SVOBODNA SLOVENIJA
_	_    —^ ^ ~m—■»	BUENOS AIRES
ANO (LEtO) XXIV. (18) E5SUOVENIA I I I Vi I X IH 1	4- februarja 1965
ANO (LÉTO) XXIV. (18)
No. (štev.) 5
______' " -
Pomembnost
Jugovzhodne Azije
Vzemimo v roke zemljevid Azije in oglejmo si področje ob Tihem oceanu. Številčno največja država na svetu, rdeča Kitajska (ok. 600 milijonov preb.) si išče neoviran izhod na morje na eni in do naravnih surovin na drugi strani. Sili proti vzhodu in proti jugu. Za naseljevanje svojega silovito se množečega prebivalstva pa se ozira proti severozahodu, v prazno sovjetsko Sibirijo.
Ker je zaradi težkih med in povojnih napak demokratskih sil na Kitajskem zavladal komunizem, svobodnemu svetu ni preostalo drugega, kakor poskušati se zavarovati pred širjenjem tega zla na azijska področja, ki so se že ohranila nekomunistična.
Prvi tak jez proti komunistični eks-panzivnosti so Amerikanci postavili na 38. vzporedniku na Koreji. Drugo protikomunistično trdnjavo so obdržali južno od Koreje na otoku Formozi. Svobodo morja nadalje ščitijo nekomunistični Filipini, v jugovzhodni Aziji pa se postavljajo komunistom po robu v Južnem Vietnamu.
Ker se je po osvoboditvi izpod nizozemske oblasti Indonezija, dežela 3000 otokov, proglasila najprej za tkzv. nevezano državo, zadnje mesece pa odkrito prehaja na stran rdeče Kitajske, je Anglija zasadila med Južni Vietnam in Indonezijo novo državo Malajzijo, katera naj služi za klin, zabit v prostor med azijsko celino in Indonezijo, da se vsaj v bližnji bodočnosti ne bi mogli rdeča Kitajska in Indonezija strnjeno politično povezati in težko ogrožati Avstralijo, demokratskim državam pa preprečiti svobodno plovbo iz Tihega oceana mimo Singapurja v Indijski ocean proti Suezu in Sredozemlju.
To področje je za zahodnjake prav tako življenjske važnosti, kakor sta Sredozemlje s Suezom in Gibraltarjem ter Karibsko morje s Panamskim pre kopom. Ta tri področja so za ohranitev svobodnega trgovanja, ladijskega prometa in vojaške strateške važnosti tako nujno potrebna za obstoj in nadaljni vsestranski razvoj svobodnih velesil in njihovih zaveznikov, da se jim ne morejo odreči brez vojne. Zato je kakršen koli politični zaplet na teh področjih grožnja svetovnemu miru, zlasti še v današnji dobi, ko se bijeta za nadoblast dva svetova: komunistični in svobodni.
Kurd. Wyszynski znova napadel poljsko vlado
jih najglobljih mislih? To je bolezen svetovne širine našega časa.“
Priprave za ustanovitev kubanske beg. vlade
Poljski kardinal Wyszynski je imel minulo nedeljo v varšavski cerkvi sv. Avguština 40-minutni govor, v katerem je slilovito napadel poljski komunistični režim. Cerkev je .bila nabito polna poljskih vernikov, med katere so se seveda pomešali komunistični tajni policisti.
Wyszynski je v govoru zahteval, da mora poljska komunistična vlada spoštovati človečanske pravice in ne postopati z državljani kot s sužnji ali kot z osumljenci, ki jih je treba neprestano zalezovati. Prav tako je poudaril, da poljska komunistična vlada neprestano krši pravilnik ZN o svobodi vzgoje, ker ne dovoljuje Cerkvi župnijskih šol.
Wyszynski je v govoru pozval Poljake na ,,borbo za osnovne človečanske pravice“ in odločno vprašal: „Kako dolgo se bomo morali še truditi, da bo državljan v svoji lastni državi resnično postal državljan, ne pa da bo suženj ali ujetnik, neprestano zalezovan in zasledovan v svojih dejanjih, da, celo v svo-
Kardinal Wyszynski je nato poudaril: „Človek danes včasih izgleda, kakor je izgledal Kristus na križu. Še vedno v mnogih državah človeka smatrajo za največjega sovražnika države, kakor da država ne bi bila ustvarjena za ljudi, pač pa le zase. Takšne s!o razmere v mnogih, mnogih deželah.“
Wyszynski jev odločen govor proti poljskemu komunističnemu režimu je spet močno odjeknil, ne samo med Poljaki, temveč tudi v sosednjih sovjetskih satelitih s katoliškim prebivalstvom, kamor so že v ponedeljek prišla sporom čila med ljudi o neusitrašenosti in odločnosti poljskega kardinala. Znano je, da je Wyszynski prav s 'svojim nekompromisnim nastopanjem obdržal odn. priboril Cerkvi na Poljskem več pravic in svobode, kakor jo uživajo kjer koli drugje za železno zaveso.
:.i
Težišče bitke med tema svetovoma je trenutno v jugovzhodni Aziji, na tisočerih otokih, ki vežejo azijsko celino z Avstralijo. Severni Vietnam in Indonezija sta orodje rdeče Kitajske in Sovjetske zveze, Južni Vietnam in Mala-zija pa orodje Angloamerikancev v tej bitki na življenje in smrt. V Severnem Vietnamu vlada železna disciplina komunizma, ki goni na tisoče ljudi v gverilo proti Južnemu Vietnamu, v Indoneziji je postal dosmrtni predsednik Sukamo pler. samoljubja in Pekinga, da bo lahko vseh 100 milijonov prebivalcev te dežele z njim vred žrtev kitajske komunistične ekspanzivnosti, če se bo Maocetur.gu tabo zahotelo.
Južni Vietnam je doživel eno svojih najtežjih nesreč, ko je bil pred dobrim poldrugim letom s komunističnim pri-šepetavanjem in ameriškim ‘placet’ umorjen Ngo Dinh Diem. Od takrat naprej se je dežela pogreznila v vrti nec državnih udarov in revolucij, ki jo vodijo v končni komunistični propad Ameriško tiho priznavanje sodelovanja pri umoru in z njim združeno kesanje po razdejanju, ki ga je povzročilo, ne moreta rešiti dežele, kljub vsej vojaški in materialni pomoči, ki stane washing-tonsko državno blagajno en milijon dolarjev dnevno. Tudi težke človeške žrtve, katerih bo, kakor računa ameriški vojaški štab, v prihodnjih desetih letih, — če se prej ne sporazumejo s komunisti (sie!), kakor piše Time —, v današnjem tempu vojne, še najmanj 9.000, ne bodo rešile ne samo Vietnama, pač pa tudi ne vsega ostalega področja pred komunizmom, dokler v angloameriškem svetu ne bo resne volje za odločen nastop proti komunizmu na vseh frontah.
Anglija je kmalu po koncu druge svetovne vojne ugotovila, da ne more več igrati vloge policaja za ves svet. Ravnala je temu primerno in organizi-
Vellčastni pogreb Winstone Churchilla
pok. Churchill, nato so krsto znova položili na lafeto, katero je vleklo 142 mornarjev, v sprevodu pa strumno korakalo 3.500 mož suhozemske vojske, mornarice in letalstva. Ko se je pogrebni sprevod začel pomikati od katedrale sv. Pav! la proti obali Temze, so iz bližine Londonskega stolpa grmele topovske salve v zadnji pozdrav neustrašenemu borcu za svobodo britanskega naroda, ko so pa krsto spuščali v motorni čoln, slo tulile sirene ladij, velikanski žerjavi so pa v spoštljivo slovo spustili svoja dvigala.
Z motornim čolnom so krsto s Churchillovim truplom prepeljali na nasprotno obalo Temze ter jo na železniški postaji Waterloo položili na posebni vlak, ki jo je odpeljal do positaje Long Hand-borough blizu Bladona. Tu so jo po krajšem cerkvenem opravilu v krajevni cerkvi sv. Martina Tourskega položili v grob na krajevnem pokopališču poleg Churchillovega očeta lorda Randolpha in njegove matere Jennie Jerome.
Pri pogrebu na pokopališču v Blado-nu so bili samo pokojnikovi družinski člani na čelu s pokojnikovo vdovo Klementino in sinom Randolphom. Na svežo gomilo so položili veliko vencev. Najvidnejša sta bila venca pokojnikove vdo-
„	..	...	,	. ve z napisom „Svojemu ljubemu Win-
ceh pet: zadnji pozdrav velikemu An- s,onu Clemrnie„ in od kraljice Elizabete
z njenim lastnoročnim posvetilom.
V soboto, 30. januarja, dopoldne so imeli v Londonu pogrebne svečanosti za umrlim Winstonom Churchillom. Svojemu zaslužnemu možu, največjemu an gleškemu državniku tega stoletja, so po kraljičini odredbi priredili Angleži takšen pogreb, kakršnega doslej v Londonu še niso videli. Churchilla so pokopali s častmi kot pravega vladarja. Že na mrtvaškem odru je ležal v dvorani Westminstrske palače, kamor polagajo na mrtvaški oder samo kralje. Sem ga je hodilo kropit nad 320.000 ljudi, t. j. več kot zadnjega kralja Jurija VI. Med kropilci je bila tudi kraljica Elizabeta, kar se je zgodilo prvič v angleški zgodovini, da je vladarica prišla kropit navadnega državljana.
Krsto sl Churchillovim truplom so prav tako vozili na lafeti, ki je določena samo za pogrebne svečanosti za angleške kralje.
Pogrebne svečanosti so se začele nekaj pred deseto uro, ko je devet grenadirjev dvignilo krsto s Churchillovim truplom, ovito z angleško zastavo, in jo položilo na lafeto. V tem trenutku so začele odmevati častne topovske salve, vojaške godbe slo intonirale žalne koračnice in zvonovi londonskih cerkva so za-
Protikomunistični Kubanci v tujini so pod vodstvom bivšega kubanskega ustavno izvoljenega predsednika, 62-let-nega Carlosa Prio-a izvedli anketo, s katero so s 46.108 podpisi potrdili njegov načrt o ustanovitvi kubanske begunske vlade.
Carlos Prio namerava takoj po sestavi vlade stopiti v stik z brazilsko vlado, kjer ima trenutno največ možnosti in opore za „osvobodilno vojno“ proti komunističnemu Castrovemu režimu.
Anketo je Prio izročil brazilskemu zunanjemu ministru Cunhi, s katerim namerava sklicati v bližnji bodočnosti v Rio de Janeiro konferenco ostalih kubanskih protikomunističnih vodij. Čeprav je doslej brazilska vlada skeptično gledala na prošnje kubanskih beguncev za pomoč, pa Prio po izvedbi ankete upa, da so kubanski protikomunistični begunci dokazali svojo strnjenost in da bodo zato dobili zaslombo v Brazilu.
Medtem, ko je vseh pet srednjeameriških republik, poleg njih pa še Panama, Kolumbija, Peru in Ekvador, pripravljenih takoj priznati kubansko begunsko vlado, pa ima Prio velike težave z Washingtonom. Ameriška vlada je do-
slej zavrnila sleherni poskus kubanskih beguncev, da bi na njenem ozemlju proglasili svojo vlado, prav tako pa poročajo iz Washingtons, da namerava ameriška vlada sedaj opozoriti tudi brazilsko vlado, naj kubanskim beguncem ne dovoli proglasitve njihove vlade na brazilskem teritoriju. Kazno je, da imajo v washingtonskem zunanjem ministrstvu in v predsedstvu vlade močan vpliv prikriti komunistični elementi, ki se z vsemi sredstvi trudijo tudi znova vzpostaviti redne odnose med Washingtonom in Castrovo Havano.
