1994
vi^ KRONIKA ^
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Primož Kuret
-2/A2
STRUKTURA IN FUNKCIJA FILHARMONIČNE DRUŽBE V
LJUBLJANI
(Ob 200 - letnici Filharmonične družbe)
Razsvetljeni absolutizem je v 18. stoletju
omogočil razvoj posameznih narodov v Avstriji.
Reforme cesarice Marije Terezije in še bolj
cesarja Jožefa H. so spodbudile vrsto reform na
področju prava, šolstva in uprave. Na kulturnem
področju se je začelo uveljavljati meščanstvo, ki
je - kot denimo - v Ljubljani začelo prevzemati
vodilno vlogo tudi na glasbenem področju.
Tradicija gledaliških predstav in koncertov je
bila v Ljubljani komaj kaj manjša kot v kate-
remkoli drugem mestu takratne avstrijske države.
Italijanske pa tudi nemške gledališke družine so
v glavnem povsod uprizarjale aktualni in pri-
ljubljeni repertoar tega časa. Poleg njih so tedaj
nastali tudi prvi poskusi prevajanja opemih arij v
slovenščino in celo prva opera v slovenskem
jeziku (Belin Jakoba Zupana leta 1780)i.
V določenem pogledu pa je imela Ljubljana v
srednjeevropskem prostoru prednost. Tu so se
križale poti med severom in jugom ter vzhodom
in zahodom. Ugodna geografska lega je gotovo
pripomogla k takšnemu bogastvu gledališkega
življenja, o katerem nam - vsaj za nekatera ob-
dobja - poročajo viri. Na drugi strani je moralo
obstajati veliko zanimanje za glasbo nasploh, saj
si drugače ne moremo predstavljati ustanovitev
Filharmonične družbe leta 1794. Ustanovili sojo
za glasbo zainteresirani meščanski krogi, pobudo
zanjo sta dala dimnikarski mojster Karel Moos,
sicer diletantski violončelist, in zdravnik Kari
Bernhard Kogl. Za idejo sta pridobila še Josefa
Jellemnitzkega in Josefa Flischuha. Ustanovili so
torej godalni kvartet in prva dela, ki so jih igrali,
so bile skladbe Pleyla, Haydna, Mozarta in
drugih "takrat novih skladateljev". Novonastalo
glasbeno društvo je bilo v tedanji monarhiji celo
* Delo jc nastalo na podlagi prispevka, ki ga je avtor pri-
pravil za mednarodni muzikološki kolokvij Die Instru-
mentalmusik (Struktur - Funktion - Ästhetik) v Bmu
oktobra 1991.
^ Primož Kuret, Oblike glasbeno-gledališkcga ustvar-
janja na Slovenskem (Forms of Musical-Theatrical
Creativity in Slovenia), v: Slovenska opera v evrop-
skem okviru (The Slovene Opera within the European
Framework). Ljubljana, 1982, 13ff.
prvo svoje vrste in verjetno tudi "zgled za po-
dobne" v Avstriji^.
Ljubljanski meščani so sicer imeli že kar
doma zgled za takšno ustanovo. To je bila Aca-
demia philharmonicorum, ki so jo ustanovili
ljubljanski patriciji leta 1701 in je nekaj desetletij
oblikovala glasbeno podobo tedanje Ljubljane.
Po polovici stoletja pa sledi o njenem delu iz-
ginejo, čeravno je spomin nanjo moral še vedno
živeti.
Struktura in fiinkcija Filharmonične družbe
sta - vsaj za nekatera obdobja - bolje dokumen-
tirani kakor sama Academia philharmonicorum.
O njej in njenem namenu govorijo Leges (Pra-
vila), ki so se ohranila, o delu Filharmonične
družbe pa statuti in druga tiskana pravila. Prvi
statuti so nastali že leta 1796 in obsegajo 33
členov, druga - tiskana verzija iz leta 1801 - pa je
njihovo število zmanjšala na 29. Pozneje so
statute še spreminjali in po potrebi dopolnjevali^.
Filharmonična družba je za majhno mesto,
kakršno je bila Ljubljana, gotovo bila nekaj po-
sebnega in nenavadnega, saj druga podobna
mesta česa podobnega niso poznala. Poznamo
sicer različne glasbene kapele plemstva; na
Dunaju je obstajala celo Tonkünstler Societät kot
organizacija glasbenikov. Ustanovili so jo leta
1771 za podporo vdovam in sirotam glasbenikov.
