,-Danica" izhaja vsak petek m eeli poli, in velja po posti za eelo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za eetert leta 1 gl. 90 kr. V tiakarnici sprejemana za eelo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za čertert leta 1 gl. ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica" dan pop<q.
Tečaj XXXVIII.
V Ljubljani, 21. vel. serpana 1885.
Ust 34.
Porodilo bratovščine presv. Bei. Telesa ▼ IJnbJj&ni za leto 1884/85.
Zakrament presv. Rešnjega Telesa, ki ga v naših cerkvah molimo, je pod podobami kruha in vina skrito, pravo in živo telo našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, nerazdružljivo sklenjeno z njegovo božjo osobo; tisto telo, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja na zemlji, in s katerim sedaj sedi in kraljoje na desnici Boga Očeta v nebesih. Po neizrekljivem čudežu svoje vsegamogočnosti je nam pri zadnji večerji zapustil v tem presv. zakramentu, v katerim je hotel do konca sveta med nami prebivati neusahljivi vir milosti in tolažbe, ne&ervavo daritev nove zaveze, in hrano naših duš za večno življenje.
Kjer nam tedaj sv. vera kaže tako visoko skrivnost, tam bi pač mogle biti vse naše misli in želje, tam pred sv. tabernakeljnom bi moglo biti naše najljubše prebivališe, tam bi mogli najti nebesa na zemlji, tam bi mogli s svetimi angelji občudovati in moliti čudeže neskončne ljubezni božje do nas! Tam bi mogli zedinjeni s to nekervavo daritvijo svoje prošnje, svoja češenja, svoje zahvale darovati nebeškemu Očetu, ker višje službe božje ni od te najsvetejše daritve nove zaveze, ki je krona in edino pravo središče vsega božjega češenja! Po tem angeljskem kruhu bi vedno mogli hrepeneti in koperneti, da bi se na duši in na telesu poživljali v pu-šavi tega življenja, na težavnem in nevarnem potu v neznano večnosti Kar bi mogli storiti v Čast presv. R. Telesa, za kinč in olepšavo svetega hrama, za poveli-čanje službe božje, to bi imelo biti naše največe in najslajše veselje! Časti in slave bi si imeli iskati v pre-slavljanji presv. Zakramenta, te nezapopadljive skrivnosti božje ljubezni.
Da se tudi med današnjim, samo v časno zamišljenim svetom Zakramentu presv. Rešnjega Telesa ne manjka vnetih, ljubečih in hvaležnih častivcev in mo-livcev, kaže ravno naša bratovščina s svojimi 36.000 udi, kateri so se zedinili v ta sveti namen, da bi se po naši škofiji Gospodu v presv. Zakramentu neprenehoma dajala doižna čast in zahvala ob vsaki uri, po dnevi in ponoči, in da bi se na čast presv. Rešnjega Telesa tudi s skupno milošnjo v okom prišlo potrebščinam ubožnih cerkev, in oskerbelo, kar še pogrešajo za dostojno obhajale službe božje.
Z veseljem tedaj poročamo, da je v preteklem leta bratovščini zopet pristopilo 1711 novih udov, in da je skupna milošnja njenih udov znesla 4807 gld. 22 sld., kateri so se skerbno obernili v prid potrebnim cerkvam. S pomočjo za čast presv. R. Telesa in lepoto hiše bo^je vnetih ženskih udov se je namreč od lanskega leta za ubožne cerkve naše škofije zopet napravilo 50 mašnih plaščev (17 belih, 13 rudečih, 9 vijoličnih, 6 zelenih, 5 černih), 12 belih pluvijalov, 17 velumov, 34 blazinic za mašne bukve, 5 plaščekov za ciborije, 26 burz za obhajila, 21 obhajilnih štol, 8 pridigarskih štol, 5 anti-pendij, 106 korporalov, 106 pal, 200 rutic za lavabo, 400 rutic za kelih, 50 mašnih srajc, 50 cingulov, 150 humeralov, 50 koretljev.
Vsi ti lepi. po cerkvenih postavah in pravilih keršanske umeteljnosti iz najlepšega blaga narejeni para-menti so bili od 2. do 4. tega meseca bratovskim udom in dobrotnikom na ogled izpostavljeni v očitni razstavi, kateri je posebna čast došla, da so jo premilostljivi gospod knezoškof obiskali, in o tej priliki namen in delavnost bratovščine s priserčno besedo pohvaliti blagovoli, kar je bilo v preveliko veselje in spodbudo zbranemu odboru delavnih ženskih udov, katerim so tudi na ponižno prošnjo podelili nadpastirski blagoslov.
Ko še vsem bratovskim dobrotnikom in dobrotni-cam v imenu bratovščine najpriserčnišo zahvalo izrekamo, podamo k sklepu našega poročila tudi pregled letos od bratovščine obdarovanih cerkev, in darH, ki so jih cerkve prejele. Dobila je namreč:
1.	Ternovska cerkev v Ljubljani: 1 pla-šček za ciborij.
2.	Dobrova pri Ljubljani: 3 mašne srajce, 3 cingule, 9 humeralov.
3.	Sostro: 2 burzi in 2 štoli za obhajila.
4.	Brezovica: 3 mašne srajce, 3 prepase, 9 humeralov.
5.	Rudnik: 1 bel pluvijal.
6.	Želimje: 1 bel pluvijal.
7.	Skofja Loka: 2 rudeči bukve.
blazinici za mašne
8.	Luči ne: 1 čern mašni plašč.
9.	Dražgoše: 1 vijoličen mašni plašč.
10.	Trata: 3 koretlje.
11.	Javorje nad Loko: 3 korenje.
12.	Železnike: 3 mašne srajce, 3 cingnle, 9 hu-meralov.
13.	Sorica: 3 mašne srajce, 3 cingole, 9 hu-meralov.
14.	Noti Oselica: 6 korporalov. 6 pil, 12 rutic za lava bo, 24 nitic za kelih.
15.	Šenčur pri Kranji: 1 bel plavijal.
16.	Olševek: 1 čem mašni plašč.
17.	Dnplje: 1 vijoličen mašni plašč.
18.	Bes niča: 2 blazinici za mašne bukve.
19.	Šmartno pri Kranji: 2 bani in 2 Stoli za obhajila.
20.	Podbresje: 3 korenje, 1 borzo in 1 štolo za obhajila.
21.	Kovor: 1 antipeodijo.
22.	Terstenik: 3 mašne srajce, 3 pripase, 9 ha-meraloT.
23.	Breznica: 1 bel plnvijaL
24.	Koroška Bela: 1 bel mjftoi plašč.
25.	Grad: 1 bel mašni plašč.
26.	Radoljica: 1 radeč mašni plašč.
27.	Jesenice: 1 vijoličen mašni plašč.
Lesce: 1 vela«.
29.	Rovte nad Jesenicami: 1 volna.
30.	Begnje: 1 volom.
31.	Bohinjska Bistrica: 3 mašne srajce, 3 prepase, 9 homeralov, 3 koretlje, 6 korporalo?, 6 pil, 12 rutic za lavabo, 24 rutic za kelih.
32.	Dolg je: 3 mašne srajce, 3 prepase, 9 homeralov, 6 korporalov, 6 oil, 12 rutic za lavabo, 24 nitic za kelih. (DMje prik.)
Prtmimrni^j« in aolttre m m iUhot«.
(DaQe).
Sedma stopinja kerščanske modrosti.
Pravi pripomočki in sicer: g) Stanovitnost do konca.