Medtem je Castro poslal arg. komunista Ernesta Che Guevaro na potovanje po Afriki, kjer sklepa s posameznimi afriškimi državami trgovske pogodbe in vzpostavitev rednih diplomatskih odnosov. Na Kubi sami pa so Castrovi komunisti ujeli Eloy Gutierrez Manoya, enega izmed vodilnih kubanskih protikomunističnih gverilcev, skupno s še tremi njegovimi tovariši. Na podlagi izjav ujetnikov je kubanski delegat v ZN vložil pri tajništvu te organizacije protest Castrove vlade „proti zaroti, ki jo kujejo ZDA in več karibskih držav proti Kubi“.
I Z
TEDNA
gležu in borcu za svobodo.
Angleška kraljica z vsemi člani svoje vladarske hiše in še s štirimi drugimi kralji ter nizozemsko kraljico, številnimi predsedniki republik na čelu z De Gaullom in še številnejšimi predsedniki držav na svetu, je pričakovala pogrebni sprevod v katedrali sv. Pavla. Tu so znova položili krsto na katafalk. Pogrebne molitve je molil canterberijski nadškof. V katedrali so zapeli več veličastnih pesmi. Med drugimi pesem „Moje oči so videle slavo Gospodovega prihoda“. Po prostranem svetišču je odmevala tudi mogočna himna „Bog ohrani kraljico“, katere zvest služabnik je bil
Od pok. Churchilla se je med londonskimi pogrebnimi svečanostmi poslovil samo biv. am. predsednik gen. Eisenhower z ginljivim zaključkom: Sedaj pa stari prijatelj Winston, zbogom.
V	Kolumbiji so opozicionalni, zlasti levičarski elementi, pripravljali državni udar, s katerim so hoteli odstraniti ustavno izvoljenega predsednika Guiller-ma Leona Valencia. Državni udar naj bi bil izvedel vojni minister general Albert Ruiz Novoa. K temu dejanju so ga neprestano hujskale opozicionalne skupine. Vlada je bila o pripravah za prevrat poučena ter je njegovo izvedbo predsednik preprečil S tem, da je odstranil vojnega ministra. Na njegovo mesto je bil postavljen general Rebeiz Pizzaro. Poveljniki kolumbijskih oboroženih sil so predsedniku zagotovili, da lahko povsem računa z oboroženimi silami za obrambo ustavnega stanja v državi.
V	Uruguayu že 25 let niso imeli take suše kot letos, če ne bo v nekaj dnevih deževalo, bodo uničeni nasadi riža na površini 5500 ha. S tem bi pa bilo narodno gospodarstvo prizadeto za 20 milijonov dolarjev.
V	Parizu je prejšnji četrtek umrl 89-letni francoski general Maxime Weygand. Spadal je med najslavnejše francoske vojaške osebnosti. V prvi svetovni vojni je bil šef vojaškega štaba maršala Focha. Z njim ter maršalom Joffre-jem je bil pri podpisu kapitulacijske pogodbe z Nemčijo. Weygand je bil tisti, ki je Nemcem prebral pogoje za pre-
V TEDEN
nehanje sovražnosti. Po prvi svetovni vojni se je Weygand proslavil na Poljskem ob napadu sovjetov na to malo prej obnovljeno državo. Zatem je bil vrhovni francoski komisar v Siriji, v II. svetovni vojni se pa zopet boril proti Nemcem. Ob francoskem zlomu se je postavil na stran maršala Petaina ter je bil v njegovi vladi nekaj časa tudi vojni minister ter francoski funkcionar v njenih afriških posestih. L. 1942 so ga (Nemci aretirali in zaprli v trdnjavo Koenigsberg. Po letu 1945 je bil v Franciji tudi proti njemu proces, toda sodišče mu je priznalo vse civilne in vojaške pravice ter položaje.
Ob njegovi smrti je njegov sin zaprosil vlado, naj bi bile pogrebne slovesnosti za generalom Veygandom v Invalidskem domu, kjer je Napoleonov grob, toda De Gaulleova vlada na to ni pristala. Listi so ob tej novici zapisali, da je to zadnje De Gaulleovo dejanje v dolgoletni rivaliteti med obema generaloma.
V Moskvi je v 56. letu starosti umrl Frol Kozlov. Pred Hruščovom so ga smatrali za verjetnega njegovega naslednika. Frol Kozlov je bil sin revne kmečke družine. V kom. stranki je dosegel visoke položaje ter je bil pod Hruščovom I. podpredsednik vlade. Umrl je vsled srčne kapi.
Potvarjanje resnice
Pred kratkim mi je prišla v roke
Na argentinsko-čilenski meji se bodo v proslavo stoletnice postavitve spomenika Kristusu Rešeniku v Andih sestali ,1 številka „Slovenske države“ iz Toronta dne 27. februarja argentinski ter čilen-f* v Kanadi z dne 1. oktobra 1964 z ne-ski kardinal, zunanja ministra obeh dr- j podpisanim člankom pod naslovom žav ter poveljniki argentinskih in ,čil- .->Dve zanimivi pričevanji: Zamisel dr.
Korošca o bodočnosti Slovencev“.
Anonimni pisec članka v uvodu pravilno ugotavlja, da „je bil dr. Korošec
skih oboroženih sil. Namen tega sestanka je obnov« prijateljstva med obema sosednjima državama.
rala svoj Commonwealth na temelju več ali manj svobodne odločitve svojih bivših kolonij in dominionov. Podobno je ravnala Francija. V praznine, ki so v tem razvoju nastajale, je vstopala v diplomatski spretnosti neizurjena Amerika. Njena diplomacija dolarja je, kakor je razvidno, na vsej črti odpovedala. Z dolarji si ni nabirala prijateljev;
v večini slučajev grabežljive sovražnike. In ker je tej dolarski diplomaciji pridružila še notorično nedoslednost, se ji namišljena zgradba obvladovanja sveta maje na mnogih krajih. Ali ni nedoslednost, ko Washington z milijoni dolarjev podpira Indonezijo prav v istem trenutku, ko ta pošilja s sovjetskim orožjem oborožene gverilce v Ma-lazijo, ustvarjeno za branik proti komunizmu v jugovzhodni Aziji? Podobno, kakor so Angleži pošiljali orožje Severni Koreji, istočasno pa svoje vojake v Južno Korejo v borbo proti Severni. Ali: kakor zahodnjaki podpirajo komunističnega diktatorja Tita, češ, da bo tako lahko samostojen komunist, ta pa istočasno organizira tkzv. nevezane države v ogromen množični satelit so vjetskega komunizma.
Angloamerikanci danes vzdržujejo svoja vojaška, letalska in pomorska
oporišča vzdolž tihomorske azijske obale, od Aleutskih otokov do Avstralije.
„Spominov ni zapustil. Njegovi zapiski, ki so nedvomno vsebovali dragocene poglede na slovensko narodno prihodnost, so ob smrti izginili, ker je to pač nekomu kazalo. Njihov tat še čaka razkrinkanja. Tistih njegovih sodelavcev, ki bi vedeli o njem in o njegovi politični filozofiji kaj napisati, ni več. kovač slovenske narodne usode pred ; Eden, ki bi to lahko naredil, in ki ga
koncem prve svetovne vojne, med obema spopadoma v Jugoslaviji
Zanašajo se na Japonsko, zgodovinsko ‘ leto dni po začetku drugega požara“.
sovražnico Rusov in Kitajcev, s sedmo floto v formoški ožini stražijo kitajsko obalo, z izvidniškimi letali U-2 nadzorujejo atomsko oboroževanje kitajskih komunistov. Toda vsak dan, ki mine brez odločilnega poseba zahodnjakov v razvoj dogodkov na tem področju, predstavlja za komunizem pridobitev na času in možnost za nadaljno ekspanzijo.
Ker se z usodo jugovzhodne Azije odloča tudi usoda Indije in Avstralije, s» tako na tem področju odloča usoda polovice človeštva (1,5 milijarde), z nemajhnim vplivom na razburkano Afriko in preko nje na Sredozemlje in Evropo. In ker je Washington doletela, po zgodovinskem in političnem razvoju, naloga, da mora danes tudi zaradi svoje varnosti igrati vlogo čuvarja svobodnega sveta, bo moral prej ali slej, vsekakor ne več dolgo odlašajoč, temeljito spremeniti svoj pogled na svet, če bo hotel to svojo vlogo odigrati tako, da se mu 'železna zavesa ne bo spustila tik pred nosom čez ogromno svetovno pozornico in ga neusmiljeno z ostalimi soigralci brisala z gledališkega programa zgodovine.
Prav tako je točna njegova navedba, da Korošec „navzlic svoji osebni veličini in političnemu namenu ostaja ena najmanj poznanih postav v naši polpreteklosti in to v škodo njegovega pravilnega zgodovinskega vrednotenja in v škodo slovenske bodočnosti“.
Vse to je res. In je resnično škoda, da se o tem prezaslužnem slovenskem politiku in državniku tako malo piše in govori. Premalo o njegovi borbi za osvoboditev slovenskega naroda izpod avstrijskega jarma in zatem za pravice ter enakopravnost slovenskega naroda v Jugoslaviji! Kadar pa kdo piše o dr. Korošcu in njegovem delu za slovenski narod, potem pa je treba pisati zgodovinsko resnico. Dr. Korošec je sedaj pri Slovencih že zgodovinska osebnost, saj letos mineva že 25 let od njegove smrti, :n je zato mogoče povsem odkrito in objektivno presojati njegovo politično in državniško dejavnost.
In to je, kar zamerjam anonimnemu piscu v „Slovenski državi“. Mnenja sem, da v navedenem članku ni iskal resnice. Kajti po gornjih ugotovitvah i dr. Korošcu v članku pravi naslednje:
marsikdo sumi kraje zapiskov, se je udinjal novemu beograjskemu režimu, kakor se je udinjaval vsem prejšnjim. Ostali pa takšnega prikazovanja Koroščeve osebnosti niso sposobni, ali pa nevoljni, ker jim objektiven prikaz njegove zamisli ne bi šel v borne jugoslo-vansko-politične namene, pa naj bodo Slovenci ali ne. Poleg tega drži, da so prav bližnji politični sodelavci o pravem dr. Korošcu kaj malo vedeli.“
V naslednjem odstavku pa nadaljuje takole:
„Zlasti zadnja leta pred smrtjo je dr. Korošec vzdrževal v glavnem prikrite zveze z nekaj mlajšimi slovenskimi razumniki izven kroga, ki ga je sicer trdno obdajal ter zapiral nepoklicanim pot do njega. To je delal, ker so mu ti ljudje očitno človeško bolj odgovarjali in pa, ker je samo od njih lahko dobil objektivna poročila o dejanskem stanju v Sloveniji zlasti v zvezi s pripravljajočo se komunistično ofenzivo. Med njimi so bili mladinski ideolog Ciril Žebot ter pisatelja in časnikarja Mirko Javornik ter Ruda Jurčec, zadnji glavni urednik Slovenca.“
Tako anonimni pisec v Slovenski državi.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Stran 2
SVOBODNA
SLOVENIJA
Kaji sodim o Komunizmu?
