TOVARIŠ.
in dom.
Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani.
Štev. II.	\T Ljubljani, 1. junija 1885. 1.	XXV. leto.
Pomen učiteljevega delovanja z narodno-gospodarstvenega
stališča.
(Fr. Gnbrsek.)
Glede narodnega gospodarstva so se novejši narodni ekonomi vsaj v tem zjedinili, da so vsi opravki, kateri v obče koristijo vnanjemu imetku naroda, tudi v narodno-gospodarstvenem obziru produktivni. Tem opravilom se prišteva tudi vrsta osobnih poslov in torej tudi delovanje narodnih učiteljev. Da ima vse tako delovanje produktiven značaj, priznano je dandanes do cela. Vsaj pa temu tudi ne more biti drugače. Vse narodno gospodarstvo ravna se po razboritosti duha; le-ta pa se v prvi vrsti pojavlja v obliki osobnega, torej umstvenega delovanja. Zato ne bi bilo prav, ko bi produktivno imenovali le ono delavnost, katera bi neposrednje vzmnoževala zaloge zlata in srebra. Pa tudi kolikost surovine same nam ne more biti merilo produktivnosti kacega dela. Ko bi mislili, da delo plemenitih in izobraženih ljudi kar nič ne proizvaja onega, za kar bi se mogla pozneje omisliti ali kupiti jednaka kolikost blaga, tedaj bi uže v naprej zanikavali produktiven značaj duševnega napora. A zgodovina uči, da čim večja je omika, tem bolj priznava in čisla se delo, t, j. narodno gospodarstvo. S tem dokazana je tudi potreba ljudske omike sploh, zlasti pa one nižjih stanov. Res, da se ne more in ne sme zdanje stanje narodove omike pripisovati izključno le vplivu učiteljskega delovanja, kajti na pridobitvi te omike delovalo je mnogo činiteljev; a glavni delež pri rešitvi kulturne naloge ima ipak le učiteljstvo in po njem ljudska šola, katera si prizadeva, da se že pridobljena dušna glavnica pomnožuje, obrestinosno nalaga in v razne žile in žilice ljudskega življenja pretaka.
Da bodemo ta pomen učiteljskega dela lažje umeli, treba nam pred vsem označiti vpliv ljudske omike, kot smotra učiteljevega delovanja. Na to omiko se oslanjati veselje do dela in delavna moč.
Zgodovina vseh narodov nam priča, da se je delo s prva malo čislalo, in da se prosti možje s prva niso dosta ž njim pečali, kajti smatrali soje kot nečastno; še le pozneje povzdignilo se je ono v potreben pridevek moške dostojnosti. To izpremeno pro-vzročila je večja duševna omika narodov. S to omiko pomnoževalo se je delo ter budilo veselje do njega. Taka cenitev dela izpodbuja nas k večjej vztrajnosti in marljivosti; pridobivanje blaga, namreč delo in kapital pa rodi ono nezavisnost in samostalnost, ki ste podloga pravi človeški sreči. Zato obsoja že zdravo ljudsko mnenje vsako brezposelno pohajkovanje kot izraz pomanjkanja omike. Da se je veselje do dela sploh povekšalo,
UČITELJSKI
List za šolo
provzročila je torej večja ljudska omika; ona vtisnila je delu pečat plemenitosti in dostojanstva. Človek, dospevši v dobo, ko se čuti sposobnega za delo, vidi neko spoštovanje do dela, ono pokaže se mu v posebnem svitu, v katerem se leskeče sicer napor in trud, a tudi neko notranje zadovoljstvo nad dovršenim delom, — in prvi korak do d slavnega in umnega človeka je storjen. Sicer raste veselje do dela v tem večji meri, čim bolj smo prepričani, da nam bode mogoče sad svoje pridnosti varno in brezskrbno uživati. To se da doseči z večjo zakonitostjo, poštenostjo in s čutom za občni blagor. Ravno na te pogoje prave sreče pa vpliva večja ljudska omika v prvi vrsti. Omikani narodi urejajo si pravne, ustavne in državne razmere po merilu svoje omike; celo ustavno življenje ni torej druzega nego plod razboritosti kacega naroda. Kdor se čuti v svojem delovanji popolnem varnega, ta bode v svoji podvzemljivosti šel dalje, nego oni, kateri je navezan v svojem delovanji na otesnjujoče obzire.
S tako svobodo delovanja raste torej veselje do dela, razširjuje se podvzemljivost, in kjer je vse to podloga večji blaginji, zato treba to veselje že v nežni mladosti krepko gojiti in otrokom predočevati delo v vsej blagosti in imenitnosti.
Le tedaj bode imelo delo povoljen uspeh, ako se ga lotimo s pravim, nekaljenim veseljem, ako smo že v naprej pripravljeni, vse svoje moči posvetiti izvršitvi započetega podvzetja. Tako oduševljenje izpodbuja nas potem, da pri delu stanovitno vztrajamo, in da nas ne oplaše težkobe, katerih je polno vsako opravilo. Brez vztrajnosti ni nikjer pravega uspeha, niti pri duševnem, še manje pa pri telesnem naporu. Svesti si srečnega izida, bodemo pa tem laglje premagali vse težave, s čim večjim veseljem se bodemo lotili dela.
Tako veselje budi pa tudi večjo delavno moč, zavisno od večje omike. To moč deliti nam je v telesno in duševno. Telesne moči si res da ne more človek vselej in povsod v oni meri prisvojiti, da bi mogel že vsled te vsa težka dela opravljati. A taka moč tudi ni vselej izvor večje omike; v tem obziru je priroda često zelo skopa. Vender se ne da tajiti, da bi telovadba ne pospeševala tudi telesne moči. Večjega pomena za narodno gospodarstvo pa je vsekako ona delavna moč, katera izvira iz sposobnosti do dela sploh; ker pa se ta moč oslanja na veselje do dela, zato je očividno, da hoditi sposobnost do dela in ljudska omika isto pot, in da druga brez druge izhajati ne more. Tega nas prepriča vsakdanje življenje. Ne glede na večje iznajdbe, poglejmo le navadne reči, katere izdelujejo naše roke, in videli bodemo, da jih umstveno izobražen delavec prej in lažje izgotovi in lažje speča, nego manj izobražen. Na drugi strani pa zopet vidimo, da nam pri uporabi prirodnih sil ljudska omika in ž njo ljudska šola vsaj toliko pripomore, da nam poda poleg potrebnega znanja za poznejše življenje tudi veselje do marljivega, truda-polnega iskanja. In kaj bi bilo s tako važnimi razmotrivanji prosvetlenih duhov, ko bi narod ne bil že toliko razvit, da bi mogel razumno slediti vzletu duha. Zato pa je namen ljudske šole, da pomaga ljudstvu k tej zrelosti in da gladi pot napredku v vedi in umetnosti, v trgovini in obrtniji.
Mnogo je ljudska šola v tej zadevi že storila in jako vesel uspeh more že zabeležiti. Glavno delo pa je še čaka. Podloga njenega delovanja tiči v tem, da napeljuje otroke k redu, previdnosti in k premagovanju samega sebe. In ako ljudska šola v resnici goji in izobražuje ta tri svojstva, tedaj se mora že iz navedenih razlogov tudi uči-teljstvu priznavati delovanje v gospodarstvenem smislu. Brez teh svojstev ni moči povzdigniti veselja do dela in pri delu one vrline, katera omogoči ljudsko blaginjo. Vsaj potrebuje že priprost rokodelec neke rednosti in pravilnosti, če hoče kak povoljen uspeh doseči. Važna je pa tudi ona previdnost, katera osposobi delavca, da hitro pregleda in razsodi vse razmere in vse korake, kateri mu pomagajo množiti gmotno in duševno glav-
nico. In kako naj bi si opomogli posamezniki in narodi brez premagovanja in zatajevanja samega sebe in brez one samodoločbe, katera se pojavlja v uživanji in v lagotnem življenji!
Ako pa teži učitelj z vzgojevanjem redovitosti na izboljšanje narodne blaginje, tedaj razumemo pod tem pojmom vse one kreposti, katere zavise od večje ali manjše redovitosti, kot snažnost, točnost, natančnost, pravilnost i. t. d.
Vzgoja reda in zatajevanja samega sebe je važen del vzgojnega delovanja učiteljevega. Zanemarjanje le-teh rodi v otroku zanemarjenost v njegovih opravilih, s tem pa oslab-ljenje veselja in vzmožnosti do dela. Učitelju se je pri taki vzgoji boriti z nemalimi napakami otrok, katere se le prerade znova povračajo, če prav jih je že večkrat odpraviti skušal. Kakoršni pa postanejo otroci v šolski dobi, takšni bodo tudi pozneje, kajti slabe navade se kaj nerade popravijo v poznejšem življenji.