V idili smo dozdaj 6 stebrov ali stopinj, po kterih se ker^čanska modrost kaže in razodeva. Kerščansko moder je tedaj tisti, ki ima strah Božji, to je, ki se nobene reči bolj ne boji kakor greha, kakor Boga raz-žaliti; drugič tisti, ki pri vsih svojih delih in opravilih na konec misli, in nikdar kaj tacega ne stori, ne počenja, česar bi se imel pozneje kosati; tretjič je kerščansko moder tisti, ki pred vsim in naj bolj ze zveličanje skerbi; četertič tisti, ki ima vselej prav dober in čist namen; petič je kerščansko moder tisti, ki se vsih od vere postavljenih pomočkor k zveličanju zvesto poslužuje, posebno ss. zakramentov; šestič tisti, ki dobra dela opravlja!
Ali vse te stopinje keršč. modrosti bi nič ne izdale in ne veljale, če bi še sedme stopinje, sedmega stebra ne bilo, in ta je: stanovitnost v dobrem do konca. Kdor en čas dobro in prav dela, kdor en čas res kerščansko in modro živi, potem pa odstopi in v grehe nazaj zabrede, taki je naj veči neumnež pod soln-cem; zakaj vse, kar si je popred pridobil, gre naenkrat v zgubo. Ali ni nenmno, ali ni čez vse žalostno, ako kdo veliko let dela in terpi in si nekaj premoženja pridobi, potem pa vse naenkrat v igri zapravi! In nič modrejši ni tisti kristjan, ki si je s zatajevanjem in z drugimi dobrimi deli ie veliko za nebesa zaslužil, potem pa se di skušnjavi premagati, in je naenkrat vsega za-sluienja oropan. Tako namreč govori Bog po preroka
Eeefciela: Če pravični od svoje pravičnosti odstopi in hudobije dela . . ., ali bo mar živel? V krivici, ktero je delal, bo amerl. (Eceh. 18, 27.) — Bog sveti Dah, ki je pri sv. kersta v nas prišel in nas tadi pri drazih zakramentih posvečajo, pride s tem namenom v nas, da bi tadi pri nas ostal; zakaj Kristus je aposteljnom rekel, da jim bo tolažnika poslal, ki bo ostal pri njih vekomaj. (Jan. 14, 11.) Kteri hišni gospodar pa je tako neumen, da bi kraljevega gosta, ki mu tadi kraljevsko plačaje, iz hiše spodil, pa bi mesto njega kakšnega postopača v hišo vzel? In vendar je veliko kristjanov, ki tako neamno delajo. Boga sv. Daha s grehom iz serca odpravijo in namesto ujega pa satana sprejmejo! Neumneži ne pomislijo, da kraljevi gost, Tolalnik sv. Duh, tadi vso svojo kraljevsko opravo, to je, vse čednosti, dobra dela in zaslužena, ki bi se brez njegove gnade ne bile mogle zgoditi, sabo vzame.
Kako žaloetno je, če kdo po hadi vožnji na morji že blizo brega s barko na skalo terči in tako 2e blizo doma ob vse pride. Enako se godi kristjanom, ki se morebiti leta in leta za nebesa trudijo, nazadnje pa se nad kakšno skušnjavo spotaknejo in tako ob vse zaslu-ženje pridejo, ali pa se še sami pogubi. — Tista podoba, ktero je kralj Nabahodooozor v spanji videl, ktere glava je bila zlata, persi sreberne, trebuh bronast, stegna železna in noge (stopala) ilnate. nam predstavlja tacega kristjana, ki dobro začne, potem pa vedno boj peša in nazadnje omahne in pade.
Vedeti pa je treba, da v kerščanskem kraljestva ne velji tisti, ki je dobro začel, ampak tisti, ki je dobro končal. Koliko imamo tacih žalostnih zgledov v stari in v novi zavezi in vse do naših časov. Tako je krajj Savel dobro začel, žalostno končal; kralj Salomon, naj-modrejši v mladosti, je na starost nespameten postal; Judež je prav nastavil, ali konec njegov je obžalovanja vreden. — Hosij, Kordubanski škof, je ob času cesarja Dioklecijana neustrašeno svojo vero spoznal; starček pri 100 letih pa se je v arijansko krivovero zapletel. In kaj slavni DOllinger v naših dneh? Ali bo jteč starček še svojo zmoto spoznal?
V Sirahovih bukvah beremo: Kdor se umije, ker se je bil merliča dotaknil, in se ga spet dotakne, kaj mu njegovo umivanje pomaga. (Eccl. 34, 30.) Te besede veljajo nam kristjanom, ki smo tako nestanovitni v svojih dobrih sklepih in dobrih delih. Koliko si prizadevamo, da se pri spovedi svojih madežev očistimo, rli ker nam potem stanovitnosti manjka, zopet nazaj pademo v prejšne grehe, in vse prejšue zasluženje gre zopet v zgubo. Naša nestanovitnost je podobna toči, ki v nekterih trenutkih vse najlepši uade pridnega kmeta uniči in pokonča!
Kar je sv. Pavel Gslačanom očital, pač velji tadi vsim nestavnovitnim kristjanom. On piše (Gal. 3, 3): Ali ste res taso nespametni, da hočete, ko ste v Duhu začeli, zdsj v mesu končati? In vsim je njegova beseda v svarilo zspisana: Kdor tedaj meni, da stoji, naj gleda, da ne pade! (L Kor. 10, 12.)
Stanovitnost tedaj je najimenitniši znak (steber) kerščansko modrosti; je pa tudi velika gnada, za ktero je treba vedno prositi, ktero pa Bog tudi po nauku kat. cerkve (Tridt zbor, seja 6. pog. 13.) tistim di, ki ga zaigo prosijo.
Molitev.
O Tolažnik sv. Dah! Kako se Ti zamorem vredno zahvaliti za vse milosti in dobrote, ktere si mi že od začetka mojega življenja do te ure skazal? Pri svetem kerstu si me naredil otroka Božjega, pri sv. birmi si me v veri poterdil, da se je ne sramnjem in da morem po nji živeti; pri sv. pokori si tolikokrat mojo bolno dušo
ozdravil in jo grehov očistil; pri sv. mašnikovem posve-čevanji (pri sv. zakona) si mi milost dodelil, da zamo-rem dolžnosti svojega stann prav spolnovati. O Božji Dnh, Ti si tisti mogočni prijatelj, ki si me s svojim skrivnim na vdihovanjem tolikokrat greha obvaroval; Ti si tisti pomočnik, ki si pri vsih dobrih delih pomagal. In zdaj imam samo še eno prošnjo do Tebe, o Bog sveti Dnh, ki si mi toliko gnad že skazal, o ne odreci mi največi gnaoe, namreč gnade stsnovitnosti, da bom v dobrem, ktero sem s Tvojo pomočjo začel, tudi neutrud-Ijivo nadaljeval in v pokori in Božji službi do konca stanoviten ostal; zakaj le kdor obstoji do konca, bo zveličan. Amen.
