dokumenti
Vida Milosevic
USPOSABLJANJE SUPERVIZORJEV ZA PODROČJE
SOCIALNEGA VARSTVA V SLOVENIJI
PREDLOG MODELA
POGOJI ZA RAZVOJ SUPERVIZIJSKE MREŽE
V Sloveniji obstaja potreba po razvoju
supervizijske mreže na področju socialnega
varstva, pa tudi socialnega dela v celoti. To pa
pomeni, da se moramo odločiti za model or-
ganizacije te mreže in zagotoviti vse potrebne
pogoje, da bomo ta cilj dosegli.
Temeljno načelo pri oblikovanju tega
modela mora biti, da moramo čimprej ustvariti
možnost za supervizijo čim večjemu številu so-
cialnih in drugih strokovnih delavcev. Pri tem
pa nikakor ne kaže hiteti na račun kvalitete
supervizije, ki jo bomo razvili. Kako naj hkrati
zadovoljimo ta nasprotujoča si cilja?
Ocenjujemo, da obstaja takojšnja potreba
po približno 100 kvalificiranih supervizorjih za
področje socialnega varstva. V centrih za so-
cialno delo kot primarnih institucijah socialne-
ga varstva in tudi socialnega dela je najmanj
šest področij dela, kjer bi strokovni delavci
nujno potrebovali supervizijo. Gre za nasle-
dnja področja: delo z družino (partnerski od-
nosi) in razmerja med starši in otroki (kjer
imamo supervizijo dobro razvito, vendar še ne
za vse strokovne delavce), otroci in mlado-
letniki z motnjami v telesnem in duševnem
razvoju, otroci in mladoletniki z motnjami ve-
denja in osebnosti, bolezni odvisnosti, pomoč
obsojenim osebam. Strokovnih delavcev v cen-
trih za socialno delo, ki se ukvarjajo s temi po-
dročji, je verjetno okoli 300.
Upoštevati pa moramo tudi druge instituci-
je socialnega varstva in tudi druge, kjer delajo
socialni in drugi strokovni delavci kot po-
močniki ljudem z različnimi težavami, zaradi
česar potrebujejo suport in možnost neneh-
nega učenja s pomočjo lastnih izkušenj. Te in-
stitucije so: domovi za stare ljudi, posebni so-
cialnovarstveni zavodi, osnovne in srednje
šole, zavodi za usposabljanje, psihiatrične bol-
nišnice, splošne bolnišnice in druge zdravst-
vene organizacije, vzgojne posvetovalnice,
zbirni centri za begunce, nekatere delovne or-
ganizacije in podobno. Ocenjujemo, daje v teh
institucijah po Sloveniji približno 300 profe-
sionalcev, ki bi potrebovali supervizijo.
Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je
supervizija potrebna na vseh ravneh — za po-
samezne profesionalce, strokovne time, od-
delke večjih institucij in za celotne organizacije
(Hawkins, Shohet 1992: 121). To bomo ne-
dvomno zmožni zagotoviti šele v nekaj letih,
trenutno pa je najnujnejše omogočiti indivi-
dualno in timsko supervizijo strokovnjakom, ki
pri delu vzpostavljajo tesne stike s strankami.
Koliko supervizorjev bi torej potrebovali,
da bi lahko zadovoljili te najnujnejše potrebe?
Če upoštevamo holandski model, po katerem
je idealno število supervizantov na skupino 3,
dobimo število 200 supervizorjev, ki bi jih
takoj potrebovali.^ In kje jih lahko najdemo?
Rešitev tega vprašanja leži v odločitvi, da
se pri vzpostavljanju supervizijske mreže na-
slonimo na že obstoječi model supervizije na
področju dela z družino in da takoj začnemo z
usposabljanjem supervizorjev.