(Anketa izvedena pod tem naslovom v Zborniku Svobodne Slovenije za 1. 1965)
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Misel urednikov „Zbornika“, ki ga že sedemnajsto leto izdaja Svobodna Slovenija v Buenos Airesu, naj bi za dvajsetletnico nasilne prilastitve oblasti po komunistih v naši domovini, razpisali in izvedli obširno anketo o tem vprašanju, je bila odlična. Kdorkoli pa je kdaj imel opraviti s takimi anketami, prav dobro ve, kakšno obširno delo je to in koliko skrbno izdelanih akcij je treba od trenutka, ko je dozorela ideja začela postajati „meso“ pa do zadovoljnosti polnega dogodka, ko je urednik nesel v tiskarno zadnji prispevek. Niso mačje solze lotiti se načrta, za čigar uresničitev I moraš alarmirati celo vrsto slovenskih ljudi skoraj vseh slojev in poklicev in raztresenih domala po celem svetu, pa ne moreš razpravljati z njimi drugače kot s pismi.
Mislim, da bi moral vsak količkaj zaveden Slovenec v zdomstvu zgolj zaradi tega ogromnega napora urednikov izpričati zanimanje za izid take ankete. Zakaj sleherno trdo delo v službi celotnega slovenskega naroda zasluži vsaj — zanimanje, če ne tudi priznanja za dosežene uspehe. Kadar so pa uspehi tako izredne vrednosti, kakor so v anketi pod zgornjim naslovom, ni zadosti samo zanimanje. Razpravljajo se vprašanja, ki na ta ali oni način zadevajo vsakega Slovenca — pa bodi nekomunist ali komunist —-, in zahtevajo odgovor pred svojo lastno vestjo in pred svojim narodom. V tem primeru zanimanje ni dovolj, marveč se radovednost spremeni v dolžnost. Zakaj tako, bom na kratko povedal.
V svojem življenju sem zares veliko ? bral o komunizmu. Bral stvari, ki so bile napisane dobro in take, ki niso bile. Reči moram po pravici, da je bilo slednjih več... To pa po mojih mislih zato, ker o takih probojnih problemih kakor je komunizem, človek ■— tudi zelo učen in načitan človek — težko piše prepričljivo in pod sijem avtoritete, kadar je odvisen samo od knjižne učenosti. Saj se res more mnogo bistveno važnih stvari o komunizmu povedati iz citatov in iz razprav o začetniku te religije Karlu Marxu in njenem apostolu Leninu, a vse to ostaja v umu in v srcu bravca le teorija, siva in suha teorija, ki ne oživlja, temveč raje ubija.
Pri moji veri, odgovori na anketno vprašanje v Zborniku za 1965 niso siva in suha teorija! če greš za imeni avtorjev, najdeš med njimi ljudi, zelo učene in manj učene, moške in ženske, stare, mlade in najmlajše, takega in drugačnega svetovnega nazora, bolj ali manj progresivnega pogleda na svet in življenje, tega ali onega poklica in izo-
brazbe — zares pestra zbirka! A nekaj zelo važnega je vsem skupno: okusili in občutili so strupeni dih in trdo stvarnost tega sistema na svoji lastni koži tako ali tako, malo več ali manj — vsekakor dovolj, da so se čutili poklicane povedati drugim nekaj važnega iz lastne skušnje. In to pripovedovanje iz lastnega doživetja, popisujoč poseg sistema v njihov lastni delokrog ali celo lastno življenje samo je ona dragocena sredica ankete.
Dejal sem prej, da sem o komunizmu veliko bral. Ko mi je prišel zadnji Zbornik v roke, sem ga odprl na strani z napisom: Kaj sodim o komunizmu? Več kot razumljivo! Zakaj tudi v moje življenje in v moj delokrog je ta sistem posegel s kruto roko. Približno tako kot v življenje mnogega, ki to bere. Bral sem odgovor za odgovorom, počasi in s premislekom. Vse od začetka do konca. In sem hipoma spoznal, da take knjige o komunizmu, kot je teh 73 obsežnih strani velikega formata v Zborniku 1965, nisem še nikoli bral v svojem življenju. Nikoli še na razmeroma tako pičlem obsegu nekega opisa nisem naletel na toliko in tako raznovrstnih prijemov, različnih spoznanj in raznih ugotovitev istega predmeta.
Tu najdeš vrsto duhovnikov, ki gledajo na komunizem s svojega duhovniškega poklica in razmotrivajo s teološkim in filozofskim argumentom poseg tega sistema v verško življenje naroda, v vzgojo mladega rodu in obravnavajo posledice posega med duhovništvom samim v domovini in izven. Naletiš na nekaj člarikov, ki so jih napisali naši slovenski bratje in sestre, ki so cela leta živeli pod komunističnim režimom v domovini in zgovorno pripovedujejo — ne pravljic marveč resnico lastnega doživetja. Med njimi so celo pisci iz naj-mlajšega rodu pripovedujoč, kako je nanje vplivala materialistična in brezbožna vzgoja pod sedanjim režimom v domovini, ki so jo sami zapustili kasneje od karavan čez Ljubelj leta 1945.
(Med anketarji gledajo in ocenjajo nekateri sistem v domovini z ekonomskega vidika, drugi ga analizirajo s stališča industrijskega delavca, tretji ga obsojajo zaradi doslednega uničevanja duhovnih in umetnostnih vrednot ter kulturne degradacije visoko kulturnega naroda, spet drugi zgovorno kažejo na načrtno iztrebljanje kmečkega človeka in njegove domačije, ki je vir kulturnih prvin naroda. In tako naprej.
Da bi kdo ne rekel, da je celotna anketa le udrihanje po komunizmu, od strani ljudi, ki zlivajo svoj žolč nanj
njenosti v preteklosti, bodi povedano, da so med člankarji taki, ki ostro — nekateri celò zelo ostro — kritizirajo in obsojajo socialne, gospodarske, verske in druge razmere v domovini pred vojno in komunistično revolucijo, češ, da so take razmere glasno klicale po spremembah, po preobratu in celo po revoluciji. Ne pisci ne uredniki se pri tej anketi niso ustrašili pokazati na rane po narodovem telesu, ki so se ognojile...
Ko sem bral, sem moral zaključiti, da imajo prav. Ne vsi in v vsem, pa vendar. Samo to bi bilo takim kritikam, po mojem mnenju, treba dodati, da smo Slovenci kot državno-tvorni narod bili zelo mladi. Saj je takrat komaj dobrih dvajset let preteklo, odkar smo se vključili v narodno državo po sto in stoletnem nacionalnem suženjstvu. Komaj smo začeli graditi — v zelo težkih razmerah beograjskega centralizma — svoje srednje šolstvo, komaj smo dobili svojo univerzo, akademijo, komaj smo pričeli ustvarjati osnovne pogoje za gospodarsko, socialno in kulturno reformo, smo padli v ponovno suženjstvo. V revoluciji se v dvajsetih letih narodovega življenja more marsikaj spremeniti in reformirati z nasiljem, za evolucijo v svobodi je dvajset let zelo kratka doba.
Pri nekaterih odgovorih sem se dalj časa ustavil in mislil, mislil. Tako, menim, bodo napravili, ali so že storili mnogi, in je prav. članki niso prazno mahanje po zraku, ampak resne in stvarne razprave o zadevi, ki je nam vsem silno pereča. Le en odgovor me ni ^prepričal in tudi ne zadovoljil. Prebral sem ga, pa sem mislil, da pisatelja morda nisem prav razumel. Pustil sem stvar in prespal, kakor veleva stara modrost. Ko sem počasi študiral pisanje naslednji dan, sem moral priznati, da je bil urednik Zbornika širokogruden mož. Sklenil sem pa, da se bom k tistemu odgovoru kasneje povrnil, in napisal svoj odgovor na piščevo razglabljanje.
Zanima me, kakšna bo reakcija na tisti članek od stotin in stotin slovenskih ljudi, ki bodo naročili in brali Zbornik. Da ga je brati, temeljito brati, vredno in potrebno dokazuje že vsebina ankete same. Kje je pa še vse drugo iz knjige s skoro 400 stranmi!
Dr. Ludovik Puš /tfWWWWtfVWVftreVWVWWWWl
Ob zaključku lista smo prejeli obvestilo, da je v Londonu težko zbolel ing. Albin Mozetič. Zaradi novotvorbe v možganih je moral na operacijo. Njegovo stanje je zelo nevarno.
V zadnji številki Sv. Slovenije je \ glavi lista po pomoti izpadla štev. 4 ter datum 28. januarja 1965. Naročnike prosimo, da nam to oproste.
Iskanje zaslombe med narodom
Po zidovih po Buenos Airesu so se že začeli pojavljati veliki napisi z nosilci list posameznih političnih strank. Z udarnimi gesli skušajo vzbuditi pozornost med občinstvom, da bi jim volilci dne 14. marca oddali svoje glastove. Stranke imajo že tudi javne shode po ulicah, predsedniki posameznih političnih skupin pa svoje politične programe razlagajo že tudi po radijskih in televizijskih postajah.
Propaganda za volitve požira težke milijone. Zato ni nič čudnega, če so predstavniki političnih skupin, ki se bodo udeležile marčnih volitev, pri notranjem ministru urgirali čimprejšnje izplačilo državne podpore strankam. Ta, kot znano, dosiega, kar 200 milijonov.
Za marčne volitve je državna volilna zbornica že tudi izžrebala številke, ki jih bodo imele kandidatne liste posameznih strank v Buenos Airesu, številko 1 je dobila neoperonistična Union popular, krščanski demokrati imajo številko 3>
K O ROŠKA
Marca 1965 bodo na Koroškem deželne in občinske volitve. Vsa stranke so se takoj po novem letu vrgle v volilno borbo. Narodni svet koroških Slovencev seveda tudi ne more stati ob strani, Zato je sklical za 6. februarja zborovanje zaupnikov iz vse Koroške v dvorano Mohorjevega doma v Celovcu. Glavna govornika na zborovanju bosta predsednik NakS dr. Valentin Inzko in tajnik dr. Reginald Vospernik. Zaupniki pa bodo v posvetovanju določili stališče Koroških Slovencev ipri deželnih in občinskih volitvah.
©a je ^prosvetno življenje na Koroškem zelo razgibano, je bilo razvidno iz poročila o občnem zboru Krščanske kulturne zveze. Tudi v novem letu je delo v prosvetnih društvih zelo živahno. Oder Mladje uprizarja po vsem Koroškem Molierovo igro „Scapinove zvijače“. Tako je 24. januarja nastopil kar v dveh-krajih: v Globasnici in v Šmihelu v Podjuni; prosvetno društvo „Rož“ iz št. Jakoba v Rožu je uprizorilo veseloigro „Pričarani ženin“,Farna mladina v Žitari vesi Finžgarjevo igro „Razvalina življenja“, v Bilčovsu pa tamkajšnje prosvetno društvo komedijo Branislava Nušiča „Navaden človek“.
V št. Rupertu pri Velikovcu so 20.
decembra blagoslovili popolnoma prenovljene orgle, ki so prej dolgo molčale. Domači orglarski mojster Stanko Novak je prevzel delo za obnovitev orgel in jih kar hitro popravil. Blagoslovitev je opravil celovški stolni kanonik Aleš Zechner.
dr. Frondizijeva MID-Movimiento de In-I tegración y Desarrollo 6, Aramburujeva i UDELPA 17, vladni ljudski radikali 18 itd.
Aramburujeva stranka v Mendozi je sklenila, da bo pri volitvah podprla demokratsko stranko. Zato je umaknila svoje kandidate. V Rosariu so imeli zborovanje delegati dr. Frondizijeve sltran-ke MID. Za predsednika stranke so izvolili Guillerma Acuno Anzorena. V pe-ronistični stranki je pa nesoglasje med funkcionarji vsak dan večje zaradi postavljenih kandidatov. So nekateri, ki gredo tako daleč, da zagovarjajo abstinenco pri marčnih volitvah, kot protest proti vodstvu te politične skupine. Nesoglasja zavzemajo že tak obseg, da listi pišejo celo o ostavki političnega tajnika peronistične stranke dr. Ca-fierra.
Dan žalosti za Churchillom
V soboto, 30. januarja, na dan po greha britanskega državnika Winstona Churchilla je bil v Argentini dan narodne žalosti. Zastave na vseh državnih uradih, vojašnicah in ladjah so bile izobešene na pol droga. Po naročilu vlade so bile za Winstona Churchilla molitve tudi v buenosaireški kat. katedrali. Pri cerkvenem opravilu je bil navzoč predsednik republike z vsemi svojimi ministri ter visokimi vojaškimi poveljniki in člani diplomatskega zbora. Žalna opravila za Churchillom so bila tudi po vseh anglikanskih in prezbit. cerkvah.
Nove železničarske stavke
Poročali smo, da sta železničarska sindikata napovedala nove stavke na železnicah. Svojo napoved so izvedli v torek, dne 2. februarja, ter s stavko vnovič povzročili državi samo škodo. Železničarji zahtevajo od vlade povišapje 45% dosedanjih prejemkov, vlada jim je pa ponudila 22% povišanje od 1. novembra 1964 do M. julija t. L, od 1. avgusta 1965 pa 20% povišanje, ki naj bi bilo v veljavi do aprila meseca 1966. Železničarji na vladni predlog niso pristali ter so izvedli napovedano stavko.
Kako bodo rešili to zahtevo, nihče ne ve. Železničarji zahtevajo visoko povišanje, železnice same so iz daeva v dan vedno bolj deficitne. Kje naj le vzame država sredstva za kritje vedno večjih izdatkov, ko so pa dohodki železnic vedno manjši.
Ostale novice
Na sestanku državnega odbora za meslo so poročali, da so v letu 1964 v Argentini poklali 3 milijone manj glav živine kot pa v letu 1963. Zato se je tudi količina mesa, ki v Argentini prihaja na osebo na leto od 77 kg znižala na 60 kg, kar je še vedno precejšnja količina.
bolj iz razlogov svoje osebne zakoreni-^
Potvarjanje resnice
(Nadaljevanje s 1. strani)
Poglejmo, kaj je s to stvarjo.
V svojem življenju sem bil v svojih beograjskih letih od leta 1928 do 1941 r večkratnem vsakodnevnem stiku z dr. Korošcem. In to z njim ne samo kot ministrom za notranje zadeve, predsednikom senata ali nazadnje ministrom za prosveto, ampak tudi kot s človekom. In to kot njegov osebni tajnik in beograjski urednik Slovenca. Zato sem dobro poznal tudi njegovo stanovanje v ulici Kralja Milutina 21, in sem v glavnem vedel za vse, kar je dr. Korošec tedaj imel.
Glede spominov sva si s piscem Članka edina. Ni jih pisal in jih zato tudi ni zapustil. Ni danes tu mesto in tudi prostor ne dovoljuje, da bi razpravljali o tem, zakaj jih ni pisal. Gre pa za nekake zapiske, ki jih anonimni pisec članka v Slov. državi omenja. Jaz vem, da si Korošec o sestankih, ki jih je imel, ni delal zapiskov, da bi jih hranil. Najmanj pa naj bi bili taki zapiski „z dragocenimi pogledi na slovensko prihodnost“. Ti zapiski naj bi bili izginili ob Koroščevi smrti. Ob Koroščevi smrti sem bil zopet med prvimi na njegovem stanovanju, ker me je o njegovi smrti obvestil Koroščev osebni orožniški stražnik Dragi, Zato sem takoj pohitel na Koroščevo stanovanje. Pred mano je bil tam samo pok. senator Franc Smodej. Potem sem bil tam vse dopoldne, Smodej tudi. Na vse strani smo telefonirali in obveščevaii dopisnike tujih agencij o Koroščevi smrti. Še pred tem pa dvor, odkoder je dežurni pobočnik kneza Pavla sporočil regentovo željo, da bi rad videl umrlega dr. Korošca tako, kakor je umrl v postelji. Ne Smodej, ne jaz nisva „ukradla“ zapiskov, ki naj bi obstojali. Tega nama anonimni pisec članka sicer ne očita pač pa sumi nekega tretjega, „ki ga marsikdo sumi kraje zapiskov“. Za tega pravi, da „se je udinjal novemu beo-
grajskemu režimu, kakor se je udinja-val vsem prijšnjim“. Mora biti sposoben, ker ga Slov. država uvršča med tiste, ki bi lahko kaj napisali o „Koroščevi politični filozofiji“, medtem ko nas druge odpravi s trditvijo, da so „prav bližnji politični sodelavci o pravem dr. Korošcu kaj malo vedeli“.
Z ozirom na take očitke bi bilo prav, da bi se najprej pisec članka podpisal in da bi nato navedel tudi ime tistega, katerega „marsikdo sumi kraje zapiskov“, da bi vedeli s kom imamo opravka na obeh straneh.
Jaz ostajam še naprej pri svoji trditvi, da Korošec zapiskov „z dragocenimi pogledi na slovensko prihodnost“ ni imel. „Slovenska država“ pa naj pride s konkretnejšimi podatki na dan, če jih ima, in naj mi dokaže, da sem v zmoti.
Sedaj ipa nekaj besed o Koroščevih „prikritih zvezah“, ki da jih je „v glavnem vzdrževal z nekaj mlajšimi slovenskimi razumniki izven kroga, ki ga je sicer trdno obdajal ter zapiral nepoklicanim pot do njega“.
Pisec članka v Slov. državi navaja tri osebe: „mladinskega ideologa“ Cirila Žebota, Mirka Javornika in Rudo Jurčeca.
V času, v katerem naj bi dr. Korošec vzdrževal z omenjenimi „prikrite“ zveze, je bil voditelj Slovencev na vrhuncu politične moči. Bil je v resnici „nekronani slovenski kralj“. Njegov ugled, osebni in politični, njegov vpliv v vladi, njegova 'politična moč v državi so bili tolikšni, da gotovo ni bilo večje stvari, ki bi se bila tedaj, dokler je bil v vladi, izvršila brez njegove vednosti. Pa tudi ni bilo državne tajne, katero bi bili dr. Korošcu prikrivali. Saj je tudi sam razpolagal z vsem informacijskim aparatom v državi sami in izven nje. Za sabo je imel dalj e vso informativno službo stranke, in ob svoji strani tako odličnega policijskega šefa v prestolnici kot je bil tedanji uprav-
nik mesta Beograda Milan Ačimovič. Ob strani mu je stal požrtvovalni pomočnik in zvesti sodelavec dr. Miha Krek, v katerega je imel popolno za-* upanje. Saj je na njegov predlog in zahtevo postal minister že 1. septembra 1935 in je ohranjal ministrski položaj v vseh jugoslovanskih vladah v domovini in poizneje tudi v emigraciji. In potem pleada odličnih slovenskih mož, izvrševalcev Koroščevih političnih zamisli in konceptov, z vseh področij slovenskega življenja: s političnega, gospodarskega, kulturnega, verskega in socialnega udejstvovanja. Vsi ti so mu zvesto stali ob strani, pa naj se je zgodilo karkoli. Ni mogoče vseh navesti. Vsaj nekaj jih pa moram: dr. Marko Natlačen, podban dr. Stanko Majcen, pokojni dr. Kulovec, msgr. Gabrovšek in ravn. Remec, v New Yorku živeči dr. Joža Basaj, slov. gospodarski strokovnjak industrialec g. Ivan Avsenek, bivši ljubljanski župan dr. Jure Adlešič, glavni urednik Slovenca dr. Ivan Ahčin, pok. urednik Slovenca in biv. poslanec France Kremžar, biv. celjski župan dr. Alojzij Voršič, biv. mariborski župan dr. Alojzij Juvan in biv. predsednik mariborske oblastne skupščine, dr. Josip Leskovar. Ne smem pozabiti poslancev in senatorjev, med katere je prihajal pogosto na razgovore v njihov klub. Skratka. Ni ga bilo slovenskega kraja, v katerem dr. Korošec ne bi imel svojih zanesljivih ljudi, ki so mu poročali vse, kar so smatrali, da bi mu moglo biti v korist pri delu za slovenski narod. In to objektivno.
Ali si je sploh mogoče misliti, da bi dr. Korošec vsem tem svojim ljudem ne zaupal in da bi moral iskati še s kom j,prikritih zvez“ ? Korošcu se ni bilo treba bati prav nikogar, da ne bi javno sprejemal tistega, ki ga je hotel sprejeti.. Trditev, kakor da bi ljudje, ki so dr. Korošca obdajali, ovirali kogarkoli, da ga dr. Korošec ne bi sprejel, je naravnost absurdna in z njo pisec članka
dokazuje, da Korošca sploh ne pozna, kajti ni bilo sile, ki bi mogla preprečiti, da Korošec ne bi sprejel tistega, ki ga je hotel.
Zato je tudi žalitev Koroščevega spomina, če anonimni pisec članka v „Slov. državi“ dr. Korošca prikazuje s takim značajem, kot da je kontroliral informacije od svojih zvestih sodelavcev in osebnih ter političnih prijateljev „s prikritimi zvezami z nekaj mlajšimi slovenskimi razumniki“, ki naj bi ga šele „objektivno informirali o dejanskem stanju v Sloveniji“. Izključeno. Nikdar!
Tako neresnična in za dr. Korošca naravnost žaljiva trditev me sili, da povem čisto osebno stvar, ki je drugače nikdar ne bi. Dr. Ciril Žebot se je tedaj vrnil s spopolnitve študija v Italiji. Dr. Korošec mu je preskrbel mesto v centrali Narodne banke v Beogradu. S tem položajem pa Žebot ni bil zadovoljen. Zaradi tega je bil dr. Korošec nanj zelo hud. Izjavil je: „Ali misli Žebot, da mu bo vsa stranka in vlada iskala službe, mu jih prinašala na krožniku, da si jih bo potem milostno izbiral.“ V tej zvezi je Žebotu očital celo domišljavost.
'Po vsem gornjem znova poudarjam: dr. Korošcu prav z nikomer ni bilo treba vzdrževati „prikrite zveze“. Kogar je hotel, je sprejel javno. Pred kom in zakaj naj bi bil le skrival sprejeme ljudi?
Ponavljam: Prav je, da se o Korošcu piše, da se veliko piše, ker nikdar se mu ne bomo zadosti zahvalili za vse, kar je Slovencem priboril. Toda o njem naj pišejo tisti, ki o njem kaj vedo in pišejo naj pošteno ter resnico.
Po gornjih netočnostih pride anonimni pisec članka na jedro vprašanja: „na zamisli dr. Korošca o bodočnosti Slovencev“. Ti naj bi pa bili podani z Jurčecovim opisom dr. Koroščevega dela v prvem delu njegovih spominov „Skozi luči in sence“ ter s svoječasnim člankom Dr. fM. T. v celovškem Našem tèdniku-Kroniki.
Ruda Jurčec v I. knjigi svojih spominov postavlja trditev: „Dr. Korošec je bil državnik, ni bil politik-šef stranke.“ V nadaljevanju ga prikazuje med prvimi poborniki za vseevropsko gibanje. Omenja dr. Koroščevo udeležbo na prvem kongresu tega gibanja. Ob navedbi teh dejstev je Ruda Jurčec zapisal: „Zaslutil sem, da Korošec ni smatral, da je slovensko narodnostno vprašanje v Jugoslaviji že rešeno; pravilna ureditev naših problemov je terjala pravično in zdravo ureditev najprej srednje in nato cele Evrope. Na shodih ali na predavanjih katoliškim intelektualcem je le malo ali nič govoril o jugoslovanski notranji politiki... Vidno je puščal vse notranje razmere v državi in stranki ob strani...“
Tako o dr. Korošcu Ruda Jurčec. „Slovenska država“ je tisti njegov odstavek, kjer Jurčec pravi, da je zaslutil, da dr. Korošec ni smatral, da je slovensko narodno vprašanje v Jugoslaviji že rešeno itd., podčrtala. S tem je ho-tela poudariti verjetnost, da je dr. Korošec dopuščal možnost reševanja slovenskih problemov tudi izven Jugoslavije. To je pa neresnica. Zgodovinska neresnica. Dr. Korošec se je za Jugoslavijo boril in je Jugoslavijo smatral za narodno državo. Ponovno in ponovno je zatrjeval, tudi sam sem čul to iz njegovih ust, ne enkrat, ampak večkrat, da leta 1918 za slovenski narod ni bilo druge izbire, kakor Jugoslavija, ali pa novo in še strašnejše suženjstvo. Dr. Koroščev politični in narodni koncept je bil ta, da so koristi slovenskega naroda najbolje zavarovane v Jugoslaviji. Seveda mora biti Jugoslavija taka, da bodo koristi slovenskega naroda v njej res zavarovane. Zato njegova borba za njeno demokratsko ureditev v avtonomne edinice, ki naj bi zagotavljale vsem narodom res nemoten in neoviran razvoj.
Da je bil dr. Korošec res za Jugoslavijo, je najbolj jasno izpričal s Slovensko narodno izjavo z dne 1. januarja
/
Za novega inšpektorja slovenske salezijanske inšpektorije sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je bil imenovan g.-Martin Jurča-k, SDB, dosedanji župnik-vikar na Rakovniku.
V	Novi Štifti pri Sodražici je 22. decembra 1964 umrl biv. vzgojni vodja v zavodu sv. Stanislava v št. Vidu g. Martin štular. Doma je bil iz Metlike ter je dočakal starost 87 let.
Pododbor Društva slovenskih književnikov v Mariboru je prevzel revijo Nova obzorja. Doslej je revijo urejal prof. Jože Košar, v bodoče jo bo pa uredniški odbor 20 članov. Za glavnega in odgovornega urednika je bil določen književnik France Filipič, resorni uredniki pa so: za poezijo Slavko Jug, za prozo Marijan Kolar, za literarno kritiko in eseistiko Ignac Kamenik in za občo publicistiko France Forstnerič. Založnica revije Založba Obzorja vztraja, naj bi revija sedaj spremenila ime, toda večina sotrudnikov revije je mnenja, naj bi ga ohranila še naprej, ker da je pod tem imenom že postala znana med Slovenci.
V	Kranju so med urejanjem Glavnega trga delavci naleteli na Staroslovanske •ekelete. Kustos za arheologijo Gorenjskega muzeja Andrej Valič je po spremnih podatkih — bronasti obsenčni obročki — ugotovil, da gre za staroslovansko grobišče iz 9. do 10. stoletja.
V	Ljubljani je bil 28. in 29. januarja liturgični tečaj za pripravo duhovnikov -na izvajanje liturgične konstitucije in za širšo uvedbo slovenskega jezika pri -mašah, ki se jih udeležuje ljudstvo.
List ljubljanske nadškofije v jan. številki navaja, da trenutno deluje v
ljubljanski nadškofiji 302 svetna in 114 redovnih duhovnikov. Lani je umrlo v tej nadškofiji 19 duhovnikov, posvečenih je pa bilo 6 novih. Povprečna starost duhovnikov je 60 let. Nezasedenih župnij je 32. Po številu vernikov je ljubljanska nadškofija tretja po velikosti v Jugoslaviji. Ima 640.000 vernikov, kar pomeni, da pride na vsakega duhovnika 1600 vernikov. Pred vojno jih je prišlo 1000.
Umrli so. V Ljubljani: dr. Vladimir \V‘olf, zobozdravnik, Živko Lovše, prof. višje šole, Vinko Šetina, mizarski pom., Neža Kovač roj. Slapšak, Ivana Oražem» Anica Kranjc roj. Marinček, Zdravka Habjan roj. Koltnik, Alojz Zarnik, v. veterinarski svetnik v p., Jože Jesih, v. referent žel. ravnateljstva v p., Adalbert .Finžgar, Franc Drolc, Marija Sulič roj. Menard, Olga Zobec roj. Merhar, žena vladnega svetnika v p., Franc Leiler, računovodja v p., Ivan Remškar, avtomehanih, Marija Ratajc, Stanko žužek, krojaški mojster, Pavla Hrovat, Albin Remškar, upok. in iNiko Putrih, upok. v Trbovljah, Janez Povše na Polš-niku, Neža Marolt, upok. v Medvodah, Neža češnovar v Novem mestu, Stane Zakotnik v Kranju, Mirkb Rus v Dobravi, Ljudmila Trček v Brezovici, Anton Potočnik, upok. v Podbrezju, Da- j niča Fajon v Kranju, Ciril Prošnik, ko- J vinostrugar na Verdu, Jože Mrak, av-stektomehanični mojster v Žejah, Franjo hrustek v Lepatincu, Ignac Snoj v Trbovljah, Viktor Krmelj v Brinju pri t. Rupertu, Juro Kislinger, šolski upravitelj v p. v Laškem, Matija Ravnikar, biv. izdelovalec slamnikov v Domžalah in Amalija Staroveški roj. Kotnik v Sevnici.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
'Osebne novice
Družinska sreča. V družini Jožeta 'Krajnika in njegove žene ge. Mimi roj. iKrušič Se je rodil sin Marijan Janez. Pri -krstu sta bila botra Jože Krajnik st. in --gdč. Ivanka Krušič, otroka je pa krstil /g. Janez Kalan. V družini Ivana Uštar-ja in njegove žene ge. -Pavle roj. Burja -so dobili sina. Sina imajo tudi v družini .Jerneja in ge. Nelly Krošelj. Prav tako ■v družini Metoda Mavriča in njegove ižene ge. Marjete roj. Šabič. Sinček je ipove.čal tudi družinsko srečo Valentinu -Selanu in njegovi ženi ge. Marjetki roj. 'Železnikar. Pri krstu je dobil ime po svojem očetu. Otroka je krstil v Slov. ikapeli g. dir. Orehar, botra sta pa bila Ciril Selan in ga. Marinka Krajnik. Srečnim družinam naše čestitke.
t Angel Hrovatin. V petek, 29. januarja t. 1. je umrl v Mar del Plati od kapi zadet Angel Hrovatin, znana osebnost med starimi naseljenci v Buenos j
ARGENTINI
I Airesu. Pa tudi .mnogi novi naseljenci so ga -dobro poznali, velikim je tudi pomagal prebroditi začetne težave ob prihodu v deželo. Po poklicu je bil kamnosek. Bil je pa tudi odličen pevec. Nastopal je s koncertnimi točkami na raznih prireditvah starih slov. naseljencev, eno leto je pa bil tudi nastavljen kot operni pevec v buenosaireškem gledališču Colon.
Njegovo truplo so iz Mar del Plate pripeljali v Buenos Aires, kjer je bil pogreb v nedeljo, 31. januarja 1965 dopoldne. Pogrebne molitve za umrlim je opravil g. dir. Anton Orehar, ki je vodil tudi pogrebni sprevod do groba na Chacariti. N. p. v m.
SAN MARTIN
Počitniško delo naše mladine. Vodstvo naših mladinskih organizacij in tudi starši so bili mnenja, da so redni sestanki naše mladine ob -počitnicah še bolj potrebni kot med šolskim letom, j
Naša j ti bil tinta
MARTIN MIZERIT 60-LETNIK
Dočakal jih je v polnem zdravju, življenjski moči in vedrosti ter razgibanosti že -14. novembra 1964. Kak|0 iS-kromen in tih -ter odmaknjen od vsega, kar bi opozarjalo na njegovo
osebo ali ga sililo v ospredje, dokazuje najbolje dejstvo, da smo celo mi prezrli ta njegov življenjski jubilej, čeprav nam za vsako drugo številko pripravi gradivo za mladinski del Svobodne Slovenije. Pa to popravimo danes. In moramo popraviti, kajti Martin Mizerit zasluži, da se ga ob 60-letnici spomnimo vsaj z nekaj vrstami in se mu oddolžimo, iskreno oddolžimo za vse njegovo delo, ki ga je za slovensko mladino opravljal že v domovini, zatem v begunstvu in sedaj v izseljenstvu.
Iz sončne Gorice je doma, kjer je zagledal lu,č sveta dne 14. nov. .1904. V šole je hodil v Ljubljani, kjer je leta 1925 maturiral. Za svoj življenjski poklic si je izbral učiteljski stan. Po maturi je odšel vzgajat mladino v vinorodne Zdole pri -Brežicah. Starejši ljudje se gotovo še danes spominjajo ted. mladega za vse dobro navdušenega učitelja. Iz Zdol ga je vodila služba v Št. Rupert na Dolenjskem. Tudi tu je razvijal v vsej polnosti svojo delavnost. V šoli, v Čebelarskem in Sadjarskem društvu. Tu si je tudi ustvaril srečno družinsko življenje z Vero Ko-stelčevo, nečakinjo pok. stiškega opata. Njun zakon je 'Bog blagoslovil s štirimi otroki, od katerih n-pr. sin Tone študira že kemijo na buenosaireški univerzi, istočasno je pa zaposlen tudi kot stavec v tiskarni Vilko in tako stavi tudi Sv. Slovenijo.
Leta 1945 je kot odločen protikomunist odšel v begunstvo na Koroško, kjer je vso pozornost posvečal slov. begunski
da tako mladina ne zapade popolnoma vplivu ulice. Zato so se pretekli teden že pričeli sestanki naraščajnikov in mladcev ter naraščajnic in mladenk. Sestanki imajo dva dela: vzgojni in športni del. Starše vabimo, da pošljejo svoje ' otr-oke na te sestanke. — Mladenke so bile preteklo soboto povabljene na prijazni dom g. Stanka Marinčka, kjer so se ves popoldan kopale v d-omačem ko- j pališču. Bile so ob tej priložnosti tudi pogoščene, za kar gre topla zahvala ge. 1 Marinčkovi.
mladini v Mladinskem domu v spittal-skem taborišču skupno z g. Jankom Mernikom.