(Op. S tem nehajo premišljevanja raajcega gosp. Fnrmacherja.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljabljane. (Zlata m a S a.) (Dalje in konec.) Da je bilo v taki prijazni družbi vse veselo, kdo se bo temu čudil ? Sej zlate maše v tem samostanu najberže še nikoliko ni bilo. Se močno povzdignilo pa se je navdušenje, ko je prečast g. kanonik Andr. Zamejic naznanil družbi telegram iz Rima, da so sv. Oče papež Leon XIII zlatomašnikoma Mih. Potočniku in žnpniku Habe-tu za zlato mašo podelili apostol j sk i blagoslov, — premilostni gospod knez in škof dr. Jakob Misija pa, da so Msr. Mih. Potočnika zvolili ko nzistori jalnega svetovalca. Bralo se je še lepo število telegramov in dopisov, ki so prihsjali kakor priserčne čestitke z raznih krajev, kakor n. pr.: od zlatomašnika Poličarja s Podbrezja, dekana Vidica iz Kanala, od Šent-vidčanov (Vole, Zaletel, Zakotnik, Belec, Tomec), od dekana Mežnarca; občanov in več posameznih iz Krope; iz Ribnice (kan. Klun, dek. Sfcnbic, Jaklič, Pristov, More); od župnika Razpotnika iz Višnje gore; iz Gorice od msr. Jož. Grusovin-a, zlatomašnika, apost. pronotara itd., nunskega spovednika; od dekanov Drobniča, Oblaka itd.; iz ŠkoQe Loke uršul. samostan; iz Moravč od čast kanonika in dek. Toman-a; od več šolskih gospodov; iz Gorice samostan uršulinski; iz Novega mesta milgosp. prošt Peter Urh, z Dovjega župnik Ažmao kronografikum: Ves bLagosLoV GospoDV oČetV PotoČnikV k zLatl Maši! Z Dunajske okolice preč. P. Heidrih tri krono-grafike, kterih poslednji se glasi: Ensls MIChaeLIs Ar-ChangeLI. PrlnCIpIs CoeLestls, Patronl ECCeslae Vnl-Versos astVs serpentls InfernaLIs fortlter aVertat! Iz Slovakije rojak Stare S. J. na prelepi podobi ss. Cirila in Metoda časopis: Gratla SerVatorls qVInqVagInta annls saCerDos pIVs. AVe! MonlaLIbVs reCtor posItVs In Via spIrltVaLI eXpertVs — VlVe!
Lepe in prav primerne napitnice so dalje sledile in družbo močno razveseljevale. Milgosp. prošt Zupan so napili zlatomašniku, kakor svojemu rojaku in sošolcu, s kterim sta skup hodila k r. župniku Gros-u, kteii je ta mladenča z drugimi vred napotil v šolo, rekoč, da ti niso za kovače, morajo kaj boljega biti, dalje kako so sknp študirali, kako so se škof Volf ozirali na novomaš-nika BI. Potočnika, ga k sebi vzeli itd. Prečast gosp. zlatomašnik so v odgovoru omenili, kako so dobrotlji-vemu Bogu hvaležni, ki jih je vodil pervih 25 let do dnhovstva in potem skoz 50 let, da so zamogli ta dan zlatomašni dar opraviti. Zato, kakor vsaki dan molimo, tako jih danes serce nsgiba klicati: »Jubilemus Deo sa-lutari nostro!" Hvalimo Boga našega Zveličarja, ker On je Gospod, naš Bog, mi pa smo ovčice njegove paše;
zato: »Gloria Patri et Filio, et Spiritni Sanctol* (Čast Bodi Bogn Očetu, Sinu in sv. Duhu!) Potem pa tadi hvala Mariji Devici, posebni varhinji, in sv. Mihaela zvestemu patronu! — Hvala Njih Svetosti Leona XIII, ki so mi poslali apostoljski blagoslov za zlato mašo! Hvala premilostnemu knezu in škofu gosp. Jakopu Mi-siju, ki so me za to priliko imenovali konzistorijalnega svetovavca! — Serčna zahvala preč. gospodom, ki so me počastili v cerkvi m tukaj pri kosilu! — Veliko hvaležnost sem dolžan čast. gospčm Uršuiinaricam, ki so mi skoz 35 let toliko prijaznosti in dobrot skazovale. Bog vsim poverni! Bog vse poživi!
Še mnoge napitnice, papežu, škofu, samostana itd. so se glasile.
Slovesnost je bila res prelepa; nq bo vse Boga na čast indušam v zveličanje.
Iz I^juMjane. (Associatio perseverantiae sacerdotalis". Dražba duhovske stanovitnosti.)
Tako, kakor kaže napis, se imenuje družba dunajskih duhovnov pod zavetjem vsakočasnega kneza nad-• škofa. Njen predsednik, ki je zd^j kanonik Radolf Koller. družnike sprejema in dražbo vodi in zastopa.
Namen je: duhovsko samoposvečevanje in stsno-vitnost, in posebej gorečnost in razširjanje pobožuosti do Jeznsovega najsv. Serca, sinovsko češenje Marije D., kakor srednice pri Jezusovem Serca, pa sv. Jožefa, sv. Janeza apost«, sv. Frančiška Salez. in sv. Janeza Nepo-muka, ki so družbini varhi, — izmed angeljev zraven lastnega angelja varha posebej češete angeljev srenie in škofije.
Dolžnosti družnikov. 1. Goreče češenje najsv. .Jezusovega Serca, in razširjanje te pobožnosti, kakor je že omenjeno. 2. Zraven tega moli vsak družnik vsak dan Pater in Ave z molitvico: Jesn, mitis et hu-milis corde, fac cor meum secundum cor tuum. (Odpustek 300 od Pija IX.) — 3. Prejemanje ss. zakramentov — ako ne na teden, vender dvakrat ali narmanj enkrat v mescu. 4. Eksercicije vsaj vsako tretje leto. 5. Dve 88. maši v letu, eno za žive, eno za umerle družbenike; ako se to ne more, se pa opravi en rožni venec (5 skrivnost) za žive, in za mertve ena nočnica in hvalnice. Za vsacega umerlega družnika nasproti pa vsak družnik en poljuben dan daruje vse svoje odpustke Jezusovemu najv. Sercu.
Pod grehom nobena teh reči ne veže. Kot pravila duhovskega življenja nasledujejo naučne iskrice o b revirji in sploh molitvi, o premišljevanji, zdih-1 j ©jih, duhovskem branji in teologiškem štu-diranji, o ljubezni do Jezusa v sv. R. Telesu, o vsakdanjem spraševanji vesti itd.
Dober pomoček zunanje edinosti družbenikov je prav dobri listič »Correspondenz", ki izhaja skor vsak mesec in stane 50 kr. na leto. (Kdor želi pristopiti, naredi napis: Wien, L Bezirk, Stephansplatz Nr. 3.) Ker v naši škofiji še nimamo enake duhovske družbe (kar bi se s »podpornim društvom" pač lahko zedinilo), bodo naj berže mnogi tukaj se pridružili.
Papeža Pij IX in Leon XIII sta družbo obdarovala z duhovnimi dobrotami in predpravicami. Poslednjih ena je dopušenje, da udje smejo Matutinum in Laudes skoz celo leto ob 2 popoldne anticipirati. Tudi imajo udje predpravnico privilegiranega altarja, kolikorkrat mašujejo za ranjce družbenike!
To bodi dosti za zdaj; kdor pristopi, bode še drago zvedil.
V Radoljici je pel 9. t. m. novo mašo č. g. Mihael Bulovec. V prijaznem vremenu se je zbralo bilo veliko ljudstva in precej duhovščine, ki je spremila gosp.
*
novomašuika k altarja. Tadi povabljenih sorodnikov, prijateljev in znancev je bilo veliko.
Pridigal je č. g. dr. Lampe prav priserčno o sv. mati s o žirom na slovesnost nove maše.
Kaj spodbudno in čversto se je obnašal g. novo-mašnik. Pa tudi na koru so se pevci odlikovali v lepem pe{ji. Mogočno streljanje je zviševalo slovesnost. Nad-pis pred vhodom v cerkev je spominjal, da je mašnikovo življenje daritev.
Običajno gostovanje je bilo v prijazni očetovi hiši, kjer je popoldne potekalo v spodobnem vesolji. Ni manjkalo napitnic in ne zlate zadovoljnosti. Na mnoga leta!
