O naravstvenej obvezanosti.')
Piše dr. Janko Pajk. I.
Pojem svrhe in sredstva, svršnega in razumnega dejanja; pojem naravstvene obvezanosti in dolžnosti pojem družben-skih dolžnostij ali prava.
Človek prisiljen je k dejanju; vsakdo mora delovati hotš ali nehote. Vzroki temu so njegova menljiva telesna sestava, njegova pregibna narav, njegov nagon, sila nanj delajočih okol-nostij, vzroki so njegove nujne, toliko prirodne, kolikor umetne potrebščine. Človek namreč ni neobčuten proti vnanjira utisom, temveč zna se izvrstno prikladati, ako ima pravo živost v sebi, tirjatvam prirode.
Kakor pa je človek k dejanju prisiljen, tako išče tudi naj-prikladnejših sredstev, da zadovolji vsem svojim neštevilnim potrebščinam. Namišljenje, da zadovolji kako potrebščino, — to je svrha, a namišljenje načina, po kojem se dospeje do one zadovolitve, — to je sredstvo. Svrha je vselej pojedina, sredstev k njeni dosegi pa je raznih. Svrha in sredstvo sta odvetna (korrelatna) si pojma: jedna svrha utegne biti tudi sredstvo drugej, a vse svrhe podrejene so glavnej ali končnej svrhi. Tako n pr. je gašenje žeje končna svrha kakega dejanja, pitje kakošne pijače sredstvo k tej svrhi, a pridobitje pijače zopet svrha mnogoterim dejanjem: hoji, delu, službi i. t. d. Potišenje telesne ali duševne potrebnosti pa je vrhovna in končna svrha vsemu in vsakemu človeškemu dejanju.
Iz odvetnostij potrebščin in svrh mej seboj, kakor tudi svrh in prikladnih jim sredstev razvidno je, da človek hoče
') G. pisatelj želi izrecno, da se ne spreminjajo njegovi izrazi, katere je nabral v starih slovenskih slovarjih.
5
66 O naravstvenej obvezanosti.
delovati nujno na svršni ali s vrh a m prikladni način, da! celo siljen je delovati svršno, kakor je šiloma nujnim potrebščinam podvržen; vsaj je njegova težnja potešiti in zadovoljiti potrebščine, a nikogar, ki dela, ni volja, vede in hote nasprotovati takemu potišenju. Tako tedaj uže v samej nameri dejanja tiči namera svršnega dejanja, ali: dejanje uže samo vsebujenamišljenje svršnosti. tako da oni, ki dela, ob enem tudi doseza gotovo svrh o. Iz pojma „dejanja" pa tudi sledi potrebnost svršnega dejanja; kdor namreč doseza gotovo svrho, tudi hoče in se čuti prisiljenega delovati svršno. Drugače rekel bi: v dejanji svršnem je uže sama po sebi obvezanost k razumnemu dejanju, kar I. H. Fichte na podoben način zaključuje, trde, da uže iz „narav-stvenega, v dejanji se tvorečega povoljenja" sledi istega dejanja „obvezanost" ^); kajti nikdo noče vede kaj doseči, kar bi nasprotovalo njegovim svrham. Svršno delovanje seza še dalje: ne samo svoje, nego i tuje občne svrhe hoče človek pospeševati po svojih svrhah, ker je takošna vsa naprava človeške družbe, da s svojimi koristmi ob enem dosezamo tudi občne, a z občnimi zopet svoje svrhe. S sobstvenega (subjektivnega) ozira je torej človeško dejanje vselej svršno ali svrham prikladno. Radi tega pa še ni tudi prikladno stvarnim svrham.
