Glasnik SED 19 (1979) 4
72
Vzemimo v roke vprašalnlce ETSEO in videli bomo, da večina izmed zgoraj omenjenih dejavnikov sodi tudi v področje raziskovanja etnologije.
Etnologija bi tako s svojimi dognanji o načinu življenja v različnih socialnih okoljih lahko pripomogla k zmanjševanju socialne diferenciacije.
Mnenja sem, da bi vsekakor morali poiskati stike z delavci drugih področij znanosti, če že oni ne iščejo sodelovanja z nami — etnologi. Tako bi se znanost le še obogatila.
CEPLAK RALF študent etnologije
Švedska etnologija - odsev naCina življenja na švedskem
Štirje meseci so prekratek čas, da bi se moglo življenje v tuji deželi in znanost d njem temeljito spoznati. Švedska je sicer evropska država, a je po načinu življenja prebivalcev odmaknjena od kontinenta bolj, kot bi mogel to razdaljo razložiti ozek preliv, ki jo loči od danske obale, V dolgih stoletjih nemotenega razvoja brez večjih družbenih prevratov, v trdem, mrzlem, za življenje neprijaznem, mrkem podnebju |e življenje teklo odmaknjeno In samosvoje. Zunanje kulturne manifestacije se tujcu ne kažejo kot na dlani, ne prihajajo mu naproti, ampak se fnora trdovratno boriti, da odkriva razpoznavne znake za Postopno kulturno orientacijo; razmeroma hitro pa začuti družbeno atomiziranost, računalniško urejenost, odsotnost Improvizacije, slstematlčnost, prijazno, a trezno medsebojno komunikacijo, ekološko osveščenost in razvito zavest o problemih sedanjega časa in dobe, ki Prihaja. Etnologija, ki razlaga kulturo, pride tujcu v vsakem primeru prav; čs je tujec etnolog, bo lahko tudi °Pazil, da razvoj stroke in njeno sedanje stanje odražata njeno švedskost v občutljivem odzivanju na pojave In Probleme družbe, v indivldualizmu, razdrobljenosti, a tudi metodološki toleranci. Izbor del za prikaz, ki naj predstavi te poteze švedske etnologije, sem sestavila v skladu s svojim ožjim zanimanjem za družbeno kulturo. To me le tudi navedlo k želji, da Švedsko etnologijo pobllže sPoznan,
V uvodu v knjigo o deželi in mestu, ki sta Jo napisala Mats Hellspong In Orvar Lofgren {Land och stad, 1977) 'n ki nosi podnaslov Družbeni tipi in oblike življenja na Švedskem od srednjega veka do danes, je rečeno: Odkriti moramo resničnost', je za etnologijo pomembno 90sio, ne glede na to, ali je predmet raziskave medsebojna pomoč v neki vasi v IS. stoletju ali pa družbeno življenje v predmestju velemesta v sedemdesetih letih 20. poletja... Švedska sodi med tiste evropske dežele, ki so "e pozno urbanizirane. Se na začetku tega stoletja je največji de! prebivalstva živel od poljedelstva, ribištva in Pokrajina, po kateri se danes gibljemo, odseva nitro preobrazbo švedske kmečke družbe. Mestni prebije' 'majo kratko meščansko tradicijo. V teh razmerah o v središču etnološkega zanimanja procesi kulturnih sprememb. V razpravah o urejanju okolja, o družbenem Pianiranju In problemih zazidave se često pojavlja Potreba po usklajevanju perspektiv prihodnosti z analizo ^aodovinskega razvoja, ki je izoblikoval današnje žlv-lenje. Z našo knjigo želimo podčrtati, da Švedska nI samo ena, ampak da jih je mnogo."
Knjiga je bila objavljena v seriji etnoloških učbenikov, isr so Izšle že knjige o prehrani, o ljudskem slovstvu in o delu In orodjih, o ljudski umetnosti, o ludskl noši, o etničnih manjšinah ter uvod v etnologijo naslovom Človek kot kulturno bitje (Mannlskan som
kulturvarelse, 1976). Ta učbenik je napisal Nlls-Arvid Srlngšus, eden od urednikov zbirke In predstojnik Etnološkega inštituta pri Univerzi v Lundu. V prvem delu je podal zgodovinski razvoj švedske etnologije, v drugem pa metodološko podlago raziskovanja posameznih kulturnih področij. Širino gledanja, ki Jo Izraža njegov koncept "čfoveka kot kulturnega bitja", odseva že prvi del, kjer avtor brez težav riše kontlnuum od Olausa Magnusa, ki je v 16, stoletju raziskoval življenje Laponcev, preko Hyltšn-Cavalllusa In njegovih raziskav krajevnih Imen, jezika, verovanja, pesništva In materialne kulture v 19. stoletju do Artura Hazellusa, ustanovitelja Nordijskega muzeja, Slgurda Erixona ter najnovejših raziskav življenja v mestih, načina življenja delavcev ter krajevnih In tematskih študij, navezanih na pereče družbene probleme. DrugI del obravnava ločeno poglavja materialne, duhovne In socialne kulture, pač po vrstnem redu njihovega postopnega uveljavljanja v strokovnih okvirih.