Obstoječi model je primeren glede na to,
' Tako bi bilo v primeru, ko bi vsak supervizor vodil le eno supervizijsko skupino, kar pa nikakor ni nujno. Nasprotno, vsaj
dobri supervizorji - po katerih bo tudi veqe povpraševanje - jih bodo gotovo vodili več, tako da je število potrebnih supervi-
zoijev v resnici manjše. (Op. ur.)
527
DOKUMENTI
da zagotavlja vertikalno povezanost, se pravi,
da so vsi supervizanti posredno vezani na Vi-
soko šolo za socialno delo, odkoder se prenaša
znanje v sleherni center za socialno delo, hkra-
ti pa se tudi preverjajo praktične izkušnje.
Hkrati pa so strokovni delavci, ki delajo z
družino, tudi horizontalno povezani v tako
imenovane didaktične skupine, ki opravljajo
vlogo supervizijskih skupin.
Da bi začeli razvijati supervizijsko mrežo
tudi na področjih, kjer je še nimamo, potrebu-
jemo takoj najmanj 12 usposobljenih supervi-
zorjev. Če hočemo doseči vsakega strokovnega
delavca na vseh področjih dela, kjer je supervi-
zija nujno potrebna, moramo kmalu organizi-
rati supervizijske in intervizijske skupine v
vseh slovenskih regijah (denimo, vsaj 8). V ta
namen bi potrebovali 96 novih supervizorjev.
Poglejmo, kakšne možnosti imamo za to:
Na Visoki šoli za socialno delo imamo tri
diplomirane supervizorje in še tri učitelje z iz-
kušnjami na različnih strokovnih področjih in
tudi z znanjem in izkušnjami iz supervizije.
Poleg tega imamo v Sloveniji na področju so-
cialnega varstva približno 30 strokovnih delav-
cev, ki so že doslej, čeprav brez formalnega
usposabljanja, dobro opravljali supervizorsko
delo. Tako je naše izhodišče relativno ugodno,
najti moramo le način, da pritegnemo vse te
potenciale k skupnemu delu.
Za te strokovne delavce predlagamo eno-
letno teoretsko in praktično usposabljanje iz
supervizije, ki bi vodilo k nazivu „učitelj veščin
supervizije na področju socialnega varstva" (ali
socialnega dela). Zanje predlagamo dva enote-
denska tečaja in sistematično spremljanje nji-
hovega supervizijskega dela (supervizija nad
supervizijo) v enoletnem obdobju, ki bi ga op-
ravljali supervizorji na Visoki šoli za socialno
delo. Ti profesionalci bi bili pozneje ključni
nosilci nadaljnega izobraževanja supervizorjev
in razvoja supervizijske mreže v Sloveniji.
Med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s supervi-
zijo, so razprave, ali in kdaj novi supervizorji
potrebujejo posebne tečaje, na katerih bi dobi-
li potrebno teoretsko znanje o superviziji za
svojo novo vlogo. Hawkins in Shohet (1992:
79) priporočata usposabljanje med prvim le-
tom, ko že delajo kot supervizorji. Najpomem-
bnejše je, navajata, supervizijsko spremljanje
dela bodočih supervizorjev, torej zagotovitev
supervizije nad supervizijo. To priporočilo, ki
smo ga tudi sami že preizkusili, vsekakor kaže
upoštevati.
USPOSABLJAJE SUPERVIZORJEV
IZHODIŠČA PRI PRIPRAVI PROGRAMA
Zaradi nujnosti predlagamo pripravo in
izvedbo dveh programov za usposabljanje
supervizorjev. Prvi je program za usposabljanje
učiteljev veščin supervizije, ki mu bo sledila
specializacija iz supervizije. Te programe bo
Visoka šola za socialno delo lahko izpeljala v
več fazah. Specifična bo prva faza, namenjena
formalni usposobitvi strokovnjakov, ki že
opravljajo vlogo supervizorjev in jih bomo po-
trebovali pri organizaciji nadaljnjega speciali-
stičnega študija. Ves specialistični program bo
potekal ob upoštevanju nekaterih temeljnih
načel:
a)	Glede na to, da je bistvo supervizije
učenje s pomočjo izkušnje, bodo specializanti
supervizije najmanj dve tretjini časa, namenje-
nega študiju, porabili za pridobivanje izkušenj
in imeli bodo možnost, da jih reflektirajo.
