XII,
k
i
Letn lka 1
i
štev 023)
ar 2
u
r
(feb

1

KAZALO
PROZA
Ana Jarc

3
4

Kos pohištva

4

Nataša Skušek

9

Zaobljuba

9

Vida in Matjaž Voglar
Najljubša knjiga (odlomek iz romana)

POEZIJA

10
10

17

Ana Hudobivnik

18

Dominik Lenarčič

19

Ponovno odprtje
Katarina Cardona
Manija

DELAVNICA KREATIVNEGA PISANJA Z LEONORO FLIS
Alenka Zdešar
Bela omama
Anamarija Zala Hajdin
Spomini Aurelije Tomc
Ana Španovič
Dekle, ki je postalo drevo
Dragan Mitić
Dva kralja
Tedej Batis
Konec sveta
Neža Kernel
Naravnost po levi
Urška Vesel
Z druge perspektive

19
20
20

21
23
23
35
35
41
41
47
47
51
51
55
55
64
64

PROZA

3

Ana Jarc

Kos pohištva

V množici ljudi je nisi takoj opazil. Vse se je premikalo, vzklikalo, vrvelo – ulica
je bila polna življenja. Večinoma je šlo za turiste, ki so se izdajali s fotoaparati
in počasno hojo, ki je domačine spravljala ob živce. Veliko signalov, veliko
motenj. Nisi je zlahka opazil; da bi jo ulovil s pogledom, ni bilo priporočljivo
natančno prečesati množice, ampak enostavno počakati, da te je v kotičku
očesa pričelo nekaj motiti. Zaupati si moral svoji intuiciji in ji pustiti, da ti jo
pokaže. Po nekaj minutah bi ti moralo uspeti.
Kar naenkrat je postala opazna. Tako zelo opazna, da se vprašaš, kako neki
je nisi že prej zagledal. Stala je pri miru. Ni bila edina, ki ni hodila, a bila je
edina, ki je stala tako zelo pri miru, da bi lahko bila kos pohištva. Ljudje so
hodili, tekli ali se vozili mimo s kolesi, skiroji in občasno celo motorji, ona pa se
je komaj premaknila. Štrlela je iz množice kot temna packa na beli srajci.
Betonska stena, proti kateri je bila obrnjena, je bila popisana z grafiti in
polepljena s plakati. Od tako daleč ni bilo videti, kaj natanko tam počne;
občuduje grafite, bere koncertne datume? Od zadaj je imela dolge rjave
kodre, ki so delovali neurejeni, kot da bi že zelo dolgo bila naokoli po
opravkih. Oblečena je bila v temnomodro krilo, ki ji je segalo nekje do meč
in kavbojske škornje, ki so se končali tam, kjer se je krilo začelo. Imela je
nahrbtnik, ki so ga lasje popolnoma prekrivali; nemogoče je bilo razločiti
znamko ali vsaj barvo. Tvoj pogled se k njej vrača že nekaj minut, a še vedno
ni z ničemer pokazala, da ni kos pohištva.
Če bi prišel bližje, če bi lahko pogledal skozi betonsko steno in se ji zazrl v
obraz, bi videl, da je ženska živa; vsake toliko je pomežiknila. Ni delovalo, da
bi brala ali da bi sploh kaj gledala. Njen obraz je bil na nek način trd,
mogoče zato, ker se, razen vek, ni premikal. Je stiskala čeljust? Je bila
žalostna? Razburjena? Vsekakor ni bila razposajena kot večina turistov.
Kako dolgo že se ni premaknila?
4

Nekje je zapiskal telefon in ženska se je zdrznila. Urok okamenelosti je v hipu
bil preklican. Z rokami se je dotaknila oči in jih nato pridržala pred sabo, kot
da bi preverila, če je jokala. Blazinice prstov so bile suhe. Je bila s tem
zadovoljna? Z ramen si je nato stresla nahrbtnik (zelene barve, cenena
znamka) in segla po telefonu, ki je že kar nekaj sekund vztrajno zvonil.
Ni pogledala klicatelja, a vseeno samozavestno dahnila: »Mama?« Njen glas
se je komaj opazno zatresel, kot da bi komaj čakala na njen klic.
»Živijoo,« bi slišal odgovor na drugi strani, če bi uho pritisnil tik ob njeno lice
(ulica je bila precej glasna). »Kako je moja mala popotnica?«
»Nisem tako mala,« se je poskušala nasmehniti. Pogled je usmerila v plakat
izgubljenega psa. Bil je pudelj ali nekaj podobnega. Majhen, s kodrastim
kožuhom, podobnega odtenka kot njeni lasje.
»Kako je mesto? Se znajdeš?«
Ženska se je ozrla okrog sebe, kot da bi pričakovala, da bo zagledala
odgovor.
»J-ja, še kar, danes se sprehajam. Arhitektura je res nekaj posebnega. Zjutraj
sem bila v muzeju moderne umetnosti in …«
»Moderne umetnosti? Nisi tam bila že včeraj?« Mamin glas je deloval
nekoliko oddaljeno in zadušeno. Če bi pogledal skozi ekran telefona, bi
videl, da jo je dala na zvočnik, saj pospravlja stanovanje.
»Ja, seveda, včeraj, pozabila sem, da sva govorili … danes sem šla v
podoben muzej, ni bil … no …«
»Kako si z denarjem? Te vstopnine morajo biti visoke, saj boš povedala, če
štipendija ne bo dovolj, hm?«
»Seveda, hvala, mama.«
»Kako so predavanja? Si že koga spoznala?«
Za trenutek se je zdelo, da je spet otrdela; nekaj sekund niti pomežiknila ni.
Pogled je zavrtala v izgubljenega psa, kot da ga misli najti.
»Ljubica?«
»Ja, imeli smo orientacijo, spoznala sem nekaj ljudi.«
»Ooo, kako lepo!« je zagrulila mama in slišati je bila resnično zadovoljna.
Naprava je nato spustila neprijeten zvok in z žensko sta se morala odmakniti
5

od vira statike. Auč. »Oprosti, telefon je padel po tleh. Koga si rekla, da si
spoznala?«
»Ja … no, enemu je bilo ime Birillo,« je rekla ženska in nato nežno trčila s
čelom v plakat s pudljem, kot da bi stavek obžalovala v trenutku, ko so
besede zapustile njena usta.
»Kako nenavadno ime! Je Italijan?«
»Mama, moram iti, govorilne ure imam ob petih in …«
»Seveda, seveda! Pozdravi sošolce! Uživaj!«
»Bom, hvala, adijo, mama.«
Še vedno je s čelom slonela na plakatu. V roki je ohlapno držala telefon.
Kotički njenih oči so delovali sumljivo vlažni. Prej je bila videti vesela
maminega klica. Kaj se je zgodilo?
Globoko je vzdihnila, nekoliko trše prijela za telefon in se končno odlepila od
stene.
Odhaja. Bi ji rad sledil?
Sprehodita se do konca prometne ulice. Njena hoja je počasna kot hoja
turista, a nikamor se ne ozira in ničesar ne občuduje. Predse gleda, stiska
telefon in po vsej verjetnosti zadržuje solze. Ji je ulica znana? Koliko časa je
že tukaj? Se je izgubila? Najbrž ne, telefon deluje.
Na razpotju se končno ozre okrog sebe. Preučuje levo, potem desno stran.
Njene oči so široko razprte, nosnice razširjenje. Spet deluje, kot da se bo
izklopila, postala kos pohištva.
Po nekaj sekundah pa se odloči in zakoraka na levo. Videti je zadovoljna s
svojo odločitvijo. Koraka, kot da ve, kam gre.
A že pri naslednjem križišču se igra ponovi. Panika v njenih očeh, otrdelost.
Tokrat traja dlje. Bo zamudila na govorilne ure? Zakaj ne pogleda na
telefon?
»Muoviti, ragazza.«
Starec, ki jo je opomnil, da povzroča gnečo na pločniku, ni bil pretirano
jezen in tudi strašljiv ne, a ženska ga je pogledala, kot da bi ji zagrozil z
nožem. Ga je razumela? Je bilo to sploh važno? Vsa njena čustva zadnjih

6

nekaj minut so se hkrati pokazala na njenem obrazu, zdaj spačenem do
nerazpoznavnosti. Bila je videti kot žival. Na smrt prestrašena žival.
Planila je čez cesto kljub rdečem semaforju. Nisi želel tvegati prometne
nesreče, zato si počakal na zeleno. In upal, da jo boš znova našel.
Sedela je v baru na vogalu ulice. Minuto ali dve pred tem je bila videti na
robu paničnega napada. Tekla je čez cesto. Zdaj je mirno sedela za mizo za
dva, s hrbtom obrnjena proti ulici. Ogledovala si je list s pijačami. Kot da
čaka prijatelja, kot da je tam že nekaj časa. A bila je ona. Modra obleka,
kavbojski škornji. Poleg nje je na stolu počival njen cenen zeleni nahrbtnik.
Če bi položil nahrbtnik kam drugam in sedel poleg nje, bi od blizu lahko
opazil dviganje in spuščanje njenega prsnega koša, ki je pričalo o šprintu.
Na njenem obrazu pa ni bilo nobene sledi panike. Brala je karto s
pozornostjo resnega študenta, ki bo kasneje o njem izprašan.
Prišel je natakar in ženska je izgubila nekaj hladnosti, ki jo je izžarevala. Še
enkrat je preletela list s pijačami, a tako hitro, da prav gotovo ni ničesar
zares prebrala. Potrebovala je več časa.
»Espresso,« je nato odločno rekla in natakar se je namuznil. Njena ramena so
se komaj opazno sključila.
Ni želela espressa. Hotela je sok ali kaj podobnega, a zmanjkalo ji je časa,
da bi pogovor zvadila v glavi. Tega ni bilo težko razbrati iz njene mimike.
Strmela je v nedotaknjen espresso že dobrih pet minut. Jeza, žalost,
razočaranje, sram. Zmeraj lažje si jo prebral.
V zvoniku je ura odbila peto. Ni se premaknila, sploh z ničemer pokazala, da
bi ji to kaj pomenilo. Morda je pozabila, morda ni hotela iti. Še najverjetneje
pa je bilo, da si je govorilne ure izmislila.
Plačala je espresso in ga nato spila v enem samem hitrem požirku. Ni se
skremžila.
Tokrat na njeni poti ni bilo postankov in napadov anksioznosti. Hodila je hitro,
z namenom. Vijugala je med ulicami, ki jih je očitno vsaj malo poznala.
Spet si jo izgubil. Šla je mimo avtobusne postaje, ko si jo nazadnje videl. Je
skočila na avtobus?

7

Napeto češeš množico ljudi. Njena modra obleka bi morala biti precej
opazna. Potem se sprostiš, zaupaš intuiciji, a očitno ne stoji več pri miru. Ne
najdeš je več.
Razočarano se ozreš okrog sebe. Nisi nameraval ostati sam s svojimi mislimi.
Kje je ženska?
Zagledaš drevesa in se odločiš, da se boš skril v park.
Prijeten dan je za preživljanje časa v parku. Majhen je, rahlo skrit; ljudi je
vedno povsod preveč, a še vedno je lepo. Zvok fontane te pomiri. Sedeš na
klop in opazuješ turiste in sprehajalce s psi.
»Se ti ne zdi tisti pes znan?«
Zdrzneš se. Poleg tebe sedi ženska. Z brado sloni na svojem zelenem
nahrbtniku. Objokana je, a tega očitno sploh ne opazi. Pogleda te v oči in
znova pokaže nekam proti fontani.
Izza nje se prikaže ljubek kužek, pudelj ali nekaj podobnega. Proti tebi gre.
Ne maraš psov. Zakaj ni na vrvici?
»On je, s plakata, to je Birillo!«
Pes obstane pred tabo. Iz ust mu moli jezik in pričakujoče te opazuje.
»Daj, poglej, kaj mu piše na ovratnici.«
Res mu je ime Birillo. Poleg imena je tudi številka lastnika.
»Poklicati bi jih moral.«
»Ne govorim italijansko.«
A ženske ni več tam.
Strmiš v prazen prostor na klopi, kjer bi morala sedeti ženska, in se vprašaš,
če ne projiciraš mogoče svojih težav na kos pohištva.
Pes zalaja. Rad bi šel domov.

8

Nataša Skušek

Zaobljuba

Ko sem bila majhna, so mi jih zašili. Spomnim se, da sem bila zaradi tega
togotna in sem se jokala. Tolažili so me, da bo do poroke že vse dobro, zato
sem se hotela čim prej poročiti.
Temu se je moja mama vedno zelo smejala, ko pa sem rekla, da ne bom
imela otrok, je utihnila.
Če jo zdaj vprašam, zakaj so me mučili, zanika. Verjetno se ne spomni več,
jaz pa mislim, da so pretiravali s higieno. Otroci vse pobirajo, kamne, papir,
smeti, in shranjujejo, potem pa roke v usta. Dobijo gliste, nato pa še starši. V
pralnem stroju se kamenčki zataknejo in pokvarijo boben. Papirnati robčki
razpadejo na milijon koščkov in se polepijo po perilu.
Ne vem točno, kdaj sem ugotovila, da jih lahko razparam in od takrat
nimam več obleke, ki bi bila brez njih. Tudi moja poročna jih bo imela, pa naj
mi še tako govorijo, da se zaradi tega ne bo lepo prilegala telesu. Obleka
bo bela, razkošna in komot in vsak trenutek bom imela možnost shraniti
telefon, cigarete in ključe od avta, pa kondome.

9

Vida in Matjaž Voglar

Najljubša knjiga (odlomek iz romana)

Enaindvajsetletna kneginja Ema Lubomiska se je izčrpano prekladala po
domačem dvorcu. Iz pepelnika se je sukljal dim cigarete, knežna pa si je s
tresočimi rokami mešala Bloody Mary.
Mati jo je zalotila ravno v trenutku, ko je k paradižnikovemu soku prilivala
vodko: »Dan boš začela z alkoholom?! Imaš kake posebne probleme, Ema?
Kot bi ti hudič jahal na hrbtu!«
Ko bi mi vsaj, izredno prijetno je!
Ema je zavzdihnila: »Mati vedo, da je študentsko življenje naporno. Samo
pikec žganja rabim, da pridem k sebi.«
A neprijetnih presenečenj za kneginjo mater še ni bilo konec: iz Eminega
kopalnega plašča je strmelo vanjo več svežih cucflekov.
»Kaj imaš na vratu, Ema?!« je Helena odmaknila hčerin ovratnik.
»Nič nimam, mati si samo umišljajo,« je hladnokrvno odvrnila Ema.
Mati se je naredila, da je preslišala zafrkljivi odgovor: »Kaj misliš zdaj početi?
Boš res delala?«
»Szlachta nie pracuje,1 a vseeno ima dolžnosti do ljudstva,« je skomignila
Ema. »Ker trenutno ni prilike, da bi vodila huzarski prapor v naskok, bom pač
zdravnica. Novembra začnem s sekundariatom.«
»Ob sedmih gremo k maši v nadkatedralo k Svetemu Janezu,« je mati še v
tretje premenjala temo.
»Ne bom šla,« je zamomljala Ema s polnimi usti nasoljene kumarice.
»Zmenjena sem.«
»Kako, prosim?!« je vzrojila mati. »S kom?!«
»Moja stvar. Njihovo materinsko visočanstvo naj blagovolijo upoštevati, da
sem polnoletna.«

1

Poljsko: Šlahta [poljsko plemstvo] ne dela
10

Ema je naredila nekaj požirkov slanice iz kozarca kumaric, nato pa s
koktajlom in cigareto odkorakala v svoje sobane.
****
Ko je Ema pri kraljevski palači stopila iz taksija, jo je za hip obšla panika.
Kaj, če ga ne bo?! Se je včeraj samo šalil … Ali, še huje, kaj, če sem bila tako
zadeta, da sem vse skupaj nahalucinirala?!
Morala se je obvladati, da ni stekla proti parku. V ogledalcu je preverila
ličilo, za katerega je porabila debelo uro, si popravila lase in ležerno
odkorakala po peščeni potki kot naključna sprehajalka.
A ko je ob okrogli fontani uzrla visokega mladeniča v črnem bekešu, ki
naslanjajoč se na sprehajalno palico zamišljeno zre proti vrtovom spodaj, je
pozabila na pritikajoče ji dostojanstvo in se pognala v tek.
Tudi Aleksander je, ko je opazil Emo, pohitel proti njej.
Ema mu je planila okoli vratu, knez pa jo je spretno prestregel, vzdignil in
zavrtel, preden so se njune ustnice zlile v divjem ljubljenju.
Naposled se je zadihana Ema spet spustila na trdna tla, si popravila razlizano
šminko in se zazrla v Aleksa. Ki jo je nekaj dolgih sekund požiral z očmi:
»Milostljiva, v jarki sončni svetlobi ste še prelestnejši kot v mesečini!«
Res je bila Ema v kratkem usnjenem krilcu in pičlo pokrivnem životcu iz črnih
čipk izredno mikavna. Njene oči barve zamrznjenega severnega morja,
presvetljenega z redkimi žarki zimskega sonca, so se izpod peresastih
umetnih trepalnic zavrtale v sogovornika z mešanico otroške zvedavosti in
hetmanske trdote, ki jo je mehčala sanjava otožnost.
Po še nekaj medsebojnega občudovanja je Ema zopet objela Aleksa: »Ne
morem se upreti vašim hladnim ustnicam. Z vami bi gorela v plamenih
strasti!«
»Najina usoda je zapisana s krvjo na deviškem pergamentu,« je dahnil knez,
nato pa se vnovič potopil v Emina usteca.
»Vaše začetnice bom vgravirala v smaragd, rubin in obsidian,« je zašepetala
Ema.
11