Petindvajsetletni«! v Vipavi „To je dan, ki
¥i je Gospod naredil, veselimo in radnjmo se v njem." e besede sv. pisma se kaj podadč za 5. dan avgnsta t L, ko smo 1860 posvečeni mašniki — trije eno leto poprej — 251etnico svojega mašništva obhajali v Vipavi, to je, sledeči jubilantje: P. Luka Bogataj, kapucin v Škofii Loki; Matija Erjavec, dekan Vipavski; Janez Gnezda, veroučitelj na Ljubljanskih mestnih šolah; Ignacij Gregorič, župnik Tersteniški; Anton Hočevar, župnik pri sv. Lovrencu ob Temenici; Janez Juvan, k.iehet v Idriji; Jernej Koeec, župnik v Škocijanu pri Turjaku; Jožef Krese, dekan Kočevski. Enega ni bilo, bo nek za-se obhajal 251etuico v svojim rojstnem kraji.
Petindvajset let, precejšna doba človeškega življenja, je minulo, odkar smo se razšli na razne kraje naše obširne škofije. Bilo nas je 13 posvečenih; 4 je že ne-izprosljiva smert pokosila v najboljših letih, umerli so namreč: Janez Bonač, kaplan v Žuženberku; Janez Germ, administrator pri sv. Magdaleni nad Idrijo; Matija Kuhelj, v Gojzdu poleg Kamnika, in Gustav Molj, kaplan v Hrenovicah.
Veličasten je bil sprejem, ko nas je petero skup dospelo okoli 11. ure dopoldne poprejšnjega dneva v zalo Vipavsko dolino. Zvonenje in pok možnarjev po vsi dolini naznanjal je Vipavcem: jubilantje so tu. — V Št. Vidu, pri vratih prijetne in gorke Vipave, kakor se je ondotni prijazni in šaljivi župnik g. Tomažič izrazil, nas je omenjeni gospod v družbi več duhovnikov pozdravil: „Dobro došli!" ter nam je razkazal lepo opravheuo cerkev in isto tako farovž.
Točno ob 12 nas pripeljejo oče Grabrijan s svojimi čili konjiči v Vipavski terg. Ko izstopimo in se pozdravimo, kdo je zmožen popisati občutljeje, ko smo si čez 25 let zopet prijateljsko v roke segli. Na večer
S roti šestem podali smo se v prelepo romarsko cerkev latere Božje v Logu. ktera je ponos vsim Vipavcem. Tam smo imeli slovesne večernice s petimi litanijami in blagoslovoma. Vernivšim se nazaj v farovž, napravili so nam Vipavci v družbi s čitalniškimi pevci, občinskimi zastopniki in požarnimi brambovci serenado z godbo in petjem, vse nepričakovano.
Drugi dan, 5 avgusta, je bila ob 8 sv. maša in za-dušnice za umerle tovariše. Ob 10 smo se pred farov-žem vverstili v lepo procesijo, ktere so se vdeležili skoraj vsi Vipavski duhovniki v cerkovni opravi in razna društva, ter se po krasno z zelenjem ozaljšani ulici pomikali proti farni cerkvi. Ko pridemo v cerkev in smo se pred velikim altarjem vstopili, stopi na lečo jubilant g. Gregorič, znan kot spreten govornik. Globoko v serce so segle njegove besede pri napolnjeni cerkvi vsim po-alušavcem, in zlasti gg. jubilantom, ko je povdaijaL visoki poklic in zarad tega tudi veliko odgovornost 'namestnikov njegovih pred Bogom. Marskteremu bi bilo ustreženo, ko bi gospod Gregorič natisniti dal svoj govor v „Duhovnem Pastirji".
Po govoru je bila slovesna peta sv. maša, ktero je služil starosta jubilantov g. Juvan. Od sv. Očeta nam je poakerbel g. Gnezda apostoljski blagoslov a poobla-
stenjem, da smč taistega vtakteri jubilant podeliti še svojim sorodnikom in tudi tem, ki so njogovemu pastir-stvu zročeni.
Po cerkvenem opravilu smo se spet v procesiji ver-nili nazaj v duhovsko hišo, kjer so različne deputacije g. dekanu in nam jubilantom čestitale k 25letnici; tako n. pr. občinski zastop, vradništvo, 6 belo oblečenih deklic v imenu šolstva, učiteljstvo, požarna bramba, čital-niški zastop, vodstvo Slapenske šole itd. To je bilo vse duhovno veselje, za telesne potrebe nam je ljubez-njivi in gostoljubni tovarš in dekan g. Erjavec dobro poakerbel z ne ravno skromnim pogostovanjem, pri kte-rem so se verstile običajne napitnice, tako sv. Očetu, cesarju, jubilantom, Vipavski duhovšini, različnim za-stopom itd., z eno besedo, to je bil v resnici dan občnega veselja in radovanja, Id je bil gotovo tudi Bogu ljub.
Naše veselje je bilo med tim povekšano, ko so nam jeli dohajati telegrami od raznih krajev. Tako od mil. knezoškoia Jakoba: „Ut ezpletis aliis quinque lustris presbjteratus vestri pleni meritis aeque ac diebus omnes iterum coogregemioi, a Domino vobis apprecor, dum gratus ob filiales sensus vestros benedictionem episco-palem peramanter vobis impertior. Jacobus. — Iz Požega od ondotnega gimnazijskega ravnatelja g. Mazeka, nekdanjega soačenca; iz Kranja od g. okr. glavarja Jož. Merka; od dežel, glavarja blagor, grofa Turna, in še več drugih.
K sklepu ne morem drugač, kakor očitno spoznati, kako prijetno in gotovo tudi Bogu ljubo življenje je, Iger ne le priprosto ljudstvo, temuČ tudi olikana gospoda z duhovšino v edinosti in ljubezni živi, in to so 4. in 5. avgusta L 1. Vipavci v obilni meri pokazali, ker so iz lastnega nagiba neizrekljivo veliko k naši slavnosti pripomogli. To spričujejo mnogi kresovi, umetalni ogenj, raketi, osvetljava, z zelenjem ozališane ulice, slavoloki iu mnogo druzega. Slava in hvala Vam, Vipavci! vsim skupej in še posebno g. Deperisu, ki je bil duša slavljenja.
Občudovati je pevski moški zbor in častitati mu je, ki ga neumorno vodi delavni ondotni farni organist; na svoje petje sme ponosen biti, naj si bo že v cerkvi, ali zun^j.
Omeniti hočem še nektere napise na slavolokih. Pri cerkvi:
Bog Vam daj, so želje naše, Včakati še zlate maše.
Pri vhodu proti farovžu.
Ni
m
Verno n&rodna Vipava Kliče Vam prišerčno: Slava.
Na drugi strani:
Pozdrav Vam, častiti sini, Zvesti veri, domovini!
Pri farovži:
Bog Vas sprimi! Vaš prihod Blagoslovi naj Gospod.
Pa kaj, ker vsaka reč na svetu le malo časa terpi; tako je tudi nas 6. avg. razgnal — vsakterega v krog njegovega delovanja. Ločili smo se telesno, duhovno pa se hočemo še zbirati v gorečih molitvah. Tovariši, kakor smo si dali besedo, čez 10 let na svidenje! V kar Bog pomagaj!
Iz Borovnice. (Pogled v Boano in še kaj druzega, XI.)
Ravno pervega majnika pozdravilo me je solnce
pri Prijedoru, od tukaj pa sem m podal proti Dubici. Proč. g. misijonarja bil bi zelo rad osebno poznal, ki «e tako blagovoljno daruje za priproste Bošnjake, in tudi preljube „3marnice" mikale so me tje.
Pot derži čez hribe, in ker je bil ravno petek, srečevali so me Bošnjaki vsake verste, ki so šli v Prijedor na semenj. Pozdravljali so me na več načinov; razkol-niki sploh vošijo: Pomozi Bog, ali hvaljen Bog, ali dober dan. Ako sem turke pozdravil, so mi tudi gladko odgovarjali. Kar pa je katolikov, pa sploh vsi pozdravljajo: .»Hvaljen bud' Isub!" Vklub vsem nezgodam se je ta prelepa šega ohranila med katoliškimi Bošnjaki do zdaj: za prihodnje pa ne obljubim.