Prirejala je koncerte z najboljšimi dunajskimi
glasbeniki, ki so si prizadevali, da so na njenih
prireditvah sodelovali, čeprav brez honorarja. Šlo
^ Rudolf Flotzinger, Bürgertum, v: Musikgeschichte
Österreichs Bd. 2 (Graz -Wien-Köln 1979), str. 150;
isti, Der Sonderfall Wiener Klassik - zur Beurteilung
ihrer Rezeption in Slowenien, v: Evropski glasbeni kla-
sicizem in njegov odmev na Slovenskem (Der eiu-o-
päische Musikklassizismus und sein Widerhall in
Slowenien). Ljubljana 1988, str. 13.
^ Prim. Primož Kuret, Dier Rolle und Tätigkeit der
Philharmonischen Gesellschaft in Ljubljana, v: Fest-
schrift Rudolf Bockholdt zum 60. Geburtstag (izd. N.
Dubowy iu S. Mcyer-EUer). Ludwig Pfcfenhofen 1990,
sti:. 367; isti: Glasbena Ljubljana 1899-1919. DZS,
Ljubljana 1985.
26
1994-
vi»i KRONIKA ^
-2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
je za cehovsko organizacijo s socialnimi nameni
in cilji.
Od dmštvenih pravil iz poznejšega časa, kot
so statuti Filharmonične družbe, poznamo pra-
vila, oziroma Vorschlag zur Organisierung des
Dilettantvereines z Dunaja, nastala leta 1812, in
seveda Statuten der Gesellschaft der Musik-
freunde, prav tako z Dunaja, iz leta 1814. Zlasti
ti zadnji so zanimivi zaradi primerjave z Ijub-
Ijanskimi"*.
Statuti Filharmonične družbe v Ljubljani ka-
žejo zelo jasno bistvo in strukturo tega meš-
čanskega glasbenega društva. Kot moto so Klop-
stockovi verzi:
"Welch' eine Macht kann sich der Stärke freuen,
den Sturm der Seele zu zerstreuen.
O Harmonie! die Zauberkraft ist dein!"
Pod naslovom je bila vinjeta: genius glasbe,
ki drži v levi roki liro, krasi boginjo znanosti. Le-
ta sedi ob vznožju obeliska, na kolenih drži
knjigo, poleg nje pa globus. Ob nogah genija
glasbe ležijo različni glasbeni instrumenti. Na
prvi strani je še ena vinjeta, ki kaže tempel,
desno vzhaja sonce, levo je naslikan Pegaz.
Naslovu Statuten, welche die musikalische
Gesellschaft zu Leibach bei ihrer Entstehnung,
den 1. November 1794, festgesetz hatt sledijo
posamezni členi. Kot rečeno, je imel prvi statut
33 členov, drugi iz leta 1801 samo še 29. Oba
statuta sta predvidevala mesto direktorija, sub-
direktorija, tajnika, blagajnika, in štiri odbornike,
ki so jih z večino glasov volili vsako leto. Dva
odbornika sta bila iz vrst poznavalcev glasbe
(Musikkeimer), dva pa iz vrst ljubiteljev (Musik-
liebhaber). Novi statut so tiskali leta 1801 z
naslovom Statuten der philharmonischen Gesell-
schaft in Laibach (nach den Statuten vom Jahre
1794. umgearbeitet, und festgesetzt im Jahre
1801. Na naslovu je vinjeta z liro, glasbili, in
notnim zvezkom, obkrožena z vrtnicami in lovor-
jevim vencem.