Iste važnosti kot red, je tudi previdnost, torej sposobnost, da se v vsakem slučaji ob pravem času prava pot izvoli. Res, da se ta lastnost ne more v šoli popolnem priučiti, ker v to je šolska doba prekratka ter ponuja premalo prilik za takovo vzgojevanje. A previdnost zavisi v prvi vrsti od neke duševne jasnosti, katere ne motijo postranske slučajnosti. To duševno samostojnost pa skuša ravno današnja šola doseči, zato ona v veliki meri vpliva na pravo razboritost tudi v gospodarstvenem obziru. Današnja šola meri pred vsem na mišljenje, na samosvoje izvajanje in utrjevanje vseh onih pogojev, ki mogo blagostanje vzmnoževati in okrepčevati.
Tudi premagovanje samega sebe treba že v otrocih s krepko roko krepiti in voditi, kajti pomanjkanje te kreposti obseza celo vrsto napak, katere, vzrastle, mogo ovirati uspešno napredovanje na gospodarskem polji. Pred vsem nam je tu omeniti čutnega uživanja in lenobe. Koliko truda stane učitelja, predno se mu posreči te napake odpraviti ali vsaj popraviti. Vedno znova se povračajo in skušajo nove korenine pognati.
Neprestano se je torej učitelju truditi, da z versko-nravnim oživljanjem pravnega in častnega čuta v otročji duši pridobi zmago resnici in pravici, da je otrok v stanu sam sebe določevati in vzgojevati. Tako delovanje koristi nedvomno občnemu blagostanju ljudstva, in torej je tudi učiteljevo delovanje koristen posel pri izboljševanji ljudskih potreb glede vnanjega bogastva.
Takovo delovanje narodne šole bode moralo zavzemati prvo mesto na polji gospo-darstvenih in sploh socijalnih reform. Kaj pomaga, zdraviti in celiti vnanje rane bolnemu telesu, ako pa je bolezen ukoreninjena v notranjosti bitja samega. Takovo telo je tudi narod. Notranjost njegova da se le ozdraviti z onimi sredstvi, katera sežejo v bistvo človeškega bitja, v dušo. Ako pa ponuja ljudska šola precej takih sredstev, kakor smo ravno kar slišali, tedaj je dana potreba, današnjo šolo smatrati za reformatorično, učiteljsko delovanje pa za proizvodno tudi z narodno - gospodarstvenega stališča.
Knjiga Slovenska
v
XIX. veku.
Luka Dolinar r. v Loki 14. okt. 1794, mašnik 1. 1818, služil v Radoljici, pri sv. Petru v Ljubljani, na Jančem in v Šmartinu v Spodnjem Tuhinju, u. ondi v pokoju 24. avg. 1863. — Pisati in popevati jel je javno, kedar je priobčil
1)	Pesem od Svetiga leta 1826, zložil Luka Dolinar, s. 1. 8. '/2 p. — „Dolinar hat auch die Jubiläums - Bulle ins Krainische übersetzt (Šaf. 82)."
2)	Pesme v' Nedele celiga leta, zložil L. D. V Lublani natis. J. Sassenberg 1829. 8. 184. — „Auf Sprachcorrectheit wurde darin kein grosser Fleiss verwendet (Šaf. 82).u
11*
3)	Pesme v' Godove in Praznike celiga leta. Zl. L. D. V Ljublani, nat. J. Blaznik, na prodaj per J. Kleinenzu, bukvovezu. 1833. 8U. VI. 250. II. nat. 1862. — Znamenit je predgovor o petji v starem in novem zakona. Na razgled bodi:
„Pred tremi letmi sim vam, ljubi pevci in pevke podal nedelske pesme vzete iz Vangelja vsake nedele med letam, z' tim serčnim željam, de bi se vernih serca bolj od posvetniga odtergale, se na perutih petja k svojimu Stvarniku povzdigvale, per plemenu svete ljubezni in božjiga spoznanja vnele; de bi božja služba z veči gorečnostjo obhajana, in tako čast našiga Boga in Gospoda Jezusa Kristusa povikšana bla. Iz ravno tega sve-tiga namena vam zdej podam pesme v godove in praznike celiga leta, katere sim tudi, kakor nedelske, z cerkvenim molitvam previdil. Tudi sim preskerbel viže, kakor per nedelskih pesmih, po katerih se imajo te pesme peti, in tako za potrebe bravcov, pevcov in poslušavcov po svoji moči vse sturil. Petje ni samo dar božji, razločeno od govorjenja, ampak ima v sebi večji in žlahtniši moč, kakor vsa zgovornost. Petje namreč vtolaži serca itd. itd. — Pojte torej, prelubi pevci in pevke svete pesme; verzite od sebe tiste posvetne popevke, z kterim vrage kličete, angela varha odganjate, dušo ranite, vest obtežate; pojte jih sami sebi ali drugim; doma ali na delu, v delovnikih in praznikih, de bote deležni duhovniga dobička ... S. Pavel nas k petju lepo opominja, rekoč: Govorite med saboj z' Psalmi, z hvalnimi pesmi in duhovnim petjam, pojte in prepevajte Gospoda v svojih sercih. Dajte hvalo vselej Bogu in Očetu za vse v imenu Gospoda našiga Jezusa Kristusa. Eph. V. K;ir pa ne bodete mogli razumeti, vprašajte svojih duhovnih pastirjov, kateri vam bodo radi razložili, in spomnite se mene v svojih molitvah." Na Jančim na sv. Miklavža dan 1831.
4)	Izidor, brumni kmet. Bukvice ljubim kmetam podeljene. Iz nemškiga prestavil L. D. V Ljubljani. Blaznik. Klemenz. 1835. 8°. VIII. 72. — Za predgovorom je naslednji „Per stavi k prestavi j avca: Te bukvice od Izidorja kmeta, ktere sim od prijazne roke na posodo dobil, so se mi tolikanj perlegle, de nisim sterpel, de bi jih ne bil prestavil. Iz njih pihlja zares dober in brumen duh, kteriga bi imeli vsi kristjani imeti, ga ohraniti in iz njega živeti; kteriga je pak začelo zlo zmankovati. De bi ga vsaj eno koliko in v nekterih sercih obudil, je bil moj dober namen per prestavljanju. Upam, de bom z tem majhnim delam nekterimu službo in veselje storil."
5)	Pesme od Farnih Pomočnikov ali Patronov v Ljubljanski škofiji. Zložil L. Dolinar. V Ljubljani, Blaznik, 1839. 8. VI. 307. Od str. 286 — 307 so: Še nekatere svete Pesme napr. Od Imena Jezusa, od Jez. pet ran, od sedem žalosti Matere božje, od sv. križa itd. — Vvod glasi se na pr.:
Po Janškimu temenu sedam, Napenjam temotne oči;
Z veseljem po svetu pogledam, In vidim veliko reči:
Obrašene hribe 'n doline, Dereče in bistre vode;
Po mejah gora visočine, K' iz zemlje mogočno kupe;
Razgernjene polja in loke, In mesta in terge 'n vasi;
Negmahne redivne potoke, Perpravo potrebnih jedi.
Na vse te reči se ozera Omamljeno moje oko;
Al nekaj ga moti, spodvera, In na-se ga vleče tako.
O vš vse svetost' prebivalša Od nas zaželene cerkvš! Vsih žalostnih sere zahajalša!
Vi mikate moje sereš . . . Marija! ti v časti presveti
Besednica moja 'n Gospa! Te prosim, to hvalo sprejeti,
če tudi le malo velja. O lubi Svetniki 'n Svetnice!
Že spravljeni v vmirjeni hram! Per tronu Marije Divice, Veseli na vekomej tam. Vi v cerkvah na kranjskim češeni,
In klicani nam na pomoč; Zvesto razsvetlite vi meni Duhovno to temo in noč,
De bodem prav mogel zapeti Zasluženo hvalo in čast;
Po vašimu zgledu živeti, Doseči perpravljeno slast.
Deb' tudi kristjani zbudili Se k andohti, varvan' od vas;
Po vaših stopinjah hodili, De mine ta delavni čas.
To moje zanikerno delo Sprejmite v pobožnosti dar;
Kar manjka, sturite vi celo, Perpravno za božji altar.
Poprašan za svoje plačilo, Prelubi, vas prosim lepo,
Sprosite mi večno vračilo, Sprosite mi sveto nebo.
6) Perstavik. Pesme od Svetnikov in od Svetnic, v' Ljubljanski škofiji samo v poddružnicah češenih. Zl. L. D. V Ljubljani. Blaznik. 1841. 8. 109. Zadnji je naslov:
Pevca dar.
O Gospa nebeška! varh življenja!	Naj ti drugi v darvo pernesejo
Moje drugo upanje češeno!	Kaj od svoje bogatije, kar je,
Kar sim sam, kar imam premoženja,	Naj ovac na trume perženejo,
Tebi je od zdaj perporočeno . . .	Naj ti zidajo cerkve 'n altarje:
Jest pa sam ponižno k tebi pridem,
Tebi, o Marija, se darujem, Oh, od tebe, Mati, več ne uidem, Z tiho prošnjo v sercu k teb' zdihujem.
