Pravljica o lepi kraljični
algo, dolgo je tega, kar je živela lepa kraljična. Kdor jo je videl, 11 i mogel prehvaliti njene lepote. Kraljična je rada poslušala takšno hvalo. Nič čudnega ni  bilo, da je postala ošabna in  domišljava.
Neki dan je prišel na tisti dvor moder starec. Videl je. da se vsi klanjajo krasni kraljični:  on se ji pa ni poklouil.
Kraljična se je nad njim zelo razjezila.
»Zakaj se mi nisi priklonil?« ga je nejevoljno vprašala.
»Ne raorem se klanjati, dokler si samo lepa!« je starec miruo odgovoril iu odšel.
Kraljična je jokala.
»Kakšna moram še biti, da bi se mi klanjali tudi modri možje?« je vprašala očeta..
Kralj je nemudoina sklical vse njene učitelje in jih vprašal, kaj mora kraljična še  storiti,  da bi  se ji vsi klanjali.
Učitelji so se posvetovali in odgovorili: »Kraljična mora biti tako uoena, kakor je lepa!«
Tedaj  ,fe kraljična  obljubila,  da se  bo učila.
Zdaj so učitelji znosili vse šolske knjige "in kraljična se je pricbio učila vse leto.
Njej na čast so priredili v gradu veliko slavnost. Tudi modrega starca so povabili.
Vsi so se klanjali krasni iu učeni kraljični, samo modri starec se ji ni poklonil.
Kraljičiia je spet pričela plakati.  »Zakaj se mi še zdaj ne  klanjaš?«
»Dokler si saino Lepa in modra, se ti ne morem klanjatik je odgovoril starec.
Kraljična je šla vsa žalostna v svojo sobo, sedla k oknu in premišlje-vala, česa ji še manjka.
Slučajno je pogledala skozi okno in pri tem je na modrega starčka že pozabila. Zagledala je pa dva otroka, ki sta se pred vrati v park tresla od mraza in jokala od lakote. Zasmilila sta se ji.
Pohitela je k očetu in zaklicala: »Oče, zunaj stojita dva siroinašna otroka in trepečeta od mraza! Reci jima, naj prideta noter. Pa dovoli mi, da ju nasitim in oblečem!«
Kralj se je obotavljal, a kraljična ga je prosila toliko časa, da je privolil.
Nato je stekla na vrt, je otroka saina pripeljala v grad, sama jima hukala na rdeče roke, da bi jih ogrela.
In glej! tisti hip se je prikazal modri starček in se je kraljični globoko prikloiril iu rekel: »Tvoji krasoti in modrosti se nisem mogel prikloniti: z veseljem pa  se priklanjam tvojemu dobremu  srcu!«
Kraljično je polila rdečica in je pohlevno pripomnila: »Nisem zaslužila tvoje hvale! Storila sein, kar mi je velelo srce!«
(Prevel Jožef Gruden.)