****
Ko sta za prvo silo potešila potrebo po izmenjavi sline, sta ure brezciljno
postopala po grajskem parku, se vmes nadolgo poljubljala, mečkala, zvirala
en po drugem (no, predvsem Ema po Aleksu), da se je prenekateri starejši
obiskovalec sitno mrščil, in klepetala o vsem, česar si včeraj nista utegnila
povedati.
Sedla sta na klopco, Ema je položila Aleksu v naročje nožici v mrežastih
najlonkah in sandalih z visokimi platformami ter vprašala: »S čim pa je sicer
zapolnjeno vaše življenje, knez, kadar ravno ne tratite časa po sumljivih
nočnih lokalih z novopečenimi zdravnicami?«
»Razmišljam. Lahko bi se reklo, da tudi študiram,« je odgovoril Aleksander in
ponudil Emi cigarete v zlati cigaretnici. »Matematiko in strojno inženirstvo.
Sam, na fakulteto hodim le na izpite, da se nekoliko orientiram, ali gredo
moja raziskovanja v pravo smer.«
»Kateri letnik?«
»Začel sem četrtega. No, dosti časa prebijem pri urjenju z lokom, sulico in
sabljo, tudi z rejo psov se nekoliko ukvarjam,« je nadaljeval Aleks. »Na enem
od posestev, v Mazuriji blizu Ostrode, gradim dvorec. Tisti kraji so mi všeč,
dober lov je, jeleni, medvedi, tudi los se najde. Nekoč vas popeljem tjakaj,
milostljiva.«
»... Katera je vaša najljubša knjiga, presvitla knežna?«
»Die Technik der Knochenbruchbehandlung od Lorenza Böhlerja. Imam vse
izdaje od leta 1929 do 1996. In vaša?« je Ema nedolžno skomignila.
»Enciklopedični matematični priročnik Bronštejna in Semendjajeva.«
Ema se je zasmejala: »Tudi jaz sem se v gimnaziji piflala po Bronštejnu. Baje je
tip nečak od Trockega.«
»Kaj pa od drugih knjig, ne strokovnih?«

12

»Z ognjem in mečem,« je hitro odgovorila Ema, malce pomolčala in dodala:
»Pa Grimorium Verum.«
»Ah, kako prav imate, milostljiva,« se je razveselil Aleks in zaljubljeno stisnil
Emo v svoj žametni, po Penhaligonovem Blenheim Bouquetu dišeči objem.
»Takisto ena mojih ljubših, čeprav imam še raje Satansko biblijo.«
»V otroštvu se mi je primerilo tole ...« je začela Ema, ko je zajela sapo po
seansi ognjevitega zalizovanja z Aleksom.
****
… Enajstletna Ema je z rokami v žepih korakala iz šole Nazareških sester proti
domu. Brez prijateljic, ki jih v tej šoli nikoli ni imela. Dva koraka za njo je
stopala njena gardedama – redovnica Eustachia, noseč Emino torbo.
Emina mati jo je le nekaj dni po prigodi z železnico in Mladeničem z mnogimi
imeni zadolžila, da spremlja Emo na vsakem koraku.
Nenadoma se iz množice mimoidočih izlušči visok mladenič. Pomežikne Emi
s črnim levim očesom in nato še z magmatsko rdečim desnim.
Ema zažari in mu steče v objem.
Nuna grozeče-svareče-proseče zakraka za njo, izpusti torbo in z obema
rokama zgrabi velik srebrn križ, ki ji binglja okoli vratu.
Temni mladenič na hitro dvigne Emo, se podrgne s svojim nosom ob
njenega in ji zašepeče: »Danes nimava časa. Steci v Nowomiejsko ulico,
tam je antikvariat. Takoj boš našla.«
Ema ne zine ne bele ne črne, ampak se požene v tek, preriva se s komolci
med množico in ponikne v stranski uličici.
Nuna se dere, skuša steči, vendar prehitro izgubi samovoljno smrkljo z vidika.
Ema se je umaknila v vežo, si zapela plašč, s prsti poravnala zmršene lase in
malce počakala. Previdno je poškilila, ali se kje ne potika priskutna
Eustachia.
Nato je vstopila v antikvariat.
13

Ne da bi razmišljala, je odločno pokazala na staro knjigo tankih lesenih, s
črnim usnjem preoblečenih platnic s srebrnimi zapenjalnimi trakovi.
Antikvar s štrenasto sivo brado, drobnimi naočniki in starinsko žametno
čepico je za hip okleval, nato pa počasi vzel knjigo s police, ves čas strmeč
v Emine žgoče ledene oči. Vzdignil je kodeks pred prsi in prekrižal roki čezenj,
kot bi se hotel s knjigo zaščititi pred malo deklico.
»Ta knjiga ni zate, punčka,« je prestrašeno dejal.
»Hočem jo,« je tiho, a neomajno dejala Ema.
»Zelo je draga. Pet tisoč zlotov stane.«
»Imam denar,« je Ema segla v žep, potegnila – še sama nekolikanj
presenečena – pest cekinov in jih glasno vsula na pult.
Ko se je knjiga znašla v njenih rokah, jo je zatlačila pod plašč in se odpravila
v gosteči se, megleneči predbožični mrak.
Doma je knjigo skrbno zamotala v kos bele svile, jo skrila pod žimnico, nato
pa se nedolžno povešajoč pogled javila materi.
»... Zakaj si pobegnila sestri Eustachii?! Kam si šla, zakaj?!«
»Mati vedo, da mi ni všeč, da se me Eustachia ves čas drži kot gnida. V šoli
se norčujejo iz mene,« je skomignila Ema. »Hotela sem biti malo sama, to je
vse. Mati naj se zategadelj ne jezijo.«
Še dolgo je kneginja Helena mali knežni Emi brala levite. A četudi je
pegasta, zakrknjeno izpod čela pogledujoča deklica prikimavala in izjavljala
kesanje ter obžalovanje, je mati zaslutila, da se hčerke nič ne prime.
Ko so vsi zaspali, je Ema privlekla knjigo izpod vzmetnice in pričela brati v
soju žepne svetilke. Bila je, kot je bralec gotovo že uganil, Pravi Grimorij,
čarovniški katekizem, cvetober urokov, misal črne magije.
****

14

»... O, lahko si predstavljam vaše vznemirjenje,« je prikimaval Aleks in
navdušeno božal Emine noge. »Tudi meni so se s to knjigo odstrla neskončna
obzorja! Kateri je bil prvi urok, ki ste ga izvedli?«
»Sestrični sem ozdravila mačko. Priklicala sem Heramaela, s soljo in pepelom
vrbovih listov. Že v šestem poskusu,« se je pohvalila Ema. »Ampak čez leto
dni jo je povozil avto … Mačko, ne sestrično. Skušala sem jo oživiti, pa mi ni
ratalo ...«
»Pri vseh peklenskih legijah, pa ne, da ste hoteli obrniti tok Stiksa in
Aherona?!« se je zgrozil Aleks ...
****
… Dvanajstletna Ema je okoli grobka mačke Ifigenije pod stoletno lipo na
posestvu tete Kristine Liberate, poročene Podbrzeske, z grbom Merjasca,
nedaleč od Sandomierza, pazljivo razporedila enajst kačjih kož. Po Grimoriju
bi jih moralo biti dvanajst, a malce neučakani najstnici se je zdelo, da bo
tudi tako v redu. Mednje je izmenoma polagala blagoslovljene hostije (ki jih
je minulo noč ukradla v grajski kapeli), premazane z mačjo menstrualno
krvjo, in cvetove rumenih žametnic.
Nato se je vzravnala, iz žepa potegnila dve fioli, dela vsako v eno roko in ju
hkrati odprla s palcema. Iz ene je na grob počasi zlila tekočino, iz druge
srebrnkast prašek. Sestavo obeh snovi bomo bralcem zamolčali iz razlogov,
ki sledijo čez nekaj trenutkov.
Med stresanjem oziroma zlivanjem je Ema mrmrala zarotitveni obrazec.
Nebo se je hipoma zmračilo, potegnil je silovit piš, takoj nato pa je zagrmelo,
kot bi na vrt priletela granata velikega kalibra.
Emo odnese več metrov stran, jo trešči ob leseni zid vrtne klonice, lipa in
mačji grob pa izgineta v krogli bučečih plamenov.
Ema počasi, nejeverno in boleče skuša odpreti oči. Črnolasi mladenič ji
nežno odmakne lase z obraza: »Ljuba moja, zmanjšal sem učinek, kolikor
sem mogel … Anhmat je mnogo prezahteven urok za začetnike, pravzaprav
15

za skoraj kogarkoli. In cena, ki jo mora plačati človek, ki ga uspe izvesti, je
strašna … Nikar ga več ne poskušaj, nisi Izida.«
Ema mežika v slepeče sonce. Nekdo se sklanja nadnjo in se histerično dere.
Poleg tete se prikaže še materina plavolasa glava: »Ema, Ema, me slišiš?!
Kaj, za božjo voljo, si naredila?!«
»Ne spomnim se, najbrž sem z drevesa padla,« mukoma izdavi Ema.
»Ampak saj ni drevesa …!« zgroženo zacvili teta Kristina.
Mogočna lipa, ki so jo stežka objeli trije možje, je raztreščena v kup
osmojenih trsk. Na mestu, kjer je bil Ifigenijin grob, zija več metrov globok
krater.
»Strela?« nejeverno ugiba mati.
»Strela z jasnega?!« se začudi Kristina.
»Kaj pa bi drugega lahko bilo? Ruska raketa?« skomigne mati.
»Kaj pa, če je hudičevo delo?« se vmeša Robert.
Mati se nehote strese, se za vsak primer pokriža, nato pa se zopet posveti
hčerki. Ki jo je odnesla z zlomljeno roko in nekaj manjšimi opeklinami.
****
»... O, vsemogočni Lucifer, kneginja, neznansko srečo ste imeli!« je zastokal
Aleksander in Emo zaščitniško objel.
»To me je izučilo,« je priznala Ema. »Odsihmal sem bolj previdna. Čeprav še
vedno mislim, da je bila težava, ker sem imela le enajst kačjih kož; če bi jih
bilo dvanajst, bi mi nemara uspelo.«

.

16

POEZIJA

17

Ana Hudobivnik

kdor je mački poskušal
odgrizniti rep
se prav zagotovo spominja
kako sva skupaj
po rosni cesti
v salonarjih z odlomljeno peto
skakala prekmalu je
bilo sonce še ni vzšlo
in rosa se je že skoraj
spremenila v
slinaste
mastne
polže

18

Dominik Lenarčič

Ponovno odprtje

V pravkar prezračeno dvorano
se zgrnejo prikazni iz blaga
in cevk.
Na zidove najprej obesijo stare portrete,
potem pa vzamejo stole
in se usedejo v krog.
Cel dan si nato podajajo
žogo iz bodic.
Smrt naj bi jih rešila
zemeljskih tegob,
a ko sem jih vprašal,
če se zdaj čutijo svobodne,
so mi pokazale jezik.
Menda zaradi bolezni
ne okušajo več.

19

Katarina Cardona
Manija
Puhasta teleščka si tlačim
v grlo
v ustno votlino
pod zobe
goltam
zrak
po nebu vlečem jezik
polizala bom vso to modrino
požrla bom vse oblake
//////////////////////////////////////
PO MANIJI
Na morsko dno sem odložila razbarvane oči.
V temo.
V hlad.
Nekaj plava okoli mene.
Preutrujena sem za strah.
/////////////////////////////////////
KAR VEDO OSTALI
Raztrganine življenja
se vlečejo za menoj;
neomajnost odmrlih začetkov
in gnijočih koncev.
Vse mi je že v napoto.
Prosila bi le
gladkost kože in tisto
kar vedo ostali.
20

DELAVNICA KREATIVNEGA PISANJA Z LEONORO FLIS

DELAVNICA
KREATIVNEGA
PISANJA
Z LEONORO FLIS
21

Delavnica kreativnega pisanja je potekala v mesecu decembru
2022 in v januarju 2023. Pripravili in izvedli smo jo v Knjižnici Otona
Župančiča v Ljubljani. Že nekaj let oblikujem in vodim delavnice, ki
se osredotočajo na kratko zgodbo. Tokrat je bilo v skupini osem
udeležencev in udeleženk, nekateri z nekaj prakse, drugi začetniki
v pisanju leposlovja. Skupina je bila starostno raznolika in prav to je
pripomoglo k prepletu različnih videnj, razumevanj in interpretacij
zapisanega. Na delavnicah imamo namreč prakso, ki bi jo morda
lahko opisali kot »vsi o vseh ali vsi za vse«. Vsi namreč sproti
komentiramo zapise vseh in tako se nabirajo dragoceni vpogledi
in ideje. Nabrali smo naše zgodbe. Veselo branje.
Leonora Flis

22

Alenka Zdešar

Bela omama

Pesek na dovozu pritajeno zaječi vsakokrat, ko nogi stopita v korak. Dovoz je
dolg in se rahlo vzpenja, avto sta pustila prav na začetku. V poltemi se
bližata razsvetljeni hiši z velikimi okni. Med povešavim gabrom na desni in
dvema pasjima utama na levi se dovoz zoži v tlakovano potko, ki vodi do
vhoda. Laježa ni, očitno sta tudi psa povabljena na večerjo. Sara od
včerajšnjega večera, od ene same minute v vesolju časa, več ne ve, ali je
nemir v njej zgolj trenutno stanje ali pa je že kar hudo z njo. Se ji dogaja
nekaj res velikega ali le sanja. Edino, kar se v tem trenutku zdi resnično in
prav, je njena roka v njegovi.
Prvič v življenju ji njen predalčkasti um ne more dati odgovorov. Glasovi,
pričakovanja, podobe silijo eden čez drugega. Da bi v pretekli noči
upočasnila vrtiljak v glavi, se je domislila tehnike, ki človeku pomaga zaspati.
Osredotočiti se je potrebno na dogodke minulega dne, jih po vrsti premisliti
in nekje na tej poti te zmanjka. Hlastala je za bežečimi prizori preteklih
mesecev, precej neuspešno, občasno je čutila le vrtoglavico. Šele v
dopoldanski dremavici misli vendarle postanejo njene družabnice in dobro
se spominja svojega prihoda, ko je po dveh dneh potovanja prispela sem, v
svetovno mormonsko prestolnico ob Veliko slano jezero.
Ko s tesno prepletenimi prsti zreta v zvonec, ne govorita. Sara zavezniško
stisne njegovo dlan in Joshua stegne levo roko. Prižge se svetilka nad vrati in
hip za tem se odprejo.

***

23

Ko je Sara začetek lanskega leta dobila službo, v kateri se je dobro počutila,
je bila zadovoljna. Nekaj mesecev kasneje je spoznala informatika Davida.
V njuni zvezi ni šlo brez težav, a sta jih uspela sproti reševati, zato se ji je
zdelo, da lahko razmišlja o stabilni prihodnosti. Vse skupaj je jemala za
dosežek, saj spada v pleme, pri katerem sanje o širjavah in daljavah
nenehno latentno zorijo. V študentskih časih jo je večkrat odneslo po svetu in
na ta račun se je zavlekel tudi študij prava, a bilo je vredno. Ponudbo za
delo v ameriškem Utahu, ki se je oktobra znašla med sporočili, bi skoraj
spregledala. Nanjo jo je opozorila prijateljica, s katero sta pred desetimi leti
skupaj živeli in poučevali smučanje v Koloradu. Večkrat jo je morala prebrati.
Za pripravljanje prispevkov o smučarskih središčih so ponujali kritje stroškov in
zelo spodobno plačilo. Kot bi nekdo poslušal govorico njenega srca.
Smučanje je njena velika ljubezen. Ko se belina in modrina združita v
najljubše igrišče, se še vedno zgodi čarovnija. Srce vztrepeta, utrip napolni
prsi skoraj do bolečine in ko se zlije z mehkobo gibanja, srce vsakokrat poleti
v svobodo.
Rada je imela svoje delo, vendar, ko človek sledi svojim strastem, ko se mu
pred očmi uresničujejo sanje, ga nekaj neustavljivo žene. Z dilemo je
opravila, ko se je v firmi dogovorila za neplačano odsotnost, a z jasnim
sporočilom, da jo delovno mesto morda ne bo čakalo. Z Davidom se bosta
lahko slišala vsak večer, se marsikaj pogovorila in ohranjala bližino. Hkrati se
je zavedala, da bo njena odsotnost preizkus za njuno zvezo. Prijatelji in
znanci so večina menili, da je pogumno, a tudi precej tvegano, kar počne,
ona pa je bila prepričana, da bi delo sprejela tudi, če ji zanj ne bi plačali.
Sledilo je nekaj mailov, bi se je spremenil v bo in trimesečna pogodba je bila
podpisana.