Kedar so izhajati jele Novice, pošiljal je vanje sim ter tje kaka sporočila celo do 1. 1860 (p. Kukovica vremenski prerok); glasil se je po pesmicah v Drobtincah 1. 1848—1857 (p. Sveta vojska; Od zvonov na Češnicah s pridigo vred; Drobna ptičicaitd.); marljivo pa v Zg. Danici na pr. 1. 1850 št. 8 v pesmi: Čast, komur gre čast — duhovnikom, ki so se žrtvovali v boju za vero, o kužni bolezni (Kaskleni mi žalostne spune, — Razjasni mi temno oko, — De sežem še enkrat med strune, — 'No pesmico peti sladko itd.) ; št. 40: Dr. I g n a c j u K n o b 1 e h e r j u (Ne morem nehati, — Serce ne pusti — Ti hvale kaj dati — Iz majhne moči . . . Naj b' ljubi Te Kranjci — V spominu imeli, — In vsi Afrikanci — Za Tebe goreli). L. 1851 po spiskih: „Kdor altarju služi, bo tudi od altarja živel; Svet za napravo ljudskih šol — s šolskimi brati — po Kranjskim; Svete Cerkve zaničevav-cam" in št. 32 po pesmi: Labudnica:
1. Navdahnjen od Svoje,	2. Zakaj bi od Svoje,	12. O kakšino njeno
Ki ga veseli,	Nje same vesel,	Je lepo ime?
Si sledenj kaj poje,	Med zvodene roje	Perserčno ognjeno,
Kar serce želi:	Jest enkrat ne pel?	S spomina ne gre;
Popivic od vinca,	Recite vsi drugi,	Je Cerkev nam dana,
Od vojske žolnir,	Kar kolj se vam zdi,	Nje mila oblast,
Od nekaj pa Minca,	Per nji se mi, slugi,	Katolška imen'vana,
Mladenič, pastir.	Nar bolji godi ...	Edina za čast.
Sam pevec in pesnik je v Danici 1. 1852 priobčil: Perlog k slovenski pesmarici, kjer piše na pr.: „Leto je že preteklo, kar sim jed k ognju perstavil, de bi jo dobro skuhano častitim bravcam „Zgodnje Danice" dal pokusiti: pa se ni dala zadosti skuhati, ker mi derv permanjkuje. Morebiti se bo komu zdela še terda ali pa neješ; naj jo pa sam še pokuha in potlej nam da pokusiti. Čakal sim dolgo v upanji, de bo kdo še kaj jedi slovenske pesmarice dal zavžiti, to je, zavoljo nabere slovenskih pesem in jim permerjenih napevov za potrebe katoljške cerkve po Slovenskim; pa se za g. Ada-mičam nihče ni dal slišati. Mnogi so nam mnogo od nje povedali, kar je po večim dobro povedano; vsiga pa po mojih mislih niso prevdarili, kar je k temu potreba. —Vi, ljubi bravci 1 me bote naglo poprašali: Kaj pa še ti veš nam povedati v zadevi slovenske pesmarice? Odgovorim hitro in naravnost: Ni zadosti, de je v slovenski abecedi pisana, po gramatikalnih vodilnicah uterjena, ampak mora tudi imeti: 1) slovensko pevsko mero z enakimi stopi; 2) slovenske odrezke (odstavke); 3) s 1 o -venskiga pesniškiga duha; 4)pobožniga ali cerkveniga duha; in 5) slovenske napeve . . . Večidel še dišč naše pesmi po nemšini, kar čuda ni, ker pesniki so živeli med Nemci ali per Nemcih, so se od mladiga nemšine učili, jo brali, govorili, njih prozodijo v se jemali, toraj tudi po nemško mislili, govorili, pisali in peli. Zanaprej bo že kaj drugač, ker se mladenči po Slovenskim po šolah tudi slovenšine uče,
se bo že kaj slovenski pesniški duh zbudil."— Spregovorivši potem o vsakteri točki kratko a krepko posebej (št. 16. 17) pravi vmes: „Tukej je prilika od v jem a (Reim) govoriti, našim razvajenim ušesam prijetniga, petju ne prav potrebniga, nekoliko škod-ljiviga, ki je možki in ženski. Vonder pa pesmi brez vjema niso kaj všeč; pa tudi ravno-jem (asonanca) za ljubo vzamejo;., res pak je tudi, de iskanje vjema mnogo1 ut veliko božjiga duha odnese; zato niso hvale vredni, ki ga močno tirjajo ali neradi pogrešajo, ali pa pesniki, ki lepo govorjenje njemu darujejo, kakor: ,dal življenje de je nam', namesti: de je nam življenje dal" itd. . . — „Naša ljuba Mati katoliška Cerkev ni prevzetna, se ne lišpa, ne skazuje, ampak je pošteno - lepa, modra; nje noša per cerkvenih šegah ni posvetna, se ne spreminja po neizmernih željah priprostih ljudi; nje jezik v sv. pismu ni olikan po vsih slovniških vodilnicah, vonder je pa razumljiv, čeden, prijetin: toraj tudi per cerkvi ni treba sladko - željniga, mehkužniga, posvetniga, ampak lepiga, mi-liga, pobožniga, včasih žalostniga, včasih bolj serčniga petja, vselej pa pesmi in času per-merjeniga, kakoršno bi bilo cerkveni slovenski pesmarici želeti. . . Muzika se ne da po-likati, in se tako dolgo po tleh valja, dokler ne požene iz pevca, v kterim prebiva, globoko verno navdušenje, ktero njega popolnoma gospodari. Cerkvene muzike namen je toraj, da podpera serca vernih v pobožnim hrepenenju k Očetu vsiga sveta, kakor poje David itd." Njegova je tudi: Stara novica o škofijnem zboru (synodus dioecesana) v Loki 1.1755 pa: Perstavik Franca Mihaela Paglavica (str. 79. 80). — Izmed pesmi tega leta slove št. 6 Slovenilka na pr.:
1. Zaukaj, Slovenija,	9. Mrak, Baraga, Godec, 14. Zatorej Slovenija
Vesela zapoj,	Tud Škola in Pire,	Zdaj ukaj in poj,
Na poti življenja	Milharčič in Skopec,	Na poti življenja
Nikar ne postoj.	Kocjančič, Dovjak.	Nikar ne postoj.
Godove obhajaj,	Glej, Krajna, svoj venec!	Za svoje sinove
Močno se raduj,	Možgan je Ilir,	Močno se raduj,
Le z miram napajaj,	Trabant je Slovenec,	Obhajaj godove
Se z njim napolnuj . . .	Zgubljenih pastir . . .	Nikar ne žaluj.
Per jezeru je št. 28 pesem (Per jezeru vstanem — In okno odprem, — Po svetu že znanem — Se zdajci ozrem, — In gledam Triglavo, — To teme želja, — In mnogo višavo, — Okrajno sveta itd.); št. 38: Malnek duhovnih vaj v Ljubljani 1852 (Za svetim časam
—	Gre s polnim glasam — In ginjen'ga serca — Do ljubiga Boga — Zahvala od veselja — 'Z duhovniga kardela itd.); št. 49: Grofu J. Radecku c. k. velikimu Maršalu (Nikar se ne mudi, — O pevic kasan! — In k petju se zbudi, — Moža nam naznan', — Na Laškim junaka — Kadecka, moža, — Bojvavcov pervaka — Pohvaljeniga itd.). L. 1853 št. 10 Grob pesem iz nemšk.; Čudni poklic (Tomaž Kanterburski). — L. 1854 je po Danici priobčil pesem: Sveti boj (Herman Vikari) pa Ljubi očetnjavi št. 27 (Ljuba moja očetnjava, — Mojiga rojstva blažni dom, — Zvestih Kranjcov lepa sprava 1 — Tebe vedno ljubil bom. — Ti obdaš slovenske meje, — Dalne polja in gore, — Kar se Avstriansko šteje,
—	Tje ljubezen moje gre itd.). — L. 1856 št. 7: Svitlimu cesarju Francu Jožefu (Dovoli mi, ljubljena lira, — De, dokler še tukej živim, — Desnica ti strune prebira — Še enkrat v obeljeni zim'. — Prigodbe zavzetne, velike — Zbudila je Božja modrost, — Sveta imenitne vodnike, — Pranc-Jožefa milo serčnost itd.). — L. 1858 je v Slovenskem Romarju, na svetlo dal Jernej Lenček, spisal Luka Dolinar sostavka: Perva hranilnica v deželi (Franc Mihael Paglovec), in Prigodbe nekdanjih časov od 1. 1719 — 1822 iz „letnih bukev Šmartna na Tuhinskim." — L. 1860 —1862 je priobčeval po Danici v mičnih kratkih spisih I — X: „Kaj sem doživel? Nektere resnične, pa podučivne in gvarivne prigodbe iz mojiga življenja v poterjenje za resnico Božje besede in v čast Božje
previdnosti." — Visoko častiti g. Franc Svetic ali nunski gospod Oče v Loki št. 14 in št. 23 pesem: Pij deveti — Oče sveti. — L. 1861 pesmi: Spomlad (str. 78), Poletje (109), Jesen (172). Št. 24 — 25 nahaja se njegov spis: Vremenski dnevi, kjer govori na pr. o kukovici, razlaga nektere prislovice p. Kolikor dni pred sv. Mar-tinam led, toliko pred sv. Jurjem zelenje. Sv. Martin lep da v treh dneh sneg. Če veliki petek deži, nima dež potem teka. Sv. Vincenca solnce rodi sladko vince itd. Od kod vera v vremenske dni (Lostage)? Zakaj zdaj tako malo prihodnje vremena kažejo? — „Pri nas se zdaj omika povzdiguje, pravi, natoroznanstvo se že po kmetih širi, prazni dozdevki se z zlatim zernam vred v smeti mečejo, nemška kultura s svojimi gerčami in izrastki se v nas silama vriva, vera množili je bolj čerka kakor duh, bolj v glavi kakor v sercu, podobna nogam Nabuhodonozorjeve podobe, ki so bile železne in perstene, torej slabe, de jih je kamniček razdrobil, ki je od zgorej na-nje padel; vera ni več detinska, sinovska; zato take znamnja nam ne kažejo več vremen, ampak po drugih bolj veljavnih nam božja previdnost svojo voljo in nevoljo naznanuje (str. 198) . . Ljudje imajo več tacih dni, iz kterih si vremena prerokujejo, pa so negotovi preroki. Eden sam je, ki večno pratiko ima, in vedno prave vremena dela, ogenj, točo, sneg, led in viharje, kteri spolnujejo njegovo voljo; pa ta Eden nam noče naprej povedati, de Mu še tega gospodarstva ne vzamemo, kakor že v druzih rečeh, in de v vremenu moramo spoznati, de vse vaše delo je prazno, ako On nam polja ne blagoslovi (192)!"