To spoznanje in ta volja, namreč svršno delati, je to, kar zovemo razum. Kdor je razumen, bode vselej hotel tako delati, da doseže svojo svrho; a tako delati, da ne doseže svoje svrhe, more samo brezumne ž, ki nima razuma. Dejanja brezumnežev izhajajo iz motljenega in kaljenega dušnega stanja; zato tudi nimajo v naravstvenem oziru nobene ali vsaj ne polne cene. Svršno delovanje je ne samo stvar razuma in volje, ampak tudi posledica prirodne ga zakona, torej naravst v ena in tako tudi obvezna stvar. To je končni in pravi vzrok obvezanosti. Kant izvaja obvezanost in dolžnost iz podrejenja osebe tako zvanemu „naravstvenemu imperativu", rekoč; „Naravstveni zakon je nek imperativ, ki kategorično (določno) ukazuje, ker zakon je brezpogojen; razmera take volje (podrejenja) do zakona je odvisnost, z imenom obvezanost, katera se zato
») System der Ethik 1861, I. zv., str, 239.
o naravstvenej obvezanosti. 67
dolžnost imenuje.!) Oni „imperativ" Kantov pa v istini ni nič druzega, nego lepo in učeno ime za pojem „vesti" ; po njegovem mnenji torej obvezanost ni drugo, nego pokorščina vesti — gotovo jako ceno in plitvo podkladanje! Kaj pa je „vest'' ? in imajo-li vsi ljudje (tudi sleparji in lopovi) enako „vest" ? — I. H. Fichte si dolžnost in obvezanost tolmači iz „dvojnosti (dualizma) osebe", katera se namišljuje enkrat kot „ob vezeva jo ča", enkrat kot „obvezovana", kot delavna in kot trpežna ob enem. Delavnost pa prihaja iz samosvesti duše o sebi samej, tedaj iz dušeslovnega zakona.2)
Ali naravstvenost človeška ne sestaje v jedinem~uteševanji potrebščin in v povoljenji uteševanja, v kojem tiči vzrok in po-četek sobstvene obvezanosti, temveč potrebno je še, da so svrh e tudi v naravstvenem oziru pristojne (prikladne), t. j. da ali izvirajo iz prirodnih zakonov in okolnostij ali pa so tem zakonom prilične. Stoprav v soglasji sobstvenih svrh s podanimi (objektivnimi) tiči kakor vsa naravstvenost, tako tudi obvezanost. Iz pojma obvezanosti sledi ob enem pojem dolžnosti in ves sestav družbenskih koristij ali prava, v stvarnem smislu besede.°J To pojasni nam primer! Obet nalaga po današnjih na-ravstvenih in pravnih nazorih obetniku obvezanost h kakej osebnej ali stvarnej uslugi (dejanju) nasproti onemu, komur se obeta Mej obrtnikom in onim, ki je vsprejel obet, nastane vsled obečanja naravstvena razmera, kakor tudi pravna, katera se imenuje obslužnost (officium) in katera osnuje mej dvema ali več osebami občne, a nasprotne si koristi: na strani obetnika obvezanost (zavezo) t. j. držanstvo (poroštvo) v vesti in z blagom, tudi z životom, na strani prejemnika obeta pak pravico do obetnika in obetnikovega blaga. Vkup no korist obeh oseb, obetavše kakor obet prejemše, razvidi se iz tega, da izpolnjeni obet ugodno reši obetnika zaveze, uteši pa tudi prejemnika, tedaj zadeva oba jednako v koristih. Ako si mislimo korist, katera je obema strankama vkupna, v okolnostih ali recimo v priredi — v kojo tudi človeška družba spada — ležečo, tedaj
Kritik der praktischen Vernunft. Str. 37, Kirchm. izdaje. ^) Prim. o tem Fichte-jev: System der Ethik. 1851.1, zv. str. '2;i9. nasl. — ") Prim. o tem moje  ,,Dotike prava in naravstva" čl. 1 (,,S1. Prav." 1892, str. 129).
5*
68 O naravstvenej obvezanosti.
dobimo pojem naravstvene dolžnosti ali naravstve-nega dolgovanj a, katera veže vso družbo Ta dolžnostjo nekaj, kar je več, nego obvezanost ali dolžnost v pravnem smislu, katera ne zahteva več, nego izpolnjenje vnanjih oblik izvršitvenih; naravstvena dolžnost je v resnici vkupna ali bolje občna korist vseh deležnikov družbe, bodi-si mimohodne, bodi-si stalne, ^dolžnost", ki ni samo breme obetniku ali „dolž-niku" v pravnem pomenu, nego ki nalaga tudi prejemniku ndolga" vzajemno dolžnost, da štedi in celo brani svojega „dolžnika". To tiči v čudovito zloženej osnovi družbe, katera nalaga medsebojne dolžnosti in sicer vsem članom. Kakor blago v člo-veškej družbi hodi iz roke v roko in je naposled samo družbensko, tako ta dolžnost vstvarja koristi, ki prehajajo od osobe do osobe in so naposled v jedinih okolnostih t. j. v prirodi ležeče. Toliko v obče o naravstvenej dolžnosti; natančneji nje pomen bode iz naslednjih preiskav jasnejši.