***
V poznih večernih urah ji je taksist pomagal privleči torbe skozi vrata bara,
saj ni želela, da bi jo zapustile že prvi večer, ali da bi jih zunaj pri petnajst pod
24

ničlo morda celo zeblo. Michael je sedel ob šanku, skrajno levo, s hrbtom
proti vratom. V sedlu, tako kot je napisal. Sicer bi ga težko prepoznala.
Čeprav sta stik v povezanem svetu zlahka ohranila, je minilo že veliko let,
odkar sta preplesala en zimski večer. Iskrena hvaležnost jo je preplavila, ko ji
je napisal, da mu vožnja iz severnega Wyominga ne bo odveč, da jo bo
počakal in pospremil k prijateljem, kjer ji je za tri mesece priskrbel ugodno
bivališče.
Z visokimi gorami, nacionalnimi parki, vročino in mrazom ter nenavadnimi
zakoni je Utah malce poseben. Ima skoraj ničelno toleranco do alkohola in v
trgovinah z živili ga ni moč kupiti. Kot velik vinoljub bo morala misliti na to. Je
dom tisočem hektarjem smučarskega terena in prepričana je bila, da je
točno tam, kjer mora biti. V gorah je bilo že poltretji meter snega in napoved
za prihodnje dni je bila zelo snežena. Kot marsikatero smučarsko središče v
osrčju Skalnega gorovja tudi Salt Lake City temelji na rudarski preteklosti. Po
olimpijskih igrah leta 2002 pa je zagnalo močan turistični razvoj, predvsem
na področju smučanja in kolesarjenja. Bil je božični čas in veselila se je
življenja na obrobju tega samosvojega mesta.
Zrak v baru je bil napolnjen z živo glasbo. Ko se je prebijala do barskih
stolčkov s sedali v obliki konjskih sedel, je čutila naraščajoče vznemirjenje.
Michael je zavzeto klepetal z nekom poleg sebe. Ko se je nežno dotaknila
njegove rame, se je hipoma obrnil in zarežal na vsa usta.
»Tukaj si!« je skočil iz sedla in jo močno objel. »Kako si potovala? Da si te
ogledam. Nič se nisi spremenila,« jo je dvignil in prestavil na plesišče.
»Tudi ti se nisi,« je komaj prišla do besede. S tem klobukom še vedno
spominjaš na šerifa.
»Kje imaš prtljago?« jo je zavrtel v ritmu glasbe. Sara je pokazala v kot. Zelo
ga je bila vesela in se hkrati spomnila, da njegovo navdušenje lahko
postane tudi naporno. Šele v zgodnjih jutranjih urah se je spet ozrla proti
torbam. Preplavila jo je neizmerna utrujenost in med vožnjo do novega
doma ni mogla več slediti besedam, ki so prihajale s sosednjega sedeža.
25

Michael je prespal pri prijatelju in preden je odšel, mu je morala obljubiti, da
ga bo redno obveščala, kako ji gre. »Vsekakor računaj, da prideš tudi k
nam. Yellowstone pozimi je nekaj, česar ne smeš zamuditi,« je hitel, »jahalno
opremo imaš s seboj?« Sara je napol budna mehansko prikimavala in mu
mahala, saj je že sedel v velikem terencu, pri katerem je človek dobil
občutek, da ga bo pohrustal.

***
Z dobro podporo novih sodelavcev se je Sara hitro znašla in januar je minil,
kot bi mignil. Z delom je začela na bližnjih smučiščih, ki so v eni uri dostopna z
javnim prevozom. Zapadlo je nedoumljivih devet metrov pršiča in ni bilo še
konec. Slogana, The Gratest Snow on Earth in Snow Like a Powder, s
katerima Utah trži zimska središča, sta se razkošno potrjevala.
Da ne boš pozabila jahalne opreme, ko prideš na obisk! ji je Michael napisal
že tretjič v enem mesecu. Včasih se mu mora smejati. Srčen fant je, ki mu
jahanje pomeni vse. Z njim se ukvarja profesionalno in od očeta postopno
prevzema skrb za družinski ranč. Očarljiv je s svojo odprto komunikacijo.
Čokata postava sporoča malce robusten značaj, tak bolj na prvo žogo, a
dovolj znosen, da se veseli dni, ki jih bo preživela v njegovi družbi. S
pripravljenostjo, da ji olajša prve dni bivanja v tujem okolju, si je zagotovil
večno rezervacijo v Sarinem srcu. Je sin srbskih staršev, katerih starši so se že
preselili v Ameriko, in če bo kdaj želel obiskati deželo svojih korenin, mu bo z
veseljem priskočila na pomoč.

***
Na bolj oddaljena smučišča se podajata skupaj s snemalcem, zato Sari v
agenciji odobrijo najem avtomobila. Večkrat se jima pridruži deskar Joshua,
in da bodo trije, običajno izve šele tisto jutro. Pravzaprav ji je vseeno, ker
večino časa ždi s slušalkami na ušesih in oddaja neartikulirane glasove. Delo
26

na smučišču sicer vrhunsko obvlada, po zaključku pa skoraj ne govori več.
Po najkrajši poti se preseli tja, kamor le on pozna pot.
Ko za naslednji dan še niso dogovorjeni, Sari zazvoni telefon in ji skoraj pade
iz rok: »Greva jutri v Pow Mow? Nov sneg je padel, tudi vreme bo lepo, le
mraz bo,« momlja Joshua, kot da ga nekdo z gajžlo sili, da odpira usta.
»Hmm, za jutri imam drugačne načrte. Če se dogovoriva, pa grem, seveda.
Novega snega ne smeva zamuditi.« Sara ve, o čem govori. Pow Mow
pomeni Powder Mountain in na spisku še ni odkljukan. »Kako je s prevozom,
gre še kdo?«
»Mislil sem, da imaš ti avto. Ob osmih, bi šlo?« je za njega že vse
dogovorjeno.
»Bom poskusila.« Naroči ji še, naj vzame širše smuči.
O moj bog, to bo zanimivo. Sara globoko zajame sapo, saj je ravnokar
doživela manjši šok. Američani so veliki utrganci smučanja zunaj urejenih
prog, zato bo to enkratno doživetje, ampak, kako mu je sploh uspel klic.
Podvomi, da bo vse skupaj sploh držalo. Bom šla pa sama, skomigne in
rezervira avto.
Zjutraj je ob dogovorjeni uri pred Hišo, kot so poimenovali skupni dom
zunanjih sodelavcev. Tudi ona bi tu z nekom delila sobo, če ji Michael ne bi
priskrbel stanovanja. Spet ga čakam, razvajenca, vedno zamuja. Se spomni,
da ga tudi s snemalcem vsakokrat čakata. Ko bo naslednjič prišel s
podobno idejo, bo on organiziral prevoz. Oba sva tukaj zaradi dela.
No končno, Goldi, le prihajaš. Ime mu je dala, ko je enkrat uspel povedati,
da živi ob kalifornijski obali, severno od Los Angelesa. Tam, kjer so ob Tihem
oceanu najlepše plaže, kjer je blizu Hollywood, si služi kruh s poučevanjem
deskanja na valovih. Ko v jutranjem vetrcu prihaja proti avtu in mu svetli
prameni neurejeno poplesavajo na glavi, si zlahka predstavlja vrsto
čakajočih na njegove ure. Če si tudi za deskanje na vodi tako talentiran kot
za bordanje, moraš biti tam prava zvezda. In zato si, lepotec, verjetno pustiš
27

streči? Ampak, res ne vem, zakaj so potrebne te hlače, kot da si ravnokar
vstal z WC-školjke.
Ko se Sara sredi dneva ustavi na pobočju, da bi si oddahnila, nekaj zašumi.
Nenaden krik ji usmeri pogled kvišku. Goldi leti po zraku in pristane kakšnih
dvajset metrov pod njo v globokem pršiču. Ker ga ni na spregled, zakriči
»Goldiii!« Dogodek je infarkten in naenkrat ima srce v grlu, v glavi, povsod.
Potem se prikaže. Od nikoder. Ves snežen, kot Jeti, mehko vijuga v
lebdečem lesketajočem pršcu. Prizor je surrealističen. Počaka jo malce nižje
in, ko se pripelje do njega, uspe izdaviti le »Rada bi še malo živela, pa ti tudi
najbrž.« Oči se ji polnijo s solzami, zato ne čaka na komentar. Goldi se smeji,
a mu ni prav jasno, kaj je povzročil.
Konec dneva molče hodita proti avtu. Da ne bi zmotila sreče v njunih
utrujenih telesih, Sara zelo tiho začne pripoved, kako je pred leti v Franciji
prek noči padlo 30 cm suhega snega in zgodaj zjutraj so presmučali vse
strmine, ki so bile dosegljive ob progah. »Ko smo se vrnili v apartma, se je
kolega, ki je pravi borderski frik, sesedel na stol in rekel: ¨Zdaj lahko umrem.¨
Nihče ni nič dodal.« Goldi, ki odsotno posluša, se nenadoma ustavi. Njegove
temne oči se lesketajo, stopi k njej, jo močno objame, nato pa brez besed
nadaljuje pot. Sara strmi. Ve, da se take izkušnje zalezejo v tkivo za vse
življenje, ampak ali lepotec res joče?
»Si že smučal tukaj? Dobro poznaš terene, tudi ceste so ti domače,« Sara
razbije tišino v avtu. Nezainteresirano odvrne »Sem, sem, večkrat.« Očitno se
mu zdi odgovor le preveč skop in zato doda: »Zadnje tri leta sem živel v
Kaliforniji, sicer izviram od tukaj, iz bližnjega Prova. Vrnil sem se za novo leto.«
Ravno si pripravlja slušalke in v naslednjem trenutku ga ni več.
Ko se naslednje jutro, s slušalkami na ušesih, kakopak, spet primaje kot
kakšen beatboxer, Sare ne zanima, zakaj spet zamuja. Le pomiga mu, naj se
spravi v avto. Ko pa zaključujeta še en nepozaben dan, Goldi predlaga, da
se na poti domov ustavita na večerji. Sara, vedno bolj presenečena, le
prikima. Hrana je dobra, pogovor se vrti okoli smučanja, ko Goldi nadaljuje
28

tam, kjer je prejšnji dan končal. »Deskanje na valovih me ravno tako veseli
kot na snegu, a ob morju pogrešam ta svet, to belo omamo,« pomigne z
glavo proti goram.
»Vidim, kako močno si povezan z njimi. Zakaj živiš v Hiši, če si blizu doma?«
»Oče me je pred tremi leti postavil pred vrata. Nisem izpolnil njegovih
pričakovanj. Želel je, da dokončam študij novinarstva in si uredim življenje
tako, kot si je zamislil on. V tistem obdobju tega nisem zmogel. Ni razumel,
da zares zaživim le tam gor in da v zaprtem prostoru ne morem dihati. Bilo je
naporno obdobje. Pogovori, na katere danes nisem prav nič ponosen, so se
po pravilu končali brez vzajemnih zaključkov. Ko me je na koncu vrgel ven,
sem odšel v Kalifornijo. Prvo leto je bilo težko, kasneje, ko sem si ustvaril ime,
sem se lažje preživljal.« Temne oči sredi zagorelega obraza neprekinjeno
zrejo vanjo. Za srednje dolge svetle lase se ji je že prej zdelo, da niso od
vedno takšni in zdaj ve, da so se vdali soncu in vetru, najbolj pa življenju. Da
ne bi prekinila misli, ki hitijo na svobodo, nič ne sprašuje. Vedno bolj se ji zdi,
da ni tak frajer, kot se kaže. Da čuti več in ni domišljavec, ki misli le nase,
ampak eden tistih, ki lahko sanja podnevi in tako spozna stvari, ki jih drugi
nikoli ne bodo.
Pred spanjem Sara razmišlja, kako se je Goldi v zadnjih dneh spremenil. Bega
jo, da večkrat strmi vanjo in takrat ne ve, kaj se mu plete po glavi. Je ena
tistih prikupnih punc, ki ji naravne lepote ni treba popravljati, z levjo grivo in
vitko športno postavo je vajena moških pogledov, a vedno, ko začuti njegov
odločen pogled, se ji zamajejo tla pod nogami. Medtem prileti Michaelovo
sporočilo: Vsak petek imamo ples, klobuk za tebe že imam. Pripravi se.
Neumoren je, za čas njenega obiska je sestavil cel program. Nato pomisli na
dom, na Davida. V zadnjih pogovorih ji je očital, da je osamljen in zdaj se
nekaj dni sploh ne oglasi več. Sara ne ve, kaj tiči za tem, a prav veliko na
daleč ne more storiti. S sodelavci je nazadnje govorila pred kakšnim
mesecem in vedno težje si predstavlja, kako sedi v svoji pisarni v Ljubljani.

29

***
Posnetki, ki sta jih naredila v tistih dveh dneh, so bili dih jemajoči, zato je
snemalec ugotovil, da lahko shajata brez njega. Po tistem je Sara
odgovorna za kratke zapise, Joshua pa za obdelavo posnetkov, ki jim
večkrat pripiše zanimive in duhovite komentarje. Z rezultati njunega dela so
v agenciji nadvse zadovoljni, onadva pa še bolj. In ko je za njima še en
smučarski dan, se Sara, že vajena njegovih izginjanj in pojavljanj, ozira: Kje si
spet, Goldi?, ko ga zagleda, kako smeje hiti proti njej in nekaj nosi v roki.
»Tople muffine so imeli. Katerega imaš raje, s čokolado ali borovnicami?«
»O, kako pozorno, tole se bo res prileglo. Čokoladnega bi, če imam izbiro.«
Z ramo ob rami sedeta na leseno ograjo in zagrizeta v vročo dobroto.
»Mmmm, njami,« uživata v toplih grižljajih in globoki hvaležnosti do življenje, ki
ga trenutno živita, ko Sara glasno razmišlja: »Delo nam da res veliko, morda
največ v življenju. Če smo srečni sami s sabo, smo lahko tudi z drugimi.«
»Za mene je to, kar delava, sreča,« bolj zase, kot za Saro, doda Goldi.
»Tudi za mene,« se rahlo nasloni na njegovo ramo. »Prehitro bo minilo.« Ko
začuti Goldijevo roko okoli ramen, se še bolj stisne k njemu in nekaj časa se
ne premikata. Samo sta. Ob koncu dneva sta se večkrat objela, a tokrat je
bilo drugače. »V prihodnjih dneh bom urejala stvari v mestu.« Začrviči jo, kot
da je rekla nekaj prepovedanega. »Naslednji teden grem na obisk k
Michaelu in njegovi družini. Ko se vrnem, imam še nekaj dni do odhoda.
Rada bi šla v Moab, da izkusim kolesarjenje po tistih zanimiv rdečih skalah.«
»Poznaš Moab?« Joshua široko razpre oči. »Že dolgo nisem bil tam. Raj za
gorske kolesarje. Kaj pa Salt Lake City, si ga uspela spoznati?«
»Kje pa, ni bilo dovolj časa.«
»Lahko sem ti vodič. Brezplačno,« se izprsi. »Pokazal ti bom nekaj mojih
kotičkov.«
»Kaj bodo pa rekle gore in deska?«
30

»Samemu mi bo dolgčas. S tabo je bilo zabavno, te malo jeziti,« pomežikne.
»Užival sem, vse je šlo z lahkoto,« jo prime za premrlo roko. »Te zebe? Greva,
da ne zmrzneva.«
Raziskovanje mesta in ˝Goldijevih kotičkov˝ je nadvse zabavno. Kaže svoj
razposajeni obraz in Sara zelo uživa. Zvečer se včasih zaloti, da gleda
posnetke, kako Goldi v zmagovalnem gibanju dela obrate in skoke.
Zagotovo je najboljši deskar prostega sloga, kar jih pozna, in brez dvoma
spregledan talent. Pogrešala bo njegovo družbo. To si je priznala tisti dan, ko
je, brez kakršnekoli razlage ali komentarja, poslal sporočilo, da ne more priti.

