Mojca Urek
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
NEKAJ IZHODIŠČ ZA PROUČEVANJE PRIPOVEDOVANJA ZGODB V SOCIALNEM DELU
UVOD
Življenjske zgodbe ljudi so v središču socialnega
dela. Tako socialne delavke in delavci kot razis-
kovalke in raziskovalci v socialnem delu imamo
pravzaprav ves čas opravka z življenjskimi zgod-
bami ljudmi, ki jih poslušamo, pripovedujemo,
interpretiramo, zapisujemo, prenašamo naprej;
z njimi vsekakor nekaj počnemo ter nanje učin-
kujemo. Socialnim delavkam in delavcem poklicni
položaj omogoča, da v življenja ljudi praviloma
tudi neposredno posegajo in bistveno vplivajo na
potek njihove zgodbe. Ta detajl jih, če seveda zelo
poenostavimo stvari, ločuje od pisateljic in pisate-
ljev literarnih zvrsti. Ko slednji napišejo zgodbo,
to dejanje praviloma ne vpliva na življenje likov',
medtem ko se lahko z zapisom (pravzaprav šele
z branjem) zgodbe stranke v socialnem delu drugo
življenje lika (resnične osebe) šele začne. Nazoren
primer (z očitnimi neposrednimi posledicami) je
npr. obtežilen opis stranke, ki ga preberejo na
sodišču; manj dostopni so nam učinki, ki jih imajo
naše interpretacije zgodb strank na njihov lasten
pogled nase, ali učinki profesionalnih branj naših
zapisov na ustvarjanje določene podobe osebe v
razHčnih institucionalnih kontekstih. To je vse-
kakor privilegirana vloga. Daje nam veliko moči
in zdi se, da jo lahko uporabimo tako v smeri
opolnomočenja strank, ki so nam hoteli ali morali
zaupati svoje zgodbe, kot tudi narobe, v smeri
povečevanja premoči profesije nad ljudmi. Praksa
kaže, da socialne delavke in delavci še zdaleč ni-
smo dovolj previdni in se učinkov svojega delo-
vanja ne zavedamo dovolj; precej običajna praksa
je, da osebna zgodba s kompletno dokumentacijo
kroži z oddelka na oddelek, z enega centra za
socialno delo na drugega. Zakon o varovanju
osebnih podatkov je situacijo izboljšal, pa vendar
- koliko strank ima dejansko vpogled v svojo
dokumentacijo? In koliko jih lahko na zapisovanje
svoje zgodbe v profesionalne namene tudi vpliva?
Koliko bi se jih strinjalo s tem, kar je o njih zapi-
sano? Ali socialnodelavsko poročilo dopušča pre-
zentacijo verzije stranke in aH je odprto za alter-
nativna branja?
Pred leti sem se udeležila strokovnega tima,
na katerem smo se v odsotnosti uporabnice dogo-
varjali, kaj so v njeni situaciji prioritetni cilji. Stro-
kovna razprava med njeno socialno delavko, psi-
hiatrinjo in vzgojiteljico njenega otroka je kmalu
po začetku zaplavala v nekakšno zaupno zarot-
niško vzdušje, v smislu: »Ste tudi vi opažih, da
ženska smrdi,« ali: »Ja, ja, sem se že spraševala,
kaj sploh dela ta moški z njo,« itn. Ne trdim, da
se to povsod dogaja, mogoče tudi zelo pogosto
ne. Pomembno je nekaj, kar sem takrat prvič od
blizu izkusila: popolna nemoč te ženske, da bi
kakor koH vplivala na interpretacijo podatkov,
dejstev ali dogodkov in na mnenje o sebi. V tisti
razpravi ni bilo sledu o njenem pogledu na situ-
acijo, razen ko je šlo za napore, da bi spodkopah
njene izjave in dokazaU nasprotno ter jo ujeli na
laži. Na sodišče, ki je odločalo o njeni kazni in
nadaljnjih stikih z otroki, je tako šlo poročilo tima
— njena uradno veljavno življenjska zgodba, ses-
tavljena iz posameznih koščkov zgodbe, kot se
jih je posrečilo ujeti razHčnim strokovnim slu-
žbam; njena osebna zgodba, ki so jo na podlagi
»dobronamernih« in »zlonamernih« mnenj in
interpretacij življenjskih dogodkov napisale social-
na delavka, psihiatrinja in vzgojiteljica. Na sodišču
so se poleg tega znašli še nekateri obremenilni
psihiatrični dokumenti iz preteklosti in ločeno
poročilo socialne delavke, v katerem je med dru-
gim pisalo, da ženska vehko kadi in »ima močan
vonj«. Vprašanje, na katerega sem potrebovala
odgovor, je, čemu rabijo tovrstni komentarji v
poročilih, saj se zdijo nekako nepovezani s
119
MOJCA UREK
problemom in nepotrebni. Če sledimo Hallovi
(1997) razlagi, da so tudi zgodbe v socialnem delu
dostopne predvsem skoz izvedbe, predstavitve,
v katerih je treba prepričati pomembna občinstva
o njihovi resničnosti, se mi danes nakazuje odgo-
vor v drugi smeri. Cilj strokovnih služb je bil zašči-
titi otroke, za katere so ocenile, da so zanemar-
jeni, zato so morale na sodišču dokazati, da oseba
ni zanesljiv roditelj. Diskreditacija te ženske kot
matere pa se je dogajala prek postopne graditve
Hka vsestransko zanemarjene ženske, ki se je
utrjeval in potrjeval skoz ustna in pisna poročila.
Na podroben popis njenih nesposobnosti so se
logično navezovale njena pretekla psihiatrična
dokumentacija in izjave obremenilnih prič. »Vse,
kar sem jim povedala, so obrnili proti meni,« je
bil njen prizadet komentar. Priče, ki je niso ob-
remenjevale in so njeno osebnost in situacijo
prikazale v boljši luči, si je morala priskrbeti sama.
Pustimo tokrat ob strani vprašanje pravilnosti
odločitev in ravnanja socialne službe. Tema, ki jo
obravnavam, so zgodbe. Zdi se, da gre primer v
prid Hallovi tezi, da se socialne delavke in delavci
v situacijah, ko morajo utemeljevati pravilnost
svojih odločitev pred ratificiranimi poslušalci, po-
služujejo različnih pripovednih sredstev, s kate-
rimi dosežejo, da je odločitev videti upravičena.
Kar je v tem primeru definitivno manjkalo, je glas
te ženske in otrok, ki so jih te odločitve zadevale,
tj., resna obravnava njihove verzije zgodbe. Mi-
mogrede, socialna delavka, ki je bila vodja pri-
mera, je bila tako rekoč verižna kadilka in v času
omenjenega timskega sestanka mi je v nos ne-
prijetno vdiral vonj najmanj dveh zelo močnih
parfumov.
Ukvarjanje z zgodbami odpira različna vpraša-
nja, ki so za socialno delo zanimiva, npr. konstruk-
cija pomenov, oblikovanje identitete, ustvarjanje
vsakdanjega življenja, produkcija kulture in po-
dobno. Obenem pa raziskovanje pripovedovanja
zgodb socialnemu delu približa sodobne znanst-
vene koncepte in trende, ki so v nekem obdobju
pomenih epistemološki premik v znanosti. Če
omenim nekatere: interpretativnost, poudarek na
refleksivnosti (osredotočenje na procese, ki pelje-
jo k vrednotenju, interpretaciji in sklepom v ra-
ziskovanju), družbeni konstruktivizem, politika
moči, spoznanje, da »insajderji« in »autsajderji«
v raziskovalnem procesu producirajo različni vrsti
vednosti, ki sta enako veljavni. Pripovedi vklju-
čujejo konstrukcijo in izražanje pomena, kar je
bistvena dejavnost človekovega obstoja. So po-
membne strukture produkcije pomena, zato kaže
v praksi pripovedi ohranjati ter spoštovati načine
konstrukcije pomena respondentov. Vendar že
samo zgornja zgodba nakazuje, da so vprašanja
zgodb strank v socialnem delu kompleksna in
zapletena ter da jim ne gre pristopiti preveč naiv-
no. V pričujočem članku bom poskušala opisati
značilnosti in pomen pripovedovanja zgodb ter
nakazati nekatera teoretska izhodišča in možne
smeri proučevanja pripovedovanja zgodb v
socialnem delu
O ZGODBAH: ZGODBE IN JAZ
Zgodbe so me navduševale že od malega. Moj
najboljši živi vir je bil moj oče. Rad je pripovedo-
val vsakdanje zgodbe iz svojega otroštva v Kape-
lah, kjer je odraščal. Govoril je o sebi, o svojem
bratu, o svoji mami, očetu, o sosedih, o vrstnicah
in vrstnikih. Ene in iste zgodbe je povedal tako
rekoč neštetokrat, skoraj vsakokrat, ko sem ga
prosila. Redko se je zgodilo, da se mu ne bi ljubilo
povedati vsaj ene zgodbe. Običajno to niso bile
zgodbe »velikega formata«, kot npr. tista herojska
zgodba, kako sta njegov oče in očetov kolega
bežala iz vojske, tik preden se je začela druga
svetovna vojna, vendar so tudi te zgodbe vse-
bovale toliko banalnih človeških podrobnosti, da
se je vsaka velika ideja ob njih porazgubila.
Moj oče je bil mojster in ljubitelj pripovedo-
vanja »majhnih zgodb«. Na zalogi je imel zgodbe
iz osnovne šole, s pašnje krav, iz pregnanstva v
Šleziji, kjer so on kot majhen deček in njegova
družina prebili leta med drugo svetovno vojno,
in veliko drugih. To so bile zgodbe o solidarnosti
in izdajah med vrstniki, o krivičnih in zasluženih
kaznih, o otroški objestnosti, o otroškem strahu
pred neznanim, o prizadetosti srca, o prijateljstvu
z odraslimi, o čudaštvih ljudi, ki se jih je bal, o
laganju, o izkazovanju poguma, o zamerah. Zgod-
be so bile stvarne, navadne, brez skrivnih name-
nov, in opisi značajev niso bih pretirano otroško
prirejeni ali poenostavljeni na zaželene/nezažele-
ne aH pozitivne/negativne lastnosti. Zaradi vsega
tega so zgodbe verjetno delovale resnično: obe-
nem otroške in odrasle, včasih žalostne in krute,
drugič vznesene in vesele. Starejša sem postajala,
bolj so te večkrat povedane zgodbe pridobivale
kompleksnost in izdelanost; in kompleksnejši so
bili značaji, manj so klicali k črno-belim mo-
ralističnim ocenam. Zgodbe so bile opremljene s
120
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
prepričljivimi dialogi, včasih s kapelskim dia-
lektom in š širokim opisom ozadja dogodkov, ki
je skupaj z mojimi vprašanji in podvprašanji obi-
čajno pripeljal k novim zgodbam. Pripovedoval
je z mirnim, toplim tonom, s sočutjem do ljudi,
ki so nastopali; nasmejal se je, ko sem se sama
čemu smejala, in na moja vprašanja je včasih od-
govarjal z vprašanji, tako da sva skupaj ugibala
in razvijala odgovore. Ko je pripovedoval, je iz
njega govoril deček, fant različnih starosti. Moja
mama ni delila takega veselja do pripovedovanja
svojih zgodb. O sebi je pripovedovala bolj redko,
brez narcizma, večidel zato, da bi zadovoljila
mojo radovednost, večnemu: »Kako je bilo, ko si
bila ti majhna?« Zgodbe iz njenega otroštva so
bile prej odrasle kot otroške. Govorile so o odgo-
vornosti do staršev, bratov in sester, o nuji, da si
čimprej odrasel in naredil prostor tistim, ki so se
rodili za tabo. Govorile so o občutku dolžnosti,
da si zaslužiš za svoj kruh in pomagaš domačim,
pa o spoznanju, da je ni težave na svetu, ki bi se
je ne dalo premagati s trudom, vztrajnostjo in
včasih odrekanjem. Moja najljubša fotografija ma-
me je slika punčke približno enajstih let s tankima
kitkama ob ozkem resnem obrazu; to je moja
predstava mame iz njenih zgodb. Moja mama zad-
nja leta pripoveduje več in pogosteje, kot je včasih.
Njene zgodbe so bogatejše s podrobnostmi, red-
kejšimi spomini, otroškimi potezami in duhovito-
stjo. Kljub temu ostaja moja mama predvsem
pripovedovalka zgodb neke druge vrste. V moji
mami živi duh osebne zgodovinarke, zbirateljice
in urednice podatkov. Natančna, vestna, vztrajna
in z močnim smislom za urejenost je živa banka
podatkov za svojo širšo družino. Ima precej
natančen pregled nad rojstnimi dnevi, porokami,
rojstvi otrok, priimki mož in žen svojih številnih
nečakinj in nečakov, njihovimi zaposlitvami in
drugimi podatki. Odkar jo poznam, si skrbno
zapisuje imena, naslove in številke v svojo majhno
beležko. Natančno je izdelala družinsko deblo za
dve generaciji nazaj. Vsa leta je skrbela za naše
fotografije in urejala družinske albume. Sortirala
in shranjevala je dokumente, pisma in razgled-
nice, ki so lahko dragocen vir podatkov. Ljudje,
ki se ukvarjajo s posebno vrsto zgodb, življenjski-
mi zgodovinami, bodo vedeli, kakšno pomembno
in nenadomestljivo delo je to.
Zgodb nisem rada poslušala le, ko sem bila
majhna. Še vedno imajo pomemben vpliv name
- preposlušane, prebrane, pripovedovane, moje
zgodbe, zgodbe moje družine aH drugih ljudi.
resnične in izmišljene. Pripovedovanje zgodb ima
zame več pomenov, ki so pravzaprav značilni za
pripovedovanje zgodb nasploh. Ko zlagam dogo-
dke v zgodbo, dam svojim izkušnjam smisel. Z
zgodbami o sebi izmenično ustvarjam, rušim in
ponovno oblikujem svojo identiteto. Z zgodbami
reproduciram spomin. Vlečem niti iz preteklosti
za sedanjost in prihodnost. Se ustvarjam, s vsako
zgodbo ustvarjam svoje življenje. Z zgodbami o
sebi podtikam podobo o sebi, za katero bi rada,
da bi drugi verjeH, da je resnična. Včasih se mi
celo posreči. In kdo ima pravico spodbijati njiho-
vo verodostojnost? Ko izrečem, če zapišem sta-
vek, ki ga začnem z »jaz«, čutim drugo vrsto moči
in ranljivosti, kot če kaj izrekam v tretji osebi.
Izrekam svoje stališče, svoja čustva glede česa,
tipam po trdnosti zemlje pod nogami. Se trudim
in mi je veliko do tega, da bi bila interpretacija
(drugih) moje pripovedi čim bliže temu, kar sem
imela v mislih sama, čim bližje mojim doživetim
izkušnjam, o katerih pripovedujem. Obenem je
pripovedovanje zgodb eden mojih najljubših dru-
žabnih dogodkov. Najraje seveda pripovedujem
tistim, ki jih moje zgodbe zanimajo, tistim, pred
katerimi se mi ni treba pretvarjati ali izkrivljati
podatkov in ki ne dvomijo že vnaprej v verodo-
stojnost povedanega, ali tistim, s katerimi si zgod-
be izmenjujem, s katerimi me veže svoboden pre-
tok pripovedovanja naših osebnih zgodb. Ko jih
poslušam, mi lahko zgodbe burijo domišljijo,
sprožajo čustva, slikajo podobe ljudi. Privlači ali
odbija me lahko način, stil pripovedovanja aH to,
kako kdo gradi zaplet zgodbe. Zanima me, kako
vidi samo/samega sebe, kakšen pomen daje dolo-
čenim dogodkom itn. Če bi želela te zgodbe vero-
dostojno prenesti naprej, se mi zdi, da bi jih mora-
la pripovedovati dobesedno, s vsem, kar je oseba
izrekla, z njeno barvo glasu, z intonacijo itn. Po-
gosto me spreleti, da je zgodba o sebi, osebna
zgodba, nekaj najpomembnejšega pa tudi najran-
Ijivejšega, kar imamo. Podoba človeka, ki pripove-
duje zgodbe iz svojega življenja, se mi zdi ena
najlepših sHk iz vsakdanjega življenja.
Narativna teorija aH teorija pripovedovanja
zgodb trdi, da je ena izmed bistvenih dimenzij
človeškosti prav pripovedovanje zgodb. Pripove-
dovanje zgodb zajema večino stvari, ki jih po-
čnemo, tako da nas je antropologija poimenovala
celo hotno narrans (tudi homofabulans), človeška
vrsta pripovedovalk/pripovedovalcev in interpre-
tinj/interpretov zgodb (Myerhoff po McCall
1989: 39; Currie po Hrženjak 1998: 115). Za
121'
MOJCA UREK
Barthesa je pripoved prisotna v skorajda nes-
končno različnih oblikah, v vseh obdobjih, v vsaki
družbi; nastala je z začetkom zgodovine človeštva
in tako rekoč nikjer in nikoli niso obstajali ljudje,
ki bi bih brez pripovedi. Pripoved je preprosto
tukaj, kot življenje samo. Ko pripovedujemo
zgodbe, komuniciramo informacije in ustvarjamo
kulturo tako kot profesionalni pripovedovalci in
pripovedovalke zgodb, seveda z drugačnimi cilji
in nameni. Zgodbe pripovedujemo, da bi izpo-
polnili logistiko interakcije - take zgodbe imenu-
jemo načrti. Z zgodbami, ki jih imenujemo poja-
snila ali opravičila, se skHcujemo na moralni pečat
dejanj. Z zgodbami - t. i. »slovarji motivov« -
pojasnjujemo svoja dejanja. Zgodbe o sebi pripo-
vedujemo, da bi pridobiU in vzdrževah družabno
življenje, čeprav nekatere zadržimo kot skrivnosti
in jih zaupamo le najbližjim. Zgodbe pa navsezad-
nje uporabljamo v razhčnih strokah tudi za pri-
kazovanje značilnih primerov, za dokazovanje,
ilustriranje trditev. Zgodba pove, kaj se je zgodilo
(ali se bo zgodilo aU se dogaja). Povedati zgodbo
torej pomeni deliti informacijo. Vendar je zgodba
tudi interpretacija, pojasnjevanje pomena dogod-
ka občinstvu (poslušalstvu, bralstvu), zato vsaka
zgodba pomeni tudi interpretativno dejanje. Inter-
pretacija je neizogibna, saj so vse pripovedi repre-
zentacije (Mc Call 1989).
O pripovedih ljudi, s katerimi sem prišla v stik
profesionalno, kot prostovoljka Odbora za druž-
beno zaščito norosti in pozneje sodelavka Ženske
svetovalnice aH kot raziskovalka, nisem razmi-
šljala kot o pojavu s posebnimi značilnostmi, ki
bi se ga dalo proučevati s posebno metodologijo.
Na neki ravni pa sem le opažala, da imajo zgodbe
ljudi, ki sem jih srečevala v praksi, nekatere skup-
ne lastnosti, ki niso naključne. Zgodbe so bile obi-
čajno organizirane okoli enega aH več problemov,
redkeje so bile vesele aH smešne in zdelo se je
najustreznejše, da so moja vprašanja aH komen-
tarji podpirale tako vzdušje. Proces pripovedo-
vanja je bil večkrat enosmeren kot dvosmeren,
tj., od mene se je predpostavljalo, da poslušam
in komentiram, medtem ko se je od druge strani
predpostavljalo, da govori, da pripoveduje osebno
zgodbo. Zgodbe so se razHkovale tudi glede na
to, v kakšnih razmerjih sem bila z ljudmi, ki so
jih pripovedovan. Če sem bila raziskovalka ali
zagovornica, ki jim je prisluhnila in ki bi lahko
vsaj potencialno spremenila njihov položaj, je bilo
v zgodbah več pritožb in za spremembe motivi-
rane energičnosti. Če je bil moj položaj močneje
vezan na strukture, od katerih je bil odvisen tudi
položaj pripovedovalca aH pripovedovalke (insti-
tucije, organizacije), so zgodbe močneje odsevale
deklarirana ali prikrita pričakovanja teh ustanov.
In bolj kot je bila ta odvisnost vseobsegajoča in
trajnejša (zavodi, aziH), manj »svojega« so imeH
ljudje povedati o sebi. Mnogi so biH bolje socia-
lizirani v besednjak ustanove kot osebje, ki je tam
delalo. Ko sem bila obiskovalka, prostovoljka,
družabnica, še zlasti če se je druženje odvijalo v
vsakdanjem, »civilnem« okolju, so bile zgodbe
bližje takim, kot smo jih navajeni v svojih prija-
teljskih krogih - bile so bolj vsakdanje, običajnej-
še, manj obremenjene, ne izključno vezane na
problem in pogosteje dvosmerne — tudi sama sem
se večkrat znašla pod lučjo.
Skratka, zgodbe so se spreminjale in prilaga-
jale zunanjim razmeram. Sociološka artikulacija
tega je, da so zgodbe družbeno konstruirane. To
ne pomeni, da so lažnive, izmišljene, neresnične
aH »samo zgodbe«, medtem ko je resnica drugje.
Pač pa pomeni, da na dejanja pripovedovanja,
poslušanja in interpretacije pomembno vpliva
socialni kontekst. To pomeni tudi, da so nekatere
zgodbe bližje življenjskim izkušnjam kot druge.
