PISMA ZAVODU ZA ŠOLSTVO OB PREDLOGIH ZA NOVE OSNOVNOŠOLSKE  IN  SREDNJEŠOLSKE
UCNE NAČRTE — II 
1
Kako ravnamo s srbskohivatskim (hrvatskosrbskim) jezikom v slovenskih osnovnih šolah?
Srbskohrvatskemu (hrvatskosrbskemu) jeziku smo v naših šolali že pred vojno posvečali premalo skrbi, ne kar se tiče števila tedenskih ur, pač pa kar zadeva učni kader. Na to vprašanje se je gledalo z največjo malomarnostjo. Uvoženi, po večini slabi učitelji, slabi metodiki in še slabši poznavalci predmeta, z zaostalim življenjskim in družboslovnim nazorom, niso mogli priboriti jeziku naših sodržavljanov kot učnemu predmetu potrebne avtoritete med učnimi predmeti, niti niso mogli prikupiti predmeta svojim učencem. Pogosto je šel o njih glas, da prihajajo k nam s posebnimi nalogami. Te naloge so bile dokajkrat kar vidne. Ker so bili sami brez trdne strokovne in znanstvene usposobljenosti, se je polagoma v šolskih kolektivih, pri šolskih vodstvih in prosvetnih oblasteh izoblikovala misel, da ta predmet lahko poučuje vsakdo, zlasti če je odslužil vojake in če po rojstvu ni Slovenec.
Narodnoosvobodilna vojna je premagala zgrešeno teorijo o »jugoslovanskem« jeziku s »slovenskim dialektom«, odpravljena je bila miselnost, da bi en narod vladal drugemu; složno, v bratski povezanosti in enakopravnosti smo začeli izgrajevati novo Jugoslavijo. Na naši najvišji znanstveno-vzgojni ustanovi so si prizadevali, da bi vzgojili in usposobili tudi dovolj domačih učiteljev, ki bi z naprednim življenjskim konceptom ter zadostno znanstveno orientacijo razlagali jezik in književnost bratskih narodov v naših šolah. 2al so ti na-
pori začeli zadevati ob resne ovire. Odgovorni dejavniki so kazali vedno manj volje, da se otresejo stare miselnosti in laksnega odnosa do tega predmeta. Šolska vodstva so dokajkrat zaupala pouk srbskohrvatske-ga jezika neusposobljenemu učitelju in pri številnih naših »reformah« se je predmet čedalje bolj umikal iz učnih načrtov, dokler ni prišel do tega, na čemer je danes: v srednjih šolah ga praktično ni več, v osnovni šoli pa je reduciran na 1 (reci in piši eno) tedensko uro v 4. razr., v nadaljnjih razredih pa je to »fakultativni« predmet, tudi s po eno uro.
O resnosti takega načrta je seveda težko govoriti. Ne bom se zadrževal na besedilu učnega načrta za srbskohrvatski (hrvatsko-srbski) jezik, ker bi to zahtevalo več prostora, kot mi ga je dano na voljo. Omenim naj le nekaj podrobnosti. Pri sestavi načrta za ta predmet se odgovorni ljudje niso posvetovali ne s katedro za hrvatskosrbski (srbskohrvatski) jezik in za srbsko ter hrvatsko književnost, niti ne s katedro za pedagogiko na filozofski fakulteti, pač pa so pritegnili k sestavi načrta sodelavca iz druge republike, sodelavca brez fakultetne kvalifikacije za srbskohrvatski jezik. Vse to kaže, da še živi stara miselnost, češ da je Slovenija nekakšna kolonija v jugoslovanskih relacijah, da za Slovenijo ni potrebna fakultetna kvalifikacija iz hrvatsko-srbskega jezika, da za Slovenijo zadostuje že »nacionalno poreklo« namesto diplome.
V načrtu je rečeno, da ocena iz srbskohr-vatskega jezika ne more vplivati na splošno oceno učenca. Praktično vzeto, iz tega predmeta ni ocen. Kakšna bo potem učna vnema prenekaterega učenca, si lahko mislimo. Nadalje je predmet dosledno imeno-
91
van: srbski in hrvatski jezik. To je čisto nov termin, ki ga — v sedanji zmedi — še nismo slišali.
Načrt po obetavnem stavku, da »učence usposablja za razumevanje srbskega in hrvatskega jezika v tolikšni meri, da bodo mogli pri svojem nadaljnjem šolanju brati leposlovje in uporabljati strokovno literaturo v izvirniku«, preide na konkretnejši problem v »Navodilih«, namreč kako čim bolj mehko postlati »100 metodičnim enotam«, ki so razdeljene na »težavnostne stopnje«, pet vsega skupaj. In to bo seveda obdelal učitelj v enem šolskem letu, ko mu je na voljo v najboljšem primeru dobrih 30 šolskih ur, razen če se bodo učenci že v 4. razr. tako navdušili, da bodo vsi »fakultativno« študirali »srbski in hrvatski« jezik v nadaljnjih razredih.