***
Sara za obisk pri Michaelu ne potrebuje vse prtljage, zato se z lastnikom
dogovori, da jo del pusti kar v stanovanju. Med pakiranjem se ji vrtijo prizori
preteklih tednov. Ogromno snega, prostrana smučišča, velike kante sončne
kreme na ograjah, Goldijeva družba … In kakšen neverjeten odnos sta
zgradila v dobrem mesecu dni. Še bolj je prepričana, da se prava
prijateljstva zgodijo z namenom, da bi iz ljudi izvabila najboljše, da bi se
izrazili in uresničili. Ne more si predstavljati, da se bo končalo. Ne še. Poslovita
se dopoldan, ko še zadnjikrat preletita podrobnosti o skupnem izletu v Moab
po njenem povratku. Zabiča ji, da mora dobro paziti nase in da bo vsak dan
nestrpno čakal kakšen posnetek. Težko si zamišlja dneve brez Sare. Njena
prisotnost je včasih tako živa, da se ozre, ker se mu zdi, da je spregovorila, ali
pa se od nekod prikrade njen vonj. Lahko je le mleko za telo, ne ve, a vedno
omamno diši. Okoli poldneva ga spet kliče oče, že drugič v istem dnevu, kar
se še ni zgodilo, odkar se je vrnil.
Sarine torbe so postrojene pri vratih, naslednje jutro gre le še po avto in upa,
da bo na cilju pred nočjo. Namenjena pod tuš sliši rahlo trkanje. Verjetno je
lastnik, pomisli.
»Goooldiii?«
31

Mora se smejati njenemu presenečenju. Za vzdevek že ve in se mu zdi
zabaven. Še ena stvar, ki je samo njuna. »Mi lahko nameniš nekaj minut?«
Prvikrat se je pojavil na njenih vratih in ne more skriti nelagodja. Prestopa se
kot šolarček, ki so ga zalotili brez naloge. Sara pokaže na sedežno. »Na
smučišču še nikoli nisem tako užival kot v dneh, ki sva jih preživela skupaj.«
Tudi njegov glas je drugačen. »Preden greš, bi te rad povabil na večerjo.«
O, ko bi ti vedel, kako sem jaz uživala. »Ampak…«
»Pravzaprav naju jutri na večerjo vabi moj oče.«
»…ampak, saj veš, da zjutraj odpotujem. Lahko pa pridem na večerjo, ko se
vrnem,« se muza Sara. »Hladilnik bo itak prazen.«
»Tudi takrat lahko, a pričakujeta naju jutri, oba z mamo.«
»Goldi, kaj te je obsedlo? Zelo sem vesela ... kako, saj ne živiš doma?« Ko
nejeverno strmi vanj, jo počasi pogleda: »Jaz sem sin Toma Browna.«
»Kdo, kdo je Tom Brown?« ime ji je znano, zato skoči na noge.
Joshua sluti, kaj bo sledilo, zato vstane in jo objame: »Ja, lastnik agencije, za
katero delaš, je moj oče. Nisem ti mogel povedati. Najin odnos je preveč
zapleten. Vsak dan je preverjal, kaj počnem, in na račun njegovih jutranjih
klicev sem velikokrat zamudil. Dobro je seznanjen z najinim delom in rad bi te
spoznal.« Zamišljeno vzdihne: »Oprosti, nič ni bilo namerno, razen moje želje,
da bi najin odnos trajal čim dlje in se ne bi spremenil. Na svojo željo živim v
Hiši. Starše bom jutri videl po več kot treh letih, drugačen Joshua, ki verjame,
da obstaja pot, da stvari narediš prav na svoj način.«
Sara se ne odziva na objem. Trudi se prepoznati občutke: Kaj pričakuješ, da
bom počaščena?
Poišče njeno roko: »Draga Sara, hrepeniva po istih stvareh. Prvič v življenju se
mi zdi, da z nekom lahko najdem skupno pot, na kateri se bo morda videl
tudi oče. Agencija je zrasla iz nič, danes je razširjena po celem svetu. Je
njegov otrok, za katerega želi, da bi dobro živel ...«
32

»Joshua, ali si to res želiš ali boš le podlegel terorju nasledstva?« se s tresočim
glasom čudi njegovi nenadni zavzetosti.
Ker čuti njeno zavrnitev, se spet usede: »Ne morem si predstavljati, da bi bila
to le dogodivščina, ki se jo bova spominjala vsak na svojem koncu sveta. Na
to moje srce ne pristane. Zame bo nekaj najlepšega biti s tabo v mojem
svetu. Skupaj nama lahko uspe, da nama delo zares osmisli življenje. Lahko
delava tudi v Evropi,« nenadoma spremeni glas.
Sara strmi v prazno: O, vem, prvič so me kontaktirali iz Pariza.
»Rad bi ti povedal še ...« malce plaho nadaljuje, a ne premakne oči. To zna
le on.
Ni še konec? Sara se usede h kaminu nasproti sedežne, takemu na gumb,
ne na drva.
»Najino povezavo čutim globje in usodneje, kot karkoli do sedaj. Tak kot sem
ob tebi, sem si najbolj všeč. Zdaj je tukaj. Ta občutek, ki ga prej nisem
poznal. Z njim ni primerljivo nič na svetu,« jo hrepeneče gleda. »Tvoja
prisotnost me vsakokrat prevzame, rad te objemam, zaljubil sem se v tvojo
vsebino in način razmišljanja,« jo poboža po obrazu. »Reči nekomu, naj
ostane s teboj, ker ti je spremenil življenje, je sebično, ampak naju veže
bistveno več, skupaj znava delati, uživati in, kar sploh ni samoumevno,
molčati.«
Sara počasi prime njegovo roko. Koktajl čustev si jo popolnoma podredi.
Stiska, ki ji ne pozna imena, se prelije čez solzni rob in zamegli njegovo
podobo: »Česa tako lepega mi ni povedal še nihče.«
Joshua nežno poljubi solze na njenih licih in tiho vpraša: »Ali naj grem?«
Glava in telo bi zdržala, bilo pa je preveč za njeno dušo, zato le rahlo
premakne glavo. »Naspi se, jutri ob petih pridem po tebe. Do tja imava manj
kot uro,« jo poljubi na čelo in odide.
V nekakšni hibernaciji Sara poskuša zaspati, a možgani vztrajno meljejo:
Kako se to lahko konča? Ali imava dovolj poguma? Zagotovila ni. Ali ni
33

dovolj, da se v njegovi družbi počutim tako zelo izpolnjeno? Naj čakam, kaj
bo prinesla naslednja pot okoli sonca, ali živim v tem trenutku, naj izberem
predvidljivost, kamor bo impulzivnost redko zašla, ali pustolovščino, ki budi
vse čute. Kaj je sploh najbolj pomembno v življenju? Da se lahko uresničimo
in postanemo, za kar smo poslani na ta svet. Kjerkoli, saj na zemlji ni fizičnih
meja. In beseda poslanstvo je tako odrešujoča. Obljublja, da ne bomo živeli
odcepljeni od svojega bistva in se kot krogec tlačili v kvadratno odprtino.
Davida bom še bolj prizadela, ampak Joshua, v najini bližini je esenca, ki se
je drugi ne morejo dotakniti in odnosa nama sploh ni treba retuširati, ahhh ...
biti ljubljen in ljubiti, kot še nikoli, razumemo šele, ko to izkusimo… Michaelu
sem obljubila … v službi bom izpadla neresna …
Dopoldan jo prebudi brnenje telefona. Sledi mu sporočilo. Michaela zanima,
če je že na poti.
Na kateri poti? Ne vem … Michael vztraja, zato mu napiše: »Pridem jutri.«

34

Anamarija Zala Hajdin

Spomini Aurelije Tomc

Pri petinšestdesetih je Aurelija Tomc v življenju dosegla dovolj, da si lahko ob
dolgih zimskih večerih dovoli zdravo mero nostalgije in tihega sanjarjenja o
mladosti. Ko gleda nazaj, se še zdaj spomni, da so se tisti dnevi občutili kot
konec sveta. In morda ga je na nek način res bilo. Vsaj konec mladostništva
in s tem prvi koraki v odraslost, konec varne nevednosti in srhljivo zavedanje
dogajanja okoli sebe. Tiste dni je z živčnostjo in neko čudno ihto iskala
zavetrja, ki bi jo skril pred resničnim svetom in ji pustil sanjati, največkrat
sanjariti. Včasih morda celo verjeti. Iz vedno trše resničnosti je bežala v
glasbo, literaturo, večurne pogovore s prijatelji ob kavi in še daljše večere,
zamegljene z alkoholom in cigaretnim dimom, preživete v enem izmed dveh
lokalov, ki sta bila popularna pri mladih odraslih tistega časa. Zdelo se jim je,
da se ves svet obrača proti njim – vojne, vedno večja inflacija, družbene
neenakosti, post-pandemična zmeda in občutek preteče nevarnosti.
Čeprav niso vedeli, kaj točno preži na njih, se je zdelo, da se skriva za vsakim
vogalom in v vsakem grmu, mogoče celo v ljudeh, s katerimi so si delili
dneve, včasih tudi noči.
Z mešanico strahu in trme se je prebijala čez prva leta dvajsetih, na trenutke
dobro študirala, večino časa pa čakala na dneve, kot je bil tisti torek. Po
predavanjih do poznega popoldneva v prenatrpanih predavalnicah in
pripovedih kolegov o tej ali oni prigodi je ob dvajset do šestih skoraj tekla do
zapuščene stavbe v centru mesta. Preskakovala je dve stopnici hkrati in ni ji
bilo mar, kako zadihana bo, ko bo po petih nadstropjih končno dosegla
težka vrata, ki so vodila na streho, ki je služila kot terasa. Z globokim vdihom
je zatisnila oči in pustila, da se vrata s treskom zaprejo za njo. Nahrbtnik je
snela z ramen, ga naslonila ob steno in dovolila, da jo prevzame občutek
35

miru. Fizična razdalja med njo in resničnim svetom ni bila velika – še vedno je
vdihovala zrak poln smoga, vrvež in hrup mesta je bil le nekaj metrov nižje.
Mešal se je z nasičenostjo slabih novic, nepomembnih informacij kolegov ter
prijateljev, študijskih obveznosti, nerganjem staršev, raznimi pričakovanji in
njo samo. Z izdihom je vse pustila daleč za sabo in se odpravila proti ograji
terase, kjer je, obrnjen proti streham mesta, stal on.
Slišal jo je in se lenobno napol obrnil v njeno smer. S priprtimi očmi in cigareto
v roki je dahnil »hej«, medtem ko se je dim ležerno valil iz njegovih ust. Včasih
si je želela, da bi lahko ustavila nasmešek, ki se ji je vsakič razpotegnil čez
obraz ob njegovem pozdravu. »Hej.« V nekaj korakih, natančno
preračunanih in tempiranih, da ni bila ne prehitra in ne prepočasna, je stala
ob njem. Naslonjena na ograjo je strmela v mesto pred seboj in pustila, da
tišina mirno in vztrajno biva med njima. Ko ni več čutila njegovega pogleda
na sebi, ga je pogledala ona.
Lan Voje je bilo ime, oseba in sila, ki je stala za večino Aurelijinih misli tistega
obdobja. Bil je, o tem je bila prepričana, dovolj lep, da bi ga v antični Grčiji
ovekovečili v kakšnem kipu, v renesansi v freski, pop art pa bi njegov obraz
natisnil spet in spet v vseh mogočih barvah. Danes, zavoljo digitalizacije in
družbene apatije do kiparstva, njegov obraz krasi le družbena omrežja.
Njuno prijateljstvo se je razvijalo počasi. Od prvega srečanja na zabavi
skupne prijateljice so minili štirje meseci, v katerih sta previdno in postopoma
gradila njiju. Začela sta s pogovori o aktualnih dogodkih, brez jasno izraženih
mnenj o posameznih situacijah. Nadaljevala sta z debatami o literarnih delih
in gledaliških predstavah. Stopnjevala sta se do odkritega nestrinjanja o
izrečenem in eksplodirala z vnetimi prepiri, ob katerih so njuni prijatelji zavijali
z očmi. Nikoli se nista ukvarjala z vsakodnevnimi malenkostmi – vreme, starši,
faks so ostali neizrečeni in nepomembni. Njuna srečanja na vrhu zapuščene
stavbe so se začela s slabim dnem Aurelijinega življenja in povprečnim
dnem Lanovega. Tisti dan je bilo zunaj temno in zrak je bil težek, zadušljiv,
skoraj pregost za dihanje. Aurelija je v kotu kavarne topo strmela predse,
36

nekam mimo zapiskov in kave, ki se je počasi hladila. Brez opozorila ali
pozdrava je stol pred njo zaškripal in trenutek kasneje je v njeno vidno polje
vstopil Lan. Zbran in miren, s tisto nezmotljivo tiho samozavestjo, ki je Aurelijo
nemalokrat razjezila, po tihem pa, čeprav tega nikoli ne bi priznala, tudi
privlačila.
»Danes ne morem, Voje,« zaprla je oči in upala, da ga ne bo več, ko jih bo
spet odprla. Sreča izbira pogumne, Aurelijina želja se ni uresničila.
»Ne reci, da še nisi prebrala nove Mladine?« Njegov ton je bil enakomeren,
a nedaleč pod površjem se je skrivala izzivalnost. Verjetno je upal na še en
dinamiten besedni spopad.
»Lan,« pustila je, da beseda pade med njiju, obstane, zveni, »karkoli si
prebral, karkoli mi imaš za povedati in karkoli za skritizirati ... ne danes.«
Končno ga je pogledala z očmi rdečimi od joka in neprespane noči. Prejšnji
dan je bil poln prepirov, sprva z najboljšo prijateljico, nato še z mamo.
Verjetno se ji bo čez par let zdelo neumno, danes vseeno boli. Kot da bi jo
od začetka pogovora prvič zares videl, je njegov pogled drsel po njenem
obrazu. Namrščen se je zravnal na stolu in nežno, da ga je komaj slišala,
rekel: »Pridi«.
Po vseh teh letih še vedno ne ve zakaj, a ni nasprotovala. Kak drug dan bi
zagotovo iz sebe spustila salvo ugovorov in zagotovil, da zmore sama. Tako
pa je počasi pospravila svoje stvari, oblekla plašč in z mehkimi koraki, kot da
ji lahko tla pod nogami vsak čas izginejo, sledila Lanu skozi vrata. Pot sta
opravila v tišini, ki je že takrat bila tako čudno njuna. Hodila sta skozi
prestolnico, ki ne pozna počasnega življenja ali potrpežljivih voznikov, pa
vendar sta se gibala na način, ki je za vedno ostal le njun. V tišini ni bilo
neizrečenih besed ali nervoznih pogledov, vladala sta ji zaupanje in
zavedanje, da sta skupaj varna. Aurelija je resda za malenkost postala pred
vrati stare razpadajoče stavbe, a se vseeno hitro odpravila za Lanom, ko je
videla, da je ne bo čakal. Tisti torek je bil prvi.

37

Hitro sta padla v ustaljen ritem, ki je tiho narekoval torkova srečanja. S
pogledom, usmerjenim v morje hiš in streh pred seboj, sta stala drug ob
drugem, ne da bi se dotikala in pustila sanjarjenju prosto pot. Izmenično sta
kazala na hiše ali pa posamezna stanovanja, kdaj tudi pisarne in začela
večino sanjarjenj s »tam bi bil/-a … « In tako sta bila vse. Tisoč in ena možnost
obstoja nekje v vesolju. Nek posebno oblačen torek je Lan s prstom pokazal
na staro meščansko stanovanje.
»Tam bi bil odvetnik. Ampak tak, ki nikoli ne vzame pro bono primerov in je
vedno na prvih straneh časopisov zaradi kakšnega škandala. In definitivno
bi bilo vsaj pol tračev o tem, s kom spim.« Na rahlo je pokimal, zadovoljen z
izbiro fiktivnega življenja.
»To je mogoča najslabša stvar, ki si jo kadarkoli rekel,« in igra se je začela.
Zagrizla sta v fantazijo, vsak s svojim stališčem in z vsako repliko že komaj
čakala, da drugi izreče svojo.
»Kaj? Bi imel pač denar namesto moral. Nič novega.«
»In kapitalizem zmaga?« Spremembe moralnih in etičnih kompasov v teh
fiktivnih življenjih so vedno bile vroča tema, ki sta se ji malokrat uspela
izogniti. Tudi v svetu, kjer je vse dovoljeno in nič prepovedano, človek težko
izstopi iz svoje kože.
»Zmaga. Saj veš, kaj pravi Wilde: every man of ambition has to fight his
centuty with its own weapons2, Aurelija.« Vedno Aurelija. Kljub temu da so jo
vsi prijatelji klicali Rori, je bila zanj vedno Aurelija.
»Kako prikladno, da citiraš dramo, ki govori o korupciji kapitalistov, gospod
advokat. Naj tvoja prisega ob vpisu v imenik odvetnikov počiva v miru.«
Sredi ustvarjanja vseh možnih življenj ju je kdaj ta ali ona stvar potegnila v
resničnost, ko sta se spomnila na kakšno predavanje, ki sta ga pred kratkim
poslušala, na novo pesem ali film, na prebrani članek ali pa na kakšen
drobec informacije, ki sta ga mimogrede slišala na ulici. Lan se je posebno

Vsak ambiciozen človek se na svoj način bori s svojim obdobjem. Wilde, Ideal husband,
op. prev. avtorja
2

38

rad skliceval na prebrane članke in knjige tega ali onega filozofa, sociologa,
pa tudi politologov ni manjkalo v njegovem bralnem repertoarju. Medtem
pa je Aurelija raje načenjala debate o literarnih delih, komentirala sloge
pišočih, izzivala Lana k sto in eni interpretaciji pesmi in vešče med seboj
prepletala kanonizirane klasike z novodobnimi pisatelji. Kot spužvi sta
vsrkavala informacije drug drugega in jih dodajala k svojim argumentom.
Rasla sta, veliko višje od petnajstih metrov, ki so ju ločili od preostalega
sveta.
Vseeno pa se nikoli nista predolgo mudila v tematikah realnosti, prej kot slej
je en izmed njiju pokazal na katero od poslopij in potopila sta se v novo
sanjarjenje. Po tihem sta v obstoj poskusila izgovoriti svoja sanjska življenja,
drugič sta si kakšnega izmislila le zavoljo zabave in ker sta vedela, da ni
pravil, ki bi ju omejevala. Postala sta vse od novinarjev, premožnih in revnih,
profesorjev, lenih študentov do stay-at-home staršev. Po nekem
neizrečenem dogovoru sta se izogibala življenj drug z drugim. Poročena ali
pa v zvezi sta bila pač z nekom, nikoli imenovanim ali definiranim. Kadar je
kdo prelomil ta dogovor, sta tudi v domišljiji vztrajala pri prijateljstvu. Kdaj pa
kdaj sta bila sostanovalca, očitno so najemnine tudi v sanjskem svetu
previsoke. Aurelija ni vedela, zakaj si nikoli ni upala izreči tistega velikega
midva. Ali zakaj ga nikoli ni izrekel Lan. In zakaj je bil tako velik. Morda je težo
nosil v želji, da bi bil resničen, vendar si Aurelija nikoli ni dovolila preveč
razmišljati o čustvih. Strah jo je bilo, da bi njunega prijateljstva lahko bilo
konec, če bi bila želja zares resnična in če Lan ne bi občutil enako.
Od šestih do osmih zvečer sta tako enkrat na teden letela nad hišami
mestnega jedra in vsakič s terase odhajala boljše volje. Kljub pretečenim
letom se Aurelija še danes spominja, da se je zrak po njunih snidenjih vedno
zdel lažji, zagrenjeno mesto je bilo kar naenkrat svetlejše in nekje v njej je
plamen upanja vsak torek tlel nekoliko močneje.
Danes, štiri desetletja in nekaj let kasneje, je Aurelija še vedno hvaležna za
tiste strešne izlete. Skozi leta so jo sopotniki življenja počasi zapuščali. Kdaj se
39

poti pač ločijo, drugič vmes pridejo prevelike razpoke, da bi se lahko med
njimi zgradili novi mostovi. Nekaj je bilo tudi takih, ki jo že čakajo na drugi
strani. Še vedno jih čuti nekje v sebi. Peščica jih je ostala v skupnem koraku,
še vedno najdejo uteho drug v drugem. Prijateljstva, ki preživijo preizkus
časa, imajo poseben način obstoja – zdi se, da jih še smrt ne more ločiti. Ob
vseh teh odhajanjih bližnjih in ljubih je še toliko raje ob trenutkih tišine
pogledala nazaj in pustila, da spomini ponovno zaživijo v njej. Četudi imajo
spomini to navado, da se včasih prikažejo malo skrivenčeno in pomanjkljivo.
Preden je ugasnila luč in pustila, da zimski večer končno pogoltne hišo v
temo, se ji je pogled ustavil na telefonu. Pismo bi bilo preveč romantično,
jutri ga pokliče. Konec koncev je že skrajni čas za še en strešni izlet.