Nekatere so povedane v prepričanju, da so resnič-
ne; druge so obrambe, zanikanja, laži ali posledica
represije. Lahko imajo ambicijo resničnosti za vse
čase, aH pa obstajajo samo tukaj in zdaj. Nekatere
zgodbe pripovedujemo nereflektirano; pri drugih
pa se močno zavedamo spretnosti, kako jih lahko
spremenimo glede na to, kdo naj bi jih sHšal.
Družbena konstrukcija pripovedovanja in branja
zgodb pomeni tudi, da občinstvo z razhčnimi
interpretativnimi okviri na razHčne načine razu-
me in daje pomene zgodbam (Plummer 1995).
Leta 1992 sva z Darjo Zaviršek izvedH raziskavo,
s katero sva želeH raziskati psihosocialne potrebe
žensk, ki so bile hospitalizirane v psihiatrični
bolnišnici Polje. Raziskava je bila del obširnega
raziskovalnega projekta z naslovom »Načrtovanje
razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb
ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami na
področju Republike Slovenije«.^ Kar sva zares
zvedeH v dveh mesecih kontinuiranega obisko-
vanja ženskega psihiatričnega oddelka, so bile
življenjske zgodbe teh žensk, vsekakor veliko več
kot o njihovih psihosocialnih potrebah. MisHm,
da bi nama boljša metodološka pripravljenost
pomagala, da bi iz teh življenjskih zgodb lahko
potegniH več, kot sva lahko v tistem trenutku.
Večinoma so bile njihove zgodbe žalostne v goff-
122!
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
manovskem smislu — zgodbe, ki so poskušale raz-
ložiti in opravičiti hospitalizacijo na psihiatriji.
Bile pa so to tudi zgodbe, ki so zavestno aH neza-
vedno govorile o vsakdanjem življenju teh žensk
in o tem, kako ga doživljajo. Pomembna orien-
tacija v raziskovanju nama je bila feministična
perspektiva, kar je pomenilo, da sva z vprašanji
občasno usmerjaH tok razmišljanja respondentk
na teme, ki so se nama iz te perspektive zdele
pomembne (npr. o nasilju, o delitvi družinskih
opravil, o pomenu prijateljevanja z drugimi žen-
skami itn.); obenem sva biH pozornejši na to, o
katerih temah ženske same pogosteje govorijo,
kako o njih govorijo in kako vidijo sebe v svojih
zgodbah. Ženske same recimo niso nikoH sprego-
vorile o spolnem nasilju, a ko sva jih po tem pov-
prašaH (če so o tem želele govoriti), se je izkazalo,
da je vsaka tretja ženska doživela kakšno obliko
spolnega nasilja (največkrat spolne zlorabe v otro-
štvu, posilstvo ali spolno nadlegovanje, tudi v
bolnišnici). Tem dogodkom večinoma niso pripi-
sovale posebnega pomena, o njih so govorile brez
zadrege, skorajda hladno, kot o samoumevnih
dejstvih, o katerih je odveč govoriti ali je celo bolje
molčati in jih pozabiti. Ena od žensk je rekla: »Če
si ženska, potem se ti tudi to dogaja in včasih je
to, kar se ti dogaja, lahko zelo hudo.« To nama je
povedalo veHko o normaHzaciji nasilja v življenjih
teh žensk, ki lahko na zunaj daje videz, da nasilje
tudi v resnici ni pomembno v njihovem življenju.
Brez feministične perspektive tega vprašanja ne
bi postavljale, pa tudi interpretacija njihovih
zgodb bi bila verjetno drugačna. Zgodbe vse-
bujejo interpretacijo, v kateri leži tudi idejno zale-
dje, svetovni nazor, razumevanje sveta osebe, ki
pripoveduje (aH postavlja vprašanja). Narativne
prakse pa vključujejo tudi moč ter imajo močan
vpliv na način mišljenja in pisanja, ki potiska v
molk revne ljudi, emigrante, etnične manjšine,
ženske, lezbijke in geje, hendikepirane, psihiatri-
čne uporabnike in druge družbeno marginaHzi-
rane skupine.
Za zgodbe v socialnem delu in pa tudi za zgod-
be nasploh so torej pomembne vsaj tri značilnosti
pripovedovanja zgodb: to je družbena konstruk-
cija zgodb, interpretativnost procesov in razmerja
moči, v katera so ujete zgodbe.
ZGODBE SO SE ZNAŠLE V SREDIŠČU
ZANIMANJA ZNANSTVENIH VED
T. i. narativni preobrat v družbenih znanostih je
preselil zanimanje za naracije iz polja književnosti
in literarne teorije na področja psihologije, socio-
logije, zgodovine, antropologije idr. Tudi post-
modernizem je izrazil določen dvom v metana-
racije in se obrnil k naracijam, malim zgodbam,
kar pomeni, da velike socialne in poHtične teorije,
ki so organizirale naša življenja, niso več domi-
nantne. PoststrukturaHstična (postmodernistična,
dekonstruktivistična) razširitev definicije naracij
je imela za posledico, da lahko poslej med naracije
štejemo ne le Hterarne produkcije, pač pa tudi
filmsko in video produkcijo, reklamne oglase,
medijske izdelke, anekdote, stripe, zgodbe iz vsak-
danjega življenja itn. Zgodnje narativne teorije
so se namreč omejevale le na literarne izdelke.
Proučevanje poklicnih dejavnosti skoz zorni kot
uporabe jezika prav tako postaja pomembno
polje socialnih raziskav, ki so spodbudile uporabo
raziskovalnih metod in tehnik, kot so pripove-
dovanje zgodb, narativna analiza in biografska
metoda. Vsaka od teh znanstvenih vej in poklicev
ima svoj pristop k narativnemu ter razvija svoje
ideje o tem, kaj je zgodba in kako naj bi jo pro-
učevaH.
Sociologija na področje naracij ni stopila brez
izkušenj, saj se je na tak ali drugačen način že
ukvarjala z zbiranjem zgodb ljudi (v intervjujih)
in pripovedovanjem zgodb. Najpogostejša razlaga
zgodovine sociološke avto/biografije postavlja
časovni izvor v čas chicaške šole v sociologiji v
dvajsetih letih s knjigo Thomasa in Znanieckega
The Polish Peasant. Chicaška šola je prepoznala
pomembnost zgodb informantov za znanstvena
spoznanja, in po mnenju večine socioloških
teoretičark in teoretikov (Plummer 1995; Bertaux
1981 idr.) je današnje ukvarjanje z življenjskimi
zgodovinami, biografijami in avtobiografijami, ki
rabijo sociologiji kot vir spoznanj, dedič prav te
znamenite šole. Liz Stanley (1996: 765-768) pa
tej zgodovini doda še dve alternativni zgodovini^
— prva je mertonovska sociologija, drugo pa ume-
šča v feministično teorijo. Po njenem mnenju sta
obe pojmovanji prispevaH h korenitemu epistemo-
loškemu premiku v sociološkem raziskovanju, in
sicer s tem, ker priznavata, da se vednost siste-
matično razlikuje glede na družbeni položaj in
zato zmoreta videti »razliko« kot epistemološko
veljavno. Mertonovi poudarki so bili tile: na
123i
MOJCA UREK^
obravnavi »insajderja«, ki lahko prevzame tudi
značilnosti »autsajderja«, tako da postane podat-
kovni vir z redko možnostjo dostopa do posebne
vrste vednosti, na pomenu avto/biografije kot te-
ksta, tj., kot objekta raziskovanja po sebi in ne le
kot vira, ki nam pripoveduje o nečem, kar je izven
teksta samega, ter na nujnosti povezovanja rezul-
tatov sociološke avto/biografije z epistemološkimi
pogoji njene proizvedenosti. Prispevek feministič-
ne teorije pa jo po Stanley zlasti v njenem vztraja-
nju pri refleksivnosti kot temeljnemu metodološ-
kemu principu raziskovanja - s poudarkom na
nujnosti osredotočenja na procese, ki ne glede
na podatke, vključno z avto/biografskimi, vodijo
do vrednotenja, interpretacije in sklepanja. Ne
glede na to, kateri zgodovini izvira sociološkega
zanimanja za biografije sledimo, ugotovimo, da
se je na tem področju nedvomno zgodil premik,
s katerim je bil tekstualni objektivizem dodobra
izzvan, o čemer poročajo različni avtorji in av-
torice (Hali 1997; Rener 1996; Riessman 1993;
Stanley 1996; Splichal 1990). Če so bile tradicio-
nalne etnografije torej realistične deskripcije in
so etnografi imeli jezik za transparenten medij,
ki nedvoumno reflektira trdne, enoznačne pome-
ne, pa so se s poznejšim proučevanjem jezika in
vednosti razvijale sociološke, lingvistične, filozof-
ske teorije in pristopi, ki jezika niso dojemale le
kot tehnično sredstvo za izražanje pomenov, pač
pa kot nekaj, kar konstituira realnost. Zgodbe in-
formantov tako niso bile več le ogledalo zunanjega
sveta, pač pa konstruirane, ustvarjalno-avtorske,
retorične, polne predpostavk in interpretativne.
Levy (po SpUchal 1990: 5) meni, da je znan-
stveno metodo analize besedil bolj smiselno ozna-
čiti za analizo diskurza, saj v tradicionalnejših ana-
lizah vsebine pogosto spregledujejo, da je analiza
diskurza tudi analitikova produkcija diskurza o
diskurzu, ki ga obravnava. AnaHtik je tako hkrati
govorec, akter; analiza je proces v času, umeščena
v zgodovino in implicira druge akterje. Kot piše
Splichal, tako praktično za vse metode empirične-
ga zbiranja podatkov v družboslovju velja, da de-
jansko ni možna »analiza« v pomenu prizadeva-
nja za objektivno pojasnjevanje sporočil, ki ne bi
hkrati vključevala tudi analize govora, ki ga izjav-
lja sam analitik. Metoda »analize besedila« se od
svoje predhodnice »analize vsebine« na teoretski
ravni razlikuje natanko v tem premiku poudarka
(pojem besedila-diskurza) in pri upoštevanju dru-
žbenega položaja komunikatorja in recipienta in
družbenega konteksta komuniciranja. Dekons-
truktivistična artikulacija teh epistemoloških pre-
mikov je, kot napiše Rener (1990: 760), da so
»sociologi/nje aktivni producenti/tke socioloških
vednosti in ne le interpreti/nje pred-obstoječih
družbenih dejstev, procesov, zakonitosti«. Še ena
razlika med tradicionalnejšimi in sodobnejšimi
družboslovnimi obdelavami biografskega gradiva
pa se navsezadnje kaže tudi v tem, da so te danes
metodološko bolj »stroge« in kodificirane, gradivo
pa manj podvrženo »samoumevnim analizam«,
v katerih niso ekspHcirani postopki analize in ki
ne ustrezajo niti minimalnim kriterijem zanes-
ljivosti in veljavnosti raziskovanja (Rener 1996;
Mesec 1998).
Kot rečeno, so družbene vede imele opraviti
z ustnimi in pisnimi materiah, strukturiranimi kot
zgodbe, dolgo preden so prepoznale v pripove-
dovanju zgodb informantov poseben prijem
(narativni, biografski), ki ima tudi povsem svoje
značilnosti, in ga umestile med svoje specifične
metodologije. Pripovedovanje osebnih zgodb je
pogosto v raziskovalnih intervjujih. Respondent-
ke ah respondenti, če jih ne prekinjamo s standar-
diziranimi vprašanji, večkrat organizirajo svoje
odgovore v zgodbe. Riessman (1994: 67), ki po-
vzema Mishlerja, meni, da so metode kvalitativ-
nega obdelovanja podatkov v preteklosti pogosto
spregledovale narativno strukturo pripovedi
respondentok in respondentov. Zgodbe so bile
kodirane kot »obstranske« in irelevantne. Kvalita-
tivna analiza je v preteklosti z namenom interpre-
tacije in generalizacije tekst običajno razbila na
kratke koščke in dele odgovorov, ki jih je urejala
izven konteksta. Na ta način je odstranila sek-
venčne in strukturne poteze, ki so značilne za
narativna dejanja. Kot meni Riessman, so naracije
pomembne za raziskovanje, ker odsevajo kon-
strukcijo in izražanje pomena, in verjetno je na-
rativna oblika med primarnimi načini osmišljanja
naših izkušenj. Pri tem tudi izražamo svoja sta-
lišča, saj so zgodbe nujno konstruirane iz določe-
nega pogleda na svet.
Poleg termina »naracije« se v tekstih, ki obrav-
navajo pripovedi, pojavlja nekaj sorodnih in
povezanih pojmov. Življenjska zgodba {lifestory)
je ustna pripoved, ki nastane v interakciji med
dvema človekoma ali več ljudmi, medtem ko
življenjska zgodovina ali zgodovina primera {life
history, čase history) vključuje tudi dodatne
informacije iz drugih virov (uradni dokumenti,
dosjeji, zaznamki, poročila, pisma, intervjuji z
drugimi ljudmi, ki osebo poznajo in lahko potrdijo
124
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
ali ovržejo resničnost življenjske zgodbe). Za obo-
je pa je značilno, da ne pokrije vseh vidikov življe-
nja (Bertaux 1981: 8). Plummer (1983) uporablja
pojem človeški dokumenti ali dokumenti o življe-
nju {human documents, documents ofUfe). Pojem
zajema življenjsko zgodovino, ustno izročilo,
dnevnike, pisma, fotografije, film, literaturo. Bio-
grafija in avtobiografija sta še dva pojma, ki se
pogosto pojavljata v povezavi z narativnim. Gre
za že dolgo utrjeni literarni formi, vendar se oba
izraza pojavljata tudi v družboslovnih raziskavah,
najpogosteje kot biografska ali avtobiografska me-
toda v družbenih znanostih. Značilnost biograf-
ske metode (katere del so tudi avtobiografije) je,
da se že od začetka veže na tiste teoretske pristo-
pe, ki poudarjajo pomen subjektivnosti v družbe-
nih procesih (najprej se je pojavila v simboličnem
interakcionizmu, pozneje v različnih interpreta-
tivnih tehnikah) in individualnih izkušenj kot vira
podatkov (KohH 1981: 62-63). Za Stanley (1996)
je avtobiografijo in biografijo nemogoče obravna-
vati ločeno, saj obstaja med njima intertekstualna
zveza, kot obstaja intertekstualna zveza obeh z
dejanskim življenjem. Zavzema se za uporabo poj-
ma »avto/biografija«, ki presega nekatere običaj-
ne predpostavke pisanja o življenju: delitev jaz/
drugi; javno/zasebno; aktualnost/spomin. Avto/
biografski jaz je zanjo raziskovalno-analitični in
sociološki akter, ki sodeluje pri konstruiranju in
ne pri »odkrivanju« družbene realnosti in so-
ciološke vednosti. Kot meni avtorica, raba izraza
»jaz« ekspHcitno priznava, da je vednost konte-
kstualna ter da se sistematično razlikuje glede na
umeščenost posameznega akterja vednosti (spol-
no, rasno, razredno itn.). Avto/biografija je tako
zasnovana kot vrsta praks in metodoloških po-
stopkov, ne pa kot neke vrste zbir podatkov. Za
Stanley je ukvarjanje z biografijo in avtobiografijo
temeljnega pomena za sociologijo prav zaradi
epistemoloških problemov, ki zadevajo razumeva-
nje »jaza« in »življenja«, »opisovanja« samih sebe
in drugih ter dogodkov, načina legitimiranja trdi-
tev, ki jih oblikujemo v imenu discipline zlasti v
procesu tekstualne produkcije.
Pojma sociološke in intelektualne avto/biogra-
fije, kot ju v sociologiji opredeljuje Stanley (1996),
sta za teorijo in raziskovanje v socialnem delu
pomembna zaradi spoznanj, ki so pomenila pre-
mik v družbenih znanostih. Naj omenim dve:
prvo, da »insajderji« in »autsajderji« v raziskoval-
nem procesu producirajo različni vrsti vednosti,
ki sta enako veljavni, in da je potemtakem obstoj
različnih vrst vednosti o »enem« koščku družbene
stvarnosti - »istem« dogodku, kontekstu, osebi
in podobno - zakonit. Stvarnost torej ni »ena«,
ne obstajajo sociološka sredstva, ki bi omogočala
sistematično razsodbo glede teh različno ume-
ščenih in na različen način proizvedenih vednosti.
Drugo pomembno spoznanje za socialno delo je,
kot piše Stanley (1996), da je produkcija vednosti
sistematično odvisna od družbenega položaja.
Življenje sestavljajo raznotera družbena omrežja
tistih, med katerimi se giblje subjekt »življenja«.
RazHke v pojmovanju življenja, odnosov, do-
sežkov itn. so odvisne od posebnih družbenih gru-
pacij, ki so bistvene za razumevanje »življenja«
vsake osebe, ki se giblje med njimi.
TEHNIKE PRIPOVEDOVANJA ZGODB:
LEPOSLOVJE, VSAKDANJE ŽIVLJENJE
IN PROFESIONALNE NARACIJE
Kako ustvarjamo naracije? Katere tehnike in pri-
prave uporabljamo, ko ustvarjamo narativen
tekst? Ko beremo narativne tekste, smo navadno
pozorni le na zgodbe v tekstu; redkeje razmišlja-
mo o različnih sredstvih in trikih, ki jih uporab-
ljajo avtorji in avtorice, ko pripovedujejo zgodbe,
in s katerimi dosegajo določene učinke. Berger
(1997: 41-60) opiše nekatere osnovne tehnike, ki
jih uporabljajo v leposlovju in subliterarnih nara-
cijah (kot poimenuje naracije popularne kulture).
S tem postavi okvir analize za naravo naracij v
neliterarne aU izven-literarne fenomene v vsak-
danjem življenju. Katere avtorske tehnike so torej
v rabi, ko posredujemo informacije bralcem? Av-
torji/avtorice pogosto govorijo bralstvu na posre-
dne načine. Ko ponudijo razHčne opise, skoz
svojo izbiro samostalnikov, glagolov, prislovov,
pridevnikov v bistvu nagovarjajo bralce, kako naj
mislijo določene like ali dogodke. Opisi in
figurativni jezik (in ostale tehnike), ki jih najdemo
v tekstih, ponuja bralcem znatno količino infor-
macij. Veliko tehnik, ki jih uporabljajo v literaturi,
je mogoče uporabiti tudi v naracijah drugih
medijev, čeprav včasih tehnike prevzamejo druge
oblike — npr., kar lahko vidimo na ekranu v filmu,
nadomešča literarno predlogo. V nekaterih pri-
merih se tehnike uporablja v tandemih, vendar
je navadno mogoče določiti, katera tehnika je os-
novna. Berger razlikuje tele avtorske tehnike in
sredstva: opisi, razmišljanja nastopajočih likov,
dialog, povzetek, karakterizacija, stereotipi, pis-
125>
MOJCA UREK
ma, telegrami in druga korespondenca, članki,
telefonski pogovori."*
Opisi sodijo med najpomembnejša sredstva, s
katerimi nam avtorji posredujejo informacije.
Povejo nam, kako so liki videti, kako se obnašajo,
situirajo akcije, generirajo čustva in drže pri bral-
cih. »Debeluh je bil mlahavo debel s čebulastimi
roza lici in ustnicami in brado in vratom, z velikim
mehkim jajcem od trebuha, ki je predstavljal ves
njegov trup...« (iz Malteškega sokola). Opisi, kot
vidimo, ne rabijo le ustvarjanju vizualne pred-
stave; namigujejo na karakter, osebnost in še na
dosti drugih reči. Veliko lahko izluščimo iz tega,
kako kdo izgleda — iz oblik telesa, telesne govo-
rice, stila oblačenja, pričeske itn.
S tem da razkrije, kako njegovi liki razmišljajo,
avtor veliko pove o tem, kaj se je dogajalo v zaple-
tu zgodbe (tj., dela povzetke), ter o tem, kako lik
dojema druge like in kakšna motivacija žene
njihova dejanja. V knjigi Umor v Orient Expressu
ima Agatha Christie svojega detektiva Hercula
Poirota, ki razmišlja o možnostih, ki se tičejo
umora:
Poirot očitno misH, da je angleško dekle vme-
šano v zadevo. Ne morem si pomagati, ampak
to se mi zdi le malo verjetno [...]. Angleži so
ekstremno hladni. Verjetno zato, ker nimajo
nobenih prispodob [...]. Ampak to ni poglavit-
no. Zgleda, da Italijan tega ne bi mogel naredi-
ti — škoda. Sklepam, da angleški služabnik ni
lagal, ko je rekel, da drugi ni sploh zapustil
kupeja. Ni lahko podkupiti Angleža; tako
nedostopni so.
Taki odlomki, v katerih avtor pove, kako raz-
mišljajo njegovi liki, so priročna sredstva za zasa-
janje idej v bralčevo razumevanje. S tehničnega
stahšča deluje Agatha Christie kot »vsevedna
pripovedovalka«, kot nekdo, ki lahko pove, kaj
je v glavah razhčnih likov, potem ko jih je že
opisala in prikazala v akciji. Eno od glavnih pravil
v pisanju je »pokazati, ne povedati«, čeprav je
treba v nekaterih primerih tudi povedati, in prikaz
razmišljanja hkov je najpogostejši način za to.