Če se pri sestavi načrta ni pozabilo na »100 metodičnih enot« in na »pet težavnostnih stopenj« (vse v enem šolskem letu s po eno tedensko uro, ali v nadaljnjih štirih razredih, kjer se »fakultativno« nikdo ne bo učil predmeta, ki ni obvezen), pa so odgovorni pozabili na tele reči:
1. Srbskohrvatski (hrvatskosrbski) jezik je jezik naših sodržavljanov, s katerimi nas poleg čustvenih vežejo neštete zgodovinske, politične, gospodarske in kulturne vezi. Slovenija živi v okviru Jugoslavije in v tem okviru hoče tudi ostati.
2. V medsebojnih stikih z narodi in narodnostmi Jugoslavije, pri čemer ne mislim samo na Hrvate, Srbe, Makedonce, Crnogorce itd., marveč predvsem na Romune, Madžare, Albance, Turke, Cincarje, je srbskohrvatski jezik primeren medij in ta funkcija mu bo ostala tudi v prihodnje.
3. Makedonsko šolstvo, ki se na srbskohrvatski relaciji nahaja v podobnem položaju kakor slovenščina, ni likvidiralo srbskohr-vatskega jezika kot nepotrebnega predmeta, ali kot predmeta, ki naj »v stiski za ure« naredi prostor »pomembnejšim« predmetom.
4. Na hrvatskem in srbskem ozemlju delujejo tri znanstvene akademije in več univerz z bogato tradicijo in znanstvenim ugledom doma in v mednarodnem svetu. Te in druge kulturne ustanove, gledališča, umetniške visoke šole, radio, televizija itd., ustvarjajo kulturni fond, ob katerem se oplajata tudi slovenska znanost in umetnost. Med našim in njihovim jezikom res ni velikih razločkov, vendar mora Slovenec, če hoče natančno razumeti hrvatskosrbski tekst, ali povsem razumljivo podati
svoje misli v njihovem jeziku, poznati osnove gramatične in leksične strukture srb-skohrvatskega jezika. Izgovor, češ pri vojakih se lahko naš človek nauči hrvatsko-srbskega jezika, je bil zastarel že v kraljevski Jugoslaviji in je spadal v sociološki in nacionalni okvir takratne države. Danes je življenje naših narodov neprimerno bolj komplicirano in od vsakogar zahteva jasnega in natančnega izražanja v kultivira-nem jeziku. Sociološki in gospodarski faktor je danes tudi žena, ki ne služi vojakov. Razdalje med našimi narodi so se danes v vseh panogah javnega življenja zreducirale na minimum. Podlaga naše družbe je znanost, preciznost, ne pa diletantstvo. Jugoslavija postaja politično, ekonomsko in kulturno enotno urejen prostor. Zato je treba pošteno rešiti medsebojne jezikovne odnose na podlagi spoštovanja in dobrega poznavanja. Slovenski politični in šolski organi bi veliko bolj modro ravnali, če ne bi odrivali solidnega spoznavanja drugega državnega jezika, temveč da bi se zavzeto potegovali za uvedbo slovenskega jezika v vse šole od osnovnih dalje na ozemlju, kjer živijo ljudje srbskohrvatskega jezika.
5. Jezik, o katerem je tu govor, ima razmeroma bogato znanstveno, strokovno in leposlovno literaturo, domačo in prevodno iz angleščine, ruščine, nemščine, francoščine itd., bogatejšo, kot jo premore slovenska prevodna literatura. Sleherni izobraženi Slovenec se ne more naučiti vseh poglavitnih evropskih jezikov, zlasti ne gospodarski strokovnjak s srednjo izobrazbo. Z veliko manj truda pa se lahko dokoplje do znanstvenih in strokovnih rezultatov ter leposlovnih zakladov s pomočjo srbskohrvatskega jezika. S črtanjem tega predmeta v naših šolah si sami zapiramo najlažji vstop v svet tuje znanosti in umetnosti.
6. Naše gospo.darstvo je nujno vezano na jugoslovanska tržišča in je neločljiv del jugoslovanskega gospodarskega prostora. V medsebojnih poslovnih in trgovskih stikih danes ne moremo trpeti jezikovnega diletantizma, nemarnosti, kajti natančno delo v znanosti, industriji in trgovini zahteva tudi natančno jezikovno izražanje. Večja podjetja v Sloveniji, tista, ki kaj dajo na svoj ugled, imajo jezikovne strokovnjake srbohrvatiste in ti lektorirajo vse jezikovne stike s podjetji hrvatskosrbskega jezikovnega področja. Današnja trgovina in industrija ni primitivno branjevstvo in vaška obrt, temveč stopa v korak s svetovnim gospodarstvom. To dejstvo pa izključuje sleherni primitivizem in polovičarstvo v jeziku. Pomembnost jugoslovanskega gospo-
92
darskega sodelovanja delno ilustrira tudi izjava predsednika Gospodarske zbornice L. Kreseta, da ima 229 slovenskih podjetij svoje podružnice na srbskohrvatskem ozemlju (Politika, 21. III. 1971). To pa nekaj pomeni!