Do postopne integracije posameznih kulturnih področij je prišlo v štiridesetih letih, ko so začeli vedo o ljudskem Izročilu ter nordijsko etnologijo, ki je preučevala materialno kultura, označevati kot en predmet z Izrazom nordijsko In primerjalno narodopisje. Izraz dokončne spojitve pa je bila uvedba naziva etnologija za študijski predmet v začetku sedemdesetih let.
Povod za odpiranje integralnega gledanja na kulturo je bil tudi razmah raziskav o družbenih odnosih, kjer se je delitev na področja pokazala odvečna. Problemi, ki naj bi jih reševala etnologija, namreč ne tičijo več v okviru posameznih področij, ampak v njihovi medsebojni odvisnosti ter spreminjanju v času In prostoru. (Nlls-Arvid Bringčus mi je nekoč na vprašanje, katera od evropskih etnoloških šol se mu zdi najobetavnejša, odvrnil, da brez nepotrebne skromnosti uvršča med zelo obetavne prav švedsko etnologijo, ker JI v zadnjem času uspeva zastavljati probleme tako, da s svojimi raziskavami rešuje resnične probleme človeka kot kulturnega nosilca, ne pa vprašanj, ki jih Izumlja znanost zaradi znanosti.)
Orvar Lofgren je v že omejnenl knjigi o družbenih tipih In življenjskih oblikah, v poglavju o prehajanju kmečke družbe v Industrijsko, zapisal: "Medtem ko zgodovinarji in drugI družboslovci preučujejo politične probleme na državni ravni ali pa velike družbene in gospodarske strukturne spremembe, se etnologi, podobno kot antropologi In geografi, ukvarjajo predvsem z majhnimi skupinami. Etnološka študija si lahko zastavi vprašanja kot npr.: Kako so velike agrarne reforme vplivale na družbeno življenje na vasi? Kakšne oblike medsebojne pomoči so obstajale v ribiškem naselju na začetku 20. stoletja? Kakšni vzorci delitve dela po spolu so veljali v meščanski družini na koncu 19. stoletja ?... Z globinskimi krajevnimi študijami dopolnjuje etnologija v mikroperspektivi makroperspektlvo drugih družbenih ved, pri čemer pa moramo za razumevanje krajevnih življenjskih načinov poznat) tudi širšo družbo."
Citirane misli niso samo programska načela, ampak se odražajo v konkretnem raziskovanju. Dela, ki se vključujejo v ta razvoj, lahko v grobem razvrstimo v krajevne študije, tematske študije, raziskave načina življenja mestnega prebivalstva, načina življenja delavcev ter priseljencev.
Med krajevnim) raziskavami so skupinske In take, ki jih napiše en sam raziskovalec (v tem primeru vedno pod Izbranim zornim kotom, preko pojava, ki je značilen za kraj ali skupino ljudi, npr. poklic, poteze v družbeni strukturi, komunikacije in podobno). Značilno je, da se prva varianta pogosteje uveljavlja v obdelavah agrarnega, druga pa urbaniziranega in industrializiranega okolja.