Vizualni mediji uporabljajo več neposrednih
načinov za prikaz razmišljanja ljudi, na primer
flashback, obrazni izrazi.
Dialog je napogostejše sredstvo, s katerim si
liki posredujejo informacije med seboj in hkrati
posredno tudi bralcem. Dialog - kar osebe pove-
do druga drugi — omogoča bralcem vpogled v
njihove osebnosti, razmišljanja in akcije. Pisci
uporabljajo dialog, da bi ustvariH razločljive, zna-
čilne osebnosti; če vse osebnosti zvenijo enako,
postane bralec zmeden in zdolgočasen. Tudi upo-
raba določenih besed pri dialogu je lahko stvar
premišljene tehnike. »Reči« in »strinjati se«, na
primer, posreduje razHčni ideji. Avtorji uporab-
ljajo še veliko drugih glagolov pri opisovanju dia-
loga, in vsak sproža drugačne pomene in občutke
ter ustvarja pri bralcu razHčna mnenja, kako lik
občuti in za kakšne odnose med njimi gre. Avtorji
lahko ustvarijo držo svojih bralcev enostavno z
izbiro besed pri predstavljanju ali sklepanju koš-
čka dialoga.
Tabela 1: Seznam glagolov in možni pomeni
glagol pomen        '
zašepetal skrivnostnost, intimnost
zavreščal vznemirjenje, jeza, strah
eksplodiral bes
strinjal konsenz, skladnost
vprašal vprašljivost
zasikal grožnja (spolzkost)
namignil sugestija, namig
naznanil javna narava odziva
zacvilil pritoževanje, javkanje
Vir: Berger 1997: 49.
Povzetki. Na različnih stopnjah povprečne de-
tektivske zgodbe (in v narativnih tekstih nasploh)
avtor naredi povzetek, v katerem na kratko pre-
gleda, za kaj je doslej v tekstu šlo. To je nujno, da
bi lahko bralci slediU dogodkom, da zgostimo do-
ločene aktivnosti, in včasih zato, da bi pokazaH,
da so se določene stvari zgodile, ne da bi jih po-
sebej dramatizirali. Povzetki lahko rabijo tudi za
to, da avtorji interpretirajo dogodke v tekstu za
bralca.
Največ karakterizacije se zgodi skoz opise in
dialoge, pa tudi skoz akcijo. Dva opornika karak-
terizacije sta avtorjeva opisa, (a) kako lik izgleda
in (b) kako se obnaša. Prek opisa delovanja nas-
topajočega lika bralci dobijo vtis, kakšen je ta lik.
Interpretacija tega delovanja je odvisna od bral-
čevega lastnega sistema vrednot in moralnih kod.
Karakterizacijo potrebujemo, da bi pojasnili moti-
vacijo, razumeU, zakaj osebe počnejo, kar počne-
jo. Bralce je treba prepričati v verjetnost tega,
kar osebe počnejo, kar pomeni, da morajo biti
njihove akcije povezane z njihovimi osebnostmi
126
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
in željami. Vedenje likov mora biti kakor koli že
upravičeno, tako da lahko bralec sprejme doga-
janja kot razumljiva in logična.
Stereotipi so ideje, ki jih imajo ljudje o različnih
kategorijah ljudi. V stereotipih razmišljamo o
članicah in članih razHčnih etničnih in rasnih
skupin, profesij, družbenoekonomskih razredov,
narodnosti. Tako govorimo o Judih, Škotih, od-
vetnikih, gejih in podobno. Stereotipi so navadno
negativni, čeprav so teoretično lahko tudi pozitiv-
ni aH mešani. Semiotično rečeno so stereotipi me-
tonomije: na podlagi delca (nekaj ljudi, ki smo
jih srečah) sklepamo o celoti. Čeprav je stereotipi-
ziranje simplistično in nevarno, je del vsakdanjega
nelogičnega in nekritičega mišljenja. Navkljub ne-
logičnosti se stereotipiziranje pogosto uporablja
v narativnih tekstih, saj avtorjem omogoča hitro
in ekonomično karakterizacijo.
Pisma, telegrami, dnevniki in ostale oblike pis-
nih materialov, pa tudi telefonski razgovori ipd.
omogočajo avtorjem prikazati informacije o likih.
Če povzamemo, se velik kos literarnega pri-
povedovanja zgodb opira na avtorjev neposredni
prenos informacij (prek opisovanj, povzemanj,
stereotipov in drugih sredstev) aH posredni prenos
(prek likov, ki drug drugemu kaj sporočajo skoz
dialog, pisma, telefonske razgovore). O teh tehni-
kah razmišljamo kot o sredstvih, s katerimi avtorji
generirajo določene učinke pri bralcih. Teksti niso
enostavne, naravne zadeve, pač pa kompleksna
dela, ki dosegajo svoje učinke kot rezuHat spret-
nosti avtorjev, da pomešajo akcije, dialoge in kara-
kterizacije in s tem prenesejo informacije razHč-
nim tipom bralcev. Manj ko se zavedamo uporabe
teh tehnik in sredstev, boljši je avtor, trdi Berger
(1997: 60).
Običajni ljudje brez posebnega institucional-
nega zaledja prav tako pripovedujemo zgodbe.
Berger (1997:161-200) potegne nekatere vzpored-
nice in razHke med vsakdanjim življenjem in na-
racijami. V vsakdanjem življenju lahko opazimo
sekvence in narativne elemente, vendar vsakdanje
življenje kljub temu ni naracija.
Tabela 2: RazHke med naracijo in vsakdanjim
življenjem
Izmišljene naracije imajo začetek, sredino in
sklep, v katerem se razrešijo različni zapleti in
konflikti. Naša vsakdanja življenja nimajo zmeraj
aH zelo pogosto elementov konca — razen ko um-
remo. Naša vsakdanja življenja so večidel »sre-
dine«, v katerih hodimo v službe, imamo svoje
užitke in tako naprej. In tudi naša smrt ni nobena
razrešitev zapleta (razen v nekaterih primerih),
pač pa bolj aH manj nenaden konec naše »zgod-
be«. Naracije so tudi dosti bolj osredotočene kot
vsakdanje življenje; opraviti imajo s specifičnimi
posamezniki in posebnimi konflikti, problemi,
grožnjami ali s čim drugim, kar zapleta naša živ-
ljenja. Po drugi strani pa tečejo naša vsakdanja
življenja razmeroma rutinsko in naše izkušnje pra-
viloma niso tako intenzivne in vznemirljive, kot
jih doživljajo liki v narativnih deHh. Zvečine nismo
vohuni, detektivi, pustolovci, in čeprav imamo
svoje probleme (v službi, družini itn.), vendarle
nismo pogosto v življenjski nevarnosti. V svojem
vsakdanjem življenju doživljamo nekaj, kar lahko
poimenujemo ponavljajoči performansi. Vsako
jutro zajtrkujemo, in celo to, kar bomo pojedH,
teži k neke vrste rutini. Rutino aH ponavljajoče
performanse potrebujemo, da ne zapravimo vsa-
kodnevno preveč energije za razmeroma trivialne
zadeve. Navade nam pomenijo tudi varnost. Vsak-
danje življenje ima zvečine malo dogodkov, med-
tem ko so življenja likov v literarnih delih in tele-
vizijskih nadaljevankah nabita z dogajanjem. V
resnih dramah so liki resno soočeni s smrtjo in
propadom. Ujeti morajo morilce, tvegati, se spu-
stiti v zapletene ljubezenske afere in tako naprej.
127
MOJCA UREK
V komedijah se morajo junaki in junakinje izvleči
iz komičnih situacij, ki so si jih prirediU sami (aH
pa so jih vanje potisnili drugi). Liki v žanrskih
naracijah največkrat nimajo vsakdanjega življenja;
živijo vznemirljivo življenje, polno izzivov. Eno
od pomembnih vprašanj je, kakšne učinke ima
narativna fikcija na nas. Po Aristotelu umetnost
posnema življenje (v množičnih medijih umetnost
posnema življenje na zelo izkrivljen način). Še
pomembnejše vprašanje je, v kolikšni meri življe-
nje posnema umetnost, se sprašuje Berger {op.
cit.: 163). Berger opiše nekaj naracij, ki se pojav-
ljajo v vsakdanjem življenju: delovni zapiski in
dnevniki, konverzacije, psihoterapija, osmrtnice
itn. Delovni zapiski in dnevniki so teksti, ki jih
pišemo vsakodnevno in so na začetku datirani.
Čas je poglaviten pri organizaciji teh tekstov, saj
avtorji/avtorice pišejo o stvareh, ki so se jim doga-
jale, svoje opazke o ljudeh, ki so jih srečali, in
tako naprej. V teh tekstih ni zapleta, čeprav lahko
čez leta avtorji/avtorice prepoznajo nit, ki se vleče
skoz tekste in je niso opažih, ko so jih zapisovaH.
Tisti, ki pišejo dnevnike aH delovne zapiske, so
osrednji Hki, junaki in junakinje svojih tekstov.
Posamezniki in posameznice pišejo dnevnike, ker
jim proces pisanja pomaga doseči vpogled vase,
razjasni jim misH in spodbudi nove ideje; naprej,
dnevnik zagotavlja tudi zapise, v katere se lahko
avtorji/avtorice poglobijo kadar koli pozneje.
Mnogi vidijo v pisanju dnevnika tudi terapevtsko
vrednost (t. i. »zdravljenje s pisanjem«). Namesto
z drugimi ljudmi se pisci dnevnikov na ta način
pogovarjajo s seboj, peljejo notranje dialoge, ki
lahko razsvetlijo nekatere predzavestne in neza-
vedne elemente njihovih duševnosti. Pisanje dnev-
nika je literarno dejanje in kot drugi ustvarjalni
napori pogosto udari ob ideje in občutke, ki se
jih avtorji/avtorice prej niso zavedali. Ti teksti so
meta- avtobiografije, napisane v prehodnih trenut-
kih — v nasprotju z avtobiografijami, ki so napisa-
ne ob določenih trenutkih v času, ko so avtorji/
avtorice dosegH neko določeno starost in se želijo
na ta način ozreti nazaj v preteklost. Avtobiogra-
fije vpeljejo nit naracije, ki vse stvari poveže med
seboj. V dnevnikih ni nikakršne niti, ki bi se je
avtorji/avtorice zavedaH, razen minljivost in pre-
hodnost časa {op. cit.: 167). Konverzacije so re-
snično popularna umetniška oblika in kot take
imajo svoja pravila in konvencije. Najosnovnejša
oblika konverzacije predpostavlja dve osebi, med
katerima mora obstajati določena stopnja sode-
lovanja; eden od njiju je pobudnik/ca konver-
zacije, druga oseba pa sodeluje pri prevzemanju
besede. Konverzacija je definirana z delovanjem
sodelujočih in z vlogami, ki jih prevzemajo v
konverzaciji. Vsak obrat pri govorjenju je del
konverzacije kot celote. Te dele je treba sestaviti
skupaj na določen način, da bi lahko bila konver-
zacija dosledna. Konverzacije morajo imeti vrsto
začetnih pogojev ter preidejo skoz razHčne etape,
vključno z začetkom, osrednjim delom in koncem.
Torej, da bi se konverzacija začela, stekla in kon-
čala, morajo biti izrečene določene besede, stavki.
Sodelujoči se izmenjujejo pri pogovoru v nekem
določenem linearnem zaporedju. Splošna omeji-
tev je ta, da se govorci izmenjujejo. Dovoljena so
določena prekrivanja in mogoči so tudi presledki,
ko eden od govorcev, ki je na vrsti, ne spregovori
in drugi nadaljuje govor. Če ne bi bilo tega pogoja
linearnega razvrščanja delov, bi govorili o mono-
logu aH o zmešnjavi besed, nikakor pa ne o kon-
verzaciji. Konverzacije imajo torej Hnearno nara-
vo in lahko funkcionirajo kot naracije. Konverza-
cije vključujejo ustvarjalne minljive naracije, ki
so omejene s pravih; da bi bila sposobna konver-
zacije, mora oseba poznati pravila in jim slediti.
Ljudje, ki ne sledijo pravilu izmenjevanja besede,
monopolizirajo pogovor. Terapevtska izkušnja je
s strukturnega stališča analogna leposlovnim na-
racijam; obe vrsti naracij imata nalogo, ki jo po-
skušata uresničiti, zaplet, prebliske iz preteklosti,
krize, vodilne protagoniste in antagoniste (junake
in junakinje, sovražne osebe, pomočnike itn.).
Konverzacije, s katerimi imamo opraviti v tera-
pevtskem kontekstu, so pogosto podobne detek-
tivskim zgodbam, poskušajo odkriti ali razkriti
neko »negativno osebo« in razumeti motivacijo
osebe, ki je vključena v psihoterapijo. Psihotera-
pija je podobna vohunski zgodbi, v kateri kdo
išče »znamenje«, člana organizacije, ki sabotira
stvari, daje informacije sovražniku in deluje kot
dvojni agent. Psihoterapijo lahko vidimo tudi kot
dramatični avtobiografski narativni tekst, v ka-
terem stranka igra osrednjo vlogo, aH kot igro za
dva igralca, v kateri stranka odgovarja na vpraša-
nja in komentarje drugega igralca/igralke (tera-
pevta/terapevtke) ter poskuša razrešiti probleme
ali konflikte, ki so lahko notranji, zunanji ali kom-
binacija obojih. Terapevt/terapevtka ima dvojno
vlogo, vlogo igralca in občinstva; kar sliši kot ob-
činstvo, vpliva na to, kar naredi kot igralec. Psiho-
terapijo pa lahko vidimo tudi kot neke vrste inter-
aktivno igro, ki jo stranke »pišejo« iz tedna v
teden. Od tega, kaj se bo zgodilo v enem tednu.
128s
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
je odvisno dogajanje v naslednjem tednu. Tudi
terapevti in terapevtke pišejo neke vrste scenarij,
da bi zapisali, kako stvari potekajo in kaj je bilo
že narejenega. Osmrtnice so hiperredukcionistič-
ne mikrobiografije. Pokrivajo skrajne točke posa-
meznikovega življenja in so za večino ljudi edina
ali ena od redkih priložnosti, da je njihovo ime
natisnjeno v časopisu. Osmrtnica ima pogosto na-
petost drame, saj našteva le najpomembnejše toč-
ke v življenju posameznika. Življenje je reduci-
rano na paragraf aH dva: poklic, ki ga je oseba
opravljala, družino, ki jo zapušča, in podobno.
Pri osmrtnici gre za povzetek človekovega življe-
nja in ne za razrešitev zgodbe ali konfliktov.
Osmrtnice so mikrobiografije, močno zgoščeni
teksti. Obstaja še veHko področij vsakdanjega
življenja, v katerih lahko prepoznamo narativne
elemente. Na primer, bolezen lahko priznamo kot
naracijo in tudi dejansko prevzame obHko pisane
naracije v zapiskih, ki jih o razvoju bolezni nare-
dijo zdravniki. Naslednji zgled naracije je spoved.
Skratka, veHko aspektov vsakdanjega življenja
ima narativne razsežnosti. Naučiti se moramo -
tako Berger - »brati« naracije, jih analizirati,
videti analogije z določenimi drugimi aspekti v
našem življenju, videti, kaj junaki in junakinje
simbolizirajo, način, kako te podobe reflektirajo
in vplivajo na naše ideje o moči, seksualnosti, mo-
ralnosti, dobrem življenju, in tako naprej (Berger
1997: 174).
Tehnike pripovedovanja zgodb v vsakdanjem
življenju predstavljamo skoz eksperiment, ki ga
je naredil McCaH (1989) med neprofesionalnimi
pripovedovalci in pripovedovalkami zgodb.
Poudarek McCallovega eksperimenta je na tem,
da ljudje kot pripovedovalke in pripovedovalci
zgodb prenašamo informacije in ustvarjamo
kulturo enako kot profesionalni pripovedovalci
zgodb, seveda z drugačnimi cilji in nameni. Z
raziskavo je potrdil hipotezo, da je pripovedo-
vanje zgodb najobsežnejši način, kako ljudje raz-
vijamo skupno razumevanje stvari. Po njegovem
se človeška družba sestoji iz delovanj (akcij) in
interpretacij. Da bi lahko delovaH, moramo ljudje
najprej interpretirati situacije, v katerih delujemo,
pri čemer uporabljamo skupne definicije teh situ-
acij ali pa razvijamo nove v interakciji z drugimi
ljudmi..
McCaH je skupini informantk in informantov
zastavljal vprašanja o njihovih življenjih, zanimale
so ga njihove življenjske zgodovine. Organiziral
jih je v pet skupin; vsaka skupina se je sestala na
šestih srečanjih. Za vsako srečanje je vsak moral
napisati kratko avtobiografsko zgodbo na neko
predpisano temo (npr. družina, v kateri sem odra-
sel, leto v zadnjih dvajsetih letih, ko se je zgodilo
največ sprememb, itn.). Na vsakem srečanju so
glasno braH svoje zgodbe. Večina sodelujočih je
bila rojena med drugo svetovno vojno aH takoj
po njej, zato je večina zgodb vsebovala tudi infor-
macije o socialnih spremembah po drugi svetovni
vojni. Besede, kot so »socialna sprememba« aH
»izobilje«, so seveda povzetki detajlnih sprememb
v posameznih življenjih. Ko ljudje opažajo spre-
membe v svojih življenjih, jih merijo v osebnih
merah, v skladu s svojim osebnim koledarjem.
Kot pravi Mills, ki ga povzame McCall {op. cit.:
39), »se redko zavedamo zapletenih povezav med
vzorci v svojih življenjih in potekom svetovne
zgodovine«.
Katere tehnike so uporabljaH ljudje, ki so biH
vključeni v raziskavo? Vsaka zgodba, piše McCall,
vsebuje zaplet, ki razvrsti dogodke v časovnem
zaporedju. Naracija pove, kaj se je zgodilo; temu,
kar se je zgodilo, da pomen, saj zaporedje vsebuje
vzročnost. Začetek zgodbe pomeni primarni
»vzrok«, konec pa izpade kot »učinek«. Naprej,
časovna zaporednost (»in potem...«) predpo-
stavlja vzročno pogojenost (»in zato...«, »in zaradi
tega...«). Ljudje, ki pripovedujejo zgodbe, od-
ločajo o tem, kje bodo začeH aH končaH, v kakšen
vrstni red bodo razvrstiH dogodke ter katere do-
godke bodo vključili in katere izključiH. Narativna
izbira je bila zelo pomembna tudi v McCallovi
raziskavi, še zlasti v začetnem delu, ko so ljudje
pripovedovan na temo »zaporedje prelomnih
dogodkov in stalnic v njihovem življenju«. Prva
izbira, ki jo je vsak naredil, je bila, kje začeti. Tudi
druge pripovedne izbire so bile v pomoč pri
obHkovanju zgodbe, vendar je izbira o tem, kje
začeti, pokazatelj tehnik naracije in namiguje, na
kakšen način je izražen pomen v pripovedi. Le
polovica je začela s svojim rojstvom in dala nekak-
šen pomen frazi »ko sem se rodil/a« z opisom aH
karakterizacijo. Tisti, ki so začeH svojo pripoved
na ta način, so povedali več kot le to, kdaj so bili
rojeni; povedaH so npr., kaj je pomenilo biti rojen
v Chicagu na koncu obdobja depresije ali v New
Jerseyu med 11. svetovno vojno, v določeni družini
z njeno posebno konstelacijo zaposlitev, sorod-
stva in načrtov. Nekateri so narediH nekakšen za-
ključek o svojih življenjih že v prvem odstavku.
To je bila prva stvar, ki so jo povedali o sebi, in
pozneje so le še podprH ta zaključek z ostankom
129
MOJCA UREK
Zgodbe. Tovrstni pripovedovalci in pripovedoval-
ke zgodb so že osmislili prelomne dogodke in stal-
nice v svojem življenju in so svoji pripoved začeli
s povzetkom smisla, ki so ga našli. Drugi so eno-
stavno začeli s svojimi najzgodnejšimi spomini, v
katere so že vključili tudi interpretacije; pripove-
dujejo, kot da bi pojasnjevali pomen svojih spo-
minov, ali kot da bi pojasnjevali, zakaj so se spom-
nih ravno tega, česar so se, in ne česa drugega.
Ne morem se spomniti ničesar iz obdobja pred
vrtcem, pač pa se spominjam, kako sem vsak
poldan in večer srečala očeta na stranskih stop-
nicah, ko se je vračal z dela. Naša življenja so
se vrtela okoli očeta, okoU njegovih prihodov
in odhodov, okoH tega, kaj mu je všeč in kaj
ne. Nobena od nas - starejša sestra, mlajša
sestra, mama aH jaz - ni čutila posebne bližine
do očeta, vendar pa smo zaradi te oddaljenosti
čutile ogromno strahospoštovanje do njega.
Naslednja tehnika pripovedovanja zgodb je
bila opisovanje ali umestitev. Opisovanje ustvarja
pomen z zagotavljanjem konteksta za akcijo/
delovanje, o kateri se pripoveduje. Opis fizičnega
in socialnega prostora pojasni, kje, kdaj in kako
se je kaj zgodilo.