Ako smem malo, pa tiho omeniti, ta prelepa šega pa na Kranjskem nekoliko peša! Vender zlasti po ne-kterih krajih po Notranjskem se še sploh pozdravljajo: ^Hvaljen bodi Jezus Kristus !" Kar je lepo je lepo, posebno ako popotnika mladina po keršansko pozdravlja. Zraven preč. g. duhovnikov tudi nekterim gg. učiteljem vsa čast v tem oziru.
Ako se kdo sramuje keršanskega pozdrava, naj ide malo v Bosno, in bo vidil ali slišal, kako gladko in z veseljem se pozdravljajo, in s tem se katoliki očitno ločijo od razkolnikov. Bošnjaki pa imajo še drugo lepo čego.
Ako prijatelj prijatelja obiše, ali sploh rečeno, če se nekaj časa ne vidijo, so zelo zgovorni, ko pridejo ekup. Tako n. pr.: Hvaljen bul' Isusl Amen na veke. Kako ste? Hvala Bogu, dobro! Kako ste Vi? Hvala Bogu .dobro! Kako Vaše zdravje? Hvala B)gu, dobro! Kako kod Vas? Hvala Bogu, dobro! Kako Vaša djeca? Hvala Bogu, dobro! A kako Vaš mali Ante? Tomo? Franjo? itd. Ako kakšen-umerje, pravijo; Blago djete, pokoj mu duši! Da bi pa Bošnjaki „rantačili,u kleli, tega do zdaj ni bilo. Vprihodnje pa se bodo lahko naučili, ker posebno po mestih je polno različnih ptujcev, in mnogo malopridnih ljudi. Kar hočeš, ali nočeš, vidil boš! Juda, Madžarja, Nemca, Italjana, Kranjca, Čeha, itd. Ko bi vlada gledala na to, da bi ti ptujci ne pohujševali Bošnjakov, kako bi bilo to dobro! Daje nekaj tudi dobrih, in poštenih ptujcev, to je jasno.
Naj le še eno stvar od Bošnjakov povčm. Kolikor je meni znano, Bošnjak, kadar kaj želi ali potrebuje, navadno ne prosi dosti, nego reče: Gospodine! ali brate! daj mi to, ali ono! Za dobroto ali dar navadno reče, „hvala" ali prav za prav; „fala," in odide brez posebnih izrazov hvaležnosti.
Da pa je v teui oziru taka, ni se čuditi! Kako bi priprosti Bošnjak, ko se je zavedal, da ga žuli toliko let težki ptuji turški jarem, kako bi gojil blage čutila hvaležnosti? Mislil je le na maščevanje, ali vsaj, da bi se rešil težke sužnosti.
Od Prjedora do Dubice mora biti kakih 7 ur, če se gre na bližnjico ter po krsjšem poti. Jaz pa sem se le velike poti deržal, vsaj bi se bil še tu parkrat skoraj zgubil!
Posebna dobrota bila je za me še dovolj dobra voda. Vsaki potočec moral sem pokusiti; največkrat sem se vergel na vse štiri, ter pil za sedanjo in prihodnjo žejo. Zdravniki pravijo, da je dobro vodo piti, kadar ni želodec s hrano preobložen! Ker jaz te nadloge nisem imel, pil sem s posebnim veseljem.
Bilo je popoldan, ko sem vendar prilezel na drugo dobro cesto, in zagledal reko Uno, ki teče memo Ko-stanjice proti Dubici, in meji Bosno in Hervaško. Od tod sem imel na desno ob teki v Dubico, kakor so mi pravili, 3 ure, in na levo do Kostanjice ravno toliko. Zelo rad bi bil fiel v Dubico, pa bil sem utrujen in noge so se mi kar proti Kostanjici obernile. V Kostanjici prekoračil sem do!gi most čez reko, in bil sem na Her-
vaškem. Potem sem jo zavil k čč. oo. frančiškanom, kjer sem si oprane čeva malo poravnal, in potem v samostanski celici sladko zaspal.
Slovstvo. Die Kttrntner Slovenen, Ihre na-tionalen Verh&ltnisse und Bestrebungen. Verlegt und herausgegeben von Filip Haderlap. Klagenfurt 1865. — Ce kdaj, je ta ki^jižica (44 str.) o pravem času prišla na svitlo. Pisana je tako jasno, mirno in prepričavno, da mora tudi zelo terda serca omečiti, če imajo le kaj malo občutka za resnico in pravico, ki mora poslednjič tudi koroškim Slovencem v delež biti. V pristavim pi-savec omenja tudi žganja, ki je morivna kuga za Korošce v telesnem in dušnem oziru iu svetuje, naj bi se Korošcem namestu „šnopsa" dal zopet koritnjak (Steinbier), ker ta zdrava pijača se jim je odvzela s prevelikim davkom, ki je bil naložen na njega kuhanje. Naj bi se namreč ta davek odpravil, ali pa vsaj prav zelo znižal.
Kako silno se koroška dežela večstransko pogre-zuje, zlasti v nravnem oziru, kaže letošnji postni pastirski list ondotnega prečast kneza škofa, in najposledojiši čas tudi obširen spis v „Miruu, ki med drugim pripoveduje to-le:
Na Koroškem je od leta 1878 umerlo 121 duhovnov, novoposvečenih je bilo samo 38! — Leta 1878 je bilo praznih 159 far&, kuracij, beneficij in kaplanij, 1. 1885 pa že 207. »Mir" popisuje, kako silno žalosten je tam gori nravni stan prebivalstva, kar kaže zlasti silno število divjih zakonov in nezakonskih otrok, pa tudi zgodnje žganjepivstvo in tobakaqja, vedno veče število samomorov itd. L. 1820 bilo je 7 samomorov, 1. 1878 pa že 38!
Možje, kteri si prizadevajo deželo povzdigniti, so zares vse hvale vredni in dolžnost je ozir imeti na njih dobre svete, kakoršni so med drugim v prej omenjeni vse hvale vredni brošuri „Die Karntner Slovenen.!.
Z Reke, 4. avg. (Zahvala in priporočilo.) Močno v serce ginjena za pomoč 10 gld., ki sem jih kot zbirko „Zgod. Danice" prejela po č. gosp. špirituvalu St. Pasquan-u, prosim, sprejmite za dar izdatni in serčni: „Bog — plačaj!"
Ob enem naj smem še za prihodnje kacega dani prositi iz ljubezni do 3 najsvetejših imen Jezus, Marija, Jožef. Rejenk naše samostanske šole je vedno več, kakor je tudi želja Njih Svetosti Leona XIII, da naj bi se po samostanskih šolah več ko je moč otrok poduče-valo; pri nas pa je premajhen prostor, in moramo torej še dve sobi priravnati, k čemur bode treba najmanj 400 gld., ktere upam sprositi od dobrih sere po 3 najsvetejših Sercih Jezusa, Marije, Jožefa; naša dolžnost pa je, naše dobrotnike na prav poseben način Gospodu, pri-poročevati. . . .
M. Rafaela Criveilari, opatinja.
Tudi en nasvet za reveže.
Revežev je vse polno in živi ne morejo v zemljo. Da bi se pa po vsih potih, ulicah in vnžsh potikali, te je pa tudi nadležno. In kdo bo na pervi trenutek loči! reveža od potepuha, ki se noče dela lotiti in ljudi po krivičnem nadlega, solde pa zašnopsa. Kaj tedaj? Rekli smo že in ponavljamo: Naredite naprave take, da boje ob entm ubožnice in delavnice za razne dela, in vzemite vanje reveže, ter jim delo dajte, pa tudi kapele jim naredite, da bodo v nji molili. Skor vsak ima Se toliko moči, da si kruh lahko zasluži, ako se mu ige-govim zmožnostim primerno delo nakloni. . . . Male število Čisto nezmožnih bode zraven unih že oskerb-ljeno.