Tako je npr. knjiga o švedski vasi (En svensk by, 1971) S podnaslovom Sest etnoloških študij sprememb v vasi Laknas v Leksandu, delo sedmih avtorjev, ki so raziskali organizacijo naselja, poljedelstvo, lastniške odnose In dedovanje, male Industrijske obrate, notranjo opremo in Imena. Tudi način življenja na velikih zemljiških posestvih na Finskem (Flnlandskt herrgardsllv, 1978) je raziskovalo več etnologov. Podatki se ne ponavljajo, ker
Glasnik SED 19 (1979) 4
72
je bilo gradivo zbrano In organizirano tako, da so osnovne podatke zajemali iz skupnega fonda in jih usklajevali, Interpretacije posameznih poglavij pa so
samostojne celote. ----- ------------ --
■i
T
■M ■■
A
Udeleženec zbora godcev in plesalcev, Ransater v Varmlandu, junij 1979, foto Mojca Ravnik
Za dela, nastala pob peresom enega avtorja, Je značilna problemska osredotočenost. Tako je hotel npr, Sven B. Ek v raziskavi predmestja Noden v Lundu (Noben I Lund, 1971} odkriti' vzroke negativnega slovesa In odklonilnega odnosa prebivalcev drugih mestnih delov do tega naselja, kjer so se v zadnji četrtini prejšnjega stoletja naselili prišleki s podeželja in 2idje. 2elel je soočiti slab glas z življenjsko resničnostjo. Na podlagi pogovorov s prebivalci je osvetlil stanovanjsko kulturo, družbene odnose in prosti čas na koncu prejšnjega In v prvih dveh desetletjih tega stoletja. Isti avtor je napisal študijo o načinu življenja delavcev v nek! knjigoveznici ter drugo 0 bivanjskih navadah Industrijskih delavcev v primerjavi s podeželskim prebivalstvom.
Orvar Lbfgren je teoretični cilj raziskave življenja ribičev v industrijski družbi (Fangstman i Industrisam-hailet, 1977) s podnaslovom Spremembe v obrežni vasi med 1000—1970 oblikoval takole: Odkriti je treba dlalek-tiko med gospodarskim sistemom, dkružbeno strukturo In kulturnimi vzorci. Kako je družbena In kulturna podoba te skupnosti odsevala v gospodarski? Kako je kulturni In miselni svet ribičev vplival na njihove družbene In gospodarske odnose? Temu avtorju pomeni krajevna Študija izhodišče za primerjalno analizo splošnih kulturnih In gospodarskih vzorcev starih ribiških skupnosti, ki so preživele proces modernizacije. Preučevana vasica je bila namreč v zadnjih dveh desetletjih priča neslutenega vdora In razcveta Industrije. V bližini so zgradili atomsko centralo ter veliko tovarno lesne kaše. Vas so obkrožila nova naselja s stanovanji za delavce, prebivalstvo se je petkratno pomnožilo. S pomočjo župnijskih arhivov, posestnih Inventarjev, poročil krajevnih In sodnih uradnikov, je avtor rekonstruiral sestav In gibanje prebivalstva v prejšnjem stoletju, nato pa sledil gospodarskemu razvoju v vasi (proračuni gospodinjstev, vzponi In blagostanje posameznikov, povezanost vasi s širšim gospodar-
skim sistemom), družbenim odnosom (obiikovanje In sestav ladijskih posadk, upravljanje s kapitalom, odločanje, sodelovanje in tekmovanje) ter spreminjanju In izginjanju značilnega načina življenja. V primerjalnem delu je preučil položaj ribičev v kmečkih okoljih, prilagajanje ribiških skupnosti Industrializaciji, nasprotja med sodelovalnimi in tekmovalnimi taktikami (ta so po njegovem značilna prav za ribiške skupnosti).
Vzporedno z reševanjem novih vprašanj, ki zahtevajo metodološke novosti, skrbijo tudi za sistematično objavljanje faktografsklh podatkov, terminologije in za utrjevanje tistega osnovnega etnološkega znanja, ki se kopiči v desetletjih dela in ki ga etnologi marsikdaj opravljajo dvakrat ali trikrat ali še večkrat. Knjige v omenjeni seriji učbenikov so posvečene posameznim t£mam, vsemu, kar se o njih ve ali kaj se o njih razmišlja. Knjigo o prehrani In okolju {Mat och miljö, 1970), kl nosi podnaslov Knjiga o švedskih prehrambenih navadah, uvaja Nlls-Arvld Brin-g6us s poglavjem o človeku, hrani in okolju ter z mlsiljo nemškega etnologa Riehla, da so namreč ljudstva naj-konservativnejša takrat, ko gre za usta ali želodec. Sledijo prispevki raznih avtorjev o teoretičnih okvirih raziskovanja, o ekoloSkem prilagajanju, vpilvu delovnega okolja, družbenega okolja, o prestižnem tekmovanju v prehrani, o virih in zgodovini raziskovanja, o prehrani posameznih pokrajin, o mleku, kolačih, zelju in drugih jedeh, o verovanju v zvezi s prehrano. Celota daje izčrpno informacijo o tem področju švedske kulture, njegovi etnološki zgovornosti in konceptih, ki jih je o njem oblikovala stroka.