Malo da ne popolnoma slep zložil je bil blagi častitljivi pevec vže prej si labud-nico, a v pravem pomenu ste to poslednji pesmici njegovi v Danici 1. 1862, in sicer str. 72:
Od rajske ptičice.
(Kopernenje po večni spomladi.) Preljuba rajska tičica,	Podaljšal se je kratki dan, Golobje krulijo vesel',
Ti moj'ga serca pevčica!	Potegnil sneg in led je stran; Žerjavi so že mem letel',
Zakaj tak dolgo se mudiš,	Pa mile tičice le ni,	Černivček nosi gnjezdice,
Če tudi trava zeleni.
In v britki tugi nas pustiš?
Zletela si nam čez morje, Pustila rjave nam gore: Vse želje grejo za taboj, Prileti skorej in zapoj.
Že zdavno nov je cvet pognal, Od juga vetric pripihljal, Velika noč je pred durmi, Pa ljube pevčice le ni.
Pa le ni mile pevčice.
Veselo poje šinkovček, Vesel odpeva vlastovček; Od solnca vert se pomladi, Življenje novo zasadi:
O slavček rajski prid' na dan, Nebeško pesem mi oznan', De vzdigne trudniga duha V naročje miliga Boga.
Tam ga svetniki gledajo, Mu slavo, čast prepevajo, Na večne citre brenkajo, Za sabo brate vabijo.
Naš mladi vertic.
O cveti, cveti vertic mlad, Poganjaj zdaj mladike, De trudni najde sladki sad
Oživljene omike; Oh, vertica se veselim, Ko z njega žlahtni sad dobim.
Zdaj teče v tebi vroča kri, Zdaj spletaj slavne vence, Nedolžen še in brez skerbi,
Jih verzi med Slovence, Premilih stresenih cvetlic Prekrasnih, vernih, brez šetic.
Zapoj od ljube matere, Od slavne rodovine, Počast' junake ranjene Za blagor domovine, Povzdvigni druge še može, Veliciga če kaj store.
Pa v jambih zdaj, v trohejih zdaj,
Clo v tribrahih ganljivih, Kar veš, spodobno nam pčvej,
V versticah pak umljivih. In pelo se bo po dolin' Veselje, slava do planin.
O živi, živi vertic moj,
Obdarovan s čutili; Naprej, naprej! nikar ne stoj,
Ko vse nas žene, sili. Slovenija to govori, In se smehljaje poslovi.
To častno budnico je zložil stari pevec L. Doli na r slovenski gimnazijski mladini po prebranem „Vencu", ki ga je bila poklonila po mojem nagibovanji preblagemu ravnatelju Jan. Nečaseku o njegovem odhodu v Prago 1. 1862. 8. II. str. 31. in ta pesmica bila mu je v istini labudnica (Danic. št. 11). — V ravno tem listu piše Rodoljub Podratitovski o slovenskih cerkvenih pesmih in napevih, kjer pravi na pr.:
„Tam v Tuhinski dolini živi v tihi samoti častiti starčik, vpokojeni gosp. fajmošter Luka Dolinar, po vsih slovenskih škofijah dobro znani pesnik in pevec slovenski. Del njihovih ne bom ti, dragi bravec, po imenu našteval; vzemi le v roke obširnih pet zvezkov njihovih sv. pesem, preglej k vsim tem pesmim pripravljene napeve, in stavim kaj, da občudoval boš z menoj vred dela blagega gospoda. Res, mili starčik, veliko veliko storili ste za čast Božjo in lepoto njegove sv. službe. Želimo Vam, da bi miren bil večer Vaših dni, po smerti pa da bi počivali ob bregih onih potokov, ki porosujejo rajske livade svetih nebes (str. 87)." — Zgodilo se je to v letu naslednjem, in v Danici 1863 št. 25 je po njegovem pogrebu brati:
„Na pokopališu v Šmartnu počiva tedaj učeni gospod, ki je marljivo prebiral in dobro umel vir vse učenosti, sv. pismo in cerkvene očake; počiva tamkej zvest pastir čede, ktero mu je Gospod bil izročil . .; počiva blagi človekoljub, ki mu je nar večji veselje bilo, kadar je ljudem mogel kaj dobrega storiti, ker bil je posebno blazega duha in prizanašljiv do sebi podložnih, pa ne iz slabosti in mehkužnosti, kajti rajni gospod ni resnice nikomur prikrival, če ga je dolžnost vezala jo povedati. Na njegovem grobu materi Slavi oči milo rose, kajti rajni je slovensko modrico gojil, ko je bilo to še kaj nenavadnega; on je resnico, ktera se dan današnji tolikrat ponavlja, da se ljudstvo izobražuje le v maternem jeziku, s ponosom terdil, on je bil rodoljub še pred letom 1848 itd. (str. 197)." — Kar je pel Vodnik o sebi, sme glede pobožnih svetih pesmi in priprostih ljudskih napevov tudi blagi Luka Dolinar:
„Dovolj je spomina, me pesmi poj6."
Iz šole za šolo.
Naloge v izobražbo prostih stavkov.
(Sestavil Fr. Jamšek.)
(Dalje.)
XXXIII.
Razširite sledeče stavke s primernimi dopolnili v zaznamovanem sklonu tako, da bodo goli stavki pod rišami, stranski členi stavka pa na rižah!
Pri 5. je vse mogoče. Obrtniki govore o 5. . Branjevka ima na 5. (prodaj) 4., 4. in 4. . To 4. sem podedoval po 5. Še vedno se 3. toži po 5. Bodi resničen v 5. (besedi) in pravičen v 5. (dejanji). Hudodelniki žive večkrat le ob 5. in 5. . Si že bral o 5.? Babica je pripovedovala o 5. . Izvedel sem 4. (novico) po 5. (sosedu).
Dopolnovanje.
_ Pri Bogu_________o kupčijL_____nesrečo po čas-
je vse mogoče. Obrtniki govore	Izvedel sem
niku i. t. d.
XXXIV.
Podrižajte v dopolnovanji 35. naloge vse dopovedne glagole in pridevnike z njihovimi dopolnili, ter zapišite na ta, v katerem sklonu da so!
XXXV.
IzobraZite sledeče stavke z ličnimi dopolnili v zaznamovanem sklonu!
Človek gleda z 6., posluša z 6., okuša z 6., voha z 6., čuti z 6. in tiplje s 6. Onegov hlapec se je s 6. (kruhom) stepel. Konj se brani s 6., vol z 6., bučela z 6., mačka s 6., jež z 6., ptica s 6., pes pa se G. Nečem se z 6. bosti. Gre s 6. za 6. . Ne jezi se nad 6. Mej dvema 6. (zlema) izvoli 3 (si) manjše. Nad vsako našo 6. (stopinjo) čuje Bog. Pod 6. (Leopoldom) so Turki 4. oblegali. Pred 6. ne obvarje koža gladka. Pred sivo 6. vstani. Ne bodi srdit nad 6. . Ne maščuj se nad 6. . Gospod je potrdil 4. (Davida) za 4. (kralja) nad 6. . Sušcev prah gre s 6. na 4. .