Že člen 1 jasno nakazuje bistvo in namen
družbe: to je plemenitenje čustev z izbiro dobrih
skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v
družbinem krogu. Dunajski statuti poudarjajo
"povzdigo glasbe v vseh njenih vejah" in tako
opredeljujejo potrebo po izvajanju različnih glas-
Prim. Eusebius Mandyczewski: Zusatz-Band zur
Geschichte der K. k. Gesellschaft der Musikfreunde in
Wien (Sammlungen und Statuten), Wien 1912.
benih zvrsti. Ljubljanski statuti so delili člane v
"izvajalce in poslušalce, vendar oba dela nista
ločena in tvorita skupaj celoto." Podobno delijo
člane tudi dunajski statuti, ki poznajo "izvajalce,
podporne in častne člane." Tem zadnjim je
posvečen tudi poseben člen (25.) v ljubljanskih
statutih. Podobno je bila sestavljena tudi direk-
cija. V Ljubljani staji bili zaupani upravljanje in
dober položaj družbe v celoti. "Za dosego teh
namenov lahko uporablja vsa sredstva, ki niso v
nasprotju s statutom (člen 3). Direkcija je imela
poleg direktorja še po dva reprezentanta iz obeh
vrst članstva. Brez njihove vednosti direktor ni
smel ničesar ukreniti, prav tako pa so bili repre-
zentanti vezani na mnenje direktorja. Dunajski
statuti so imeli zbor reprezentantov, poseben
komite, izvršni odbor, predsediiika in pro-
rektorja. Direkcija ljubljanske Filharmonične
družbe je morala članstvu polletno poročati o
svojem delu in finančnem stanju družbe. Mandat
direkcije je bil omejen na eno leto. Za volitve
novega direktorja je morala direkcija predlagati
tri kandidate, medtem ko je ostale člane direkcije
(štiri reprezentante, odbor in blagajnika) družba
volila brez predhodnega predloga. Nove volitve
so morale biti pred iztekom leta, da je stara
uprava lahko v zadnjem mesecu predala posle
novi. Sklepe je družba sprejemala s tajnim gla-
sovanjem vseh članov, pri čemer so odsotne šteli
v večino glasov. Za sprejem novega člana pa je
bila potrebna dvotretjinska večina. Glede žensk
je statut določal, da so lahko članice samo glas-
benice, ki pripomorejo k namenom družbe. Do-
voljeval jim je tudi, da na akademijo pripeljejo
svojega spremljevalca. Dunajski statuti do žensk
niso bili tako ostri in tudi ljubljanski so ta člen
pozneje omilili. Posebne pozornosti so bili de-
ležni tuji "ljubitelji glasbe", ki so lahko v družbi
članov prihajali na akademije. Sicer pa je ljub-
ljanska družba sprejela za člana vsakogar, za
katerega je menila, da bo pomagal uresničevati
namene in cilje družbe. Sprejem novega člana je
bil v statutih posebej določen, prav tako izstop in
plačevanje članarine. Član, ki je zapustil družbo
zaradi poklicnega dela, je postal častni član.
Vendar so postali častni člani tudi "tuji glasbeni
ljubitelji, ki so s svojimi sijajnimi glasbenimi
talenti in zaslugami družbi lahko koristni".
Najlepši zgled za to so družbini častni člani
Joseph Haydn (1800), Ludwig van Beethoven
(1819) in Nicolo Paganini (1824).
27
1994-
KRONIKA èM^
-2/A2
Časopis za slovensico Icrajevno zgodovino
Družbina dejavnost se je sprva omejila na
interne nastope za zaključen krog članov. Ti
nastopi - akademije - so bili "če ne nastopijo
zadržki" (člen 17) vsak teden. Bili so - tako člen
18 - zaključene prireditve: ..."torej je dostop do-
voljen samo članom". Vsekakor pa so vsake četrt
leta priredili tudi odprte akademije "v zado-
voljstvo tukajšnjih prebivalcev brez vstopnine, h
katerim lahko vsak član pripelje moško ali žen-
sko osebo" (člen 26).
Družba je videla svojo dejavnost najprej kot
ljubitelj stvo v relativno zaprtem krogu. Šele
statuti iz leta 1809 so do neke mere odprli dostop
do akademij.
Člani družbe so morali za svojo dejavnost
sami priskrbeti potrebna materialna sredstva.
Tedenske akademije so bile povezane kar s
precejšnjimi izdatki, zlasti ker so kmalu začeli
vabiti tuje umetnike in jih tudi ustrezno hono-
rirali. Vse takšne izdatke so pokrili s prosto-
voljnimi prispevki svojih članov.