Svoje informante je McCall spraševal po natan-
čnejših opisih; zanimale so ga okoHščine in situa-
cije, v katerih so delovali. Ti širši opisi so dodah
pomen dogodkom, o katerih so najprej pripove-
dovaH. »Moj oče je imel zadnjo besedo pri odlo-
čanju, vendar le pri denarju. Ni pa sodeloval pri
vzgoji otrok. Nismo si bili bHzu, vendar sem vse-
eno občudovala materino vsestranskost. Učila nas
je igrati klavir...« V drugi zgodbi o svoji družini
je Liz natančneje opisala svoje otroštvo in dala
dogodkom iz prve zgodbe dodaten pomen:
Moja mama je želela zame in za sestro, da bi
imeli ure glasbe, ampak zaradi nenehnih seli-
tev nisva imeh časa ostati pri enem učitelju ali
učiteljici. Tako naju je nazadnje začela pouče-
vati note sama na majhnem rdečem otroškem
klavirju, ki sem ga dobila nekega božiča. Oče
je kupil klavir, ko sem bila v kakšnem petem
razredu (»Da bi se pokazal,« je rekla mama).
Tretja tehnika pripovedovanja zgodb je kara-
kterizacija. V leposlovju in literarnih avtobio-
grafijah so liki portretirani s šablonsko, ponavlja-
jočo se aktivnostjo in z dialogom.
McCah piše, da so njegovi informanti okara-
kterizirali ljudi in odnose v svojem življenju z
dogodkom in situacijam, ki so jih opisovali, dodaH
pomen. V zgodbi o starših je prejšnja informantka
dala še primer tega, kaj pomeni, da se je »njen
oče rad pokazal« in da se je »njena mama prito-
ževala zaradi tega«; ta dejanja je prikazala kot
njune karakteristike.
Mama se je nenhno pritoževala nad očetovim
ravnanjem. Ni hodil v cerkev, ni ji dajal dovolj
denarja, bahal se je pred svojim kolegi iz slu-
žbe, zanimal se je za avtomobile in tovornjake
— same napačne stvari po njeni oceni. Mama
je naredila uslugo očetu, da nas je poslala na
kolidž, da se je imel priložnost »pokazati«.
Četrta tehnika pripovedovanja zgodb, ki jo
opiše McCaH, je zorni kot. Ko pripovedujemo
zgodbe, ne povemo le, kaj se je zgodilo in s kom,
pač pa tudi, kaj nam je to pomenilo. Kot meni
Rimmon-Kenan, je »norma teksta« sestavljena iz
»splošnega sistema konceptualnega videnja sve-
ta«, v skladu s katerim so ovrednoteni tudi dogod-
ki in liki (po ibid.). Zgodbe, ki jih je zbral McCaU,
so vsebovale sociološko stahšče, ki je postalo
normativno v skupinskih razpravah, ki jih je imel
z informantkami in informanti. Zaprosil jih je,
naj napišejo nekaj o institucionalnih praksah v
svojih neposrednih okoljih. Pisanje o institucional-
nih praksah je ljudem pomagalo na nov način
osmisliti njihove zgodbe. Ljudje, ki so odraščali v
istem času, v istih institucijah, imajo deloma skup-
no vednost. Ljudje, ki so odraščaH v istem času,
se spominjajo podobnih etabliranih načinov, kako
kaj narediti, naučili so se istega slovarja motivov
in posebnih definicij želja in tega, kako jim streči.
Rezultat je, da so zgodbe, ki jih pripovedujejo,
smiselne tako zanje kot za poslušalce. Zdijo se
verjetne. McCaU da primere zgodb petih infor-
mantk in informantov o »večerji v njihovem go-
spodinjstvu na tipičen dan«. Opisi večerij v teh
petih zgodbah so bih zelo različni, kot je bilo tudi
pričakovati, glede na to, da sta se instituciji druži-
ne in gospodinjstva zelo spremeniH. Stabilne insti-
tucije zagotavljajo stabilne situacije, ki jih lahko
ljudje brez težav interpretirajo in v njih delujejo,
saj se lahko oprejo na skupne definicije o priklad-
nem ravnanju in skupnem razumevanju, kaj je
najbolje za vse. Socialna sprememba pa na drugi
strani vznikne v obliki novih situacij, v katerih
morajo ljudje postaviti nove oblike delovanja. V
130
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
novih situacijah se delovanje skupin in posamez-
nikov razlikuje - ljudem je celo težko delovati
skupaj -, saj se njihove definicije situacij razhaja-
jo, ne delijo podobnega razumevanja, kaj je naj-
boljše in najučinkovitejše ravnanje. Ko so bili Mc-
Callovi informanti otroci, so vsi vedeli, kaj pomeni
primerna družina. Njihova preteklost ne vsebuje
veliko ločitev aH ponovnih porok aH »parov, ki
živijo skupaj«, ne zaposlenih mater aH dnevnega
varstva. Vsi so vedeli, kaj je primeren obed: »meso
in krompir«, ki ju je pripravila in vsem v družini
postregla Mati, ko se je Oče vrnil iz dela. Zdaj pa
je od petih informantov eden ločen, ena ločena
in samohranilka, eden živi s partnerko, dve sta
polno zaposleni. Oba informanta kuhata; dve
informantki se lahko pri kuhanju opreta na po-
moč partnerjev. Njihova življenja niso več po-
dobna življenjem njihovih staršev. Podobna pa si
niso niti med seboj. Kar jim je skupnega, so pro-
blemi pri konstruiranju akcije v novih situacijah
- bodisi da gre za napor, da »zmeraj poskrbijo
za nekoga, s katerim lahko skupaj jedo«, aH za
to, da poskrbijo, »da nihče ne streže nikogar«,
ne da bi se pri tem izgubila magična moč družin-
skih obrokov, ali pa se »učijo kuhati in večerjati
sami«. Ti problemi gotovo segajo prek mej gospo-
dinjstev teh petih ljudi. McCaUovi informanti so
se lahko po njegovih besedah prav prek pripove-
dovanja zgodb poučiH, da imajo drugi podobno
težavne situacije kot sami. Ta vednost jim je dala
nova merila, kako interpretirati svoje življenje.
Ko so primerjali svoje življenje z drugimi, ki so
odraščali v istem času, se jim njihovo lastno živ-
ljenje ni zdelo več tako čudno, deviantno, kot se
jim je zdelo prej, ko so ga primerjali z življenjem
vrstnikov iz preteklosti. Informantke in informanti
so pokazaH, da se zavedajo kulturnih sprememb.
Neka informantka je pokazala, da ne opravlja vse-
ga gospodinjstva, kot ga je njena mama, in da se
oba z možem pogovarjata z otroki. Drug infor-
mant je opisal, kako se je osvobodil tradicional-
nega zakona in se z novo partnerko naučil, da je
lahko skupno kuhanje način, kako se drug dru-
gemu približati in nekaj podeliti med seboj. Pripo-
vedovanje zgodb je ena vrsta interakcij, s katerimi
ljudje razvijamo skupno razumevanje. Ko običajni
ljudje pripovedujejo zgodbe, torej ustvarjajo
kulturo. Ti majhni, dozdevno nepomembni
dogodki v dnevni konverzaciji lahko pomenijo
premik v razumevanju kulturnih sprememb.
Naracije najdemo tudi v t. i. študijah poklicnih
tekstov. To seveda ne pomeni, da je treba razumeti
socialnodelavska poročHa kot ločen poklicni
diskurz, ki bi bil čisto nekaj drugega kot ostaH.
Na ravni rabe tehnik in sredstev pripovedovanja
zgodb so se primerjave zgodb v socialnem delu z
Hterarnimi zgodbami in zgodbami v socialnem
delu pokazale relevantne. Hali (1997) v svoji štu-
diji obravnava vrsto pisnih in ustnih tekstov,
pisanih in izgovorjenih dokumentov, ki so nastaH
kot produkt vsakodnevnih dejavnosti socialnega
dela, ob priložnostih, ko socialne delavke in de-
lavci komunicirajo o svojem delu s pomembnimi
drugimi sogovorniki. Pri tem uporabi različne
koncepte pripovedovanja zgodb iz socioling-
vističnih in konverzacijskih analiz, s katerimi
pokaže, da si socialne delavke in delavci pri vsa-
kodnevnem poročanju o svojem delu pomagajo
tako z literarnimi metodami kot tudi z metodami
iz vsakdanje konverzacije. Njegova osrednja teza
je, da »delati socialno delo« zahteva poročanje
in prepričevanje pomembnih poslušalcev v resnič-
nost likov, problemov in rešitev. Poročila pojasnju-
jejo in dokazujejo, zakaj je bilo neko delo v skladu
z upravičeno in ustrezno dejavnostjo.^ Zanima
ga torej, kako socialne delavke in delavci razlagajo
svoje delovanje v atmosferi kriticizma in proti-
slovij, ter katera analitična in pojasnjevalna sredst-
va in tehnike uporabljajo, da bi podprH svoje odlo-
čitve. Bistveni izhodišči njegove študije naracij v
socialnem delu sta razumevanje naracije kot iz-
vedbe dejanja in interakcijski pristop. Ideja nara-
cije kot izvedbe pomeni bolj ali manj to, da nam
interpretacija in pomen poročila postaneta dos-
topna takoj, ko ga kdo prebere in se nanj odzove.
Izvedba naracije pomeni branje naracije z name-
nom in z določenega mesta. Čeprav morda res
obstaja določena struktura v socialnodelavskih
dokumentih v smislu institucionalnih konvencij
(npr. standardizirano sodno poročilo), pa avtor
meni, da je pomembnejše dejstvo, da sama zgod-
ba stopa na pot številnih branj, ki se dogajajo na
podlagi interakcijske produkcije in sprejemanja
socialnodelavskega poročila.
HaH ugotavlja, da lahko z metodami literarnih
analiz proučujemo značilnosti zapleta, zornega
kota in likov poročila v socialnem delu. Ratifici-
rani bralec se v poročanju vzpostavlja vsaj na tri
načine: z vrsto kategorij in konceptov, s katerimi
manipulirata govorec in poslušalec, z vzpostavit-
vijo kontrastov med zaželenimi in nezaželenimi
vedenji in stanjem stvari in z dajanjem specifičnih
navodil, ki povezujejo govorca in poslušalca v
interpretativno socialnodelavsko skupnost.
131
MOJCA UREK
Socialnodelavski govor uporablja širok rang
kategorij in fraz, npr. »skrb«, »kontrola«, »v otro-
kovem največjem interesu«, ki imajo specifično
rabo v socialnem delu in niso nikjer drugje rablje-
ne na tak način. Čeprav tak govor kaže poznava-
nje socialnodelavske terminologije, ne zadošča,
da bi konstruiral legitimnega socialnodelavskega
bralca. Priti mora do kompetentne manipulacije
takih kategorij in konceptov, ki pripeljejo do
uspešnega poročila in vpokličejo bralca. (Hali
omeni primer 15-letnega fanta, ki se je socialnim
delavkam pritoževal nad obravnavo z besedami:
»Niste delali dovolj za moje interese.«) Za poro-
čila v socialnem delu je značilna tudi pogosta upo-
raba pravne terminologije, ki intervencijam zago-
tavlja legitimiteto.
Z uvedbo pojma kontrastov Hali raziskuje,
kako lahko opis dveh nasprotujočih si stanj naredi
več, kot le poda kronološko strukturo zgodbe. V
»zgodbi o razbitem nosu«^ lahko slišimo vsako
stahšče kot prispevek k vseobsegajočemu kontra-
stu med stanjem stvari pred incidentom in po
njem, zaradi katerega je prišlo do krepkejše inter-
vencije socialne službe. Socialni delavec problema
nestabilnosti v družini v poročilu sicer ne poudari
z eksplicitnim kontrastom, pač pa za predstavitev
družine izbere eno od značilnosti, ki ilustrira
njeno deviantnost. »[l]n npr. C, sedemletni fant,
ki se je selil v življenju že 30-krat - [...].« Deviant-
na značilnost družine je prej ilustrirana, kot pa
eksphcitno indicirana. Od poslušalke ali poslušal-
ca se pričakuje, da bosta predpostavljala, da se
sedemletnik ne bi smel seliti tako pogosto, in so
torej družinske okoHščine deviantne. Stopnjeva-
nje narave opisa »se je seHl v življenju okoH 30-
krat«, ki mu sledi pavza, se lahko sHši kot prilož-
nost za bralko ali bralca, da si potrdita deviantnost
okoliščin. Prvo stanje stvari se torej začne s se-
litvami sedemletnega dečka, z opisom očetovega
nasilja, intervencijo socialnega delavca, pravnih
okvirov in motenega vedenja ostalih otrok v dru-
žini. Orisan je tudi ustrezen odgovor socialne
službe. Drugo in kontrastno stanje stvari ne kaže,
da bi bile spremembe v materinem vedenju aH v
vedenju njenih otrok še bolj deviantne. Prav ma-
terina nekooperativnost s socialnimi službami sig-
nalizira zlom predhodnega stanja stvari. Posluša-
lec je ponovno vpokHcan kot ratificiran socialno-
delavski poslušalec, saj se zagovor močnejši so-
cialnodelavski intervenciji gradi prej na nekoope-
rativnosti kot na deviantnosti. Kompetentnemu
poslušalcu bodo jasne očitne posledice nekoope-
rativnosti: »To je pomenil alarm, saj veste, oče na
sceni, da da da da da da...« S »saj veste« in »da
da da« pripovedovalec da navodila slušatelju,
katere očitne sklepe naj naredi. Tako »alarm« kot
»da da da« sta pomembni navodih za slušatelja.
Zvok »alarma« je kot metafora za poziv gasilske
brigade k akciji, s polnim zavedanjem, da gre za
krizo. »Da da da« pa lahko slišimo kot »efekt do-
min«: pojavitev očeta je zadostna informacija, ki
kaže, da so se zrušiH vsi elementi iz prvega stanja
stvari. S kontrastiranjem stanj se konstruira komp-
etenten poslušalec/bralec, od katerega se pričaku-
je, da bo sledil zgodbi, ne da bi potreboval speci-
fična navodila o deviantnem in normalnem vede-
nju. V sodniškem poročilu o isti zgodbi ni bilo
mogoče, da bi pripovedovalka izzvala deljena sta-
lišča skoz povezana navodila, kot so uporaba »saj
veste«, pa tudi performans skupnosti se ne opira
le na socialnodelavske konvencije. Kako lahko po-
temtakem poročilo za sodišče pouči in konstruira
ratificiranega bralca? Uvod in sklep poročila se
slišita kot standardni protokol in priprava doku-
menta za specifičnega bralca in bralne okoHščine.
Bralec je prestavljen v dve ključni srečanji, ki sta
pazljivo postavljeni in grafično ilustrirani z odvis-
nim govorom. Srečanje med socialno delavko in
materjo, preden je prišla informacija iz bolnice,
zveni prijateljsko. Mati je zvedela, kaj skrbi social-
no službo, in je zanikala stike z očetom. Pri opisu
tega srečanja sta bih uporabljeni vsaj dve metodi.
Prvič, posredna: imela je priložnost povedati svo-
jo verzijo incidenta, ki pa je bila soočena z verzijo
dogodka iz bolnišnice. (»Povedala mi je, da sta
se D in njegov brat prepirala na stopnicah in da
je D padel in si poškodoval nos. Pojasnila sem ji,
da smo iz bolnišnice prejeli informacijo, ki kaže,
da se je incident zgodil drugače, kot je bil zgoraj
opisan«). Drugič je šlo za metodo neposrednega
vprašanja (»tV]prašala sem jo, aH je v zadnjem
času videla očeta otrok, in mi je zagotovila, da ga
ni«), ki ji je sledil neposredni govor (»Očitno gre
za napako. D-ja so zamešah s kakšnim drugim
otrokom«). Ta izsek funkcionira kot dialog. Social-
ni delavec opiše svoj govor in poroča o materi-
nem. Za ratificiranega bralca, sodnika, poroto
lahko to poročilo deluje kot navzkrižno zasliševa-
nje. Socialna delavka, precej tako kot odvetnik,
postavlja posredna vprašanja in daje materi pri-
ložnost, da pove resnično/zaželeno verzijo. Ta je
nato konfrontirana z nasprotujočo, objektivno
preverljivo informacijo iz bolnišnice. Neposredno
vprašanje pa je zastavljeno, da bi dočakalo
132,
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
poznejšo obsodbo na podlagi objektivno prever-
ljivih policijskih dejstev. Razlika med tem in pra-
vim navzkrižnim zashševanjem je, da navzkrižni
zasliševalec na svoja vprašanja tudi odgovarja.
Drugo srečanje, preselitev otrok s pomočjo polici-
je, govori o materinih besedah in vedenju v pre-
cejšnjih podrobnostih. Odvisni govor prikazuje
njeno histerično vedenje: »Ko me je zagledala, je
postala izjemno razburjena in je začela kričati:
'Spravite jo ven iz hiše!' Medtem je stekla v dnev-
no sobo in se oprijela gugalnika, na katerem je
sedel otrok. Kričala je: ne, ne, ne, povejte mi, kaj
sem naredila.« To lahko ponovno beremo kot
navzkrižno zasliševanje, le da je socialna delavka
v poziciji opazovalke iz prve roke. Odločitev za
premestitev otrok ni pojasnjena. Pravzaprav sploh
ni bilo nobene druge alternative, saj je bil dialog
z materjo nemogoč. Socialne službe so videti
racionalne, v nasprotju s »histerično« materjo.
Socialnodelavski bralec in bralka lahko bereta
zaplet v smislu občutka za smer akcije. V vseh
stadijih zapiskov, ki jih obdeluje Hali, je videti,
da socialne delavke in delavci zbirajo in inter-
pretirajo dogodke in like. Dejstva se obračajo v
interpretacije in akcijo. Različna branja zapiskov
o primeru lahko umeščajo v tekst druge zaplete.^
V tem primeru je sodišče odločilo, naj se otroci
vrnejo domov. AH lahko po tem neuspehu na so-
dišču bralec socialnih služb prepozna, kaj je šlo
narobe? Je bila informacija neustrezna in ni bilo
podlage za akcijo? So bili postopki izpeljani ko-
rektno? Pazljiva navodila dejstev, zornih kotov,
racionalnih odločitev so lahko prispevek k takim
potencialnim opravičilom, npr. ekspHcitne zveze
med informacijami in odločitvami v nekaterih
zapiskih. Drugi bralci lahko berejo kakšen drug
zaplet. Ali so socialne službe reagirale prehitro
in preveč nepremišljeno? Iz nekaterih zapiskov
je brati, da je bila premestitev otrok nujna in ne-
vprašljiva. AH je bilo delovanje na podlagi zdrav-
nikovega zornega kota napačno glede na poznejše
mnenje poHcijskega zdravnika, ki ni podprl pr-
vega mnenja? AH bi bilo treba informacije predati
na sodišče, preden so otroke premestiH iz družine,
aH so bili res v tako veliki nevarnosti? Po drugi
strani, kaj če sta se policija in sodišče zmotila?
Kritični bralci lahko pri tem primeru postavijo
pod vprašaj celotno strategijo socialnega dela in
socialnodelavsko formulacijo problema. Socialna
služba je bila v profesionalnem prepričevanju
neuspešna in jo lahko kritizira poljubno število
poznejših bralcev.
HaU omenja še dve specifični potezi, ki pove-
zujeta poslušalce s skupnostjo ratificiranih poslu-
šalcev, in sicer z rabo »saj veste« in »mi«. Schiffrin
(po HaH 1997: 63) ugotavlja, da se lahko »saj ve-
ste« v naracijah sHši kot evalvacija zgodbe. »Saj
veste« pritegne udeležbo pubHke s tem, ko us-
merja poslušalčevo pozornost na gradivo, ki je
pomembno za njegovo razumevanje, zakaj se
zgodba pripoveduje. Označuje meta-vednost o
skupni (bodisi pripovedovalčevi/poslušalčevi
bodisi splošni) vednosti. Kontinuirano rabo »mi«,
ko opisujemo akcijo in evalvacijo, lahko sHšimo
kot poziv skupnosti socialnega dela. Govoriti v
imenu take skupnosti pomeni dvoje - tako vpeljati
skupnost kot tudi poskušati doseči legitimizacijo
od nje. Na začetku socialna delavka govori iz svo-
jega zornega kota. Pozneje lahko opazimo izmen-
jujoče prehajanje z »jaz« na »mi«. »Mi« se ne
nanaša toliko na socialnodelavske kolege in
kolegice kot na razHčne profesionalce, vključno
z zdravniki, patronažo in medicinskimi sestrami.
»Jaz« je sHšati bolj aktiven, s podporno vlogo »mi«
v ozadju. Bralec in bralka lahko slišita združeno
fronto profesionalcev, ki delijo skrb socialne de-
lavke in ji dodeljujejo mandat. Socialnodelavski
zapiski pogosto prevzemajo aH vključujejo zorne
kote drugih profesij. Zorne kote, ki so v rabi, da
bi bralca prepričaH o pomembnosti poročila s
vključitvijo mreže profesionalcev, lahko uporabi-
mo tudi kot opravičilo, ko gredo stvari narobe.
