y^ da.i v pesmi zlivam prešlih dni spomine,,
Žareli bodo v vročem hrepenenju
in greli ma v bodočih dni trpljenju,
ki ga obeta mrzla dlan tujine.

Vetrovom lažne sreče izročeni,
bi se kot kaplje v soncu razpršili
in kot oblaki v vetru razkropili,
zato naj bodo v pesem položeni.

Morda, zaklenkal zven mi bo v -tujini
in-zadnjo solzo tujka mi • "briše,
zato zvene naj v strti "bolečini.

Ce videl več ne bom'd«jaače hiše,
naš "t pesmih tožnih jo krope spomini.
Skeleča bol jih tebi, cSraga, piše.

yvkeleea tol jih tebi, draga, piše
spomine obledele, ko-otroka
vodila 'skrbna materina roka
je prvič me čez prag domače hiše.

V vasici tihi med črevesjem skriti
so hitro stekle ure mlade sreče.

Bežeč z objema hišice goreče
sem moral kelih prve boli piti.

Zaznamovan s pepelom pogorišča
prestopil sem že prag prerane ge- hiše.
ležal sem slednjič z lastnega ognjišča

ledeni veter mi nasproti piše,

*

k* ceste tuje merim in križišča,

♦

Srce skirvaj pekočo solzo briše.

kSVcce skrivaj pekočo solzo 1x189,
da' ne bi tuje kdaj oko spoznalo,
kako na duše strto ogledalo
trpljenje sence temne riše,'

Veš, draga, večkrat pretežko je dtši
z obrazom nasmejanim drugim peti,
nikomur tezue boli razodeti,
ko vsak dan del srca kot val okruši.

Trpim, ko se pred. cvetnimi obrazi
pogrezam v zburkane srca globine,
da krik krvi*zvestebe ne pregazi.

Ko pnem eez dneva strme se pečine,
prismeje'tvoj *bxaz se v ozki gazi.

V spominu nate dan tesnobe mine.’

I

Wspominu nate dan tesno be roine.

Srce drhti v telesa temni kletki ,
kjer v kali mro cvetočih nad zametki.
Ir c.me v kosteh mi žit ja razvaline.

Zapreden v dneva tohle pajčevine
■srca poslušam struno razglašeno}
uje krika culo ni uho noheno,
fc *stt zamrežene so srčne line.

Narahlo struna v n-emi dan pozvanja
in kriše slike'v' preži preperele.

Iž njik se tvuj Poraz smehljaje sklanj

Ok slikah teh so pesmi se sp*čele
P*nižno zrasle so v nočeh krez spanja.
Z dobrav 80" t*ž.:ih cvetke »bledele«

j  dobrav go  tožnih cvetke obledele,
kjer sonce v kalnem nebu tožno tava
in dan težak z  nočjo se premetava.

Ne vem, kedaj pred tebe bodo smele?

S  v

V dolinah tesnih žde lesena mesta. -
- Posmeh in krik modernega' človeka -
Tam glad orezdušju spomenike seka, „ . j
bodočnosti je skrb vsak dan nevesta-

V zrcalo dni - so v»skrpana mravljišča
brezdomcev črede z. belih cest zavile,
našle pred žrelom časa zatočišča.

* , ‘ %

Svoj čini pit,še so 6uše ogrnile ■ *

in v sanjah ero odmaknjena. t-gnjišča,
kjer pesmi v smehu smrti s* ugasnile.

jS^jer pesmi v smehu smrti so ugasnile
so okna belih hiš v krvavi zori
zagrnili gorja temni zastori.

Cvetice v oknih so od groze zgnile.

Takrat je ženi z detetom v naročju
novica črna srčno stran predrla.

Čez njen obraz se ploha solz je udrla
kot hudournik siknil bi v pobočju.

Postave temne so polje orale,
s solzami brazde črno prst gnojile?
žene so v njive svojo kri §ejale.

Po lokah cvetke v tla so glave skrile
ko na uho so trate jim zašepetale«
"Nevesti šopka ve ne boste zvileI"

evesti šopka ve ne boste zvile,
kresnice, zarji jutranji družice!
Zastonj drhtijo bele perutnice!

Neveste pelin-rožo so vsadile.

Trohne v - gozdovih smrti - zaročenci,
družice večne so jim te : sni dvori,
hagrobiii.ee pojo jim stari bori -
- krope s krvjo obrizgani studenci.

Zavijte krila s črnimi trakovi,
da boste, cvetke, trpko žalost vele
v nočeh nad zapuščenimi grobovi.

Morda kedaj, ko vnovič boste vzcvele,
če prineso me k vam usod vetrovi,
še meni žalni venec boste plele.

v

meni žalni venec boste plc-lc
mladenke, žarki makovega cveta,
ko v Jaso zvrnejo se moja leta
in bom zaspal ob svitu sveče bele.

Kresnic mi s trat domačih naberite,
ob njih srce mrtvo se bo ogrelo,
saj ga v življenju trnje je skelelo
in lučk mi belih roj prižgite.