Leta 1948 je prišel v Argentino, kjer je že d-olgo vrsto let zaposlen na buenosaireški nadškofiji. Po prihodu v to deželo je takoj začel misliti na organiziranje slovenskega šolstva za slov. izseljensko mladino na področju Velikega Buenos Airesa. Ustanavljanje slovenskih šolskih tečajev nosi jpoleg drugih pečat tudi njegovih močnih prizadevanj. Saj je kot referent Mladinskega odseka ted. -Društva Slovencev z vso ljubeznijo bdel nad njihovim delom. Sam je dolgo časa hodil redno vsak teden poučevat slovensko mladino v Slovensko vas v Lands, pa tudi na Paternal v Bs. Airesu. Ker slov. mladina ni imela primernega berila, ja zanjo poskrbel v tem pogledu. Z g. Aleksandrom Majhnom je zanjo pripravil knjigo Naša beseda, ki jo je izdala založba Svobodna Slovenija. Za slovensko mladino je dalje urejal mladinsko prilogo Duhovnega življenja Božje stezice, v Oznanilu mladinsko rubriko Mlada -gredica, v letnikih Koledarja in Zbornika Sv. Slovenije pa objavljal sestavke o organizaciji slovenskega šolstva v Argentini, zlasti pa pravljice za otroke. Te je pisal — opozarjamo zlasti na -pravljico o Zlatorogu — pod psevdonimom INE. V letu 1964 je pa na prošnjo uredništva Svobodne Slovenije prevzel urejevanje mladinskega dela v tem listu. To-dela z veliko ljubeznijo do slovenske mladine in s svojo veliko pedagoško sposobnostjo v veliko zadovoljstvo vseh.
K,življenjskemu jubileju mu izrekamo v resnici najiskrenej-ša voščila. Iz srca mu ■želimo, da bi se mu izpolnilo vse to, kar si sam želi. Bog ga ohrani še dolgo vrsto let, v zdravju in moči njegovi družini, slovenski mladini in nam vsem.
Bog ga živi!
Vsak teden ena
PA NE POJDEM'PREK POLJAN Josip Murn-Aleksandrov
Pa ne pojdem prek poljan, je v poljani črni vran, je v poljani noč in dan.
Jaz bojim se ga močno, črno vranje je oko, črna slutnja gre z menò.
Ah, v tujini bodem pai, vran oči mi izkljuval, krakal bo, ne žaloval.
v Ljubljani. Od ljudske šole preko gimnazije do univerze, na kateri je Končal pravo leta 1939. Sodno prakso je opravljal na ljubljanskem sodišču. Leta 1940 pa je bil imenovan za pravnega referenta pri Centralnem sekretariatu delavskih zbornic v Beogradu, naslednje leto je pa postal v. d. sekretarja pri islti ustanovi. Na tem položaju je bil do mo-! bilizacije istega leta.
Med okupacijo je v Ljubljani nada-' Ijeval sodno prakso, nato pa dobil mesto
DR. JOŽE DOBOVŠEK 50-LETNIK
Ljubljančan je po rodu. Rodil se je 4. januarja 1915. Njegov	o,če
Franc je bil uradnik deželnega muzeja. Ob izbruhu I. svetovne vojne je bil mobiliziran ter je leta 1915 padel na bojišču:
Vzdrževanje petih otrok je tako -padlo na ramena jubilantove matere gospe Jožice.
G. dr. Dobovšek .je obiskoval vse šole
1 blagajnika pri Kmetijski zadrugi v Ljubljani. V začetku leta 1944 je odšel v Švico, kamor je po končani vojni pribežala tudi njegova življenjska družica ga. Pavlina Ulrich s sinom Jernejem-. V Švici je ostal do leta 1948 ter je bil v Zuerichu zaposlen v fotografski stroki. Tega leta je odšel v Argentino. Naselil se je v Buenos Airesu ter je v mestnem delu Villa Lugano odprl foto-studio, ki ga vodi še danes.
Jubilant izhaja iz katoliških organizacij v domovini. Pri št. Petru v Ljubljani se je živahno udejstvoval pri tamošnjem Orlu, -kot akademik pa zlasti v Akademskem športnem klubu, t. j. organizaciji katoliških akademikov, v kateri je bil tudi tri leta predsednik.
Pri prihodu v Argentino je ostal tvoren člen slovenske organizirane demokratske izseljenske skupnosti ter vsa leta podpira njeno kulturno in gospodarsko delavnost. Sedaj je tudi odbornik osrednjega društva Zedinjena Slovenija.
Družinsko srečo z go. Pavlino jima povečujejo štirje otroci: 20-letni Jernej, ki študira na buenosaireški univerzi in-Žinerijo, 14-letni Jože, gimnazijec, petletni Martin ter štiriletna Pavlina.
Življenjski jubilej je praznoval V družinskem okolju; spominjali so se ga pa tudi številni njegovi prijatelji in znanci. Doma slo pa mislili nanj njegova sestra Mira, direktorica Zavoda slepih v p., brat Marijan, profesor na gimnaziji v Novem mestu, brat Franc, župni upravitelj v Devici Mariji v Polju ter sestra Milena, profesorica na gimnaziji v Ljubljani.
Pa tudi Svobodna Slovenija, ki mu k 50-letnici iskreno čestita ter mu želi še dolgo in srečno življenje.
1933. V 1. členu ta izjava ugotavlja: „Slovenski narod je danes razdeljen in razkosan na štiri države. Na Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo, Madžarsko. Njegova osnovna zahteva je, da se zedini v eno samo politično enoto, ker si more le na ta način ohraniti eksistenco in zagotoviti splošen napredek.“
Čl. 2 pravi: „Glavnemu delu slovenskega naroda, ki živi v Jugoslaviji, je1 postavljena naloga, da na tem idealu | dela do končne ustvaritve.“
Kakšna naj bo pa „končna ustvari- j tev“, pa čisto točno, jasno in nedvoumno pove čl. 3. Slovenske izjave, ko pravi: ; „Iz teh razlogov sì mora slovenski narod v jugoslovanski držbvi priboriti tak samostojen položaj, ki bo neprestano služil kot privlačna sila za ostale dele naroda, živečega v drugih državah.“ j
V 4. členu poudarja: „Za dosego tega cilja je potrebno, da si vsi Slovenci,1 Hrvati in Srbi zgradimo po svobodnem j sporazumu in to na demokratski podlagi : državo ravnopravnih edinic; eno teh naj tvori Slovenija.“
Zaradi te slovenske narodne izjave ! je šel dr. Korošec v konfinacijo, pa je I zaradi tega ni preklical ne tedaj in ne ; nikdar pozneje. Tega ni storil, ker je bil iskreno in prepričano za to državo. Zato je celo v konfinaciji smatral za najhujšo osebno žalitev varnostne ukrepe kakega bedastega okrajnega glavarja, ki se je bal, da mu dr. Korošec ne bi s Hvara pobegnil v Italijo.
Res je, da je bil dr. Korošec pobornik za skupnost evropskih držav. Ostal je to vse do svoje smrti in je gledal v uresničenju te ideje lepšo bodočnost za vse evropske naroda in ne samo slovenskega. Da bi pa dr. Korošec rušil Jugoslavijo zato, ker bodo enkrat Slovenci v zgodovini prišli v sestavo skupnosti evropskih narodov, je pa iz trte izvita trditev. Ne samo to: žalitev dr. Korošca in zanikanja vsega njegovega življenjskega dela. Dr. Korošec se je
boril za Jugoslavijo, je med njenimi I najbolj zaslužnimi graditelji in tistimi, j ki jo je branil z vso svojo avtoriteto vse do svoje smrti. Ni niti ene izjave dr. Koroščeve, ki bi bila naperjena proti državi Jugoslaviji. Proti krivičnemu centralističnemu sistemu da, proti državi pa ne! Ni dvojnosti v Koroščevi politiki. O tem si bodimo že enkrat na jasnem in nikar ne potvarjajmo zgodovinske resnice!
Dr. Korošec je tako ravnal, ker nam nista bila naklonjena velika soseda na severu in zahodu. Oba bi si rada prilastila slovensko zemljo. Takšna je bila nevarnost v času Koroščevega življenja in ta nevarnost se po njegovi smrti prav do sedanjih dni ni zmanjšala. Raje povečala.
Ko berem te dni poročila o hvaležnosti, ki jo Angleži izkazujejo svojemu zmagovalcu in rešitelju, od kraljice preko ministrskega predsednika do cestnega pometača, se mi vsiljuje primera, da je bil dr. Korošec za Jugoslavijo in monarhijo skoro isto, kar je bil Churchill za Anglijo in angleški vladarski dom. Pri tem sem se spomnil besed, ki mi jih je izrekel stari srbeUi prijatelj in velik spoštovalec dr. Korošca Boško Bogdanovič, bivši šef informativnega odseka Centralnega presbiroja po številnih govorih, ki jih je imel dr. Ko-( rošec na taborih po Sloveniji. Dejal je:
' „Država in vladarska hiša morata Korošcu postaviti spomenik sredi Terazij v Beogradu. In če mu bosta postavila še tako velikega, mu še ne bosta mogla zadosti poplačati vseh zaslug, ki jih je nudil obema.“
Trditvi Rude Jurčeca po tako lepi označbi Korošca kot „državnika. , moj-stra-umetnika v politiki, ki sli jo je v sebi izdelal kot mojstrovino“, da „Korošec ni bil politik-šef stranke“, se pa resnično čudim. Kako le, ,da ni bil šef : stranke! Res je, „da ni bil šef .stranke v tistem pomenu, da bi z raznimi oblju-
bami lovil pristaše zanjo. Ni govoril o vaških cestah, ampak kot šef-politik je dajal smernice in navodila. Stranka mu je bil tisti čudežni inštrument, s katerim je utrjeval slovensfko narodno, kulturno in gospodarsko rast ter razvoj. Saj je z njo dosegal za Slovence mnogo več kakor pa predsedniki drugih številčno mnogo močnejših pol. strank.
Še bolj čudna in netočna je Jurče-cova trditev, da je dr. Korošec „na shodih ali na predavanjih kat. intelektualcem le malo ali nič govoril o jugoslovanski notranji uolitiki... Vidno je puščal vse notranje razmere v državi in v stranki ob strani...“
Kako le more Jurčec trditi kaj takega? Ali ni bil na nobenem dijaškem taboru? Recimo na gori Oljki? Saj smo tedanji dijaki komaj čakali večera', ko smo se zbrali okoli Korošca, in smo kar požirali njegovo poročilo o razvoju notranjepolitičnih problemov. In Koroščevi govori na shodih! Saj je na vseh govoril o zunanje in notranjepolitičnih vprašanjih. Med nami so še ljudje, ki so Korošca osebno poslušali bodisi na shodih na deželi ali v Unionski dvorani v Ljubljani. Saj je bilo že zadosti, da je bilo napovedano, da bo govoril dr. Korošec, pa so ljudje prišli od blizu in daleč. Imel je celo tako navdušene pristaše, da so nekateri hodili od shoda, do shoda, samo, da so ga lahko poslušali in z njim spregovorili kako besedo. In Koroščeva poročila za zbore strankinih zaupnikov! Lahko rečem, da so bile to politične mojstrovine!
Kako veliko zanimanje je bilo za Koroščeve zunanje in notranje politične izjave, dokazuje tudi dejstvo, da so na vse njegove shode prihajali tudi zagrebški in beograjski ter inozemski časnikarji. Zlasti dopisniki inozemskih listov slo prisluhnili z vso pazljivostjo sleherni Koroščevi napovedi. O Korošcu je
je treba Vzeti.za res, ker se bo napoved
v resnici tudi zgodila. Zato so vsi tako tehtali sleherno Koroščevo pol. izjavo.