Dopolnovanje,
Človek gleda z očmi, posluša z ušesi, okuša z ustmi, voha z nosom, čuti z životom in tiplje s prsti i. t. d.
XXXVI.
V dopolnovanji 37. naloge zaznamovajte osebke, dopovedke in ve žila se spred-niki o., d., v., — prilastke nadrižajte, dopovedne glagole in pridevnike se svojimi dopolnili pa podrižajte.
Izvršitev.
o. d.	d.	d.	d.	d.
Človek gleda z očmi, posluša z ušesi, okuša z jezikom, voha z nosom, čuti z ži-
d.	_ o. d.
votom in tiplje s prsti. Sušcev prah gre s zlatom na tehtnico i. t. d.
XXXVII.
Dopolnite sledeče stavke s glagolskim nedoločnikom!
1.
Blagovoli mi —. Pomagaj —. Ne odlašaj —. Potrudi se —. Ne pozabi —.
On je obljubil —. Zdravnik je rekel —. Kristus je učil —. Cesar je ukazal —.
»
Dopolnitev.
Blagovoli mi povedati. Pomagaj pokopati. Ne odlašaj plačati i. t. d.
2.
Cesar je ukazal —. Osma zapoved prepoveduje —. Gospod učitelj so prepovedali —. Oče so obljubili —. Mati nas učijo —. Gomilškov Ciril gre —. Kovačeva pomaga —.
Dopolnitev.
Cesar je ukazal planiti na sovražnika. Osma zapoved prepovedujo krivo pričati (lagati, prisegati) i. t. d.
V ponovilo.
(Ustno.)
1. Katero besedno pleme se v stavku dopolnuje? — 2. V Jcaj nam služi dopolnilo? — 3. Katero besedno pleme (govorni razpol) nam rabi v dopolnilo? — 4. V katerem sklonu more biti dopolnilo ? — 5. Zakaj pa v 1. sklonu ne ?
XXXVIII.
Razširite sledeče stavke s določilom kraja {na vprašanje: kje? odkod? kanil)!
1.
— je naš pravi dom. — je dobro, — najbolje. — lep, — slep. Jabolko ne pade
—	od drevesa. Zdravje gre — po curki — po niti. Z resnico — prideš. Cvetice rastejo —. Glas se razlega —. Celje leži —, Ptuj —, Radgona —, Kranj —, Gorica pa —. Sveti Mohor je bil vladika —. Lastovica rada — gnjezdi. Boljša je domača gruda, ko — (na tujem) zlata ruda. — blagor pride. — kopljejo živo srebro, — pa sol. Smrt kosi —.
Izvršitev (določevanje).
V nebesih je naš pravi dom. Povsod je dobro, doma najbolje.-------
Smrt kosi od kraja.
2.
Maribor leži —, Gradec —, Ljubljana —, Celovec —, Dunaj —, Trst pa —. Dober glas sega —. Soparice se — vzdigujejo. Sneg je padel —. — toplo, — mrzlo. Knezi stanujejo —, berači pa —. Srna pobegne —, miš se skrije —, piška —, ptičica —, rak —, polh —, polž pa —. Južno sadje dobivamo —, kavo in bombaž —, bražuljko in petrolej pa —. Ne se kopati —. Jezus je bil — rojen, — pa vzgojen. Grdo je
—	broditi. — je dobro, — najbolje.
Izvršitev (določevanje).
Maribor leži ob Dravi, Gradec ob Muri, Ljubljana ob Ljubljanici, Celovec ob Vrbskem ježem, Dunaj ob Donavi, Trst pa ob Jadranskem morji.	(Dalje prih.)
Pestalozzi — Diesterweg.
(Govoril pri učiteljskej skupščini v Mokronogu v 2. dan avgusta preteč. 1. J. Ravnikar.)
(Dalje in konec.)
Potem gre Pestalozzi kot 80letni starček v Neuhof k svojemu unuku z besedami: „Wahrlich, es ist mir, als mache ich mit diesem Rücktritt meinem Leben selbst ein Ende, so weh thut es mir". Slavni pedagog je ostal do smrti bistrega duha, kar tudi pričata njegova zadnja spisa: „Meine Lebensschicksale" in „Schwanengesang".
Pestalozzi je imel v svojem življenji mnogo nasprotnikov in sovražnikov, koji so se jeli še-le zdaj polagoma oglašati. Toda on, blag in vzoren značaj, jim ni maral odgovarjati, ampak odpustil jim je. Na poti iz tega sveta v boljšo domovino je vzkliknil: „Ich vergebe meinen Feinden, mögen sie den Frieden jetzt finden, da ich zum ewigen Frieden eingehe". Umrl je po hudi bolezni v Brugu (Brugg), v 17. dan februarija 1827. 1., kamor se je bil preselil iz tega namena, da je imel zdravniško pomoč pri rokah. Pokopali so ga pa v 19. dan februarija v Biru (Birr). Na grobnem spominku se bere: „Hier ruht Heinrich Pestalozzi, geb. in Zürich am 12. Jänner 1746, gest. in Brugg am 17. Februar 1827. Retter der Armen auf Neuhof, in Stanz, Vater der Waisen, Gründer der Volksschule in
Iferten, Erzieher der Menschheit, Mensch, Christ, Bürger. — Alles für Andere, für sich nichts. Friede seiner Asche. Unserm Vater Pestalozzi der dankbare Aargau. —
Le Pestalozzi je mogel spisati tako knjigo, kakoršna je „Lienhard und Gertrud". Edini on, skoro vse življenje ubog, je umel zavode in sirotnišnice ustanovljati.
Kar se tiče njegove metode, smemo reči, da je v Neuhof-u imel subjektivno, v Burgdorf-u in v Münchenbuchsee objektivno in v Ifertu absolutno metodo.
Friderik, Adolf, Viljem Diesterweg se je porodil v 29. dan oktobra 1790. 1. v Sie-gen-u (Siegen) na Vestfalskem, kjer je njegov oče opravljal službo sodnika (Justizamtmann). Svojo mater je izgubil v 8. letu svoje dobe. Za dobro vzgojo mu je največ skrbel sam oče, ki je bil jako značajen in ljubeznjiv mož. Mali Adolf je bil najmlajši sin, za to ga je oče še posebno rad imel, jemal ga je povsodi s saboj — celo na popotovanje. Na ta način je Diesterweg kmalu spoznal naravo in življenje na deželi, kar mu je bilo jako všeč. Znamenito je to, da je mladi Diesterweg rajše bil v kakšni delavnici, kakor pa v učilnici, kajti površni pouk nikakor ni zadovoljil po znanji hrepenečega dečka. L 1808. gre Diesterweg na vseučilišče v Herborn, potem v Tübingen, kjer se je učil matematike, filozofije in zgodovine. Ko dovrši svoje študije, gre k bratu Viljemu v Mannheim, ki je učiteljeval na tamošnjem liceji. Potem gre v Elberfeld, kjer se je seznanil z Wilbergom in pozneje je tam služboval kot domač učitelj. L. 1812. dobi učiteljsko službo na gimnaziji v Worms-u; tü je spoznal Sabino Enslin, učiteljevo hči iz Veclar-ja (Wetzlar), katero je 1814. 1. vzel za ženo. L. 1813. gre na vzgledno šolo v Frankfurt na Menu (Main) učiteljevat, kjer se je poučevalo v Pestalozzi-jem duhu. Diesterweg je bil velik čestilec Pestalozzi-ja, kar je tudi pri vsaki priliki kazal — posebno se je za tacega očitno pred svetom obelodanil pri Pestalozzi - jevej sekularni svečanosti. Po vseh šolah, kjer je poučeval, se je ravnal po učnih nazorih Pestalozzi-jevih. Diesterweg je dobro vedel, da se pa to le po tem more doseči, ako šole dobe naobražene učitelje, — zarad tega je postal učitelj učiteljskih pripravnikov. Njega je Pestalozzi-jev duh povsodi spremljal. Ko 1817. 1. postane doktor in drugi rektor na latinski šoli v Elberfeld-u, da slovo učenemu zavodu in sklene, kakor nekdaj Pestalozzi, posvetiti se ljudskemu šolstvu, kajti Diesterweg je dobro spoznal materijelno in duševno revščino priprostega ljudstva. Ko zve, da vlada misli dve učiteljišči na Renskem ustanoviti, je bil zelo vesel in se precej ponudil Kelnskemu konzistoriju v službo. V veliko srečo dobi službo vodje na učiteljišči v Mersu (Moers). Tukaj se je še-le pričelo njegovo pravo delovanje.' Učiteljišče v Mersu Diesterweg otvori 1820. 1. z 20 gojenci, in pouk v vseh predmetih je sam oskrboval. Tedaj je imel prosto roko, in to ga je jako veselilo. Vse svoje moči je posvetil tej novi službi.