40

Ana Španovič

Dekle, ki je postalo drevo

Z roko podrgnem po kavču, na katerem sedim. Zelene barve je. Kot
smrekovi vršički. V ozadju slišim tiktakanje ure, ki se meša z zvokom dežnih
kapelj, ki padajo na okensko polico. Zadnjih par dni dežuje brez premora.
Zazrem se v ustnice gospe, ki sedi nasproti mene. Na mizi ima stekleno
skledo, polno piškotov, ki so bogato posuti s sladkorjem v prahu. Njene
ustnice so poudarjene z živo rdečo šminko. Ob robovih ter tudi vmes se
nahajajo drobni drobci sladkorja v prahu. Ustnice spominjajo na fotografijo
rdeče mušnice iz učbenika za biologijo. Razlaga nekaj o zdravilih ter o
mojem izboljšanju stanja. Ne poslušam je. V ustih začutim blag okus
čokolade, ki sem jo pojedla že kar nekaj časa nazaj. Pomislim na šepet
dreves. Ne slišim jih več tako razločno in glasno kot prej. Najverjetneje zaradi
tablet. Zadnjih par dni pred začetkom jemanja tablet so se mi zdela
razburjena. Govorila so o ponovnem koncu cikla. O smrti vsega ter
ponovnem rojstvu. Gospa v beli halji nasproti mene vstane ter mi poda roko.
Medtem ko me spremlja do vrat, mi razlaga, da bom najverjetneje za
praznike že doma. Preden stopim na hodnik, še zadnjič pogledam njene
rdeče ustnice. Drobcev sladkorja v prahu ni več.
Nataša se počasi začne zavedati okolice okoli sebe. V bližini se oglasi
sosedov pes, ki ga je najverjetneje prestrašila kakšna potepuška mačka ali
ptič. Zajame sapo ter pogleda na uro, ki z velikimi rdečimi številkami
sporoča, da je 3:00 zjutraj. Še vedno čuti močno razbijanje srca, ob čemer
se ji spalna srajca neprijetno lepi na prepoten hrbet. Samo sanjala je.
Prisluhne dežnim kapljam. V spomin se ji nepričakovano priplazi včerajšnje
srečanje sošolke iz srednje šole. Vedela je, da ljudje govorijo o njej. Odhod
njenega moža ter ločitev je bila najbolj popularna tema letošnjega poletja.
41

Ob Ajdinemu odhodu v psihiatrično bolnico pa se je zdelo, da bodo ljudje
od privoščljivosti pregoreli. Tako so se je ljudje sedaj izogibali v velikem loku
ali pa jo namenoma ustavljali ter z zaigrano zaskrbljenostjo spraševali po
njenem počutju v skriti želji, da bi se naslajali nad njeno bolečino ter
uničenim življenjem.
Z odejo se pokrije čez glavo prav tako, kot je to počela kot majhna punčka,
ko se je hotela skriti pred zunanjim svetom. Rada bi zajokala, pa je njene
solzne žleze že nekaj dni ne ubogajo več. Pred očmi se ji prikaže podoba
Ajdinega pediatra izpred dvajsetih let in njegov nasmeh, ko ji je hitel
pojasnjevati »Veste, gospa, dojenčki ne tvorijo solz do četrtega tedna
starosti, lahko še dlje. Tako da z vašo punčko ni čisto nič narobe!«. Od
začudenja globoko zajame sapo. Še vedno težko verjame, da se je vse res
zgodilo. Njeno življenja se ji kot filmski trak zavrti v glavi vse do današnjega
dne. Neuspešno poskuša odkriti tisti odločilni dogodek ali napako, ki je
sprožila to čudno verigo dogodkov. Začuti močan vzgib, da bi ostala v
postelji ter spala, dokler se ne bi ponovno zbudila v svoj popoln svet. Na
nočni omarici zagleda še neodprto škatlico tablet, ki naj bi ji pomagale
preživeti naslednjih nekaj mesecev, dokler njeno življenje ne bo steklo po
bolj normalnih tirnicah.
Zbudim se. Mesečina pada naravnost na lase dekleta, ki spi na sosednji
postelji. Rdeče barve so kot monopoli hiške. V spanju zastoka od bolečine.
Pomislim na monopoli hiške, ki jih je pojedla. Šest rdečih in sedem zelenih.
Želela je umreti. Od takrat nihče ne igra več monopolija. Začutim, da je čas.
Previdno vstanem ter se odpravim proti vratom. V oknu opazim bled odsev
same sebe.
Nekaj minut čez tretjo sedi Nataša na kavču v dnevni sobi. Počasi ter
previdno srka vroč sivkin čaj, da bi vsaj malo pomirila tiščeč občutek v prsih.
V steklenih vratih, ki vodijo naprej na zelenico ter vrt, opazi odsev lipe, ki je
bila posajena še pred njihovo selitvijo v hišo. Luna riše čudne vzorce na
posameznih delih drevesa. Nekam drugačna se ji zdi danes lipa. Večja,
42

lepša. Pomisli na Ajdo. Bila je čuden otrok. Odkar je shodila, se je zdelo, da
za njo obstaja posebna vrsta gravitacije, ki jo vodi v bližino lipe. Večino
poletij je preživela v njeni senci. Občasno si jo lahko zalotil nepripravljeno na
vsiljivca, kako je objemala drevo ter šepetala nekaj visoko v njeno krošnjo.
Mislila je, da je le faza otroka ter nato najstnice, ki bo minila. Žal pa nikoli ni
minila. Sosedovi otroci so ji sčasoma nadeli vzdevek objemalka dreves ter se
poskrili, če se je slučajno znašla v njihovi bližini. Ko je bila v osmem razredu, jo
je poklicala razburjena razredničarka. Ajda je nadobudne učence prvega
razreda med bralnim krožkom odpeljala v gozd, kjer so skupaj objemali
drevesa ter skušali govoriti z njimi. Po tem dogodku

so ji prepovedali

nadaljnjo vodenje krožka ter približevanje učencev nižjih razredov. Novico o
ločitvi je sprejela mirno. Ko se je dan za tem Nataša vozila domov, se je v
njenih prsih oglasil čuden občutek, ki je pogosto napovedoval nekaj
slabega. Po steklu avtomobilskega okna so začele polzeti drobne dežne
kaplje. Zapeljala je na dovoz, zajela sapo ter izstopila iz avta. Ni je našla ne v
njeni sobi ne kje drugje v stanovanju. Zunaj je počasi začela besneti nevihta.
Čuden občutek jo je vodil do lipe. »Ajda …« Iz prsi se ji je izvil nem krik. Ob lipi
je stalo mlado žensko telo. Čeprav je bilo telo golo, je bilo hkrati na gosto
prekrito z rjavim blatom, ki so ga počasi spirale dežne kaplje. Roke so se
vztrajno vile proti nebu, kot bi bile krošnja. V njene črne lase so bili vpleteni
listi ter posamezne cvetlice. Oči so bile steklene s čudnim odsevom, brez
sledu komunikacije z zunanjim svetom.
Stopam po hodniku. Pozabila sem vzeti svoj pulover. Zelene barve je kot
oliva. Vse dlake na telesu se mi postavijo pokonci. Čutim, da se kri počasi
premika s površine telesa v globino. Še tesneje se zavijem v svojo tanko
pižamo. Kot divja mačka se povzpnem po spiralnih stopnicah. Na vrhu
utripa rdeča lučka. Ugasnem alarm ter stopim skozi vrata. Objameta me
mrzel zrak in tema. Zaslišim klik. Srce mi začne hitreje utripati. Vrata se
odpirajo samo odznotraj. »Tukaj si,« zašelesti iz teme. Stopim korak naprej ter

43

jo objamem. V odgovor še glasneje zašelesti. Šele sedaj opazim zvezde ter
mesečino, ki osvetljuje vrt. Hladen pršec mi moči lase in pižamo.
Zbudi se na kavču. Občutek ima, da se ji srce v prsnem košu lomi na drobne
kose. Pomisli na svojo babico, ki je umrla pri petdesetih letih od srčne kapi.
Je čutila kaj podobnega? Zavrne idejo, da bi ta trenutek imela srčno kap,
kljub vsemu pa je to ne pomiri. Zunaj v velikih kosih pada prvi letošnji sneg.
Nekaj minut opazuje ples snežink, ki samozavestno padajo proti tlom, kjer se
stopijo. Tla so še pretopla, da bi lahko tam obstala ter skupaj tvorila snežno
odejo. Kontrast med njenim notranjim ter zunanjim svetom postane še bolj
očiten. Opazi prazen čajni lonček na mizici ob kavču. Zelene barve je, na
njem pa se z velikimi rdečimi črkami blešči napis Najboljša mami na svetu.
Ajda sedaj spi v topli postelji ter komaj čaka njen jutrišnji obisk.
Obleče si plašč ter stopi skozi vrata na hladen zimski mraz, da bi vsaj malo
ohladila vročino, ki divja v njej. Pomisli, da je ravno prave starosti za začetek
menopavze. Prižge si cigaret ter se zagleda v nebo. Skozi nalet snežink
komaj opazi zvezde in zdi se, da tudi mesečina ne prodre do tal tako kot
prej. V sebi začuti željo, da bi Ajdo skrila v svoj objem ter jo tako varovala
pred zunanjim svetom. Zazre se v lipo. Zdi se, da ji ta sporoča z vsakim svojim
listom, ki se premakne v vetru, da je Ajda njena. Z odločnimi koraki se
odpravi proti njej, ob čemer se ji drobne solze sušijo na licu. V občutku
nemoči začne s pestmi udarjati po njenem deblu. Začuti bolečino, ko se na
določenih delih roke pojavijo kapljice krvi. Njena bolečina v notranjosti tako
vsaj za trenutek popusti. Usede se na mrzla tla ter s hrbtom nasloni na drevo.
Mokrota in mraz počasi pronicata skozi tkanino njenega plašča.
Čez čas se vsa premražena vrne v hišo. Rada bi zaspala pa še vedno čuti
nepomirjen vihar, ki divja v njej. Je Ajda res varna? Najraje bi stekla k avtu ter
se odpeljala do sive stavbe, ki je pogoltnila njeno hčerko. Zamišlja si pogled
varnostnika, ko bi ga ravnokar zbudila ter mu skušala razložiti, da samo sledi

44

svojemu občutku v prsih. Odpre kuhinjski predal, vzame iz njega uspavalne
tablete ter se povzpne po stopnicah v spalnico.
Nekaj trenutkov mine, preden se drevo ponovno oglasi. »Priklopi se,« po
tihem zaječi, ko sunek vetra skupaj z nekaj snežinkami potegne skozi njene
veje. Zven glasu in tudi dialekt je drugačen kot pri moji lipi, a vsekakor tudi
ona uporablja moč vetra za komunikacijo. V meni se utrne spoznanje.
Stavki, ki jih drevesa gradijo, so vedno kratki, a polni vsebine. Vsaka beseda
ima svoj namen. Ne tako kot pri ljudeh, ko z besedami pogosto samo polnijo
tišino. Nevedoč, kaj naj naredim, obstojim. Do sedaj mi še nobeno drevesce
ni ukazalo, da se priklopim. Sunek zraka me reši negotovosti. »Sezuj se, draga
moja,« zašepeče. Ubogljivo sezujem svoje tople copate ter nato še volnene
nogavice. Od mraza zaječim. Čutim, kako skozi zamrznjena tla odtekajo še
zadnje zaloge moje skrbno varovane energije. Zdrznem se. Vse pod menoj
se trese. Zdi se, da drevo premika svoje gromozanske korenine. Prst pod
mojimi stopali se rahlja in segreva, počasi tonem vse globje, dokler nisem do
kolen popolnoma v zemlji. Ne zebe me več. Dojamem, da nisem več Ajda.
Sem kruhovec v Namibiji. Sonce močno pripeka, pod menoj je našla senco
čreda slonov. Hkrati sem orjaška sekvoja ter hrast, ki ga gozdarji ravno
podirajo. Skozi mene tečejo življenja vseh dreves. Pred očmi se mi zvrti vsa
zgodovina Zemlje. Zdi se, da lahko začutim tudi čas, ki šele prihaja. Zaječim.
»Kaj čutim?« pošljem vprašanje v omrežje, začudena nad intenzivnostjo
občutja v mojih prsih, za katerega se zdi, da me bo razklal na pol.
» Navdušenje in srečo, ko zaradi bogate zemlje dobro rasteš v zavetju
svojega gozdička,« radostno zažvrgoli majhna smrekica v pomladi svojega
življenja. Zavoham dim in smog, ko se oglasi črni bor s Krasa »Strah in jezo, ko
te ognjeni plameni počasi požirajo«. »Žalost in gnus!« zajoče drevo, na
katerem se bohotijo granatna jabolka, pod njimi pa skupina oboroženih
moških pobija prebivalce manjše vasi ter posiljuje njihove žene. Zajočem. Z
dlanmi si pokrijem obraz v upanju, da ne bi več videla grozot. Takrat začutim
nenavadno polzenje iz nosu. Z zunanjo stranjo roke si obrišem nos ter se
45

zagledam v sled. Rdeče barve je. Kot kri. Zamašim si nosnici, da bi zaustavila
krvavitev. Čez čas popustim prijem. S konice nosu kapljajo še posamezne
kaplje, ki jih lovim ter zbiram v sklenjeni roki. Rdeča barva krvi počasi prehaja
v modro ter nato v zeleno, ko se krvavitev ustavi. Opazujem izbočene žile na
zunanji strani obeh rok, ki se zelenkasto bleščijo.
»Ajda, Ajda … poglej v nebo!« se oglasi tisočero glasov vseh odtenkov in
narečij. Pogled usmerim v nebo, polno zvezd. Ena izmed njih sveti še
močneje v svetlozeleni barvi. Za njo se počasi rišejo svetle proge kot
nekakšni repi. »Komet,« pomislim ter v začudenju še bolj odprem oči.

Mir

počasi polni vsako celico mojega telesa. Čutim, da počasi zapuščam svoje
telo ter plešem s kometom nekje v vesolju. Najverjetneje svoj zadnji ples.
Zbudi jo sonce, ki je našlo dostop do nje skozi napol zastrte zavese. V
nejeveri se zdrzne, ko zagleda uro. Zaradi tablet je preslišala budilko.
Medtem ko se oblači, se v dnevni sobi oglasi neprijeten zvok telefona, ki
utihne, še preden uspe priti do njega. Na seznamu neodgovorjenih klicev se
izpiše številka Ajdine psihiatrinje. Klica ne bo vrnila, saj bo čez trideset minut
že pri njej in Ajdi. Vzame avtomobilske ključe ter se napoti proti vhodnim
vratom, ko se nenadoma obrne ter napoti proti balkonskim vratom. Skozi
steklo pogleda lipo, ki se kopa v toplih sončnih žarkih. Za trenutek postoji,
nato pa se s počasnimi koraki odpravi na vrt k lipi. Na rokah še vedno čuti
posušene rane od včerajšnjega srečanja z njo. Objame jo ter pogleda v
krošnjo. Čeprav se je zima že pričela, je njena krošnja še vedno polna
rjavorumenkastih, že napol posušenih listov. Veje in listi se počasi premikajo v
blagem vetriču, ob čemer Nataša začuti nenaden mir. Ko že hoče oditi, v
zemlji poleg lipe zagleda majhno zeleno drevesce. Skoraj nejeverno ga
pogleda, prepričana, da včeraj še zagotovo ni bilo tam. Verjame, da bo
Ajda te novice zagotovo neizmerno vesela. S hitrimi koraki se odpravi proti
vratom, da bo čim hitreje prispela k njej.