Moralna karakterizacija akterjev je odvisna od
dostopnih moralnih formulacij. Zaslužna stranka,
neustrezni starši, storilec spolne zlorabe, promi-
skuitetna najstnica - to so vse moralne kategorije,
na katere se opira opisovanje in kategoriziranje
likov v socialnodelavskih poročilih. Socialne de-
lavke in delavci uporabljajo moralne formulacije,
da bi postavili like in orisali akcijo kot sankcionir-
ajočo, obenem pa dajejo navodHa poslušalcem
in bralcem glede skupnih moralnih konvencij. Od-
ločitve o potrebni pomoči aH sankcijah niso pod-
krepljene le z dejstvi o primeru, pač pa tudi s
pričakovanji o tipičnih Hkih (pokvarjen mladost-
nik, zaslužni prosilec denarne pomoči). Se ena
od tehnik, ki dosega učinek pri bralcih, je moralno
kontrastiranje likov. V omenjenem poročilu se
materin lik riše v nasprotju z mnogimi razumnimi
ljudmi. Matije glede na druge akterje, ki so očitno
razumne osebe, »zelo težka, sovražna, nekoope-
rativna«, je izrazito negativen Hk v nasprotju s
številnimi pozitivci. Čeprav ni nobenega nepo-
srednega navodila bralcu, da gre za nerazumno
133
MOICA UREK
vedenje, je kontrast dosežen z opisom nežne in
nedolžne narave akterjev, ki jih mati zlorablja -
medicinske sestre, otroški dom, socialne delavke.
Ta narava je neprimerljiva z njenim nasilnim vede-
njem. Vsaka pripoved o incidentu pokaže vzorec,
vrh tega pa potrjuje očitnost in neizbežnost kate-
gorizacije negativnega hka. Mati kontinuirano ne
izpolnjuje pričakovanj normalnega vedenja khen-
tov, saj »se ne drži dogovorov«, »ne sodeluje«,
»ni prišla na timsko konferenco«, »ne prihaja v
bolnico«, »ne pristaja na stik z otrokom pod nad-
zorom«. Socialna delavka pa se v nasprotju s tem
skoz intervju kaže kot razumna oseba. Je razum-
na v pogovorih z materjo, podirajo jo drugi profe-
sionalci, se zaveda dobrobiti otroka in deluje pro-
fesionalno. Drugi profesionalci in stari starši se v
poročilu pojavljajo skupaj na več mestih, medtem
ko ima mati na svoji strani samo delikventnega
očeta svojih otrok. Otrokovo zdravje in dobrobit
se pojavlja na več mestih kot nespremenljiva refe-
renca. »Javni nadzor« je pomembna kategorija
in kompetentni bralci in bralke v intervjuju slišijo
cel rang možnih intervencij in profesionalne
retorike - »ocena«, »povezanost med javnimi služ-
bami in nevladnimi organizacijami«, »timske kon-
ference«. Na nobeni točki ne moremo reči, da
intervencija ni bila ustrezna in na mestu. AH lahko
kateri koli poslušalec aH poslušalka obtoži social-
no delavko, da ni bila razumna aH kompetentna,
aH trdi, da mati ni kriva? Toda aH je to res? Kako
se lahko otrok »sprejemljivo razvija«, če ga je poli-
cija prisilno premestila iz družine? Neustrezna
ocena? Nepotrebna uporaba prisilnih metod?
Pozneje v intervjuju socialna delavka poroča,
kako je sodnik ugotovil, da je socialna služba »za-
sula družino s svojo podporo« in da bi se kazalo
»nekoliko potegniti nazaj«. V zapiskih se pojavlja
tudi zapis telefonskega klica, ki ne kaže na ravno
najboljše medprofesionalno sodelovanje. In goto-
vo je tudi mati v tem času storila kaj razumnega.
Tako »nesHšana zgodba« matere krha moč social-
nodelavske zgodbe.
HaU omeni še nekatera sredstva in tehnike pri-
povedovanja zgodb, ki rabijo prepričevanju občin-
stva: opisovanje strank, pri čemer se opisi razliku-
jejo glede na to, aH gre za resne aH manj tvegane
situacije; raba odvisnega (neposrednega) govora;
upodabljanje kompleksnih ali poenostavljenih li-
kov itn. ^ Poudarja, da njegov namen ni ocenjevati
pravilnost odločitev socialnih delavk in delavcev,
pač pa proučiti, katere pripovedne tehnike in
sredstva uporabljajo, ko morajo zagovarjati svoje
odločitve pred ratificiranim in kritičnim občinst-
vom, in kako se zgodbe strank in situacij spremi-
njajo glede na priložnost branja. To ne pomeni,
da so zgodbe lažnive, pač pa njegova študija
dokazuje, da so družbeno konstruirane in da
kratko malo ni mogoče, da bi bile objektivne.
Na ravni rabe tehnik pripovedovanja zgodb
lahko ugotovimo podobnosti med zgodbami v
literarnih deHh, vsakdanjem življenju in socialnem
delu. Literarna teorija in sociologija vsakdanjega
življenja odpirata za socialno delo zanimiva vpra-
šanja o naracijah, bralnih situacijah, ustvarjanju
skupne kulture, pa vendar je med njimi tudi dosti
razHk, še zlasti na ravni učinkov izvedbe pripove-
dovanja zgodb. Kot pravi HaU, nosijo vloga, pri-
ložnosti in moč socialnodelavskih branj potencial
za takojšen in neposreden odziv in subverzijo.
Socialnodelavska poročila so pisana in brana skoz
legalne in administrativne priložnosti, medtem ko
branje literarnih tekstov bolj povezujemo z zaba-
vo, željo in užitkom.
Pristope, ki so bih predstavljeni do zdaj, lahko
uvrstimo med skupino tistih, ki poskušajo dokazo-
vati idejo, da se narativnost pojavlja povsod, v
vseh diskurzivnih izvedbah - konverzacijski,
dokumentarni, znanstveni in Hterarni -, in da
pravzaprav ni človeške dejavnosti, v kateri ne bi
osmišljanje dogodkov, dejanj in izkušenj potekalo
skoz narativno organiziranje izkustvenega mate-
riala.
NARATIVNA KONSTRUKCIJA
REALNOSTI IN NARATIVNI PRIJEMI ^
V SOCIALNODELAVSKI PRAKSI
Z obravnavanega staHšča so naracije obravnavah
kot literarne aH sociološke fenomene, za socialno
delo pa so pomembni tudi prijemi, ki raziskujejo
naracije v njihovi socialnopsihološki dimenziji,
kot način organizacije spomina in miselnih pro-
cesov (J. Bruner, K. J. Gergen, D. Epston, M.
White, K. Murray in drugi). Na te ideje se opirajo
tudi praktični prijemi, ki uporabljajo izsledke teh
raziskav za razvijanje t. i. narativnih tehnik na
področju psihosocialne pomoči (Borden 1992).
Metode, ki so bile predstavljene do zdaj, lahko
uvrstimo tudi med skupino tistih, ki sledijo ideji,
da se narativnost pojavlja povsod, v vseh diskur-
zivnih izvedbah - konverzacijski, dokumentarni,
znanstveni in literarni -, in da pravzaprav ni
človeške dejavnosti, v kateri ne bi osmišljanje
1341
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
dogodkov, dejanj in izkušenj potekalo skoz nara-
tivno organiziranje izkustvenega gradiva. »Po-
temtakem je vse naracija, tako literarna kot ne-
literarna. Celo tiste reprezentacije, ki naj bi bile
natančne reprezentacije česa, kar se je ravnokar
zgodilo, padejo v narativne vzorce, ki jih ustvarja
neelektabilen semantični potencial besed in stav-
kov«, piše Butler (po Hali 1997: 41). Nasproti tem
metodam se postavljajo tiste, ki zagovarjajo raz-
liko med narativnim in nenarativnim načinom.
Murray (1995) meni, da naracije izgubijo mesto
posebne domene za ustvarjanje pomena, ko en-
krat prepoznamo, da konstituirajo socialno real-
nost. Da bi lahko razumeli, kako se naracije vpisu-
jejo v socialno konstrukcijo, je treba prepoznati
njihov odnos do tega, kar ni narativno. Brez te
antiteze smo po njegovem mnenju soočeni z grož-
njo sic nulla omnia: če je naracija vse, potem ni
nič.
Jerome Bruner (1987; 1988; 1991) je razvil
psihološko teorijo o ustvarjanju pomena, v kateri
je postavil nasprotje med narativnimi in racional-
nejšimi obhkami razumevanja, narativno mišlje-
nje nasproti paradigmatskemu dokazovanju (tudi
logično-znanstvenimi oblikami kognitivnega fun-
kcioniranja). Razlike med njima prouči glede na
različne dimenzije (izkušnje, čas, jezik, osebni an-
gažma). Obe obliki razvrščata in urejata izkušnje
in konstruirata neko določeno realnost, vendar,
kot pravi, dobra zgodba aH dobro postavljen logi-
čni argument zahtevata različen angažma. Mnoga
področja niso organizirana po logičnih principih
in asociativnih zvezah, še zlasti tista, ki imajo
opraviti s človekovo vednostjo o sebi, njegovem/
njenem socialnem svetu in kulturi. Večina našega
znanja o človeškem pridobivanju vednosti in
konstrukciji realnosti izhaja iz študij o tem, kako
ljudje spoznavajo naravni ali fizični svet in manj
iz študij o spoznavanju simboHčnega sveta. Zaradi
dolgotrajne prevlade empiricistične in logične
znanosti smo se doslej bolj ukvarjali z odrašča-
njem otroka v »majhnega znanstvenika«. Gre za
tipične, z razsvetljenstvom inspirirane študije. In
medtem ko raziskujemo, kako kot ljudje pridemo
do konstrukcij in pojasnitev sveta narave v smislu
vzrokov, verjetnosti in časovno-prostorske mno-
goterosti, pravzaprav zelo malo vemo, kako kon-
struiramo in reprezentiramo bogato in zmedeno
področje človeških interakcij. Tako kot področja
logično-znanstvene konstrukcije realnosti je tudi
področje človeške interakcije dobro oprto na prin-
cipe in ravnanja. Področje ima na voljo kulturno
opremo aH tradicijo, na kateri so modelirana
ravnanja. Svoje izkušnje in spomin na človeška
dogajanja organiziramo večinoma v narativni
obliki — v obliki zgodb, opravičil, mitov, razlogov,
da kaj počnemo ali ne počnemo. Naracija je kon-
vencionalna obHka, ki se kulturno prenaša in je
omejena s posameznikovo ravnjo obvladovanja.
V nasprotju s konstrukcijami, ki jih generirajo
znanstveni in logični postopki in iz katerih lahko
odstranimo potvarjanje, lahko z narativnimi kon-
strukcijami dosežemo le »verjetnost«. Naracije so
torej verzije resničnosti, ki jih narekuje določen
dogovor in »narativna nujnost«, ne pa empirična
verifikacija aH logične zahteve.
Bruner obdeluje te značilnosti iz drugega zor-
nega kota kot literarni teoretiki. Če slednje zanima
naracija kot konstrukcija teksta, pa Brunerja kot
socialnega psihologa zanima, kako naracija fun-
kcionira kot instrument psihe pri konstrukciji
realnosti. Opiše deset značilnosti narativnosti: na-
rativna diahronost, partikularnost, posledičnost
intencionalnih stanj, hermanevtična sestava, zako-
nitost in kršitev, referenčnost, žanrskost, norma-
tivnost, kontekst občutljivosti in pogodbenosti in
narativni presežek.
Narativna diahronost. Naracija je poročilo o
dogodkih, ki se pojavljajo v času. Lahko jo oz-
načimo v nečasovnih terminih (kot npr. tragedijo
aH farso), vendar so take označbe le povzetki, le
izvlečki vzorcev dogodkov, ki se pojavljajo v času.
Čas vključuje, kot se je izrazil Paul Ricoeur, prej
»človeški« kot abstraktni aH »urni« čas. Pomem-
bnost časa narekuje pomen, ki ga pripisujemo
dogodkom. Za WilHama Labova, enega pomemb-
nih raziskovalcev narativnosti, je časovno zapo-
redje bistvenega pomena za naracije, vendar je
to časovnost umestil v pomen-ohranjujoče zapo-
redje delov govora v narativnem diskurzu. Kot
meni Nelson Goodman, naracije vsebujejo in
združujejo načine konstrukcije in reprezentacije
zaporednega, diahronega reda človeških dogod-
kov, med katerimi je sekvenčnost delov govora v
povedanih aH napisanih zgodbah le ena od tehnik.
Celo neverbalni mediji sledijo pravilu narativne
diahronosti, kot npr. pravih »od leve proti desni«
in »od zgoraj navzdol« v stripih.
Partikularnost. Naracije se domnevno opirajo
na posamezna dogajanja. Vendar je to bolj njihovo
sredstvo kot cilj. To velja vsaj za zgodbe, ki gladko
padejo v splošnejše tipe. V zgodbi o ljubezenskem
pribHževanju je lahko del scenarija obdarovanje;
darilo pa je lahko roža aH zlata verižica. Oboje
135
MOJCA UREK^
lahko rabi kot ustrezen emblem ah simbol darila.
Posameznosti dosežejo emblematični status s pri-
leganjem k zgodbi, ki je zanje generična. Prav
zaradi njihovega prileganja žanru lahko narativne
posameznosti »umestimo«, kadar manjka poja-
snilo. »Sugestivnost« zgodbe je v emblematični
naravi njenih posameznosti.
Posledičnost intencionalnih stanj. Pri naracijah
gre za ljudi v nekih umeščenih akcijah; dogajanja,
ki so se jim pripetila, morajo ustrezati njihovim
»intencionalnim stanjem« med akcijo — njihovim
željam, veri, teorijam, vrednotam itn. Fizični do-
godki so pomembni za zgodbe s tem, da vplivajo
na intencionalna stanja glavnih likov. Vendar
lahko iz intencionalnih stanj lika zares predvidimo
le to, kako bo čutil ah kako bo sprejel določeno
situacijo. Kadar manjka zveza med intencional-
nimi stanji in akcijo, ki sledi, narativna poročila
ne morejo zares zagotoviti vzročnih pojasnil. Kar
v resnici preskrbijo, je osnova za interpretacijo:
zakaj je lik deloval tako, kot je. Interpretacija je
bolj stvar »razlogov«, da so se neke stvari zgodile,
kot pa stvar »vzrokov«.
Hermenevtičnost. Beseda hermenevtično nami-
guje, da imamo opraviti s tekstom, v katerem je
kdo poskušal izraziti pomen ah iz katerega kdo
žeh izvleči pomen. Iz tega izhaja, da obstaja razli-
ka med tem, kar je izraženo v tekstu, in tem, kar
bi tekst eventualno lahko pomenil, in naprej, da
ni enega samega odgovora, s katerim bi lahko do-
ločili pomen tega izraza. Taka hermenevtična in-
terpretacija je nujna, če ne moremo uporabiti ne
racionalne metode, da bi preverih »resnico« po-
mena, ki se naslavlja na tekst kot celoto, ne empi-
rične metode, da bi določili preverljivost kon-
stitutivnih elementov, ki sestavljajo tekst. Največ,
česar se lahko nadejamo od hermenevtičnih ana-
liz, je torej intuitivno pojasnilo pomena teksta kot
celote v luči konstitutivnih elementov, ki ga ses-
tavljajo. To nas pripelje do dileme t. i. hermenev-
tičnega kroga, v katerem poskušamo opravičiti
»pravilnost« nekega branja teksta v terminih dru-
gega branja, namesto s postopki racionalne de-
dukcije ali empiričnega dokazovanja. Povedati
zgodbo ah jo razumeti kot zgodbo je odvisno od
človeške zmožnosti procesirati znanje na inter-
pretativen način. Mnogi literarni teoretiki in filo-
zofi trdijo, da smo v dejanja interpretacije prisil-
jeni, če je tekst o svetu, h kateremu se domnevno
obrača, »zmeden, nepopoln, meglen«. Svojih in-
terpretativnih naporov se dejansko bolj zaveda-
mo, ko imamo opraviti s tekstovnimi in referenč-
nimi nejasnostmi. Bruner (1991: 10) se ne strinja:
»Ne morem se strinjati s tako posplošeno trditvijo,
da smo v interpretacijo prisiljeni le zaradi prena-
sičenosti ali nejasnosti.« Iluzija, da obstajajo tudi
naracije, ki ne potrebujejo interpretacije, je rezul-
tat dveh procesov. Prvega Bruner imenuje »nara-
tivno zapeljevanje«: nekateri veUki pripovedovalci
zgodb tako dobro obvladajo spretnost narativne
konstrukcije realnosti, da njihova pripoved daje
močan vtis, da je edina mogoča interpretacija do-
godkov ta, ki nam jo ponujajo, pa če je še tako
bizarna. Drugi proces pa poimenuje »narativna
banalizacija«: naracijo lahko jemljemo kot tako
zelo konvencionalno, tako dobro znano ali v skla-
du s predpisi, da jo lahko podvržemo ponavljajoči
se in avtomatični interpretativni rutini. Torej k
interpretativnim dejavnostim v narativnem razu-
mevanju khče sama naracij a, ne tekstovna ali
referenčna nejasnost. Narativno zapeljevanje aH
narativna banaHzacija lahko sicer povzročita skr-
čitev interpretativne dejavnosti, vendar to ne spre-
meni bistva. Interpretacija ima bolj opraviti s kon-
tekstom kot tekstom, bolj s pogoji pripovedovanja
kot z vsebino povedanega. Bruner identificira dva
problema, povezana z interpretacijo naracij. Pri
prvem gre za vprašanje namena: »zakaj« je bila
zgodba povedana in interpretirana tako, kot je
bila, glede na to, da so udeleženi v pogovoru ujeti
v razHčna »intencionalna stanja«. Naracije niso,
kot se izrazi Roy Harris, »nesponzorirani teksti«,
da bi jih lahko jemaU, kot da obstajajo povsem
brez namena. Drugo kontekstualno vprašanje je
vprašanje »podlage vednosti« - vednosti pripove-
dovalca/pripovedovalke in poslušalca/poslušalke
in kako vsak od njiju interpretira »podlago zna-
nja« drugega. Nekatere situacije, v katerih samo-
umevno jemljemo, da je »register vednosti«, v ka-
terem je bila povedana zgodba, različen od tiste-
ga, v katerem je obravnavana, smo institucionali-
zirali; ko stranka pove odvetniku svojo zgodbo v
»življenjski govorici« in jo pozneje sHši v »pravni
govorici«, v katero jo je prevedel odvetnik, da bi
lažje svetoval v pravdi (in ne v življenju). Nekaj
podobnega se dogaja tudi v psihoanalitični situa-
ciji, z nekaterimi pomembnimi razlikami. Bruner
povzema D. P. Spencea {Narrative Truth and His-
torical Truth: Meaning and interpretation in psy-
choanalysis), ki ugotavlja, da bo analitik nepri-
pravljenost pacienta, da bi sprejel psihoanaHti-
kovo verzijo ah interpretacijo naracije, zelo ver-
jetno interpretiral, kot da gre za pacientov »od-
por«. Pacientova verzija se mora prilagoditi
156
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
analitikovi, če naj se terapija nadaljuje. Pravniki,
po drugi strani, prevajajo strankino osebno zgod-
bo v pravno naracijo, ponujajo stranki opcijo,
kako bi lahko bila »dejstva primera« zakonsko
uokvirjena; in čeprav zaradi procesa naraciji do-
daja podrobnosti glede pravic, pogodb itn., je kon-
čna pravna zgodba kljub temu prisiljena k »pred-
pisani« naraciji, ki bo podprla prevladujoče druž-
bene predsodke, lahko pa bo pripeljala tudi do
precedensa.' Obe kontekstualni področji, namen
in podlaga znanja, sta osnovi za interpretacijo,
pa tudi pomemben temelj za pogajanje, kako naj
zgodbo razumemo aH kako naj bo povedana.
Žanrskost. Vemo, da obstajajo prepoznavne
zvrsti naracij: farsa, črna komedija, tragedija, bil-
dungsroman, ljubezenska zgodba, satira, popot-
niška saga itn. Žanri očitno preskrbijo piscem in
bralcem udobne konvencionalne modele, ki olaj-
šajo hermenevtično nalogo ustvarjanja pomena
človeškim dogajanjem — tako tistim, ki jih pripo-
vedujemo sebi kot tistih, ki jih slišimo od drugih.
Kaj psihološko pomenijo žanri? Samo konven-
cionalne reprezentacije človekovih obveznosti?
Gotovo obstaja v vsaki kulturi tole: konflikti zara-
di družinske lojalnosti, muhe človeškega zaupa-
nja, spremenljivost ljubezenskih zvez itn. Lahko
se celo zdi, da so univerzalne in da le odevamo
klasične stvari v modernejše obleke ter da lahko
pripovedke o eksotičnih ljudeh lokalno priredi-
mo. Vendar so žanri obenem tudi načini pripove-
dovanja, ki nas predisponirajo, da uporabimo svoj
razum in čute na določene načine. Žanri niso torej
le reprezentacije socialne ontologije, pač pa so
prav tako povabilo k določenemu načinu episte-
mologije. Kot taki morajo imeti vsaj tako močan
vpliv na oblikovanje naših načinov mišljenja, kot
ga imajo pri ustvarjanju realnosti, ki jo opisujejo
njihovi zapleti. Tako pri novostih v žanrih ne
slavimo le spremembe vsebine imaginacije, pač
pa tudi modus operandi.