7. Ekskluzivna gesta slovenskega šolstva je prišla v času, ko se povsod poudarja enakopravnost jezikov, ki jih govorijo narodi Jugoslavije, v času ko JA pripravlja obsežen program za učenje slovenščine med oficirskim kadrom na področju Slovenije in se ta program že tudi izvaja (gl. Knjigo za učenje slovenščine. Delavska univerza Boris Kidrič v Ljubljani). Armada je s tem dokazala, da spoštuje slovenski jezik, slovensko šolstvo pa je odgovorilo tako, da je odpravilo zadnje ostanke hrvatskosrb-skega jezika in ponižalo ta jezik na »fakultativni« predmet, torej na isto stopnjo, na kakršno so Avstrijci ponižali slovenski jezik v šolah na slovenskem koroškem ozemlju. Ali smo lahko kako drugače bolj temeljito pokazali, da nam je jezik naših sodržavljanov deveta briga. Srbskohrvatski jezik ima v slovenskih šolah 50-letno tradicijo, odpravljen pa je bil samo med italijansko in nemško okupacijo, vendar s pridržkom, da je okupator pustil na univerzi predavatelja tega jezika.
8. Treba se bo resno lotiti vprašanja pouka slovenščine v šolah na ozemlju hrvatsko-srbskega jezika. V sosednih republikah ni načelnega pomisleka zoper slovenščino, toda sami Srbi in Hrvatje tega pouka ne morejo organizirati. Mi jim moramo pomagati s strokovno literaturo in kvalitetnimi kadri.
Vsaj univerze nenehno zahtevajo kvalificirane strokovnjake kot lektorje, predavatelje in profesorje na svoje katedre. Odziv pa je minimalen. Slovensko literaturo v Beogradu kvalitetno predava srbski profesor. Problem predavanj iz slovenskega jezika je star nad 50 let. In vendar nerešen. Med tem pa je bilo že nič koliko medsebojnih nekritičnih obtožb o zapostavljanju in superiornosti.
9. Končno je dolžnost slovenskih šolskih in znanstvenih dejavnikov, da poskrbijo za zadostno število zares kvalificiranih učiteljev srbskohrvatskega jezika, domačinov, ki bodo z enako ljubeznijo gojili oba jezika in oba jezika suvereno obvladali. Ali ni dovolj čudno, da ne rečem kaj več, če se med učitelji nedomačini najdejo tudi taki, ki desetletja živijo na slovenskih tleh, pa ne obvladajo niti osnov slovenščine. Čas je že, da začne naše šolstvo dosledno izvajati kadrovsko politiko pri učiteljih hrvat-skosrbskega jezika na temelju diplom, za vse šole nad ravnijo osnovne šole na temelju fakultetnih diplom. Nacionalno poreklo nikogar ne upravičuje, da se lahko izmakne zahtevi po ustrezni znanstveni in strokovni kvalifikaciji. Ce je kdo Anglež po rojstvu in je končal nekaj šol v Angliji, ni upravičen poučevati v naših šolah, ne v osnovni, ne srednji in ne višji, če si ni pridobil potrebne kvalifikacije. Za poučevanje srbskohrvatskega jezika pa vse dopuščamo in vse spregledujemo. Zato pa žanje-mo ustrezne uspehe.
Janko J u r a n č i č Filozofska fakulteta v Ljubljani
Ob osnutku novega učnega načrta za osnovno šolo me kot slavista zanimajo naj-poprej splošni smotri šole, v kateri se poučuje kot predmet slovenski jezik — še več, v kateri je snov tega predmeta tudi pomembno vzgojno sredstvo. Potem me zanimajo učni smotri mojega predmeta. Ne nazadnje seveda razporeditev učne snovi in njen obseg. Naglica, s katero se je tako, kot smo ob podobnih priložnostih že vajeni, treba zagristi v našteto problematiko, seveda varuje predlagani osnutek kot nekakšna zaščitna obloga: pripombe so lahko le bežne ali strogo stvarne, ne morejo pa zadeti osnutka kot celote in povzročiti novega, tokrat temeljitega dela.