Ko pozneje pride v Mers na latinske šole za rektorja Karol Hofmeister, se Diesterweg z njim sprijazni — in oba prijatelja sta odslej v službi drug drugemu pomagala.
Kot učitelj in vzgojitelj si je Diesterweg vedno prizadeval svoje gojence izobraziti za dobre ter svobodne učitelje, koji ume misliti in preudarjati po svojem, kar je za te tudi neobhodno potrebno. Vse to se je izvrstnemu šolniku tudi posrečilo, kajti on je znal svoje učence v taki meri za se pridobiti, da so ga vsi kot očeta ljubili in visoko spoštovali. Hlapčevstvo, katero je tedanje učitelje v telesnej in duševnej topoglavosti težilo, Diesterweg ni maral trpeti. Iz tega namena je skušal bodoče vzgojitelje od tega zla odvrniti.
Zato je bil njegov glavni smoter v šoli, da so učenci nad vse spoštovali svobodo, ker znano je, da le tam more učitelj uspešno delovati, kjer je svoboden in prost v svojem delovanji. Pri vsaki priložnosti je Diesterweg skušal svoje gojence pridobiti za samo-staluost. Ako je kateri izmej njegovih učencev nevstrašeuo nagovarjal njegova načela,
ga je to neizrečeno veselilo. Največa radost za blagega Diesterweg-a pa je bila ta, kadar se je po kakšni dokončani praktični vaji mej gojenci vnela živahna debata (razprava), videč, kako se duh mladih mož vedno bolj in bolj bistri. Diesterweg ni delal vedno kislega obraza, če je ta ali oni gojencev napravil kako veselo in malenkostno napako.
Diesterweg-a smemo po vsej pravici imenovati najsrečnejšega učitelja: r . je ljubil svoje učence, in ti so ljubili njega. Po svojej pedagogični premišljenosti je znal vse pridobiti: red, natančnost, pridnost, svobodo, tekmovanje, osobno ljubezen, ljubav v poklicu, značaj — z besedo vse, kar more pravega učitelja srečnega storiti. Diesterweg je bil mož, kojemu se ni moglo stvarno nasprotovati; bil je učitelj, kakoršen mora biti pedagog v pravem pomenu besede.
L. 1827. ustanovi „Die Rheinischen Blätter für Erziehung und Unterricht". L. 1830. so mu ponudili službo v Berolinu, katero je tudi vzprejel, kamor se je 1832. 1. — če tudi nerad — vender le preselil. Tukaj je deloval s posebno izvrstnim uspehom; njegov zavod, z naslovom „kraljevi", je postal kmalu vzgledna šola za ves Berolin. Pri nastopu službe je Diesterweg govoril: „Über die Selbsttätigkeit im Dienste des Wahren, Schönen und Guten"; to je bil njegov bistveni vzgojevalni princip v vsem delovanji.
Kmalu izda več spisov. Najimenitnejši izmej vseh pa je: „Der Wegweiser" za učitelje. S tem delom si je Diesterweg pridobil neumrljive zasluge. V prvem delu razvija svoje učne nazore, v drugem pa razpravlja vsak predmet posebej, kako naj se v šoli poučuje. Popolno harmonično izobraženje vseh človeških zmožnosti, je njegov konečni glavni smoter. Kakor pri Pestalozzi-ju, tako tudi pri njem velja nazornost, potem pred-očba (Vorstellung) in na to pojm. L. 1840. je Diesterweg izdal: „Populäre Himmelskunde und mathematische Geographie", čisto po Pestalozzi-jevi metodi urejeno delo. Tudi je Diesterweg ustanovil nekatera učiteljska društva, n. pr.: „Pedagogično društvo" in „novo učiteljsko društvo".
Akoravno je Diesterweg v šoli uspešno deloval, so mu nekateri vender nasprotovali. Svobodnega mišljenja o vzgoji njegovi nasprotniki niso mogli trpeti, ter so toliko časa proti njemu rovali, da je bil odstavljen. Pozneje ponudili so mu mesto predstojnika v nekem zavodu za slepe, kar pa ni rad precej vzprejel; potem se je hotel že udati
—	toda le s tem pogojem, da bo užival isto čast in imel iste dohodke, kakor popred.
—	Ker se pa sporazumljenje ni moglo doseči, so meseca julija 1847. 1. Diesterweg-a odpustili iz službe. Radi tega so bili posebno njegovi učenci žalostni; pokazali so veliko sočutje s tem, da so mu podarili njegovo podobo. — Sicer sta ga ministra Schwerin in Rodbertus počastila zopet z raznimi posli, a kar nanagloma nastopi oblegovanje mesta Berolina, in z nastopom nove vlade so vsi Diestenveg-ovi upi splavali po vodi. Ponudili so mu več mest zunaj, — pa on se ni mogel ločiti od svojih nekdanjih učencev. Upokojili so ga tedaj 1850. 1.
Po vnanjosti je bil v pokoji, po notranjosti — duševno pa nikakor ne. Diesterweg se je še vedno boril za svobodno šolo. Tisti, ki so menili da bo on zdaj obmolknil, so se prebito varali; kajti še pripomogli so mu, da je on od zdaj naprej duševni meč jel še v višej meri vihteti proti svojim nasprotnikom. — Hvaležno mesto ga je izvolilo za svojega mestnega zastopnika in poslanca. Učitelje je še vedno navduševal za notranjo samostal-nost. — V tem času je sam oskrboval izda vanje „der Rheinischen Blätter" in ustanovil 1851. 1. svoj pedagogični letnik.
Ni nehal delovati na literarnem polji; bil je vse svoje življenje duševno neumorno delaven. V teh časih je Diesterweg pogosto obiskoval svojega prijatelja — velikega prijatelja malih otrok Friderika Froebela, ustanovitelja otročjih vrtov (rojen 1. 1782., umrl 1. 1852.). Njegovi učenci so mu ostali vedno hvaležni in pri vsakej slovesnosti so ga
hoteli imeti pri sebi. Večkrat so ga izvabili iz njegovega brloga, kakor so navadno rekli, v kojej družbi so se prav dobro imeli. Ob priliki njegovega 50letnega delovanja so mu nemški učitelji izročili srebrni, iz 75 listov sestavljen hrastov venec (po Behinu lavorikov). Iz bojazljivosti se Diesterweg ni udeležil te slavnosti, ker se je bal, da bi razburjenost ne vplivala preveč na njegovo visoko starost — največ pa zavoljo tega, ker sta mu umrla sin in žena. Vender pa je dočakal tisto redko srečo, da je namreč 1. 1864. praznoval svojo zlato poroko. Po smrti njegove sopruge mu je izginila popolnoma raz obraza nekdanja živahnost; več ni bil tako vesel, in zapuščale so ga telesne moči. Kmalu se ga loti ista bolezen, katero je imela žena — ter po kratkih in hudih bolečinah zatisne v 7. dan julija 1866. 1. za večno svoje oči. Ta vest se je kakor blisk po vsem Berolinu razširila. Pri pogrebu se je pa očitno pokazalo, koliko prijateljev in čestilcev je imel pokojni Diesterweg. — Na grob so mu hvaležni učenci in spoštovatelji pozneje postavili primeren spominek.
Ako tedaj burno življenje teh dveh imenitnih pedagogov — Pestalozzi-ja in Diester-weg-a — nekoliko primerjamo, najdemo pri obeh marsikatero nasprotje; a v delovanji sta gojila oba enaka načela. Pestalozzi je izgubil zgodaj svojega očeta, Diesterweg svojo mater. Prvi se je moral skoro vse življenje z revščino boriti, drugi je pa živel vedno v dobrih denarnih razmerah, in ni nikoli trpel pomanjkanja. Pestalozzi-ja so v delovanji ovirale privatne okoliščine, Diesterweg-a svojeglavni vladni možje. — Diesterweg je dovršeni Pestalozzi. Brez tega bi Diesterweg ne bil nikdar tako uspešno deloval na šolskem literarnem polji. Oba sta ustanovitelja nove šole in sicer Pestalozzi ljudske in Diesterweg učiteljišč. Načrt Pestalozzi-jev ljudsko naobraženost izboljšati, je Diesterweg-a napotil, da je šoli preskrbel najvažnejše, namreč naobražene učitelje. V vzgojevalnih in po-učevalnih nazorih vidimo enaka načela; samo da se pri Diesterwegu drugače bero, ter so natančneje izrazena, ker je bil ta bolj intelektualno naobražen. Obema velja za podlogo vsemu začetnemu pouku „nazornost"; oba zahtevata od učitelja psihologičnega znanja; pri obeh je naravni in racijonelni pouk čez vse potreben. Pestalozzi, kakor tudi Diesterweg sta le za formalno naobraženost, za samostalnost in samovladnost.