Pisec anonimnega članka v Slovenski državi nato v svojem sestavku omenja članek dr. M. T. v Našem tedniku-Kroniki, v katerem je popisan obisk dr. Korošca v letu 1937 pri nadškofu dr. Jegliču v Stični ob 20-letniei Majniške deklaracije. Ta izvajanja so bila objavljena tudi v dunajski reviji „Donauraum“ pod slenzacionalnim naslovom „Erzbischof Jeglič und dr. Korošec bereuten ihre Politik von 1917/18“. Ko je tedaj dr. Korošec čestital dr. Jegliču ob 20-letnici Majniške deklaracije, katero je kot znano podprl z vso svojo avtoriteto, mu želel še „deset let življenja“, naj bi bil dr. Korošec izjavil: „Jaz si pa ■želim samo to, da bi zp naš narod še drugače poskrbel.“ Omenjena dunajska revija je gornjo izjavo ponaredila sebi v prilog, dr. M. T. je pa bil mnenja, da je dr. Korošec „utegnil imeti v mislih slovensko državo“.
V to zadevo se globlje ne bom spuščal, ker jo je temeljito pojasnil in razložil v Glasiu slov. kult. akcije z dne 30. VIII. 1964 g. France Dolinar v članku „Ali je Korošec leta 1937 res obžaloval svojo politiko v letu 1917“. Iz dokumentarnega Dolinarjevega članka navajam samo tole ugotovitev:
„Izjava, kakor jo sodelavec avstrijske revije pripisuje Korošcu, je čisto navadna ponaredba. Ni pa samo metodičen .ovom, če se d?.lje kritični ocenjevalec -obeh tekstov vpraša, ali je Korošec 30. majnika 1,937 v .Zatični sploh dal kakšno politično izjavo, zlasti še takšno, ki pomeni kakšen obrat v njegovi politiki.
Znano je namreč, da Korošec ni nikdar dajal izjav svojim družabnostnim omizjem, kaj šele razodeval „arcana“ svojih političnih načrtov. Tudi je bil politični položaj leta 1937 tak, da je bilo pametno upati, da bo evolucija političnega življenja ,v Jugoslaviji prinesla ureditev .razmer tudi .za Slovence. In
pri tej priliki je Korošec bistveno sodeloval, od 23. jun^a 1935 je bil notranji minister v Stojadinovičevi Vladi, kjer je ves čas zagovarjal nujno potrebo srbsko-hrvaške poravnave. In prvi koraki v to smer so bili že storjeni: novembra 1936 se je vršil prvi sestanek med knezom Pavlom in dr. Mačkom na Brdu, na Pavlov predlog sta se Stojadinovič in Maček sešla v juniju 1937 pri Brežicah. V zunanjepolitičnem pogledu je začetek leta 1937 utrdil Jugoslavijo: 24. januarja je bil podpisan prijateljski pakt med Jugoslavijo in Bolgarijo, 25. marca med Jugoslavijo in Italijo t. i. „spravni pakt“. Prav okoli 1937 je Korošec odločno odvrnil dr. Antona Breclja, ki ga je hotel pregovoriti, naj bi poslal koga v zamejstvo z nalogo delati za neodvisno Slovenijo — izven Jugoslavije —: „Pojdi sam, jaz s tem nimam posla!“ Točno je odgovor naveden in datiran v A. Brecljevih rokopisnih Spominih.
Tako je dr. M. T., ki je pisec historičnih dram, verjetno le dramatiziral kakšen prigodniški izraz želj, ki je bil tako navaden za Korošca, da niti Mi vzbujal pažnje drugih slomiznikov, v programatično izjavo. Psihologija pričevanja je prav količinsko ugotovila, kako domišljija v pomnežu izpolnjuje vrzeli, ki jih pušča za sabo slabljenje spominov.
Poiskati je treba tedaj še druge priče dogodka, ki ga opisuje dr. M. T.“
Mislim, da so sedaj stvari, ki jih namenja anonimni pisec članka v „Slov. državi“ zadosti pojasnjene. -Za konec bi ga prosil Je tole: 'Če mu je resi do tega, da „Korošec navzlic svoji osebni veličini in političnemu namenu“ ne bi ostajal še naprej „ena najmanj poznanih postav v naši polpreteklosti in to v škodo njegovega pravega .zgodovinskega vrednotenja in v škodo slovenske bodočnosti“, naj le piše o Korošcu in njegovem delu za Slovence, tpdi on. Piše pa naj resnico in naj nikar ne potvarja zgodovinskih dejstev.	Joško Krošelj
V spomin padlim junakom!
Letos obhajamo dvajsetletnico pokolja slovenske narodne vojske. Boleč je ta spomin, pa je potrebno, da ga ohranjamo in obujamo iz leta v leto, iz roda v rod, da narri ta spomin vžge novih moči in novega zagona za rešitev domovine iz komunističnega tiranstva.
Vsi zavedni Slovenci po vsem svetu se pripravljajo, da se na pri•» mer en način spomnijo ogromnih žrtev, ki so jih naši borci položili na oltar domovine.
Tudi Slovenci v Argentini bodo izpolnili svojo narodno dolžnost. V Buenos Airesu je vzela pobudo za spominske proslave v svoje roke naša reprezentančna .organizacija Zedinjena Slovenija, ki bo, bodisi sama bodisi s sodelovanjem raznih organizacij in posameznikov, počastila spomin padlih junakov.
V sklop teh spominskih dejanj spada tudi odkritje pomnika našim padlim borcem, kar bo pripravil „Odbor za spominsko ploščo padlim borcem“, ki ga je že lansko leto priklicalo v življenje Društvo slovenskih protikomunističnih borcev. Pommik bo na častnem mestu v Slovenski hiši, kar je dovolil direktor slovenskih dušnih pastirjev č. g. Anton Orehar.
„Odbor za spominsko ploščo“ je povabil slovenske umetnike, da sodelujejo pri izdelavi načrtov za ploščo in nje besedilu. Td odbor je dne 23. januarja t. I. po pregledu vseh pismenih in ustnih predlogov in ponudb soglasno sklenil, da poveri izdelavo pomnika' akademskemu kiparju g. Francetu Ahčinu, sestavo besedila pa pesniku g. dr. Tinetu Debeljaku. K točni določitvi prostora, kje bo pomnik stal, bo pritegnjen tudi orhitekt g. Marijan Eiletz, ki je izvršil načrte za Slovensko hišo.
Gotovo je želja vseh svobodoljubnih in demokratičnih Slovencev, da bi imele vse spominske proslave letos kar najbolj svečani značaj in da bi se izvršile v bratski slogi in edinosti z vzvišenim ciljem: izraziti globoko hvaležnost padlim borcem. Vse malenkostne razprtije morajo ob tej priložnosti stopiti v stran. To zahtevajo od nas naši mrtvi junaki.
BOGOMIL PREGELJ predsednik „Odbora za spominsko ploščo padlim borcem“
SLOVENCI PO SVETU
ZDRUŽENE DRŽAVE
V župnijski cerkvi sv. Vida v Clevelandu so imeli 17. jan. prvič sv. mašo po novem obredu, da je bil duhovnik obrnjen proti vernikom. Sv. mašo je imel ič. g. Julij Slapšak, ki je nato v pridigi tudi pojasnil sipremembe v bogoslužju.
Vse družine, ki imajo svoje otroke v slovenski farni šoli sv. Vida, so imele 30. januarja v župnijski dvorani skupno večerjo, ki je potekla v prijetnem prijateljskem vzdušju.
PO ŠPORTNEM SVETO
Smučarske tekme goriških srednješolcev, ki so bile 17. januarja v Rava-scletto, je vodil profesor telovadbe na slovenskih srednjih šolah v Gorici Martin Kranner. Tekme so bile izbirne tekme za vsedržavno srednješolsko smučarsko prvenstvo, v Cortini d’Ampezzo v Dolomitih 30. in 31 januarja. Tekmovanja so se seveda udeležili tudi dijaki slovenskih šol in so dosegli kar lepe uspehe. V veleslalomu in teku mladincev je Kranner Marijan zasedel drugo mesto, v smuku (dijakinje) pa so Leban Maja, Koren Mirjam in Leban Ada Nasedle 2., 3. in 4. mesto. Za tekme v Cortini sta se uvrstila v reprezentanco Goriške province Kranner Marijan in Leban Ada, vodja dijaške reprezentance pa bo prof. Kranner.
River Plate iz Buenos Airesa je v svoji zadnji tekmi v Santiago de Chile premagal nogometno moštvo Universi* dad Catélica z 1:0. Trenutno vodi s 7 točkami pred Santosom, Universidad de Chile, reprezentanco ÖSSR, Universidad Católica in Colo-Colo. Vendar ne bo y nobenem primeru osvojil prvega me-teta, četudi bi Santos’ v zadnji tekmi z Universidad de Chile izgubil, ker se ocenjuje ob istem številu točk vrstni red po količniku golov.
OBVESTILA
V	Našem domu v San Justu bo v soboto, 13. februarja ob 20.30 na prostem zanimivo predavanje s skioptični-mi slikami: Potovanje po Evropi, ZDA in Kanadi. Predaval bo č. g. Janko Mernik. Po predavanju družabna prireditev. Na razpolago bo okusna telečja pečenka.
Naraščajniki iz Morona in Castelar-ja bodo imeli sestanek na Pristavi v soboto, 13. t. m. ob petih popoldne.
Slovenska hranilnica sporoča vsem svojim vlagateljem, da lahko dvignejo ali pripišejo h glavnici obresti za leto 1964, ob sobotah od 16 do 20, na Avda. San Martin 263, Ramos Mejia.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Počitniška kolonija se je 11. februarja vsa srečna in navdušena vrnila iz kordobskih hribov. Kako bi se tudi ne! Saj so zanjo skrbeli je. g. dr. Hanželič (tudi kot katehet), učiteljice (med katerimi je bila celo bivša bolničarka) in g. Grohar, ki je dečke zabaval s športom. Vodstvu je zlasti pomagal primerno zaposliti otroke v prejšnjih dveh letih preizkušeni program.
Č. g, dr. Hanželič poroča: „Kolonija je uspela. Vse učne moči so Se trudile lepo. Posebna pažnja se je polagala tudi letos na lepo slovensko govorico. Vreme smo imeli prekrasno, zdravstveno dobro. — Če bi kateri staršev hotel plačati še
16.	dan, naj denar kar ostane za mladinski fond ZS.“
V	imenu Zedinjene Slovenije, staršev in otrok vsem prav iskrena hvala! Tako gospodičnam učiteljicam Jožici Lavričevi, Elizabeti Meleto vi in Marici Urbanij evi ter g. Ignaciju Groharju» posebej še ge. Olgi Omahnovi za skrbno in vestno vodstvo, kakor preč. g. dr. Rudolfu Hanželiču za vse gostoljubje (prav tako njegovemu osebju, zlasti ge. Mimi Martinčičevi), dnevno vzgojo otrok in telovadbo z njimi ter poklonitev vzdr-ževalnine 16. dne mladinskemu skladu! Topla zahvala tudi gdč. Zdenki Gornikovi za njeno delo pred odhodom kolonije, cenjenima uredništvoma Svobodne Slovenije in Oznanila za ražnje objave!
Pred 32. leti je pričelo v Buenos Airesu izhajati „Duhovno življenje“. Ta obletnica ne sme kar tako mimo
nas.	Hvaležno se jo moramo spomniti. To bomo storili, ko bomo imeli
v nedeljo, 7. febrnarja
zares
tradicionalno
prireditev
revije
„DUHOVNO
ŽIVLJENJE"
ki nas bo povezala v eno samo veliko družino in nam dala priložnost, da manifestiramo svojo naklonjenost do slovenskega verskega tiska in ga uspešno podpremo.