To je lahko reči, toda od kod denar sa tako napravo, sa potrebno nadzorno osobstvo, za primerno delavno orodje, za robo itd.? To je čisto lahko: zidajte za otroke spodobne poslopja, ne pa velikanskih in drazih palač — in ostanete Vam najmanj dve tretjini tistega odmenjenega, denar* ki ga za reveže obernite. (čemu bi se otrok vadil po palačah posedati, ko bo vender itfih naj veča večina morala pozneje stanovati po revnih kočah, — če Bog, če jih bodo imeli ?) Pa če ena. Cemu tolikere šole? Za Nemce posebne čole, za Slovence
rebue čole, za Lahe posebne čole! ... Na zadnje se če reklo: Za gosp&ske otroke lastne čole, za delavske lastne, za beračke 1 čutne itd. . . . Delajte po ker-čanako-katoličkem načela, in prihranite si pri šolstva toliko, da bodo vsi mestni ubožni dobro preskerb-ljeni in bodete če na kmete ubožnim lahko kaj pošiljali. S tem si pridobite zaaluženje in zaklad po smerti; ako pa strežete le molohu psevdonarodnosti, ičete plačila 2e na tem sveta, imeli ga pa ne bodete — ne tu in ne tam.
Nikar se ne jezite nad temi veraticami, ampak prevdarjajte jih, in utegnejo koristiti Vam in vašim utežnim in bogatim. •
Nekteri napisi, ki Tčasih prav služijo. Za podobo sv. Martina.
Ozri sv. Martin se na nas, In zlega vari načo vas, Ki Cerkve velik si svetnik, In naše fare pomočnik! — Ti nisi ljubil ne sveti, Ne tega, kar ta svet imi! Bil serčen za Boga vojšak, Se smilil ti je siromak, Iz serca studil greha straat, Premagal pekla si pošast. Tako zaslužil si nebd. Dosegel krono si svetiti. O prosi tudi za naft kraj, Da vsak doseže sveti raj!
Pod podobo Marije Device. Roženkranska Ti Kraljica, Bodi nača pomočnica, Ti nas vodi vsaki čas, Večne smerti vari nas!
Za podobo sv. Nikolaja.
Povoduji, hode are vari Nsm polja, aveti Nikolaj, Iu »prosi, da vsi, mladi, stari Dospejo srečno v sveti r^j!
Za podobo sv. Frančiška. Sv. Frančiček ti nam sprosi Žive vere svitlo luč, Sladki up z nebčs nam nosi, Daj ljubezni rajski ključ.
Za podobo sv. Mihaela. Sv. Mihael, vojšak serčan, Mladenče naše ti ohran' V nedolžnosti, da pred sodbo Na vagi ne omsbnejo.
#
Razgled po svetu.
Prisija in katelicanstvs. Frsmasonstvo v novem času je kakor rak, ki se po vsem svetu sovražno zagri-
zuje v katoliško Cerkev in njene pravico in jo po vsi sili spodjesti in ugonobiti hoče. Mnoge postave poli-tiške in šolske naprave se kužljivo več ali manj očitno vgrizujejo v Cerkev in jo doaledige spodkopujejo. Kakor je pa aatan pri vsi svoji zvijačnosti tako neumen, da ne spozni, da v borbi zoper Boga ne bo nič opravil, ravno tako slepi so njegovi pomagači na zemlji: kakor včli tišč naprej s svojimi brezbožnostmi — n. pr. Prusi s svojimi majnikovimi postavami — čeravno so se stokrat prepričali, da so nazsdnje le ssmi osramoteni.
Pri vsem tem, da se pruska vlada v nekterih rečšb k miru nekoliko nakloujena kaže in nektere prilajšanja dopusti, pa vender tiste Cerkvi sovražne majnikove postave pusti v veljavi. In ravno te postave ovirajo delavnost sv. Cerkve in so vedna protitev za njene bistvene in naj tehtniče koristi. Pri tolikem pogajanji Vatikana a pruskim poslancem če nobeno temeljnih prašanj ni rešeno; vse sovražljive naprave, ki jih je kulturna-borba vstanovila, so še po konci. Semenišča so zaperta, cerkveni redovi pregnani, škofovska oblast vtesnjena, odgoja duhovstva v deržavnih rokah, nastavljanju duhovnov proti vladina prepoved (Veto). Pa če tisto malo naredb, ki bi utegnile Cerkvi v prid biti, je zastavljeno na samovoljnost vradnjj, kakor namreč ravno se jim zdif paragrafe razlagati v prid ali neprid sv. Cerkvi.
Znamenita je opomba, ki jo priatavlja »Moniteure de Rome" k tem dogodbam; Papež s purpurom obleče pastirja (nadčkofa Melchers-a), ki je terpel (pregnanstvo) za vero in sv. Cerkev. To je vredno zadostenje za ostarelega in častitljivega nadčkofa. Poklican je v Rim, ter bode ostanek svojih dni daroval blagru nemške cerkve. Čuden nasledek kulturne borbe! Ta borba je (po namenih pruske vlade) imela katoličane in čkofe ločiti od središča katoličke edinosti; toda ta borba je vezi edinosti če le vterdils, pa tudi če medsebojne razmere med Rimom in nemčko cerkvijo pomnožila, raztegnila in zedinila. Postava bo^je previdnosti je, da katoličanstvo iz poskučenj (iz preganjala in zatiranja) zajema novo mladostno moč in čversto življenje, ki se nikoli ne usuči. Ta resnica se je zopet enkrat pokazala tako jasno, da nikoli tega.
Fraies8ks. Francoski vladni barabi so se jelt tresti pred katoličani in marsikteri se že po malem umikajo. Konservativni volivni klic je djanje, ki mora biti v zgled vsim počtenim katoličanom vsih dežel. Klic povdarja, kako tehtno opravilo so nastopne volitve, in pojasnuje skaze zadnjih volitev, graja zapravljivost republikancev (zadeva pač tudi druge dežele) in pravi dalje: „Vladni zbor je s katoličanstvom delal kakor s sovražnikom, utiral je redovnike iz njih atanovauj in nune iz pribežališča nesrečnih (usmiljene Sestre od bolnikov) ; veri je prepovedal očitne ceste (procesije), ktere je šemam (maškeradam) odperte pustil; podobo Zveli-čarjevo je odpravil iz šole in s pokopališča; celo Boga je pregnal iz deržavnega nauka, v tem ko po brezbot-nosti v šoli iše mesto dati. Ta vlada hoče Boga izgnati iz duče ljudstva (kakor povsod novi frsmasoni z izgledom in peresom), kakor Ga je že pregnala iz vstave in iz postav. To preganjanje terpi če vedno dalje. Vsak dan prinese zatvor (zapertje) kake kerčanske šole, in Če le undan je bila oskrunjena cerkev naše zavetnice (pairone) v Parizu. Ako udje take zbornice ostanejo še dalje, bodo že skoraj bogoslovce zavlekli k vojaški službi. . . . Zatertje deržavne dajatve za cerkvene namene, ki se pričakuje, se bodo dopolnovalo z delom oropovaiga, kar se je z vsakterim malopridnim utergo-vanjem že pričelo. Ako so v tem dozdaj še čakali, se je zgodilo to le iz strahu pred Vašimi volitvami, in ker je iriih osnova ta, Cerkev napervo oslabiti, predno jo popolnoma oropajo. Pomislite torej, katoliški volivci,
da bližnje volitve so zmožne to hado zboljšati, ali pa shujšati. Jasno je tedaj, kaj je Vaša dolžnost, kaj Vaša zapoved. Izpodite iz parlamenta fderžavne zbornice) sovražnike vse vere in vsake pravice! (To so pač tehtne besede za katoličane!) Volite le samo može, kteri so ter d no odmenjeni, brez strahu in slabosti neodpustljive pravice in potrebne prostosti sv. Cerkve braniti. . . Mi katoličani dobro vemo, da te pravice in prostosti niso deržavna dopustila. Vse predobro smo si svesti, da neodvisnost sv. Cerkve vsled njenega božjega izvira je pravica, stareji od vsih deržavnih kopit, pravica, povz-dignjena nad samovoljnost vsih moči, ktere koli si bodi. .. . . Izročite čast, Vas zastopati, le samo spoštovanja vrednim možem, ki so z nesamopridno ljubeznijo do vere, do pravice in domovine Vam udani . . . vdeležite se sami volitve, z besedo, z djanjem in dosegljivostjo. Pred vsim bodite edini; zakaj le z edinostjo in s podpiranjem od vsih se dobri reči k zmagi pripomore. Mi katoličani imamo deželo v posesti, ne terpimo, da bi se brez nas ali zoper nas zastran taiste določevalo.11
Srednje -afrikanskb. P. Bonomi, kteri je pobegnil iz Mahdjjeve sužnosti, je 8. t m. dospel v Rim, kjer je bil pričakan od afrikanskega škofa Sogara. Zdaj se bo marsikaj zanesljivega zvedilo o tej sužnosti znanih katoliških misijonarjev in redovnic. Že se vedo iz Kaire marsiktere znamenitosti, ki jih je P. Bonomi ondi pravil. Prišel je v Kairo 23. julija in vse je bilo na nogah. Resnica je, da so Mahdovci jetnike silili, da naj se pomahomedanijo, vero zatajč; z redovnicami so hudo delali, kot s sužnjimi. Ena sester vsled terpinčenja ne more več ene roke rabiti. Prednica je bila na nos usekana. Drugo so postili delj časa v samoti na drevo privezano. P/ Bonomi je pobegnil 4. rožnika, pomagal mu je arabec Mahmud. Storil je pogodbo za rešenje tudi druzih jetnikov. Jetniki niso bili vsi na enem mestu.