Ugled Filharmonične družbe je v Ljubljani
stalno rasel, z njim pa je raslo tudi število član-
stva. Med člani ne najdemo samo številnih
uglednih meščanov, marveč tudi visoke in nižje
cerkvene dostojanstvenike s škofom na čelu,
oficirje in člane ljubljanskih aristokratskih dru-
žin. Kdor je v Ljubljani kaj veljal, je bil član
Filharmonične družbe! Ob tem bi lahko rekli, da
so se na njenih akademijah zbirali praktično vsi,
ki jih je glasba zanimala in pritegovala. Tako je
bila ekskluzivnost družbe čista formalnost.
Hoteli so biti pač sami med seboj!
Družba je za svoj imidž v Ljubljani skrbela
tudi s popularnimi prireditvami, kakršne so bile
zelo priljubljene vožnje s čolni po Ljubljanici.
Francoske vojne v devetdesetih letih 18. sto-
letja tudi Ljubljani niso prizanesle. Nemimi časi
so trajali še dlje. Leta 1809 so nastale Ilirske
province z glavnim mestom Ljubljano*. V tem
času - do leta 1913 - Filharmonična družba ni
pri-rejala akademij. V vsem času je priredila le
en koncert (6. januarja 1811) v korist žrtvam
vojne, in to z deli Beethovna, Camilla, Mozarta,
Paisiella, Kromarja in neko "grande Symphonie".
Lahko bi rekli, da je proglasila "kulturni molk",
saj je ostala zvesta Avstriji in cesarju. Že fran-
coska zasedba Kranjske od jeseni 1805 do marca
1806 je popolnoma ohromila delo družbe, saj so
mnogi člani pred Francozi pobegnili iz Ljubljane.
^ Primož Kuret, Die Laibacher Philharmonische Gesell-
schaft und die Illyrischen Provinzen (1809-1813) - ref-
erat na muzikološkem kolokviju v Bmu leta 1989. rkp.
Tedaj je bilo možno obnoviti delo šele leta 1808,
vendar ne za dolgo. Vojne razmere so prisilile
družbo, da se je tudi selila iz hiše v hišo, saj je
prostore nenehno zasedala vojska. Tako je
blagajnik družbe v začetku leta 1809 resignirano
zapisal: "Francoska vlada, popoln zastoj druž-
binega dela."
Vendar so tudi Francozi skrbeli, da glasbeno
življenje v Ljubljani ni povsem zamrlo. Vabili so
različne gledališke družine in znano je, da je bil
prvi guverner Ilirskih provinc - maršal Marmont
- velik ljubitelj italijanske opere. Tako so itali-
janski operisti gostovali v Ljubljani po dvakrat
leta 1810 in 1812. Poleg tega nam viri povedo,
da so vrnitev maršala Marmonta 24. maja 1811
slovesno proslavili z izvedbo opere portugal-
skega skladatelja Marca A. Portugala. Za uvod je
skupina ljubljanskih diletantov izvedla neko
simfonijo. Verjetno so bili celo člani Filhar-
monične družbe, ki pa niso nastopali pod njenim
imenom. V času Ilirskih provinc so v Ljubljani
gostovale predvsem italijanske, pa tudi nemške
in francoske gledališke družbe. V eni izmed
pogodb beremo zanimiv podatek o zahtevani
zasedbi zasedbi orkestra, ki naj ima "po 2 prvi in
dmgi violini, 1 violo, 1 čelo, 1 kontrabas, 2
klarineta, 2 oboi, 1 fagot in 2 rogova". Po odho-
du Francozov pa se je direkcija Filharmonične
družbe spet sestala in proslavila vrnitev avstrijske
vladavine s svečano nočno muziko.
V mimejših časih med vojnami in seveda pred
njimi pa so člani nadaljevali redno dejavnost
družbe v smislu svojih statutov in drugih pravil,
med katerimi so zlasti zanimive Instrukcije za
direktorja in orkester, ki so ohranile v tiskani
obliki iz leta 1805. Poln naslov se glasi: Ins-
truktion filr das Orchester der Philharmonischen
Gesellschaft in -Laibach. V njih so opredeljene
pravice in dolžnosti orkestrskega direktorja in
glasbenikov za urejeno in pravilno izvajanje
skladb.
Orkestrski direktor je moral skrbeti za muzi-
kalije in instrumente, odgovoren je bil direktorju
družbe in glasbenikom. Za klavir so skrbeli
reprezentanti. Orkestrski direktor je moral
nadalje skrbeti za nabavo nove literature, za
njeno prepisovanje in predlagati nabavo nove.