SPORED
11.30: sveta maša za žive in mrtve dobrotnike naše revije;
12.30: kosilo po izbiri, nato prosto razvedrilo;
16.00: velik srečolov z okrog 500 in več dobitki
•	nagradno žrebanje, katerega bodo deležni vsi tisti, ki bodo pravočasno — do prireditve — poravnali naročnino. Možnost poravnave bo tudi na prireditvi sami.
/	• poleg tega pa bo še malo
nagradno žrebanje vsah tistih otrok, ki so v letu 1964 pisali v „Božje stezice“
•	igre in tekmovanja narak-ščajnikov in narašdajnic iz vseh krajev Velikega Buenos Airesa;
•	razvedrilo in solidna postrežba;
Kraj
PRISTAVA
v
Morona.
Naroènihi
„DUHOVNEGA
ŽIVLJENJA“
ali
ste Se poravnali naročnino preteklih let? KAJ PA ZA L. 1965?
ČE JE ŠE NISTE, NE ODLAŠAJTE! S HITRO PORAVNAVO BOSTE REVIJI ZAGOTOVILI PRAVOČASNO IZHAJANJE. MOŽNOST PORAVNAVE BO TUDI NA NEDELJSKI PRIREDITVI, H KATERI VSE LEPO VABIMO!

NASI
MLADINI
Urejuje: MARTIN MIZERIT Leto II.	štev. 2.
VROČINA...
Vročina je huda reč. To vemo vsi, ki nas sedaj žge sonce z argentinskega neba. Zato ni čudno: vsak se znebi vseh tistih delov obleke, ki se mu zde odveč.
Fani je šla v tem pa le predaleč. Ko sem šel mimo njihove hiše sem jo zagledal. Kratke, zelo kratke hlačice, in neke vrste „majico“ je imela na sebi — nič več. Tako: za v kopališče bi bilo to še primerno, za na cesto pa ne.
„Fani! Kakšna pa si! Kje imaš pa obleko?“ sem bil hud.
„Obleko? Saj vidite!“ je pokazala na to, kar je imela na sebi.
„To? To je, recimo, spodnja obleka!“
„Oh, ko je pa tako vroče!“ se je izgovarjala.
„Gotovo! Vroče je. In za doma bi bila tvoja „uniforma“ primerna. Za na cesto pa ni!“ nisem nič odnehal.
„Eh! Vi ste zelo natančni in — sitni! Glejte, saj so vsi otroci, s katerimi se igram, tudi tako olečeni. Saj menda to ni greh?“
„Kaj je greh in kaj ni, se pomeni s spovednikom. Gotovo pa je, da tvoja obleka ni spodobna za na cesto. Če je vročina — Bòg pomagaj! Se je treba pač nekoliko premagovati. Poznam mnogo deklic in fantičev, ki so spodobno oblečeni — pa čeprav jim je vroče. Ti pač vedo, kaj je t— spodobnost!“
Ivan Albreht:
VEČER
„Ata, zakaj pa tako zvezde na nebu mežikajo? Nekaj jih sveti jasno, nekaj pa kakor da jočejo .“
„Glej, kar nas je tukaj na zemlji ljudi, vsak ima svojo zvezdico; zvezda pa gleda, kaj kdo stori, zvezdica ima vsevidno oko.
Delal si dobro? — Zvezda svetla se na večer ti v pozdrav nasmeji. Delal si hudo? Zvezda medlo sveti in joče sredi noči...“
Dar božji
Obiskal sem Lovreta, ki je letos zajel prvo žlico šolske modrosti. Zanimalo me je, koliko je fantičku še ostalo v glavi te modrosti. Imel sem s seboj staro, zelo staro slovensko Berilo in dejal Lovretu: „Na, beri tu.“ Naslov sestavka je bil „Kruh pri Slovencih“. In Lovre je bral:
„Kruh se pri Slovencih visoko spoštuje. Kadar stopi gost v sobo, mu najprej postrežejo s kruhom in soljo. Kruh se imenuje dar božji. Vselej se govori o njem z velikim spoštovanjem. Miza za kruh mora biti vedno čista.
(Hleb se ne sme načeti prej, preden se ne naredi križ nad njim. Star pregovor pravi: Kdor s kruhom lepo ne ravna, tudi z ljudmi lepo ravnati ne zna. Gostu kruha ne dati, je toliko, kakor ga ne spoštovati. Vsaka drobtina se skrbno pobere in vrže v bgenj ali spravi za domače živali. Kdor košček kruha zametuje, drobtinic večkrat paberkuje.“
Tako je bral Lovre in lepo je bral. Vidi se mu, da ni še pozabil prve šolske modrosti. Le to, kar je bral, ga je nekoliko motilo. „Pa je res tako pri Slovencih doma?“ je vprašal.
„Morda je, morda ni več“ sem po pravici odgovoril. „Dolga leta so minula, kar sem šel z doma. Upam pa, da kruh še vedno spoštujejo. Vsekakor bolj kakor tu.“
Mislil sem na zaboje za smeti pred mestnimi hišami. Koliko kruha je v njih. Ne, tu ne spoštujejo kruha!
STAREJŠA
ZAKONCA
z udobno hišo in vrtom v Martinezu
potrebujeta hišno pomočnico. Lahko tudi z možem brez otrok. Ponudbe na Domicelj
T. E. 923-7583
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor : José Kroselj Redacción y Administration : Ramón Falcón 4T58, Buenos Aire»
T. E. 69-9503 Argentina
JAVNI NOTAR
Francisco Raul Cascante
Escribano Publico Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642	Buenos Aires
T. E. 35-8827
Recreo „Europa“ de Rovtar y Rovtar Hnos., Rio Carapachay, Tigre, T. E.: 749-0589, na razpolago tudi Slovencem.
CORREO ARGENTINO Central B	[ FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1965: za Argentino $ 1000.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, ^ za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev. Talleres Gràficos Vilko S. R. L., Estadoe Unidos 425, Bs. Aires. T. E- 33-7213
Zahvala
Ob bridki izgubi naše ljube in skrbne mame, gospe
Pavle Berlot roji• Jenko
Čutimo dolžnost, da se iz srca zahvalimo vsem tistim nojakom, ki so zlasti med boleznijo stregli naši mami, jo tolažili, ji lajšali trpljenje, nam pa ob njeni smrti stali ob strani. To zahvalo smo dolžni številnim prijateljem. Zlasti č. g. prelatu Francetu Novaku za zadnjo sv. popotnico naši mami, za opravljene molitve na njenem domu, za tople in iskrene poslovilne besede istotam in zatem za vodstvo pogreba na moronskio pokopališče.
Prisrčno se zahvaljujemo tudi vsem rojakom, ki so našo rajno mamo hodili kropit, molit za pokoj njene duše ter jio potem tudi v lepem številu spremljali na njeni zadnji poti na pokopališče v Morón.
Prav tako se zahvaljujemo društvu Zedinjena Slovenija za izplačano posmrtnino.
Sin Viktor
ter hčerki Štefka in Mihaelu.
Prijateljem in znancem sporočamo žalostno novico, da nas je po dolgi bolezni dne 29. januarja 1965 na svojem domu v San Juštu za vedno zapustila v starosti 71 let naša draga mama, gospa
Marija Teitaneč roj. Strle
Ob bridki izgubi ljube mame izražamo globoko hvaležnost vsem, ki so jo v njeni dolgi bolezni obiskovali in tolažili.
Zahvaljujemo se zlasti č. g. Janku Merniku za vso pomoč v smrtni uri naše mame, za pogrebne molitve in vodstvo pogreba. Dalje č. g. dr. Alojlziju Starcu, č- g. Alicie E. Oreja in čč. gg. salezijancem, ki so prišli molit za pokoj njene duše.
Nadalje izrekamo zahvalo gospej Angeli Lovšin za vso njeno požrtvovalnost. Enako tudi gg. Žgajnarju, Kosančiču, družini Kokalj, gospej Kožarjevi ter vsem drugim, ki so našo drago mamo prihajali kropit ter jo spremljali na njeni zadnji zemski poti.
Vsem iskreni Bog plačaj, rajno našo mamo pa vsem priporočamo v blag spomin.
San Justo — Skopačnik — Vrbljenje — Tforonto.
Žalujoči :
Mož Alojzij;
sinovi: Lojze, Ciril z družino, Ivan z ženo;
hčere: Marija z možem, Francka, Danica in Cilka z družinami;
brat France in sestri Ivana ter Franca.
Isto je menda mislil tudi Lovre. Čez hip mi je namreč povedal isto: „Tu ne sp-oštuj e j o kruha ! “
„Glej, da ga boš ti — vselej! Nikdar ne pozabi, da je kruh dar božji!“
če kužek
„Živine ima kot cigan uši!“ se je pobahal kužek.
„Kako pa je s perutnino pri vas?“ je lokavo L.snila z očmi zvitorepka. „Ali ima tvoj gospodar tudi race in gosi?“
„Se razume, da jih ima!“ je samozavestno dejal kužek.
„Ali so tolste?“ je hlastno vprašala lisica.
„Gosi so pri nas debele kot svinje in kokoške kot teleta!“ se je nesramno zlagal kužek.
„Kod pa goske in kokoške spančka-jo?“ je z otroško prisrčnim glasom vprašala lisica.
„Goske spančkajo v konjskem hlevu, kokoške pa v kravjem hlevu,“ je kužek nič hudega sluteč razlagal.
„Ali ima tvoj gospodar kakega velikega in hudega psa-čuvaja pri hiši?“ je oprezno poizvedovala lisica.
„Seveda ga ima,“ je brezskrbno povedal kužek, „a je že zelo, zelo star in zato ne vidi in ne sliši več dobro.“
Lisica se je oddahnila in radostno pomigala z repom.
„Kje pa ti ponoči spiš, kužek?“
„V sobi pod zofo,“ je povedal.
„Primojkokoš, potem je pa kar imenitno pri vas!“ mu je laskavo dejala lisica in se jela nato poslavljati: „Pozno
je že. Zdaj moram domov. Otroci me gotovo že težko čakajo. Torej lahko noč* moj ljubi kužek! Dobro spančkaj in kaj lepega o meni sančkaj. In lepa hvala za prijetno zabavo in kramljanje.“
Rekši je lisica neslišno, kot je bila prišla, odbrzela nazaj v gozd. Kužek pa jo je mahnil v hišo spat. —--------
PISAN DROBIŽ Čarobni kvadrat
	1.	2.	3. %	4.
1.	A	A	A	A
2.	A	A	B	D
3.	D	K	K	M
4.	O	O	P	R
Iz črk v kvadratu sestavi besede, ki se berejo vodoravno in navpično enako. Besede so: 1. del telesa, 2. sitna žival,. 3. moško pokrivalo, 4. prvi človek.
Besedna uganka V temnici pretesni	9
priklepa veriga jetnico obzirno.
Za nas reva čuje, za nas se žrtvuje srce ji nemirno.
Rešitve ugank v prihodnji številki.
Naši pregovori. O redu
Brez reda — gotova zmeda. Red vlada svet.
Drži red in red bo držal tebe. Red in snaga — svet obvlada.
Rešene uganke iz prejšnje številk« Piramida: a, as, las!, salo, salon. -Besedna uganka: S-ra-ka.