Končaje svoj govor prav gorko na srce polagam: „Ljubi tovariši in tovarišice, če pogrešate prave ljubavi za svoj stan, kojemu ste se posvetili, čitajte „Pestalozzi-jev životopis", in ako hočete svoje napake najti v vzgoji in pouku, prebirajte marljivo „Diesterweg -ov Wegweiser".
5 O p i G ie
Iz Sežane, koncem maja. Človek, ki rad bere in išče potrebnega, nadaljnega izobraženja po časopisih, že komaj čaka pismonoše, da pozve iz lista kaj novega, zanimiviga. Tega sili oko in srce do politike, druzega do kmetijstva, tretji čita rad o kupčiji in trgovstvu — sploh vsak hrepeni in si zbira v listu takih predalov, iz kojih povzame kaj za svoj stan, stroko, ter položi kot zaklad v torbo.
Tako tudi jaz. »Uč. Tov.« prebiram vselej rad, a zamolčati ne smem, da v slednje izišlej številki me je dopis s Primorskega razburil, ogrel, vznemiril, čitajoč vrstice, ki jih je narekovala neka posebna strast, ki jih je pisalo pero pomakano v žolč togote.
Zato, dovolite mi gosp. urednik prostora v učit. glasilu, da pojasnim in mirnim potom popravim nekoje nedostatnosti glede vesti o Sežanskem učiteljskem društvu.
Na Primorskem imamo 4 učit. društva. Iz razredbe dopisnikove se kaže, da je najprej zgrabil našo, menda najstarše društvo te dežele. Že v prvej vrsti se je zdelo dopisniku primerno zajeti peska, vreči ga v oči naših vrlih učiteljev Sežanskega okraja.
Gosp. dopisnik! Kdo Vam li je povedal, da je našemu društvu ustanovitelj gosp. A. L.
Štajercem dobro znani Mozirski? Ako to govorite, ste slepi in hočete soditi barve. Vedite, da sta društvo ustanovila gg. Pr. Vodopivec, c. kr. okrajni šolski nadzornik v Gorici in Jos,
H r o v a t i n, sedaj nadučitelj v Sežani, katerima imenoma je društvo v svoji knjigi, v kojo piše o delovanji društva, odločilo poseben prostor z ličnimi črkami ter dodalo jima v slavo in spomin primeren verz. Misel se je dopisniku dalje poredila v stavek, da za časa predsedništva g. A. L. je bilo društvo v krepkih rokah ter da hira, odkar je Moz. vajeti oddal in se odpovedal pred-sedništvu; nazadnje pa je menda hotel zabeliti svoje slabo skuhano zelje s tem, da je izjavil, da naše društvo vegetuje. Gosp. dopisnik stavi torej vse in največe zaupanje v Mozirskega. No, da ne. bi bil gosp. M. v vedi mož na pravem mestu, ne morem oporekati; a svet, nepoznajoč nas, misli si leliko, da edini M. je isti, ki more na svojem namenu nositi breme predsednika. Iz tega morem sklepati, da dopisnik ne pozna razun g. M. nobenega učitelja v našem okraji. — In menda jo pogodim, ako povem, da je gosp. dopisnika vodila misel, da proglaša gosp. M. Noetom, nas pa — potopljencem. Gosp. dopisnik se močno vara, ki meni, da nimamo nobene sposobne moči, ki bi naše društvo krmila. Onemu gosp. svetujem obiskovati shode našega društva in uveril se bode, da nam je več usposobljencev za take naloge. Eazvidim tudi, da kdor k našim skupščinam dohaja, si je v svesti vseh drugačnih pojmov, ko kritikuje — ali vsaj opazuje ; in da se bližam popolnosti, bodem naj marljiv ter uporabljam vsako priliko obiskati sotrud-nika. Posebne važnosti je pa za človeka, da se giblje v sredi svojih tovarišev, kajti nauki, ki si jih tam prisvoji, donašajo toliko sadu, da le onemu morem popisati, ki jih uživa.
Predno preidem k drugi točki, omenim naj še, da se gosp. A. L. M. ni bil odpovedal predsedništva; sicer se je pred volitvijo opravičeval, da več noče predsedovati, na kar mu nek društvenik seže v besedo: »Saj še ne veste, ali Vas bomo volili!« Odpovedal bi se bil še le tedaj, ko bi bil voljen; a če mi spomin še ni zamrl — glasoval je za gosp. A. L. en sam iz mej 24 volilcev. Tako je.
Ostane mi še pojasnjevanje o društvenem delovanji. Ne vem že, kako bi začel, ker bojim se, da ne bi mi dopis postal preobširen. Braniti čast učiteljstva v občem, posebno pa ono našega društva, veleva mi gotovo dolžnost društveniška. Če hočem naštevati vse, mi kedo poreče, da livalisam svoje ognjišče; če ne črhnem besedice, govorilo se bo, da nismo nič delali, da torej tudi nič pokazati ne moremo. Vender želim dopisniku ugovarjati, sicer prav kratko.
G. dopisnik! Oprostite, da Vam toliko autencije lcradem! Ko Vam je bil izraz vegetacije na jeziku, ste menda botanizovali. Naše društvo primerjati z rastlino, Vam radi dovoljujemo; toda le zapomniti si morate, da Vašej opazki bi bila bolj pristovala resnična figura, nego ta, da spimo spanje spečega. Saj pravim, Vi tavate po temi! Vam je li kedo pomignil? .... Pred tremi leti je bil voljen predsednikom našega društva g. Anton Benigar, nadučitelj v Tomaji; svojej nalogi je bil vsestransko kos in ves čas tega delovanja, tako da smo ga v dan 21. t. m. zopet volili enoglasno načelnikom našega društva, kajti vedeli smo, komu moremo izročiti brzdi, svesti si, da ne zgrešimo pota pravega, če hodimo njegove stopinje. In kedo hoče značajnega, vztrajnega, dalječ čislanega in spoštovanega moža grajati, svetu oči vezati, zbrisati njegove zasluge za šolstvo in narod naš? — Ob enem je pa bila pala kapljica žolča tudi na hvalevredni odbor, ki si jako prizadeva v povzdigo in prouspeh šolstva.
Da se bližam koncu, hočem v glavnih potezah narisati še delovanje našega društva v dobi pretečenili 3. let. Te bi bile:
a) Predavanja, v kojih so učitelji predavali in bili strogo kritikovani, da so se mogli poročevalci sami in tovariši mnogo naučiti. Svedočijo nam učitelji o uspehih našega društva, rekoč, da se tolikokrat za šolo prerode, kolikorkrat slišijo predavati. Eno predavanje ali poročilo bilo je vselej na dnevnem redu.
V) L. 1883., v dan 5. julija imelo je društvo zborovanje v Dutovljah. Bilo je ravno v godovni dan ss. Cirila in Metoda, s kojim dnevom je društvo pokazalo pri sv. maši, da zna in hoče ceniti dvojico slovanskih blagovestnikov. Za imenovano vas se šteje oni dan kot dan pro-bujenja »veče narodne zavesti«; občinarji so se onega dne večinoma vzdrževali dela ter prišli kakor ob praznikih spodobno oblečeni k sv. maši. Od tedaj se oni dan v D. slavnostno praznuje.
c)	G. slavček, Ant. Benigar, je ustanovil »Kraški kvartet«, ki ima izvrstne moči ter se o produkcijah kažejo kot stari, izvežbani pevci.
č) Pravila društvena so bila zelo potrebne poprave; tudi to se je storilo, da sedaj ustrezajo vsakovršnim zahtevam in potrebam.
d)	Občni zbor je lani pretresoval učne načrte jako korenito.
e)	Potegovali smo se za naše gmotno in duševno v peticijah; v kratkem se taki dve zopet že odpošljeti.
f)	Društvo je tudi v gmotnem dajalo podpore.
g) Društvo si je napravilo lepo knjižnico; je ud Slovenske in Hrvatske Matice, naročnik več pedagogičnih listov, ud Glasbene Matice in ima vse do zdaj izišle cerkvene in narodne vglas-bene pesni.
Toliko mi je o delovanji v spominu ; prav lehko, da sem kaj pozabil, ker nimam zapisnikov v roki, a tolažim se, da sem vsaj deloma ustregel nalogi. Če bo treba, bom natanjčneje pozvedel in poročal.
Gosp. dopisnik si bode gotovo nataknil očala in debelo gledal drzneža, ki se postopi vse vrstice kot neistinite smatrati; a še težje mu bode pri srcu prijeti za pero in preklicati svoje besede.	k.
Iz Kranja. Letošnja učiteljska konferencija za okraj Kranjski bode 11. jul. t. 1. v Kranji. Mej drugim bodo na vrsti sledeča poročila: 1. Dolžnost šole je, ne le za duševno, ampak tudi telesno vzgojo otrok skrbeti. Poroča g. F. Papa (nemško). 2. Kako učimo otroke misliti. Poroča g. A. Cirman. 3.' Domače naloge. Poroča g. F. Luznar.