Občutljivost za kontekst in sposobnost pogaja-
nja. Wolfgang Iser govori o teoriji »odgovora bral-
ca«. Po tej teoriji ljudje sicer asimiHramo naracijo
pod svojimi pogoji, vendar jo obravnavamo tudi
kot posebno govorno dejanje. Upoštevamo tako
pripovedovalčeva hotenja/namere kot tudi svojo
podlago znanja (in skoz optiko svojih predpostavk
tudi podlago znanja pripovedovalca/pripovedo-
valke). Bruner domneva, da narativni diskurz
naredi senzibilnost za kontekst za živ instrument
kulturnega pogajanja v vsakdanjem življenju. Ti
poveš svojo verzijo, jaz svojo; le redko se zgodi.
da potrebujeva pravno konfrontacijo, da bi us-
kladila razlike. Zdi se, da veliko bolj z zadržkom
sprejemamo kompetitivne verzije zgodbe, kot v
primeru argumentov in dokazov. Judy Dunn, ki
jo navaja Bruner (1991: 17), je napisala knjigo o
začetkih socialnega razumevanja pri otrocih, kjer
odkriva, da se ta tip pogajanja o razHčnih na-
rativnih verzijah začne že zgodaj in je globoko
vtisnjen v takih praktičnih socialnih akcijah, kot
je npr. opravičevanje, in ne le v pripovedovanje
zgodb kot takih. Ni presenetljivo, da so se antro-
pologinje in antropologi odvrniH od pozitivis-
tičnih opisov kultur k interpretativnim, v katerih
glavne vloge ne igrajo več objektivne kategorije,
pač pa »pomeni«; in to ne taki pomeni, ki bi jih
prinesel s hipotezami kakšen autsajder, antropo-
log, pač pa pomeni, ki prihajajo od domačih ude-
ležencev in udeleženk in so del njihovega kultur-
nega procesa pogajanja o pomenu.
Narativni presežek. Kako zgodbe skrpamo sku-
paj, da iz njih nastane neke vrste celota? Znanosti
dosežejo svoj presežek prek izpeljave iz splošnih
principov, s povezavo posameznih odkritij z osre-
dnjo paradigmo in s številnimi drugimi postopki
za akumulacijo znanosti. Te postopke seveda
spremljajo postopki za verifikacijo, čeprav imajo
verifikacijski kriteriji omejeno apHkabilnost, ka-
dar imamo opraviti s človeškimi intencionalnimi
stanji.
Narativnih prirastkov ne obravnavamo v znan-
stvenem pomenu. Vendar naracije naraščajo, ima-
jo prirastek, in kot vztraja antropologija, prirastki
ustvarjajo nekaj, kar je bilo razHčno poimenovano
— enkrat kot »kultura«, drugič kot »zgodovina«
aH celo »tradicija«. Celo naše poročanje o doma-
čih dogajanjih v naših življenjih je mogoče pre-
obrniti v bolj aH manj koherentne avtobiografije,
ki se vrtijo okoli »jaza«, bolj ali manj namenoma
delujočega v socialnem svetu. Družine podobno
ustvarjajo korpus povezanih pripovedk, ki krožijo
med članicami in člani; institucije prav tako
»izumljajo« svoje tradicije iz sprva običajnih do-
godkov, ki jim potem podelijo privilegiran status.
Kulturo gotovo ustvarja »lokalna« sposobnost,
zbrati zgodbe dogajanj iz preteklosti v neke vrste
diahronično strukturo, ki da dovoljenje za konti-
nuiteto v sedanjost — na kratko, konstrukcija zgo-
dovine, tradicije, pravnega sistema, instrumentov
zagotavlja zgodovinsko kontinuiteto, če ne tudi
legitimnost. Nepretrgana konstrukcija in rekons-
trukcija preteklosti natančno skrbi za oblike za-
konitosti, kar nam omogoča prepoznati kršitve
1371
MOJCA UREK
in jih interpretirati. Filozof W. T. Stace, ki ga
navaja Bruner (op. cit.: 20) meni, da je edini
argument, ki govori proti solipsizmu (pogledu,
ki zagovarja, da ne moremo dokazati resničnega
sveta, saj lahko poznamo samo svoje izkušnje),
ta, da imajo človeški umi podobnosti, še več, »za
isto stvar si prizadevajo skupaj«. Bruner k temu
dodaja, da je eden od osnovnih načinov, s katerim
delamo »mentalno skupaj«, združeni narativni
prirastek. Celo naše individualne avtobiografije
so odvisne od tega, da jih umestimo znotraj kon-
tinuitete, ki jo zagotavlja konstruirana in pode-
ljena socialna zgodovina.
Brunerjeva teza je torej, da logično mišljenje
ni edini ah najpogosteje navzoči način mišljenja.
Poiskal je vrste mišljenja, ki ne gredo v konstrui-
ranje logičnih ali induktivnih argumentov, pač pa
v konstrukcijo zgodb ali pripovedi. V filozofskem
smislu gre za konstruktivistični pristop — pogled,
katerega osrednja domneva je, da je osnovna
funkcija razuma oblikovanje, izdelovanje sveta
{world-making), tako v znanosti kot v umetnosti.
Toda ko poskušamo konstruktivistični pogled na
pripoved uporabiti pri samo-pripovedih, avtobio-
grafijah, se soočimo z vrsto dilem. Vzemimo kon-
struktivistično trditev, da se zgodbe ne dogajajo
v resničnem svetu, temveč nastajajo v glavah ljudi.
Ali to pomeni, da so naše avtobiografije konstrui-
rane, da bi bile bolj razvidne — ne kot posnetek
tega, kar se je zgodilo, pač pa kot kontinuirana
interpretacija in reinterpretacija naših izkušenj?
Bruner (1987) postavi dve tezi. V prvi postavi
trditev, da ne obstaja noben drug način, s katerim
bi lahko opisah »čas, ki smo ga živeli«, razen v
obliki pripovedi. S tem noče reči, da ne obstajajo
tudi druge temporalne oblike, ki lahko zajamejo
izkušnjo časa, vendar nobena od njih ne ujame
občutka časa, ki smo ga živeli: ne ura, ne katera
koh koledarska oblika, ne periodični ah cikhčni
red (to tezo je zagovarjal tudi Paul Ricoeur v Time
and Narrative, 1984). Tudi če uredimo anale v
obliki gohh dogodkov, jih lahko razpoznamo kot
dogodke, ki so bih zbrani in umeščeni v implicitni
narativni obliki. Druga Brunerjeva teza je, da je
mimesis (posnemanje) med življenjem in narativ-
nostjo dvosmerna: tako kot umetnost posnema
življenje v Aristotelovem smislu, tako tudi življenje
posnema naracije v smislu Oscarja Wildea. Po
tej domnevi je torej življenje iste vrste konstrukcija
človeške domišljije, kot je naracija. Konstruirajo
ga človeška bitja z enako aktivno racionahzacijo,
s katero konstruirajo naracije. Ne obstaja nič
takega, kot je »življenje po sebi«. Navsezadnje
gre za selektiven dosežek spominjanja; pripovedo-
vati o življenju kakšne osebe je interpretativen
podvig. Zgodba o svojem življenju je privilegira-
na, a tudi problematična naracija, ker je refle-
ksivna: narator/ka in osrednja figura sta ista ose-
ba. Ta refleksivnost ustvarja nekatere dileme, ki
sežejo onstran problema verifikacije. Torej niso
pomembni le zunanji verifikacijski kriteriji;
opraviti imamo tudi z internimi kriteriji, ki se
navezujejo na to, kako se je kdo počutil ali kaj je
nameraval narediti, in ti kriteriji so vsaj toliko
potrebni, četudi niso predmet verifikacije. Eden
od kriterijev je tudi, ali življenjska zgodba »pokri-
je« dogodke v življenju. Ampak kaj sploh je pokri-
vanje, se vpraša Bruner? AU ni izpuščanje ravno
toliko pomembno? Vsi smo že kdaj brali ah po-
slušaU boleče natančne avtobiografije, ob katerih
smo lahko ugotoviH, da je celota drastično manj
kot vsota delov. Kar jim manjka, je interpretacija
in »pomen«. Verifikacijski kriteriji nam pri nara-
cijah gladko spodletijo; gotovo ne moremo soditi
o pravUnosti na podlagi narativne adekvatnosti
same. Vznemirljiva pripoved o življenju ni nujno
»pravilno« poročilo. Vse to ustvarja posebne pro-
bleme in dela avtobiografska poročila (četudi so
namenjena le nam samim) opazno nestabilna. Na
drugi strani pa prav ta nestabilnost povzroča, da
so življenjske zgodbe občutljive za kulturne, med-
osebne in Hngvistične vplive. Ta občutljivost za
vplive bi lahko bila razlog zato, da imajo »talking
cures« in druge intervencije tako globoke učinke
na spreminjanje osebnih pripovedi ljudi. Zaradi
svoje konstruirane narave in odvisnosti od kul-
turnih konvencij in uporabe jezika življenjske
pripovedi odkrito reflektirajo prevladujoče teorije
o »možnih življenjih«, ki so del neke kulture.
Pomemben način karakteriziranja kulture je nara-
tivni model, ki omogoča opisovanje poteka življe-
nja. In orodje vsake kulture ni prenapolnjeno le
s »predpisanimi« življenjskimi naracijami (junaki,
sleparji itn.), temveč s kombiniraj očimi se formal-
nimi konstituensi, iz katerih lahko člani gradijo
svojo življenjsko zgodbo: kanonični (predpisani,
ustrezni, pravUni) položaji in okoliščine. Bistvo
Brunerjevega argumenta seže še korak naprej:
kulturno oblikovani kognitivni in lingvistični
procesi, ki vodijo samo-pripovedovanje življenj-
skih pripovedi, imajo moč, da strukturirajo zaz-
navne izkušnje, da organizirajo spomin, da seg-
mentirajo in osmislijo »dogodke« v življenju. Na
koncu postanemo avtobiografske pripovedi, v
1381
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
katerih »pripovedujemo o« svojem življenju. Prav
tako postanemo tudi kanonične kulturne oblike.
Raziskovalni projekt, ki se zarisuje na teh domne-
vah, bi lahko bil prav o »razvoju avtobiografije«:
kako se naši načini pripovedovanja o sebi spre-
minjali in kako taka poročila prevzamejo kontrolo
nad našim načinom življenja. Bruner (1987: 21)
izvede eksperiment, da bi se prepričal, ali življenja
štirih ljudi, ki jih je intervjuval, »imitirajo« pri-
povedi, ki so jih ti povedali o sebi, ali ne. Natan-
čneje, spraševal se je, ah obstaja v vsaki posame-
zni pripovedi niz selektivnih narativnih pravil, ki
vodijo pripovedovalca pri strukturiranju izkušenj
na poseben način, na način, ki daje vsebini obliko
in zagotavlja kontinuiteto življenja. Prav tako ga
je zanimalo, kako je družina, ki jo je intervjuval,
formuhrala določena skupna pravila pri tem
opravilu. Družino kot ciljno skupino je izbral, ker
konstituira miniaturno kulturo in se obenem kaže
kot dobra priložnost za preverjanje, kako se živ-
ljenjske zgodbe mešajo med seboj. Brunerjeva
hipoteza je bila, da načini pripovedovanja in
načini konceptualiziranja, ki gredo skupaj, tako
zelo preidejo v navado, da na koncu postanejo
recepti za strukturiranje izkušenj, za poti v spo-
min, za vodenje življenjskih naracij ne le v seda-
njosti, ampak tudi v prihodnosti. Njegov poskus
eksperimentalne avtobiografije je pokazal, da se
formalna struktura življenjske pripovedi zgodaj
zasidra v diskurz družinskega življenja in tam
trmasto vztraja, tudi če se spremenijo pogoji.
White in Epston (1990), teoretika narativne
metode v terapiji, sta na podlagi Brunerjevega
razločevanja med paradigmatskim (znanstveno-
logičnim) dokazovanjem in narativnim mišljenjem
in upoštevajoč še nekatere druge avtorje (Turner,
Riceour) razdelala razlike med logično-znanstve-
nim in narativnim modelom glede na naslednje
Tabela 3: Razlike med logično-znanstvenim in narativnim modelom
1391
MOJCA UREK
dimenzije: izkušnje, čas, jezik, osebni angažma,
vloga opazovalca/ke.
Na podlagi značilnosti in možnosti, ki jih na-
kazuje narativni model, so zrasle tudi ideje in pra-
kse narativnih psihosocialnih intervencij (Borden
1992) in narativnih terapij (White, Epston 1990).
Nekateri govorijo o posebni metodi, drugi pa o
narativnih elementih v drugih metodah socialnega
dela. Narativna perspektiva, pravijo, je komple-
mentarna, dopolnjuje ostale intervencije, ki so
bolj orientirane na reševanje problemov, izobra-
ževanje, načrtovanje, zagotavljanje resursov iz
skupnosti. Bistvo te perspektive je spoštovanje,
poudarjanje pomena subjektivnih izkušenj in
avtonomija posameznih oseb v pridajanju pome-
na določenim izkušnjam dogodkov, v nasprotju
z metodami, ki razlagajo izključno od zunaj,
»objektivno«, kaj se s človekom dogaja. Naj od
različnih pristopov, ki pri delu s strankami upo-
števajo in uporabljajo narativne zakonitosti, na
kratko omenim dva: prvega, ki ga opisuje Borden
(1992) - »psiho-socialna intervencija pri sledečih
si neugodnih življenjskih dogodkih« in t. i. »re-
avtorizirajoča terapija«, ki jo opisujejo White,
Epston in Murray (1992).
Borden (1992) izhaja iz razumevanja narativ-
nosti kot spoznavne in lingvistične oblike, skoz
katero poskušamo vzpostaviti red, organizirati
in izraziti pomen tega, kar se nam dogaja v živ-
ljenju. Pripoved organizira dogodke tako, da se
pokažejo kot smiselni, koherentni (skladni, nepre-
trgani) in da nakazujejo smer in gibanje skoz čas.
Cohler (po Borden 1992: 136) meni, da lahko
vsaka oseba postane svoj osebni zgodovinar/zgo-
dovinarka, ko razvije notranjo konsistentno inter-
pretacijo življenjskega cikla, tako da so preteklost,
sedanjost in prihodnost skladni. Ti procesi delu-
jejo v smeri kontinuitete lastne identitete, kar pa
so tudi splošno znane determinante duševnega
zdravja. Neugodni dogodki (travme, bolezni, izgu-
be, vojne, pa tudi »normalnejše« situacije, kot je
rojstvo otroka, upokojitev, poroka itn.) lahko po-
menijo določeno grožnjo kontinuiteti osebnih
naracij: da bi obdržala koherentnost in red, mora
oseba ponovno pretresti svojo življenjsko zgodbo
in reflektirati dejstva in implikacije dogodka.
Domnevno se bo oseba, ki skoz pripoved naredi
pregled preteklosti in ugleda nove dogodke v dru-
gi luči, lahko premaknila k stabilnejšim naracijam,
ki podpirajo koherentnost, premagovanje težav-
nosti in adaptacijo. V tem smislu lahko narativne
procese razumemo kot refleksivne napore za pre-
magovanje nepričakovanih in neugodnih dogod-
kov: s pripovedovanjem in poslušanjem zgodb
oseba organizira in razume izkušnjo na način, ki
ji pomaga obdržati občutek koherentnosti in kon-
tinuitete. Osrednja naloga je torej prilagoditi se
na travmatični dogodek in ga vpisati v svojo živ-
ljenjsko zgodbo. Pristop je v praksi kompatibilen
s kratkotrajnim svetovanjem ali psihoterapijo, ven-
dar Border meni, da narativni koncepti pomenijo
razširitev običajnega pristopa h kratkotrajnim ob-
ravnavam sledečih si neugodnih izkušenj. Social-
na delavka najprej omogoči odprt prostor, v kate-
rem lahko stranka razvija pripoved iz svoje pers-
pektive. Opogumlja jo, da pripoveduje o svoji iz-
kušnji na svoj način. Še zlasti pa je pozorna na
strankine napore pri osmišljanju izkušnje v konte-
kstu osebne pripovedi. Poskuša prepoznavati pro-
gresivne, stabilne in regresivne elemente v zgod-
bah in razumeti, v kolikšni meri je dogodek spod-
kopal strankino prejšnjo življenjsko zgodbo. V
kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj interven-
cije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oce-
no izkušnje, prepoznati vire kontinuitete v smi-
slu občutka zase in doseči predhodno psihološko
in socialno stanje. V bolj poglobljenih obravnavah
lahko stranka razvije bolj smiselno osebno zgo-
dovino in drugačno, močnejšo osebno zgodbo.
O tem pravzaprav govorijo tudi White, Epston
in Murray (1992), ko opisujejo »re-avtorizirajočo
terapijo«. Podobno kot prej Borden, izhajajo iz
narativnih socialno-psiholoških spoznanj, in sicer:
• da zgodbe omogočajo osebam povezati
aspekte njihovih izkušenj skoz dimenzijo časa;
• prek zgodb dobimo občutek za spremembe
v svojem življenju;
• skoz zgodbe dosežemo občutek za razgrin-
janje dogodkov bližnje zgodovine in ta občutek
je videti vitalnega pomena za percepcijo prihod-
nosti. Zgodbe konstruirajo začetke in konce; vsi-
lijo začetke in konce pretakanju izkušenj. Enote
izkušenj in pomenov nastajajo iz kontinuitete
življenja. Z vsakim pripovedovanjem vsilimo
pomen prostemu pretoku spomina, s tem da po-
udarimo nekatere zadeve in zmanjšamo pomen
drugih — z drugimi besedami, vsako pripovedo-
vanje je interpretativno (Bruner 1986a: 7);
• če izkušnja strukturira izraz/izražanje, je
enako mogoče reči, da izražanje/pripovedovanje
strukturira izkušnjo. Zgodbe, v katere vstopamo
s svojimi izkušnjami, imajo realne učinke na naša
življenja. Izrazi naših izkušenj skoz zgodbe ob-
likujejo naša življenja in odnose; naša življenja
140
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
so konstituirana skoz procese interpretacije zno-
traj konteksta zgodbe, v katero smo vstopili.
Vendar ni dovolj, da oseba samo pove novo
zgodbo o sebi ali kaj zagovarja o sebi. Življenje
ni sinonim za tekst, življenje je izvajanje tekstov.
In prav izvedba teh tekstov transformira življenja
oseb. Izvedbe zgodb so prepoznane pri neki dolo-
čeni publiki (Bruner 1986a: 25). Tako kot v lite-
rarnih branjih, ko se v interakciji med tekstom in
bralci dogaja, da morajo ti »zapolniti luknje te-
ksta«, tudi mi v vsakdanjih interakcijah zapolnju-
jemo luknje v svojih zgodbah. Pri tem vpokličemo
izkušnje in imaginacijo ljudi, ki so vključeni v per-
formanse pomena, ki jih vodi zgodba. S vsako
interakcijo, s vsakim performansom, re-avtorizi-
ramo svoja življenja in odnose. Vsako pripovedo-
vanje je nekaj več kot predhodno. Re-avtorizacija
je proces, je vstopanje osebe v zgodbo, s svojimi
izkušnjami in imaginacijo, je proces pripovedo-
vanja in prilaščanja teh zgodb. Začnemo kot ko-
pije in končamo kot originaU. Zgodbe so najprej
- dane. Ni mogoče, da bi prikazovati pomene v
svojih življenjih, ne da bi umestih naše izkušnje v
zgodbe. Zaradi relativne nedoločenosti — dvo-
umnosti in nezanesljivosti, ki jo vse zgodbe vse-
bujejo - se lahko le pogajamo s pomočjo izkušenj,
ki smo jih živeU, in s pomočjo naše imaginacije.
To pa že pomeni, da smo v procesu »nastajanja«.
Kaj pa, če je bila zgodba, ki je uokvirjala, izbirala
in določala pomen dogodkom, zatirajoča in so jo
avtorizirah npr. storilci spolnih ali fizičnih zlorab?
Kamsler (po ibid.), ki se je ukvarjal z zlorabami
otrok, je našel veliko praks pripovedovanja zgodb,
ki so govorila o tem, da storilci odvzemajo, zani-
kajo zlorabljenim njihove pravice do pripovedo-
vanja zgodb. Na primer:
• težnje storilcev, da žrtvam dajejo sporočila,
da so same krive za zlorabe,
• težnje storilcev, da zlorabe ostanejo skriv-
nost, tako da odmikajo žrtve od družine,
• ostale različne vrste kontrole, ki pripomo-
rejo, da otrok razvije ustaljene odgovore strahu
in panike v intimnih odnosih, tudi ko odrastejo.
Kaj se zgodi, če oseba, ki je bila umeščena v zati-
rajoči zgodbi, nenadoma odkrije ali ponovno
vzpostavi svojo pravico do pripovedovanja svoje
zgodbe in dobi podporo pri tem, da postane sama
svoja avtorica? Re-avtorizirajoča terapija ljudi
spodbuja, da svoje izkušnje zložijo v »alternativno
zgodbo«, ki ima drugačen referenčni okvir od tis-
tega, ki ga je imela zgodba, ki je do tedaj domini-
rala v njihovem življenju. Obstaja več kot samo
en opis istega dogodka.
Delitev na »dominantne« in »alternativne
zgodbe« zadane na problem razmerij moči, na
vprašanje, kdo postavlja okvir dominantnim zgod-
bam, v katerega po mnenju avtorjev samoumevno
umeščamo (razlagamo, živimo) svoje izkušnje,
dokler jih ne re-avtoriziramo (kadar jih).