Govori se, da Mahdi je 28. rožnika za kozami umeri in naslednik mu je Kalifa Abdullahi, bivši namestnik, ki pa nima čverstosti Mahdijeve in reč se nagiba v žibre. (Zdaj bi bil najberže čas za Angleže, da bi se dalo kaj storiti, ako bi znali priliko porabiti; zlasti bi bil zdaj angleški denar na pravem mesti, ko je vse izžu-ljeno, izžuljena zemlja neobsejana, tergovstvo ob tla.) Žalostno je, da eden sinov bivšega konzula, Moravca Han-sala, Martino, po imenu, je v sužnost prodan. Kdo ve, kje je revež? Bodi priporočen v bratovsko molitev, in čč. gg. duhovnom v memento, da bi ga kje ne poturčili, in da bi se rešil, ko je oče tako nesrečen konec storil! Bil je boje v Hartumu končan, ko so mahdovci pridirjali.
P. Bonomi, kakor se v „Vaterland" iz Rima piše, ima kacih 35 let Za rešenje njegovo je škof Sogaro nekemu Arabcu najprej plačal 100 terdnjakov Marije Terezije, po njegovem rešenji pa še 500 tacega denara. Trinajst dni je bil na begu po pušavi in terpel je na tem begu silo veliko.
Ogibati se je moral skerbno vodnjakov, da bi Mah-dijevcem ne prišel v roke, dva dni ni nič jedel razun nekterih zern dure (nekacega sirka); drugi pot celih 24 ur ni dobil ne kaplje vode — v toliki vročini!
V Dongoli je dospel do Nilovih bregov, tam se je opočil; tam je slišal, kako se je Mahdi zlagal, da on (Bonomi) in njegovi tovarši so k izlamski veri pristopili.
P. Bonomi dvomi, če je Mahdi res mertev in mšni, če je res umeri, se je to zgodilo verjetuiše vsled ostrup* Ijenja, kakor pa za kozami.
Br itovske zadeve.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele pcboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje iu vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče.
—	Bolna za zdravje. — Dva rekonvalescenta za popolno vterjenje. — Sreča pri spravljanji pridelke v. — Prav posebno razuzdan človek za spreobernjenje. — Da bi Bog odvernil neki bogoskrunsk zason, kteri žugi hude nasledke in sramoto. — Božja pomoč v veliki nesreči.
Zahvale.
Iz sosednje dežele. V posebno važni zadevi sem dolžan zahvalo naznaniti. Veleč, naš predstojnik so 8. aprfla za hudo persno boleznijo nevarno zboleli. Poklicali so precej pervega zdravnika, rabili marljivo poslane zdravila; pa le nič se ne oberne na bolje. Druzega zdravnika si izvolijo, in vestno spolnujejo njihove nasvete; pa le ne pokaže se zboljšanje. — Molili smo njihovi podložni vsaki dan za nje pri bv. maši in o druzih prilikah. Z nekterimi svojih samostanskih tovarišev sem sklenil od 8. junija dalje opravljati devetdnevnico v čast Jezusovega presv. Serca za ljubo zdravje svojega c. gvardijana, in priporočati jih tudi v Marij no presv. Serce, sv. Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu Padvanskemu. In obljubil sem pred Bogom v »Danici0 naznaniti, ako bomo uslišani. — Iu resnično, že med opravljanjem devetdnevnice se je začelo našemu proč. bolniku boljšati; Bog je na posredovanje Jezusovega in Marijnega presv. Serca in imenovanih Svetnikov zdravilom dai moč in vspeh, polagoma so bolnik bolj in bolj dobivali moč, in 28. junija so začeli zopet v samostanski kapelici maševati. — Jezusovemu in Marijnemu presv. Sercu, in tudi sv. Jožefu, sv. Frančišku iu sv. Antonu Padov. bodi izrečena priserčna zahvala za uslišanje! — In ravno tako bodi Bog ponižno zahvaljen za poverhno ozdravljenje enega naših sobratov, za katerega smo tudi zaupno molili med tem časom.	O. K.
Bila sem v veliki dušni težavi; pa zatekla sem se k sv. Jožefu, opravljala devetdnevnico njemu na čast, in predno je bila ta končana, bila sem uslišana. Tisoč-in tisočkrat čast in zahvala svetemu Jožefu in naši lj. Gospej I	M. Ž.
Tisočkrat bodi zahvaljena, presveta Družina, sv. Volbenk in sv. Anton Padov., ker skozi njih priprošnjo sem zadobila kmalo zdravje.	M. S.
Dediča, ki je bila mesca marca tekočega leta v „Danici priporočena, je ozdravela, in kakor je obljubila, razglasuje svojo zahvalo Mariji, sv. Jožefu, in sv. Frančišku, kterim na čast je opravljala devetdnevnico.
—	Neka oseba je bila zgubila mesca junija od 70—80 gld. denarja, obljubila je sv. Antonu eno sv. mašo, in ako se denar dobi, zahvalo po »Danici* naznaniti. Čez malo dni je denar nazaj dobila; torej izreka očitno svojo zahvalo sv. Antonu in prepričanje, da zaupanje v svetnike, ljubljence Božje, ni nikoli zastonj.
Z Gorenjskega, 16. avg. 1885.	M. M.
Koledar za prihodnji teden:
24. vel. serpana. S. Jernej. — 25. S. Ljudovik kr.
—	26. S. Cefirin. — 27. Prenesenje ss. Mohorja in For-
*) Želeti je, da se take reci malo bolj jarao povedd; prevelika poveršnost je brez moči.	Vr.
tona ta. — 28. 8. Avguštin. — 29. Obglavljeni« sv. Ja-nesa K. — 30. StirnajsU nedelja po Binkoštih. Praznik m. angeljev varhov. — 31. S. Rajmund.
b rimskega zapisnika mnčenikov.
