim bili divji polži napovedali boj na življenje in smrt. Tudi dolgokrak je pristopil k kratkonogom in je vadil noge vsak dan od zore do mraka. Ko je nekega dne hotel skočiti na goro, je zagledal divje polže. Ker je pa dolgokrak zelo pogumen, jo je hitro popiihal nazaj, da bi bil kmalu noge izgubil..
Ravno so hoteli kratkonogi oditi na boj na polže, ko jima priloinasti naproti dolgokrak. Ker je pa dolgokrak strašno sopihal in so kratkonogi mislili, da so že polži priloomastili, so se od velikega poguma vrgli na tla, da jih polži ne bi pojedli; zato jih je dolgokrak v svojem velikem zaletu zgrešil in prilo-mastil v divjo deželo smrdokavrov. Tudi teh se je dolgokrak zibal in jo popi-, hal nazaj, ker se ni mogel hitro obrniti, so ga počasni smrdokavri ujeli in zvezali. Smrdokavri so mesojedi in so ga mislili drugi dan pojesti. Zaprli so ga v mišjo kletko in rniu dali dovolj jesti, da bi bil bolj debel. Toda kletka, ki je bila zelo velika, ga je tiščala; zato se je pretegnil in kletka se je razletela.
Ko so drugo jutro prišli smrdokavri do kletke, je bila prazna. Ko so se ozirali, so videli dolgokraka za devetimi gorami, ki jim je kazal fige. Hitro so tekli za njim, a ga niso ujeli. In tako še zdaj tava po Sibiriji, če ni že umrl.
Leskovšek Rudolf, Jezica pri Ljubljani.
Iz davnih časov
V naši prijazni Zadrečki dolini je bila svoje dni še mnogo višja gora od Gran Sassa; imenovali so jo Menina.
To je bilo najbrž pred tolikimi leti, kolikor je zvezd na nebu. Vrhu gore je stal grozno visok enonadstropen nebotičnik, v njem je pa stanoval imeniten mož, ki ga je vse spoštovalo, tako mi je namreč pripovedovala moja praprama-mica.
Ta mož je živel v mladosti kot oglar v velikem mestu, ko pa se je naveličal mirnega in tihega veliikomestnega življenja, si je zaželel več zabave in se preselil na Menino.
Čeprav je bil sam, je bil vendar zelo gostobeseden in zabaven. Ukvarjal se je največ z ribolovom na morske prašiče. Oblačil se je zelo imenitno. Obleka mu je bila vsa iz žabje volne, ka/pa iz dragocene ježeve kožuhovine, čevlji pa iz samih polževih kož.
Hranil se je največ s ptičjim mlekom in z jajci divjega petelina. Slaščic ni ljubil, pač pa je rad lizal saharin in med ter jedel žgane e, cmoke in kruh. Kruh je pekel iz žlahtne ljulične moke, ki jo je sam prideloval. V mlin je nosil baje na Rogatec, ker je bil takrat vrhu Rogatca prvovrsten mlin na vodni pogon. Spotoma se je pa baje zmerom oglasil pri cesarju Francu Jožefu L na Dunaju, ker sta bila velika prijatelja. Nekoč ga je pa zadela nesreča: iz jajca divjega petelina se je zvalil nekje na Rogatcu grozen zmaj. Ko je zletel iz jajca, je letelo za njim strašno neurje, valile so se peči, ruvala drevesa, bliskalo in grmelo je tako dolgo, da je podlegel zmaj, z njim vred pa budi ta odlični mož. Da se je izlegel. nazaj, se je baje v starih časih dostikrat zgodilo, no, danes pa tega hvala Bogu ni več, saj tudi biti ne more, ker divji petelini v današnjih časih ne nesejo več jajc. V mnogih letih se pač marsikaj predrugači, saj tudi krave dandanes nimajo več toliko mleka kakor nekdaj, ko so molzli v izpraznjena jezera in posnemali mleko s čolni. Vse mine, tako se je najbrž odlbil tudi vrh Menine, zakaj ta stoji sicer še danes ta dan, ali ne več tako visoka. Pa ne da bi kak nejeveren Tomaž mogoče mislil, da je vse to zlagano ali izmišljeno; to je povsem resnično, zakaj dandanes je vse mogoče, saj pravijo da bodo začeli drugo leto graditi celo zraJkoplovno cesto na Mars.
Remic Vera, učenka II. m. r., Maribor, sedaj doma na počitnicah v Bočni pri Gornjem gradu.
Danilo Goctašek:
Ob sklepu
Ko je delo dokončano, ej, to je užitek, pridno vsi smo se učili, čaka nas počitek.
Sredi travnikpv in gozdov, sredi vrta, polja zlata zdaj prostost nas čaka, vselej dobra volja.
Zdravja iz prepolnih kupic bomo se napili, da za novo delo zopet čvrsti bomo, cilL
Zaspreheroke
Letalo
Iz pole papirja si lahko naredite letalo. Za krila vam bo služil kvadratasti del, za rep pa pravokotni (slika L).
Kako je treba zganiti papir, vam kažejo nadaljne slike; z njih pomočjo vam ne bo težko dovršiti letala.
Ako spustite takšno letalo z vzvišenega mesta, bo v krogih letelo na zemljo, prav tako kakor pravo letalo, ko se spušča na letališče.
Škatla za zobotrebce
Za zobotrebce lahko napravite lično škatlico, s katero boste mamici prav ustregli.
Na karton si narišite plašč, kakor ga kaže slika 1, in ga nato izrežite. Na notranji strani ga oblepite s čistini be-
	—'	
	SZ i.	


JI. B.
lim papirjem. Potem zlepite škatlico. Za podstavek izrežite pravokoten kos debele lepenke, ki naj bo nekoliko večji od dna škatlice. Na ta kos lepenke prilepite škatlico.
Zunanje ploskve škatlice oblepite s pisanim papirjem v raznih vzorcih.
Zlogovnica
Sestavi iz naslednjih 10 zlogov: ap-dar-ka-ju-ko-li-no-rak-ru-zun 5 besed pomena: 1. razdalja pri hoji od pete do pete, 2. delavec, 3. gradbeni materijal, 4. hinavec, 5. del obeda.
Začetne črke od zgoraj navzdol dajo dostojanstvenika, končne črke od zgoraj navzdol pa znak njegovega dostojanstva.
Kvadrat IV.
1	2	3	4 L
2			E
3			T
4 L	E	T	0
1. kos pohištva, 2. del vratu, 3. plast pod slikarijo na steni, 4. —.
Rešitev kvadrata III.
1. volk, 2. oder, 3. leto, 4. kroj.
Rešitev konjička: Ena garjeva ovca pokvari vso čredo