Izbral je spored za akademije, skrbel za vaje ter
določal njihovo število. Dolžan je bil uporabiti
vsa sredstva - "po pameti in s sposobnostjo" - za
izpopolnitev orkestra. Prepovedano mu je bilo
izposojati note ali instrumente brez posebnega
dovoljenja direkcije. Vsak glasebnik je moral
28
1994 ■
vi^ KRONIKA ^
-2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
upoštevati zahteve glasbenega direktorja, redno
hoditi na vaje ob določenem času, saj "izkušnja
uči, da samo pogoste vaje doprinesejo k izpo-
polnitvi orkestra in k ugodnem vplivu na poslu-
šalce".
Še bolj obsežne so instrukcije za pravilno
izvedbo glasbenih del. Orkestrski direktor je bil v
orkestru tudi prvi violinist, danes bi rekli
koncertni mojster. "On in direktor drugih violin
nista smela nikoli manjkati. Morala sta se o vsem
sporazumeti in drug drugega podpirati." Zani-
miva sta člena 3 in 4, ki govorita uglaševanju
instrumentov pred začetkom akademije: "Da bi
se izognili neprijetnemu vtisu uglaševanja
instrumentov, velja, da orkestrski direktor najrej
in sam uglasi z enim od glavnih instrumentov,
potem z vsakim posebej... Vsak član naj opusti
med uglaševanjem igranje zase in nepotrebno
oglašanje instrvmientov." In dalje: "Da bi bil
glasbeni učinek že na začetku kar najboljši, je
nujno, da na prvi znak orkestrskega direktorja
ves orkester pazi na pavzo nekaj minut in da na
drugi znak začne s skladbo, navodilom primemo,
pozorno in močno." Člen 5 pa: "Pri orkestrskih
skladbah, kjer več oseb igra isti glas, je osnovno
pravilo, da izvajajo ta glas tako preprosto, kot je
to le mogoče. Zato se mora vsak član natančno
držati glasbenih znakov; nobene note ne sme
držati predolgo ali prekratko ali jo drugače
izvajati; ne sme izvajati nobenih poudarkov in
okraskov, kjer to ni zapisano; na začetkih skladb
in po fermatah ne sme prehitevati, ampak gledati
orkestrskega direktorja in kar najbolj skupaj
nadaljevati skladbo. Opustitev tega navodila moti
enotnost in enakost produkcije do neprijetnosti;
estetska celota se pojavi kot množica tonov v
kipenju, kar spravlja poslušalce pogosto v kar
najbolj mučen položaj... Za zagotovitev enotnosti
produkcije je odgovoren orkestrski direktor.
Vsak član mora zato slediti njegovim navodilom,
ne da bi se zato čutil prizadetega, ker pri tem ne
gre za sposobnost posameznika, ampak celote. V
orkestrskem direktorju je treba videti človeka, ki
se trudi po svojih močeh z nepopustljivo
prizadevnostjo za popolnost produkcije in s tem
za slavo orkestra in družbe." Člen 7: "Zato je
potrebno, da noben član - razen orkestrskega
direktorja - ne dela pripomb in opazk na orkester,
kajti s tem moti orkestrskega direktorja, moti
ostale člane in zbuja nezadovoljstvo. Svoje mne-
nje naj pove pred produkcijo ali po njej orkes-
trskemu direktorju samemu."
Takšna natančnost omenjenih navodil ima
gotovo razloge v izvajalski praksi časa in v
odnosih med glasbeniki. Sploh je avtoriteta
orkestrskega direktorja večkrat omenjena. Tudi
člen 10 se nanaša na orkestrskega direktorja: "Za
lažje opravljanje poslov zbere orkestrski direktor
nekaj članov, ki naj mu pomagajo pri njegovih
opravkih."
Težko je presoditi, ali so se ljubljanske Ins-
trukcije zgledovale kje drugje. 2^1o verjetno je,
da so dejansko izhajale iz domače prakse in
domačih razmer. Mnogo pozneje, leta 1849, ko
so nastopili povsem novi odnosi, so Instrukcije iz
leta 1805 služile kot podlaga za nova pravila.