Problemsko usmerjena je raziskava Jonasa Frykmana o položaju prostitutk v kmečki družbi (Horan I bonde samhället, 1977). Izhaja iz teze, da je seksualno vedönje, tako kot vse oblike vedenja, priučeno, torej kulturno In družbeno pogojeno. Da bi odkril norme in vrednote, na katerih je temeljila seksualna morala v različnih obdobjih In krajih, je avtor analiziral kulturno In družbeno ozadje izvenzakonskih rojstev v agrarnem okolju v 19. stoletju in raznovrstne kazni, ki so doletele nezakonske matere.
Današnji raziskovalci kulturne podobe mest ter načina življenja delavcev Ake Daun, Billy Ehn, Mats Hell-spong, Orvar Löfgren, Mats Lindquist imajo pomembne predhodnike. Sigurd Erixon je že l. 1949 izdal knjigo □ stockholomsklh pristaniških delavcih, John Grantund pa I. 1966 o ribičih, ki postajajo meščani. V štiridesetih letih Je Nordijski muzej začel zbirati življenjske zgodbe in spomine delavcev v različnih poklicih, komentiran izbor tega gradiva pa je Izhajal v zbirki švedsko življenje In delo pod uredništvom Matsa Rehnberga. Mestno življenje Je preučeval tudi Borje Hanssen, ki je prispeval več študij za projekt o švedskem mestu.
Danes se v tovrstnih razpravah vse pogosteje pojavljajo kot osrednji problemi odnos med posamezniki na delovnem mestu, izraba prostega časa, odnos do dela, kulturna podoba profesionalnih skupin, življenjski in delovni poglji, komunikacija in razredna zavest. Študije družbenih skupin so švedsko etnologijo približale evropski in ameriški socialni antropologiji.
V raziskavi življenja prebivalcev naselbine ob lesni žagi na severu dežele (Lipp tili kamp i Batskärsnäs, 1969) se je avtor Ake Daun posvetil osvetljevanju posledic Izginjanja malih obratov all njihovega prehajanja v veliko Industrijo. Njegovo pozornost je pritegnil nenavadno močan odpor vseh prebivalcev proti ukinitvi žage. Takole pravi o svojem delu: "Od desetin žag, ki so v tej pokrajini obratovale še na prelomu stoletja, so se do I. 1966 obdržale samo tri. Mnogo majhnih družbenih skupin je na ta način Izgubilo podlago svoje eksistence. V etnologiji, ki je predvsem historična znanost, se je v zadnjih letih zanimanje razširilo tudi na sodobne družbene probleme. Spremembe okrog nas so najmanj toliko pomembne kot procesi v preteklost I. Posebno pozorno pa moramo preučiti majhne, razmeroma nedlferencirane družbe, ki bodo kmalu izginile."
Glasnik SED 19 (1979) 4
72
POLEMIKA
Nedelja v mestnem parku, Lund, junij 1979, foto Mojca Ravnik
Teoretično podlago svojemu delu je Ake Daun gradil pri Fredertku Barthu v Bergenu na Norveškem In od njega sprejel ideje o generativnih modelih. S knjigo o življenju v stockholmskem predmestju (Forortsliv, 1974) s podnaslovom EtnoloSka študija kulturnih sprememb se je uveljavil kot najpomembnejši teoretik in raziskovalec življenja v mestih. Ta Daunova knjiga govori o predmestnem življenju nekdaj in danes na primerih dveh stockholmskih predmestij, enega iz začetka stoletja In enega novega. Večji del terenskega raziskovanja predstavljajo pogovori s prebivalci o tem, kako preživljajo prosti čas — kakšnih dejavnosti se udeležujejo, koga srečujejo in obiskujejo. Avtor je ta vzorec primerjal z rekonstrukcijo načina življenja v starem predmestju. Razlike in podobnosti ter analiza vzrokov zanje ga je privedla do vprašanja, ali res obstaja kultura velikih mest, kaj to sploh je. Ugotovil je, da kroži o tem tudi v drugih družbenih vedah množica stereotipov, ki kontrastlrajo mestno življenje z vaškim. Vsi ti stereotipl ponavljajo ugotovitve o nekaterih znanih pojavih (raznolikost, dezintegracija, anonimnost), drugih pa ne upoštevajo. Zanj sta ob ostalih značilni potezi življenja v mestu re-Jka socialna mreža in familizem (s sovpadanjem socialne mreže žene in moža se krepi nuklearna družina kot osnovna družbena celica, ljudje se obiskujejo samo še v parih, družina pa je edino varno okolje, obkroženo z neznano, celo zastrašujočo družbeno okofico).