46

Dragan Mitić

Dva kralja

Janezka je mati nenehno privijala k sebi, vlekla za sabo in jokala, a njegov
oče, težek pijanec, jo je tepel, tepel. Vedno in redno, dokler je le bilo moči v
slabo obvladljivih pijanih rokah in nogah. Včasih je nehal šele, ko je
popolnoma omagal, nemočno klonil in nekontrolirano zdrsnil ter treščil ob
kos pohištva v njihovi plesnivi polkletni sobici. Vse dokler se neke noči
popolnoma pijan ni zvrnil v reko. Janezek je vseeno prezgodaj zbežal od
doma, pozneje pogosto menjal prenočišča, sicer nikoli za dlje časa, včasih
tudi po zaporih, dokler niso opravili celotne preiskave. Izjemoma, le ko je v
zimskih dneh mraz vendarle bil prehud, je prespal tudi v

zavetišču, a

velikokrat in najraje kar na prostem. Poleti pa redno, ker enostavno ni in ni
prenesel smrdečih nog sotrpinov v centrih za brezdomce. Celo mraz pod
mostom mu je bolj prijal, če je bil dobro oblečen. V zadnjem času so na
okencih Rdečega križa vse nabave garderobe šle zelo gladko, lahko je celo
izbiral. Ponosil jih je in ko je na njem začelo smrdeti – naravnost v kontejner,
mala malica.
Poletja se ne štejejo, ker jih lahko preživiš en, dva, tri. Zime so zajebane,
nekaterih ne pozabiš za boga ne. Janez Francija pozna že več zim. Enako
klošar, a Franci ni bil tepen, on je pravzaprav bil samo malo zjeban, na hitro,
nova država, nov sistem, nova borza. Bil je normalen, izobražen kot mnogi, z
diplomo, vendar mu je ta bolj malo pomagala, odkar je moral ven, na
prosto. Ni se znal, kako bi se to reklo, prikloniti. Bil je vodja nekega obrata, ali
kaj, direktor celo, ne ve se, nikoli ni hotel o tem tako podrobno govoriti. In
potem propad države, novo vse, kradlo se je na veliko. Edino on bo pa po
starem! Vzel je kredit – pravi kredit, na svojo bajto – kreten. Prevzel obrat in
vse zaposlene – idiot. Pa kdo je tedaj to še naredil – noben normalen. Potem
47

pa delnice dol – krediti gor. Samo gledal je in začel moliti, a prepozno in k
napačnemu bogu. Hiša na boben, žena v tujino, otroci že zdavnaj čez lužo.
On pa je šel v zapor, čeprav ni ukradel niti centa. Tam je delal v pralnici za
drobiž in ko je prišel ven, si je s tem denarjem kupil kolo, ki so mu ga po dveh
tednih, itak, ukradli. Pa tako težko ga je prislužil v nekaj letih zaporniškega
garanja. Notri pa pekel! Zaporniški pekel, vrel in boleč.
Ali ga je to kaj izučilo ali ne, ni vedel nihče. Vse pogosteje se je držal bolj
zase, edino opoldan je vedno prišel skupaj z drugimi v vrsto za topli obrok.
Tedaj je tudi kasiral, če je prodal kakšen izvod njihovega časopisa. V
nahrbtniku je imel enega spravljenega v plastično vrečko, tistega, ko sta bila
z Janezom na prvi strani posneta kot »ta prava kralja ulice«. Vendar je Franci
bil malo drugačen: vedno je prišel nekaj minut prej in sam, ne da bi ga
kdorkoli prosil, pometel vsaj okrog ene mize in na koncu pospravil mize tudi
za drugimi brezdomci.
Janez pa samo pride, vrže ogorek na tla, ga morda celo kdaj pohodi –
odvisno od volje in kot da ne bi vedel, kako je hudo, če s kom grdo ravnaš,
se po navadi spravi na nekoga, pogosto prav na Francija.
»Koliko ti pa plačajo direktor – pometač? Veš, če bi ti bil zares tako priden, bi
se pa lahko javil za redno delo: kot »flajer na smetnjakarju«. Pa bi počasi
napredoval, morda celo do voznika, pa pol celo vodjo ... ahahah.«
»Pusti me enkrat pri miru! Ti se boš pa usmrdel v svojem nedelu.«
»Jaz smrdel? Pa poglej, kaj sem včeraj dobil. Praktično nov reklc. Poglej
notranjost, skoraj nerabljena. Pizda, lahko bi ga celo prodal, a sem ga že
ponosil«
»To? Pa to je navadna sintetika ... živa plastika!«
»Kaj pa ti, a ti si pa po zadnji modi, pa sama volna ali kaj?«
»A veš, da zares imam temnomodro obleko iz čiste volne, z zlatimi gumbi!«
»Temnomodro ... A obleko? In z zlatimi gumbi ... Z dukati ali kaj? Ne ga srat!
Kje jo pa imaš? Ma nimaš je nikjer – sanjaš! Kakšna volna ...«
»Če ti rečem! Imam ga, ampak za ...«
48

»Za kaj? A za pogreb? Ahahah ...«
»Ja. Ko umrem, v njem, v nobel suknjiču z zlatimi gumbi bom pokopan.
Zaslužil sem ga s prvo plačo, ko sem postal vodja.«
»Ne seri! Ti pa vodja pa temnomodro z zlatimi gumbi, a kar cekini? Ne serjiii!
Pokaži jih, da vidimo, če si dec!«
»Vem, ti bi še njih snel, izmaknil, takoj zapil. Veš, kaj so zlati gumbi z
mornarskim sidrom na sredi? Si to kdaj sploh videl?«
»Ti boš meni ...» Skočil je Janez na Franca, vendar tudi Franc, ki se ni
pretepal, ni mogel prebaviti te skrajno žaljive nejevernosti.
Vedeli so klošarji, da ni dobro, da se o pretepih kaj preveč naokrog sliši, zato
so kot po navadi takoj pristopili, ločili pregreti glavi in to je bilo to.
Tokrat je bil Franci preveč razburjen in si je v brado godrnjal, ko je brez kosila
odhajal proti svoji klopci v parku: »A ti boš pa bil in ostal za zmeraj navaden
klošar ... čisto navaden, sintetičen.« Potihoma je jecljal. Zavedal se je, da je
dokončno izgubil še to edino vredno upanje.
Na neki drugi klopci v istem parku ne tako daleč stran je hitro v lahen
klošarski sen padel tudi Janez. Kaj je delal prav in kaj ne v življenju, mu je
znala povedati edino mati. In prav ona je prišla motit še ta spanec! In to s
kakšno ihto: »Očeta je voda, tebe bo pa ogenj! Ja, misliš, da je to kaj kontra,
a – isti drek! Nič vreden nisi, nič in nikoli ne boš, če boš tako ognjevito
pretepal druge ljudi. On ga je žrl, zato ga je voda odnesla ... Tebe z ognjem
v pesteh ... tebe bo pa ogenj!» Tako je odskočil neposredno iz sna, da je z
obema nogama treskoma sestopil na tlakovano stezico v parku! Tlesknili so
skoraj novi plastični čevlji, s plastičnimi podplati, še vezalke so bile tako že na
prvi pogled iz plastike! Pogledal je hlače, srajco in se odpravil pred bližnjo
trgovino nažicati za pir ali dva in pogasiti te goreče sanje. Franci se je tudi
nekam odpravil. Drug mimo drugega sta šla popolnoma brez besed kot
prava kralja.
*
49

Čeprav požar ni bil tak, da bi lahko šla cela soseska, je bil prizor vendarle
gnusen. Gorelo je nekaj zelo smrdljivega in očitno zelo gorljivega. Še truplo ...
Obraz ni bil več prepoznaven, praktično je zoglenel. Tudi preostali deli telesa
so se samo v ostankih držali neke osnovne gmote izgorelih in ožganih
človeških organov. Ogenj je moral biti močan in prav vrel, verjetno zaradi
vsega umetnega materiala nakopičenega ob improviziranih ležiščih:
ogromno najlonskih vrečk vseh barv in velikosti, plastične folije, ki so morda
bile uspešne v boju z vlago in dežjem, vendar so v bitki z ognjem takoj
popustile. Telo reveža, ki je bilo oblečeno v plastično in gorljivo, je ogenj z
neverjetno močjo počasi odnašal v plamen in potem v smrdljivi dim in še
višje in višje v klošarsko nebo.
Pozornost je policistu ukradlo nekaj nenavadnega in nepričakovanega na
tem ubogem kraju. Naučen previdnosti do konca je sprva samo odrinil z
nogo nekaj malega, a tako svetlega, okroglega ... morda zlatega! Zadnjič je
slišal, da je pri klošarskem parčku, ki se je zadušil v neki kleti, a je že vrsto let
hrano pobiral iz kontejnerjev, kolega našel tri cekine! Sedaj se ne pelje več s
staro škodo, ampak s skoraj novim golfom. Pazljivo je prijel predmet in ga na
hitro očistil umazanega počrnelega blata, vendar takoj, ko je to stvar
pobral, ugotovil, da ni nič vrednega, gotovo pa ni zlato. Pač navaden v
zlato pobarvan plastični gumb. Z vso jezo, ker mu je nekaj tako ničvrednega
vzelo precej dragocenega časa, je zalučal gumb na asfalt pred seboj. Na
hitro se je še okaral: »Bedak ... in kako se sploh pravilno napiše ... asvalt ali
asfalt? A moral si to narediti? Kreten!« Brcnil je z vso močjo tisti gumb nazaj
na travnik in zapisal: »V požaru je vse izgorelo, po podrobnem pregledu
nismo našli nič vrednega, na trati je ostal edino gumb suknjiča, plastičen,
pobarvan v zlato ... «
In namesto pike je odločno pljunil direktno na tisti »zlati gumb«, obilni
izpljunek poln smrada po dimu in neki težki grenkobi.

50

Tedej Batis

Konec sveta

Običajno hladno zimsko jutro. Vozim se s kolesom na delo mimo Orto bara
pod železniškim podvozom proti BTC-ju. Tukaj se mi vedno za trenutek zgosti
vsa zatajena urbanost tega mesta. Utrujeni umazani podvoz, prevlečen s
smrdečim zadahom gostega stoječega prometa, me običajno glasno
pozdravi s cvilečim truščem silne tovorne kompozicije nad mano. Pri tem
začutim zdelano ječanje tračnic. Sikanje jeklenega materiala se razliva po
podvozu v obupnem trušču vseh privitih vijakov, ki nato pronica po
razpokanem asfaltnem cestišču pod mano, podmazanega z mavričasto
oljnato deževnico, obdanega s kupi pozabljenega črnega snega. Ob njem
pa hitijo številni brezbrižni pešci s črepinjastimi pogledi, uprtimi v jutranji nič.
Vsa ta umazanija za nohti tega mesta je bila to jutro ožarjena z bledikavim
soncem, ki me je lažno grelo na moji poti na delo. Ta vsakdanja običajnost
me je napolnjevala z utvaro večnosti. To našo izpraznjenost je nekega dne
raztrgal kužni sev.
Danes ležim v postelji. Sam. Poletje je. Slišim petje ptičev in šumenje vetra.
Žaluzije se gibajo v nemem ritmu mrtvega mesta, medtem ko se jaz borim z
bolečino mesa. Običajna vsakdanjost je le še bledi spomin sveta, ki ga ni
več. Pogledam na stikalo za luč, ki me sedaj gleda le z nemim izrazom tujca,
ki me je še do pred kratkim varoval pred temo. Iz stranišča slišim glasno
klokotanje zataknjenega kotlička, ki mi nevede klokoče žalostinko
zagozdenosti. S priprtimi očmi pogledam skozi okno. Ne vem več, kje so
danes ostali, ali so živi, mrtvi, ali pa so postali državljani preživelih. Že nekaj
časa me nihče ne obišče, ne preverja, kako je z mano, z mojimi bolečinami,
ranami. Zadnjič, mislim, da je bilo to pred mesecem dni,

je bila pri meni
51

neka ženska, po imenu Silvija, ki je prostovoljno opravljala delo negovalke.
Nisem prav veliko izvedel od nje, kaj se dogaja in kako naprej. Bila je
redkobesedna in več kot ubornih besed pomilovanja mi ni namenila.
Pogrešam Katjo, ki je pred dnevi zapustila krhko varnost najinega skupnega
stanovanja, upajoč na rešitev. "Tako ne gre več," mi je v navalu jeze rekla in
si obrisala udrte oči, ki so bile kot žareče iskre v temi. Njen pegasti obraz,
prekrit z bolečino nočne more, ki se je sprožila pred meseci, je govoril o besu
nad boleznijo, ki nas je žrla in nama odvzela možnost poštenega boja.
Medtem ko sem sam priklopljen na nevidni ribež, ki me neumorno ožema, je
bila Katja nekako imuna in je bila lahko le jezna priča temu mletju. Tisti
večer, ko je sprejela odločitev za odhod, so njeni svetli lasje v poznem
popoldanskem soncu zažareli kot griva bojevnice, ki se pripravlja na
odločilno bitko. Vsa opravljena je prisedla k meni in s pogledom nekoga, ki
vidi v samo dno brezna, mi je nežno še zadnjič previla ranjeno telo, kakor je
znala samo ona. Bilo je maziljenje v spokojnosti najinega doma. "Saj veš, da
pridem nazaj," mi je šepeče rekla, medtem ko je brisala moje odtekajoče
življenje. "Sem zasledila, da je baje nekje pri Vrhniki tabor preživelih, kjer
nama lahko pomagajo," je tiho govorila vsem mojim odprtim ranam. "Uspelo
mi bo priti kmalu nazaj z nekom, ki lahko pomaga, do takrat pa, da ti ne
pade na pamet, da me zapustiš, a me slišiš," je z umirjeno neomajnostjo
nadaljevala. Dolge sence poznega poletja so mi danes priče, da me je v
tistem trenutku res grozno začrvičilo in v odgovor sem ji lahko le glasno
prdnil. Nasmejala se je in s skoraj pozabljenim izrazom meni tako prikupne
brezskrbnosti v odgovor dejala "Kdor pogosto prdi, ta dolgo živi!" in mi ob
postelji pustila nujna živila, preden je odšla. Od takrat je nisem več videl.
Vsake toliko časa pridejo v stanovanje naključni ljudje. Večina me niti ne
pogleda več, ampak samo v tišini brskajo po stanovanju.
Nekega poznega popoldneva, ko se je pripravljalo k nevihti, vstopi v sobo
mlad moški. Si vzame stol in se usede pred mano pred posteljo. Razkuštrani
52

mastni lasje mu polzijo po potnem deškem obrazu, ki bi lahko bil reklama za
kak parfum. Nasloni se na naslonjalo in me nepremično gleda. Iz žepa si
vzame cigareto in si jo prižge. Globoko vdahne. "Smrdiš stari," mi po nekaj
globokih vdihih dahne v obraz. "Smrdiš kot kuga, izgledaš pa tako, da se te
še s palico ne bi dotaknil, mater si nagravžen," si mirno otrese cigareto in se
razgleda po sobi. Opazi, da je pred posteljo ogledalo, v katerem se srečata
najina pogleda, "itak pa vse sam vidiš," se sijoče nasmehne, medtem ko v
sobo prihajajo zvoki bližajoče se nevihte. Nenadoma je zaslišati globoko iz
drobovja bloka žensko kričanje. Valovi kričanja se odbijajo s pospeški
praznine, ki se nato trgajo po sobi kot izgubljeni naboji. Tuja bolečina in
bližajoča se nevihta zatemnijo sobo. "To je moja banda, ne se bat," mi mirno
položi na moje nepokretne misli prišlek. "Hodimo od bloka do bloka in
čekiramo stanovanja. Ne iščemo nič posebnega", mi razloži s čikom med
rumenimi prsti, "in če se ponudi prilika, jo izkoristimo, me razumeš?" me
hladno pogleda s svojim pegastim obrazom, obsijanim z odsevom ogledala,
v katerem se rišejo težki sivi oblaki. Hropeč, kot kak tjulenj na ledeni ploskvi,
se obrnem proti njemu in se zazrem v njega, "Lep obraz imaš" mu rečem s
slinastim glasom. Očitno navajen takih opazk vstane in se postavi pred
ogledalo. Njegovo vitko telo se na ogled postavi. Z rokami ob bokih se nato
sprehodi po sobi in je kot lepotec na modni pisti. Pri tem brca nametano
nesnago po tleh in ropot njegove divje lepote se meša z ugašajočim
ženskim ječanjem. "A ti ne misliš tega pospravit, kako lahko tako živiš?" mi s
skrbjo šarmerja oponese in se namesti nazaj na stol. "Bi, a se mi ne ljubi," mu
odvrnem in se mu s trudnim nasmehom poskušam opravičiti za ves nered.
"Pred tem sem bil računovodja," mi reče in mi vljudno ponudi cigareto. "A
veš, da je za nastanek kompleksne družbe bilo potrebno prvo iznajti
številke?« me izpod čela pogleda. »Prvi zapisi človeka niso poezija ali
filozofija, ampak davčni registri," ves pameten nadaljuje, medtem ko po
oknu začnejo naletavati prve debele dežne kaplje. Potrkavanje dežja je
sčasoma vedno bolj gosto in soba vpija zvoke nevihte kot stara kuhinjska
53

krpa. "Računal sem tuja življenja in bil sem nekdo, ki je skrbel, da je kolesje
naše družbe gladko teklo," in medtem ko mi vse to razlaga, zamišljeno zre
skozi okno v razvijajočo se nevihto. Njegov odsev na okenskem steklu se
prepleta z migajočimi vodnimi kapljami, ki popačijo njegov obraz v
abstraktno sliko. "Vsa pravila, vsi zakoni, tega sedaj ni več. Sedaj je le
svoboda, ki je neomejena," mi navdušeno s tlečo cigareto v ustih navrže
lastno resnico. Hropenje ženskega glasu je utihnilo in slišati je bilo le besnenje
nevihte ter zamolkle glasove pajdašev, ki si dajejo duška v na novo odkriti
svobodi.