PRIPOVEDOVANJE ZGODB,
RAZMERJA MOČI
IN ALTERNATIVNA BRANJA
Ena od značilnosti socialnega dela je, da imamo
največkrat opraviti s skupinami ljudi, ki so tako
ali drugače na robu ali marginalizirani. Psihiatrič-
ni uporabniki, prizadeti, ženske, lezbijke, geji,
tujci, razne etnične manjšine itn. Te biografije so
še zlasti občutljive. Zakaj? Gre za ljudi, ki so imeli
tudi zgodovinsko gledano najmanj priložnosti, da
stopijo na plan s svojimi zgodbami, da razvijejo
svoj pogled nase. Kajti imeti legitimno pravico
do svoje zgodbe pomeni imeti pravico do raz-
širjanja svoje vednosti in »svoje resnice«. Kar se
je dogajalo in se še dogaja obrobnim manjšinam,
je prav narobe, največkrat so resnico o njih širiH
drugi - dominantne družbene skupine, katerih
dominantna vednost je veljala za resnico o življe-
nju, doživljanju, lastnostih predstavnikov teh sku-
pin. Dominantne znanosti — medicina, pravo, psi-
hologija, sociologija — so to še znanstveno uteme-
ljile, praktične vede pa so te stereotipe poljudno
povzele.
O pomenu zgodb in razmerjih moči pišeta tudi
Michael White in David Epston (1990). Pravita:
Glede na to, da direktne, neposredne vednosti
o svetu ne moremo imeti, nekateri družbo-
slovci menijo, da vse, kar ljudje vemo o sebi,
vemo prek »izkušnje, ki smo jo doživeli«, se
pravi, če bolje prevedemo - prek »izkušnje
na lastni koži«. Vendar nam to bolj malo pove.
Ta predlog nas prej aH slej pripelje naprej k
drugim vrstam vprašanj, npr., kako ljudje
organiziramo svojo zalogo izkušenj. Kaj dela-
mo s tem izkušnjami, da bi jim dah pomen, in
kako izluščimo smisel iz svojega življenja?
Kako te izkušnje izrazimo?
Bruner, ki ga avtorja citirata, navaja študijo
etnografskih zgodb o prvotnih severnoameriških
prebivalcih; v tej študiji pokaže, kako se je
14L
MOJCA UREK:
interpretacija tekočih življenjskih okoliščin radi-
kalno premaknila z novo generacijo, ki je odkri-
vala njihovo alternativno zgodovino in prihod-
nost, novo zgodbo. Še leta 1930 in 1940 je veljala
dominantna zgodba o severnoameriških staro-
selcih, ki je sicer opevala njihovo preteklost, ven-
dar je v prihodnosti videla le en mogoč scenarij,
in sicer asimilacijo v ameriško družbo. V kon-
tekstu te zgodbe so tako antropologi kot severno-
ameriški staroselci sami interpretirah »dejstva«
v svojem vsakdanjem življenju tako, da so odse-
vala njihov zlom in dezorganizacijo, in kot preho-
dno fazo na poti od slavne preteklosti k asimilaciji.
Taka interpretacija je imela tudi realne posledice.
Upravičila je določene intervencije dominantne
kulture, ki so zadevala lastninjenje ozemelj. V
petdesetih letih se je pojavila nova zgodba, ki je v
preteklosti videla izkoriščanje staroselcev, v pri-
hodnosti pa njihov preporod. Čeprav se »dejstva«
vsakdanje eksistence prvotnih prebivalcev Sever-
ne Amerike v teh letih niso kaj dosti spremenila,
pa je nova zgodba pomenila nov kontekst, novo
interpretacijo teh dejstev. Ta nova zgodba jim je
omogočila reinterpretirati nekatera življenjska
dejstva (niso govorih več o tem, da so dezorga-
nizirani, pač pa, da ne pristajajo na organizacijo
kolonizatorjev); omogočila jim je videti pomen
in izraziti navzven veliko aspektov svoje izkušnje,
ki ni bila razvidna iz »čitank« prve zgodbe. Ta
druga interpretacija je imela tudi realne efekte,
npr. razvoj gibanja Indijancev proti dominantni
ameriški kulturi, oblikovanje vprašanja o pravicah
na ozemlju itn.
Ta primer nam tudi pove, da naracija nikoli
ne seže do konca naših izkušenj. Pripovedne
strukture sicer organizirajo izkušnjo in ji dajejo
pomen, vendar je tu vedno preostanek občutkov
in izkušenj, ki niso pokrita z dominantno zgodbo.
Ko strukturiramo zgodbo, zapademo v selektiven
proces, v katerem iz svojih izkušenj oklestimo vse
tiste dogodke, ki ne sodijo v dominantno zgodbo,
ki jo imamo sami in drugi o sebi. S časom je vedno
več takih izkušenj, ki »niso v zgodbah«, izkušenj,
ki niso bile nikoh povedane, ki so brez oblike,
organizacije. Nekatere izkušnje ostanejo »zunaj
zgodbe«, ker kratko malo ne razumemo, kaj doži-
vljamo, ker nimamo besed za to. Liz Kelly (1996)
govori o ženskah, s katerimi se je pogovarjala o
zgodnjih izkušnjah spolnega nasilja, in veliko jih
je reklo: »Ne vem, kako naj temu rečem,« ah:
»Nisem razumela, kaj počne. Vedela sem, da je
narobe, vendar nisem razumela, kaj se mi doga-
ja.« Dominantna zgodba, dominantni patriarhalni
diskurz v tem primeru deluje v smislu zameglje-
vanja pojmov in opravičevanja spolnega nasilja.
Da bi ženske poimenovale svoje izkušnje, morajo
najprej prevprašati vse »zdravorazumske« defini-
cije in predsodke o spolnem nasilju. V tem pro-
cesu se večkrat najdejo ujete med dominantnim
diskurzom in svojo resnico, svojim doživljanjem.
Kot smo že povedali, imajo zgodbe veliko pre-
padov, lukenj, ki jih mora oseba izpopolniti, da
bi lahko predstavila svojo zgodbo. Veliko naših
izkušenj izpade iz dominantne zgodbe o našem
življenju in naših odnosov z ljudmi. Te izkušnje
so pomemben vir alternativnih zgodb o sebi, pra-
vita White in Epston (1990). Po njunem mnenju
je ponovno prevpraševanje naših življenjskih
zgodb ena od poti, da se izkristahzirajo, ozavestijo
izkušnje, ki jih nimamo v korpusu svoje zgodbe.
Opraviti imamo torej z intertekstualnim svetom,
kar pomeni dvoje: prvič, da so naša življenja
pozicionirana v tekstu znotraj teksta, in drugič,
da vsako vnovično pripovedovanje zgodbe
prekrije prejšnje aH (in) se razširi glede na prejšnje
pripovedovanje.
V zadnjih desetletjih smo priča določeni eman-
cipaciji in ozaveščenju različnih obrobnih skupin
in razvoju različnih gibanj za osvoboditev {libera-
tion movement). To je potegnilo za sabo tudi to,
da so začele posameznice in posamezniki govoriti
in pisati o sebi. Priča smo razmahu zelo popular-
nih avtobiografij - npr. ljudi, ki so preživeli psihia-
trično institucijo, črnskih zgodb, zgodb žensk. Kot
piše Rener (1996), je tudi v znanstvenem razisko-
vanju v 70. in 80. letih v sociologiji vsakdanjega
življenja, antropologiji, socialni psihologiji in
socialni zgodovini oživela t. i. biografska metoda,
s katero so se predstavili t. i. zanemarjeni oz. uti-
šani zgodovinski subjekti. Oralnost marginalnih
skupin, samo-pripoved so dobile v tem kontekstu
politične in terapevtske funkcije. Biografske pripo-
vedi so postale pomemben izraz razHčnih gibanj
(ženskega, uporabniških itn.) o individualni in
kolektivni navzočnosti. Zato pravijo, da je bil to
najprej politični boj za prostor, v katerem je sploh
mogoče začeti govoriti. Omenimo nekaj takih bolj
in manj znanih avtobiografij, ki bi utegnile biti za
področje socialnega dela zanimive.
Avtorski zapisi, zgodbe ljudi, ki so biH spolno
zlorabljeni, so postale v zadnjih letih precej po-
goste. Pomagajo nam razumeti, kaj so doživljaH,
razumeti njihovo jezo, sram. Mnogi terapevti
uporabljajo pisanje zgodb kot terapevtsko orodje.
142
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
s katerim je za nekatere mogoče predelati dolo-
čeno travmo, morda še najpogosteje pri spolnih
zlorabah. Knjiga Pogum za okrevanje avtoric Ellen
Bass in Laure Daviš je rezultat literarnih delavnic,
ki jih je vodila Ellen Bass. Nikoh prej se ni srečala
s tem problemom. Na teh delavnicah se ji je
dogajalo, da je veliko žensk začelo spontano pisati
o svoji izkušnji zlorabe. Spodbujala jih je, da
napišejo še več. Pokazalo se je zelo terapevtsko.
Pozneje se je začela s tem ukvarjati tudi na druge
načine, vendar je obdržala pisanje kot eno od
poglavitnih sredstev, s katerimi je lahko pomagala
tem ženskam. Uredila je več zbirk pričevanj,
zgodb ljudi s tovrstno travmo.
Veliko spoznavno vrednost za področje dušev-
nega zdravja so prinesle (avto)biografije nekate-
rih ljudi, ki so preživele psihiatrične obravnave
in bivanje v psihiatrični bolnišnici. Iz njih zvemo
vehko o osebnem doživljanju norosti; z avtobio-
grafskimi zapisi se nam odpre uporabniški, civilni,
individualni pogled na to, kako kdo doživlja stanja
nerazumnosti; iz njih zvemo, kakšne pomene daje
oseba okoliščinam, pomembnim ljudem, dogod-
kom. Avtobiografski zapisi iz psihiatričnih bolnic
pa so nam prinesli tudi pogled od znotraj, ki je
doslej manjkal — ti zapisi so lahko dobra podlaga
za kvalitativne anahze bolnišničnih postopkov in
za razumevanje psihiatrične logike nasploh. Na
prvem mestu naj omenim eseje Tanje Lamovec
(1999) v knjigi Kako misliti drugačnost, za katere
je značilno vključevanje avtobiografskih elemen-
tov v razmišljanja o politiki na področju dušev-
nega zdravja pri nas.
Janet Frame je za avtobiografsko trilogijo, ki
je bila podlaga za film »Angel za mojo mizo«,
dobila veliko literarnih nagrad. Spremljamo odra-
ščanje dekHce v Novi Zelandiji in smo priče nesre-
čnemu spletu okoliščin (njeni boječnosti, nesamo-
zavesti in veri tistega časa v nove odrešilne meto-
de, kot je elektrošok), ki so jo pripeljale v psihia-
trično bolnišnico, kjer je ostala osem let. Prav lite-
rarna nagrada, ki jo je dobila še v času, ko je brez-
upno ležala v bolnišnici, je pripomogla k temu,
da so jo iz bolnišnice odpustili. Pozneje je zvedela,
da ni imela shizofrenije. V knjigi Faces in the Water
opisuje leta, ki jih je preživela na psihiatriji.
Pisanje samo, kot refleksija njenih izkušenj, ji je
pomagalo preživeti bolnišnična leta, poznejši
pisni obračun s sabo pa ji je pomagal nekako
»pospraviti« s tem delom svoje preteklosti. Takole
nekako začne pripoved o tem, kaj se ji je dogajalo:
Pisala bom o letnem času nevarnosti. V bolni-
šnico so me dali, ker se je na ledeni plavajoči
plošči odprl velik prepad med menoj in drugi-
mi ljudmi, ki sem jih gledala, in njihovim sve-
tom, ki ga je zanašalo naprej skoz vijolično
obarvano morje, v katerem so plavah morski
psi v tropski lagodnosti vštric s tjulenji in polar-
nimi medvedi. Bila sem sama na ledu. Prišel
je snežni vihar, otrpnila sem in želela sem leči
in spati in tako bi tudi naredila, če ne bi prišH
tujci s škarjami in potovalkami, polnimi uši in
stekleničk z rdečo nalepko in ostalih nevarno-
sti, ki jih prej nisem zaznala — ogledal, budilk,
kvadratnih metrov, zapahnjenih dolžin tišine,
jasnih in vzorčnih, svobodnih primerkov gla-
sov. In tujci, ne da bi spregovorih, so postavih
platnene šotore in taborih z menoj, obdajajoč
me s svojim trgovskim blagom nevarnosti [...].
Nisem še bila civilizirana. Zamenjala sem svojo
varnost za steklene koralde fantazije.    , -
Na koncu popiše svoje občutke ob odhodu po
osemletnem bivanju v bolnišnici:        ; ■    : ■ -f
Obstala sem s formalnim in krivim nasvidenje
pred pacienti, ki sem jih poznala [...], nekateri
so bih še zmeraj v svojih pižamah, sedeli so v
jedilnici, strmeh v lesene mize, ne da bi vedeli
ali ne da bi jim bilo mar, kako naj uporabijo
te ure pred popoldanskim čajem, spanjem ah
jutrišnjim dnem. Ozrla sem se proč in posku-
sila ne misliti nanje in ponavljala sem si, kar
mi je povedala medicinska sestra: ko boš zapu-
ščala bolnico, moraš pozabiti na vse, kar si
tukaj videla, popolnoma moraš izbrisati iz
glave, kot da se ni nikoli nič zgodilo, ter oditi
in živeti v zunanjem svetu. In glede na to, kar
sem v tem dokumentu zapisala, ah ne vidite,
da sem jo ubogala.
Zapisi so še zlasti zanimivi zaradi razlike, ki
postane vidna, in sicer razlike med bolnišničnim
pogledom na psihiatrično pacientko in njenim
lastnim pogledom nase.
V avtobiografiji Girl, Interrupted, ki me je
osebno zelo navdušila, Susanna Kaysen (1995)
popisuje svoje dveletno bivanje v psihiatrični bol-
nišnici in dogodke, ki so pripeljah do hospitali-
zacije. Leta 1967 je bila osemnajstletna Susanna
po enkratnem srečanju s psihiatrom, ki ga še ni-
koh prej ni videla, poslana s taksijem v bolnišnico
McLean. Tam je preživela naslednji dve leti na
oddelku za najstniška dekleta. Bolnišnica je znana
1431
MOJCA UREK
po slavni klienteli (Sylvia Plath, Ray Charles itn.).
Posebnost avtobiografije Kaysenove je v duhoviti
refleksiji in dobrem razumevanju logike funk-
cioniranja bolnišničnega sistema discipliniran]a,
nadzorovanja in kaznovanja, problema stigme in
nasploh družbenih procesov, ki vplivajo na ko-
nstituiranje pogleda na norega človeka. Pogled, s
katerim opazuje svoje pretekle izkušnje, je dobra
sinteza njenega avtentičnega doživljanja iz njene
perspektive z določenim teoretskim znanjem, ki
ji omogoča razumevanje in vpogled v to, kar se ji
je dogajalo. Njena avtobiografija je torej tiste vr-
ste, ki ne ponuja le dobrega materiala za analizo,
pač pa je že sama interpretacija. Njeno pričevanje
je uporna re-avtorizacija njenih izkušenj, obenem
pa je tudi njena osebna akcija, boj za življenjsko
zgodbo, ki ji je bila ukradena: v knjigi so objavljeni
originalni dokumenti — popisi, spisi, poročila se-
ster in zdravnikov itn., ki se jih je (okoli 350 stra-
ni) s pomočjo odvetnika posrečilo dobiti petin-
dvajset let po tistem, ko je bila že odpuščena. To
njeno pripoved tudi dokumentarno obarva.
Ljudje vprašajo. Kako si prišla tja? Kar v res-
nici želijo vedeti, je, ah je verjetno, da bi kon-
čali tam tudi sami. Ne morem odgovoriti na
resnično vprašanje. Vse, kar jim lahko reče
je. Enostavno je. (1993: 5.)
' Za Susanno Kaysen je bilo res enostavno. Ni
se počutila dobro, zelo je bila utrujena in je neke-
ga dne zgodaj zjutraj namesto v službo zavila k
psihiatru. Ta je po dvajsetminutnem pogovoru
sklenil, da dekle potrebuje počitek in da ima tudi
posteljo zanjo. Posteljo v psihiatrični bolnišnici
McLean. Susanna se s tem ni strinjala, vendar je
bila preveč utrujena, da bi energično nasproto-
vala. »Pustila sem, da mi je glava padla nazaj na
sedež in zaprla sem oči. Bila sem vesela, da sem
se peljala s taksijem, namesto da bi morala čakati
na vlak.« (Op. cit.: 9.) V napotnici za bolnišnico
je zapisano, da se je zdravnik za to odločil po
triurnem pogovoru, in sicer na podlagi:
• kaotičnega nenačrtnega življenja pacientke
z znaki progresivne dekompenzacije in obratov
v spalnem ciklusu;
• resne depresije, obupa in samomorilnih idej;
• zgodovine samomorilnih poskusov;
• potapljanja v domišljijo, progresivnega
umika in izolacije.
Diagnoza: mejna osebnost {borderlinepersona-
lity), karakterna motnja.
Susanna Kaysen svoje takratno stanje opiše
takole:
Moja ambicija je bila nasprotovati. Svet, bodisi
gost ali votel, je izzival samo moje nasproto-
vanje. Ko naj bi bila budna, sem bila zaspana.
Ko naj bi govorila, sem molčala. Ko se mi je
ponujal užitek sam, sem se mu izognila. Moja
lakota, moja žeja, moja osamljenost in dol-
gočasje in strah so bih vse orožje, naperjeno
na mojega sovražnika, svet. Žvižgalo se jim je
za svet, seveda, mucih so mene, ampak jaz
sem doživljala grozovita zadovoljstva v svojem
trpljenju. Zagotavljala so mi obstoj. Zdi se,
da je cela moja integriteta ležala v besedi Ne.«
{Op. cit.: 42.) .
V poglavju »Moje diagnoze« vzporeja defini-
cije, ki jih je našla v medicinskih priročnikih pod
diagnozo mejne osebnosti, s svojim videnjem, kaj
se ji je takrat v življenju dogajalo.
»Nestabilnost samopodobe, medsebojnih od-
nosov in razpoloženja [...], negotovost glede
dolgoročnih življenjskih ciljev in poklicne
izbire.«
— Ah ni to dober opis adolescence? (Op. cit.:
152.)
»[...] samopoškodbe, praskanje, občutki odre-
venelosti in depersonahzacije.«
— Poskušala sem si pojasniti svojo situacijo.
Moja situacija je bila taka, da sem bila vsa v
bolečini in tega nihče ni vedel; celo sama sem
to s težavo prepoznavala. Torej sem si govorila,
znova in znova: Boh te. To je bil edini način,
da sem prišla do sebe. (Op. cit.: 153.)
»Oseba pogosto doživlja to nestabilnost samo-
podobe kot kronični občutek praznine in
dolgočasja.«
— Moji kronični občutki praznine in dolgočasja
so izvirah iz dejstva, da sem živela s predpo-
' stavkami o svojih nezmožnostih, in te so bile
številne [...]. Moja samopodoba ni bila nesta-
bilna. Sebe sem videla, in to kar pravilno, kot
povsem neustrezno za izobraževalni in druž-
beni sistem. Ampak moji starši in učitelji se z
mojo samopodobo niso strinjah. Njihova slika
o meni je bila nestabilna, odkar se ni več
opirala na njihove želje in potrebe. Niso bih
pozorni na moje zmožnosti, ki jih je bilo sicer
malo, a so bile pristne. Brala sem vse, kar mi
je prišlo pod roke, nenehno sem pisala in imela
144;
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
sem veliko fantov [...]. Fantje in literatura -
kako naj kdo živi od teh dveh reči? Kot stvari
stojijo, življenje očitno zahteva spretnosti, ki
jih nimam. (Op. cit.: 155.)
Moji sošolci so imeU načrte za prihodnost:
odvetnik, etnobotanik, budistični menih. Še
tisti najmanj zainteresirani, ki so vzdrževah
ravnotežje, so načrtovali vsaj poroko in otroke.
Vedela sem, da ne bom imela nič od tega, zato
ker sem vedela, da tega nočem. Toda aU je to
pomenilo, da nisem imela ničesar? Bila sem
prva oseba v zgodovini šole, ki se ni vpisala
na fakulteto [...]. Praznina in dolgočasje: kak-
šno razumevanje. Kar sem zares čutila, je bila
popolna osamelost. Osamelost, obup in depre-
sija [...] Tisti, ki se ne vpišejo na fakulteto, si
morajo poiskati službo. S tem sem se strinjala.
Vedno znova sem si morala vse to dopove-
dovati. Celo našla sem si delo [...], vendar sem
bila zaskrbljena, ker ga nisem mogla obdržati.
(Op. cit.: 157.)
»Motnja se pogosteje pojavlja pri ženskah.«
— Pravzaprav je veliko motenj takih. Vzemimo
npr. kompulzivno promiskuiteto. Koliko de-
klet, mishte, bi moral imeti sedemnajstletni
fant, da bi si zaslužil to nalepko? Tri? premalo.
Šest? Dvojno. Deset? To se shši že bolj ver-
jetno [...]. In sedemnajstletno dekle, koliko
fantov? (Op. cit.: 158).