II.
Razdelitev naravstvenih dolžnostij; troja vrsta dolžnostij : proti samemu sebi, proti bližnjiku in proti vnanjemu svetu
ali vesolj stvu.
Vrste naravstvenih dolžnostij nam podaje premišljevanje onega stanja, v katerem se nahajamo napram svojej osebi in napram posredstvu (medium) t. j. obdajajočemu nas svetu. Človek je proizvod okolnostij in svojega sobstva, mnogovrstno, sestavljena stvar, katera se obrazuje v naprednem smislu. Vsi njegovi deli delujejo vzajemno mej seboj, nadomeščujoč se pri tem v svojih opravilih, tako da končno vsi in vsakoršni deli stvarjajo celoto, ktera je sama na sebi nova stvar, stoječa zopet kot pojedinica nasproti vsakemu svojemu delu. To je človeška oseba, njegovo sobstvo (subjekt). Kot sobstvo odvetuje človek bližnjiku ali sočloveku in vsej svojej ostalej okolici, S človeštvom ga veže najčutnejša vez, ktera je ob enem v naravstvenem oziru najmočnejša: občna človeška duša. V bližnjiku gleda človek samega sebe, in to menda celo bolje nego v samem sebi. Proti vnanjemu svetu stoji človek v razmerji celovitosti in nerazrušnosti; on je v svojem obstanku, po svojih ko-
o naravstvenej obvezanosti. 69
ristiti od svetž nerazdružljiv in je odvisen od istih prirodnih zakonov in pogojev. Vse te razmere in odvetnosti pa vzrokujejo medsebojno odvisnost človeka in obdajajočih ga stvarij ter ustanavljajo mej obema obslužnost, katera se da izraziti z besedami   „Eden za vse, vsi za jednega!"
Iz obslužnosti slede pa tri vrste dolžnostij: dolžnosti proti svojej osebi ali proti samemu sebi, dolžnosti proti družbi ali človeštvu in dolžnosti proti ostalemu svetu.
Naravstveniki se glede dolžnostij ne slagajo, nekateri pri-poznavajo samo prvo, drugi samo drugo, nekoji pa dvoje in po troje vrst dolžnostij. Krščansko naravstvo navadno pripoznava troje dolžnostij, ker sploh poznava troje krepostij: dolžnosti proti Bogu, proti sebi samemu in proti človeštvu, katero v tesnosrčnem oziru spreminja v »krščansko občino".!) Nekoji naravstveniki, držeč se dvorazdelnega (dihotomičnega) načela pripoznavajo samo dolžnosti proti sebi, katere zovejo „k sebi se vračajoče", in pa „proti vnanjosti" ali „na vnanjost obrnjene", kakor da je ta razdelitev jedino umstvena (logična)^) Trojnost dolžnostij se v naslednjih preiskavanjih pokaže kot najumestnejša, Kant sicer trdno zagovarja dvoje dolžnostij: „proti sebi" in „proti bližnjiku", a tudi, samo da nekoliko nedoločno, one „proti Bogu"; o prvih dveh Kant širje razpravlja v „Kritik der praktischen Vernunft (str. 97. nasl., str. 189 nasl. in pogostoma); o „dolžnostih proti Bogu" v „Tugend-lehre" (str. 179. nasl.) in v „Kritik der praktischen Vernunft" (str. 189. Kirchm. izdaje). Očito se Kant ni upiral krščanskej naravstvenost!.
') Prim. Dornerja: System der christlichen Sittenlehre. 1886. Str. 315. nasl.
Prim. o tej razdelitvi J. H. Fichte-jev: System der Ethik. 1851. I. zvezek str. 254.