Mojega nenavadnega obiskovalca izzovem z vprašanjem "Ali ni

prav v omejitvi izvor svobode? Svobode, ki je dosegljiva za vse. Svobode, ki
ni rezervirana samo za tiste z močjo," pri tem se krvavo odkašljam v umazani
robec. Godrnjanje nevihte je tudi vedno bolj glasno. Ne meneč se za mene
zopet vstane in prične odpirati že neštetokrat odprte omare ter predale.
Ogleduje si borne preostanke mojega življenja, ki se kažejo v oblekah,
spominkih s potovanj in s starih fotografij. "Ne vem, stari, kaj si misliš, a zame
je pomembno le to, da sem sedaj brez omejitev. Ne jebem žive sile, kaj si
drugi mislijo. Če jim kaj ne odgovarja, tudi prav, a kar mi pripada, si bom vzel
na tak ali drugačen način." V tem trenutku modrovanja pride v sobo njegov
pajdaš. Prvo, kar opazim na njem, je, da nosi zapestnico, ki sem jo kupil Katji
za njeno prvo razstavo. Torej ji ni uspelo, trmoglavki … In tiho zastočem,
medtem ko se obiskovalca pomenkujta med sabo. "Kaj pa naj s tem
naredimo?" po nekem času vpraša pajdaš in pokaže name. "Nič, pustimo
ga v njegovi cenjeni svobodi," se zbadljivo zasmeji in odide iz sobe. Preden
zapustita stanovanje, gre računovodja še na stranišče, njegov pajdaš pa s
pasjo radovednostjo pregleduje kotičke mojega bivanja. "Kotliček te
zajebava, ga je potrebno poštimat," mi v pozdrav navrže vitki tujec in smeje
oddrvita po stopnicah.

54

Neža Kernel

Naravnost po levi

Tečem po levi ulici. Mrak se spušča na sivo mesto. Sence me lovijo in mi
šepetajo, da ne bom pravočasno prispela. Vdih, izdih, vdih. Vdihi in izdihi so
vedno hitrejši. Izmučena sem. Brez kondicije sopem na levo stran mesta. Moji
lasje poskakujejo v spetem čopu. Z vsakim premikom se poskušajo izmuzniti iz
elastike, ki jih je še zjutraj močno objemala. Pramen las se spusti čez moje
levo oko in mi zabriše že tako mračno ulico. Hitro ga prestrežejo prsti leve
roke in ga popravijo za uho. Na križišču se nimam časa ustaviti, čeprav gori
rdeča. Zavijem levo in na svojem telesu začutim stroge avtomobilske luči, ki
bi me v tem trenutku najraje ubile s svojim pogledom. Sredi križišča opazim,
da sta se vezalki na mojem levem čevlju zrahljali in pričeli nevarno opletati
po zraku. Pa ne že spet, pomislim. Počutim se kot otrok, ki mu nikakor ne
uspe pravilno in dovolj močno zavezati vezalk ter bi najraje z ihto sezul oba
čevlja in ju zalučal na prvo dvorišče. Moje srce neusmiljeno skače in sledi
omahujoči torbi, ki jo nosim čez levo ramo. Upočasniti moram.
Pogled se mi ponovno ustavi na odvezani vezalki. Spomni me na
strokovnjake zavezovanja čevljev. Ti na spletu menijo, da si večina nas,
običajnih ljudi, zavezuje čevlje napačno, saj bi morali namesto »babjega
vozla«, leva čez desno in še enkrat leva čez desno, narediti
»ambulantnega«, leva čez desno in potem desna čez levo. Vendar, če so
nas tako naučili starši, ti to pride v navado, za katero si z vso gotovostjo
prepričan, da je najbolj učinkovita.
Zavezovanja čevljev me je naučila mama, ki seveda ni včlanjena v spletno
zvezo strokovnjakov zavezovanja vezalk, saj ona vendar ve, kako se vsem
stvarem streže. Na primer, vedno, ko je prižgala televizijo in se je na ekranu
prikazal naključen film, mi je rekla:
55

»Ta film sem že gledala, vem, kako se konča.«
Potem sem si nekoč želela shujšati nekaj kilogramov in sem dobila tole:
»Ločevalna dieta. Ločevalne diete se drži, ta je edina, ki je zares učinkovita.«
In pred vsem tem, ko sem bila še nebogljena deklica, je dejala:
»Če ni pločnika, moraš vedno hoditi po levi strani ceste. To drži kot pribito.«
Kljub temu da je bila na televiziji šele premiera filma in da sem se po
prakticiranju ločevalne diete celo zredila ter je moja učiteljica v prvem
razredu pojasnila, da moramo kot skupina vsi hoditi po desni strani ceste, je
moja mama vedno imela prav. Gotovo ima prav tudi danes. Danes res ne
smem zamuditi.
Še vedno tečem, sicer bolj počasi zaradi pomanjkanja sape, odvezanega
čevlja in begajočih misli, vendar vztrajam. Pred mano se pojavi še eno
križišče in ponovno stečem naravnost po levi, v stransko ulico. Za tisočinko
sekunde pomislim, da mi nekdo sledi. Mrak se prevesi v temo. Ulice so skoraj
prazne. Jaz pa le tečem in tečem. Vendar se ne morem znebiti občutka, da
je nekdo za menoj. Premaga me radovednost, ki se počasi nagiba proti
strahu. Previdno, vendar še vedno v teku, zasukam glavo in zgornji del trupa
skrajno levo. Zagledam obris drobne postave, ostalo prikriva tema noči. V
trenutku, ko se obrnem v smer gibanja, zaslišim zamolkel »bam«. Hip zatem
začutim bolečino, ki se širi po levi strani telesa, vse od glave do peta. In
zatem še »bum«. Padem vznak, še preden se zavem, da je »bam« in »bum«
povzročil trk ob srečanju mojega telesa z ulično svetilko. Konec je, pomislim.
Ustavila me je stara ulična svetilka. V oči mi stopijo solze. Ne vem, zakaj
tečejo. Morda zaradi fizične bolečine, morda zaradi razočaranja, da bom
kljub vsem naporom prepozna. Ležim na ledeno hladnem in od meglenih
kapljic vlažnem pločniku ter strmim v nebo, na katerem ni zvezd, niti lune. Zdi
se mi, kot da sta »bam« in »bum« povzročila, da so vsi nebesni pojavi izginili.
Tema, hlad, vlaga, bolečina in razočaranje prežemajo moje ležeče telo,
možgani v tem telesu pa so čisto drugje. Ponavljajo si le eno in isto misel:
»Oprosti mama, danes ne bom mogla priti.«
56

Spomnim se na najin prepir pred sedmimi leti. Očitala sem ji, da neprestano
dela in si sploh ne vzame časa za svoje bližnje. Ona pa me je nazaj zmerjala
z navadno prodajalko dolgčasa, ki sploh ni primerna za karierni svet. Več
tednov nisva govorili. Potem pa sem jo zagledala na otvoritvi njene
fotografske razstave, ki sem se je udeležila po njenih številnih očitajočih in
moralizirajočih sporočilih. Najprej sem se ji v množici uspešno izogibala,
potem pa me je kar naenkrat zgrabila njena roka in me postavila pred
snemalno ekipo, kjer mi je novinarka v obraz potisnila mikrofon:
»Komentirajte razstavo vaše mame. Kako se vam zdi, ste kaj ponosni nanjo?«
Še preden sem lahko zares dojela, kaj se dogaja, da stojim poleg svoje
mame in da pod nobenim pogojem ne želim, da me kdo snema, mi je
novinarka namenila vprašujoč pogled, češ »odgovori že, da lahko gremo
naprej.« Meni pa je uspelo izdaviti:
»Ja, ponosna sem nanjo,« in sramežljivo pogled uprla v tla. Nisem želela
gledati v kamero in nisem želela gledati nervozne novinarke, še manj pa
moje mame.
»O, veste, to pa je nekaj posebnega, da se je moja hči odzvala na
dogodek, zadnje čase je sploh ni na spregled, ampak nič zato, kariera je na
prvem mestu. To je pravi ključ do sreče,« ob tem pa je kameri ponudila
očarljiv nasmeh.
Nisem razumela mamine igre, zakaj je to povedala pred kamero, saj ni imelo
nobene veze z njeno razstavo, še manj pa z mojim delom v trgovini. Vendar
mi ni preostalo drugega, kot da sem si še sama nadela masko »vse je več
kot odlično,« sprejela dvoboj in ga bojevala z njo ali bolje rečeno proti njej:
»Res, moja kariera mi odlično uspeva. Hvala, mama, za vso tvojo podporo.
Vendar poglejte, kaj je ona danes ustvarila. Res sem hvaležna, da druga
drugo navdihujeva in si stojiva ob strani.«
In potem sem jo objela čez rame. Vendar je dotik moje dolžine leve roke
počival kakšen milimeter nad njenimi rameni, kot da bi objemala toploto
njenega telesa in ne telesa samega. Tega kamera ni ujela. Ujela je le
57

podobo matere in hčere, ki se objeti prešerno smehljata potencialnim
gledalcem.
Če bi me sedaj ujele kamere, kako ležim na tem ušivem pločniku, bi se brez
zadržkov zastrmela vanje in povedala vse po resnici. Ničesar ne bi
olepševala. Povedala bi, da sem navadna prodajalka čevljev, ki si jih še
sama ne znam dobro zavezati in da sem danes morala ostati dlje v trgovini
saj sem zapirala, vsota denarja v blagajni pa se nikakor ni želela ujemati z
računi. Povedala bi, da hitim in zamujam. Zelo sem se trudila, da bi prišla
pravočasno na mamino večerno praznovanje rojstnega dne v dom
upokojencev, vendar mi ne bo uspelo. Morda je kriv podaljšan delovnik,
morda je kriv odvezan čevelj, morda pa je kriva cestna svetilka.
Tedaj me iz mojih »mordajev« zdrami glas, ki prihaja z moje leve:
»Je to tvoja torba?«
Na drugi strani ceste zagledam tisto drobno postavo, dečka, ki šteje kakšnih
sedem let in kaže na mojo torbo. Ne vem, kako je pristala na cesti. Očitno je
bil trk zanjo še bolj usoden kot zame. Še dobro, da se ni znašla pod
avtomobilskimi kolesi.
»Ja, moja je, « rečem dečku, se mu kar se da prisrčno nasmehnem in se že
nameravam dvigniti nazaj v stoječi položaj, ko mi reče:
»Počakaj tam, ti jo jaz prinesem.«
En, dva, tri in že je pri meni. Ne razumem, kaj počne. Namesto, da bi mi dal
torbo, se še sam uleže na pločnik poleg mene.
»Poglej, kako lepo je okrašen tale balkon, Supermana imajo. Gotovo pride k
njim hitreje kot Božiček in tako bodo tisti otroci prej dobili darila kot jaz. To ni
pravično.«
Ne razumem ga, o čem govori. Kakšen balkon neki? Okraski, lučke,
Superman, Božiček?
»Kje? Nobenega takšnega balkona ne vidim,« mu iskreno odvrnem.
»Poglej, tam, na najini desni.«
Otrpnem. Desna. Kaj je že to? Brskam po spominu. Deček pa kar nadaljuje:
58

»Kaj imaš v torbi, težka je.«
»Darilo za mamo. Rojstni dan ima danes,« mu na kratko odgovorim, saj moje
misli še vedno iščejo desno.
»Ti imaš mamo? Pa saj nisi več otrok,« mi presenečeno odgovori.
»Res je, odrasla sem, vendar moja mama je še vedno živa, v domu
upokojencev živi,« mu skušam pojasniti.
»Ampak potem si tudi ti mama, če nisi več otrok,« mi pribije svojo ugotovitev.
Zamislim se in razmišljam, kaj naj mu odgovorim. Kako naj pojasnim
sedemletniku, da svet ni črno-bel in da sem odrasla, ampak nimam svojih
otrok, torej nisem mama. Ampak, kje je ta balkon, o katerem pravi fant, še
vedno ga ne vidim. Čutim, da je moje telo povsem hladno, saj že nekaj
časa ležim na mrzlem pločniku. In kljub temu da nisem mama, se v trenutku
v meni vzbudi materinski nagon:
»Pridi, vstati morava, če ne se bova prehladila.« in sama sebi zvenim kot
moja mama, ampak tokrat morda upravičeno. Postavim se na noge in mu
ponudim levo roko ter mu pomagam vstati. Takoj ko sva na nogah, pa že
dobim nazaj udarec:
»Odvezan čevelj imaš, zavezati ga moraš, če ne boš padla,« mi reče s
tonom, ki ga verjetno uporablja njegova mama.
Zdi se mi bizarno. Kot da bi se pogovarjali dve mami, ne pa jaz in deček.
Sklonim se in si brez besed zavežem levi čevelj. Seveda, avtomatsko z
»babjim« vozlom, kako pa drugače.
Deček izžareva nekakšno samozavest in samosvojost. Prime me za roko in
počasi se odpraviva naprej po ulici. Kaj počne ta deček tukaj čisto sam in
zakaj si je izbral mene za svojo družbo? Prispeva do križišča in dečkovo roko
narahlo usmerim levo.
»Ne, tukaj morava desno,« mi odločno reče in me pogleda naravnost v oči.
Njegove so rjave, otroške, polne življenja. Moje, pa verjetno negotove in
prestrašene. Še pred nekaj trenutki hladno telo se nekoliko ogreje.

59

»Ne morem, levo moram. Tam je dom upokojencev. Mami bom nesla vsaj
darilo, tudi če je zabave že konec.«
»Desno morava,« mirno, vendar vztrajno ponovi. Odkimam. Strah me je. Ne
morem. Ne morem pustiti mame same v domu upokojencev. Nujno moram
k njej. Ne zmorem tja, kamor me vabi deček.
»Prosim, rad bi ti pokazal tisti balkon z lučkami. Potem lahko greš do svoje
mame.« Sedaj se njegove zenice razširijo ter moledujejo v prošnji in
pričakovanju, hkrati pa v njih zagledam bežen odsev priprave na občutek
razočaranja. Že drugič danes me njegov pogled presune. V trenutku me
preslika v spomin:
»Prosim, prosim, samo tokrat,« se sedemletnica proseče zastrmi v mamine
oči in se z obema rokama močno oklene njene dlani.
Mama pogleda na uro in odsotno odkima: »Ne, danes ne, morda jutri.«
Takrat sem si predstavljala, da je ura kriva za vse. Kot da ura mami nikoli ne
sporoči, da je čas za igro z mano, da je čas za sprehod z mano, da je čas za
pogovor z mano, da je čas, da je tiho in me posluša.
Začutim, da moram sprejeti. »Prav,« odgovorim dečku, ta pa me v navalu
navdušenja objame. Njegova gesta mi govori, da je moja odločitev
pravilna.
Zavijeva na njegovo stran. Hodiva počasi, z roko v roki. Prileže se počasna
hoja po napornem dnevu, teku »maratona« in padcu prizemljitve. Kljub
realni počasnosti precej hitro prispeva do vhoda. Deček pozvoni na enega
izmed zvoncev. Stisne me v prsih. Bitje srca se ponovno pospeši. Moji prsti na
rokah živčno preprijemajo drug drugega. Spomnim se na moj pramen za
ušesom. Potegnem elastiko, da se slap las vsuje po hrbtu. Ponovno jih
poskušam zbrati in iz njih ustvariti novo kreacijo, ki bo podobna spodobnemu
čopu, vendar se v istem hipu že odprejo vrata. Moji lasje bodo očitno ostali
spuščeni. Izza vrat se prikažejo noge, obute v rjave copate.
»Pozdravljena, dobrodošla, pridita naprej,« me doseže starejši moški glas. Kaj
počnem tukaj? Zakaj sem privolila v to? Moje telo se trese. Sedemletnik pa
60

me povleče na hodnik in že začne sezuvati čevlje. Posnemam ga. Ne
spomnim se, ali v tej hiši veljajo takšna pravila ali morda takšna pravila
veljajo v dečkovi hiši, vendar morda sedaj to ni pomembno. Odložim še
plašč, torbo pa obdržim pri sebi.
»Ravno prav sta prišla, če bi pozvonila pet minut prej, me ne bi našla doma,«
se pomirjujoče nasmehne in mi odmakne kuhinjski stol na njegovi desni.
Verjetno to pomeni, naj se usedem. Moški v tišini pristavi vodo na štedilnik.
Njegovi gibi so počasni in okorni. Deček se ozira po kuhinji, ki se nadaljuje v
dnevno sobo:
»Poglej, tukaj je, našel sem ga, to je tisti balkon s pisanimi lučkami,« zakliče
navdušeno in na stežaj odpre balkonska vrata na njegovi desni. Sledim mu.
Saj sva vendar zato tukaj, da mi pokaže ta balkon, ki ga ležeča na cesti
nisem videla. Moje črtaste nogavice se dotaknejo hladnih balkonskih
ploščic. Piš vetra mi razmrši lase. Zagledam čudovit preplet rumenih in belih
lučk, ki so ovite v balkonsko ograjo. Na levi stoji manjša božična smreka, ki jo
krasijo lučke v rdeči barvi. Na drugi strani balkona zagledam Supermana, ki
v rokah drži darilo. Spomnim se na dečkove besede, da Superman gotovo
prinese darila prej kot Božiček. Še nikoli nisem slišala, da bi Superman nosil
darila. Iz zamaknjenosti občudovanja me zdrami zgubana roka moškega, ki
se narahlo dotakne moje rame:
»Izvoli, prinesel sem ti čaj, jabolko in cimet.« Hvaležno sprejmem vročo
skodelico, se rahlo nasmehnem in vdihnem omamen vonj zime, praznikov in
doma. Kljub hladu, ki me obdaja, me preplavi občutek topline in umirjenosti.
Ta čaj me je pričakal pod smrečico na moje sedmo božično jutro. Od takrat
je moj najljubši. Zavem se prizora, v katerega sem postavljena. Sredi zime
stojim bosa na balkonu. Na moji levi je smrečica. V tišini srkam čaj s precej
poznanim, starejšim moškim z rjavimi copati, ki stoji na moji drugi strani in
opazujem neznanega dečka, ki se pogovarja z »lučkastim« Supermanom.
Moja leva stran ne razume, kaj se dogaja. Počasi pa se prebuja druga stran.
Čutim jo. Vem, da ji je ime desna, vendar mi jo je težko tako poimenovati. Še
61

preden jo lahko začutim v vsej njeni veličini, me nase opozori spet leva, ki ne
želi biti zapostavljena in me spomni na težo torbe, ki še vedno počiva na levi
rami. Za trenutek odložim skodelico na okensko polico in iz torbe vzamem
lično zavit paket, ki je bil namenjen moji mami. Pogledam paket in
pogledam moškega. Iztegnem roke in mu ga podam. Moški me
presenečeno pogleda. Nekoliko oklevajoče premeri darilo, mene in potem
spet darilo. Sprejme ga. Previdno odvije rdeč darilni papir in se zastrmi v
veliko namizno digitalno radio uro. Njegove oči se zasvetijo in z iskrenostjo v
glasu reče: »Hvala. Vedno sem si želel, da bi lahko prevrtel čas nazaj in nekaj
naredil drugače, vendar sem zdaj star in vsaka moja ura šteje.« Oči se mu za
spoznanje orosijo in se umakne v dnevno sobo, jaz pa izpijem še zadnje
požirke čaja.
»Pridi, greva, dovolj sva videla,« rečem dečku, ki še vedno prepričuje
Supermana, da bi prinesel darila tudi v njegov dom. Brez ugovarjanja mi
sledi. Na hodniku si oblečem plašč, deček pa bundo.
»Prosim, pomagaj mi zavezati čevlje, ne gre mi,« potoži deček.
Sklonim se in mu pomagam. Leva čez desno in leva čez desno. Ne, ne, ne
gre tako, se opomnim. Razdrem že narejen vozel in začnem še enkrat.
»Hm ... ali tudi ti ne znaš zavezati čevljev?« se presenečeno odzove deček.
»Seveda znam,« mu odvrnem, »ampak zavezala ti jih bom drugače.
Zavezala ti jih bom tako, da se vezalke še dolgo ne bodo odvezale, če jih
seveda ne boš ti.«
In poskusim še enkrat: najprej leva čez desno in potem desna čez levo. Moji
prsti se lomijo, saj to početje ni najbolj enostavno. Zdi se mi nekako
nenaravno, zahtevno, vendar hkrati neverjetno osvobajajoče. Na enak
način zavežem še dečkov drugi čevelj in še svoja dva. Levega sveta je
konec. Vidim obe, levo in desno, desno in levo. Nasprotni sta si, a
dopolnjujoči, večkrat favorizirani, pa vendar enakovredni.
Moški se nama pridruži na hodniku. V levi roki drži veliko čokolado, na kateri
je narisan Superman, v desni pa tanek paketek, zavit v zlato barvo.
62