Pripombe ob splošnih učnih smotrih. Nezaupanje se zbudi ob jeziku, v katerem so
smotri (tako v besedilu osnutka kakor v navedku zakona) napisani. Pričakovali bi, da bo jezik preprost, za bombastičnost vendar ni razloga, pa je na žalost odmaknjen, poln preperelih fraz, ki jim je pomen že zdavnaj ušel. Tak izraz je npr. puhlica permanentno izobraževanje. Po besedi permanentno ne vidim potrebe, zame je stalno izobraževanje vsaj z besedo bolj zavarovano kakor bombastično tuje izraženo permanentno ... To je seveda samo en zgled.
Pogrešam predvsem jasne postavitve temeljne naloge socialistične slovenske šole: vzgajati v socialističnem duhu Slovence (Jugoslovane). Beseda patriotizem je prazna in pomeni lahko karkoli! Mnenja sem, da bi imela taka postavitev vzgojnega koncepta slovenske osnovne šole pomembne posledice v vsebinskem delu: snov vseh
93 j
predmetov bi morala izhajati iz enega samega središča, od izkušnje slovenskega človeka. Samo narod, ki se ne čuti kot zgodovinski subjekt, bo gledal na svet z očmi drugih. To povzroča posebne vrste občutje manjše vrednosti. O teh rečeh pri nas po navadi ne razpravljamo. Zasnova, kot si jo zamišljam, bi narodno in s tem tudi socialistično domoljubno vzgojo raztegnila na vse predmete. Zanimivo je tudi mesto, ki ga v šolskih smotrih zavzema kultura. Pomaknjena je daleč proč od družbenoekonomskega dogajanja tja nekam k telesni kulturi. Mesto ustreza položaju, ki ga ima kultura v naši družbi danes — toda ali bo tako v družbi, ki pravimo, da jo gradimo? Osebno upam, da ne. In ker šola ne vzgaja za danes, ampak za jutri, mislim, da bi morala stvari postaviti tako, kakor bi morale biti: kulturo (in nemara tudi telesno kulturo) skupaj z vsem življenjem!
Splošni smotri bi morali nadvse delikatno ravnati tudi s tistim odstavkom, iz katerega je mogoče razbrati, kakšen pogled na svet oblikuje naša šola. Razumljivo je, da razvija šola pogled, ki je temelj naše družbe, a se kljub temu vsaj za osnovno šolo bojim stavka, ki govori, da »spoznavajo sodobne dosežke marksizma na področju družbenih ved«. Moj strah je utemeljen z različnimi pomisleki: bojim se vulgarizacije in negativnih reakcij, ki so posledica vulgarizacij.
Splošni smotri pouka slovenskega jezika. Primerjava splošnih smotrov slovenskega jezika s splošnimi smotri osnovne šole me je kot slavista razveselila. Skupina slavistov se je potrudila in oblikovala svoje splošne smotre preprosto in smiselno. Pomislek, natančneje bojazen, se poraja le ob primerjavi smotrov s številom ur, ob primerjavi izjav, ki govorijo zoper tako imenovano fetišizacijo ur in podobno in po-
94
udarjajo enakovrednost izvenšolskega dela: za resno šolo in za vzgajanje v sami šoli bo namreč nujno zmanjkalo časa. In še: ni prav gotovo, ali je slavist za vse naloge tudi primerno strokovno oborožen (zlasti na primer za razumevanje predvajane govorjene besede, zraven pa še igre v filmu, gledališču in televiziji!).
Slovenski jezik. Osnovna pripomba je k razporeditvi slovnične snovi. Višji razredi so s snovjo preobremenjeni, v nižjih razredih poteka prepoznavanje prepočasi. Slovenski jezik s svojim sestavom tako ne more biti primerna podlaga za pouk tujega jezika. Učni načrt tukaj dokazuje, kako slovenski človek ni središče izobraževalno-vzgojnega procesa, saj otrokova domača jezikovna izkušnja ni urejena v spoznavni sestav pravočasno, ampak se pri vsakem jeziku, domačem in tujem, uči tudi splošnih dejstev povsem zase. Seveda je pri taki zasnovi odveč govoriti o kakršnemkoli povezovanju snovi ali o navajanju misliti. Koncentrični krogi, v katerih se snov zaokrožuje, niso logično utemeljeni iz same snovi, tudi ni jasno, zakaj je del snovi za nižjo stopnjo prebremenitev. Absurd je v tem, da se učenec v osnovni šoli na primer ne nauči pri analizi stavka razločevati niti tistih vrst odvisnikov, za katere obstaja poseben znak (veznik) in ki bi jih moral poznati tudi zaradi tujega jezika. Ali naj zaradi teh po-mankljivosti spet uvedemo latinščino?
In za konec. Prizadevanje je potekalo samo za modernizacijo snovi. Posodobljenje pa ni zajelo navodil. Ta ostajajo ravno tako papir in zbujajo pomislek o neživljenjskosti slovnice.
Teh nekaj pripomb seveda terja nadrobnejših pojasnil.
Breda Pogorelec Filozofska fakulteta v Ljubljani