V esejih o samoti in skupnem bivanju (Strategi for Bemenskap, 1976), o različnih načinih In pogojih bivanja lr> komuniciranja, razvija Ake Daun detajlno izdelan koncept preučevanja družbenega vedžnja. Ko govori o raz-hčnih situacijah, ki omogočajo ali ovirajo medčloveške odnose, omeni tudi naše priseljence: "Ugotovitve o tem, da obstaja v ljudeh vrsta potreb po pogovoru, še ne pomenijo, da so vedno dani pogoji ra to. Kulturne razlike so često ovira za medsebojno vplivanje pripadnikov raz-Ijčnlh narodnosti, npr. jugoslovanskih priseljencev in Švedov."
se nadaljuje	Mojca Ravnik
NEKAJ MISLI K TERMINU NARODOPISJE
V trideseti jubilejni Številki Slovenskega etno-grafa je napisal Niko Kuret v opombi k sestavku Slovensko narodopisno gradivo v zamejskih zbirkah (SE 30/1977, Ljubljana 1979, str. 37) naslednje: "Staro "narodopisje" (M. Murko 1896) je ljubljanska fakulteta nadomestila z "etnologijo" ... Ista fakulteta je v zadnjem času iz etnologije izločila "folkloristiko". Poprejšnja enovita veda vozi za naprej po dveh tirih. Vračam se k "narodopisju", ki naj obsega — kakor doslej — spet oboje, "folkloristiko" in "etnologijo". Saj imamo vendar od 1904 "časopis za zgodovino in narodopisje" in od 1951 Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU! Tudi sicer smo z "narodopisjem" v kar dobri slovanski družbi."
Pravi odgovor na to bi dala šele poglobljena razprava, zato le nekaj pripomb o dogajanju v zadnjem času. Najprej je v sestavku nejasno, koga avtor misli z ljubljansko fakulteto. Najbrž misli filozofsko fakulteto, natančneje Pedagoško znanstveno enoto za etnologijo, ki je imela pred tem ime Oddelek za etnologijo in ob ustanovitvi 1940. leta Seminar za etnologijo, če misli to ustanovo, je trditev, da je v zadnjem času iz etnologije izločila folkloristiko, popolnoma neresnična.
Sodelavci Pedagoško znanstvene enote za etnologijo so se vedno trudili, da bi dvojnost v imenu, pojmovanju predmeta in v organizacijskem delu odpravili, o čemer govorijo naslednji primeri:
1.	Dr. Vilko Novak, dolgoletni profesor etnologije, se je trudil, da bi se uveljavil enotni termin "etnologija". V svojih delih in pri predavanjih je obravnaval poleg materialne in družbene kulture tudi folkloristično snov. (Prlm.: Slovenska ljudska kultura, Ljubijana1960.)
2.	Sodelavci PZE za etnologijo so se zavzemali za enotno Slovensko etnološko društvo, ki bi odpravilo organizacijsko dvojnost med Slovenskim etnografskim društvom, ki je nastalo na pobudo folkloristov in je bilo član Zveze društev folkloristov Jugoslavije in Podružnico Etnološkega društva Jugoslavije za Slovenijo. Po daljšem dogovarjanju je bilo enotno društvo ustanovljeno 1975. leta.
3.	V vprašalnicah za Etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja, kjer so sodelovali vsi slovenski etnologi, je enakovredno, ponekod celo zelo nadrobno, zajeto področje folkloristike.
4.	V topografskih raziskavah Vitanja in Galje-vice, ki so jih opravili sodelavci PZE za etnologijo, je prav tako zajeto področje folkloristike (šege, pesem, ples, glasba).
5.	V študijskih letih 1978/79 in 1979/80 je PZE za etnologijo povabila več raziskovalcev iz Inštituta za slovensko narodopisje in Slovenskega etnografskega muzeja, da predavajo študentom etnologije o svojem raziskovalnem delu. Tako so imeli študentje priložnost, da podrobneje spoznajo delo Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU In področje folkloristike. Povabljen je bil tudi Niko Kuret, vendar se vabilu še ni odzval.