Razen tega, da bodo študenti neposredno
delali v supervizijskih in intervizijskih skupi-
nah, bodo v skladu s tem načelom pripravljeni
tudi seminarji. Na delovni dan bosta organizi-
rani največ dve predavanji po 45 minut, ves os-
tali čas pa bo namenjen pridobivanju novih
praktičnih izkušenj, ki so potrebne za supervi-
zijo. Te izkušnje so, denimo, supervizijski pro-
ces, vodenje supervizijskega srečanja, kako
učimo druge, vzpostavljanje dobrega odnosa s
supervizantom, prepoznavanje skritih čustev in
problemov, dajanje in sprejemanje povratne
informacije (feed-back), uporaba različnih vrst
intervencije v superviziji in podobno.
b)	Vzdušje, v katerem se supervizanti
počutijo varne, je eden temeljnih pogojev za
supervizijo, saj je le tako mogoče skupno is-
kanje v učnem procesu. To potrebo bomo v us-
posabljanju za supervizijo upoštevali na dva
načina:
•	med vajami na seminarju bodo študenti
razdeljeni v čim manjše skupine (do 6 v vsaki);
•	pri organizaciji supervizijskih in intervi-
zijskih skupin, kakor tudi pri določitvi super-
vizorjev, bomo optimalno upoštevali želje
specializantov.
528
USPOSABUANJE SUPERVIZORJEV ZA PODROČJE SOCIALNEGA VARSTVA V SLOVENIJI
A po drugi strani spet ne moremo sestavlja-
ti skupin, katerih člani se predobro poznajo in
jih vežejo prijateljske vezi. Določene tenzije v
supervizijski skupini so lahko konstruktivne in
pripomorejo k učenju. Treba bo torej najti us-
trezno ravnovesje, da bomo po eni strani one-
mogočili preveliko domačnost, po drugi pa
morebitne blokade.
c) Od vsega začetka se moramo izogibati
nadzornemu vidiku supervizije in to upoštevati
pri formiranju supervizijskih in intervizijskih
skupin. To pomeni, da nadrejeni in podrejeni
sodelavci iz iste institucije ne morejo biti člani
istih skupin.
VPISM POGOJI
Ker je potreba po supervizorjih pri nas veli-
ka, se moramo odločiti za ustrezne in jasne
vpisne pogoje za specialistični študij supervi-
zije. Število študentov bo v vsaki generaciji
omejeno, zato nedvomno ne bo mesta za vse,
ki bi se želeli usposabljati za supervizijo. Ven-
dar je pomembno, da ravno v prve generacije
pridejo najboljši strokovnjaki, saj bodo to no-
silci razvoja supervizijske mreže na področju
socialnega varstva v Sloveniji v naslednjih le-
tih. Od teh študentov pričakujemo, da so dobri
praktiki s solidnim strokovnim znanjem, da že
imajo nekaj delovnih izkušenj in da imajo tudi
nekaj pedagoških sposobnosti. Toda kako naj
te kriterije preverimo?
Vsekakor morajo biti pogoji nekoliko raz-
lični za vpis prve skupine praktikov, ki že
imajo supervizijske izkušnje in bodo prevzeli
vodilno vlogo pri snovanju bodoče mreže
supervizije kot učitelji veščin, in tistimi, ki jim
bodo sledili v programu specializacije.
Vpisni pogoji programa za usposabljanje
učiteljev veščin supervizije:
•	končana prva ali druga stopnja študija
socialnega dela ali sorodne stroke,
•	pet let delovnih izkušenj pri neposred-
nem delu z ljudmi v socialnih težavah,
•	uspešno končan podiplomski študij (spe-
cializacija ali drugi verificirani program, ki us-
posablja za delo z ljudmi),
•	najmanj dveletne izkušnje iz supervizije v
vlogi supervizorja.