Iz Ljubljane. Slavno ministerstvo za bogočastje in uk je odredilo, da se imata osnovati početkom prihodnjega šolskega leta na tukajšnjem učiteljišči učna tečaja za vzgojevanje učiteljic ročnih del in učiteljic otročjih vrtov ter je zistemizovalo za prihodnje leto jedno mesto za učiteljico ročnih del in jedno za učiteljico otročjih vrtov.
—	Iz seje deželnega šolskega sveta na Kranjskem. C. k. deželni šolski svèt kranjski imel je dné 7. t. m. redno sejo. Iz zapisnika posnemljemo: Po otvorenji seje poroča zapisnikar o došlih dopisih. Vzame se v znanje ter se preide na dnevni red. — Glede name-ščenja izpraznjene službe šolskega sluge na c. k. državnem gimnaziji v Rudolfovem se sklene do-tičen sklep. Glede poročil vodstev c. k. učiteljišča v Ljubljani zaradi ustanovitve petega razreda na vadnici tega zavoda predloži se na višje mesto primeren predlog. Na naročilo visokega mini-sterstva za uk in bogočastje se v zadevi preložitve jesenskih počitnic na meseca julij in avgust odda mnenje. — Pritožba nekega krajnega šolskega sveta proti odloku c. k. glavarstva o razširjenji ljudske šole se kot neutemeljena odbije. Vpeljava poludnevnega pouka na dvorazredni ljudski šoli v Preserjih se dovoli z letom 1885/86. počenši. Glede razširjenja dvorazrednice v Šiški v trorazrednico se odda dotično naročilo okrajnemu šolskemu svetu za Ljubljansko okolico. — Prošnja nadučitelja za povračilo preselitvenih troškov se odbije. — Na predlog okrajnega šolskega sveta v Kranji se mu dâ dovoljenje, da nastavi pomožnega učitelja za časa bolezni nekega učitelja na deški šoli v Škofji Loki. — Sklene se ustanoviti jednorazrednico pri Sv. Ani poleg Tržiča in v Bojancih in določijo se dotična učiteljska plačila. — Razširjenje jednorazrednice v Št. Juriji v dvorazrednico se dovoli. — Reši se več prošenj za remuneracijo in za denarno pomoč.
—	Nova šolska knjiga. Slavno c. k. naučno ministerstvo je z razpisom od 1. maja t. 1., št. 7440, odobrilo J. Šumanovo »Slovensko slovnico za srednje šole«. Ta knjiga sme se odslej rabiti po vseh srednjih šolah, kjer se slovenščina uči s slovenskim učnim jezikom.
—	Letošnja učiteljska konferencija za Ljubljano bode 11. jun. t. 1. v mestni dvorani po tem-le vzporedu: 1) Poročilo g. c. k. okrajnega nadzornika. 2) Koliko naj se v zdanjih ljudskih šolah poučuje v realijah? Poročata g. J. Travnar in F. Pavlin. 3) Učne knjige za 1885/86. 1. 4) Poročilo o okrajni učiteljski knjižnici. 5) Volitev dveh zastopnikov učiteljstva v mestni šolski svèt. 6) Volitev stalnega odbora. 7) Posamezni nasveti.
—	O zgradi novega šolskega poslopja za I. mestno deško ljudsko šolo seje kom. ogled zedinil tako, da izmej več nasvetovanih krajev kot najprivnišega za to šolo mestnemu odboru priporoča posestvo (hišo in vrt) gospe Piki v Frančiškanskih ulicah (za Frančiškanskim vrtom). Želimo, da bi iz teh splošnih želj za novo poslopje v tem kraji tudi postala resnica!
—	„Glasbena Matica" je ravnokar na svetlo dala II. zvezek „narodnih pesni z napevi", katere je nabral in uredil Janko Žirovnik. Vsebina mu je: 1. Bom šel na planince. 2. Zvedel sem nekaj novega. 3. Vse je veselo. 4. Tam stoji Ljubljanca. 5. Kaj boš za mano hodil. 6. Rasti rožmarin. 7. Ptički pojejo. 8. Mal' postojmo. 9. Ko b' sodov ne b'lo. 10. Tam za turškim gričem. 11. Dekle v vrtu zelenem sedi. 12. Solnce že doli gre. 13. Vince lepo barvano. 14. Ribniška. 15. Dekle, kdo bo tebe troštal. 16. Megla v jezeru. 17. Oj ta soldaški boben. 18. Danes je taisti dan. 19. Šel bom v planinco v vas. 20. Po gorah grmi in se bliska. 21. Po vrtu je pohajala. Drugi zvezek teh pesni je izšel kot nadaljevanje prvega, katerega je „Glasbena Matica" ob jednem v drugi izdavi založila. Prepuščaje oceno strokovnjakom ne moremo si kaj, da ne bi teh pesni prav toplo priporočali. Vsak pevec, izvežban ali ne, bi moral te pesnice imeti. Izvežbani pevci jih bodo pravilno peli ter s tem narod učili, kako jih ima peti. Poleg tega so vse take, da se ne more nihče nad njimi spodtikati.
Če bo pa národ te znal pravilno peti, bodo se mu toliko prikupile, da bode popustil druge pohujšljive in se popolnoma poprijel teh, ki se mu ponujajo v pravilni in dostojni obliki. Uspeh bode torej moralen in muzikalen, ker na razvijanje muzikalnega čuta gotovo bolje vpliva pravilno petje, nego nepravilno vpitje. Cena zvezku je tako nizka, da si pesni lehko omisli tudi najprosteji rokodelčič. Tiskane so pri Milicu s tipami ter imajo prav lično priročno, žepno obliko. Naročujejo .aj se neposredno pri društvu pod naslovom „Glasbena Matica" v Ljubljani (Francevo nabrežje štev. 11); zvezek stane 2 O kr., s poštnino 2 2 kr. Za 3 do 10 zvezkov je poštnine 5 kr. Za več od 10 zvezkov pa 10 kr. Dalje je založila „Glasbena Matica" glasove k Nedvédovi II. maši „K Tebi srca povzdignimo". Cena 4 glasovom na 32 straneh, v istem formatu kakor partitura, prav lepo litografovanem je 30 kr., s poštnino 35 kr. Pevskim društvom je posebno priporočati, da si glasove naroče, ker 32 strani ne bode nihče pisal za 30 kr. in še papir po vrhu dajal. Pri tej priliki naj bode članom „Glasbene Matice" še priporočeno, da blagovolijo svojo letnino do konca junija doposlati, da se bode vedelo, koliko iztisov za tekoče leto namenjenih muzikalij bode treba preskrbeti. Mej izdavami dobé društveniki tudi krasni čveterospev „Njega ni!" katerega je skladatelj gosp. A. Foerster blagodušno podaril „Glasbeni Matici".
— -J- Umrl je 26. preteč, m. g. Marka Bartol, prejšnji učitelj v Oreheku, ki je bil v Ljubljani na odpustu. Naj v miru počiva!
okr. š. sv. Razpis učiteljske službe.
Učiteljeva služba na enorazredni šoli vČemšeniku z letno plačo 450 gld, in s prostim stanovanjem razpisuje se v definitivno podelenje do
15. dne junija t. 1. C. k. okrajni šolski svet v Kameniku v 19. dan maja 1885. 1.
afTTf^FTTTTITTT W?T? ? ? ITTTTTtTTTTTTTTTTTT ? I? " ? fTTTTTTT^TS t» St. 522.	_ . v.. ,. .
% okr.š.sv.	Razpis učiteljske službe,	3
>0	-o<
Na enorazredni ljudski šoli vVrhovcu (Hochenegg) bode se za trdno oddala^ £ učiteljeva služba s 450 gld. letne plače in stanovanjem.
£ Prosilci naj svoje prošnje tu sim pošiljajo do	«*
t	SO. dne junija 1885.1.
£	C. kr. okrajni šolski svčt v Kočevji v 19. dan maja 1885.1.	^
*AiAAAAAAAAAAiAžAAtAtAAAAAAAA ¿AUAžAiAAAAA...................
....................I^^a-.!..........• ...............................
bt. 538.	-j-j ■ v»ji«i ivi
Razpis učiteljske službe.	f
okr. š. sv.
Na enorazredni šoli v Morovicu bode se za trdno oddala učiteljeva služba | s 450 gld. letne plače in s stanovanjem. \ Prosilci naj svoje prošnje tu sim pošiljajo do
20. dne junija 1885. 1.
| C. k. okrajni šolski svšt v Kočevji v 25. dan maja 1885. 1. ¡jjjis»3......................
Listnica npravništva. Gosp. Št. D. v M. Naročnina je poravnana za vse 1884.1. in za prvo polovico 1885. 1.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik.	Tiskar in založnik J. R. Milic.