Uspešne rezultate dvoletnega zdravljenja v
bolnišnici Susanna Kaysen komentira drugače,
kot je bilo interpretirano »izboljšanje stanja pa-
cientke« v medicinskem jeziku:
Verjetno nam je bilo bolje, kot preden smo
prišle v bolnico. Če nič drugega, bile smo sta-
rejše in se nekako bolj zavedale sebe. Mnogo
od nas je preživelo bolnišnična leta v kričanju
in razgrajanju in bile smo pripravljene, da se
premaknemo še kam drugam. Vse smo se na
napaki naučile ceniti svobodo in bi naredile
vse, da bi jo dosegle in obdržale (Op. cit.: 124.)
Dolgotrajni učinki hospitalizacije in psihia-
trične diagnoze pa kljub pisateljičinem obračunu
s preteklostjo še zmeraj ostajajo del njenega vsak-
danjega življenja. Naslednja odlomka pričata o
tem, kakšno težo ima lahko stigma na nekoga, ki
je bil/a enkrat diagnosticiran kot psihiatrični/a
pacient/ka. Kaže se v odnosu te osebe do sebe, v
njenem strahu, da se norost ne bo povrnila, v
stalnem dvomu, ali je to, kar počne, še razumno:
Pogosto se sprašujem, ah sem nora. To spra-
šujem tudi druge ljudi. »AH je to noro reči?«
To ponavadi vprašam, preden rečem kaj take-
ga, kar zelo verjetno ni noro. Veliko stavkov
začnem z: »Mogoče sem povsem zmešana.«
Če naredim kaj neobičajnega — recimo, da se
grem okopati dvakrat v enem dnevu — si re-
čem: Ah si nora? To je navadna fraza, vem.
Ampak zame pomeni nekaj posebnega: tunele,
varnostne alarme, plastične rokavice, blešča-
nje, nenehno premikajočo se mejno črto, ki
kot vsaka meja namiguje in vabi, da jo presto-
pimo. Ne bi je rada še enkrat prestopila. (Op.
cit.: 159.)
Stigma pa se lahko po avtoričini izkušnji kaže
tudi v odnosu drugih ljudi do bivše/ga psihiatrič-
ne/ga pacientke/a ter v njenem/ njegovem odnosu
do »sotrpinov/k«, do drugih ljudi s podobno iz-
kušnjo:
»Dve leti si bila v norišnici? Kaj je bilo narobe
s teboj?«
Prevod: Nujno moram zvedeti vse podrobnosti
o norosti, da se bom prepričal/a, da nisem
nor/a.
»Dve leti si bila v norišnici? Hmmm. Kdaj
natančno je to bilo?«
Prevod: Ah si še kužna?
Nehala sem ljudem pripovedovati o tem.
Nobene koristi ni bilo v tem. Dalj ko nisem
nič govorila o tem, dlje je šlo stran od mene,
dokler nisem bila tista jaz, ki je bila v bolnici,
samo še majhen madež, in tista jaz, ki o tem
ni govorila - velika, močna in zelo zaposlena
[...]. Začela sem čutiti odpor. Nori ljudje: imela
sem dober nos za njih in nisem hotela ničesar
več imeti z njimi. Še zmeraj nočem. Ne
zmorem več dajati prepričljivih odgovorov na
grozna vprašanja, ki jih zastavljajo [...]. Če sem
jaz, ki sem sama čutila odpor, zdaj tako daleč
od svojega norega jaza, kako daleč ste šele vi,
ki niste biH nikoli, in koliko globlji je vaš
odpor? (Op. cit.: 125.)
Ko sem prebrala knjigo, sem dobila močan
navdušujoč občutek, da mi še nobeno teoretsko
delo ni povedalo več o duševnem zdravju kot avto-
biografija Susanne Kaysen. Poleg tega mi je knjiga
glede pripovedovanja zgodb odprla tudi serijo
145
MOJCA UREK
vprašanj o dokumentaciji kot posebni obliki pro-
fesionalnih zgodb osebja o strankah ter o pravicah
strank do dostopa do svojih biografskih doku-
mentov.
Ko se navdušujemo nad tem, da bi bil glas upo-
rabnikov v socialnem delu bolj shšen in prisoten
ter njihove verzije bolj legitimne kot so, se kaže
izogniti prehitrim sklepanjem in poenostavitvam.
HaU (1997) opozori na nekatere trike v socialno-
delavskem poročanju.
Filozofski koncept »drugega« prepoznava, da
za vsako reprezentacijo in znanjem obstajajo
alternativne in kompetitivne verzije, ki jih tekst
poskuša zadušiti. Koncept drugosti ponuja pro-
stor za alternativne glasove in interpretacije ter
se izogiba dokončnim ugotovitvam in dokončnim
reprezentacijam. Postavlja se nasproti avtorita-
tivnim in monološkim tekstom, ki poskušajo zve-
zati pomen in interpretacijo. Kot piše Bakhtin,
ki ga navaja Hali (1997: 181), »monologizem v
svoji skrajni obliki zanika obstoj druge zavesti z
enakimi pravicami in odgovornostmi, še enega
jaza z enakimi pravicami«. Monolog je zaključen
in gluh za odgovore drugega, teh tudi ne pričakuje
in jih ne zazna. Hallovo vprašanje je, v kolikšni
meri je socialnodelavsko poročilo monološki tekst
z aspiracijo, postati uradna beseda in dokončna
reprezentacija stranke? Reprezentacije se nagiba-
jo k temu, da prikazujejo Hke kot kategorizabilne
entitete. S konstrukcijo dejstev in uporabo mo-
ralnih formulacij se liki spreminjajo v zavračajoče
matere in promiskuitetne najstnice. Koncept pri-
laščanja pokaže, kako uradni tekst s konstrukcijo
dokončne verzije, kaj je »drugi« zares povedal,
besede »drugega« odnese. Nasprotno pa se teorije
o heteroglosiji ah mnogokratnih glasovih upirajo
dokončnim verzijam in postavljajo pod vprašaj
temelje take avtoritativnosti. Menijo, da se kom-
petitivnih kritičnih glasov ne da preprosto pomi-
riti. Zapleteni so v boj za pomen, lastništvo, avto-
riteto, pod vprašaj postavljajo integriteto avtor-
stva.'° Prilaščanje je torej poskus reprezentirati
»drugega« na ta način, da govorimo v »njenem/
njegovem« imenu.
Neposredno poročanje o »drugem« zna biti
kočljivo, odvisno od okohščin in od tistega, kate-
rega besede se uporablja. Bakhtin razlikuje med
eno- in dvoglasnimi besedami. V enoglasnih bese-
dah so besede »drugega« neproblematične, so
reprezentativne in tipične za določen lik ah sku-
pino. Gre za monološki diskurz. V dvoglasnem
diskurzu pa avtor/ica vključi v govor likov into-
nacijo in pozicijo drugih. To ustvari novo obliko
govora, sprejete resnice pa so postavljene pod
vprašaj. Včasih avtor/ica uporabi besede drugega
v svoje namene. V parodiji je lahko predstavljen,
izpostavljen posmehu aH kritiziran kakšen drug
stil, vendar ostane avtorjev govor na neki način
superioren. V aktivnem dvoglasnem govoru pa
se odvisni govor upre avtorjevim namenom.
Avtorjeva misel ne vlada več nad razmišljanjem
drugih, diskurz izgubi ubranost, je navznoter
neodločen. Odvisni govor lahko vidimo kot mesto
prilaščanja besed »drugega«. Stranko reprezen-
tira, oslika, kategorizira in finahzira, obenem pa
daje priložnost za kritiziranje in spodbijanje takih
portretov.
Primer tega, kako navajanje strankinih besed
rabi podpori trditev socialne delavke/delavca, naj-
demo v zgodbi, ki smo jo predstavili v poglavju o
tehnikah pripovedovanja zgodb. Socialna delavka
v poročilu utemeljuje, zakaj so se odločih za od-
stranitev otrok iz družine: »IKjer smo govorih z
E. in se je zdelo, da misU 'v redu je, da oče vidi
otroka, to me ne moti' in zaradi take drže in dej-
stva, da nam je lagala, smo čutih, da so otroci v
nekem smislu dolgoročno v tveganem položaju.«
Tu je bil materin neposredni govor uporabljen,
da bi nam približal njeno stahšče, da oče ni ne-
varen za otroke. Tak pogled je pokazal, kako se
je primer prvotno začel in kako se je intervencija
vzpostavila okoli očeta kot grožnje. Materine
besede so shšati kot samoobsodba. Vendar so se
pozneje zadeve na sodišču zasukale drugače. So-
cialna delavka je tako pozneje relativizirala svojo
izjavo s: »To je naša stran zgodbe,« in sodnik je
pozneje potrdil materino verzijo. S tem zasukom
v zgodbi so materine besede dobile nov pomen.
Alternativna verzija dogodkov je bila pripuščena
v zgodbo. Odvisni govor, ki je bil na začetku slišati
ironičen, »taka drža« matere, ki je bila spočetka
nesprejemljiva, se nam zdaj ponuja, dajo reinter-
pretiramo kot razumno.
O rekontekstualizaciji govorimo, ko avtor/ica
prenese besede iz kakšne druge priložnosti, da
bi ilustriral/a probleme trenutne situacije. Na več
mestih so se materine besede pojavljala v nare-
kovajih. Npr.:
»Odpeljite jo [socialno delavko] stran iz moje
• hiše!«
»Ne, ne, ne, povejte mi, kaj sem naredila!«
Vsebino teh izvlečkov lahko slišimo bolj kot
146
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
materine histerične izbruhe kot pa njena stališča;
v tem ni bil reprezentiran materin pogled na situa-
cijo, pač pa je bilo prikazano njeno (nesprejem-
ljivo) vedenje. Vendar se nam je z odločitvijo sodi-
šča isti neodvisni govor približal kot vir alterna-
tivne in zdaj verjetne formulacije. Alternativno
branje so materine besede naredile za razumne,
celo zaščitniške do otrok. Na vprašanje, ali odvisni
govor podpira ali spodbija formulacije socialne
delavke/delavca, HaU odgovarja, daje to odvisno
od priložnosti branja. Če ga bere pasivni bralec,
ima lahko odvisni govor podporno funkcijo; če
pa ga bere kritičen bralec v smislu možnih pre-
padov v tekstu, pa se nam lahko odvisni govor
razkrije kot subverziven.
Pripovedovanje zgodb in razmerje moči je
tema, ki v tem prispevku gotovo ni bUa izčrpana.
Uspelo mi je nakazati le nekaj idej in praks, ki to
vprašanje tematizirajo ter nakazujejo rešitve v
smeri izenačevanja pozicij, pa vendarle na koncu
dajo slutiti, da gre za veliko bolj kompleksno in
zapleteno vprašanje, kot bi si zeleh. Strukturno
razmerje moči, ki je zapisano v razmerje med
profesijo in uporabniki, ni enostavno rešljivo zgolj
s tem, da se uporabnikom »da glas« aU dopusti
možnost »reavtoriziranja« njihove zgodbe. Če
obenem ne prevprašamo svojih pozicij in nimamo
namena spreminjati težišča v obstoječi strukturi
moči, potem so te ideje le nove tehnike stare igre,
v kateri nič ne izgubimo.
SKLEP
Za zgodbe v socialnem delu, pa tudi za zgodbe
nasploh so torej pomembne vsaj tri značUnosti
pripovedovanja: družbena konstrukcija zgodb,
interpretativnost procesov in razmerja moči, v
katera so ujete zgodbe. V pričujočem članku sem
poskusUa tematizirati vse tri značilnosti, in sicer
z vpeljavo teorij in konceptov (Hterarnoteoretskih,
socioloških, socialnopsiholoških, psihosocialnih
itn.), ki so relevantni za področje naracij, ter s
pozornostjo za njihove razHčne in raznorodne
aplikacije tako na teorijo kot na prakso socialnega
dela. Obširne teme zgodb v socialnem delu se mi
je zdelo smiselno lotiti vsaj iz dveh razlogov: želela
sem nas povabiti tako k veselju kot tudi k pazlji-
vejšemu profesionalnemu poslušanju in pripove-
dovanju zgodb. Narativne prakse v socialnem
delu so namreč res lahko del zatirajočih struktur,
ponujajo pa tudi prUožnost za dialog, samorepre-
zentacijo in večjo udeležbo pri vzpostavljanju
vednosti.       - i^r.-;
147
i^.;/,.; /t;-   MOJCA UREK H
OPOMBE ■ y. ::..4-n.:^^-d     : .-i-ti
' Situacija je nekoliko bolj podobna socialnodelavski, ko gre za resnične osebe in je njihova identiteta
nedvoumna, recimo v literarnih biografijah. Pa tudi sicer je ta trditev res samo pogojna. Literarna
teorija je prepoznala, da teksta in likov ni več mogoče razumeti kot določenih, statičnih, temveč kot
interaktivne entitete, spremenljive zlasti glede na bralne situacije. Barthes pravi, da lahko tekst izku-
simo le v njegovi produkciji in da bralec ni le prejemnik zgodbe, pač pa zgodbo tudi vrednoti in s tem
soustvarja. Podobno pripiše Bakhtin dialogu med liki in bralci pomembnejšo vlogo kot njegovi pred-
hodniki: bralci so dialoški partnerji likov in avtorja in ne le »neme priče«. '
^ Izsledki raziskave so objavljeni v petih člankih Darje Zaviršek (1994).
^ Stanley (1996: 765) našteje še več alternativnih zgodovin, kot je npr. schutzovska fenomenologija,
ki govori o biografsko določeni situaciji, dokazovanje Wrighta Millsa, da mora sociologija vztrajati
na ravni biografije, in druge.
Za to temo si je Berger (1997: 44) sposodil dve klasični detektivski zgodbi: Umor na Orient Expressu
Ahathe Christie (1940) in Malteški sokol Dashiella Hammetta (1930), pa še nekatere druge narativne
tekste.
' Garfinkel se je že leta 1967 ukvarjal z medicinskimi poročiU. Po njegovem mnenju bi bilo povsem
netočno razumeti ta poročila kot dejstva o pacientih ali obravnavi. Šele ko jih beremo kot potencialno
terapevtsko pogodbo, začnejo dobivati smisel. Medicinski zapisi kot poročila ne poročajo o dejstvih,
pač pa poskušajo prikazati za poznejše preiskave, zakaj je bilo neko medicinsko delo upravičeno.
(HaU 1997: 12.) ' ■  •
^ Gre za zgodbo o fantu, ki je zaradi poškodb poiskal pomoč v bolnišnici, kar je bU razlog za začetek
intervencije socialne službe. Sprva zadovoljivo sodelovanje z materjo se je spremenilo, ko se je
pozneje izkazalo, da obstaja možnost, da je fantu poškodbe povzročU oče. Oče naj se otrokom ne bi
približeval zaradi poskusov nasilnih dejanj v preteklosti. Dejstvo, da je mati zatajila srečanje očeta z
otroki, je vplivalo na oceno socialne delavke, da so otroci v nevarnosti in da jih je treba umakniti iz
družine. Pozneje je morala socialna delavka utemeljiti prošnjo za ukrep za podaljšano zadržanje
otrok v mladinskem domu pred sodiščem, ki pa je odločUo, da prošnji ne ugodi. HaU anahzira
zgodbo v dveh vrstah poročU - v intervjuju, ki ga je naredU s socialno delavko, in v poročUu socialne
delavke za sodišče.
^ Avtor sledi Bakhtinovi teoriji, ki je pretrgala s tradicijo statičnega razumevanja zapleta in likov. V
zapletu je videla avtorjev »grand plan«, v katerega so umeščeni liki. Bakhtin pa zaplet razume kot
nekaj nepredvidljivega, kot rezultat dialoga med liki. Tako zaplet kot lik delujeta in se spreminjata
prek bralčeve interakcije.
* Glej recenzijo Hallove knjige Social Work as Narrative v tej številki Socialnega dela.
^ Ameriško sodišče je v primeru Bowers v. Hardwick interpretiralo »dejstva« kot kršitev statusa
sodomije v državi Georgia in ne kot primer uresničevanja pravice do zasebnosti, ki jo zagotavlja
četrti amandma ameriške ustave. »Dejstvo«, da je šlo v tem primeru za homoseksualno dejanje s
privolitvijo, je sodišče opredehlo za »irelevantno« dejstvo v pravni zgodbi.
'° Problem opisovanja in reprezentiranja »drugega« je prav tako aktualno vprašanje sodobne antro-
pologije, ki se je odzvala na zahteve znanstvene etnografije MaUnowskega ali Meadove, da govori za
nativne prebivalce. Zgodnji antropologi in antropologinje so opazovaH »druge« s produciranjem
fiksnih in stabUnih verzij njihove kulture. Poskušah so pojasniti tujost »drugega«, vendar so se tega
lotUi iz zornega kota zahodne kulture, s čimer so prispevali k kontroli nativnih ljudi. Reprezentirati
»drugega« v tem primeru pomeni izključevati. Drugi ne govori, pač pa se govori o njem, je objekt
diskurza.
148
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
LITERATURA <
Bass, E., Daviš, L. (1998), Pogum za okrevanje. Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v
otroštvu. Ljubljana: Liberalna akademija in Visoka šola za socialno delo.
Berger, A. A. (1997), Narratives in Popular Culture, Media, and Everyday Life. Thousand Oaks,
London, New Delhi: SAGE Publications.
Bertaux, d. (1981) (ur.), Biography and Society: The life history approach in the social sciences.
London: Sage Studies in International Sociology.
Borden, W. (1992), Narrative Perspective in Psychosocial Intervention Following Adverse Life Events.
Social Work, 37, 2.
Bruner, E. M. (1986a), Experience and its Expressions. V: Bruner, E. M., Turner, V. (ur.), The
Anthropology of Experience. Chicago: University of Illinois Press.
— (1986b): Etnography as Narrative. V: Turner, Bruner (ur.), The Antropology of Experience. Chicago:
University of Ilhnois Press. . . ,     . ...^ ■ ,
Bruner, }. (1987). Life as Narrative. Soda/i^esearc/z, 54, 1.
— (1988), Actual Minds, Possible Worlds. Cambridge (Massachusetts), London: Harvard University
Press.
— (1991), The Narrative Construction of Reality. Critical Inquiry, jesen.
Epston, D., White, M., Murrav, K. (1992), A Proposal for a Re-authoringTherapy: Rose's Revisioning
of her Life and a Commentary. V: McNamee, S., Gergen, K. J. (ur.), Therapy as Social Construction.
London: Sage.
Frame, j. (1992), Faces in the Water. London: The Women's Press.
Hall, C. (1997), Social Work as Narrative: StoryteUing and persuasion in professional texts. Aldershot,
etc: Ashagate.
HrŽenjak, m. (1998), Kaj nam miti lahko povedo o ženskah, identitetah in subjektu. Delta, 4, 3-4:
109-131
Kavsen, S. (1993), Girl, Interrupted. London: Virago Press.
Kelly, L. (1996), »Ne vem, kako naj temu rečem«: Opredehtev spolnega nasilja. V: D. Zaviršek (ur.).
Spolno nasilje. Ljubljana: VSSD
KoHLi, M. (1981), Biography: Account, Text, Method. V: Bertaux, D. (ed.), Biography and Society:
The Life History Approach in the Social Sciences. London: SAGE Studies in International Sociology.
Lamovec, t. (1999), Kako misliti drugačnost. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
McCall, M. M. (1989), The Significance of Storytelling. Life Stories/Recits de vie, 5: 39- 48.
Mesec, B. (1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
Murrav, K. (1995), Narrative Patitioning: The ins and outs of identity construction. V: Smith, J.,
Harre, R., Van Langenhove, L. (ur.), Rethinking Psychology: Volume 1: Conceptual Foundations.
London: Sage.
Plummer, K. (1995), Telling Sexual Stories: Power, change and social ivorlds. London, New York:
Routledge.
Prince, K. (1996), Boring Records? Communication, speech and vvriting in social work. London,
Bristol (Pennsylvania): Jessica Kingsley Pubhshers.
Rener, T. (1993), Biografska metoda in spolna struktura vsakdanjega življenja. V: E. D. Bahovec
(ur.). Od ženskih študij k feministični teoriji. Ljubljana: ŠOU, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo
149
^ ■■ ■ MOJCA UREK
150i
in novo antropologijo (posebna izdaja).
- (1996), Avto/biografije v sociologiji in v ženskih študijah. Teorija in praksa, 33, 5: 759-763.
RiEsssMAN, C. K. (1993), Narrative analysis. Newbury Park: Sage. '
- (1994), Oualitative Studies in Social Work Research. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage
Publications.
Splichal, S. (1990), Analiza besedil Statistična obravnava jezikovnih podatkov v družboslovnih
raziskavah. Jugoslovansko sociološko združenje: Metodološki zvezki, 6.
Stanlev, L. (1992), The Auto/Biographical I: The theory and practice of feminist auto/biography.
Manchester, New York: Manchester University Press.
- (ur.) (1990), Feminist Praxis: Research, theory and epistemology in feminist sociology. London, New
York: Routledge.
- (1996), O avto/biografiji v sociologiji. Teorija in praksa, 33, 5: 764-774.
White m., Epston D. (1990), Narrative Means to Therapeutic Ends. New York: A Norton Professional
Book.
Zaviršek, D. (1994), Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo: Študija
primera (I.-V.). Som/no de/o 33, 1-5. ^ '