Čokolado izroči dečku in dejanje pospremi z besedami hvaležnosti: »Hvala ti,
za vse. Pridita še kdaj.«
Dečku se od navdušenja obarva obraz v prijetno rožnato: » Hvala, hvala,
vedel sem, da Superman pride prej kot Božiček!« in si z navdušenjem
ogleduje to posebno čokolado.
Jaz dobim zlat paket. Pogledam moškega, tokrat naravnost v oči.
Nasmehnem se in mu s tem želim izreči svoj »hvala«. Mislim, da je razumel.
Nazaj mi z rahločutno pozornostjo pomežikne z obema očesoma, kot bi
hotel reči »v redu je, ni za kaj, malenkost, drugič še«. Darila ne dam v torbo,
temveč ga trdno držim v svoji desnici. Ne morem ga še odpreti. Ne vem, kaj
se skriva v njem, malce me je strah. Pomahava moškemu v pozdrav in za
seboj zapreva vrata.
Stojiva na pragu. Ne morem odtegniti pogleda z darila. Prevevata me
mešanica tesnobe in radovednosti, ki se borita, katera izmed njiju bo
prevzela vodstvo. Opazim, da je papir bolj na hitro zavit in zlepljen skupaj,
kar malce poveča tesnobo, vendar ne odbije moje radovednosti. Odločim
se za dejanje. Previdno odlepim koščke lepilnega traku, razgrnem papir in
prikaže se uokvirjena fotografija. Zgledam sedemletno deklico. Na njeni levi
strani stoji njena mama, na desni pa njen oče. Smehljajo se v kamero,
medtem ko na božično jutro pijejo jabolčno-cimetov čaj. Videti so srečni. V
oči mi privrejo solze ganjenosti s pridihom nostalgije. Pogledam proti dečku,
vendar ga ni več. Odšel je. Danes sem našla desno. Mamo lahko obiščem
jutri.

63

Urška Vesel

Z druge perspektive

Po obsežnem hribovitem terenu mestoma v gozd posveti kanček intenzivne
rumene svetlobe. Drevesa so brez listov in vej, suha in mrtva. Debelejša so od
največjih sekvoj in tako visoka, da ni videti vrhov. Na vsake toliko se
upognejo zdaj v eno, zdaj v drugo smer, včasih pa se z lepega podrejo na
tla. Po zraku se vije mešanica nečesa gnijočega, preperelega in kovinskega.
Zatohlo je. Povsod, kamor seže pogled, so področja krušljive kamnine, ki so
tako voluminozna, da je možno skozi njih ustvariti prehod. Tukaj ni modre ali
zelene. Vse je v odtenkih rjave in rdeče. Rjava je barva dreves, tal in kamnin.
Rdeča prekriva skladovnice strjene lave, ki zaudarja po železu. Včasih se
pojavi nov izbruh in lava je topla in tekoča, skoraj prijetna, vendar hitro
postane spet hladna in trda.
Skabeje so postale del vsakdana. Vedno več jih je. Premikajo se grozno
počasi in tako so velike, da jim ne moreš pogledati v oči, tudi če bi jih imele.
Če splezaš visoko na drevo, jih zagledaš že od daleč. Tudi one so rjave in
hrapave, tako kot vse ostalo. Namesto obraza je rilec in namesto oči so
klešče. Imajo osem debelih nog, ki rastejo iz okroglega zamaščenega telesa
in iz katerih molijo dolge debele dlake. Premikajo se kot želve, namesto v
vodi pa rijejo po zemlji, tja odlagajo svoja jajca, iz katerih se vsak dan izvalijo
nove ličinke. Tako močno zaudarjajo, da je možno predvideti, da prihajajo,
še preden se začnejo tresti tla in se sproži silovit vihar. Takšni orkani trajajo tudi
po več ur, preden se skabeje odločijo odpočiti. Za seboj pustijo razdejanje,
nastajajo pa nova področja prerite zemlje z globokimi rovi in svežimi izbruhi
lave.
Tudi vreme ni več predvidljivo kot včasih. Neurja se pojavljajo vedno
pogosteje in vedno hujša so. Kot bi se na zemljo razlila vsebina velikanskega
64

vrča vode, vsa naenkrat. Deroča voda podira skladovnice kamnin in
odnaša koščke na vse strani. Dežne kaplje so sprva redke, nato pa se
zgostijo in naposled spremenijo v nekakšno peno, ki prekrije ogromna
področja zemlje. Zasmrdi po strupenem. Na vsake toliko se popolnoma
stemni in nato spet zbistri. Drevesa se podirajo na tla in celo kakšno skabejo
odnese v neznano. Proti koncu naliva dežne kaplje ponovno postajajo bolj
redke, za trenutek nastane poplava, ki nato spet izgine. Teren ostane vlažen,
ravnejši, drevesa se počasi postavijo pokonci. Skoraj ni videti, da bi se kaj
zgodilo, le vonj po strupenem ostaja in opozarja na nekaj čudnega.
Nihče več se ne spomni, a skupna zavest o idilični dobi, ko nas je bilo še na
milijone in smo bile zares svobodne, ostaja, čeprav se včasih zdi le kot
pravljica, ki jo starši povedo otrokom za lahko noč. Nič več ni naravno kot
včasih. Če se znajdeš na nepravem mestu in je vsrkaš dovolj, te hitro
pokonča strupena substanca, ki skozi razpoke v zemlji vstopa na površino.
Tako je večina že izgubljenih. Tiste pa, ki smo zaenkrat še žive, ne moremo
zares živeti. Naša presnova je komaj še zadostna, nekatere izmed nas
začenjajo razpadati pri živem telesu. Najhujše pa je, da so nam vzeli naše
poslanstvo, naš razlog zakaj obstajamo. Sterilne smo.
Stiskamo se skupaj, druga ob drugi, medtem ko se počasi premikamo
naprej. Vedno vse delamo skupaj. Če gre ena v določeno smer, gre tudi
druga. Če ena misli nekaj, misli to tudi druga. Kot bi bilo vse določeno že
vnaprej.
Preko špranj neskončnih skladovnic se naša telesa počasi ženejo dalje in
skladovnice zdržijo težo brez problema. Težje je na prostem. Veter nas včasih
odnese čisto na začetno točko. In treba je poskusiti znova, pa čeprav
stokrat. Vztrajati, ne da bi razmišljal zakaj.
Pazi! Pokanja smo že navajene, a vsakič znova se ob zvoku zdrznejo telesa.
Tam nekje zadaj je strup spet zahteval svoje žrtve. Zadnja vrsta se je prisiljena
ločiti od ostalih. Verjetno so izgubljene za vedno. Me pa nadaljujemo svojo
pot v pol manjšem številu.
65

Zastane nam dih. Kdo je tam? Svetloba se odbija od njihovih pravilnih
svetlečih telesc in mestoma zasenči njihove popolne poteze. Večje so od
nas in lepše, vendar nekako bolj plastične. Plešejo in se hihitajo, tako kot smo
se včasih me. Vsak trenutek jih je več. Preplavile so gromozanske površine
zemlje. Plezajo po drevesih in se skrivajo po skladovnicah, nekatere pa so
tako drzne, da priplešejo celo na skabeje. Niso nas opazile, preveč uživajo.
Razširijo se kar čez ostanke naših gnijočih trupel, ne da bi pogledale na
koga so stopile.
Ne vemo, ali bi se skrile ali bi nadaljevale pot. Tega nismo pričakovale. Ta
čudna, sprevržena bitja nas strašijo v dno duše. To vendar ni normalno, to ni
naravno! Od kje jim vsa ta moč, iz katere črpajo zdravje, da lahko živijo v
tako groznih okoliščinah? Kako so lahko tako brezbrižne, da jim je vseeno za
vso to žalost, ki se dogaja na tem svetu? In kakšne vendar so, to sploh ni več
naša vrsta! To so navadne kopije!
»Če mislite, da vas ne slišimo, se motite.«
Spogledamo se. Očitno res nismo šepetale tako po tiho.
»Prosimo, da se odstranite z naše zemlje,« nadaljujejo odločno, vendar na
trenutke njihov glas rahlo zatrepeta. Je možno, da se nas bojijo?
»Vaše zemlje? Mi smo vendar na tej zemlji že generacije!« odvrnemo z
globokim ogorčenjem.
Spogledajo se, rahlo zmedene. »Nobena od nas se ne spomni, da bi bil tukaj
kdo pred nami. Se katera od vas spomni?«
»No, ne, ampak pravijo ...« ugriznemo se v jezik. Da vsak vendar ve, kako je
bilo včasih, se ta trenutek ne zdi ravno najboljši argument.
Samo gledajo nas. Na milijone popolnih teles obrnjenih proti nam. Verjetno
se jim gnusimo. Počasi se vrnejo v svoj ritem, vrtijo se in vrtijo dokler niso že
čisto blizu nas. Njihov pogled je ves čas uprt v naša borna telesca. Morda se
jim zasmilimo, ko nas povabijo k svojemu plesu.
»Pridite, pridite,« vzklikajo, ko njihovi glasovi odmevajo daleč naokrog.
»Kaj ne vidite, da ne moremo?«
66

Debelo nas pogledajo. V tišini nadaljujejo s svojim plesom in se sprašujejo
zakaj.
»Kakor hočete. Če vidite kozarec vedno napol prazen, je to vaša krivda!«
veselo žlobudrajo, odločene, da se z nami in našim kompliciranjem ne bodo
več ubadale.
Kaj takega! Naše prijateljice umirajo vsako sekundo in vse po vrsti smo ostale
brez smisla ... Kako je lahko to naša krivda?
»Kaj ne vidite, da je vendar povsod polno strupa!« uspemo spraviti skupaj v
divjem besu.
»Kakšnega strupa?« povsem mirno odplešejo dalje, mislijo pa si, da je edini
strup, tisti v naših glavah.
Medtem ko plesalke nadaljujejo svojo pot in se širijo na nova prostranstva,
razmišljajo. Kaj neki so ta uboga bitja? So to samo slabša verzija nas samih?
So to tiste, neprilagojene, o katerih kroži stara legenda? Ne vedo, ali bi jih
prezirale ali pomilovale, vsekakor pa jim niso všeč. Kako si drznejo robantiti
po njihovi zemlji in čez njih same!
Ne morejo si kaj, a jih ne razumejo. Kje je problem? Primerna podlaga,
dovolj prostora, primerna kislost okolja, ravno prava temperatura ... idealni
pogoji za življenje! Ne razumejo, zakaj se ne nehajo smiliti samim sebi in kaj
naredijo. Saj vendar vsak otrok ve, da se vse da, če se hoče. Kjer je volja, je
tudi moč! Ne razumejo, zakaj le posedajo na miru in ne opravljajo svojega
poslanstva. Kje je vendar smisel, če ni v ohranjanju svoje vrste? Saj bodo
vendar izumrle, ali to hočejo?! Ne razumejo jih, ker one vedo, zakaj se živi.
One vedo, da je potrebno prenašati svoje gene naprej in niti ne pomislijo,
da obstaja kaj drugega kot to.
A kaj bi se sekirale, ko jim gre pa tako zelo dobro. Iz dneva v dan jih je več in
so vedno močnejše. Skupaj rastejo. Vsako sekundo nastajajo nove, a ne
morejo si kaj, da ne bi opazile, da je njihovo število v obratnem sorazmerju z
neprilagojenimi. Hkrati opažajo, da je zemlja vedno bolj mehka in vlažna,
več je izbruhov lave in gozdovi se spreminjajo v jase, ko drevesa izpadajo
67

drugo za drugim. Skabej ni več na spregled in večjih orkanov že dolgo niso
imeli.
O, poglejte, spet to izumirajoče ljudstvo nesrečnic, si mislijo kopije, ko naletijo
na kolonijo staroselk.
»Kaj se dogaja z vami? Ne izgledate ravno najbolje ...« ogorčene izjavijo
kopije, ko se jim približajo, še preden bi lahko dobro premislile, kako bo
zvenelo. Pogled je srhljiv. Njihovo število je popolnoma zdesetkano in tiste, ki
so še tam, se ne premikajo več. Njihov ples je zaključen, vse kar premorejo,
je le še bežna tresavica.
»Nee mooreemoo veeč ...« je edino, kar še lahko rečejo.
»Kaj je narobe, vam lahko kako pomagamo?«
»Imatee zdraaviloo?«
Spogledajo se. Kakšno zdravilo neki? Potem pa se hitro spomnijo, da so že
zadnjič govorile o nekem strupu. A kako naj pozdravijo nekaj, kar ne
obstaja? Kako jim lahko pomagajo, če ne vedo, zakaj propadajo?
Iz zamišljenosti jih naenkrat predramijo očitajoči glasovi, ki so tokrat bolj
odločni, kot prej. Staroselke se napihujejo, ko kričijo: »Ve ste krive! Odkar ste
tukaj, nas je vedno manj in vedno slabše nam gre! Ve ste nas ugonobile!«
Napihnjene so že kot kakšni mehurčki. Popolnoma pobledijo. Zasliši se pok,
pok, pok, ko mehurčki izginjajo drug za drugim in za sabo pustijo le zdrizasto
tekočino, ki za trenutek še gomazi, nato pa še ta preneha.
Kopije otrpnejo. So res one krive? So res uničile sozemljanke? Saj vendar
samo živijo. Morda res ni prostora za vse na tem svetu, pa vendar niso bile
one tiste, ki so zlivale strup na njihova telesa. Je njihova krivda, če znajo
uspevati na tem svetu in one ne? Bi one naredile kaj drugače na njihovem
mestu?
Odločijo se odplesati naprej. Zdaj imajo še več prostora, zdaj je njihov ves
svet. Delijo se in delijo, dokler jih ni vsa zemlja polna. Plešejo in plešejo, dokler
iz zemljinih razpok ne začne pronicati nov strup, strup, ki je toksičen tudi za
njih in jim počasi ni več do plesa. Seveda, veterinar je predpisal drug
68

antibiotik. Premikajo se le s težavo, komaj presnavljajo, predvsem pa
začnejo izgubljati svojo rodovitno sposobnost. Tako kot nekdaj staroselke
izgubijo tudi svoj smisel življenja. Včasih se ne da vse, pa če se še tako hoče.
Njihova vrsta bo izumrla, druge bodo vzcvetele. Koža si bo počasi
opomogla, dlaka bo zrasla in rane zaradi garij se bodo zacelile. Spremembe
so samo spremembe, dobre in slabe, odvisno od perspektive. Ne glede na
njih, zemlja ostaja tu. Z eno ali drugo vrsto na sebi.

69

NEBULÆ – revija za sodobno književnost
Letnik XII, številka 1 (februar 2023)
ISSN 2738-5949
Revija deluje pod licenco creative commons.

Glavna in odgovorna urednica:
Nina Kremžar

Uredništvo za poezijo:
Veronika Šoster

Uredništvo za prozo:
Alex Kama Devetak
Zarja Vršič
Strokovna sodelavka – lektorica:
Zala Vidic

Oblikovanje, prelom in naslovnica:
Alex Kama Devetak
Nina Kremžar

70