Mahu denite mi pod trudno glavo,

da misli neme bodo mirno spale,

kot v dneh, ko v grozi zbežal sem v goščavo.

Ko zvezne bodo srečo v noč sejale
in fantov vrisk odmeval bo v dobravo,
moj prt mrtvaški bodo dove tkale.

M

oj prt mrtvaški bodo deve tkale.
V očeh žarela črna bo tkanina,
gorela v dušah mladih let milina
in v nitke bodo sanje sreč vezale.

Kje boš takrat ti mojih sanj predica,
ki si osrečevala in trpela,
ko iz bolesti pesem ta je vrela?

Bila si mojih vročih solz terica.

Če črna prej uspava te gredica
in te odplakne težkih dni lavina,
naj ti bo lahka zemlje perutnica.

Če groba prej pogoltne me globina,
zakrij pred svetom svoja žalna lica,
ko zvon bo jokal Svetega Martina.

&o zvon bo jokal Svetega-Martina,
stisnile glave bodo pač ženice.

Del' mojih zle in dobre govorice
besede vredne bodo in spomina.

Morda hresče odpre čeljust se stara;
'■'Namesto cerkev za zvesto družico,
je mlado peljal pred oltar Kranjico.
Srca'jo boljšega ženica kara;

"Č'e mati grenko t  bel je pozabila,
spomin njegov li me bi kanenjalo?
Trpljenje z njim družica je delila!’ 1

* *

Tako žepiče bodo jezikale,

duša b« pred Večnega stopila,
lopate bed* zadnji dom k«vale.

opsts odo zadnji -dom kovale. ■

~=3

Daj Bog, o. a v z srni d e rodne tl plenice
zmaličeno od. smrti vtisnil, lice ■
in zibel črno rose bi rahljale.

la bi klopotci mi mehčali sanje,
mamile z vonjem me cvetoče ajde,
uspaval ma šepet dolinske brajde
in spal bom mirno,kot noči nekdanje.

So'sc v nočeh odpre neba zavesa,

»■a grob potrka lune srebrnina,
polnoč, povabi na začetek j»lb.sa. *

Ko sprejme me med se duhov, .družina
in bom čez grob- zaplaval brez telesa,
odslužena srca bo težka Amina*. * 1

Odslužena srca do težka dnina,
kb kri ob mehkih vlaknih se s po taka
in smrt rdeči sij iz lic odplakne.
Ea ustnah se ujel ho cvet pelina.

Srce kot jeklo v ogenj, so metali
kovači črni časov razbesnelih«

4 n

Pekel žarel je iz oči. zblaznel.

Ho so žeblje prevar v srce kovali.

Srce kot kamen je trdo zvenelo,

ko kletve, psovke-nanj^so deževale.

ljubezni trnje ga je bolj skelelo.

•> ^

E« zadnjič prsi‘bodo zaječale
in ko v roko mi stisnejo razpelo,
prevare duše več ne bodo žgale.

-revare duše ■več ne fcodo žgale,
k© do čez mojega življenja zgodbo,
Sodnik svetov izrekel večno sodbo,-
kam bodo božje me roke poslale?

Bo jezno - li Gospod namisli čele
in z levo roko z vso močjo zamahnil,

cd sebe me gnusobe zemlje pahnil
in treščil me v pekla žareče žrelo?

Ge bo požugal s prstom mi desnice,
pač vedel bom, da večnih sonc dolina
me' sprejme le po peti skozi viee.

Ge pa osreči večna me .bližina
in duša prejme bele perutnice,

v

pozabljena na veke bo tujina.

ozabljena na veke bo tujina,
ki zdaj vse težo na srce naslanja, p
poljub grenak vsak dan poklanja,
na rane zliva žgočega pelina.

Gospod, če moreš tožbe krik operi,
srce grenkost je v pesmi te izlilo,
saj rado bi za pokoj Te prosilo,
zato škrbino me iz zemlje zderi.

S poljan si rodnih, draga, mi svetila,
mehko si božala srca doline,

Trpljenja čašo si z menoj delila.

Ja skrajšal dni bi grenke bolečine
in ranam našel hladnega zdravila,
zdaj v pesmi zlivam prošliii dki srp*cdjse

M AGIST RALE

^daj v pesmi zlikam prošlih dni spomine,
Skeleča bol Jih. tebi, draga, piše.

Srce skrivaj pekočo solzo briše.

V spominu nate dan tesnobe mine.

Z dobrav so tožnih cvetke obledele,

Kjer pesmi v smehu smrti so ugasnile.
Nevesti šopka ve ne boste zvile.

Še meni žalni venec boste plele.

Moj prt mrtvaški bodo deve tkale,

Ko zvon bo Jokal Svetega Martina,
lopate bodo zadnji dom kovale.

Odslužena srca bo težka dnina.

Prevare duše več ne bodo žgale.

Pozabljena na veke, bo tujina.

/ £ , •
i i

13  o$r‘

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA