110 Glasnik SED 61|1 2021 * Manca Filak, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; manca.filak@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in poročila Manca Filak* Shilyh Warren se že dalj časa ukvar- ja s feministično in filmsko teorijo, z zgodovino filma in dokumentarnim fil- mom. Njena prva monografija Subject to Reality povezuje avtoričina zanima- nja za antropologijo, filmske študije in feminizem. V knjigi se na vlogo in vpliv žensk v dokumentarnem filmu s feministične perspektive osredinja v dveh zgodovinskih obdobjih: v zgod- njem obdobju (dokumentarnega) filma na začetku 20. stoletja in v feministič- nih filmih ameriških avtoric v 70. letih prejšnjega stoletja. Takratne pomembne tehnološke spremembe (sinhronost slike in zvoka; cenejše, lažje, prenosnejše ka- mere; 16-mm film ipd.) so sovpadale s spremembami tem, strategij in načinov reprezentacije (glej Loizos 1993) kot tudi z družbenopolitičnimi diskurzi, po- vezanimi s konceptoma spola in »rase«. Njeno delo skuša odkriti in razumeti vlogo žensk v dokumentarni filmski tra- diciji, ki je ne prikazuje zgolj v luči kri- tike imperializma in kolonializma (glej tudi Shohat 1991), ampak, nasprotno, išče alternativne poglede na zgodovino dokumentarnega filma ter vlogo žensk v njem. V začetku 20. stoletja so impe- rializem, kolonializem, začetki filma in antropologija izhajali iz »epistemologije superiornosti«, pri čemer je imel ravno dokumentarni film pomembno vlogo (str. 6). Zato je avtorico zanimalo, kako so ženske avtorice vplivale na kolonial- ne težnje po vizualiziranju in poznava- nju Drugega. Knjiga je razdeljena na štiri poglavja, ki naslavljajo ženske in njihovo (ne) vidnost v zgodovini dokumentarnega filma. V prvih dveh poglavjih avtorica oriše obdobje od zgodnjih 20. do poznih 40. let 20. stoletja. Po navadi se zgodo- vina dokumentarnega filma začne z zna- nimi avtorji, kot sta Robert Flaherty in Martin Johnson. Malo se ve o tem, da so bili njuni filmi vedno kolaborativen projekt in da sta njuni ženi, Frances Fla- herty in Osa Johnson, močno vplivali na produkcijo, pisanje, igranje, režijo, prodajo, terensko organizacijo in pro- mocijo njunih filmov. Frances je imela velik vpliv na popularizacijo Rober- tovih del (Nanook of the North iz leta 1922, Moana iz leta 1926), pri promo- ciji je naslavljala humanistični potencial dokumentarnih filmov, ki govorijo o tu- jih kulturah in eksotičnih, a avtentičnih krajih; o načinu življenja, ki izginja. Ta humanistični etos je bil izredno pomem- ben za prodornost in uspeh Robertovih filmov. Filmi Ose in Martina Johnson so bili, v nasprotju s Flahertyjevimi, žanr- sko potopisni oz. avanturistični in so z namenom zabave in čudenja prikazovali eksotične tuje kraje (predvsem v Ocea- niji in Afriki). Osa je imela ključno vlo- go pri produkciji, promociji in tudi režiji filmov, v katerih je bila velikokrat sama glavna protagonistka. V javnosti in fil- mih je Osa zavzemala vlogo gospodi- nje, ki v težkih razmerah na terenu uspe poskrbeti za vsa nujna gospodinjska de- la, obenem pa opravlja težka, strokovna dela, kot so upravljanje kamere, foto- grafiranje, lov ipd. Osa in Frances torej nista bili le pomočnici svojih slavnih partnerjev, ampak sta opravljali tudi in- telektualno, afektivno in reproduktivno delo (str. 43). V drugem poglavju Warren opiše film- sko kariero dveh pomembnih antropo- loginj, Zore Neale Hurston in Margaret Mead, ki sta pri svojih terenskih razi- skovanjih uporabljali kamero. Obe sta se v svojih delih zanimali za vsakdanje življenje žensk, z njimi sta preverjali tradicionalne hierarhije med spoloma, etničnostmi in »rasami« (str. 44). Zora Neala Hurston je pomembna kot ena prvih antropologinj, folkloristk in pisa- teljic afroameriškega porekla (na Ko- lumbiji je študirala pri Franzu Boasu), a tudi kot pionirka uporabe kamere pri antropološkem raziskovanju. Snema- la je kratke observacijske filme o delu, igrah in ritualih žensk na jugu ZDA, v katerih naj bi bil opazen njen čut za eksperimentiranje s formo, kadriranjem in z estetizacijo. Njeno delo je ostalo neopaženo tudi pri feminističnih avto- ricah v 70. letih 20. stoletja. V naspro- tju z Zoro Neale Hurston je Margaret Mead v (vizualni) antropologiji znana kot ena prvih antropologinj, ki je v po- zitivističnem duhu (znanstveno) snema- nje s kamero uporabljala kot analitično in objektivno metodo. Delo Margaret Mead je sicer pogosto obravnavano v literaturi o vizualni antropologiji, ki je avtorica ne navaja in njeno delo naslav- lja s feministične perspektive. Meni, da filmi omenjenih avtoric že nakažejo za- nimanje za politiko razlik in etiko repre- zentacij, ki sta bili pogosti v feminizmu 70. let, ko je v feministični filmski kri- tiki prišlo do kritike realizma (str. 13). A ravno koncepti, kot so »rasa«, spol in etničnost, ki so bili obravnavani v zgodnjih filmih omenjenih avtoric, so v 70. letih postali stebri feminističnega aktivizma in dokumentarnega filma (str. 15–17, 66). SHILYH WARREN: Subject to Reality: Women and Documentary Film. University of Illinois Press, Urbana, Chicago, Springfield 2019, 179 str.