11. prosinec.
Sv. Anastazij, menih in opat, živel je z nekterimi tovariši v nekem samostanu. Glas z nebes je nekega dne vse razun enega poklical iz te solzne doline v nebeško domovino. Na prošnjo sv. Anastazija pa je dobil tadi še ta milost, da ie s svojimi tovariši vred smel iti ▼ nebesa k večnemu počitka in veseljn — leta 560.
Sv. Honorata, devica, najmlajša sestra sv. Epifa-njja, cerkvenega učeniks, kteri jo je dal že v otročjih letih v samostan sv. Vincencija, kjer je tudi umerla leta 500. Njeno truplo počiva v Paviji.
So. Higin, rojen Gerk. sin nekega modroslovca, papež od leta 139 do leta 142. On je pervi ukazal, da mora pri deljenju zakramenta sv. kersta pričujoč biti najmanj en boter. Malo časa je sicer vladal sv. Cerkev, a t tem kratkem času je silno veliko imel opraviti s krivoverci in neverniki.
Sv. Levcij, škof in spoznovavec, je bil najpervo mašnik v svojem rojstnem mestu Aleksandri in je prišel od ondot za škofa v mesto Brindizi na Laškem. Storil je veliko čudežev in spreobernil mnogo never-nikov.
Sv. Palemon, puščavnik, učenik ar. Pahomija. Njegovo življenje ni bilo drnzega, kakor post, molitev in* zatajevanje samega sebe. Zato so ga v starodavnih časih zelo častili, slasti po Egipta.
Sv. Salvi j, mučenik v Afriki, kterega so t mesta Kartagi z veliko slovesnostjo pokopali. Sv. Avgnštin je imel govor o obletnici njegove smerti.
Na Francoskem se obhaja ta dan spomin nekega drnzega Salvija, ki je bil škof in je silno pobožno iivei, veliko samostanov zidal in mnogo čudežev delal.
Sv. Teodozij, opat, obiskal je že v svoji mladosti svete kraje in se je za stanovanje izvolil neko daplo blizo Betlehema, v kteri so neki svoje dni prenočili ss. trije Kralji. Kmalo so se zbrali okrog njga ljudje, hrepeneči po viši popolnosti, v kteri naj bi jim bil on nčeoik. V kratkem času je dobil toliko milih darov, da je zamogel zidati samostan, v kterem so stanovanje in hrano dobivali ne le menihi, ampak tadi reveži, bolniki, popotniki in drugi. Od Boga je bil prejel tadi dar čudodelDosti in je dočakal visoko starost 105 let Umeri je leta 529.
Listek za raznoterosti.
li Ljibljaie. V cesarjev rojstni dan, pretekli torek ob 10, so premilostni gospod knez in škof dr. Jakob Misjja med včliko asistenco in pričo deželnega predsednika barona Wiakler-ja in druzih vradnij in vernikov v stoljni cerkvi imeli slovesno sv. mašo. Bog ohrani nam ljubljenega katoliškega cesarja! — Ravno ptejšiui dan so vityi pastir prišli z bohinjske Bistrice, kjer so novo ccrkev med velikimi slovesnostmi posvetili Ljikljanske štetja* kaplje kratka sgeteviu je v naslednjem napisa na novi tabli v dragi zakristiji.
Preč. g. Kari Zora,
* 1780, mašn. 1804, kor. 1825, stl. dek. 1851, f 1864, ■oj preljublj. fajm., skerbni duh. oče in sprednik, so po Ljubljani in pri dnhovnih na deželi nabirali darov (10.000 gld.), so se skoz pet let pri obilnih opoverab srečno trudili in skerbeli, ter za Bogom gre le njim hvala, da imamo namesto pješnjega lesenega stropa lepo zidano kupijo. — Stavbena gosposka v Ljubljani in na Dunaja se je zidanju upirala, rekoč, da so obloki in stebri prešibki. Zorn pokličejo še iz Cerkelj pri Kranji kmečk. zid. mojstra Matevža Medveda. Pri komisiji v cerkvi so bili škof Ant Al., ljub. župan Hradecky, in politična pa stavbena gosposka. Medved premeri vse in reče: „Upam si izpeljati knplio, teh res prešib. obL jo ne potrebujem; čez tč bom zidai in dobro v stebre vperl nove močnejše, io še le na nje zidal kupijo, ktero pa bedo stebri tako malo čutili, kakor jaz svoj klobuk." Pričajoči se začudijo toliki bistroumnosti in radostni priterdijo zidanju. Medved delo prične 19. apr. 1841; že 19. jnn. postavijo križ na kupijo; 17. okt pa je bila vesela in slovesna zahvala. — Cerkev je zidana 1701—1707, posveč. 8. maja 1707, z belim in Černim tlakom, marmorom in zlatom (300.300 platnic), Križevim potom olepšana 1859—1860.
Postavil iz hvalež. in spoštv. Jož. Supan, 1. 1840 stl. kapi.. 1855 kor. in fajm., 1876 prošt.
Novi tabernakelj za Sent-Viško 8001etnico se vidi pri pasarji H. Zadnikarji na St. Peterskem predmestji št 17. Spoznati moramo, da takp zalega in častitljivega tabernakeljna, kolikor pomnimo, še nismo vidili, kakor je ta. Meoda tndi r. Miha Peternel bi ga bil veseli Visok je okoli 3 metre; na 18 prelepo razpostavljenih stebričih — po trge in trije — sloni odperta kuplja, v kteri stoji velik, težek križ, kterega pa ne bo treba prestavljati, ker je spredej na bukvah s pečati zadosti prostora za moštranico. Prav zalo so narejene vratica s klasjem, grozdjem, kelihom in hostijo. Sveti hram, iz-lipovega lesa, je ves oblečen s kuprom, v ognji čversto pozlsčenim, da se vse sveti, sije in leskeče in sicer krog in krog, ker je vse lično izdelano, ter ni nič sro-vega ostalo. 140 cekinov je bilo treba za pozlačevanje, 3 leta je bil tabernakelj v delu, ki ima nad 1200 posameznih delcev in koščekov, in stal bo čez 3000 gld. Od 24. t. m. mesca bo popolnoma z vsim gotov, viditi ga pa vsak tndi že zdaj zamore, in vredno je, da ga gre vsak gledat, komur je dana prilika.
Slnžba organista io cerkovnika, ktera se more hitra nastopiti, se razpisuje. Oženjen ima prednost. Več pov6 predstojništvo Sevške farne cerkve na Muti (Hohen-mauthen. Untersteiermark).	Jož. Probst, župnik.
V Pragi so 15. t m. z velikimi slovesnostmi obhajali vmeščevanje novega nadškofa Frančiška Pav-ljanskega grofa iz SchOnborna. „BlahovčstM je prinesel njegovo podobo v okinčanem obodu, nastopni qjegov pastirski list in popis vmeščevanja. Višji pastir pravi: „V najsvetejšem imenu Božjem govorim danes pervi pot kakor novi višji pastir k Vam, dragi prebi-vavci Praške nadškofije!* Dobro znamnje: Bog ga živil
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: Preč. g. M. T. 12 gld. (in 8 gld. za druge potrebne reči). — „Kvart6t" 4 gld. (Bog daj vsak dan par tacih .Kvartetov!" Vr.) — Dobrotnica 1 gld. — M. J. 2 gld.
Za družbo to. Bonifacija: M. J. 5 gld.
Za razfirianje 90. oere: M. J. 5 gld.
Za oo. Trapitte v Banjaluki: M. J. 5 gld.
UmUjmim sestram v Adrijanopdu: M. J. 3 gld.
Odgovorni vrecLnik: Laka Jena. — Tiskarji in aaloiniki: Jožef Blauikovi laslediiki v Ljubljani.