Splošno veljavnost pa ohranja zaključek Ins-
trukcij: "Še bolj kot te instrukcije pa bodo
prispevali k doseganju družbinih ciljev vsestran-
ska pripravljenost, ustrežljivo vedenje in enot-
nost glasbenikov."
Sezona je trajala praktično celo leto. Delila se
je v dva dela: od 1. maja do zadnjega oktobra in
od 1. novembra do zadnjega aprila. Akademije so
se začenjale ob pol sedmih zvečer.Viri nam
sporočajo tudi sestavo orkestra. Podatki iz leta
1802 govorijo, da je imel orkester 25 glas-
benikov. Med njmi so bile 4 prve in 4 druge
violine, 2 violi, 2 violončeli, 2 oboi, 2 klarineta,
2 flavti, 2 fagota, 2 rogova, 1 klarina, 1 pavke ter
1 kontrafagot. S takšno sestavo orkestra je bilo
možno izvajati praktično ves tedanji repertoar.
Pomembno dopolnilo za naše vedenje o delu
Filharmonične družbe v tem času je ohranjeni
Musicalien-Katalog der Philharmonischen Ge-
sellschaft in Laibach zum. Gebrauche für
auswärtige Herren Mitglieder dieser Gesell-
schaft, No. 1 seit L November 1794 bis letzten
Juni 1804. Katalog daje zanimiv vpogled v
programsko usmeritev takratne družbe. Tu
namreč najdemo številna aktualna dela Hay dna,
Mozarta, Beethovna, Jirovca, Paula Wranitzkega,
Pleyla idr. Vsega skupaj je navedenih 239
skladb, ki so razdeljene na tri dele in siste-
matično urejene. Prvi del obsega komorno glas-
bo, pa tudi simfonije, uverture itd., drugi del so
cerkvena in tretji del klavirska dela. Katalog
omenja kar 82 simfonij, 40 uvertur, koncertov,
serenad, komornih zasedb in skladbe za pihala.
Kot vemo, je moral skrbeti za nabavo novih
del glasbeni dorektor. Mnoge skladbe je družba
dobila v dar ali jih podedovala. V glavnem gre za
sodobna dela, kjer so zastopani tako nemški
kakor italijanski, pa tudi drugi skladatelji. Sklad-
be so različne glede na zasedbo in zahteve. Fil-
29
1994-
vi^ KRONIKA èM^
-2/42
časopis za slovensico Icrajevno zgodovino
harmonični orkester je pač moral biti na ravni
svojega časa, da je vsa ta dela na vsakotedenskih
akademijah tudi izvajal. Vsekakor so morali biti
člani orkestra zelo obremenjeni. Današnji or-
kestri bi verjetno le težko zmogli takšno število
koncertov na leto. Toda takratna Ljubljana se je z
delom Filharmonične družbe lahko sproti sez-
nanjala z glasbenim dogajanjem v svetu, saj je
vsaj v prvem desetletju omenjeni katalog muzi-
kalij kar se da sodobno uglašen. Direktorji tega
časa so morali biti zelo razgledani in v glasbi
zelo vešči ljudje. Za Karla Moosa, prvega
direktorja družbe vemo, da je bil spiritus agens
njenega dela, kije po njegovi smrti 1799 zastalo.
Sodobniki so mu priznavali izjemne zasluge tako
za glasbeni kakor za družbeni razcvet družbe.
Zato ni čudno, da je njegova smrt za nekaj časa
delo družbe omrtvila, saj Kari Kogl, kije za njim
prevzel vodstvo, očitno ni imel Moosove ener-
gije, najbrž pa tudi ne časa, kolikor bi ga bilo
potrebno za vodenje ustanove. Zato so družbo
tudi reorganizirali in skušali najti ustreznejše re-
šitve. To jim je tudi uspelo, čeprav so vojne raz-
mere neugodno vplivale na večji razmah družbe.
Vsi trije dokumenti (statuti, instrukcije in
katalog) pričajo o strukturi te meščanske družbe
na glasbenem področju in nakazujejo njeno funk-
cijo. Omenjeni dokumenti - zlasti prva dva - pa
so zanimivi pričevalci organizacije glasbenega
društva. Ker je bilo to društvo praktično naj-
starejše in kar nekaj časa edino svoje vrste v tem
delu Evrope, so pomembni tudi v širšem, evrop-
skem merilu.
30