Vpisni pogoji specialističnega programa za
supervizijo:
•	končana druga stopnja socialnega dela
ali druge ustrezne smeri,
•	najmanj tri leta delovnih izkušenj pri
delu z ljudmi,
•	dokončano podiplomsko izobraževanje
(specializacija, verificirani program usposab-
ljanja ali seminarji).
Pri sprejemanju kandidatov pa bo treba pa-
ziti še na dodatne kriterije, ki so pomembni za
oblikovanje enakomerne mreže za supervizijo
po vsej Sloveniji. Sprejeti moramo primerno
število študentov z vsakega področja social-
nega dela in iz vsake slovenske regije. Vendar
pa ti dodatni, „zunanji" kriteriji ne smejo na-
domestiti zgoraj navedenih. Pomenijo lahko le
dodaten kriterij, ki bo pomagal izbirati med
več kandidati, ki bodo ustrezali razpisanim po-
gojem.
OSNUTEK ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA
•	Opredelitev supervizije,
•	supervizija in druge oblike vodenega
učenja,
•	učni proces in učni problemi,
•	razvoj supervizijske metode,
•	supervizija in profesionalizacija socialne-
ga dela,
•	cilji supervizije: učenje, suport in usmer-
janje (nadzor?),
•	omejitve supervizije,
•	pogoji za supervizijo,
•	vloge v supervizijskem procesu — nepo-
sredne: supervizor in supervizant; posredne:
stranka, institucija (delovno okolje),
•	proces in faze supervizije: predhodna,
uvajalna, delovna in sklepna; vmesna in sklep-
na evalvacija; konec supervizije in slovo,
•	vzporedni proces v superviziji,
•	vsebina in elementi supervizije: komuni-
kacija, zgodba, refleksija, konkretizacija, ge-
neralizacija, supervizijska vprašanja, feed-back,
supervizijska analiza, evalvacija,
•	vrste supervizije: individualna, skupin-
ska, teamska, intervizija, diadna supervizija in
supervizija študentov in pripravnikov,
•	modeli supervizije: reševanje problema,
razvojni, procesni, sistemski in drugi modeli,
•	stih in kultura učenja,
•	vrednote in etika v superviziji,
•	supervizijsko srečanje.
529
DOKUMENTI
• tehnike za spremljanje supervizije: po- dokumentacija o superviziji: zapisovanje, sne-
ročila, dnevnik, študij primera, igranje vlog; manje (avdio, video).
NAČRT IZVEDBE
Usposabljanje učiteljev veščin supervizije: februar 1995 - februar 1996 (do 36 oseb)
a)	Seminar 1: februar 1995
b)	Vodenje supervizijske skupine (3 člani) pod vodstvom supervizorja na VŠSD
c)	Intervizija (po 4 člani v skupini)
d)	Seminar 2: november 1995
e)	Izpit iz supervizije (pisni in ustni): april 1996
Specializacija iz supervizije v socialnem delu: oktober 1995 • oktober 1997 (do 36 študentov)
a)	Seminar 1: oktober 1995
b)	Delo v intervizijski skupini (s 3 kolegi) pod vodstvom učitelja veščin: od oktobra 1995 do
oktobra 1996
c)	Seminar 2: februar 1996
d)	Delo v supervizijski skupini v vlogi supervizorja pod vodstvom učitelja veščin: od oktobra
1996 do oktobra 1997
e)	Seminar 3: oktober 1996
f)	Seminar 4: februar 1997
e) Specialistični izpit (pisni in ustni): december 1997
Literatura
H. Hanekamp (1992), Intervision. Hogeschool Nijmegen (separat).
P. Hawkins, R. Shohet (1992), Supervision in Helping Professions. Philadelphia: Open University Press.
V. miloševič (1994), A Model of Training for Supervisors in the Field of Social Welfare in Slovenia. Hogeschool Nij-
megen (diplomsko delo).
530